Keršanska odreja. Govorili snio v sostavkib pod tem naslovom*) že od splošnih vodil, kako mladino od hudega odvračpvali iu k vseniu dobremu nappljevati. Ostane nam zdaj še od posebnih vodil go- *) Glej BUo. Tov." t. II. I. 6. voriti, kako mladino od posebnih pregreh in razvad odvračevati in k pospbnim čednostini napcljevati. Začnerao toraj s pcrvim poglavitnim grehom. I. ,,NTapuh je začetek vsega pognbljenja", tako Bog sam govon v sv. pismu. Je pa napuh dvojin: notranji in vnanji. Kar notranji napuh ali prevzetnost zadeva, naj ueitelj svojim učencpm in učenkatn razjasni, da prevzpten človek samega sebe slepi', kcr ne vidi in ne spozna svojih lastnib slabost in pomanjkljivost, se boljšpga misli, kot je , si omišljuje čednosti, ki jih nima, in nc vr, da prevzetnost človeku vso notranjo in pravo vrednost odvzame in mu samo vnanjšino ali lupinjo pusti. Xaj otrokom tudi dopovp, da (isti, kdor druge zaničujp, se s lim samega sebe zaničljivega stori. Ker je pa prevzetnost že Ijudem toliko zoperna, koliko bolj še le je zoperna Bogu neskončno svetemu! To vidirao že iz tega, ker je Bog zavolj prevzetnosti celo angple, ki so se v tera pregrešili, v pekel zavergel. Jpzus sam je rekel, da so tisti, ki dobre dela zavolj hvalc pred Jjudmi opravljajo, svoje plačilo že tukaj prejeli, in ga toraj v veenosti nimajo upati. On tudi sam pravi, da, kdor se povikšujp, bo ponižan. Po njegovem zgledu so se tudi njegovi aposteljni in učpnci radi poniževali. Zato tudi sv. apostplj Peter pravi: vBogje prevzetnim nasproti, in le ponižnim daje svojo gnado". To je rpčeno od notranjpga napuha ali od prevzetnosti, po kteri si človek od samega sebe veliko domišljuje, druge pa zaničuje. Kar pa vnanjo prevzetnost ali napuh v obleki in obnaši zadeva, iraajo sicpr starši veliko veči priložnost, pravico in dolžnost, da to prpgrešno razvado zatirajo; vendar pa tudi keršanski učenik s pravo previdnostjo, skerbnostjo, serčnim prigovarjanjem in opominjevanjem v ti reči more veliko odverniti \n veliko storiti, ako mu je prav pri sercu časni in večni blagor oiladine. Zatoraj naj zastran te pregrehe lako ravna: a) Naj otrokom dopove , da je oblačilo človeku še le po doprinesenem grebu potrpbno postalo, da nam je zato še le znamnje, da soio grešniki in da srao zaslužili, na večno zaver- 16* ženi biti, da se iniamo po takem zavolj oblačila ee le poniževati, ne pa prevzetovati z njim. b~) Naj jim dopove, da smo se kristijani vsi pri zakramentu sv. kprsta vsemu napului odpovedali, da bi toraj še naj potrebnešpga zakramenta ne bili mogli prpjeti, ko bi se ne bili napubu odpovedali, ali pa, ko bi se bilo že (akrat za gotovo vedilo, da se boino prevzetno ali ošabno nosili. Kdor se tpdaj prevzetno ali nečimerno nosi, prelomi kerstno obljubo, in se že s tim hudo pregreši. c) Naj jini dopove, da dpnar ali blago, ki ga imamo, prav za prav ni naše, temuč božje; zatoraj ga moramo le po božji volji obračati. Tedaj ne trositi ga za nečimprno oblpko ali druge nepotrebno reči, temuč, kolikor ga kdo čez svojo potrebo ima, z njim dobro storiti in ubogiin pomagati. d) Naj jim dopove, kako strašno veliko grehov Iastnih in tujih se po nečimerni obleki med ljudmi godi. V sercu tistpga ali tiste, ki se nečimerno nosi, se rpdi častilakomnost, želja ljudem dopasti, povikševanje sainega sebe. Iz tcga pa pride tudi pohujšanje in zapravljanje, se budi hudo poželenje in žplja v nečimernosti druge posnpmati. e} Naj jim dopove, da življenje kristijana, učenca Jpzusovega, ima biti življenje poniževanja, pokorjpnja, zatajpvanja in premagovanja samega sebp; če ni nad nami takega življenja, nam keršanstvo malo pomaga, in ae Ie hujšo sodbo pripravlja. Prevzetnost v oblačilu pa svet pači, ga dpla mebkužnega, mlačnega, zapravljivpga, nezderžnega in nečistega in ga v tavžent drugih zmot zapelje, ki so keršanstvu v npčast in le neverstvo oživljajo. /^) Naj jim nadalje pokažp, da se z ošabnosljo v oblačilu stvarnik sam zaničuje, ker se s tacim zmišljevanjem njegovo delo pači s tim, kar je hudič znajdel. Bog je tudi serce vstvaril, da bi njega ljubilo in se njpgove postavc deržalo; kdor se pa rad prevzetno oblači, svoje misli na npčimerne cunje obrača, se stvarnika in njegove postave ne spomni in se svoje lastne in prave vreduosti čisto spozabi, ter svoj večni cilj in konec v nemar pusti. g~) Naj jim še povp, da je ošabnost v oblacilu zoper spodobnost in stan vselej zunaj spisano spričevanje znotraj že popačenega, nikoli pa nedolžnega serca. K) Naposled naj otrokom pred oči stavi, kako smešno, nespodobno in gerdo bi bilo, ko bi berač, kadar gre koga miIošne prosit, iskal prevzetno napraviti se. Tudi mi vsi smo pred Bogom berači, ki hodimo v cerkev prosit ga potrebnih dobrot; toraj bi bila prevzelna noša tudi za nas vse smešna, nespodobna in gcrda oprava. Xič pa ni bolj nepristojnpga in neumnpga, kakor v prevzetnem oblačilu iti k zakramentu sv. pokore in sv. obhajila — v ošabnosti, tančici, židi prav omreženi in v šopirnem oblačHu grehe svoje objokovati in obžalovati in k kralju naj ponižnišeniu bližati se. V takem stanu smo pač bolj pripravni njegov serd na se klicali, kakor pa milost njegovo si sprositi in pridobiti. Saj pravi sv. evangeli: ,,Kdor se povikšuje, bo poniža n". Dosti izrekov sv. pisma stare in nove zaveze, nauk sv. aposteljnov in drugiii svctih učpnikov nam obilno spričuje, kako zoperna prpd Bogoru in kolike kazni vredna je prevzetnost notranja in vnanja. Xe najdeš ga nobenega svetpga učenika, kteri bi ti napuh ali nečimernost poterdil. Jezus sam, vseganiogočni, neskončno modri in sveti Bog, se je tolikanj ponižal, zato pa ludi sainega sebe v zgled ponižnosti postavil rekoč : ,,Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz serca ponižen''. Le ponižnost da vrednost in ceno vsim drugiin čednostim; brez ponižnosli tudi druga čednost nobena nič ne velja. Le ponižnost človpka v resnici prikupi Bogu in Ijudpin. Iie ponižnost notranja in vnanja niu vse potrebne gnade pri Bogu nakloni. Prav lepo pravi sv. Avguštin : Glejte velik čudež, gospod je visok: če se vzdiguješ, beži od tebe; če se ponižuješ, se poniža do tebe. — Da se napuha toliko gotovše obvarješ in se prav v ponižnosti ohraniš, premišljuj zlasti kratke pa tehtne besede, ktere je Bog, pravični sodnik, sam nad človekom izgovoril: ,,Spomni se človek, da si prah ia da se boš v prah zopet povernil".