List 101. Ljubljansko močvirje.*) Svet, ki ga obsega sedanje ljubljansko močvirje, je prav za prav dolina, ki se razširja med Ljubljano, Verh-niko, Borovnico in Igom, in je do treh milj dolga in čez niljo široka; zaperta pa je s hribi in griči na vsih straneh, azun ondi, kjer stoji ljubljansko mesto. Hribje in griči v okolici so večjidel iz apnenka, ki je z rujavo ilovico pokrit; enake lastnije so tudi griči, ki se po sredi močvirja vzdigujejo kot otoki, da se iz tega sme soditi, tudi v glo-bočini je apnenek; hrib, na kterem stoji Ljubljanski grad, verh nad Šiško, in Golovec pa je iz pešenega in ilovuatega škerlovja. Močvirni svet kaže v dnu belo rumenkasto ali sivkasto ilovico in lapornico; nad njo je skorej povsod bolj ali manj debela, zlo napojena černa perst, le poleg Iške vodni pesek in prod; potem sledi od dveh do sedmih čevljev debela šota, stvarjena iz mahu, ločja in drugih povodnih rastlin, in nad njo večjidel černo blato; po verhu pa se nahaja debela lega stlačenega mahu; na nekterih krajih po černem blatu rastejo le redki šopki trave; so pa tudi semtertje kraji, kjer bolj ali manj globoko pod mahom voda stoji ali tudi izvira, in jih jezerčne okna in okenca imenujejo. Nasprot pa suha planjava od Ljubljane proti Savi skozi in skozi kaže v dnu po enem do štirih sežnjev debelo vodnega kamnja, po verhu pa plitvo čeme persti in apoene ilovice. Vsa planjava je bila pred nekterim časom takošno močvirje, verh tega je bila v mnogo krajih še preraščena z nizkim smrečjem, borovjem, jelšjem, brezjem in verbjem z resjem vred; težko je bilo torej človeku jo prehoditi, in mnogokrat se je kdo vderl, in je bil le s težavo izlečen, ali je celo poginil na nevarnim in goljufnim svetu. Kadar so pa po večjem deževji nastopile povodnji, se je vsa planjava pokrila z vodami, in čez in čez je stalo veliko jezero, ki se je v boljšem vremenu še le po enem ali po dveh mescih odteklo. Veliko oralov zemlje je po takem ležalo prazno in nerodovitno, in ni donašalo nikakoršnega dobička, razun kar so ga zadeli izurjeni lovci, ki so nevarne pota delali za obilno množino močvirnih in povodnih tičev, kiju- *) Iz danes pohvaljenega ^Slovenskega Romarja." 402 načev, rac in tadi gosi, ali kar so ga nalovili pridni ribči, ki bo mreže nastavljali po namnoženih vodah. Le po okrajnih straneh planjave, ki se naslanjajo na hribe in više leže, in po gričih, ki stojijo po sredi močvirja, kakoršni so Vonanje in Notranje gorice, Plešivec z Zablatmi, Bevke, Blatna brezovica, Sinja in Babna gorica, ondi so se nahajali gojzdje, senožeti in njive; poleg Ljubljanice pa je bilo ob bregovih nalaš nasajeno hrastje, da so ladije imele zavetje pred močnimi vetrovi. Nasproti pa so stoječe vode in rastlinske gojilobe zrak močno spridovale in nezdrav delale, in vso okolico napravljale megleno in neprijetno; razne bolezni in zlasti merzlice so bile od tod žalostni nasledek za staoovavce, posebno za ptajce. Vzrok, da je bila ta planjava toliko močvirna, je bil na tem, da svet od Verhnike do Ljubljane celo malo visi, in je semtertje celo nizek; da se dalje ondi zbira mnogo vod, rek in potokov, iz cele notranjske strani, in pa, da te vode niso imele zadosti odpertega odtoka. Poglavitna reka, v ktero se vse druge vode izlivajo, je Ljubljanica, ki poleg Verhnike izhaja iz treh močnih virov, tako, da precej goni malne in žage, in kmalo nosi ladije s sto centi blaga. Ta reka ima sicer svoj pravi začetek daleč na Notranjskem; Pivka, ki izvira unstran Šempetra, z Nanošico vred hahla v Postojnsko jamo, iu z drugim imenom ko Unec prihaja na dan poleg Planine; ondi privzema vode, ki pritekajo pod zemljo od Loža in cerkniškega jezera. Unec gre zopet kmalo pod zemljo, v teminah se z njim družijo potoki od Logatca, in vse te vode se pri Verhniki zopet prikazujejo na svetlo, in z novim imenom kot Ljubljanica po sredi močvirja tečejo proti poglavnemu mestu krajoske dežele. Mnogo drugih vod pa se še preteka po močvirji, ter ga obilniše napaja. Na desnem bregu se v Ljubljanico izlijajo Lubija, Bistra, Borovnišica, Iška in Išica z Zelimljišico vred; na levem bregu pa Tujnica, Šujca, h koncu v Mali graben spremenjena, in Gradašica, tudi za malo Ljubljanico klicana. Več ko štirideset večjih in manjših potokov še priteka v Ljubljanico, ali pa se zgublja v mahu; mnogo stu • dencov še izvira ob kraji mahu, ali po sredi izhaja iz jezerčnih oken ali prikritih votlin. Vse te vode se pred časom niso mogle odtekati drugod razun po sredi ljubljanskega mesta po tesni in zajezeni strugi. Namreč reka, ki je skozi močvirje tekla 30 sežnjev po širokem, je bila med zidovjem stisnjena na 20 do 16 sežnjev; nasute razvaline in podertine, naplavljeno blato, ilovje in ločje je polnilo vodotok, versta nabitih kolov kot del mestne zabrambe na enem koncu, in množina mlinskih jezov na drugem koncu ga je zapirala; gosti jarmi dveh ali treh mostov so ga tesno oklepali. V dnu pa je ležal pervotni, in v celo skalovje zrašeni vodni prod. Po takem ni bilo čuda, če se je reka pri navadnem stanu komaj dalje plazila, in če so povodnji močvirje spreminjevale v široko in dolgo jezero; tudi ni bilo čuda, če se je močvirje bolj in bolj narašalo, če je zrak spridovalo in ljudem bolezni rodilo. Vse to se je spremenilo, kar so se počele dela, vodam drugačen odtok pripraviti in mokri svet posušiti. (Dalje sledi.) List 102. Ljubljansko močvirje. (Dalje.) V bolj starem časa tedaj planjava med Ljubljano in Verhniko ni mogla biti toliko močvirna, in njena podoba se je utegnila kazati dokaj drugačna; vendar razno spremembe ie ta svet verjetno imel že v starodavnih dneh terpeti. i,astuija vsestranska, namreč globočina močvirja in skorej nepretergau oklep okrajnih hribov, daje soditi, da je v začetku tukaj stalo jezero, dokler vode sčasoma niso prekopale pešenega in ilovnatega škerlovja pri sedanji Ljubljani, in dokler po široki in dolgi globini niso nanesle ilovice in druge perstenine iz notranjskih krajev. Silna Sava pa je na drugi strani iz gorenskih hribov navalila veliko drobnega kamnja in peska poleg svojega vodotoka, in ga je pri današnjem mestu tudi kakor nov jez vergla nasprot notranjskem vodam. Ce ravno so si te vode zopet novo strugo odperle, so vendar zavoljo težjega odtoka mogle bolj zastajati ; in ker je bila globina z nanešeno perstjo in drugo sipo že bolj napolnjena, so se napravile le mlakuže in jezerca. Časoma se je po plitvih luž&h in grapah izcimilo bičevje in terstje z drugimi povodnimi rastlinami; vlažna zemlja se je pokrila s šotnim mahom in resjem, bolj suhi svet pa je rodil lepe trave, ali je nosil hrastovje in drugačne gojzde; globokejr kraji pa so tudi dalje ostali z vodo napolnjeni brezni in jezerca. Vse te spremembe so se mogle dogoditi v daljnih nekdanjih časih, od kterih zgodovina ne prinaša nikakoršnega spominka. Zakaj rimski in greški pisatelji ne govorijo od nobenega jezera poleg stare Emone ali današnje Ljubljane, marveč na ravnost pripovedujejo od reke, ki je tekla memo tega me*ta in Nauporta ali sedanje Verhuike, nosila ladije, in se v Savo izlijala. Ze pravljica od Argonautov, ki so iz černega morja brodili po Donavi in Savi proti jadranskemu morju, imenuje tisto reko, in jo kliče tudi za Nauport. Tudi Savo rimski potopisi stavijo že bolj daleč od Emone, in ostanki tega mesta se nahajajo verh starega vodnega proda; nasprot pa se spomin nekakošnega močvirja utegne razodevati v glasu rimskih vojakov, ki so se ondi po smerti cesarja Avgusta leta 16 vzdignili zoper svoje poveljnike* Vojaki so se namreč razun druzega tudi pritoževali, da po dostani službi se še vlačijo po raznih deželah, kjer namesti njiv dobivajo le močvirne mlakuže in neobdelane hribe; te 406 besede se jasno ozirajo na svet, kakoršeo jim je bil pred očmi pri Emoni, koder je bil cesar poprej naselil doslu-ženih vojakov. Močvirje vendar v rimskih časih ni moglo biti toliko razširjeno, kakor v poznejih letih, in tudi Ljubljanica je mogla takrat imeti globokejo strogo; mnoge znamnja to kažejo. Za stari rimski vodovod (akvedakt) se dolgo ni vedilo, kjer je bil njegov iztok od Ljubljanice zakrit; gotovo iz pervega ni bil napravljen pod vodo. Pri iztreblje-vanji rekine struge skozi mesto se jo razun blata in vodnega proda našlo veliko kamnja in drobu od starjih razvalin in podertin; vsa ta tvarina je gotovo bolj v poznejih časih v reko prišla, zlasti je razrusenje stare Emone napravilo veliko tacega nasipa. Na močvirji se je pri kopanji vodotokov, zlasti med Goricami in veliko eento, našlo veliko starega začernelega hrastja nizko pod šoto precej nad ilovico, velikrat po deset čevljev globoko; debla so bile po 4 do 6 čevljev debele, in les je bližnjem soseskam dajal obilno kurjave* Drugod, tudi globoko pod šoto, so našli staro orodje, mnogotero podobno rimskemu, razun druzega ročni mlin iz belega kamoja; na dveh krajih, poleg Rudnika in blizo Zablat ali Kušlanovega grada se je dobil star čoln, 5 do 6 čevljev globoko pod mahom; v okolici tega grada se je pokazala še s kamnjem nadelana cesta, in sicer 4 čevlje pod verhom mahu, in v meri od velike ceste proti Ljubljanici in Podpeči. Toliko lesa globoko pod mahom pričuje, da je bil nekdaj ondi suh svet, na kterem bo zamogli rasti cali gojzdje, ali pa saj, da ni bilo še mahu in šote tamkaj, in da je voda utegnila to drevje tje naplaviti; to bi utegnilo sicer še dalje ko v rimski čas segati, kjer druge starine se niso našle tako globoko. Stare reči, ki so se izkopale pod mahom in cesta s kamnjem nadelana pa razodevajo čas rimskega gospodarstva; saj stvari iz novejšega časa, na pr. turške podkve, se nahajajo le pri verhu ali ob kraji mahu; stara pot je utegnila deržati proti nekdanjemu mestu, ki je stalo poleg Iga, pa po imenu ni znano. Žamore se pridjati tudi to, da velika vojaška cesta od Nauporta do Emone je v starih dneh mogla bolj naravnost hoditi, mar tako, kakor sedanja Teržaška cesta; štelo se je namreč med obema mestoma le 12 rimskih milj, to je, nekoliko čez dve avstrijanske milji, kar je premalo za tisto krivo cesto, ki se je pozneji čas ovijala okrog gričev, in se ogibala mehkega in mokrega sveta. Na Verhniki pa se nahajajo pod zemljo na desnem bregu Ljubljanice ostanki zidovja na takem kraji, ki je pred posu-šenjem mahii velikokrat pod vodo bil; gotovo je bilo to zidovje iz začetka bolj na suhem postavljeno. (Dalje sledi.) 410 Ljubljansko močvirje. (Dalje in konec.) Po takem je jasno, da se je močvirje ne toliko v starjih, ampak v novejših časih huje in huje naraslo. Morebiti se je to narašanje začelo že proti konca rimskega gospodarstva; saj pozneji rimski potopis kaže večji okolico na cesti proti Emoni, kakor da bi se zavoljo razširjenega mahu ne bilo moglo tako na ravnost hoditi. O marsikterem sovražnem napada se je namreč vodna struga utegnila s podertinami zajeziti, kot na pr. o nateku Markomanov in Kvadov 1. 169, o prihodu cesarja Maksimina 1. 238. Še bolj se je vodotok mogel zanemariti in zajeziti, ko so z letom 395 divji narodi zaporedoma začeli skozi Emono dreti proti lepi Italii, zlasti ko so neukretni Ha ni s svojim nemilim vojvodam Atilom, tudi nad to mesto razsuli svoje sile. Mnogotere spremembe je ta kraj poskusil v srednjih časih: Emona je biti nehala, in Ljubljana se je vzdignila na njenem mestu, malo pa se je skerbelo za lahek odtok obilnih vod. Hiše so se stavile terdo k reki, in so stiskale njeno strugo; napravljali so se mlinski jezovi, in so vodi zapirali pot; leseni mostovi na gostih kolih so se delali, in so reki obteževali tek; reka sama je bila proti mestu nanesla že dosti blata, sipe in ločja, in po planjavi proti Verhniki so se bile struge rek in potokov zasule in za-rastle. Zatorej ve zgodovina od povodinj, ki so po Ljubljani hiše pri tleh polnile, in v gornje nadstropja segale, na pr. leta 1490 in potem 1537; zatorej so Ljubljančani nov mlin, ki je bil leta 1501 pri sedanjih šolah narejen, mogli podreti, ker je odtok vode dalječ po Notranjskem zaderževal; leta 1554 pa se je sklepal posvet, podreti še dva mlinska jezova pod mestom, ker bi voda potem padla za pet čevljev, in bi se močvirje za toliko posušilo. Namesti tega pa se je Ljubljanica z zidovi novih terdnjav bolj tesno oklenila in z nabitimi kolmi med Erakovim in Žab-jekom zaperla. Zategavoljo so se mnogokrat godile pritožbe, da kmetje ob kraji močvirja zastran večjih povodinj ne morejo svojih njiv obdelovati in svojih senožet kositi; tadi marsiktera pot, ki se je poprej rabila, je prišla pod vodo, vodotoki so se bolj zasuli in zarastli, še Ljubljanica je mogla svojo staro strogo med Goricami in Žalostno goro zapustiti in si novo izkopati. 411 Škoda, ki jo je voda uapravljala, in zguba, ki jo je močvirje delalo, se je če dalje bolj čutila, in množili so se nasveti in sklepi, kako bi se ta zleg dal odpraviti. Že leta 1554 sta na povelje kralja Ferdinanda I. dva italijanska umetnika, Degrandi in Vendaholo, prišla v Ljubljano, pregledal, kako bi se mesto dalo bolj uterditi, in močvirje bolj posušiti; njun nasvet je bil, vodotok za gradom izkopati, tudi dva mlinska jezova pod mestom podreti, pa to posvetovanje je ostalo brez sadii. Pozneje krog 1. 1600 se je ponudil Peter blagorodni Vacenberg, močvirje za neko zmerno povračilo bolj na suho djati, in z vasmi in kmeti naseliti; enako ponudbo je 1. 1634 postavil Janez baron Jurič, pa obeh oglas je ostal neuslišan. Za njima je mestni pisar Voljbenk Markovič izdelal precej obširen sostavek zastran osušenja ljubljanskega močvirja; slavni Valvazor je pri popisovanji ljubljanskega mesta ta sostavek tudi vzel v svoje bukve, kot veden opomin za mesto in deželo, kakošno delo da jim je posebno potrebno izveršiti, pa dolgo je ostalo vse prazno. Vendar 1. 1762 je delo sprožil Coren - blagorodni Mildenheim; prosil je na cesarskem dvoru, da bi se mu dovolilo 215 oralov zemlje na močvirji posušiti, in dasiravno se mu je stavilo veliko napotja, dosegel je, kar je iskal. Blaga cesarica Marija Terezija je dala to reč prav pretresti, in je Cornovo prošnjo uslišala; in verli mož je dal izkopati vodotok 2000 sežnjev dolg od Kozar-skega grabna do Ljubljanice, in je posušil kos močvirja poleg Teržaške ceste, ki ee po njem še vedno imenuje Cornovica, tudi vodotok se še kliče Cornov graben. S tem spodbujen je tudi P. Bruno Ortner, poslednji bistriški prelat, take poskušnje začel pri Borovnici in pri Virdu, in tudi ne brez pospeha. Po takem početku, ki je dobro upanje budil, je cesarica kot skerbna mati ukazala, naj se napravi popoln popis ljubljanskega močvirja, in naj se tudi preštejejo stroškf, ga v rodoviten svet spremeniti. P. Gabriel Gruber, iz reda Jesusovega, učenik mehanike v Ljubljani, je to delo prevzel, in je naredil dvojen nasvet, strugo Ljubljanice skozi mesto iztrebiti in ponižati, ali pa vodotok za gradom izkopati; priporočil je pa bolj poslednje delo, kar mu je tudi stotnik in zemljomer Struppi poterdil. Po daljšem posvetovanji je došlo do P. Gruberja višje povelje, in kopanje vodotoka se je leta 1772 začelo; pa večji težava je bila z delom, kakor se je poprej mislilo. Zemlja med Ljubljanico in gričem je z delom vred rastla, ker je stisnjena šota kviško stopala, ko je bila ilovica z verha odvzeta; med gradom in golovcom je bil grič ilovnatega škerlovja presekati; dalje pa veliko starega vodnega proda prekopati; ko je bil zidani most narejen, in vodotok komej do pol izkopan, so se natekli stroški še enkrat večji, kakor so se pa v začetku šteli. Po novem ce-taričnem povelji je 1. 1779 G. Struppi, zdaj za polkovnikovega namestnika in barona imenovan, nadaljno delo prevzel, ter ga je krepko in umno izveršil, in v jeseni I. 1780 je Ljubljanica začela teči po novem vodotoku, ki se navadno imenuje cesarski graben. Vsi stroški tega dela so znesli blizo 220,000 gl., namreč odkupšina sveta 13,404 gl., zidani most 50,000 gl., in drugi znesek se je porabil za kopanje in zaterdovanje vodotoka. Komej se je del reke izlil po novem vodotoku, je začela voda v strugi padati, za 1 dj 2 čevljev se je znižala od Verhnike do Ljubljane; bregovi ob kraji reke so se začeli sušiti, tudi pozamezni deli znotrej močvirja so se znebili preobilne vode, ker so tudi manjši reke, kot Iška in Borovnišica, nižje stopile; na več krajih so se začele euožeti delati, zlasti pri mestnem logu, poleg novomeške in teržaške ceste. Vendar zdaj se je še prav pokazalo, kako potrebno je iztrebljenje in ponižanje vodne struge, ki gre skozi mesto; zakaj velik del mahu je ostal le moker svet, in tudi po-vodnji so še rade zastajale po daljni planjavi. Pa pervo delo je bilo deželi veliko stroškov pobralo, da ni bilo mo- goče kmalo novega začenjati; in verh je nastopila dolga francozka vojska, sovražnik je večkrat v deželo prišel, v zadnje jo je za več let posedel; ni bilo tedaj čudo, če delo za posušenje močvirja ni kazalo pospeha, dasiravno se je bila očetova skerb cesarja Franca I. že tudi na to ozerla. Komaj pa ko je kranjska dežela spet prišla pod avstrijansko oblast, je dobrotljivi vladar ukazal ponoviti posvetovanje, kako bi se močvirje rešilo preobilne vode; in ob času vladarskega shoda ali kongresa v Ljubljani je sam s presvetlo cesarico dostikrat tihoma šel močvirje ogledovat. Konec tega je bil, da je bil v spomladi 1. 1821 nov posvet zbran, o kterem je dvorni stavbni vodja in sve-tovavec Šemerl vitez Leitenbach dokazal potrebo, mlinske jezove pod ljubljanskim mestom podreti, in strugo zader-žane reke iztrebiti in znižati. Ti sklepi so bili poterjeni na višjem mestu, in dana je bila obljuba, večji del stroškov založiti iz deržavne dnarnice. Novi deželni poglavar baron Smidburg si je velike zasluge nabral o tem, da je pri presvetlem cesarji vneto govoril za ta početek, in da je vse delo krepko pospeševal; za izpeljevanje vsega dela posamim je bila odločena posebna odbornica ali komisija, sostavljena iz udov poglavarskega svetovavstva, stavbnega vodstva in mestne gosposke, pod predstvom poglavarskega svetovavca Vagnerja. V jeseni leta 1823 se je začelo tehtno delo. Ravne v god presvetlega cesarja Franca I. je bil podert pervi jez pod mestom pri škofijskem mlinu; iztrebil se je deloma tudi cesarski graben, da bi se voda od struge, ki jo Ljubljanica ima skozi mesto, bolj odpeljala. Drugo leto se je odperl še drugi jez pri fabriki na Selu; iztrebilo se je veliko kam-nja, blata in vodnega proda, iz struge izleklo veliko kolov iz vodotoka; da bi se pa struga z ložjim trudom znižala, se je 1. 1825 jez napravil pri iztoku Gradašice, in vsa voda se je obernila po cesarskem grabnu. Delo je dalje šlo tudi še 1. 1826 in 1827; izkopaval in lomil se je vodni prod, ki je bil po primešanem apneniku v celo skalovje spremenjen; podzidovale so se tudi hiše kterih temeljno stalo se je bilo z poniževanjem vodotoka odkrilo. Še se je pod mestom proti Selu nova 400 sežnjev dolga struga pripravila Ljubljanici in 1. 1828 doveršila. Delo je bilo težavno, ker je bilo treba veliko okamnjenega vodnega proda prekopati, in močno apneno skalo presekati; pa reka je dobila ravno pot, in voda se je hitreje odtekala. Verh tega se je tudi mlinski jez pri Hrušici pod Ljubljano razderl, in Cesarski graben po sredi globokeje iztrebil. Po vsih teh delih se je toliko izveršilo, da je Ljubljanica na svojem teku skozi mesto za 5 čevljev nižje padla. Lahko se sodi, koliko je to v posušenje močvirja pomoglo; zatorej so se pa s tem, ko je reka padala, tudi še posebne dela na močvirji počele. Posebna odbornica ali komisija, ki je bila 1. 1826 sostavljena, pod vodstvom gojzdnarskega komisarja blagorodnega Caruba, iz udov stavbnega vodstva, mestnega in kantonskih prednikov, je vodila te dela; pri njej si je razun drugih mož mestni župan Hradecki posebne zasluge pridobil. Pred drugim se je struga poglavitne reke od Verhnike do Ljubljane iztrebila, več sto hrastov, ki so bili časoma z brega v vodo popadali, se je izleklo; dalje sta se začela 1. 1826 kopati dva poglavitna vodotoka ali kanala, eden poleg teržaške, eden poleg novomeške ceste; tamkaj namreč se je Cornov graben podaljšal in znižal, tukaj pa se je Galevški graben enako dalje potegnil. S tema poglavitnima vodotokoma ali pa z Ljubljanico so se sklenili stranski vodotoki, ki so se izkopali za vsako okrajno sosesko, in za nektere zablatnjene in zasute potoke in zelo zamočene mahove posebej; delo je bilo težavno, ker se je moglo kopati na mehkem in silno namočenem svetu. Verh tega so se napravile ceste po močvirji od soseske do soseske in križem. Začetek se je storil i. 1826 z Ižansko cesto od Ljubljane do Studenca; veliko truda je prizadjalo to delo, ker so se mogli globoki 412 grabni ob kraji izkopati, nizki svetovi vzdigniti, mokri kraji z verbovimi butarami ali fašinami zaterditi, mnogi mostovi napraviti, in ker ee je kamen in pesek za nasi-panje od dalječ mogel voziti. Po takem prizadevanji se je v kratkih letih veliko storilo, kar je hodilo ljubljanskemu mesta ia vsi okolici v prid; presvetli cesar Franc se je leta 1826, se bolj pa 1. 1830 z lastnimi očmi prepričal vrednosti dela, ki ga je počela njegova dobrotljiva vlada. Posušeni svet je namreč 'začel že tudi dobičke donašati; prešnji mah se je začel spremeojevati v senožeti, pripravni kraji so se jeii preko-pavati, požigati in za njive rabiti; že 1. 1830 se je na mahu razun druzega pridelalo 5178 vaganov žita zlasti reži in ovsa; pridelki so se vsako leto množili, kakor se je svet delil, z neštevilnimi manjšimi grabni sušil, požigal in obdeloval; 1. 1836 se je naželo že 49432 vaganov raznega žita, zlasti reži, ovsa in tudi ajde, in se obilno so-čivja in sirovine, zlasti fežola in koruna; tudi se je bilo postavilo že več novih hiš sred nekdanjega močvirja. Vendar je bilo za potrebno spoznano, še nektere dela početi, da bi se vode hitreje odpeljavale z nmčvirja; izveršenje teh del je presvetli cesar Ferdinand I. dovolil 1. 1836. Tedaj je bil cesarski graben bolj na široko iztrebljen in ponižan, ter pri zidanem mostu bolj obilno odpert; po sredi vodne struge skozi mesto se je presekal še za 3 čevlje nižji vodotok, in breg ob kraji se je skozi in skozi zaterdil s kamnatim tlakom; tudi mostovi so se djali bolj na redke jarme, poglavitni mestni most pa se je 1. 1842 napravil iz rezanega kamna. Ostalo je še, poglavitna dva vodotoka na močvirji do konca izkopati, namreč Cornov graben do Tuj-nice, in Galevški graben do Zelimljišice; utegnilo bi tudi na to priti, da bi se cesarski graben še globokeje izkopal, In odtok pri zidanem mostu širje in nižje odperl, kakor se je že tudi prošnja položila pred višjo vlado. Veliki so bili stroški in obilne so bile dela, kar jih je odpeljevanje vode in sušenje močvirja do tega časa tirjalo; vsi stroški v delu in denarjih so se v začetku namerjali na 70,000 gl., in toliko in še več so znesle vse izdaje in vsi početki. Samo odkupovanje štirih mlinov je odneslo 45,000 gl.; iztrebljevanje in zniževanje stare vodne struge in cesarskega grabua in kopanja novega vodotoka pod mestom je vzelo v denarjih, kolikor se zamore po dosedanjih nazuanilih prešteti, na 23,000 gl.; razun 21,000 gl. za odkupovanje in 6500 gl. za dela, ki jih je mesto založilo, je šlo vse drugo iz deržavne denarnice. Verh tega so mestne in bližnje kantonske soseske prostovoljno dale de-lavcov za več ko 50,000 dui, kar po manjšem šteto znese čez 20,000 gl., vse to pri trebljenji in kopanji struge skozi mesto, kjer se je vzdignilo samo s to pripomočjo za 5900 končnih sežnjev kamnja, peska, blata in skalnatega proda. Za sušenje močvirja posebej pa se je izdalo do zdaj blizo 34,000 gl. iz mestne denarnice, in do 2000 gl. iz bližnjih kantouskih denarnic; ti stroški so šli nekaj na mostove, nekaj na kopanje vodotokov. Razun tega pa so soseske skupaj veliko tisuč dni dela storilo pri večjih in manjših cestah, pri poglavitnih in pri stranskih vodotokih, ravno tako pozamezoi gospodarji pri svojih v novo pridobljenih posestvih. Večjih ali kantonskih cest se je storilo 23,400, manjših ali soseskinih pa 50,000 sežnjev na dolgo; poglavitna vodotoka merita do zdaj 10,700 sežnjev, grabni med posameznimi deli pa že čez 420,000 sežnjev podolgoma; vse te dela, po manjšem na denar veržene so veljale na 280,000 gl. Vsi ti stroški in početki pa že tudi prinašajo mnogo dobička. Velike povodnji med Ljubljano in Verhuiko so odnehale, vsakdanja gosta megla je zginila, zrak v ljubljanski okolici se je zboljšal, mokrota po stanovališčih je odšla, pogostne merzlice so se zgubile; več ali manj je posušeno močvirje, ki obsega skupaj na 40,000 oralov sveta, in od tega se že čez 27,000 oralov rabi manjši del za njive, in večji del za senožeti. Ta svet je poprej stal pod Ljubljansko mestno, Križansko, Ižansko, Bistriško in Logaško gosposko, ter jim je dajal sama lov povodnih ptic in rib; okrajne soseske so se lastile vsaktera bližnjega kosa zemlje, pa le malo ločuate trave in mahii so bile v stanu od tod spraviti. Kar se je pa začelo močvirje sušiti, je sicer ptičji lov večjidel odnehal, ribštvo se je pomanjšalo, pa ffosposke so bile nekaj odškodovaue z davkom, nekaj z rodovitnim svetom, soseske so dobile senožet in njiv, kar je dotičua komisija začela posušeni svet med posamezne gospodarje deliti; deržavni denarnici pa so se odperli novi dohodki, ker se obdelani svet sčasoma in po malem z davki obklada. Perve žitne pridelke so nažele soseske poleg teržaške ceste 1. 1830 ua nekdanji Cornovici; ravno to leto so se začeli obdelovati mestni deli na Volarji med Ljubljanico in Išico; obdelovanje se je potem z žetvijo vred množilo od leta do leta, kakor se vidi iz letnih izkazov, ki jih je naznanovala dotična komisija. Poslednji tak izkaz zadeva 1. 1846, in nanaša 16,352 vaganov reži, 1408 ječmena, 12,205 ovsa, 10,209 koruna, 6201 fežola in 189 prosa; ajdo je takrat slana vzela, drugač bi je bilo kacih 8000 vaganov; zraven se je pridelalo še veliko repe, korenja in zelja, in veliko centov tečnega sena. Tak izkaz se ve de ni natančen, in poslednje leta se je obdelovanje še bolj razširilo; iz tega se vidi, da obdelovanje močirja napreduje; tedaj se slednji letni pridelki smejo še enkrat večji šteti; zatorej je pa tudi cena orala nekdanjega močvirja prišla od 5 gl. na 60 do 100, celo na 150 do 250 gl. Res da požiganje močvirja ni nar boljši pot, svet rodoviten storiti, ker se zemlja preveč ponižuje, in šota na pol zastonj pokonča; bolj prav bi bilo, nekdanje močvirje po taki poti obdelovati, kakor se drugod delajo novine, namreč v začetku prekopan svet dobro po-gnojiti in z režjo obsejati, potem ga dobro preorati in ga za oves in deteljo pripraviti, tretje leto pa drugo deteljo za ajdo podorati, in v četertem letu za fežol in koran po-gnojiti. To je bil nasvet znanega grofa Hohenvarta, in po takem je zemlja za vse pripravna. Mnogo novih pohištev se je že tudi postavilo na močvirje; na Volarji je vas, ki šteje 40 hiš in čez 200 duš, drugod je že tudi 18 novih naselnikov. Pa tudi šota se je začela v večji prid rabiti; po 500,000 centov se je je narezalo na leto, ki jo je slad-kornica jemala za kurjavo; zdaj je odločen kos sveta pri Kušlanovem gradu, ki meri 1000 oralov, da se pripravlja šota za cesarsko železnico. Kar je pa posebno začudenja vredno, je to, da čez močvirje zdaj gre železnica ondi, kjer se je poprej komaj lovec prestopal, in med Goricami in Žalostno goro celo po takem svetu, kjer se je kdaj le s čolnom vozilo; res da se je 1200 sežnjev na dolgo kamnja nasulo 30 do 45 čevljev v globočino, in še 12 do 15 čevljev visoko po verhu, pa zdaj je ondi terd svet, kjer se je kraj vedno imenoval jezero, in je stara pesem le za jezera vodila. Hicinger.