_CASOPIS_S jODOB AMZASLOVENSKO MLADINO,
Štev. U. V Ljubljani, 1. novembra 1889. Leto XIX.
Na bratovem grobu.
Its red mano mrtvaški je vrt, A v njem vrtarica je smrt, Pred mano zelena gomila In v njej mi moj bratec počiva.
Oj drag si bil, dragi mi brat, Spominam se tisoč te krat, A vender okó ni rosilo Ko legel si v črno gomilo.
Prinesle rojenice tri K zibéli ti mnogo dari; A ko jih v zibél so zložile Ti kratek živčt so sodile.
Le trikrat donésla vzpomldd Ti košek cvetic je in nad, Ko ni te v četrto dobila Pa grob ti je v cvetje zavila.
Zaprl si prekrasno okó Zapustil si nas in zemljo, Krilatci pred tebe hiteli In v svoje koló te vzprejéli.
v
Tam góri sedaj je tvoj dom, Tam góri te videl spet bom, Tam góri v večnej mladosti Ne znaš ne gorja ne britkósti.
Zakaj bi se pač žalostil Zakaj togoval in solzil? Saj tebi je lepše ko meni, Da bil bi le skoraj pri tebi! ■
In saj ta zeleni tvoj grob To stan ni gnjilobe, trohnób, Oj to le vstajenja so vrata, Peljajo v nebesa nas zlata.

Volk v kapeli.
(Pripovedka iz —škega kraja.)
amò razvaline kažejo še mesto, kjer je stala nekdaj ka-'pelavrhu gosto poraščenega hriba „Volčjega-vrha." Včasih klatilo se je ondù mnogo volkov, kar kaže vže ime hriba. Kapela bila je precej velika in dokaj lepa. V oltarji stala je podoba žalostne Matere Božje. Malokdaj je bila kapela prazna, vedno je prišel kdo in pomolil pred sveto podobo kratko molitvico. Mimo kapele peljala je pot skozi gozd. To malo pa lično svetišče sezidal je grof, ki je imel v obližji svoj grad. Ako je prišel na lovu mimo kapele, vselej je stopil vanjo in pobožno nekoliko molil.
Na Volčjem-vrhu bival je vže dlje časa požrešen volk, ki je marsikateremu kmetu v okolici strgal kozo ali ovco. Dà, še celò vole in krave je napadal.
Prav na konci vasice, ki je stala ob vznožji Volčjega-vrha, stanovala je ubožna vdova Marta, ki ni imela ničesar druzega, nego kravico „Sivko." Vsak dan gnala je Sivko na pašo in z njenim mlekom se je ubožno živela. Vdova imela je sina, ki je pa kake tri ure proč, — ono stran hriba, služil za „malega" hlapca pri nekemu kmetu. Deček — ime mu je bilo Janezek — ljubil je zelò svojo ubožno mater in redno jej je pošiljal svoj mali mesečni zaslužek. Obleko in jed dobival je pri kmetu ; denarja ni potreboval.
Neko popóludne priklati se nenadoma k pasoči se Sivki — volk, ter jo napade. Tresoč se po vseh udih tekla je jokaje vdova Marta v vas iskat pomoči. Zaman ! Ko je dospela z nekaterimi kmeti nazaj, ležala je Sivka vže mrtva in razmesarjena na tleh. Volk jo je vže popihal v temni gozd. Lahko si je misliti, kako žalostna in obupana jo bila uboga vdova. „O moj Bog!" — vzdihovala je sirota — „kako bodem zdaj živela! Kdo mi bode dajal dobrega mleka!" Smilila se je kmetom Marta, zato so jej obljubili, da jo bodo podpirali. Vest, o volku raznesla se je bliskoma po okolici. Noben kmet ni pošiljal več svoje črede na pašo, a vsak preskrbel si je orožje, da bi pognal volka, ako bi se utegnil približati njegovim hlevom.
Tudi Janezek je poizvedel o nesreči svoje matere. Potožil je svojo žalost gospodarju ter ga prosil, naj bi mu d al, mesto mesečnega plačila, molzno kozo. Kmetu se je Janezek s pridnostjo tako prikupil, da mu je dal jedno najboljših in največjih koz. Dovolil mu je tudi, da sme kozo takój drugi dan peljati k materi, a na večer naj se zopet vrne domóv. Oj kako vesel je bil tega Janezek ! Po noči niti spati ni mogel. Na vse zgodaj okinčal je.kozo z venci in trakovi, ulomil si v meji debelo gorjačo ter jo mahnil veselo pojoč preko Volčjega - hriba. Tiči so glasuo žgoleli po zeleuih vejah ter pozdravljali sè svojim petjem mlado jutro. Srebrna rósa blestela se je po pisanih cveticah v prvih žarkih vzhajajočega solnca. Koza skakala je na Jauezkovej strani in v časih radostno zameketala. Krasno jutro vpliva tudi na nespametno žival!
Prišla sta do kapele. „Kadar greš mimo kapele, stopi vselej malo notri, pa moli nekoliko k svetej materi Mariji!" dejala mu je večkrat mati. Teh besed se je Janezek spomnil. Kaj naj bi zdaj storil? V kapelo hoče iti molit, ali koze s sebój peljati ne sme. Da bi jo zunaj za kako drevo privezal, ni varno : lahko bi prišel volk ter mu jo raztrgal! Priveze toraj kozo za zapadko pri vratih, a sam gre k oltarju, poklekne in pobožno moli za svojo dobro mater. A komaj zmoli par očenašev, ko začuje nemirno meketanje koze. Preplašen se ozre. Velik volk stopa potuhneno z odprtim gobcem naravnost proti kapeli. Kaj storiti? Pogumno zgrabi svojo palico, teče h kozi, hitro jo odveze in potegne v kapelo za vrata. Krvoločno skoči volk v svetišče ter dirja slepo k oltarju. Janezek popade tresočo se kozo čez trebuh ter jo urno odnese izza vrat vun na prosto; zaloputne potem vrata in zavrti ključ v ključanici. „Volk je ujet," vzklikne Janezek veselo. Sam si komaj verojame, da je bil tako pogumen. Kako vesel je bil, ko je slišal tulečega volka sem ter tjà dirjati po kapeli ! Ko se še prepriča, da mu zver ne more nikjer uiti, naglo hiti s kozo proti vasi. Tu začuje na poti lovski rog. Krdelo lovcev in oboroženih kmetov, na čelu njim pa grof sam, približa se mu. Grof bil je vže davno obljubil onemu, ki mu izroči volka mrtvega ali živega sto goldinarjev. Ali zaman! Danes sklical je svoje lovce in nekoliko kmetov, da bi šli lovit volka.
Ko se lovci Janezku približajo, zakliče mu grof, ki je sedel na konji: „Hoj, fante, kam pa greš s kozo? Kaj se ne bojiš volka? Kako lahko bi zasledil tvojo kozo! Kaj bi bilo, ako bi raztrgal tebe in njo, ti nepremišljeni deček!"
Deček potegne kapico raz glavo ter samozavestno pravi : „Gospod grof! volka sem z božjo pomočjo tam-le gori v kapelo zaprl. Le hitro pojdite tjà, da se sami prepričate !"
„Kaj?" — začudi se grof — „ti si volka zaprl v kapelo? Je-li to mogoče?"
Janezek pove potem strmečemu grofu vse, kakor se je zgodilo. To so ti delali lovci in kmetje velike oči! No, pa saj se je bilo pogumnosti Janezkovej v resnici čuditi.
„Pojdi z nami!" pravi na to grof.
„Zal, da nimam časa. Peljati moram hitro kozo k svojej materi, a potem se vrnem zopet naglo k gospodarju."
„Bo pa kdo drugi peljal kozo k tvojej materi, samó povej, kje stanuje."
„Prav na konci vasi v ónej malej koči," pravi Janezek.
„Ti si toraj sin uboge vdove Marte, katerej je volk raztrgal kravo?"
„Da, gospod grof, njen sin sem. Ime mi je Janezek. To-le kozico sem jej kupil pri svojem gospodarji in zdaj jo peljem k njej, da bode imela s čim živeti. Oj, moja dobra mati me bode gotovo prav vesela!"
„Priden si Janezek," pravi ganeni grof. Tvoj gospodar izvestno ne bode hud, ako zaradi volka malo pozneje domóv prideš ; ne boj se ! Ti greš z mano, a ti Jože" — reče svojemu hlapcu — „pelji kozo v vas."
Se predno pridejo do kapele, začujejo vže iz daleč divje tulenje volkovo. Grof razpostavi okolo vrat svoje ljudi. Jeden odprè vrata, ali gospod volk noče priti vùn. Izpuste toraj pse; kmalu se prikaže zver iz kapele. Več krogel podere ga na tla. Volk je bil velikanske postave. Vže mrtev, kazal je svoje grozeče zobé in črna
kri mu je tekla iz odprtega žrela. Lovci narede iz smrekovih vej uosilnieo ter polože nanj ubitega volka. Z veselim krikom odrine vsa družba v vas.
Sredi vasi, pred gostilno, se ustavijo, da si more vsak ogledati grozovito zver, ki je delala vsej okolici toliko strahu in preglavice. Grof z Janezkom, lovci in kmetje pa gredo v krčmo, da pijó kupo vina na dober izid lova. Janezek se vsede tik grofa in lica mu žare veselja in sreče. Ko se lovci nekoliko pokrepčajo, reče grof : „Obljubil sem ónemu, ki mi izroči volka, sto goldinarjev nagrade. Janezek je nagrado pošteno zaslužil. On je vjel volka. Ako bi on ne bil peljal koze, katero je kupil siromašnej materi, skozi gozd in stopil v mojo kapelo, da se priporoči Mariji, izvestno bi zdaj ne imeli volka. Zato Janezek ti takój tu izročim zasluženo plačilo." In grof' našteje Janezku sto svetlih goldinarjev. „Kaj bodeš z denarjem?" vpraša ga potem grof. „Kupil bodem materi kravico in kar bode ostalo, izročim jej za obleko in hrano." Jako je dopadla grofu dečkova ljubezen do matere. Sam ga spremi domóv in ne more se ubraniti solz, ko uboga Marta strme zre toliko denarja in kozo, ko hvali na kolenih ljubega Boga za pomoč, ko svojega hvaležnega sina prisrčno objame ter poljubi in grofu jokaje izreče zahvalo za njegovo dobroto.
Grof je vzel Janezka na svoj grad. Janezek, ki je bil vedno priden in ubogljiv, izučil se je pri staremu oskrbniku gospodarstva, da mu je bil po njegovej smrti zvest in zanesljiv naslednik. Mnogo let služil je grofu in pozneje tudi njegovemu sinu, ljubljen in spoštovan od svojih gospodov. Mater je vzel k sebi in skrbel zànjo do njene smrti.
Ysak dan je hodil molit v kapelo k podobi Marije. Svojega zaupanja do božje pomočnice ni nikdar izgubil, saj ni nikoli pozabil, kako čudovito ga je ona varovala in mu naklonila srečo, ko je vjel krvoločnega volka.
F. G. Podkrimski.
Ljubezen do domovine.
"1'b času vojne, vjeli so sovražniki nekega kmeta in ga silili, da jim pokaže J%ajbližji skrivni pot, ki pelje do trdnjave. Kmet se brani tega ter neče, da bi izdal svojo domovino. Vojaški častnik mu pokaže polno mošujo denarjev, rekoč, da bode njegova, ako jih uboga. Ali vse zaman! kmet se ne da pregovoriti. Ko pride general in mu vojaki povedo, da je kmetu dobro znan pot, po katerem se pride v trdnjavo, a neče ubogati, da bi jim pot pokazal. General se razjezi nad kmetom ter mu zapreti, da ga bode ukazal takój ustreljiti, ako ne stori, kar mu vele njegovi vojaki. A kmet odgovori pogumno: „Dobro! ako me ustrelite, umrl bodem kot poštenjak in zvest državnik svojemu vladarju, in ne kot izdajalec svoje domovine!"
General se začudi kmetovemu domoljubju, u tolaži se, stisne mu roko in reče: „Vrli mož! pojdi mirno domov k svojej družini, nič žalega ti ne storimo zaradi tvojega domoljubja; pomagali si bodemo brez tebe. (Iz nemškega preložil P. G.)
—-
v / /jt	Pošten trgovec.
^p^esar Leopold I. je bil ob času turških vojsk v takej denarnej sili, da je .Immoral svojim podložnikom zaukazati, naj mu za vojne potrebe posodijo denarja, kolikor kdo premore. Mej drugimi dunajskimi meščani, ki so prinesli cesarju svoje prihranene novce, prinesel je nek priprost trgovec 200.000 gld. Cesar se zelò začudi, videč, da mu v teh za kupčijo tako neugodnih časih priprost trgovec toliko denarja posodi.
„Kako ste si pridobili toliko denarja?" vpraša ga cesar.
Trgovec odgovori : „Veličastvo! j az sem vedno drago kupoval in cenò prodajal. "
Cesar ga še bolj začuđeno gleda, misleč, da je hotel ravno narobe povedati, ali trgovec opazivši cesarjevo začudenje, nadaljuje: „Res je takó, Veličastvo, kakor sem rekel: drago sem kupoval in cenò prodajal. Kadar je bil namreč čas kupovati zrnje, sočivje in kar sem za svojo trgovino potreboval, iskal sem vedno le najboljše btago in sem ga tudi draže plačeval, nego drugi trgovci. Pridelovalci so to dobro vedeli in so najboljše blago le k meni vozili, a jaz sem še v tem le najboljše izbiral. Pri prodaji pa sem svoje dobro blagó s poštenim dobičkom še itak ceneje prodajal, nego li drugi svoje slabo blagó in tako je vedno več kupcev prihajalo k meni. Z hitro razprodajo iu zmernim dobičkom pridobil sem si več nego li drugi z velikim dobičkom in počasno razprodajo. Vrhu tega sem si ohranil mirno vest in pridobil blagoslov božji v svojo hišo." —
Cesar je spoznal, da je ta trgovec pošteno in modro delal, pohvalil ga je in priporočal drugim trgovcem v vzgled in posnemo.	/. S—a.
Na vernih duš večer.
„®|j mamica stara povej mi takój, Kaj tam po grobovih blesti se nocoj. Zakaj, da še v noči tam ljudstva obilo Obstaja pred mnogokatero gomilo, In milo zvonenje iz stolpovih lin, Vznemirja tišino, čuj! nočnih temin?" — „Glej, vnučck predragi, nocojšno zvonénje Iz vic je pokojnikov dragih ihténje ! Kes mnogo na grobih tam lucie gori A v vieah še več se nesrečnih solzi, Ki v ognji pekočem za grehe nekdanje Trpé bolečine in bridko kesanje. Nikdar ni počitka, nocojšno le noč Z zemlje prositi si smejo pomoč. — Glej, lučke na grobih žalobno migljajo, In ranjkih dušice krog njih šepetajo
Ter v milem zvonenji srebrnih zvonóv Na sto in na sto je prosočih glasov. A zdaj pa pogledi v nadzračne daljave, Kakó so prekrasne nebeške višave ! Mej zvezdami góri sam večni je Bog, Usmiljeno gleda po zemlji okrog, In angeljev svetih nebrojno število Pred Njega polagajo spravno kadilo, Molitev pokladajo naših sreä, Da rešil nesrečne bi 'z kraja solza. Vsaktera goreča in srčna molitev Je dušam nesrečnim hladilna rešitev. — I tvojih pokojnikov mnogokatér Zeli si rešitve nocojšni veččr, Zató pa le prosi Boga zaupljivo, Da nänjc ozrl bi se inilostljivo."
J. Rejec.
^-"/f^V"	Moj ded.
ajlepše ure svojih mladostnih dnij prežil sem pri svojem dedu. Bil je ne-jUgizrecno dobra duša; blag, prijazen in vesel starček. Pa kako je znal pripovedovati moj ded, nikoli se ga nisem naveličal poslušati!
Na konci vasi stala je njegova hišica. Za njo razprostiral se je proti smrekovem gozdu mal vrt in dalje dve njivi z žitom, krompirjem in repo. Pod gozdom imel je zračno hladnico, v njej mizo in ob stenah klopi. Nad mizo visel je lesen križ. Kolikokrat me je peljal v svoj vrt, kjer so cvetele najlepše cvetice: rudeče vrtnice, ponižne vijolice, bele lilije, spominčice, — oj ! kako lepo mi je pripovedoval v vsakej cvetici. Spremljevala sta ga pa vedno rumena mucika in pohlevna grlica. Mucika skakala in mijavkala je za nama, a grlica letala je okolo dedove glave, sedala mu na ramo ter golčala svoj „grrü," „grrü." — Počasi sva stopala mimo pšenice in krompirja, postala nekoliko, poslušala kukavico ter gledala za skorjancem, ki je visoko pod nebom drobil svojo pesen. V hladnici odpočil si je ded, ker vže tako kratka hoja ga je utrudila. Jaz sem sel k njegovim nogam, zrl mu v modre oči in srebrne lase ter ga prosil, naj mi pove kako novo pravljico. Takój je bil pripravljen. Pripovedoval mi je tiho in počasi o zakletih gradovih, o pomorskih deklicah, o mačehah in pastorkah i. t. d. •— dolgo, dolgo; meni so pa šiloma drle debele solze po licih, ali pa se mi je iskrilo oko v pogumu in vznemirjenosti. Včasih sva sedela v mraku v zelenej hladnici ter gledala molče v večerno nebo. Gori na zvezdnatem nébesu plavala je počasi bleda luna in varovala svoje zveste ovčice, zlate zvezdice. Zdaj pa zdaj prikradel se je lahek oblaček in zatemnel svitlo oblo, a zopet odjadral naprej. Iz daljave čula sva žuboreč vrelec, v gozdu je pa skovikala sóva. Sicer je bilo vse tiho in mirno ; niti najmanjši vetrec ni gibal peresca na drevji in cvetic po grmičji. — Takó je bilo po leti.
Ko so pa pozeble v dedovem vrtu vse cvetlice, ko je popadalo raz drevja rumeno listje ter so zapustile našo vas lastovice in ptice pevke, koje zagrnil sneg širno ravan in pokril gozd z belim plaščem, tedaj sem bil v dedovej sobici pri peči. Ondii je sedel po največ na klopi, pri njem mucika in grlica; nad posteljo visela je podoba generala Eadeckija in pod njo zarjavela puška, sablja in torbica s patroni. Bed Alojzij je bil namreč vojak; bojeval se je na Laškem in za plačilo svoje pogumnosti dobil je lep križec, a izgubil je tudi levo roko. Kolikokrat mi je pravil o žvižgajočih kroglah, o gromečih topovih, o stokanji ranjencev in ble-doti in ranah mrtvecev. Jaz pa sem glasno plakal in v jednomer klical : „Oj ubogi, ubogi vojaki!"
V zimskih večerih zbralo se je pri dedu dostikrat polno vaških otrok. Prišel je sosedov Andrejček s sestrico Vojko, Jertičev Tonček in plavolasa Darinka, Šin-skijeva Dragutinka in bratec Franek, Kordeževa Irmica in mali Gustelj, ki je imel vedno kazalec v ustih i. t. d. — polna klop iu zapeček nas je bilo. To je bilo govorjenja in smijanja!
Nek večer bili smo zopet pri dedu. Sedemletna, črnooka Irmica povedala je dedu, da je gospod učitelj Dijcovega Pavleka kaznoval, ker je šolsko mašo zamujal in ostale šolarje zasmehoval v cerkvi pri molitvi. „Samó neumneži molijo," dejal je, „njemu pa ni treba!"
Resno majal je ded s sivo glavo. „Otroci," dejal je, „star sem postal, mnogo sem videl in doživel, a vedno in povsod sem molil. Tudi mene so včasih tovariši zasmehovali, jaz pa se zato nisem brigal. Enkrat sem posebno očevidno spoznal blagoslov molitve. Ko sem šel namreč na vojsko in se pri svojej dobrej materi poslovil, podarila mi je srebrn tolar s podobo Matere božje ter mi ga obesili okolo vratü. „Blagoslovljen je," rekla je mati, „nosi ga na svojem srci, moli pridno, Alojzij, in priporočaj se vsak dan Marijnemu varstvu." Kar sem takrat obljubil, spolnil sem tudi v resnici.
Na predvečer boja sedel sem z mnogimi tovariši pri stražnem ognji. Pekli smo krompir in bili prav dobre volje. Govorili smo seveda o prihodnjem jutru, o zmagi in o našem Badeckiju. „Kakor Bog hoče, tako bode!" opomnil sem jaz; tovariši so se pa glasno zasmijali. „Tisi še vedno pobožna mevža," kričal je mlad vojak bledega obraza in črnih las, „glej, pobožnost ti vže kar izza srajce gleda!" Vsi so zrli v mé; rudečica oblila me je po licih in sam nisem vedel, kam bi se dejal. Moj srebrn tolar zlezel mi je namreč izpod obleke in podoba Marijna svetlikala se je pri žaru ognja prav zelò. Vže sem si hotel svetinjo odvezati. „Daj, ne bodi nor!" upil je črnolasec, „zapijmo tolar!" „Nè," odgovoril sem mu odločno, „tolar je spominek na mojo mater, zato ga ne dam za nič!" Zopet so se vsi za-ničljivo smijali mojej „otročjej budalosti;" jaz pa sem nejevoljen otišel od ognja.
„Pri večernej molitvi sem se sramoval svojega obnašanja. Zakaj nisem pogumno zavrnil nejevernega tovariša? Mati stala mi je živo pred očmi in njene besede: „Pridno moli, Alojzij; vsak dan se priporočaj Marijnemu varstvu," niso mi hotele iti iz misli. Molil sem tisti večer še mnogo pobožneje, nego sicer; a tolarja si nisem odvezal.
„Drugo popóludne, otročiči moji, bilo je bojno polje pokrito z mrtveci in ranjenci; mnogo tovarišev podrla je sovražna krogla. Tudi mene je zadela: krogla ravno sredi prs. Ko sem se zbudil iz globoke omedlevice, čutil sem sicer hud udarec na prsih, a nevarno ranjen nisem bil. Svetinja Marijna rešila mi je življenje! Krogla je bila namreč zadela v tolar ter ga čisto skrivila. Ako bi si ga bil prejšni večer odvezal, izvestno bi bil zdaj ležal mrtev v svojej krvi na bojišči.
„Poleg mene pa je hròpel v smrtnem boji moj tovariš z bledim obrazom in črnimi lasmi, ravno óni, ki me je zasmehoval zaradi moje pobožnosti. Pomolil sem za njegovo dušo „oče-naš." — Zato molite, ljubi moji, molite radi in pobožno; kajti molitev in zaupanje v Boga in Marijo pridobi nam mnogo milosti in nas reši iz dušnih in telesnih nevarnosti."
Takó je govoril moj ded ; otroci smo ga pa strmé in tako pazljivo poslušali, da nam niti besedica ni ušla. Kako srečen sem bil še takrat ! Večeri moje mladosti, kako lepi ste mi bili! Ostanete mi nepozabni. Zakaj ste minuli tako naglo!? —
Se inladolet zapustil sem svojo rojstveno vas. da sem nadaljeval svoje nauke v mestu L. Tam v prašnem mestnem zidovji, mej zarumenelimi knjigami in zvezki, želel sem si mnogokrat nazaj v prijazno hladnico in malo sobico, k sivemu dedu.
Neko popóludne mi dojde nenadoma od očeta pismo: naj takój z večernim vlakom pridem domóv, ako hočem videti deda še živega. Kako sem se prestrašil tega poročila! Hitel sem k gospodu učitelju prositi gaza dopust, in zvečer na kolodvor. Zdelo se mi je, da brzovlak ne gre hitreje, ko — polž. Vender doma smo! —
Tu je ležal, bled, upadel, onemogel starček: inoj dobri ded. Nad glavo pa je visela, kakor prejšna leta puška, sablja in torbica za patrone. Mrklo so me gledale njegove oči, ko mi je podal tresočo še desnico v pozdrav ter mojo krčevito pritisnil na svoje prsi. V umirajočem očesu prikazala se mu je svitla solza, ko je tiho izpregovoril : „Fran, pravda si prišel po slovo k meni, predno umrem." Srce mi je hotelo počiti! „Ded, moj preljubi ded, saj mi še ne boš umrl!" upil sem bolestno in pokleknil k njegovej postelji. Položil mi je svojo velo roko na glavo in pričel tiho in počasi pripovedovati krasno „pravljico" o — smrti in večnem svidenji! .... Tako britko se še nisem jokal pri nobenej pravljici. — Tiho je bilo potem v sobi; mucika gledala je žalostno raz peči, grlico so neusmiljeno zaprli v tesno kletko, jaz sem ihte slonel ob postelji in na mizi je slabo brlela voščena sveča .....
Ded je umrl! .... Tiho so ga odnesli štirje možje iz prijazne njegove sobice, proč za večno od njegove inucike, grlice in — mene, tjà mej zelene grobove. Zamolklo pel je duhovnik žalnico „miserere," milo so doneli vaški zvonovi, tožno sem plakal jaz za krsto njegovo--: pokopali so ga. — O, o!
Mirno počiva zdaj trudno truplo dedovo pod košatimi vejami žalujoče vrbe. Najljubše cvetlice njegove : vrtnice, vijolice, lilije in spominčice, krase mu gomilo na domačem pokopališči. — Njegov duh pa zré morda zdaj zadovoljno doli iz nebeških višav na ljubljenega vnuka, ki hvaležno popisuje srečne ure minole mladosti pri njem; zapisuje solzeč se spomine, dà, sladke spomine.....
F. G. Podkrimski.
Otročja pesenca.
Mati pri zibeli.
f^vézdica pri zvézdici Krasno se leskeče, Lučica pri lučici Biserno trepeče.
Zvézdici, naj vam povém Je očesee dvoje, Ki ima jih sinček moj Drago zlato moje.
Krasne ste vi zvezdice,	Ravno zdaj mi zvézdici
Gledam vas ter gledam,	Sta se tiho skrili,
Ah mej najlepše vas	Saj očesci je zaprl
Vender ne prištevam.	Sinček moj premili.
Saj dve zvezdici poznam Zvézdici prekrasni, Jih milejših ni nikjer, Bolj ko vse sta jasni.
Vi pa zvezdice svetle Doli se spustite, Sinčeku mi lehko noč Srčno zaželite.
—è.
Mirkec in njegova molitevca.
birkec je bil zelò dober in priden deček. Slušal je svoje roditelje na vsako |f besedo, pridno se je učil in rad molil, čujte, kaj se mu je nekega dne sanjalo.
Ko je Mirkec nekega poletnega dne prav sladko zaspal, sanjalo se mu je, da je hodil po zelenem travniku, trgal cvetice in pel.
Ko tako hodi in si veselo poje, ugleda silno veliko množino zvezdic na travniku. Pred seboj, za seboj, na desno in levo, povsod same svitle zvezdice, ki so letale sem ter tjà okolo njega. Blestele so se v najlepših barvah; bile so svitlo-rumene, vijoličaste, rudeče, zelene in modre. Naj je Mirkec šel naprej ali nazaj, te lepe svitle lučice so šle za njim, kakor bi ga spremljevale. Ali čudno! kadar koli se je katerej približal, nestalo je zvezdice in drugega ni bilo od nje nego rósa na travi.
— Ne bežite pred menoj, zvezdice ljube! dejal je Mirkec, gledajoč jedno, ki se je posebno lepo svetila. Mirkec obstoji in se zagleda v njeno lepo svetlobo;
svetila se je, da mu je kar igralo pred očmi. In glej! zvezdica je postajala vedno večja in večja, bila je lepo rumena, zdaj zopet modra, in zopet rumena. Obličila se je vedno bolj in bolj ter naposled postala lepa otročja glavica, ki se mu je prav prijazno smijala.
—	Tedaj si me vender-le našel! reče mu nežna glavica.
—	In kdo pa si? vpraša Mirkec ves začuden in zamaknen v prelepo glavico z rumenimi ličeci in lepimi modrimi očesci.
-— Jaz sem tvoja „molitevca," katero si sinoči k Bogu odposlal.
—	Kaj ? moja molitevca si ! začudi se Mirkec. In jaz te ne poznam, ker si tako lepa.
—	Dà, dà, lepa sem lepa, ker si ti tako želel, da bi bila lepa in ljubeznjiva.
—	In kaj delaš tukaj, vpraša Mirkec dalje.
—	čakam tvojega angela varuha, da me ponese gori v sveta nebesa in izroči ljubemu Bogu.
—	In kje je moj angel varuh?
—	Glej, tam v ónih solnčnih žarkih. Tam so sami angeljčki božji, ki pobirajo vse molitvice in jih nosijo pred prestol božji. Ali nas nisi videl še več kakor le mene samo?
—	Dà, dà, videl sem mnogo mnogo sijajnih zvezdic.
—	Vidiš, to vse so same molitve, ki jih dobri ljudje in dobri otroci v vasi izmolijo. Vse smo zdaj tukaj ter čakamo, da nas ponesó angelji božji v nebesa.
—	In zakaj se tako skrivajo, da onih drugih ne vidim?
—	To zato, ker se vsaka molitevca pokaže samo tistemu otroku, čegar je, in to samo takrat, ako je otrok tako srečen, da v pravo pogleda. A zelò težavno je pogoditi svojo molitevco.
—	In jaz sem te vender našel, ker si najlepša in najsvitlejša izmed vseh. Ali niste vse jednake?
—	To se zna, da nismo ! — Oj kako sem jaz srečna, da bom šla tako lepa in tako ljubeznjiva pred obličje Božje. Obljubujem ti, da me bode Bog rad vzprejel in tudi uslišal, ker sem najlepša. Glej, oni sosedov Ivanko odposlal je svojo molitevco sebi za zdravje, Gorjanov Peterček za svoje ovčice, ki jih pase, njegov bratec, mali Franek, da bi ne razbil šolske pločice, sosedova Milka je molila za svoje stariše, a mala Zalka za svojo dobro tetko, Dragica, da bi si nosu ne razbila; vse te molitevce so pač lepe, ali vender ni nobena tako lepa, kakor jaz, tvoja molitevca, ker ti moliš in prosiš Boga, da bi ti pomagal tako živeti, kakor on sam želi in zapoveduje, vse drugo pa prepuščaš v njegove svete roke. O, le poglej me, kako sem lepa, jaz, molitevca tvoja, kako sem srečna, da sem ravno jaz tvoja, kako me bodo veseli zgoraj v svitlih nebesih! Nu, ali ne vidiš, vže se bliža angeljček k meni, da me ponese gori k dobremu Bogu. Predno otidem, prosim te jaz, molitevca tvoja, da me vselej tako lepo odpošlješ. Eeci tudi svojim tovarišem, naj tudi oni samó lepe molitevce molijo, pa se bomo vse tako lepo svetile, kakor jaz .... z Bogom, Mirček moj dragi !
Še te poslednje besede je slišal Mirkec in potem se je zbudil ter videl, da so to bile le sanje, ali lepe sanje, katerih ni pozabil nikoli.
In Mirkec je tudi naprej še molil in prosil Boga, da bi mu dal živeti po svojej volji in svojih svetih zapovedih. Bog mu je izpolnil to njegovo željo in Mirkec je bil vse svoje življenje srečen in zadovoljen.	(Po „Smilji" I. T.)
Strah v cerkvi.
\ iL ljubi ! dobro vem da radi prebirate resnične zgodbe, ki so se na tem Xäg^ali ónem kraji dogodile. Zato vam hočem tudi jaz povedati, kaj se mi je v mojih mlađih letih pripetilo. — In da mi bodete raje verojeli, naj vam opišem tudi kraj, kder sem bil doma. Dobro vem, da ste vže slišali o „Križnej gori," nekdaj zelò slovečej poti božjej. Ta gora, z lepo romarsko cerkvijo sv. Križa, farovžem in romarsko hišo na vrhu, na Notranjskem je mej Cirknico in Ložem.
Z višave, vzlasti iz zvonika, ki stoji prosto poleg cerkve, imaš kaj lep razgled po Cirkuiškem jezeru, Oblokah in po vsej krasuej Iožkej dolini. Doli pod Križno goro na vzhodnej strani je staro mesto Lož z veliko razvalino starega in imenitnega grada, katerega so bajè kruti Turki razdjali. Od ložkega mesta proti velikanu Snežniku prideš po cesti v četrt ure do lepe, velike, jedno-nadstropne hiše, ki stoji na samem, to je starotržka čvetero - razredna ljudska šola — in to je bil nekdaj moj dom. Tù sem preživel svoja otroška zlata leta, tù sem hodil v šolo ter pomagal cerkvenikovemu hlapcu zvoniti, pri službi božjej streči i. t. d. — Nu zdaj lehko uganeš, dragi čitateljček moj, da je moj dragi oče bil učitelj, ki je ob enem oskrboval tudi cerkveniško službo.
Od šole je Staritrg oddaljen kakega pol kilometra. To ti je lepa, velika vas v vznožju hriba, ki mu ljudje pravijo „Ulaka." Vrhu vasi stoji čedna in prostorna farna cerkev sv. Jurija, v katero priđeš od vaške strani po stopnicah gori, od župnijske strani pa po stopnicah doli. —Zvonik stoji, kakor na „Križnej gori," na južnej strani cerkve kake tri metre daleč. V tej cerkvi tedaj se mi je bil strah prikazal.
Bilo je vže proti večeru v jeseni 1834. leta — v dobrem spominu mi je še zaradi bogate letine. Bajnki oče, Bog daj njegovej blagej duši večni mir in pokoj, reče mi, da naj grem zvonit „angeljevo češčenje" ali „zdravo Marijo," ker hlapca ni bilo ravno doma. Urno in veselo hitim, da izpolnim očetovo povelje. Ko odzvonim, zaprem železna vrata pod zvonikom za sebój. Po tem stopim v cerkev, zapahnem tudi tù velika cerkvena vrata, ter koračim po temnej cerkvi proti velikemu oltarju, da bi v svetilnici pripravil večno luč za prihodnjo noč, — kar plane grózna kosmata prikazen s svitlimi očmi in velikimi rogovi od stranskega oltarja naravnost proti meni. Bil sem deček, stoprav devet let star, in poguma sem vender še imel toliko, da sem skočil k svetilnici a svojega dela opraviti nisem mogel, ker sem se tresel od strahu, kakor šiba na vodi, ter sem vedno gledal v črno pošast. Uberem jo, kolikor sem le mogel, k stranskim vratom, zaloputnem jih za sebój, ter bežim navzdol proti šoli. Od samega strahu nisem mogel domačim povedati, kaj se mi je prigodilo; vržem cerkvene ključe tjà ter upijem: „Oj strah, strah v cerkvi!" Oče pokliče kovača Jakopa, da gresta gledat, kaj je v božjem hramu. Ali komaj prideta do stranskih cerkvenih vrat, osupela čujeta strašno trkanje po vratih od znotraj. Skoraj bi bila še onadva zbežala a „pogum velja" reče sosed Jakob, odprè polovico vrat — in glej ! zdajci plane in telebi grozovit kozel iz cerkve, da bi bil skoraj kovača Jakoba na tla podrl. Bil je K ... . zev mulec. Zna se, da se je grozen strah takój izpremenil v velik smeh in krohot.
Prigovor pravi: „Strah je v sredi votel, okolo kraja ga pa nič ni" in to je resnica. Otroci dragi ! bojte se Boga, bodite poslušni in pridni ter se priporočite vsak dan svojemu dobremu angelju varuhu, pa vam se nobenega strahu ni treba bati.	j, M—lj.
Bojanka.
Höflas Bojanci leži na nizkem gričku v Tml$ nice. Deli se v Dolenje in Gorenje druge okolo 40 hiš. V sredi mej obema se
Črnomaljskem okraji jedno uro od Vi-Bojance: prve štejejo nekaj čez 10, a dviga cerkvica s križem vrhu zvonika.
Krog vasi je polje, dokaj dobro obdelano, a kakor je videti, ne kaj rodovitno, vse je bolj kraški svet in o samem poljedelstvu bi se Bojancani težko preživeli.
Bojančani so z večine .jako krepki možje. Obleko so si ukrojili po svojih sosedih Hrvatih in Belokranjeih, samó njihova lepo vezena torba jih še razlikuje od onih.
Bojanke imajo posebno lepo obleko. Kadar so pražnje oblečene, vidiš na obleki malo ne vse njihovo bogastvo: tolarje, drugo srebrnino, i. t. d. Koncem kit nosijo preluknjen naprstnik. Vrhu glave nosijo čveterooglat robec „povezačo," ki jim visi po zatilniku kakor Romankam. Okrog vratu nosijo „džerdan," nekatere samó iz steklenih koraki, nekatere pa tudi obvezen s srebrnjaki. Vrhu srajce nataknejo si oprsnik, ki je ves obšit in pretkan š „srmo" in drugimi zlatimi portami. Zastor jim je tako imenovana „pregača," tkana iz živobarvane volne. Na nogah nosijo pisane „čarape" ali „natikače;" če je grdo vreme, črevlje.
Bojanke so krepke ženske, podobne lepim Ornogorkam.
Od kod je hren.
(Narodna legenda; zapisal Anton Kosi.)
JJIV o sta še Zveličar in sv. Peter po zemlji hodila, prideta na svojem poto-jeJofcJvanji do neke hiše, iz katere sta vže od daleč slišala glasen krik in vrišč.
„Stopiva nekoliko v hišo, da vidiva, kaj se ondù godi in kdo tako upije" reče Zveličar sv. Petru.
Popotnika ideta.
V hišo stopivši najdeta tukaj ženo, ki je ravno svojega moža neusmiljeno oštevala, zmerjala in upila nad njim, da je bilo groza slišati. — Mirno poslušata Zveličar in sv. Peter nekoliko časa hudo ženo, ki se od prišlecev ni dala motiti, temveč še vse bolje kričala in moža zasipavala s takimi psovkami, da je še celò sv. Petra začelo strah biti.
„To je pa vže vender preveč," obrne se zdaj Zveličar k sv. Petru, „idi in izmekni babi jezik in konec bode vseh besedij!"
„O gospod, ali ni to prevelika kazen za ženo," obotavlja se svetnik, ki se je hudobne žene močno bal.
„Idi in stori, kakor sem ti ukazal," reče resno Zveličar.
Sv. Peter, ki je dobro vedel, da ne gré protiviti se Gospodovim ukazom ohrabri se in prej kakor je bilo mogoče babi se v bran postaviti, imel je njen jezik vže v roci, ter ga je izročil Zveličarju, ki ga vzame in spravi.
„čemu pa ti bode sedaj ta hudobni jezik?" poprašuje radoveden Peter, ko sta zapustila hišo.
„Ta hud jezik," odvrne Zveličar, „bodem vtaknil v zemljo in vzrastlo bode iz njega zopet „hudo," a vender bodo ljudje to „hudo" radi imeli."
Iz babjega jezika je bajè vzrastla potem rastlina: hren, katero, da-si ima zelò hudo in ostro koreniko, ljudje vender kaj radi uživajo.
Kaj se je zgodilo kasneje z ženo, ki se je jezika iznebila, jeli še dalje nad možem upila ali se je pa ž njim pomirila — tega nam legenda ne pripoveduje.
Kralj Matjaž.
m
X.*)
ußfedeli smo o mrak« v sobi in čakali luči. O raznih stvareh smo se pogo-varjali. Ne vem zakaj, poprašal sem bab i e o (staro mater), kaj mi zna povedati o kralju Matjažu. Moja dobra babica odkašljala se je in začela takó-le: — Dà nekdaj znala sem tega več. Pridejo pa leta, pridejo skrbi, pa se mnogokaj pozabi. Ko sem bila pa še deklica, pripovedali smo si pastirji iu pastirice dostikrat o kralju Matjažu. Kralj Matjaž bil je menda Hrvat. Po nevesto šel je na Turško. Na svojem popotovanji prišel je do plesalcev iu jih vprašal: „Po čem so pri vas raji?" —Turki so mu odgovorili: „Po belem tolarji, z Lenko pa po rumenem romelni." Kralj Matjaž je hitro plačal, kar so zahtevali Turki in plesal z urno in malo Lenko. Oim bolj sta rajala, tem bolj sta od Turkov prihajala. In ko sta prirajala do Matjaževega konja, vrgel je Matjaž Lenko na konja in od-dirjala sta preko meje.
Kmalu po poroki vojskoval se je kralj Matjaž z vsemi kralji sveta, pa je vse premagal. Zaradi tega je bil takó ošaben in ponosen, da je samega Boga pozval, naj se gre vojskovat z njim. Bog je poslal h kralju Matjažu svojega angelja, kateri ga je še jedenkrat poprašal, ali se res želi vojskovati s samim Bogom. Ker se je kralj Matjaž le hotel vojskovati, začelo se je bliskati. Hitro je poprašal Matjaž angelja, kaj je to ? Angelj mu je odgovoril, da so to božje sablje. In ko je začelo grometi, rekel mu je angelj, da je to bobnanje božjih bobnov. Tega se je kralj Matjaž takó ustrašil, da je Boga milosti prosil. Bog ga je res pomilostil, a to s tem pogojem, da bode šel tjà, kamor bode Bog hotel. In Bog ga je poslal med dve gori, kateri sta se skupaj stisnili. Ondù spi kralj Matjaž pri zlatej mizi in kadar mu bode brada sedemkrat okolo mize prirasla, takrat bode vstal. Tudi njegova vojska je tam. Pešci kleče na jednem kolenu in spé, konjiki pa sede na svojih konjih, podpirajo si z jedno roko glavo in spé.
Blizu vasi Meje na Sorškem polji raste smreka, katera ima sedem vrhov. Ce jej tudi katerega odsekajo, takoj vzraste drugi, takó da jih je vedno sedem. Kadar ne bode nobene vere več na svetu, takrat se bodo vojevali vsi kralji in cesarji med seboj ; prišli bodo tudi pod to smreko, da bi sklenili mir. Ko se bo to zgodilo, vstal bode kralj Matjaž, da pomiri vse kralje in cesarje. In zavladal bode zopet tak mir po vsem svetu, kakeršen je bil od začetka sveta.
Kralj Matjaž je bil tako predrzen, da je celò Boga pozval in mu rekel: „Poskusiva se v vojski, da vidiva, kateri izmej naju bode močnejši."
Bogu je zelò mrzela tolika ošabuost ubožnega posvetnega kralja. A rekel mu je, da se hoče poskusiti ž njim v boji.
Določila sta dan, kdaj se bodeta sprijela.
Ob določenem dnevu pelje kralj Matjaž svojo ogromno vojsko nad Boga. Ali ko pride tjà. ne najde niti jednega vojaka božjega.
*) Glej „Vrtec" 1884. 1. stran 149 in 171; „Vrtec" 1887. 1. stran 16, 69 in 213.
(Zapisal v Pirničah —è.)
XI.
Vže si je mislil kralj Matjaž, da se je Bog užalil ter se boji vojskovati ž njim. To je kralja Matjaža zelò veselilo.
Zdajci se je začelo strašno bliskati in grometi — prvič odkar stoji svet.
Kralj Matjaž in njegovi vojaki, ki še nikdar niso videli bliska niti slišali groma, popadali so od groze na zemljo ter obležali v nezavesti. Tako leže še danes in vstali bodo še le ob sodnjem dnevu.
Blisk in grom se pa od onega časa še vedno ponavljata.
(Zapisal v okolici „Ptujske gore" Bok D. Gorski.)
asjj	Slovani.
gromni slovanski narod poseda obširne prostore mej Jadranskim in Ledenim .y^l^morjem, od sredine Evrope črez vso Azijo do amerikanskih pokrajin, tako
' da je pol Evrope, obila tretjina Azije in deli amerikanske zemlje njihova svojina.
Pokojni Božidar Baič je opisal meje Slavjanske domovine z navdušenimi besedami takó-le: „Kder basenski Triglav moli v sive oblake, kder -Jadra pere nogo slovenskim tlom, kder skaloviti Velebit ponosno gleda na črnogorsko sokole junaške, rokajoče se s solznatimi brati okoli plačočega se Balkana, kder na podnožji velikanskega Kavkaza krasne in nežne deklice zrcaleče se v Venčanega morja bi-sernej gladini predejo zlato runo, kder Petropavlovsk namače svoje ponosno stalo v Tihem Oceanu, kder se beli medved onkraj Nove zemlje sprehaja po ledenih grudah, kder je Peter Veliki iz Morave povzdiguol mesto krasnih poslopij, kder po Beringovej cesti done glasovi slovanski v slobodno Ameriko" — povsod ondii Slovan brate ima, da po pravici smemo reči: „Solnce Slovanom nikdar ne zahaja."
Ogromnemu prostoru, ki je odločen na zemlji Slovanom, primerno je tudi njih ogromno število; kajti nad 80 miljonov štejejo duš in pod ugodnejšimi političnimi in družinskimi razmerami bi se izvestno še obilnejše pomnožili.
Tako razširjen in številen narod ni mogel ostati združen v jedno celoto, v jednej državi pod jedno vlado, nego razdelil se je v teku časa v več rodov s posebnimi imeni in z različnim govorom, da-si razlike v govoru niso ne velike in ne bistvene.
Zdaj delimo Slovane po legi sveta, kder prebivajo, na tri glavne dele, ki pa zopet obsegajo po več manjših rodov.
1.	Zapadni Slovani, h katerim dohajajo : a) Oehoslo vani, stanujoči po Češkem, Moravskem, Siležkem in Slovaškem; teh je čez 7 miljonov duš; b) Lu-žički Srbi, bivajoči v Prusiji, štejejo okolo 150.000 duš; c) Poljaki v ruskem, nemškem in avstrijskem cesarstvu štejejo okolo 9 miljonov duš.
2.	Vzhodni Slovani; to so Busi, ki se delijo v Velikoruse, Malo-ruse in Beloruse; vseh je čez 51 miljonov.
3.	Južni Slovani; k tem spadajo: a) Bolgari, katerih je 5 do 6 miljonov; b) Srbi in Hrvati, katerih je vkupe čez 6 miljonov in c) mi Slovenci, ki štejemo nekaj čez poldrugi miljon duš.	j. s—a.
Mstjej m eretie.
Tolažilo.
|o buta v nié vihar nadlog In žalost me podi okrog;-Ko zdi se mi, da svet se eel Je zlobno meni vkljub zaklel; Ko tisoč sladkih, trdnih nad In dolgih trudOv krasni sad Konča nenadno ljut vihar, Porazi v prah mi ga vsikdar: Ozira solzno se okó Tjà gori v ljubljeno nebó, Tolaži misel jedna me: Z neba moj Stvarnik na-me zrè!
_^^_ p. r. B.
Kratkočasnica.
* Nekdo se je oglasil, da hoče vsakega krč m ar j a naučiti, kako bode več piva (ola) iztočil, ako mil pošlje 2 gld. -— In res se je našlo več krčmarjev, ki mu so poslali po 2 gld. in ga prosili, da jim objavi to skrivnost. In dobili so krčmar j i odgovor : „Točite v vrčkih menj pčn, pa bodete iztočili več piva."
Demant.
(Priobčil I. P.)
a
a a a b c e e e e e e c f i j j j j j 1 1 1 n n » il o o r r r r š š t t n v v z
Zamenjajte v tem demantu črke takó med seboj, da se bode čitalo v 9 vrstah 9 besed od leve proti desnej ; peta vrsta naj se čita tudi od «goraj nizdolu posamičnih besed.
Besede naj značijo: 1. soglasnik; 2. žensk no krstno ime: 3. slovenski časopis; 4. možko krstno imé; 5. vas na Dolenjskem; 6. mesec v letu; 7. kuhinjsko posodo; 8. divjo zver; 9. soglasnik.
(Rešitev in imena rešileev v prihodnjem lisfcn.)
Rešitev demanta v 10. „Vrtčevem" listu.
Rešitev de m anta:
b
k o K o n
t a m b 1 e p a s
O
o b
r e n j i c e uric
I» o m 1 a . d
O o r j n p II o i e v a
h e r b t s o 1 n ž u ž 1 o 1
«no è n i c 1 k v e c a h
e c a
Prav ga je rešil gosp. J. Ingliò v Mriji.
Nove knjige in listi.
*	„Orgeljski odmevi." Zbirka prediger in poiger za orgije ali harmonij. Za vporabo v cerkvi, šoli in na domu. Zložilin visoko rodnemu g. A. K1 o d i č - u, vit. Sabladoskemu, e. kr. dež. nadzorniku, i. t. d. u d a n o poklonil Danilo P a j-gelj. Op. 40. Cena 1 gld." — Vse delo razdeljeno je na štiri dele. V delu I. nahaja se štirideset kratkih prediger v avtentičnih, starocerkvenih tonovih, t. j. v doričnem, frigičnem, lidičnem in miksolidicnem tonu. V delu II. nahajajo se predigre v vseh tonovskih načinih. V delu III. so pa predigre v vseh moll-tonovskih načinih. Del IV. zavzema pa poigre za polne orgije s pedalom.
To prezanimivo delo priporočamo vsakemu prijatelju glasbe. Dobiva se v tiskarni Blazni-kovih naslednikov in pri g. založniku Fr. G o-vekarju, naducitelju v Šiški.
*	Ilustrovan „Narodni Koledar" za navadno leto 1890. Uredil, izdal in založil Dragotin Hribar. — To je prvi „Koledar," kateremu so pridejana tudi slovanska imena. V zabavnem delu spisani so nekateri naši zaslužni možje; božja pota Slovencev; razstava v Parizu in več drugih zanimivih stvari. Oblika, tisk in papir so prav čedni. Na ta „Koledar" se lahko naroča po vseh bukvarnah. Cena mu je 45 kr. ; po pošti 50 kr.
„Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca, in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Uredništvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laib&ch).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.