Oprostllna sodba predsednfka sekcije V 10. številki »Učiteljskega tovariša« z dne 30. 9. 1937. smo v rubriki »Kaj vse pišejp o učiteljstvu, šoli, prosveti in JUU« na kratkp poročali p oprostilni razsodbi predsednika sekcije tov. Metoda Kumlja, ki je bil zaTadi svojega poročila na zborpvanju sres. učit. društva v Slov. Bistrici dne 6. marca 1937. obtožen prestopka klevete po § 302/II.-1 kazenskega zakona. Razprava, ki se je vršila dne 22. septembra 1937. pri sodišču v Slovenski Bistrici, je pritegnila nase občo ppzornost učiteljstva. Na splošno željo in zaradi važnosti razsodbe za vso učiteljsko organizacijo priobčujemo danes celptno sodbo z razlogi. Kps 135/37 17 V imenu Njegovega Veličanstva Kralja! Okrajno sodišče v Slov. Bistrici, odd. III., je vsled svoje naredbe z dne 31. 8. 1937. razpravljalo dne 22. 9. 1937. javno po s. s. s. dr. Tominšku Teodorju kot sodniku v navzočnosti Gregorija Franca kot zapisnikarja, obdolženca v prostosti Kutnlja Metoda in njegovega branilca dr. Vavpetiča Lada, odvetnika v Ljubljani, ter je po prečitanju predloga državnega tožilca na kaznovanje obdolženca radi prestopka zoper čast po § 302/ll-i k. z. ter po predlogu branilca oziroma obdolženca na oprostitev dne 22.9.1937. razsodilo tako: Obdolženec Kumelj Metod, rojen 26. 7.1900. v Ljubljani, zakonski sin Kumlja Ivana in Jožefe, roj. Colnarič, r. k., pristojen v Ljubljano, slov. narodnosti, nastavnik gluhonemnice v Ljubljani, absolvent drž. učit. šole z višjim drž. strokovnim izpitom, stanujoč v Ljubljani, Glince IX/4, je služil pri vojakih, ima skrbeti za 3 otroke in mater, nekaznovan, brez premoženja: se po § 280 kp. oposti obtožbe prestopka zoper čast po § 302/II-i k. z., katerega naj bi zakrivil s tem, da bi dne 6.3.1937. v deški šoli v Slov. Bistrici o priliki društvenega zborovanja učiteljskega društva JUU za slovenjebistriški okraj izjavil, da disciplinsko sodišče pri kr. banski upravi dravske banovine v Ljubljani ni neodvisno odnosno nepristransko, da bi torej o javnem uradu glede njegovega uradnega poslovanja vobče izrekel nekaj neresničnega, kar utegne škodovati njega časti, dobremu imenu ali gospodarskemu kreditu. Razlogi. Dne 6. 3.1937. se je vršilo v deški narodni šoli v Slov. Bistrici društveno zborovanje učit. društva JUU za slovenjebistriški okraj, na katerem je med drugim dnevnim redom podal obdolženec Kumelj Metod kot sekcijski tajnik JUU situacijsko poročilo. Glasom ovadbe sreskega načelstva je obdolženec o priliki svojega poročila, ko je kritiziral sestavo disciplinskega sodišča, izrekel kleveto, da disciplinska sodišča niso neodvisna odnosno nepristranska, kakor redna sodišča, vsled česar da se morajo učitelii bati za svojo službo vsled lažnivih in izmišljenih ovadb. Iz ovadbe torej izhaja, da je obdolženec očital discipl. sodišču učiteljev pristranost in odvisnost, in sicer, da se je ta očitek nanašal na disciplinsko sodišče učiteljev v dravski banovini, torej na disciplinsko sodišče pri kr. banski upravi dravske banovine v Ljubljani, katero je tudi pravočasno stavilo v § 313, odst. 2., t. a), k. z., predpisani predlog oz. odobritev kazenskega progona. Predmet tega kaz. postopanja je potemtakem očitek na naslov navedenega disciplinskega sodišča, da je odvisno in pristransko, s čimer je podan dejanski stan klevete po 5 302/II-i k. z. Obdolženec v svoji obširni obrambi odločno zanika, da bi izrekel inkrimirano kleveto. Bistvo njegovega zagovora obstoji v tem, da on o kaki odvisnosti odn. pristranosti bodisi rednih, bodisi discpl. sodišč sploh ni govoril, temveč da je v svojem situacijskem poročilu obrazložil članstvu bistvena določila nove uredbe o disciplinski odgovornosti učiteljev v primeru s prejšnjim stanjem, ko citirana uredba še ni bila v veljavi; poudaril da je, da so novi disciplinski predpisi velika pridobitev za učiteljstvo, ker predstavljajo ogromen napredek napram prejšnji ureditvi discipl. postopanja v zakonu o narodnih šolah, ki je urejeval discpl. predpise v zelo skromnem in skrajno pomanjkljivem obsegu. Ob tej priliki, da je tudi omenil in opisal značaj in pomen ovadb v discpl. postopanju ter značaj ovadb v splošnem. Kot karakteristiko ovadb (zlasti anonimnih), da je navedel statistične podatke za leto 1936., kako se je postopalo s takimi ovadbami s strani drž. tožilstva in rednih sodišč in na teh primerih dokazal, koliko krivičnih ter neosnovanih ovadb se na spiošno vlaga. Kot zasluga temu, da se neosnovane ovadbe zavračajo, da je poudaril poleg objektivnosti sodišč tudi okolnost, da je postopek, po katerem mora redno sodišče poslovati, zelo natančno urejen. Zato, da je tudi pozdravil velik napredek, katerega je učiteljstvo doseglo z novo uredbo o discipl. postopanju, kjer je tudi disciplinsko postopanje zelo natančno in skladno z žcljami učiteljstva na novo urejeno. V tej zvezi, da je še omenil, da nova uredba ni upoštevala vseh želj učiteljstva, zlasti, da ni upoštevala težnje, da bi bili člani disciplinskih sodišč zgolj osebe, ki imajo upravni ali pedagoški stik z učteljevim delom, ki iz lastne prakse poznajo učiteljevo delo in poznajo tudi razmere, v katerih se to delo vrši. Izrazil da je torej samo željo, da naj bodo člani razsodišča izbrani iz prosvetne stroke, ne pa iz kake druge upravne stroke, ki nima neposrednega stika z narodno šolo. Iz tega vidika da torej ni mogel očitati disciplinskemu sodišču kake pristranosti, ker zato ni imel nobenega povoda. Tem manj je mogel očitati pristranost discipl. sodišču, sestavljenemu po novi uredbi, ker to sodišče takrat še sploh ni začelo poslovati. Sodišče se je predvsem bavilo z dokaznim vprašanjem, ali je obdolženec izrekel inkriminirano kleveto ali ne, torej ali je očital discipl. sodišču pristranost in odvisnost. Edina priča, ki je potrdila v celem obsegu ovadbo, je pol. upr. pripravnik Brunšek Jožef, kateri je prisostvoval zborovanju kot zastopnik politične oblasti in kateri je po zborovanju napravil poročilo za sresko načelstvo, ki je podlaga današnjemu postopanju. Temu nasprotno pa sta priči šolski upravitelj Tajnik Miloš, ki je kot predsednik društva za slovenjebistriški okraj vodil zborovanje, in učiteljica Alt Danica, katera je bila na zborovanju kot zapisnikarica ter sestavila zapisnik, v bistvenih točkah potrdili obdolženčev zagovor, slednja sklicujoč se na svoj zapisnik. Ker sta obe glavni priči Brunšek Jožef in Tajnik Miloš tudi pri konfrontaciji vztrajali vsak pri svojih izpovedbah, čeprav sta si v bistvenem nasprotju, vse ostale zaslišane priče pa v najvažnejši točki, to je o tem, ali je padel očitek pristranosti oz. odvisnosti, niso mogle ničesar absolutno določenega izpovedati, je moralo sodišče v svrho presoje, ali naj da objektivno vero priči Brunšku ali priči Tajniku, poseči po drugih stranskih okolnostih ter zlasti tudi skušati razbistriti zadevo potom logične presoje celega dogodka. V označeni smeri je sodišče potom obširnega in podrobnega zasliševanja priče Brunška Jožefa skušalo predvsem dognati, iz katerega razloga je obdolženec očital disciplinskemu sodišču pristranost in odvisnost. Priča Brunšek je navedel kot razlog obdolženčevo trditev, da bi morali biti čla- ni razsodišča zgolj učitelji odnosno osebe, ki razumejo učiteljevo delo, ne pa politično upravni uradniki, ki se na učiteljevo delo ne razumejo. Na VDrašanje, zakaj naj bi iz take zasedbe disciplinskega sodišča (ker so člani pol. upr. uradniki) sledilo, da naj bi bilo discplinsko sodišče pristransko, priča Brunšek ni vedel dati pravega odgovora ter izjavil, da njemu samemu to ni prav razumjivo. Priča Brunšek torej niti sam ni mogel navesti logičnega razloga, radi katerega naj bi obdolženec izvajal, da disciplinska sodišča ne morejo biti nepristranska oz. neodvisna. Ker je pa na drugi strani priča Brunšek sam izpovedal, da je obdolženec govoril logično in je nadalje obdolženec tako v svoji pismeni obrambi, kakor tudi pri svojem ustnem zaslišanju na razpravi v tekoči besedi jasno in logično izvajal nasprotno, to je, da on ni očital disciplinskemu sodišču nobene nepristranosti oz. neodvisnosti, temveč da je izrazil samo željo, da naj bi bili člani discipl. sodišča zgolj osebe iz prosvetne stroke, potem sodišče že iz tega razloga ne more prav verjeti v objektivno resničnost tega, kar je izpovedal priča Brunšek. Upoštevati je namreč, da so vsi upravni uradniki v enaki meri odvisni od vlade, torej od vsakokratnega režima, ker nimajo v zakonu zagotovljene stalnosti in neodvisnosti, kakor sodniki rednih sodišč, ter da iz tega vidika ne morejo biti učitelji oz. upravn uradniki iz prosvetne stroke nič bolj neodvisni kakor uradniki iz druge upravne stroke. Iz tega vidika torej izpovedba priče Brunšeka ne raore prepričevati. Nadalje je priča Brunšek odločno zanikal, da bi obdolženec kaj hvalil novo uredbo o disciplinskem postopanju napram učiteljem. Ta izpovedba je v očitnem nasprotju ne samo z izpovedbo prič Tajnika Miloša in Alt Danice, temveč tudi z izpovedbami prič Dobnika Leona, Ločičnik Amalije, Koprive Avgusta, Hrena Vojteha, kateri so potrdili, da je obdolženec izrecno pohvalil novo uredbo kot velik napredek napram prejšnjemu stanju. Sodišče nima nobenega razloga dvomiti o resničnoti izpovedb navedenih prič, deloma upraviteljev, deloma učiteljev osnovnih šol, čeprav so kot obdolženčevi stanovski tovariši in člani istega udruženja nekako prizadeti in čeprav so bili že vnaprej o uvedbi postopanja in o vsebini obdolženčevega zagovora (sicer samo o discipl. postopanju, čigar predmet se pa popolnoma krije s kaz. postopanjem) posebej obveščeni, to pa iz razloga, ker so navedene priče istotako, kakor ostale, v tem postopanju zaslišane priče, izvzemši priče Tajnika Miloša — navedle samo nekatere odlomke iz obdolženčevega referata, se v večini primerov na bistvene točke sploh niso mogle spomniti ter zlasti niso niti v enem primeru potrdile vsega tega, kar navaja obdolženec v svoji obrambi. Iz tega sklepa sodišče, da se priče na svoje zaslišanje niso posebej pripravile in zlasti, da niso prevzele v svoje izpovedbe tega, o čemer so bile obveščene, da je vsebina obdolženčevega zagovora. V večini primerov bi se izpovedbe teh prič lahko celo tolmačile v neprilog obdolžencu, v kolikor navajajo obdolženčevo trditev o pravilnem postopanju drž. tožilca in rednih sodišč. Z ozirom na to pade sum, da bi priče govorile direktno ali indirektno pod vplivom informacij o vsebini obdolženčevega zagovora. Te priče so torej v nasprotju s pričo Brunškom potrdile, da je obdolženec hvalil napredek, katerega je doseglo učiteljstvo z novo uredbo o discipl. odgovornosti učiteljev, ter poudaril napredek napram prejšnjemu stanju. Tem izpovedbam sodišče verjame tem bolj zopet iz razloga logične presoje slučaja. Uredba o disciplinski odgovornosti šolskih nadzornikov in učiteljev narodnih šol, ki je izšla v Službenih novinah dne 18.9.1936. in navedenega dne stopila v veljavo, ureja namreč podrobno in izčrpno discipl. postopanje napram učiteljem, kakor to ustreza modernim zahtevam in s kakršnimi je lahko zadovoljen vsak uradniški stan. Temu nasprotno je bilo dosedanje postopanje v disciplinskih slučajih napram učiteljem urejeno zelo pomankljivo v zakonu o narodnih šolah z dne 9. 12. 1929., kateri vsebuje disciplinske predpise zgolj v §§ 88. do 92. in kateri niti ne predvideva kakega discipl. sodišča. Nova uTedba predstavlja torej brezdvomno velikanski napredek v prilog učiteljstvu. Ako se tedaj upošteva, da je obdolženec kot delegat društva podal na predmetnem zborovanju situacijsko poročilo in pri tem govoril — kakor potrjuje tudi priča Brunšek — o disciplinskih sodiščih po novi uredbi in zak. o narodnih šolah, potem je že samo po sebi verjetno in tudi edino logično, da je obdolženec moral poudariti razliko med discipl. določili zakona o narodnih šolah in novo uredbo o discpl. odgo- vornosti v tem smislu, da predstavlja nova ureditev za učiteljstvo hvalevreden napredek napram prejšnjemu stanju. Izpovedba priče Brunška, da obdolženec uredbe ni prav nič hvalil, temveč samo grajal sestavo discipl. sodišč po navedeni uredbi, je torej tudi iz tega vidika neverjetna. Verjetna pa je tem bolj obdolženčeva trditev, potrjena izrecno po pričah Tajniku Milošu in Alt Danici v zvezi z zapisnikom o zborovanju, da je obdolženec poleg poudarka dobrih strani nove uredbe izrazil tudi kritiko v tem smislu, da ni tudi po novi uredbi disciplinsko sodišče sestavljeno tako, kakor si je želelo učiteljstvo, to je, v smislu strokovne zasedbe. Sodišče si je pribavilo od učiteljskega udruženja prepis projekta uredbe, katerega je izdelalo udruženje in ga predložilo po obdolženčevih navedbah ministrstvu. § 13. navedenega projekta govori o članih discipl. sodišč ter predvideva, da naj minister postavi člane iz vrst načelnikov prosvetnih oddelkov in banskih inspektorjev. V § 14., odst. 2., nove uredbe o disciplinski odgovornosti pa določa med drugim, da postavlja predsednika in enega člana discipl. sodišča minister za notranje posle izmed pol. upr. uradnikov, zaposlenih v dotični banovini. Kazlika med projektom in uredbo obstoja torej v tej točki v toHko, da določa uredba kot člane razsodišča tudi pol. upr. uradnike in ne samo uradnikov prosvetne stroke. V tej točki torej nova uredba ni upoštevala želje učiteljskega udruženja. Ako torej obdolženec zatrjuje, da je on iznesel to kritiko na predmetnem zborovanju učiteljstva, potem je to povsem logično in tudi verjetno, ker je bila njegova dolžnost, da o priliki referata svojim stanovskim tovarišem o novi uredbi informira članstvo tudi o tej točki uredbe. Tem bolj je vsled tega verjeten njegov zagovor, da je kritiziral novo uredbo in sestavo disciplinskega sodišča v tem smislu, kakor on zatrjuje, ne pa v tem smislu, kakor to zatrjuje priča Brunšek Jožef. Ne glede na vse to pa je upoštevati še sledeče. Glasom poročila banske uprave je začelo novo disciplinsko sodišče pri kr. banski upravi poslovati v januarju 1937. Kdaj je to novo discipl. sodišče obravnavalo prve disciplinske slučaje, to sicer iz poročila banske uprave ni razvidno, pač pa je sodišče, da ne bi radi ponovnih poizvedb pri banski upravi moralo preložiti razpravo in s tem zavleči kazensko postopanje, o tem zaslišalo kot pričo obdolženčevega branilca dr. Vavpetiča, ki je bil pri razpravi navzoč. Priča dr. Vavpetič je izpovedal, da je osebno govoril o priliki nekih drugih opravkov pri cit. discipl. sodišču, da je bil prvi discipl. slučaj pri tem sodišču obravnavan v mesecu maju ali juniju, ter da lahko s sigurnostjo potrdi, da se disciplinski slučaji tam niso obravnavali pred mesecem majem 1937. Na podlagi tega smatra sodišče za dokazano, da discipl. sodišče pri banski upravi drav. banovine v času, ko je podal obdolženec svoje situacijsko poroeilo, to je, dne 6. 3. 1937., se sploh ni začclo obravnavati discipl. slučajev, vsekakor, da še ni rešilo nobenega disciplinskega slučaja. Obdolženec torej absolunto ni mogel kritizirati poslovanja tega sodišča in torej tudi ni mogel temu sodišču očitati, da je pristransko ali odvisno. Če je torej izrekel tako grajo, je mogel krečjemu grajo izreči o discipl. postopku pred uredbo in kritiko ureditve po novi uredbi, ui pa mogel grajati disciplinskega sodišča kot takega. Tudi iz tega vidika torej izpovedba priče Brunška Jožefa ne morejo biti objektivno pravilne in resnične. Iz vseh obrazloženih vidikov torej sodišče ne more smatrati dokazanim, da bi bil obdolženec izrekel inkriminirano kleveto. Ako je priča Brunšek kot zastopnik pol. oblasti na zborovanju obdolženčev referat razumel v tem smislu, kakor zatrjuje ovadba, potem očividno referata ni pravilno razumel. To je z njegove strani tem bolj razumljivo, ker je sam izpovedal, da si na zborovanju ni ničesar zapisoval, temveč, da si je šele po zborovanju na kratko notiral glede predmetnega slučaja samo na kratko »kritika disciplinskega sodišča, denunciacija« in šele zvečer v Mariboru po spominu sestavil svoj referat oz. ovadbo. Tako je razumljivo, da se ni mogel doslovno zapomniti tega, kar je slišal na zborovanju in da je stvar pojmoval drugače kakor je bilo dejansko izrečeno in mišljeno. Ker je obdolženec — kakor sam priznava — govoril precej obširno o preganjanju učiteljstva in zlasti tudi o neosnovanih ovadbah napram učiteljstvu ter v tej zvezi kot ilustracijo značaja ovadb navedel, kako malo uspešne so bile ovadbe pri državnih tožilstvih in rednih sodiščih, je psihološko opravičljivo, da je priča Brunšek ravno pri tej točki videl v njegovem referatu ost proti postopanju z ovadbami s strani drugih obla- stev in je najbrže to razumel tako, kakor da bi se očitalo disciplinskemu sodišču, da ne postopa tako nepristransko kakor redno sodišče. Tako je tudi razumljivo, da ni mogel pojasniti, zakaj naj ti bila po obdolženčevih izvajanjih disciplinska sodišča pristranska. Iz vseh navedenih razlogov daje sodišče vero pričama Tajniku Milošu in Alt Danici in s tem verjame obdolženčevemu zagovoru, da ni žalil disciplinskega sodišča. Pa četudi bi se smatralo za dokazano, da je obdolženec izrekel inkriminirane besede — kar pa, kakor zgoraj navedeno — v ničemer ni dokazano — vendar kljub temu ni zazreti v obdolženievem dejanju ničesar takega, kar bi bilo kaznivo po kazenskem zakonu. 2e zgoraj je bilo navedeno, <la disciplinsko sodišče v času izrečene kritike sploh še ni začelo stvarno poslovati. Obdolženčeva kritika oz. graja se torej ni mogla nanašati na ¦discpl. sodišče kot tako, torej na discipl. sodišče lcot urad, temveč je graja logično mogla biti naperjena samo proti določilom nove uredbe o disciplinski odgovornosti. V tej smeri je upoštevati, da je obdolženec kot zastopnik ljubljanske sekcije •društva referiral na stanovskem zborovanju svojih stanovskih tovarišev, torej izključno v stanovskem okolišu, o uredbi nanašajoče se na stanovske učiteljske zadeve. Po ovadbi je na tem zborovanju iznesel kritiko te uredbe v pogledu sestave disciplinskih sodišč ter izrekel, da taka sodišča, kakor jih predvideva uredba, ne morejo biti nepristranska in neodvisna, ker je kot član razsodišča predviden po uredbi tudi pol. upr. uradnik. Sodišče smatra, da kritika uredbe iznešena na stanovskem zborovanju, torej v zaključenem krogu oseb, ki so na stvari prizadete in ki imajo po zakonu (ter celo po svojih oblastveno odobrenih pravilih — čl. 3/d) pravico, iznesti svoje stanovske želje v pogledu zakonodaje in ureditve svojih stanovskih vprašanj, ni niti prepovedana oz. nedopustna po splošnih zakonitih predpisih, tem manj more biti taka kritika kazniva po določilih kazenskega zakona. Kaznivost bi bila podana edino v slučaju, ako je bila kritika izrečena izrecno v nameri, razžaliti izvestno osebo (§ 306. k. z.). Obstoj take namere pa je sploh nemogoč, ker — kakor navedeno — disciplinsko sodišče še sploh ni začelo stvarno poslovati. Inkriminirano dejanje torej po zakonu sploh ni kaznivo. Oprostitev obdolženca je torej utemeljena iz vseh zgoraj naštetih razlogov. Slov. Bistrica, dne 22. 9.1937.