294 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 . 2 Rim (poleg političnega pomena so predstavljeni tudi stroški potovanja in cene posa­ meznih artiklov); družino Münzmeister iz Oberzeiringa. Roland Schaf fer je posvetil svojo razpravo vprašanju porekla zgodnjih »-kranjskih-« Baumkircherjev. Poreklo predvideva na Tirolskem in objavlja dve genealogiji, tirolsko in kranjsko ter gornje- stajersko in koroško. Dalje obravnavajo razprave: Maksimilijana I. in Nemški red na Poljskem; nazore Maksimilijana I. in Mateja Langa do vprašanja legacije v Nemčiji; zadnji prispevek v tem poglavju pa obravnava zgodovinopisje zgodovinarja, teologa in diplomata Ebendorferja v 15. stoletju. V poglavju zgodovina novega veka in sodobna zgodovina so objavljeni prispevki: o študentih iz stare Bavarske na graški univerzi v letih 1620—1710; o zgodovini repu­ blike Avstrije v luči šal, anekdot in satir; o študiju zgodovinskih ved na habsburških univerzah do 19. stoletja. Razprava »Metamorfoze in konsekvence« je posvečena štu­ diju splošne zgodovine po letu 1848 na univerzah na Dunaju, v Pragi in v Gradcu. Stefan Karner obravnava »Gospodarske in socialne pogoje za vzpon nacionalizma na Koroškem«. Rüdiger Malli predstavlja konflikt med realno in nacionalno politiko ob okupaciji Bosne in Hercegovine pri različnih strankah v monarhiji. Razprava je gra­ jena na osnovi stališč strank v državnem zboru. Othmar Pickl analizira doprinos Šta­ jerske k zmagi nad Turki pri Harsanyju leta 1687. Avtor posveča veliko pozornost preskrbi armade s hrano, pomembno prometnico pri tem predstavljata Drava in Mura. F. O. Roth razpravlja o funkciji ter posestni in gradbeni zgodovini gradu Ra­ benstein v Labotski dolini v 16. stoletju. Helfried Vaîentinitsch iz Gradca obravnava čarovniške procese v Laškem v 17. stoletju. V poglavju o diplomatiki so razprave o: vlogi prejemnikov pri pisanju diplom Friderika I.; domnevni ustanovni listini župnije Aliensteig; listini papeža Honorija III. knezu Leopoldu VI. iz Avstrije leta 1219, da nima nihče pravice izobčiti njega, nje­ gove žene in otrok; srednjeveških listinah samostana Fulda; odnosu škofa Ulrika iz Passaua do samostana Seitenstetten ; o pergamentu »Codex epistolaris Rudolfi I. Ro- manorum regis«, ki se nahaja v mestni biblioteki mesta Trier; o diplomi kralja Karl- mana z dne 9. septembra 878; o kolonizacijski in posestni zgodovini srednjega Mühl­ viertel. V zadnjem poglavju so razprave o: najstarejših finskih pečatih; srednjeveških privilegijih in novodobnih izročilih ; o knjigi »A. E. I. O. V. 'Aller Ehren ist Òsterrich voll' dr. Richarda von Kralika; o novem pečatu Henrika V. iz časa njegovega kralje- vanja; o ročnih napisih na pohištvu; o romanski književni umetnosti iz samostanske biblioteke St. Florian; o izgubljenem poročilu o dejanjih cesarja Henrika VII. glede politike do Italije; o teoriji in metodiki zgodovinopisja vsakdanje zgodovine. Ingo H. Kropač predstavlja računalniške metode obdelave treh glavnih projektov Raziskoval­ nega inštituta za osnovne zgodovinske vede v Gradcu: Urkundenbuch der Steiermark und ihrer Regenten (F.Hausmann), Urkundenbuch des Patriarhats Aquileia (F.Haus­ mann, R. Härtel) in projekt ustvarjanje obsežne banke podatkov pod naslovom »Pro- sopographische Datenbank zur Geschichte der südöstlichen Reichsgebiete bis 1250 (F. Hausmann, I. H. Kropač). Ostali prispevki obravnavajo še: vprašanje datiranja urbar­ ja grofov Monfort in najstarejših Teuffenbachovskih urbarjev iz prve polovice 15. sto­ letja; pripombe k najstarejšim pečatom della Scala iz Verone in neznano izročilo te­ stamenta Alberta I. della Scala (umrl leta 1301): nekatere rokopisne fragmente iz Moggia; vprašanje računalniške obdelave podatkov večplastnih edicij; bavarsko po­ imenovanje dni v nemških listinah 13. stoletja. V i n k o R a j š p G e o r g e s D u b y , Vitez, žena i svećenik (hrvaški prevod dela Le chevalier, la femme et le prêtre. Le mariage dans la France féodale), Split : Logos. 1987, 215 strani (z najpomembnejšo bibliografijo G. Dubyja in spremno besedo Iva Babica). (Vrtiozi. biblioteka povijesnih djela 2). Tema Dubyjeve knjige je pravzaprav ena sama: vzpostavitev pogleda evropske zahodne kulture na najintimnejšo človeško skupnost, na (v javnosti verificirano ali na tudi ne) zasebnostno zvezo moškega in ženske. Gre za problematiko razumevanja, ki je bodisi s sprejemanjem bodisi z zavračanjem svojega miselnega vzorca in nje­ govih usedlin usodno vplivalo na medčloveška razmerja omenjenega kulturnega kro­ ga vse od časov s strani Dubyjevega pisanja (okoli 1000—1200) do današnjih in prihod­ njih dni. Prvo tisočletje krščanskega verovanja je mimo: stari celini se je vsililo ne le za edino dovoljeno veroizpovedovanje in modrovanje, temveč tudi za edino zveličaven način življenja. Krepko je že bilo v sedlu, nič več se mu ni bilo treba prilagajati svetu, kakor o prvih časih, temveč je začelo svet prilagajati sebi: Cerkev je tudi de­ jansko postala enotna in povsod pričujoča ustanova. Filozofi so prvič na evropskih ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 2 295 tleh spreminjali svet in ga ne kot v antiki zgolj razumljali ali nerazumljali, se mu predajali ali ga4zavračali. Posledice so bile, kakor zmeraj pozneje ob tovrstnih po­ dvigih, skoro neverjetno daljnosežne. Skrajne ideje so bile seveda spričo svoje ide^ alnosti, ki ji moremo reči tudi neživljenjsko fanatična zadrtost, neuporabne: besne ter v bistvu donkihotske filipike svetega Hieronima (Adversus Jovinianum) in Gre­ gorja Velikega zoper zakon je vsaj nekoliko uravnal že sveti Avguštin. Ta je ljudi, ki ne vzdrže brez raznospolne združitve (istospolna je vsekakor že kar na začetku začetkov do kraja pogubna), sicer še vedno stavil na na moč neugledno mesto, na samo dno dopustnega — še to zgolj v primeru, da gre za zakon, drugače je stvar tri­ urni peklenske pošasti —, vendar ne več v pogubno zavrženost: spolnost je v prav urejenem zakonu greh lažje vrste. Greh je v toliko, kolikor je užitek, ni pa preklet­ stvo, saj se z njo povečuje število ljudi, kar omogoča popolnitev raja z novimi angeli. Prav urejen zakon ima predvsem eno zapoved: gospostvo duha, moškega principa, nad telesom, ženskim principom. Konkretno to pomeni gospostvo moškega nad žensko. Kajti ženska je s svojo slo po užitkih zapeljala Adama in z njim ves človeški rod v grešnost in ga s tem oddaljila od prvotne od Boga namenjene mu slave. Vsekakor je moškemu biti stalno na preži: ne sme hoditi po ženski, saj ni stvar jena iz Adamo­ vih nog, toda ker ne izvira iz njegove glave, tudi kakršnekoli odločilne besede ne more imeti. Ni podoba božje popolnosti, kakor moški, temveč je le dokaj ponesrečen odsev moškega. Spola nista enaka in tega se morajo zavedati vsi — opozorila na to dejstvo so zatorej za vsakim visokosrednjeveškim vogalom: ko prvi človek v Igri o Adamu (nastali verjetno med 1150. in 1170. letom v krogu dvora Henrika Plantageneta) v tre­ nutku miselne zmede prizna Evi: »Verjel ti bom, ker si mi enaka,« zapade grešnosti. Nič ne pomaga poznejše razburjanje njegovo nad svojo katastrofo in slabostjo, kajti Eva se s svojim kesanjem zvito obrača naravnost k Bogu: pred njim priznava svojo krivdo. Moški ne more biti njen sodnik, čeprav je njegov izgon iz raja izključna po­ sledica ženske, bolje njene zle sle po užitkih in zapeljevalne zmožnosti — biti more zgolj njen vsakodnevni gospodar. Tak položaj seveda dodobra izkoristi: Dubyjeva knjiga, ki jo je na neki duhovno preprosti ravni moč brati tudi kot kroniko (severno)- francoskih visokosrednjeveških zakonskih škandalov, navaja obilo zgledov za to, v nji se kar vrste zapuščene soproge in pri ležnice.. . Najhujši greh je krvoskrunstvo, ki mu zapada spolno občevanje med sorodniki vse do sedmega kolena. Sicer je tudi prilež- ništvo prekleta zadeva, toda še zdaleč ne toliko kot krvoskrunstvo. Takšno razumeva­ nje stvari plemenitnik, ki se naveliča takšnega in drugačnega občevanja s soprogo, na veliko zlorablja: raje na vsem lepem ugotovi, kako mu je tista, s katero deli za­ konsko posteljo, resnična ali pa namišljena sorodnica (do 7. kolena), ter pred Bogom in ljudmi razglasi svoje zakonsko življenje za neugledno priležništvo : vse za to, da se ne dogodi krvoskrunstvo! Kri mora ostati čista, na njej je utemeljen srednjeveški red, ki je pravzaprav red rodovin, red krvi. Zatorej je poroka vedno stvar rodbin, dinastij, ne pa z njo neposredno udarjenih raznospolnih osebkov. Srednjeveški javni red temelji na redu v (eni) zasebnosti ob (redu v drugi) zasebnosti. Tvegajmo misel, da je v tem srednji vek popolno nasprotje novodobnemu totalitarizmu, čeprav je bil tudi sam precej totalen sistem (tudi netoleranten, vendar ne tako zelo, kakor živi v črnih predstavah novoveščanov o sebi): moderni totalitarizem skuša iz javne sfere prodreti v zasebno, v srednjem veku pa se je javni red ravnal po zasebnem, rodbin­ skem. Javna oblast je temu redu samo podelila nedotakljivost in stabilnost s tem, ko ga je v podobi cerkvene poroke blagoslovila; tako je bila oblast le zaščitnica in uza- koniteljica zasebnega reda, ki je vzpostavljal javnega iz samega sebe. Ravno v času, ki ga Duby popisuje, se obredje poroke ustali v navedenem smislu. Zakon je tedaj razložen kot edini zakramentov, ki ga je Jezus le ponovno uveljavil, ne pa ga, kakor druge, tudi vzpostavil — po srednjeveškem pojmovanju je potemtakem najstarejši element reda, prisoten že pri prvih ljudeh. Kot tak ima v zadevnem času veliko moč: srednji vek tradiciji pripisuje velik pomen. Hkrati je zakon že razglašen za nujnost večine krščanskih ljudi: Yves iz Chartresa tako zapiše, da človeška družba sestoji iz treh stanj, iz moža, žene in vzdržnih cerkvenih vodij. Kdorkoli se bo znašel' izven katerega teh treh stanj pred Gospodovo sodbo, ne more računati na zveličanje. Sele potem ko postane posamezna zasebnost tako mogočna, da se vzpostavi kot osebnost, in si more podvreči drugo brez ozirov na rodbinski red, je bil srednjeveški red pre­ magan (ne pa tudi uničen, zlasti ne v miselnih usedlinah prihodnjih dob): ženitne afere kakega Henrika VIII. in reformätorne sprostitve dobro kažejo na začetek novih časov. Cerkev se je potem kot ideološki steber oblasti morala spremeniti: mogla je biti zgolj zaščitnica javnega reda. Sele ko jo je tak položaj izvotlil do te mere, da ji je grozil popoln polom, se je v najnovejših časih povrnila k težnji po uravnavanju zasebnega reda (oziroma vsaj vplivnosti nanj), seveda precej drugačnega od srednje­ veškega oblastništva. Posledica takega razvoja dogajanj je spremenjen položaj žen­ ske: v razsvetljenskih dneh nove dobe Winckelmann tako že bridko toži, kako so ženske uzurpirale položaj lepšega spola, kar jih dela ob vsesplošni estetični dojemlji­ vosti moškega spola za resnične gospodarice sveta. S tem izletom v poznejši čas smo se sicer nekoliko oddaljili od Dubyjevega dela, ki pripoveduje izključno o srednje- 296 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . Ш9 . 2 veških dneh, toda to je ob miselno tako pobudni knjigi čisto razumljivo:-obnavljati njeno vsebino na tem mestu nima nobenega smisla, treba jo je brati in prebrati. Da. se ve, kaj je sodobno zgodovinopisje. Po zgodovini zunanjih dogajanj in dejstev je treba prodreti v duhovnost, v zavest ter podzavest človeka in družbe neke preteklosti, vendar tako, da ostane zgodovinska veda kar se da celostna interpretacija zgodovin­ skih, virov z zaznavo celovitega življenja minulosti, ne pa,-da se sprevrže v interpre­ tacijo zgodovine, oziroma neke minulosti, kakršna se kaže takšnemu ali drugačnemu »zdravemu« razumu (ali morebiti celo potrebi) prihodnje rojenih. Zavest in podza­ vest sta tisti, ki sta delovali, ki sta ustvarjali dejstva ter njih na dejavnosti družbe vplivajoča razumevanja. Dejstva so nanju vplivala le skozi zaznavo, toda ta je mo­ goča le v okvirih zavesti in podzavesti samih. Dubyjeva knjiga o vitezih, ženah in duhovnih v visokem (severno)francoskem srednjem veku premore redko vrlino med zgodovinopispimi deli: mogoče jo je z za­ dovoljstvom in koristjo brati zelo različnim ljudem: strokovnjaku bo pomenila spro- ščujoč pohod iz sopare ozkosrčno pojmovane, razumljene ter omejene politične in gospodarske zgodovine, ki sta že od nekdaj v središču pozornosti zgodovinopisja, laiku pa bo omogočila vpogled v nek mnogo manj omejen in mnogo bolj resničen srednji vek od onega, ki živi v vsakdanji primeri za najbolj mračno obdobje zgodo­ vine človekove civilizacije. Res je, da je vsak vrč zadovoljen, če je poln, toda vrči so različnih mer, predvsem različnih globin. In to nikakor ni nepomembno, vsaj izven najbolj primitivnega zadovoljstva. I g o r G r d i n a D r a g o l j u b D r a g o j l o v i ć , Krstjani i jeretička Crkva bosanska. Beograd: SANU, 1987, 281 strani. Balkanološki institut,' Posebna izdanja, Knjiga 30. . Stara vprašanja terjajo vedno novih odgovorov. To toliko bolj kot nasploh velja za probleme,. kot je vedno znova izmikajoča se resnica o Cerkvi bosenski. Gregor Cremošnik, doslej brez dvoma največji slovenski poznavalec te skrivnostne organiza­ cije, je pred več kot četrt stoletja (1952 za Zgodovinsko društvo, z Grafenauerjevo ob­ javo 1963 v Zgodovinskem časopisu, pa tudi širše) precej čvrsto stal na temeljih teze Račkega, ki sta jih nekaj prej dodobra utrdila zlasti Aleksander Solovjev in Dragutin Kniewald, posredno pa tudi Jaroslav Sidak s svojim pristankom na njene okvire, po­ tem ko se je odpovedal svoji rešitvi problema. Toda iz verjetnosti v gotovost misel Račkega in njegovih somišljenikov o dualističnem bistvu Cerkve bosenske iz duha bogomilstva, oziroma katarstva, nikoli ni mogla docela prodreti; v najnovejši študiji Dragoljuba Dragojlovića »Krstjani in krivoverska Cerkev bosenska« pa je celo sploh prečrtana — dasi se v naslovu zadevna organizacija še vedno označuje za heretično. Avtor na podlagi interpretacije praktično vseh znanih virov prihaja do sklepa, da nauki Cerkve bosenske nikakor niso niti dualistični, niti doketistični, niti kako dru­ gače dogmatsko odločno krivoverski glede na temelje obeh velikih pravovernih krščanskih cerkva, katoliške in pravoslavne. Sama Cerkev da izhaja iz organizacije vzhodnega meništva, zlasti reda sv. Vasilija, na kar je doslej zlasti tehtno opozarjala Maja Miletić (I krstjani di Bosnia alla luce dei loro monumento di pietra, Roma 1957). Vendar za potrditev te teze ni mogoče navesti nikakršnega docela nedvo(u)mnega dokaza; tu je samo tipološka podobnost med vzhodnim meništvom in organizacijo Cerkve bosenske, kolikor je to na podlagi dokaj skromnih virov pač moč rekonstru­ irati. Dragojlović zavrača obstoj neslučajnih vzporednic med organizacijo Cerkve bosenske in dualističnih cerkva, tako na evropskem Zahodu kot Vzhodu; spet seveda samo na podlagi tipologije hierarhij. Najbolj prepričljivo to ni, zlasti ne spričo dejstva, da povezave med nedvomnimi dualisti in Cerkvijo bosensko izpričuje poleg primerno interpretirane organiziranosti Cerkve bosenske, ki je v očeh mnogokoga tako zelo sorodna katarski, še vztrajno tozadevno zatrjevanje latinskih virov. Ti so resda od Bosne včasih precej oddaljeni — in čimbolj so, tem natančneje in trdneje vedo, kako je tamkaj s krivo vero —, toda zavreči jih je moč le po vsaj tako temeljiti zavrnitvi kot je bil njih zagovor s strani Dragutina Kniewalda, predvsem pa od primera do primera. Vsekakor pri Dragojlo- viču tega v zadovoljujoči meri ne najdemo; čeprav pa, po mojem mnenju, označeva­ nje bosenskih krstjanov v latinskih virih z enakim (patarenskim) imenom kot zahod­ nih dualistov, kljub morebitnemu neobstajanju zveze in stikov med njimi, ni nekaj nemogočega : ker so si eni in drugi lastili prerogativ krščanskega imena (to pa je znano tudi v vzhodnem meništvu), ni čudno, da so jih pravoverni katoliki označevali z istim sinonimom, namreč kot patarene, čeprav bi šlo v primeru samopoimenovanj enih in drugih zgolj za homonimijo brez kakršnihkoli genetskokavzalnih povezav. Dragojlovičev scenarij dogajanja je, zgolj v najbistvenejšem, takle: po dovolj nejasnem času. bosenske vernosti v stoletjih pred banom Kulinom, ki pa je moral