Srečo Dragos, Blaž Mesec SPECIFIČNOST VEDE - SPECIFIČNOST TEORIJE Blaž, V svojem odličnem tekstu Mikro-mezo-makro (Socialno delo 42, 4-5: 259-270) ponujaš in tudi dokazuješ (z analizo obravnavanih avtorjev) te teze: 1. »Vprašanje identitete socialnega dela in njegove specifičnosti« še ni rešeno, saj se zastavlja »vedno znova«. 2. Avtonomija socialnega dela ni samoumevna (zlasti) zato, »ker specifičnost socialnega dela kot stroke in kot vede ni samoumevna«. 3. Za identiteto socialnega dela je ključno »vprašanje integracije socialnodelavskega znanja«. 4. Ta integracija je bistveno pomanjkljiva ali celo povsem odsotna pri avtorjih, relevantnih za teorijo socialnega dela (Friedlander, Pincus, Neu- geboren, Brueggemann), kritičen pa si v tem smi- slu tudi do Lüssija (čeprav je, kot praviš, na tem področju največ naredil), ker da je - če sem te prav razumel - nekako preveč optimističen, ko predpostavlja, da so nekatere stvari v socialnem delu teoretsko dovolj razvite, čeprav v resnici še niso. 5. V Sklepih opozarjaš na pomembne poudar- ke, ki jih ne smemo zanemariti pri utrjevanju specifičnosti socialnega dela in integriranju različnih ravni. Skeptičen sem do tvoje druge teze in do im- plicitne poante članka, medtem ko se z ostalimi tezami strinjam (vključno s četrto, kjer verjamem, da je tako, kot praviš). To, kar imenujem im- plicitna poanta članka, kakor sem ga razumel (ki ni tako jasno eksplicirano, da bi te lahko »prijel« za besedo, je pa gotovo osrednje sporočilo teksta oz. motiv za njegov nastanek), je tale predpostav- ka: če ni (zadovoljive) teoretske integracije znanj v socialnem delu, potem ni specifičnosti socialno- delavske vede, in če ni te specifike, potem tudi ne more hiti avtonomije socialnega dela. Drugače re- čeno: specifičnost socialnodelavske teorije je odlo- čilni, najpomembnejši pogoj za avtonomijo te vede. Včeraj sem (na sestanku o 2. delu kataloga nalog CSD) z navezavo na tvoj tekst poskušal rela- tivizirati to poanto, ker se mi zdi, da je postavljena pretrdo. Tu bi na kratko navedel tri razloge: prvi je »logični«, drugi je »teoretsko-statusni« in tretji »institucionalni« (oznake oz. poimenovanje razlo- gov je zgolj opisno). a) Logični argument ' Najprej bi opozoril, da nekako ne gre skupaj, če v tekstu dokazuješ odsotnost oz. vsaj odločno »podhranjenost« teoretske integracije znanj, na kateri stoji in pade znanstvena veda, nato pa skleneš s podčrtano trditvijo: »Veda o socialnem delu je svojska disciplina, ne interdisciphnarni konglomerat« (Sklepi, tretja podčrtava). Če berem tvoj tekst dosledno, potem bi moralo iz tvojih argu- mentov izhajati ravno narobe: če ni teoretske inte- gracije, potem ne more biti »svojskosti discipline«. Sicer razumem poanto, ki si jo hotel povedati in bi jo jaz formuliral takole: če hočemo ohraniti ali naprej razvijati ali večati razpoznavnost socialnega dela kot specifične, svojske discipline, potem mora- mo (še bolj ko doslej) skrbeti za teoretsko plat te discipline. Se strinjam - to je pomembno opozo- rilo! Toda ta trditev se od tvoje (citirane) razlikuje v tem, da odločilni pogoj specifičnosti socialnode- lavske vede ni teoretskost (ker ni najpomembnejši v smislu, da so drugi manj pomembni, še manj seveda velja, da bi bil to edini pogoj). Specifična socialnodelavska teorija (kakor koli si to sintagmo prevajamo) ni pomembna zaradi tega, ker bi brez nje ta veda sploh ne bila mogoča, ampak iz drugega razloga: ker v primeru profili- ranja specifičnih socialnodelavskih teoretskih 361 KORESPONDENCA znanj - to so tista, ki jih ni mogoče najti v drugih vedah aU razviti iz teorij in znanj drugih ved - pridobimo dodatna miselna »orodja« za reševanje problemov (in posledično navsezadnje tudi doda- ten impulz za zaposlovanje ekspertov s tega po- dročja). In to ni nujno povezano z uveljavljanjem vede aH z njenim obstojem. Tu so odločilnejši de- javniki pod (b) in (c). Sprašujem se, zakaj si spregledal to protislovje, namreč, da najprej dokazuješ odsotnost specifične teorije v vedi socialnega dela, nato pa v Sklepih rečeš, da je ta veda že »svojska disciplina« in da moramo zaradi tega dejstva razviti tudi specifično teorijo (očitno pozneje). Domnevam, da se ti to protislovje ni zapisalo kar samo od sebe, ampak je posledica prevelike »investicije« v odločilno težo teoretske specifičnosti za razvoj vede, na ka- tero se ta specifičnost nanaša - ti misliš, da gre za več, da ne gre le za nanašanje, ampak za uteme- ljevanje. V nasprotju z mano, ki poskušam opo- zoriti, da se vede ne vzpostavljajo s specifičnostjo teoretske utemeljitve, ampak z drugimi stvarmi. Teoretska specifičnost je v tem procesu (izgraje- vanja vede) postavljena v funkcijo apologije druž- bene potrebnosti, priznanja, tj., v funkcijo dvigo- vanja cene lastnega početja v (znanstvenem) oko- lju, ki se deklarira s teoretskimi osmislitvami, ne pa npr. z normativno močjo, denarjem, estetskimi kriteriji itn. Vendar - ne razumi napak, s tem nika- kor ne mislim podcenjevati teorije, v smislu, da bi namigoval, da gre zgolj za »dvigovanje lastne cene« ali v smislu Baudelairovega izreka, da »vsak kali svojo vodico, da bi se zdela globlja«. Narobe: teoretski napor je potreben za reševanje proble- mov, ki so na znanstvenem področju skoncentri- rani na vprašanje, kako osmisliti tako aH drugače evidentirano in kategorizirano empirijo, podatke, povezave. In brez teorije to seveda ne gre. Ravno zato, ker je teorija tako pomembna, je ni dobro imeti za nepogrešljivo tudi tam, kjer so drugi pro- cesi pomembnejši od strukturiranja misU in znanj. b) Teoretsko-statusni argument Teorija ni (več) tista, ki odločilno vzpostavlja vedo. Razlogi so različni in bi jih tu na kratko imenoval »izventeoretski«, kar pomeni, da se že nastanek, etabliranje, sploh pa nadaljnja uvelja- vitev, povpraševanje in širitev znanstvenih ved ne dogajajo v odvisnosti od specifične teoretske baze določene profesije. Med izventeoretske razloge bi uvrstil npr. tele stvari (seznam ni dokončen): • kulturni razlogi (prisotnost oz. odsotnost miselnih tradicij in »narave« institucionalnih monopolov na nekem področju) • politični razlogi (financiranje znanosti in področij znotraj znanosti se ne dogaja po dejan- skih potrebah, ampak po interesno pogojenih prioritetah, ki jih postavlja politika, ne pa znanost aU civilna družba) • institucionalni razlogi (nekatere vede imajo močnejše institucije, več moči, večje mednarodno zaledje, večjo proizvodnjo diplomantov in dok- torjev, so v danem trenutku bolj atraktivne od drugih) • tržni razlogi (trenutno družbeno povpraše- vanje, npr. današnje družbene »potrebe« po fakul- tetno izobraženih propagandistih, »piarovcih« vseh vrst, raznih menedžerjih ... so očitno večje od »potreb« po fakultetno izobraženih socialnih delavcih - in ta razlika, ki lahko ima usodne posle- dice za vso vedo, očitno ni pogojena s transpa- rentnostjo specifične teoretske baze). Kar hočem povedati, je tole: uveljavitev oz. razpoznavnost ali celo sam obstoj posameznih ved je bolj odvisen od zgodovinskih, političnih, institu- cionalnih, tržnih idr. dejavnikov kakor od teoretske prodornosti v smislu razvitosti lastne, specifične, unikatne teoretske baze. In mislim, da to velja čedalje bolj, čeprav je na svoj način veljalo že na samih začetkih etabliranja klasičnih, starejših, ma- tičnih ved. Recimo, pomislimo, kaj je res teoretsko specifičnega v sociologiji, ki se je hitreje in uspeš- neje institucionalizirala od socialnega dela. V sociologiji ni zares specifičnega nič. Vse temeljne teorije, ki jih je sociologija variirala dalje, so od drugod (funkcionalizem je uvožen iz antropo- logije, marksizem iz Kapitala, ki je ekonomsko delo, interakcionizem iz psihologije oz. socialne psihologije, kritične teorije iz levičarskih filozofij in gibanj, sistemska teorija iz biologije, etnometo- dologija iz fenomenologije...). Verjetno se kaj po- dobnega dogaja tudi v drugih vedah, npr. v psiho- logiji, ki se je na začetku opirala na fiziologijo (še pred Freudom, ki se je oprl na grško mitologijo), itn. Skratka, korelacije med specifično teoretsko bazo in uveljavljenostjo vede zelo verjetno ne moremo imeti za vzročno. Mogoče velja celo hipoteza, ki jo tu ponujam v zelo preprosti obliki: na začetku, tj., v procesu vzpostavljanja, identificiranja (potreb, na katere je treba reagirati) in institucionaliziranja družbenih ved je imela teoretska specifičnost večjo težo pri legitimiziranju nove vede znotraj družbene delitve 362 SPECIFIČNOST VEDE - SPECIFIČNOST TEORIJE dela kot danes - čeprav tudi takrat ni bila odločilna -, danes pa ima občutno manjšo težo kakor včasih ali pa celo povsem zanemarljivo težo. V tej zvezi bi omenil banalna vprašanja kakor: v kolikšni meri je na fakultetni status študija socialnega dela pri nas (ki še vedno ni rešen) vplivalo dejstvo, da v slovenskem jeziku nimamo nobene monografije o specifičnosti teorije socialnega dela, in koliko so bili odločilni vsi drugi, izventeoretski dejavniki? V kolikšni meri je vplivala izdelanost specifične teoretske baze za ustanovitev pomorske fakultete ali turistične visoke šole in v kolikšni meri so bili pomembnejši drugi, izventeoretski razlogi? Itn. Se ena (provizorična) teza, o kateri bi veljalo razmisliti: Če velja prejšnja trditev - da je bil teoretski dejavnik včasih pomembnejši (čeprav nikoli odločilen), medtem ko danes doživlja inflacijo - , potem bi lahko rekli, da se profiliranost vede da- nes dogaja v večji meri skoz prepričljivost (aktual- nost, razpoznavnost, »dramatičnost« oz. podcen- jenost) vprašanj, ki jih konkretna veda postavlja v ospredje, na katera se torej osredotočimo, ne pa od načina njihove teoretske osmislitve. Še bolj preprosto rečeno: če si hotel nekoč postaviti na noge novo vedo, si moral zakoličiti ali svoj »pred- met« obravnave ali pa »dokazati« specifičnost, unikatnost teorije, s katero si se loteval tega pred- meta (aH oboje), danes pa se je poudarek prevesil na posebnost, unikatnost vprašanj, kijih veda od- pira in po katerih se (najbolj?) razlikuje od drugih. Torej premik od specifičnega »predmeta« in »spe- cifične« teorije k specifičnim vprašanjem. O tem bi bilo dobro razmisliti, ko afirmiramo svojo vedo, saj utegne za ta namen (afirmacije) biti ta osredo- točenost pomembnejša od dokazovanja teoretske specifičnosti, ki je verjetno z razvojem drugih zna- nosti vse bolj fluidna, celo tako, da ne more biti več odločilna za upravičenost vede. Zaradi dveh razlogov: ker je zaloga različnih načinov teoretskih osmislitev večja kakor kadar koU, ker nenehno narašča in ker je tudi manj pregledna kakor včasih, in drugič, ker narašča tudi raznovrstnost pro- blemov v družbenih vedah, kar potegne za sabo večji poudarek na drugačnem zaporedju problem- ske obravnave. Danes namreč zlasti problem »do- loča«, kakšne teorije ali njihove kombinacije bomo uporabiH, medtem ko je bilo včasih praviloma na- robe, izbor obravnavanega problema je bil v večji meri odvisen od teorije, s katero smo se identi- ficirali (jo institucionalizirali itn.). In če je to res, potem je razpoznavnost teoretske specifičnosti čedalje težje vzdrževati (ali celo dokazovati) in je ta problem z razpoznavnostjo oz. unikatnostjo celo premosorazmeren z razvitostjo neke discipli- ne. Več ko je v disciplini raziskav, profesionalcev, institucij, področij in interesov, večja je tudi raz- Učnost obravnavanih problemov, razhčnost nači- nov te obravnave, večja je variabilnost kombinacij različnih teoretskih tradicij, celo paradigem, vse to pa povzroča tudi večjo zadrego s kriteriji teo- retske »pravovernosti« znotraj same discipline. Skratka, večja ko je razvitost neke discipline, res- nejši je ta problem znotraj nje in (hipoteza:) večja je verjetnost, da so za formulacijo kriterijev »pra- vovernosti« (metod, teorij ali njihovih eklekticiz- mov) odločilni institucionalni, ne pa strogo teo- retski razlogi. To pa uvrščam pod razloge tipa (c). c) Institucionalni argument , Proces etabliranja discipline pomeni njeno kre- pitev zlasti v treh razsežnostih: na lestvici družbe- nega ugleda, z vidika njene institucionaliziranosti (število inštitutov, kadra, ekspertov, šol) in z vidika količine dobrin, s katerimi profesionalci v tej disci- pHni razpolagajo. Te dimenzije so ponavadi v ko- rekciji s teoretsko razvitostjo, prodornostjo, učin- kovitostjo in specifičnostjo - kaj več pa bi bilo zelo tvegano trditi. Primerov za to trditev je cel kup, naj navedem le najočitnejšega: teologija. Teologija je v primerjavi s socialnim delom bolj razvita po vseh ključnih razsežnostih, zlasti po drugi in tretji, čeprav po prvi (ugledu) verjetno ne. Vsekakor pa pokasirajo več denarja, naredijo več raziskav, izdajo več knjig, so fakultetno orga- nizirani, imajo več kadra po lastnih inštitutih, nav- sezadnje so že nekaj časa fakulteta, imajo daleč bolj funkcionalne in lepše prostore kot mi na so- cialnem delu, imajo celo večji politični vpliv ... V vsem naštetem in verjetno še v marsičem drugem nas prekašajo - če pa pogledaš njihov teoretski domet, se zadeva odločno obrne. Teoretsko teo- logija nazaduje že v slovenskem prostoru, ki je nazadoval že prej v primerjavi z evropsko teolo- gijo. Ne le, da ni nobenega razvoja, zadeve se ob- račajo v čas pred drugo svetovno vojno (prevaja- nje teoloških mislecev v slovenščino še ni izgra- jevanje specifične teorije, je le osnova zanjo). A naj bo slovensko socialno delo desetkrat teoretsko prodornejše od slovenske teologije, vse to ne bo imelo nobenega vpliva na obstoječe razmerje med eno in drugo vedo v Sloveniji - pač zato, ker to razmerje ni določeno teoretsko. 363 KORESPONDENCA Vsaka disciplina se v procesu etabliranja prej ali slej strukturira znotraj sebe na center in peri- ferijo, tako po vrsti tem, ki jih odpira, po kadrih, ki jih uspe angažirati, po številu knjig in člankov, po ugledu, odmevnosti itn. Ta delitev med cen- trom in periferijo je lahko znotraj discipline bolj ali manj jasna, je pa verjetno, da je njena jasnost sorazmerna z razvitostjo in starostjo discipHne. Tisti kadri, ki se v disciphni znajdejo na obrobju, so (poleg nehvaležnega položaja, ki so ga deležni, manj denarja itn.) hkrati tudi najmanj občutljivi oz. nevezani na »diktaturo« doktrinarne pravo- vernosti, ki prihaja iz centra discipline. Pač po načelu, da je margina nehvaležna za preživetje, a hvaležna za mišljenje: manj si omejen oz. pod- vržen nadzoru močnejših v lastnih vrstah. Od tod težnja, da se marginale! različnih disciplin lažje povezujejo med sabo kot »centralne« avtoritete iz teh disciplin, ki že uživajo sadove minulih doka- zil o lastni teoretski specifičnosti in je zato njihova pozicija navzven (do drugih strok, do politike, lai- čne javnosti) manj ogrožena kot pri ostalih oz. je bolj samoumevna. Ravno ta proces, ki se dogaja na marginah, pa je lahko teoretsko ploden. Lahko, ni pa nujno. Če znamo prepih, ki veje iz marginal- ne izpostavljenosti drugim teorijam oz. paradig- mam, smiselno ujeti v svoje jadro reševanja pro- blemov, s katerimi se ukvarjamo prav mi (drugi pa ne), potem je lahko teoretska marginalnost plo- dovita, saj lahko eklekticizem pri obravnavi speci- fičnega zornega kota obstoječe problematike aU pri obravnavi novega problema ali pri obravnavi starega problema, s katerim se noče ukvarjati nih- če drug, postane teoretska inovacija. Ni pa nujno. Marginalci, ki so to tako v praksi kakor v teoriji, lahko to ostanejo, dokler jih v njihovi inertnosti ne izbriše razširjajoče se jedro obstoječe profesije ali pa sorodne, ki je v ekspanziji. Bistvo: nejasnost, neprofiUranost, celo odsotnost specifične teorije je lahko torej tudi prednost za nadaljnji teoretski razvoj. Mogoče smo zato manj prepoznavni, smo pa lahko bolj fleksibilni pri obravnavi obstoječih vprašanj in odpiranju novih, manj omejeni z eta- bliranimi doktrinami itn. Še bolj poenostavljeno: specifičnost teorije ima močno zvezo z načini reše- vanja problemov in majhno (aH celo nikakršno) zvezo z etabliranostjo vede, bodisi znotraj univer- ze ah pa v širši družbi. To sem imel v mislih, ko sem se zadnjič (v četr- tek) navezal na tvoj članek, pa očitno te povezave nisem jasno izrazil in zato verjetno z mojo omem- bo nisi imel kaj početi. Mislim, da sta za identiteto stroke oba ekstrema glede specifičnosti teorije neplodna, tako tisti, ki pravi, kaj bomo s teorijami, teh je že itak dovolj, treba je kaj narediti v praksi - to je tipično predteoretsko staUšče, poudarjano pri obrtnikih na stopnji mojstrov. In neploden je tudi nasprotni ekstrem, h kateremu se ti nagibaš, da je teoretska specifičnost ključnega pomena za obstoj in razvoj vede socialneg dela. }e pomem- bna, ni pa ključna. Seveda pa dopuščam možnost, da sem te sploh narobe bral in da govoriva navzkriž zaradi ne- usklajenih prevodov pri terminih teoretska spe- cifičnost, etabhranost vede itn. .. Lep pozdrav. Srečo 16. 12.2002 / ■ ' • Dragi Srečo, hvala za pismo. Vesel sem, da lahko razprav- ljam. S tvojimi ugotovitvami o tem, kako se vrti svet, se strinjam, tudi s tem, da se splača temu prilagoditi in s tem pridobiti mir za čaščenje naj- svetejšega. (Cesarju, kar je cesarjevega ...) Verjet- no si opazil, da že iz mojega kongresnega referata veje tiha resignacija. A nisem si mogel kaj, da ne bi zarjovel, preden obmolknem. O protislovju. Praviš, da v mojem besedilu »nekako ne gre skupaj, če dokazuješ odsotnost oz. vsaj odločno 'podhranjenost' teoretske inte- gracije znanj, na kateri stoji in pade znanstvena veda«, nato pa skleneš s podčrtano trditvijo: 'veda o socialnem delu je svojska disciplina, ne inter- disciplinarni konglomerat'«. Praviš, da bi iz mojih »argumentov moralo izhajati ravno nasprotno, namreč, ker ni teoretske integracije, potem tudi ne more biti 'svojskosti discipHne' socialnega dela.« Dopuščam, da je mogoče moje besedilo tako brati, vendar nisem tako mislil. Veda o socialnem delu, kakor jo opredeH npr. Lussi, je svojska dis- ciplina in je v svojem jedru, tj., v njegovem tekstu (in morda tudi drugih podobnih) o delu na posa- meznih socialnih problemskih primerih, dovolj integrirana. S tem jedrom pa nista, po njegovem, zadovoljivo povezani skupinsko in skupnostno delo. Lussi dodaja: Skupinsko delo s strankami socialnih služb je bHže jedru socialnega dela kot skupinsko delo z drugimi uporabniki in v drugih okoljih. Skupnostno delo pri ustanavljanju in vo- denju socialnih služb je tudi bližje jedru socialnega dela kot druge vrste skupnostno delo. Sta nekak- 364 SPECIFIČNOST VEDE - SPECIFIČNOST TEORIJE šna še z jedrom povezana razširitev dela s po- sameznimi primeri - ljudje, ki so sicer udeleženi v posameznih problemskih primerih, so poleg tega vključeni v neko skupinsko obravnavo; zanje se nekaj pripravlja v skupnosti. Ko z njimi delaš skupinsko, moraš v glavi imeti teorijo dela s pri- merom, ker je to skupinsko delo tesno povezano s celoto reševanja socialnega problema teh ljudi. Za skupinsko in skupnostno delo perse, za razhč- ne terapevtske skupine in skupine za osebnostno rast, za družbeno planiranje, razvijanje skupnosti itn. pa velja, da se napajata bolj pri drugih vedah, ne pri vedi o socialnem delu (najbrž: socialna psi- hologija skupin, skupinska dinamika, organiza- cijske vede, »policy«-vede ipd.). Lussi si je zadal nalogo, da izdela teorijo (on pravi »nauk«) samo o specifičnem jedru socialnega dela, tj., o delu na posameznih socialnih problemskih primerih, če- prav pravi, da je (praktično) socialno delo širše kakor to, o čemer govori njegova teorija, ni pa (kakor to širše) v toliki meri nekaj posebnega, česar ne bi mogU enako dobro poznati in izvajati tudi ljudje drugih strok in izobrazbe (npr. biti direktor doma za stare ali vodja humanitarne or- ganizacije). Po mojem mnenju se mu je posrečilo izdelati teorijo o socialnem delu s posameznimi socialnimi problemskimi primeri, ki je specifična in integrirana. Liissijev 'nauk' obsega blizu 500 strani; dovolj teorije za eno stroko. Se enkrat: gre za teorijo o specifičnem jedru stroke, ne o njeni periferiji. Gre za profiliranje tistega, kar je po- sebno, ne za ponavljanje (prepisovanje) tistega, kar je prevzeto, ali pa kar sploh sodi drugam. Prestala dela tradicionalne triade socialnega dela po Lüssiju teoretsko torej nista povsem inte- grirana s tem jedrom. Kaj natanko to pomeni, bi bilo treba šele razpresti. Po mojem pomeni, da pri skupinskem delu, na primer, socialni delavec v vlogi formalnega vodje skupine ne uporablja za socialno delo značilnih, posebnih sredstev in nači- nov ravnanja oziroma njihovih kombinacij, se ne opira na socialnodelavska metodična načela, tem- več uporablja bolj načela, ki izvirajo iz teorije o skupinski dinamiki, iz psihoterapevtskih ali social- noterapevtskih teorij, iz pedagogike ipd. Socialna delavka v domu za stare, na primer, je bliže speci- fičnemu jedru svoje stroke, ko ureja odnose stano- valca s svojci, drugimi stanovalci, upravo doma, pokojninskim zavodom, centrom za socialno delo, zdravnikom itn. (ko torej svetuje, se pogaja, inter- venira, zastopa, oskrbuje), kakor takrat, ko vodi skupino samopomoči stanovalcev - takrat je bliže socialni pedagogiki. Ramovš ni neustrezno poime- noval tistega, kar dela s skupinami starih, »geron- tagogika«, čeprav sem v začetku pomislil, da bi lahko kot socialni delavec rekel tudi »gerontobo- etika«. Vendar to ne bi bilo točno. Kar dela on, ni socialno delo s starimi, temveč je socialnopeda- goško delo. Če ta triada, ki naj bi tradicionalno sodila v najožji koncept socialnega dela, ni dobro povezana (ker dva dela nista dobro povezana s sicer notranje povezanim tretjim) in niso vsi deH enako specifični za socialno delo, velja to še v večji meri za nove »dodatke«. To sem dokazoval v referatu. Zatorej ne bo veljalo, ko mi očitaš tole: »naj- prej dokazuješ odsotnost specifične teorije v vedi socialnega dela, nakar pa v Sklepih rečeš, da je ta veda že 'svojska disciplina' in da moramo zaradi tega dejstva razviti tudi specifično teorijo (očitno naknadno)«. Najprej povzamem Lüssija kot zgled specifične in povezane teorije socialnega dela, po- tem opozorim, da razen jedra te teorije (o delu na posameznih problemskih primerih) drugi deli niso integrirani. To torej ne pomeni, da ni speci- fične vede (teorije) o socialnem delu niti da ta ni povezana; pomeni, da »periferni dodatki«, tako tradicionalni kakor novi (mezo, makro, inter, »globo«), niso povezani s specifičnim in integrira- nim jedrom. Samo to. O specifičnosti vede kot pogoju njene avtono- mije. Dvomiš ne le, da je specifičnost vede izključ- ni ali poglavitni pogoj avtonomije, kaj šele obstoja vede, ampak da je sploh pomemben za obrambo avtonomije. Razmislimo. Najprej o obstoju vede. Veda lahko obstaja samo kot specifična, posebna, ne kot veda, ki je pravzaprav neka druga veda. »Posebna veda« je pleonazem. »Neposebna veda« je protislovje. Do- kazovanje posebnosti vede je dokazovanje njene pravice do obstoja - da je veda. Če se izkaže (s primerjavo zgodovine, konceptov, teorij), da je to, kar razglašam za vedo o socialnem delu, prav- zaprav socialna pedagogika, je konec socialnega dela kot posebne vede. V roke vzamemo učbenike socialne pedagogike. Pisati začnemo učbenike so- cialne pedagogike. Če se izkaže, da je to, kar imam za vedo o socialnem delu, pravzaprav organi- zacijska veda, je konec vede o socialnem delu. Itn. Je to mogoče? Se lahko zgodi? Letos sta Prešernovo nagrado VSSD zasluženo dobili študentki za odHčno nalogo, ki poroča o poskusu (metodološko naj bi šlo za okrnjeni naravni eksperiment), da bi gojence zavoda za 365 KORESPONDENCA osebe po poškodbi glave, ki so bili po sodbi osebja preveč pasivni in odvisni, spodbudili k samostoj- nosti tako, da so uvedli »teden samostojnosti«, ko so gojenci bodisi sami skrbeli zase bodisi nare- kovali osebju, kaj naj stori zanje. (Sam sem bil nekakšen neuraden mentor.) Zaman bi pri Lüssiju iskali ustrezna poglavja, ki opisujejo tako situacijo (z izjemo nekaj v zvezi z edukacijo kot načinom ravnanja); ne gre za področje socialnega dela (ne gre za svetovanje, pogajanje, intervencijo, zasto- panje, oskrbovanje in skrbstvo), gre za tipično področje zavodske vzgoje. Gojence so poskušali nečesa odvaditi in nečesa navaditi. S tem pa se ukvarjata socialna in specialna pedagogika. (Lussi razlikuje - spremljanje gojencev v njihovem vsak- danu, življenje z njimi v zavodu, je socialna peda- gogika, urejanje njihovih odnosov z viri zunaj zavoda in v njem pa je socialno delo.) V roke bi lahko vzeU učbenik te pedagoške discipline. Mor- da tudi tam zaradi zastarelosti ne bi našli dobrih smernic za delo z gojenci v zavodu. Lahko da je zaradi razlike med morda zastarelo specialno pe- dagogiko in sodobnejšimi prijemi našega social- nega dela videti, da ne gre za specialno pedago- giko, ampak za socialno delo. A stvari se hitro spreminjajo in specialna pedagogika si bo opo- mogla - tudi tja prihajajo angleški učitelji. Specifičnost vede je torej inherentna obstoju vede. Z dokazom o prekrivanju z drugo vedo ena veda pade (teoretično tista, ki ima boljše argumen- te za specifičnost, npr. tudi zgodovinske). Kaj to pomeni? Praktično, posvetno, morda nič. Mnogi tega še opaziH ne bi. Šole ne moreš kar ukiniti, človeka ne kar postaviti na cesto. Morda bi zame- njah table na vhodu, morda nekako preinterpre- tirali (da gre zgolj za usmeritev, glavni predmet pa se jasno razlikuje; tako kakor imamo nekaj pra- va, naj bo še nekaj specialne pedagogike), ali pa, kakor pravim, popohioma nič. Vsi imamo radi mir. Kaj pa bo s tistimi, ki bi to videU? Mislim, da si eden od njih in si lahko odgovoriš sam. O avtonomiji. V čim večji meri veljajo za pojas- njevanje in usmerjanje tega, kar imamo za social- no delo, teorije drugih ved, tem bolj se druge vede (in njihovi zemeljski predstavniki, o, Platon!) v to upravičeno vmešavajo, tem manj besede ima veda o socialnem delu, tem manj je avtonomna, vse dokler se ne izkaže, da morda sploh ni potrebna kot posebno področje razmišljanja, ker je vse že razdeljeno med druge vede in ker lahko z znanji drugih ved uspešno krmilimo stroko. Socialno delo kot stroka morda sploh ne potrebuje svojske teorije (vede) - to je teza. SHšali smo jo ponovlje- no: obstajajo različne teorije, naj si vsak izbere, kar rabi. (Ni šlo za teorije socialnega dela.) Moja teza je drugačna. Takoj ko začno strokov- njaki kakšne stroke razmišljati o svojem delu in izmenjavati izkušnje, začne nastajati nova veda - veda o tej stroki - kot kolektivno delo onih, ki o stroki razmišljajo. To je neizogibno. Tudi samo za »kvalificiran izbor« med teorijami drugih ved je potrebna lastna veda, ki določa kriterije primer- nosti za tak aH drugačen strokoven namen. Spe- cifičnost vede je inherentni pogoj obstoja in avto- nomije vede - pogoj, ki je v načelu vsebovan že v obstoju in avtonomiji. Kako se vzpostavljajo in ohranjajo vede. V sklepnem delu kongresnega referata sem zapisal: »Pri legitimiranju svojega področja, določanju nje- govih meja in vsebine, moramo razlikovati med znanstvenim, racionalno-logičnim utemeljevan- jem na eni strani in dogovorom, vsiljevanjem, skli- cevanjem na tradicijo, tuje zglede, »trende« ipd. na drugi. Prizadevati si moramo za večanje deleža prve vrste argumentov. Pri tem najbrž ne smemo biti naivni in spregledati, da je tudi v akademskem in »socialnem« svetu moč pomembna za zavaro- vanje stroke in vede; da moč besede ne premaga vedno besede moči. Toda v znanosti šteje samo moč besede, ne beseda moči. Ti pa praviš: »uvelja- vitev oz. razpoznavnost ali celo obstoj posamez- nih ved je bolj odvisna od zgodovinskih, političnih, institucionalnih, tržnih idr. dejavnikov kakor od teoretske prodornosti v smislu razvitosti lastne, specifične, unikatne teoretske baze. In mislim, da to velja čedalje bolj, čeprav je na svoj način veljalo že na samih začetkih etabHranja klasičnih, sta- rejših, matičnih ved«. Oba razlikujeva dva dejavnika uveljavljanja ved, teoretskega (moč besede) in zunajteoretskega (beseda moči). Jaz pravim, da v znanosti (zdaj moram biti precizen), v znanosti kot mišljenju in raziskovanju šteje moč besede, dodal bi, faktična utemeljenost in logična skladnost. Ti praviš, da vse bolj veljajo zunajteoretski dejavniki, jaz bi dodal: v znanosti kot družbeni dejavnosti in druž- benem odnosu, znanosti kot dejavnosti pod kožo krvavih ljudi. Vem, da je to nekakšen nasilen dua- lizem, a mogoče bo začasno koristen, da zbistrimo misli. Pred tem bi vendarle rad poudaril, da gre meni »za mišljenje«, ne »za kruh«. Prizadevanje za kruh je seveda več kot razumljivo (pa ne misHm, da gre tebi »za kruh«, samo poudaril si to resnico sveta - da je svet interesov). 366 SPECIFIČNOST VEDE - SPECIFIČNOST TEORIJE Moč besede. Nova veda je po definiciji novo področje proučevanja, naj to »novo področje« definiramo kot nov pojav, nov predmet, nov pro- blem, nov zorni kot ali kako drugače. Nove vede ne definiramo kot »nove hiše«, »nove skupine raziskovalcev«, »novega inštituta« (za staro vedo). Novost področja raziskovanja, torej posebnost glede na prejšnja, stara ah druga področja, ali kot praviš, »teoretska specifičnost«, je conditio sine qua non vede - to je tavtologija, a drugače ne gre. Ta novost, posebnost, specifičnost se ne vzpo- stavi z namenom »apologije družbene potreb- nosti«, ni sredstvo, se ne vzpostavi kot sredstvo, ampak se rodi, je bit - je ali pa ni novost. Ni nova zato, da bi dokazali njeno družbeno potrebnost. Videti, da je novost, je ustvarjalno dejanje, akt kreacije. O tem, da je novost, pa je, potem ko smo prepričah sami sebe, treba prepričati »družbo«, če hočemo dobiti papir za pisanje, mizo in stol. Zato se nikakor ne morem strinjati s trditvijo, da teorija ni (več) tista, ki odločilno vzpostavlja neko vedo. Teorija (dobro praviš), uzrtje, je nujni pogoj za vzpostavitev nove vede. Brez uzrtja ni nič. Za uzrtje so morda potrebni neki pogoji. Toda ti po- goji sami, naj so še tako popolno izpolnjeni, ne bodo pripeljaH do uzrtja. Strinjam se s tabo, da uzrtje žal ni zadostni pogoj. O tem smo se na lastni koži prepričah, ko smo se desetletja borili za pri- znanje nove vede. Zanimivo je tudi to, da je bila stroka priznana štirideset let prej kot veda (takrat še ni bila priznana kot 'enakopravna' drugim ve- dam). Uzrtje je najbrž res čudno staromodna beseda, danes, ko imamo povsod zglede, ki jih lahko posnemamo, ne da bi nam bilo treba misliti. Če imajo Angleži fakulteto za socialno delo, je to naj- brž že nekakšna veda. Imejmo jo še mi. Prekopi- ramo tudi angleško definicijo vede. To bi bilo so- dobno, postmoderno ravnanje (angleški »citat« v slovenskem tekstu, kul fora) in moral bi se strinjati s tabo, da so zunajteoretski razlogi tisti, ki vzpo- stavljajo vede - beri: ki povzročijo, da kdo kopira šolo -, ambicija, dobrohotnost, pač kar koli, samo razmišljanje bolj malo. Ob tolikih kopijah se vpra- šajmo, kako je nastal original. Morda je imelo tam in takrat mišljenje večjo vlogo, nekako tako, kakor sem opisal. Uzrtje se lahko zgodi mimogrede; ne da bi se prav zavedeli, da smo v novi disciplini, že pišemo njene tekste. Zato prezremo, da se je sploh zgodilo in mislimo, da je bil rektor tisti, ki je vzpostavil novo vedo, ah minister (navsezadnje tudi njima ne gre odrekati sposobnosti, da kaj uzreta). Gotovo: na neki točki je treba izobesiti tablo, in to ni teoretsko dejanje. Zase bi lahko rekel (naj ne izzveni kot samohvala), da sem se sam dokopal do spoznanja, da obstaja veda o socialnem delu, ki je enakovredna sogovornica dru- gih ved, in to takrat, ko je to zvenelo še zelo pre- tenciozno. Da so tudi nekateri kolegi to uvideli, tudi oni po svojih poteh, mi je bilo v zadovoljstvo. Zato uzrtje zame ni prazna beseda. Zato to vedo tudi budno varujem in sem pripravljen ugrizniti vsakogar, ki jo jemlje preveč na lahko. In zato mi je govorjenje o tem, da so me ustanovih, nekako tuje. Beseda moči. Sprašuješ se, »v kolikšni meri je na fakultetni status študija socialnega dela pri nas ... vplivalo dejstvo, da nimamo v slovenskem je- ziku nobene monografije o specifičnosti teorije socialnega dela, in koliko so bili odločilni vsi drugi, izventeoretski dejavniki?« Vprašanje je retorično. Vloga teorije je bila nična. Zadosti je bilo, da smo velikokrat ponovili besedo »veda« (ne da bi nas kdo kaj vprašal). Le enkrat, na odločilnem sestan- ku, mi je bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je socialno delo veda. Odgovoril sem: Taka veda kot medicina, kot veda o zdravilstvu: proučuje, kako zdraviti. Je stroka in veda hkrati. Zadostovalo je. (Mož uči na medicini, zato je razumel.) Teorija se je reducirala na en analoški stavek, ki mi ga niti ni bilo treba razčlenjevati. To bi lahko bil sicer dokaz ravno nasprotnega, namreč izredne moči besede (teorije), v resnici pa vemo - je tako, kakor praviš. Teorija v tem prizadevanju ni pomembna. (Kakšen sklep boš potegnil iz tega? Bral sem o lopovih, ki so oropah banko in jih niso nikoh od- krih. Kaj sledi iz tega za tvoje življenje? - Glavno je, da smo na toplem - temeljno načelo sistemske teorije.) Toda to ne pomeni, da je bila veda vzpo- stavljena, čeprav nima teorije, ampak pomeni, da je bila vzpostavljena fakulteta. Veda brez teorije je protislovje. Fakulteta brez specifične vede pa je lahko družbeno dejstvo tako kakor rop banke. Tudi druga družbena dejstva so mogoča. Vedo lahko ukinejo, čeprav je specifična. Veda potre- buje infrastrukturo; če ni zagotovljena, ni vede. Potrebuje družbeno vzdušje svobode, avtonomijo. A tudi, če je vse zagotovljeno, ni vede, če ni prave teorije. Mi smo danes v resnici bližje tej možnosti. Pod pravo teorijo ne mislim, kakor se bojim, da me ves čas narobe razumejo, ene same edino pra- vilne teorije - Liissijeve. Lussi je le primer, zgled. Mislim svojski stvari ustrezno mišljenje in razis- kovanje, kontinuiran, samoregulirajoč proces, ki 367 KORESPONDENCA je zaprt v tem smislu, da ostaja predmet, na ka- terega se nanaša, tudi v svoji spremenljivosti kon- stanten, da je mišljenje pluralistično, vendar osre- dinjeno okrog tega predmeta, in da se mišljenje ravna po pravilih ustvarjanja dobre teorije (faktič- na utemeljenost, logična skladnost, sistematičnost itn.). Naj povzamem: inštitut ustanovijo, veda se ro- di. Rodi se kot svojska in avtonomna. Avtonomija je ogrožena, ko začnemo zanikati svojskost. Svoj- skost zanikamo iz pohlepa, napuha in strahu pred svojskostjo. Fakulteta brez vede. To bi bila reductio ad absur- dum teze, da so za konstituiranje, obstoj in avtono- mijo vede zunajteoretski dejavniki pomembnejši kakor teoretski. Ta absurd realno ni nemogoč in zapisal sem, da se mu celo približujemo, ko sprav- ljamo pod svojo streho najoddaljenejše zvočno sorodne (flatus vocis) možne referenčne točke (planetarno in intergalaktično socialno delo). Mogoče je prav zdaj prilika (veliko znamenj kaže na to), da spravimo pod svojo streho (morda pod drugimi imeni, da se izognemo odkritim kon- fliktom) socialno in specialno pedagogiko (da se to dogaja, sem nakazal zgoraj) in vsaj del andra- gogike z gerontagogiko ter da »socialno delo s starimi«, na primer - to bi lahko bil model -, poj- mujemo kot vedo, sestavljeno iz gerontagogike, gerontoboetike in gerontofilakse (fylasso, gr. va- rujem - sistem socialnega varstva), da iz socialne varnosti kot še preveč pravnega predmeta obliku- jemo teorijo socialnega varstva kot vedo o sistemu socialnega varstva z več sociološkimi in organiza- cijskimi elementi, da iz socialne poHtike naredimo več kot glede na socialno delo zgolj »pomožno disciplino«, ampak jo začnemo v resnici razvijati kot teoretsko področje, vključno s tehnikami poli- tike (policy), da obnovimo nekoč že lepo utečeno »socialno obramboslovje«, tj., socialno delo v voj- ni in ujmah. Tu je še predmet o medijskem pred- stavljanju sociale z vsem, kar vanjo sodi; vzgojiU bi lahko svoje piarovce, novinarje in filmarje - socialno novinarstvo, morda socialno AGRFT, za igranje na Prešernovih proslavah pa socialno citrarstvo. (Kaj bi našteval: sam že leta predavam o sistemu boetične vede, ki vključuje poleg »teorije pomoči« v smislu »teorije socialnega dela« še vrsto drugih discipUn: teorijo dobrodelnosti, primerjal- ne sisteme socialnega varstva itn.) V nadaljevanju priključimo Inštitut za socialno varstvo in ga pre- oblikujemo v Inštitut za socialno politiko, socialno varstvo in socialno delo. Sčasoma se lahko po zgle- du drugih fakultet preimenujemo najprej v fakulte- to za socialno politiko, socialno varstvo in socialno delo (FSSS ah FSPVD), nato pa v fakulteto za socialne vede (FSV, da se razlikuje od one za druž- bene vede). Ne misHm (samo) ironično: to je real- na možnost. Mogoča pa je tudi izbira. Vidiš, da v tej smeri tudi meni dela mozak sto na uro. Moj kongresni referat bo čez nekaj minut videti kot labodji spev fundamentalističnega (dok- trinarno pravovernega) romantika. V tem sem seveda v protislovju s samim seboj. Vsi smo ujeti v protislovje med institucionalnim širjenjem in teo- retskim izgrajevanjem. V tem trenutku ima očitno prednost institucionalno širjenje. Vendar dvomim, da je smiselno iti prek okvirov, znotraj katerih še služi utrjevanju - spet smo pri tem - specifičnosti naše vede. Mogoče tudi ni realne nevarnosti, da bi se širilo kaj dosti prek teh okvirov, med drugim zaradi »načela avtobusa«: dokler si pri vstopnih vratih, se revolucionarno pomikaš naprej, ko pri- deš do prvih izstopnih, se jih oprimes kot klop in ne pustiš več nikomur, da te premakne. Kdo je danes pri nas centralen in kdo periferen, je že vprašanje. Za sklep. Seveda je tudi druga pot, kakor sam lepo praviš, da z razvijanjem teorije skrbimo za profiliranje, razpoznavnost socialnega dela kot specifične discipline, pri tem pa - to si sijajno for- muhral - skrbimo za »zadostno raznolikost« in znamo »prepih, ki veje iz marginalne izpostavlje- nosti drugim teorijam, paradigmam ... smiselno ujeti v svoje jadro reševanja problemov, s katerimi se prav mi ukvarjamo (drugi pa ne)...« Kot profi- lirana in v svoji specifičnosti razpoznavna veda pa se nato povezujemo z drugimi v »interdiscipli- narne konglomerate«, recimo v okviru podiplom- skih študijev. Tudi Lussi, naj ga še zadnjič omenim, je zapisal, da je socialno delo več, kakor pokriva njegova teorija, toda samo to, kar pokriva njegova teorija, je specifično. Dodajmo: je posebna dobri- na, ki jo lahko damo v dar drugemu, ki še nima take. Nihče ne sprejema rad kopij, še manj plagia- tov, čeprav danes živimo v svetu kopij in plagiatov in razglašamo to za postmoderno vrednoto. Tvojega pisma nisem komentiral stavek za stav- kom, ampak bolj po smislu. Najbrž sem vrvežavo skakal s teme na temo, starost pač. Tudi ni bilo mogoče načeti vsega. Če sem kaj pomembnega izpustil, mi povej. Kakšne sklepe boš s svojim (blagoslovljenim) darom videti bistvo in logično povezovati izpeljal še sam. Zdaj si bom privoščil nedeljo. ijig -¡rs ar-n-ii пмг 368 SPECIFIČNOST VEDE - SPECIFIČNOST TEORIJE Še enkrat hvala za odgovor in vse dobro v novem letu Blaž 22.12.2002 369