CEZARJEVA  SMRT Evald  Flisar
Motto
Smrt stoji pred mojimi vrati. Naj ostopi, pravim. Ona pa čaka. ker je bela vrana, plašljiva, zavezana humanizmu.
1
Z dreves puhti modrikasta para. Stara žolna trka po gabrih, pesek puščave pa vlažen diši. V dalji si krmila ptiče, gola si legla na mrtve praproti in svodu povedala:
modri žrebec z imenom David. November prihaja. Štorklje drami klic v visokem vetru in luč gre k zapadu. Vidra pljuska v obrežnih travah.
Modri žrebec z imenom David v meni že dva dni truden kopitlja in rezgeče. Pa se nič ne premakne. Slina umre v razbeljeni plošči. Kroteči veter pod šipami slutnje preganja, v polju, prek goric vrana beži v toneči polkrog.
2
NE je rekla vrana in me kljunila v čelo. NE je zakrakala in me kljunila v levo oko. Oko je izteklo in desno oko je izteklo. Slep sem božal vrano po mehkem perju.
Trava, bodi poležana, da najdem pot do zelene reke, zemlja! drevesa poskrij, da jih ne bi v slepoti pohodil, strupeno dišijo.
833
NE kriči bela vrana in leti za menoj. NE kriče bele vrane in me obkrožajo. NE sope reka in se vali daleč po strugi. Lokam vodo iz toplih kolesnic,
se v travi zapletem in padem ob reki zeleni pod mostom. Bele vrane bežijo v obzorje. Most si pljusnem v obraz in spregledam:
Bela vrana je Brutus, ubila me bo, čeprav me ljubi, ubila me bo, da postanem legenda.
3
Večerno sonce obseva prag.
Na kupolah zlatih kostanjev
šume kačji pastirji v kolobarju žalujk.
Beli kajfež utrinja repatico.
Molk kandelabrov lega na plašč košenic in v mehkobo skaljenih jezer.
Košute zapirajo stekle nozdrvi. Na sledi jelenovih parkljev kosmiči in shuljene sence krdel. Zguban je tvoj obraz, žejna noč.
Nagnil bom zadnji kozarec in padel pod kažipot:
konec kalvarije. Soj bruhajočih vulkanov se bliža. Znova nam sveti repatica. Vrana beži v toneči polkrog, a narodi, mlake in polja ostanejo.
4
Ne morem brez zvezd. Lepe so, dobre, pljuskajoča  voda, v njej si umiješ obraz in postaneš angelsko čist.
834
Ukradeš jim blesk za ženske boke, pa ne zamerijo, zvečer si nadenejo lepšega, toplega, blažjega. V mehki vodi nabrusiš nož in se prebodeš, da lahko vstaneš od mrtvih. Zvezde plešejo, mahajoč z nabrušenimi rezili,
rade imajo curljajočo kri deviške skrunitve. Vihar ti odplavi čudežno morsko obalo. Parki zmrznejo, točijo nate ledene solze. Na razpotju zablodiš, iz vic prikolovratiš v pekel.
Skozi odprte prsi sopejo volkovi pred lačnimi psi, zvezde pa migljajoče in tople svetijo —
— in če na bogvekateri livadi povesiš mokre lase, ti okrog vratu spletejo lovorov venec sahneče plime.
5
Dokler lahko rasteš kot golobjesiv jastreb v Adamovem gaju, je konica tvojega meča ostra. Na brezmadežnih pelargonijah
najdeš obešene božje krave, posiliš jih in se napiješ mrtvorojenih pričakovanj. Jezik stegneš proti soncu in oblizneš rob pekla. V brezcvetnem grmu slačiš travo do golega, pljuneš na razbeljeno ploščo
in ni te strah, ko vidiš smrt svoje sline. Trava ima ostre
835
roke, ne bodi nasilen, do krvi te bo ranila.
Ne pokrivaj se v listje, kajti zima te sleče do bele nagote, ogrni si raje svinjski mehur in se skrivaj po sajastih dimnikih.
Če si kdaj padel konju pod kopita, si videl, da marsikdaj živali prej postanejo slepe.
6
V zvezdah je zapisano,
da bom umrl to noč. Bronasta
plaža udarja na šipe,
vonj neba mre v škrlatni večer.
Pod verando ugašajo sveče. Počasi prihaja na prsi in vrat.
Blodeč za baržunastim jadrom golobji krik vedri zimsko obalo. Lovorov venec poslednje zmage sežigam v dar mrzlim valovom.
Brajde spijo. V pesku ob morju ne najdem planik. Besnim, vrtoglav, v penastem jutru.
7
Moji vojaki ležijo v devetih deželah, iz njih ne raste sonce, ampak plevel. Prišli bodo novi cesarji,
pohodili plevel, zasejali pa novega, kajti narava ne mara obstanka v spreminjanju. Moj prestol zasedajo druga za drugo silhuete s kronami,
836
a s prestola jih meče veter pred kolena silhuetam, ki
se porajajo, kajti narava ne mara obstanka v spreminjanju.
In ker narava ne mara obstanka v spreminjanju, rodi belo vrano, ki leti za krvavimi sencami.
Bela vrana je Brutus, silhueto ubije, čeprav jo ljubi, ubije zato, da postane legenda. Legende so kruh belih vran.
837