Monitor ISH (2006), VIII/1, 47-54
1.03 Kratki znanstveni prispevek
Prejeto: 30. 10. 2004 Sprejeto: 29. 12. 2004
Božidar Slapšak1
Šport v polisu in med polisi
Izvleček: Polja pomenov in simbolov ter imaginarij agon gymnikos se dotikajo religiozne sfere in so tesno povezani s panhelenskimi svetišči, toda temeljni institucionalni okvir športa ves čas ostaja polis. Ta prispevek se ukvarja z mestom športne infrastrukture, zlasti pa gimnazija v urbanizmu antične Grčije. Tipizacija arhitekture gimnazija sledi institucionalizaciji efebije, ki uspešno preživi v helenističnem sociokulturnem modelu, čeprav je usidrana v družbeni zgradbi klasičnega polisa. Ključne besede: antika, šport, športna infrastruktura, efebija, antično mesto
UDK 796(38)
Sport in the polis and between poleis
Abstract: The meanings, symbols and imaginary of the agon gymnikos stretch to the religious sphere and overlap with the limits of the polis in Ancient Greece. The paper deals with the urban placement of the sport infrastructure in the Ancient Greek polis, especially with the gymnasion. Architectural typisation developed after the institutionalisation of the ephebia, which transcended the social structure of the polis, surviving into the Hellenistic socio-cultural model. Key words: antiquity, sports, infrastructure, epheby, ancient city
1 Dr. Božidar Slapšak je redni profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti na Oddelku za arheologijo. E-naslov: bozidar.slapsak@ff.uni-lj.si.
47
Božidar Slapšak
Agon gymnikos, ki bi skupaj z agon hippikos ustrezal današnjemu pojmu športa, pripada kategoriji družbenih praks tekmovanja, ki vključujejo tudi agones mousikoi (glasba, poezija, ples, govorništvo, scenske predstave), njih funkcionalnost pa je, vsaj v klasičnem obdobju, predvsem v usposabljanju mladine za državljanske naloge (memoriranje in reprodukcija identitarnega imaginarija polisa, obvladovanje diskurzivnih tehnik in vzorcev javnega nastopanja, fizična usposobljenost in obvladovanje orožja). Polje se artikulira v navezavi na religiozno, tu tudi prestopi meje polisa (regionalni, panhelenski festivali) in razvije presežke, po katerih je danes znano: čaščenje/heroiziranje odličnosti, tudi profesionali-zem. A polis ostaja temeljni okvir usposabljanja in tekmovanja in pajdeja kot kolektivna tehnika iniciacije mladih v vrednote in znanja, ki odlikujejo civilizacijo polisa, tista praksa, s katero se usposabljanje (ki seveda vključuje tekmovanje) realizira, ko gre za telesno vzgojo vsaj do profesionalizacije in specializacije treninga za vrhunski šport.2
Zato se nam je zdelo zanimivo pogledati, kako se kaže športna infrastruktura in kakšna je njena urbanistična umestitev v polisu ob primerjavah z velikimi pan-helenskimi centri.
Seveda že naša začetna izjava zahteva natančnejše določitve. Agon kot praksa ima svoje korenine v arhajski, v bistvu homerski aristokratski etiki, v težnji po časti in slavi, kjer herojska paradigma človeka usmerja k arete in agathiji, prek philautia, megalopsykhia, tudi erisa. Kot druge prvine aristokratske etike in življenjskega stila postane v demokratičnih polisih 5. stol. predmet apropriacije celotnega državljanskega korpusa, to pa sankcionira paideia kot, če uporabimo Marroujeve besede,3 povzetek in zgoščena podoba družbe. Medtem ko pomeni že atenska stara pajdeja, “arkhaia paideia”,4 z vključevanjem mousike in pismenosti
2 Prispevek temelji predvsem na Marroujevih, 1948, izvajanjih v Zgodovini izobraževanja v antiki, ki je še vedno ključno, ko gre za razumevanje nastanka in razvoja antične pajdeje in njenih institucij, s tem pa tudi športa v perspektivi, ki nas tu zanima. Sicer gl. reference v bibliografiji.
3 Marrou, 1948, 19.
4 Izraz “stara pajdeja” (arkhaia paideia) je Aristofanov, Oblaki 961, s čimer je tudi datiran proces odstopanja od arhajskega aristokratskega ideala; postopnost procesa Marrou, 1948, 20, obrazloži takole: “[Civilizacija mora najprej doseči svojo polno Obliko, da lahko iznedri sistem izobraževanja, ki jo bo odražala; zato klasična izobrazba ne doseže svoje polne oblike, dokler ne mine veliko kreativno obdobje helenske civilizacije: šele v he-lenističnem obdobju polno razvije svoje kadre, programe in metode.”
48
Šport v polisu in med polisi
pomemben premik od “vzgoje bojevnika” k “vzgoji pisarja” in gre vzgojni sistem potem skozi pravo revolucijo v času prve sofistike in prek teoretizacij in sistemizacij v 4. stol., ki v izobraževanje za vse čase vgradijo intelektualno dominanto, pa športna vzgoja ostaja pomemben prežitek bojevniške in aristokratske dimenzije izobraževanja. To dimenzijo bo ohranila tudi helenistična pajdeja, ta enoviti in koherentni sistem klasične izobrazbe sredozemskega sveta, in proces, ki vodi k “vzgoji pisarja”, se bo dovršil šele z izločitvijo telesne vzgoje na prelomu 5. stol. n. št., ki ga spremlja opustitev gimnazijev, palester in stadionov v mestih in ukinitev panhelenskih iger, vključno s športnimi.5
Model razvoja, ki ga poznamo bolje od drugih in ki je formativen za helenisti-čno pajdejo, je seveda atenski. Razlike pa niso zgolj v času, temveč tudi v prostoru. Špartanski in kretski model razumemo kot zamrznjen, če ne radikaliziran ar-hajski sistem vzgoje državljana z dominantno vojaško (hoplitsko) in v navezavi na to športno dimenzijo. Radikalizacija in sklerotizacija se kaže tudi v tem, da Šparta na eni strani v 8./7. stol. pr. n. št. poskrbi za ključne inovacije v tehniki športne prakse in treninga (golota, masaža z oljem itd.) in do sredine 6. stol. pr. n. št. pobira večino zmag na olimpijskih igrah, od 550 pr. n. št. dalje pa so zmagovalci redki in še ti zgolj v “kraljevskih” oz. aristokratskih disciplinah, kot je konjeniški šport. Za dokončno sklerotizacijo poskrbi politično obglavljenje Grčije po 338 pr. n. št. in potem turistična izraba lokalnega kuriozuma v rimskem obdobju.
A tudi znotraj vodilnega toka se funkcionalnost športne vzgoje skozi čas spreminja. Arhajska pajdeja neguje šport kot aristokratsko vzgojno tehniko za dosego ideala kalokagathije, za katerega je dosega zmage v panhelenskem agonu najvišji dosežek, in do začetka 5. stol. pr. n. št. bo večina olimpionikov aristokratskega porekla. Sredi 5. stol. pa pride do značilnega razcepa. Na eni strani se tekmovalni šport profesionalizira: tehnike treninga za športni poklic se ločijo od tehnik športnega treninga v okviru pajdeje (čeprav prve nedvomno s svojimi inovacijami vplivajo na druge), najboljši športniki se značilno rekrutirajo v obrobnih oz. manj civiliziranih predelih grškega sveta, popolna posvetitev treningu implicira skromnejšo intelektualno in duhovno vzgojo, gradi se lik športnika grobijana, ki je zelo daleč od aristokratskega ideala uravnoteženosti telesne in duhovne izvrstnosti, arete; novi lik najbolje ilustrirajo rimskodobne upodobitve športnikov na mozaikih in v plastiki. V javnosti se oblikuje ambivalenten odnos do vrhunskega
5 Marrou, 1948, 21.
49
Božidar Slapšak
športa, katerega paradigma so olimpijske igre: občudovanje izjemnih dosežkov in zadovoljstvo zaradi prestiža zmage (kupovanje športnikov, prevzemanje državljanstva) in obenem prezir do njih kot osebnosti. Anekdot o tem ne manjka pri antičnih piscih. Na drugi strani elite polisov še naprej negujejo šport in telesna vzgoja je skladno s starim idealom kalokagathije še vedno ključna, v času stare pajdeje tudi dominantna prvina vzgoje. A ta ne vzgaja več vrhunskih športnikov in nove/stare elite se ne potegujejo več za čast zmagovalcev na panhelenskih igrah, temveč v pajdeji iščejo tehnike, ki jim bodo omogočile delovanje oz. prevzemanje vodilnih funkcij v političnem življenju polisa (eristika, retorika, tudi filozofija).
Dinamična opozicija med staro atensko pajdejo in inovacijami, ki vodijo k prevladi intelektualnih prvin vzgoje v klasični pajdeji, je razvidna v nekaterih slavnih tekstih 2. pol. 5. in 4. stoletja, tako v Aristofanovi sarkastični podobi Sokratove mi-slilnice, phrontisteriona,6 in v njegovem hvalospevu in idilični sliki športnih dejavnosti v gimnazijih v Oblakih,7 pa v kritičnih vrsticah na račun nove vzgoje v zaključku traktata o lovu atenskega aristokrata Ksenofonta.8 In vendar je ključni premik v tem, da so nekoč gimnazije obiskovali le aristokrati, medtem ko jih proti koncu 5. stol. obiskujejo vsi Atenci: arete je postala ideal svobodnega državljana, kalokagathia, o katere dosegljivosti za ljudi skromnega rodu bo še naprej tekla debata, bo še vedno dosegljiva le s športno dejavnostjo, ki tudi s svojo moralno dimenzijo edina lahko oblikuje telo in s tem omogoča polno realizacijo osebnosti.
Če Platon nastopa proti tekmovalnemu duhu v športu,9 gre pri tem v prvi vrsti za njegov odnos do profesionalnega športa. V republiki šport nastopa kot pomembna prvina vzgoje,10 predvsem kot priprava državljana na njegove vojaške funkcije (in to velja tudi za ženske).11
Šport in vojaška vzgoja sta ves čas tesno povezana, najočitneje v arhajski pajdeji in v tisti “zamrznjeni” obliki arhajske pajdeje, ki jo poznamo kot špartansko vzgojo, pa seveda v okviru povsod prisotne efebije. Gre za staro institucijo inicia-cije mladeničev v državljane z uvajanjem v vrsto za to potrebnih tehnik, vključ-
6 Nub. 94 e.a.
7 Nub. 1002-1008. sCyn. 267.
9 Leg. VII, 796a, d; VIII, 830a.
10 Rsp. III, 410c-412a. uLeg. VII, 794c, idr.
50
Šport v polisu in med polisi
no z vojaškimi, ki se dokončno institucionalizira kot neka vrsta služenja vojaškega roka pozno, v Atenah paradoksalno po porazu pri Hajroneji 338 pr. n. št., bržkone tudi kot patriotska reakcija nanj. Obenem gre tu za edino obliko izobraževanja, ki je dosledno javna, plačana iz državne blagajne polisa, vodena od voljenih magistratov: efebi so vpoklicani z 18. letom, služijo praviloma 2 leti, hrani jih država, imajo uniformo (v Atenah petasos in črna chlamida), na začetku služijo v kasarni v Pireju, po 1. letu dobijo orožje in služijo v obmejnih trdnjavah ali kot policija. A kot kažejo številke že sredi 3. stol. pr. n. št. to postane nekakšen elitni aristokratski mladinski klub: vojaški vidik je vse manj pomemben (posebej pod rimsko oblastjo), šport se goji kakor nekoč v aristokratskih krogih kot cilj zase, kot aristokratska zabava. Efebija torej postane iniciacija mladih bogatašev v mu-nicipalno elito in priprava na politično delovanje na lokalni ravni, čeprav ob re-duciranih intelektualnih vsebinah.
Telesna vzgoja je torej ves čas, tudi v času klasične helenistične pajdeje, značilna, prepoznavna prvina grške vzgoje, združuje higienske, medicinske, estetske in etične vidike, je oblika iniciacije v civilizirano življenje. Obstaja na vseh stopnjah izobraževanja, v javnih in v privatnih šolah. Deška tekmovanja na panhelen-skih igrah kažejo, kako zgodaj je bil šport sestavina pajdeje, ključna pa so tu tekmovanja na ravni polisa ob lokalnih festivalih, ki obenem pomenijo nekakšne “državne izpite” za šolstvo, ki je načeloma bilo privatno oz. svobodno.
In tu smo spet pri izhodišču našega razmišljanja. V urbanistični strukturi poz-noklasičnega in helenističnega polisa je gimnazij prepoznaven arhitekturni tip, ena od urbanističnih dominant mesta in vsekakor eden večjih gradbenih projektov.12 Arhitekturna tipizacija teče vzporedno z institucionalizacijo efebije in z uveljavitvijo nove pajdeje, ki postane temelj helenistične civilizacije. Mesta druženja in športnih dejavnosti aristokratskih elit arhajske in zgodnje klasične dobe s svojo razrahljano in z naravnim okoljem zraščeno strukturo,13 značilno locirana izven mestnega obzidja,14 praviloma ob mestih kulta v domeni teh elit, si v proce-
12 Delorme, 1960.
13 To fazo je arheološko komaj mogoče prikazati, sugestiven pa je Aristofanov opis Akade-movega gaja oz. gimnazija v Oblakih (gl. op. 6), torej v predzadnjem desetletju 5. stol. pr. n. št.
14 Seveda zaradi goste zazidanosti znotraj mestnega obzidja, vendar tudi zaradi oskrbe z vodo: atenski gimnaziji so tako locirani ob treh glavnih vodnih tokovih: Akademov ob Ke-fisu, Likej ob izvirih Eridana, Kinosarg ob Ilisu.
51
Božidar Slapšak
su političnih premen v 5. stol. prilasti demos in jim da novo podobo ter jih integrira v urbano tkivo.15 Gimnazij vseskozi deluje kot močan identitetarni fokus prebivalcev polisa in preživi integracijo grškega sveta v rimsko svetovno državo. Rim od helenizirane Kampanije sicer prevzame prvine gimnazija (palestra) in jih zanimivo razvije v okviru kopaliških kompleksov, posebej v monumentalnih cesarskih kopališčih. A socialna funkcija rimskih term je v osnovi drugačna od gim-nazijev: športna dimenzija je pri njih zgolj ena od nadgradenj izhodiščne higienske funkcije, medtem ko je pri gimnazijih ob religiozni izhodiščna športna (oz. vzgojna) funkcija in ji je higienska podrejena.16 Hibridne oblike, ki jih poznamo iz grškega dela rimskega imperija, posebej iz Male Azije,17 razumemo bolj kot mo-numentalizacijo kopališkega dela v skladu z vzori v centru moči in novimi kulturnimi oz. vedenjskimi vzorci, ki jih sprejemajo elite, a vendarle v kontekstu arhitekturnega tipa gimnazija, ki v tem delu imperija zadrži svojo polno funkcionalnost.
Medtem ko v grških mestih sledimo procesu integracije gimnazijev in pripadajoče športne infrastrukture (stadioni, hipodromi; enako velja tudi za infrastrukturo muzičnih agonov - teatre, odeone itd.) v urbano tkivo znotraj mestnih obzidij, pa v svetiščih, ki so bila prizorišča panhelenskih iger, se nekako v istem času dogaja nasprotni proces. V izhodišču so agoni potekali znotraj obzidanega temenosa svetišč: v Olimpiji je bila denimo startna črta prvotnega stadiona v prostoru med Zevsovim svetiščem in zakladnicami vzhodno ob Herinem svetišču, po izročilu pa se je tudi konjeniška tekma med Pelopsom in Ojnomaem začela znotraj tega prostora. V poznoklasičnem oz. helenističnem obdobju pa se je tekmovalna športna infrastruktura umaknila na rob in izven temenosa.18 Razlogi so bili brez dvoma predvsem logistični, saj so, ko gre za obisk festivalov, izpričane
15 Bodisi z vključitvijo ob urbani ekspanziji kot v primeru Aten ali pa načrtovano ob novih mestnih zasnovah 4. stol. pr. n. št.; tako Platon kot Aristotel imata kot model za gimnazije v svojih utopičnih projekcijah atenske gimnazije starega tipa: Crit. 112c; Leg. 761c; Pol. 1331.
16 Vitruvij po poglavju o kopaliških zgradbah predstavi tudi gimnazij in ga detajlno opiše, a - značilno - ne pod tem imenom, temveč kot palestro: tako koncept kot ime gimnazij sta bila bržkone preveč v neskladju z rimskimi tradicijami, da bi bila lahko vključena v to delo.
17 Terme - gimnaziji: Gros, 1996, 413.
18 Objekti za priprave športnikov so tako vedno bili izven in, kar je pomembno, blizu vodnih virov - v Delfih denimo na bregu pod izvirom Kastalija.
52
Šport v polisu in med polisi
številke visoke in športni objekti so s svojimi prostori za gledalce postali preveliki. Religiozni okvir iger je pri tem lahko bil problem, ki ga je bilo bržkone treba premostiti tudi s prilagoditvami obredja.
Četrto stoletje pr. n. št. je čas, ko konceptno, institucionalno in oblikovno dozori aparat tako športne vzgoje in tekmovalnega športa ob festivalih v okviru po-lisa kot tudi vrhunskega, praviloma profesionalnega športa v okviru panhelen-skih festivalov. To je čas velikih arhitekturnih realizacij, ki z minimalnimi prilagoditvami prepoznavno določajo meje grškega sveta tudi znotraj rimskega imperija, vse do strukturnih in civilizacijskih prelomov v krščanski pozni antiki. Agon gymnikos je do konca poganske antike ostal pomembno identifikacijsko jedro grške civilizacije.
Bibliografija
Andronikos, M. (1968): Totenkult, Archaeologica Homerica III, Göttingen.
Buchanan, D. (1972): Greek Athletics, London.
Buffiere, F. (1980): Eros adolescent. La pederastie dans la Grèce antique, Paris.
Crowther, N. B. (1985): “Studies in Greek Athletics”, Classical World, 78, 498-558,
79, 73-136.
Delorme, J. (1960): Gymnasion, BEFAR 187, Paris.
Douskou, I., ur. (1976): The Olympic Games in Ancient Greece, Athens.
Finley, M. I., Pleket, H. W. (1976): The Olympic games: the first thousand years,
New York.
Forbes, C. A. (1929): Greek Physical Education, New York.
Gardiner, E. N. (1910): Greek Athletic Sports and Festivals, London.
Gardiner, E. N. (1930): Athletics of the Ancient World, Oxford.
Golden, M. (1998): Sport and Society in Ancient Greece, New York.
Gros, P. (1996): L’architecture romaine 1, Paris.
Harris, H. A. (1964): Greek Athletes and Athletics, New York.
Harris, H. A. (1972): Sport in Greece and Rome, London.
Kennell, N. M. (1995): The Gymnasium of Virtue. Education and Culture in Ancient
Sparta, Chapel Hill.
Kyle, D. G. (1987): Athletics in ancient Athens, Mnemosyne Supplement 95, Leiden.
Laser, S. (1987): “Sport und Spiel”, Archaeologia Homerica, 3, Göttingen.
Marrou, H. I. (1948): Histoire de l’education dans l’antiquite, Paris.
53
Božidar Slapšak
Martin, R. (1974): L’urbanisme dans la Grece antique, Paris. Meuli, K. (1968): Die griechische Agon, Köln.
Miller, S. G. (1979): ARETE: Ancient Writers, Papyri and Inscriptions on the History and Ideals of Greek Athletics and Games, Chicago. Moretti, L. (1953): Inscrizioni agonistiche greche, Roma.
Moretti, L. (1959): “Olympionikai. I vincitori negli antichi agoni olimpici”, Atti della Accademia nazionale dei Lincei, 8, Roma. Olivova, V. (1984): Sports and Games in the Ancient World, London. Phillips, D., Pritchard, D., ur. (2003): Sport and Festival in the Ancient Greek World, Swansea.
Poliakoff, M. (1987): Combat Sports in the Ancient World, New Haven. Raschke, W. J. (1988): The Archaeology of the Olympics: The Olympics and Other Festivals in Antiquity, Madison.
Robinson, R. S. (1955): Sources for the History of Greek Athletics, Cincinnati. Sansone, D. (1992): Greek Athletics and the Genesis of Sport, Berkeley. Scanlon, T. F. (1984): Greek and Roman Athletics, Chicago. Sweet, W. E. (1987): Sport and Recreation in Ancient Greece: A Sourcebook with Translations, New York.
Weiler, I. (1981): Der Sport bei den Völkern der Alten Welt, Darmstadt. Young, D. C. (1984): The Olympic Myth of Greek Amateur Athletics, Chicago.
54