JgT

LOVEC
glasilo
Lovske zveze Slovenije, revija za lovstvo
letnik LXIV., št. 8 avgust — veliki srpan 1981
Lovca izdaja Lovska zveza Slovenije. Tiska ga Tiskarna »Jože Moškrlč« v Ljubljani.
UREDNIŠKI ODBOR:
Glavni urednik Jelo Gašperšič Odgovorni urednik Boris Leskovic
Miha Adamič, Drago Bitenc, France Cvenkelt Janez Černač, Vitomir Mikuletič, Janko Perat, Ciril štrumbelj, Polona Terčelj, Veljko Varičak.
Lektor in korektor France Cvenkel Lovec izide praviloma vsak mesec.
Prva številka letnika izide v začetku leta, v januarju.
Ta številka je izšla v 21 300 izvodih.
Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto SRS, št. 421-2/72, je LOVEC oproščen prometnega davka.
Letni prispevek zveze lovskih družin
po članu lovske družine Lovski zvezi Slovenije, v katerem je vračunana naročnina za glasilo LOVEC za leto 1981, je 450 din.
Za druge naročnike
je letna naročnina 360 din, za inozemstvo 600 din. Posamezen izvod revije je 30 din. Naročnino je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije.
Vse gradivo za objavo pošiljajte Uredništvu glasila LOVEC,
Župančičeva 9 — p. p. 505,
61001 Ljubljana.
Telefon (061) 20 989.
Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo.
Cene malim oglasom:
do 15 besed 100 din, od 15 do 25 besed 120 din, od 25 do 30 besed 250 din.
Za vsako nadaljnjo besedo 10 din.
Za člane lovskih organizacii v SR Sloveniji velja polovična cena.
Male oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun
Lovske zveze Slovenije, Župančičeva 9, Ljubljana: 50101-678-47158.
IZ VSEBINE:
Veljko Varičak	256	Generalna skupščina CIC V Munchnu
Lovska zveza Slovenije	258	Ni zakonskih ovir za nakup zaščitnih sredstev v tem letu
Milan Rapaič	259	Razstava Titovega orožja
Gerhard Anderluh	261	Razmerje med mesojedi in plenom ter — človek
Republiška		
veterinarska uprava	262	Steklina na območju SR Slovenije (mesečno poročilo)
N. Tinbergen —		
B. Leskovic	264	Razlikovanje nevarnih od nenevarnih ptic po silhuetah
Miloš Medved	265	Krvni sled
Blaž Krže	266	Krivdo za težave v gozdarstvu skušajo naprtiti jelenom
Janez Saksida	267	Najboljši lovci-strelci na Krasu za naslove prvakov Lovske zveze Slovenije
Peter Vovk	269	Spomenik tišine
Borut Preinfalk	271	Program zdravstvene zaštite lovskih psov
Lovska organizacija:	273	Osmo srečanje slovenskih lovskih pevskih zborov in lovskih rogistov — F. Gornik
	273	Občni zbor Kluba prijateljev lova na Radišah — K. K.
	274	Lovska zveza Slovenije jih je odlikovala, od 1. 1. 1981 do 1. 8. 1981
Jubilanti:	277	
Klub Diana:	277	Stenski koledar »Diana 82« — J. Perat
V spomin:	279	Metod Balderman
Mladi pišejo:	279	
Lovski oprtnik:	280	Lovska palica — odličen naslon za puško — V. Dvoršek
Lovska kinologija:	283	
BARVNA SUKA NA NASLOVNI STRANI:
Radoveden medvedič v značilni stoji. Dobro je vidna proga svetlejših dlak — ovratnik, ki nekaterim medvedom ostane vse življenje. Večina medvedov ima kožuh rjave barve, so pa tudi temni, skoraj črni, a tudi takšni medvedje s svetlo rjavo, srebrnkasto dlako.
Ocenjujemo, da je v kočevskih, notranjskih in krimsko-mokriških gozdovih okrog 200 medvedov. Letni odstrel v SR Sloveniji je okrog 40 medvedov. Lovske organizacije so dolžne redno zalagati mrhovišča in izvajati druge ukrepe za izboljšanje naravne prehrane te divjadi, še zlasti pa dosledno uveljavljati gojitvene smernice. Zaradi vse slabših naravnih življenjskih možnosti (nemir) in domačenje vrste (izgubljanje strahu pred človekom) je tudi medved ogrožena vrsta.
Foto Janez Černač, Diana
SLIKI NA DRUGI STRANI OVITKA — NA 254. STRANI LETNIKA LXIV:
Zgoraj
Prišel je na klic
Foto Janez Papež, Diana
Spodaj
Race mlakarice v poletnem perju
Foto Ivo Napotnik
Generalna skupščina CIC v Munchnu
Veljko Varičak
Od 27. do 30. maja 1981 je zasedala v Munchnu generalna skupščina Mednarodnega sveta za lovstvo in ohranitev divjadi (CIC). Otvoritev zasedanja je bila v dvorani Hercules v munchenski Residenzi in ji je prisostvovalo okoli 500 članov CIC in še približno toliko gostov iz ZR Nemčije. Otvoritev je bila izredno slovesna, s kulturnim programom, ki je zajemal nastop znanega mladinskega pevskega zbora kakor tudi orkestra trobentačev Bavarske deželne lovske zveze.
Navzoče je pozdravil bavarski minister za kmetijstvo dr. Hans Eise-mann. V govoru je poudaril pomen in vpliv te svetovne lovske organizacije, ki je v 51 letih svojega obstoja, s svojo široko dejavnostjo marsikaj prispevala k ohranitvi številnih vrst ogrožene divjadi v svetu. Delegate na tem zasedanju CIC so tudi pozdravili: v imenu bavarske deželne in nemške zvezne lovske organizacije dr. Gerhard Frank, nadalje predstavnik nemške zvezne vlade in župan mesta Munchen. Dosedanji predsednik Mednarodnega sveta za lovstvo in ohranitev divjadi (CIC) Abdorezza Pahlavi je podal daljše izčrpno poročilo o dejavnosti CIC v zadnjih dveh mandatnih dobah, kakor tudi o dejavnosti posebne fondacije (ustanove) za pospeševanje raziskav in ohranitev ogroženih vrst divjadi. Pri tem je posebno poudaril, da se z njegovim odhodom s predsedniškega mesta CIC odnos te fondacije do Mednarodnega sveta za lovstvo in ohranitev divjadi ne bo spremenil in da se bo sodelovanje nadaljevalo.
Delo generalne skupščine se je potem nadaljevalo po komisijah. V našem poročilu se bomo podrobneje zadržali le pri tistih, ki so obravnavale probleme o vrstah divjadi, ki žive pri nas.
Komisija za veliko divjad Evrope in Azije
Delovna skupina o škodah od divjadi je imela sestanek 5. in 6. 2. 1981 v Salzburgu (Avstrija) in je obravna-
vala vprašanja glede škod, zlasti od jelenjadi. Na tem sestanku je bilo ugotovljeno, da imajo škode od jelenjadi tudi gospodarske posledice in kot take slabo vplivajo na odnose med lovstvom in gozdarstvom ali kmetijstvom.
Komisija meni, da samo z večjim odstrelom vprašanje o škodah ni rešljivo, saj se zaradi večjega vznemirjanja divjadi in rušenja njenega bioritma škoda ne zmanjšuje sorazmerno z zmanjševanjem številčnosti. Ugotovila je, da tehnični pripomočki za odganjanje divjadi s področij, kjer povzroča škodo, niso bili uspešni, razen tam, kjer so vzporedno skrbeli tudi za izboljšanje prehrambenih zmogljivosti okolja. Zato komisija priporoča, naj se določijo okoliši za jelenjad (izvede rajonizacija) in poskrbi za naslednje:
—	Okoliši naj bodo dovolj veliki in nevznemirjani.
—	V njih naj bo stalno na voljo dovolj primerne vegetacije oz. naravne hrane.
—	Poskrbljeno naj bo za dodatno prehranjevanje, če bi izjemno nastopilo pomanjkanje naravne hrane.
—	Odstreljevanje mora biti prilagojeno prirastku, da se jelenjad ne bi razmnožila prek zmogljivosti okolja.
Ta komisija je skupaj s komisijo za malo divjad pripravila simpozij o gozdnih kurah, ki je bil od 17. do 20. marca 1981 v Edinburgu (Anglija). Na njem so ugotovili, da je potrebno opozoriti pristojna te-


lesa v državah, kjer še žive gozdne kure (divji petelin, ruševec, gozdni jereb in belka), na vznemirjajoče upadanje številčnosti te divjadi. Gozdne kure so namreč v mnogih predelih Evrope, kjer jih je bilo pred nedavnim še na pretek, že skoraj izginile.
Kljub temu, da je prilagajanje sodobnega kmetijstva, gozdarstva in tudi razvijajočega se turizma potrebam po nedotakljivih staniščih divje kurjadi izredno težavno, je stremeti k temu, da se ustvarijo prostorsko omejeni okoliši, ki bodo obvarovani pred posegi, ki povzročajo vznemirjanje.
Zato se priporoča vsem, ki poznajo stanišča divjih kur (lovci, ornitologi, varuhi narave ipd.), da vplivajo na pristojne oblasti, naj store vse za obvarovanje biotopov te divjadi pred intenzivnimi posegi gozdarstva, kmetijstva in turizma.
Preučiti je tudi vpliv ujed in zveri na obstoj in razvoj gozdne kurjadi. Nadalje so priporočili, naj se kljub začetnim neuspehom nadaljuje s poizkusi umetnega zrejanja divjega petelina. Novejše izkušnje in raziskave namreč zbujajo upanje, da bodo pri umetni zreji divjega petelina le dosegli uspehe.
Nadaljuje naj se s preučevanjem ekoloških dejavnikov v zvezi z razmnoževanjem ruševca.
Komisija je tudi obravnavala poročilo o razširjanju gamsje garjavosti, ki vznemirjajoče vpliva na zmanjševanje številčnosti te divjadi v mnogih evropskih populacijah. Potrebno bi bilo, da biološke in druge ustanove, ki se ukvarjajo s preučevanjem divjih živali, nadaljujejo z raziskavami o metodah za biološko uničevanje pršic, ki povzročajo gamsje garje, in o drugih metodah boja proti gamsji garjavosti.
Komisija za malo divjad
Iz poročil na simpoziju o mali divjadi, kakor tudi s sestanka komisije, izhaja, da je mala divjad zaradi
*n9- Marko Bulc, ki je bil izvoljen za podpredsednika Mednarodnega sveta za lovstvo in ohranitev divjadi (CIC), in Poljak Prof. dr. ing. Jerzy Krupka, titulami član CIC, na letošnjem zasedanju te mednarodne lovske organizacije v Munchnu, ZRN
intenzivnega kmetijstva (spremembe biotopov, monokulture, agroke-niična in agrotehnična sredstva) niočno ogrožena in je njena številčnost v hitrem upadanju.
Zato naj se v vseh državah čimprej navežejo stiki med lovci, pristojnimi oblastvenimi organi, znanstvenimi ustanovami in kmetijci zaradi skupnih ukrepov, ki naj bi privedli do ustreznih rešitev tega kompleksne-9a problema, ki grozi v naj bližji bodočnost pripeljati do popolnega uničenja določenih vrst male divjadi.
Nacionalne delegacije pa naj o uspehih te akcije obveščajo komisijo za malo divjad.
N o m i s i j a za foto lov
komisija opozarja:
'7'da je foto lov jasno opredeljen kot dejavnost, katere cilj je fotografira-b; filmati in tonsko snemati prosto 2iveče živali v naravnem okolju, Vendar brez vznemirjanja;
da je za foto lov izdelan kodeks etičnih načel, katera morajo foto
lovci — člani svojih strokovnih združenj — brez izjeme spoštovati in se po njih ravnati;
— da so člani strokovnih združenj foto lovcev raziskovalci in varuhi divjadi in narave s sprejetimi obveznostmi, tki s svojo dejavnostjo prispevajo k boljšemu poznavanju življenja in vedenja divjadi, s tem da dajejo svoje kakovostno in strokovno primerne materiale na voljo za razstave, lovske strokovne publikacije in revije.
Komisija želi, naj lovski tisk ne objavlja fotografij neznanega in pogosto dvomljivega porekla, često posnetih tudi v nasprotju z etičnimi načeli obnašanja na lovu.
Lovske organizacije in za lovstvo ter ohranitev divjadi pristojni upravni organi naj bi priznali foto lov kot pomembno in koristno dejavnost za boljše poznavanje divjadi in s tem tudi za njeno boljšo gojitev.
Lovsko pravične foto lovce pa nikakor ni istovetiti s takšnimi foto lovci, ki divjad vznemirjajo.
Delovna skupina za lovske trofeje
Ta skupina je sprejela sklep, da se bo za ocenjevanje lobanj lisice in jazbeca uporabljala ista formula kakor za lobanje volka, medveda, risa in divje mačke.
Sprejela je tudi merila za podeljevanje medalj rogovju:
(evropskega) belorepega ali virginijskega jelena —
bronasta medalja od 300 do 359,99 točke,
srebrna medalja od 360 do 399,99 točke,
zlata medalja 400 in več točk;
(evropskega) severnega jelena —
bronasta medalja od 700 do 749,99 točke,
srebrna medalja od 750 do 799,99 točke,
zlata medalja 800 in več točk.
Posebna skupina bo preučila in pripravila predlog meril za podeljevanje medalj lobanjam lisice in jazbeca.
Preučila bo tudi predlagano spremembo meril za nagrajevanje medvedjih kožuhov.
Delovna skupina meni, da CIC ni zainteresiran za merjenje in ocenjevanje kož lisice, leoparda, tigra in leva.
Delovna skupina za lovsko zakonodajo
je ugotovila, da se vse več držav obrača na CIC za pravne nasvete in informacije glede lovske zakonodaje. Pri CIC naj bi se v ta namen ustvarila ustrezna dokumentacija. Zato je predlagano, da bi vsaka nacionalna delegacija imenovala svojega predstavnika v delovno skupino za lovsko zakonodajo. To naj bi bil pravnik, ki se ukvarja s pravnimi vprašanji lovstva.
Vsaka delegacija naj bi poslala sekretariatu CIC seznam zakonov, predpisov in drugih aktov, ki se ukvarjajo z urejanjem lovstva in ohranitvijo divjih živali. Pozneje naj bi pri CIC nastala banka vseh takih podatkov iz posameznih držav.
Financiranje CIC
Generalna skupščina je sprejela tudi nov sistem financiranja in sicer na temelju predloga skupine, ki je delala v Ljubljani. Nov sistem financiranja upošteva:
—	najrevnejše države (najmanj razvite), ki plačajo le simbolično članarino;
—	najbogatejše države z limitiranim prispevkom navzgor,
—	vse druge države so razdeljene na 4 skupine, ki se jim prispevek odmerja na osnovi nacionalnega dohodka, števila lovcev in števila prebivalcev.
Novo načelo financiranja omogoča članstvo v CIC tako najrevnejšim kakor tudi največjim državam, ki doslej niso vstopile v članstvo zaradi izredno visoke pristopnine, saj jim je bil določen prispevek samo po številu prebivalstva (ZDA, SZ, Indija, Kitajska itd.).
Sprejet je bil tudi program aktivnosti CIC za leti 1981 in 1982, z vsemi programi delovnih skupin, komisij in simpozijev. (O tem bomo posebej poročali v našem glasilu.) Administrativni svet je veliko razpravljal o svetovni lovski razstavi v Plovdivu (Bolgarija), z namenom, da
bi bila ta razstava v skladu z osnovnimi načeli CIC, kar je bilo prvotno ogroženo.
Generalna skupščina je tudi sklenila, da bo naslednje njeno zasedanje v Monte Carlu. Za zasedanje generalne skupščine CIC v letu 1983 pa kandidira Jugoslavija.
Vsi predlogi in sklepi so bili sprejeti v obliki resolucij in priporočil. Zavrnjena je bila edino resolucija, ki se je nanašala na gojitev divjadi v oborah.
Predsedujoči Alfonso de Urguijo je vodil zasedanje zelo demokratično, tako da ni prišlo do preglasovanja, ampak da so bili predlogi, proti katerim so nekateri izrazili pomisleke, vrnjeni pristojni komisiji v ponovno obravnavo in usklajevanje stališč posameznih delegacij.
Novo vodstvo Mednarodnega sveta za lovstvo in ohranitev divjadi
Generalna skupščina je izvolila tudi novo vodstvo administrativnega sveta. Za novega predsednika CIC,
s triletnim mandatom, je bil izvoljen Alfonso de Urguijo (Španija), za podpredsednike pa: Marko Bulc (Jugoslavija), Abdul Omar Fali (Senegal), Aurelian Neacsu (Romunija) in Alfons VVunschheim (Avstrija). Generalni administrator in generalni sekretar sta še naprej ostala F. Edmond — Blanc (Francija) in Wer-ner Trense (ZR Nemčija). Dosedanjega predsednika Abdorezzo Pahlavija je skupščina izvolila za častnega predsednika.
Z izvolitvijo Marka Bulca za podpredsednika CIC je bilo vsekakor izraženo priznanje tako njemu za njegovo vsestransko in prizadevno delavnost v CIC kakor tudi slovenski in jugoslovanski lovski organizaciji. Saj je prvič v 51 letih obstoja te mednarodne lovske organizacije Jugoslovan prišel v njeno ožje vodstvo.
Ob zaključku našega poročila naj povemo- še to, da je bilo ob zasedanju generalne skupščine v Miinchnu še nekaj pomembnih lovskostrokov-nih in lovskokulturnih manifestacij. Tako je bil dan pred zasedanjem
NI ZAKONSKIH OVIR ZA NAKUP ZAŠČITNIH SREDSTEV V TEM LETU
Na 4. seji skupščine Lovske zveze Slovenije, 27. junija 1981, je bilo v razpravi tudi ugotovljeno, da začasna prepoved oz. zakonske omejitve o uporabi družbenih sredstev marsikje lovskim organizacijam onemogočajo potrebne ukrepe za omejevanje škod od divjadi.
V zvezi s tem smo na zastavljeno vprašanje od Zveznega sekretariata za finance pod št. 1-7304/1, od 31. julija 1981, prejeli naslednji odgovor (citiramo):
Lovski zvezi Slovenije, Ljubljana
V zvezi z vašim pismom Sl/81 od 8. julija 1981, s katerim želite naše mnenje v zvezi z izdatki za postavljanje ograj za zaščito premoženja pred škodami od divjadi, vas obveščamo o naslednjem:
Z zakonom o začasni prepovedi uporabe družbenih sredstev za financiranje negospodarskih in neproizvodnih investicij v letu 1981 je prepovedana uporaba družbenih sredstev za nabavo objektov in opreme, navedenih v čl. 1 cit. zakona. S tem zakonom ni prepovedana uporaba družbenih sredstev za izvajanje posameznih ukrepov (med katere sodi tudi ograjevanje določenih površin), nujnih zaradi zaščite premoženja pred propadanjem ali zaradi preprečevanja posameznih škod.
Z ozirom na navedeno ni zakonskih ovir, da v letu 1981 ne bi smeli uporabljati finančnih sredstev za ograjevanje ogroženih področij s tem namenom, da se zmanjšajo škode od divjadi na posevkih ali drugih kulturah.
Pomočnik sekretarja:
Momčilo Tomič s. r.
Lovske organizacije naj se torej pri nakupu oz. plačevanju električnih pastirjev in drugih zaščitnih sredstev sklicujejo na objavljeni dopis. Priporočamo tudi, da si lovske organizacije potrebna oz. predvidena zaščitna sredstva nabavijo še v tem letu.
Lovska zveza Slovenije
generalne skupščine simpozij na temo »Gojitev male divjadi v kulturni krajini«, ki ga je pripravila komisija CIC za malo divjad. Temu simpoziju je Ikot predstavnik slovenske lovske organizacije tudi prisostvoval Stane Valentinčič, izvedenec CIC in predstojnik Inštituta za zoohigieno in patologijo divjih živali Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki bo o tem podrobneje poročal v eni naslednjih številk Lovca.
Istega dne so odprli posebno razstavo v Nemškem lovskem muzeju v Munchnu z naslovom »Lovstvo včeraj, danes in jutri«. Razstava bo odprta do 1. novembra 1981. Dodatno so popoldne odprli še razstavo 66 akvarelov, grafik in plastik Pod naslovom »Divjad v stiski«, ki jo je v prostorih dresdenske banke v Munchnu prav tako pripravil
General JLA Nikola Ljubičič je 2. julija 1981 v Beogradu — v muzeju "25. maj« odprl razstavo »Orožje iz zbirke Josipa Broza Tita«. S to razstavo je izpolnjena tudi želja našega velikega državnika, ki jo je izrazil ob svojem zadnjem obisku tega beograjskega muzeja, da bi njegovo veliko zbirko orožja videlo tudi naše ljudstvo. General Nikola Ljubičič je v svojem govoru poudaril: »To je Potrditev Titovega često izraženega stališča, da vsa priznanja, ki jih je Prejel od naših narodov in narodnosti ter iz drugih dežel, ne pripadajo le njemu, temveč vsej Jugoslaviji, njenemu ugledu in prispevku v borbi za mir in napredek v svetu.« "V letu, ko praznujemo 40. obletnico vstaje in socialistične revolucije narodov in narodnosti Jugoslavije,« je nadaljeval N. Ljubičič, »zahvaljujoč se velikemu naporu in prizadevanjem delovnega kolektiva muzeja ’25. maj‘, ker so bile v razmeroma kratkem času izvršene obširne pri-Prave, mi danes lahko slovesno odpiramo razstavo in občutimo zadovoljstvo, ker bomo s tem tudi to stran Titovega življenja bolj približali našim ljudem.«
Nemški lovski muzej. Kolik pomen so organizatorji dali vsem tem prireditvam, se vidi tudi po tem, da je to razstavo odprl bavarski minister za okolje F. Dich.
Poročilo lahko zaključimo z ugotovitvijo, da je bilo zasedanje generalne skupščine CIC v Munchnu tako po vsebini in temah, ki jih je obravnavalo, kakor tudi po organiziranosti zelo dobro. Gostiteljici — nemška in bavarska lovska zveza — sta se izkazali kot vestni in natančni organizatorici. Uradni krogi bavarske in nemške zvezne vlade ter številni novinarji in televizijski snemalci pa so s svojo navzočnostjo pokazali, kolik pomen pripisujeta nemška vlada in nemška javnost lovstvu in lovski organizaciji oziroma varstvu in gojitvi divjadi.
Slavnostni otvoritvi so izmed lovcev prisostvovali predsednik Lovske zveze Jugoslavije (LZJ) Dragoljub Stavrev, sekretar LZJ dr. Miodrag Zečevič in strokovni svetnik LZJ ter eden izmed izvedencev za sodobno orožje pri urejanju Titove zbirke — ing. Milan Rapaič.
To edinstveno zbirko sestavljata pravzaprav dve časovno ločeni celoti. Zbirka starinskega orožja (hladnega in strelnega), ki so ga izdelali izključno ročno priznani in zelo cenjeni stari mojstri, obsega 109 primerkov.
Zbirka sodobnega orožja, pretežno lovskega in športnega, je precej manjša in obsega skupno 64 primerkov, ki so v glavnem moderne strojne izdelave.
Celotna zbirka orožja je nastajala v obdobju od druge svetovne vojne pa do konca leta 1979.
Prvo orožje, ki ga je tovariš Tito dobil, je zelo dragocena kavkaška sablja, imenovana — šaška, darilo Prezidija vrhovnega sovjeta SSSR, za njegov rojstni dan — 25. maj.
Še v času bojev za končno osvoboditev Jugoslavije, ob Titovem obisku v Moskvi septembra 1944, pa so mu za zasluge v boju proti
fašizmu izročili »zlato komandantsko sabljo« — kakor jo je imenoval takratni komentator »Politike« v Moskvi. To je edinstven primerek hladnega orožja vrhunske kakovosti, okrašen s številnimi briljanti in diamanti. Kmalu zatem je Ljubo Ivaniševič s Cetinja poklonil »vodji ljudstva in vrhovnemu komandantu slavne jugoslovanske vojske maršalu Titu« japonski meč z držalom iz rezljane slonovine in s pozlačenimi kovinskimi deli.
Ta tri darila hladnega orožja so jedro zbirke, ki je naraščala postopno z vedno večjim ugledom tovariša Tita, ne le kot lovca, voditelja naših narodov in narodnosti, ampak tudi enega največjih državnikov novejše zgodovine.
Zbirka sodobnega orožja obsega 64 primerkov zelo različnih znamk in modelov, predvsem pa različnih vrednosti — najenostavnejšega lovskega orožja, skovanega z ljubeznijo v potujočih delavnicah mladinskih delovnih brigad in centrov za predvojaško vzgojo, pa do dragocenih unikatov — remek del puškarske stroke —, ki so jih predsedniku Titu poklonili najvišji državniki in voditelji mnogih dežel ob uradnih stikih.
Potrebno je še posebej poudariti, da je vse orožje in opremo tovariš Tito dobil kot poklon. V znak spoštovanja so velikemu državniku pošiljali spominsko orožje posamezniki in skupine njegovih občudovalcev iz vseh delov države in iz tujine. Darovalci so bili delovni kolektivi in organizacije iz naše države ter predstavniki in šefi mnogih držav. Orožje je prihajalo v Titove roke zlasti kot zahvala za zasluge v prizadevanju za mir na svetu, za zasluge pri zmagi nad fašizmom in priznanje za splošen napredek in boljše odnose med narodi in državami.
Težko bi kronološko našteli vse prejete darove te Titove zbirke. To so na primer darila rudarjev iz Kreke, Vinstona Churchilla, sovjetske mladine, nepoznanega izseljenca iz Kalifornije, Alda Mora, Jugoslovanske ljudske armade, Nehruja, maršala Žukova, Bumediena, Saragata, generala Kolinsa, nekdanjega deželnega Sveta NO Srbije, Službe državne varnosti, Skupščine mesta Sarajeva, LŠPG »Jelen«, Ralfa Day-a, generala Nasutiona, »Energoinvesta«, enot garde, Brežnjeva, občanov mlavske-ga okraja, strelcev Jugoslavije, Ce-denbala in še mnogih drugih.
Razstava Titovega orožja
Milan Rapaič
General JLA Nikola Ljubičič odpira v muzeju »25. maj« v Beogradu razstavo »Orožje iz zbirke Josipa Broza Tita«. Levo od generala Ljubičiča v prvi vrsti tretji je predsednik Lovske zveze Jugoslavije Dragoljub Stavrev.	Foto N. N.
Poleg orožja je v zbirki tudi večje število predmetov druge lovske opreme: lovski dvogledi za opazovanje divjadi, lovski stolčki, noži za iztrebljanje divjadi, ročni grelci za lov pozimi, usnjeni toki za orožje, lovske torbe, usnjeni nabojni pasovi, pribor za čiščenje orožja in ostalo. V zbirki je tudi lovska palica za naslonitev puške pri streljanju, ki jo je tovariš Tito sam konstruiral. Čeprav je Tito imel zelo bogato zbirko orožja, ni veliko streljal. »Zelo pogosto ne streljam,« je večkrat dejal lovcem okrog sebe, »in menim, da pri lovu ne smemo stremeti za rekordi, ker v tem ni pravo lovsko zadovoljstvo, pač pa v bivanju v naravi, v opazovanju, razmišljanju in odmoru .. .«
Zavzemanje tovariša Tita za zaščito divjadi je znano že od prvih dni osvoboditve. Na njegovo pobudo je bila izdana odredba o prepovedi lova na veliko divjad, ki je bila zaradi vojne vihre razredčena. Poznano je tudi njegovo prizadevanje, da bi bili
Brioni in Belje največji razseljevalci velike divjadi v državi. Prve jelene aksise so odlovih na Brionih leta 1953 in jih spustili v druga lovišča. Prve pošiljke mladih navadnih jelenov pa so poslali iz Belja v druga lovišča leto kasneje. Kasneje so pričeli na Brionih odlavljati tudi muflone in damjeke ter jih pošiljati v druga lovišča.
Vemo, kako se je tovariš Tito veselil vsake uspele naselitve, pa tudi, kako se je jezil, če naselitev ni uspela zaradi človeške malomarnosti. Divjad, ki izvira z Brionov in iz Belja, sedaj naseljuje mnoga lovišča širom po Jugoslaviji.
Če se vrnemo k Titovi zbirki orožja, je vsekakor potrebno poudariti, da je tovariš Tito uporabljal le majhen del orožja iz svoje celotne zbirke. Pri izbiri za lov je predvsem tehtal praktičnost posameznega modela in ne njegove materialne vrednosti. Zaradi tega, če pogledamo njegovo zbirko, je prvo, ki nam pade v oči — Titova skromnost! Zlasti je upo-
rabljal orožje standardne proizvodnje, brez vdelanih dragocenih okraskov, brez bogate reliefne gravure in brez vsakršnih drugih okraskov. Dragocena, prava mojstrska remek dela neprecenljive vrednosti so ostajala v zbirki, da bi ostala nam in bodočim rodovom v spomin na epoho, v kateri je tovariš Tito živel in delal. Najraje je lovil s polavtomatskim orožjem, predvsem pernato divjad — fazane. Veliko divjad: jelene, divje prašiče, muflone, damjeke in medvede pa je obstreljeval z lovskimi karabinkami.
V začetku petdesetih let je največkrat šel na lov s polavtomatsko šibrenico F. N. Brovvning, kal. 16. Nekoliko kasneje z italijanskima polavtomatskima šibrenicama Franchi in Breda, kal. 12. Odkar je kot gost Brežnjeva poklonil svojemu gostitelju to puško Breda, pa je najraje lovil s polavtomatsko šibrenico Gosmi, kal. 20. V petdesetih letih, ko je minila prepoved lova na veliko
divjad in se je le-ta številčno okrepila, je tovariš Tito lovil jelene, srnjake in divje prašiče najraje s češkoslovaško karabinko Zbrojevka, kal. 8X 57 JS.
Kasneje je zelo rad uporabljal ameriško karabinko Springfield, kal. 30—06, ki mu jo je poklonil general Kolins. Vendar pa se je najbolj veselil karabinke, prav tako ameriške, ki je bila izdelek tovarne »Weatherby Mark V«, kal. 300 W. Magnum in mu jo je poklonil novinar Ralf Day. Tropsko divjad je lovil, kadar so ga na take love povabili, s karabinko standardne proizvodnje VVinchester, mod. 70, zelo močnega kalibra — 338 W. Magnum. Svojo najdragocenejšo trofejo — orjaškega medveda iz Raduše, katerega kožuh je bil na mednarodni lovski razstavi v Marseillu leta 1977 ocenjen s 493,42 točke in bil takrat tudi proglašen za svetovnega prvaka, pa je uplenil z mavzerico mod. 66, kal. 8X68 S. To puško je Titu poklonil Branko Mikulič.
Kakor vsak lovec je imel tudi Tito bolj in manj uspešne lovne dneve. Nekaj je bilo tudi primerov, ko se je divjad ob strelu slučajno in nepričakovano premaknila, pa potem obstreljena pobegnila. Potrpežljiv lovec, kakršen je bil Tito, je v takšnih Primerih kilometre in ure zasledoval ranjeno divjad po komaj vidnem krvnem sledu. Trudil se je, da bi žival našel in ji skrajšal muke.
Njegovo orožje je moralo biti skrajno precizno in brezhibno. S tovariši spremljevalci maršala, Kosto, Manetem in Milisavom, sem bil zadolžen za brezhibnost Titovega lovskega orožja in nabojev. Preskusna streljanja in popravke merilnih naprav, če so bili potrebni, smo morali
Lovcem in lovskim družinam priporočamo skupinske obiske razstave »Orožje iz zbirke Josipa Broza-Tita« v mesecu septembru t. I.
Razstava je v muzeju »25. maj« v Beogradu.
Lovska zveza Slovenije
na željo tovariša Tita izvršiti zelo natančno in jih tudi dokumentirati z izčrpnim poročilom. Pa ne samo to! Da ne bi bila divjad ranjena zaradi nepreciznosti orožja, je tovariš Tito vedno pred lovom osebno preveril svoje orožje z nekaj streli v tarčo. Če naj bi izmed vseh pušk, ki jih je imel, pokazali na orožje, s katerim je največ lovil in ki ga je imel najrajši, bi mogli navesti le navadni puški takih vrst, kakršni imajo v rokah tudi najskromnejši lovci. To sta že omenjeni:	polavtomatska
šibrenica F. N. Brovvning, kal. 16, in lovska karabinka Weatherby.
Leta in leta je imel tovariš Tito največ uspehov s tema puškama. Z njima je lovil z velikim veseljem in uspehom v mnogih deželah Evrope, Azije in Afrike: v dneh, ki so bili v
Navajam nekaj misli o razmerju med človekom, posebno lovcem, in mesojedi, zlasti velikimi zvermi.
V uvodu opozarjam na to, da je gotovo najpomembnejši nauk, ki ga moramo izluščiti iz preučevanja razmerja predator (mesojed, roparica) — plen, ta, da more človek kot lovec le zelo nepopolno — če sploh more — nadomestiti velike zveri v njihovi ekološki dejavnosti, čeravno je nasprotno mnenje še vedno precej zastopano. Človek sedanjosti ne lovi več zato, da bi si zagotovil obstanek; njegova čutila so le v zelo redkih primerih sposobna spoznati pravšen plen (bolno, neopazno ranjeno, v razvoju zaostalo ali iz drugih vzrokov reakcijsko manj sposobno žival), človekovo moderno orožje zlahka premaga tisto razdaljo do plena, na kateri divjad še ne zbeži. Zaradi tega lahko brez težav shaja brez lastnega instinkta (ali si vsaj domišlja, da lahko shaja brez njega), kakršnega imajo zveri. Danes vemo, da niso živalski mesojedi tisti, ki uravnavajo številčnost svojega plena, marveč praviloma
programih posameznih obiskov predvideni za počitek in odmor. Ti puški sta tudi priči mnogih prijateljskih srečanj, ki jih je imel. Če se mu je lovsko orožje, zaradi dolgotrajne uporabe, kdaj pokvarilo, ga je največkrat, kot izkušen kovinar, popravil kar sam v svojih delavnicah na Vangi ali v Beogradu.
Na svojem zadnjem lovu, 8. decembra 1979 v Karadjordjevem, pa Tito ni imel navedenih dveh pušk. Orožje, s katerim je tega dne, na lovu za diplomate, odstrelil zelo močnega, kapitalnega muflona, je bila mavzerica mod. 98, kal. 300 VVinchester Magnum, ki jo je tovarišu Titu za njegov osemdeseti rojstni dan poklonil delovni kolektiv »Energoinvest« iz Sarajeva.
plen uravnava številčnost živalskih mesojedov. človek pa je tudi kot izobražen, odgovoren in napredno misleč lovec komajda sposoben uravnavati populacije divjadi tako, kakor bi jih narava brez človekovega vmešavanja.
Medtem ko na živalskem področju privede povečanje številčnosti plena do povečanja številčnosti pre-datorjev, ki potem toliko časa močneje posegajo v populacijo plena, dokler se le-ta spet ne zmanjša, kar ima za posledico zmanjšanje številčnosti predatorjev, kar spet omogoči populaciji plena, da se pospešeno razmnožuje itd., pa človek-lovec »regulira« po drugačnih načelih in lahko naravno razmerje med predatorjem in plenom celo postavi na glavo. Razmerje med človekom in divjadjo je bilo od nekdaj tekmovalno. Na velike roparice to ni vplivalo negativno toliko časa, dokler je bil človek še redko naseljen, dokler so se mu velike zveri lahko umikale in dokler so bili življenjski prostori (biotopi) in življenjske združbe še nedotaknjeni. Šele civilizacija s člo-
Razmerje med mesojedi in plenom ter - človek
(Odlomek iz referata na 29. medpokrajinski lovski konferenci v Ljubljani, 25. 10. 1980)
Dr. Gerhard Anderluh — prevedla Polona Terčelj
Foto B. Krže
Skobčeva samica na plenu
vekovim nadvse učinkovitim orožjem, pomanjkljivim biološkim znanjem in vraževernostjo, željo po dobičku in snobizmom je iztrebila nekatere vrste mesojedov popolnoma ali delno ali ogrozila njihov obstoj.
Človek predvsem v velikih roparicah še dandanes vidi nezaželene tekmece. To lahko pojasnimo s tem, da so tako imenovane koristne lov-
ne živali po eni strani postale predmet premoženjske vrednosti kakor domače živali in da po drugi strani kot lovni predmet predstavljajo lovcu zadovoljstvo, ki mu ga v njegovih očeh tekmeci v podobi velikih roparic zmanjšujejo. Ob primeru ponovne naselitve risa na Koroškem (in — kakor se mi zdi — tudi v SR Sloveniji) mi je postalo jasno, da tekmovalnega odnosa, ki obstaja
med predatorjem-človekom in pre-datorjem-živaljo že od nekdaj, tudi v tako prosvetljenem času, kakršen je sedaj, ni mogoče spremeniti ali vsaj omiliti v nekaj letih ali nekaj desetletjih, čeravno se mora lovec sedanjosti zaradi kosilnic, cestnega prometa, žičnih ograj in konec koncev tudi zaradi bolezni, ki napadajo divjad, sprijazniti z vse drugačnimi izgubami pri koristni divjadi, kakor jo povzročajo zveri in ujede, se je z njimi kot z neizogibno usodo pač sprijaznil.
To velja, na primer, tudi za ujede. Na žalost je natančno preučevanje vpliva teh roparic na populacije koristne divjadi povezano z nepremostljivimi težavami, še vedno ne vemo, ali in v kolikšni meri sta kragulj in kanja kriva, da se je številčnost male divjadi ponekod grozljivo zmanjšala. In težko je dokazati, da je razmnožitev male divjadi te ali one vrste pripisati samo omejevanju števila tako imenovanih sovražnikov iz zraka. Laže je dokazati, da je številčnost male divjadi dolgoročno, kljub zaščiti ujed, ostala domala nespremenjena in da so nanjo v bistvu vplivale le vremenske razmere; dokazov za to je veliko. Kljub temu bomo, po mojem mnenju, v interesu določenih vrst male divjadi lahko postopoma začeli misliti na rahljanje strogih predpisov o varstvu ujed.
Za sedanji odnos lovca do roparic je zelo značilno, da v zvezi z zaščito ujed nihče ne vpraša, ali ujede sploh potrebujemo. V zvezi z velikimi dlakastimi roparicami, se pravi v zvezi z medvedom, volkom in risom, se pa to vprašanje sliši zelo pogosto, če na to vprašanje odgovorimo s kratkim »ne«, ta odgovor ni napačen v primeru, če se nanaša na kakršno koli korist za človeka. Ta »ne« je v tem primeru laže utemeljiti kakor »da«, če pa hočemo odgovoriti na vprašanje o upravičenosti ponovne naselitve medveda, volka in risa, se moramo najprej vprašati, ali imajo te velike zveri v naši civilizirani pokrajini sploh še dovolj prostora. Odgovor bi bilo potrebno razčleniti. Nobenega dvoma ni, da za žival, kakršna je volk, niti v naši poljedelski niti v naši rekreacijski pokrajini ni prostora. Poskusi, da bi ga ponovno naselili, bi zanesljivo propadli zaradi nasprotovanja prebivalstva. Volka povsod tam, kjer še obstaja, ne »love«, marveč ga »zatirajo«. Za
STEKLINA NA OBMOČJU SR SLOVENIJE
Od 16. junija do 15. julija 1981 so z območja 45 občin v naši republiki laboratorijsko preiskali glede stekline skupaj 513 trupel živali oz. njihovih delov: 328 liiisic, 25 ipsov, 64 mačk, 1 govedo, 3 zajce, 38 srn, 2 veverici, 35 jazbecev, 2 dihurja, 11 kun, 1 podgano, 1 pižmovko in 2 ježa.
Virološki inštitut veterinarskega oddelka Biotehniške fakultete v Ljubljani je ugotovil steklino pri 54 živalih z območja naslednjih 17 občin: Dravograd (1 srna), Idrija (4 lisice, 1 jazbec), Laško (2 lisici), Logatec (2 lisici), Maribor (5 lisic, 1 kuna), Mozirje (1 lisica), Nova Gorica (9 lisic), Radlje ob Dravi (4 lisice), Ravne na Koroškem (3 lisice), Sežana (1 lisica), Slovenj Gradec (1 lisica, 1 srna), Slovenska Bistrica (1 mačka), Škofja Loka (3 lisice), Šmarje pri Jelšah (2 lisici), Tolmin (6 lisic, 2 srni, 2 jazbeca), Trbovlje (1 pes) in Vrhnika (1 lisica).
Na novo je okužena občina Sežana, kjer je bila ugotovljena steklina pri (1) lisici v Komnu.
Med obolelimi živalmi je bilo še vedno največ lisic — 81,49%, domačih živali 3,71 % in ostalih živali 14,80 %.
V tem času je bila torej ugotovljena steklina pri živalih samo še iz 17 občin (v prejšnjem poročilu jih je bilo še 20). Odločno se je zmanjšalo tudi število pozitivnih živali in sicer s 126 pozitivnih v prejšnjem poročilu na 54 v času od 16. 6. do 15. 7. 1981. Pojav stekline v sežanski občini pomeni, da se nadaljuje prodiranje bolezni proti jugu.
Iz tega sledi, da bodo morale lovske organizacije nameniti vso pozornost odkrivanju prvih pojavov stekline tudi na neokuženem območju. To pa pomeni, da bo tudi na tem območju, še v večji meri kot doslej, potrebno v vseh primerih, ko se divjad nenavadno vede ali ko jo najdemo mrtvo, posumiti na steklino in oskrbeti ustrezen strokovni pregled.
Republiška veterinarska uprava
Belorepec ali postojna, orel, ki je zelo podoben planinskemu orlu. Oba — belorepec in planinski orel — sta zaščitena vse leto! Foto J. Černač, Diana
mnoge ljudi je volk še vedno prototip nevarne zverine. Kjer živijo ljudje, po splošnem mnenju nima kaj iskati. In pri nas žive ljudje vsepovsod.
Nekoliko ugodnejše je na prvi pogled stanje medveda, ki je sedaj zaščiten v že domala vseh civiliziranih deželah. To stanje pa je zelo nestanovitno, kakor se je še pred nekaj leti pokazalo pri nas na Koroškem. Odločilno vprašanje pa ni, ali naj prizanesemo posameznim primerkom medveda, marveč ali si v naši s turizmom že povsem poplavljeni deželi sploh lahko zamišljamo osnovanje stabilnih populacij rjavega medveda. Mislim, da je odgovor na to vprašanje v deželi z razvitim tujskim prometom na dlani. Morda se bo tudi odnos prebivalstva do medveda nekoč spremenil, vendar pa se to zanesljivo ne bo zgodilo od danes do jutri.
Kot poslednji iz terceta nam ostane ris, ki zadnje čase v Evropi doživlja nekakšno renesanso, ki pa je pri lovcih sila sporna. Na vprašanje, ali ris pri nas sploh še lahko najde sebi primeren življenjski prostor, bi lahko z ekološkega stališča ter na osnovi izkušenj in znanstvenih raziskav odgovorili pritrdilno. Njegova prilagodljivost je pritiskom civilizacije, kot se zdi, velika. Pri naši številčnosti divjadi risu možnosti za plen ne manjka. Vse drugačen pa je odgovor na to vprašanje z lovsko-političnega stališča. Na Koroškem smo doživeli, da je stališče lovcev do risa lahko tolikanj odklonilno, da nemir, ki ga sproži, lahko preraste v lovskopolitični problem prve vrste, če število divjadi, ki jo upleni ris, nenehno raste in je plen moč spraviti v določeno razmerje z odstrelom, zlasti še v primeru, da velika mačka uplenjene divjadi sploh ne požre, marveč jo pusti propasti, se pri lovcih dobra volja in razumevanje za ekološka pretehtavanja nehata.
To je ena stran, ki je povezana z gospodarskimi razmišljanji in ki je ne bi rad precenjeval, ker menim, da je izgube, ki jih povzroča ris, z lov-skogospogarskega stališča mogoče zagovarjati. Mnogo večjo težo ima druga, to je psihološka plat te zadeve. Lovec hoče enako, kakor je to tisočletja počel kmet pri svoji živini, zaščititi »svojo« divjad pred vsakršno nevarnostjo, torej tudi pred
velikimi roparicami. Pravico roparic do obstoja bo priznal le, če ga bomo prepričali, da roparice iz tega ali onega razloga potrebujemo.
Na vprašanja, ali naši ekosistemi brez risa ne morejo shajati ali shajajo vsaj slabše, ali ris lahko uravna številčnost živali, ki jih pleni, ter zagotovi pri njih boljše spolno in starostno razmerje, so strokovnjaki že odgovorili z »ne«. Tudi biološka potreba po njegovem obstoju ni najbolj nujna, ker je ris pač žival, ki na svoj plen preži in — priznajmo — dostikrat upleni tudi povsem zdravo divjad. Preostane nam torej le še moralni in estetski dokaz, da bi bilo treba popraviti, kar smo tej čudoviti mački prizadejali, in popestriti divjad, ki živi v našem okolju. Bojim pa se, da je takim utemeljitvam dandanes pripravljena prisluhniti le peščica lovcev. In pri tem prav za to utemeljitev ni nobenega protidokaza.
Tako omahuje razmišljajoči lovec sedanjosti med željo, da bi preprečeval siromašenje živalskega sveta in ponovno ustvaril kar se da pestre živalske in rastlinske združbe na eni strani — ter lovskopolitičnimi danostmi in zahtevami na drugi strani, ki jih mora vsakdo, ki ni odtujen sedanjemu svetu, priznati in sprejeti z razumevanjem. Moja trditev, da
je človekovo razmerje predator— plen v bistvu razmerje med tekmovalci, postane ob primeru ponovne naselitve risa na štajersko-koroš-kem mejnem področju še posebno očitna, človek-lovec prenaša živalskega konkurenta le tedaj, če njegova konkurenca ni prevelika. Prepričan pa sem, da bodo jutrišnji lovci premagali to tekmovalno miselnost, ki v odnosih do zveri in ujed še obvladuje večino izmed nas. Trdno verjamem v to, da bo nekoč napočil dan, ko bo lovec na risa, ki ga bo seveda lovil, gledal z enako prizanesljivo kritičnostjo, kakršne je zdaj deležna ljubezniva rdeča ple-nilka lisica. Do takrat pa se je treba oborožiti s potrpežljivostjo. Pač pa moramo lovci na vsak način iz našega besednjaka črtati besedo »iztrebiti«, pa naj se nanaša na katerokoli vrsto divjadi, vštevši zveri in ujede.
Razlikovanje nevarnih od nenevarnih ptic po silhuetah
Po N. Tinbergen-u, The study of instinct, Oxford 1961 — priredil B. Leskovic
Skica 1
Modeli ptičjih silhuet, ki sta jih uporabljala K. Lorenz in N. Tinbergen pri proučevanju reakcij mladičev puhovcev. Mladiči so reagirali s preplahom in alarmom o nevarnosti, ko sta nad njimi po žici vlekla (na skici) belo označene silhuete. Za črno označene silhuete (na skici) se pa niso zmenili.
Evropski etologi (biologi, ki se ukvarjajo s proučevanjem vedenja in načina življenja živali) so postopoma analizirali in razčlenili iz skupnega vedenjskega vzorca živali posamezne enote oz. sestavine. Opazovali so vedenje živali v prosti naravi in svoja znanstvena dognanja podkrepili z dokazi na osnovi poskusov. Veliko tovrstnih proučevanj je bilo usmerjenih tudi na ptice.
Znana etologa Lorenz (Nobelov nagrajenec) in Tinbergen sta odkrila in s poskusi dokazala, da mladiči galebov, fazanov in puranov (puhov-ci!) razlikujejo v zraku plenilske ptice-ujede od njim nenevarnih ptic pevk, gosi, rac, močvirnikov itd. po obliki njihovih silhuet, ki letajo nad njimi. Ko zaznajo oz. opazijo v zraku ptico, posebno dobro opazujejo dolžino vratu z glavo.
Ko sta znanstvenika pri poskusu po žici vlekla nad mladimi galebi modele ptičjih silhuet s kratkimi vratovi, ki so imeli osnovne poteze kragulja, sokola selca in skobca (te ujede imajo spredaj med perutnicami, v letu, komaj opazno glavo), so mladiči takoj, ko so silhueto zagledali, zagnali preplah in alarm o nevarnosti. Nasprotno pa mladi galebi na silhuete z dolgimi vratovi sploh niso reagirali, ali pa so le z zanimanjem mirno spremljali njihov »polet« (skica 1).
V nadaljevanju poskusa sta znanstvenika izdelala poseben model, katerega vsaka perut je bila simetrična (desna in leva stran peruti), izraziti pa tudi rep in glava z vratom (skica 2).
Model pa sta izoblikovala tako, da je lahko predstavljal: ali kratkorepo ptico z dolgim vratom, ali dolgore-po ptico s kratkim vratom, odvisno pač, v katero smer sta model vlekla. Ko sta etologa potegnila to umetno ptico nad mladiči galebov z »dolgim vratom« naprej in je bil model za mlade galebe še najbolj podoben leteči gosi ali raci, se niso razburili in preplašili. Ko pa sta isti model potegnila tako, da je letel s »kratkim vratom« naprej in je mladiče
spominjal na obrise plenilske ujede, so zagnali strašen preplah in alarm. S tem poskusom sta Lorenz in Tinbergen dokazala, da imajo mladiči tistih vrst ptic, ki izvalijo puhovce, že ob izvalitvi prirojen čut za ugotovitev njim nevarne silhuete ujed, ki jo dobro razlikujejo od njim nenevarne silhuete ptic, ki jih prav tako večkrat preletijo. Ta poskus sta
namreč ponovila tudi nad mladimi fazančki in purani — vsi mladiči so reagirali popolnoma enako. Vsi imajo prirojeno vcepljen nagon strahu pred silhuetami ptic s kratkimi vratovi, čeprav so bile nekatere dolgo-vrate silhuete znatno večje od nekaterih kratkovratih.
Kar pomenita sesalcem voh in sluh, s katerima pravočasno zaznajo so-
vražnika, to pomeni pticam vid (nekoliko manj tudi sluh). Vse ptice še posebno dobro razlikujejo oblike predmetov in njihovo barvo. In prav sposobnost natančnega razlikovanja oblik je bila za ptice toliko pomembna, da se jim je ta lastnost obrestovala v razvoju nagona ali instinkta za hitro razlikovanje silhuet različnih ptic, ki so preletavale nad njimi. Dolge milijone let je prav ta nagon, ki se je stalno izpopolnjeval in razvijal, omogočal najsposobnejšim preživeti v neizprosnem boju za obstanek. Vsi živalski nagoni ali instinkti pa so prirojene lastnosti oz. plod dolgotrajnega razvoja, predvsem v odnosu do okolja, zato lahko že komaj izvaljeni mladiči-puhovci (goliči so ob izvalitvi še vse preveč nebogljeni) ločijo njim nevarne ujede v zraku po silhueti. Nagon, da spoznajo nevarnost, nadalje sproži alarmiranje sovrstnikov in nato še
Krvni sled
Miloš Medved
Obiski pri lovskem prijatelju Rudiju Mlinariču v Sevnici so v zadnjem letu poleg običajnih, toda neskončnih lovskih razglabljanj imeli še dodatno temo. Rudi je namreč pred dobrim letom kupil krvosledki hano-vrčanko Binco in bavarko Neli. Izkušen kinolog, kakršen je Rudi, dotlej krvosledcev še ni šolal, zaradi česar je bil izziv toliko večji.
Nekajmesečni nebogljeni mladički sta se ob pravilni prehrani, negi in gibanju hitro razvijali. Postali sta Pravi lepotici, ki ju je bila polna hiša, zelo zgodaj pa sta vedeli, kje je njun prostor. »Malo šolo« sta hitro končali, tako da ubogata na migljaj.
Začelo se je pravo delo. Hiša je bila Polna posebnih ovratnic, slednih jermenov, zvitkov srnjih kož in drugih Pripomočkov za šolanje. Hladilnik pa jo bil založen z vstekleničeno krvjo 2 dodatkom soli. Minevali so dnevi, Spolnjeni z delom v lovišču. Vrstili so se kilometri položenih sledov, ki s° postajali vedno daljši in vedno holj zamotani. Dodatno pozornost
obrambno vedenje (skrivanje, prikrivanje, maskiranje itd.), ki je značilno za vrsto.
Skica 2
Ko je ta umetni model »letel« proti levi, se mladiči niso vznemirjali. Če pa sta znanstvenika potegnila model v desno, so mladiči puhovci zagnali preplah in alarm.
pri šolanju sta terjala različna značaja in pasemske zasnove obeh psičk. Neli je živahna, nemirna in hitra, hanovrska barvarka Binca pa je mirna, lagodnejša, malo trmasta, vendar pa vztrajnejša. Napore in težave pri šolanju je odtehtal očiten napredek obeh psičk, ki sta pri svojem delu postajali bolj in bolj zanesljivi. Svoje znanje sta dokazali tudi na preizkušnji naravnih zasnov, ki sta jo dobro opravili, čeprav sta bili še »mladoletni«. Vse bliže je bil čas, ko bo treba za obstreljeno divjadjo. Prišel je zelo hitro, krst pa se je odigral takole:
Star srnjak, ki mi ga je namenila sevniška lovska družina, je po Rudijevih opazovanjih redno izstopal. »Redno izstopanje« je seveda lovski pojem, ki ga kroji divjad in ga ni jemati dobesedno. Prav zaradi tega, srnjaka z Rudijem, ki je bil moj vodnik, nekajkrat nisva videla. Ker pa bo starec, ne glede na svoje muhe, enkrat le moral izstopiti, sva vztrajala. Ponovno sva se na stolčkih zamaknila v parobek ob jasi, ki je bila delno porasla z deteljo, pod rahlim
previsom pa je zorela pšenica. Še nekaj navodil in besed, nato sva se v pričakovanju srnjaka zatopila vsak v svoje misli. Nemir z okoliških kmetij je zamrl.
Čas je bežal, ura se je bližala osmi. Vidljivost je bila še zelo dobra, le bližajoči se mrak je zgoščal notranji nemir in pričakovanje. Pogledi so švigali sem in tja po jasi, vendar življenja niso opazili. Misel »pa drugič« je bila zopet vse bolj prisotna.
Vendarle! V podrasti se je premaknila rdeča lisa. Izstopil je srnjak. Stekla so povedala, da je močan šilar-lanščak. Nekaj časa je nemirno stopical na robu gozda in s pogledom plašno preiskoval jaso, nato se je le odpravil v deteljo. Hlastno se je začel pasti, pri tem pa je pogosto in sunkovito dvigal glavo in preverjal okolico.
»Prišel je od tam, kjer navadno izstopa najin. Opazujva pšenico na nasprotni strani, stari je tam!« mi je šepnil Rudi. Prepričljivost njegovih besed je moj nemir še povečala. Začelo se je hitro mračiti. Vztrajala sva le zaradi Rudijevega izjemnega poznavanja divjadi v tem delu lovišča in sodobne optike, ki nama je omogočala popoln pregled nad dogajanjem na jasi.
Šilar se je pripasel do roba pšenice. V trenutku je preplašeno počenil, obmiroval kot okamnel. Nato ga je dvignilo na zadnji nogi, ga zasukalo v smer, od koder je prišel, in v viharnem begu je utonil v gozdu. Rudi je komaj slišno dahnil: »Stari je v pšenici! Pazi!« Rudijev šepet še ni zamrl, ko je močan srnjak že stal na robu detelje. Napravil je nekaj korakov, se ustavil in nepremično strmel za odbeglim vsiljivcem. Ponovno se je premaknil in gospodovalno obstal na — svoji jasi. Gledal sem ga in gledal, saj takega rogača ni na vsaki jasi. Rudi me je nemirno sunil, kar je pomenilo poziv za strel. Križ se je splazil po prvi nogi gor, se na plečetu za hip ustavil in jeknil je strel. Srnjaka je dvignilo, z zadnjima nogama je udaril v zrak, nato pa je čisto pri tleh v dolgih skokih čez deteljo in travnik izginil v gozd. Ujela sva še nekaj znakov gibanja in lahen šum, nato pa naju je zagrnil mir.
Zmedo v mislih je prevladalo prepričanje, da je srnjak zadet, toda na vprašanje, kam in kako, odgovora ni bilo. »Nizko je dobil,« je menil Rudi in nadaljeval, »še malo počakajva,
Foto F. Bajt, Diana
Na klic
potem pa tiho domov. Jutri zjutraj ga bova našla.« Bil je prepričljiv in malo mi je odleglo.
Po noči, ki ji ni bilo konca, sva bila zgodaj na jasi. Počakala sva, da se rosa osušila, nato sva pregledala na-strel. Toda dokazov o zadetku nisva našla. Gotovost v dober strel je kopnela. Ob vse večjem razočaranju in slabi volji sem skoraj pozabil na Neli, ki jo je Rudi odložil na robu detelje. Zvedavo in nemirno je gledala najino početje, najbrž pa tudi moj vse daljši nos. Rudi je odšel k psički, jo oprčil in jo pripeljal na nastrel. Po povelju »išči kri« se
je začelo. Zavrtelo jo je v krogu, nato pa je čvrsto potegnila v smer, kamor je odskočil srnjak. »Je že v redu,« se je Rudi oddahnil in sledila sva ji. V podrasti na robu gozda sva opazila drobno kapljico strjene krvi. Prebili smo se čez obrobno goščo. Neli je nezmotljivo vlekla čez redek gozd proti gosti praproti. »V praproti leži,« sem slišal Rudijeve besede. Po približno stopetdesetih metrih je Rudi psičko odpel, švignila je kot izstrelek in izginila v praproti. Naslednji trenutek je z visokim laježem sporočila, da je srnjak njen.
Obstala sva, pogleda pa sta nama povedala, da bremena, ki naju je težilo od sinoči, ni več. V praproti je ležal najin starec, ki si je ta vzdevek res zaslužil. Zadostila sva lovskemu običaju. Neli se je vrtela okoli srnjaka s smrekovo vejico na ovratnici in me ni pozabila resno opozoriti, da se srnjaka ne smem dotakniti. Najino enoletno prijateljstvo ji ob izsledenem srnjaku očitno ni nič pomenilo. Čez čas se je ob gospodarju umirila. Srnjaka sva iztrebila in prešerne volje smo se odpravili domov.
Ko sva doma srnjaka pripravljala za oddajo, sva presenečena ugotovila, da je bil zadet v srce in jetra. Dober zadetek je nesel nenavadno daleč. Izstrelna rana je bila manjša kot običajno in je preprečila obilnejšo krvavitev. Vse bolj sva bila prepričana, da bi bil srnjak brez Neli izgubljen. V gosti praproti bi ga pospravile lisice in ujede. Vsa pozornost in hvaležnost je bila torej namenjena Neli, ki se nama je vrtela med nogami in bila spet priljudna in igriva, brez nasršene dlake in grozečega renčanja. Seveda pa k uspešnemu lovu svojega ni prispevala le Neli. Nevomno je bil velik del uspeha tudi v Rudijevi odločitvi, da zaradi noči ne greva niti na nastrel, temveč brez hrupa domov.
Na vrsti je hanovrčanka Binca.
Krivdo za težave v gozdarstvu skušajo naprtiti jelenom...
V mariborskem tedniku »7 D«, od 9. julija 1981, je novinar Ivo Ivačič v članku »Stotisoči kubikov lesa v nič« ugotovil, da zaradi neodgovornega ravnanja lovcev slovenskim gozdovom preti uničenje, saj jeleni vsako leto požrejo nekajkrat po deset tisoč kubikov lesa. Članek, napisan v slogu srhljivke, je sicer primerno branje v času kislih kumar...
Predvsem zaradi tega, ker značilno neobjektivno prikazuje stanje in ker v njem nekateri ugledni in (ne)odgovorni gozdarski strokovnjaki skušajo velik del krivde za težave v gozdarstvu naprtiti jelenom in lovcem. Številke in podatki v članku so vznemirljivi ne le za poprečnega občana, pač pa tudi za lovca, »prekaljenega« v lovski latinščini.
Ne bi bilo pošteno zatiskati oči pred dejstvom, da divjad povzroča v gozdovih škodo. Prav tako pa tudi ni pošteno — dramatično in računsko ugotavljati posledice škode te vrste, ne da bi se dotaknili tudi vzrokov zanjo. Osnovni vzrok ni število divjadi, pač pa biotop divjadi (življenjski
prostor), na katerega odločilno vpliva gozdarstvo. Vedno bolj je očitna neusklajenost zmogljivosti slovenskih gozdov in lesne ter papirniške industrije, krivce za to pa je iskati v pisarnah in ne med divjadjo. Mogoče bi bil problem manjši, če bi nekateri vsaj tako vestno, kakor preštevajo jelene, poskrbeli za koristnejšo uporabo vseh tistih kubikov lesa, ki trohni po gozdovih, kar lovci na svojih pohodih dobro vidimo.
Ni novo spoznanje, da je alternativa učinkovitejšega usklajevanja interesov gozdarstva in lovstva le sporazumevanje in dogovarjanje, ter da so pri tem že doseženi pomembni uspehi. Ne nazadnje je bilo to izhodišče vgrajeno tudi v sklepni dokument gozdarskih študijskih dni »Gozd—divjad« leta 1980 v Ljubljani ter v srednjeročne načrte lovskih organizacij.
V procesih dogovarjanja moramo biti vztrajni in prepričevalni, ne pa nastopati z nestrpnimi in demagoškimi stališči, kakršna vsebuje omenjeni članek.
Blaž Krž.e
Najboljši lovci-strelci na Krasu
za naslove prvakov Lovske zveze Slovenije
Janez Saksida, predsednik komisije za strelstvo pri LZS
Letošnje prvenstvo slovenskih lovcev v lovskem streljanju je bilo 20. in 21. junija v Kazljah pri Sežani (ZLD Postojna) na novem strelišču. To pot so bile ekipe zvez lovskih družin še bolj izenačene kakor v prejšnjih letih in sicer v obeh disciplinah. Prav pri vrhu smo pa spet doživeli spremembe.
V disciplini »tarča-srnjak« je v konkurenci posameznikov močno zmagal veteran naših tekmovanj Jože Vrbinc. Njegov povratek na strelišče je bil več kakor uspešen, da je poleg zmage v navedeni disciplini dosegel tudi drugo mesto v lovskem streljanju.
Sicer pa je bilo v disciplini »tarča-srnjak« skoraj izenačenih kar šest ekip, saj je bila končna razlika med prvim in šestim doseženim mestom le 7 točk. Prvo mesto je dosegla ekipa ZLD Prekmurje I, drugo mesto
pa z enakim številom točk ekipa ZLD Gorenjske M.
V	streljanju posameznikov na umetne golobe je bil z 49 zadetki najuspešnejši mladi Ljubljančan Franc Rebernik.
V	konkurenci ekip je pa prvo mesto osvojila ekipa ZLD Prekmurje II. Prvič se je na prvenstvu LZS primerilo, da sta dve ekipi iste ZLD zmagali v različnih disciplinah. Prekmurje s tem potrjuje, da v kakovosti lovskega strelstva, ki ima prav tam dolgoletno tradicijo, ni pri vrhu le v streljanju na golobe, kakor nekoč, temveč tudi s kroglo, kar je velik uspeh.
V	lovski kombinaciji, kar naj bi bil vrh lovskega strelstva, je med posamezniki zmagal Matjaž Šturm. Poznamo ga, ker je bil lanskoletni državni prvak na umetne golobe in uspešen tudi na lanskem lovskem prvenstvu. Z letošnjo zmago v lovski kombinaciji, kar je dosegel z osvojenim drugim mestom na golobe in s petim mestom na »srnjaka« potrjuje tudi letos svojo izredno pripravljenost.
Ekipno so v lovski kombinaciji dosegle velik uspeh vse tri ekipe ZLD Ljubljana. Prvo mesto je osvojila Ljubljana I, drugo Ljubljana III in peto Ljubljana II.
V	nedeljo, 21. junija, je bila poleg rednih disciplin, poizkusno na »dnevnem redu« tudi nova disciplina: »bežeči merjasec«. Strelišče v Kazljah na Krasu je prvo v Sloveniji urejeno tudi za streljanje na »bežečega merjasca«. V poizkusnem streljanju je sodelovalo 76 strelcev iz vseh zastopanih zvez lovskih družin. Splošna ocena je zelo pohvalna. Še v tem in naslednjih letih čaka komisije za strelstvo pri zvezah lovskih družin ali lovskih družinah zahtevno delo, to je postavitev oziroma ureditev strelišč za to disciplino. Sredstva za to niso prevelika (glej Lovec, št. 3/1981 na 99. strani) in kar je še važnejše, streljanje na »bežečega merjasca« je v primerjavi s streljanjem na umetne golobe — municija, puške, tarče — zelo poceni in tako dosegljivo vsem zainteresi-
Prvi trije v lovski kombinaciji: 1. Matjaž Šturm, 2. Jože Vrbinc, 3. Mirko Krulc
ranim. Tovrstno streljanje je glede na dinamiko zelo pomembno tudi za usposabljanje naših lovcev za splošno ljudsko obrambo (SLO).
Letošnje prvenstvo Lovske zveze Slovenije je bilo zaradi velike podražitve trap nabojev (100% nasproti lanskemu letu) okrnjeno v tem, da ni bilo tekmovanja strelcev A kategorije na 100 golobov. Kolikor bi izvedli prvenstvo v prvotno načrtovanem obsegu, bi sprejeti finančni program komisije za strelstvo pri LZS prekoračili za 80%, kar pa v tem času ni sprejemljivo. Že tako je bil finančni program prekoračen, nekaj na račun nove discipline, precej pa zaradi izredno povečanih cen nabojev in umetnih golobov (tarč). Zato je bil sklep komisije, da se tekmovanje A kategorije ne izvede, po mojem mnenju upravičen.
Menim, da bomo samoupravni sporazum o strelstvu Lovske zveze Slovenije z uvedbo discipline »bežeči merjasec« morali spremeniti. Po-
trebne pa bodo tudi druge spremembe, kajti sicer tekmovanja ne bo moč končati v dveh dneh. Nesprejemljivo je namreč, da bi tekmovanje trajalo tri dni. Drugo leto naj bi bil program prvenstva okvirno takle: prvi dan po 25 golobov in dokončano tekmovanje v »tarčo srnjak« in drugi dan po 25 golobov in končano tekmovanje »ležeči merjasec«. Razprava po lovskih družinah in zvezah lovskih družin naj bi nakazala tudi drugačne rešitve, ki pa bi morale biti seveda predvsem časovno in finančno sprejemljive. Na prvenstvu so letos, razen ZLD Bela krajina, sodelovale vse zveze lovskih družin (skupaj 19), lovske organizacije združ. dela in iz zamejstva Društvo slovenskih lovcev Julijske krajine »Doberdob«. Ob otvoritvi in na zaključku je v imenu izvajalke, Zveze lovskih družin Postojna, pozdravil udeležence predsednik njene skupščine Franc Bitt-ner, v imenu Lovske zveze Slovenije pa predsednik njene komisije za strelstvo. Vsi prvouvrščeni posamezniki in ekipe so prejeli častna priznanja Lovske zveze Slovenije.
PREGLED USPEHOV
Posamezniki
Tarča »srnjak« — možnih	100 krogov
1. Jože Vrbinc	94
2. Marko Plestenjak	90
3. Marko Horvat	90
4. Mišo Horjak	89
5. Matjaž Šturm	89
6. Janez Smrkolj	88
7. Bogdan Jež	88
8. Vlado Kobec	88
9. Igor Pičulin	87
10. Milan Zidanič	68
Umetni golobi —• možnih 50 golobov
1. Franc Rebernik	49
2. Matjaž Šturm	48
3. Mirko Krulc	48
4. Gabrijel Trček	48
5. Tone Hlupič	48
6. Jože Zupan	48
7. Matjaž Smrkolj	47
8. Rudko Mlinarič	47
9. Karel Pojbič	47
10. Alojz Bandel	47
Lovska kombinacija — možnih 200 točk
1.	Matjaž Šturm	185
2.	Jože Vrbinc	182
3.	Mirko Krulc	181
Najboljši ekipi v lovski kombinaciji: (z leve) Ivko Setnikar, Matjaž Šturm, Franc Končan, Franc Rebernik, Janez Kramar, Jože Vrbinc, Jože Zadnikar in Mitja Kersnik
Vse tri foto J. Saksida
4. Janez Šekoranja	180
5. Radko Mlinarič	179
6. Mišo Horjak	177
7. Karel Pojbič	176
8. Franc Rebernik	175
9. Ludvik Marič	174
10. Aleksander Gergar	174
Ekipe
Tarča »srnjak« — možnih 400 krogov
1. Prekmurje I.	337
(Ludvik Marič, Ivan Gregom,	
Martin Forjan, Mirko Horvat)	
2. Gorenjska II.	337
(Peter Slatnar, Janko Troha,	
Marko Plestenjak, Ruda Peric)	
3. Ljubljana I.	335
(Jože Zadnikar, Mitja Kersnik,	
Jože Vrbinc, Franc Končan)	
4. Ljubljana lil.	332
5. Gorenjska I.	330
6. Posavje I.	330
7. Ljubljana II.	320
8. Zasavje	318
9. Idrija	318
10. Maribor I.	314
Umetni golobi	— možnih 400 golobov
1.	Prekmurje	II.	366
(Franc Kos, Branko Radišič,
Jože Štibler, Karel Pojbič)
2.	Ptuj	362
(Martin Skledar, Tone Hlupič,
Franc Rakuša, Franc Muzek)
3.	Ljubljana I.	360
(Jože Zadnikar, Mitja Kersnik,
Jože Vrbinc, Franc Končan)
4.	Ljubljana III.	358
5.	Celje I.	356
6.	Posavje I.	348
7.	Ljubljana II.	344
8.	Maribor II.	344
9.	Koper	344
10.	lovske OZD	344
Lovska kombinacija — možnih 800 točk
1.	Ljubljana I.	695
(Jože Zadnikar, Miitja Kersnik,
Jože Vrbinc, Franc Končan)
2.	Ljubljana III.	690
(Janez Kramar, Matjaž Šturm,
Ivko Setnikar, Franc Rebernik)
3.	Posavje I.	678
(Janez Šekoranja, Mirko Podpečan, Rudko Mlinarič, Marjan Barbič)
4.	Prekmurje I.	673
5.	Ljubljana II.	664
6.	Celje I.	658
7.	Gor. Radgona	656
8.	Maribor I.	654
9.	Posavje II.	646
10.	lovske OZD	645
Slike s prvenstva slovenskih lovcev v lovskem streljanju za leto 1981 v Kazljah na Krasu tudi na 287. strani (predzadnja stran).
Spomenik tišine
Peter Vovk
Spomenik tišine	Foto P. Vo-vk
Praznično jutro je, ko sem pri tebi. Tako je vse tiho, dobro in lepo. Komarji mujkajo v dremotni mir, nežno se oglaša čebela. In ta tišina, ta tišina. Tako blizu mi je tvoj pogled, prastaro suho drevo. Razdajaš se mojim očem, poljubom sonca in dežja. Zdravo drevje pa šumi okoli tebe.
Pozabljeno med prastarimi drevesi kipiš proti nebu. Kot spomenik tišine si. Sonce zaman išče zelene liste na tvojih suhih vejah in tvoje korenine ne črpajo več hrane iz tal. Vse dobrote si izčrpal, sedaj hraniš negotovost v sebi, kdaj te bo podrl vihar. Starost te je našla, suhemu se ti nagiba hrbet k dobri gozdni zemlji. Našlo boš svoj mir in se spremenilo v prah.
Tla se bodo ob tvojem padcu rahlo stresla. Kamen se bo zbudil in se otresel tanke plasti. Zakopalo boš pod sebe kamenje in mesečino. Izsušile so se roke, ki so te negovale in hladile. Tvoj daljni tristoletni šum se je spremenil v leseno goloto. Izravnalo si pretekli, sedanji in prihodnji čas.
Nikomur ne moreš več ničesar dati, nikomur ničesar vzeti. Kot primarij s sivo brado si, vse te gleda, vse posluša. Kot velik svetel trak se rišeš v polmrak in tvoj votli nasmeh tolikih let je mrzlo začrtan na preperelem deblu. En sam glas plašne osamljenosti si še, spomenik tišine. Tiha pragozdna lepota mami in votel zvok praznine med drevjem je poln glasov. Šum vetra v vejevju jelk in smrek pa je stkan iz neštetih iglic. Skale, pokrite z mahom, se upirajo glasovom dneva, kakor tete in strici sede. Slika bogomilskih grobov . . .
Debla bukev so kakor iz sivega marmorja. Mrtve bele javorove veje pa leže po tleh kakor okostje velike ribe. Tvojega, nekoč zdravega mozaika ni moč več sestaviti v zelenih barvah. Zapiraš se vase, da ne bi kdo iz tvojih listov razbral tvojega življenja.
Črna žolna se je ustavila na tebi, Potrkala s kljunom na tvoje prsi in
ugotovila, da si staro, betežno, bolno. Zima stoji pred tvojimi vrati; samo to spoznanje je še v tebi. Živiš iz dneva v dan, dočakalo si visoko starost. Veš, kakšne so bile zime, pomladi, poletja in jeseni pred tristo in več leti.
Dalo si življenje neštetim rodovom. Med njimi stojiš, a nič ti ne morejo pomagati. Slišim tvoj nemi krik, ki mu je čas izsrkal srce. Pomladna svetloba pronica skozi stebrovje
visokih dreves, kakor v starem grškem hramu.
V slepečem, osrečujočem sončnem siju se mi zdi, da me kličejo stara drevesa: »Pridi in nas poglej!« Oči so jim polne zlomov in lukenj detlov in žoln. Z odlomljenih ramen tvojih vej se ovešajo mahovi in lišaji. Mrke drevesne gobe dodajajo svoje. S pozabljenim krikom leti skozi mrak starih debel velika ptica. Nenavadno ponižen obstanem, s čudno svetlobo v očeh. Odtisi med-
Jutranja tišina ...
Foto I. Napotnik
vedovih šap so v mehki zemlji dobro vidni. Jaz pa gledam predvsem tebe, vesel, da še stojiš. Kdaj si začel rasti? Plaha pomlad, polna sonca je bila takrat. Veronika Deseniška in Friderik Celjski sta doživljala prvo ljubezen na gradu Fridrihštajn, nedaleč od tod. Od takrat je minilo tristotrideset slabih in dobrih let. Preperele sanje čudno molčijo ... Strele so udarjale vate, najvišje si bilo. V tvojih vejah so peli ptiči. Bilo si stebelce, upogibal te je ve-
ter in tvoje zdrave, goste veje so šumele. Zgrajeno iz semena, zemlje, dežja, snega, viharjev in ognjenih strel — še stojiš.
Krhko si in preperelo, vendar še dostojanstveno. Upiraš se podočnikom časa, do konca na svojih nogah, z dvignjeno glavo. Da, drevesa umirajo stoje! Tiha pragozdna lepota me mami, kresilne gobe na tvojem telesu mi polnijo oči.
Kje je kraj, ki ga iščem? Glej, tam je rasla nekoč prastara jelka, ki je
ni več! Le panj je ostal in njene letnice. Tudi teh je tristotrideset in več. In kje je slika te mladosti?
Ne hodim več po pragozdni stezi, sanjam. Drevesa se gibljejo, kakor bi hotela govoriti. Poln sem samotne hoje med ravnimi, kipečimi debli. Veje šumijo kakor blago za dragoceno obleko. Zaprte membrane tišine so pa polne živalskih klicev. A moj glas je, kakor da bi se bal koga izzvati. In veter spreminja stopinje mojih nog v nevidne sledove.
Izredno gobasto rogovje
Srnjak iz lovišča LD Mozirje — svojevrsten rekord! Srnjak je zaradi tako velike in težke »krone« popolnoma onemogel. V začetku junija letos je naletel nanj lovec Martin Marolt. Ko je prišel do srnjaka, je bil le-ta tako telesno izčrpan, da ni mogel več vstati. Lovec mu je skrajšal muke z usmrtilnim strelom. Tako veliko in težko gobasto rogovje v slovenskih loviščih gotovo še ni bilo najdeno. Rogovja pa ni bilo moč ohraniti, ker je bilo pod površino gobaste tvorbe vse polno črvov. Pri natančnejšem pregledu so lovci LD Mozirje ugotovili, da je bil srnjak brez mod, kar je skoraj gotovo zakrivila ograja iz bodeče žice.
Foto Ivanka Magrič
Program zdravstvene zaščite lovskih psov
Borut Preinfalk, dipl. vet.
Stara ljudska modrost s svojim rekom »Bolje preprečevati kakor zdraviti« ima tudi v sedanjem času še vedno veljavo. §e več, glede na razvoj veterinarske znanosti in farmacevtske industrije postaja ta rek vse pomembnejši.
Tudi pojav silvatične stekline in še nekaterih drugih kužnih bolezni psov nas sili, da naše lovske pse čim bolje zaščitimo s preventivnimi cepljenji in še z nekaterimi drugimi ukrepi.
Glede na sedanje stanje pri nas v zvezi z zdravstveno preventivo lovskih psov lahko trdim, da so vsa prizadevanja pri tem omejena zgolj na skrbnost in dobro voljo posameznikov: lovcev-vod-nikov. To pa je zdaleč premalo! Če hočemo, da bodo naši psi zdravi, dejansko sposobni za lov, da ne bodo ogrožali zdravja ljudi in domačih živali, moramo začeti ta problem razreševati bolj organizirano kot doslej. Menim, da
Stopnja	Starost psa	Ukrep	Sredstvo
1.	4 tedne	1. dehelmintizacija (čiščenje psa	Thelmin sirup 3 dni X 1 kavna
		od črevesnih zajedavcev)	žlička
Psički pri štirih tednih starosti postajajo samostojni, začenjamo jih odstavljati, zato je potrebno, da jih očistimo črevesnih zajedavcev, predvsem glist. Sredstvo daje psičkom rejec sam po navodilu veterinarja.
2.
3.
4.
5.
6.
7.	6 mesecev	4. dehelmintizacija	Verpanyl tablete 3 dni X 2 tabl. dnevno
8.	6 mesecev	2. cepljenje proti steklini	Rabicel cepivo
9.	15 mesecev	5. dehelmintizacija	Verpanyl tablete 3 dni X 2 tabl. dnevno
10.	15 mesecev	3. cepljenje proti pasji kugi	Candur SHL ali Vesecan cepivo
7 tednov
2. dehelmintizacija
Thelmin sirup 3 dni X 1 kavna žlička
Čiščenje ponovimo, da s tem uničimo preostale zajedavce, ki so se razvili po prvem posegu. S tem pripravimo psička za prvo zaščitno cepljenje.
7 tednov
1. cepljenje proti pasji kugi
3 mesece
3. dehelmintizacija
4 mesece	|	1. cepljenje proti steklim
V tej starosti mora biti psiček prvič obvezno cepljen proti steklini.
S tem čiščenjem pripravimo psa za drugo cepljenje proti pasji kugi. 3 mesece	2. cepljenje proti pasji kugi
Candur SHL ali Vesecan cepivo
Thelmin sirup 3 dni X 1 kavno žličko
Candur SHL ali Vesecan cepivo
Rabicel cepivo
so prav lovske družine oz. njihovi kinologi (člani izvršnih odborov lovskih družin) dolžnii organizirati pa tudi nadalje skrbeti za izvajanje in nadzorovanje zaščitnih zdravstvenih akcij za pse tistih članov, ki jih imajo. Po drugi strani nas k takšnemu ravnanju obvezuje tudi zakon o varstvu domačih živali pred kužnimi boleznimi, ki pravi, da se lahko uporabljajo za lov le rodovniški psi, ki so cepljeni proti steklini dvakrat na leto. Zato bo potrebno začeti z akcijo kar najhitreje in čim bolj organizirano.
Poleg cepljenja psov proti steklini pa je priporočljivo zaščititi lovskega psa tudi proti nekaterim drugim kužnim boleznim in zajedavcem. Zato navajam, kot nekakšen vzorec, program zdravstvene preventive. Skupni program je razdeljen v tri dele, glede na starostne razrede psov.
Prvi del programa zajema mladiče od skotitve do 15 mesecev starosti in naj bi bil takle: (Glej razpredelnico na 271. strani!)
Drugi del programa zajema pse, starejše od 15 mesecev do štirih let.
1.	Redna spomladanska dehelmintiza-
cija v februarju s sredstvom Verpanyl, nato cepljenje proti pasji kugi (1 X letno) do izpolnjenega 4. leta starosti.
2.	V marcu ali aprilu redno cepljenje proti steklini z Rabicel cepivom.
3.	V avgustu druga dehelmintizacija in nato še drugo cepljenje proti steklini.
Tretji del programa zajema pse, starejše od štirih let.
1.	Spomladanska dehelmintizacija v marcu ali aprilu in nato prvo cepljenje proti steklini.
2.	V avgustu druga dehelmintizacija in nato drugo cepljenje proti steklini.
(Dehelmintizacijo 'lahko, po potrebi, izvedemo tudi med navedenimi roki.)
Poleg naštetih ukrepov pa bi bilo potrebno, da se v ta širši program vključi tudi redno dodajanje mineralmo-vitamin-skih tablet. Na našem trgu dobimo preparat Vit-o-sol. Psom ga dodajamo v hrano od Va do 2 tableti dnevno, odvisno od velikosti psa. Po dve tableti dnevno dodajamo tudi brejim in doječim psicam. Ta ukrep je zelo potreben, ker so psi pogosto hranjeni zelo enostransko in pomanjkljivo (pomanjkanje vitaminov in mineralov).
Finančna sredstva za izvedbo omenjenega progama bi morale lovske družine zagotoviti iz kinološkega sklada oz. iz sredstev za gojitev, kajti tudi zdravstvena preventiva, ki zagotavlja zdravje lovskih psov, spada v gospodarjenje z loviščem. Le zdrav in proti boleznim zaščiten pes lahko stori v lovišču toliko, kolikor od njega pričakujemo.
Vse navedene preventivne zdravstvene akcije bi morale biti tudi pismeno urejene v kinološkem pravilniku, kot sestavnem delu poslovnika vsake lovske družine. Kinološki pravilnik je namreč v družinskih aktih večine LD navadno najbolj površno izdelan dokument. Osnutek, ki so ga prejeli vsi kinologi lovskih družin iz Zveze lovskih družin Ljubljana, je sedaj še v razpravi.
Z ureditvijo tega osnovnega vprašanja in z nekoliko več posluha, predvsem pa dobre volje do naših zvestih lovskih pomočnikov lahko upamo, da bo kinologija le našla tisto mesto v lovstvu, ki ji pripada. Zavedati se namreč moramo, da lahko le z zdravimi in lovsko izšolanimi psi zagotovimo pravilno, predvsem pa lovsko pravično izvajanje lova.
Motiv iz lovišča Lovske družine Križevci pri Ljutomeru	Foto P. Adamič

Osmo srečanje slovenskih lovskih pevskih zborov in lovskih rogistov
V	soboto, 26. septembra 1981, se bo ob 16. uri v gradu Bistra — v lovskem muzeju začelo osmo srečanje slovenskih lovskih pevskih zborov in lovskih rogistov. Letošnje srečanje organizira Zveza lovskih družin Ljubljana in bo pod pokroviteljstvom Lovske zveze Slovenije. Srečanje je posvečeno 40. obletnici vstaje in socialistične revolucije. Predvideno je, da bodo takrat v Bistri tudi odprli spominsko lovsko sobo Josipu Brozu-Titu in Edvardu Kardelju.
V	Sloveniji deluje 15 lovskih pevskih zborov: Lovski pevski oktet ZLD Maribor, Lovski pevski zbor Globoko, Lovski pevski zbor Sodražica, Lovski pevski zbor Dekani, Lovski pevski zbor Podgorje pri Slovenj Gradcu, Lovski pevski oktet Kungota, Lovski pevski zbor Medvode, Lovski pevski zbor Malečnik, Lovski pevski zbor Idrija, Lovski pevski oktet Studenec, Lovski pevski oktet Postojna, Lovski pevski oktet Šmartno pri Litiji, Lovski pevski zbor Suha krajina, Lov-
ski pevski zbor Zlatorog — Vipava in Lovski pevski zbor Trbovlje. Poleg tega delujejo štiri skupine rogistov: Prekmurski lovski rogisti, Zasavski rogisti, Lovski rogisti iz Mute in Lovski rogisti iz Semiča.
Lovski pevski zbori in rogisti prirejajo vsakoletno srečanje in revijo. Prvo srečanje je leta 1974 organiziral Lovski pevski zbor Globoko pri Brežicah, nato so se vrstila srečanja v Podgorju, Dekanih, Sodražici, Mariboru, Vipavi in lani v Trbovljah.
Na prvem srečanju so sodelovali štirje zbori. Število zborov in skupin rogistov se je iz leta v leto večalo in tako bo letos v Bistri nastopilo 15 lovskih zborov in 4 skupine rogistov. Od petega srečanja sta sodelovala na srečanjih tudi oba zamejska slovenska lovska pevska zbora: iz Železne Kaple in Doberdoba. Tudi letos sta povabljena ta dva zbora.
Lovski pevski zbori ne nastopajo samo na lovskih slovesnostih, ampak tudi na vsakoletnih osrednjih slovenskih prireditvah: na taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični in na srečanju slovenskih oktetov v Šentjerneju. Tako tudi lovski pevski zbori prispevajo svoj delež v zakladnico slovenske amaterske kulture.
Za dobro povezavo med zbori in skupinami rogistov skrbi
aktiv lovskih pevskih zborov in rogistov, ki deluje že od drugega srečanja. Aktiv se sestaja po potrebi. Poleg drugega se trudi, da bi bilo petje lovskih zborov na ustrezni umetniški ravni. Za vsakoletno srečanje pripravijo štiri skupne pesmi. Tako so združeni lovski pevski zbori v sodelovanju z Godbo milice izvedli kulturni program na osrednji proslavi v jubilejnem 70. letu slovenske lovske organizacije. Uspešnost aktiva je tudi v tem, da je leta 1979 izšla prva slovenska lovska pesmarica, ki vsebuje 31 lovskih pesmi. Zbiranje lovskih pesmi se nadaljuje in pripravlja gradivo za drugo slovensko lovsko pesmarico. Aktiv si je zadal tudi nalogo, da izda slovenske znake in melodije za lovske rogove.
Pri uresničevanju programa nam največ pomaga Lovska zveza Slovenije. Omogočila je izdajo 1. lovske pesmarice, sofinancira vsakoletno srečanje in s priznanji ter diplomami spodbuja delo na tem področju.
Letošnje srečanje bo izvedeno po do sedaj običajnem programu. Vsi zbori in skupine rogistov se bodo zbrali dve uri pred začetkom srečanja, tj. ob 14. uri na prireditvenem prostoru v Bistri k skupni vaji. Za skupni nastop vseh zborov so izbrane pesmi: Lovska himna (F. Venturini), Pozdrav (U. Vrabec), Slavnostna pesem (R. Simoniti) in Pesem X. brigade (B. Adamič). Zadnji dve pesmi bosta izvajani ob spremljavi Godbe milice iz Ljubljane.
Letos bodo tudi vse skupine rogistov prvič izvedle skupni nastop. Zaigrale bodo slovensko varianto melodije »Pozdrav« (s kukavico), »Prvo vejico« A. Svvozileka in »Na svidenje« J. P. Galettija. Zbore in skupine rogistov, ki še niso poslali prijav za sodelovanje, prosimo, da to storijo čimprej. Prijave pošljite na naslov: Lovska zveza Slovenije, Župančičeva 9 — p. p. 505, 61001 Ljubijana. Organizatorica vabi vse ljubitelje slovenske lovske pesmi in zvokov iz lovskih rogov na 8. srečanje slovenskih lovskih pevskih zborov in lovskih rogistov v Bistro pri Vrhniki.
Franc Gornik
Občni zbor
Kluba prijateljev lova na Radišah (avstrijska Koroška)
Klub prijateljev lova iz Celovca že 17 let opravlja v zamejstvu pomembno poslanstvo. V klubu je sedaj včlanjenih 109 lovcev slovenske narodnosti. Predvsem so to Slovenci iz Zilje, Roža, Podjune in tudi iz drugih krajev avstrijske Koroške. Klub ima pomemben delež za dobre in prijateljske stike med lovsko zvezo na Koroškem in Lovsko zvezo Slovenije. Poleg svojega dela si člani prizadevajo za enakopravnost slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
Ker nimajo svojega lovišča, se vključujejo v krajevna lovska društva, kot gosti pa lovijo tudi v SR Sloveniji. Klub prijatljev lova (KPL) je imel v nedeljo, 24. maja 1981, na Radišah občni zbor, ki je bil še posebno slavnosten.
Klub prijateljev lova je na tem občnem zboru tako rekoč uradno priznala koroška nemška lovska organizacija, saj so bili prvič navzoči tudi uradni predstavniki »Karntner Jagerschaft«, ki so jo zastopali okrajni lovski mojstri iz Beljaka, Celovca in Velikovca. Ti so klubu izrekli priznanje za dosedanje uspešno delo, saj je v marsičem prispeval k dobrim odnosom med slo-vesko in avstrijsko koroško lovsko organizacijo ter med narodi Avstrije in Jugoslavije. Občnega zbora so se udeležili povabljeni gosti: okrajni lovski mojster iz Celovca dr. Geralt Frick, okrajni lovski mojster iz Beljaka Hermann Schnabl in okrajni lovski mojster iz Velikovca ing. Albin Knafl. Le-ta je navzoče pozdravil tudi v slovenskem jeziku. Nadalje so bili med gosti tudi predsednik Lovske zveze Slovenije Lojze Briški, generalni konzul SFRJ v Celovcu Milan Šamec, podpredsednik Zveze slovenskih organizacij (ZSO) Hanzi Ogris, podpredsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) Ignac Domej, predsednik Slovenske športne zveze (SŠZ) Danilo Prušnik, zastopniki obmejnih lovskih družin iz SR Slovenije in Slovenskega lovskega društva Furlanije-Julijske ikrajine Doberdob iz Italije.
D. Namestnik
Odlikovani so bili:
Občni zbor Kluba prijateljev lova na Radišah: (zadaj z leve) Marica Pradetto, Mirko Kelih, Mirko Kumer, Lojze Briški, Milan Šamec, Albin Knafl, dr. Geralt Frick, Veljko Varičak, Herman Schnabl in (spredaj srednja) Ivo Skerlovnik, zastopnik ZLD Maribor, ter Janez Konc, zastopnik ZLD Gorenjske
Vse navzoče je toplo pozdravil predsednik KPL Mirko Kumer. V nadaljevanju so počastili spomin pobudnika, ustanovitelja, organizatorja in dolgoletnega predsednika KPL Karla Prušnika-Gašperja, ki je umrl lani 16. marca. Posmrtno so mu podelili častno plaketo kot priznanje za dolgoletno aktivno delo in zlato značko Kluba prijateljev lova, ki so ju izročili vdovi Tereziji Pruš-nik-Miri.
Predsednik Kumer je v svojem poročilu omenil številne naloge lovcev, ki se trudijo, da bi ostala lovišča v rokah domačinov. Poudaril je pomembnost dobrih odnosov lovcev s kmeti in drugimi prebivalci. Predvsem pa je poudaril, da je ena najpomembnejših nalog kluba povezovati in združevati lovce slovenske narodne skupnosti v lastni organizaciji, da jim le-ta nudi pomoč in skrbi za izobraževanje članstva. Zaželel je, da bi dvojezičnost prišla do izraza tudi na lokalni ravni. Predstavnike koroške lovske organizacije je prosil, naj bi v prihodnje tudi pri uradnih prireditvah koroškega lovstva prišla navzočnost Slovencev, včlanjenih v KPL, bolj do izraza.
Za predsednikom je poročal tajnik KPL Mirko Kelih, ki ga člani imenujejo gonilno silo kluba.
Pri volitvah je bil izvoljen za naslednjo mandatno dobo zopet izvršni odbor s predsednikom Mirkom Kumrom na čelu. Podpredsedniki so: Lojze Trunk, Janko Ojtzl in Tomaž Ogris. Tajnik je še nadalje Mirko Kelih, njegov namestnik pa Beno Kraut. Blagajničarka je Marica Pradetto, njen namestnik pa Franci Pasterk. Tudi vsi ostali odborniki so bili izvoljeni soglasno.
Vsem 11 častnim članom — Lojzetu Briškiju, Ivanu Cvaru, Franju Ledineku, Andreju Marincu, Radu Pehačku, Ivu Skerlovniku, Milanu Samcu, Marjanu Tavčarju, Veljku Va-ričaku, Zvonetu Vidicu in Petru Zupančiču — je KPL podelil priznanja — diplome in posebne značke častnega člana. LZS pa je štirim ustanovnim in zaslužnim članom Kluba prijateljev lova podelila — red za lovske zasluge lil. stopnje. Odlikovanja so prejeli: Jaka Potočnik, Feliks Haderlap, Janko Koren in Rudi Lampichler. V Železni Kapli bodo enako odlikovanje naknadno podelili še Petru Kuharju in Francu Smrtniku za zasluge pri delu v klubu, še posebno pri uresničevanju skupnih gojitvenih smernic na obmejnem področju.
Izmed gostov je spregovoril, v slovenskem ziljskem narečju, okrajni lovski mojster iz Beljaka Hermann Schnabl. V imenu gostov je predlagal,
da imenuje KPL v okrajih svoje predstavnike, ki naj bi želje slovenskih lovcev posredovali prek okrajnih lovskih mojstrov vodstvu koroške lovske zveze. Lovci so ta predlog z zadovoljstvom sprejeli.
H. Schnabl je tudi pozval vse, naj dopisujejo v glasilo »Der kamtner Jager«, kar je bilo prav tako sprejeto z zadovoljstvom. Navzoči so izrazili željo, da bi uradno glasilo koroške lovske zveze pisalo tudi o prireditvah in manifestacijah, ki jih prireja koroški slovenski Klub prijateljev lova.
K. K.
Lovska zveza Slovenije jih je odlikovala, od 1. 1. 1981 do 1. 8. 1981
Skupščina in izvršni odbor Lovske zveze Slovenije sta na predlog lovskih družin, zvez lovskih družin, komisije za odlikovanja pri LZS, organizacijskega odbora za lovsko razstavo »Narava—divjad—lovstvo, Ljubljana 80« za izredno požrtvovalno delo odlikovala najprizadevnejše v lovstvu. Med odlikovanci so tudi dolgoletni sodelavci Kluba prijateljev lova iz Celovca in Društva slovenskih lovcev Furlanije-Julijske krajine Doberdob (Italija).
—	z redom za lovske zasluge I. stopnje:
Dragomir Šumak, Janez Dolničar, Ivo Špolar, Alfonz Boltar, Marjan Tavčar iz ZLD Ljubljana;
Blaž Krže iz ZLD Kočevje; Janko Lapomiik iz ZLD Zasavje;
Tome Jernejčič iz ZLD Notranjske;
—	z redom za lovske zasluge II. stopnje:
Lovska družina Središče ob Dravi, Lovska družina Boris Kidrič iz ZLD Ptuj;
Lovska družina Grosuplje, Srečo Žerjav, Lojze Čeme, Dominik Rode 'iz ZLD Ljubljana;
Lazo Zrnič iz ZLD Celje;
—	z redom za lovske zasluge i!i. stopnje:
Slavko Podplatan, Franc Jelen, Alojz Hemaus iz ZLD Celje; Lovska družina Gradac iz ZLD
Bele krajine;
Jaka Torkar, Anton Burja, Tone Hafner, Jože Hlebanja, Peter Zaplotnik, Vjekoslav Simčič, Zoran Železnik iz ZLD
Gorenjske;
Franc Gornik iz ZLD Kočevje; Valentin Primožič, Ivan Primožič, Livio Jakomin iz ZLD
Koper;
Slavko Vodopivec iz ZLD Gorica;
Lovsko kinološko društvo Ljubljana, Mirko Leiler, Vlado Podlogar, Dušan Gorkič, Ivan Novak, Janez Barlič, Ivan Šmit, Oskar Grzinčič, Srečko Božnar, Miro Lenardič, Janez Jeras, Janko Praprotnik, Ivan Podržaj, Drago Bregar iz ZLD Ljubljana;
Vlado Triplat, Peter Čarf, Janez Markoli, Franc Štrablek, Stefan Garmut, Anton Vraber, Ivan Partlič iz ZLD Maribor; Jože Borštnik, Franc Vengust iz ZLD Notranjske;
Franjo Švegel iz ZLD Gornja Radgona;
Peter Kuhar, Franc Smrtnik, Janko Koren, Jakob Potočnik, Rudi Lampichler, Feliks Haderlap iz Kluba prijateljev lova, Celovec;
Aleš Mikal iz Društva slovenskih lovcev Furlanije-Julijske krajine Doberdob.
Komisija za odlikovanja LZS je ma svojih sejah (v času od 1. 1. 1981 do 1. 8. 1981)
odlikovala z znakom za lovske zasluge navedene lovce iz navedenih zvez lovskih družin.
Znak za lovske zasluge so prejeli:
Tone Fabijan, Zdravko Miler, Engelbert Tesari, Stanko Su-horepec, Leon Jelenčič iz ZLD Bele krajine;
Vili Brečko, Slavko Malenšek, Alojz Ribič, Pavel Golob, Alojz Kocjan, Martin Padežnik iz ZLD Celje;
Vinko Pristov, Peter Kusterle, Viktor Ravnik, Franc Lukančič, Vinko Golc, Jože Fon, Aleksander Rituper, Ignac Vidic, Milan Urh, Andrej Trpin, Miloš Poljak, Jakob Pretnar, Valentin Malej, Jože Farčnik, Vili Tomat, Vinko Križnar, Franc Grašiim iz ZLD Gorenjske; Alojz Štekan, Drago Jančič, Jože Bavdek, Boris Makuc, Dušan Zuodar, Dušan Leban, Jurij Mikuletič, Boris Komac, Damjan Hvala, Jože Školaris, Jože Šinigoj, Bogdan Krivec iz ZLD Gorica;
Janez Kranjc, Karlo Mlinar, Anton Šparemblek, Alojz Klančar, Ivan Lončar, Anton Braniselj, Anton Mevc, Jože Žalec, Volbenk Demšar, Leopold Mulec, Gašper Stražišar, Alojz Zwolf iz ZLD Notranjske;
Albin Vengust, Karel Kregar, Boštjan Lokar, Jože Javornik, Dane Namestnik, Viktor Plau-steiner, Franc Burjak, Rajko Zdešar, Jože Grdadolnik, Milan Tršar, Jože Sedej, Vinko Lešnjak, Stanko Petrič, Mitja Dolinar, Janez Pišek, Karel Pišek, Štefan Pišek, Janez Vavpetič, Andrej Uran, Dušan Rauter, Janez Kušak, Franc Florjan, Valentin Romšak, Ludvik Pirc, Milan Uršič, Andrej Kregar, Stane Brozovič, Franc Ajdovec, Maks Arbajtar, Jože Germek, Jože Nograšek, Vladislav Ankon, Anton Poznik, Franc Možina, Igor Bitenc, Jože Hribar, Hinko Polak, Jože Jeras, Viktor Hribar, Jože Govekar, Jože Groznik, Jože Kutnar, Anton Ermiiniio, Jože Gorjup iz ZLD Ljubljana;
Franc Garmut, Jurij Murko, Pavel Krajnc, Alojz Štelcl, Vinko Volmajer, Franc Strelec, Alojz Veber, Borut Bre-zovšek, Oto Skobir, Anton Sertel, Jože Tretjak, Jože Hafner, Ivan Ledinek, Kristl Vležnarc, Vili Račnik, Stanko
Tomažič, Franc Erjavec, Vili Babič, Jože Lešnik iz ZLD
Maribor;
Marjan Tavčar, Slavko Škrinjar, Jože Tavčar, Stanko Ukmar, Herman Tavčar iz
ZLD Postojna;
Franc Lančič, Stanko Novak. Franc Rožman, Franjo Jug, Slavko Žabot, Boris Jurinec, Janez Šafarič, Franc Plohl iz
ZLD Gornja Radgona.
Iz pisarne LZS
Izročitev priznanj na Brdu pri Kranju
Na Brdu pri Kranju je bila 5. marca 1981 priložnostna slovesnost, na kateri je Ivan Nečemar, predsednik poslovnega odbora Skupnosti OZD za varstvo in gojitev divjadi, lovstvo in ribištvo Slovenije, izročil — po sklepu te skupnosti oz. njenega poslovnega odbora — v znak priznanja plakete trem zaslužnim delavcem v lovstvu:
Miloš Kelih, častni predsednik Zveze lovskih družin Gorenjske in široko znan delavec v lovstvu, je prejel zlato plaketo ob svojem 80-letnem življenjskem jubileju.
France Cvenkel, do nedavna urednik in odgovorni urednik
Prejeli so plakete Skupnosti OZD za varstvo in gojitev^divjadi, lovstvo in ribištvo Slovenije: (z leve) Miro Dobrilovič, Miloš
Kelih, France Cvenkel
glasila Lovec, je prejel srebrno plaketo, ob svoji 60. obletnici rojstva.
Miro Dobrilovič, nekdanji predsednik mariborske lovske zveze in dolgoletni sodelavec s kolektivi gojitvenih lovišč, je prejel bronasto plaketo.
Tega dne so predstavniki omenjene skupnosti OZD za lovstvo im ribištvo obiskali tudi znanega družbenopolitičnega delavca Miho Marinka v Predvoru ter mu izročili ob njegovem 80-letnem življenjskem jubileju zlato plaketo.
Na zasedanju skupščine Lovske zveze Slovenije (LZS), 27. 6. 1981, je Zveza lovskih družin (ZLD) Ljubljana, prejela za izvedbo razstave »Narava — divjad — lovstvo, Ljubljana 80« najvišje priznanje — Zlatorogovo plaketo. Plaketo je izročil Alfonzu Boltarju, predsedniku skupščine ZLD Ljubljana, podpredsednik skupščine LZS Ivan Cvar.	Foto K. B.
Miha Marinko je kot sekretar CK KPS oz. ZKS (1946—66), predsednik Narodne vlade Slovenije (1946—53), predsednik Ljudske skupščine LRS (1953 do 1962) itd. kazal veliko razumevanje in naklonjenost za napredek našega lovstva.
Pri podelitvi priznanj na Brdu pri Kranju so bili navzoči zastopniki Zavoda za gojitev divjadi Triglav-Bled, Zavoda za gojitev divjadi Kozorog-Kamnik, TOZD Medved — Kočevje, Zavoda za ribištvo, ZLD Gorenjske in Lovske zveze Slovenije.
B. L.
Konferenco skupščine LD Trbovlje začeli s koncertom
Letošnja letna konferenca skupščine LD Trbovlje, ki je bila v gostišču Račič v Trbovljah, je bila pravzaprav nekaj posebnega. Pred začetkom uradnega dela je bil 40-mi-nutni koncert domačega lovskega pevskega zbora, pod vodstvom zborovodje Jožeta Skrinarja. Izvajanje zbora so udeleženci konference navdušeno pozdravili. Presenečeni so bili nad ubranostjo petja kakor tudi nad obsežnim in pestrim sporedom, ki ga je zbor pripravil v razmeroma kratkem času.
Prva točka v uradnem delu konference je bilo poročilo (prejšnjega) starešine Martina Pusta o delu LD v minulem mandatnem obdobju. Podčrtal je dosežene uspehe, kritično pa ocenil nekatere pomanjkljivosti. Gradnja oziro-
Pred uradnim delom konference LD Trbovlje je domači lovski pevski zbor izvedel 40-minut-ni koncert, pod vodstvom Jožeta Skrinarja
ma širjenje lovske koče sicer napreduje, vendar prepočasi. Lovska družina je v stavbo vgradila že okoli 2000 ur udarniškega dela svojih članov, ki so prispevali tudi posojilo v višini 84 000 din. Na dopolnitev in popravilo čakata tudi družinski pravilnik in poslovnik, ki v nekaterih določilih ne ustrezata več sedanjemu stanju. Disciplina članov sem in tja šepa, prav tako vzdrževanje naprav v lovišču. Lani je LD štela 82 članov. Med letom se je število zmanjšalo za 12, toda za sprejem v LD je zaprosilo 5 kandidatov.
Gospodar LD je poročal, da so bile v lovišču zgrajene 3
visoke preže, obnovljene re-mize, pravočasno napolnjene solnice, člani so pozimi prizadevno krmili divjad in vse leto odstreljevali razne škodljivce. Srnjad in fazani pa niso bili odstreljeni po načrtu. Referent za LO in DS je poročal, da je članstvo ustrezno izvedlo vse predvidene zadevne akcije. Poudaril je potrebo, da LD zgradi lastno strelišče na umetne golobe in v tarčo »srnjak«.
Končno so poročali še: predsednik gospodarskega odbora, predsednik pevskega zbora in referent za ocenjevanje dela članov.
V razpravi so zlasti govorili
o zatiranju stekline, načrtu odstrela za leto 1981 in o merjenju izvršenih nalog posameznih članov (točkovni sistem ali po urah). Skupščina je izvolila nov 15-članski izvršni odbor s starešino Ivanom Cerarjem, 3-članski nadzorni odbor, 3-člansko disc. sodišče z namestniki ter 5-člansko komisijo za strelstvo in LO ter DS.
Splošna ocena o letošnji konferenci skupščine LD je, da je podrobno spregovorila o delu v letu 1980 in da je postavila dokaj stvaren načrt za uspešno delo v tem letu.
J. S.
Člani LD Trbovlje so na konferenci skupščine podrobno spregovorili o minulem delu in sprejeli stvaren načrt za tekoče leto
Rudi Mlakar je 5. aprila 1981 praznoval svojo 70-letnico življenja in hkrati tudi 30-let-nico članstva v LD Trbovlje. Od otroških let pa do odhoda k vojakom je trdo delal na kmetiji. Po odsluženju vojaškega roka se je zaposlil kot težak v privatnem glino-kopu v Trbovljah, kmalu potem pa kot rudar pri takratni premogokopni družbi. Tu je delal do leta 1944, ko je skupaj s sodelavci odšel v partizane. Boril se je na Dolenjskem v 18. diviziji. Po vojni se je zopet zaposlil v trboveljskem rudniku, kjer je delal vse do upokojitve.
Rudi se je že v otroških letih navduševal za lov in kasneje kot mladenič sodeloval na lovih kot gonjač. Leta 1950 je vstopil v LD Trbovlje. Že v naslednjem letu ga je članstvo izvolilo v upravni odbor in mu mesto v odboru zaupalo nepretrgoma 20 let. Medtem je bil 10 let glavni lovovodja 10 let predsednik komisije za ocenjevanje škode od divjadi. Le-to zelo kočljivo funkcijo je opravljal vestno in s polno odgovornostjo. Sedaj je uspešen mentor lovskim pripravnikom.
Lovska zveza Slovenije ga je odlikovala z znakom za zasluge in z redom III. stopnje. Dragi Rudi, še mnogo zdravih let in polno lovskega užitka!
Dlani LD Trbovlje — R. A.
-•anez Štiherle je 30. julija letos praznoval svojo 80-let-nico. Rojen je bil v Spodnji Lipnici, od koder se cesta VzPenja na mogočno Jelovico, kjer strme skale Kol-nice gostijo gamse, ki so v mladem fantu zbudili Ijube-Zen do lova in narave. Toda bili so časi, ko je bila divjad Privilegij bogatih in ni bilo otožnosti postati lovec kakor Sedaj, ko ima to pravico vsak neoporečen občan.
'lanez, ki je ljubil našo na-ravo, je ljubil tudi svojo do-rn°vino in že leta 1941 stopil
Janez Štiherle
na stran tistih, ki so se uprli okupatorju. Že v letu 1942 je postal član Okrajnega odbora OF Radovljica. V partizanske vrste pa je stopil maja 1943. Postal je obveščevalec Gorenjskega odreda. Po osvoboditvi je bil vrsto let predsednik ZZB NOV Lancovo.
Velika ljubezen do divjadi mu je narekovala, da je po osvoboditvi začel neposredno sodelovati pri varstvu in gojitvi divjadi. Leta 1946 je med ustanovitelji Lovske družine Lancovo, katere gospodar je bil od njenega začetka pa do leta 1949. Po združitvi LD Lancovo in LD Ribno v LD Jelovica leta 1949 je bil gospodar novonastale LD do I. 1963. Skupno je bil gospodar LD kar 17 let.
Janez je častni član LD Jelovica, nosilec znaka za zasluge Lovske zveze Slovenije ter dobitnik plakete ZLD Gorenjske.
Sicer strogemu, toda skrajno poštenemu veteranu in srčno dobremu lovskemu tovarišu k življenjskemu jubileju iskreno čestitamo in se mu zahvaljujemo za vse, kar je naredil za naše lovstvo.
Lovci LD Jelovica — J. F.
Boris Pavčič je praznoval 2. julija 1981 šestdeseto obletnico svojega rojstva. Izhaja iz znane Pavšičeve družine — Ljubljana Moste-Polje, ki je že I. 1941 začela organizirano sodelovati z OF. Boris je kot mladinec opravljal pomembne naloge — zbiral orožje, se udeleževal sabotažnih akcij ipd. L. 1942 je bil izdan. Za-
Boris Pavčič
čela se je trnova pot iz zapora v Ljubljani prek zloglasnega Urha pri Ljubljani, končala pa se je v koncentracijskem taborišču Dachau v Nemčiji.
Po vojni se je takoj vključil v lovske vrste. Bil je med ustanovitelji LD Laze. Do I. 1950 je bil njen tajnik, do I. 1955 gospodar, nato pa do I. 1977 starešina. V tem času je bil več let član UO in NO ljubljanske lovske zveze.
Jubilant ima velike zasluge pri zgradnji lovske koče. Naredil je načrte zanjo in tudi s fizičnim delom prispeval k njeni dograditvi.
LD je na njegovo pobudo postavila v sredini lovišča pod Jančami spomenik padlim par-tizanom-lovcem. Skrb zanj je prevzela lovska družina, ki ga lepo oskrbuje in pogosto obiskuje.
LD vlaga velike napore v gojitev in naseljevanje divjadi. Poleg divjih prašičev, srnjadi in jelenjadi so postali tudi fazani, jerebice in race mlaka-rice stalna divjad našega lovišča. Lovi na divje prašiče, ki jih je pripravil tovariš Pavčič, so nepozabni. Na te love smo vabili domače in tuje goste, posebno koroške Slovence. Na teh lovih so mnogi gostje prvič v življenju uplenili divjega prašiča.
Tudi lovski kinologiji je Boris dal svoj prispevek, saj stalno zreja pse ptičarje, nekaj let pa je imel celo lastno psarno ptičarjev. Dve leti je bil tajnik Društva ljubiteljev ptičarjev (DLP) in več let sodniški pripravnik za ocenjevanje teh psov. Njegovi psi so prejeli
več prvih nagrad na raznih tekmovanjih.
Tovariš Pavčič še vedno prizadevno sodeluje pri delu lovske družine kot mentor mlajšim lovcem, pri pogonih, pri izdelavi solnic, prež in povsod, kjer je njegova strokovna pomoč potrebna. Jubilantu — poštenemu in delavnemu lovskemu tovarišu — iskreno čestitamo k njegovi 60-letnici in mu želimo še mnogo zdravih let in obilo lovskega užitka.
Lovci LD Laze
Stenski koledar »Diana 82«
Klub Diana že od leta 1974 predstavlja najboljše dosežke svojih članov — foto lovcev s stenskimi koledarji (izšli za koledarska leta: 1974, 1975, 1977, 1978, 1979, 1980, 1981). Tako bo storil tudi letos, izdal bo stenski koledar za leto 1982.
Če pregledamo to bero za vsa leta nazaj, potem ugotovimo, da je iz leta v leto opazen napredek v umetniški dognanosti in izvirnosti posnetkov, kakor tudi v obliki koledarja in kakovosti reprodukcij. Lanski koledar (za leto 1981) je bil, po splošnem mnenju, najboljši doslej. No, letošnji »Diana 82« pa bo, brez pretiravanja, boljši od lanskega.
V koledarju »Diana 82« nam bodo vrli foto lovci predstavili:
—	Na prvi, »uvodni« strani nam bo Rado Jemc predstavil svoj posnetek krehajočega petelina na snegu v sinjini ranega jutra, ko se noč poslavlja, a še ni dan.
—	Januar:	volk — avtor
Franc Perko — zdi se, kakor da je volk pravkar pritekel iz gozdnih senc na zasneženo jaso, obsijano s soncem in ga je jarka svetloba zaslepila,
da je za hip obstal in zamižal.
—	Februar: Lisica. Janez Černač jo je ujel v svoj objektiv v hipu, ko je zagledala miško ali kaj drugega za prigrizek.
—	Marec: Srnjak v skoku. Ujel ga je Janez Papež. Zdi se, kakor da srnjak lebdi v zraku pred našimi očmi, medtem ko je pokrajina odmaknjena, zabrisana. To je vrhunski enkratni »ulov«.
—	April: Medved dobrodušno pokuka iz gošče. Avtor Janez Černač.
—	Maj: Pujski — divji prašički se stiskajo k materinemu telesu in hkrati že zvedavo zrejo v svet. Avtor Leszek K. Savvicki.
—	Junij: Dihur v pozi manekena, ki razstavlja svoj dragoceni kožušček. Avtor Lojze Šmuc.
—	Julij: Koliko ljudi, celo lovcev, je imelo v naravi priložnost opazovati najmanjšega člana polšje družine — podleska? Foto lovcu Antonu Branclju se je posrečil imeniten posnetek tega ljubkega ponočnjaka.
—	Avgust: Jazbec, ki je pravkar prilezel iz jazbine pod
staro bukvijo. Avtor posnetka Janez Konečnik.
—	September: Sukajoči jelen na jasi, obsijani z večernim soncem, obarvani s pasteli zgodnje jeseni. Avtor Mihajlo Fladži-Pavlovič.
—	Oktober:	Veverica pred
svojim duplom na hrastu, »ujeta« v hipu, ko se teši z želodom. Avtor Konrad Lampe.
—	November: Jež izkorišča poslednjo jesensko toploto, da si nabere še kaj hrane za zimo. Avtor Anton Brancelj.
—	December: Gamsja mladež na zasneženem pobočju opazuje sumljivega prišleka. Z nasprotne smeri pa jo je zalezel foto lovec Oskar Dolenc.
Koledar bo lep okras vsakega stanovanja ali lovske koče; podoba na njem se bo v letu kar 13-krat zamenjala. Koledar bo torej primerno novoletno darilo svojcem in prijateljem — ljubiteljem narave.
Klub Diana ima tudi v načrtu to jesen izdati še lovski koledarček žepnega formata, ki bo koristen pripomoček lovcem in foto lovcem. Koledar-
ček bo, na podlagi lanskih izkušenj, izpopolnjen. Vseboval bo, poleg koledarskega dela, vse tiste najnujnejše informacije in podatke, ki jih lovec mora vedeti. Imel bo pa tudi ustrezen prostor za lovčeve beležke.
Cena lovčevemu koledarčku bo, kljub podražitvam, enaka lanskoletni. Ker so pa za založnika, v sedanjih stabilizacijskih razmerah, prednaročila izrednega pomena, bo Klub določil naklado le po prednaročilih, kar pomeni, da ga za zamudnike ne bo.
J. Perat
V prsku
Bil je lep sončen dan. Skoraj pretoplo je bilo. Prsk je polagoma že pešal. Le tu pa tam je srnjak še preganjal srno. Popoldne okrog štirih sem ga poskusil priklicati. Večkrat sem že sedel na tisti preži in na njej še vedno imel uspeh. Morda mi bo Diana tudi danes naklonjena.
Po vzponu na prežo sem poča-
kal deset minut, nato pa začel pivkati. Na robu jase se pokaže rdeča lisa. Srna. Nemirno striže z uhlji in pogleduje proti meni. Negiben sem, s piščalko v ustih in s fotoaparatom v rokah. Za »strel« je bila še predaleč. Srna je spustila glavo k tlom, jo takoj dvignila in prisluškovala na vse strani. Zagledala se je v skladovnico drv. Tudi sam sem postal radoveden, kaj opazuje. Tedaj je izza skladovnice počasi pristopi-cal srnjak. Bil je mlajši »ženin«. Srna je nežno zapivkala in srnjak je dvignil glavo, kakor bi jo hotel pozdraviti. V rahlem drncu je prišel k njej, sklonil glavo in jo rahlo zbodel s konicami svojega rogovja. Srna se je prestopila, nato pa se mu umikala. On ji je vneto sledil. Bila sta že skoraj pod prežo in nemirno sem ju lovil v objektiv. Toda imel sem smolo, nagajali so mi listi lesnike, na kateri je preža. Ko je srna urno odskočila, sem bil prepričan, da me je dobila v nos. Toda ne! Odskočila je pred vse bolj nadležnim srnjakom. Postajal je kar preveč vsiljiv. Zbežala
Ko pod večer žarki zahajajočega sonca zablestijo na jezerski gladini...
Foto J. Papež, Diana
je po travniku, srnjak pa za njo. Ustavila sta se pod velikim borovcem. Hotel jo je zaskočiti, vendar se mu ni pustila. Večkrat sta tekla v krogu okoli bora, nato pa v diru po suhem listju v bukov gozd. Ušla sta mi z vida. Slišal sem le še stopicanje. Kmalu je vse utihnilo.
Sonce je zašlo za Mestni vrh in po kotlinah je nastopila meglica. Sedel sem še naprej, hoteč še kaj videti. Tedaj na jasi drobceno stopicanje. Ob skladovnici se je premaknila senca. Lisjak je šel na lov. Preskočil je bilko na stezi, malo postal in spet nadaljeval pot. Rep se mu je skoraj vlekel po tleh. Pogledal sem skozi objektiv. Bilo je že prepozno za fotografiranje, saj se mi je lučka v aparatu prižgala že na 1/15 sekunde. S takim časom ekspo-niranja pa ni mogoče fotografirati. Lisjak pa je medtem izginil za robom.
Moral sem se spustiti s preže. Pred menoj je bila dolga pot domov, čez gozd, travnike in polja. Bil je že gost mrak, ko sem stopal po kolovozu in se otepal nadležnih komarjev. Videl sem kar dovolj, a nisem naredil niti enega posnetka. Vseeno sem bil zadovoljen. Sklenil sem, da se naslednji večer zopet vrnem na to prežo.
Janez Papež, Kočevje
Ivan Božičnik, kmet iz Velikega Kamna, je umrl 8. marca 1981, star 77 let. Razmere so mu onemogočale, da bi bil lovec že v stari Jugoslaviji. V času okupacije je sodeloval v NOB in se boril tudi v partizanih.
Po vojni se je vneto zavzemal za ustanovitev LD na območju Velikega Kamna, kar se je uresničilo 1. maja 1946. Ivan ie bil njen prvi gospodar. To funkcijo je uspešno opravljal do leta 1949, nakar je bil eno leto starešina. Leta 1950 je Prišlo do združitve s senovško
LD v LD Bohor-Senovo, katere podpredsednik je bil Ivan. Leta 1952 se je LD Veliki Kamen zopet osamosvojila. Ivan jo je vodil kot starešina do leta 1957, ko se je tej funkciji zaradi slabega zdravja odpovedal. Leta 1973 mu je LD Veliki Kamen podelila častno članstvo.
Ivana smo pokopali z lovskimi častmi na koprivniškem pokopališču, ob udeležbi številnih lovcev domače LD, LD Senovo in LD Kozje. Spomin nanj in njegova dela bo ostal svetal in nepozaben.
LD Veliki Kamen — J. M.
Metod Balderman
Rojen je bil 7. 3. 1920 v Vir-mašah pri Škofji Loki, v napredni družini. Kot mladinec je vneto deloval pri Sokolu. Leta 1941 se je začela vojna. Stara Jugoslavija je bila v nekaj aprilskih dneh poražena in zasedena. Metoda, komaj 21 let starega, so Nemci zaradi naprednega mišljenja in narodne zavednosti že v prvem letu okupacije aretirali in zaprli v Šentvidu pri Ljubljani, od tam pa izgnali v Srbijo. Tam se je vključil v NOB in leta 1944 odšel v partizane.
Po osvoboditvi se je vrnil na Jesenice. Zaradi svojega prizadevnega družbenopolitičnega delovanja je postal znan ne le na Jesenicah, ampak na širšem gorenjskem območju. Več let je služboval kot tajnik obč. ljudskega odbora Jesenice, nato pri Okr. ljudskem odboru Kranj in pri Centru za socialno delo v Kranju. Pred upokojitvijo je bil sekretar in strokovni delavec občinskih odborov sindikata Jesenice. Nad 15 let je bil predsednik TVD Partizan Jesenice, deloval je v Športnem društvu Jesenice, bil predsednik Fizkul-turne zveze za Gorenjsko itd. Lovec je postal z vstopom v LD Jesenice leta 1952. V upravnem oz. izvršnem odboru LD je deloval vse od leta 1952 do smrti, to je 29 let. Medtem je bil 16 let starešina. Zaradi svoje delavnosti in izkušenj v lovstvu so ga volili tudi v upravni oz. izvršni odbor gorenjske lovske zveze. Od leta 1971 do 1973 so mu zaupali tudi funkcijo predsednika gorenjske lovske zveze.
Metod Balderman
Sicer je pa v njenem upravnem oz. izvršnem odboru deloval vseskozi do svoje smrti. V letih od 1976 do 1980 je bil namestnik starešine LD. Na konstituantni seji starega in novega izvršnega odbora,
26.	2. 1981, je bil tovariš Balderman zopet izvoljen za predsednika LD. Na tej seji je, še poln življenjske energije, podal in obrazložil program delovanja LD v tem mandatnem obdobju. Naslednji dan,
27.	2. 1981, pa ga je iznenada kruta usoda iztrgala iz naših vrst.
Za zasluge v NOB in kot družbenopolitični delavec je bil odlikovan z medaljo in z redom zaslug za narod s srebrno zvezdo. Lovska zveza Slovenije pa ga je odlikovala z znakom za zasluge in z redom II. stopnje.
S smrtjo Metoda Baldermana so delavske Jesenice in vsa Gorenjska izgubile človeka, ki je s svojo delavnostjo in ugledom veliko prispeval tudi za razvoj lovstva.
LD Jesenice, ZLD Gorenjske
Iz lovskih vrst so tudi odšli za vedno:
Jože Germ, LD Šentilj v Slovenskih goricah, * 16. 6. 1938, t 2. 6. 1981.
Ivan Ul, LD Šentilj v Slovenskih goricah, ‘ 1. 12. 1901, t 7. 7. 1981.
Alojz Levec, LD Mengeš, 5 19. 6. 1925, f 24. 5. 1981.
Ida Turk, LD Višnja gora, * 17. 4. 1910, f 30. 4. 1981.
Konrad Jus, LD Višnja gora, 1 13. 2. 1926, f 23. 6. 1981.
Ignac Lahajnar, LD Porezen-Cerkno, * 29. julija 1908, t 14. julija 1981.
Jože Peršak, LD Pernica, ^ 3. 3. 1933, f 5. 7. 1981.
Umrlim časten spomin!
Na lovski delovni akciji
Nemirno sem spala in zelo zgodaj sem se zbudila. Bilo je hladno in deževno sobotno jutro, 31. maja. Že sem se bala, da s pohodom v planino ne bo nič. Kljub temu pa sem stekla k sosedu, kajti sosedov Aleš mi je obljubil, da me bo vzel s seboj v planino na lovsko delovno akcijo. Lovec Aleš se kislega vremena ni ustrašil in odpravila sva se proti planini. Med potjo sva dohitela tudi druge lovce, ki so bili tokrat seveda brez pušk, pač pa opremljeni z raznim orodjem.
Pri lovski koči se je zbralo 30 čezsoških lovcev in tudi več nelovcev in nelovk. Načrt za delo je bil že narejen. Vsak lovec je pred dnevi dobil napisano na vabilu, kakšno orodje naj prinese s seboj. Vodja akcije je razporedil ljudi, zabeležil njihovo navzočnost in ugotovil, kateri člani se vabilu na delovno akcijo niso odzvali. Vsak lovec mora namreč na leto brezplačno delati v lovišču določeno število ur. Kdor dela ne opravi, ga mora plačati. Cena za neopravljeno delovno uro je napisana v poslovniku lovske družine.
Lovci bi morali očistiti že zaraslo planino in popraviti lovske naprave v lovišču, ki
V AVGUSTU zakon dovoljuje lov na vso nezaščiteno divjad (lisica, pižmovka, siva vrana, sraka, šoja) ter na tu navedeno in prikazano divjad, če je seveda odstrel planiran in lovska organizacija (LD, ZID, LZS, OZD) s svojim sklepom lovne dobe na kako divjad ni skrajšala oziroma lova ni povsem zabranila.

navadni jelen-samec
muflon oven
košuta-telica	srnjak
(po odločbi)
volk
(po odločbi)
divji prašič	gams kozel
Pozor, odstrel vodeče svinje ni dovoljen!
gamsja koza in mladiči

veliki kljunač	kozica	golob grivar mlakarica, črna liska
regeljc, kreheljc od 15. 8.
)Tv
11. Vlil. vzide ob 4.56 in zaide ob 19.17 26. Vlil. vzide ob 5.15 in zaide ob 18.52
3) =7. Vlil., (f) = 15. Vlil., ^ = 22. Vlil.,
= 29. Vlil.
jih je poškodovala zima. Tudi lovska koča je potrebna določenih popravil in lovske steze je treba očistiti.
Anica, Aleš in jaz smo ostali v koči, vendar ne brez dela. Ko sva z Anico počistili kočo, sva pomagali Alešu pripravljati kosilo: lovski golaž s polento.
Ko je bilo kosilo pripravljeno, je kuhar Aleš izpred lovske koče poklical k obedu. Lovci-delavci so prihajali, bližnji najprej, najoddaljenejši najpozneje. Nekdo je zaklical: »Lakota je najboljša kuharica!« S tem pa ni hotel reči, da je Aleš slabo skuhal. Nasprotno, pred kočo in v koči sta lovski golaž in polenta imenitno dišala. Vse je tudi izvrstno teknilo.
Popolde je začelo močno deževati, zato smo se odpravili v dolino. Planirano delo v celoti seveda ni bilo izvršeno; potrebna bo še ena akcija. Tega dne sem spoznala, da sem imela napačno mišljenje, o lovcih. Prej sem v njih videla le ljudi, ki preganjajo živali, da so lovci le zato, ker radi streljajo itd. Dan, ki sem ga preživela z njimi, me je pa prepričal, da so lovci resnični ljubitelji narave, da pozimi skrbijo za divjad in da jim je že v veliko veselje, če divje živali le vidijo. Lep je bil ta dan! Še bom šla z lovci.
Vanja Vitez,
5. r. osn. šole, Čezsoča
Prehodna jelenjad
Bilo je prve dni junija letos. Oče je šel zjutraj pogledat na njivo, če je krompir že dovolj velik za okopavanje in če ga bo treba tudi opleti. Že od daleč je opazil, da je češnjevo drevesce ob njivi zlomljeno. Najprej je mislil, da je to storil hudoben človek. Ko pa je prišel bliže, je ugotovil, da je to storil jelen. Kajti okrog drevesca in po njivi je bilo vse polno jelenjih sledov. Nekateri lovci dobro poznajo sledove divjadi in jih ločijo med seboj. Enostavno je ločiti odtise jelenjih stopal od odtisov srnjih stopal, kajti srnji parkeljci so mnogo manjši kakor jelenji. Jelen naredi nekako tako velik odtis, kakor če bi v blato stopila srednje velika telica. Divja žival, ki ima nekako tako velike parklje kakor jelen ali košuta, je divji prašič. Toda lovec loči odtis jelenje noge od odtisa prašičje noge. Prašič in jelen imata na vsaki nogi po štiri parklje, vendar sta zadnja dva v primerjavi s sprednjima zelo majhna, pravimo, da sta zakrnela. Toda pri prašiču manj kakor pri jelenu. Če gre prašič čez mokro gozdno pot, sta na tleh dokaj vidno odtisnjena tudi zadnja dva parkeljca — krnoprsta imenovana. Vse to in še marsikaj drugega o sledovih sem slišala pri lovcih.
»Na naši njivi je bil jelen,« je rekel oče, ko je prišel domov.
To je bilo tako rekoč prvič, da je jelen prišel v našem kraju na polje. Že nekaj let vemo, da se zadržuje jelenjad na območju Tolstega vrha (1077 m) in Golih vrtač, kjer imajo lovci LD Nazarje svoj dom. Gozdni delavci sem in tja najdejo oguljeno drevo, jelenje odpadke in vidijo sledove na gozdnih poteh. Eden izmed gozdnih delavcev je tudi lovec. Prav temu lovcu se je nasmehnila lovska boginja Diana, da je videl jelena in košuto. Jelenjad se na tem področju pojavlja že nekako tri leta. Ponekod se zadržuje že kar stalno, v glavnem je pa prehodna.
Lepo je, da je jelenjad tudi na našem področju. Vendar naj bi bila le v tolikem številu, da ne bi delala prevelike škode gozdarstvu in kmetijstvu.
Slavka Punčuh,
Čreta, Vransko
f>
Lovska palica — odličen naslon za puško
Tudi k nam nezadržno prodira nov način streljanja »Bench rest shooting« (streljanje z naslonom), ki ima svoj izvor v Združenih državah Amerike. Pri streljanju na ta način so potrebni posebni podložki za puško in stojalo, kar pa pri izvajanju lova ne pride v poštev. Stojalo za naslonitev puške pri »Bench rest shooting« bi v nekem smislu lahko primerjali s strelno palico, ki se na lovu uporablja že vrsto let. Prvi je pri nas o tem pisal France Avčin in svojo lovsko palico predstavil tudi v Lovcu.
Približno takšno palico sem uporabljaj tudi jaz več let, ko sem lovil skoraj izključno na zalaz. To je bila leskova palica, v katero je bil v višini mojih oči privit kavelj, oblečen v iklobučevino. Nanj sem lahko čvrsto naslonil puško. Drugi tak kavelj sem privil v palico v ustrezni višini za strel s poklekom. Na spodnjem koncu je palica seveda imela kovinasto konico. Bila mi je odličen pomočnik pri
•v
i- .t.	*	‘v
^V' r,r'	' ; V * f e - *• '*;*' ■
>.~-	t >'Zk**z.-	>:
vv-:
7
/v ,•' <	•.V.'-’
i
iffi
U-*
1 v fa
'•vf:;l1
'%'n1 j
S
< •
^7-
.	, _ -h* ,
V’ , ‘v Ji p ,
Er- 1 C * * -
r /$. /v-
i e‘ , "'■
' '«." ' >' 4
•	‘i
ev--'5
r
kiV-"-*
8 &'*%*'
■: * .^«1
3»
E/<
■v: :. v v
i
l v.--v*: v.i .
v? d/ /-
1. Zgornji del palice s premično kljuko, objemko in T-vijakom. — 2. Vsi trije deli palice. — 3. Jeklena konica z medeninasto ploščico in zgornji del palice. — 4., 5. in 6. Streljati je možno v vsakem položaju.	Foto V. Dvoršek
Lovska visokogorska zavetišča so najbolj izpostavljena vremenskim neprilikam. Sneg s svojo težo je leto za letom načenjal streho bivaka LD Jezersko v Vadinah (oz. na Ledinah — kartografski izraz) in mu pozimi 1980/81 hudo poškodoval streho. Ko je končno odlezel sneg, ki je pet mesecev prekrival zavetišče, so ugotovili, da je tudi notranjost uničena. Član IO LD Jezersko, Zmago Zupančič, ki je zadolžen za zgradbe in naprave v lovišču, je s tovariši izdelal načrt za popravilo. Tako je bil bivak LD Jezersko, ki stoji v najlepšem gorskem okolju, v juniju letos delno že popravljen.
Foto F. Ekar
streljanju. Vse pa se je končalo, ko sem zaradi prepogostega lazenja po mokri travi začutil v kolenih revmatizem. Lovsko palico pa sem hotel še izboljšati, izdelati vsestransko uporabno. Naredil sem torej palico, na kateri sem naslonjalo za puško poljubno premikal (slike na 281. strani).
Ta palica ima tri dele.
Stalen je ile spodnji del. Na tem delu palice spodaj je 10 cm dolga jeklena konica, h kateri je prilotan ustrezno širok medeninast kolobar. Izmed zgornjih dveh delov palice uporabljam prvi ali drugi del. Prvi del ima obliko roča sprehajalne palice, drugi del je pa raven kakor spodnji del in služi kot podaljšek spodnjega dela. Ta del zgoraj lahko opremimo z rogovilo ali z usnjenim ročajem in z usnjeno zanko, da nam roka ne drsi. Oba zgornja dela imata na koncu pušo, v katero je privarjen vijak, ki ga privijemo v spodnji del palice, ki ima za to ustrezen navoj. Spodnji del palice in daljši (raven) del zgornjega dela sta skupaj visoka kakor lovec.
Spodnji del palice in zgornji del z obliko roča sprehajalne palice, mi pa segata do zgornjega roba spodnjega žepa lovskega suknjiča.
Na palici je tudi posebna kljuka (naslon), ki je privarjena na premično objemko in oblečena z debelo gumijasto cevjo. Na nasprotni strani kljuke (naslona) je v objemko vdelan vijak T, s katerim lahko privijam kljuko (naslon) na palici v poljubnih višinah. Objemko namreč lahko pomaknem na katerikoli del sestavljene palice.
Navadno uporabljam spodnji del palice skupaj s pritrjeno »sprehajalno kljuko«. Tako mi lovska palica hkrati tudi odlično služi za oporo. Prednost premičnega naslona na palici je v tem, da pri streljanju na divjad lahko obvladam vse položaje. Konica palice, zasajena do kolobar ja v zemljo, omogoča čvrsto stojo palice. Kljuka (naslon), v katero oslonim puško, pa mi omogoči čvrsto naslonitev puškinega kopita na koleno, še zlasti sedečemu na trinožnem lovskem stolčku. Palice se je treba privaditi. Uspešno mi služi že vrsto let.
tako na zalazu kakor pri čakanju. Brez te palice ne grem v lovišče, ker je nepogrešljivi del moje lovske opreme. Doslej me še ni razočarala. Pri vožnji z avtomobilom vedno nataknem na konico palice lesen tulec, zato, da se pri morebitni prometni nesreči zaščitim pred vbodom konice. Zelo posrečeno lovsko palico sem videl pri znanem lovcu M. Konečniku v Rogu na Kočevskem. V zgornjem delu navadne palice je imel v razmikih po 10 cm izvrtane poševne luknje, v katere je po potrebi vtaknil lesen klinček. Izbral si je pač ustrezno višino za naslon puške. Klinček je molel iz palice le toliko, kolikor opore je lovec potreboval za dober naslon puške. Skratka, odlična zamisel in enostavna ter poceni izvedba!
Vsekakor so možne tudi drugačne kombinacije. Le nekaj iznajdljivosti je treba.
Valter Dvoršek
Ničla preveč!
V	našem glasilu Lovec, št. 5 — maj 1981, sem na straneh 165 in 166 prebral članek »Divjad in lov na Nizozemskem« ter ugotovil, da je med navedenim staležem in odstrelom nekaj narobe.
V	članku je natisnjeno, da »se je številčnost srnjadi na Nizozemskem povečala nad 250 000 in da so v letu 1970 po uradni statistiki odstrelili 2362 srnjakov, 1884 srn in 627 mladičev«. Torej so na Nizozemskem v navedenem letu odstrelili skupno 4873 srnjadi, kar niti ni 2 % glede na stalež. Prepričan sem, da
je v številu 250 000 ničla preveč in da je bil stalež le 25 000. Potem je pa navedeni odstrel blizu 20 %• Od skupnega odstrela 4873 srnjadi so odstrelili 50% srnjakov, 39% srn in 11% mladičev. Nam tudi navedeni odstotki kaj povedo?
Miloš Kelih
Zavarovano gnezdo
Konec maja, v času zgodnje košnje, me pride obvestit kmet Franc Hartman iz Sp. Bitenj, da je pri košnji oljne repice prekosil jerebičje gnezdo, v katerem je 22 jajc. Svetuje mi, naj jajca takoj vzamem in naj jih podložim domači koklji, ker bo naslednji dan njivo preoral za koruzo. Takoj sem se odločil, da grem pogledat, kako je z
gnezdom. Prišel sem na meter valeči jerebici. Skoraj lastnim očem nisem mogel verjeti, da se je vrnila na gnezdo, na popolnoma goli, pokošeni -njivi.
Potem sem se napotil h kmetu na razgovor. Doma sem našel le njegovega sina, kateremu povem, da jerebica trdno vali in da bo po vsej verjetnosti še nadalje, če bo gnezdo ostalo nedotaknjeno. Svetujem mu, -naj z očetom pustita okoli gnezda vsaj pol metra nepreorane zemlje, naj prek gnezda zatakneta suho smrekovo vejo, ki bo jerebico ščitila pred napadalci iz zraka, in na južni strani gnezda naj natakneta še svežo hrastovo vejo, ki bo jerebico varovala pred sončno pripeko. Sin se je strinjal z mojim predlogom. Naslednje jutro grem preverit, kako sta zavarovala gnezdo in če se je jerebica še vrnila na gnezdo. Vse je bilo, kakor sem želel. Zadovoljen sem odšel, z upanjem, da bo jerebica izvalila naraščaj. Nato sem hodil vsako drugo jutro gledat, kdaj bom na gnezdu našel le jajčne lupine, kot dokazilo, da je jerebica izvalila in izpeljala mladiče. Po desetih dneh sem bil tisto jutro kar razočaran, ko sem že od daleč opazil na smrekovi veji jerebičino perje, prepričan, da je z valečo jerebico opravila lisica ali potepuška mačka. Ko se približam, vidim, da je jerebica še vedno na gnezdu, okoli nje pa vse polno njenega perja. Po mojem prepričanju se je jerebica morala boriti za jajca in gnezdo s sivo vrano.
Šestnajsti dan so bile v gnezdu le lepo zložene jajčne lupine in sedem neizvaljenih jajc. Uspeh sodelovanja s kmetom je bil, da je petnajst kebčkov odšlo v življenje. Tako velikega števila jajc v jerebičjem gnezdu ne pomnim v času svojega lovskega udejstvovanja ma Sorškem po-Uu.
O prekošenem in zavarovanem gnezdu sem poročal gospodarju naše LD Jošt — Milanu Kočarju, ki je takoj na Prvi seji izvršnega odbora LD predlagal, naj bi lovska družina prizadevnega kmeta Primerno nagradila. Celotni izvršni odbor je predlog sprejel in Franca Hartmana nagradil s 500 din. To naj bi bila
spodbuda tudi drugim kmetom, da bi v takih primerih obvestili lovce oz. da ne bi uničili najdenega gnezda poljske perjadi.
Zadovoljen razmišljam, kako se lovec lahko lovsko udejstvuje tudi v nelovnem času, če ima pravilen odnos do narave.
Tine Hafner, LD Jošt
Leglo 26. 8. Rejec Karel Pleš-nik, Sojek 5, Frankolovo. Leglo 30. 6. Rejec Anton Sirk, I. Regenta 25, Nova Gorica.
Brak-jazbečarji (JRBj):
Leglo 1. 9. Rejec Anton Stritih, Bistrica pri Tržiču 188. Leglo 26. 9. Rejec Edvard Sla-tinšek, Kovača vas n. h., Slov. Bistrica.
Leglo 23. 9. Rejec Mirko Remih, Šalka vas 94, Kočevje. Leglo 19. 9. Rejec Vinko Cetin, Mrše 1, Materija.
Leglo 31. 8. Rejec Mirko Lavrič, Dolga vas n. h., Kočevje.
Predvidena legla
Posavski goniči (JRGp):
Leglo 24. 9. Rejec Slavko Jagodič, Sladka gora, Šmarje pri Jelšah.
Hanovrski barvarji (JRHbj:
Leglo 29. 7. Rejec Franc Pirnat, Vrhnika 29, Stari trg. Legli 18. 8. in 23. 8. Rejec Maks Konečnik, Lovska hiša Trnovec, Kočevje.
Leglo 24. 8. Rejec Jože Arh, Hrastje 10, Cerklje ob Krki. Leglo 8. 9. Rejec Jože Kaš-man, Bistrica pri Rušah 1.
Koker španjeli (JRŠK):
Leglo 18. 8. Rejec Anton Vi-žin, Velika pot 7, Nova Gorica.
Leglo 21. 9. Rejec Stanko Lihtenvalner, llovci 15, Miklavž pri Ormožu.
Leglo 28. 7. Rejec Fedor Benkovič, Belokranjska 1, Maribor.
Leglo 20. 9. Rejka Stanislava Bonisegna, Hladilniška pot 21, Ljubljana.
Leglo 23. 8. Rejec Franc Mastnak, Trnovec 7, Šentjur.
Nem. kdl. ptičarji (JRPki):
Leglo 14. 8. Rejec Adolf Potočnik, Obrež 130, Središče.
Nem. prepeličarji (JRPr):
Istr. kdl. goniči (JRGki):
Leglo 19. 8. Rejec Franc Bartol, Vinice, Sodražica.
Leglo 19. 8. Rejec Franc Lavrič, Podlipa 5, Dvor pri Žužemberku.
Leglo 7. 8. Rejec Darko Franca, Slov. Gračišče, Pavleteči n. h.
Lovski terierji (JRLT):
Leglo 10. 8. Rejec Stanko Herle, Potoška vas 33 a, Zagorje.
Leglo 29. 8. Rejec Stanko Herle, Potoška vas 33 a, Zagorje. Leglo 23. 9. Rejec Miran Cokan, Vrbje 43 a, Žalec.
Leglo 10. 9. Rejec Jože Ku-der, Lisce, Celje.
Leglo 26. 8. Rejec Stane Sa-nabor, Ozeljan 75, Šempas.
Irski setri (JRIs):
Leglo 4. 8. Rejec Stane Kavčič, Cesta 27. aprila 37, Ljubljana.
Kinološka zveza Slovenije
E X P O R T I M P O RT
SEMENARSKI KOMBINAT
semenarna
LJUBLJANA, GOSPOSVETSKA 5, JUGOSLAVIJA
Cenjenim strankam priporočamo obisk naših poslovnih
enot, predstavništev in prodajaln, ki jih imamo po vsej
Jugoslaviji.
Nudimo:
—	semena vrtnin in cvetlic, poljščin, trav in specialnih mešanic za trate, parke in igrišča
—	semenski krompir
—	cvetlične gomolje in čebulice
—	sadike vrtnic in okrasnega grmičevja
—	pripomočke za ureditev in nego vrta: vrtno orodje, specialna gnojila, zemljo za presajanje lončnic, cvetlične lonce in korita, kemična sredstva za varstvo rastlin
—	akvarije, akvarijsko opremo in pribor
—	za ljubitelje ptic kletke z dodatnim priborom, vitamine in kakovostno SKS hrano za ptice vseh vrst
Povsod zahtevajte seme z našim zaščitnim znakom, ki je
jamstvo za kakovost.
Obiščite nas in prepričajte se!
NAŠE SEME — VAŠ USPEH!
Lovci, pozor! Pomagam vam poiskati obstreljeno veliko divjad (srnjad, jelenjad, divje prašiče) s šolanimi krvo-sledci, ki imajo za seboj mnogo uspehov.
Moja pomoč in pomoč mojih psov vam je na voljo brezplačno. Brezplačno zato, ker želim nuditi svojim psom dovolj priložnosti, da v svojih sposobnostih ne bi nazadovali.
Če niste uničili krvnega sledu obstreljene divjadi, me torej pokličite po telefonu na št. (061) 49 080 — Janez Pernat, Podlipoglav n. h., 61261 Dobrunje pri Ljubljani.
Ker pod pojem lova spada tudi iskanje in zasledovanje (ranjene) divjadi, morate glede mojega prihoda v vaše lovišče predhodno urediti tudi z vodstvom vaše LD.
DRAVINJSKI DOM
Slovenske Konjice
S TEMELJNIMI ORGANIZACIJAMI:
—	VARNOST — trgovina na debelo
—	DOM — trgovina na drobno
—	JELEN — gostinstvo in turizem
—	DSSS — strokovne službe
TOZD VARNOST nudi v prodajnem programu, v specializiranih poslovnih enotah kompletno izbiro gasilskih, delovnih in osebnih zaščitnih sredstev, opremo iz programa civilne zaščite ter repromateriala za organizirano kooperacijsko in obrtno proizvodnjo.
Poslovne enote:
—	SIGNAL MARIBOR, Pariške komune 22, tel. (062) 39 861
—	VARNOST MARIBOR, Heroja Šlandra 11, tel. (062) 25 131
—	SIRENA CELJE, Gubčeva 8, tel. (063) 22 804
—	ZAŠČITA DELA CELJE, Breg 2, tel. (063) 22 282
—	PREVENTIVA VELENJE, Šaleška 2 a, tel. (063) 850 273
—	ZAŠČITA LJUBLJANA, Trubarjeva 17, tel. (061) 312 507
—	SEKTOR ZA MALO GOSPODARSTVO IN KOOPERACIJE SLOVENSKE KONJICE, Celjska 12, tel. (063) 750 967
—	PREDSTAVNIŠTVO ZAGREB, Ul. 8. maja 10/1, tel. (041) 278 078
—	PREDSTAVNIŠTVO LJUBLJANA, Gosposvetska 10/111, tel. (061) 321 037, telex 31 371
TOZD VARNOST nudi tudi aranžerske, fotografske, pleskarske ter vodoinstalacijske in kleparske storitve.
DRAVINJSKI DOM TOZD Varnost Slovenske Konjice, Celjska 2
Lovci,
lovske
družice
io
druge
lovske
Klub Diana vam nudi stenski koledar »Diana 82«
z izbranimi enkratnimi posnetki divjih živali, same vrhunske trofeje naših požrtvovalnih foto lovcev. Koledar »Diana 82« ni samo za lep okras lovskih sob, lovskih koč, temveč tudi privlačno darilo za Novo leto, ki ga bo vsak vesel.
Velikost stenskega koledarja je 48 cm X 33 cm.
Ne pozabite obdariti kmete, ki so vam naklonjeni, šole na vašem območju, krajevne skupnosti...
Cena koledarja je 140 din fco Ljubljana. Koledar je oproščen plačila prometnega davka.
Lovčev (žepni) koledar za leto 1982
z rubrikami za beležke, ki so nujno potrebne vsakemu lovcu in foto lovcu pri vsakem obhodu po lovišču. Rubrike so prirejene za četrtletna poročila lovcev svoji lovski družini. S tem želimo doseči, da bi bila poročila poenotena, kar omogoča racionalnejšo statistično obdelavo. Koledar bo imel tudi izbrane tekste za vsakdanjo rabo vsakemu lovcu.
Toda Klub Diana bo založil in izdal žepni lovski koledar le pod pogojem, da dobi zadostno število prednaročil.
Želimo, da bi bila naklada kar se da točno določena, kar se da velika, kajti čim večja bo naklada, tem nižja bo cena.
ZATO POHITITE S PREDNAROČILI!
Prednaročila sprejemamo samo do 30. septembra 1981 In le od lovskih družin!
Naročite jih za vse svoje člane. Koledarček vam bo omogočil poenotiti vašo evidenco in ker je evidenca obvezna, pomnite, da lahko koledarček regresirate 12 svojih lastnih skladov in s tem še dodatno znižate ceno.
Pri Klubu Diana boste lahko dobili iepe lovske novoletne voščilnice
Letos bo Klub Diana založil še voščilnice s tremi novimi motivi divjadi.
Klub Diana vam nudi tudi barvne razglednice naše divjadi,
ki jih na tržišču ni. Na razpolago sta dva motiva: divji zajec in fazan.
Letos nameravamo izdati še tri nove motive.
Klub Diana tudi posreduje prodajo fotografij divjadi
naslednjih formatov: 30 X 40 cm in 100 X 100 cm. Vse fotografije so uspeh naporov naših foto lovcev.
Klub Diana posreduje prodajo umetniških slik (olj, grafik)
svojih članov, upodabljajočih umetnikov.
Klub posoja kaširane fotografije divjih živali za vaše razstave.
Posoja diapozitive za projekcije;
pri nas lahko naročite predavatelja, ki sproti
pojasnjuje projicirane diapozitive.
Klub Diana vam pomaga pri izbiri in oblikovanju
značk, kuvert, pisemskih papirjev itd.
^ KLUB DIANA}
ljubljana Župančičeva 9
Klub za zrejo nemških lovskih terierjev v Avstriji, skupina dežele Koroške
priredi 18., 19. in 20. septembra 1981 v kraju Hof pri Velikovcu
Mednarodno vsestransko uporabnostno tekmo lovskih terierjev
Discipline: delo v rovu z izvlačenjem mrtve lisice ali jazbeca, delo v vodi s prinašanjem race iz globoke vode, sledenje na vlaki s prinašanjem male divjadi, sledenje po krvnem sledu (vsaj 400 m).
Vodnike z najboljšimi psi čakajo tudi lepe praktične nagrade: odstrel jelena, dveh gamsov, svizca, 10-dnevno letovanje na Koroškem itd. Diplomo prejme vsak vodnik.
Na tekmo vabimo tudi vodnike z lovskimi terierji iz SR Slovenije.
Interesenti so dolžni poslati prijavo vsaj 7 dni pred prireditvijo na naslov:
Club zur Zuchtung D. Jagdterrier, Landesgruppe Karnten, Franz Bintar, 9586 Furnitz 65, Austria, telefon (04257) 2460.
Glede potrdil za prehod psov čez državno mejo (steklina) se obrnite na pristojnega občinskega veterinarja!
Kot mednarodnega sodnika je avstrijska kinološka zveza povabila k ocenjevanju tudi Ivana Cafa iz Maribora.
LOVSKA DRUŽINA »UDENBORŠT«
bo v počastitev svoje 35-letnice
v nedeljo, 30. avgusta 1981, v gostišču pri Trnovcu v Dupljah
RAZVILA LOVSKI PRAPOR
Spored slovesnosti:
Od 9. do 11. ure otvoritev, kulturni program in razvitje prapora.
Nato velika lovska veselica z bogatim srečolovom, streljanjem in kegljanjem za dobitke. Za veselo razpoloženje bo skrbel ansambel »Jevšek«. Na voljo bodo lovske specialitete in dobra kapljica.
Prireditev bo ob vsakem vremenu.
Od 26. do 30. avgusta 1981 bo prav tako pri Trnovcu v Dupljah LOVSKA RAZSTAVA, ki bo prikazovala dejavnost LD »Udenboršt« v času njenega obstoja.
Vabimo vse lovce, njihove svojce, prijatelje in znance k čim številnejši udeležbi.
LD »Udenboršt«
PRVENSTVO LZS V LOVSKEM
STRELJANJU ZA LETO 1981
NA KOMBINIRANEM STRELIŠČU
V KAZLJAH PRI SEŽANI
(Slike k članku na 267. strani)
1.	Strelišče z nameščenimi tarčami »srnjak«.
2.	Na istem mestu »bežeči merjasec«.
3.	Na stojiščih z malokalibrskimi puškami: Bogdan Jež, Jože Vrbinc, Ludvik Marič in Franc Rebernik.
4.	Pri streljanju na umetne golobe.
5.	Pri komandni mizi na strelišču v Kazljah Rajko Piciga.
6.	Prapor Lovske zveze Slovenije (LZS) je poleg slovenske zastave poudarjal pomembnost prireditve.
7.	V okviru prvenstva je 26 kandidatov opravljalo izpit za strelskega sodnika. Predsednik izpitne komisije Janez Šekoranja st. izroča po uspešnem izpitu novemu strelskemu sodniku izkaznico in sodniški znak.
8.	Najboljši strelci so prejeli častna priznanja LZS. Z leve: (brez suknjiča) strelski sodnik Karel Kregar, predsednik skupščine ZLD Postojna Franc Bittner, predsednik komisije za strelstvo LZS Janez Saksida, Janez Šekoranja st. in predstavnik ZLD Prekmurje, ki prejema priznanje.
Vse foto Janez Saksida
BARVNA SLIKA NA ZADNJI STRANI — 288. STRAN:
Vidra, ki je zaradi redkosti ni dovoljeno loviti vse leto
Foto Vojko Mikec, Diana
Tovariši lovci! Prepariram uplenjeno dlakasto in pernato divjad vseh vrst. V delo mi lahko pošljete po pošti, izdelke pa morate prevzeti osebno. — Andrija Kolmanič, Antona Barca 3/b/XIII, 51000 Rijeka, tel. (051) 30 659.
MALI OGLASI
Prodam lovsko puško tricevko Suhi, kal. 16 — 16/7 X 57 R. — Zupančič, Materija 19, 66242 Materija, tel. (066) 83 607. Prodam lovsko puško risanico, znamke Steyr-Mannlicher, kal. 7 X 64, z daljnogledom znamke B. Nickel — Marburg 6 X 42. Informacije ob delavnikih po telefonu: (068) 83 073.
Prodam mlade špringer španjele, potomce psa, ki je dosegel večkratni CA-CIB, in psice, prvakinje Novega Sada. Prodam tudi 18 mesecev starega psa (samca) iste pasme. — Milan Dokič, Bulevar soc. revolucije 17, 74230 Bosanski šamac.
Tovariši lovcil Izdelujem lesene okrasne podstavke (deščice) za lovske trofeje vseh vrst — in podstavke, na katere pritrdite noge srnjadi (obešalniki). Naročeno razpošiljam po pošti (po povzetju). — Vojin Pejčič, Kolodvorska bb, Sarvaš, 54204 Bijelo Brdo.
Prodam skoraj novo bokarico, kal. 16/7 X 57 R, z daljnogledom Zeiss Jena 4 X 32. Cevi iz jekla Bohler-Antinit. Izdelek Franzoj, Borovlje. — Informacije po telefonu št. (061) 22 950, od 17. ure dalje.
Izdelujem metalce umetnih golobov, ki
golobov ne lomijo. — Alojz Vidovič, Šentiljska 52, 62000 Maribor.
Prodam po ugodni ceni lovsko puško
CZ, kal. 8 X 57 — Franc Furlan, Podnanos 19, 65272 Podnanos.
Kupimo knjige »Lovske trofeje na Slovenskem«. Ponudbe pošljite Uredništvu glasila Lovec.
Prodam kratkodlakega istrskega goniča, starega 15 mesecev, s telesno oceno prav dobro. — Stane Korelc, Gorenja vas 4, 68211 Dobrnič.
Prodam štiri koker španjelke, stare od 2 do 4 let, z odlično telesno oceno, ena tudi CAC. Cena po dogovoru. — Jusuf Mešič, Bulevar soc. revolucije 21, 74230 Bos. Šamac, tel. 076 76102, lokal 23.
Prodam maniiherico Sch6nauer-Win-chester 3C8 z montiranim daljnogledom Svvarovski 6 X. — Boro Ličina, Bratov-ševa ploščad 42, 61000 Ljubljana, tel. (061) 57 769.