Vtisi udeleženca mladinskega delovnega tabora TREBČE '84
Brez prisile in ukazov
V pospešenem iskanju novih oblik prostovoljnega dela, ki bi mlade bolj pritegovalo, jim nudilo in omo-gočalo večjo ustvarjalnost, kot jim.je omogočeno v brigadah, so se v Sloveniji začeli pojavljati različni tabori: raziskovalni, planinski, mirovni ter delovni. Eden izmed njih je delovni tabor Trebče.
Mladinsko naselje v Bistrici ob Sotli je gostilo svoje udeležence-taborjane 21 dni. Taborjani so prihajali in odhajali, nekateri za teden ali dva, nekateri pa za vse tri. Ziveli in delali so v slogi, ki je brjgadirski disci-plini tuja. Nikjer ni bilo nobene parole, ni bilo spušča-nja ali dviganja zastave ob petju himne za dobro jutro ali lahko noč, tudi obvezne telovadbe in obvez-nih interesnih dejavnosti ni bilo. Pa so se kljub temu našli entuziasti, ki soposkrbeli, da ješportna rekrea-cija živela, da je bilo kulturno in izobraževalno delo v naselju živo tako popoldan kot zvečer. Sami so pri-pravili in izpeljali tečaje računalništva, kitare, foto-grafije, ribištva, organizirali razgovore o družboslov-ju, kulfurno-zabavnevečere. Vsetosopočeli iz neke notranje potrebe, po geslu »Dajmo drug drugemu čim več« in to ne zaradi točk in ocenjevanja, kot to
počnejo v brigadah. Štab akcije se je prelevil v ne-kakšno »strokovno službo«, ki je organizacijsko izvrševala sklepe taborjanov.
Nekateri taborjani so s seboj pripeljali cele druži-ne, drugi prijatelje iz drugjh republik, da bi videli to »slovensko akdjsko čudo«, kot so sami temu rekli. Kot zanimivost naj navedem še eno razliko od kla-sičnih akcij: spalo se je mešano, čiščenje in pomoč v kuhinji je bilo prostovoljno, pa so kljub temu taborjani pustili za sabo lepše sanltarije kot brigadirji, ki so se v naselju mudili pred njimi. Seveda niso bili vsi tako samoiniciativni. Večino je za sabo potegnilo nekaj navdušencev, vendar s prijazno besedo in ne z uka-zom. Našli so se pa tudi taki, ki jih ni zanimalo niče-sar in so ves prosti čas posedali po gostilnah. Ven-dar ostalih to ni motilo, saj ima vsak pravico živeti po svoje in tabor naj bi omogočal vsakemu, da najde kar potrebuje.
Kaj pa je pravzaprav pravi namen tabora?
Gre za poskus, ki je alternativa obstoječi miselno-sti in organiziranosti prostovoljnega dela, organizi-ranosti. ki bi ustrezala današnjemu času in za to, da pokaže, da je moč normo 100% preseči tudi z de-lovno zavestjo in ne samo z ukazi. Tabor je dokazal tudi, da te zavesti ne moremo ustvarjati s prisilo ali ukazom, temveč da se ta zavest v človeku oblikuje,
ko vidi, da je odvisen od sebe, da namesto njega ne bo nihče odločal njemu samemu v prid. V takem po-ložaju so bili taborjani in na začetku je bilo težko, saj jih je večina bila navajena le izvrševati odločltve in ne tudi odločati ter kreativno tvoriti svoje življenje in delo. Iz tegaje izvirala nesamoiniciativnost mnogih taborjanov. Ziveti svobodno in uporabljati svobodo se mora človek šele naučiti.
Zaradi izkušenj, ki so si jih taborjani pridobili na ta-boru, so se na okrogli mizi o MDA, ki so jo sami pri-pravili, opredelili za tabor kot organizacijsko obliko prostovoljnega dela in pozvali RK ZSMS, da nasled-nje leto pripravi več taborov. Seveda je težko priča-kovati, da bo mladinsko vodstvo obstoječe akcije preoblikovalo v tabore, oziroma, da bo poleg njih or-ganiziralo še množico taborov po Sloveniji. Tu lahko pomagajo občinska vodstva ZSMS in svojim lokal-nim akcijam dajo vsebino tabora, RK ZSMS pa po-skrbi za informacijsko mrežo. Seveda je ta misel še nedodelana in bi bilo potrebno o njej reči še kakšno besedo.
Boris Kononenko