Štev. 13.
V Trstu, 31. oktobra 1889.
Tečaj I.
Slovenci !
Ne udajmo se ! ! Živio ! ! !
Slavjani! Zjedinimo se ! ! Živio!!!
JURI
FUSO
Dolgočasen list — za Lakoue, Nemškutarje i druge nerodne ljudi.
Strela udri iz višine — Izdajalca domovine !
JURI S PUŠO zabavlja vsako drugo in zadnjo nedeljo v mesecu. — Ako bi utegnola Policija kako število konfiscirati, — pa saj imamo tiskovno svobodo !
JURI S PUŠO velja veliko, ali pošiljamo ga po vsi avstrijski deželi le za malo denarjev, i sicer celo leto za 1 f. 20 kr, G mesecev za 60 i četrt leta za 30 kr.
JURI S PUŠO se dobiva v Trstu: pri knjigarju Miinstru, in v tobakarni nasproti c. kr. pošte.— Za 5 kr. ga lebko vsakdo, še Labon ! — v žep vtakne
JANEZ T
neki v preiskavi T.... še tiči?
ij neki mu živenje hinavstvo še greni? —
O davno že izrečen pregreh je vsacih prost, Sovraga mu pa grize še bolj središča ost.
Viharne dni je živel v Primorji močenik, Zavidenec pri višjih, pri mladeži malik; —
Na delo, k domoljublju mladence je učil,
I poleg inih navkov povesti je učil.
Kako glasil široko Slovanov se je glas,
Kako svobodno bitje bilo je stari čas,
Kako se deleč čula je dedov naših čast, Kako je tujec spravil pod svojo je oblast.
Kako potem prestali nebrojnih so nezgod, Kako sovražnik ljuti nas tlačil je povsod,
Kako njegov nas grizel je zmir otrovni zob, Kako nam je za veke pripravljal tožni grob.
Kako zatreti vendar ni mogel nas do zdaj, Zakaj nas več zatreti ne mogel bo nikdaj ; Kako se pepelnice že bliža ostri dan,
Kako po njem v svobodi bo živel spet Slovan.
Tak resen, tak živahen, tak mil mu bil govor, Da slušati si mislil krilatca divni zbor;
Od žalosti od jeze bi strmel ti obraz, Zaškripal bi, zobovi, pretresel bi te mraz.
Nu, ljuti je hinavec nastavil bil uhó,
Zviv navke plemenite očrni ga hudo,
I v svojej zlobnej glavi pritožbo si skovav Je Janežu nakopal krivičnih preiskav.
Nesreča tré ga sicer, nu srčnost krepi ga,
Ne straši se obtožbe, ni mar mu vražnika,
Saj domoljubna mladež iz vseh slovenskih žup Pozdravlja ga v nezgodi, mu v prsih zbuja up :
Ljubiti zagotavlja mu vedno dom preljub,
Za njega vse prestati zaprekam vsacim kljub,
Za narod svoj skrbeti, za-nj bdeti brez strahii Dok pravde den ne pride ne dati si mini.
I zbujati gre Janez povsod slovanski rod,
I zve kak dan za dnevom prosteji mu je hod,
I gre kopati tujcu pravični, hladni grob,
I zre ga skor gospoda, ki bil popred je rob.
I sprava med rojaki tolaži mu sreč,
Prestale ljute krivde očes mu ne kale,
Radost mu dušo dviga, obraz se mu vedri:
To vidi v izpolnitvi, da vže mu uk zori.
Kaj neki v preiskavi T..... še tiči?
Kaj neki mu živenje hinavstvo še greni ? —
O davno že izrečen pregreh je vsacih prost, Sovraga mu pa grize še huje srda ost.
Dr. €mlež,
Ljubljanska procesija 1869.
Abpf : Zelinski ! naša ra i s ij a je ušla po vodi !
Auersb : Po vsih žilah čutim, da t u k a j ni zame !
Barb : Letos, mislim, jih bomo!
Bleiw : Aio ne z lepem, pa z gerdem!
Coj : Po suhim in mokrim bredem za Vami !
Cost: Germanizatorji, stojte! Reksum, marš!
Dežm : Samega sebe bi tepel, pa je škoda palice!
Gabrij Ne boš tujec dlje tako rogovilil med nami! JllgOV : Srečni kraji, ki ne videjo ne Žida ne Švabe! Kaltenck: Primaruha, Slovenec ni muha!
Klu: Kar pod zemljo bi zlezel!
Kotni: Iz zadnjega kota naj odlazi krota!
Kor: Do korena zlomimo jim peruti !
Kozi J. : Meni niso še nič slabega storili !
Kozi P. : Meni enako toliko do brega!
Kramar: Če nočete sami, kmalu Vam pomagamo! Kroili: Paragrafi so mojo pamet na boben spravili! Lang: Kako je to, da me vsi za pametnega drže?
Lipol: S pravico in Bogom naprej!
Margh: Jaz menda sem tlje, da nas je ravno tri tucete! Pinta: In hoc sinjo, nabijemo jim pi njo!
Prev: Proklet’, kar po pet, če ne po deset!
Ravnik: Gada le po glavi!
Razi : Bog zna, za kaj pri nas brezo v ka raste ?
Rast: Mene vsa koža srbi!
Rud: Le mir, mir in mnogo Švabov!
Svet: Jim hočemo posvetiti brez solnca in lune!
TavČ : Da bi si vsaj dobro pomazali kopita!
Tul’ : Ne mara nam bodo res h rbte namazali ?
Tom J.: Naj uže pade, kamor hoče!
Tom L.: Ali z nami, ali pod nami; nad nami več ne! Widm : Večna ljubezen se bo maščevala!
Wurzb : Germanska moč vas bo razsula!
Zagor : čakaj malo! Striček tega ne dovolijo!
Zarn: Kader jih vrenemo, plešem Monfrino!
ZavinŠ : Jaz pa dam stotino rajnšev za vino!
Jurček s pušo.
^ ^
Ta W a S e r !	Herman & consortes.
Na visokoj gori
Beli dan se zori.	Dalmatinci.
Dobro sem jo pogodil !	Sumedolif.
Spal bi rad, spal bi rad, nimam kje!	Koller.
*
SLOVENIJA
našim narodnim poslancem na Št irskem, pred začetkom letošnjega deželnega zbora:
Glejte, pošiljam vas, kakor jagnjeta med volkove!
Bodite torej zviti kot Nemci i stanovitni kot Pemci.
* *
*
Višnjanom.
„Visnjani ! kam ste svojga polža djali ?“
Slovenji za voznika smo ga dali ;
Ker Svetcu bi prenagla bila, če ne bi s polžem se vozila.
*
* *
Neutralen.
Rešiti si ne morem čudne vganjke,
Ko kvasiš, da uzvišen si črez stranke. —
Če krasti vidiš, pa — molčiš,
Se tujga greha vdeležiš.
Zatorej vsakemu se zoperstavi,
Ki brata ti tepta i davi.
Nevtralnost, če se je držiš,
Te v spodnji pelje — paradiž.
* ■»
„Šviga, svaga — 'crez dva praga.“
V sredi — v zlati skledi, praviš, ti najbolj diši? —
Med pravico in krivico, dragi! — srede ni.
* *
*
Zanimiv odmev.
Klicanje (proti Kamniku) : Was langes haben einige Professoren?
Odmev: Ohren, Obren, Ohren! —
Važen nasvet.
Šolski odsek kranjskega deželnega zbora dobil je nalogo, da mora nova načela za osnovo ljubljanske realke skovati. Za vsestranski napredek domovine vneti „Juri s pušo“ ga torej živo opominja, naj nikar ne pozabi v svoj načrt tudi cursus sprejeti, v kterem bog. profesor i realkin ravnatelj Tomaž Šraj zg. Prhavcem slovensko mladost v višem škandaloznem pretepàvanji podučeval, ker je v Kamniku pokazal, da ima za ta predmet nenavadno velike, skrite talente. —- O, trikrat srečna mladost i sedemkrat srečna realka, ktero tak kulturonosni „Kraft]okel“ vlada i s svojo močno, žilavo pestjo brani pred kugo narodne slovenske ideje ! —
»i: ❖
•T*
Lukec in Matic
na kolodvoru v Gorici, ko zagledasta go riško „Ginnastico Duhec : Glej, glej, Matiče ! kaj so to za ene zverine ?
Matic : Višga norca, ali ne vidiš, da so soldatje.
Lukec : Kakšni ?
Matic : Piemonteži z ložami i komašnami.
Lukec: Pa kje imajo sablje?
Matici Ne veš, da so jih pozabili pri Kustoci.
Lukec : Pa koga čakajo tukaj na štacijonu ?
Matic : Pol Trsta pride z cvenkom i klenkom k odprtiji goriške žinastike.
Lukec : Sej res! 3000 dividirt dwch 1000 jih je že tukaj. —
Živili tržaški patrioti!
V
* *
Lipovemu štoru.
(Gl. 11 št. J. 8 p.)
Se črnilo ni usušilo Pero tud je dobro še Zdravo zmir še imam žilo,
Al kaj drugo moti me;
Da ne morem Ti pisati Odgovora Ti poslati.
Ko sem namreč bil v Rodvajni Tam-le na „verfassungsgmajni“
Sta me S ajdi i Brandstetter Krucitürken Donnervetter !
Tak vpijanila hudo Da sem moral v posteljo ;
Kajti nemškega duha Koj Slovenec dost’ ima. —
Katzenjammer fürkterlihes Ohrenreissen schrekuliches Sem prinesel si domu In pa zlomljeno roko. —
*
Promemoria naj mi bode Rodvajnski verfassungstag Več ne grem na take shode Če me vabil bo sam vrag.
Ti pa dragi štor odpusti Da tak dolgo že molčim Zob ti še ni treba brusti Dokler malo še živim.
Bom krivice vse popravil Kadar mi mogoče bo,
Ter se „kirfat4* koj odpravil V Rodvanje nemškutarsko. —
Tudi Ti predragi Juri Se odstrani risanco,
Pust’ tak hudo mi ne kuri Saj od zdaj bo bolje šlo. —
Davorin.
Sova in Čuk.
Sova : Si-li citai, da je železnica v Hrvatskej vpeljala voze, koje v banovo slavo „R a u eh - Coupé“ zove?
čuk: Sem da, pa to še vse nič nij, banovo imé tudi po vsej Nemčiji slovi ; tam se reče, če se o entusiasmu govori, ki je pri banovi inštalaciji vladal, da je bilo vse „eitel Rauch“, kar gotovo dokazuje, da je bilo sijajno, in kako da je banovo ime popularno.
Sova : Pa veš zakaj je Rauch tako visoko dospel ?
čuk: Kaj ne bi! dim na veke kvišku sili; se vé da to še nij dokaz, da pride od ognja, pri kojim se — pečenka peče.
Sova: Zakaj je nek Svetčeva beseda v ljubljanskem zboru nemškutarje tako razkačila?
Cuk: Resnica oči kolje. Jaz pa bi je ne bil rekel, kajti vem, da človek ob to priti ne more, česar nijma.
Sova: Verješ li ti, da bode Blagotinšek (Findelkind der Germania) od politiškega delovanja odtegnol se ?
čuk: Da, da, toda tako kakor gosenica, ki se zaprede, a potem kakor metulj nazaj pride. Dualist se bo zapredel, federalist bo izletel; saj ne bo prva njegova metamorfoza.
Sova : Kaj nek pomeni tako nagla prememba stare „Presse“ ?
čuk : Ne daj jej vere, draga moja; prese ostane prese , če , prav korito menja, iz kojega jede.
Sova: čuj, čuk; ti ki vse veš, kje leži Kotor?
Cuk : To ti je težko dopovedati, ker geografije ne znaš. Misli si da Dalmacija je puška, i prašnica na puški je — Kotor.
Sova : Jaz bi sodila, da bode vodja ljubljanskej realki, Tomaž Schrey, ki je Mulaji nemško kulturo ad hominem demonstriral, prostavljen.
Cuk : A kaj še ! to je še premala zasluga za „avancement“ ; bi trebalo da saj enega prvaka nabije.
DROBTI3STE.
Šrajeva.
Pest se za pestjo vzdiguje, Stolom maha clo srdit,
Boja mojster S raj vkazuje: Janjčan, prid se tepst’ učit!
Birokratu i biriču.
(Podmizna prošnja.)
Gewähret mir die Bitte Ich sein unter euch das Dritte.
Svisici tovari 1. r.
Ljublj. nemskutam.
Ljubljanske nemškute Bi skupaj pobral,
Bi v Kamnik jih peljal,
Za — žlindro prodal.
Laibacherici.
Kdor je lep, kdor je mlad, Nece jih — starih bab.
Dežmanu.
Poj, poj — grabljar moj! — Kak bom pel? k’ sem jo vjel!
O ravnopravnosti.
Sreča te išče, um ti je dan, Našel jo boš, če nisi— Slovan.
Klunova.
Tam je moja domovina Tam je mili stan,
Kjer zdajalcem sreča miga,
A trpi Slovan.
Ravnikarju.
Mrzel veter tebe žene,
Drobna ptičica od nas.
Rauchi j anska.
Složno, složno braćo mila!
Po Slaviji slavnoj,
Nek nas vodi Raucharija — K plači obečanoj ! —
Dr. Waserju.
Ce nisem za té,
Sem sama za sé;
Le stopi nazaj (za Spielfeld) Pa meni mir daj.
Slovenija s. r.
Medvedove lirirsi<*e.
Trese jih. Narodni postopač.
Hrušce, hrušce, štir za groš,
Da bo preje prazen koš.
Kupite, kupite! Nate, pokusite, kako so „žmahtne“, če pa ne mislite nič kupiti, pa le stran od koša ; zijalov ne potrebujem.
„No Nandik, kaj pa se držiš, kakor hudo vreme? Kaj ti ni po volji?“
„Nekega Slovenca sem hotel, in tudi besedo sem zastavil, hotel sem, pravim, nekega Slovenca v štirnajstih dnéh prenarediti v nemškutarja, — pa se ni dal. Vaj, vaj! Vse bi razbil!“
„Nu, ne jokaj, crkljivec ti, pusti ga, Slovenca pritepenca, kaj boš nek! Glej, kako je Fricek vesel, ki se je v Šiški na komarjevih kolinah godle najel. Ali pa Korel, ki je pohrustal par klobas na kislej repi, in una junaka, Pisker pa Slamorezec , ki sta komarja držala za bedre, da ni brcal, ko smo mu kri spustili v dežo. Zato pa sta popoldne se spravila na pujskov rilec, kuhan v ješprenu z želodom. Le korajžo , Nandik , če boš pa „cagov“, pošljem te v Celje na „kloštrski vrt“, kamor si ti mene silil, in ko nisem hotel iti, rentačil si ter se hudil , da nimam pravega „liberalnega duha“.
Ker smo ravno na Štirskem, naj damo en „šus“, saj je smodnik po ceni, kakor se nam poroča z Dalmacije.
Štirski Slovenci ! Kaj malo imate korajže, če se res kaj bojite „S e ide ln a“. Kaj je tak velikan? Menim da ne. Koliko drži, kaj menite ? Nek prijatelj mi je pisal, da ves vaš strah je čisto prazen, kajti Seidel ne drži več, nego en ma sl ec!
Kaj ne Korel, kako smo privihani; ti menda poznaš moža
No sedaj bom pa izpraševal. Ali ste se naučili, kar sem vam bil vzadnjič naložil? Ce ne znate, bodo „grablje pele“, jez sem hud „šulfuks“, ali po slovenski : jez sem huda šolska lisica ; imam ostre zobe, če ugriznem, boli. Potlej boste pa pisali po šolskih vratih : ber giudjS ift etn bcifjcnbež £f)ter, ali pak : lisica goljufa.
„No Korel, kako je to da Klun ne položi mandata?“
„I kako je to ! Saj so Horak in tovariši podrli Kluna in njegov mandat. O že leži že.“
„Ti Cene, zakaj Klun ne dà nazaj svojega mandata?“
„Zgubil ga je, revež“, odgovori Cene milo; „nekaj govoré, da je šel iskat ga, cel teden je iskal, pa ni ga našel nikjer.“
„Dobro si odgovoril,	Cene, ali to ti svetujem,	da	se	odvadiš,
da ne boš govoril tako,	kakor bi žganjce žvečil.	Ce	ti	ne disé,
in jih ne moreš požreti, pusti jih drugim, ki jih radi jedo, ti pa pojdi in si naroči „švabskih cmokov.“
„ Alo Poklik, zakaj je klub večine deželnega zbora poslal nezaupnico Klunu?“
„A zakaj ? Zato, ker	klub ne more Klunu več	zaupati nijedne
reči ; vse bi mu zgubil	sčasoma ta nepazljivi Klun. “
„Cene, zopet si ti na vrsti, ti si „deseti“, kaj ne. Kaj meniš, čemu Regenmož pa K. Rumelj tako glasno pridigujeta v zbornici?“
„Zato, ker ta dva moža menita, da so tudi naši poslanci in poslušalci gluhi, kakor sta ona dva gluha našim pravičnim željam in zahtevam.“
„Dobro si povedal, Cene, toraj pa zaslužiš „odsekano šefi o“, s ktero boš slovenske plevarje prevel. Vsedi se, dete moje. in sedaj dokler se postaraš in ti desnica odgnjije.“
„Ti Rumel, čemu se Regenmož tako kislo drži v zbornici, tako kislo pravim, kakor da mu črvi lezejo iz nosa?“
„Nek paragraf pravi, da zato, ker mu „trebanski lev“ kaže „špegel“ ali ogledalo iz 1848. leta“, odgovori Rumelj s povišanim glasom, in mahaje na levo in desno tako, da je očala zbil raz nosa svojemu tovarišu.
„Korel, ali bi ti uganil, zakaj so Ravnikarja poslali med Nemce?“
„O jej, da tega ne bi uganil ! Pa j e z ne, ki jih imam za ušesom, pa še prav debele! — Zato so poslali ga tjekaj“, krohota se Korel, „da ga Nemci zravnajo po svojem kopitu, ker se je bil mož na Slovenskem preveč skrivil.“
„Čakaj, še eno vprašanje. Zakaj pa so Leitmayera poslali med Slovence?“
Korelnu švigne plamen iz oči, ter zakriči tako , da bi bil Cene kmalo iz kože skočil, in pravi : „Zato so ga deli med Slovence, da bo držal za vajeti in brzdal te zveri.“
Trebanski lev strese grivo, postavi se na skok, zarujove — gorjé ti o Korel, zgubljen si, se bojim ! —
—1*<5$rciro—
Nove iuirodiHi pesmi.
„Od kodi, in kamo, prijatelj moj? Stoj no, kamo pa kamo?“
„Lej ga no, i kaj jez vém, kamo! Saj menda vidiš: naprej, za nosom; če je dalji nos, laže in gladkeje se reže sapa, nčč fiziki ali prirodoslovci. More že res biti, kajti prirodoslovci so umetahu možje, ki imajo mašine ali stroje, s kterimi napravijo, da se bliska in strela vdari. Vém, kako je pri nas časih. Kedar gospod postavijo tistega spaka na mizo, in začno „copernije“ uganjati, — kar ti blisne, kakor kedar z žveplenko potegneš po zidu in se vneme, poka pa tako, kakor pri črevljarju, kedar stare „škarpe“ trga.
No, pa tudi irhasti kmet, kakor ni opiljen, časih take prikazni s pestjo déla, kakor ucé naj novejše skušnje. Toda zaradi javne varnosti se mora v okom priti takovim skušnjam, če ne. utegnemo celò po zimi imeti „pesje dni“, kaj tacega pa vendar ne bodo zahtevali liberaluhi. Aj, čudnih časov smo doživeli ! Veste kaj vam jez povém, verjemite ali ne verjemite: v blatnej vasi je „maganet“ v zemlji, prav gotovo je, pa še velik, zakaj pa vedno „treska“ tjekaj. Hvalo Slovencem, da so strele v odeno tin taste strele, ld ne užgo papirja, ampak le osmodé ga, da je črnikast. Ognjena strela je samo enkrat vdarila , kar jez vém, pa ravno v mojega gospoda ; oh to vam je opledlo ! „Sami ste si krivi“, kregal sem gospoda , „čemu pa „grablje“ visoko po koncu nosite ? Tega ne več, je nevarno ! Kaj počnem, če vas izgubim ? Ob vse delo pridem, kovačnica pa na boben.“
.Od kodi?“
Na Jančiškem robu slonim,
V dolino pod sabo strmim:
„Oj turnarji moji, kak begate vi ! Oj turnarji moji, kam vam se mudi? „Mi vremo spod hribovskih pal’c, Doma smo v Ljubljani na plac’, Hitimo, letimo, da vse se kadi,
In votlo po lesu strahotnem bobni.“
„Le malo ustavite se,
Da žila se moja napne,
Da pesem obupna privre iz srca,— No, — kje pa imate, res, RegenmožaV■*
„Ne smemo ustaviti se,
Ne moremo bogati te;
Oh, Regenmoža pa poganja nek hrust, Ce tudi je prosil: Oh, pusti me pust' !“
„Tecite, tecite od tod,
Nemčurski pozdravite rod.
Nikar ne lazite na Janško goro, Doma ostanite za gorko pečjo !“
„Od tratine dol in naprej,
Drvimo do Velških se mej,
In nosimo v prsih vsi jezo hudo, Na hrbtu pa palic prav celo kopo.“
Na Jančiškem robu slonim,
V dolino „krvavo“ strmim,
Premišljam besede derečih sinov, — Ogiblje se tac ih, Slovenec, plazov.
Kanio ?“
Ko brez očal okrog divjam, Nemčoni prašajo me : „Kam Brez pinje dolge, razoglav, Obupno dirjaš, ves mršav?“
„Prašajte raje črno noč,
Ki vé, kako klofuta poč’,
Kedar ošabni kmet jo dà, Da solza gorka priigra.
Oh, vse se suče, V6e vrti,
Tak v „ringelšpilu“ se godi!
Kar bilo je, ostalo bo,
To moje vé bolnó uhó.
Čemu zijate, prašate,
Povedat’ se ne dà, veste.
Samo to znam, samo to vém, Da več po noči von ne smém,
In da ni mesta vrh zemlje.
Kjer bi pozabil to gorje!“
Narodni postopač.
Budnica
Koroškim Slovencem.
l.
Zbudi Slovenc !
Se v Gorotanu, Glej, da te Neme Ne bi prekanil ;
Veš da je on — Lačen patron. Njegov je glad Vedno te davil,
Zdaj pa bi rad V mavho te spravil ; Ce si zaspan,
Boš pozoban.
2.
Nehaj zdaj spat, čuj, kaj se men’jo ! Vabi te brat Vstvarjat Slovenjo j Vzdigni ljub’ moj, Za njo se v boj ! — Če bi nas dlje Nemci zibali,
^casoni bi vso Šo pomandrali; čuj torej nas,
Vstati je čas!
3.
Tuje prosò Spè smo branili, Svoje pa smo
(Kakor: Pridi Gorenc.) Vrabcem pustili;
Za-se skrbet’
Treba je pred*).
Ivdor ne spozna Brata za brata, Krišpajo ga Tujčeva vrata ;
Grba trpi,
Da se kadi.
4.
Ker smo tud mi Tujcu hlapčvali,
Mesto da bi Z bratom držali,
Nam zdaj deli Gole kosti.
Smešno pa je,
Sleva da sita Lačnemu de,
Vedno naj pita Tist’ga moža,
Ki nima dna’”1').
5.
Mi smo pa zdaj Siti trpljenja,
Hočemo naj Bode Slovenja,
Da mine stok Slave otrok.
Torej ljub’ brati
Daj nam desnico, Hiti iskat’
Z nami pravico ; Kaži da si S1 a v s k e krvi !
6.
Tujci nam rod So razkosali,
Da b’ nas povsod Brej pozobali ;
Jed si dele,
Z nami goste ***). Torej najpred,
Da se rešimo Treba skrbét,
Da se združimo S skupno močjo —
V	eno telo. —
7.
V	bratov vrste Klico te Slava, Daj nam roko: Živila sprava I Mi čmo živet’,
Ne pa — umret’ ! Če nam srce
Se ne oplaši,
Km al nam rode Zlati se časi ; Samo osta u — Iskren S 1 o v a n!
*) Toda ne po sramotnem zgledu slovenBko-nemških Judež-Iškarjotov !
**) Ta mož je vsemogočni nemški centralizem, bodi si absoluten ali ustaven. Dokler so temu slavojednemu, nemškemu grdavsu tudi tostran Litave rebra ne polomijo i nam zedinjena, avtonomna Slovenija ne privošči, ne bode pri nas od prave politične in narodne svobode, od manjših državnih stroškov, manjših davkov i boljših časov uikdar nikoli — duha ne sluha.
***) Talijani, Nemci i Magjari.	—nin.
—i I )
Iz Ljubljane. Vidiš Juri, čemu si se šel ženit? Ali ti nisem pravil: „Šparovec c er a v ca“ najde. Zdaj pa imaš nadlogo pri hiši. Cernu ti je „Z arij a“, ki ni prinesla venarja „dote“? Spodi babenco, spodi, saj pravijo, da „c vi lh o v“ zakon ne veže. Da si ti mene poslušal, ne bi se kremžil sedaj. Ali ti nisem rekel takrat, ko smo prišli po „bali š“ na „Zarijin“
dom : „Juri, sedaj je še čas, dobro pomisli, potem te bomo privezali ; če ti ni vse po volji, nikari ne nakladajmo bališa. Bom jez stopil med može ter dejal : Juri se je spremislil , pustimo babcnco in bališ. Pa še tudi potlej, ko smo skrinjo naložili, mignil sem ti in kazal češ : skrinja je lehka — prazna ! Pa si trmež bil in boš. Tudi sedaj bi ti rad pomagal, — pa ne morem. Trpi, če tudi te jarem žuli. Naj te le ! Moj gospod je vse bolj pameten, on pa pravi : „Je še čas !“	Nàrodni postopač.
Peking’ na Kitajskem. Juri, pač bodeš debelo gledal, kedar prejmeš moj list iz Kitajskega. „No, kam pa je pes nesel tega človeka“, porečeš. — Kaj hočemo, takale je! Veš, vozili smo se po Ljubljanici, liberaluhi in nemčoni, in ko nas je začntil „podkovani kari'“, začel je na dnu reke tako strahovito vdelavati in pretepati vodo, da nas je vihar zanesel in treščil na —- kitajske bregove. Hudega nam nič ni tukaj, šege so nekaj drugačne, kot pri nas v Europi, toraj ti bom časih kaj pisal. Uni dan, petek je menda bil, šel sem po opravilih po mestu, kar zapazim na vogalih ulic velikanske črno-rumeno-rudeče liste. Radoveden stopim bliže, in berem tole :
Poziv !
Lepo prosimo!
Fajfo pšena prejme tisti, ki nam pove, zakaj smo uni dan na podu ali skednju tako gromovito kopitali, in potem zbezljali po ulicah.
Kitajski želodarji.
Govori se, da nek viši mandarin je rešil uganjko, izdelal nalogo in podprl s paragrafi.
Naj tudi kaj omenim o domačem življenju.
Uni popoldan, že proti večeru, smo imeli vizite. Koltenregrat je sedel na peči, za eno zapečnico je ležal Cene, za eno moj gospod, jez kot zadnji pri hiši sem pa čepel pod pečjo i krompir strgal za večerjo. Kaj čudne so kuhali možje. Naj bolje mi je dopadla tale : „Ti Korel“, dejal je Cene, „kaj pa ste imeli unkrat na podu, ali ste bariglje nabijali, da pojdete po vino na Koroško, kaj?“ — „O ne“, zasmejal se je moj gospod, „rajbenski bas je tako močno renčal.“	Narodni postopač.
Prip o slano.
Od mnozih strani dohajajo nama prošnje in pozivi, naj bi kandida-tirala za izpraznjeni prestol španjski. Da se pa oprosteva nadaljnega nadlegovanja, objaviva očitno, da nikakor ne misliva temu se vdati, ka prvič še za tnkajšni posel nisva sposobna, in drugič tudi nimava časa, ka morava natanjko preštudirati kazenski zakonik in izduhtati paragrafe, po kterih bi bilo mogoče „Jurja s pušo“ in „Slov. Narod“ deti v pano.
v pianini	Bukove & Ozelene
v JT X (t 11 1111*	.	MIJ."
profesorja neznanih vednosti.
Poglejte Jur jev umotvor, Oskrbi si ga vsaki zbor. Poslanca, ki mislé na lov,
Pozabi glasovati, Primora hitro vstati Umetni aparat njegov.
Stoloravnitelj (boljši stololomitelj) Š .. . (pft) an waj in Pihavc imata v Kamnika v spomin kašniga pibovanja stoletnico, in zarad te, po celim Slovenskim znane slovesnosti molita kozje molitvice :
.VeMskuh
Pihavc: Ob ti prokleta kaša! Š .	: Daj se pihati !
P.: če ne, si bova usta poparila. Š.: Al’ te je res tolika kupica? P. : Kaj sva naredila ?
Š. : Zakaj se nisva na pregovor spominjala : Kaš-š-š—
P.: Kaša Or— 6r— 6r-—
S. : 23vei, pu— pu— pu—
P. : Pust me— meee zmirem ! Š. : 2o$ uti’ mi’ fein !
P. : Zdaj jo pa imava,
S.: Job imava!
P.: Vsrnili se stol!
S. : Ne pričaj zoper nas !
P.: Odpusti nam naše dolge (če bi njih ravno več ko 10 gld. ne bilo)
S. : Kakor mi odpuščamo naše solze
Obedva : Prosiva te, naj to med nami ostane, ne pričaj zoper svojiga bližniga, dragaci se bo nas — na mesti kaše pihalo ! Saj ne bova nikdar več, oj veselje preč je preč !
Slovenski.