Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 287 Boris Golec (ur .), Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem pro- storu med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019, 486 str. Po mnenju urednika, zapisanem v predgovoru k pri čujo čem zborniku razprav, se je slovenska zgodovinska stroka z vprašanji družbenih in identitetnih mobilnosti doslej soo čala razmeroma redko. Odpirala so se le nekatera vprašanja, odgovori nanje pa so bili posledi čno lahko zgolj parcialni. Člani Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU so skupaj z nekaterimi zunanjimi sodelavci skušali prese či to pomanjkljivost. V okviru triletnega temeljnega raziskovalnega projekta z naslovom Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in razpadom Habsburške monarhije so se želeli poglobljeno posvetiti tovrstnim zgo- dovinskim fenomenom. Obravnavana monografi ja prinaša rezultate njihovih raziskav. Pri definiranju raziskovalnega polja mobilnosti so se avtorji v grobem osredoto čali na tri elemente obravnavanega fenomena. Prvi se nanaša na vertikalno socialno mobilnost posameznikov ali skupin v daljših ali krajših časovnih odse- kih, drugi element predstavljajo s socialno mobilnostjo neposredno ali posredno povezane identitetne spremembe, kot tretji element pa je izpostavljena mobilnost kolektivnih identitet. Posamezne družbene in identitetne mobilnosti lahko vsebujejo razli čne elemente ali pa se v njih – kot na primer pri konfesionalni mobilnosti – lahko prepletajo vsi trije elementi. Monografi ja prinaša trinajst prispevkov, ki so razdeljeni v tri sklope, ki sledijo zgoraj omenjenim elementom. Prvi sklop se ukvarja z vprašanji socialne in iden- titetne mobilnosti plemstva (Vzpon in zaton plemstva). Miha Kosi je tako obdelal mobilnost celjske klientele (Celjska klientela. Socialna in prostorska mobilnost nižjega plemstva v službi grofov Celjskih). Na vrhuncu politi čne in ekonomske mo či je krogu njihovega plemstva pripadalo ve č kot sto posameznikov. Kot ugo- tavlja avtor je v omenjenem krogu najve čjo prosperiteto dosegalo nižje plemstvo, ki je šele pod okriljem novih gospodov doseglo socialno in materialno promocijo, medtem ko so bili predstavniki uglednih starejših ministerialnih rodbin le redko deležni tega socialnega napredka. Isto časno opozarja na njihovo veliko geografsko mobilnost ter pogosto prenašanje težiš ča njihovega delovanja v druge pokrajine oz. na druga gospostva. Dušan Kos je na primeru dveh plemiških rodbin, baronov Raigersfeldov ter grofov Gallenbergov, opozoril na interpretativne možnosti in slabosti imenjskih Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 288 knjig kot vira za socialno mobilnost plemstva (Deželne imenjske knjige in social- na mobilnost plemstva do terezijanske dav čne rektifi kacije sredi 18. stoletja). Pri tem je plasti čno prikazal, da v zgodnjem novem veku zemljiška posest ni bila ve č nujno glavni in edini vir premoženja plemstva. Posledi čno lahko upoštevanje zgolj podatkov iz imenjskih knjig ustvarja popa čeno sliko družbene mobilnosti. Social- no sliko imetnika gospostva in njegove družine lahko po njegovem prepri čanju dolo čimo le z analizo celotnega premoženja in socialnih okoliš čin, kar pa lahko storimo zgolj s pritegnitvijo dodatnih virov. Fokus svoje raziskave je Vanja Ko čevar osredoto čil na kranjske stanove (Družbena in identitetna mobilnost kranjskih deželnih stanov kot posledica protire- formacije in katoliške obnove). Na osnovi teoreti čnega instrumentarija Petra Burka, predstavljenega v knjigi History and Social Theory, je skušal družbene procese mobilnosti analizirati na podlagi treh kriterijev, in sicer glede na smer mobilnosti po družbeni lestvici, njene hitrosti ter obsega (števila) oseb vklju čenih v ta proces. Dinami čne spremembe, ki so jim bili kranjski stanovi podvrženi v burnem času protireformacije in katoliške obnove je obdelal na primerih sedmih gradníkov oz. kolektivitet, na katerih je po njegovem mnenju slonela identiteta kranjskih deželnih stanov (dežela, deželni privilegiji, Avstrijska hiša in deželni knez osebno, branik krš čanstva, Sveto rimsko cesarstvo, vera, slovenski jezik). Miha Preinfalk se je posvetil usodi habsburškega plemstva po letu 1918 (Habsburško plemstvo po letu 1918). Preinfalk ugotavlja, da je kljub formalni prepovedi uporabe plemiških nazivov habsburško plemstvo v mnogih primerih na neformalni ravni ohranjalo svojo specifi čno identiteto. Pri tem so izstopale zlasti starejše in uveljavljene rodbine, medtem ko so mlajše plemiške rodbine težje ohranjale neformalni status. Ve č težav je zlasti na Slovenskem in Češkem nekdaj nadnacionalnemu plemstvu povzro čalo prevzemanje novih nacionalnih identitet, v kar so jih silile spremenjene politi čne okoliš čine. Dokon čno zarezo predstavlja druga svetovna vojna in komunisti čne revolucije v posameznih državah, v okviru katerih je bil – tako po oceni Preinfalka – zlasti slovenski prostor izmed vseh dežel Avstro-ogrske najbolj temeljito o čiščen nekdanjega plemiškega stanu. Drugi sklop razprav (Tržani, kosezi in svobodniki) odpira prispevek Borisa Golca o identiteti v trgih, ki so na Kranjskem pospešeno nastajali v za četku zgodnjega novega veka (Novonastali zgodnjenovoveški trgi na Kranjskem in njihova identi- teta). Golec jih glede na njihov na čin nastanka tipizira v štiri skupine in ugotavlja, da nobenega zgodnjenovoveškega trga na Kranjskem ni mogo če ozna čiti kot trg v polnem pomenu besede. Pri tem poudarja, da je bilo naslavljanje posameznega naselja s trškim nazivom v mnogih primerih zgolj prestižne narave in pogosto ni imelo pravnoformalne osnove. Z razkrojem teharske koseške skupnosti se je ukvarjal Željko Oset (Teharska koseška skupnost med tradicijo in modernostjo). Skozi življenjske zgodbe posa- meznih kosezov in njihovih družin je orisal njihovo postopno nazadovanje po družbeni lestvici ter zlitje s preostalim nepriviligiranim kme čkim prebivalstvom. Z njihovo socialno degradacijo je ta socialna skupina s koreninami v srednjem veku postopoma izgubljala tudi svojo lastno identiteto. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 289 Trije prispevki se diahrono ukvarjajo z vprašanjem svobodnikov. Na osnovi virov iz druge polovice 15. stoletja in prve polovice 16. stoletja je Matjaž Bizjak (Izvor svobodnikov na Kranjskem) skušal preveriti veljavnost hipoteze, po kateri so analogno s 17. in 18. stoletjem tudi v starejših časih svobodniška imenja nastajala s podložniškim kupovanjem svobodne zemljiške posesti. Na osnovi najstarejših imenjskih knjig, reformiranih urbarjev ter nekaterih ohranjenih fevdnih knjig, je avtorju na primeru nekaterih imenjih uspelo pokazati na dolo čeno stopnjo istovet- nosti posameznikov ali posameznih rodbin na imenjih skozi obravnavano časovno obdobje, s čimer je vsaj v grobem okviru potrjena izhodiš čna teza. Na osnovi dveh imenjskih knjig, ki pokrivata časovni razpon od 1546 do 1661, je Miha Seru čnik analiziral pojavnost svobodniških imenj (Imenjska knji- ga in kranjski svobodniki v 16. in 17. stoletju), na primeru treh naselij (Dob pri Domžalah, Tihaboj in Va če) pa tudi dinamiko lastniških menjav teh imenj. Po pojavnosti svobodniških imenj izstopa zlasti vzhodna Gorenjska, medtem ko je število takih imenj na Notranjskem in Dolenjskem bistveno manjše, v Suhi krajini in na Ko čevskem pa jih sploh ne najdemo. V vseh treh prese čnih naseljih je mo č slediti živahnemu lastniškemu menjavanju imenj. V časovnem razponu med 1662 in 1757 pa je imenjske knjige skozi prizmo svobodnikov analiziral Žiga Zwitter (Prispevek k poznavanju svobodnikov na Kranjskem od sredine 17. do sredine 18. stoletja). Osredoto čil se je predvsem na analizo prostorske razporeditve svobodnikov znotraj dežele ter na njihovo števil čnost, pri čemer je ob pritegnitvi nekaterih drugih virov lahko prišel do zgolj nejasne in diferencirane slike. Po njegovem prepri čanju nam dosedanja stopnja razumevanja in uvida v kompleksno problematiko svobodniških imenj, ki je pogojena s specifi ko osebnih situacij in odvisnosti od zunanjih dejavnikov, še ne omogo ča nedvoumne interpretacije pomembnejših prostorskih in časovnih zgostitev svobodnikov. Zadnji sklop razprav preizprašuje družbeno mobilnost skozi prizmo izo- brazbe, konfesionalnosti in narodne identitete (Izobrazba, konfesionalnost in narodna identiteta). Neva Makuc je odprla vprašanje o vlogi izobraževanja pri socialni mobilnosti (Novoveška družbena mobilnost v lu či šolstva notranje- avstrijskih dežel) ter se osredoto čila zlasti na vlogo ljubljanskega jezuitskega kolegija. Zaradi specifi čnega ustroja in organizacije dela je jezuitsko šolstvo bistveno olajšalo progresivno družbeno mobilnost u čencev, ki so po kon čanem šolanju svoje poklicne kariere lahko gradili tako v sami Cerkvi kot tudi izven cerkvenih institucij. Vprašanju vklju čevanja posameznikov drugih veroizpovedi v tedanjo družbo se posve ča Boris Golec (Integracija vzhodnih kristjanov in muslimanov v družbo na Slovenskem med 16. in 19. stoletjem). S svojo razpravo je skušal predvsem zapolniti raziskovalno vrzel. Dosedanje slovenske raziskave zgodnjenovoveških imigracij so se namre č osredoto čale predvsem na kronologijo in dinamiko prihajanja posa- meznikov in skupin, zanemarjale pa so procese, ki so jim bili imigranti podvrženi po prihodu. Kljub pritegnitvi virov lokalne provenience (urbarji, katastri, listine) se avtor zaveda pomanjkanja relevantnih virov. Kot poudarja sam je podana slika lahko zgolj grobi osnutek in dobro izhodiš če za nadaljnje raziskave. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 290 S prestopanjem med razli čnimi veroizpovedmi se je ukvarjala tudi Lilijana Žnidarši č Golec (Konfesionalna mobilnost na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Katoli čani, luterani, kalvinci, judje). Študija obsega širše časovno obdobje od dvajsetih let 16. stoletja do sredine 18. stoletja ter obravnava verske prestope v razli čnih družbenih skupinah, od duhovš čine, plemstva in meš čanstva pa vse do kme čkega prebivalstva ter najnižjih družbenih skupin (služin čad, dekle, hlapci). Tudi Žnidarši č Golčeva izpostavlja pomanjkljivost ohranjenih virov, saj nam zelo redko govorijo o notranjih vzgibih, ki so posameznika privedli do tako drasti čnih korakov. Prav ta „redkobesednost“ predstavlja tudi glavno mejo obstoje čih virov za analizo konfesionalne mobilnosti. Zbornik se zaklju čuje s teoreti čno razpravo Sebastjana Vöröša (Prebujena Trnuljčica: (narodna) identiteta med kontinuiteto in kontingenco), v center katere avtor postavlja vprašanje osebne identitete. Z naslonitvijo na nekatere teze francoske- ga fi lozofa Mauricea Merleau-Pontyja je želel izdelati pojmovni okvir, s pomo čjo katerega bi bilo možno iskati vmesne poti med dvema skrajnima koncepcijama identitete (deterministi čna, konstruktivisti čna) ter tako ponuditi alternativni pogled na odnos med človekom in svetom. Na ta na čin se po avtorjevem mnenju odpirajo tudi zanimive teoretske izto čnice za obravnavanje afektivnih, motivacijskih in vedenjskih momentov človekovega obstoja. Trinajst razprav o razli čnih vidikih družbene in identitetne mobilnosti med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem prinaša obilo novih pogledov na obravna- vani fenomen. Vsebinsko raznovrstna besedila je težko spraviti na en sam skupni imenovalcev, kar pa že v osnovi ni niti bila ambicija raziskovalnega projekta. V bistveno ve čji meri predstavljajo pri čujo če razprave prepotrebno introspekcijo v kompleksen sklop vprašanj, na katere pa – kot priznavajo mnogi avtorji – lahko (za časno) dajemo zgolj delne odgovore. Kljub temu ni vrednost monografi je ni č manjša. Ali kot je Darja Miheli č poudarila v svoji recenziji: „Monografi ja temelji v veliki meri na manj znanih objavljenih virih in arhivskem rokopisnem gradivu. Istočasno odpira in rešuje številna vprašanja, nakazuje pa tudi nekatere tehni čne rešitve in nove raziskovalne izzive!“ Janez Mlinar