Poštnina plačana v gotovini.
S ped. in abb. pot. s. Gr.
UREDNIŠTVO in UPRAVA v Gorici v ulici Orzoni štev. 38 — Cena oglasom po dogovoru.
KATOLIŠKI TEDNIK
IZIDE VSAK ČETRTEK
Poitni čekovni raiun i*. 11/50H
Leto 11. Štev. 27
GORICA DNE 4. JULljA 1946.
Cena L. 4.—
Hudobija prihaja iz srca
Naš božji Učenik je dejal, da prihaja vse dobro in vse hudo človeka iz njegovega srca. iz njegove notranjosti. Da je to resnično, prav lahko spoznamo iz dejstva, da mora človek pri vsakem dejanju, za katero je odgovoren, to dejanje spoznati in ga tudi prostovoljno hoteti. Zato je glede hudobije v bistvu notranji greh isti kakor zunanji, tudi tedaj, ko bi se zunanje dejanje prostovoljno opustilo, ali pa bi bilo kakor koli ovirano ali preprečeno.
Tako n. pr. ima isti greh, kdor je mislil ukrasti gotovo vsoto, kakor tisti, lci jo je res ukradel, četudi bi prvi tatvino opustil. Razlika med tema grehoma obstoji le v tem, da tistemu, ki je mislil krasti, pa ni ukradel, zadostuje, da tako misel obžaluje, medtem ko mora tisti, ki jo enako vsoto res ukradel, to vsoto tudi gospodarju vrniti in bi ne zadostovalo, se tatvine pri spovedi obtožiti in se je ke.;yti.
To velja splošno tudi glede drugih grehov, ki so le notranji
Zato 13og prepoveduje ne le neči sta zunanja dejanja, temveč tudi želje po takih dejanjih, ako se jih zavedamo in se prostovoljno v njih pomudimo.
Ko Bog prepoveduje želje po tuji ženi, hoče s tem ščititi čednost poročenih in neporočenih.
Mož, ki je poročen, mora svojo zvestobo do svojo žene tudi s tem pokazati, da ne kaže nikakega grjsnega zanimanja za druge ženske niti v prostovoljnih željah in mislih. Prvič radi tega, ker so že same na sebi v isti meri grešne, kakor zunanja dejanja, drugič pa radi nevarnosti, da zares privedejo do zunanjih grehov in tako do neljubih zapleiljajev in pravih obveznosti.
Kako lepa ji; ta plemenita zvestoba moža do žene. Kako hvaležna je žena možu za tako zvestobo in kako jo skuša, kjer koli more, poplačati. Ravno ista postava velja za ženo: »Ne želi svoje bližnje soproga!« Ker je dostojanstvo moža in žene glede človeške narave isto in ker je zakrament svetega zakona za oba ista velika skrivnost, mora žena krotiti svoje želje, ki bi nastale kot skušujave, m se še bolj izogibati vsakega pogleda, vsake besede, vsakiga lišpa, vsakega vedenja, ki bi bilo moškim v spoliko in njej sami nevarno.
molitev in dobrih del posebej, pač pa smo združili vse v razne molitve m »dobra dela« ter pustili le glavne stvari. Pripomniti pa moramo, du se je v maju marsikaj dobrega napravilo za narod, kar ni zapisanega in se sploh z besedami povedati ne da. Hvala Bogu! V veliko tolažbo nam je, rta je med našim ljudstvom še toliko dobrih duš, zaradi katerih bo Bog prizanesel nam vsem. — Duhovni šopek, ki ga je poslalo do 25. junija 41 duhovni j in par zavodov, obsega: sv. maše 20 82tf sv. obhajila 15 511 rož ui venci 28 455 žrtve 33 3(51 dobra dela 5 428 ure češčenja 2 181 devetnevnice 725 razne molitve 151.259.
Posebno nas je ganilo sodelova i je otrok pri duhovni akcij'. Koliko majhnih žrtvic so položili na oltar Marijin za naš narod! Še so o-troci, ki poznajo žrtve vkljub materialističnemu duhu, ki prodira vsepovsod. Bolniki so darovali svoje trpljenje, delavci svoje delovne ure v namon duhovne akcije. Mnogo miloščine je bilo razdeljene v ta
! namen. V neki duhovniji v coni B j so dobri verniki nabraL 510rJ lir za J sy. maše za naš narod. — Niso pa sodelovali pri majski akciji ie otro ci m ženske, tud: moški so pomagali. Zanimivo je tudi to, da je bilo mnogo molitev in žrtev opravljenih za sv. četa in za našega škofa, naj-brže kot odgovor na ostudno zasramovanje po časopisju in na mitingih. Dobri ljudje čutijo, da brez papeža in škofa ni pravega krščanstva in da je zasramovanje božjih namestnikov vir prekletstva za vsak narod. Zanimivo je tudi to, da je molitev zrastla iz njih samih, ne da bi jih kdo k timu priganjal.
To je kratko poročilo o majski duhovni akciji z naš narod. Lepše bi bila lahko uspela, a vendar smo Bogu hvaležni, da je ta prvi poizkus imel tak odmev pri dobrih ljudeh. Marija nas ne bo zavrgla, ča se bomo zatekali k njej za pomoč. Seveda z molitvijo za narod ne smemo prenehati. Vztrajala moramo in moliti še naprej. Radi dobrih bo Marija izprosila,, uain vsem boljše čase, v katerih bomo spravljeni med seboj in z Bogom skupno zapeli zahvalno pesem za varstvo v teh viharnih dneh.
/Z ŽIVLJENJA CERKVE
Poročilo o majski duhovni akciji
Z majem je končala duhovna i k-cija za noš ubogi siovenski narod, da bi ostal zvest Bogu in pravi Kristusovi Cerkvi. Setveda tako zvest, kot želi Kristus, t.j. da bi Slovenci ostali trdno priklenjeni na Pe trovo skalo-papeža potom syojih škofov in duhovnikov. Kdor bi zvestobo Bogu pojmoval drugače, kdor bi hotel biti katoličan brez papeža in škofa, bi bil na napačni poti in bi klical nad narod samo nesrečo.
Z majsko akcijo smo hoteli med našimi ljudmi vzbuditi zavest, da je treba za narod tudi moliti. Nadejamo se, da so se povsod za akcijo zavzeli, le poročil nismo prejeli od povsod. Iz nekaterih krajev, kjer navadno največ kričijo o ljubezni do naroda, ni niti glasu. Iz drugih krajev obeh con pa so nam poslali duhovne šopke, ki dokazujejo, ka ko bi radi dobri ljudje priklicali na naš narod vso polnost božjega blagoslova. Ne bomo navajali krajev po imenu, ker bi v coni B tudi radi tega lahko imeli ljudje sitnosti. Tudi ne bomo navedli vseh raznih
Petega julija (v bogoslužju 7. VII.) bomo praznovali god svetih bratov Cirilu in Metoda. Naj danes spregovorimo o naših blagovestni kih. Več kot tisoč let je, odkar sta prinesla Slovanom Kristusovo bla-govest in z njo knjigo v domači besedi. Tako sta nam odprla pot do kulture .
»Pusti vse m hodi za menoj!« je zaslišal Metod, knez — upravitelj slovenske pokrajine v Macedoniji. Glas božji mu je dalje govoril: »V samoto te bom popeljal in. tam bom govoril tvoji duši.« In Metod je zapustil posvetni sijaj ic. odšel v samostan na goro Olimp; za njim je prišel tudi njegov brat Konstantin - Ciril, knjižničar Hagi-je Sofije. V tišini in samoti sta molila in pela čisto in nedolžno pesem svete mladosti Bogu in sve ti Bogorodici. Njiju molitev je bila prijetna pred obličjem Gospodovim.
In sklonila se je Mati božja k njima, ki sta bila čistega srca in blage volje. Bivši namestnik je postal majhen ob roki Marijini in u-čeni knjižničar je ponižno sklonil glavo ob sveti Bogorodici. Mati bo žja ju je izbrala in izoblikovala za apostola njej posebno milega naroda. In zopet sta začula glas božji: »Izvolil sem vaju za svoj vinograd!«
Razodel se je Bog, ki uslišuje molitev’ svojih služabnikov, in sveta brata sta pričela pisati v milem slovenskem jeziku evangeljske besede: »V začetku je bila Beseda in Bog je bila Beseda.« Skrbno in vestno sta prevedla sve!:e knjige za veliko poslanstvo, ki ga jima je odločila božja previdnost.
Napočilo je loto Gospodovo 863. Sončna pomlad se je razlila tedaj preko slovenskih pokrajin in plula čez nje; sveta solunska brata sta širila blagovest ljubezni in miru. V bratski ljubezni sta se združili Moravska in Panonija. Lepo je bilo tedaj za slovenske in slovanske kraje od Alp do Karpatov. Iz sre je izginila zima. Ljudstvo je v milem materinem jeziku pelo in molilo, slavilo Boga in sladko Bogoro dico.
Nemško oko pa je zrlo mrko... Toda sveta brata sta hitel?, z de lom. Žetev je bila prebogata. Javljali so so mladci, da bi postali duhovniki. Svetnika sta hod.la od kraja do kraja, povsod učila in dobrote delila. Še bolj mrko je zrlo nemško oko...
Svela brata pa sta pohitela v
Rim. Rim je odgovoril katoliško-Apostolik je potrdil njuno delo in slovansko bogoslužje. Kot v dar pa je smel sprejeti Rim mrtvo srce apostola božjega sv. Cirila, kakor tudi njegovo oporoko:	»O Bog,
združi vse narode v edinosti in stori ljudstvo složno in edino v resnič--' ni veri in veroizpovedi.«
Bratova oporoka je bila sveta zlasti Metodu. Zopet so ga pozdravile slovanske ravni, a zopet se je vrnil v Rim, da docela izpolni oporoko Cirilovo. Ob bratovem grobu je sprejel na svoja ramena novo treme. Kot nadškof moravsko-pa-noski je sprejel delo in odgovornost za slovenske pokrajine ud Morave do Srema. Ob bratovem grobu j“ dobil tudi uovo moč. In ni varčeval z njo. S toplim srcem je delil, «, polnimi rokami sipal in delal za dva. Ljudstvo je cenilo bi igo vest svobode. V dolinah in na holmih so rasla svetišča, cerkvice m cerkve. Knezi Rastislav, Svetopolk in Kocelj so jih zidali, ljudstvo jim je pomagalo radostnih src; Metod pa jih jo blagoslavljal in posvečeval. Mogočno m svečano se je vršilo v njih slovansko bogoslužje. Mrko je gledalo nemško oko... Neizmerno trpljenje se je zlih nad Metoda m slovanske rodove.
Kdor je velik, trpi; vsako veliko tlelo mora biti zapečateno s trpljenjem. To je vedel Metod in bil je velik. Sovražili so ga, sumničili in obrekovali pred cerkvijo in svetom. Vrgli so ga v ječo. Med slovanska kneze se je vrinila nesloga. Čez lepe slovanske ravni je legla senca. Nemi so hodili ljudje po prelepi zemlji. Zamrl je smeb na ustnicah deklet; vesela pesem in jasen vrisk nista več polnila tihih večerov. Trudni so bili koraki mož. ki se hodili skozi polja kot bi ne videli, kako bogat sad obeta. Ob križih in znamenjih Bogorodice so molile matere s svojimi malimi. — >;L-smih so nas, o Gospod! O sveta Bogorodica, prosi za nas, vrni narn očeta!«
Blagovoslmk Metod pa je trpel v ječi že več kot dve leti in zato ni bilo pomladne pesmi v dušah pa nonskih Slovencev, ki jim jo sveti mož prižgal luč prave vere. Ni je bilo. Na slovanske ravni je legal težek mrak.	(Nadaljevanje)
Izšel je 4. zvezek Božjih vrelcev (štev. 7-8). Posvečen je sv. Cirilu in Metodu. Vsebina je aktualna. Dobite ga za 20 lir v stolnem župnišču in v Kat. knjigarni v Gorici.
Posvečenje
•tovomašnikov
Prevzv. g. nadškof je na praznik Srca J. posvetil v cerkvi Srca J. e-najst novomašnikov zn našo škofijo, med katerimi je 8 Slovencev. Posvečenju je prisostvovale mnogo duhovnikov m sorodnikov. Po končanih obredih je prevzv. imel nagovor v obeli jezikih. V slovenskem nagovoru je prav posebno čestital staršem, ki dajejo Bogu v dar svojo sinove.
Isti dan so prejeli zakrament s'', mašuiškega posvečenja v Trstu no-•'omašuik tržaške škofije, mod katerimi so en Slovenec in dva Hrvata, v Hrušici pa trije novomašniki Slovenci roške škofije.
Vsem novomaš mikom čestitam * in želimo, da bi bili res pravi Kristusovi borci med našim ljudstvom.
Iz Slovenije
Birmo v ljubljanski stolnici J"> delil letos mons. Ujčič, beograjski nadškof in naš rojak iz Istre, na Linkoštni ponedeljek.
Birmovanje so imeli zadnji teden maja v Beli Krajini. Izvršilo se je v najlepšem redu. Cerkve so bile povsod lepo okrašene in zvoi.ovi so slovesno pritrkovali od ranega jutra do poznega večera. Birmancev je bilo vseh v belokranjski dekaniji točno 49C0. Birmoval je zagrebški pomožni škof g. dr. Josip Lah. K birmi je prišlo tudi precej Hrvatov iž obmejnih župnij. Bolečina birmancev7 pa je bila, pristavlja »0-znanilo«, da jim botri niso mogli dati molitvenikov, ker jih ni dobiti.
Šmarnice so bile na Krarjskem povsod živa slika hvaležnosti iu zaupanja do Marije. Posebno lepe ^0 bile tam, kjer mod vojsko niso imeli duhovnikov. V Ljubljani so se cerkve vsak dan bolj polnile in stolnica zadnje dni sploh m mogla sprejeti vseh obiskovalcev.
Ko beremo taka poročila o verskem življenju med Slovenci na Kranjskem, nam vendarle raste u-panje, da slovenski narod tudi v lej uri ne bo klonil in bo ohranil vero svoj i h očetov. Obenem pa se nam utrjuje prepričanje, da seda nji režim V Sloveniji ni po volji slovenskega naroda, temveč se vzdržuje samo po nasilju nekaterih posameznikov.
Vemo, da L’ N Rti A pošilja papir Jugoslaviji m da so ga tudi Sloveniji nakazali precejšnjo kuličino. Vemo tudi, da so ta papir odstopili nekaterim časopisom v Trst. Sto ton so ga poslali. Vemo tudi. da v Jugoslaviji marsičesa primanjkuje. Toda tega ne vemo, zakaj primanjkuje papirja ravno za molitvenik*? m za katekizme.
Polne cerkve v Sloveniji pričajo, da protiverska borba še ni prišla tako daleč, da bi se cerkve zaprle in vsi duhovniki odstranili. Pričajo pa tudi o veliki stiski naroda. k\ najde le pri Bogu še tolažbo.
Mladina, ki bo prišla iz sedanjih šol, gotovo ne bo več polnila cerkve. Rusija uči!
Ameriški bojevniki - misijonarji
V	Združ. državah v Ameriki je dve sto bivših vojakov zaprosilo za sprejem v Družbo za zunanje misijone. Do te odločitve jo vojaki privedel junaški zgled misijonarjev, ki so jih občudovali po raznih predelih sveta, kamor jili je zanesla vojna. — Vsi zavodi za novince omenjeno družbe so prenapolnjeni s kandidati. Zo do sept. 1945 je bilo sprejetih 328 odraslih fantov, ki so se odločili za misijone. Tem se zdaj pridružijo še zgoraj omenjeni vojaki, ki hočejo stopiti v Kristusovo armado kot borci v prvih črtah.
Iz nadškofijske pisarne
V pojasnitev tega, kar pišejo i azni časopisi glede cerkvenih kazni, katerim zapadejo vsi pisci iu sodelavci časopisov, ki na padajo prevzv. g. nadškofa, navajamo:
1. Na podlagi cerkvenega zakonika člen 2331,	2	in	člen 2344
je prevzv. g. nadškof s težkim srcem objavil 20. junija 1944i kazen izobčenju, kateri takoj zapadejo vsi, ki pišejo v časopise proti najvišjemu pastirju v škofiji ali ki hočejo podložnike hujskati k sovraštvu proti njemu ali ki imajo namen ovira ti prosto izvrševanje škofovske oblasti in poslanstva.
Ista kazen zadene tudi lavna-telje in odgovorne urednike dnevnikov in tednikov, ki objavljajo v svojih listih lake članka ali od drugih zahtevajo in jih podpirajo, da jih pišejo ali objavljajo.
Oproščen je takih kazni je pridržano g. nadškofu.
2. Tako zapadejo takojšnji kazni izobčenja, ki je tudi pridržana g. nadškofu, vsi oni, ki prirejajo zborovanja ali mitinge z namenom, da se zaganjajo proti škofijski oblasti in hujskajo vernike proti njej ali pa jih z grožnjami silijo, da podpisujejo razne izjave in proteste proti postavnemu škofijskemu pastirju.
3. Osebe, ki so 10. junija v Solkanu kamenjale g. nadškofa, so že s samim dejanjem zapadle izobčenju, ki je na poseben način pridržana sv. stolici (kan. 2343).	^
Ta objava naj služi v obvestilo z vsemi olajšavami, ki jih navaja cerkveni zakonik.
Krivci se lahko z vsem zaupanjem obrnejo do prevzv. g. nadškofa, ki jih bo rad odvezal (»d vseh kazni, če bodo le resno pripravljeni, izpolniti v zadoščenje vse, kar predpisuje cerkvena postava.
Pedagogika na sovjetskih učiteljiščih
Pedagogika je nauk o pravi vzgoji. Na učiteljiščih jo predavajo kot poseben predmet, saj je vendar prav, da. so bodoči učitelji poučeni, kako jo treba pravilno vzgajati o-troko. Zato je nad vse poučno poznati program pedagogike na sovjetskih ljudskih štlah Program, kakor ga prinaša neka publikacija italijanskega solskega ministrstva, se glasi:
»Točke, ki naj s<j razvijejo v programu, so sledeče:	protiverska
vzgoja; protiverska vzgoja m njena izpeljava v različnih dobah pouka; znanstvena razlaga naravnih in socialnih pojavov v soli ter dokazovanje o škodi, ki ji zadajejo predsodki in praznoverje; razlaga zgodovinskih početkov ven tva iu njegovega reakcionarnega značaja; protiverska vzgoja izven šole; brezbožni razgovori, kolektivno dole, protiverske predstave, shodi, izleti itd.«
S tem brezbožnim programom so vzgaja naraščaj novih sovjetskih učiteljev.
MESEČNA OBNOVA za može in fante
pri Sv. Antonu v soboto zvečer ob 8.30. Prilika za sv. spoved.
Ta pobožnost se vrši vsako sobo-lo pred prvo nedeljo v mesecu.
za žene istotam vsako sredo pred prvim petkom ob 4. uri pop.
za dekleta
bo v potek 12. 7. ob 8.30 uri zvečer v zavodu Notro Dame iu naslednje jutro ob 6.30. uri
Tržaški škof svojim vernikom
Ljubljenim vernikom slovenske in hrvatske narodnosti.
Predno sem napisal to pismo, sem mnogo razmišljal. Če bi šlo samo za mojo osebo, ne bi napisal niti črke. Tisti, ki prihajajo k vam, da vam govore, se zavedajo, da lažejo; njim ne morem storili drugega, kot da jnn odpuščam, kakor tudi iz srca storim. Premnogi poznajo mene in moje delo in zato ne morejo verjeti obrekovanju. Možno pa je, da mnogi verniki v dobri veri verujejo lažnivim izmišljotinam, ki jih trosijo o meni sovražniki cerkve. Prav za te pišem, ker bi rad preprečil, da bi bile njihove duše zastrujiljene. Kdor me pozna, bo vedel, da o sebi ne bi na noben na čin govoril. A da moj molk ne bo sokriv dušne škode, bom govoril in povedal samo to, kar je nujno potrebno. ;
Obtožujejo' me, da sem bil fašist m Slovanom nasproten.
1. Italijani in Slovani, ki me poznajo, odkar sem bil posvečen v duhovnika, lahko povedo, da moj'a čustva niso bila fašistom naklonjena in da sem na sožitje Italijanov in Slovanov zmeraj pravično gledal. Obžaloval sem od prvega trenutka načrte o preganjanju, ki je bilo prati njim zamišljeno, kakor tudi zapiranje šol, zatiranje tiska in prepoved združevanja. Takrat sem bit še preprost duhovnik. Italijani in Slovani, ki so mi bili v bližini in prijalelji, to dobro vedo. Mnogo jih še živi in jih lahko vprašate.
2. I*o rimsko msem nikdar pozdravil, ne kot mlad duhovnik ne pozneje. Skromno znamenje, da nisem bil suženjskega duha. Verjetno pa je, da mnogo tistih, ki govore proti meni, je to storilo, dasi le iz strahu.
3. Malo prej ko sem bil imenovan za škofa, so mi grozili z ječo in konfinacijo, ker sem delal v Katoliški akciji in branil papeža v času boja proti Katoliški akciji (1. 1931). Tak prijatelj fašistov sem bil. V Poli se bodo tega še spominjali. Moje tamkajšnje delo je znano, saj sem bil vedno med ljudstvom. Bil sem »kaplan za okoliško ljudstvo.«
4. Za moje imenovanje v Trst je bilo potrebno — kot za vse škofe v smislu konkordata — privoljenje vlade. Predno je kdo o tem kaj vedel, najmanj pa vlada, sem imel v rokah od Svete Stolice obvestilo e svojem imenovanju. Rotil sem svetega očeta, naj me ne pošilja v Trst, ker sem čutil, da je to mesto vse pretežko za moje revne zmožnosti. Sveti oče mi je ukazal, naj breme sprejmem. Hoteli so poslati sem koga iz teh krajev, da bo ljudstvo zadovoljno. Šele po vsem tem jo bilo zaprošeno vladno odobre-nje. To jo zgodovina. Vse ostalo je obrekovanje, ki je že smešno.
5. Komaj sem prišel v Trst, sem takoj ukazal, naj se brez mojega dovoljenja v rabi jezika v cerkvi nič 110 spreminja. To pa zato, da bi zavrl pritisk na posamezne duhovnike na škodo slovanskih jezikov.
6. Malo dni po mojem prihodu v Trst je prišel v Trst Mussolini (20. soptembra 1938), ki je imel svoj znani govor o rasah in si je privoščil nekaj žaljivih besed tudi na račun svetega očeta. Dan na to sem ga pričakal pri Sv. Justu m ga vprašal pojasnila o omenjenih besodah.
7. Po treh mesecih sem šel v Rim in prosil za avdienco pri Mussoliniju (takrat sem ga videl drugič in zadnjič), da govorim v prid dveh zadev: za judovsko in slovansko. Glede Slovanov sem ga prosil, naj pritisk ustavi. Naročil mi je, naj povem dvema prefektoma in dvema »federaloma« v Trstu in Poli, da jo on nasproten takim sistemom. Jaz sem to storil, a ni bilo mkakega zboljšanja. To sta bila dva stika z Mussolinijem in taki so bili takrat moji nameni.
8. Toga svojega nastopa v obrambo Slovanov nisem nikdar spremenil. Pri svojih kanoničnih vizitaci-jah sera vedno bral pridige v slovenščini in hrvaščini v navzočnosti političnih in vojaških cblasti, ki s tem niso bile vedno zadovoljne. Na Bazovici se bodo morda še spominjali nekega mojega razgovora s političnimi oblastniki v župnišču v navzočnosti prič, ko sem
zavračal napade na Slovence in branil njih pravice.
9. Moja brarnba slovanske duhovščine, ki je bila tožena in prizadeta, je bila neprestana j n večkrat u-činkovita. Šel sem večkrat prav na osrednjo oblast in zahteval pravice. Prizadeti duhovniki to vedo in jih lahko vprašate.
10. Slovansko ljudstvo je našlo v škefu pravičnega branitelja. Ni jih malo, ki so se zatekali k meni ali neposredno ali po svojih župnikih. Vsi so našli naprošeno zaslombo. Mnogo jih mora še živeti in ti so bodo tega še spominjali. Duhovniki, ki so mi dan za dnevom jaisali in prosili pomoči za svoje vernike, so tudi še živi in lahko povedo. Skrivoma sem pomagal internirancem v Gonarsu, obiskal sem (vsi se spominjamo - op. rr.) taborišče v Fraschette (Alatii), kjer sem razdelil precejšnje vsete. Tam sem tudi s krepkim protestom dosegel spremembo uprave. Obiskal sem toborišče v Cairomon-tenotte (Savona), kamor sem tudi nesel denarno pomoč. Tam sem tudi z generalnim nadzornikom v navzočnosti internirancev protestiral zaradi ravnanja z njimi. Vse to lahko pričajo tisti, ki so bili tamkaj zaprti. Bili so Slovani.
11. Protestiral sem proti strahotam v Bellosguardo. Nisem protestiral samo tukaj, šel sem tudi v Rim, kjer sem izzval dve preiskavi in procejšnje razburjenje med odgovornimi činitelji. Teh bo še precej pri življenju in se bodo tega spominjali, saj so bili mnogi rešeni po mojem posredovanju. Proti uporabi znane skrinje, psov 111 drugih metod, ki so ubogim žrtvam dobro znano, sem glasno in z gnevom brez prizanašanja protestiral.
12. Ob požigu vsake kraške vasi, začenši prav pri prvih v moji škofiji Ostrožno Brdo in Suhorje, sem protestiral osebno in pismeno. Spominjam se, da mi je rekel prefekt, da je bil zaradi mojega protesta za daljo časa ukinjen ta zločinski sistem.
13. Ko je izbruhnila vojna z Jugoslavijo, je bila ukazana takojšnja izpraznitev obmejnih krajev. Tisto usodno jutro so ljudje videli svojega škofa hoditi od vasi do vasi s solzami v očeh sredi trpečega ljudstva.
14. Ob tisti priliki --- bila je velika sobota — je prišel k meni visok funkcionar in mi prinesel odlok, cla naj ukinem po vseh cerkvah pridige in petje v slovanskih jezikih. Odgovoril sem mu, da me lahko da zapreti, a da takega ukaza no bom izvedel ne takrat in ne sicer. Ze prej enkrat mi je župnik iz Barkovelj telefoniral v soboto ve-čor, da bodo dan kasneje s silo preprečili slovenske pridige po mestnih cerkvah. Ukazal sem, naj se pridiga kot vedno in da prevzamem odgovornost jaz. Zi prosil fcm, naj se v imenu svobode bogočastja z varnostnimi organi zaščitijo cerkve. To se je tudi takej zgodilo. Slovenska pridiga je ostala.
15. Ko je bil pripravljen proces Izrednega sodišča v Trstu proti skupini Slovencev, med katerimi je bil tudi komunist Tomažič, sem pisal skupaj z nadškofom gon-škim Mussoliniju in som poslal po poslaniku svetemu očetu nujen poziv, naj posreduje. Dobil sem zagotovilo, da je to storil 4 nemudoma. Bil sem obveščen po prefektu
— bil je takrat Tamburini —, da mu je tefefoniiral Mussolini in znižal število smrtnih obsodb in dostavil — kot da bi mu bilo nedležno
— tudi motiv: pritisk škofov.
16. 1. oktobra 1943 se je pričela prem strašna čistka po Istri od strani S. S. Dne 2. oktobra sem bil jaz že v Šmarju pri Kopru, ki je še gorelo in sem nudil najnujnejšo pomoč. Dne 3. oktobra sem se u deležil prvih pogrebnih obredov padlih partizanov na pokopališču v Lazaretu — Rižani, ko so hodili mimo še Nemci in so redki pri šotni pobegnili. Hodil sem okoli med vojaškimi kolonami in boji po vsoj Istri in som večkrat prehitel Nemce, da som preprečil zlo. Posredoval sem pri poveljstvih, kadar sem mogel, prepeljal ranjenega partizana v bolnico in drugo osebo — tu-ui iz partizanskih vrst — sem spravil na varuo, Nemci so me pa začudeno glodali. Ko sem se vrnil
v Trst, sem silno protestiral pred poveljnikom Gestapo polkovnikom Weissmannom in poslal namestniku gauleiterja podrobno poročilo. Ko jo poveljnik SS. Globočnik 1 o pore čilo proučil, je prišel k meni, kor ga je poročilo hudo zadelo. Naročil sem zbiranje obleke in denarja v mestu iu hrane po deželi, kar je rodilo nepričakovane uepe-he. To jo bila prva pomoč, ki je dosegla ubogo prizadeto ljudstvo. To ljudstvo je slovansko.
17. Od takrat naprej pa svojih potov nisem več štel. Hotel sem biti pogostno med prizadetim slovanskim ljudstvom. Prošenj na oblast' jo bilo brez števila. Protestiral cem neprestano pismeno in v govorih, ki som jih imel po vseh cerkvah, posebno pa pri Sv. Justu in pri Novem sv. Antonu, kjer pač nisem skrival svojih misli pred poslušalstvom, ki je polnilo cerkev. Prefekt in drugo osebe dobrih namenov so me večkrat obveščali, da mo nemška policija nadzoruje, da me jo že naveličana in da me nnsli internirati. Vsem som odgovarjal, da jo ti bila moja dolžnost in msem mogel drugače. Ko je bilo ustreljenih čez 70 oseb na strelišča na Opčinah m so jih 50 obesili v Via Ghega, sem protestiral pismeno z ostrimi bese dami. Jaz sem bil prvi, ki um šel malo ur po usmrtitvi z užaloščenim srcem na strelišče na Opčinah Nihče si tisti dan. ni upal gc -variti ali se približati tistemu kraju. Gpo minjam se, da mi na Opčinah iz strahu nihče ni hotel odgovarjati na vprašanja niti ne mo spremljati na strelišče.
18. Naj bo dovolj. Hotel sem po jasniti le nekaj dejstev, ki se tičejo slovanskega prebivalstva. Povedal sem le »nekaj«, da pokažem, kakšen prijatelj fašistov jo lil vaš škof in kako je bil proti Slovanom.
19. Gotovo imate zaupanje v svoje slovenske in hrvatske duhovnike. Lahko jih povprašate. Mislim, da ni niti enega, ki ne bi bil oseb no poznal kako podrobnosti iz tega
PARIZ. Kaj delajo zunanji miir-siri štirih velesil pri mirovnih predpogajanjih? — Pri začetku, ko so določali dnevni red, je šlo vse nekam gladko. A pri sejah samih, ki se vršijo dvakrat na dan — zjutraj uradne, popoldne pa neuradne ob kozarcu piva in v dimu cigar, se je začelo zatikati. Ako rečejo drugi, da bi bilo treba zadevo v< j-ne odškodnine tako urediti, pravi Molotov, da ne tako, ampak drugače; ako se drugi združijo recimo na obravnavo vprašanja, komu naj pripade Dodelcanez, pravi Molotov, da ne še, ker mora o tej zadevi do bili še neke podatke in da naj obravnavajo rajši zadevo italijanskih kolonij. Ako zahtevajo zavezniki, naj bo Donava plovna za vse Ir d je vseh držav, pravi Molotov, da se to samo ob sebi razume, a cla. bi se to dejalo na zapisnik, ki bi ob vezoval vse pogodbenike, sovjetski zastopnik nikakor noče dovolil, češ cla je dovolj le izraziti zaupanje v pravičnost vseh držav, ki so ob obalah Donave. Če pravi M ib -tov, cla bi se vprašanje Trsta najenostavnejše rešilo, ako se po zgledu v drugih krajih prebivalstvo ut silno preseli v Italijo, spet drugi nočejo o tem nič slišati in Italija pošilja ono spomenico za drugo v Pariz, da nikdar ne bo podpisala miru, ki bi ji vzel italijanska mesta v Julijski krajini. Zato je g. Bevii že postal nevoljen in je po 40 minutah brezpoldne seje dne 25.6. rokel, cla se mu zdi, da igrajo vsi skupaj burko — mi bi rekli: slepe miši. — Da bi drug drugega omehčali, se včasih povabijo tudi na večerjo, kjer upajo, cla bo njih nasprotnik v prijateljskem pogovoru popustil v stvareh, v katerih pri uradnem sestanku ni hotel popustiti. A diplo mati znajo tudi pri takih prilikah z najprijaznejšimi besedami vztrajati pri svojem stališču. Zadnje novice torej no obetajo, da bi iz te moke postal dober kruh. Zakaj? Že najbrž nismo še dovolj pokore na redili za grehe zadnjih stoletij; nasprotno, še nove grehe nakladamo. Zato nam Bog miru še no nakloni, da bi so oddahnili od negotovosti, ki nas tlači.
WASHINGTON. — Mednarodna banka za obnovo sveta je začela svoje poslovanje dne 25. junija.
mojega dela v obrambo slovanske ga ljudstva.
20. Vse laži, ki jih govore in pišejo na moj račun, lahko presojate v luči teh dejstev, ki hočejo pove dati le eno stvar: da sem jaz vedno ljubil in spoštoval svoje brate in sinove slovanske narodnosti. Tisti, ki ljubi, se lahko zmoti, krivična pa ne more biti.
21. Sedaj, ko sem vam govoril o sebi — zame je to ponižanje, ki sem ga sprejel le za to, ker sem to smatral za potrebno koristim vaših duš — vam moram povedati, da je boj proiti škofu le gola pretveza Boj je usmerjen proti veri, ki jo hočejo uničiti. To je resnica. Verniki pa naj se ne puste varati. Smo al; nismo Katoličani? Katoličan vidi v škofu naslednika apostolov, poslanega po Svetem Duhu, da vodi iu posvečuje naše duše in nič drugega. Navedem vam zgled. Ko je bil imenovan mons. Karlin iz Ljubljane za škofa v Trstu, sem jaz bil dijak v Kopru. Naš ravnatelj, Italijan, nam je rekel: Mi ne sprašujemo, kako se imenuje ali odkod prihaja, p>ač pa, kdo da je. On je nas škof in mi ga sprejemamo s spoštovanjem, ljubeznijo in zvestobo kot angela škofije. Sl ovčsno smo ga sprejeli in jaz sem igral na akademiji,lci smo jo priredili njemu v čast. Bil je Slovenec. Samo s takimi čustvi sprejema vernik svojega škofa.
Odprite oči, sinovi moji, in poslušajte Cerkev, ki ne vara. Vedite pa, cla je ta boj proti vašemu škofu v resnici le maska za boj proti Bogu, proti Jezusu Kristusu, proti Cerkvi.
Pravi verniki se držijo kakor pravi verniki vseh časov samo e-nega pravila. Glasi se: Nič brez škofa! V tej besedi je duh Cerkve vseh časov.
Medtem ko vsem, ki me cbreku-jejo, iz srca odpuščam, vse iz srca blagoslavljam.
V Trstu, na Binkošti 1946.
Treba pa je dati tudi svobodo mednarodni Kristusovi cerkvi, da bo nemoteno pomagala pri moralni obnovi narodov. Potem bo obnova res uspešna. Brez duhovne obnove vsa materialna sredstva ne bodo clpsti zalegla.
ŠTOKHOLM. V Švedski bodo o-hranili še nadalje protizrakoplov-sko obrambo po vsej državi. Tudi zaklonišč niso razdrli, ampak jih še izpopolnjujejo. Na severu Evropo ■ so previdni.
PARIZ. Na smrt pod giljotino je bila obsojena 24 letna Mihaela Ro-boux, ki je 1. 1944. umorila svojo lastno mater s tem, da jo je najprej ranila z udarci s steklenico, r.ato pa jo zaklala s kuhinjskim nožem. To je storila, ker ji je mati očitala nemoralno življenje.
PA H IZ. Bidault, dosedanji zunanji minister Francije, sestavlja novo vlado in se istočasno udeležuje sej vseh 4 zunanjih ministrov za sklenitev miru z Italijo.
PARIZ. Tisoči pariških delavcev so uprizorili velik demonstrativen obhod po- mestu, ker je bilo na se dežu komunistične stranke pobitih polno šip iu so bile na cestah sežg‘a-ne knjige in zapiski komunistične stranke.
MOSKVA. 20. junija je začel svoje zborovanje Vrhovni sovjet ruskih republik. Namesto umrlega Kalini-na mu predseduje tovariš Andrej Ždanov. Glavni predmet zborovanja bo petletni načrt za obnovo in gospodarski razvoj za leta 1946-1950. Naslednik Kalininov je postal M. J. Rodionov.
FIRENZE. Končal je svoje del ) posvetovalni zbor zastopnikov 21 provinc glede kolonskih pogodb s
'sestuiki. Pretehtali so vso te od-liošaje in so predsedniku vlade sporočili. da upajo v pravično in mirno rešitev teh kočljivih gospodarskih zadev. Tucli v naših Brdih se mora kolonstvo pravično urediti za obe stranki — zakupodajalca ir. zakupojemalca, da ne bo žel tisti, ki taka trenja izrablja, to je komunizem.
WASHINGTON. Tri velesile so iz Moskvo Romuniji naročile, da mora čimprej izvesti splošno tajne volitve na demokratičen način in da bodo le tako pripoznale vla
do Groze. Ker se je Romunija le o-botavljala, to obljubo izvršiti sta ji Anglija in Amerika poslali opomin. Prvi odgovor Romunije je bil povsem nezadovoljiv, zato sta velesili ponovno sporočili v Bukarešto, naj obvezo izpolni. Romunska vlada je sedaj odgovorila, tla le dve izmed velesil ne soglašata z njenim načinom zavlačevanja volitev, u cla tretja, Rusija, ni poslala nobene pospešnice. Zato se Romuniji ni treba ozirati na zavezniške noto: sicer pa da se boclo volitve vseeno vršile najkasneje v septembru. Romunska cenzura je preprečila, da bt tamkajšnji listi spregovorili o tem koraku zapadipli zaveznikov in je zagrozila s takojšnjim in trajnim ukinjenjein lista, ki bi se kaj takega drznil. — Menda tudi slepi ljudje lahko spregledajo, koliko je dati na obljube vlad, ki se držo komunistično morale glede modnarod nih prevzetih obvez.
LONDON. Vlada je z tdobro-njem kralja sklenila, cla bodo v Angliji praznovali vsako leto na nedeljo pred 11. novembrom spominski dan na obe svetovni vojni.
JERUZALEM. V Sveti Deželi je v polnem razmahu tajno judovsko partizansko gibanje proti Angležem. Uporniki so celo ugrabili šes* britanskih oficirjev iz oficirskega krožka v Tel Avievu. Enemu izmed njih se je posrečilo uiti.
W ASHIN GTON. K znanstvenim poizkusom z atomsko bombo v Pacifiku je bil od ZDA povabljen tudi glavni tajnik ZN Lie> V vabilu je bilo poudarjeno, da je ta. poizkus delo samih ZDA. — Glavni tajnik pa je odklonil povabilo, ker je preveč zaposlen.
KAIRO. Veliki Mufti — begunec iz Francije se je zatekel v kraljevo palačo v Kairu in se izročil kot begunec v varstvo egiptovskemu kralju Faruku. Angleži so zaradi tega zelo nevoljni.
POMOČ GLADNIM. Dne 12. julija bo prispel v Trst parnik »Joel Pahner«, ki vozi za naše kraje 8365 ton žita in 2. julija parnik »Dudley Thomas«, ki vozi živino.
PALERMO. V Siciliji nadlega j e -jo ljudstvo oborožene tolpe, ki plenijo in ropajo mirno prebivalstvo. Položaj se je v toliko poboljšal, da so oblasti s tako zvanimi čistkami, ki smo jih mi nešteto doživeli, začele tolpe zasledovati. Mnogo i ato-rajev so že zajeli.
TRST. Nova avtomobilska cesta med Trstom in Trbižem v Kanalski dolini je v načrtu. Dolga bo 135 km. Delali jo bodo štiri leta in bi stala 14 milijard lir.
BRUSELJ. Belgijski zunanji minister g. Spaak je v senatu izjavil, cla ni zagovornik državnega bloka i a zapadu, vendar pa da u.o vidi vzroka, zakaj bi zapalri blok bil prepovedan, ko je vzhodni že ustvarjen. Ako je bilo Sovjetom dovoljeno ustvariti vzhodni blok z raznimi meddržavnimi pogodbami, zakaj bi no smeli mi na zapadu ista storiti?
NEW-YORK. Socialni in gospodarski urad ZN je odklonil predlog jugosl. zastopnika, naj bi bila mednarodna pomoč odrečena vsem o-nim beguncem, ki so se udeleževali na kakor sen koli način gibanja, ki je bilo sovražno njih rodni državi. Sprejel pa je sklep, naj bodo izključeni od mednarodno pomoči vsi tisti begunci, ki so imeli dejansko in vodilno vlogo v boju proti vladam, ki so se uveljavile v njih rodnih državah po vojni.
RIM. V ustavodajni zbornici bo sedelo tudi 20 žensk, in sicer 8 krščanskih demokrat, 3 socialistke, 8 komunistk, 1 liberalka.'Pet od lijih ima tudi može poslance. Prva seja skupščine je bila 25. junija pod predsedstvom Crlandovim.
TOKIO. — Japonski cesar Hiro Hito je 20. 6. otvoril novoizvoljeni parlament z željo, naj se ta odpove vfsaki vojni in se posveti rlel i za mir. Komunistični poslanci se te je niso udeležil', ker se ne mara jo podvreči obredu klanjanja pred cesarjem.
WASHINGTON. Vlada ZDA bo pomagala izuriti in bo moderno ob orožila 60 kitajskih divizij, da za gotovi mir na Daljnoni Vzhodu.
Jaz, nadškof, bi odložil gradnjo one cerkve, ako bi bilo to potrebno zato, da se ustanovi en nov katoliški dnevnik.
Belgijski kardinal Mercier
-1- ANTON, škof
O K M O V SVET
Jflor vas zaničuje, mene zaničuje11
Kako se te Kristusove besedo u-lvsničujejo nad tistimi, ki zaničujejo duhovnike, nam kaže o, kar se jo dogodilo pred loti v neki vasi na Goriškem. Imena ne bomo navajali. če bi pa kdo želel ved-3ii kraj, ga lahko zve na našem u-redništvu.
Oblast je sklenila, da bo razdelila pašnike sorazmerno z zemljo, ki jo že kdo ima. Kdor ima večje posestvo, naj dobi večji pašnik. Druga struja pa je zahtevala, naj se pašniki rasdele na enake dele in naj vsak dobi euak del. Določili so, raj odloči glasovanje. Glasovati j<5 moral tudi domači župnik, ker j1; imela -udi cerkev nekaj posestva, da se je lahko vzdrževala. Zdelo pa se mu je prav, da je glasoval za razdelitev na enake dele, da sd tudi ubožaejši malo opojuorejo, saj bogatejši laliko živijo že s toni, kav imajo. To pa je vzbudilo pri posestnikih velik hrup in so nekateri v svoji strastnosti šli tako	d«
so z župnikom grdo ravnali. Seveda kazen ni izostala.
Neki mož je brcnil župnika z nogo in kmalu potem si je isto nogo zlomil >n ostal hrom do smrti. — Drug mož je duhovnika obrcal z rbema nogama. Kmalu sta mu zatekli obe nogi, da jo mnogo let hodil le s težavo s pomočjo dveh palic. Veliko pokore je napravil potem še na bolniški postelji, dokler ga ni smrt rešila trpljenja. — No ka ženska je vpila nad njim: »Pojdi, far. izpred oči, da te več ne vidim!« Umrla je nekaj let j ozneje nekje na poti brez duhovnika, brez sv. zakramentov. — Neki zakonski par je vpil nad njim in ga zmerjal z »norcem«. Kmalu potom so po Ijali moža v norišnico, kjer je umrl. Prav tako se jo otenmil um njegovi ženi. — Mlado deklo je za čelo širiti o župniku neresnične roči in mu jemalo dobro im“. Prej pošteno dekle je zašlo in postalo mati treh nezakonskih .otrok.
Tako se uresničujejo Kristusovo besede. Starejši ljudje tiste vasi bi vam vedeli povedati še kaj več. Nai bo to v opomin vsem, Iti danes toliko delajo proti duhovnikom, škofom in sv. očetu.
Udarniško delo
Neki mož v Istri se je izrazil:
V	nedeljo ne grem delat; niti moja družina ne bo šla. Tito je v Jugoslaviji, Bog pa po celem svetu.
Med briškimi vasmi, ki so največ trpele vsled italijansko-nHnških pohodov proti partizanom, je brez dvoma tudi Višnjevik. Plačati jo moral svoj veliki davek »za svobodo naroda«.
Danes je pa v glavnem ta vas že pozidana. Skrbni in premožni gospodarji so si hitro pokrili in vsaj v glavnem opremili stanovanja. Je pa še veliko razvalin, ki čakajo vojno odškodnino.
Če prideš na Višnjevik po cesti iz, Dobrovega, boš videl tudi kaj novega. Na križišču pred vasjo se jo dvignila lična kapelica: zaobljuba vaščanov že iz prve svetovne vojne. A ker se je prva svetovna vojna za nas tako slabo zaključila, so se Višnjeve! šele sedaj odoSili, da postavijo zaobljubljeno kapelico, in sicer z dvojnim namenom: kot. zahvala za srečno vrnitev vaš-
kih mož in fantov iz obeh vojn ter prošnja Mariji, naj nas reši vsaj to pot novih narodnih nesreč. V kapelico bodo postavili lop marmor -nat kip Marijinega Srca, ki ga bo slovesno blagoslovil briški gospod dekan.
Slovesnost se bo vršila na shod sv. Mohorja, ki bo 7. julija v župni cerkvi v Gradnem ob potih popoldne. Nato se bo razvila procesija na Višnjevik, kjor bo blagri ovite7 kapelice, slovesna postavitev kipa ter slavnostni verski govor.
Obeta so velika udeležba pravovernih iz vseh zapadnih Brd.
Pri procesiji bomo prepevali za sedanji čas tako primerno pesem »Povsod Boga«. Vsi, ki pridete k slovesnosti, poskrbite, da boste dali duška svojemu verskemu prepričanju v tej prelepi pesmi.
16 \l
Slava OZNE je tako velika, da je prodrla že v zunanji svet, dasi je vsakdo, kdor je imel kdaj opravila s to satansko ustanovo, še vedno pod vplivom groze ir< tako zastražen, da se uiti izven Jugoslavije in mod zanesljivimi znanci no upa izreči vsega, kar mu je na duši. — Manj znane pa so tragikomedije, ki se uganjajo s tako zvani-mi ljudskimi sodbami. Naj navedemo samo dva resnična primera: Pred ljudskim zborom se je no pričakovano pojavil župnik, čigar vprašanje je bilo treba rešiti. Čeprav so ljudje povsod močno ustrahovani, se je nekaj delavcev (ki se menda še edini upajo bolj odkrito nastopati) odločno zavzelo za duhovnika. Vodja zborovanja, očitno neprijetno presenečen, je hinavsko potrjeval ljudsko sodbo in tudi s svoje strani pričeval, da je župnikovo obnašanje v času okupacije bilo brez prigovora. »Toda pozne je«, je pristavil oprezno, »je pričel kazati znake .reakcije’ m se v našo veliko žalost pokvaril«. Kev ljudstvo tega nikakor ni hotelo priznati, se ja na migljaj oglasil iz vrst mladine neki obtožitclj (kakršnih je navadno več naročenih, le tokrat so bili nepripravljeni), ki pa je položaj samo poslabšal, ker mu je ljudstvo v obraz očitalo, da ga je celo S. K. O. J. — boječ se javnega mnenja — moral izključiti zavoljo preočitne nemoralnosti. Hrup jo postajal vedno večji in dosegel višek v burnem odobravanju župnikovega zagovora, — Neizkušeno ljudstvo je menilo, da je zmagalo, kajti obtožbo proti župniku so morali umakniti... Toda kesneje je višja ljudska oblast" ugotovila, da ;e župnik nevaren demagog, ker zna zapeljevati množice in da ga torej kakor koli že morajo spravili iz o-uega kraja.
Ljudsko sodišče, ki je obravnavalo slučaj nekega »vojnega dobičkarja«, je bilo spretnejše. Ker so so ljudje nepričakovano uporno potegovali za obtoženca in je postajal položaj že kritičen, so uprizoritelji tragikomedije brž poklicali na pomoč bližnji šolski razred. Mladina, zadovoljna, da se otrese duhamor-uega šolskega pouka, je seveda navdušeno pridrvela na .bojišče’ in vneto kričala po ukazih, ne da bi se zavedela, kako podlo krivico počenja... Tako je .ljudstvo naposled izreklo sodbo, ki je bila že prej določena. — Smrt pravici, svoboda nasilju!
Ljudstvo bi seveda bilo najbolj zadovoljno, če bi ga pustili na miru ter bi se svojih .svoboščin in pravic’ rado odreklo. Toda prav domači mir je v novi Jugoslaviji največja redkost. — V nekem kraja skoro ni bilo dneva, da ne bi z bob noni oznanjevali komisarjev ukaz: »Moški m ženske, stari in mladi, vsi takoj v šolo na zborovanje! Kdor se ne odzove, ve, kaj ga čaka!« Le včasi za spremembo pa: »Vse ljudstvo na manifestacijo v X (17 km. oddaljen kraj)! Kdor se ne udeleži, razločno kaže, da ni prijatelj naše borbe« l. t. d.
Neki kmet iz vrhniške okolice je dejal:	»Naše	ubogo ljudstvo je v
tej vojni trikrat padlo pod križem: prvič, ko so te kraje zasedli in stiskali Italijani; drugič, ko so pri-besneli Nemci; tretjič, ko smo bili ^osvobojeni’. Tretji padec je vsaj zame bil najgrenkejši...« — Toda na dnu srca tega človeka — kakor pri vsakem poštenem krščanskem Slovencu — tli neomajano upanje, da bo po bridkostih na Golgoti tu di našemu izmučenemu slovenskemu narodu moralo naposled priti radostno velikonočno jutro... — Samo kdaj bo to, o Gospod?!
Oomače novice
Gorica
Na praznik sv. Petra in Pavia j3 v cerkvi sv. Ignacija daroval Bogu : voj o prvo daritev č. g. Cvetko Žbogar. Goriški slovenski verniki so se številno udeležili redke slovesnosti. Praznično razpoloženje je zelo povzdignilo izbrano slovensko petje ter slavnostni govornik č. g. Stan V) Stanič, ki je pokazal, koliko srčnosti se zahteva od onih, ki ne danes odločijo za duhovniški poklic. Prvo slovesno sv. mašo pa je novomaš-nik daroval naclednji dan. Bog daj, da‘bi med goriško slovensko mladino vzklili novi poklici, da ne bodo nove maše v mestu več tako redke.
Cerovo
Dne 29. junija je uovomašuo pri-trkovanje vabilo ljudi v Dolenje Cerovo v Brdih. Tam je daroval svoji prvo daritev Č. g. Srečko Šuligoj, doma sicer iz Gorice, a v čigar žilah teče pristna briška kri, saj ga je dala Bogu v dar cerovška mati, že tretja, ki je v loku osmih let privedla svojega sina do onega stanu, ki je predmet najhujšega sovraštva in največje ljubezni ljudstva, kol nam je dr. Mirko Humar, novo-mašni pridigar, tako krepko ponazoril. Vsa čast Cerovcem, ki so novo-mašniku omogočili tako pristno domače slavje.
Vrtojba
Na praznik sv. Petra je bila pr’ nas nova maša našega rojaka č. g. Radivoja Gorkiča. Vse se je prav lepo izteklo kljub temu, da so nek i teri v vasi mislili, da bre~ njih sploh ne bo nove maše. Cerkev lila zelo lično okrašona, mladi pevski zbor je pel zelo lopo, slišali rmo tudi nekaj violinskih’ točk s sprem-ljevanjem orgel. Mod sv. mašo jo govornik razložil vernikom, da j ? duhovnik iz ljudstva in za ljudstva, a tako, da vodi vse v srečno več-iiost in ne v časno in večno nosre čo.
Mlademu novomašuiku želimo bogatega božjega blagoslova pri delu, mlademu pevskemu zboru pa, da bi vztrajno pel v božjo čast, ne da bi se pustil pri tako vzivšon. stvari ovirali od kogar koli.
Dobrovo
Zaradi političnega preganjanji je dr. Avgust Sfiligoj zamudil cc-lih petnajst let za dosego poklicnih naslovov. Letos meseca maja in ju ni ja pa je položil v Trstu z odlič-i.im uspehom pismene in ustmene izpite, ki so potrebni za izvrševanje odvetniškega poklica. Domačini mu izražamo najprisrčnejše č>5 stitke v prepričanju, da bo odslej njegovo prekoristno delo za narod zadobilo še širši obseg. Čestitamo!
Zalošče
Pri nas se godijo čudne reči. Dosti je družin, ki nimajo vsakdanje ga kruha. Vsem šolskim obrokom pride zelo prav hrana, ki jo dobijo v šoli od zaveznikov. Neka tovarišica pa, katere brat zelo iv.d obiskuje vojaško kuhinjo, je pr- d no kaj dnevi pobirala podpise po vasi, da nočemo več kruha od zaveznikov. Ljudje božji, odprite vendar že oči in poglejte, kdo nam daje t-provizacijo? Odkod prihajajo ladje z vsem mogočim blagom v Evropo in tudi v Jugoslavijo? Ne dajte se voditi od kouiuir stične propagande, ampak premisi'te sa- i n: i, ali je prav, kar delamo. Vemo,! da bi se naših narodno in versko zavednih Zaloščanov nikdar 110 o-prijelo ofarsko maslo, ako bi vedeli, da se za njim skriva brezverski komunizem. Neprestano blatenje-verskih predstojnikov, teptanje božjih in naravnih zakonov rodi žo bogato sadove. Nikdar prej se v naši vasi ni čulo o domačih tatovih in roparjih. Zaloščani, streznimo so že in podajmo si roko v bratski ljubezni in oklenimo^ se cerkve in vere naših očetov! Vrnimo naši lepi vasi čast in ugled, ki ga je nekoč imela. Obrnimo hrbet zavratnemu brezboštvu, ki podtalno ruš' teme-Ijo naših družin, ki so jedro bodočnosti našega naroda. Komunisti i>e spoštujejo svetosti zakona. JJovo-fJ so jim civilne poroke. Brezbožni ki morijo in obrekujejo naše duhovnike, a istočasno zatrjujejo, da „niso proti veri". Katoliško ljudstvo, ki si sodelovalo v osvobodilni borbi, vprašaj se, ali si se borilo zato ,da zgubiš najdražje, kar imamo, to je vero. Proč z lažipreroki, ki jim 11 i za narod in poštenje.
S Krasa
Medtem ko jo veselo vabil zvon k nedeljski maši, tembolj svečani tisto nedeljo, ko je imelo pristopiti o-kreg 20 nežnih otročičev k mizi božji, da prejmejo I. sv. obhajilo, je prepevajoč posvetne in razigrane ; opevke korakala četa otrok, mladeničev, deklet in nekaj zrelih mož, oborožena s krampi m lopatami skozi vas. Šli so v bližnjo požgano in porušeno vas na tako zvano »u-darniško« delo. Ko so dospeli, so »pridni udarniki« tudi tukaj kvarili prazmško razpoložnje vasi, ki je po več kot enoletnem nasilnem izgnanstvu in internaciji v domači cerkvi spremljala prvič k mizi 3-o-spodovi kakih 50 otrok.
Nimamo prav nič proti temu, da si naše ljudstvo v teh težkih časih vzajemno pomaga pri obnovi poru šenih in požganih domov, pri 10 pravi razdejanih cest, pri obdelavi polj in vinogradov. Vsak dobr >
misleč človek mora taka skupna dela, če so napravljena s poštenim in koristnim namenom — le pozdravljati. Energično in z velikim v gorčenjem pa protestiramo, da se taka dela sistematično 111 veino o-pravljajo le ob nedeljah in praznikih, ki so od Boga in Katoliško Cerkve zapovedani dnevi počitka in ne dela.
Po navadi gredo na taka dola zgodaj zjutraj pred sv. mašo. tako da »udarniki« ostanejo tisto nele-Jjo brez nje. Torej tu zopet kršitev božjih in cerkvenih zapovedi, ki pravijo:	»Posvečuj	praznik« in
»Bodi ob nedeljah in praznikih s spodobno pobožnostjo pri sv. maši.« Sploh uporabljajo vsako priliko za načrtno skrunjenje dneva Gospodo-vega. Včasih '-luži k temu »rdarni-ško delo«, drugič zopet telovadno vaje za razne »fiskulturne« nastope. Vedno je ura za take vaje tako preštudirano izbrana, da ne moro mladina k maši ne doma ne tam, kjer se zbira, (v Komnu). I11 tudi glavni namen udarniškega dola ni tovariška pomoč prizadetih; pn nas vsaj ne, kjer Zavezniška Uprava itak popravlja in obnavlja hiš i. Ko so se Komenci vračali iz Nem čijo na svojo požgane in porušene domove brez vsakega sredstva, ta krat m bilo »udarnikov«, da bi jim pomagali.
Glavni namen komunističnih voditeljev, ki vodilo štreno vsega tega, je ta: teptati božjo in cerkvene zapovedi, jih zasmehovati; našo o-troke polagoma odvračati od Cerkve 111 od Boga iu jim kazati: gltj-le, kako se lahko živi tud:	lako.
Torej spodkopavati tla naši veri in pripravljati pot brezboštvu. Saj žt javno kroži glas med nami, da bo naša vera izginila s sveta najkasneje v 30 lotih.
Mi katoliški kmetje in starši se dobro zavedamo, kam vse to polje. J!nogi med nami, ki so bili do sedaj v dobri veri, počasi odpirajo oči. Marsikateri	obsoja	v	srcu	to
početje, a so šo	bojimo	govoriti.
Ltirma na Krasu
Za 17. junija je bilo napovedano bi rmov.au je v Sežani (ob 8.30 uri s sv. mašo g. škofa), v Tomaju (o’o enajstih) in v Dutovljah (popoldne). Radi hudega pritiska in groženj tudi s smrtjo so se odstranili v Dutovljah vsi birmanci, vztrajali so pa v Tomaju in deloma v Sežani. Vse delo sovražnikov vere je šlo za tem, da preprečijo škofov prihod v omenjene kraje. Žal jim j^ to uspelo. Prevzvišcni se je 17. odpravil z avtom za določmo uro v Sežano. Na Opčinah	pa,	kjer	se
od glavno ceste	odeopi	pot	na Jle-
pentabor, ga je čakala skupina žensk, ki so škofov avto napadle s kamenjem in ga pobarvale z raznimi noiiuonovanimi prvinami. Škof je gručo prešel, a kmalu zatem se je ustavil. Ko jo zapazil Fred sabi jeep od policije, ki mu je prišla naproti. da bi ga spremljala, in ko ji od policistov zvedel za naratn njihovega prihoda, se jo vvnii v Trst, kor ni hotel deliti zakramon ta sveto birme pod zaščito policija T11 res, čo bi prevzvišcni hotel priti do Tomaja, bi bila policija v- čkrat. potrebna. Z istim namenom kakor na Opčinah so ga čakalo ženske, zbrano iz raznih vasi, tudi v ž viset ku Sežane, pri Šmarijah pri Solani, pri Tomajskem Križu in za Repentabrom
V	Sežani so čakali na škofa, razen omenjene gručo, tudi birmanci
(Nadaljevanje na 4. str.)
Marjanka:	(9)
Marjetica
»Otrok moj!« je rahlo zatrepetal spovednikov glas. Prav je, da si mi vse razodela. Vidiš, že takrat, ko sem prvič zvedel, da zahaja k vam mladi slikar, sem se zate zbal. Nia čudim se, da te je vzljubil in da si vzljubila tudi ti njega. Mladost je pač mladost in kdo ji more postavljati meje? Vendar da bi brszverca vzela, ti ne svetujem, škoda bi bilo zate. Zato si včeraj prav ravnala. ko si mu tako odgovorila.
Da pa boš pri tem sklepu tudi vztrajala, jo potrebna še posebna milost božja, še večja pa, dn se on spreobrne. Glej, to bi bil večji čudež, kakor če bi smrtno boln zopet ozdravel. Zato bodi čuječa. Marje-
tica, glej, da si niti z najmanjšo besedo ali dejanjem ne pustiš ra niti svojega dekliškega dostojanstva.
Le tako te bo tudi on spoštoval in zahrepenel po tvoji čudoviti veri, ki ti daje moč, da tudi v najhujših skušnjavah ne kloniš. Z ljubeznijo je kakor s plazom. Že rahel do-tikljaj ali preglasna beseda lahko sproži visoko v gorah kepo snega, ki zdrvi navzdol, postaja vedno večja in večja in že lomi drevesa in podira koče — iu gorje tistemu, ki ga sreča na svoji poti; zapisan je gotovi smrti. In ne ustavi se prej, dokler ne zgrmi v prepade.
Zato pa, otrok moj, še enkrat ta prosim, pazi so; moli, veliko moli za moč in tudi za njegovo spreobrnjenje. Brez bojev ni zmage in tudi tvoja bo zahtevala mogoče še mnogo žrtev. Ne ustraši se jih,
kajti to bo boj za njegovo neumrjo čo dušo, za njegovo večno sn-č ; saj če ga resnično ljubiš, monX biti pripravljena, za njegovo vsta jenje in resnično življenje vse žrtvovati, vsemu se odpovodati...«
Ko je Marjetica stopila iz spovednice, je bilo v cerkvi mnogo vernikov, ki so čakali na sveto mašo.
Pokleknila je med dekleta pri Marijinem oltarju, ki so jo malo začudeno pogledala. Opazila je tudi, kako sta se Milka in Roza, ki sta imeli že vsaka svojega fauta. skrivnostno nasmehnili. Ni jima zamerila. Prevelik je bil njen mir, provelika srečna zavest, da je na svetu šo nekdo, ki z njo čuti in ji zna ljubeznivo in prav svetovati, da bi se mogla na take malenkosti ozirati. Kot svetle lučko so ji gorele v duši spovednikove besede, ka-
zale ji pot kvišku, mimo čeri iu prepadov v svetle visočine čistih duš.
Poglobila se je v molitev iu se najlepše pripravila za sveto obhajilo. In tedaj, ko je prišel Jizus v njeno čisto srce, se je vsa zatopila v zaupeu pogovor z Njim, ki ga je ljubila nad vse. Še nikoli ni v svoj1, duši tako živo čutila Jezusove pri-čujočnosti, kot danes. Vse mu je razodela; in ker jo sedaj vedela, da Irez žrtev ni zmage, Ga je še enkrat vroče zaprosila za trpljenje. Tedaj se ji je zazdelo, da jo je Jezus ljubeznivo vprašal;
»Marjetica, koliko si še priprav ljenja zanj žrtvovati?«
V	velikodušnosti svoje liubeznl mu je vsa srečna odgovorila:
»Jezus moj, vse, tudi življenje, če Ti hočeš!«
Po teli besedah :e začutila v srcu
še večji n\ir. In z očmi uprtimi v daljno srečno večnost je šele spoznala pravo, naj večjo ljubezen, ki jo ima lo tisti, ki je pripravljen za ljubljeno bitje, za njegovo neu-mrjočo dušo doprinesti največjo žrtev, žrtev lastnega življenja. Ko je vstala raz klečalnik, je bila popolnoma mirna, Jezus je v njej u-miril ves vihar
Cerkev je bila skoro že prazna, le v prvi klopi sta dve stari ženici še vedno šop*taje molili.
Marjetica se je še enkrat zazrla v mili obraz svoje nebeške Maters in jo prosila moči. Z ljubečim pogledom je objela še beli šopek zvezdnatih marjetic, katerih vsika je dehtela v popolnem darovanju samo še Mariji v cast, kakor cista žrtev njenega srca, darovana Bogu v spravni dar za njegovo odrešenje in vstajenje.	(Nadaljevanje)
Domače novice
(Nadaljevanje)
ii> verniki. V Tomaju pa, ki stoj' kot branik katoliškega prepričanja in pravega slovenskega duha nr Krasu, so hoteli verniki pripraviti škoiu res veličasten sp rejen.. S *cm so hoteli pue pokazati, da ne soglašajo z raznimi brezverci, ki jih človek najde v drugih vaseh njihove obsežne tare. Z gotovostjo lahko rečemo,, in to naj bo povedano Kraševcem v čast, da ljudje na ^došno niso odobravali takega poče ja, ki nas kaže, da no rečemo drugega, kot narod, ki skoraj nima pravice do mesta med kulturnimi narodi. Ali naj bo to spričevalo, ki si ga dajemo pred svetom« (Tako globoko padejo vsi narodi, kjer zavlada komunizem. Op. ur.).
Par birmancev iz Sežane m no kaj iz Tomaja je prihitelo v popoldanskih urah v Trst, kjer jih j 3 prevzvišeni birmal v tvoji kapeli. Prihiteli so po darove Sv. Duha. »Dav moči...«, da bodo lahko vztrajali v nadaljnjem boju za svojo vero. Brezverski propagandi-ti, ali se zavedate, kakšen dan ste pripravili nedolžnim otrokom? Pravijo. da so tomajske birmance, ko so se vrnili iz Trsta, poškropili s črnile m. Sv. birma je tako pustila v njihovem spominu neizbrisno znamenje — studa nad komunistično posurovelostjo.
Dutovlje na Krasu
Letos smo pri nas praznovali nad vse slovesno praznik sv. E. T. Vaščani so se z vsemi močmi potrudili, da je procesija lepo uspela. Starejši trdijo, da take procesije še niso videli. Hiše, mimo katerih se je procesija pomikala, so bile vse okrašene. Še je med našim ljudstvom vera. Bog daj, da bi je tudi sedanji časi ne omajali, am-( pak le utrdili.
Darovi
lz pasu B z željo, da bi nam Bog dal res pravo svobodo 100; N. N. iz Morskega 50; katoliško zavedni Sovenci iz Dornberga in Zalošč za naš list 4045; izpod Čavna 150; dobri ljudje iz Bilj 2250; iz Livka 817; N. N. iz Gorice 100; Anhovo V. K. 200 m V. N. 100; Kozana in hvalež nosti do lista 500; Šempeter; Srčno naprej! 500, da bi se list še bolj razširil 300, v priznanje 100; župnija Solkan za katoliški tednik 2050; Opatjeselo, da bodo terenke še raje list kupovale, ga brale in ne sežigalo 150; Tržačanka, da bi se list vedno bolj širil 500; N. N. iz Trsti 500; iz vasi pri Trstu 450; X. M. v Trstu 50; N. N. v Trstu 70, >z Pod-gore v zadoščenje listu, ki ga imajo še vedno za največjega izdajal-, ca 200; N. N. iz Ronkov 800.
Bog povrni!
Socialno vprašanje
2. Ali je res dandanes v družbi zlo?
0 tem ne more biti nobenega dvoma. Treba je le odpreti oči in pogledati, kako se godi dandanes delovnim stanovom, predvsem delavcem, ne samo tu in tam, temveč skoraj po vseh deželah, po vseh državah, po vsem svetu.
Velika je najprej gospodarska beda.
Kmetje morajo vse, kar kupujejo, drago plačevati, a kar sami pridelujejo m prodajajo, pod ceno prodajati. Industrijski izdelki so dragi, kmečki pridelki nimajo prave cene. Tako je v kmečkem gospodarstvu veden primanjkljaj. Kmetje prodajajo. Morda se vsi tega niti ne zavedajo, toda je žalostna resnica. Le poglejte! Gozdovi so po večini že izsekani. Prihranki se vedno bolj krčijo, a dolgovi vedno večajo. Kmečki ljudje tudi slabo jedo in se slabo oblačijo. Otrok ne morejo več dajati v šole. Ali ni to beda?
Še hujše je z delavcu Res da se boljši delavci bolje oblačijo in bolje jedo kakor ljudje po kmetih. Toda tudi njim vedno grozi strašno zlo za delavca — brezposelnost. Sedaj se ustavi delo tu, sedaj tam in delavci so brez dela, brez zaslužka. Delavca si pa morajo vse oskrbovati z zaslužkom. Če ni zaslužka, je v družini beda.
A koliko je delavcev — množice in množice, —, ki tudi, kadar je delo, no zaslužijo zadosti, da bi mogli pošteno preživiti sebe in družino. Zaslužek ni tak, da bi bilo za zadostno in zdravo hrano, za potrebno obleko, za primerno stanevanje. Otroci dostikrat stradajo, so slabo oblečeni, nimajo pravega doma.
A kaj šele, če pride v družino bolezen, če oboli morda colo oče, ali če onemore in ni več za delo? Kaj, če izgubi delo? Če nikjer lu nikjer ne more več najti dela? Kakšna beda je tedaj po družinah!
Misel na zavarovanjo za bolezen in starost nas tu ue sme motiti, ker jo zavarovanje že neki poskus, kako rešiti socialno vprašanje.
Ako pogledamo po svetu, moramo res ugotoviti, da se množi tudi število bogatih, a neprimerno bolj so množi število ljudi brez doma, brez zadostnega zaslužki, brez preskrbe ali vsaj brez zadostne
1 reskrhe za bolezen in starost, predvsem pa za strašni čas brezposelnosti.
Po vsem svetu se množi število <-.prol :tarcev».
Beseda »proletarec« (iz latinske besede »proletarius«) je pomenila v stari rimski državi člano m jnižjo
ga sloj;., ljudi brez imetja, le s ko po otrok (kopa otrok po latin. »proles«). Zato imenujejo tudi dandanes delavce, ki nimajo ne pravega doma, ue imetja, temveč le delavne roke, pa morda dosti otrok, proletarce.
Število proletarcev torej veano narašča, z njim pa narašča bida po svetu.
Tij XI. »Število bedri.h proletarcev je neizmerno narastlo in njih ječanje vpije z zemlje k Bogu« (Qua 60).
Velika je pa tudi duhovna, beda.
Delovni stanovi se pogrezajo v materializem, v materialistično mišljenje in hlepenje. Za duhovne dobrine imajo vedno manj smisla.
Propada med njimi tudi nravnost. Vedno bolj izgubljajo tudi vero v Boga.
Po kmetih se godi to bolj počasi, hitreje pa in grozeče med delavstvom po mestih in industrijskih krajih.
(Ta spis je bil sestavljen pred zadnjo vojno v Sloveniji. >Qe izvzamemo začasno umetno ustvarjeno materialno stanje neko vrste ljudi, zlasti delavcev, je vsa tu omenjena beda danes tam še večja. Od rešitve socialnega vprašanja so komunistično dežele najbolj oddaljene, kakor bomo še videli. Op. ur.)
(Dalje)
KULTURNI OBZORNIK
Ponovitev „Divjeqa lovca“
Mladinsko, gledališče je na bin-koštno nedeljo ponovilo Firižgarje-vo ljudsko igro »Divji lovec«. Igra je bila prvič uprizorjena v Verdijevem gledališču 5. maja t. 1. in je takrat žela lep uspeh in vzbudila veliko zanimanje po vsej deželi. To se je pokazalo pri ponovitvi, ko je bila Verdijeva dvorana spet napolnjena z gledalci iz vseh predelov našega podeželja.
Uprizoritev »Divjega lovca« m lahka stvar; zahteva dobrih in iz-vežbanih igralcev (nekatere vloge so zelo težke, n. pr. županova, Tončkova, Janezova, Majdina), dobrih skupinskih nastopov, dobrega petja in tudi dobre scenerije. Lahko rečemo, da jo Mladinsko gledališče svojo nalogo zelo lepo rešilo, zlasti ako pomislimo, da so igralci po večini začetniki, da niso imeli pravih prostorov za vaje, da jim je nedo-stajalo veliko tehuičmh pripor • očkov.
Nekatere vloge so bile nepričako vano lepo podane: zlasti Tonček in župan Zavrtnik sta se dobro poglobila v svojo vlogo in jo vseskozi obdržala na pravi umetniški višini. Tudi Janez in Majda sta ugajala, dasi se je komu njuna ljubezen zdela »prehladna«. Res je njuna ljubezen nekoliko zadržana in ni nič podobna oni filmski amerikan-ski ljubezni, ki jo na žalost z njo okužena tudi naša mladina, toda zaradi tega m nič manj pristna in iskrena, celo bolj psihološko utemeljena je, saj veže Majdo nesrečna prisega, ki ji ne dopušča, da bi postala Janezova žena proti volji svojega očeta. Zdi se nam, da je ravno to ena najbolj posrečenih točk ig're.
Ugotoviti moramo zelo lep napredek od prve do druge predstave. Prirediteljem se je posrečilo odstraniti mnoge nedostatke, ki smo
jih opazili pri prvi igri. Orkester se je znatno zboljšal iu spopolnil z nekaterimi novimi močmi, zboijš.i-la se je scenerija in kostumi, celo biriči so boljo streljali, tudi večina igralcev je svoje podajanje zboljša la. Le pevski zbori so bili šibkejši kot pri prvi predstavi. Sicer pa ne smemo pozabiti, da so nekatere napake že v drami sami: tako je n. pr. premalo utemeljen zadnji prizor (Gašperjeva in Janezova smrt). Režiserji so skušali vsem tem napakam odpomoči zlasti z glasbenimi (orkester) in pevskimi točkami, ki so lepoto igre zelo povzdignile. Zadnji prizor pa so ublažili s sliko pastirčka, ki sede na skalo in si i-gra na piščalko:	mimo žalosti in
smrti zmaguje življenje.
Igralcem Mladinskega gledališča, zlasti pa prirediteljem igre iskrena hvala za to prireditev. Želimo, da bi bile njihove bodoče uprizoritve vedno bolj izbrane in dovršene in da bi takt» vedno bolj služile podvigu moralnih in kulturnih vrednot našega ljudstva
Dr. Metod Turnšek. Pod vernim krovom III, IV. Izdala Goriška Mo horjeva družba, 1946.
ir
Dve knjigi ljudskih običajev nadaljujeta in končujeta zbirko slovenskih ljudskih običajev skez cerkveno leto, ki jo je dr. Turnšek, začel že pred leti v Ljubljani. V obeh knjigah so v koledarski zapovr-stnosti pregledno nanizani vsi naši preprosti ljudski običaji iz vseh krajev, v tretji knjigi od Jurjeve-ga do Krosa, v četrti od Kresi do Adventa. Vsakemu večjemu svetniškemu godu jo posvečeno poglavje s številnimi podatki, kako so ta praznik, ta god praznuje tu in tam po Slovenskem, od zadnje istrske
in beneške vasi do Koroške in Prekmurja. Jurjevo, Filip m Jakob, Florjanovo, prošnji teden, Vnebohod, Binkošti in Telovo, Kres, Velika in Mala maša, Verne duše in Zahvalna nedelja. Tem iu še mnogiim drugim s ve, ko m so dodana še čisto nova poglavja o naših spomladanskih romanjih, o romanju na Barbano in o navadah slovenskih ribičev na morju. V vseh poglavjih je avtor še posebej upošteval bogate beneške, briške, goriške in kraške ljudske posebnosti, s čimer jo pripravil knjigo zanimivo še po&ebno primorskemu bralcu. Nikomur pa ne bosti knjigi samo zanimivo čtivo, marsikomu bosta topel spomin na polpreteklo demačnost naše vasi, zlasti mlajšim pa vzgojno in podučno čtivo.
PRVI PETEK
Običajna pobožnost pri Sv. Ivanu m ura češčenja v stolnici ob 9. uri zvečer.
PRVA SOBOTA
V stolnici ob 6. uri zjutraj s premišljevanjem in sv. mašo za slovenski narod.	1
Pojdi in oznanjaj!
Pričakujemo vse, ki so za sv. vero, in radi bi videli tudi tiste, ki »niso proti veri.«
V starosti 70 let nas jo za vodno zapustila naša srčno ljubljena soproga, mama, tašča in stara mati
r
roj. vi
v nedeljo dno 23. t. m„ zadeta od srčne kapi.
Pogreb predrage pokojnice je bil dne 23. toga meseca na domače pokopališče.
Log pod Margartom, 25. junija 1946. Žalujoči: soprog, sinovi, hčere sinahi in vnuki.
Samostojna gospodinja
Išče se samostojna gospodinja v župnišču na deželi. Naslov pove u prava našega lista.
Obvestilo
Naznanja se, da bodo pri proto-kolnem uradu mestnega županstva v Gorici razstavljeni v pregled ob čmstvu za dobo petih dni od 1. do 5. julija 1946 razni davčni seznami.
Kdor meni, da ga to zanima, je vabljen, naj si te davčne sezname ogleda.
Odgovorni urednik msgr. ALOJZIJ NOVAK Tiskar.a z dovoljenjem A. I. S. Tisk, G. lucoh, - Gorica
e
F
ft
Odkar se ta dva moža nista srečala, jo minilo precej časa in medtem sta marsikaj doživela.
Urh je dobil po dolgem moledovanju in priprošnji veljavnih tovarišev dovoljenje za potovanje y Beograd k svojemu sinu. Prijatelji, ki so radovedni, kako se prav za prav tam godi, so mu pomagali pla čati stroške. — In ja šel in se po raznih krajih med vsakovrstnim’ znanci v Beogradu, Zagrebu in Lju-ljani mudil. — Zvedel jo, da se tam ljudem pri koritih kakor po vsem svetu in pod vsemi režimi prav do fcro godi. Zadovoljni so tudi tisti, ki so dobili razlaščeno zemljo ali kaka drugo tako blago. Srečni so tudi taki, ki so brez vsake izobrazbe prišli do visokih mest. — Nav dušeni so zlasti delavci, ki preje majo take plače, da podjetja s strahom čakajo, kako dolgo bo še tra jalo do njihovega poloma.. Od blaženosti pa kar vriska lahkomiselna mladina, ki si predstavlja, da je vsa človeška sreča v plusih, izletih in drugih zabavah brez morečega »suženjstva« božjih zapovedi. — Toda ko je Urh seštel vse srečne v novi državi, je naposled le ugotovil, da predstavljajo neznatno
manjšino, medtem ko- je ogromna večina resničnega »jugoslovanskega ljudstva« obupana in komaj čaka kake rešitve.
Žel pa je ob pniki napada na prijatelja dr. Sfiligoja in vsega, kar je tej senzacionalni zadevi sledilo, doživel tak preobrat v mišljenju, kakor gospod Randolf Churchill iu njegov slavni oče. Ker je bil prc pričati, da je zelo veljaven mož in ua jo njegova narodna prevovor nost in zaslužnost za narodno os-vobojonje izven vsakega dvoma in suma, je šel tako daleč, da je javno izkazal čast in priznanje resnico -in pravicoljubnemu Slovenskemu Primorcu. Prepričan je bil, da sc bodo sedaj radi njegovega nastopa vsa Brda spreobrnila in da bodo soglasno obsodila komunistično internacionalno hudobijo in da se v najlepši edinosti postavijo na narodno in krščansko podlago. Pa se je motil. Malo jih je pridobil. Vsi ostali so ga začeli blatiti kot izdajalca in reakcionarja in mu zpčeli groziti. — Prišel je v take stiska in bridkosti, da jo žena kmalu ugo lovila, kako se mu zgublja podbradek iu da mu postajajo vse obleke nekam ohlapno. Kaj naj stori? Na pol pota tak mož ne more ostat’. Zastopniki štirih Velikih so se sestali spet v Parizu. Začel je premišljevati, ali bi ne kazalo tem gospodom poročati o vsem, kar so pr\ nas dogaja in jim staviti kak pa meten predlog. Po nekaj dneh premišljevanja je naročil Urhu, naj pride v Gorico v gostilno »Tužna nam majka« kjer se zbirajo vsi razočaranci, med njimi tudi odlični
narodnjaki, ki znajo pisati kot Bog zaukaže
Sestali so se in več ur debatirali. Notar Pikavejica je sedel za mizo in napisal v imenu Urha ii: Žela sledeče pismo ua zastopnike štirih v Parizu.
Veliki gospodje!
Podpisana sva iz Julijske Krajine, ki Vam dela v Parizu iu pr: vseh Vaših korakih po širnem svetu toliko preglavic. Te preglavice bi Vam rada omilila iu zato nikar ne vrzite tega pisma v koš. Včasih celo slepa kura zrno najde. Midva sva pa malo več kot dve kuri, saj sva za časa osvobodilne borbe delala po Vaših navodilih iz Lcndona iu Vama pomagala uničiti ‘••kupnega sovražnika. — Samo pravično je, da nama daste tudi pri določa nju naše usode nekaj besede, da ne ostane naše ljudstvo brez sadov tako krvavih žrtev.
Toda predno Vam nadalje piševa, Vam poleg prisrčnih pozdravov pošiljava izraze toplih čestitk, kajti kot zastopniki Velikih lahko veliko dobrega in pametnega storite za ves svet. Morava Vam pa tudi izra žiti svojo sožalje, ker prav radi svoje velikosti lahko tudi veliko nespametnega in slabega ukrenete. Da se to poslednje no zgodi in da ne boste črno zapisani v bukvah svetovno zgodovine. blagovolite sprejeti sledeče nasvete, ki Vam jih dajeva v imenu vseh poštenih ljudi našo dežele. Najprej ugotovite," ali je Vaš namen, osrečiti narode ali le kako stranko in ti jene voditelje. Če hočete osrečiti samo eno stranko, se boste naj
laže zedinili, ako izročite ves svet boljševizmu. Julijska Krajina je zanj premajhna. Torej da bo hiti o konec vseh debat in da zavlada povsod mutasta tišina, naj se Amerika, Anglija in Francija ter za njimi vse druge države vključijo v svetovno »ljudsko« sovjetsko republiko pod velikim očetom Stalinom. Pa ne bojte se, da bi Vi oselmo radi toga trpeli kako materialno škodo, kajti pod komunizmom je izc uačena v splošni bodi le preprosta človeška raja. »Zaslužni možje«, kakor boste brez dvoma Vi, boste imeli na razpolago vse socializirano premoženje ali vsaj užitek njegovih najboljših porcij. In to je dovolj, saj na oni svecvioben kapitalist ne odnese kapitala). Tudi to naj Vas no moti, da zgubite svoje visoke položaje, kajti v vsaki izmeti vključenih držav bo treba kakega »maršala«. In kdo naj zasede to mesto, ako no Vi? Torej da se stvari brez obotavljanja in temeljito Uredijo, izročite ves svet nemudoma po Molotovu Stalinu. — Nekaj milijonov ljudi bo seveda poklanih, ali kaj je to v primeri z dvema milijardama ljudi, ki so danes na svetu. a bodo jutri gotovo tako ali tako umrli! — Tako storite, ako je Vaš namen, ustreči le eni stranki mod narodi, ki so prestali za Vaše vojaške interese toliko strašnih grozot.
Go pa hočete osrečiti narode s poštenim in trajnim mirom ter pravično socialno uredbo, v kateri bodo vse ljudske plasti srečne in zadovoljne, potem morate poslušati glas narodov, ne pa zastopnike
ene stranke. Če pri Vaši mizi sedi kak zastopnik le ene stranke kake diktatorsko države, povejte mu, naj gre domov in naj pošlje tja resnic ue zastopnike svojega ljudstva.
Najprej naj bodo povsod, koder še danes vlada diktatura, svobodne volitve pod nadzorstvom ZN. Potom selo* naj se vršijo mirovna pogajanja med resničnimi zastopniki narodov.
Narodi pod vplivom nasilno rdečo propagande so podobni bolnikom, ki v narkozi vpijejo na operacijski mizi. Na tako vpitju ne polagajte nobene važnosti. Mnogi Slovenci in Italijani Julijske Krajino so v takem narkotičnem stanju. Ne poslušajte jih, ampak dajte jinv dovolj časa, da pridejo k sebi in nato še primerno dobo rekc-nvale-scence. Potem pa naj le sami odločajo o svoji usodi.
Zaenkrat zahtevava v imenu vseh poštenih ir. zdravih slovenskih Pri-morcov sledeče:
Dajte nam možnost, da c stanemo polnokrvni Slovenci in svobodni ljudje, ki morejo kot taki pošteno delati, svobodno Boga častiti, v miru vsakdanji kruh jesti in
1 rez strahu spati...
Štiri Velike pozdravljata dva majhna, ki prosita usmiljenja za sebe in svoji mili narod tostran in onstran Morganove črte.
Pikavejica je pismo počasi pre-1 ral. Vsi navzoči so stavek za stavkom odobrili. Veljaka z Vipavskega in iz Brd sta na koncu podpisala pismo s takim ponosom, kakor da bi ta listina imela vreči ves svet iz točajev.