Florence Barclay

			Pesem dveh src

			E- knjiga online



		 Naslov izvirnika

			Florence L. Barclay

			The Rosary



		 Tiskana izdaja

			Florence L. Barclay

			Pesem dveh src

			Prevod: Silvester Čuk

			Oprema in ilustracije: Lojze Perko

			Žepna knjižnica Ognjišča 13

			Ognjišče, Koper 1974

			Odgovarja: Franc Bole



		 Priprava E-knjige: Benjamin Pezdir

			Izdalo: Ognjišče d.o.o. Koper 2012

			Urednik: Božo Rustja





			Barclay, Florence Louisa

			Naslov Pesem dveh src : roman / Florence L. Barclay ; [prevedel Silvester Čuk]

roman 1974

			208 str. : ilustr. ; 17 cm

			COBISS.SI-ID 4027651





Vojvodinja Meldrumska


			PRVO POGLAVJE

			Nad vrtovi in nad parkom gradu Overdene na Škotskem je plaval spokojni mir vedrega poletnega popoldneva. Poslednji žarki zahajajočega sonca so božajoč zlatili skrbno negovane zelenice ter napovedovali prijetno večerno svežino pod krošnjami visokih ceder.

			Stara, trdno zidana hiša je bila prostorna in v njeni notranjosti so bila prav udobna stanovanja; na zunaj pa bi bila naravnost grda, če bi njenih zidov, ki so bili brez slehernih okraskov, čez in čez ne preraščali bršljan, magnolije in vrtnice in tako so bili kakor odeti v mehak kožuh. Med tem zelenjem so se blesteli nežni beli cvetovi magnolije in škrlatni cvetovi vrtnic, da je bilo vse skupaj videti kot preproga, ki jo je bila spletla umetniška roka.

			Ploščad ob poslopju je na eni strani vodila v rastlinjak, na drugi pa v akvarij. S ploščadi so bile v štirih enakih presledkih speljane stopnice na trato pred hišo. Onkraj te mehke, zelene preproge se je širil park s svojimi čudovitimi skupinami stoletnih dreves, najljubšimi zavetišči plahih srn. Skozi gosto listje se je svetlikajoč prelivala biserno svetla reka, ki se je kot ozek srebrn pas ljubko vila med bujno, z zlatorumenimi zvončki in marjeticami posejano travo.

			Sončna ura je kazala blizu štirih.

			Ptiči so še dremali. Noben list ni šumel, noben še tako živahen ptiček ni zacvrčal. Vsepovsod je vladala popolna tišina. Na svojem običajnem prostoru pod cedro je dremala živordeča papiga.

			Potem je bilo od nekod zaslišati, kako so se škripaje odprla vrata. Na terasi se je pojavila ženska, ki je krenila po ploščadi in izginila med cvetličnimi gredicami.



			To je bila vojvodinja meldrumska, vdova in v nekaterih pogledih prava čudakinja. Prišla je narezat nekaj rož. Tega ni pustila delati nobenemu drugemu. Na sebi je imela staromoden slamnik, ki ga je pod svojo debelo brado prevezala s črnim trakom, oblečena je bila v ohlapno bluzo iz neobdelanega platna, v zelo kratko krilo, obuta pa je bila v čevlje, ki so živo spominjali na obutev domačinov v švicarskem letoviškem kraju Engadin. Roke so ji tičale v prav starih, ponošenih rokavicah, v njih pa je držala pleteno košaro in velikanske škarje.

			Neki zloben šaljivec je nekoč dejal o vojvodinji: »če bi srečala njeno milost vojvodinjo meldrumsko, ko se vrača z dela na vrtu ali v kokošnjaku, bi ji, če ste količkaj dobrega srca, zagotovo dali kakšen kovanec, če bi vas ona ošinila s svojim pogledom, bi se na mestu spremenili v prah in pepel, ona pa bi skrbno spravila podarjeni kovanec v žep, da bi potem svojim gostom s posebnim užitkom pripovedovala to prigodo.«

			Vojvodinja je živela čisto sama. Ob sebi ni trpela nobene sorodnice, še manj ji je prijalo, da bi prenašala osladno priliznjenost kake družabnice in njeno večno smehljanje. Njena bledikasta hči, ki nikoli nobene stvari ni naredila tako, da bi bila vojvodinja zadovoljna, se je že zdavnaj poročila. Njen sin, lepotec, ki ga je bila strašno razvadila, je umrl še zelo mlad nekaj let prej, preden je njenega moža doletel nenaden “zelo primeren konec”, kot je imela navado reči vojvodinja. Ko je namreč na svoj dvainštirideseti rojstni dan hotel v razkošni lovski obleki prisiliti konja, da bi skočil prek ovire, se je žival povzpela in vrgla jezdeca s sebe tako nesrečno, da si je razbil lobanjo in je pri priči izdihnil.

			Za vojvodinjo in njen dom so nastopili novi časi. Dotlej se je morala v svoji hiši ravnati vedno po svojem možu in od osebnih prijateljev in znancev je mogla vabiti le take, ki so bili iz velike ljubezni do gospodinje pripravljeni prenašati tudi hrupno vojvodovo druščino.

			Tako življenje pa je ni nikdar veselilo. Na zunaj je bila podobna neobdelanemu biseru: do drugih je znala biti brezobzirna, vendar le na videz, kajti po srcu je bila zelo plemenita in lahko si se brez skrbi zanesel, da bo v pravem trenutku vedno rekla in naredila prav tisto, kar je najbolj primerno.

			Njena prirojena gostoljubnost in njena lastnost, da se je rada ponorčevala iz lastnih in tujih napak ter se pri tem prijetno zabavala, jo je kmalu nagnila, da je na svojem gradu začela prirejati slavnost za slavnostjo. Tako je Overdene postal kraj, kjer so se najraje zbirali najrazličnejši ljudje. Vsak je tu našel koga, s katerim se je prav kmalu zbližal, vsakemu se je tu ponujala priložnost, da je preganjal čas na najljubši način. Vojvodinja je svojim gostom nudila hrano in prenočišče in oboje je bilo izvrstno. Naj te je pot privedla v vojvodinjin dom poleti ali pozimi, nikoli se nisi dolgočasil. Prišel in odšel si, kadar se ti je zljubilo, bivanje v hiši pa ti je sladila gospodinja s svojimi domislicami.

			Svoje številne goste je vojvodinja sama pri sebi razvrstila na tri kategorije: “pisano serijo”, “serijo navadnih prijateljev” in “izbrano serijo”. In prav goste te zadnje serije je pričakovala za nocoj, ko se je po izredno dolgem opoldanskem počitku napravila v svojo vrtnarsko obleko in odšla režat rože.

			Ko je stopala po ploščadi in odpirala mala železna vratca, ki so vodila v cvetličnjak, je Tommy, rdeč papagaj, odprl eno oko, pomežiknil gospodarici, tlesknil z jezikom, kar naj bi veljalo kot poljub, se zasmejal predse in spet zadremal.



			Med vsemi živalmi, ki jih je vojvodinja izredno ljubila, je njeno največjo naklonjenost užival Tommy. Kupila ga je s posebnim namenom. Po moževi smrti je vojvodinja najbolj pogrešala njegove trde osornosti. Dražilo jo je, ker so vsi moški mislili, da morajo biti do nje pretirano nežni in mehki. Prav dobro bi ji delo, če bi jo kateri kdaj oblajal, kot pravimo. Tako ji je postalo dolgčas. Nekega dne je v časopisu zasledila, da je naprodaj papagaj, ki zna nič manj kot petsto besed. Brž se je odpravila v mesto in poiskala ptičarja. Kar je na lastno uho slišala od ptiča, je bilo zadosti, da ga je pri priči kupila in se z njim vrnila v Overdene. Prvi večer je Tommy zlovoljno čepel v svoji kletki in ni hotel črhniti niti besedice, čeprav je bila vojvodinja stalno ob njem: zdaj tik ob kletki, zdaj skrita v kakem kotu, kot da se za ptiča sploh ne zmeni. Če se je od kje prikazala gospodarica, je Tommy cmoknil z jezikom, če je prišel mimo kateri od strežajev, pa je za njim metal dolge poljube in se potem na ves glas režal. Vojvodinja je hotela upornemu ptiču pomagati tako, da mu je prišepetavala besede, katere je bila slišala od njega v trgovini, vendar ni dosegla drugega, kakor da ji je Tommy milostno prikimaval in si s kremplji stiskal kljun. Vendar vojvodinji zaradi tega niti malo ni bilo žal, da ga je kupila, kajti rada je gledala njegovo rdeče perje. K počitku je odhajala vsak večer z upanjem, da se bo ptič naslednjega dne že spametoval.

			In dejansko je bilo tako! Nekega jutra navsezgodaj je hišna, ki je pometala sobo, slišala ptiča govoriti. Ko se je nato vojvodinja prizibala po stopnicah dol, deset minut kasneje kot navadno, je Tommy jezno tolkel s perutmi in jo pozdravil: »No, stara, si se vendar prikazala!« In ‘stara’ je sedla k zajtrku vesela, kot že nekaj mesecev ne.





‘Spoštovana’ Jane


			DRUGO POGLAVJE

			Edina sorodnica, za katero se je smelo reči, da je bila pri vojvodinji nekako doma, je bila njena nečakinja in nekdanja varovanka Jane Champion. Vendar je bila ta pravica omejena le na to, da je dekle smelo prihajati ali sem v Overdene ali v tetino hišo v mesto, kadar se ji je zljubilo, in smela je ostajati, dokler je hotela in ji ni bilo treba nikomur dajati odgovor za to, kaj dela ali česa ne dela.

			Ko je Jane umrl oče, ko je minila doba njenega ranega deklištva, bi rada pri vojvodinji prevzela mesto njene hčerke. Vendar vojvodinja ni potrebovala nobene nadomestne hčerke, najmanj pa tako, ki je imela tako svoje lastne nazore in je bila tako samostojnega značaja kot Jane Champion. Povrh vsega pa je bila sicer lepe postave, a prav nič lepega obraza. Vojvodinja ji je odkrito povedala, da sme prihajati, kadar in kolikokrat hoče, ne sme pa pričakovati, da bo imela v njeni hiši kaj več pravic kot drugi gostje. Povedala ji je tudi, da nima nobenih dolžnosti niti do nje niti do gostov, kajti vse zabave in sprejeme da želi prirejati izključno ona sama.

			Jane Champion je bila že v tridesetem letu. Nekoč jo je eden od gostov, dober poznavalec ljudi, opisal kot “krasno žensko v grdem ovitku”. Doslej pa še niti en moški ni poskušal pod to nelepo zunanjostjo odkriti čudovito žensko dušo. Življenje z njo bi bil pravi raj za moškega, ki bi ne gledal toliko na telesno lepoto, toda doslej takega še ni srečala. Vse je kazalo, da ji je usojeno, da bo vedno nekje ob strani. Celo tedaj, ko je s svojimi izrednimi sposobnostmi dala zaslutiti, kako lepo bi blestela na pravem mestu.

			Že dostikrat je bila družica pri porokah, kjer neveste kljub vsem zunanjim čarom niso imele niti malo tistih lastnosti, ki so pogoj za srečen zakon, zato pa jih je imela Jane v obilni meri. Imela je čudovito nežno materinsko srce, toda doslej je smela biti le krstna botra v nekaterih družinah svojih prijateljev in znancev. Imela je čudovit glas in je lepo pela, toda ljudje so v splošnem prepričani, da mora biti pevski dar združen s telesno lepoto, zato je le malokdo vedel, kako čudovito poje. Znala je tudi mojstrsko igrati na klavir, zato je pri mnogih vojvodinjinih zabavah spremljala slavne pevce.

			Skratka, Jane je vse doslej vršila le stranska opravila, a vršila jih je z ljubeznijo. Še vedela ni, kaj se pravi biti na prvem mestu! Mati ji je umrla, ko je bila še čisto majhna, zato so bili spomini nanjo zelo bledi in si jih je zaman skušala priklicati. Sobarica njene matere, zvesta in vdana duša, je bila odpuščena kmalu po njeni smrti. Po dvanajstih letih je bila slučajno v teh krajih in obiskala je tudi Jane. V spominih jo je imela kot ljubkega otroka, zato je kar obstala, ko je zagledala veliko, nelepo dekle, ki je bilo še najbolj podobno fantu. Ko sta bili sami, je stara žena začela obujati spomine, ki so jo vezali na to hišo.

			»Gospodična, lahko vam točno pokažem, katero vejico rožnega grma ste hoteli prijeti, ko vas je mati prvikrat nesla na verando.«

			Preden se je stara Sara poslovila, je Jane zvedela še vrsto drugih lepih, drobnih stvari, med drugim tudi to, kako ji je mati poljubljala ročice …

			»Da, miss, velikokrat je delala to. Vašim ročicam je pravila cvetlična stebelca in jih je vroče poljubljala.«

			Jane sploh ni bila vajena, da bi ji kdo na zunaj izkazoval ljubezen. Začudeno je ogledovala svoje zagorele, močne roke, kot da bi ne mogla verjeti, da bi moglo biti to res, nato pa je izbruhnila v glasen smeh, preprosto zato, ker je čutila, da jo v grlu nekaj stiska. Čutila je, da bo vsak čas zajokala, tega pa se je sramovala. Svojih čustev ni hotela kazati na zunaj. Ko je stara sobarica odšla, je odhajala z vtisom, da je Jane postala dekle brez srca.

			Nikdar nihče ni zvedel, zakaj so postale dotlej zanemarjene Janine roke tako skrbno negovane. Nihče ni videl, kako jih je zvečer pod odejo poljubljala, ker je hotela na njih odkriti sledove poljubov svoje matere.

			Ko je postala polnoletna, je prek oglasov v časopisju staro sobarico svoje matere sprejela nazaj v službo in dajala ji je tako plačo, da je stara žena lahko mirno mislila na svojo prihodnost.

			Očeta je Jane videvala poredko. Nikakor se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da je njegov edini otrok deklica, ko pa si je tako želel dečka. Tudi mu ni šlo v račun, da je Jane po njem podedovala nelepi obraz, namesto da bi imela krasne poteze svoje matere.

			Starši so velikokrat tako nepravični, da v svojih otrocih ne prenašajo duševnih in telesnih lastnosti, ki so jim jih bili sami darovali.

			Junak njenega otroštva in tovariš njene mladosti je bil Deryck Brand, pastorjev edinec, od nje deset let starejši. Čeprav sta bila drug na drugega navezana, je vedno čutila, da nikdar ne bo imela prvega mesta v njegovem srcu. Postal je študent medicine in ko je prihajal domov na počitnice, zaradi študija in iz ljubezni do svoje matere ni našel časa, da bi se združil s tem osamljenim dekletom, dasi ga je ganila njena navezanost nanj in ga je zanimala njena nenavadna nadarjenost in njen odločni značaj. Kasneje se je poročil z dekletom, ki je bila v primeri z Jane prava lepotica, po značaju pa je bila od nje različna tako zelo, kot le more biti različen človek od človeka. Vedno pa ga je z Jane vezalo iskreno prijateljstvo, ki se je po poroki še poglobilo. Zdaj je bil na višku svoje slave in bil je zelo cenjen v londonskih krogih, vendar mu je več kot vse drugo pomenilo Janino priznanje in toplo razumevanje njegovih prizadevanj.

			Tudi med vrstnicami Jane ni imela prijateljic. Rasla je čisto osamljena, zato je imela čas za razmišljanje in postala je kritična do sebe in drugih. Sovražila je vsako pretvarjanje in hinavščino. Ženske, ki jim je kdaj izkazala kakšno uslugo, so ji bile vpričo nje suženjsko vdane, če pa so kje v njeni odsotnosti govorili čez njo, niso imele poguma, da bi se postavile zanjo.

			Imela pa je veliko moških prijateljev, posebno med dijaki in študenti. Bila jim je dober tovariš, zato so se ji odkrito izpovedovali. Zaupali so ji celo take stvari, ki so jih zamolčali svojim materam. Dobro je vedela, da ji za hrbtom pravijo »stara Jane« ali »lepa Jane« in »ljubka Jane«, vendar jim tega ni zamerila. Vedela je, da so ji iskreno vdani in zato jim je ohranila svoje prijateljstvo.

			Uspešno se je uveljavila v raznih športih in mladina je rada tekmovala z njo. Pri igri je zmeraj našla primeren trenutek za dober nasvet ali, če je bilo treba, tudi resen opomin, ki je navadno zalegel. Celo največji lahkoživci se niso mogli ustavljati vplivu njenega plemenitega mišljenja.

			Tega popoldneva je Jane igrala golf z nekim fantom, ki ga je že dolgo časa nameravala posvariti zaradi njegovih lahkomiselnosti, a prav kmalu je spoznala, da bo težko speljati pogovor tako, da bi mu povedala, kar je želela, kajti fant je bil tako prisrčen in sproščen, čutila je, da je v tem oziru njeno popoldne izgubljeno. Zvečer pa je ta fant navdušeno pripovedoval skupini svojih najožjih prijateljev:

			»Veste, stara Jane je bila danes popoldne spet v sijajni formi! Pravi čudež je, da v njej ni niti trohice ženskega sprenevedanja in vseh tistih zvijačnosti, po katerih se odlikujejo vse naše prijateljice! Grom in strela, če hočeš stisniti roko Jane, moraš imeti roke čiste!«





Presenečenje


			TRETJE POGLAVJE

			Ura se je nagibala proti peti in kazalo je, da je čas molka minil, kajti ptice so se začele oglašati ena za drugo. Tudi v hiši je kar naenkrat vse oživelo. Slišati je bilo odpiranje in zapiranje vrat. Dva livrirana lakaja sta po stopnicah prinašala mizice za čaj in jih postavljala v senco stare cedre. Tudi papagaj se je zbudil, dvakrat krepko udaril s perutmi in začel razburjeno skakati s palice na palico ter pri tem ostro upiral oči v strežaje.

			»Pazi!« se je zadri in pri tem posnemal gospodinj in glas, ko je opazil, da je po strežajevi neprevidnosti vogal prta oplazil po tleh.

			Nekaj minut kasneje so bile vse mize nared. Strežaj je udaril na gong, ki je visel na cedrovi veji, in prav kmalu se je od vsepovsod začulo živahno govorjenje. Gostje so prihajali od reke sem, s teniških igrišč, iz hiše in z vrta, da bi posrkali svoj popoldanski čaj in pokramljali v prijetni senci.

			Družba se je utaborila pod drevesom. Nekateri so sedli v pletene naslanjače, drugi pa kar v travo. Ko so bili vsi postreženi – ali s čajem ali s kavo ali s hladnimi pijačami, kakor so želeli – se je nadaljeval živahen pogovor.

			»Za drevi je vojvodinja napovedala koncert,« se je oglasil nekdo, »če bi tale prostor tu razsvetlili z lampijoni, bi lahko poslušali kat tukaj. Prevroče je, da bi se gnetli v kakšnem zaprtem prostoru.«

			»Le brez skrbi bodite,« je odvrnil Garth Dalmain. »Vojvodinja me je imenovala za reditelja in obljubljam vam, da bodo vsa okna na ploščad na stežaj odprta. Kdor ne bo vzdržal v sobi, bo lahko ostal zunaj. Stoli bodo ob oknih. Vse se bo odlično slišalo, oči pa bodo seveda v marsičem prikrajšane.«

			»To pa je precej! Polovica užitka je v tem, da tudi vidiš vse skupaj!« je vzkliknila neka mlada teniška igralka. »Tisti, ki bodo ostali na terasi, ne bodo mogli občudovati vojvodinje, ko bo po končanem koncertu oponašala svoje goste. Prav nič se ne bojim vročine, zato vas prosim, rezervirajte mi prostor v prvi vrsti.«

			»Kakšno presenečenje nas pa čaka letos?« je vprašala lady Ingleby, ki je bila prispela šele popoldne.

			»Velma,« je odgovorila Mary Strathern. »Obljubila je, da pride sem na oddih za konec tedna. Nihče drug razen vojvodinje je ne bi pripravil do tega, da pride prav sem. Pri koncertu bomo težko slišali kaj več kot eno samo pesem, morda bo kasneje še kaj zapela. Naprosili bomo Jane, naj na klavir zaigra nekaj Velminih najljubših pesmi in gotovo se ne bo mogla upirati.«

			»Zakaj pa pravite Velmi presenečenje?« je vprašalo mlado dekle, ki ni dobro poznalo overdenskih navad.

			»O draga moja,« ji je razložila lady Ingleby, »to je vojvodinjina potegavščina. Ta vsakoletni koncert prireja za domače in tuje goste ter za krajevne veljake. Na koncert povabi zelo veliko ljudi. Nastopajo pa v glavnem domačini. Prava zabava pa se začne šele po koncertu, ko vojvodinja po svoje duhovito oponaša vse nastopajoče.«

			»Spoštovana Jane tega njenega oponašanja ne odobrava,« je pripomnil mladi Ronald Ingram, »zato se kar izgubi še pred koncem koncerta. Vojvodinja dobro ve, da Velme nihče ne bi mogel spremljati tako dovršeno kot Jane, zato jo je naprosila, naj ostane … No, mislim, da se vojvodinja nocoj ne bo imela prilike ponorčevati iz nastopajočih, saj ne nastopajo kaki domači diletanti, ampak taka zvezda kot je Velma.«

			»Zdi se mi,« se je vmešala mlada Američanka, zelo lepo dekle, »da ima miss Jane popolnoma prav, ko ne odobrava vojvodinjinih šal. V moji domovini bi smatrali za žalitev, če bi se norčevali iz ljudi, ki so bili naši gostje in so nastopali na naše vabilo.«

			»Pozabljate pa, ljuba moja, da v vaši domovini nimate vojvodinj!« ji je odvrnila Mary Ingleby.

			»Imate prav! Nimamo jih, ker jih na veliko izvažamo v Evropo!« se je zasmejala Američanka, ki je s svojo pripombo mislila na poroke propadajočih evropskih aristokratov z bogatimi Američankami.

			Na njeno pripombo so vsi odgovorili z bučnim smehom. Družba je takoj začela govoriti o zadnji taki evropsko-ameriški poroki.

			Tedaj se je na terasi pojavila visoka Janina postava. Oblečena je bila v preprost siv kostim in v bluzo iz belega in modrega batista. Hodila je mirno in že na zunaj je pokazala, da je popolna gospodarica same sebe. Ko se je približala družbi, je kakih šest moških skočilo pokonci in ji ponudilo sedež.

			Jane je sedla na najbližjega ter vprašala: »Ali tete ni tu? Simons jo povsod išče, da bi ji izročil neko brzojavko.«

			»Zakaj je pa vi niste odprli?« je vprašala Myra.

			»Ker teta ne pusti, da kdo drug odpira brzojavke, ki so naslovljene nanjo. Pravi, da obožuje udarce in vedno je velika verjetnost, da brzojavka prinaša vest o kakšni katastrofi. Pravi tudi, da ji tisti, ki pred njo zve za kaj hudega, ukrade tisto presenečenje, ki je bilo namenjeno njej.«

			»Glejte, vojvodinja pravkar prihaja!« je tedaj zaklical Garth Dalmain, ki je s svojega sedeža dobro videl stranska vrtna vrata.

			»Ne črhnite ji niti besedice o brzojavki!« je prosila Jane vse navzoče, »kajti ne bi ji bilo prav, ko bi vsi vedeli zanjo. Res bi bilo škoda, da bi skalili to veselje z brzojavko.«

			Vsi so se ozrli v smer, od koder je počasi prihajala vojvodinja. Res so tu na račun njene gostoljubnosti preživljali čudovite dneve, vendar jih to ni motilo, da si ne bi privoščili kakšne pripombe na račun vojvodinjinih smešnih lastnosti. Ko se je dama približala, so vsi moški vstali, vendar ne tako sproščeno kot prej, ko je prišla Jane.

			Vojvodinja je imela v rokah košaro, polno najlepših vrtnic. Vsak cvet zase je bil dovršen in utrgan ravno v času, ko je bil najlepši.





Jane se ponudi


			ČETRTO POGLAVJE

			Vojvodinja je naglo spustila košaro na mizo, na kateri so se rdečile jagode.

			»No, moji dobri ljudje,« je rekla nekoliko zadihano, »le vzemite si rož. Nocoj želim na prsih slehernega od vas videti vrtnico. Da se mi nihče ne prikaže brez nje! Nocojšnji koncert bomo krstili ‘koncert vrtnic’ … Ne, ne, hvala, Ronnie, tale čaj stoji že vsaj pol ure in menim, da bi me že morali imeti toliko radi, da mi ne bi ponujali take godlje. Poleg tega pa tudi nikdar ne pijem čaja. Ko se popoldne zbudim, vzamem viski s sodo in to me potem drži do večerje … O da, vem, draga Mary,« se je obrnila proti Mary, čeprav je ta molčala, »vem, bila sem na sestanku abstinentov in podpisala sem tisti sloviti letak za borbo proti alkoholizmu. Toda še isti dan, ko sem s tiste slavne skupščine šla domov, sem zavila k zdravniku, ki mi je dal neki papir, na katerem piše, da moram brezpogojno vzeti nekaj, kadar začutim potrebo. No, vidite, tako potrebo začutim vsak dan po opoldanskem počitku … Presneta reč,« je spremenila zgovorna gospa predmet svojega govorjenja, ko je pogledala okoli sebe, »Dal, tako pisani in slikoviti kot ste, bi smeli biti samo na odru! Bela flanela, vijoličasta srajca in temno-rdeča kravata. Ko bi bila jaz vaša stara mama, bi vam takoj ukazala, da se greste preobleči Zaradi vas izgubljajo glavo celo stare ženske moje sorte, kako morajo zaradi vas trpeti šele te uboge deklice! … Daj, utihni že!« je pokarala Tommyja. »Beseda, ki si jo pravkar izustil, je prav nedostojna. Ne bodi ljubosumen na Dala. Saj se tvoji pisani obleki čudim še bolj kot Dalovi … Ah, da, Dal, boste portretirali mojega papagaja?«

			Mladi slikar, ki je s svojo zadnjo razstavo izzval pravo občudovanje umetniških krogov, je dvignil roke in jih sklenil za tilnikom, se zavalil v pleteni naslanjač, njegove svetleče se oči pa so izdajale, kako ga vse skupaj zabava, ter je rekel: »Tega pa ne, draga vojvodinja. Ponižno prosim za dovoljenje, da naročilo odklonim. Če bi hotel slikati vašega Tommyja, bi moral biti precej imenitnejši slikar … Vrh tega, le priznanje, bi na tako dobro vzgojenega in olikanega fanta, kot sem jaz, zelo kvarno vplivalo, da bi bil ure in ure sam s Tommyjem in bi moral poslušati njegove zasoljene pripombe, ki jih siplje kot iz rokava … Gospa, prav rad pa bom, naslikal vas. Samo ne s tem slamnikom, kajti že od nekdaj sovražim slamnik na ženski glavi, posebej če je s črno vrvico zvezan pod brado.

			Naslikal vas bom v tisti lepi črni obleki, ki ste jo imeli sinoči, s čipkami in diamanti v laseh. V levi roki boste držah staro ogledalo s srebrnim okvirjem …«



			Umetnik je zaprl oči in s sanjavim, mehkim glasom opisoval sliko. Vsi so napeto poslušali. Ko je Garth Dalmain opisoval svoje slike, jih je opisal tako, da si jih kar videl, če si jih kasneje videl na razstavi, si jih brž prepoznal.

			»No in v ogledalu bo videti vašega papagaja. Sliki bomo dali ime Meditacija, kajti po pravilu mora imeti vsaka slika čimbolj bedasto ime. Ko bodo portret podedovali vaši nasledniki, bodo sliko prekrstili v Vojvodinja, ogledalo in papagaj …«

			»Bravo!« je vzkliknila vojvodinja navdušeno. »Res boste morali naslikati ta portret in poslali ga boste na Akademijo. Drugo leto pa pojdemo vsi tja in si ga ogledamo … Oho, kaj vidim! Simons nosi nekaj na pladnju … Kaj pa to pomeni? Brzojavka! Kaj neki se je moglo zgoditi? Uganite! Upam, da je brzojavko poslal kak tepec, ki je zamudil vlak!«

			V popolni tišini je vojvodinja odprla brzojavko. Očitno jo je novica precej prizadela, ker je močno zardela in ni mogla do besede.

			Jane je mirno vstala, pogledala teti čez rame, prebrala brzojavko in spet mirno sedla na svoj prostor.

			»Presneto!« je vzkliknila nazadnje vojvodinja. »Presneto! Takole se ti zgodi, če delaš s temi umetniki kot s prijatelji! Pripravila sem ji čudovito nagrado, večjo, kot je vredna sama s svojimi pesmicami vred, ona pa me tako pusti na cedilu zadnji hip! O presneto!«

			»Draga teta,« je skušala posredovati Jane, »če pa je Uboga Velma nenadoma zbolela za angino in ne bi mogla zapeti niti ene note, tudi če bi bilo treba peti na čast sami kraljici. Saj je napisala, da ji je zelo hudo…«

			»Kdo pa tebe kaj vpraša, Jane?« je zaklicala vojvodinja razdraženo. »Nikar mi ne mešaj kraljice tja, kamor ne spada! Ne prenesem, da je kdo nelogičen. Zakaj jo je napadla ta bolezen prav zdaj, ko bi morala priti pet k meni? Ko sem bila jaz mlada, nismo zganjali takih oslarij! Zdaj so si izmislili nekakšen apendicitis, samo da lahko režejo ljudi! V mojem času so rekli, da te je ‘pregnalo’ in dali so ti ricinusa, pa si bil zdrav!«

			Myra Inglaby se je kar dušila od smeha, Garth Dalmain pa je zašepetal Jane na uho: »Ne prenesem, da je kdo nelogičen!«

			Jane je samo odkimala z glavo in se sploh ni nasmehnila.

			»Tommy hoče imeti ribeza!« se je oglasil papagaj.

			»Dajte mu ga, za božjo voljo!« je vzkliknila vojvodinja.

			»Toda, draga teta, ribeza nimamo!« je odvrnila Jane.

			»Ne prerekaj se,« je zarezala nanjo vojvodinja, »saj dobro veš: če reče ribez, hoče imeti nekaj rdečega!«

			Po teh besedah je skočilo kakih pet ljudi, da bi postregli papagaja, Jane pa se je delala, kot da ne razume znakov, ki jih ji je dajal Garth.

			»Nimam kaj odgovoriti na brzojavko, Simons,« je rekla vojvodinja. »Važno je le to, kako bomo stvar izpeljali. Pol ljudi iz okolice bo prišlo sem samo zato, da slišijo Velimo, ta pa leži v Londonu, češ da ima neki apendicitis, no, tisto drugo pravljico! Vrag naj vzame to babo! bi rekel moj Tommy.«

			»Jezik za zobe!« se je oglasil papagaj.

			Vojvodinja se je zasmejala in že boljše volje sedla.

			»Draga vojvodinja,« je začel. Garth z najbolj prepričljivim glasom, »živ krst ne ve, da ste za nocoj povabili slavno Velimo. To je bila vendar vaša skrivnost, vaše nocojšnje presenečenje, mar ne?«

			»Natanko tako!« je vzkliknila vojvodinja. »Zato je še toliko slabše, da mi gre ta ženska vse skupaj pokvarit. O ta presneta …«

			»No, torej,« je nadaljeval Garth, »ker nihče ni vedel, da je imela priti Velma, nihče ne bo razočaran. Večer bo kljub temu lep …«

			»Kaj naj storim?« je obupano dejala vojvodinja. »Velma je imela peti romanco ‘Rožni venec’. Računala sem s tem. Ves okras v dvorani je prirejen po tej pesmi: velika veriga belih rož in na stropu velik križ iz rdečih rož … Jane?«

			»Prosim, teta?«

			»Nikar ne pravi: ‘Prosim, teta?’ s tako lenim glasom, te prosim! Ali nam ne veš ničesar svetovati?«



			»Slišite tega zlatega ptiča?« je rekla vojvodinja, zdaj že povsem udobrovoljena. »Dajte mu še jagod. No, Jane,

			»Vrag naj vzame to babo!« se je oglasil Tommy. kaj nam svetuješ?«

			Jane, ki je sedela s hrbtom proti teti, se je obrnila, v njenih očeh je zaigral rahel nasmešek in po kratkem molku je odgovorila preprosto:

			»Dobro, pela bom ‘Rožni venec’ namesto Velme, če res želite to, teta.«

			Vsa družba se je zelo začudila temu Janinemu odgovoru in nekaj časa so vsi molčali. Od vseh navzočih je edino vojvodinja slišala Jane peti.

			»Imaš note?« jo je vprašala in pobirala brzojavko in prazno košaro.

			»Imam,« je odvrnila Jane. »Ko sem bila zadnjič V Londonu, sem jih kupila.«

			»V redu,« je rekla vojvodinja, »računam nate. No, zdaj bom pa tej ubogi Velmi le morala poslati brzojavko, saj vem, da je vsa obupana, ker ni mogla priti k meni. Nasvidenje, prijatelji! Ne pozabite, da je večerja točno ob osmih. Ronnie, bodite tako prijazni in nesite za menoj Tommyja. Ta ptič me ima tako gromozansko rad.«

			S temi besedami je vojvodinja dostojanstveno odkorakala proti hiši, povsem zadovoljna, da se je stvar tako dobro iztekla. Nekateri so opazovali Jane, Myra Ingleby pa ji je rekla:

			»Prav res lepo od vas, da ste nase vzeli breme, da nam nocoj zapojete. Ne drznem se ponuditi, da bi vas spremljala na klavirju, ko pa znam komaj kako otroško pesmico, pa še to le z dvema prstoma.«

			»Jaz pa znam igrati na vseh deset prstov,« je rekel Garth Dalmain. »Ko bi peli bolj počasi, bi se ponudil, da vas spremljam. Toda videl sem note za ‘Rožni venec’ in si res ne upam zaigrati.«

			»Ne bodite smešni, Dal,« je odvrnila Jane, »dobro vem, da bi vi odlično spremljali, če bi bilo potrebno, toda najraje se spremljam kar sama.«

			»Aha,« je pripomnila lady Ingleby, »dobro vas razumem. Človeku je mnogo laže pri srcu, če ve, da lahko v slučaju potrebe zaigra, kar hoče …«

			Samo Jane in Garth, ki sta se spoznala na glasbo, sta se tej pripombi nasmehnila.

			»Vsekakor je to zelo dobrodošlo, če se pokaže potreba,« je potrdila Jane.

			»Priznam, v primeru potrebe se bi že znašel,« je pripomnil Garth.

			»Hvala vam. Dal, zelo ste prijazni, toda ponavljam, da najraje igram kar sama.«

			»Pa ste pomislili na to, da je z glasom težko obvladati tako velik prostor?« je zaskrbljeno vprašal Garth. Jane je bila njegova prijateljica in mu ne bi bilo vseeno, če bi se pred tolikimi ljudmi osramotila. Tedaj pa je na Janinih ustnicah opazil isti nasmeh, ki ji je žarel v očeh, ko se je vojvodinji ponudila, da zapoje namesto Velme.

			Večina gostov je bila že odšla k parka in Jane je ostala sama z Garthom in Myro. Vedela je, da se Garth tudi nekoliko šali, vendar mu je odgovorila:

			»Vem, da ni lahko, toda dvorana je zelo akustična, vrh tega pa sem se pri vajah naučila razvijati glas. Najbrž ne veste, saj ne morete, da sem imela srečo učiti se solopetja v Parizu pri madame Marchesi, v Londonu pa še sedaj vadim z njeno hčerko, ki je prav tako zelo sposobna. Zato bom znala pravilno uravnavati moč svojega glasu.«

			Za Myro je bilo to, kar je povedala Jane, tuje, kot zveni tuje branje svetega pisma muslimanu, ime najslavnejše učiteljice petja v tistem času ji ni povedalo ničesar, Garth Dalmain pa je kar zazijal od presenečenja.

			»Oho, sedaj pa popolnoma razumem vašo hladnokrvnost! Tudi Velma je učenka velike Marchesijeve.«

			»Od tam se tudi razmeroma dobro poznava. Danes sem tudi prišla sem prav zato, da bi jo spremljala na klavirju.«

			»Vem, vem,« je pripomnil Garth. »Vam je sploh ljubše, da spremljate druge, kot pa da sami pojete.«

			»Ne, ljubše mi je petje, če spremljam, pa sem bolj koristna.«

			»To drži,« je menil Garth. »Marsikdo za silo poje, zelo malo pa je takih, ki znajo dobro zaigrati spremljavo.«

			»Jane,« je rekla zdaj Myra, »če ste se že učili petja in če tako radi pojete, zakaj vas ni vojvodinja že prej zaprosila, da nam kaj zapojete?«

			»Vojvodinja pač že ima razloge zato,« je povedala Jane. »Veste, da ji je pred osmimi leti umrl sin. Bil je zelo lep in nadarjen fant. Kakor jaz je tudi on po dedu podedoval nadarjenost za glasbo. Nekoč je obljubil, da bo pel na nekem dobrodelnem božičnem koncertu v Londonu. Takrat je ravno okreval od prehlada, prehitro je vstal in bolezen se mu je povrnila. Dobil je pljučnico, ki ga je v petih dneh pokopala. Moja uboga teta je hotela ponoreti od bolečine in od takrat noče niti slišati, da bi ji kdo govoril o moji ljubezni do glasbe. Zato, vidite, tako malokdaj pojem tukaj.«

			»Zakaj pa ne nastopite kje drugje?« je vzkliknil Garth. »Marsikje sva že bila skupaj, pa nisem vedel, da pojete!«

			»Ne vem prav natančno, zakaj ne pojem,« je odvrnila počasi Jane. »Glasba mi pomeni zelo veliko… To je kot nekaj svetega v šotoru moje duše. In ni tako lahko odgrinjati zastor!«

			»Nocoj pa se bo ta zastor le odgrnil,« je dejala lady Ingleby.

			»Da,« je odvrnila Jane, kot da ji je žal za to, »mislim, da se bo.«

			»Mi bomo pa vstopili v svetišče vaše duše,« je končal pogovor Garth Dalmain.





Garthova zgodba


			PETO POGLAVJE

			Sence so postajate vse daljše in sončna ura je kazala šesto. Myra Ingleby je stegnila roke nad glavo in obsijalo jo je zahajajoče sonce. Umetnik je kar užival nad ljubkostjo njene postave.

			»Ah,« je zazehala ona, »tako prijetno je tukaj, jaz pa moram v sobo, da mi strežnica masira obraz. Jane, opozarjam vas, ne začenjajte z masažo obraza, kajti če enkrat začnete s tem, boste za to vsak dan potratili kakšno uro. Če se bi mi bilo treba samo obleči, bi lahko ostala tu še celo uro, tako pa bom izgubila toliko časa!«

			»Za kaj pa pravzaprav gre?« je vprašala Jane. »Čemu pa si masirate obraz?«

			»Še sama ne vem, kaj pravzaprav je, vem samo to: če ne bi šla zdaj k maserki, bi bila zvečer videti veliko grša, po večerji pa bi kazala vsaj deset let več.«

			»Vseeno bi bili čudoviti!« je iskreno vzkliknila Jane. »Zakaj se bojite pokazati, koliko let resnično imate?«

			»Draga moja, moški ima toliko let, kolikor jih čuti, ženska pa toliko, kolikor jih pokaže!« je odvrnila lady Ingleby.

			»Jaz čutim, da jih imam sedem!« se je zasmejal Garth. »Kažete pa jih sedemnajst!« je rekla prav tako smeje lady Ingleby.

			»Dejansko pa jih imam sedemindvajset in počasi bom moral začeti misliti na starost,« se je zresnil Garth.

			»Tak molčite no, otrok dragi, kaj prisluškujete najinemu pogovoru!« ga je v šali okrcnila s slamnikom, ki ga je držala v roki, lady Ingleby. »Jeseni boste naslikali moj portret. Potem bom prenehala z masažo in ko me bos’te spet videli, bom podobna starki.«

			Ko je to izrekla, je odšla.

			»Kako ljubka je,« se ji je čudil Garth. »Vprašujem se, koliko je pravzaprav resnice v vsem tem, kar je pripovedovala.«

			»Nimam pojma,« je odvrnila Jane, »v teh stvareh sem popoln analfabet.«

			»Prepričan sem, da si je vse skupaj izmislila, sicer nama ne bi pripovedovala,« je pribil Garth.

			»O ne, motite se,« ga je živo zavrnila Jane. »Myra je neverjetno odkrita in vedno govori čisto resnico. Izhaja iz številne družine in njeni domači so jo vedno smatrali za neke vrste črno ovco. Tudi mati jo je zapostavljala. Ko jo je lord Ingleby prosil za roko, skromno dekle kar ni moglo verjeti svojim ušesom, mater pa je skoraj zadela kap. Zadnja, pa se prva poroči!«

			»O ti stara čarovnica!« je bil ogorčen Garth, »kako sploh dovolijo, da se take babe imenujejo matere? Mi, ki smo imeli dobre in nežne matere, bi se morali potegovati za to, da država z zakonom prepove takim hudobnim ženskam, da bi mazale materinsko ime.«

			Jane je umolknila. Dobro je poznala zgodbo Gartha in njegove matere vdove. Vedela je, kako sin obožuje njen spomin. Ko je Garth tako odkril svojo hrapavo skorjo in pod njo pokazal svojo nežno sinovsko dušo, ga je veliko bolj cenila in spoštovala. Zelo se je morala premagovati, da mu ni povedala, kako sama nikdar ni imela sreče, da bi uživala materino ljubezen…

			Po teh beseda! je Garth vstal in se pretegnil in njegova elegantna postava je še bolj prišla do izraza. Jane, ki se je čutila prikrajšana v telesni lepoti, je kar zabolelo pri srcu, vendar je svojega prijatelja brez nevoščljivosti spoštovala. Med vsemi prijatelji ji je bil Garth najljubši. Bil je sicer nekoliko starejši od drugih, po srcu pa tako otroški, da se je Jane včasih zazdel kakor deček.

			Zdaj ga je pozorno in z nekim občudovanjem ogledovala. Garthu je sonce svetilo v obraz, tako da ni opazil Janinega pogleda.

			»Poslušajte, miss Champion,« je vzkliknil naenkrat, »vsi so odšli, jaz pa si že dolgo želim, da bi se zaupno pogovoril z vami. Sit sam tega lenarjenja. Dajte, stopite z menoj k reki, vzela bova čoln in malo zaveslala. Večerja je šele ob osmih in prepričan sam, da se boste vi, kljub temu, da ste prevzeli Velmino vlogo, za nastop oblekli v pol ure. Nekoč sem celo videl, da ste se uredili v desetih minutah. Zaveslala bova do starega samostana in med vožnjo se bova lahko pogovorila.«

			Toda Jane se ni ganila.

			»Dragi Dal, « je rekla nato, »vaše navdušenje za stari samostan in za sončni zahod bi se kmalu poleglo, ko bi tako dolgo veslali in bi imeli v čolnu tako težko osebo, kot sem jaz. Poleg tega pa jaz tudi nisem take sorte dekle, ki bi mirno sedelo v čolnu in gledalo, kako sopotnik vesla. Tako rada veslam, danes pa sem se naigrala golfa, da me vse kosti bolijo in me niti malo ne mika, da bi prijela za veslo. Tudi vas bi prav kmalu minilo veselje, ko bi me morali vso pot gledati, kako se držim, ko menda dobro veste, da imam svoje mišljenje o vašem veslanju!«

			Garth se je globoko naslonil na svoj sedež, zravnal roke nad glavo in pogledal Jane s svojimi bleščečimi očmi, kakor je malo prej pogledal vojvodinjo.

			»Hudobni ste, prijateljica draga,« ji je rekel prijazno. »Kaj vam je?«

			Jane se je nasmehnila in mu ponudila roko.

			»Dragi prijatelj, zares ste prijazni kot malokdo. Nočem več biti zlobna. Res pa je, da mi gredo vojvodinjini koncerti na živce in niti malo me ne veseli, da bi bila njeno ‘presenečenje večera’!«

			»Razumem vas,« je dejal Garth. »Toda zakaj ste se potem ponudili?«

			»Ker sem morala. Teta me malokdaj prosi za kako stvar. To pot pa sem opazila, da so me njene oči naravnost rotile. Mar ne veste, kako si človek želi, da bi kaj naredil za svoje? Težko je biti tukaj cele tedne, a da pri tem vedno čutiš, kako si brez koristi. Ko so njene stare, ponosne oči nazadnje le nekaj prosile, si nisem mogla kaj, da ne bi uslišala njene prošnje.«



			»Res, draga, niste mogli storiti drugače. Nikar si ne belite glave s ‘presenečenjem’. Osebno sem prepričan, da pojete veliko bolje kot katerikoli od navzočih, čeprav tega nihče ne bo opazil. Potrebna bi bila Velma, da jih zbudi. ‘Rožni venec’, ki ga boste peli, se jim bo zdel lepa pesem in navdušeno vam bodo ploskali, vendar ne bodo pretiravali. To bo pa tudi vse. Nikar si ne delajte skrbi.«

			Zdelo se je, kakor da Jane premišljuje.

			»Končno, Dal, mi je zoprno nastopati pred takimi poslušalci. Imam občutek, da odkrivam dušo, kar se mi zdi skoraj nespodobno. Po moje glasba človeka najbolj odkriva. Kar mravljinci mi lezejo po hrbtu, ko pomislim na to romanco, vendar si ne morem kaj, da je ne bi pela, kot najbolje znam, ko pride čas nastopa. Naj vam povem, kaj mi je nekoč dejala madame Blanche, ko sem z njo pela Bambergovo Indijsko pesem, strastno molitev indijskih žena Brahmi, njihovemu božanstvu. Začela sem: “Brahma, ti bog vernikov svojih!” in pela, kot da se učim ‘do re mi’. ‘Stojte!’ mi je zaklicala madame Blanche. “Kaj pa delate v Angleži! Brahma je vendar bog! Seveda ni ne moj in ne vaš bog, bog nekoga pa je! Je bog te pesmi. Poslušajte, kako morate zapeti!” Dvignila je glavo in zapela: “Brahma, ti bog vernikov svojih, vladar svetih mest …” Njen obraz je kar žarel v neki veri, ki je človeka zgrabila do srca. Te lekcije nisem nikdar pozabila. ‘Mislim, da po tistem nikdar več v svojem življenju nisem pela brez duše, hladno.«

			»Tako mora biti,« je pripomnil Garth. »Tudi jaz ljubim navdušenje za kakršnokoli obliko umetnosti. Nikdar ne maram slikati portreta, če ne ljubim žene, ki mi požira.«

			Jane se je nasmehnila. Razgovor je stekel prav v tisto smer, kot si je bala želela.

			»Dal, dragi fant, kar po vrsti obožujete toliko žensk, da se mi, vaši stari prijatelji, ki nam je pri srcu vaša resnična sreča, bojimo, da nobene ne obožujete iz tistega pravega razloga …«

			Garth je prasnil v smeh.

			»Oh, tudi vi ste kot vse druge! Mar mislite, da mora oboževanje vedno privesti do poroke? Mislil sem, da je vaše mišljenje bolj pametno in bolj … moško.«

			»Dragi moj, vaši prijatelji so sklenili, da vas morajo oženiti. Sami ste. Imate krasno hišo. Ste na najboljši poti, da vas vse te ženske, ki kar norijo za vami, do skrajnosti razvadijo. Seveda, vsi prav dobro vemo, da mora biti vaša bodoča soproga prekrasna ženska. Vsaka nova lepotica, ki jo portretirate, je najlepša, dokler jo slikate, in taka bi ostala, ko bi se poročili z njo.«

			Videti je bilo, ko da je Garth po teh besedah nekoliko namrščil obrvi.

			»Lepota,« je dejal počasi, »je konec koncev stvar zunanjosti, gledam jo in jo občudujem ter jo želim upodobiti. Kadar jo prenesem na platno, postane moja last. Ko slikam portret kake ženske, želim spoznati njeno dušo in jo upodobiti na platnu. In veste kaj, miss Champion? Ugotovil sem, da lepa ženska nima vedno lepe duše.«

			Jane ni pripomnila niti besedice; za nobeno ceno ni hotela razpravljati o dušah drugih žensk.

			»Srečal pa sem neko žensko, ki se mi zdi popolna,« je nadaljeval Garth. »Jeseni bom naslikal njen portret. Prepričan sem, da bo njena duša prav tako čudovita kot je njena zunanjost.«

			»Katera pa je?«

			»Lady Brand«

			»Flower!« je vzkliknila Jane. »Ali se vam res zdi tako čudovita?«

			»Da, prekrasna je!« je vzdihnil Garth s pobožnim zanosom. »Skoraj popolna je. Veste, miss Champion, dovršena lepota me skoraj boli.«

			»Mislim,« je pripomnila Jane, »da tuja žena ne bi smela tako delovati na vas.«

			»Za božjo voljo, draga prijateljica, pri mojem čutenju ne gre za tujo ženo. Enako bi čutil, če bi gledal travnik v cvetju. Ko bom dovršil njen portret in ko bom s tem izkazal primerno čast njeni lepoti, mi bo pri duši odleglo. Doslej sem jo slikal samo po spominu, jeseni pa mi bo požirala.«

			»Kako to mislite: ‘po spominu’?«

			»Da, zelo veliko slikam po spominu. Ko vidim na kakem obrazu izraz, ki mi odpre vrata do duše, to name naredi tako silen vtis, da lahko to osebo več tednov slikam po spominu. Mnoge moje najboljše slike so nastale prav na ta način. Češčenje lepote je zame prava religija.«

			»Vendar religija brez Boga!« je pripomnila Jane.

			»Nikakor. Vsaka prava lepota prihaja od Boga in se vrača k njemu. Nekoč sem imel starega prijatelja, ki je trdil, da bolezen prihaja od hudiča. Tega nikdar nisem verjel. Zadnja leta življenja moje matere so mi dokazala, da trpljenje lahko postane pravi blagoslov za druge in da ga lahko prenašamo v večjo božjo slavo. Trdno sem prepričan, da vsaka prava lepota prihaja iz božjega izvira in zato je češčenje lepote zame prava religija. Nič hudobnega ni bilo še nikoli dovršeno lepo in nič dobrega še nikdar ni bilo zares grdo.«

			Jane ga je opazovala in se smehljala. V siju zahajajočega sonca je bil Garth klasičen primer moške lepote. Samo ta človek, ki v njem ni niti sence domišljavosti, lahko tako odkrito govori o stvari, za katero je ženski svet tako občutljiv. In to z dekletom, katero je narava med vsemi njegovimi znankami najmanj obdarila z lepoto. V tem je bilo tudi nekaj ironije usode in to je bilo Jane všeč.

			»Potemtakem, Garth, osebe, ki niso lepe, ne morejo biti niti krepostne?«

			»Že kot otrok sem prišel do spoznanja, da ne biti lep ne pomeni še biti grd. Mati me je nekoč vzela s sabo v cerkev poslušat slavnega govornika. Ko sem ga zagledal, se mi je zazdel najgrši človek, kar sem jih videl dotlej. Name je naredil vtis strašne gorile in kar bal sem se trenutka, ko se bo skopal na prižnico in nas bo gledal. Ko pa je začel govoriti, se je njegov obraz čisto spremenil. Na njem sta se odražala dobrota in neko navdahnjenje, njegov obraz je bil podoben obličju angela. Lepota njegove duše je kar izžarevala in preobrazila je materijo, čeprav sem bil še otrok, sem razumel. Seveda, tiste njegove grobe poteze so ostale nespremenjene, toda ožarjene so bile z božansko lučjo, da niso bile več odurne. Razume se, da takega obraza niti najmanj ne bi želel imeti vsak dan pred seboj pri mizi, to pa, hvala Bogu, pri tem primeru ni prišlo v poštev. Priznam, če bi me kdo silil v to, bi bilo to zame pravo mučeništvo. Vendar je od tega dne naprej zame ta človek dokaz, kako dobrota nikdar ne more biti grda in kako božanska ljubezen in navdih ožarita tudi najbolj grobe poteze in jim dasta lepoto, ki se vtisne neizbrisno v spomin.«

			»Razumem vas, to spoznanje vam je gotovo koristilo,« je rekla Jane. »Toda vrniva se k važnemu vprašanju obraza, ki ga boste morali vedno imeti pred seboj pri mizi. Dobro veste, da to ne more biti niti lady Brand niti lady Ingleby, veste pa tudi, da vsi poznamo neki čudovit obraz, ki bi mu lahko pripadla ta čast,« pripomni in meri s tem na neko Američanko, ki so jo ženske povezovale z Garthom.

			»Ne izgovarjajte nobenega imena, prosim!« je vzkliknil Garth. »Neznansko neprijetno mi je, če slišim, da kdo v kak tak pogovor vpleta ime kakega dekleta.«

			»Dobro, dragi prijatelj, upoštevala bom vašo željo. Toda osebo, na katero mislim, ste že počastili s tem, da ste njen obrazek narisali v skicirko in jeseni jo baje nameravate portretirati. Sami najbolje veste, kako zelo jo občudujete, Dal. Dekle je zares čudovita in tudi vi ste edinstveni moški, ki potrebuje v vsakem oziru dovršeno tovarišico. Ne vem, koliko daste na mnenje svojih prijateljev, toda vseeno vam povem, da vsi odobravamo vaše dvorjenje tej lepotici.«

			Garth Dalmain je segel v žep, izvlekel cigaretno dozo, vzel iz nje cigareto in jo svaljkal med prsti, kakor bi premišljal, ali naj jo v ženski družbi prižge ali ne.

			»Mirne duše lahko kadite,« mu je rekla Jane.

			»Hvala.«

			Po kratkem premolku je rekel Garth: »Zares ljubeznivo od vas, miss Champion, da mislite na vse te stvari. Ali vam smem pokazati hvaležnost s tem, da vam razložim, v čem so moje težave? Saj jim pravzaprav še sam nisem nikoli pogledal v obraz, mislim pa, da vam jih bom mogel vseeno razložiti.«

			Spet je zavladal daljši molk. Garth je kadil in mirno sedel, Jane pa je čakala. Tišina je bila polna pričakovanja. Končno je Garth spregovoril: »Dve ženi, samo dve ženi, ki sta mi v življenju nekaj pomenili, sta zame ideal. Prva je moja mati, njen sveti spomin; druga pa stara Margery Grann, ki je bedela nad mojim otroštvom, danes pa je moja gospodinja in svetovalka. Njeno zvesto srce in njena neizmerna vdanost me obvezujeta, da se trudim ostati vreden blagega spomina, spomina svoje matere, ki sem jo izgubil, ko sem nehal biti otrok. Ko se vrnem domov, vedno že v veži srečam Margery. Tedaj se mi zazdi, da mi je še vedno komaj sedem let in poženem se ji okoli vratu. Vam, draga miss Champion, nisem všeč, kadar mislim, da mi je sedem let, stari Margery pa sem prav tak najbolj všeč. Tistega ‘dne, ko bom v svoj dom privedel gospodinjo in jo predstavil stari Margery, bodo njene ostarele oči skušale videti dekle v najlepši luči; njeno srce ne bo imelo nobene druge želje, kot to, da ji služi in da jo ljubi. Jaz pa hočem, da stara žena tudi čuti, da je nova gospodinja vredna njenega in mojega ideala, da je taka krščanska žena, kot je bila moja mati. Morda se vam bo zdelo neverjetno, a je res: prav misel na Margery me je zadržala, pa ne le enkrat, ko sem že skoraj podlegel vtisom, ki bi imeli odločiti mojo usodo. Zdi se mi namreč, da slišim glas nje, ki je vodila mojo usodo že od otroških let sem: “Kaj, master Garthie? Kaj to je vaša izbranka, ki naj bi zasedla mesto moje gospodarice?” Brez dvoma bi se večini najinih prijateljev zdelo smešno, kar vam bom povedal zdajle: Margery je neke vrste utelešenje moje vesti. Pa nikar ne mislite, da je Margery sovražnica lepote! Nasprotno, vem, da se ji pri moji bodoči življenjski družici zdi lepota nujno potrebna, toda njeno bistro oko takoj prodre pod površino. Ona vidi nevidne stvari, da uporabim krasno metaforo svetega Pavla. Čudno, da vam pripovedujem vse to, saj vseh teh reči nisem pripovedoval še nikomur in sedaj jim prvikrat dajem neko obliko. Toda vaša plemenitost me je tako ganila in s svojimi nasveti ste mi neizpodbitno dokazali svoje prijateljstvo.«

			S temi besedami Garth je končal svojo izpoved. Molk, ki je nastal, je Jane kar prestrašil. Zdelo se ji je, ko da stoji pred visoko ograjo, prek katere je težko preskočiti. V mislih je hodila sem in tja in iskala kakšna vratca. Težko je odgovoriti na tako nepričakovano izpoved. Garthova odkritost jo je ganila. Kadar pa je bila ganjena, je Jane le težko govorila.

			Ta zaupna pripoved ji je odkrila čisto novega Gartha. Jane je zdaj naenkrat razumela, kako ga doslej sploh ni poznala! Iz sebe ni mogla spraviti drugega kot en sam kratek stavek:

			»Rada bi spoznala vašo Margery.«

			Garthove rjave oči so se od veselja zasvetile.

			»Tudi jaz bi bil zelo vesel, da bi jo spoznali in srečen bom, če me obiščete na mojem domu v Gleneesh Castlu. Prepričan sem, da vam bo všeč razgled, ki se z naše terase odpira vse do vijoličnih gričev v daljavi. Kaj pravite, miss Champion, ali bi bilo napak, če bi julija poklical k sebi nekaj prijateljev, ‘izbrano serijo’, k sebi v goste? Lahko bi zaprosil vojvodinjo, da pride predsedovat. Takrat bi prišli tudi vi in seznanili bi se, s komer si želite. Lahko bi naprosili tudi ameriško lepotico, naj pride s svojo teto… To bi bila tudi priložnost, da vidimo, kaj misli o njej Margery …«

			»Odlična zamisel! Prav rada bom prišla. No, zdaj pa čisto resno: Dal, zdi se mi, da je to dekle zelo rahločutno. Ali lahko najdete kaj boljšega? Zunanjost je dovršena, prepričana pa sem, da je tudi njena duša podobna njeni zunanjosti. Da, kar povabite nas, pa bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo!«

			»Sklenjeno!« je navdušeno vzkliknil Garth. »Kaj neki pa bo stara Margery mislila o gospe Parker Bangsovi, teti naše ‘lepotice’?«

			»Saj ni važno, kaj misli o njej,« je odvrnila odločno Jane. »Ko se poročite z nečakinjo, se teta vrne nazaj v svoj Chikago.«

			»Prav rad bi videl, da bi bili miss Lister in njena teta nocoj tu. Skoraj gotovo bosta pri lady Ingleby, kamor sem povabljen v sredo zvečer. Pridite tudi vi, miss Champion?«

			»Pridem. Najprej grem za nekaj dni k Brandovim, Myri pa sem obljubila, da na vsak način pridem konec tedna za nekaj dni v Shenstone. Tako všeč mi je pri njih. čudovito skladen par sta!«

			»Prav imate,« je rekel Garth, »toda skladen par bi postal vsak, ki bi dobil za ženo lady Ingleby.«

			»To ste pa povedali čisto pesniško!« je vzkliknila Jane. »Razumem, kaj hočete reči. Myra je zares milo bitje. Čimprej naslikajte njen portret, da vam ne bo več treba misliti nanjo in boste tako prosti za Pavlino Lister.«

			Sončna ura je kazala že sedmo.

			»Pojdiva noter,« je rekla Jane in vstala. »Zelo vesela sem, da sva se tako lepo pogovorila,« je dejala, ko sta šla čez travnik. »Hvala vam, Dal, za vse, kar ste mi zaupali.«

			Ko je prišla v svojo sobo in pogledala na uro, je videla, da ji je ostalo še nekaj časa, zato je vzela dnevnik in vanj zapisala svoj pogovor z Garthom Dalmainom. Potem je pozvonila sobarici, da se pripravi za večerjo in za koncert, ki bo po večerji.





Zastor se odgrne


			ŠESTO POGLAVJE

			»Miss Champion, ah, tu ste! Prosim, zdaj ste vi na vrsti! Zdaj izvajajo zadnjo točko, nato bo vojvodinja najavila Velmin laringitis – upajmo, da ne bo rekla apendicitis! – potem pa greste z mano v dvorano. Ste pripravljeni?«

			Garth Dalmain je prišel ven na teraso, da kot ceremonijar poišče Jane. Zdaj je bil tu pred njo v bledi svetlobi kitajskih lampijončkov. Rdeči nagelj v gumbnici in rdeče svilene nogavice so čudovito dopolnjevale njegovo črno večerno obleko. Jane ga je pogledala s svojega pletenega naslanjača in se nasmehnila njegovemu zaskrbljenemu obrazu.

			»Pripravljena sem,« je rekla in vstala. »Je bilo vse v redu? Kakšna je publika?«

			»Odlična. Vojvodinja se sijajno zabava. Zdaj je na vrsti najbolj zanimiva točka večera. Kje imate note?«

			»Hvala za vašo skrb, toda najraje igram kar na pamet. Tako se človeku ni treba mučiti z obračanjem listov.«

			Vstopila sta v koncertno dvorano in za hip obstala za zaveso.

			»Poslušajte vojvodinjo!« je zašepetal Garth. »Slišite, kaj pravi o vas? “Moja nečakinja je bila tako ljubezniva, da je pristala na to, da gre na bojišče.” To pomeni, da morate vsak čas nastopiti. Mislim, da bi bilo zaradi vas bolje, če tega ne bi govorila. Slišite, prav zdaj pravi o apendicitisu! Sem kar vedel! Uboga Velma, samo da je kdo ne da v časopis zaradi tega! Miss Champion, če nočete, vas prav rad spremljam na klavirju. Nočete? Kot želite … čas je, da nastopite, vojvodinja je končala svoj uvodni govor. Pridite! Pazite na stopnice!«

			Garth je podal Jane roko in ji pomagal prek tistih nekaj stopnic, ki so vodile na oder. Miss Champion se je prikazala na odru, vitka, oblečena v temno večerno obleko z belimi čipkami, da je bila videti še večja. Ko se je prikazala, so jo vsi začudeno gledali in jo pozdravili z umirjenim ploskanjem. Velmino ime na tiskanih vabilih je vzbudilo veliko zanimanje in vsi so upali, da jim bo večer prinesel krasno, umetniško doživetje. Zdaj pa je namesto Velme stala na odru tale miss Champion!

			Jane se je poslušalcem prijazno nasmehnila, nato pa sedla za klavir. Nekaj časa je molče gledala v vence belih in rdečih nageljnov, potem pa odločno odigrala uvodne takte ter zapela.

			Dvorano je napolnil globok in krasen glas.

			Poslušalce je zajela spoštljiva tišina. V tej tišini je bil vsak zlog oblikovan tako mehko in ljubko, da so še tisti, ki jim je bil svet glasbe deveta dežela, začutili nekaj takega kot pobožno ganjenost. Tisti, ki so bili zmožni globljih doživetij, pa so kar zadrhteli ob čaru te pesmi:

			»Vse ure, ki sem jih prebila s teboj, moj ljubi,

se mi zdijo kot biserne jagode, nanizane na vrvici …

Vsak dan jih prebiram, eno za drugo,

kot bi molila rožni venec … svoj rožni venec …«

			Naravnost pobožno, sladko in nežno sta bili odpeti zadnji besedi, kot da nosita s seboj neskončno spominov; kakor zvesti odmev ženskega srca, ki se spominja sladkih ur preteklosti …

			Poslušalcem je zastal dih …

			Čutili so, da ne poslušajo kako navadno pesem, ampak bitje živega srca in vsak udarec je bil tako pretresljiv, da so se vsem orosile oči.

			Prvo kitico je Jane odpela z umirjenim glasom. Potem pa je naraste! v bolečino trpečega človeka:

			»Vsaka ura je biser, vsak biser molitev, da bi moja osamljena duša našla svoj mir. Biser za biserom – prebiram ves venec, dokler se na koncu ne ustavim pri križu.«

			Zadnjo vrstico je pevka izpela s tako močnim glasom, da se je poslušalcem v dvorani zdelo, kod da je skozi njih šla elektrika. V oddihu po teh vrsticah je bilo videti, kako močan vtis je pesem napravila nanje. Spet se je oglasila z odra z odločnostjo ognja, ki se nikdar ne more pogasiti, z močjo srca, ki ga nobena bolečina ne bo ustavila:

			»Spomini so sladki in bridki obenem,

srce žaluje za vsem, kar izgubi.

Vsak biser poljubljam, pri tem se učim

poljubljati križ … poljubljati križ …«

			Način, kako je Jane Champion izgovarjala vsako besedo, je z neugasljivim hrepenenjem razodeval tisto pristno žensko ljubezen, lepo in nežno. Osebnost pevke je povsem izginila. Tem besedam je sledila še nekaj taktov spremljave, ki se je končala z odločno odsekanim akordom. Jane ga je zaigrala mehko, kakor da ji je žal za to, kar se je pravkar končalo. Nato je vstala od klavirja, se priklonila in hotela z odra. Tedaj je v dvorani nastalo viharno ploskanje. Jane je obstala kot vkopana in gledala te ljudi, kakor da se čudi, odkod so prišli. Nato je v njenih očeh zažarel nasmešek, na ustnicah ji je zaigral smehljaj. Nekaj časa je molče stala na odru, potem se rahlo priklonila in odšla dol.

			Poslušalci v dvorani so vzklikali kot nori: »Še! še!« Ona pa je že šla po stopnicah. Tam za odrom pa jo je v polmraku čakalo novo presenečenje, še bolj nenavadno, kot tisto, ki so ga ji pripravili poslušalci v dvorani.

			Tam je namreč stal Garth Dalmain. Njegov obraz je bil mrliško bled, oči pa so mu bleščale kot dve zvezdi. Dokler Jane ni prišla do njega, se še ganil ni. Ko pa je dekle prišlo do njega, jo je odločno prijel za ramena in jo prisilil, da se je obrnila.

			»Vrnite se nazaj na oder!« ji je rekel ukazovalno in obenem tako proseče, da ga je Jane začudeno pogledala. »Vrnite se na oder in ponovite pesem! Od začetka do konca, od besede do besede, od note do note! Kaj stojite, kaj čakate? Ali ne razumete, da morate narediti to?«

			Jane je pogledala v te oči, ki so žarele kot ogenj in opazila v njih nekaj, kar je opravičevalo to odločnost. Ne da bi črhnila besedico, se je obrnila, šla nazaj na oder in ponovno sedla za klavir.

			Ko so ljudje v dvorani opazili, da se je Jane vrnila, navdušenemu ploskanju ni bilo ne konca ne kraja. Jane pa je mirno sedla za klavir, kot da bi bila v dvorani čisto sama.

			V njenem srcu se je dogajalo nekaj novega in nenavadnega.

			Nikdar v življenju se še ni tako molče podvrgla strogemu ukazu. Ko je bila otrok, so njene vzgojiteljice kar kmalu spoznale, da jo najlaže pripravijo k pokorščini, če so do nje kar se da obzirne in če se sklicujejo na njena plemenita čustva. Ta poteza njenega značaja se tudi kasneje ni spremenila in vojvodinja ji je zmeraj rekla: »Lepo vas prosim«. Zdaj pa, glejte, jo ta mladenič bledega obraza in žarečih oči tako brezobzirno prisili, da se obrne in da znova zapoje pesem, njej pa še na misel na pride, da bi mu rekla ne!

			Še preden je dobro sedla, je sklenila, da ne bo spet pela ‘Rožnega venca’, saj je znala še celo vrsto drugih pesmi. Povabljenci pač pričakujejo še česa drugega in noče jih razočarati.

			Začela je torej igrati krasen Handlov preludij, toda že pri prvih taktih se je v njej oglasil tisti prirojeni čut za pravičnost. Ne, ko se je vrnila na oder, ni poslušala želje muhastega otroka, ampak voljo globoko pretresenega moškega, ki je bil nekam čudno ganjen.

			To, da je Gartha Dalmaina ganila tako zelo, da je pozabil celo na svojo običajno vljudnost, je bilo zanjo največje priznanje.

			Ko je igrala Handlovo skladbo, je vse njeno bistvo ponavljalo tisti Garthov ‘morate!’ in čutila je, da ga mora ubogati.

			Ko je končala skladbo za klavir, je za nekaj hipov umolknila, nato pa ponovno udarila začetne akorde ‘Rožnega venca’. Ubogala je Gartha in drugič zapela:

			»Vse ure, ki sem jih prebila s teboj, moj ljubi,

se mi zdijo kot biserne jagode, nanizane na vrvici …

Vsak dan jih prebiram, eno za drugo,

kot bi molila rožni venec, svoj rožni venec …

			Vsaka ura je biser, vsak biser molitev,

da bi moja osamljena duša našla svoj mir.

Biser za biserom – prebiram ves venec,

dokler se na koncu ne ustavim pri križu.

			Spomini so sladki in bridki obenem,

srce žaluje za vsem, kar izgubi.

Vsak biser poljubljam, pri tem se učim

poljubljati križ … poljubljati križ …«

			Ko je odigrala in šla z odra, je Garth še vedno nepremično stal tam pod stopnicami. Njegov obraz je bil še vedno tako bled, v njegovih očeh pa ni bilo več tistega nepotešenega hrepenenja. Zdaj je v njih sijala neka druga, čudovita svetloba, svetloba občudovanja, ki je Janino srce globoko pretresla, kajti še nikoli ni videla česa takega. Ko je šla po stopnicah dol, se je mlademu možu nasmehnila in mu ljubeznivo in prijateljsko podala Obe roki. Garth je pristopil in vzel njene roke v svoje dlani.

			Nekaj časa sta oba molčala, potem pa je Garth ves pretresen zaječal:

			»O Bog, o Bog!«

			»Ne izgovarjajte tega imena brez potrebe!« ga je opomnila Jane.

			»Brez potrebe! O ne, nikoli nisem mislil resneje … Vsak dober dar prihaja od zgoraj … Zakaj se čudite, da kličem Njega, od katerega prihaja dar, ko ne najdem besed, da bi ta dar pohvalil sam?«

			Jane je mirno pogledala Gartha naravnost v oči in v njenih očeh je bilo brati izraz zadovoljstva.

			»Torej ste bili z mojo pesmijo zadovoljni?«

			»Če sem bil zadovoljen z vašo pesmijo?« je ponovil Garth in na njegovem obrazu se je pokazala neka zadrega. »Ne vem …«



			»Čemu pa potem vsa ta laskava priznanja?« je rekla Jane smeje.

			»Ker ste mi odgrnili zastor, Jane,« je pripomnil Garth.

			Še vedno je držal Janine roke v svojih. Ko je izgovarjal zadnje besede, je njeni roki narahlo obrnil, z največjim spoštovanjem in nežnostjo poljubil najprej eno, potem drugo, ju spustil in odšel, Jane pa je šla sama na teraso.





Garthov rožni venec


			SEDMO POGLAVJE

			Tistega večera je ostala Jane le malo časa v salonu. Zabava ji ni bila všeč, pohvale, s katerimi so jo vsi obsipali, pa so ji šle na živce. Vrh tega pa je čutila potrebo, da ostane nekaj časa sama v svoji sobi, da bi mogla v miru premisliti vse, kar se je nocoj dogodilo med njo in Garthom.

			Jane se je zavedala, da je v tem dogodku nekaj, čemur ne more priti do dna in to zadnje Garthovo dejanje je v njenem srcu vzbudilo občutke, ki jih dotlej še ni poznala. Prav mučno se ji je zdelo, ko ji je tako poljubljal roki. Vendar se je vse to zgodilo s tolikšnim spoštovanjem, kakor bi ji hotel s tem posvetiti roke za plemenito poslanstvo, da z glasbo in petjem dviga potrta srca.

			še vedno je na svojih rokah čutila dotik njegovih ustnic in nikakor se ni mogla znebiti tega občutka. Zdelo se ji je celo, da je na njih ostalo nekaj otipljivega in več kot enkrat se je zalotila, kako je ogledovala svoje roke z nekim strahom. Ko jo je to ponovno prijelo, se je odločila, da pojde v svojo sobo.

			Vojvodinja je sedela ob klavirju, obkrožena od povabljencev, ki so se bučno zabavali.

			Jane je čisto potihoma vstala in šla proti vratom, toda Garth je bil hitrejši od nje. Jane si niti misliti ni mogla, kako se je kar naenkrat ta človek znašel pred njo, ko ga je pa pravkar videla, kako je v skupini okoli vojvodinje govoril z lady Ingleby.

			Garth je odprl vrata in Jane je šla ven. Dve misli sta se križali v njeni duši: ali naj Gartha ošteje, ali pa naj mu reče: »Ukažite mi, kar koli hočete in storila bom brez odlašanja!« Vendar je molčala.

			Garth jo je spremil v vežo, prižgal svečo, vrgel vžigalico Tommyju, srebrni svečnik pa podal Jane. Videti je bil blazno srečen. Jane je šlo na živce, da ta človek uživa srečo, katere ne more uživati tudi ona. Poleg tega je bil pa tudi skrajni čas prekiniti ta molk, ki ji zgovorno priča o tolikih stvareh, o katerih je bolje ne govoriti.

			»Lahko noč, Dal. Zamudili boste vojvodinjino oponašanje gostov!«

			Dal jo je pogledal. Oči so se mu zableščale v svitu voščenke, ki jo je držala Jane.

			»Ne«, je rekel, »ničesar in nikogar ne bom zamudil. Tam sem čakal samo na to, da pojdete ven. Ne maram se vrniti v salon. Grem malo v drevored, da se nadiham svežega zraka. Stal bom pod hrasti in molil svoj rožni venec … Do nocoj nisem vedel, da imam svoj rožni venec, toda imam ga, imam ga!«

			»Zdi se mi, da jih imate kar dvanajst,« je rekla Jane

			»Meni se pa zdi, da se motite,« je odvrnil Garth, »kajti imam točno enega, a ta ima veliko biserov. Preštel jih bom, ko bom sam tam dob.«

			»In križ?« je vprašala Jane.

			»Nisem še prišel do njega,« se je nasmehnil Garth. »Moj rožni venec nima križa.«

			»Vsak rožni venec ima križ, Dal,« je rekla Jane blago, »in bojim se, da vam bo hudo, ko odkrijete svoj križ!«

			Garthu pa še na misel ni prišlo, da bi se bal, tako samozavesten je bil.

			»Ko ga odkrijem, bom, upam, mogel …«

			Jane je nehote pogledala svoje roke. On je to opazil in se nasmehnil, dasi je isti hip pod zarjavelo kožo tudi zardel.

			» … mirno iti svojemu križu nasproti.«

			Jane je hotela po stopnicah v svojo sobo, a Garth jo je ustavil.

			»Samo trenutek, miss Champion! Rad bi vas nekaj vprašal. Ali smem? Ali me boste imeli za nevljudnega, predrznega, vsiljivega?«

			»Kakor se vzame,« je rekla Jane. »Sicer ste pa nocoj takšni, da se ne bom čudila nobenemu vašemu vprašanju. Le na dan z njim?«

			»Miss Champion, imate vi svoj rožni venec?«

			Jane ga je neodločno pogledala, a brž razumela, kam vprašanje meri.

			»Dragi prijatelj, nimam ga. Hvala Bogu, prihranjeni so mi bili tisti spomini, ki so ‘sladki in bridki obenem’. Take reči nimajo vstopa v moje urejeno življenje in tudi za naprej ne želim, da bi prišle vanj.«

			»Kako pa ste potem mogli peti ‘Rožni venec’ tako doživeto, kot da vsaka beseda izraža vaše življenjske izkušnje, spomine, mogoče že daljne, vsekakor pa vaše?«

			»Zato,« je odvrnila Jane, »ker zmeraj doživljam, kar pojem. Ko sem nocoj pela, sem tudi sama imela svoj rožni venec. Tako, kakor mislite vi, pa ga nimam, hvala Bogu.«

			Garth se ji je približal za dve stopnici, tako da mu je sveča svetila naravnost v oči.

			»Toda,« je zašepetal, »če bi koga ljubili?«

			Jane se je zamislila. »Da, če bi ljubila, bi, mislim, čutila tako, kot sem čutila, ko sem pela.«

			»Torej ste v pesmi le bili vi, čeprav vsega tega, o čemer ste peli, ne poznate?«

			»Mislim, da sem bila,« je rekla Jane. »Sicer pa so vse te besede odveč, master Garth. Lahko noč!«

			»Samo besedo še, miss Champion. Ali boste jutri peli samo zame? Ali boste jutri prišli v dvorano in mi odpeli vse te čudovite stvari, ki jih želim slišati iz vašega grla? In ali boste dovolili, da vas vsaj ob nekaterih pesmih spremljam? O, obljubite mi, da pridete! Obljubite mi, da boste peli, kar bom želel, pa vas nocoj ne bom več nadlegoval!«

			Gledal jo je in čakal, da bo rekla da. V njegovih očeh pa je sijalo tako občudovanje, da je Jane kar pretreslo in vznemirilo.

			»Oh, dragi prijatelj, vi ste umetnik,« je rekla, »in težko je nam preprostim smrtnikom razumeti zapleteno naravo umetnika. S tem svojim navdušenjem nad mojim petjem ste mi skoraj zmešali glavo, kar ni ravno lahko storiti! Zdaj počasi začenjam razumevati, kako vam tako uspe mešati glave ženskam, ki jih portretirate. Čeprav ste v tem svojem navdušenju silno mikavni, vam moram priznati, da sem silno utrujena in bi šla rada k počitku. Obljubim pa vam, da vam bom pela, kar si boste želeli. Tudi vi bodite mož beseda in me nocoj pustite pri miru. Upam, da ne boste vso noč po parku plašili divjadi … Ne, hvala, nobene pomoči ne potrebujem, bom že sama šla po stopnicah v svojo sobo. Ali čujete krepke pripombe, ki jih sipi je Tommy na naš račun? No, le pojdite zdaj, mister Garth, pojdite štet svoje bisere! Če slučajno naletite na križ, dobro pazite, da vam ta križ ne ubeži v Chicago.«

			Jane se je še vedno smehljala, ko je stopila v svojo sobo in postavila svečo na toaletno mizico. V dvorcu Overdene ni bilo druge razsvetljave kot le sveče in petrolejke. Vojvodinja ni hotela modernizirati svojega dvorca s tem, da bi dala napeljati elektriko. Sveč pa je bilo po vseh sobah izredno veliko in Jane jih je prižgala, kjer se je dalo. Ko je prižgala še zadnjo svečo v srebrnem svečniku na pisalni mizi, je sedla v udoben naslanjač, potegnila k sebi malo mizico in iz njenega predala vzela dnevnik ter začela vanj vpisovati dogodke preteklega dne.

			»Pela sem ‘Rožni venec’ na koncertu tete Gine namesto Velme, ki ni mogla priti (laringitis).« Za tem stavkom je takoj postavila piko, kajti prizor z Garthom je bil tako blizu in tako nenavaden, da ga ni mogla popisati. Jane se je naslonila nazaj in nekaj časa razmišljala, stran pred njo pa je ostala bela …

			Preden je vstala in zaprla dnevnik, je v svoje popolno zadovoljstvo sama sebe prepričala: vsega tega je kriva Garthova umetniška narava. To silno navdušenje slikarja, ki je njeni duši vzelo mir, ne izvira iz njene osebe kot take, kvečjemu bi utegnil biti mladi umetnik navdušen nad lepoto njenega glasu in nad dovršenostjo petja. Slikar navadno pije lepoto z očmi, nocoj jo je za spremembo pil z ušesi. Ko mu bo jutri zapela vse, kar si bo želel, bo njegova narava zadovoljena in v njegovih lepih rjavih očeh bo ta ogenj navdušenja ugasnil.



			Kljub vsemu pa ji je delo neverjetno dobro, ko je mislila na jutrišnji dan, čeprav je sama sebe prepričala, da se Garthovo navdušenje in občudovanje ne nanaša na njeno osebo. Sama ni vedela, kdaj je začela premišljevati o Paulkii Lister, krasni Američanki, katere ime že vse poletje ponavljajo ob Garthovem.

			Jane je kar začutila: prav to je žena, kakršno potrebuje Garth! Lepota mlade Američanke mu bo v trajno veselje in zadovoljstvo, njeno trezno presojanje in praktični čut pa bosta odlična protiutež Garthovim umetniškim sanjam. Ko se bo oženil, bo prenehal noreti in dvoriti nekaj časa Myri, potem Flower in ne bo poljubljal rok zdaj tej, zdaj oni, tako brez smisla …

			Nagnila se je malo naprej in pogledala svoje razprte dlani. Živo se je spominjala trenutka, ki še ni tako daleč, in na svojih rokah je še čutila njegov poljub.

			Brž se je zdrznila: »Jane Champion, ne bodite vendar smešni! Temu velikemu umetniku in še večjemu otroku bi povzročili veliko gorje – še večje kot sebi – če bi ga vzeli resno! Čast, ki vam jo je izkazal nocoj, je namenjena prav toliko teti Gini. Bodite zadovoljni z uspehom svoje umetnosti, Jane Champion, in ne kvarite si ga s svojo sentimentalnostjo! Zdaj pa si brž umijte roke in pojdite spat!«

			Tako je Jane govorila sama sebi.

			Doli v travi pod hrasti pa je tiho stal Garth Dalmain. Plahi jeleni so mirno spali, ne da bi čutili njegovo navzočnost. Na mogočni kupoli temnega, jasnega neba so se bleščale drobne svetilke. Garth je zasanjal …

			»Našel sem jo«, je zašepetal v zanosu, »našel sem idealno ženo, popolno družico za dušo, telo in razum tistega, ki mu uspe osvojiti ta zaklad. Jane! Jane! Kako slep sem bil! Toliko let jo že poznam, pa je nisem razumel. Zdaj pa se je odgrnil zastor in smel sem stopiti v sveti šotor … O, to veliko in plemenito srce! Zdaj zastora ni mogoče več spustiti. Taka žena, pa nima rožnega venca! Hvala Bogu, da ga nima! Niti en človek še ni imel tega, kar si jaz tako vroče želim: Janine ljubezni, njene nežnosti … Od tega večera bo na svetu zame samo še Jane … Od tega večera in potem vso večnost, če Bog da …«

			Njegovo čelo so pobožale rahle nočne sapice. Garth je pogledal kvišku in oči so se mu iskrile v blesku zvezd.

			Jane je takrat že napol spala. Nenadoma je veter zaloputnil z odprto oknico, da se je predramila. Opazila je, kako ji usta sama od sebe šepetaje ponavljajo: »Vse, kar hočete, Garth. Samo recite in za vas bom storila vse …«

			Kmalu se je zavedla svojih misli in prav strogo je posvarila samo sebe: »O ti neumno dekle! Nora leta so že zdavnaj za tabo. Misliš, da si pametna in modra, toda glej: brž, ko ti je moški, ki ti ni zoprn, naredil poklonček, že izgubljaš glavo … Strezni se vendar in takoj zjutraj odpotuj od tod s prvim vlakom!«





Še drugi biseri


			OSMO POGLAVJE

			Dnevi, ki so sledili, so bili za Jane polni nepopisne sreče.

			Noben dogodek ni skalil razpoloženja, ki je bilo zanjo novo, popolnoma novo. Garthovo zadržanje naslednji dan ni več kazalo znakov tistega navdušenja kot prejšnji večer. Bil je povsem umirjen in resen, tako da se je Jane zdel še starejši kot je dejansko bil. Le redkokdaj se je obnašal kot sedemletni paglavec. Celo v pogovoru z vojvodinjo je bil proti svoji navadi sila zadržan in možat, tako da ga je nekdo smeje vprašal, če se morda vadi za svojo skorajšnjo vlogo zakonskega moža. Garth je odgovoril:

			»Uganili ste, prav to poskušam.«

			»Ali bomo imeli čast videti tudi njo v dvorcu Shenstone?« ga je vprašal Ronald. »Večina vojvodinjinih gostov je lady Ingleby povabila tja za konec tedna.«

			»Da, da,« je odvrnil mirno Garth, »tudi ona bo tam.«

			»Bog nebeški!« je vzkliknil nekdo, »ali naj vzamemo to zares?«

			Jane, ki je sedela tik ob družbi in se je delala, kot da bere časopis, je čisto tiho, tako da jo je slišal samo Garth, šepnila:

			»O, Dal, kako sem srečna! Ali ste se sinoči odločili?«

			»Da,« odgovori Garth in se obrne tako, kot da govori sam s seboj, »sinoči.«

			»Ali je bil najin popoldanski razgovor v kakšni zvezi z vašo odločitvijo?«

			»Ne, ne, v nobeni.«

			»Potemtakem vas je k temu nagnil ‘Rožni venec’?«

			On se je nekaj časa obotavljal, potem pa, ne da bi pogledal Jane, reče: »Odkritje ‘Rožnega venca’ mislite? Točno!«

			Jane je bila prepričana, da je tako potrjena njena razlaga njegovega navdušenja po koncertu in se je z užitkom predala novemu razdobju njunega prijateljstva.

			Ure, ko sta skupaj igrala, so ji prinesle veliko resnične radosti. Garth je bil večji glasbenik kot si je bila mislila, zato je še posebej uživala, ko je poslušala njegovo igranje, ki je bilo tako čisto in odločno pa spet tako nežno, kjer je bilo potrebno.

			Garth niti z besedico ni omenil, koliko mu pomenijo te čudovite ure. Po prvem večeru je bil zelo redkobeseden. Pod hrasti v parku je sam pri sebi sklenil, da bo teden dni molčal in besedo je skušal držati.

			Popolnoma novo doživetje za Jane je bilo tole: prva sem v srcu nekoga. Garth ji je dal to dobro razumeti, dasi o tem ni spregovoril besedice. Njegova pozornost do nje je bila tako obzirna in neopazna, da nikomur ni padla v oči in zato tudi ni izzvala obregovanj prijateljev in niti vojvodinjinih pripomb. Jane je ves čas čutila, da jo obdaja ozračje nežne ljubezni. Prvikrat v življenju je občutila, da je prav ona najvažnejša misel nekega človeškega bitja, čutila je, da je on ves njen in bila je srečna in ponosna na vse, kar je on delal in govoril.

			V tistih urah, ki sta jih skupaj preživela v dvorani ob glasbi, ga je globlje spoznala. Spoznala je njegovo zaneseno naravo, zaljubljeno v lepoto, ki je prej nikoli ni mogla popolnoma razumeti.



			Dnevi so bili res prečudno lepi. Jane pa kljub vsemu nikdar še pomislila ni na ljubezen v najbolj preprostem pomenu besede. V te stvari je bila popolnoma nevpeljana. Ne toliko zaradi tega, ker v ljubezni ni imela nikakršnih izkušenj, ampak bolj zato, ker je iz raznih živih zgledov predobro poznala komedijo ljubezni in zato ni mogla prepoznati prave ljubezni, ki je prihajala k njej v naravnost idealni obliki.

			V teh svojih številnih počitnicah, M jih je preživela tukaj, je dobila že kakih dvanajst ženitnih ponudb. Bila je bogata dedinja in popolnoma samostojna, zato je razumljivo, da bi se marsikateri metulj rad ustavil na takem cvetu. Roko ji je ponudilo že nekaj starejših, malce plešastih moških, ki so bili siti že vseh sladkosti življenja, imeli pa so udobne dvorce in so hoteli večer življenja preživeti v družini. Ko so snubili Jane, niso kazali kakšne posebne sentimentalnosti, toda naleteli so na gluha ušesa. Jane je hitro spoznala njihove načrte, zato jih je prav tako brez vsake sentimentalnosti odbila.

			Dva ali trije mladi metuljčki, katerim je Jane pomagala izvleči se iz kaše, v katero so zabredli po lastni lahkomiselnosti, so menili, da ne bi bilo slabo tako modro žensko imeti ob sebi, da bi jim preprečevala počenjati vse mogoče neumnosti. Vse je Jane z izbrano vljudnostjo poslala tja, od koder so prišli.

			To so bila vsa njena ljubezenska izkustva. Nihče je še ni ljubil zaradi nje same. Tako torej zdaj, ko jo je molče obdajala silna ljubezen mladega moža, ni razumela, kje je izvor sreče, ki jo čuti. V Garthu je gledala oboževalca neke druge, lepe in mlade žene, s katero se še v sanjah ne bi upala kosati. Zaupnost, ki je navdajala njene odnose z Garthom, je pripisovala dolgotrajnemu prijateljstvu, ki je bilo čudovito kot v pravljici.

			Tako je bilo do torka.

			Tega dne so se overdenski gostje razšli. Jane je odpotovala v London, da preživi dva dni pri Brandovin, Garth pa je šel naravnost v Shenstone, da se sestane s ‘filmsko lepotico’ miss Lister in njeno teto Parker Bangsovo.

			Jane naj bi prišla v Shenstone v petek.





V hiši lady Ingleby


			DEVETO POGLAVJE

			Ko je vlak, na katerem je bila Jane, odpeljal z londonske postaje, je dekle olajšano zavzdihnila.

			Ta dva dneva v Londonu sta se ji zdela neskončno dolga. Iskala je in iskala, kaj je temu vzrok. Vedno ji je bilo pri Brandovih tako prijetno, vedno je bilo toliko zanimivih opravkov in srečanj. Ponavadi jo je veselilo že to, da je lahko vsaj nekaj časa živela v Londonu. Zakaj je bila torej to pot tako nezadovoljna in osamljena? Kaj se dogaja z njo? Njena gostiteljica Flower je bila dobra kot vedno, njen mož Deryck prisrčen, otroci pa tudi tokrat naravnost čudoviti. Kaj ji je torej manjkalo?

			»Že vem,« je rekla sama sebi, »glasbe mi je manjkalo! Zadnje dneve sem se v Overdenu preveč navadila nanjo, uživala sem v glasbi in kakšni glasbi! Ker je toliko časa nisem imela, je v meni vstal ta občutek praznote in dolgočasja. No, pri Myri bomo spet imeli glasbe na pretek! Tam bo tudi Dal, ki ne more živeti brez glasbe.«

			Ob tej misli je njen obraz spreletel žarek veselja in zadovoljstva, nato pa se je potopila v branje neke revije.

			Myra jo je pričakovala na postaji. Sama je vodila voziček, v katerega sta bila vprežena dva ponija. Jane in gostiteljica sta se veselo odpeljali po polj siki poti. Polja in gozdovi so se kopali v zelenju, na katerem so se oči kar odpočile. Jane je globoko vdihavala sveži zrak in nenadoma je, skoraj nehote, vzkliknila:

			»Oh, kako čudovito je bivati tukaj!«

			»Draga prijateljica,« ji je rekla lady Inigleby, »presrečna sem, da ste vi tu ob meni. Kar čutim, da mora iti vse, kot je treba, če ste vi pri nas.«

			Pot je zavila med grmovje. Jane je prijela za vejico, odtrgala beli cvet in si ga zataknila v gumbnico.

			»Hvala bogu,« je nadaljevala lady Ingleby, »s svojimi gosti sem popolnoma zadovoljna … Oh, da, Jane, zdi se mi, da je glede Dala vsak sum odveč. Prav vesela bi bila, če bi ta stvar dozorela tu pod mojo streho. Mala Američanka je tako ljubka in živa in Dal se zdaj več ne gre tepčka. Meni se sicer nikdar ni zdel otročji, vi pa ste večkrat sodili o njem tako. Prepričana sem, da bo še nocoj miss Lister zaprosil za roko.«

			»Zelo me veseli, kar slišim o Dalu in miss Lister. Prav ona je žena, kakršno potrebuje in tudi ona se bo kmalu navadila na njegov značaj. Poleg tega Dal potrebuje lepoto brez graje in to bo pri miss Lister našel.«

			»Vsekakor! Da bi jo videli sinoči v obleki iz belega satena in z divjimi vrtnicami v laseh! čudim se, da Dal ni bil živahnejši … Sicer pa je tudi njegova mirnost pomenljiva, kaj menite? Rekla bi, da se prav te dni pripravlja na odločilni korak.«

			»Ne«, je rekla Jane. »Mislim, da se je odločil že v Overdenu in da na zakon gleda zelo resno … Koga vse pa imate v Shenstonu?«

			Lady Ingleby je naštela imena povabljencev. Jane je poznala vse.

			»Odlično!« je zaklicala. »Zares sem vesela, da sem tu. London je bil zadušljiv in kar moreč … O glejte, čudovita cerkvica! Komaj čakam, da slišim nove orgle.«

			Voz je naglo zapeljal mimo cerkvice, ki je bila vsa obrasla z bršljanom in zelo slikovita. Trenutek kasneje sta zapeljali v park. Voziček je šel tako tesno ob stebriču vhoda, da si Jane ni mogla kaj, da ne bi pogledala v tisto stran. Lady Ingleby je opazila to.

			»Ah,« je rekla smeje, »vseeno ‘je, ali je razdalja milimeter ali meter, glavno je, da gre mimo!«

			Ko sta izstopili, je odpeljala gostiteljica Jane v prvo nadstropje.

			»Vidite, Jane, dali smo vam sobo nad magnolijo. Vem, da ljubite razgled na jezero. Pozabila sem vam povedati, da je ta teden pri meni tudi teniški turnir. Na igrišče moram. Dal in Ronnie igrata finale pri moških in to bo zanimiva borba, čaj bomo pili kar pod kostanji. Ne izgubljajte časa s preoblačenjem in pojdite kar z menoj.«

			»Hvala, samo prah bi rada stresla pa pridem za vami.«

			Deset minut kasneje je Jane, sledeč bučnim glasovom, prispela na travnik, kjer so igrali tenis.

			Vsa družba je bila zbrana pod cvetočimi kostanji. Ko se je bližala, je Jane opazila vitko in okretno Garthovo silhueto in mladega Ronnieja, ki je bil velik in močan in se je s svojo herkulsko močjo lahko enakovredno boril z Garthovo natančnostjo in lahkotnostjo.

			Igra je bila živa. Garth je dobil prvi set in kazalo je, da bo brez težav zmagal.

			Jane je sedla na prazen stol ob Myri. Družba jo je sprejela zelo prijazno, vendar njen prihod ni odvrnil pozornosti gledalcev od igre. Jane je sedla in se zagledala v igralca. Naenkrat je zaslišala klice negodovanja: Garth je zagrešil dve veliki napaki in Ronnie je dobil drugi set.

			»Presneto,« je pripomnil Billy, »še nikdar nisem videl, da bi Garth delal take napake. No, nič ne de, bomo imeli užitek gledati tretji set! Ta dva se čudovito dopolnjujeta: Dal je blisk, Ronnie je grom!«

			Garth je kar nekoliko pobledel. Ni mu bilo prav, da je v odločilnem trenutku popustil in nasprotniku dovolil, da je zmagal. Ne zato, ker mu bi bilo kaj prida do zmage, ampak zato, ker se mu je zdelo, da so morali pač vsi opaziti vzrok njegove zmedene igre: ko se je prikazala neka oseba v sivi obleki, ki je mirno prišla pod kostanje in sedla. Ko je zagledal njo, se mu je pred očmi kar zameglilo.

			Dejansko je Garthovo zmedo povezala z Janinim prihodom samo ena oseba: krasno dekle, ki je sedela ob mreži in s katero je Garth izmenjal nekaj besed in nasmešek, ko je menjal polje.

			Končna zmaga je vseeno pripadla Garthu. Mlada moška sta zapustila igrišče z raketi pod pazduho, obraza pa sta imela razgreta od borbe.

			Paulina Lister je še sedela ob mreži in držala v roki Garthovo uro in jopico, ki ju ji je bil izročil pred igro. Garth se je ustavil pri njej, da je vzel svoje reči in sprejel čestitke lepega dekleta, potem je oblekel jopico, uro vtaknil v žep ter odšel naravnost proti Jane.

			»Kako je, miss Champion?«

			Njegove oči so željno iskale Janine. Ko je v njih prebral enako veselje ob srečanju, ki ga je čutil sam, ga je prevzelo zadovoljstvo in gotovost: prav ona mi je vse te dni manjkala! Torek, sreda in četrtek so se mu zdeli dolgi kot slabo leto! Zdelo se mu je čudno, kako more odsotnost nekoga tako vplivati na človeka. Dobro je, da je tako! Zdaj je prišla ura, ko ji bo razodel, kako silno hrepeni, da bi jo imel vedno ob sebi, zdaj bo izrekel besede, ki bodo naredile konec ločitvam.

			Te misli so se podile po Garthovi glavi, ko je pozdravil Jane s tem tako vsakdanjim pozdravom. Ker ji je te besede naslovil Garth, se Jane niso zdele tako vsakdanje, zato mu je iskreno odgovorila. Prisrčno mu je podala roko.

			»Hvala, odlično, Garth! No, odkar sem prišla sem, pa vedno bolje.«

			Garth je naslonil svoj reket ob Janin stol ter legel k njenim nogam.

			»Mar je bilo v Londonu kaj narobe?« je vprašal polglasno.

			»Vse je bilo v najlepšem redu. Seveda je bilo vroče, polno prahu, sicer pa je London v tem letnem času tak, da si ne moreš želeti boljšega … V meni sami nekaj ni bilo v redu, toda sramovali bi se me, če bi vam povedala, kaj je bilo narobe.«

			Garth je molče trgal travo in jo metal na Janine čevlje. Ta razgovor bi bil veliko lepši, ko bi bila čisto sama!

			Morda pa misli Jane kar vsem razodeti sladko skrivnost, da je bila ločitev enemu in drugemu težka.

			»Izvolite, prosim,« se je zaslišal glas tete Parker Bangsove.

			»Izvolite kolač!« je ponujal Billy.

			Jane je pogledala najprej pecivo, nato pa rjavo Garthovo glavo, ki je bila sklonjena čisto do trave.

			»Dolgočasila sem se,« je rekla, »toda po svoji krivdi, kajti dolgočasijo se samo dolgočasni ljudje. Na vlaku pa sem odkrila vzrok svojega dolgočasja. Me slišite, Dal?«

			Garth se je vzravnal in jo pogledal in v tem trenutku razumel, da je to, za kar je menil, da obstaja na obeh straneh, morda le pri njem.

			Mirne Janine oči so se bleščale v prijateljski radosti.

			»Temu ste bili krivi vi, dragi prijatelj,« je rekla.

			»Kako to mislite?« je vprašal. Kri mu je kar planila v obraz, vendar se je obvladal in njegov glas je bil čisto miren.

			»Ker ste me v poslednjih dneh navadili na tako nenasitno uživanje v glasbi, kakršnega še nisem imela, pa sem pomanjkanje tega čutila v taki meri, da me to že kar skrbi. Začela sem se bati za ravnotežje svoje prenapete pameti.«

			»Če je pa tako,« se je tedaj oglasila Myra izza svojega rdečega sončnika, »bosta z Dalom lahko imela tu prave orgije glasbe, če bosta hotela, saj imamo v hiši tri klavirje!«

			»Hvala, Myra, vaši trije klavirji bodo res zadostovali,« se je zahvalila Jane.

			»Če si želite v glasbenem pogledu kaj posebnega, pojdite poslušat zborovski koncert.«

			»Rajši ves dan presedim ob orglah, kot da bi šla poslušat to!« je rekla Jane.

			»O ne,« je pripomnil Garth, ki mu ni ušlo Myrino razočaranje, »miss Champion, skupaj bova šla na koncert!«

			»Ali bom res morala iti?« je rekla Jane in se izredno ljubko nasmehnila.

			Zavedala se je samo tega, da v sebi živo čuti spomin na tisti večer v Overdenu, ko je umolknila, čeprav jo je kar razganjalo, da bi rekla Garthu: »Samo recite, kaj naj storim, in naredila bom brez ugovarjanja!«

			»Paulina bo presrečna, če vas bo lahko spremljala,« se je vmešala mrs. Bangsova. »Naravnost nora je na narodno glasbo.«

			»Šalite se, draga teta,« je odvrnila miss Lister, ki je sedela ob Myri. »Menim, da z miss Champion ljubiva le dobro glasbo.«

			Jane se je obrnila k njej, se ji prisrčno nasmehnila in ji s kar se da prijaznim glasom rekla: »Vsekakor morate priti zraven … Ne bo pretežko, saj nama bo Dal vse tolmačil.«

			Nato je miss Lister začela pripovedovati prigodo s koncerta na ladji Arabic, s katero sta s teto potovali iz Amerike. Jane je bila vsa očarana od glasu in postave lepe Američanke in premišljevala, kako uživa šele Dal, kadar jo gleda in posluša.

			On pa je sklonil glavo ter se kratkočasil s tem, da je s paličico risal po tleh nekakšne kroge. Jane ga je nekaj časa opazovala, potem pa jo je njegova očitna nepozornost do Američanke prizadela.

			Družba je vstala. Jane je pogledala Dala in miss Lister: stala sta drug ob drugem in bila res čudovit par. Narava ju je kar obsula z vsemi darovi. Jane je vedno bolj občudovala miss Lister in bila je prepričana, da je Dalu dala najboljši nasvet za srečo. Ko se je malo kasneje z Dalom vračala proti hiši, mu je rekla: »Dal, boste užaljeni, če vas nekaj vprašam? Ste se že odločili?«

			»Vi me z nobeno rečjo ne morete užaliti, Jane. Izvolite biti jasnejši: za kaj gre?«

			»Ali ste se zaročili z miss Lister?«

			»Ne,« je odvrnil Garth. »Kaj vas je privedlo na to misel?«

			»Prejšnji torek ste mi v Overdenu rekli, da …«

			»Prejšnji torek! Zdi se mi, da je od takrat preteklo že nekaj tednov!«

			» … da resno mislite na ta korak!«

			» … rajši rečem nekaj let! Mislim, da boste to vzeli resno. Miss Lister pa vsekakor nisem prosil za roko in prav v zvezi s tem bi se rad zaupno pogovoril z vami. Nocoj po večerji, če vam je prav, ko bo igra v polnem teku, se bova najlažje izmaknila družbi. Boste prišli na teraso, kjer se bova lahko pogovorila brez strahu, da bi naju kdo motil? Mesečina na jezeru je vredna, da si jo človek ogleda. Sinoči sem bil ves srečen na terasi, toda bil sem sam in mislil sem … na nocojšnji večer, da bova morda govorila …«

			»Razume se, da bom prišla«! je odgovorila Jane. »Vem, da se mi boste odkrili brez pridržkov. Obljubite mi samo, da vam svetujem in pomagam, kakor bom najbolje znala.«

			»Vse, prav vse vam bom zaupal,« je rekel Garth čisto tiho, »vi pa mi boste svetovali, kakor znate samo vi.«

			Ob oknu sedeč je Jane uživala sončni zahod in prekrasen razgled. Bila je srečna, da ima vsaj pol urice miru, da se pripravi na večerjo. Tišina je bila popolna, vsepovsod je vladal mir.

			V roki je držala knjigo, a ni brala. Opazovala je gozdiček onkraj jezera in sinje nebo, po katerem so počasi plavali rdečkasti, zlato obrobljeni oblački. Srce ji je napolnil občutek sreče in zadovoljstva.

			Kmalu je zaslišala lahke korake po stezi. Sklonila se je skozi okno, da bi videla, kdo je. Bil je Garth, ki je prišel iz dvorane za kadilce, sprehajal se je gor in dol, nato pa se je vrgel v pleteni naslanjač. Duh njegove cigarete je prihajal prav do Jane in se mešal z vonjem magnolij. Potem je odvrgel cigareto in si začel požvižgavati, nato je povzdignil glas ter je s svojim prijetnim baritonom tiho zapel:

			»Pesem moja kar molči

			ob lepoti, ki iz duše moje vile žari …«

			V pesmi je bil tak zanos in ogenj, da se je Jane zdelo indiskretno poslušati še naprej, zato je odtrgala list magnolije, se sklonila skozi okno in spustila list na Garthovo glavo. Ta se je zdrznil, pogledal gor in vzkliknil: »O glej no, vi tukaj!«

			»Da, jaz,« je odgovorila Jane smeje in šepetaje, kajti bala se je, da bi se začela odpirati še druga okna. »Jaz sem tu, prav jaz. Vi ste se pa zmotili, ko ste izbirali prostor za svojo podoknico, zaljubljeni fant!«

			»Kako natanko veste vse!« je rekel Garth dvorljivo.

			Tedaj je vstal ter napol v šali napol izzivalno rekel: »Kaj bi bilo, ko bi zdajle po magnoliji splezal do vašega okna in vam povedal cel kup stvari, ki jih ni primerno govoriti glasno in tu zunaj?«

			»Bolje, da tega ne poskusite,« je odvrnila Jane, »kajti na svojem oknu ne maram nobenega Romea! Tistih kup stvari pa bo že počakalo do večera, sicer bi utegnila oba zamuditi večerjo!«

			»Dobro,« se je pomiril Garth, »dobro. Po večerji pa boste brezpogojno prišli na teraso, miss Champion, in mi posvetili toliko časa, kolikor ga bom potreboval.«

			»Pridem, brž ko mi bo uspelo pobegniti. Komaj čakam, da vas slišim. Oh, vdihnite ta vonj magnolij, poglejte te bele cvetove … Hočete enega za svojo gumbnico?«

			On se ji je nasmehnil, potem pa se obrnil in odšel v hišo.

			»Zakaj ga vedno tako dražim s tem svojim jezikom? Pravzaprav sem bila nespametna! Zdi se mi, da je Dal zelo resen. Pa ona? Upam, da ga tudi ona ljubi … Takoj se moram obleči za večerjo. Izbrala bom obleko, ki sem jo imela na koncertu v Overdenu.«





Izpoved


			DESETO POGLAVJE

			Večerja v Shenstonu je bila vedno dolga ceremonija. Tudi po večerji se dva tako imenitna povabljenca, kot sta bila Jane in Garth, nista mogla kar tako neopazno umakniti iz družbe. Tako je ura doli na vasi udarila že deseto, ko sta Jane in Garth stopila na teraso.

			Spotoma je Garth vzel s seboj neki šal in čisto potihoma zaprl za sabo vrata salona. Zdaj sta bila popolnoma sama, prvikrat po teh dneh ločitve, ki so se zdeli obema tako neskončno dolgi. Molče sta hodila ob ograji, ki se je dvigala nad starim parkom. Srebrna mesečina je lepo razveseljevala pokrajino, da je bilo lepo razločiti drevje, tam čez pa jezero, v čigar mirni gladini je odsevala luna.

			Garth je razgrnil šal po zidku, Jane je sedla, on pa je stal ob njej. Jane je sedela malce postrani, naslonjena na kamnitega leva. Pogled je uprla v gladino jezera in videti je bilo, da tudi Garth gleda v isto smer. V resnici pa je Garth gledal Jane.

			Oblečena je bila v črno obleko iz mehkega blaga, tisto, ki jo je nosila na dan koncerta v Overdenu; okoli vratu ni imela biserne orglice niti nobenega drugega okrasja. V čipke, s katero je bila obleka okrašena, si je bila zataknila rdečo cvetko. Na njenem obrazu je počivata neka umirjena plemenitost in moč. Če jo je človek tako opazoval, mu je moralo zadrti teti srce.

			Vsa ljubezen, vse oboževanje, kar ga je premoglo Garthovo srce, je zdaj sijalo iz njegovih oči. Zdaj ni mogel ničesar več skrivati, prišla je njegova ura in ničesar več ni maral tajiti njej, ki jo je ljubil.

			Čez nekaj trenutkov se je Jane obrnila, začudena, da Garth še ni začel svoje pripovedi o njegovi zadevi s Pauli-no. Njen vprašujoči pogled se je srečal z Garthovim.

			»Dal!« je kriknila, ko je prebrala v teh očeh skrivnost njegovega srca, in napol vstala. »Dal! Ne!«

			On jo je blago prisilil, da je sedla nazaj.

			»Molčite, draga,« je zašepetal. »Vse vam moram povedati, vi ste mi pa obljubili, da me boste poslušali, mi pomagali, mi svetovali. Tako zelo potrebujem vašo pomoč, Jane, a ne le vašo pomoč, ampak vas samo … Oh, kako vas potrebujem! Ti trije dnevi, ko vas ni bilo tu, so bili zame prava muka in moje življenje se je spet začelo takrat, ko ste se vrnili vi. Tako težko sem čakal to uro, da vam povem vse to. Toliko vam moram povedati, Jane. Koliko mi pomenite od tistega koncertnega večera! Vse, kar je bilo doslej v mojem življenju, je bilo tako nizko in površno. To hrepenenje po vas, ta potreba po vaši bližini je tako silna, da je v primeri s tem vse, kar je bilo prej, smešno majhno. O Jane, zagledal sem se že v premnoge žene, norel sem za njimi, naslikal njihove portrete in jih pozabil. Doslej še nisem resnično ljubil nobene žene, nisem razumel, kaj lahko pomeni žena možu – vse do tistega trenutka, ko sem slišal vaše petje … Oh, Jane, Jane, ah vam bom mogel razložiti tisto, kar čutim? Jane …«

			Pokleknil je pred njo na eno koleno. Ko je izgovarjal te zadnje besede, jo je objel okrog pasu ter skril svoj obraz v njeno naročje.

			Naenkrat se je umiril, nič več se ni trudil, da bi ga Jane razumela. Oba sta bila čisto tiho.

			Jane se ni ganila, ni rekla besedice. Zdelo se ji je čudovito in nenavadno, da je on ob njej. Vihar razburjenja je bil mimo, v njenem srcu se je naselil spet pokoj. Zdaj je naenkrat razumela, zakaj so se ji ti dnevi zdeli tako prazni. Ko je razumela to, je nevede objela svojega prijatelja. V njenem srcu so se borili nepoznani občutki: čudovito spoznanje, da ni bila več sama na tem svetu, dejstvo, ki je bilo močnejše kot vse drugo: on in ona skupaj!

			Ko je to premišljevala, je Garth dvignila glavo, z rokami jo še vedno držal objeto, pogledal v oči in ji rekel: »Vi in jaz skupaj! … Moja, moja …«

			Jane ni mogla več vzdržati sijaja tega pogleda, ki je bil uprt vanjo. Srce ji je stisnila zavest, da ni lepa. Zdelo se ji je, da so te oči polne oboževanja, luči, odkrivale njeno nelepoto. Rada bi pred Garthovimi očmi skrila svojo zunanjost, zato je njegovo glavo privila na svoje prsi.



			Ko je Garth začutil, da so ga njene roke objele s tako spontano kretnjo, je bil prepričan: sprejela je, kar ji je ponujal!

			Deset, dvajset, trideset nebeških trenutkov je njegova duša drhtela v veselju, ki ga z besedo ni bilo mogoče opisati. Potem se ji je izvil iz objema, ji odkrito pogledal v obraz ter ji rekel:

			»Moja žena!«

			V odkritih Janinih očeh se je prikazal izraz začudenja, potem pa ji je obraz zalila rdečica, kot da bi vsa kri planila varuj. Kar čutila je, kako ji je zastajalo srce.

			Izvila se je iz Garthovega objema, vstala in nepremično gledala proti obzorju, kjer je gladina jezera rahlo valovila v mesečini.

			Garth je stal ob njej. Ni se je dotaknil, niti ni rekel besede. Prepričan je bil, da jo je osvojil in nepopisna sreča mu je napolnila srce.

			Naposled je Jane spregovorila: »Garth, je res? Ali res želite, da bi vam bila … da bi vam bila to?«

			»Res, draga,« ji je odgovoril blago in glas se mu je od premagovanega ganotja rahlo tresel. »Vsaj prišel sem semkaj zato, da vas prosim to. Zdaj vas nimam več kaj prositi, ljubljena … Vi ste moja žena! Nobena obljuba, noben obred vas ne bo mogel narediti bolj mojo, kot ti trenutki čudovite zveze …«

			Jane se je obrnila in ga pogledala.

			Še nikdar ni videla česa tako sijajnega, kot je bil v tem trenutku Garthov obraz. Te bleščeče oči so jo prebodle kot meč: rada bi jih bila pokrila z rokami, rada bi ga bila prosila, naj je ne gleda, ko je govoril z njo.

			Z enim kolenom je pokleknila na kamnito klop, z laktmi se naslonila na rob ograje ter se z dlanmi zakrila oči. Prizadevala si je, da bi bila mirna, ko mu je odgovorila:

			»Iznenadili ste me, Dal … Sicer sem res opazila, da ste bili polni neke nenavadne pozornosti do mene in da je najina skupna ljubezen do glasbe povečala najino prisrčnost in je med nama okrepila tisto zaupnost, ki se mi je zdela samo izraz pristnega in iskrenega prijateljstva … Priznam, da sem vaše prijateljstvo cenila bolj kot vsa druga – to je pa tudi vse … Naj vam odkrito povem: mislila sem, da mi boste nocoj pripovedovali kaj zaupnega v zvezi s Paulino Lister. Vsi so prepričani, da vas je njena ljubkost osvojila. In tudi jaz sama sem mislila tako.« Jane je umolknila.

			»No v redu,« je odvrnil Garthov glas mirno, z veselim prizvokom, »zdaj veste nekaj drugega.«

			»Dal, tako ste me iznenadili, presenetili! Ne morem vam odgovoriti nocoj, morate mi dati časa do jutri dopoldne.«

			»Toda, ljubljena,« ji je rekel nežno, »saj ni potrebno, da odgovarjate in tudi ni potrebno, da bi vas jaz kaj spraševal. Mar ne uvidite, da sta bila vprašanje in odgovor izrečena malo poprej? Oh, ljubljena, vrnite se k meni in sedite sem!«

			Jane se ni premaknila.

			»Ne,« mu je rekla. »Ne morem vas pustiti v prepričanju, da je stvar že dokončno odločena. Iznenadili ste me in izgubila sem glavo. Priznam, da je to neodpustljivo. Toda, dragi prijatelj, zakon je resna zadeva in ne samo stvar čustev. Najvažnejša v zakonu je njegova trdnost in trajnost, zato potrebuje trdne temelje, ki bodo lahko prenesli vse preizkušnje vsakdanjega skupnega življenja. Toliko zakonov sem spoznala od blizu! Pri nekaterih družinah sem živela dalj časa, pri drugih sem bila za krstno botro njihovim otrokom. Ko sem tako spoznala zakonsko življenje, sem sama pri sebi sklenila, da bom ta korak naredila le, če bom popolnoma prepričana. Ne čudite se torej, da vas prosim za dvanajst ur premisleka.«

			Garth je molče poslušal ta njen govor.

			Sedel je na nadzidku in s hrbtom obrnjen proti jezeru ter nagnjen naprej, je nekaj časa poskušal gledati Jane v obraz, toda zakrivala ga je njena dvignjena roka. Prekrižala je koleni in ju objela z rokami ter se pozibavala naprej in nazaj toliko časa, da je obvladala tisti nagon, ki ga je silil, da bi silovito nastopil. Spet je želel postati miren, zato je skušal svojo pozornost zaposliti z povsem neznatnimi stvarmi. Opazil je rdečkasti madež, ki ga je bil napravil na beli terasi sinoči, ko je hodil tod v rdečih nogavicah, in sam pri sebi sklenil, da bo poslej vedno nosil le rdeče nogavice. Spraševal se je, ali mu jih ho pletla Jane. Nato je preštel vsa okna na pročelju ter štel, koliko jih je med njegovim in Janinim. Končno je začutil, da se ima spet popolnoma v oblasti.

			»Premila,« ji reče, »povejte, mar me malo poprej niste dobro razumeli?«

			»Oh«, je odgovorila Jane skoraj trdo, »ne zahtevajte od mene, da brskam po svojih čustvih! Zakon je resna zadeva, ne pa čustvo! Če zares želite ravnati tako, da bo za oba najbolj prav, potem vas prosim: vrnite se čimprej v hišo in nocoj mi niti besedice več ne črhnite o tem! Malo prej ste rekli, da boste jutri okoli enajste odšli v cerkev preizkusit orgle. Okoli pol dvanajstih bom tudi jaz prišla tja. Poslušala bom, kako igrate. Opoldne boste lahko odslovili tistega, ki vam bo gonil meh in takrat se bova lahko pogovorila. Zdaj me pa, prosim, pustite pri miru, ker ne morem več vzdržati. Moram biti sama.«

			Garth je razklenil roke in Jane je začutila, da je z eno roko prijel za rob njene obleke. Potem je naenkrat sklonil svojo temno glavo in šepetal: »Poljubljam svoj križ!« ter neskončno nežno in spoštljivo poljubil rob Janine obleke.

			Trenutek kasneje je bila sama. Prisluhnila je korakom, ki so se oddaljevali; slišala je, kako so se vrata salona odprla in spet zaprla.

			Spet se je vrnila tja, kjer je malo prej klečal Garth, ko ji je govoril.

			Bila je popolnoma sama. Napetost teh zadnjih trenutkov je pojenjala. Obe roki je pritisnila na svoje prsi, tja, kjer je počivala ljubljena glava … Garth jo je vprašal, če je razumela. O, kako ne bi razumela!

			Jane zlepa ni jokala, ta večer pa, ko jo je nekdo nagovoril tako, kot ni več upala, da bi jo kdo še kdaj imenoval, so se iz njenih oči vlile tihe solze, ki so ji tekle po rokah, po čipkah na prsih … Njeno skoraj moško zadržanje je bilo premagano, morala je s solzami plačati davek ženi v sebi.

			Ob njenih nogah in vse naokrog so ležale raztresene rože …

			Kmalu nato je odšla v hišo. Salon je bil živahen. Gostje so se ravno razhajali in so drug drugemu glasno voščili lahko noč. Še po stopnišču so se pogovarjali o načrtih za naslednji dan.

			Garth Dalmain je stal pod stopnicami s Paulino Lister in njeno teto.

			Ko je Jane stopila v salon, je brž opazila Garthovo vitko postavo. Bil je s hrbtom obrnjen proti njej. Ko je šla čisto blizu mimo njega, se je zdelo, kot da sploh ni opazil njene prisotnosti. Ko pa je v njegovem glasu zaznala nenadno radost, ga je to njenemu srcu spet približalo. Edino ona je vedela, kaj pomeni ta radost in prisluhnila ji je ter si pri tem nevede položila roko na srce.

			»Zelo mi je žal, drage dame,« je dejal Garth, »toda jutri zjutraj res ne morem … Okoli enajste moram po opravkih v vas.«

			»Takile sprehodi po vasi so še posebno prijetni, gospod Dalmain,« je pripomnila gospa Parker, »zakaj ne bi vzeli s seboj še mene in Pauline? Niti ene mlekarne še nisva videli, niti enega kmečkega dekleta, ničesar, kar tako živo popisujejo romani iz vašega okolja.«

			»Morda bi mu bili v mlekarni odveč,« je šepnila miss Lister malce zlobno.

			Dekle je bilo v svoji obleki iz rumenkastega satena naravnost čudovita. Glavo je nosila visoko, vse je izžarevalo čar Američanke. Na sebi ni imela nikakršnega nakita razen venca biserov okoli vratu. Biseri so bili vsi enaki, toda zdelo se je, da na Paulininem vratu kar žarijo.

			Vse te mamljive dražesti, ki so skušale osvojiti Gartha, so šle mimo njega in se ustavile šele v Janinih očeh. Jane pa je opazila vsako malenkost na Paulini in njene lepote še nikoli doslej ni ocenila tako visoko.

			»žal moj obisk nima nikakršne zveze z mlekarno,« se je branil Garth, »še manj pa s kmečkimi dekleti. Pač pa imam zmenek z nekim kuštravim paglavcem, čigar lepota je v njegovih čopih rdečkastih las in v njegovem pegastem obrazu.«

			Gospa Parkerjeva je hotela še naprej siliti, toda nečakinja jo je odločno prekinila: »Dosti, teta! Nikar ne bodite tečni! Sicer pa smo zaprli pot na stopnišče in gospodična Champion že nekaj časa čaka, da bi mogla naprej.«

			Garth se je umaknil in Jane je šla po stopnicah. Ni je niti pogledal, vendar se je Jane zdelo, da je njegov pogled uprt v rob njene obleke, s katerim se ga je dotaknila, ko je šla mimo njega. Ustavila se je ob miss Lister. Vedela je, kakšen učinek bo napravilo kričeče nasprotje med njo in lepo Američanko. Odločno se je z obrazom obrnila proti Garthu: hotela je tako, naj ju opazuje eno ob drugi in potem naj s svojim umetniškim očesom presodi.

			Počakala je.

			Garthove oči so dolgo časa ostale povešene.

			Nato jih je počasi dvignil do čipk na Janinih prsih, nekaj časa z njimi obstal tu, potem jih pa spet povesil.

			»Gospodična Champion,« je rekla gospa Parkerjeva, »boste vi jutri igrali golf z gospodom Dalmainom?«

			Jane je zardela kot mak, pa se je brž razjezila sama nase, zakaj je zardela. Jezilo jo je, da so jo vse te neumne okoliščine silile, da se je obnašala proti svojemu prepričanju. Kako se vendar Garth drzne tako obnašati! Kaj tako bulji vanjo? Kakor da je na njeni obleki kaj posebnega! Prisilila se je, da se je umirila, potem pa skoraj grobo odgovorila:

			»Jutri sploh ne mislim igrati golfa, vi pa najbrž očitno ne morete preživeti jutra drugače, ko da greste na igrišče! Lahko noč gospa Parkerjeva! Sladko spite, gospodična Lister. Lahko noč, Dal!«



			Garth je stal na prvi stopnici in je teti Parkerjevi podajal pismo, ki ji je bilo padlo na tla.

			»Lahko noč, miss Champion!« je odgovoril.

			Za hip sta se srečala z očmi, toda ni ji ponudil roke in delal se je, kot da ne vidi roke, ki mu jo je napol ponujala.

			»Sprla sta se!« je pripomnila teta Parkerjeva.

			»Sirota!« je rekla miss Lister. »Zelo rada jo imam, dobra duša je. Mislila sem, da je pametnejša kot me.«

			»Zabita je kar se da!« jo je presodila teta.

			»No, ja, saj ni sama kriva, da je taka. Svojega obraza pač ni delala sama,« jo je skušala opravičiti miss Lister.

			»Res je, vendar se tudi nič ni potrudila, da bi si ga dala prenarediti. Ona je utelešenje tega, čemur Walter Scott pravi ‘narava v vsej svoji grdoti’.«

			»Draga teta,« je z nekam utrujenim glasom posredovala miss Lister, »prihranite si napor, da navajate angleške klasike … Popolnoma odveč je, saj že tako ali tako dobro vem, da ste prebrali vse. Sva že pri moji sobi. Pojdite za nekaj trenutkov z menoj in izvolite sesti na divan, jaz pa bom sedla v tale razkošni naslanjač. Rada bi vam dala nekaj nujnih pojasnil … Nekaj bi vam rada povedala v zvezi z miss Champion. Ponavljam: plemenita duša je, do nje čutim pravo prijateljstvo. Ne morem trditi, da je lepa, pač pa ima lepo postavo in tudi obleči se zna okusno. Veliko denarja ima in lahko bi si kupila še več biserov, kot jih imam jaz, vendar je toliko pametna, da uvidi, kako se biseri njeni temni polti ne podajajo. Zelo rada imam pametne ženske. Take ženske moški obožujejo; ne zaradi njihove zunanjosti, ampak zaradi tega, kar v resnici so in menim, draga teta, da je to resnični okras vsake ženske … Čez deset let bo miss Champion še prav to, kar je danes, jaz pa se bom morala na vse kriplje truditi, da bi ostala to, kar ne morem več biti – lepotica. Glede Gartha Dalmaina pa tole: oči meče za vsako od nas, srca pa ne da nobeni. Njegove lepe besede in občudujoče oči še ne pomenijo ženitvene ponudbe, kajti on je eden tistih, ki iščejo idealno ženo in se ne bo poročil z nobeno, ki ne ustreza njegovemu idealu. Ne bo se ženil zaradi denarja, saj ga ima sam več kot dovolj; pa tudi če ga ne bi imel, ga ne hi skušal dobiti na tak način. Na svoji bodoči ženi tudi ne bo iskal lepote, kajti obožuje toliko lepih obrazov, da nikdar ne ve, če mu čez štiriindvajset ur ne bo kateri Obraz ljubši. Ne bo se oženil niti z dobroto, nadarjenostjo ali krepostjo, kajti v tem pogledu je Jane Champion njegov ideal. Ona pa je hkrati preveč bistra, da bi svojo grdoto ponujala takemu sladokuscu lepote! Povrh vsega se čuti skoraj kot Garthova mama ,.. Garth Dalmain, ta ljubki fantek, bo bridko razočaran, ko mu bo Jane rekla ‘ne’, to bo pa storila prav gotovo zaradi vsega, kar sem povedala. Ko se je te tri dni Garth smukal okoli mene, ste vi in še nekatere druge spremljale z očmi vsak najin gib in kar ganljivo verjele, da sva noro zatreskana drug v drugega. Mislile ste, da kar poljublja tla, po katerih sem stopala jaz, da komaj še šteje ure, ki ga ločijo od mene. On pa je bil rad z menoj samo zato, ker sem ga razumela in mu pomagala, da se je pogovor sukal okoli nje. Ko bi me imeli zares radi, bi našli kak nenaden vzrok, da bi takoj zjutraj odpotovali … Zdaj pa, draga teta, nič več ne ostajajte tu in ne skušajte modrovati, kajti povedala sem vam prav vse, kar sem o tej stvari mislila. Mirno pojdite k počitku in pustite me, da enako storim tudi jaz, kajti obleka me kar tišči … Lahko noč, draga teta, sanjajte kaj lepega!«

			Ko je teta odšla, se je Paulina slekla, ugasnila luč in odprla vsa okna. Dolgo časa je opazovala mirno angleško pokrajino, ki se je kopala v mesečini. Potem je zašepetala: »Dobro sem vas branila, Garth, čeprav si tega niste zaslužili. Že pred nekaj tedni bi me morali opozoriti na Jane, da se ne bi brez potrebe govorilo o meni v zvezi z vami … Vi boste, mislim, še naprej vzdihovali za mesecem. Ko boste odkrili, da ga ne morete doseči, se ne boste spomnili, da si poiščete nadomestek pri kaki zemeljski svetlobi!« je končala smeje in kar porogljivo, kajti rada se je pošalila tudi na svoj račun in ne le na tuj. Njeno srce ni hotelo priznati nobene izgube.

			Ta čas pa je Jane na vrh stopnic zavila na levo ter počasi prišla do svoje sobe. Garth ni prijel roke, ki mu jo je ponujala in dobro je vedela, zakaj ne.

			Ne bo ji več hotel stisniti roke kot prijatelj. Če mu je ne bo hotela podati za zmeraj, bo izgubila tudi prijateljski stisk.

			To, kar je bilo med njima doslej, se ne more več vrniti.

			Zaklenila je vrata za seboj.

			Dobro mora premisliti vprašanje svoje in njegove prihodnosti. Oh, ko bi mogla zakleniti vrata vsem mislim, ki niso on, in sprejeti čudoviti dar ljubezni, ki ga ji poklanja!

			Vsaj za nekaj časa ga bo sprejela. Saj ima tudi ona pravico do ene ure sreče. Toda potem se bo morala odločiti in prevzeti del bremena, ki ji gre, pomisliti bo morala na posledice, ki bi sledile iz njune poroke. Resno mora premisliti, kaj bi vse to pomenilo zanjo.

			Jane se je prav dobro poznala. Zavedala se je, koliko je vredna, vendar ni bila sebična, da bi zdaj mislila samo na svojo lastno srečo.

			Ni prižgala luči. Tipaje je šla do Okna, ga odprla, vzela stol in sedla. Z lakti se je naslonila na okensko polico, z glavo na dlaneh, oči pa je uprla na teraso, ki je bila vsa zalita z mesečino.

			Njeno okno je bilo skoraj točno nasproti kraju, kjer sta stala prej z Garthom. Razločno je videla kamnitega leva in vazo rdečih geranij.

			Pred očmi ji je spet zaživelo, kar se je zgodilo tam.

			Prepustila se je spominom.

			Samo sprejeti mora Garthovo ponudbo in nikoli več ne bo samevala. Življenje bo imelo lepši, polnejši pomen … Garth jo bo vedno potreboval, ona bo vedno tu, da se odzove njegovemu klicu. “Je dobro tako, dragi?” ga bo vprašala in Garthov glas bo vedno odgovarjal: “Dobro je, duša!”

			Jane se je v temi nasmehnila. V globini njene duše je drhtelo neko novo spoznanje. Sladki nasmeh je izdajal, da je naenkrat okusila pravo srečo žene: »On je moj, jaz sem njegova!«

			Njeno srce se je darovalo brez pridržka in od veselja, da se more tako darovati, se je to velikodušno srce kar širilo.

			Potem se je v njej zbudila mati in začutila je, kako se materinska nežnost prepleta s pristno ljubeznijo žene. V možu, ki ga ljubi, je mnogo otroškega. Zlasti to, da ne more biti brez nje, ljubljene.

			»Garth,« je zašepetala, »razumem, ubogi fant, težko vam je bilo, ker sem vas odbila, toda v tistih nekaj trenutkih na terasi ste od mene dobili vse … Noben obraz se ne bo več naslonil tja, kamor se je vaš. Vaša sem nocoj in za večno …«

			Glavo je naslonila na roko. Po njenih gostih, temnih laseh je bila razlita mesečina. V bližnjem gozdičku se je začel oglašati slavček … Žalostna leta osamljenosti, sedanje skrbi, negotova prihodnost, vse se je razblinilo v nič. V domišljiji je bila skupaj z Garthom in skupaj sta z razpetimi jadri plula po nekem čarobnem oceanu, daleč od obale časa, po oceanu večne ljubezni …

			Nekje v daljavi je ura odbila polnoč.

			Začel se je nov dan. Dan, ko bo morala dati Garthu obljubljeni odgovor. Ko bo ura spet udarila dvanajstkrat, bosta doli v cerkvi in do takrat mora pripraviti odgovor.

			Šla je od okna, spustila zavese, prižgala luč in sedla za pisalno mizo. Iz predala je vzela zaklenjeno knjigo, kateri je zaupala vse, in začela počasi listati po njej. Obračala je list za listom, dokler se ni ustavila na strani, ki jo je iskala. Dolgo je strmela vanjo. Tam je bil zapisan razgovor med njo in Garthom tistega dne, ko je bil koncert v Overdenu.

			Ponovno je prebrala, kaj je povedal Garth o nelepem obrazu tistega starega pridigarja, ki ga je bil poslušal kot otrok Skupaj s svojo mamo. »Njegov obraz se je čisto spremenil … Na njem sita se odražala dobrota in neko navdahnjenje, njegov obraz je bil podoben obličju angela … Razume se, da takega obraza niti najmanj ne bi želel imeti vsak dan pred seboj pri mizi … Priznam, da bi bilo to zame pravo mučeništvo …«

			Brala je še dalje, toda prav te besede so se ji najgloblje zapisale v dušo. Potem je vstala, prižgala svečo na obeh straneh toaletne mizice, sedla ter se zagledala v sliko, ki ji jo je vračalo zrcalo.

			* * *

			Ko je vaška ura odbila polnoč, ko je odbila eno, je Garth še vedno stal ob oknu in še zadnjikrat pogledal v noč. Ta noč je bila zanj tako pomembna. Smeje se je spomnil, kako je moral misliti na svoje rdeče nogavice, kako je moral šteti okna med svojo in Janino sobo, da je ohranil mirno ikri. Janino okno je bilo še razsvetljeno. Prav ko je gledal vanj, je luč za zaveso ugasnila.

			Naredil je nekaj korakov po terasi in obstal tam, kjer sta se nekaj ur prej pogovarjala. Tu je pokleknil in dvignil svoj pogled proti nebu.

			Njegova mati je živela še toliko časa ob njem, da ga je lahko naučila skrivnosti, ki jo je naredila tako potrpežljivo in vdano. Ob težkih trenutkih so se v njegovi duši kar same od sebe oglasile besede evangelija. Tudi zdaj je gledal proti nebu in šepetaje ponavljal: »Vsak dober dar prihaja od zgoraj … Dobri Oče, obvaruj v svoji svetlobi njo in mene!«

			Molil je še, da bi njegovo srce ostalo zvesto in verno …

			Potem je vstal ter z očmi še enkrat poiskal kamnitega leva na terasi. Srce mu je pelo. Pritisnil si je obe roki na prsi: »Moja žena! O, moja žena!«

			* * *

			Vaška ura je odbila eno po polnoči, ko se je Jane odločila …

			Vstala je ter ugasnila luč. Nato je tipaje poiskala posteljo, se vrgla na kolena, glavo zakopala v odejo in v obupu zajokala …





Garth najde križ


			ENAJSTO POGLAVJE

			Jane je prišla iz senčnega parka.

			Vaška cerkvica je bila vsa obsijana s soncem. Ura je udarila pol dvanajstih.

			Ni se ji mudilo, saj je vedela, da jo čaka šele za dvanajsto.

			Cerkvena vrata so bila samo priprta. Jane se je ustavila pod napuščem, ki je bil obrasel z bršljanom. Zdelo se ji je, da zvoki orgel prihajajo nekje od daleč. Imela je Občutek, da orgle dihajo, njihov dih pa se preliva v glasbo.

			Odrinila je vrata in vstopila. Takoj se je mir cerkve prelil tudi v njeno dušo. Občutek navzočnosti nekih nevidnih resničnosti, ki ga imamo velikokrat, ko vstopimo v prazno cerkev, je pomiril vihar v njeni notranjosti. Za nekaj trenutkov je kar pozabila, zakaj je pravzaprav prišla sem. Sklonila je glavo in se v molitvi združila z rodovi, ki so pred njo stali v tej cerkvi.

			Garth je igral himno ‘Pridi, sveti Duh’. Ko je Jane tiho stopala proti koru za oltarjem, je pel drugo kitico. Njegov zvočni bariton je odmeval daleč in razločno je slišala vsako besedo, čeprav je pel tiho. Takoj nato je zaigral na vse registre. V globini svojega srca je Jane ponovila posvečene besede: »Pridi, oče revežem, ki deliš darove vsem; pridi, srcem svetla luč!«

			Mar ne moli za razsvetljenje? Vse se bo torej dobro izteklo!

			Sedla je v eno starinskih klopi v koru in ogledovala okoli sebe. Opoldansko sonce je navpično prodiralo skozi barvna okna in se igralo z barvami po tlaku. Na koru zgoraj je Garth pel: »Pridi, srcem svetla luč!« Besede je izgovarjal tako, da se je zdelo, da kar prebijajo temo kot sončni žarki.

			Opazovala je njegove kostanjeve lase, ki jih je bilo videti iznad ograje. Bala se je trenutka, ko se bo Garth obrnil in se bo njegov pogled ustavil na njej.

			Kako bo sprejel njeno odločitev?

			Ali bo imela dovolj moči, da prenese in zavrne vse njegove ugovore? Ali bo žalosten in obupan? AH ji bo skušal razlagati, jo bo silil, jo skušal prepričati? Ali bosta izšla iz te borbe brez smrtnih ran? Oh, kaj bi bilo najbolje reči? Kako naj mu razloži, kaj jo je privedlo do te odločitve, da jo bo Garth sprejel brez ugovora?

			Gori na kom je Garth še nekaj časa improviziral, nato pa zaigral novo pesem. Jane je zastal dih – igral je ‘Rožni venec!’

			Ni pel, toda nežni glas orgel je pel še bolje kot bi mogel peti najboljši pevec. Dragoceni biseri spominov so se eden za drugim nizali v prelep rožni venec. Potem je melodija postala otožnejša in razodevala je, da je prišla do križa. Za Jane je zdaj imelo vse čisto nov pomen.

			Nenadoma so orgle utihnile.

			Garth je vstal, se obrnil in zagledal Jane. Obraz mu je obsijala silna radost.



			»Hvala, Jimmy,« je rekel dečku, ki mu je gonil meh. »Dovolj je za danes. Tu imaš za tvoj trud kar cel šiling, ker je danes tako čudovit dan. Tako lepega dneva še ni bilo; hočem, da bi bil danes srečen tudi iti. Zdaj pa le pojdi in zapri cerkvena vrata za seboj, dragec!«

			Oh, kako je ta glas, v katerem je zvenela taka radost, pretresel Janino dušo!

			Rdečelasi deček je žareč od veselja stekel s kora. Mudilo se mu je tako, da mu je šiling padel na tla. Brž ga je pobral in stekel skozi vrata. Težka vrata so za njim glasno zaloputnila.

			Garth je molče sedel ob orglah in ni pogledal Jane. Tako je ostal še nekaj časa. Ti trenutki so se Jane zdeli dolgi kot večnost.

			Kmalu pa se je prikazal sredi cerkvene ladje. Hodil je vzravnano in oči so se mu svetile. Vse njegovo zadržanje je kazalo razpoloženje osvajalca, ki je prepričan v svojo zmago. Ko je prišel do oltarnih stopnic, se je ustavil in pomignil Jane, naj pride k njemu.

			»Stopi sem, ljuba. Pogovoriva se tu pred oltarjem.«

			Jane je stopila k njemu.

			Nekaj časa sta stala tako, obrnjena proti oltarju. Ta prostor je bil temnejši kot cerkvena ladja, kajti razsvetljevala so ga le tri ozka okenca z barvnimi stekli. Garth se je obrnil k Jane:

			»Ljubljena, stojiva na svetem kraju ob svetih ostankih mučencev. Mislim, da ni kraja, ki bi bil preveč svet za to, kar si imava povedati, Bog, v katerega oba verujeva, je tu pred nama, da blagoslovi in potrdi najine besede. Čakam na vaš odgovor.«

			Jane je zakašljala in potisnila roke v žepe svojega plašča.

			»Dal, moj odgovor je najprej vprašanje: koliko let imate?«

			Videla je, kako je Garth od presenečenja kar klecnil in kako je svetloba na njegovem obrazu kar ugasnila. Po kratkem oklevanju je odgovoril:

			»Draga, mislil sem, da veste. Sedemindvajset let mi je.«

			»Glejte,« je nadaljevala Jane, »jaz jih imam trideset, kažem jih petintrideset, čutim pa, da jih imam kar štirideset. Dal, vam bi jih človek prisodil devetnajst, včasih celo samo devet … Dobro sem premislila … in prišla do spoznanja … da se ne morem poročiti … z otrokom …« Nastala je grobna tišina.

			Jane je dvignila oči in pogledala Garthu v Obraz. Vse razen ustnic je bilo bledo, skoraj zeleno, izraz trd, okamenel.

			Garth je spregovoril: »Nisem mislil nase. Ne vem, kako je prišlo do tega, toda odkar ste v moji duši Vi, nisem več mislil nase. Res pa nisem pomislil na to, kako imam malo takih lastnosti, zaradi katerih bi me mogli vzljubiti. Menil sem, da čutite do mene enako kot jaz do vas … in da sva namenjena drug drugemu …«

			Trepetaje je dvignil roko k njej, kot da bi se je hotel dotakniti, toda brž mu je roka mrtvo omahnila.

			»Prav imate,« je rekel nato, »ne morete se poročiti s človekom, ki ga smatrate za otroka.«

			Spet se je obrnil proč od nje, tako da je gledal proti oltarju. Celo minuto je gledal na križ za steklenim okencem. Na križu je bil Kristus v smrtnem boju.

			»Sprejemam svoj križ!« je rekel, se obrnil in počasi odšel dol po ladji. Vrata cerkve so se odprla in spet zaprla in Jane je ostala sama.

			Počasi je šla do klopi, v kateri je pred kratkim sedela, ko je čakala na Gartha. Tu je padla na kolena.

			»O moj Bog,« je zastokala, »daj, da pride nazaj! Vrni mi ga! O Garth, jaz sem nevredna, ne pa vi! Garth, vrnite se, vrnite se! Zaupala bom in ne bom se več vdajala strahovom … O ljubi moj, vrni se!«

			Napeto je prisluhnila.

			Poslušala je tako dolgo, dokler njeni živci niso bili napeti kot strune. Premišljevala je, kaj bo rekla, če se bodo vrata odprla in bo na njih zagledala Gartha, vsega obsijanega s soncem. Čakala je molče, toda to čakanje jo je tlačilo kot zid, katerega je postavila sama in za katerim bo morala uživati svojo grenko samoto.

			Še enkrat je prekinila molk njena prošnja: »O, ljubi moj, vrnite se!« Noben korak ji ni odgovoril.

			Jane je klečala. Obraz je zagrebla v dlani in nenadoma je doumela, da je Garth njeno odločitev sprejel kot dokončno in nespremenljivo in da se zato ne bo vrnil nikdar več …

			Niti sama ni vedela, kako dolgo je tako klečala. Nazadnje je bila potolažena. V svojem srcu je bila prepričana, da je ravnala pametno: nekaj ur trpljenja danes je manjše zlo kot pa dolga leta razočaranj. Njeno življenje bo poslej strašno osamljeno. To jo je tlačilo bolj kot si je bila mislila. Bila pa je iskreno prepričana, da je storila to, kar je bilo za Gartha najbolje. Kakšen smisel ima torej njena bolečina?

			Tako se je počasi potolažila.

			V parku ob cerkvi je bilo slišati živahen vrvež. Otroci so spuščali v zrak zmaja. Junak dneva je bil Jimmy, lastnik prekrasnega zmaja. Danes se mu je pa res nasmehnila sreča! »Bodi srečen tudi ti!« mu je dejal oni gospod, kateremu je gonil meh pri orglah. Jane se je spomnila, s kakšnim poudarkom je Garth izgovoril te besede in oči so se ji napolnile s solzami.

			Ko je šla po drevoredu proti hiši, je srečala lahek voziček, ki je peljal proti postaji. Konjiča je vodil Garth Dalmain, za njim pa je sedel služabnik s prtljago. Ko sta se srečala je v pozdrav privzdignil klobuk, njegov obraz pa je ostal negiben. Že ga ni bilo več.

			Ne bi ga mogla ustaviti tudi če bi hotela. Toda tega namena niti ni imela, kajti prepričana je bila, da je ravnala tako, kot je bilo zanj najbolje. Prepričana je bila, da je bolečino povzročila le sebi. On bo, si je mislila, prav kmalu srečal ženo, ki mu bo dala vse tisto, česar mu ona ne bi mogla dati.

			Le zanjo pridejo leta, ko bo sama, sama …

			V veži je srečala Paulino Lister.

			»O, miss Champion, prav, da ste prišli! Ste že zvedeli novico? Gospoda Dalmaina nujno kličejo v London. Odpotuje z vlakom ob enih in četrt. Moji teti pa se je pripetila neka nezgoda, zato tudi midve hitiva k zobozdravniku. Odpotujeva z vlakom ob pol treh. Vidite, kako je na tem svetu vse minljivo! Zbogom, miss Champion!«





Zdravnikov recept


			DVANAJSTO POGLAVJE

			Preteklo je precej časa.

			Jane stoji na vrhu velike piramide v Egiptu. Okoli nje počivajo štirje Arabci, ki so ji bili pomagali priti sem gor. Ogleduje si čudovito okolico in premišljuje.

			Od tiste usodne noči v Shenstonu, ko je ob enih ponoči dozorela njena odločitev, so minila tri leta. O, kaj bi bilo, če bi se Garth vrnil, če bi ga njene solze mogle priklicati nazaj! Kako si je želela tega v tistih urah neznosne žalosti in osamljenosti! Toda Garth ni bil človek tiste vrste, da bi čakal pred vrati, če ga morda kdo pokliče nazaj! Od tistega trenutka, ko ga je zavrnila, je šel od nje proč in od takrat se nista več videla. Očitno je smatral za svojo dolžnost, da se je izogiblje.

			Enkrat ali dvakrat se je primerilo, da je bila povabljena v družbo, kjer je bil tudi Garth. Obakrat je prišla tedaj, ko je on že odšel. Mož, ki jo je pretresel, ko je znal dostojanstveno sprejeti njeno zavrnitev, jo je zdaj pretresal z močjo, s katero si je prizadeval da bi mu nekoč tako oboževana Jane v življenju nič ne pomenila – ker sama noče.

			Garthov slikarski talent pa je med tem časom postajal vse bolj slaven.

			Portret Pauline Lister, ki ga je naslikal kakih šest mesecev po tistem bivanju v Shenstonu, je brž zaslovel, kajti umetnik je čudovito upodobil dekletovo lepoto in dražestnost. Naslikal je moderno in pristno Američanko od glave do satenastih čeveljčkov.

			Takrat so mnogi menili, da bo skorajšnja poroka za vedno združila umetnika in model, ki ga je s tako ljubeznijo upodobil.

			Jane je večkrat slišala zgodbico, ki so jo ljudje pripovedovali v zvezi s to sliko. Govorili so namreč, da je Paulina požirala v prekrasni ogrlici razkošnih biserov okoli vratu in Garth jih je čudovito prenesel na platno.

			Nekega dne pa je vzel nož in postrgal tiste bisere s platna ter dejal miss Lister, naj si nadene ogrlico iz rdečkastih biserov, češ da bi se veliko lepše podali k drugim barvam na sliki. Ko je Jane videla portret na razstavi, so rdečkasti biseri res čudovito lepo prišli do izraza na belem Paulininem vratu. Tisti, ki so imeli priliko videti prve bisere na sliki, pa so trdili, da je Garth s tem, ko jih je izstrgal, uničil veliko umetnino. Navadno so povedali še to, kar je o tem povedala Paulina sama: »Skladnost barv je sicer odličen izgovor, toda glavni razlog, zakaj je Garth tiste bisere odstranil, je pa ta: nekoč je neki obiskovalec, ko je gledal te bisere, sam pri sebi začel peti neko pesem. Ne vem, kaj bi dala tistemu, ki bi vedel povedati, katero pesem je pel!«

			Jane je to zgodbo cula prvikrat, ko je bila na večerji pri lady Brandovi. Koncert, na katerem je pela ‘Rožni venec’, se ji je zdel že davna preteklost. Že več kot leto dni je prešlo od tedaj, ko sta se z Garthom razšla. To je bila prva vest, ki jo je slišala o njem od takrat. Niti za trenutek ni podvomila, da je tisti obiskovalec pel ‘Rožni venec’ …

			»Vse ure, ki sem jih prebila s teboj, moj ljubi,

se mi zdijo kot biserne jagode, nanizane na vrvici …

Vsak dan jih prebiram, eno za drugo,

kot bi molila rožni venec, svoj rožni venec …«

			Ta enoletna osamljenost je Janino srce že popolnoma omrtvila. Obisk razstave ga je vsaj za hip oživil, toda to oživitev je spremljala velika bolečina.

			Ko so vsi gostje odšli in je lady Brandova spravila otroke spat, je Jane stopila h klavirju in začela potihoma igrati »Rožni venec«. Naenkrat je zaslišala za seboj neki glas:

			»Zapojte to pesem, Jane!«

			Jane je obstala. Prsti na tipkah so niso premaknili. Deryck Brand, zdravnik je neopazno prišel v sobo in sedel v naslanjač ob klavirju.

			»Zapojte, Jane!« je ponovil.

			»Ne morem, Deryck,« je odvrnila Jane. »Zadnjikrat sem jo pela pred nekaj meseci.«

			»Kaj se je pa zgodilo pred nekaj meseci?«

			Janine roke so se umaknile s tipk in se sklenile.

			»Prijatelj,« je rekla, »pokvarila sem si celo življenje, čeprav vem, da sem ravnala prav in da bi naredila prav tako, če bila še enkrat pred tako odločitvijo. Vsaj zdi se mi, da bi …«

			Zdravnik ni odgovoril.

			Opazoval je Jane in premišljeval o njenih naglih in nedokončanih odgovorih. Čakal je, da mu pove kaj več. Dobro je vedel, da se bo lažje odprla, če bo molčal. In imel je prav.

			»Prijatelj, odrekla sem se nečemu, kar je zame pomenilo več kot življenje … To sem storila iz ljubezni do neke druge osebe, a tega ne morem preboleti … Vem, da sem ravnala prav, a vseeno se ne morem pomiriti …«

			Zdravnik se je sklonil in vzel njene krčevito sklenjene roke v svoje dlani.

			»Mi hočete nekaj zaupati, Jane?«

			»Tega ne morem zaupati nikomur, tudi vam ne!«

			»Če boste kdaj začutili potrebo, da bi se komu izpovedali, Jane, le mirne .duše pridite k meni.«

			»Prav rada.«

			»V redu. Zdaj pa, dragi otrok, poslušajte moj nasvet: pojdite odtod za nekaj časa, potujte v inozemstvo. Ne mislim v Pariz ali na Azurno obalo. Odpotujte v neznane kraje, opajajte se z lepoto narave, obiskujte umetnostne galerije in muzeje, kjer je spravljeno najlepše, kar je ustvaril človeški duh … Vsekakor obiščite Egipt in njegove tisočletne piramide. Potem se vrnite sem. Pokličite me po telefonu in obiščite me, da mi boste povedali, kako je deloval moj recept. Prepričan sem, da še nikdar nisem predpisal boljšega in povrh vsega vas vse ne bo stalo niti beliča. Svoje stare prijatelje namreč zdravim zastonj!« je končal smeje izkušeni zdravnik.

			Tudi Jane se je nasmehnila in krčevito stisnila roko zdravniku. ‘

			»Mislim, da imate prav. Vse svoje misli sem osredotočila nase in na svojo bolečino, toda misliti je treba tudi na kaj drugega! Storila bom, kar ste svetovali, in Bog naj vam poplača za ta nasvet.«

			Zdaj je že dve leti na potovanjih po svetu. Sedeč tu na vrhu piramide se že smehlja ob misli, kako bo zdravniku pripovedovala o vsem, kar je doživela.

			Puščavsko sonce naravnost žge, vendar se ga prav nič ne boji in obraza ni zaščitila z mrežo ali s sončnikom, tudi temnih naočnikov si ni nadela. Bujne temne lase ima tesno spete. Nikdar ni bila videti bolj zdrava in sveža kot danes tu na vrhu piramide. Izraz živega zanimanja in veselja je v obilni meri nadoknadil, kar njenemu obrazu manjka na lepoti. Njeni biserno beli zobje, ki jih kaže, ko se smehlja proti soncu, pričajo, da se res počuti popolnoma zdravo.

			Zdravnikov recept je deloval.

			Tistega večera v Londonu se je dr. Deryck čudil, ko je na Janinem obrazu opazil prve znake staranja. Zdaj jih ni več. Jane je videti prerojena, mirna in uravnovešena, pripravljena, da se vedro sreča z zrelimi leti življenja.

			Spoznala je Egipt in uživala v njegovi opojni lepoti. Na eni strani Nilova delta z zeleno preprogo palm, oljk in pomarančevcev, na drugi pa že puščava z brezmejnimi zlatimi preprogami peska. Nikjer ni bilo videti konca, eh sam ocean svetlobe povsod …

			»Tu je križišče dveh svetov,« je premišljevala Jane. »Ena pot vodi v obilje civiliziranega življenja, druga pa v svobodo divjine. Sfingo, molčečo varuhinjo skrivnosti, bi bilo treba vprašati, zakaj nekateri ljudje izberejo prvo, drugi pa drugo pot. Tem Arabcem takoj porečem, naj me popeljejo k sfingi. Postavila ji bom samo eno vprašanje in sicer prav tedaj, ko bo sonce zahajalo …«





Odgovor sfinge


			TRINAJSTO POGLAVJE

			Sfinga ji je odgovorila še isti večer.

			Jane je pila kavo na trgu pred hotelom, da bi izgubila čim manj te prečudovite noči. V prozorni orientalski temi so bile videti piramide še trdnejše, sfinga pa še bolj skrivnostna. Jane se je udobno naslonila nazaj in se prepustila mislim … Spet so ji hitele k Garthu … Zdelo se ji je, da še vedno sliši njegov mehki glas, ki poje »Pridi, Sveti Duh.«

			Nocoj je bilo njeno srce polno zaupanja, zaupanja vanj in vase. Sama pri sebi je rekla: »Ko bi bil Garth nocoj tukaj, bi šla z njim in bi mu brez strahu pustila gledati v moj obraz. Dejala bi mu: “Ta obraz je tvoj, Garth. Iz ljubezni do tebe bi želela, da bi bil lepši, toda če ti je všeč tak, nimam razloga, da bi ti ga odtegovala, ljubi”!«

			Kaj je povzročilo tako spremembo v njej? Je deloval recept dr. Derycka? Ali je bilo potrebno to dolgo trpljenje, da je razumela to, kar bi morala razumeti že zdavnaj, že takrat?

			Zakaj pa ne bi že jutri zjutraj, namesto da bi potovala še dalje dol po Nilu in potem še v Carigrad in Atene, šla v Aleksandrijo na ladjo, ki bi jo pripeljala v London? Tam bi poiskala Gartha, mu priznala vse in njuno bodočnost predala v njegove roke. Jane ni dvomila, da jo Garth še vedno ljubi.



			Brž ko je pomislila na to, se ji je zazdelo, da se je Garth pojavil pred njo; zdelo se ji je, da ga njene roke objemajo,

			ljubljena glava pa je počivala na njenih prsih. O Garth! Garth …!

			»Eno mi je nocoj postalo jasno,« si je mislila, »če me ima še rad, če si me še želi in če me še potrebuje, ne morem več živeti stran od njega, takoj moram k njemu! Moram zbrati toliko poguma!«

			Srce ji je preplavilo silno veselje.

			Ta hip je iz jedilnice prišla večja skupina Angležev in se je ustavila na trgu. Dopotovali so šele nocoj in Jane se zanje sprva še zmenila ni. Sedli so k sosednji mizi in se glasno pogovarjali med seboj.

			Starejši gospod v vojaški uniformi je držal v rokah pismo in angleški časopis. Vsa družba je glasno premlevala novico, ki jo je sporočalo pismo in članek v časopisu, ki so ga prej notri glasno prebrali.

			»Ubogi fant! To je pa res žalostno!« je rekla neka gospa.

			»Prepričana sem, da si je želel takoj umreti,« je pristavilo dekle. »Jaz bi stokrat rajši umrla!«

			»Tega pa ne!« je pripomnil eden od fantov in se sklonil k dekletu, »življenje je lepo, tudi če si tak …«

			»Že res! - Toda biti slep!« je vzkliknilo dekle s tresočim glasom. »Biti slep vse življenje! To je strašno!«

			»Se je nesreča zgodila z njegovo puško?« je vprašala gospa. »In kako je to, da so šli na lov v marcu?«

			Jane se je skoraj škodoželjno nasmehnila. Oboževala je živali in vedno je trdila, da nikdar ne bo pomilovala človeka, ki bi se ponesrečil na lovu. To se ji je zdela popolnoma pravična kazen za preganjalce nedolžnih živali.

			Gospod v vojaški obleki si je nataknil očala ter nekaj časa gledal v pismo, potem pa je rekel: »Najbolj žalostno pri vsem tem je to, da je lovska sezona mimo. Sicer pa se je on odpovedal lovu že pred letom dni, ker je sovražil smrt v vseh njenih oblikah. Bil je na svojem posestvu na severu države in čisto slučajno je šel mimo nekih lovcev, ki so streljali na zajce. Po njegovem mišljenju so okrutno ravnali z ubogimi živalmi. Skočil je čez ograjo, da bi jih posvaril ter živalim prihranil nadaljnje trpljenje. Tedaj se je zgodila nesreča: eden tistih mož, očitno prestrašen, je nehote pritisnil na petelina in puška je počila. Strel je zadel v neko drevo, od tam pa so se drobci izstrelka razpršili po njegovem obrazu. Ni zadobil težjih zunanjih poškodb, le obe očesi sta bili hudo prizadeti in mož je ob vid …«

			»To je strašna smola!« je pripomnil eden od fantov. Tisti, ki je doslej molčal, je dodal: »Ne morem razumeti, kako morejo biti nekateri tako proti lovu!«

			»Razumeli bi, ko bi bili poznali tega nesrečnega fanta,« je nadaljeval vojak. »Življenje je kar kipelo iz njega. Sploh si ni bilo mogoče predstavljati, kako bi on umiral ali kako bi kakemu drugemu, bitju povzročil smrt. Oboževanje lepote je bilo zanj skoraj religija. Zdaj pa ta nesrečni fant nikdar več ne bo videl ničesar!« …

			»Ima še živo mamo?« je vprašala starejša gospa.

			»Ne, nikogar nima od svojih. Ima pa celo množico prijateljev, saj je ena najbolj znanih osebnosti v Londonu in vsi so ga sprejemali z odprtimi rokami. Nima pa svoje družine in zdi se mi, da se sploh ni hotel poročiti. Ubogi fant! Zdaj bo moral biti manj izbirčen! Vsako sezono je izbiral med najlepšimi dekleti, toda poročiti se ni hotel, ker je bil poročen s svojo umetnostjo. Zdaj pa je, glejte, kot piše lady Ingleby, v temi, osamljen in prepuščen na milost in nemilost tistim, ki mu strežejo …«

			»Oh, govorimo raje o čem drugem!« je vzkliknilo dekle in vstalo. »Pozabiti hočem to zgodbo, preveč je žalostna. Prosim vas, vstanimo in pojdimo od tod ter se pogovorimo očem veselem!«

			Vsi so vstali, fant je takoj izrabil priliko in prijel dekle za roko.

			»Pozabi na to, draga,« ji je rekel nežno. »Pojdiva poslušat, kaj nama bo povedala stara sfinga v mesečini.«

			Odšla sta s trga, drugi so šli za njima. Pri mizi je ostal samo mož v uniformi, ki je vzel iz žepa pipo in si jo prižgal. Jane je vstala in šla k njemu.

			»Širnem pogledati vaš časopis?« je vprašala brez vsakega uvoda.

			»Samo izvolite!« je rekel ta vljudno.

			Potem si jo je je natančneje ogledal in dodal: »Izvolite, miss Champion. Nisem vedel, da ste tudi vi v teh krajih!«

			»O glej no, saj ste vendar vi, general Loraine! Zdeli ste se mi nekam znani, vendar vas nisem mogla prepoznati. Hvala. Izposodila si bom vaš časopis. Oprostite, ne bom vas zadrževala, saj se srečava kdaj kasneje.«

			Tudi general je odšel. Jane je počakala, da so vsi odšli proč, potem se je vrnila k svojemu sedežu, tja, kjer se ji je malo prej zdelo, da je Garth ob njej še enkrat je pogledala ogromno sfingo in piramide v mesečini, potem pa je razgrnila časopis …

			 … Da, tisti nesrečni fant je bil v resnici Garth Dalmain, njen Garth, čigar oči so se svetile v ljubezni, zdaj pa je v svoji samotni hiši slep, sam, brez moči …





Pod Deryckovim varstvom


			ŠTIRINAJSTO POGLAVJE

			Na obzorju so se že kazali obrisi angleške obale. Prihajala je vedno bliže, dokler ni dobila oblik obzidja ogromne trdnjave ob morju. Kmalu se je prikazala doverska trdnjava, izredno slikovita v siju blagega poznopopoldanskega sonca. Jane je opazovala ta prizor z užitkom, naenkrat pa ji je oči zaprla žalostna misel, kot da bi jo kdo udaril po njih.

			Od trenutka, ko je pred kavarno v Kairu prebrala poročilo o žalostnem dogodku, jo je pogled na vsako lepoto navdajal z bolečino. Uro zatem, ko je zvedela žalostno vest, je krenila na pot in naslednji dan se je že vkrcala na ladjo, ki jo je iz Aleksandrije peljala v Anglijo.

			Čez nekaj minut bo njena noga stopila na angleška tla in le še malo poti bo treba narediti, da pride do sobe, kjer tema in samota divje napadata duševne moči, razum in samoohranitveni nagon človeka, ki ga njeno srce ljubi.

			Nagonsko je hitela k Garthu, hkrati pa se je čutila nesposobno, da bi našla pot do njega in mu kako pomagala. Razum ji je govoril, da ni tako preprosto, vse njeno bitje pa je vpilo:

			»Je preprosto, je! Slep je in sam! Moj Garth!«

			Slutila je, da bo kak bolj praktičen razum znal razvozlati vse težave, ki so pred njo. Čutila je, da bo najlažje prišla do Gartha skozi ordinacijo njegovega zdravnika, zato je iz Pariza poslala brzojavko dr. Derycku Brandu in zdaj je bila namenjena k njemu.

			V Dovru je kupila časopis in na hitro preletela dnevne novice, ko je hitela za nosačem z njeno prtljago. V stolpcu »Družbene vesti« je odkrila, kar je iskala. Tam je pisalo med drugim: »Z obžalovanjem smo zvedeli, da je stanje g. Gartha Dalmaina, ki biva na svojem posestvu Gleneesh na Škotskem, po nesreči, ki jo je pretrpel pred štirinajstimi dnevi, še vedno negotovo. Vid je za vselej izgubljen, rane pa se lepo celijo. Tudi vsak strah glede morebitnih možganskih motenj se zdi povsem neupravičen, dasi so se te dni pokazale neke težave, zaradi katerih se je zdelo potrebno poklicati sira Derycka Branda, slavnega zdravnika za živčne bolezni, da se je posvetoval z okulistom, ki zdravi ranjenca. Umetniški krogi, v katerih se je g. Garth Dalmain veliko mudil in je v njih užival veliko priljubljenost, z vseh strani izrekajo svoje najtoplejše želje za hitro okrevanje.«

			Sedla je v prazen oddelek. Po hodniku je prišel telegrafist, ki je klical: »Miss Jane Champion! Miss Jane Champion!«

			Jane je zaslišala svoje ime in je fantu pomahala: »Sem! Zame je!«

			Naglo je odprla brzojavko, ki ji jo je podal fant. Bila je od zdravnika dr. Derycka Branda.

			»Dobrodošli. Prihajam iz Škotske. Čakam vas na postaji Charing-Cross. Popolnoma sem vam na uslugo. V Dovru popijte kavo. Deryck.«

			Jane je skoraj zastokala od olajšanja. Dotlej se je počutila tako samo. Brž je odprla vrata oddelka in zaklicala:

			»Hej, mi lahko kdo prinese skodelico kave, prosim?«

			Niti malo ji ni bilo do kave, toda ni se upala upirati ukazu zdravnika, čeprav je bil ta daleč. Neki mlad nosač,

			ki je stal ob vlaku, je brž stekel v okrepčevalnico in prinesel na pladnju skodelico kave, ko se je vlak že začel premikati. Jane je kavo naglo spila ter je na pladenj položila obilno napitnino.

			»Hvala, prijatelj!« je rekla nosaču in potem sedla, čutila se je veliko mirnejša, vendar tudi sama … Oh, kako ji je bil to uro potreben prijatelj, močan prijatelj, ki ji bo znal pomagati! Deryck je tak in gotovo je ne bo pustil na cedilu.

			Še enkrat je prebrala njegovo brzojavko in se nasmehnila. Kako čudovito, da se je spomnil celo na kavo! Nemir v njeni duši se je počasi polegel in zavladal je mir. Čutila je, da je Previdnost ni zapustila. Nazadnje je po dolgem času spet zaspala.

			Ko je vsak zavozil na postajo Charing-Cross v Londonu, je Jane že stala na vratih vagona. Brž je zagledala zdravnika. Bilo ji je prijetno pri srcu, da je neka dobrohotna sila postavila doktorja ravno tja, kjer je bil najbolj potreben. V hipu se je med množico prerinil do nje. Jane je z enim samim pogledom presodila odločno in suho obličje moža, ki jo je čakal s tako prijateljsko ljubeznijo. V njegovih očeh je prebrala popolno razumevanje in sočustvovanje.

			Za zdravnikom je zagledala tetinega strežaja in svojo sobarico. Brž je skočila na peron in njena roka se je znašla v Deryckovi.

			»Končno ste tu!« je vzkliknil zdravnik. »In še v odličnem stanju, kot vidim! Sporočil sem vojvodinji, naj pošlje koga po vašo prtljago in da naj vas ne pričakuje pred večerjo, ker da ostanete pri nas na skodelici čaja. Sem uredil prav? Dajva, pomagajva si iz te gneče!«

			Zdravnik je peljal Jane skozi množico do lične kočije, odprl vrata, počakal, da je Jane sedla in potem sedel še sam. Brž je odpeljal s postaje proti Trafalgar Squaru.

			»No,« jo je pobaral zdravnik, »kaj vse ste videli po svetu?«

			Jane je zavzdihnila, potem pa se obrnila k staremu prijatelju: »Ali ni nikakega upanja, Deryck?« v Zdravnik je položil svojo roko na Janino.

			»Za vedno bo ostal slep. Toda v življenju imamo poleg vida še druge dobrine, zato ne smemo nikoli reči ‘ni upanja’.«

			»Bo ostal pri življenju?«

			»Nobenega razloga ni, da ne bi ostal živ. Koliko pa mu bo to življenje pomenilo, pa bo odvisno od tega, kaj bomo za nesrečnega fanta naredili v teh prvih mesecih preizkušnje. Bolj je prizadet duševno kot pa telesno.«

			Jane je snela rokavico in jo nekaj časa mečkala v roki, potem je položila svojo roko na Deryckovo koleno:

			»Deryck, ljubim ga!«

			Deryck je nekaj časa molčal in očitno premišljeval o tej izpovedi, ki ga je iznenadila. Nato je dvignil lepo in močno roko, ki je počivala na njegovem kolenu in jo z globoko spoštljivostjo poljubil. To je bilo priznanje moža pogumni iskrenosti žene.

			»Če je pa tako, draga prijateljica, hrani bodočnost za Gartha Dalmaina tak zaklad, da bo lahko prebolel izgubo vida. Vem, da mi imate zdaj mnogokaj povedati. Imate tudi pravico zvedeti, kar vam lahko povem jaz. Doma smo. Pridite z mano v ordinacijo. Vratar že ve, da naju za nobeno ceno nihče ne sme motiti.«





Zdravnikovo mnenje


			PETNAJSTO POGLAVJE

			Zdravnikova ordinacija je bila miren prostor, v katerem se je človek čutil kar spočitega. Jane je sedla v naslanjač iz zelenega usnja, noge je spustila na tla, z rokami pa se je krčevito oprijela naslonjala.

			Zdravnik je sedel na vrtljivo stolico, na kateri se je lahko obračal, da je zdaj gledal pacienta, zdaj pa svojo pozornost usmeril na mizo. Pravkar je končal svojo pripoved o Garthu, od katerega se je bil vrnil sinoči.

			Ob njem je bil pet ur in zdelo se mu je, da bo za Jane najbolje, če ji pove vso resnico. Kljub temu je med pripovedovanjem gledal naravnost predse ter se delal, da ne vidi solz, ki so polzele po licih njegove poslušalke.

			»Veste, draga prijateljica, njegove rane niso prav nič nevarne. Zares je čudno, da so poškodovane ravno njegove oči, ko ima sicer na obrazu le nekaj prask, možgani pa sploh niso prizadeti. Edina nevarnost je zdaj živčni pretres in potlačenost, v katero je bolnik zapadel, ko se je zavedel, kako je z njim. Telesne, posebno pa duševne muke prvih dni in noči so bile strašne. Ubogi fant! Težko je prizadet. Njegova telesna .konstitucija pa je odporna in vedno je živel tako zdravo in normalno in zelo verjetno je, da bi kmalu ozdravel, ko ne bi bilo duševnega trpljenja, ki pa narašča v enaki meri, kot se manjša telesno. Vid mu je pomenil toliko! Lepota oblik, lepota barv, ki so bile njegov svet … Povedali so mi, da ni rekel niti besedice, ko je zvedel … To je res pogumen in močan človek. Njegova nestalna temperatura me skrbi. Jasno je, da zdaj bolj potrebuje specialista za živčne bolezni kot pa okulista. Zato je zdaj v mojih rokah …«.

			Doktor je za trenutek premolknil, zložil nekaj knjig, ki so bile razmetane po mizi potegnil k sebi vazico z vijolicami jih nekaj časa pozorno ogledoval, potem pa jih postavil nazaj tja, kakor jih je bila položila njegova žena. Spet je povzel besedo:

			»Navsezadnje sem kar zadovoljen. Najbolj je bil potreben prijateljskemu glasu, ki bi prebil temo, s katero je obdan; potreben je bil vdane roke, da stisne njegovo roko; potreben je bil občutka, da ga nekdo razume. Ne išče sočutja; tisti, ki z nekim pomilovanjem govorijo o njegovi nesreči, ga samo plašijo. Potrebno je bilo, da pride, k njemu nekdo da mu odkrito pove: “Vaša nesreča vas je privedla v borbo. To je težka borba, toda z božjo pomočjo boste zmagali … Seveda, veliko laže bi bilo umreti, toda umreti bi pomenilo priznati, da si premagan. Če hočeš zmagati, moraš živeti. In z božjo pomočjo boste zmagali.” Vse to in še več sem mu povedal. Tedaj se je zgodilo nekaj, kar je vredno vsega občudovanja. Vam bom to zaupal, razen vam še svoji ženi, pa nikomur več. Težava je bila, ker iz njega ni bilo mogoče spraviti niti besedice. Dobil sem vtis, da je pretirano občutljiv za zunanje vtise. Zazdelo pa se mi je, da so besede o božji pomoči, ki sem jih ponovil, le naletele na odmev v njegovi duši. Ponovil jih je, obrnil glavo na blazini in na njegovem obrazu je zasijal žarek življenja. Potem pa je zelo tiho, toda razločno ponovil drugo kitico pesmi ‘Pridi, Sveti Duh Tolažnik’. Rekel je: “Pridi, oče revežem, ki deliš darove vsem, pridi, srcem svetla luč …” Nikdar še nisem videl in slišal česa bolj pretresljivega …«

			Zdravnik je utihnil, kajti Jane je skrila svoj obraz v dlani in krčevito zaihtela. Ko je njen jok nekoliko utihnil, je zdravnikov glas nadaljeval:

			»Razumete, začutil sem, da sem našel neko oporno točko. Kadar se zgodi taka nesreča, človeku navadno ne ostaja nobena druga opora kot njegov verski čut. Telo bo vzdržalo, če je duša dovolj močna, ali ne bo vzdržalo, če je duša slabotna. Dalmain skriva v sebi veliko globlja čustva, kot smo si mogli misliti. Ko sva se tako pogovorila, sem mu svetoval, naj sprejme neke moje predloge … Navsezadnje nima družine, čisto osamljen je tam in vsiljuje se mi vprašanje, če je sploh kdo poznal pravega Gartha, dušo tega človeka, dušo, ki se skriva pod njegovo površino …«

			Jane je dvignila glavo ter rekla preprosto:

			»Jaz sem jo poznala!«

			»Že razumem!« je pripomnil zdravnik ter nadaljeval: »Vrniva se k podrobnostim. Garth je imel ob sebi bolničarja in nekega strežaja. Ko smo mu ponudili za bolniško strežnico neko sestro iz naše bolnišnice, jo je odločno odklonil. Ta bi s seboj prinesla nekaj ženskega sočutja. On pa je dejal, da noče, da se ga dotikajo ženske roke. Moral sem popustiti. Zdaj bolničarja ne potrebuje več, zato sem se spet spravil nanj, da mu pošljem sestro bolničarko, ki bi jo izbral sam, in ta bi mu bila tudi neke vrste tajnica: delala bi mu družbo, mu prebirala pisma in nanje odgovarjala. Kopičijo se mu neodprta pisma. Moramo mu pomagati, da se tudi kot slepec spet vključi v življenje. In glejte, danes popoldne sem vzel v službo prav tako osebo, kakršno potrebujem. Izhaja iz dobre družine in ima vse potrebne lastnosti. Poleg tega je lepa, urejena, vzgojena, prav tako elegantno bitje, kakršnega bi si Garth želel imeti ob sebi, čeprav je bil tako izbirčen kot velik strokovnjak v presojanju lepote. Doktorju MacKenzieju, Garthovemu krajevnemu zdravniku, sem poslal opis te moje bolničarke-pomočnice. On bo pripravil bolnika, da jo sprejme, ona pa bo odpotovala k njemu pojutrišnjem. Prava sreča, da sem jo našel! … Vidite, draga Jane, vse gre po najboljši poti. Vsa moja pozornost velja samo vam. Zdaj bom pa pozvonil, da prinesejo čaj, popila ga bova v miru kar tukaj.«

			Ko sta popila čaj, se je Jane v duhu povrnila v preteklost, v tiste dneve, ki jih je preživela v doktorjev! družbi, in začutila je, da lahko govori zaupno in odkrito.

			»Deryck,« mu je rekla, »vse vam bom povedala. Govorila vam bom o svojem srcu, o svojih mislih in čustvih, kakor da gre za moje žile ali pljuča. Prosim vas, bodite zdravnik in spovednik obenem!«

			Zdravnik je opazoval konce svojih prstov. S kratkim pogledom je ošinil Jane in prikimal z glavo, nato pa se zagledal v ogenj v kaminu.

			»Deryck, moje življenje je bilo vedno tako samotno. Nikdar nikomur nisem bila nujno potrebna, nihče nikoli ni skušal spoznati pravega bistva moje narave …«

			Doktor je že napol odprl usta, kot bi hotel nekaj reči, pa jih je brž spet zaprl in se zadovoljil s tem, da je namesto odgovora prikimal z glavo.

			»Nikdar nisem bila ljubljena s tisto ljubeznijo, ki nas v srcu nekoga postavlja na prvo mesto, pa tudi sama nisem nikdar ljubila tako. Mnogi so bili mojemu srcu zelo blizu, toda danes razumem, da ta velika bližina še ne pomeni ljubezni …«

			Zdravnik se je nasmehnil, ko je odgovoril: »Povsem točno, draga prijateljica. Gre za dvoje povsem različnih stvari.«

			»Imam precej prijateljev, ki so po večini mlajši od mene, ki mi v moji navzočnosti pravijo ‘miss Champion’, za hrbtom pa ljuba stara Jane …«

			Zdravnik se je spet nasmehnil. Tudi sam je večkrat slišal, da ji pravijo tako, toda vedno so to izrekli z največjim spoštovanjem.

			»Moški se na splošno bolje razumejo z mano kot pa ženske. Ženske gledajo v meni predvsem duha in se me bojijo, svojim mladim prijateljem pa pomenim človeka, ki ‘mu lahko zaupajo, starejšo sestro, v katero človek kar mora imeti trdno zaupanje. Med mojimi prijatelji, Deryck, je bil tudi Garth Dalmain …«

			Jane je za trenutek utihnila, zdravnik pa je molče čakal, da je dekle spet spregovorila.

			»Vedno me je privlačil in zanimal. Najbrž zato, ker je bil vedno tako izviren duh, ker je znal zanimivo pripovedovati, morda pa tudi zato – čeprav se tega nisem zavedala – ker je bil tako lep. Razen tega so v najinih življenjskih zgodbah presenetljive podobnosti: oba sva siroti, oba sva bogata, nobenemu od naju ni treba za svoja dejanja nikomur odgovarjati. Tako se je med nama počasi spletlo tesno prijateljstvo. Sproščeno sva se pogovarjala o ženskah, ki so mu bile všeč, in zanimalo me je, katera bo za vedno osvojila njegovo srce. Nekega večera, v slabe pol ure, se je nenadoma vse spremenilo. Oba sva bila gosta v Overdenu med množico povabljenih. Teta Georgina je priredila koncert, na katerega je povabila slavno pevko, ta pa je zaradi bolezni zadnji hip odpovedala nastop. Treba je bilo nekaj ukreniti in ponudila sem se, da bom pevko zamenjala in res sem potem tudi pela …«



			»Aha!« je pripomnil zdravnik.

			»Pela sem ‘Rožni venec’. Tedaj se je med menoj in Garthom vse spremenilo. Opazila sem, da ga je glasba močno pretresla, toda menila sem, da bo ta vtis do jutra splahnel. To pa se ni zgodilo. Tako so minevali dnevi, vendar se on ni spremenil ta prvikrat v življenju sem začutila, da sem nekomu potrebna. Brž ko sem stopila v kak prostor, kjer je bila množica ljudi, sem imela vtis, da hitro začuti mojo navzočnost; brž ko sem šla iz prostora, sem se zavedala, da bo začutil, da me ni več tam in da bo žaloval za mano. Razumela sem vse to, kljub temu pa sem dvomila – naj se vam ta moja trditev zdi še tako neverjetna – ali je to resnična ljubezen. Mislila sem, da je med nama samo globoka simpatija. Ure ne ure sva prebila skupaj v glasbenem salonu in kadar se je njegov pogled ustavil na meni, sem naravnost fizično občutila njegovo toplino. Nisem pa mislila na ljubezen! Jaz nisem lepa, moja mladost počasi odteka, on pa je tako lep, tako mlad, mlado božanstvo, čigar prisotnost mi je ogrevala srce. Glejte, taki so bili zame dnevi po tistem koncertu. Dejal mi je, da je takrat, ko je poslušal, kako pojem ‘Rožni venec’, odkril moje bistvo. Dejal mi je, da je dotlej v meni gledal samo odlično družabnico, tistega dne pa je, ko je padel neki zastor, zagledal v meni ženo. Dejal je še, da sem se mu tisti trenutek zdela utelešenje njegovega ideala žene in da je takrat mislil samo eno: da me osvoji. Rekel je, da je tedaj zahrepenel po meni, kakor dotlej še ni zahrepenel po nobeni.«

			Jane je utihnila in se zastrmela v ogenj v kaminu, ki se je razživel. Zdravnik pa je gledal njo. Že zdavnaj je slutil, koliko skrite nežnosti je v njej. Rekel ji je: »Temu se prav nič ne čudim, draga.«

			Jane je pozabila na zdravnika, kajti čisto se je bila vživela v preteklost. Ko je zdaj spregovoril, se je spet zavedla, kje je.

			»To me veseli. Jaz pa sem se takrat zelo začudila … Naj na kratko povem še drugo: še istega dne smo odpotovali iz Overdena. Jaz sem prišla sem k vam, on pa je odšel v Shenstone. V petek sem tudi jaz prišla tja. Kratek razstanek je najino zopetno srečanje še osladil. V Shenstonu je bila tudi neka čudovito lepa Američanka, miss Paulina Lister. Garth je bil ves navdušen nad njeno lepoto, hotel je slikati njen portret. Vsi so bili prepričani, da jo bo zaprosil za roko in tudi jaz sem bila o tem trdno prepričana, zato sem mu celo svetovala, naj to stori čimprej. Veselila sem se z njim, dasi sem jasno čutila, da se dan zame prične šele tedaj, ko me pozdravi on, in se konča takrat, kadar mi on zaželi lahko noč. To novo spoznanje, da sem v njegovih mislih prva, mi je pozlatilo življenje … Vseeno pa sem verjela, da je to le prijateljstvo … Tisti večer, ko sem prišla v Shenstone, me je prosil, naj po večerji pridem na teraso, češ da bi se rad nekaj pogovoril z menoj. Verjemite mi, mislila sem, da mi bo zaupal svoje načrte v zvezi z miss Lister. V tem prepričanju sem mirno šla na teraso. Tedaj pa … Ne morem vam vsega natanko popisovati – razlil je pred mano svojo ljubezen kot čisto zlato. Postalo mi je jasno: vsa njegova ljubezen velja samo meni! Pokleknil je pred mene in mi objel kolena. Ne vem, koliko časa sva bila tako v tej nepopisni sreči … Tedaj je izrekel dve besedi, ki sta mi vrnili zavest. Prosil me je, naj postanem ‘njegova žena’ …«

			Jane je utihnila in čakala, da se bo zdravnik začudil, vendar on ni pokazal niti najmanjšega presenečenja.

			»Mar je mogel storiti kaj drugega? Kaj pa ste mu odgovorili?«

			 »Vstala sem,« je odgovorila Jane, »kajti čutila sem, da je on, ki kleči ob meni, gospodar mojega telesa in moje duše. Neki nagon pa me je opominjal, da mora najprej moj razum odločiti, ali naj se poročim ali ne.«

			»S tem ste pokazali, kako modri ste, Jane!«

			»Morda. Toda to me je zelo drago stalo. Rekla sem Garthu, naj gre proč in naj mi da dvanajst ur premisleka. Bil je tako prepričan v svojo zmago, da je na to takoj pristal. Odšel je, brž ko sem mu obljubila, da se vidiva naslednji dan v cerkvi … Ko sva se naslednji dan opoldne res sešla tam, je v njegovih očeh žarela taka trdnost, vendar se mi ni približal, dokler ni slišal mojega odgovora. Jaz pa sem odbila njegov predlog in mu navedla razlog, ki ga ni mogel pobiti … Tedaj se je obrnil in odšel iz cerkve in od takrat ga nisem več videla …«

			Nastala je dolga tišina.

			Eno plemenito srce je delilo trpljenje drugega plemenitega srca. Ni hotelo soditi, dokler ne zve vse resnice. Janina volja je bila napeta kot tisto uro v cerkvi in zdaj je spet čutila, da je ravnala prav.

			Nazadnje je zdravnik le spregovoril in jo pri tem odločno gledal naravnost v oči.

			»Iz kakšnega razloga ste ga odbili, Jane?«

			Prijateljev glas je naenkrat postal trd. Jane je sklenila roke kot da bi molila.

			»Oh, Deryck, skušajte me razumeti! Sem mar mogla ravnati drugače, čeprav je to zame pomenilo odreči se vsemu najboljšemu, kar mi je življenje ponujalo? Poznate Gartha in zato veste, kako zelo ceni lepoto. Prav vse okoli njega mora biti lepo. Pred to spremembo, ki si je ne znam razložiti, se je o teh stvareh večkrat odkrito pogovarjal z menoj. Nekoč mi je pripovedoval o nekem grdem človeku, čigar lepo dušo je občudoval in je potem vzljubil tudi njegovo nič kaj privlačno zunanjost, toda pristavil je: ‘Vendar pa to ni bil obraz, s katerim bi hotel živeti vsak dan, ali ki bi ga hotel vsak dan gledati pred seboj pri mizi. To bi bilo zame pravo mučeništvo!’ Oh, prijatelj, ali sem mogla Gartha za vse življenje vezati na tak obraz, kot je moj, ki nima nobenega Čara? Sem smela postati breme temu bitju, ki je zaljubljeno v lepoto? Poznam pregovor, da je ljubezen slepa. Toda to velja le dotlej, dokler si ne splete gnezda. Ko doseže svoj cilj, spet dobi jasen pogled … Nikar mi ne skušajte ugovarjati! Preveč poznam družine mnogih svojih prijateljev, zato dobro vem, kako se gledajo zakonci, ko mine slepa omama ljubezni. Vem, da je bil Garth tiste dni slep za mojo nelepo zunanjost in me je zato tako želel imeti ob sebi. Kasneje, ko bi se najedel duševne lepote, ki bi mu jo mogla nuditi, ko bi spet začelo navadno življenje, ki bi mu neprestano ponujalo moj obraz, ne bi mogla prenesti, kako odvrača pogled s tega nelepega obraza. Kaj se vam zdi? Mar ne bi občutek strahotne nemoči še povečal mojo neprivlačnost? Morda bi se temu pridružilo še razočaranje in ljubosumnost, ko bi prišlo to eno na vrh drugega, bi breme postalo neznosno … Vprašam vas, Deryck, ali bi mogla prenašati vse to trpljenje?«

			Zdravnik je opazoval Jane z izrazom strokovnega zanimanja.

			»Kako točna je bila moja diagnoza, ko sem vas poslal na pot po svetu,« je dejal zamišljeno. »Vendar moram priznati, da sem takrat o vas vedel bore malo.«

			»Prijatelj, prosim vas, ne govorite z menoj kot z bolnico, govorite z menoj kot s človeškim bitjem in čisto odkrito mi povejte, tako kot bi povedali moškemu, ki bi vam zastavil enako vprašanje: ali sem smela Gartha vezati na ta svoj nelepi obraz? Menda veste, da je grd.«

			Zdravnik je prasnil v smeh in hotel se je malo pošaliti, ko je dejal: »Dragi otrok, če bi se pogovarjala o vas, bi lahko na vaš račun izrekel precej zbadljivk, ki jih moški izrečejo na račun žensk. Ker pa kot mož govorim z ženo, ki jo že dolgo spoštujem, ljubim in občudujem njeno plemenitost, bom iskreno odgovoril na vaše vprašanje.

			V dobesednem pomenu res niste posebno lepi. Čeprav vas imam rad, vam ne morem reči drugače, kajti lagati vam ni mogoče. Recimo torej, da ste grdi, čeprav bi mi ne bilo težko najti vsaj dvajset vaših prijateljev, ki bi trdili nasprotno … Vi ste Vi, osebnost. Ko pa že razpravljava o vašem obrazu, vam lahko povem, da so bili časi, ko bi jaz osebno rad prepešačil tudi dvajset milj, da bi ga le videl. Kadar tega vašega obraza ni bilo pred menoj, sem hrepenel po njem in vedno mi je bilo hudo, kadar mi je izginil izpred oči.«

			»Dajte no, Deryck! Vendar nikoli niste bili prisiljeni vsak dan sedeti pri mizi s tem obrazom!«

			»Na žalost ne, vendar pa me je obed veliko bolj veselil, če je bil poleg ta obraz,« je dejal smeje.

			»Bodite vendar resni, prijatelj, prosim vas! Če mi ne daste nobenega nasveta, je bila vsa ta moja naporna spoved zaman.«

			Zdravnik se je brž zresnil. Sklonil se je in vzel v svoje roke Janine sklenjene dlani.

			»Oprostite, draga, moja največja želja je, da vam pomagam. Dovolite mi torej, da vam zastavim nekaj vprašanj. Najprej to: kako vam je uspelo prepričati Gartha Dalmaina, da je taka malenkost nepremostljiva ovira za vajin zakon?«

			»Deryck, to ni bila laž. On je mlajši od mene po letih, še bolj pa po naravi. Moja umirjena zrelost bi tlačila njegovo mlado dušo. Lagala pa sem, ko sem mu rekla, da ga smatram za otroka. Njega, v katerem sem čutila svojega popolnega gospodarja! Ko je bil tako presenečen, ni vedel, kaj naj stori. Mislil je samo name. Jaz pa sem mislila na njega in nase.«

			»Jane,« ji je dejal odkrito zdravnik, »trpljenje, ki ste ga ta čas prestali, ste si popolnoma zaslužili.«

			»Vem,« je odgovorila Jane in povesila glavo.

			»Lagali ste sami sebi in niste se pravilno obnašali do moža, ki vas ljubi. Ali še ne uvidite svoje napake? Če gledamo na vašo zadevo z najbolj preproste strani, pridemo do zaključka, da so Garthu, pa naj še tako Obožuje lepoto, lepi obrazi začeli presedati. Bil je podoben slaščičarskemu vajencu, ki mu sladkarije začno presedati in si za nekaj časa zaželi domačega kruha. Vi ste bili za Gartha tak domači kruh. Če vam primera ni všeč, mi je prav žal.«

			»Nasprotno, prav všeč mi je,« se je nasmehnila Jane.

			»Toda zanj ste bili še nekaj drugega, dragi otrok, bili ste njegov ideal žene. Veroval je v vašo moč in ljubezen, v vašo dobroto in iskrenost. Zrušili ste njegov ideal, niste opravičili zaupanja, ki ga je imel v vas. Njegova viharna umetniška narava bi v vas našla pristan, v katerem bi se umirila, vi jo pa po dvanajstih urah vržete nazaj na viharno morje. Jane, storili ste zločin! Dalmainova duševna moč se je pokazala v njegovem kasnejšem ravnanju. Po prelomu z vami je umetniško dozorel in najlepša so prav njegova zadnja dela. Ni sklenil kake nepremišljene zakonske zveze, da bi se s tem maščeval vam. Če pomislim, da je ta fant, ki sem ga včeraj videl tako pogumnega, po vaši krivdi postal žrtev takšnega trpljenja! Jane, ko bi bili moški, bi vas s palico?«

			Jane je povesila ramena in z nekaj svoje običajne živahnosti dvignila glavo: »Saj ste me nabili še huje kot s palico! Vaše besede so me hudo prizadele, pa je kar prav tako! Zdaj mislim, da vam moram odkriti še to: ko sem v Egiptu stala na vrhu najvišje piramide, se mi je preteklost pokazala v čisto novi luči. Razumela sem, da je svoboda, ki jo želimo ohraniti samo zase, pravzaprav suženjstvo. Doumela sem, da sem tudi njega s tem obsodila na življenje tistih, ki begajo po puščavi. Vprašala sem oči starodavne sfinge, te globoke in spokojne oči, ki jim je razkrita prihodnost, in zdelo se mi je, da govorijo: ‘Ljubiti pomeni živeti’. Tistega večera sem sklenila, da prekinem svoje potovanje ter se vrnem v Anglijo, pokličem Gartha in ga prosim, naj izbriše vse tisto, kar se je zgodilo po tistem, ko sva sedela na terasi v Shenstonu.

			Deset ur po tej svoji odločitvi pa sem zvedela za njegovo nesrečo …«

			Zdravnik si je z roko zakril obraz.

			»Kolesa časa se vrtijo vedno samo naprej,« je rekel tiho, »nikoli se ne obrnejo nazaj, nikoli … Vem, vsako pravilo pozna tudi izjeme, vi pa ste spoznali svojo krivdo še prej, preden ste zvedeli za Garthovo nesrečo …«

			»Ne vem natanko, ali sem se čutila krivo ah ne, bila pa sem popolnoma prepričana, da brez njega ne morem več živeti. Bila sem pripravljena poskusiti vse, da ga pridobim nazaj … Zdaj pa trpljenje mojega ubogega prijatelja dela najine odnose vse bolj preproste …«

			Zdravnik je nagubal čelo: »Vse bolj preproste? Mi znate povedati, draga Jane, kaj nameravate storiti?«

			»Kaj nameravam storiti? Šla bom naravnost k Garthu, kaj pa drugega! Želim samo, da mi svetujete, kako bi ga najprimerneje obvestila o svojem prihodu, želim, da mi zajamčite, da je zadosti močan, da bo prenesel to razburjenje. Ne maram, da bi me zdravniki in bolničarji odgnali od njega proč. Moje mesto je Ob njem, lepšega si v življenju ne morem več želeti. Vaš brzojav bo uredil vse.«

			»Res, moja brzojavka vam bo odprla pot. Kaj pa boste počeli, ko boste ob njem?«

			Prek Janinih ust se je razlil neizrekljivo nežen smehljaj. Zdravnik se je obrnil proč, kajti pretresla ga je misel, da tisti, ki mu je bil ta smehljaj namenjen, tega nikdar ne bo videl …

			»Ljubezen me bo poučila, kaj moram storiti, Deryck. Vse ovire bodo padle same od sebe. Garth in jaz bova za vedno združena.«

			Zdravnik je položil svojo roko na njeno ter ji z mirnim glasom, polnim dobrote, rekel: »O, Jane, Jane, to je žensko gledanje, ki je sicer morda najbolj preprosto in najboljše, toda ob Garthovem vzglavju bo treba računati z moškim gledanjem. Zaradi zaupanja, ki ga imate vame, vas ne smem razočarati, zato vam povem kar odkrito: če bi šli zdaj k Garthu in bi mu ponudili svojo ljubezen, dobrino, za katero vas je zaman prosil pred tremi leti, bo prav lahko sklepal, da mu sedaj ponujate svojo ljubezen predvsem iz usmiljenja. Garth pa ni človek, ki bi se zadovoljil z usmiljenjem, ko je enkrat hotel možato osvojiti vaše srce, a ni uspel. Razen tega tudi ne bi dovolil, da bi se kakšna žena, posebej ne ta, ki jo je tako visoko cenil, za vedno povezala z njegovo slepoto, razen če bi bil prepričan, da ta zveza pomeni zanjo najvišjo srečo. Toda kako naj bi se prepričal o tem, ko bo začel razmišljati o dejstvih? Ker ste ga takrat, ko je predstavljal utelešenje vsega, kar si žensko srce lahko želi, odbili, bo zanj več kot jasno, čemu ga hočete imeti zdaj … Če mu boste poskušali pojasniti, kaj vas je privedlo do te odločitve, vam bo odgovoril: “Niste zaupali v mojo zvestobo, ko sem imel zdrave oči. K meni ste prišli šele sedaj, ko sem po nesreči oslepel in se vam ni treba bati, da bi gledal za drugimi …” Ubogo dekle, priznam, da se bojim, da bo Garth Dalmain le težko razumel, zakaj ste se vrnili k njemu.«

			Janin prestrašeni obraz in njena bledica sta zdravnika zadela v srce.

			»Vendar morate upoštevati, da me Garth ljubi!« je spravila iz sebe.

			»A prav zato, ker vas ljubi, se ne bo sprijaznil s tem, da ga vzamete iz sočutja!«

			»Deryck, prosim vas, poiščite kakšno pot! Povejte mi, kaj naj storim?«

			V Janinih očeh je bilo brati obup. Zdravnik je dolgo molče razmišljal.

			»Samo en izhod vidim,« je spregovoril nato, »Gartha bi bilo na neki način privesti do tega, da se vživi v vaše duševno stanje tistikrat, ko ste odbili njegovo roko. Treba bi ga bilo pripraviti do tega, da se s kom, denimo z menoj, o tem odkrito pogovori. To bi vas postavilo v ugodnejši položaj, vendar bo težko priti do tega … Ko bi mogli biti ob njem, da vas ne bi videl … no, kaj govorim, sedaj vas, revež, ne more videti, se pravi, ko bi mogli biti ob njem, da bi on ne vedel, da ste to vi. Ko bi na primer mogli prevzeti vlogo njegove bolničarke-tajnice, ki mu jo nameravam poslati …«

			Jane je na svojem stolu kar skočila pokonci, kot bi jo kaj pičilo.

			»Lahko, Deryck, lahko! Pustite me, da grem k njemu kot tajnica! Še na misel mu ne bo prišlo, da sem jaz. Že tri leta ni slišal mojega glasu in gotovo misli, da sem v Egiptu. Nihče ne ve, da sem se vrnila. O, Deryck, lahko me priporočite! Imam potrebno izobrazbo, da bi lahko bila bolničarka, takoj jutri lahko odpotujem … Nastopila bom kot ‘neka’ sestra in opravljala bom tudi najnižja dela, če bo potrebno.«

			»Toda, dragi otrok,« je povzel besedo zdravnik, »nemogoče je, da bi nastopili kot kaka neznana sestra, sestra brez imena. Odpotujete lahko pod imenom Rosemary Gray, ki sem jo davi vzel v službo in sem jo že najavil in opisal doktorju MacKenziju. Načelno ne delam glede tega nobenih zamenjav, tu pa bi bil pripravljen narediti izjemo. Zdaj vam bom izdal malo skrivnost: ko sem odhajal od Dalmaina, me je vprašal po vas. Seveda ne naravnost! Previdno je to vprašanje zastavil med druga vprašanja o bližnjih znancih, od vojvodinje do moje soproge. Ni mu pa uspelo, da mu ob tem vprašanju ne bi udarila kri v obraz. Hotel je vedeti, kje ste. Rekel sem, da ste v Egiptu. ‘Kdaj se vrne?’ je vprašal. Odgovoril sem, da konec aprila ali v začetku maja. Zanimal se je tudi za vaše zdravje. Dejal sem, da za pisanje niste najbolj pridni, da pa po vaših dopisnicah lahko sodim, da ste zdravi. Dodal sem še, da sem vas v inozemstvo poslal jaz, ker ste vidno propadali. Z roko je naredil nervozno kretnjo, kot da bi me hotel udariti, ker sem uporabil ta izraz. Dejal je: ‘Ona – pa propada!’ To je dejal kar z nekakšnim prezirom. Potem pa je brž povprašal po moji ženi. Ko je zvedel, da je Flower pri najboljšem zdravju in da mu pošilja izraze svojega iskrenega prijateljstva, me je vprašal, naj pregledam goro pisem, ki so ga čakala, in naj mu povem, katere pisave poznam. Rekel bi, da so mu kar vsi znanci poslali izraze sožalja. Ubožec! Našel sem mu ducat imen, med njimi tudi ime neke osebe kraljevske krvi, katerih pisavo sem prepoznal. Ni maral, da bi mu pisma odprl in jih prebral. ‘Je tudi pismo od vojvodinje?’ Eno je res bilo in hotel je vedeti, kaj piše. Pismo je bilo tipično za vojvodinjo: polno dobrote in takta. Nekje v sredini je pisala tudi tole: “Jane bo silno hudo. Obvestila jo bom o vaši nezgodi brž ko mi pošlje naslov. Zdaj nimam pojma, v katerem kotičku našega globusa tiči.” Ko sem prebral vojvodinjino pismo, me je brez slepomišenja vprašal, če je kako vaše pismo. Dejali sem mu, da ga ni in da je zelo malo verjetno, da vam je sploh znano, kaj se je zgodilo, da mu pa boste zagotovo pisali, ko boste zvedeli … Upam, draga, da tega ne boste opustili, kajti sestra Rosemary Gray bo imela nalogo prebirati Garthu vsa pisma, ki bodo prišla.«

			»Oh, Deryck, ne morem več vzdržati, takoj moram k njemu!«

			Telefon na zdravnikovi mizi je ostro zazvonil. Dr. Brand je dvignil slušalko.

			»Da, tu doktor Brand … Kdo govori? O, vi ste, upraviteljica … Da … Kako ji je ime? Tako, tako … Davi, zadeva je zelo važna … Nocoj naj pride k meni, da se dogovoriva … Kako? Pomota pri popisu? … Kako? Odpotovala? Pred osmimi dnevi! Kam pa? … Povejte počasi, črkujte … V Avstralijo! … To je pa res nerazumljivo. … Brez skrbi, saj niste nič krivi … Hvala, mislim, da ne bo treba druge, imam že v mislih neko osebo … Zbogom, gospa, in hvala!«

			Odložil je slušalko. Obrnil se je k Jane in na njegovih ustnicah je zaigral nasmešek.

			»Jane, ne verujem v slučaj, pač pa trdno verujem v Previdnost, ki zapleta in razpleta naše načrte. Lahko boste šli k Garthu!«





Doktor najde rešitev


			ŠESTNAJSTO POGLAVJE

			Po kratkem premisleku je dr. Brand dejal: »Najprej preudariva podrobnosti. Odpotovati boste morali pojutrišnjem z večernim vlakom. Boste do takrat pripravljeni?«

			»Pripravljena sem že zdaj!«

			»Zdaj morate prevzeti ime sestre Rosemary Gray.«

			»To ime mi ni preveč všeč. Rajši bi si privzela kako namišljeno ime. Predstavljajte si, da se sestra Rosemary Gray vrne ali pa se od kod vzame kdo, ki jo pozna …«

			»Nič ne skrbite, draga moja, sestra Rosemary je na poti v Avstralijo, vi pa ne boste prišli v stik z nikomer, razen s strežnim osebjem in zdravnikom. Veliko večja nevarnost je, da vas prepozna kak obiskovalec. Tej nevarnosti skoraj ne morete uiti, zato vam bom dal pismo, ki vam bo prišlo prav ob takih prilikah. V pismu bom pojasnil položaj in povedal, da iste na mojo prošnjo zamenjali bolničarko, da pa ste zadržali njeno ime, ker je to za Gartha v tem stanju bolje. To lahko zapišem čisto iskreno, kajti položaj je v resnici veliko resnejši, kot si predstavljate. Postati morate čisto druga žena, kajti doktorju MacKenzieju sem vas opisal kot majhno, elegantno osebo z izbranim okusom, ki je veliko bolj pametna, kot kaže videz …«

			»Deryck, vendar on bo takoj začutil, da nisem tista, ki ste jo najavili!«

			»Ne, draga. Vedeti morate, da imamo opraviti s Škotom, Škota pa o nobeni stvari ne prepričaš tako zlepa. Duh teh ljudi koraka zelo počasi, a gotovo. Ko vas bo nekaj časa opazoval, b prišel do zaključka, da doktor Brand zelo slabo pozna ljudi, da je sestra Rosemary veliko lepša, kot sem mu jo opisal. Najbolj važno je, da je doktor MacKenzie v Garthovi domišljiji že ustvaril neko podobo njegove bodoče bolničarke. Zaupajmo Previdnosti, da stari Robbie svojega opisa ne bo spreminjal, če boste začutili, da stari zdravnik kaj sumi, ga pokličite in se z njim pogovorite na štiri oči. Pokažite mu moje pismo in mu povejte vse po pravici. Mislim pa, da to ne bo potrebno. Glede Gartha pa se mi zdi važno omeniti tole: slepi ljudje imajo silno oster sluh, zato hodite zelo tiho. Pazite, da iz vaše hoje ne razbere vaše postave. Ne pozabite, da ne morete doseči zgornje police v njegovi knjižnici, ne da bi na kakšno stvar stopili. Ko bo začel vstajati, morate paziti, da nikoli ne bo začutil, da je njegova bolničarka nekoliko večja kot on. Pa še nekaj, Jane. Zdi se mi, da nihče ne more pozabiti vaše roke, če jo je že kdaj držal v svoji, zato vam priporočam, da mu ne podajate roke … Vsi ti ukrepi pa ne pomagajo veliko, kajti največja težava bo z vašim glasom. Ali si lahko vsaj predstavljate, da ga ne bo spoznal?«

			»Žal ne morem. Poučite me, prosim, kako bi se izognili tej nevarnosti?«

			»Recimo, da ste v resnici Rosemary Gray,« se je nasmehnil zdravnik, »jaz pa sem Garth Dalmain. Zdaj vam pravim: “Sestra, vaš glas je neverjetno podoben glasu miss Jane Champion!” Kaj bi odgovorili na to?«

			»Rekla bi, rekla bi … da te osebe sploh ne poznam, da pa upam, da jo bom imela kmalu čast spoznati.«

			»Sijajno!« je vzkliknil zdravnik. »Upajmo, da bo to zadostovalo.«

			Oba sta se začela veselo smejati.

			»Hvala vam, Deryck. Zdaj vem, kaj moram reči bolniku. Joj, kako strašno se mi zdi, da Gartha lahko tako vlečemo za nos! Gartha, ki je bil tako prodornega duha …«

			»Če vam je res do njegove in vaše lastne sreče, vam bo uspelo!« je rekel zdravnik odločno.

			Vstala sta. Bred kaminom sta še enkrat izmenjala dolg, pomenljiv pogled.

			»Prijatelj,« je rekla Jane ganjeno, »tako dobri in zvesti ste. Če se bo zgodilo, kar je Garthu ljubo, vam bom večno hvaležna.«

			Zdravnik pa se je sklonil in je Jane poljubil roko.

			»Nikar se mi ne zahvaljujte. Saj veste, da vas imam iz srca rad!« je rekel preprosto.

			V težkih dneh, ki jih je Jane preživljala, so ji prav te preproste besede vlivale tolažbo.





Sestra Rosemary nastopi


			SEDEMNAJSTO POGLAVJE

			Sestra Rosemarv Gray je prispela v Gleneesh. Ko je s prtljago stopala po peronu male podeželske postaje, se ji je zdelo, da je padla iz nebes. Kar ni mogla verjeti, ali je ona ali ni. Pred postajo jo je čakal avtomobil. Vstopila je in vozilo je zapeljalo na gorsko cesto. Do koder je segal pogled, sami griči in grmičevje.

			Vedno bolj je čutila, da je prišla v čisto nov svet. Šofer se zanjo sploh ni zmenil in to ji je dalo nekaj več samozavesti, da je kar se da prepričljivo zaigrala vlogo bolničarke.

			Velikokrat je bila slišala govoriti o Garthovem dvorcu na severu, mi pa pričakovala, da je tako slikovit in mogočen.

			Ko je avtomobil vozil po hribu navzgor, se je Jane zdelo, da pod cedro v Overdenu sliši Garthov glas: “Rad bi vam pokazal Gleneesh, kajti prepričan sem, da bi vam bil všeč razgled s terase na borove gozdiče in na pašnike.” Rekel ji je še, da bo povabil goste in ona bo med njimi.

			Povabilo je z veseljem sprejela. Zdaj pa je gospodar tega posestva slep, ona stopa Čez njegov prag brez njegove vednosti in pod tujim imenom. Kako se bo vse to končalo?

			Garthov strežaj Simpson jo je čakal že pri vhodu. Mož je prišel v Garthovo službo pred kakimi tremi leti in najbrž Jane nikdar ni videl. Jane se je ustavila sredi starinske sprejemnice ter si ogledovala prostor. Tako je delala vedno, ko je prišla v kako hišo prvikrat na obisk. Simpson je bil že sredi stopnic in bolničarka je morala opomniti samo sebe, da je pohitela za njim. Na vrhu stopnic jo je sprejela stara Margery.

			Brž ko je Jane zagledala njen resni, blagi,in od let zgubani obraz, ki je bil kljub starosti še vedno svež, je prepoznala Garthovo zvesto gospodinjo, šla je za njo do lepe sobice, ki je bila namenjena njej, pohvalila opremo ter odgovarjala na vprašanja v zvezi s potovanjem. Dejala je, da bi z veseljem kaj malega pojedla, še prej pa bi se želela malo urediti.

			Kmalu je bila spet v sobici in uživala je čudovito lep razgled, ki se ji je ponujal z okna. Čakala je hišnega zdravnika, ki bi jo moral predstaviti Garthu. Oblekla je bolničarsko uniformo, kajti na doktorja MacKenzieja je hotela narediti vtis uradne osebe. Ogledovala se je in nestrpno pričakovala, kako jo bo zdravnik pogledal.

			Tedaj je v daljavi zagledala voziček na dveh kolesih, ki se je bližal. Nekdo je držal v rokah vajeti, ob njem pa je sedel neki majhen, debelušast možak.

			To bo gotovo zdravnik. Njena ura je prišla.

			Jane je padla na kolena in prosila Boga za pravo misel.

			Tako je razmišljala, da se ji je v glavi vse zmedlo. Še Garthove poteze so zbledele v njenem spominu. Zdaj ji je bilo jasno samo to: čez nekaj minut se bo znašla v sobi, kjer trpi on.

			Voziček je izginil za ovinkom. Jane je vstala in čakala. Spomnila se je, kaj ji je prišlo na misel, ko se je pogovarjala z doktorjem Brandom: »Ali bom imela toliko poguma, da to vlogo odigram do konca?« Ko je to izrekla, ji je zdravnik odvrnil: »Če vam je res do njega in vaše sreče, vam bo uspelo!«

			Nekdo je potrkal. Jane je šla odpret.

			Na pragu je stal Simpson.

			»Doktor MacKenzie je v knjižnici in vas želi videti, sestra.«

			»Bi bili, prosim, tako ljubeznivi in me povedli tja?« je odgovorila sestra Rosemarv Gray.





Napoleon travnate stepe


			OSEMNAJSTO POGLAVJE

			Stoječ na medvedjem kožuhu, s hrbtom naslonjen na kamin je doktor MacKenzie, tod okoli bolj znan kot »doktor Rob« ali kar ‘stari Robbie’, čakal, da pride nova strežnica.

			Jane se je znašla pred debelušastim možakom majhne postave. Na sebi je imel že hudo obrabljen usnjen telovnik, ograjen pa je bil v svetlo pelerino. Njegova drža je bila napoleonska: kratke noge je imel razkoračene, roke sklenjene na prsih, ramena dvignjena. Na njegovem obrazu pa ni bilo nič veličastnega ali nadčloveškega. Če je v koga uprl svoje svetle oči, bi pod košatimi rdečkastimi obrvmi komaj opazil dvoje modrih pikic.

			Ko je Jane vstopila, sta bili ti dve drobni očesi zagledani v neko pisanje, ki je bilo razgrnjeno pred njim na mizi. Sklepala je, da je Deryckovo. Ko je svoje oči odtrgal s pisma in jih usmeril vanjo, je v njih opazila začudenje. Molče je čakala in komaj se je obvladala.

			»Sestra?« je spregovoril možiček vprašujoče, ko jo je vrtal s svojimi očmi.

			»Rosemary Gray, gospod doktor,« je odvrnila Jane spoštljivo.

			Počutila se je kot na generalki za kako predstavo v Overdenu. Zdelo se ji je, da bo vojvodinja vsak čas s svojo palico udarila ob parket in zahtevala, naj govori glasneje.

			»Aha!« je vzkliknil doktor.

			Sledil je dolg molk.

			Doktor je z ostrimi pogledi meril sestro od nog do glave, potem pa odprl usta: »Torej ste le prišli k nam, sestra Gray.«

			Jane je odleglo, ko je spoznala, da se v zdravnikovi glavi ni porodil nikak sum o njeni istovetnosti. »Da, gospod, prišla sem.«

			Spet premor, nato je doktor nadaljeval: »Zelo me veseli, da ste prišli, sestra Gray.«

			»Tudi jaz sem srečna, da sem tu,« je rekla Jane resno.

			Komedija je tekla kar lepo in Jane je pričakovala, da bo zdaj zdaj zaslišala, kako ji vojvodinja izza kulis navdušeno šepeta. Naenkrat se je doktor obrnil k njej in spet jo je prebodel prodoren pogled njegovih modrih zenic, ko ji je rekel: »Če sem prav razumel, miss Gray, ste prišli sem bolj zato, da bi negovali bolnikovega duha in ne toliko njegovo telo. Nikar se ne trudite, da bi mi kaj razlagali. O vsem me je natančno obvestil sir Deryck Brand, ki je bolniku predpisal sestro-tajnico in izbral vas. Popolnoma se strinjam z njegovo odločitvijo. Dovolite mi samo pripombo: občudujem ga, kako imenitno je izbral zdravilo.«

			Jane se je molče priklonila.

			»Menim tudi, miss Gray, da vam nimam prav veliko povedati glede ravnanja z bolnikom. Sir Deryck vas je gotovo o vsem dobro poučil. Sedaj bo najvažnejše, da bolniku pomagate, da se začne počasi zanimati za zunanji svet … Tisti, ki izgube vid, so namreč v nevarnosti, da se zapro v neki notranji svet, v svet spominov, vračanja v preteklost, obžalovanja in sanj. To je pač zanje edini vidni svet.«

			Jane se je zdrznila. V njej se je zbudilo zanimanje: tale mali, nenavadni Škot jo očitno lahko nauči marsičesa.

			»Razumem vas,« mu je rekla. »Prosim vas, bodite tako ljubeznivi in dajte mi nekaj praktičnih navodil.«

			»No, povedal sem, kaj je zdaj prevzelo gospoda Dalmaina … Zdi se mi, da je pri njem nemogoče vzbuditi najmanjše zanimanje za zunanji svet. Noče sprejemati obiskov, ne mara, da bi mu prebirali pisma, ki prihajajo na njegov naslov. Ure in ure ne spregovori. Če ne bi govoril vsaj z menoj in strežajem, bi človek mislil, da je obenem z darom vida izgubil tudi dar govora, če bo kdaj izrekel željo, da bi rad govoril z menoj na štiri oči, kot pravimo, nikar ne hodite iz sobe. Pojdite k vratom, kakor da greste ven, potem pa pridite nazaj. Želim, da se prepričate, kako je sposoben za napor. Vaša glavna naloga, sestra Gray, bo ta; dan za dnem mu morate pomagati, da se spet sprijazni z življenjem, z življenjem slepega človeka pač, toda tudi tako življenje ne mora biti nujno nedelavno. Zdaj, ko je minila nevarnost kakega vnetja, bo lahko začel vstajati, hoditi po sobi in si pri tem pomagati s tipom in sluhom. Po poklicu je bil umetnik; slikar ne bo več, ima pa še veliko drugih sposobnosti, ki bodo njegovi umetniški naravi omogočile, da se izzivi.«

			Nenadoma je zdravnik utihnil ter se naglo obrnil k Jane ter ji zastavil vprašanje: »Je Garth morda glasbenik?«

			Jane je bila zelo previdna z odgovorom: »Sir Deryck mi o tem ni nič pripovedoval, doktor MacKenzie, zato mi ni znano, če je gospod Dalmain glasbenik.«

			»A tako …« je zamomljal mali zdravnik. »No, potrudite se, da odkrijete to. Ko sva že pri tem: ali vi, sestra, igrate na klavir?«

			»Nekaj malega.«

			»Dobro, dobro,« je nadaljeval zdravnik. »Gotovo tudi pojete?«

			Jane je pritrdila.

			»To sem želel vedeti. Draga moja gospodična, strogo vam predpisujem, da za nobeno ceno nikoli ne zaigrate ali zapojete pred gospodom Dalmainom. Mi, ki imamo zdrave oči, lahko prenesemo, da nam ljudje, ki znajo ‘nekaj malega’ igrati, pokažejo tisto malo, kar znajo, ker pri tem lahko gledamo okoli sebe in mislimo na kaj drugega. Slep človek, ki ima umetniški čut, pa bi lahko ob takem poskusu kar ponorel od bolečine … Tej nevarnosti se ne smemo izpostavljati. Žal mi je, da vam moram to zabičati, ker me boste morda imeli za neotesanega, toda bolnikovo dobro počutje se mi zdi važnejše kot obzirnost do vas.«



			Jane se je nasmehnila. Škot ji je začel biti všeč.

			»Zelo bom pazila,« je rekla, »da pred gospodom Dalmainom ne bom igrala ali pela.«

			»Izvrstno!« je prikimal zdravnik. »Dovolite, da vam zdaj šepnem na uho, kaj smete narediti: peljite ga do klavirja in posadite ga za glasbilo in tam se bo čutil varnega. Ko bo začutil tipke pod prsti, ga le pustite, naj da duška svoji želji po skladnih zvokih. Cele ure se bo zabaval na ta način. Če je v resnici glasbenik, kar upravičeno sklepam po klavirju v njegovi delovni sobi, bo začel takoj z veseljem igrati. Moja prva dolžnost, sestra Gray, pa je, da vas takoj zdaj predstavim bolniku.«

			Jane je začutila, kako ji je kri izginila z obraza in se viharno pognala proti srcu. Vendar je ohranila mir ter molče čakala.

			Doktor MacKenzie je pozvonil in brž se je prikazal Simpson.

			»Prinesite steklenico sherryja, kozarček in nekaj keksov!« mu je rekel.

			Simpson je odšel. Doktor Robbie je obstal pri oknu ter gledal skozenj. Simpson se je vrnil, postavil mali pladenj na mizo ter odšel in previdno zaprl vrata za seboj.

			Zdravnik je natočil kozarec sherryja, primaknil stol k mizi ter dejal: »Sedite, sestra, spijte to in pojejte en keks.«

			Jane se je branila: »Toda, doktor, jaz nikoli …«

			»Vem, vem in prepričan sem, da ob enajstih dopoldne nikdar ne pijete alkohola, danes pa ga boste. Povem vam, da izgubljate čas, če se mislite braniti. Vso noč ste bili na poti, zdaj boste kmalu priča žalostnemu prizoru, ki bo velika preizkušnja za vaše živce in za vašo občutljivo naravo. Z menoj ste imeli mučen pogovor in Boga zahvalite, da je mimo. Še z večjim veseljem pa se boste zahvalili Bogu potem, ko boste spili tale sherry. Poleg tega pa že precej časa stojite. Veliko laže boste stopili po hodniku, če prej malo sedete.«

			Jane je ubogala. Presenetilo jo je, da za tem obrabljenim telovnikom bije tako plemenito srce in da ta mali mož tako odlično razume ljudi in njihovo razpoloženje.

			Ko je vzela pijačo in keks, je mali zdravnik kot čebelica letal sem in tja. Videti je bilo, da je pozabil na njeno navzočnost, toda še isti hip, ko je Jane odložila kozarček, se je obrnil, stopil k njej in ji položil roko na ramo.

			»Zdaj pa, sestra, pojdite z menoj gor v njegovo sobo. Prva stvar, ki vam jo priporočam: čim manj govorite. Ne pozabite, da vsak glas, ki se skozi temo prebije do njegovih ušes, veča bolečine njegove duše. Govorite čim manj in bolj tiho, vsemogočni Bog pa naj vam da veliko takta in obzirnosti.«

			Ta čudna mala pojava pred njo na stopnišču je kar izžarevala dostojanstvo in avtoriteto.

			Ko je šla za zdravnikom, je Jane čutila, da se moralno naslanja nanj in da jo on podpira. Nenavadni konec njegovega priporočila, ki je bil podoben pradavni prošnji, ji je vlil novega poguma. »Vsemogočni Bog pa naj vam da veliko takta in obzirnosti.«

			Takrat pa si še niti od daleč ni mogla predstavljati, kako ji bo to dvoje potrebno.

			Z odločnim, a skoraj neslišnim korakom je stopila za doktorjem v sobo, kjer je nemočen, slep in ranjen ležal Garth.





Glas v temi


			DEVETNAJSTO POGLAVJE

			V sobi, ki se je kopala v soncu, je Jane prvi hip videla samo kostanjevo glavo na posteljni blazini. Sama ni vedela zakaj si je to sobo predstavljala kot mračno. Pozabljala je, da sta za Gartha sedaj dan in noč enaka.

			Prosil je bil, naj mu posteljo porinejo v kot, ki je bil najbolj proč od vrat, kamina in oken. Postavili so jo ob zidu, da je lahko z roko otipal steno in se obrnil stran, če se je hotel izogniti radovednim pogledom. Ko sta vstopila, je ležal obrnjen k steni.

			Draga glava s kostanjevimi lasmi – to je bilo vse, kar je Jane opazila prvi hip.

			Nato je zagledala desni laket, potisnjen malo nazaj, pokrit z modro svilo pižame, levica pa je vsa izpita in bleda ležala na odeji.

			Jane je sklenila roke na hrbtu. Preveč silno je bilo v njej hotenje, da bi padla na kolena tu ob postelji, da bi s svojimi močnimi rokami stisnila to ubogo roko in jo obsula s poljubi. Najbrž bi se tedaj kostanjeva glava obrnila k njej in bi se zatekla v neizmerno nežnost njenega objema, namesto da bi iskala zaščite pri hladnem, nemem zidu.

			Toda v ušesih ji je zadonel Deryckov odločni, jasni in resni glas: »Če vam je res kaj do Garthove in vaše lastne sreče …«

			Zdravnik je stopil k postelji in se prijateljsko dotaknil Garthovega ramena.

			Nato je s svojim hreščečim glasom spregovoril čudovito mehko, tako prijazno, da je Jane komaj še mogla prepoznati v tem glasu glas tistega človeka, ki jo je pravkar cele pol ure spraševal s tako osamim in ukazovalnim tonom.

			»Dobro jutro, gospod Dalmain! Simpson mi je povedal, da ste imeli odlično noč, najboljšo, odkar ste tukaj. To je dobro. Urez dvoma vam je odleglo, ko ste se rešili Johnsona, čeprav je bil sposoben, in ste spet prišli v roke svojega starega služabnika. Ti bolničarji hočejo po vsej sili biti prizadevni in še na misel jim ne pride, da s tem včasih postanejo nadležni … Tu sem vam pripeljal osebo, ki vam bo storila vsako uslugo, a ne bo nikdar nadležna. To je sestra Rosemary Gray, ki jo pošilja sir Deryck Brand, in vam je pripravljena služiti kot tajnica, bralka in družabnica, skratka ‘nov par oči’ za vas, gospod Dalmain. Za temi očmi so bistri možgani in srce, ki je polno dobrote in nežnosti. Sestra Gray je prispela davi, gospod Dalmain.«

			Nobenega odgovora.



			Garthova roka se je dotaknila zidu, potem pa se spet spustila nazaj na odejo. Jane nikakor ni mogla doumeti, da je tista sestra Gray ona sama. Čutila je eno samo željo: da se ne bi mučil zaradi te žene.

			Zdravnik je spet spregovoril: »Sestra Rosemary Gray je tu v sobi, gospod Dalmain!«

			Tedaj se je zazdelo, da je Garthova prirojena vljudnost zmagala nad temo. Ni obrnil glave, le njegova desnica se je zganila v kretnji, ki je izražala dobrodošlico.

			Globok, utrujen glas je spregovoril: »Ah, dober dan … Ljubeznivi ste, da ste se potrudili tako daleč … Upam, da vas potovanje ni preveč zdelalo?«

			Janine ustnice so se zganile, toda beseda ni hotela iz njih. Doktor je odgovoril namesto nje: »Miss Gray je potovala odlično in videti je sveža, kot da bi prebila noč v postelji. Menim, da je to mlada osebica, ki ljubi hladno vodo.«

			»Upam, da bo sobarica poskrbela, da ji ne bo ničesar manjkalo. Ukažite to, prosim,« je dejal utrujen glas.

			Po teh besedah se je Garth še bolj stisnil k zidu, kot bi hotel s tem pokazati, da naj gresta. Doktor Robbie se je počesal po kratkih brčicah, potem pa se je obrnil k Jane: »Sestra Gray, rad bi vam pokazal stol, ki smo ga dali napraviti za gospoda Dalmaina. Stvar je kar udobna in nanj bo sedel, brž ko bo dobil toliko poguma, da vstane. Glejte, tule je posebno naslonjalo za glavo, ki se lahko po mili volji premika sem in tja. Naslanjač je odlično zamišljen in sir Deryck ga je pohvalil. Ste že kdaj videli take vrste naslanjač, sestra Gray?«

			»Nekaj podobnega smo imeli v bolnici, le da ni bil tako izpopolnjen kot je tale,« je odvrnila Jane.

			Ob kriku, ki je presekal tišino s soncem oblite sobe, sta se oba kar zdrznila. To je bil krik človeka, ki je pogreznjen v temo, krik nesrečnega bitja, ki kliče po svetlobi. V tem glasu je bilo skrito trpljenje in napetost.

			»Kdo je tu v sobi?« je vprašal z ukazovalnim glasom Garth.

			Dvignil se je na laktih in v silnem trpljenju obrnil glavo.

			»Nikogar ni v sobi, gospod Dalmain, razen sestre Gray in mene.«

			»Še nekdo drug je z vama,« je bil oster Garth. »Kako si le upate, da mi ne govorite resnice? Kdo je pravkar govoril?«

			Jane se je približala postelji. Roke so ji drhtele, toda uspelo ji je obvladati se.

			»Jaz sem govorila, gospod, jaz, sestra Rosemary Gray. Vidim, da vas je moj glas prizadel. Doktor Brand me je opozoril, da se to lahko zgodi. Dejal mi je, naj se ne čudim, če boste opazili presenetljivo podobnost med mojim glasom in glasom neke vajine skupne znanke. Rekel je, da se temu čudi on sam.«

			Garth, ki ga je tlačila tema, je ležal tam nepremičen. Poslušal je in razmišljal, potem pa je počasi vprašal: »Pa vam je tudi povedal, čigav je tisti glas?«

			»Da, ker sem ga vprašala. Dejal mi je, da je to glas miss Champion.«

			Garthova glava je omahnila nazaj na blazino. Nadaljeval je: »Morate mi oprostiti, miss Gray, da me je to tako pretreslo in neumno vznemirilo, toda težko se privajam na slepoto. Vsak glas, ki prebije zastor večne noči, deluje name s posebno silo, katere tisti, ki govori, sam ne more izmeriti. Podobnost vašega glasu z glasom tiste osebe, o kateri vam je pravil sir Deryck, je tako nenavadna, da sem le težko verjel, da tiste osebe ni tukaj v sobi, dasi vem, da je trenutno v Egiptu. Njena navzočnost tu bi bila najbolj nemogoča stvar na svetu! Prosim torej vas in doktorja MacKenzieja, da mi oprostita moje razburjenje in sumničenje.«

			Ponujal»je Jane desnico, toda ona je roke sklenila za hrbtom in si lomila prste.

			»Sestra,« se je tedaj oglasil zdravnik kar se da uradno, »stopite sem k oknu, da vam dam še nekaj navodil.«

			Nekaj, časa sta se tiho pogovarjala.

			»Zdaj se pa poslovim, gospod Dalmain!« je rekel nazadnje doktor.

			»Počakajte trenutek, doktor, rad bi govoril z vami na štiri oči,« je rekel Garth.

			»Počakala vas bom spodaj, doktor,« je dejala Jane in šla proti vratom. Ukazovalna zdravnikova kretnja jo je ustavila. Obrnila se je in obstala pri kaminu. Ni mogla razumeti, zakaj je ta prevara potrebna in bilo ji je zelo težko pri srcu. Toda kdo bi se mogel upreti temu človečku? Zdravnik je stopil do vrat, jih odprl in spet zaprl, potem pa se je vrnil k postelji, vzel stol in sedel.

			»Torej, gospod Dalmain?«

			Garth se je vzravnal in obrnil svoj obraz proti njemu. Jane je prvikrat videla njegovo obličje.

			»Doktor, pripovedujte mi o tej bolničarki in opišite mi jo!«

			Njegov glas je bil do kraja napet, ves se je tresel, roke je imel krčevito sklenjene. Njegov bledi, shujšani obraz, izmučen od trpljenja, je bil videti kot obraz živega človeka, ki je hkrati tudi mrtvec.

			»Doktor, opišite mi to sestro Rosemary Gray, kakor ji pravite!«

			»Nisem ji jaz izbral tega imena,« je odvrnil doktor Rob mirno. »To je pač ime tega dekleta in sicer prav lepo ime, pri moji veri! ‘Rožmarin za spomin’ je dejal Shakespeare, kajne?«

			»Opišite jo!« je zahteval že v tretje Garth.

			Doktor Rob je neslišno povlekel iz žepa pismo sira Derycka in ga začel študirati.

			»Hm,« je spregovoril počasi, »to vam je lepa, mala ženička, odlična in izbranega okusa, elegantna osebica, ki bi jo zagotovo želeli imeti ob sebi, ko bi mogli videti.«

			»Ima svetle ali kostanjeve lase? Kakšna je njena polt?«

			Zdravnik je z enim očesom pogledal Jane in videl njene temne roke, ki so se krčevito oklepale kamina.

			»Njena polt je svetla,« je dejal brez oklevanja.

			Zakaj se ta človek laže, ko govori o njej? si je mislila Jane.

			»Kakšni pa so njeni lasje?« je dalje spraševal glas s postelje.

			»Pravzaprav so skriti pod bolničarsko čepico, vendar pa se mi zdi, da so valoviti in nežni kot puh – prav kot pristajajo lepi ženski.«

			Garth se je vzravnal, ves je drhtel in z rokami si je zakril slepi obraz.

			»Vem, doktor, da vas s svojimi vprašanji mučim, vem, da se vam danes zdim naravnost smešen. Toda če nočete, da ponorim, odslovite to osebico in ne dovolite ji, da prestopi še kdaj prag te sobe!«

			»Dajte no, gospod Dalmain,« ga je skušal pomiriti zdravnik s potrpežljivim glasom, »skupaj razmisliva to stvar. Predpostavljam, da proti tej osebi nimate nič, razen to, da njen glas kaže presenetljivo podobnost z glasom neke vaše prijateljice, ki je zdaj na potovanju daleč proč od tu. Kajneda, tista oddaljena dama ni zaželena oseba?«

			»Kje pa,« se je obešenjaško nasmehnil Garth, »najbolj zaželjena oseba na svetu je!«

			»Rožmarin za spomin!« je znova odbrenkal doktor. »Če je pa tako, zakaj bi sestra Rosemary ne smela buditi lepega spomina? Tem bolj, ker se mi njen glas zdi poln ženskosti, dobrote in nežnosti, ko pa toliko žensk govori s takim glasom, da bi se še srake prestrašile!«

			Ko se je tako šalil na račun bolniškega imena, doktor Rob še slutil ni kako, kako ta ‘rožmarin’ in samo ime sestre – Rosemary – Gartha spominja na ‘Rožni venec’ (angleško Rosary)!

			»Vse kaže, doktor, da vi nočete razumeti, da v svoji temi prav tega spomina ne morem prenašati,« se je branil Garth. »Bog mi je priča, da nimam nič proti temu glasu, toda ko sem ga zaslišal, se mi je zdelo, da je ona … ona druga … da je prišla sem k meni … in …« Garthov glas je naenkrat zamrl.

			»Pomislili ste torej, da je tu tista zaželena dama,« mu je pomagal zdravnik. »Razumem. Gospod Dalmain, sir

			Deryck meni, da bi bilo odlično, če bi začeli sprejemati obiske. Rekel bi, da imate celo vrsto prijateljev, ki vas bi radi prišli obiskat, celo zelo od daleč. Zakaj bi mi ne dovolili, da poiščem to zaželeno damo? Menim, da bi zagotovo prišla … Če bi ona sedela tu ob vas in se z vami pogovorila, bi se vam bolničarkin glas ne zdel več vznemirljiv …«

			Garth se je na postelji vzravnal. Ves njegov spačeni obraz je kazal, kako ga muči močno čustvo. Jane je stala in ga gledala.

			»Ne, doktor, za nobeno ceno ne! Na vsem svetu je ona poslednje bitje, ki sme prestopiti prag te sobe! Če vam je količkaj do tega, da v tej hiši kaj pomeni moja volja.«

			Doktor MacKenzie se je sklonil kot da bi hotel popraviti odejo.

			»Zakaj pa ne?« je vprašal čisto potihoma.

			»Ker ima ta ‘zaželena dama’, kot pravite vi, plemenito in sočutno srce, ki bi ga moja nesreča mogla ganiti. To bi moje breme še povečalo. Lahko sprejmem križ, ki mi je naložen, doktor, in upam, da ga bom sčasoma lahko tudi moško nosil vse do dneva, ko mi Gospod ukaže, naj ga odložim. To novo breme, to njeno sočutje pa bi me strlo. Padel bi v prepad, iz katerega se nikdar več ne bi dvignil!«

			»Razumem,« je dejal doktor Rob blago. »Ubogi fant … Zaželena dama ne sme priti!«

			Molče je nekaj časa čakal, potem je odrinil stol in vstal.

			»Popolnoma se zanesem na vas, gospod Dalmain, da boste do sestre Rosemary dobri in da ji službe ne boste preveč oteževali. Ne upam si je odpustita, kajti izbral jo je doktor Brand. Razen tega pa morate tudi pomisliti, kakšen težak udarec bi bil zanjo, če bi jo na tako grob način odpravili. Če bi jo kar tako na lepem odslovili, bi ji to utegnilo še škodovati. Premislite: ko je v bolnikovi hiši preživela komaj pet ur, jo že podijo proč, samo zato, ker njen glas bolnika moti … Ubogo dekle, kakšno spričevalo naj ji damo in kako naj se pokaže pred svojo upraviteljico! Ali res ne morete biti tako razumevajoči in uvidevni, da se za nekaj časa postavite v njej položaj?«

			Garth se je obotavljal z odgovorom. Nazadnje je spregovoril: »Doktor, mi lahko prisežete, da je ta vaš opis te osebe popolnoma točen?«

			»Da naj prisežem?« je vzkliknil ognjevito doktor Rob. »Moja mati je bila vendar pobožna žena, dragi fant! Lahko naredim kaj boljšega kot prisežem: izdal vam bom skrivnost. Ko sem vam jo opisoval, sem bral neko pismo sira Derycka. Slabo se spoznam na ženske obraze, ker sem zmeraj sodil, da so psi in konji veliko bolj prijetna druščina in gredo manj na živce, zato nisem hotel preveč zaupati lastnim očem, ampak sem vam raje prebral Deryckov opis. Menda boste že priznali, da je on o teh vprašanjih strokovnjak. Ste videli njegovo soprogo lady Brand?«

			»Če sem videl lady Brand? Ne le enkrat!« je vzkliknil Garth živahno in v obraz mu je udarila kri. »Celo slikal sem njen portret. O, kako čudovita slika je bila: lady je stala ob mizi, po laseh se ji je prelivalo sonce, z roko pa je popravljala kot zlato rumene sončnice v vazi. Doktor, ali ste videli to sliko pred dvemi leti na razstavi v Novi galeriji?«

			»Ne, ker nikoli ne obiskujem galerij, toda sestra Gray,« in pri tem se je ozrl v Jane, »mi je prej spodaj pripovedovala, da jo je videla.«

			»Res?« v Garthovem glasu je bilo živo zanimanje. »Kar ne morem si predstavljati bolničarke, kako se sprehaja po galeriji in si ogleduje slike.«

			»Ja, zakaj pa ne? Tudi one morajo kje prebiti svoj prosti čas. Poleg tega pa je miss Gray izobraženo dekle. Sir Deryck mi piše, da je iz dobre družine, zelo pametna in izobražena. Torej, fant moj, kako ste se odločili?«

			Nekaj trenutkov je Garth premišljeval. Jane se je drhteč obrnila. Koliko je bilo teh nekaj trenutkov na kocki!

			Naposled je Garth počasi in Obotavljaje se odgovoril: »Če mi bo uspelo njen glas ločiti od glasu tiste druge osebe … ko bi se mogel prepričati, da kljub tolikšni podobnosti v glasu ta bolničarka ni …«

			Zastal je in tudi Janino srce je zastalo. Ali jo bo Garth opisal?

			Toda on je že nadaljeval: » … ni niti malo podobna osebi, katere postava in obraz se tako jasno odražata v mojem spominu, ko slišim ta glas …«

			»Prav,« je dejal zdravnik, »mislim, da bomo to težavo lahko premagali. Take bolničarke znajo streči vsem muham bolnikov. Poklicali bomo dekle in prišla bo sem k vaši postelji. Bodite mirni, v moji navzočnosti bo gotovo pristala na to, da greste z rokami po njenem obrazu in njenih laseh ter se prepričate, da je to res drobno bitje v modri halji in belem predpasniku.«

			Garth je prasnil v smeh in v njegovem glasu je bil čisto nov prizvok, ko je vzkliknil: »Bog nebeški, od vseh nesmiselnih predlogov je prav ta najbolj izviren! Popoln bedak sem! Počenjam verjeti, da sem sam pri sebi pretiraval to podobnost glasov. Dan ali dva se za to sploh ne bom zmenil … Povejte mi, doktor, ali jo je tisti portret v resnici zanimal? Hej, kam pa greste!«

			»Saj sem tukaj, le stol sem. porinil h kaminu ter si natočil kozarec vode. Imate pa res oster sluh, gospod Dalmain. Z največjo pozornostjo tudi jaz poslušam vas. Kaj ste rekli o portretu?«

			»Hotel sem reči, da imam tu v ateljeju nekaj študij, ki bi si jih sestra morda z zanimanjem ogledala, če ji je bil portret lady Brandove všeč. Če bi jih prinesla sem, bi ji lahko raztolmačil pomen slik … Toda, doktor, ne spodobi se, da bi kar naprej tičal v postelji, ko bo mlado, elegantno bitje v modri halji in belem predpasniku po mili volji prihajalo v mojo sobo. Zakaj ne bi vstal in bi preizkusil vaš naslanjač? Prosim, pokličite Simpsona in mu recite, naj prinese mojo slikarsko obleko kostanjeve barve ter oranžno kravato. Oh, kakšna milost, spominjati se barv! Pomislite na tiste, ki so se slepi rodili! Prosim vas tudi, recite miss Gray, da lahko gre na sprehod v borov gozdiček ali med njive, lahko se tudi kam odpelje z avtom, da si odpočije, kakor želi. Recite ji, naj se tu počuti kot doma, v mojo sobo pa naj ne prihaja, če je Simpson prej ne najavi.«

			»Lahko računate na obzirnost miss Gray,« je odvrnil doktor Rob z glasom, ki je naenkrat postal zamolkel. »Glede vašega vstajanja pa se nikar ne prenaglimo, fant moj. Nimam pa nič proti temu, če želite poskusiti vstati.«

			»Zbogom, doktor!« je dejal Garth in mu ponudil roko. »Zelo mi je žal, da mi nikdar več ne bo mogoče naslikati portreta vaše gospe.«

			»Zbogom, fant moj dragi, in Bog naj vas blagoslovi!« je dejal doktor. »Previdni bodite! In ne čudite se, če se čez nekaj časa spet oglasim, ko bom obhodil svoje bolnike, da vidim, kako se počutite v svojem naslanjaču!«

			Doktor MacKenzie je odpri vrata in Jane je neslišno šla ven. On je stopil za njo ter ji namignil, naj gre dol po stopnicah. Ko sta bila spet v knjižnici, se je Jane obrnila in pogledala zdravnika v oči. Ta ji je molče ponudil stol, sam pa je stal pred njo. Njegove drobne, sinje oči pod košatimi obrvmi so bile vlažne.

			»Otrok moj,« ji je rekel, »jaz sem čisto navaden star bedak. Morate mi oprostiti … Nisem predvideval, da vas bom moral izpostaviti taki skušnjavi. Popolnoma jasno mi je bilo, kaj ste čutili, ko je Garth premišljeval, kaj naj ukrene, vedel sem, da je bila vaša služba na kocki. Vidim, da ste jokali, toda ne smete si preveč gnati k srcu, da se je naš bolnik tako razburil zaradi nenavadne podobnosti vašega glasu z glasom miss Champion, čez kakšen dan se bo na vse navadil, na to sploh ne bo več mislil in vi mu boste koristili bolj kot cel ducat najlepših krasotic! No,

			sami iste slišali, da hoče kar vstati in vam razlagati svoje slike. Ne bojte se, hitro ga boste pridobili in doktorju Derycku lahko pišem, da je bolnik z vami zadovoljen. Zdaj moram govoriti s Simpsonom, da ga natanko poučim o vsej zadevi. Čez dve uri se vrnem, da vidim, kako je ta sprememba vplivala na Gartha. Ne bom vas več zadrževal.«

			»Doktor MacKenzie,« je dejala Jane, »ali vas lahko vprašam, zakaj ste mu rekli, da sem plavolaska in da so moji popolnoma gladki lasje kodrasti in voljni?«

			Doktor Rob je prišel do zvonca za služinčad. Ob tem Janinem vprašanju je zastal in njegove zvite modre oči so se srečale z dekletovimi.

			»Vsekakor smete to vprašati, sestra Rosemary Gray, dasi se mi zdi čudno, zakaj to vprašanje smatrate za tako važno. Jasno je, da je doktor Deryck iz samo njemu znanih razlogov hote sestavil za bolnika izmišljeni opis vaše osebe, jaz pa sem smatral za svojo dolžnost, da se prilagodim njegovim navodilom. Zdaj pa, če dovolite?«

			Zdravnik je energično pozvonil.

			»In zakaj ste mu rekli, naj se sam prepriča, kakšna sem? To je pomenilo izpostavljati se veliki nevarnosti.«

			»Vedel sem, da imam opravka z gentlemanom!« je vzkliknil doktor Rob, ki mu je že pošlo potrpljenje. »Vstopite, prijatelj Simpson, zaprite vrata in oba skupaj se zahvaliva Bogu, da naju je ustvaril kot moška in ne kot ženski!«

			Četrt ure kasneje je Jane videla, kako je zdravnikov voziček zapuščal hišo.

			»Deryck je imel prav,« je pomislila sama pri sebi, »ta človek je čudak, lahko pa nam bo v veliko pomoč!«

			Zelo bi se pa čudila, ko bi mogla slišati pripombe, ki jih je na njen račun ta čas mrmral sam pri sebi doktor Rob. Imel je namreč navado, da se je med potjo polglasno pogovarjal sam s seboj.

			»Gromska strela,« je brundal, »kdo mi bo povedal, kaj je spoštovano miss Champion prineslo sem k nam? Vrag naj me vzame, če razumem vse to!« Potem pa se je brž okregal: »Ne preklinjaj, fant moj, tvoja mati je bila pobožna duša!«





Jane sporoča o napredku


			DVAJSETO POGLAVJE

			Jane Champion

			siru Derycku Brandu

			London

			Dragi moj Deryck!

			Moja brzojavka in dopisnica sta vas le obvestili, da sem prišla sem in nič več. Ker sem tu že dva tedna, smatram za potrebno, da vam pošljem daljše poročilo. Najprej vas opozorim na to, da mi pisanje ne gre bogvekako dobro od rok. Prav rada bi si izposodila pero kakega umetnika, kajti zavedam se, da sem v teh dneh prebrodila krizo, kakršno je prestalo le malo žena. Sestra Rosemary Gray se je odlično vživela v svojo službo. Polagoma le postaja potrebna svojemu bolniku in vliva mu zaupanje.

			Uboga Jane pa se je morala sprijazniti s spoznanjem, da je zadnja oseba, ki sme prestopiti prag te hiše. Ko je bilo omenjeno njeno ime kot možne obiskovalke, je bolnik kar kriknil: »Ne, nikakor ne!« V njegovem obrazu je bilo brati globoko zavračanje. Tako Jane dobiva zaslužene udarce. Srce jo je zabolelo. Oh, dragi, pronicavi doktor, v svoji diagnozi se niste zmotili! On pravi, da bi bilo sočutje te osebe le še nova utež k temu že tako težkemu bremenu, ki ga nosi. Ko bi ga mogel kdo prepričati, da Jane čuti usmiljenje do same sebe, do njega pa najčistejšo ljubezen! In to od vedno.

			Ne bo se vam torej zdelo čudno, če Jane ob taki ‘hrani’ kljub odlični postrežbi stare Margery hujša. O stari prijatelj, rana v mojem srcu krvavi in bojim se celo vaše roke, ki ji lahko da zdravila … Kje sem ostala? Ah, da, govorila sem o ‘hrani’. Kot sem omenila, Jane je shujšana in utrujena, zdi se pa, da sestra Rosemarv Gray kar kipi od zdravja. Še naprej je lična, mlada osebica z mehkimi, kodrastimi lasmi. Priznati moram, da ste ravnali zelo bistro, ko ste celo strežno osebje poučili o moji zunanjosti. Večkrat so se namreč dogajale prav nevarne reči: ko je na primer Garth prvikrat prišel v knjižnico, je rekel Simpsonu, naj da sestri Gray pručko, da mu da neko knjigo z vrhnje police. Simpson je že odprl usta, da bi odgovoril, da sestra Gray ne potrebuje pručke, ker je tako velika, da doseže do zgornje police. Na srečo pa je njegova korektnost uglajenega komornika rešila položaj. Rekel je samo: »Takoj, gospod!«, pogledal pa me je zelo začudeno in mi pručke sploh ni prinesel, če bi bila poleg Margery, bi bila gotovo izgubljena, kajti nobena stvar ne bi ustavila njenega jezika. Zato sem še isti večer poklicala v jedilnico Simpsona in Margery ob takem času, ko nas gospodar ni mogel več slišati. Rekla sem jima, da je doktor Brand poslal gospodu Dalmainu netočen opis moje zunanjosti in sicer čisto nehote, pomotoma. Garth zdaj misli, da sem majhna, elegantna, svetle polti in zelo lepa. Zdaj moramo ostati pri tem opisu, da ga ne spravimo v prevelike dvome, če bi mu morali vso reč še enkrat pojasnjevati. Na Simpsonovem obrazu se izraz vljudne pozornosti ni spremenil. »Vsekakor miss, naredili bomo, kot ste rekli,« je dejal. Po obrazu stare Margery pa se je sprehodila cela vrsta najrazličnejših izrazov, ki pa so se na srečo vsi zlili v odobravajoči nasmešek. Potem pa je tudi stara žena pripomnila: »To ste odlično pogruntali, miss! Ubogi mali Garth je vedno preveč dal na lepoto. Večkrat sem mu rekla: ‘Preveč se ukvarjate z zunanjostjo posode, ne zmenite se pa za to, kar je v njej!’ Potemtakem, miss Gray, bo res najbolje, če ga še naprej prinašamo okoli.« Pri tem si je Simpson z roko zakril usta in začel pokašljevati, da bi jo opozoril, naj pazi, kaj govori, stara žena pa je dodala: »Čeprav je namreč tudi čisto navaden obraz lahko čudovito ožarjen z dobroto, tega slepcem ni lahko razložiti.«

			Zdaj vidite, dragi Deryck, da se sodba te stare žene z živahno domišljijo, popolnoma sklada z odločitvijo, ki sem jo naredila pred tremi leti. Toda nadaljujmo s poročilom!

			Moj glas bi bil kmalu postal nepremostljiva ovira, prav tako, kot ste predvidevali. Ko se je delal, kot da je zadovoljen z mojo razlago, me je prosil, naj grem ven, in dejal doktorju MacKenzieju, da ga moj glas žene v blaznost in da moram pri priči iz hiše. Zdravniku je uspelo, da ga je pregovoril in tako sem ostala. Po tistem se Garth tega vprašanja ni več dotaknil. Le od časa do časa ga zasačim, kako me napeto posluša.

			Uboga Jane ne sme niti blizu, sestra Rosemary pa doživlja ure čudovite sreče. Njen bolnik se pogovarja z njo, o vsaki stvari se z njo posvetuje, trudi se, da bi doumel njene misli in odkriva ji svoje. On pa je tako čudovito bitje, da je pravi užitek živeti ob njem!

			Zdaj prihajam k glavni točki svojega pisma: Deryck, ali bi mogli kmalu kaj priti sem, da ga vidite in da se midva pogovoriva? Ne morem reči, da bi mogla dolgo prenašati to preizkušnjo brez vaše pomoči. Tudi on bi bil presrečen, da bi vam lahko pokazal, česa vse se je že naučil. Razen tega pa bi tudi lahko rekli kako dobro besedo za Jane ali bi vsaj poizvedeli, kaj misli o njej. Oh, dragi prijatelj, ko bi mi mogli posvetiti oseminštirideset ur! Saj bi navsezadnje ta sveži zrak naših planjav koristil tudi vašemu zdravju! Imam neko zamisel, katere izvedba je v veliki meri odvisna od vašega prihoda. Pridite torej! Potrebujem vas!

			Jane

			Sir Deryck Brand

			sestri Rosemary Gray

			gradič Gleneesh

			Draga Jane!

			Zagotovo pridem. Od tu pojdem v petek zvečer in tako bom lahko v Gleneeshu ostal v soboto ves dan in še del nedelje. V ponedeljek moram biti spet tu. Storil bom vse, kar je v moji moči, čarobne palice pa nimam!

			Upam na najboljše. Zaupajmo v Boga, ki edini more tudi slabo preokreniti v dobro.

			Veseli me, da je sestra Rosemary pokazala toliko sposobnosti in upam, da ne nastopijo nove preizkušnje. Kaj pa, če se naš Garth zaljubi v dražestno sestro Rosemary Gray? Kakšna usoda bi potem doletela Jane? Na vsak način moramo preprečiti to katastrofo!

			No, malce sem se pošalil. Sicer pa skoraj pridem in se vidimo in se o vsem pogovorimo.

			Vdani Deryck Brand

			Sir Dervcik Brand

			doktorju Robertu MacKenzieju

			Dragi moj MacKenzie!

			Se vam zdi koristno, da za hip obiščem našega bolnika v Gleneeshu in izrečem svojo sodbo o njegovem sedanjem stanju? Lahko bi prišel konec tega tedna.

			Upam, da ste zadovoljni s sestro, ki sem vam jo poslal.

			Vdani Deryck Brand

			Doktor MacKenzie

			siru Derycku Brandu

			London

			Prijatelj! Zelo sposobna oseba, ki ste jo bili poslali, neguje bolnika, da si boljše še misliti ni mogoče. Bolnik ne potrebuje več ne mene ne vas. Zdi se mi pa zelo potrebno, da obiščete sestro, ki iz neznanih vzrokov nekam slabi. Vse kaže, da jo razen odgovornosti razjeda še neka neznana bolečina. Morda bo vam bolj zaupala, do mene doslej še ni pokazala prav veliko zaupanja.

			Vaš zvesti Robert MacKenzie





Težki trenutki za sestro Rosemary


			ENAINDVAJSETO POGLAVJE

			Sestra Rosemary je bila s svojim bolnikom v sončni knjižnici dvorca Gleneesh, med njima je bila majhna miza, na njej pa kup še neodprtih pisem, jutranja pošta.

			Garth, oblečen v belo flanelasto obleko, da je njegova zelena kravata prišla še bolj do izraza, se je udobno namestil v svoj naslanjač ter z novo slastjo užival vonj cvetja in toplino sončnih žarkov.

			Sestra Rosemary je pravkar končala z branjem pisma, ki je bilo namenjeno njej. Zložila ga je in ga spravila v žep. Njeno srce je napolnil občutek zadovoljstva: Deryck pride!

			»Ali vam je to pismo, ki ste ga pravkar prebrali, pisal kak moški, miss Gray?« je z nepričakovanim tonom vprašal Garth.

			»Da, kako ste uganili?«

			»Ker je bilo na enem samem listu, če bi o kaki važni stvari pisala ženska, bi imelo pismo več listov. Pismo pa obravnava neko važno zadevo, kajne?«

			»Spet ste točno zadeli!« je odvrnila sestra Rosemary smeje. »In spet vas moram vprašati, kako veste to?«

			»Ker ste vzdihnili od zadovoljstva: najprej ko ste prebrali prvo vrstico, drugič pa, ko site pismo spravni nazaj v ovojnico!«

			»Tako vidno napredujete, gospod Dalamin,« se je zasmejala sestra Rosemary, »da kmalu pred vami ne bomo mogli ohraniti nobene skrivnosti. Moje pismo je od …«

			»Nikar mi ne pravite tega!« jo je prekinil Garth. »Niti najmanj nisem želel biti indiskreten kar zadeva vašega dopisovalca, miss Gray, zelo pa sem srečen, da lahko pokažem svoj napredek in vam povem, česar mi vi ne odkrijete.«

			»Tole bi vam na vsak način povedala. Pismo je od sira Derycka in med drugim mi sporoča, da bo v soboto tu!«

			»Sijajno!« se je razveselil Garth. »Koliko sprememb bo našel. Z velikim veseljem se mu bom zahvalil za tako potrpežljivo bralko, tajnico, bolničarko in svetovalko, ki mi jo je poslal. Menda ja ne prihaja,« je pripomnil z glasom, ki je izražal zaskrbljenost, »da vas odvede s seboj?«

			»Za zdaj še ne. Pravkar pa sem vas hotela vprašati, če bi mogli prestati brez mene oseminštirideset ur? Obisk doktorja Branda bi bil, se mi zdi, odlična priložnost, da se za nekaj časa umaknem. Lahko bi vas pustila brez skrbi, ker bi vedela, da ste v odličnih rokah, če dovolite, da porabim zase konec prihodnjega tedna; vrnila pa Bi se v ponedeljek zjutraj, ko dospe pošta. Doktor Brand vam bo prebral sobotno pošto, v nedeljo pa pošte tako ali tako ni. Doktor me bo tudi zamenjal v marsičem drugem.«

			»V redu,« je dejal Garth in se pri tem trudil, da bi prikril, kako mu to ni nič po volji, »dasi bi bil zelo vesel, če bi se lahko pogovorili vsi trije skupaj. Toda niti malo se mi ne zdi čudno, da si želite odmora. Boste odšli daleč?«

			»Ne, tu blizu imam nekaj prijateljev … No, če ste za to, bi vam začela brati pošto.«

			»Poslušam,« je rekel Garth in stegnil roko. »Trenutek, zdi se mi, da je med pošto tudi neki časopis, zakaj čutim vonj tiskarskega črnila. Tega ne maram, drugo pošto mi pa dajte sem.«

			Sestra Rosemary je odložila časopis vstran, pisma pa je porinila predenj, da jih je lahko dosegel z roko. Vzel jih je in vsako posebej otipal.

			»Lepo število jih je,« je dejal smeje in pazljivo obračal vsako zase. Naenkrat je zastal: v rokah je imel pismo, napisano na tujem papirju in zapečateno. Nekaj časa ga je držal ne da bi spregovoril, nato pa je s prstom potoval po pečatu.

			Sestra Rosemary ga je trepetaje gledala.

			Molče je čez nekaj časa pismo pustil iz rok in prijel drugo. Tisto pismo je položil čisto spodaj, da bi prišlo pri branju na vrsto zadnje.

			Sestra Rosemary je vzela prvo pismo, prebrala kraj poštnega pečata in opisala rokopis. Za vsako pismo je Garth skušal uganiti, od koga je in bil je ves srečen, kadar mu je to uspelo.

			Tistega jutra je bilo devet pisem.

			Ko je osmo spravljala nazaj v ovojnico, so sestri Rosemary drhteli prsti. Garth si je z roko zakril obraz.

			»To pismo, gospod Dalmain,« je rekla, ko je vzela v roke zadnje, deveto pismo, »nosi egiptovsko znamko, poštni pečat pa je iz Kaira. Zapečateno je z rdečim voskom, na pečatu je vtisnjen šlem s perjanico in spuščenim vi-virjem.«

			»Kakšna je pa pisava?« je vprašal Garth kar se da mirno.

			»še kar jasna, pogumna in brez slepomišenja. Pisano je s peresom, ki ima priostreno konico.«

			»Prosim vas, sestra, odprite ga in mi najprej povejte, kdo je podpisan, šele potem ga boste brali.«

			Sestra Rosemary je skušala obvladati svoje razburjenje. Zdelo se ji je, da se ji bo grlo posušilo in da jo bo glas izdal. Odprla je pismo in pogledala podpis.

			»Pismo je podpisala Jane Champion, gospod Dalmain.«

			»Bodite, prosim, tako dobri in mi ga preberite,« je mirno kot prej rekel Garth.

			Sestra Rosemary je začela:

			»Dragi Dal,

			kaj vam morem povedati na tem listu papirja? Ko bi bila pri vas, bi vam lahko marsikaj izpovedala, toda pisati je težko, skorajda nemogoče.

			Vem, da je bila preizkušnja za vas težja kot bi bila komurkoli ad nas. Vi boste pa tudi bolj pogumni kot bi mogel biti katerikoli od nas. Znali boste premagati vse in še naprej boste verovali, da je življenje lepo in ga boste tako prikazovali drugim; jaz nisem znala ceniti življenja pred tistim poletjem, ki sem ga preživela v Overdenu in Shenstonu, ko ste mi vi odprli oči za lepoto. Od takrat sem mislila na vas vsakikrat, ko sem opazovala prizor sončnega vzhoda in zahoda – na modrozelenih obalah Atlantika, pred škrlatom planin in v zlatih pustinjah Egipta. Vedno sem mislila na vas in prav zaradi vas sem vse to bolje razumela. Oh, Dal, rada bi prišla in bi vam pri-povedovala o vseh teh lepotah, da bi jih videli skozi moje oči, kakor jih jaz zdaj, lahko rečem tako, vidim skozi vaše oči.

			Slišim, da ne sprejemate obiskov, toda mar ne bi mogli narediti izjeme in dovoliti, da pridem?

			Vrnila sem se od piramid, ko sem zvedela za vašo nesrečo. Po večerji sem sedela na trgu. Mesečina je oživljala spomine. Vrnila sem se, da zapustim bregove Nila in se vrnem v Anglijo. Ko bi prišla tja, bi vam pisala in bi vas prosila, da me obiščete. Prav tedaj je prišel mimo general Loraine z angleškim časopisom in Myrinim pismom. Takrat sem zvedela vse.

			Ali bi me prišli obiskat, Garth, če se to ne bi bilo zgodilo?

			Danes, dragi prijatelj, pa vi ne morete priti k meni, smem tedaj jaz priti k vam? Če le rečete: ‘Pridite!’ bom kar priletela, tudi če bi bila čisto na drugem koncu sveta.

			Ne skrbite, od kod prihaja to pismo, kajti ko bo v vaših rokah, mene ne bo več v Egiptu. Pišite mi na naslov moje tete v Londonu. Vsa moja pošta prihaja tja in od tam jo pošiljajo za menoj.



			Dovolite, da pridem. Verujte, da razumem vaš položaj. Trdno zaupam, da vam bo Bog pomagal.

			Bodite prepričani, da sem vaša bolj kot morem izraziti

			Jane Champion.«

			Garth je odkril obraz, ki ga je dotlej skrival za dlanmi.

			»Če niste utrujeni, miss Gray, bi vam najraje takoj narekoval odgovor na to pismo, dokler je še sveže v mojem spominu. Imate kaj papirja pri roki? Lahko začneva?«

			Ko je Jane pritrdila, je Garth začel narekovati:

			»Draga miss Champion,

			vaše pismo, tako polno topline, me je globoko ganilo. Samo vaša velika dobrota vas je gnala, da ste mi pisali iz take daljave in da ste se spomnili name sredi tolikih čudovitih prizorov, ki bi prav lahko odvrnili vašo pozornost od prijateljev v Angliji.«

			Sledil je dolg premor.

			Držeč pero v tresoči se roki je sestra Rosemary upala, da divjega bitja njenega srca ni slišati na drugi strani mizice.

			Tedaj je Garth narekoval naprej:

			»Veseli me, da ste se odrekli potovanju po Nilu, toda …«

			Čebela se je v letu zaletela v šipo.

			» … gotovo, če bi me takrat povabili, bi bil prišel k vam.«

			Spet je nekaj časa vladal popoln molk, nato pa je Garthov glas narekoval dalje:

			»Zelo ste dobri, ko se ponujate, da bi me prišli obiskat, vendar …«

			Sestri Rosemary je padlo pero iz roke: »Oh, gospod Dalmain, pustite jo, naj pride!«

			Garth se je začudeno obrnil k njej:

			»Ne maram, da pride!« je dejal odločno.

			»Toda poskusite si predstavljati, kako težko je nekomu, ki bi rad prišel prijatelju pomagat v nesreči, pa ne sme blizu!«

			»Gospodično Champion je na to misel pripravilo samo njeno dobro srce. Včasih je bila moja prijateljica in kolegica. Ko hi me videla danes, takega, bi se zjokala.«

			 »Jaz ne mislim tako,« je dejala sestra Rosemary prepričljivo. »Ali ne znate brati med vrsticami? Ali je potrebno žensko srce, da razume srce druge ženske? Morda sem vam pismo slabo prebrala. Ali naj ga preberem še enkrat?«

			Na Garthovem obrazu se je pojavila senca resničnega negodovanja. Spregovoril je nenavadno trdo, njegove črne obrvi so bile namrščene, izraz njegovega obraza pa ledeno hladen.

			»Zelo dobro ste mi prebrali pismo, miss Gray, ne smete pa o njem razpravljati. Biti moram popolnoma prost, da narekujem pisma svojemu tajniku, kakor hočem, nihče me ne more prisiliti, da bi dajal pojasnila.«

			»Oprostite, gospod Dalmain,« se je opravičila sestra Rosemary, »napak sem ravnala.«

			»Ne misliva več na to,« je odvrnil Garth s svojim čudovitim nasmehom. »Odlični moj mali mentor, v mnogih stvareh ste mi lahko izvrstna svetovalka, v tej stvari pa ne! No, vrniva se k pismu. Kje sva ostala? Aha, ‘ponujate se, da me pridete obiskat’. Ali ste napisali: ‘Predobri ste’?«

			»Predobri,« je ponovila sestra Rosemary s pridušenim glasom.

			»Nadaljujva: “Za sedaj žal ne sprejemam nikogar in tudi ne želim, da bi kdorkoli prišel k meni, dokler ne premagam težav svojega novega položaja, da bodo potem manj vidne. Vse leto nameravam preživeti tu v Gleneeshu popolnoma sam in se tako za silo privaditi na bremena tega novega stanja. Prepričan sem, da bodo moji prijatelji znali spoštovati to mojo odločitev. Ob sebi imam osebo, ki je tako dobra in tako potrpežljiva”, ne čakajte,« jo je prekinil Garth. »Tega ne bomo napisali. Utegnila bi napačno razumeti. Ste že začeli pisati zadnji stavek? Ne? Katera je bila zadnja beseda? ‘Odločitev’. Da, dobro je, za ‘odločitev’ postavite piko. Naprej moram razmisliti.«

			Spustil je glavo med dlani in se zamislil.

			Sestra Rosemary je čakala. V desni roki je držala privzdignjeno pero, z levico se je prijela za srce.

			Njene oči so z nedopovedljivo nežnostjo božale sklonjeno glavo kostanjevih las.

			Končno se je Garth vzravnal.

			»Iskreno vdani Garth Dalmain,« je rekel in sestra Rosemary je brez ugovora zapisala ta zadnji stavek.





Predstava doktorja Roba


			DVAINDVAJSETO POGLAVJE

			Ko je bilo pismo zapečateno, je zavladala malce mučna tišina, ki jo je prekinil veseli glas doktorja Roba.

			»Kdo je danes bolan, gospodična ali gospod? O, niti eden niti drugi, kot vidim! Oba sta videti tako zdrava, da je zdravniku kar nerodno, ker je prišel … Zunaj je pomlad, tu pa je že poletje,« je nadaljeval doktor Rob razpoloženo, sam pri sebi pa se je spraševal, zakaj neki imata oba tako bleda obraza in zakaj je v sobi neki vonj po bolečini. »Vidim, sestra Gray, da ste vrgli proč obleko iz sive volne in oblekli krilo iz modrega platna, ki vam vsekakor veliko lepše pristaja. Pazite pa, da se ne prehladite! Pa tudi hraniti se morate malo bolj. V tem podnebju je treba veliko jesti, vi pa že nekaj časa izgubljate na teži. Nikar mi ne postanite povsem neotipljivi!«

			»Zakaj vedno dražite miss Gray zaradi njene majhne postave, doktor Rob?« je dejal Garth nekoliko nevoljno. »Biti majhen nikakor ni napaka!«

			»No, jo bom pa dražil na račun njene velike postave, če vam je tako bolj prav!« je dejal doktor in zvito po-mežiknil sestri Rosemary, ki je vzravnana stala pri oknu.

			»Veliko bolj bi bil zadovoljen, če o njeni zunanjosti sploh ne bi dajali svojih duhovitih pripomb,« ga je zavrnil Garth suho, a je brž dodal z veliko bolj prijaznim tonom: »»Razumite me, doktor, ona je zame predvsem glas, glas, ki me vodi. Spočetka sem se mučil, da bi o njeni zunanji podobi ustvaril neko živo predstavo, zdaj pa uživam v tem, kar poznam, in se ne spuščam v tisto, česar ne morem poznati. Razen tistega bolničarja Johnsona, ki pa na srečo že spada v polpretekle grde sanje, je ona edina nova oseba, ki je prišla k meni, kar sem izgubil vid; edini glas, na katerega ne morem vezati nobenega obraza ali postave. Z leti bo takih oseb še veliko, za zdaj pa je ona edina.«

			Oči doktorja Roba, ki so tačas, ko je Garth govoril, nemirno švigale sem in tja, so se zdaj naenkrat ustavile na nekem predmetu, ki je bil vreden pozornosti. Opazil je pismo, foi je prišlo iz inozemstva in je ležalo na mizi tik ob njem.

			»Oho!« je vzkliknil. »Piramide! Egiptovska znamka. To je pa zanimivo! Ali imate tam doli kake prijatelje, gospod Dalmain?«

			»Pismo je bilo oddano na pošto v Kairu,« je odgovoril Garth, »mislim pa, da je Jane Champion, ki ga je poslala, danes že v Siriji.«

			Doktor se je pogladil po brčicah in se zamišljeno zastrmel v pismo.

			»Champion? Champion, to ime ni tako navadno. Da ni morda oseba, ki vam je to pismo pisala, spoštovana Jane?«

			»Da, pismo je prav od nje,« je začudeno dejal Garth. »Ali jo poznate?«

			»Zelo dobro jo poznam,« je počasi odgovoril doktor Rob. »Poznam njen obraz in poznam njen glas, prav tako dobro pa poznam tudi njen značaj. Videl sem jo v bojnem metežu in s tem se večina njenih prijateljev ne bi mogla pohvaliti. Ene stvari pri njej pa vse do danes nisem poznal, namreč njene pisave. Smem pogledati tole ovojnico?«

			Drzni človeček se je obrnil proti oknu in to vprašanje zastavil sestri Rosemary, ki pa mu je kazala hrbet, ker je opazovala pokrajino.

			Tedaj se je ozrl na Gartha, ki je že dal znamenje, da nima nič proti, njegov obraz pa je kazal radovednost, da bi zvedel še kaj več.

			Zdravnik je prijel ovojnico.

			»Da, da,« je spregovoril nato, »pisava je prav taka kot je ona: bistra in odločna, ve kaj hoče in to tudi odkrito pove, gre natanko tja, kamor hoče priti. Ah, fant moj, to je plemenita žena, ne uživate prijateljstvo spoštovane Jane, boste sposobni prenesti še marsikaj.«

			V Garthov obraz je udarila kri.

			V tej svoji temi je čutil silno hrepenenje, da bi mu kdo govori o njej, a ni mogel upati, da se mu bo ta želja izpolnila … Zdaj pa ti pride stari doktor Rob! Ko je Garth pred nedavnim spraševal doktorja Branda, je moral biti zelo previden, da mu ni izdal svoje in Janine skrivnosti, z doktorjem Robom in sestro Rosemary pa ni bilo potrebno tako ovinkariti. Lahko ohrani svojo skrivnost, vseeno pa lahko tudi sprašuje in posluša.

			»Kje ste se srečali z njo?« je vprašal doktorja Roba.

			»Povedal vam bom kje in povedal vam bom kdaj, če vas je volja poslušati neko zgodbo iz vojne.«

			Garth je kar gorel od želje.

			»Imate stol, doktor? Ali sestra Gray sedi?«

			»Nimam stola, gospod,« je odvrnil doktor Rob, »ker raje stojim, kadar hočem dati duška svoji zgovornosti. Pa tudi sestra Grray ne sedi, ker je šla k oknu in se je zagledala v pomladansko pokrajino. Ne zmeni se ne za vas ne za mene. No, sicer pa ženske le redkokdaj zanima to, kar moški pripovedujemo o kaki drugi ženski. Vi, moj dragi fant, pa se le dobro naslonite v svojem stolu in prižgite si cigareto. Povedal vam bom torej, kje sem prvič srečal spoštovano Jane. Bilo je v Afriki, ko so se Angleži vojskovali z Buri, holandskimi priseljenci, ki so tam, na jugu Afrike ustanovili lastno državo, ki pa smo jo potem mi zasedli. No, tale burska vojna je bila na višku in znašel sem se tam doli kot kirurg, ona pa je bila bolničarka. Pa zares in ne le kot diletantka! Bila je glavna bolničarka in je podrejene bolničarje držala prav trdo, verjemite mi. Sama je delala za deset bolničarjev in tudi od drugih je zahtevala, da dajo vse od sebe. Zdravniki in bolničarji so jo oboževali. Pogovarjala se je ranjenci, kot bi mogla edino njihova mati ali dekle. Našla je pot udi do najbolj trdih src, kot mi je ob neki priliki zatrdil glavni kirurg.«

			Garth si je zakril obraz z rokami, napol izgorela cigareta mu je padla na tla, a tega še opazil ni. Zdravnik je cigareto pobral ter s čevljem potlačil mesto, kjer je pregorela preproga. Pogledal je proti oknu: sestra Rosemary se je obrnila in svoje nemirne oči zapičila v Gartha.

			»Srečal sem jo ob različnih priložnostih,« je nadaljeval doktor Rob, »toda ker nisva delala skupaj, sva govorila le enkrat. Vračal sem se s fronte v bolnišnico, da bi si vzel novo zalogo kloroforma. Ko so iskali to reč v moji operacijski sobi, sem šel malo po dvorani in v nekem kotu zagledal miss Champion. Klečala je poleg moža, ki se mu je bližala zadnja ura. Blago se je pogovarjala njim, obenem pa mu je tudi blažila bolečine. Naenkrat je bilo zaslišati strašen krik, spoštovana Jane in umirajoči ranjenec sta bila zasuta s prahom in drobnimi ruševinami, kajti burska granata je prebila streho ravno nad njima. Nesrečni mož je kar tulil od strahu, Jane pa ni izgubila prisebnosti. “Lezite mirno nazaj,” mu je govorila, “in nikar se ne razburjajte.” “Ne tukaj, ne tukaj!” je ječal ranjenec. “No, čakajte,” je dejala Jane, “nesli vas bomo ven!” Tedaj je tam blizu zagledala mene, ki sem bil tudi ves prašen. “Pridite sem, narednik!” mi je dejala z odločnim glasom. “Pomagajte mi, da tega ranjenca spravimo drugam. Nočem, da bi bil še zadnjo uro v strahu.” To je bila njena edina pripomba v zvezi z granato, ki se je bila razletela nad njeno glavo. Ali se zdaj še čudite, da so jo možje občudovali? Odločno je prijela ranjenca ter ukazala še meni, naj poprimem. Nesla sva ga ven iz dvorane po dolgem hodniku do sobice, v kateri je bila dosti udobna postelja, stene pa so bile polne slik in knjig. “Sem ga položiva, narednik,” je rekla in položila sva ga na posteljo. “Čigava pa je ta postelja?” sem jo vprašal. To vprašanje jo je spravilo v zadrego, ko pa je videla, da sem tujec, mi je vljudno pojasnila: “Moja.” Ko je videla, da je ranjenec že zaspal, je dejala: “Ubogi fant, njemu ne bo več potrebna, ko bom prišla jaz počivat!” To so vam živci! To je bil moj edini pogovor z Jane Champion. Kmalu potem sem se vrnil v Anglijo.«

			»Ali je potem v Angliji niste nikdar srečali?« je vprašal Garth in dvignil glavo.

			»O pač!« je odvrnil doktor Rob. »Vendar me ni prepoznala. Niti sledu o kakem spominu! To je povsem razumljivo: tam doli sem nosil brado, ker ni bilo časa za britje, ker sem bil ves prašen, me je imela za narednika in ne za kirurga. Vsekakor ni pričakovala, da bo našla tovariša z bojišča med grmovjem Piccadilly parka,« je nekoliko nespretno končal svojo zgodbo doktor Rob. »Zdaj ko sem vam tako do podrobnosti povedal tole dolgo zgodbo, grem v jedilnico, da se pogovorim z Margery. Malce je v skrbeh, ker ne prenesete svinjine. Zato bom, če dovolite, pozvonil, da se pogovorim z njo.«

			»Ne takoj, doktor,« se je mirno vmešala Jane. »Moram vam povedati nekaj besed, zato bi šla z vami v jedilnico. Ko se boste vi pogovarjali z Margery, pa skočim jaz po klobuk in spremljala vas bom kos poti. Seveda, če gospod Dalmain pristane, da bo eno uro sam.«

			Jane je z doktorjem stopila v jedilnico. Doktor jo je začudeno gledal.

			»Zdaj bom dobil svoje, kajneda?« ji je rekel.

			Jane pa je stopila k njemu ter iztegnila obe roki. »Oh, ‘narednik’, dragi in zvesti ‘narednik’, vidite, kaj se lahko zgodi človeku, ki ne pazi na svojo zunanjost! Brž postane nekdo drug … Tudi moje muke izvirajo od tod, da sem si privzela ime neke druge žene. Vi ste me torej prepoznali na prvi pogled?«

			»Brž takrat, ko ste prišli sem.«

			»Zakaj mi pa niste takoj rekli?«

			»Mislil sem si: gotovo ima svoje razloge, da je sestra Rosemary Gray, in ni moja stvar, da bi se mešal v njene zadeve.«

			»O dragi človek, je kdo še kdaj videl večjo modrost in obzirnost? če samo pomislim, kako ste me takrat pozdravili: “Tako ste torej le prišli, sestra Rosemary Gray!” ko bi lahko rekli naravnost: “Pozdravljena, miss Champion, kaj vas je prineslo sem s tem izposojenim imenom?”«

			»To bi zares lahko rekel, toda tega, hvala Bogu, nisem storil.«

			»Zakaj pa ste se zdaj izdali?«

			Doktor Rob je položil roko na Janin laket.

			»Dragi otrok, jaz sem že star panj in vse življenje sem se trudil, da zvem tudi tisto, česar mi ljudje ne povedo. Vzdržali ste težko preizkušnjo ne samo v odnosu do Gartha, ampak tudi do nas vseh. Vedel sem, da vam bo kmalu zmanjkalo moči, če vam ne bo olajšano s tem, da svojo skrivnost delite še z nekom. Ko sem danes vstopil, je bil Garthov in vaš obraz tak, da sem presodil: prišla je tista odločilna ura! Zdaj torej veste, da imate pred seboj prijatelja, ki bi za vas dal desno roko – kot tisti, ki so delali z vami v južni Afriki!«

			Jane ga je pogledala z očmi, polnimi hvaležnosti, toda bila je preveč ganjena, da bi mogla karkoli reči.

			Doktor Rob je nadaljeval: »Če morete, mi povejte samo to, kaj vaju pravzaprav loči?«

			»Oh, doktor,« je zahlipala Jane, »to je posledica nezaupanja in zmote, oboje z moje strani … Le pojdite zdaj k Margery, ta čas se bom zbrala in potem vam bom skušala povedati žalostno zgodbo o tem, kaj se je vpletlo med naju in je dvoje življenj napolnilo z bridkostjo. Vaši modri nasveti mi bodo pomagali, vaše poznanje človeškega srca pa bo morda našlo kakšno rešilno pot iz tega blodišča.«

			Ko je Jane šla skozi vežo proti stopnišču, je vrgla pogled proti zaprtim vratom knjižnice. Polotil se je neki nemir: kako je na Gartha delovala pripoved doktorja Roba? Edino ona je mogla slutiti, s kakšno močjo delujejo spomini, ki jih obnavljamo.

			Začutila je, da ne more ven, če se prej ne prepriča, kako je z Garthom. Odprla je glavna hišna vrata, obšla hišo ter se približala oknu knjižnice. Še nikdar ni naskrivaj opazovala Gartha, kajti vedela je, da se on zgrozi že ob misli, da bi se kdo pritihotapil k njemu brez njegove vednosti.

			Zdaj pa … Samo tokrat!

			Pogledala je: Garth je še vedno sedel na stolu, roke je prekrižal na mizi in obraz skril v dlani. Telo se mu je treslo od joka. Tako je videla jokati ljudi po težki operaciji, ki so jo bili prenesli molče.

			Skozi solze pa je Garth šepetaje ponavljal: »Žena moja! Oh, žena moja!«

			Jane je zbežala.

			Neka skrivnostna sila v notranjosti ji je dopovedovala, da bi pokvarila vse, ko bi se mu v tej uri razodela. Zdelo se ji je, da spet sliši Deryckov glas: »Pazite! Če vam je kaj do njegove in vaše sreče …« Sicer pa ji ne bo več treba dolgo čakati. Ko se bo Garth po tem neurju pomiril, bo v njem prav gotovo spet zaživela potreba, da poišče Jane.

			Še ne odposlano pismo bo napisano znova. Narekoval bo samo še zadnjo besedo: »Pridite!« Uro kasneje bo že v njegovem objemu.

			Prepričana, da ne more biti drugače, je Jane odšla na sprehod z doktorjem. Ko se je čez dobro uro vrnila, je bilo njeno srce prepolno srečnega pričakovanja.

			Gartha je našla stoječega pred odprtim oknom, ko je vlekel na ušesa različne glasove, ki jih je znal že razmeroma dobro razločevati.

			Ko je zaslišal, da je prišla, je obrnil glavo in Jane se je zdelo kar nemogoče, da teh krasnih, bleščečih oči ni več …

			»Ali je bilo v gozdu lepo? Po kosilu bo Simpson še mene peljal tja … Miss Gray, če niste utrujeni, bi končala jutranje opravilo.«

			Narekoval ji je petero pisem.

			Jane je opazila, da je njeno pismo izginilo z mize, odgovor pa je bil še vedno tam. Po kratkem obotavljanju je vprašala: »Kaj pa pismo za miss Champion? Želite, da ga odpošljem?«

			»Vsekakor. Saj sva ga končala, se mi zdi.«

			»Mislila sem,« je dejala Jane nemirno ne da bi ga pogledala, »da boste morda po pripovedi doktorja Roba hoteli …

			»Doktorjeva pripoved ne more nič spremeniti, kar zadeva obisk miss Champion!« je odvrnil Garth trdo, a je brž mehkeje dodal: »To pripovedovanje me je samo spomnilo …«

			»Na kaj?« je vprašala Jane in se prijela z roko za srce. »Da je zelo plemenito dekle,« je končal Garth Dalmain.





Edina pot


			TRIINDVAJSETO POGLAVJE

			Ko je Deryck Brand izstopil na daljni mali postaji, se je oziral po kolodvoru, misleč, da bo kje zagledal Jane. Toda nikogar ni bilo, bil je edini potnik. Stopil je v avto, ki ga je čakal. Polotil se ga je neki nemir. Zakaj ga Jane ni prišla čakat? Mar so njeni živci v naporu pričakovanja odpovedali.

			Kmalu je v bleščeči jutranji svetlobi zagledal široke trate in terase Gleneesha z njegovimi veselimi cvetnimi gredicami in drevoredi, po katerih so bile izpeljane peščene stezice z obrambnim zidom pred viharjem.

			Pri veznih vratih ga je sprejel Simpson in Deryck Brand se je komaj zadržal, da ni kar naravnost vprašal, kaj je z miss Champion. Ta neprevidnost v mislih ga je opozorila, da mora skrbno paziti, kaj bo govoril in kaj bo delal.

			Nikdar si ne bi mogel odpustiti, če bi Jane izdal!

			»Gospod Dalmain je v knjižnici, sir Deryck,« je dejal Simpson.

			Garth je vstal s stola in stopil zdravniku naproti. Z nasmehom na ustnicah mu je podal desnico, hodil pa je tako pokonci, da je moral Deryck prav pogledati v ta obraz z ugaslimi očmi, da se je uveril, kdo je pravzaprav ta človek, ki tako gotovo in s tako lahkoto hodi tu pred njim.

			Nato pa je opazil svilen trak, ki je bil napet od stola, s katerega je Garth vstal, pa do vrat. Leva roka mladega moža je narahlo drsela po vrvici, ko je hodil. Zdravnik je prijel ponujeno desnico in jo prisrčno stisnil.

			»Dragi prijatelj, popolnoma ste se spremenili! Odlični ste videti!«

			»Kajneda!« je odvrnil Garth vzhičen. »Vse to je delo odlične male bolničarke, ki ste mi jo bili poslali. Izvrstna je, moram priznati!«

			Brez težav je našel stol in zdravnika ponudil tistega, na katerem je navadno sedela Jane.

			»Vse to je njen izum.«

			Odpel je vrvico, da je padla po tleh, vendar se je še vedno držala stola.

			»Glejte, doktor, po tej strani še ena vrvica pelje h klavirju, druga pa do okna. Kako ločite eno od druge, doktor?«

			»Po barvi: prva je rjava, druga rdeča, tretja pa modra,« je odgovoril zdravnik.

			»Seveda, vi jih ločite po barvah, jaz pa jih prepoznam po razliki v hrapavosti in debelini. Vi te razlike kajpada ne vidite, jaz pa jo dobro čutim,«

			»Srečen sem,« je dejal zdravnik, »da ste zadovoljni s sestro Rosemary.«

			»Da sem zadovoljen!« je vzkliknil Garth. »Recite raje: da mi je pomagala spet oživeti! Kar sram me je, če se le spomnim, v kakšen duhovni prepad sem skoraj zagrmel takrat, ko ste prišli k meni vi, Brand. Bil sem blato, odpadek … Gotovo ste si morali misliti, da sem bedak, šleva ….«

			»Ne eno ne drugo, dragi prijatelj. Takrat ste res preživljali strahotno preizkušnjo! Hvala Bogu, da ste se izmotali iz nje kot zmagovalec«

			Za to se imam veliko zahvaliti vam, Brand, še več pa miss Gray. Vesel bi bil, da bi bila zdaj tu, da bi vas mogla videti, toda odšla je na kratek oddih za konec tedna.«

			»Odšla? Pa prav zdaj!« je vzkliknil zdravnik in malo je manjkalo, da mu že drugič ni ušla neprevidna beseda.

			»Da, sinoči je odšla, da preživi konec tedna nekje tu v okolici. Dejala mi je, da se vrne v ponedeljek zjutraj. Mislim, da je bila oddiha potrebna in vaš prihod je smatrala kot lepo priliko, da me pusti samega … Brand, zares je zelo ljubeznivo od vas, da ste naredili tako dolgo pot, samo da me vidite. Skoraj nerodno mi je, da se toliko trudite zame.«

			»Nikar naj vam ne bo nerodno, dragi fant! Res je, prišel sem predvsem zaradi vas, toda v soseski imam še neko znano osebo, ki me zanima. To vam povem zato, ker hočem biti do vas popolnoma odkrit in ker vam hočem olajšati breme hvaležnosti, ki pritiska na vas.«

			»O, hvala, Brand, lajšate moje kesanje, toda to moje hvaležnosti ne zmanjšuje. Zdaj boste zajtrkovali … Samo, poslušajte, Brand …«

			Garth je zardel kot otrok. Nekaj časa se je obotavljal.

			»Zelo hudo mi je, ko pomislim, da boste pri jedi vedno sami, ker je miss Gray odsotna. Žal mi je, toda jaz jem vedno posebej, Simpson mi streže.«

			Ni mogel videti zdravnikovega pogleda, ki je bil poln razumevanja. Brandov odgovor: »Seveda, to se samo po sebi razume!« pa mu je dal poguma, da je pripomnil:

			»Ne morem trpeti niti navzočnosti sestre Gray. Vedno jeva ločeno. Še pomisliti ne morete, kaj pomeni iskati zalogaj po krožniku, ko si mislite, da krožnik beži pred vami, vi ga pa iščete …«

			»Ne, prav res si ne morem misliti,« je dejal zdravnik. »Nihče, ki tega mučnega občutka ni doživel sam, si tega ne more misliti. Toda kako to, da vas navzočnost Simpsona moti manj, kot bi vas motila navzočnost sestre Gray, ki je že po svojem poklicu navajena na take stvari?«

			Garth je ponovno zardel. »Veste, Simpson me tudi brije, oblači in vodi na sprehod. Res je to vsak dan nova muka, toda počasi se nanjo privajam. Na kratko bi vam mogel položaj prikazati takole: Simpson predstavlja moje telesne oči, sestra Gray pa oči moje duše. Veste, sestra Gray se me ni še nikoli dotaknila, niti roke mi ni še dala. Srečen sem prav zaradi tega, ker je sestra Gray zame samo duh in glas in ta glas, ki mi izredno pomaga. Zdi se mi, da ne bi mogel živeti, če je ne slišim.«

			Garth je pozvonil in naročil Simpsonu, da doktorja Derycka popelje v njemu odkazano sobo in mu nese tja zajtrk.

			Zdravnik se je najprej preoblekel v svojo platneno obleko, potem pa z velikim tekom pospravil zajtrk. Ko je bil prav ves navdušen nad kavo stare Mangery, se je prikazala kuharica sama. Vprašal jo je, na kakšen način kuha kavo.

			»Kuham jo v glinastem loncu, sir Deryck,« je odvrnila stara žena in pristavila: »Bi bili tako dobri in bi šli po zajtrku z mano? Samo tiho! Tiho!« je dejala Margery in odšla, ko je videla, da je zdravnik vstal. Neslišno sta šla po stopnicah skozi dolg hodnik, katerega stene so bile okrašene s starimi slikami in orožjem.

			»Kam me vodite, Margery?« je vprašal zdravnik, ki je skušal prilagoditi svoj korak starkinemu tipanju.

			»Kmalu bova na cilju, sir Deryck!«

			Na koncu hodnika se je stara žena ustavila, narahlo je potrkala na neka vrata, jih odprla ter skrivnostno za-šepetala: »Sir Deryck je tu, miss Gray!«

			Nato je povedla zdravnika v majhen salon. V kaminu je gorel živahen ogenj. V naslonjaču z visokim naslonom je sedela Jane. Noge je bila položila na rob kamina. Zdravnik je prvi hip opazil samo njene lase in njeno sivo obleko.

			»Dick, ali ste vi?« se je oglasila. »Vstopite in zaprite vrata za seboj. Sva zares čisto sama? Stopite brž sem in mi podajte roko v pozdrav, sicer bom sama vstala in vas začela iskati …«

			Kot bi trenil je bil zdravnik pri njej. Pokleknil je in z obema rokama prijel roke, ki so ga iskale: »Jane, draga Jane!«

			Nato sta mu začudenje in ganjenost vzela besedo.

			Janine oči so bile pokrite z gosto svileno prevezo. V podobi te žene, ki je sedela tam v sobi sama in je svojim očem odrekla sončno svetlobo, je bilo nekaj vzvišenega.

			»Prijatelj,« je začela razlagati Jane, »odpotovala sem na vikend v deželo, kjer kraljuje večna tema. Deryck, potrebno je bilo, da se odpravim na to pot. Morala sem natančno vedeti, kaj se pravi biti slep in sicer do vseh potankosti, ker je to edini način, da uspešno pomagam svojemu ubogemu Garthu. Nikdar nisem imela posebno bujne domišljije, niti v svoji mladosti ne, danes pa sploh. Garth se nikdar ne potoži, zato sploh ne morem vedeti, kaj je v njegovem stanju najbolj mučno. Samo nekaj mi lahko pomaga, da to odkrijem: da bom sama oseminštiri-deset ur slepa. Margery in Simpson sta me zelo dobro razumela in pomagata mi, kolikor mi le moreta. Simpson gre ogledovat, če nam ne preti kakšna nevarnost, preden gremo ven, kajti bilo bi prav nerodno, če bi se srečala dva slepca. Margery mi pomaga pri vsem, česar ne morem narediti sama in tega je toliko! Dick, še misliti si ne morete, kako ogromno tega je! Potem pa še ta strašna tema! Ta črna zavesa, ki vam vedno visi pred očmi in je nepremična kot stena, brez dna kot prepad, v katerega se ti zdi, da boš padel. Iz teme prihajajo glasovi … če govore na glas, te bijejo kot kladivo, če so pritajeni, te plašijo … Potem pa se zjutraj zbudiš v enaki temi, kakršna te je obdajala vso noč. Doslej sem to poskusila le enkrat, ker sem tale poskus začela šele sinoči, toda že zdaj se bojim jutrišnjega jutra. Pomislite zdaj, kako mora biti pri srcu tistemu, ki se prebuja tako sleherni dan, brez vsakega upanja, da bo kdaj videl sončno svetlobo?! Kako težko je tudi jesti!«

			»Ali vam ne vzamejo preveze proč niti med jedjo?« je vzkliknil zdravnik.

			»Seveda ne. Ne morete si misliti, kako človeka ponižuje, ko išče košček jedi po krožniku, nazadnje pa ga najde na prtu! Zdaj se ne čudim več, zakaj me ubogi Garth ne pusti, da bi sedela skupaj z njim pri jedi. Ko bom končala to vajo, bo morda pristal na to in lahko mu bom pomagala prebroditi težave. Oh, Dick, morala sem se odločiti za to preizkušnjo, drugače ni šlo!«

			»Seveda,« je mirno prikimal zdravnik.

			Jane ni mogla videti ganjenosti na njegovem obrazu.

			»Ker ste tako plemeniti, ste res morali vzeti nase vse to!«

			»Ne veste, kako sem zadovoljna, da se strinjate z menoj, Deryck. Tako sem se bala, da boste vse to imeli za nekaj odvečnega in otročjega! To pa sem morala storiti prav zdaj, kajti če mi oprosti, če oprosti Jane, bo to zadnji vikend, ki ga bom v življenju preživela brez njega. Mislite, da mi bo odpustil?«

			»Kaj vam morem jaz povedati, ubogi otrok?« je dejal zdravnik ves ganjen. »Povejte mi, ali res niti za trenutek ne snamete obveze?«

			»Samo ko se umivam po obrazu,« je dejala Jane smehljaje. »Lahko pa vam zagotovim, da ti dve minuti držim oči trdno zaprte. Nocoj me je ta preveza tako grela, da še spati nisem mogla. Za eno uro ali dve sem jo snela, toda pred jutrom sem se zbudila in si jo spet nadela.«

			»In jo mislite nositi do jutri zjutraj?«

			»Do jutri zvečer, Dick,« je odvrnila blago.

			»Toda, Jane,« je ugovarjal zdravnik, »menda me boste ja pogledali, preden pojdem od tod? Drugače bi bilo to že pretirano!«

			»Ne,« je rekla Jane in se sklonila k njemu. »Ne veste, Deryck, kako hudo mi je, ko vas slišim, videti pa vas ne morem; toda to mi pomaga bolje razumeti, kaj bo zanj vedno ostalo ena najtežjih muk.«

			»Vedno ste bili taki, da ste hoteli vsaki stvari priti do dna!« se je nasmehni! zdravnik. »Polovičarstvo vam ni v krvi. Ne preostaja mi drugega, kot da soglašam z vami.«

			Jane je poiskala njegovo roko. »Prijatelj, čutim, da mi boste spet pomagali … Zdaj mi pa, prosim, pošljite Margery, da me kot slepca odvede v drevored, da spoznam tudi to, kako se sprehaja človek, ki ne vidi. Vi me pa počakajte spodaj.«

			»Prav, vendar glejte, da vas ne bo treba predolgo čakati! Zunaj se bova pogovorila veliko bolj sproščeno; odkrili mi boste marsikaj, kar vam bo prišlo prav, ko boste spremljali Gartha. Ko boste šli s staro Margery po stopnicah, pa le pazite, da ne padete skupaj z njo! Le predstavljajte si, kakšna škoda bi bila, če bi ubili ženo, ki kuha tako odlično kavo!«





Tako gleda na stvari moški


			ŠTIRIINDVAJSETO POGLAVJE

			Globok mir je vladal v knjižnici, kjer sta Garth in Deryck molče kadila, polna tistega prijetnega počutja, ki navdaja človeka po odlični večerji in po lepem dnevu, ki ga je prebil na svežem zraku in v miru.

			Prava škoda, da ju Jane ni mogla videti! Garth je bil v elegantnem smokingu, ki se je odlično podal njegovi vitki postavi, zdravnik pa v brezhibni večerni obleki, kajti dobro je vedel, da njegova prijateljica precej da na take malenkosti, še na misel mu ni prišlo, da ga ona pač ne more videti!

			Garth je sedel ob kaminu, v katerem je veselo plapolal ogenj. Pomladni večer je bil še razmeroma hladen.

			»Kaj ste mi zjutraj rekli o sestri Rosemary? Da vam nikoli ne poda roke v pozdrav?« je nenadoma vprašal zdravnik.

			»Tako je,« je odgovoril Garth. »Pravkar sem vas mislil vprašati, če je v pravilih družbe ali zavoda bolničark, katerim pripada sestra Rosemary, kakšna določba, da se sestre ne smejo rokovati s svojimi bolniki?«

			»Ne, kolikor mi je znano, tega ni.«

			»Potem pa je intuicija povedala sestri Rosemary, da ravna tako, kot si jaz želim. Nikdar mi še ni stisnila roke in nikoli se me še ni dotaknila. Celo kadar mi podaja pisma ali kaj drugega – in to se dogaja neštetokrat na dan – se še ni zgodilo, da bi se njeni prsti dotaknili mojih.«

			»Pa vam je to všeč?« je vprašal zdravnik, ki je pihal v zrak oblačke dima in opazoval obraz svojega sobesednika.

			»Da, zelo sem ji hvaležen za to!« je odvrnil Garth ognjevito. »Veste, Brand, ko ste mi predlagali, da bi mi poslali sestro-tajnico, sem začutil, da ne bi mogel prenesti, da se me ta ženska dotakne.«

			»To ste mi takrat tudi povedali.«

			»Seveda,« je nadaljeval Garth z neko grenkobo, »so bili časi, ko so tudi meni prijali dotiki mehkih ženskih rok in najbrž bi prijel marsikatero, ki bi šla mimo mene, morebiti bi jo tudi poljubil … To sem svoj čas delal z lahkoto … Toda, Brand, ko človek enkrat začuti stisk roke tistega bitja, ki je za njega res ŽENA, edina ženska na svetu, pa mu potem od tega dotika ostane samo še spomin, on sam pa je zavit v večno temo, v kateri je spomin ena redkih stvari, ki mu še ostajajo in ki mu vlivajo nekaj tolažbe, ali se lahko potem še čudite, da mu vsaka ženska roka postane predmet strahu?«

			»Razumem vas,« je dejal počasi zdravnik. »Osebno vsega tega sicer nisem izkusil, vendar vam rad verjamem. Samo, dragi prijatelj, dovolite, da nekaj pripomnim: če ste srečali ženo, ki je za vas edina na svetu, potem bi bilo njeno mesto tu ob vas, dotik njene roke pa bi bil ena tistih stvari, ki bi vas tolažile.«

			»Brez dvoma,« je pristal Garth in si prižgal drugo cigareto, »smete reči to, z enako pravico pa bi od mene zahtevali, naj uživam prekrasen razgled s terase, od koder se ta razgled dejansko nudi … Razgled je, toda moja bolezen me ovira, da ga ne morem uživati.«

			»Z drugimi besedami,« je presodil zdravnik, »ona je sicer za vas edina žena na svetu, pač pa vi zanjo niste edini mož?«

			»Ne,« je iztisnil Garth grenko, »zanjo sem samo otrok …«

			»Recimo raje, da niste znali razumeti, kaj ji pomenite in je niste znali prepričati,« je vztrajal zdravnik, kot da je preslišal Garthove zadnje besede. »Potrebno je precej časa in potrpljenja, da ženskam dokažeš kakšno stvar.«

			Garth se je vzravnal in na njegovem obrazu je bilo brati začudenje, ko je rekel: »Ali res mislite tako kot pravite?«

			»Natanko tako!« je prepričljivo odgovoril zdravnik. »Moškemu se ženska duša razodene v hipu, kot blisk; v ženskem srcu pa spoznanje o moškemu dozoreva postopoma, se poraja kot novi dan.«

			»O moj Bog!« je zajecljal Garth. »V najinem primeru je bilo natanko tako. V mojih očeh je bila ona moja žena in brez obotavljanja sem ji dal to ime, ona pa me je naslednjega dne imenovala otrok, s katerim se še v sanjah ne bi mogla poročiti … Kaj pravijo o tem vaše teorije, doktor Brand?«

			»Nikar ne govorite o teorijah, dragi moj fant! Dovolite raje, da vam povem odkrito: v vašem primeru je Adam zelo pogrešil, da ni šal naprej za Evo!«

			Garth se je nagnil naprej in se prijel za stebrička naslonjala. Doktorjev prepričljivi ton je pričel v njem vzbujati sum, če je takrat pravilno presodil položaj. Ta dvom se je v njem oglasil prvikrat, odkar je pred tremi leti zapustil cerkev v Shenstonu.

			Zdravnik je videl, kako je prebledel kot mrlič in kako so mu na čelo stopile znojne kaplje.

			»Oh, Brand,« je zastokal, »jaz sem slep! Usmilite se me! V moji temi je vse tako pomenljivo!«

			Zdravnik se je zamislil. Če bi njegovi učenci in učenke ta hip videli izraz njegovega obraza, bi rekli, da opravlja zelo tvegano operacijo, kjer čisto malo zgrešeni rez noža lahko povzroči smrt bolnika. In imeli bi prav: na tehtnici sta zdaj namreč bili dve usodi in njuna sreča je bila v mnogočem odvisna tudi od tega, če bo roka operaterja čvrsta in mirna.

			Zdravnika je pretresel ta razburjeni obraz, orosen s smrtnim znojem, ta tragični klic: »Jaz sem slep.« Prijatelj je bil zdaj tak, da ga zdravnik ni mogel gledati brez sočutja. Misel na ženo, ki je tam zgoraj zavezanih oči stegovala roke k njemu in ga prosila pomoči, je utrdila njegove živce.

			»Res ste slepi, Dalmain,« je rekel mirno, »mislim pa, da niste bedak.«

			»Kako? Hočete mar reči, da sem takrat bil bedak?«

			»Kako bi mogel jaz soditi o tem,« je odvrnil zdravnik. »Jasno in natančno mi povejte, kako je bilo, prikažite mi jo tako, kot nanjo gledate vi, potem pa vam bom povedal, kaj o vašem primeru mislim jaz.«

			Njegov ton je bil tako miren in tako vsakdanji, da je na Gartha vplival pomirjevalno. Z enakim glasom bi zdravnik lahko govoril o ošpicah ali o angini.

			Garth se je sklonil nazaj, vtaknil roko v notranji žep plašča in otipal pismo, ki ga je bil spravil tja.

			Ali naj spregovori?

			Ali si končno sme privoščiti olajšanje, da o svojem trpljenju govori človeku, ki mu gre popolnoma zaupati, pa mu pri tem ne izda, da gre za Jane, katero doktor prav dobro pozna?

			Zdravnik je molče čakal. Po dolgem molku je Garth le spregovoril: »Brand, če si privoščim to neizmerno olajšanje, da se vam, kot želite, popolnoma odkrijem, ali mi obljubite, da ne boste skušali ugibati, kdo je žena, o kateri bom govoril?«

			»Dragi prijatelj,« je odvrnil Brand z glasom, ki je Gartha še utrdil v zaupanju, »nikdar se ne trudim, da bi stikal za skrivnostmi drugih. Takšne vrste zabava zame sploh ni privlačna. Če skrivnosti že prej poznam, mi jih ni treba šele ugibati, če jih pa ne poznam, a ji njih lastniki želijo prikriti, mi še na misel ne pride, da bi jim jih kradel, kakor mi tudi še na misel ne pride, da bi jim vzel denar!«

			»Hvala. Ničesar vam nimam namena prikrivati. Obzirnost do nje pa me obvezuje, da ne izdam njenega imena.«

			»Razumem. Kar pripovedujte, prijatelj, ne bom vas prekinjal.«

			»Vse vam bom povedal kot bom le mogel preprosto in na kratko. Poznam jo že več let in -srečava! sem se z njo povsod, kjer je bila kaka večja družba. Vedno sem do nje čutil neko posebno naklonjenost in zelo sem cenil njeno modrost. Meni in mnogim drugim je bila prava tovarišica, nikdar pa še pomislil nisem, da bi me mogla z njo povezati tudi kaka ljubezen. Bila sva srečna, da sva drug ob drugem in še sama nisva pomislila zakaj. Sploh jo je nemogoče opisati. Bila je … bila je …«

			Zdravnik je kar videl, kako na Garthovih ustnicah leži ime ‘Jane’, toda ni hotel zaustaviti toka zaupnega pripovedovanja, zato ga je le spodbudil: »Da, prav dobro razumem, kaj bi radi rekli. Naprej?«

			»Jaz sem imel svoje napake, pa še veliko sem jih imel!« je nadaljeval mladi glas ognjevito. »Na ženskah sem vedno videl samo lepoto, lepota me je naravnost očarala. Nikdar nisem niti pomislil na poroko. Bilo mi je zadosti, da sem podobo žene, ki sem jo občudoval, naslikal. Njihove matere, tete in druge starejše sorodnice so si domišljale, da se bom poročil s katerim od svojih modelov, dekleta sama pa so dobro vedela, da o tem ni niti govora. Tega nisem mogel nikoli razložiti možem in spremljevalkam žena, katere sem slikal, dekleta pa so me dobro razumela in zdaj, v tej moji noči, niti ena ne pride, da bi mi kaj očitala!«

			»Ljudje so o vas mislili drugače,« se je nasmehnil Deryck, »toda jaz verjamem vam.«

			»Glejte, edini dve ženi, ki sta imeli name kakšen vpliv, sta bili moja mati, ki mi je umrla, ko mi je bilo devetnajst let, in stara Margery Grami, ki jo najprisrčneje objamem vsakikrat, ko grem zdoma ali vrnem domov. Ta navezanost iz otroških let mi je ostala najsvetlejši spomin v življenju. Pri tem je ostalo vse do nekega junijskega večera, od katerega je preteklo že nekaj let. Ona in jaz sva bila v istem dvorcu kot gosta. Tedaj se je zgodilo nekaj … V enem samem čudovitem trenutku se mi je v njej razodela žena, soproga in mati in vsa nežnost, vsa popolnost njene čiste duše. V tem trenutku se je v meni spočela želja po njej. Te želje ni mogla utešiti nobena stvar in ne bo je mogla utešiti vse do tistega dne, ko se bom spet srečal z njo v sijaju zlatega mesta, tam, kjer ne bo več ne bolečine ne solz in ne teme …«

			Ta pogleda oropani obraz je sijal in ožarjal ga je plamen iz kamina. Zdravnik se ni ganil. Mirno je čakal, da se Garthovo razburjenje poleže.

			»In tako sem naenkrat spoznal, da jo ljubim, da jo želim imeti za vedno. Začutil sem, da mi njena navzočnost dela dan topel in svetel, če je pa ni, je okoli mene mrzla noč. In vsak dan je bil zame svetel, kadar je bila ona v moji bližini.«

			Garth je za hip zastal.

			Vmes je posegel zdravnikov prodirni glas.

			»Gotovo je bila lepa, skladna, očarljiva?«

			»Lepa? Ona? O moj Bog, ne! Sicer pa vam na to ne bi znal odgovoriti …«

			»Toda verjetno ste želeli naslikati njen portret?«

			»Naslikal sem ga,« je priznal Garth. »Celo dvakrat … In ta dva moja portreta, čeprav sta polna žalosti in domo-tožja po izgubljenem, spadata med moja najboljša dela. Nobeno oko razen mojega ju še ni videlo in tudi nobeno ju ne bo videlo, razen tiste osebe, kateri toliko zaupam, da mi ju prinese … da ju uničim.«

			»In kdo bo to?« je vprašal zdravnik.

			»Sestra Rosemary Gray.«

			S konico čevlja je zdravnik premaknil klado v kaminu.

			»Dobro ste izbrali,« je rekel, a moral je precej premagovati veselje, ki mu je z obraza prešlo v glas. »Sestra Rosemary bo znala biti diskretna. (Kar pa zadeva lepoto vaše prijateljice, smemo verjeti, da je bila lepa, mar ne?«

			Garth je bil pretresen.

			»Ne vem, kaj naj rečem,« je spregovoril počasi. »Jaz je ne morem gledati tako, kot jo gledajo druge oči. Moja podoba o njej je iz tistega trenutka, ko sem jo videl vso obsijano, in ta podoba vključuje um, duha in telo. Njena duša je bila tako lepa, tako plemenita in polna ženske miline, da je tudi telo, ki je dušo odevalo, sprejelo del njene popolnosti in je zame postalo neizrekljivo milo.«

			»Razumem,« je dejal zdravnik prisrčno, »da, dragi prijatelj, popolnoma vas razumem.« Sam pri sebi si je mislil: »Oh, Jane, Jane! Takrat ste bili slepi tudi brez obveze!«

			»Tedaj sva preživela prečudovite dneve,« je spet povzel besedo Garth. »Vse se mi je zdelo tako preprosto in svetlo, da si še misliti nisem mogel, da bi lahko bilo njej kako drugače. Veliko sva se skupno ukvarjala z glasbo in se pogovarjala o marsičem, le o sebi nisva govorila, ker sva vedela, oziroma jaz sem vedel, pa sem mislil, da je v njenem srcu prav tako … Vsakikrat ko sem jo videl, se mi je zdela še bolj pristno ženska, bolj popolna. Kmalu sva se za tri dni razšla, nato pa neke sobote spet prišla skupaj. Tedaj so moje ime stalno povezovali z imenom neke mlade Američanke in tudi sama je nekaj namignila v tem smislu. Odločil sem se, da takoj spre-govorim z njo odkrito o tej stvari. Prosil sem jo, naj po večerji pride na teraso. Bila sva sama. Vse se je kopalo v prekrasni mesečini, kakršne še nisem videl …«

			Nastal je dolg premor.

			Nazadnje je Garth skoraj šepetaje nadaljeval: »Govoril sem z njo. Videl sem, da me razume in pomislil sem, da me sprejema in da me obsipa s svojo ljubeznijo, kot sem jo jaz obsul s svojo. Toda ko sem si delal utvare, da me razume in da mi vrača ljubezen … me ona ni razumela in trudila se je samo, da bi bila do mene dobra in prijazna.«

			»Pa veste to zagotovo?« ga je prekinil zdravnik z zamolklim glasom.

			»Popolnoma gotovo! Le poslušajte: ko sem jo poklical z imenom, za katerega sem upal, da ga bo poslej vedno nosila, ko sem ji rekel ‘moja žena’, še sedaj točno vidim, kako je kar skočila pokonci in me pahnila stran, sicer brez jeze. Rekla mi je, da potrebuje noč za premislek in da se bo naslednji dan sestala z menoj v vaški cerkvici in mi tam dala odgovor. Morda me boste smatrali za neumnega, toda ne boste me mogli imeti za bolj neumnega, kot se dejansko čutim sam. Pomislite: verjel sem, da se lahko popolnoma zanesem na njeno ljubezen. Naslednjega dne sem jo bolj zaradi lepšega prosil za odgovor. Ona pa mi je resno in mirno odgovorila: “Ne morem se poročiti z otrokom!”«

			Garthov glas se je zlomil v krču. Glava mu je klonila. Prišel je do točke, kjer se je zanj nehalo vse, kjer je njegovo življenje postalo popolnoma drugačno.

			Zdravnik se je zdrznil.

			Dobro je vedel, da je bilo vse še bolj boleče, kot pa pripoveduje Garth. Videl je moža, ki ljubi Jane, kako slep znova doživlja prizor, ki ga nobena pozaba nikdar ne bo mogla izbrisati.

			Sklonil se je, nežno položil roko na Garthovo ramo ter nežno zašepetal: »Ubogi fant!«

			In dolgo sta tako molče sedela.





Doktorjeva diagnoza


			PETINDVAJSETO POGLAVJE

			Lepega nedeljskega jutra sta se doktor Deryck Brand in Jane vzpenjala po poti, ki je s terase vodila v borov gozdiček. Dva panja posekanih dreves, odkoder se jima je nudil krasen razgled, sta jima služila za sedeža.

			Zdravnik je povedal, kakšen pogovor je imel prejšnji večer z Garthom.

			»Zakaj mu niste povedali, kako mislite vi?« se je uprla Jane.

			»Nobenega mišljenja nisem izrekel, ničesar nisem razlagal. Pustil sem ga, naj še naprej misli, kar je mislil doslej, saj je to edini način, da vas ohranimo na oltarju, ki vam ga je bil postavil v svojem srcu. Nočem biti prav jaz tisti, ki bi vas vrgel od tam.«

			»Padla bi mu v naročje,« je dejala Jane pogumno. »Rajši bi bila v njegovem naročju kot pa v oltarju njegovega srca!«

			»Dovolite, dragi otrok, da vam povem kar odkrito: najbolj verjetno bi padli v prvi vlak, ki pelje v London! Zdi se mi, da vas že vidim v vagonu …«

			»Oh, Deryck,« je vzdihnila Jane in prijela zdravnika za roko, prevezane oči pa je naslonila na rokav njegove stare lovske obleke. «Le kaj vam je danes? Tako hudobni ste z menoj. Najprej ste me mucih s tem, da ste mi ponavljali Garthove besede, zdaj pa me karate, namesto da bi me potolažili.«

			»Res je, karam vas, toda ne mislim vas pustiti na cedilu. Sinočnji večer ni bil šala, verjemite mi. Videl sem, kako strašne sledove lahko pusti ženska v duši moškega, ki jo ljubi. Davi sem se zbudil z občutkom, da me je nekdo pretepel.«

			»Pa jaz? Kaj mislite, da občutim jaz?«

			»Vam se seveda zdi, da imate prav in vaš primer bo brezupen vse dotlej, dokler boste vztrajali v tem prepričanju. Morate se naučiti reči: ‘Priznam svojo krivdo, ali mi lahko odpustite?!«1

			»Toda ravnala sem z najboljšim namenom! Mislila sem predvsem nanj in ne toliko nase!«

			»To ni povsem točno, Jane. Najprej ste pomislili nase. Niste imeli toliko poguma, da bi pomislili tudi tole: nekega dne lahko Garthovo občudovanje in ljubezen začneta bledeti. Tega ste se bali! Vsaka ljubezen, razen materinske, je sebična!«

			»Ah, čutim se popolnoma izgubljeno v tej temi! Ko bi mogla videti vaše dobre oči, Deryck, se bi mi vaš glas zdel manj trd.«

			»Snemite potemtakem obvezo in me poglejte!«

			»Tega pa ne!« je vzkliknila Jane odločno. »Mar sem vse to naredila zato, da tik pred pristaniščem utonem?«

			»Dragi otrok, ta prostovoljna žrtev vaših oči je začela pomalem vplivati na vaše živce. Varujte se, da iz vsega tega ne pride za vas več slabega kot pa dobrega! Močna zdravila …«

			»Pst! Tiho! Slišim neke korake.«

			»V vsakem gozdu je vedno slišati kake korake,« je pripomnil brezbrižno zdravnik. Vendar je utihnil in prisluhnil.

			»To je Garthov korak!« je zašepetala Jane. »Deryck, pojdite pogledat. Od tu je mogoče videti spodnjo stezo.«

			Zdravnik je naredil nekaj korakov in se brž vrnil k Jane.

			«Res je. Sreča je nama naklonjena. Garth gre gor po stezi s Simpsonom. Čez kakšni dve minuti bo tu.«

			»Raje recite, da me preganja zla usoda, dragi Deryck.«

			Janina roka se je naglo približala obvezi, ki ji je zakrivala oči. Zdravniku je komaj uspelo, da jo je zadržal.

			»Ne delajte tega! Ne klonite vendar tik pred koncem! Bodite prepričani, da sem sposoben dve slepi osebi držati daleč narazen. Zaupajte mi in bodite mirni. Kaj ne razumete, zakaj sem rekel, da nama je sreča naklonjena? Dalmain prihaja, da me vpraša, kaj mislim o vsem tem, kar mi je zaupal. Vse boste lahko slišali. Jaz si bom tako prihranil nekaj časa, vi pa boste priča, kako bo sprejel mojo sodbo. Zdaj se ne premaknite, sicer bom prisiljen reči, da ste veverica in da mečem v vas češarke.«

			Zdravnik se je napotil proti ovinku steze, Jane pa je ostala v senci.

			»Oho, tu ste torej, Garth!« je vzkliknil zdravnik. »Lahko bova pogrešala Simpsona. Dajte mi roko!«

			»Da, doktor, povedali so mi, da ste tu in prišel sem za vami.«

			Simpson je odšel, onadva pa sta stopila na jaso.

			»Ali ste sami?« je vprašal Garth. »Zdelo se mi je, da sem prej slišal neki pogovor.«

			»Prav ste slišali, kajti res sem se pogovarjal z neko mlado osebo.«

			»Kakšna pa je bila ta mlada oseba?«

			»No … neko odločno dekle, ki pa je precej vzkipljive narave.«

			»Potem pa jo poznam. To je starejša hči našega vrtnarja. Ubogi otrok, veliko družinskih skrbi ima.«

			»Da, to sem opazil tudi jaz. Boste sedli na tale panj? Ali si lahko v domišljiji predstavljate, kakšen razgled se odpira od tu?«

			»Kako da ne! Prav dobro mi je poznan. Toda z grozo spoznavam, da se mi v domišljiji vse slike mešajo … razen ene …«

			»In ta je?«

			»Neki obraz, njen obraz!«

			»Ah, da, dragi prijatelj,« je dejal zdravnik, »nisem pozabil, da sem vam obljubil povedati svoje mišljenje o tem, kar ste mi zaupali. Resno sem premislil o vsem in tale kraj tu je kot nalašč, da se o tem pogovoriva.«

			»Ste povsem gotovi, da sva sama?« je vprašal Garth. »Imam vtis, da je razen naju tu še nekdo drug.«

			»Dragi prijatelj, mar je človek kdaj popolnoma sam v gozdu? Obdajajo nas neštevilne drobne prisotnosti. Če hočete samoto, se izogibajte gozda.«

			»No, prisotnosti, o katerih govorite, so mi ljube, mislil sem na prisotnost kakega človeka … Sicer pa, Brand, to vam moram povedati, stalno me muči občutek neke nevidne prisotnosti ob meni. Pred nekaj dnevi bi skoraj prisegel, da me ona, moja ‘edina žena’ opazuje s sočutjem …«

			»Kdaj je bilo to?«

			»Pred nedavnim. Doktor Rob je pripovedoval, kako se je slučajno srečal z njo … Oh, ne smem vam povedati kje. Miss Gray in on sta me pustila samega, v tej samotni tišini pa sem na sebi čutil njene oči.«

			»Nikar se ne predajajte tem nevidnim prisotnostim, dragi prijatelj. To vas samo bega. Spomnite se samo, da nam lahko tisti, ki nas ljubijo, od daleč dajo čutiti, kako je njihovo srce tu ob nas, posebej še, če trpimo. Zato se nič ne čudite, če imate dostikrat vtis, da je ona ob vas. Po svoji vesti in iskreno vam lahko zagotovim: njeno srce in njena ljubezen vas povsod spremljata!«

			»Vsemogočni Bog!« je zastokal Garth.

			Skočil je pokonci, naredil nekaj korakov. Zdravnik ga je trdo prijel za roko – samo še nekaj korakov, pa bi bil zadel ob Janine noge!

			»Prijatelj,« je spet povzel besedo zdravnik, »po vsem tem, kar ste mi povedali včeraj, sem razumel, da ona po svoji zunanjosti ni odgovarjala tipu žene, katero ste vi občudovali. Mar ni mogla biti v strahu, da vam čez nekaj časa ne bo več všeč?«

			»Ne!« je odsekal Garth odločno. »Če bi bilo tako, bi svojo bojazen izrekla. In jaz bi jo takoj pomiril! Vaša predpostavka je nedostojna moje ljubljene …«

			V drevju je šumel veter. Oblak je zakril sonce. Obe bitji v temi sta drhteli. Končno je zdravnik spregovoril.

			»Jaz sem še naprej prepričan, da vas ona iskreno ljubi. Morda prav ta hip z vsem svojim bitjem hrepeni, da bi bila ob vas. Odločite se in razodenite mi njeno ime, dovolite mi, da grem k njej in da slišim, kako na vse, kar se je zgodilo, gleda ona. In če je tako, kot pravim jaz, dovolite, da jo privedem sem, da vam pokaže svoje kesanje, svojo ljubezen in svojo nežnost.«

			»Nikdar!« je kriknil Garth. »Nikdar, dokler je v meni iskrica življenja! Ali ne uvidite: če nisem mogel doseči njene ljubezni takrat, ko sem imel zdrave oči, kaj bi čutila do mene zdaj v tej moji nesreči? Samo sočutje! Če sem bil pred tremi leti v njenih očeh zgolj otrok, bi bil danes samo bolnik, vreden usmiljenja, če imate prav vi in če je ona v resnici podvomila v mojo ljubezen in zvestobo, ni v moji moči, da bi jo s svojo zvestobo prepričal o nasprotnem. Odbila me je, ker me ni smatrala za sebi vrednega. Bolje je tako, naj ostane pri tem.«

			»Toda s tem se obsojate na samoto!« je rekel zdravnik žalostno.

			»Ljubša mi je samota kot razočaranje … Zdi se, da je zdaj čas za kosilo. Margery ne bo prav, če bi pustili, da odlično pripravljeno nedeljsko kosilo čaka!«

			Vstal je in svoje ugasle oči uprl na tisto stran, odkoder se odpira razgled v neskončnost.

			»Kako dobro poznam vse to!« je vzkliknil. »Ko prihajava semkaj s miss Gray, mi ona opisuje, kaj vidi, jaz pa ji odkrivam, česar ona ne vidi, a dobro vem, da je tam. Zelo se zanima za umetnost in skoraj za vse, kar navdušuje mene. Moram vas prositi za roko, Brand, dasi je steza široka. Ne bi se rad izpostavljal nevarnosti, da padem. To se mi je pripetilo že nekajkrat in padel sem prav nerodno. Miss Gray sem obljubil, da bom bolj pazil. Steza je široka, dva človeka gresta po njej brez težav vštric, pa tudi trije bi lahko šli.«

			»Tri osebe vštric,« je ponovil zdravnik. »Res, lahko bi šli tudi trije, če bi bilo treba.«*

			Stopil je korak nazaj, prisilil Jane, da je vstala in si je njeno ledeno mrzlo roko stisnil pod levo podpazduho.

			»Garth, oprimite se moje desne roke, da se boste s svojo desnico lahko opirali na palico!«

			In tako so v sončnem nedeljskem opoldnevu stopali navzdol z roko v roki trije: v sredini zdravnik, na njegovi levi in desni pa dve bitji, katerih ranjeni srci bi zdravnik tako rad združil.

			Nenadoma se je Garth ustavil.

			»Zdi se mi, da poleg mojega in vašega slišim še neki tretji korak!«

			»Gozdovi so polni odmevov. Kot srca. Če začnete prisluškovati, boste lahko slišali, kar si boste zaželeli!«





V temi se srečata srci


			ŠESTINDVAJSETO POGLAVJE

			»Nikdar ne bom mogel izraziti hvaležnosti za vse, kar ste storili zame, miss Gray!« je dejal Garth. Stal je pred odprtim oknom svoje knjižnice, v katero je s širokimi snopi prodiralo jutranje sonce. Iz tega mladega moža vitke in visoke postave je izžarevala neka nova moč. Roke je sprožil proti sestri Rosemary Gray, vendar bolj v želji, da ji izkaže hvaležnost, kot pa da bi jih prijel.

			»Skušal sem se zamisliti, kako preživljate svoj oddih ob koncu tedna in spraševal sem se, kdo bi utegnil biti ti vaši prijatelji. Vi pa ste bili ves čas tu, zgoraj nad mano v svoji sobi, z zavezanimi očmi. Oh, dobrota, ki vas je gnala k taki potezi, je tolikšna, da je ni mogoče izraziti. Toda, miss Gray, se mar vam ni zdelo narobe, da me takole sleparite?«

			To krivdo je uboga Jane čutila že ves čas, odkar je prišla sem, zato je skesano odgovorila: »Vsekakor. Vendar sem vam rekla, da ne grem prav daleč. Moja prijatelja sta bila Margery in Simpson, ki sta mi pomagala po svojih najboljših močeh. Sicer pa sem govorila resnico, ko sem vam rekla, da odhajam drugam, kajti svet, v katerem vlada tema, je čisto drugačen, kot tisti, v katerem je vse svetlo.«

			»O, kako prav imate! Kako težko tisti, ki imajo zdrave oči, razumejo samoto, v kateri smo mi v temi! Imamo občutek, da drugi ljudje prihajajo iz nekega drugega sveta, v katerega se potem naglo vračajo. Z nami so stopili v stik le za nekaj hipov in sicer le po glasu in čustvu sočutja. Odhajajo in nas puščajo v temi večne noči.«

			»Da,« ga je dopolnila sestra Rosemary, »zato se kar bojite njihovega prihoda, kajti odhod potem dela mrak še globlji in samoto še težjo.«

			»Ste tudi vi občutili to? Odslej se ne bom več počutil tako osamljenega v kraljestvu teme. Samemu sebi bom dopovedoval: tvoja vdana prijateljica je bila tu, obiskala je ta mračni svet.«

			Pri teh besedah se je Garth nasmehnil kakor srečen otrok in Jane je začutila, kako je njeno srce napolnila materinska nežnost. Stala je nasproti Garthu in razširila je roki v kretnji pričakovanja in ljubezni. Tako stoječ v bleščeči sončni svetlobi je spregovorila:

			»Gospod Dalmain, marsikaj bi vam morala povedati, toda dovolite, da vam, preden začnem, razkrijem veliki nauk, ki sem se ga naučila v kraljestvu teme …«

			Zdrznila se je, kajti zavedla se je, da bi ganjenost, ki jo je prevzela, njenemu glasu vse preveč mogla dati prizvok »Rožnega venca«, zato je za hip utihnila, potem pa z glasom, ki ga je imela kot sestra Rosemary Gray, nadaljevala:

			»Gospod Dalmain, menim, da sem se pri tem svojem poskusu naučila tega: samota, ki je za osamljenega neznosna, bi lahko postala pravi raj za dvoje bitij, ki se ljubita. Če bi jaz ljubila človeka, ki je izgubil vid, bi bila srečna, da sem ohranila svojega in da bi moje oči lahko bile poslej tudi njegove, kadar bi jih potreboval, čutim celo, da bi bila svetloba kdaj prav nadležna, ker je on ne bi mogel deliti z menoj. Ko bi prišla noč, bi z mirnim srcem rekla: “Pogasiva luči, ne puščajva v sobo mesečine, ostaniva sama v tej sladki temi.”«

			Ko je Jane govorila, je Garth prebledel kot zid, brž nato pa mu je v namrščeni obraz udarila vsa kri. Kar vidno se je branil glasu, ki mu je govoril …

			Z desno roko je prijel za vrvico, ki ga je vodila k naslanjaču

			»Sestra Rosemary,« je spregovoril – in ob tem glasu so Janine roke padle kot mrtve – »tako dobri ste, ko mi zaupate svoje misli, ki so dozorele v vašem srcu, ko ste bili zaviti v temo. Upam pa, da človek, ki je tako srečen, da ima vaše srce, oziroma bo imel srečo, da ga osvoji, ne bo pod bremenom tako strašne bolezni. Bolje bo zanj, da živi v svetlobi, kot pa da preizkuša vašo plemenito potrpežljivost. Kaj pravite, ali se ne bi zdaj lotila pošte?«

			Zdaj je Jane z grozo uvidela, kaj je storila.

			Popolnoma je pozabila na sestro Rosemary, le njen glas je porabila za to, da bi v Garthu zbudila misel, kaj bi mu utegnila pomeniti Janina ljubezen.

			Pozabila je, da je pri tem razgovoru ona za Gartha edino sestra Rosemary in samo Rosemary, ki mu je nedavno izkazala veliko pozornost in vdanost s tem, ko se je prostovoljno podala v svet teme. In spoznala je, da je Garth povsem naravno te njene besede razumel tako, kot da mu sestra Rosemary izpoveduje svojo ljubezen.

			Čutila je, da je zašla v strašansko zagato in sklenila je, da napako čimprej popravi. Sedla je na svoje mesto na drugi strani mize ter dejala: »Menim, da mi je misel na moškega, o katerem ste vi ugibali, ko sem odšla na dopust, dala drznost, da govorim tako, kot sem vam govorila pravkar … Žal sva se s svojim prijateljem razšla … On sploh ne ve, da sem tu!«

			Garth se je spet vzravnal.

			»Oh, miss Gray,« je odvrnil živahno, »upam, da me ne boste imeli za predrznega in pretirano radovednega, toda že večkrat sem se spraševal, če ta srečni smrtnik kje obstaja?«

			»V tem trenutku ga zares ne moremo imeti za srečneža,« je odvrnila sestra Rosemary veselo. »Vsaj koliko zadeva njegove misli v zvezi z mano. Moje srce mu pripada do zadnjega vlakna, toda on tega noče verjeti. Med nama je, čisto po moji krivdi, prišlo do nekega nesporazuma, toda on mi noče dati priložnosti, da bi stvar spet poravnala.«

			»To je pa neumno od njega!« je dejal Garth. »Ali sta zaročena?«

			Sestra Rosemary je oklevala z odgovorom.

			»Ne, uradno ne, vendar je tako, kot bi bila. Niti on niti jaz ne bi mogla ene same misli pokloniti komu drugemu.«

			Garth je začutil, da se mu je težak kamen odvalil od srca. Že dalj časa ga je mučil občutek, da ni povsem pošten do nje. Sestra Rosemary mu je postala potrebna, več kot potrebna: brez nje sploh ni mogel več prestati. S svojimi sposobnostmi in svojo požrtvovalnostjo je v njegovem srcu dobila posebno mesto. Njuni stiki so bih prisrčni, neprestana družba pa več kot prijetna.

			Tedaj je to idealno ravnotežje porušil doktor Rob.

			Ko sta bila nekoč sama, je Garth doktorju zaupal, da je miss Gray potrebna njegovi sreči in da se boji, da je upraviteljica nekega dne ne pokliče nazaj v bolnico.

			»Bojim se, da ji ne bodo dovolili ostati pri enem in istem bolniku neomejen čas. Morda pa bi sir Deryck mogel izposlovati, da bi v tem primeru naredili izjemo?«

			»Pošljite k vragu to upraviteljico in pustite pri meni sira Derycka. Če jo hočete imeti pri sebi za vedno, si to osebico osvojite, oženite se z njo, dragi moj fantič, prepričan sem, da bo vašo ponudbo prejela!«

			Tako je zdravnik s svojimi debelo podkovanimi čevlji brezobzirno pohodil to tako občutljivo mesto. Garth se je trudil, da bi odpodil to misel, vendar mu ni uspelo.

			Začel je opažati, kako se sestra Rosemary vedno bolj trudi, da bi se počutil čimbolj udobno, kako ga kar zagrinja z neko ljubečo skrbjo. Večjo kot bi ji šlo po službeni dolžnosti.

			K temu jo torej žene nekaj nežnosti.

			Trdovratno je zavračal to misel, doktorja Roba je sam pri sebi imenoval bedaka, sebe pa domišljavca. Kljub temu si ni mogel kaj, da ob sestri Rosemary ne bi občutil, kako ga obdaja ozračje skrbne ljubezni.

			Končno je neko noč pretehtal vse možnosti. Zelo se je boril, da bi odpodil od sebe to skušnjavo. Konec koncev

			– čemu ne bi naredil tako, kot mu je svetoval zdravnik? Zakaj se ne bi oženil s to ljubko stvarco, ki je tako razumna in vdana? Tako bi jo za vedno obdržal ob sebi. Menda ga ne smatra tudi ona za otroka?

			Kaj pa ji more dati on? se je vprašal. O, lahko bi ji dal čudovit dom, bogastvo, vse udobnosti, ki si jih lahko srce poželi, in življenjskega tovariša, ki bi ji bil, se zdi, po volji …

			Tedaj je zli duh v njegovi notranjosti zašepetal: »Glas sestre Rosemary bo vedno Janin glas! Nikoli nisi videl obraza sestre Rosemary in nikoli ga ne boš! Ta glas lahko torej še naprej pripisuješ njej, ki jo obožuješ. Lahko se oženiš s Rosemary, še naprej pa ljubiš Jane!«

			Garth je v grozi kriknil: »Pojdi od mene, satan!«

			Tako je zmagal tudi v tej bitki.

			Mučila pa ga je misel, da je po njegovi krivdi prišla Ob notranji mir sestra Rosemary, zato je bilo zanj pravo olajšanje, ko je zvedel, da ima zaročenca, s katerim je povezana, dasi je bil zaradi tega naskrivaj ljubosumen. Zdaj pa je zvedel, da je zaradi te ljubezni nesrečna, kakor je nesrečen on sam zaradi ljubezni do Jane. Sklenil je torej, da bo enkrat za vselej naredil konec nesporazuma in da se bo o tem popolnoma odkrito pogovoril s sestro Rosemary.

			»Miss Gray,« ji je dejal in se obrnil k njej z mladostnim nasmehom, ki je bil očaral že mnogo ženskih src, »zelo sem počaščen, da imate do mene tako zaupanje, čeprav moram priznati, da sem noro ljubosumen na človeka, ki si lasti vaše srce, sem vseeno vesel, da ta človek obstaja. Rad bi vam povedal nekaj, kar bo zanimalo oba, draga prijateljica. Preden pa storim to, vas prosim, da položite svojo roko v mojo, da tako skleneva resnično prijateljstvo. Bili ste v pokrajini teme, zato veste, kaj pomeni slepemu stisk roke.«

			Garth je stegnil svojo roko prek mize in vse bitje je razodevalo neko mučno duševno napetost.

			 »Tega žal ne morem storiti, gospod Dalmain,« je odvrnila sestra Rosemary in glas ji je drhtel. »Opekla sem se po roki. Oh, nič resnejšega, nikar ne delajte tako zaskrbljenega obraza! Čisto navadna vžigalica. Da, ko sem bila ‘slepa’ … Zdaj pa mi vseeno povejte, kar zanima naju oba.«

			Garth je potegnil roko nazaj in si jo položil na koleno.

			Naslonil se je nazaj, njegov obraz pa je bil še vedno napet. Iz njegovih potez je odsevala tako čista duša, vzvišena nad strastmi, da so se Jane, ki ga je opazovala, napolnile oči s solzami.

			Razumela je, kaj sta v Garthu napravila trpljenje in ljubezen.

			Ne da bi se obrnil k njej, jo je s tihim glasom vprašal: »Povejte, ali ga imate zelo radi?«

			Janine oči se niso mogle ločiti od ljubljenega obraza. V glasu sestre Rosemary je odmevalo Janino vznemirjeno srce, ko je odgovorila: »On mi pomeni vse na svetu!«

			»Pa vas tudi on ljubi tako, kot zaslužite, da bi bili ljubljeni?«

			Jane se je sklonila ter se z ustnicami dotaknila mesta, kjer je malo poprej počivala Garthova desnica, potem pa je sestra Rosemary odgovorila: »Ljubil me je zelo. Bolj kot sem zaslužila.«

			»Zakaj pravite: ‘Ljubil me je’, v preteklem času? Mar ne bi bilo pravilneje reči: “Ljubi me?”«

			»Žal ne,« je odvrnila sestra Rosemary z glasom, ki se je trgal iz nje. »Bojim se, da sem s svojim nezaupanjem in s svojo zmoto zapravila njegovo ljubezen.«

			»To je izključeno!« je dejal Garth. »Prava ljubezen nikoli ne odpove. Nekaj časa se lahko zdi mrtva, morda celo pokopana, toda vedno napoči velikonočno jutro, ko vstane k novemu življenju. Ali vaš prijatelj ve, da svojo zmoto spoznavate?«

			To vprašanje je Garth postavil na moč nežno.

			»Ne,« je odgovorila sestra Rosemarv, »kajti on mi ne da možnosti, da bi mu dokazala, kako oba muči s svojim gledanjem na moje obnašanje.«

			»Ubogi otrok,« je rekel Garth sočutno. »Tudi moja lastna izkušnja je bila grenka, zato lahko čutim s tistimi, ki trpe zaradi nesrečne ljubezni. Poslušajte moj nasvet, miss Gray. Napišite svojemu prijatelju priznanje in ne prikrivajte mu prav ničesar. Pojasnite mu, kaj se je zgodilo. Vsak moški, ki ljubi, bo verjel in sprejel bo vašo razlago, celo srečen bo, da bo lahko storil to. Upam le, da ne bo priletel sem kot veter in vas odnesel!«

			Jane se je v solzah nasmehnila.

			»Če bi me poklical, bi pač morala oditi, gospod Dalmain,« je pripomnila sestra Rosemary.

			»Oh, kako se bojim dneva, ko boste prišli in mi rekli: ‘Odpotovati moram’! Veste, da sem večkrat pomislil na to … Toliko ste storili zame in v mojem življenju imate važno mesto … Večkrat sem na to pomislil, danes pa vam odkrito priznam, da bi se oprijel tudi skrajne možnosti, da bi vas za vedno obdržal pri sebi. Tako vredni ste vsega tega, kar moški lahko da, vse ljubezni, ‘ki jo lahko daruje. Toda prav zaradi tega bi vam rad povedal, kaj me je zadržalo, da tega koraka nisem storil. V srcu namreč nosim ljubljeno sliko. Vse druge podobe v mojem spominu sčasoma bledijo. -Slep kot sem, se le s težavo spominjam tolikih lepih obrazov, ki jih je moj čopič upodabljal na platno, vsi ti obrazi se med seboj mešajo in postajajo vedno bolj nejasni. Oboževana podoba pa, hvala Bogu, postaja toliko svetlejša, kolikor temnejši postaja mrak moje noči. Spremlja me vse življenje, ob smrti pa bom spet videl obraz žene, ki jo ljubim. Ko ste govorili o človeku, ki vam je drag, ste rekli ‘ljubil me je’, ker da niste gotovi, kakšna so njegova čustva do vas. Ko jaz govorim o svoji ljubi, ne morem reči niti ‘ljubila me je’ in niti ‘ljubi me’, kajti ona me nikdar ni ljubila. Jaz pa ljubim samo njo in sicer tako silno, da nobena druga ženska nima ničesar, kar bi bilo vredno, da bi sprejel, če bi me samoljubje privedlo do tega, da bi zaprosil za roko kakšno drugo žensko, bi se hudo pregrešil zoper njo. Njeno obličje, ki ga ne bi mogel videti, mi ne bi pomenilo nič, ker bi mi v temi sijalo obličje prve in edine. Draga prijateljica, če kdaj kaj molite zame, molite za to, da nikdar ne bi zagrešil te podlosti, da bi ponudil poroko kakšni ženi, kajti lahko bi se z njo poročil le na zunaj …«

			»Kaj pa je s tisto, ki bi lahko imela vse? Kje je?« je vprašala sestra Rosemary.

			»Zavrnila je vse!« je odvrnil Garth. »Predstavljajte si, kaj pomeni, če vas ona, ki jo ljubite, smatra za nevrednega svoje ljubezni!«

			Garth je zastokal in spustil svoj obraz med dlani.

			V knjižnici je spet zavladala popolna tišina.

			Čez nekaj časa je Garth, ne da bi dvignil glavo nadaljeval: »Zdaj čutim tisto, kar sem pripovedoval Brandu! Nikdar tega še nisem čutil tako močno – razen tisti dan, ko sem bil sam! Oh, miss Gray, poglejte dobro po sobi in povejte mi, če vidite kaj! Ne morem verjeti, da sva sama! Tega nikdar ne bom verjel! Varajo me, ker sem slep … In vendar … ne, ne motim se, čutim navzočnost žene, ki jo ljubim! Njene oči počivajo na meni polne bolečine in sočutja. Njena bolečina spričo moje nesreče je tako velika, da me obdaja skoraj isto, kakor v sanjah, ko sem sanjal, da me bo obdajala njena ljubezen … O Bog, blizu mene je, jaz pa nočem, da bi bila tu blizu! Rad bi videl, da bi bilo med nama tisoč milj … O Bog, o Bog, ali se mi začenja mračiti um? Miss Gray, vi mi ne boste lagali. Nobeno prigovarjanje, nobena obzirnost naj vas ne nagneta k temu, da bi me v tem prevarali! Poglejte okrog sebe, rotim vas, in v božjem imenu mi povejte: ali sva sama? In če nisva, kdo je v sobi razen vas in mene?«

			Jane je še vedno sedela s prekrižanimi rokami in ni spustila zaljubljenega pogleda z Garthove glave. Ko je izrekel željo, da bi bila tisoč milj proč od njega, si je obraz zakrila z rokami. Bila je tako blizu Gartha, da bi s stegnjenimi rokami lahko prijel njene težke kite …

			Garth se ni zganil in Jane je spustila roke z obraza.

			Po Garthovi prošnji je precej časa vladal molk, potem pa je Jane rekla: »Nikogar ni v sobi, gospod Dalmain, razen vas in mene!«





Naloga


			SEDEMINDVAJSETO POGLAVJE

			»Torej vam je tale sprehod z avtom koristil, miss Gray?« je vprašal Garth.

			Prvikrat sta šla skupaj z Garthom in prvikrat sta skupaj pila čaj v knjižnici. Tisti njen konec tedna v mraku je že rodil prve sadove. Sklonila se je in lepo položila skodelico tako, da jo je Garth lahko dosegel z roko.

			»Odslej vedno jejte skupaj z menoj,« mu je rekla s tako pomirjujočim glasom, da se mu je zdelo, kot da bi ga pobožala. »Na ta način pri jedi ne boste imeli nobenih neprijetnosti. Ali si ne upate zanesti se na moje oči?«

			Garth se je veselo zasmejal in hvaležno odgovoril: »V vsaki stvari se bom zanesel na vaše oči. Prav zdaj bi rad tem očem zaupal nalogo, ki je ne bi zaupal nobenim drugim očem. Ali se je mrak že začel spuščati, miss Gray?«

			Sestra Rosemary je pogledala skozi okno in potem na svojo uro.

			»Čaj sva popila nekoliko bolj zgodaj, ker sva s sprehoda prišla lačna. Ura še niti pet ni, zunaj je še svetlo, kajti sonce zaide šele ob pol osmih.«

			»Se pravi, da je svetlobe več kot dovolj!« je vzkliknil Garth. »Ste že popili čaj, miss Gray? Ob tem času sonce sije v zahodno okno mojega ateljeja. Saj veste, kje je, ker ste že bih tam gor, ko ste šli po študijo za portret lady Brandove. Gotovo ste takrat v nekem kotu opazili zložena platna. Nekaj je še nedotaknjenih, nekaj pa sem jih rabil za neke študije. Med temi boste našli dve, ki bi jih rad vzel, da jih uničim. Ondan sem prosil Simpsona, naj me odvede gor. Rekel sem mu, naj me pusti samega in s tipanjem sem poskusil najti ti dve platni, a sem se kmalu čutil čisto izgubljenega med tolikimi platni. Nisem maral prositi Simpsona, naj mi pomaga, ker bi ga vsebina tistih slik utegnila vznemiriti in mu dala povod za kakšne govorice. Tudi na sira Derycka nisem mogel računati, ker bi takoj prepoznal osebo, ki je na teh dveh portretih upodobljena. Ko sem ju slikal, si nisem mislil, da bi jih kdaj gledale kakšne druge oči razen mojih. Moja draga in zvesta tajnica, vi ste edina oseba, h kateri se lahko zatečem. Ali ste voljni narediti to, kar prosim? Boste to naredili takoj?«

			Sestra Rosemary je že odmaknila stol. »Veste, da bom storila, gospod Dalmain, saj sem tu, da vam ustrežem in sicer tako, kot želite.«

			Garth je izvlekel iz žepa telovnika ključ in ga položil na mizo.

			»Mislim, da sta platni, o katerih sem govoril, v najbolj oddaljenem kotu za neko japonsko steno. Platni sta precej veliki, če se vam bosta zdeli pretežki, ju zložite tako, da bosta gledali eno proti drugemu ter pozvonite Simpsonu. Nikar pa ga ne puščajte samega s slikami!«

			Sestra Rosemary je vzela ključ, stopila do klavirja in odprla pokrov.

			»Razvedrite se z glasbo, ko bom jaz tam zgoraj, gospod Dalmain. Še prej pa mi nekaj povejte: dobro veste, da me vaša dela zanimajo; ali mi dovolite, da omenjeni platni, ko ju najdem, vsaj bežno pogledam? Ali bi se ju smela po mili volji nagledati v svetlobi ateljeja? Lahko se zanesete name, da bom naredila tako, kot boste rekli.«

			Umetnik v Garthu si ni mogel kaj, da ne bi ustregel želji, da kdo pohvali njegovo delo.

			»Lahko ju občudujete kolikor želite, če vas to veseli, miss Gray. Ničesar lepšega nisem ustvaril, čeprav sem oba portreta slikal na pamet. To slikanje po spominu je, bolje je bilo, moj konjiček, da tako rečem.«

			»Kako bom prepoznala sliki?« je vprašala sestra Rosemary, ko je krenila proti vratom. Tam se je ustavila in čakala.

			Garthov glas, ki je prišel do njenih ušes, je zvenel kot pesem.

			»Žena in mož, sama v drevoredu. Ozadje je samo nakazano. Ona je v večerni obleki iz temnega blaga, okoli vratu ima čipke. Tej sliki sem dal ime Soproga.«

			»Razumem.«

			»Na drugi sliki je ista žena z istim okrasom, moža pa na njej ni … Kaj bi ga slikal, ko pa je zanjo vedno navzoč, naj ga je videti ali ne. Žena v naročju drži …«

			Klavir je utihnil in oba je zagrabila grobna tišina.

			» … majhno dete, zato slika nosi ime Mati …«

			Spet se je oglasila rahla in nežna glasba, za sestro Rosemary pa so se zaprla vrata. Jane je šla po stopnicah v atelje, vstopila je in si ogledala prostor.

			Vsaka malenkost je zgovorno pričala o Garthu: skladnost zaves, urejenost malega prostora, prijetna udobnost umetniško opremljenih kotičkov.

			Na enem izmed stojal je bila nedokončana slika. Ob njej je videla paleto in čopiče, ki so ležali tako, kot jih je Garth pustil tistega usodnega jutra pred tremi meseci.

			Jane se je zdrznila. Spomnila se je, da nekako hote odlaga preizkušnjo, ki jo mora prestati. Za rumeno platneno steno je našla cel kup platen, -ki so bila kar nametana brez reda. Videlo se je, da jih je razmetala roka slepega človeka, ki se je nato brez uspeha trudila, da bi jih spravila nazaj v red. Z ljubeznijo in s spoštovanjem je Jane pobrala platna, ki so bila padla na tla, in jih skrbno zložila k zidu. Platni, ki ju je iskala, nista bili tu. Vzravnala se je in s pogledom obšla atelje. V oddaljenem kotu je opazila platna, ki jih je napol zakrivala japonska stena. Šla je tja in prav kmalu je našla tisti dve sliki. Takoj ju je prepoznala. Urno ju je odnesla k oknu na zahodni strani, kjer je bila svetloba močnejša.



			Nato je sedla, da bi se ju do sitega nagledala.

			V liku mlade žene je njeno pozornost vzbudila najprej plemenitost, ki je izžarevala iz njene postave, s ponosnega obraza, iz dostojanstva njenega bitja. Drugi vtis, ki ga je nanjo naredila slika, je bil vtis moči – moči obstajanja, delovanja, vztrajnosti. Potem šele se je njen pogled ustavil na obrazu in tu začuden obstal. Na obrazu je umetnina izražala tretjo misel – ljubezen, najbolj čisto in najbolj vzvišeno in tako idealno, a hkrati tako pristno človeško. Vse to je bilo mogoče brati na tem obrazu, ki ni bil tak, da bi mu lahko brez pridržkov rekli lep. Toda bolj ko ga je gledala, bolj privlačen je postajal, njegove nepopolnosti so vse bolj izginjale, vedno bolj si se moral čuditi njegovi vzvišenosti in plemeniti preprostosti. Ko si ga tako gledal, če si za trenutek pogled odmaknil z njega, se je potem, ko si ga znova pogledal, dogajal čudež: z obraza je odsevala neka skrivnostna svetloba, ki je blestela posebej v mirnih sivih očeh. Sploh ni bilo mogoče odtrgati očesa s tega obraza, ožarjenaga z ljubeznijo, ustnice pa so same od sebe šepetale edino ime, ki ga je bilo mogoče dati tej sliki – Soproga.

			Jane niti za trenutek ni podvomila, da je na sliki ona, toda, moj Bog, kako je bila ta slika drugačna od tiste, ki se ji je kazala v ogledalu! Bolj kot lastne poteze je na tej sliki brala čustva, ki so porodila v njenem srcu, ko je ljubljena glava moža s kostanjevimi lasmi, ki je bil tudi upodobljen na sliki, slonela na njenih prsih.

			Kot v nekem odporu je ponavljala sama pri sebi: »Da … čutila sem tako, morala sem biti taka …«

			Potem je padla pred sliko na kolena.

			»O moj Bog, če me je zares videl takšno, mu pomagaj, da razume; pomagaj mu, da mi odpusti!«

			Čez nekaj časa se je Janino oko ustavilo na drugi sliki. Ista žena v enaki drži, le v naročju je držala majhno dete, ki je svojo rjavo glavico naslonilo na materine prsi, žena pa je svoj obraz sklonila k malčku in se mu smehljala. Vse na sliki je izražalo veličino materinske ljubezni. Obraz je kazal enake nepopolnosti kot na prvi sliki, toda tudi tu ga je ljubezen popolnoma poveličala. Žena je izpolnila svoje poslanstvo, zato je nasmeh na njenih ustnicah izražal neizrekljivo radost … Iz Janinih oči so privrele solze.

			»Oh, ljubljeni,« je zašepetala, »odpusti mi. Zmotila sem se. Priznala bom svojo krivdo in ti z božjo pomočjo vse razložila. Toda, ljubi moj, ali mi boš odpustil?«

			Potem je našla toliko moči, da je vstala.

			Stopila je k oknu in tam obstala. Dvignila je roke in opazovala razkošje sončnega zahoda. Nebo na obzorju je bilo oblito z zlatom in pretkano s škrlatom, če pa si dvignil pogled, si zagledali temno modrino, brez dna in brez konca.

			Janine oči so se ustavile na tej modrini, na ustnicah pa ji je zaigral smehljaj srečnega pričakovanja.

			Zaprla je okno, vzela tisti dve sliki in odšla previdno dol.





Dva portreta


			OSEMINDVAJSETO POGLAVJE

			»Dolgo časa ste se zamotili, miss Gray. Hotel sem že poslati Simpsona, naj pogleda, da se vam ni kaj zgodilo.«

			»Sreča, da tega niste storili, gospod Dalmain, ker bi me Simpson našel jokajoče na tleh. Bilo bi mi zelo nerodno, če bi mi moral pomagati.«

			Garth se je zdrznil. Umetnikovo uho je v glasu sestre Rosemary začutilo razumevanje svojega dela.

			»Jokali ste?« je vprašal. »Zakaj?«

			»Ker sem bila vsa prevzeta. Ti sliki sta čudoviti, človeka ganejo v dušo. Posrečilo se vam je, da ste grdo ženo naredili lepo.«

			Garth je skočil pokonci in obrnil svoj zardeli obraz k sestri Rosemary.

			»Kaj pravite? Kakšno ženo?« je zaklical,

			»Grdo ženo,« je ponovila sestra Rosemary mirno. »Tega se dobro zavedate, da je bil vaš model grd. In zato je to, kar ste napravili, pravi čudež. Z dostojanstvom soproge ste ženo tako olepšali, s ponosom materinstva jo tako spremenili, da vedno bolj izgubljaš občutek njene nepopolnosti, ko jo gledaš. Vidiš jo, kako ljubi in kako je ljubljena in to preprosto dejstvo jo dela lepo. To je zmagoslavje umetnosti!«

			Garth je spet sedel in položil sklenjeni roki na kolena.

			»To je zmagoslavje resnice. Naslikal sem tisto, kar sem videl.«

			»Naslikali ste njeno dušo,« je rekla sestra Rosemary, »njena duša pa je obsijala njen obraz.«

			»Videl sem njeno dušo,« je zašepetal komaj slišno Garth, »in to videnje je bilo tako silovito, da še zdaj razsvetljuje mojo temo.«

			Nastal je vznemirjujoč molk.

			Zunaj je začel na zemljo legati mrak.

			Zdaj je sestra Rosemary spregovorila čisto tiho: »Gospod Dalmain, nekaj vas bi rada prosila … Lepo vas prosim, ne uničujte teh dveh slik!«

			Garth je dvignil glavo. »Moram ju uničiti! Ne morem se izpostavljati nevarnosti, da bi ju videl kdo, ki bi prepoznal to … to gospo, ki sem jo naslikal …«

			»Vseeno pa ju mora nekdo brezpogojno videti, preden bodo uničene.«

			»In kdo je to?«

			»Ona, ki vam je bila za model!« je odvrnila sestra Rosemary pogumno.

			»Ne,« je odsekal Garth, »ona ju nikdar ne bo videla!« »Mora ju videti!«

			V glasu, s katerim je sestra tako odločno vztrajala, je bil neki prizvok, ki je Gartha zadel v živo. »Zakaj pa?« je vprašal.

			»Povedala vam bom zakaj: žena, ki se zaveda, da je grda, bo lahko spoznala, da je kljub temu lepa v očeh tistega, ki jo ljubi.«

			Dolgo časa se Garth ni ganil. Potem je ponovil za njo kot bi jo spraševal. »Žena, ki ve, da je grda?«

			V njegovem glasu je bilo začudenje.

			To je sestri Rosemary vlilo novega poguma in nadaljevala je: »Mar vi resnično mislite, da je ogledalo njej sami pokazalo njen obraz, tako kot site ga prikazali vi? Lahko ste prepričani, da se ona nikoli ne vidi v tako poduhovlje-nem liku soproge in matere … Ah je sploh soproga?«

			Garth se je obotavljal z odgovorom, potem pa rekel: »Je.«

			»Je tudi mati?«

			»Ni, naslikal sem, kar bi lahko bila.« »Če bi namreč …«

			»Če bi prišlo do tega,« je dejal na kratko Garth.

			Sestra Rosemarv je razumela grajo.

			»Dragi gospod Dalmain,« je rekla ponižno, »priznam, da se vam moram zdeti strašansko prevzetna spričo vseh teh vprašanj in nasvetov, toda vsega tega sta krivi sliki, ki sta name napravili tako silen vtis … In resnično sta prekrasni!«

			»Oh, miss Gray,« je vzkliknil nekoliko samovšečno Garth, »veste, da sem že skoraj pozabil, kakšni sta. Ste ju prinesli dol? Prav. Položite ju predse in mi ju opišite.«

			Jane je vstala in stopila k oknu. Odprla ga je in globoko zajela sveži zrak, obenem pa proti nebu poslala gorečo prošnjo, da bi se znala v tej važni uri dobro obvladati. Garthovi sliki sta jo resnično prevzeli, zdaj je morala ona prepričati Gartha o njuni lepoti in morala ju bo znati dobro opisati. Morala ga bo prepričati o tisti ljubezni, s katero ju je slikal.

			Potem je sestra Rosemary spet sedla in slepemu umetniku povedala vse, kar je videla in čutila v ateljeju. V Garthu se je prebudila vsa ljubezen do Jane, ki se mu je zdela povsem brezupna: imel je občutek, da je bila Jane tisti večer že njegova in ga ne bi bila zavrnila, če bi bil bolj vztrajen. V teh trenutkih rajske sreče ni bilo časa za hladno razmišljanje … Izgubil jo je! Zakaj? Oh, zakaj? Ali je mogoče, da jo je izgubil zaradi nekega razloga, ki mu ga je zamolčala?

			Glas sestre Rosemarv je opisoval sliki do podrobnosti. Nazadnje je rekla: »Všeč mi je misel, da je cvetje na prvi sliki v popju, na drugi pa že povsem razcveteno.«

			Garth se je zbral in se nasmehnil: »Res, pohvaliti vas moram, da ste opazili to podrobnost. Prav, slik ne bova uničila takoj zdaj. Ko sva jih našla, se nikamor ne mudi. Prosim vas, bodite tako dobri, poiščite nekaj pol papirja in zavijte sliki, napišite na zavoj NE ODPIRAJ ter recite stari Margery, naj ju odnese nazaj v atelje. Tako ju bom sam brez težave našel, kadar se mi bo zahotelo.«

			»To mi je zelo ljubo,« je odvrnila sestra Rosemarv. »Morda bo tista grda žena …«

			»Ne prenesem, da o njej govorite talko!« je vzkliknil Garth ognjevito. »Ne vem, kaj je sama mislila o svojem obrazu in ne vem, kakšen vtis bi naredila na vas, lahko vam povem samo to: njen obraz je edina stvar, ki zdaj sije v moji temi. Vse lepotice, ki sem jih slikal in jih občudoval, izginjajo iz mojega spomina, samo njen obraz ostaja: ves miren, veder, nežen in lep. Vedno je pred menoj in boli me, če kdo, ki je videl samo sliko tega obraza, ki so jo naredile moje roke, sodi, da je grd …«

			»Oprostite,« je rekla skesano sestra Rosemary. »Nisem vas hotela žaliti, gospod Dalmain. Ali vam smem zaupati sklep, ki sem ga naredila, ko sem v vašem ateljeju opazovala ti dve sliki? Prisilila bom svoj napuh, da se poniža, iskreno in skesano bom pisala svojemu prijatelju. Mislite, da me bo razumel? Ali mi bo odpustil?«

			Garth se je nasmehnil. Skušal si je predstavljati lepi obrazek sestre Rosemary in dejal je: »Vaš prijatelj bi moral biti popolnoma brez srca, če vam ne bi odpustil!«





Prijeten večer


			DEVETINDVAJSETO POGLAVJE

			Tisti večer sta prvikrat skupaj jedla pri okrogli mizi. Ta večerja je bila pravi in popolni uspeh; vse male zvijače sestre Rosemary so se na Garthovo veliko zadovoljstvo popolnoma obnesle. Napetost, ki je vladala popoldne, se je prelila v sproščeno veselje.

			Jane je spretno postavila nekaj vprašanj, da je Gartha pripravila do tega, da je začel pripovedovati anekdote o vojvodinji in njenih priljubljenih živalih. Ob overdenskih dogodivščinah je večkrat omenjal ime Jane Champion in oba sta v tem resnično uživala. Ko je odkrivala, kako častno mesto ima v srcu Gartha Dalmaina, je Jane začutila globoko ganjenost. Dobivala je vtis, da ji pač ne bo pretežko spet zavzeti prvo mesto v tem srcu, ko bodo padle pregraje nesporazuma.

			Po obedu je mladi mož dolgo časa sedel pri klavirju in napolnil sobo s prijetno glasbo. Enkrat ali dvakrat je preigral tudi uvodne akorde ‘Rožnega venca’, pa je naglo skočil na druge motive. Zdelo se je, kot da ga ta melodija tlači kot neka mora, ki jo je treba čimprej odgnati.

			Ko je vstal od klavirja in se ob rdeči vrvici vrnil na svoj naslanjač, je sestra Rosemary proseče dejala: »Gospod Dalmain, ali bi mogli dovoliti, da ob koncu tedna za nekaj dni odpotujem?«

			»Oh zakaj? Kam hočete? Za koliko časa? Dobro vem, da bi po vseh teh dokazih vaše požrtvovalnosti moral reči: “Vsekakor smete! To se razume samo po sebi!” toda tega prav res na noben način ne morem reči. Še v sanjah si namreč ne morete predstavljati, kako pusto se mi je zdelo življenje brez vas med tistim vašim vikendom! čeprav je bil ob meni Brand, se mi je zdelo, da vas ni cel mesec! Vsekakor je tudi vaša krivda … da ste mi postali tako potrebni …«

			Sestra Rosemary se je nasmehnila.

			»Mislim, da ne bi bila odsotna prav dolgo. Vrnila bi se kmalu, če seveda želite, da se sploh vrnem. Drevi bom napisala pismo, o katerem sem vam pripovedovala, jutri pa ga bom odposlala. Zdi se mi potrebno, da pismo spremljam od blizu, torej moram biti pri mojem prijatelju, ko bo prejel moje pismo ali vsaj kmalu potem. Upam namreč, da si bo zaželel moje navzočnosti, ko bo prebral mojo obrazložitev. Danes je ponedeljek – ali smem odpotovati v četrtek?«

			Ubogi Garth je bil videti do kraja pobit.

			»Mar imajo vse bolničarke navado, da hodijo opazovat, kako so njihovi ljubljeni sprejeli njihova pisma?« je vprašal z nekim prijateljskim posmehom.

			»Ne, gospod, bolničarke sploh nimajo te navade; gre le za izjemen primer,« je dejala sestra Rosemary resno.

			»Brzojavil bom Brandu.«

			»Poslal vam bo sposobnejšo sestro, na katero se boste lahko trdno zanesli.«

			»O ti hudobno ženšče!« ji je požugal Garth. »Ko bi bila tu miss Champion, bi vas pošteno premikastila! Čisto natanko veste, da ste nezamenljivi!«

			»Predobri ste, da me tako sodite,« je z velikim spoštovanjem govorila sestra Rosemary in takoj pristavila: »Ali ima miss Champion navado mikastiti ljudi?«

			»Da, če ji kdo gre na živce, pravi, da bi ga najraje premikastila.«

			»Pa je miss Champion tudi tako močna, da bi to grožnjo lahko uresničila?«

			»Vsekakor bi to lahko naredila, če bi le hotela, toda tega nikdar ne bo storila, ker je je sama dobrota in odpuščanje.«

			Sestra Rosemary se je nekoliko nervozno nasmehnila.

			»Na, prišel je Simpson, da vas spravi v posteljo. Večer je prav hitro minil. Torej sva dogovorjena? V četrtek lahko odpotujem?«

			»Brez moči sem in nad vami nimam oblasti, da bi vam rekel ne. Toda denimo, da se vi ne vrnete? Kaj potem?«

			»Brzojavili boste doktorju Brandu, mar ne?«

			»Res se mi zdi, da bi me radi zapustili,« je očitajoče dejal Garth.

			Sestra Rosemary se je še enkrat nasmehnila in se umaknila Garthovim iztegnjenim rokam.

			Ko je ta večer zaprla poštno vrečo in jo izročila Simpsonu, je vanjo dala še dve pismi: eno je nosilo naslov Georgine, vojvodinja meldrunska, Portland Place, drugo pa sir Deryck Brand, Wimpole Street. Na obe pismi je pripisala: »Če naslovljenca slučajno ni doma, pošljite takoj za njim.«





Nekaj se bo zgodilo


			TRIDESETO POGLAVJE

			Torek je minil ne da bi se zgodilo kaj posebnega. Vsaj na zunaj ne.

			Sestra Rosemary je na Garthovem obrazu opazila sledove utrujenosti, ki so izdajali, da je žalost slepemu možu vzela spanec. Naredila se je, kot da ničesar ne vidi.

			Tisto jutro sta zanjo prišla dva telegrama. Prvega ji je Simpson izročil, ko je Garthu brala neki članek iz Timesa. Že na vratih je Simpson dejal: »Telegram za vas, miss!«

			Sestra Rosemary je vzela list, se Garthu opravičila, ker je prekinila branje, ter je odprla telegram.

			Bil je od vojvodinje in glasil se je:

			»Zelo nerada, kot sami dobro veste, že nocoj po vaši želji zapuščam Easton. Pričakujem nadaljnjih navodil v hotelu Palace, Aberdeen. Z vami ima človek same sitnosti.«

			Sestra Rosemary se je nasmehnila in vtaknila list v žep, potem pa dejala Simpsonu: »Ni treba odgovora, hvala.«

			»Upam, da ni nič slabega?« je vprašal Garth.

			»Nikakor ne,« je odvrnila Rosemary, »toda moj odhod v četrtek postaja neizbežen. Ta telegram mi pošilja moja stara teta, ki potuje v mesto mojega prijatelja. Tja moram priti na vsak način pred njo, sicer bodo nastali zapleti brez konca in kraja.«

			»Prepričan sem, da vas vaš dragi ne bo več pustil oditi, ko se vrnete k njemu,« je dejal Garth potrto.

			»Ste prepričani, da bo tako?« je odvrnila sestra Rosemary smehljaje.

			Takoj je nadaljevala z branjem.

			Drugi telegram je prišel po kosilu. Garth je sedel za klavirjem in igral Beethovnovo žalno koračnico. Po sobi so odmevali močni akordi. Ko se je na vratih prikazal Simpson, je sestra Rosemary položila prst na usta ter neslišno, a odločno stopila tja in vzela telegram. Vrnila se je na svoje mesto in počakala, da je utihnil zadnji akord glasbe. Tedaj je odprla rumeno ovojnico in prav v tem hipu se je zgodilo nekaj čudnega – Garth je začel igrati »Rožni venec«!

			Ko je prebiral tipke, je sestra Rosemary prebrala telegram. Bil je od doktorja Branda in je imel sledečo vsebino:

			»Posebno dovoljenje lahko dobiti. Flower in jaz prideva, kadar boste želeli. Brzojavite ponovno. Deryck.«

			‘Rožni venec’ na klavirju je utihnil …

			»Kaj pa naj sedaj zaigram?« se je oglasil Garth.

			»Pridi, Sveti Duh!« je odvrnila sestra Rosemary in sklonila glavo.

			* * *

			Prišla je sreda, prvi dan maja. Prekrasen dan.

			Garth je bil v drevoredu že pred zajtrkom. Ko je šel mimo oken, ga je Jane slišala peti. Sklonila se je skozi okno. O, kako rada bi mu zaklicala: »Dobro jutro, dragi! Naj bo danes Bog s teboj!«

			Kaj ji bo prinesel ta dan?

			Danes mora njen načrt ali doživeti dokončni uspeh ali pa za vedno propasti. Kaj bo storil Garth?

			Tako mlad je še, tako vedre narave, občutljiv kot pravi umetnik, kljub svoji nesreči poln domišljije …

			Kadar gre za njegov moški ponos, zna biti neizprosen, trd, sam izbira in sam se odloča in ne podlega vplivom drugih. V tej stvari je trd in neupogljiv.

			Ko je tako stala pri oknu, Jane ni mogla vedeti, ali se bo nocoj vsa potrta in uničena vračala v London, ali pa bo za vedno v objemu Garthove ljubezni.

			Sestra Rosemary je šla k zajtrku.

			Pojoč predse je skozi steklena vrata na terasi stopil Garth.

			Videti je bil razigran, popolnoma brezskrben.

			V topli gredi je odbral dve vrtnici, eno še v popku, drugo že razcvetelo. Popek si je bil zataknil v gumbnico, cvet pa je držal v roki.

			»Dobro jutro, miss Gray!« je vzkliknil. »Čudovito jutro je, obeta se nam krasen majski dan. Vstal sem zgodaj kot škrjanček, ubogi Simpson je moral ubogati moj zvonček že ob petih, toda prav res nisem več vzdržal v postelji. Zbudil sem se z občutkom: danes se bo nekaj zgodilo! Ko sem bil še majhen in sem imel podobne občutke, mi je Margery navadno rekla: “Hitro vstanite, master Garth, da se zgodi čimprej, kar se ima zgoditi!”«

			Simpson je odvedel gospodarja na njegovo mesto k mizi, odkril zajtrk in odšel. Brž ko je zaprl vrata za seboj, se je Garth sklonil čez mizo in, ne da bi se zmotil za centimeter, položil vrtnico ob krožnik sestre Rosemary.

			»Roža za Rožamarijo,« je rekel. »Pripnite si jo, če se vam zdi, da on ne bi imel nič proti. Premišljeval sem o vašem fantu in o vaši teti. Želel bi, da oba povabite semkaj, namesto da bi vi v četrtek odpotovali. Jaz se bom pogovarjal z vašo teto, ko boste vi svojemu prijatelju razlagali svojo zgodbo. Ko se bo vse uredilo v vaše zadovoljstvo, bomo oba pospremili domov. Oh, sestra Rosemary, prosim, povabite ju sem in ne hodite proč …«

			»Gospod Dalmain,« je dejala sestra Rosemary in mu podala skodelico, »to majsko jutro vam je udarilo v glavo. Poklicala bom staro Margery, ki gotovo pozna te znake pri vas.«

			»Ni krivo to lepo majsko jutro, verjemite mi, da ni!« je odvrnil Garth in skrivnostno nadaljeval: »Sestra Rosemary, nekaj se bo zgodilo! Kadar čutim tako, se vedno kaj zgodi. O tem bi vam lahko pripovedoval cele štorije … Vse skupaj se vam zdi smešno, kajneda?«

			»Nikakor ne!« je vljudno odvrnila sestra Rosemary. »Želela bi le, da zdaj pozajtrkujete, kajti pošta bo vsak čas tu.«

			»Naj se gre solit še pošta!« je vzkliknil Garth. »Danes si vzemiva praznik, saj je vendar prvi maj!« Pri teh besedah se je zasmejal.

			»Nikar se preveč ne čudite mojemu obnašanju, kajti niste me še nikoli videli na tak dan … na dan, ko se ima nekaj zgoditi!«

			Sestri Rosemary ni ostalo drugega, kot da je nehala z opominjanjem.

			Ko je po zajtrku prispela pošta, Garth sploh ni dal odgovora na njeno vprašanje, če bosta pregledala pisma, ampak je preprosto sedel za klavir ter začel prepevati pesmice, ki so donele kot srebrni zvončki.

			Tedaj so se odprla vrata in v sobo je stopila stara Margery praznično oblečena. Stopila je naravnost h klavirju in nežno položila roko na Garthovo ramo.

			»Master Garthie,« ga je nagovorila, »boste v tem svetlem majskem jutru popeljali svojo staro Margery v gozd?«

			Garthove roke so takoj pustile tipke.

			»Seveda vas bom, toda vedite, Margery, da se bo danes nekaj zgodilo!«

			»Vem, dragi moj fant, vem!« je odvrnila stara žena nežno.

			Toplina, s katero so se njene oči obrnile proti lepemu slepemu obličju, je priklicala solze v Janine oči.

			»Tudi jaz sem se zbudila s tem občutkom, master Garthie … Pojdiva zdaj v gozd poslušat glas zemlje, drevja in cvetja in zvedela bova, ali naju čaka sreča ali nesreča. Pridite, dragi moj fant!«

			Garth je vstal kakor v sanjah.

			Tako lep in mlad je bil videti, da je Janino srce od občudovanja skoraj prenehalo biti.

			Ko je po kratkem sprehodu, ki ga je bila opravila sama, stopila dol h kosilu, se je začudila, ko je našla Gartha že za mizo.

			»Miss Gray,« je spregovoril resno, ko je zaslišal, da je vstopila, »moram se vam opravičiti zaradi mojega daviš-njega obnašanja. Verujem v slutnjo. Kadar čutim, da se bo nekaj zgodilo, kar ponorim. Margery me razume, kadar me prime tako razpoloženje. Med sprehodom skozi gozd sem poslušal našo dobro mater zemljo, legel sem pod borovce in nekoliko zadremal; prebudil sem se ves spočit in pripravljen na tisto, kar mi ima prinesti današnji dan. Zakaj nekaj mi bo prinesel prav zagotovo! To ni prevara! Današnji dan je zelo važen. Tudi Margery čuti to.«

			»Morda bodo kakšne zanimive novice v vaših pismih,« je pripomnila sestra Rosemary.

			»Pa res!« se je spomnil Garth. »Popolnoma sem pozabil, da davi sploh nisva pregledala pošte. To bova storila takoj po kosilu. Je pisem veliko?«

			»Cel kup!«

			»Prav! Po kosilu bova vse natančno pregledala.«

			Pol ure kasneje je Garth že sedel na svojem običajnem mestu, obraz pa je z vso pozornostjo obrnil proti svoji tajnici.

			Najprej je vsa pisma otipal.

			Med njimi je bilo eno zapečateno, na pečatu je bil šlem s spuščenim vizirjem.

			Nič ni pripomnil, ampak je pismo brez besed položil pod vsa druga pisma.

			Ko je sestra Rosemary končala z branjem pošte, je vzela v roke še to pismo. Vse naokoli je vladala tišina, le iz drevoreda je v sobo prihajal vonj cvetja in brenčanje čebel.

			Nihče ni motil njune samote.

			Sestra je pobrala debelo pismo: »Gospod Dalmain, tu je še pismo z voščenim pečatom. Na pečatu je šlem z …«

			»Vem, vem,« jo je prekinil Garth, »nikar se ne trudite, da bi mi ga opisovali. Odprite pismo, prosim vas!«

			Sestra Rosemary je odprla ovojnico.

			»Pismo je izredno dolgo, gospod Dalmain,« je napovedala.

			»Res? Prosim, bodite tako dobri, preberite mi ga.« Kratek molk.

			Sestra Rosemary je držala pismo pred seboj, toda glas ji ni in ni hotel iz grla. Garth je molče čakal. Nazadnje je sestra Rosemary z muko spravila iz sebe: »To pismo, gospod, se mi zdi pravzaprav zelo zaupno. Težko mi je, da bi vam ga brala prav jaz.«

			Garth je opazil razburjenje v njenem glasu, zato ji je prijazno rekel: »Nikar se ne vznemirjajte, dragi otrok, saj se ta stvar vas prav nič ne tiče. Vem, da je pismo zaupno. Toda brez vašega posredovanja nimam možnosti, da bi zvedel njegovo vsebino … Mislim pa, da mi dama, ki ima na pečatu šlem s perjanico, pravzaprav nima povedati nič posebej zaupnega.«

			»Nasprotno!« je ugovarjala sestra Rosemary. Garth je nekaj časa premišljal, potem pa rekel: »Obrnite list in poglejte podpis.« »Pismo ima več listov.«

			»Obrnite potem zadnji list!« je že kar nepotrpežljivo ukazal Garth. »Ne pustite me čakati! Kako je podpisano?«

			»Vaša žena,« je v eni sapi izdahnila sestra Rosemary.

			Zdelo se je, da je Garth naenkrat okamenel. Po dolgem molku je stegnil roko: »Miss Gray, prosim vas, dajte mi pismo. Hvala … Pustite me četrt ure samega. Zelo bi vam bil hvaležen, če bi ostali kar tu zraven v obednici. Nikogar ne puščajte noter. Nočem, da bi me kdo motil. Bodite tako ljubeznivi in se čez četrt ure vrnite.«

			To je rekel tako hladno, da je Jane kar fizično občutila, da jo zapušča zavest. Če bi videla, da se je razburil, bi ji to vlivalo upanje, zdaj pa je imela pred sabo moža, ki je tako odločno šel iz vaške cerkvice in odpotoval proč …

			To je bil človek, ki je zbral v sebi toliko poguma, da je smatral dogodek, ki se je bil odigral med njima, za dokončno opravljeno zadevo, človek, ki ni izrekel nobene prošnje, ni obudil niti enega samega spomina, človek, ki se nikoli ni potožil …

			In temu človeku je pismo podpisala z »vaša žena«!

			Jane, ki vse življenje ni poznala strahu, se je zdaj prvič resno bala.

			Neslišno je zapustila sobo.





Prava ljubezen nikoli ne umrje


			ENAINTRIDESETO POGLAVJE

			Garth je stal ob oknu in se ni takoj obrnil. Sestra Rosemary je z očmi poiskala pismo in ga našla na mizi. Videla je, da je čisto zmečkano, kot da ga je nekdo vrgel v koš, potem pa spet vzel nazaj in ga zravnal. Zdaj je bilo skrbno razgrnjeno na mizi.

			Ko se je Garth od okna vrnil k naslanjaču, je njegov trpeči izraz na obrazu kazal težko notranjo borbo. Zdelo se je, da si kljub slepoti obupno prizadeva, da bi videl. Njegov obraz, ki je bil prej bled kot kreda, je bil zdaj vročično rdeč, njegovi gosti, vedno tako skrbno urejeni lasje pa skuštrani.

			Ko je spregovoril, je bil njegov glas obvladan.

			»Draga moja miss Gray, pred nama je težka naloga. Vidite, prejel sem pismo, katerega vsebino moram na vsak način zvedeti. Prisiljen sem torej prositi vas, da mi ga preberete, kajti nimam drugega, ki bi mogel storiti to. Razumem, kako neprijetna vam bo ta dolžnost, ko vas bom naredil za posrednico med dvemi ranjenimi srci. Rad bi vam nalogo olajšal, rad bi ublažil vašo bolečino, zato mi verjemite, draga moja, da res ne poznam nikogar, s katerega ust bi poslušal te besede z manj bolečine. Prepričan sem tudi, da boste dobrohotno presodili osebo, ki mi piše in mene samega, in da boste obzirno pozabili vse, česar tretja oseba ne sme vedeti.«

			»Hvala, gospod Dalmain, za tolikšno zaupanje.«

			Garth se je naslonil nazaj in si z rokami zakril ugasle oči.

			»Zdaj pa vas prosim, da začnete.«

			Sestra Rosemary je začela odločno in zelo mirno brati:

			»Dragi Garth,

			ker mi nočete dovoliti, da bi prišla k vam in mi tako dati možnost, da bi vam ustno povedala, kar vam moram povedati, sem vam prisiljena pisati. To je vaša krivda, Dal, trpiva pa oba. Kajti le kako bi vam mogla prostodušno napisati vse, kar čutim, ko pa dobro vem, da se vi, ko boste poslušali te besede, ne boste mogli znebiti vtisa, da k vsemu temu, kar bi morala vedeti samo midva, silim še neko tretjo osebo? Kljub temu pa vam moram pisati popolnoma odkrito, kajti morate zvedeti čisto vse, da boste lahko razumeli. Moja in vaša prihodnost je odvisna od vašega odgovora na to moje pismo. Pisati moram torej tako, kot bi pismo brali vi sami. Če se na svojo tajnico ne morete popolnoma zanesti, naj vam to pismo vrne, ne da bi brala preostale liste, in dovolite mi, da pridem sama k vam in vam osebno povem vse.«

			»Tu se stran konča,« je pripomnila sestra Rosemary in čakala, kaj ji bo rekel.

			Garth sploh ni dvignil glave, ko je rekel: »Svoji tajnici zaupam, ona pa ne sme priti!«

			Sestra Rosemary je obrnila stran in brala dalje:

			»Hotela bi, da razumete, Garth, kako je vsaka beseda, ki jo bom zapisala tu, živa resnica. Če malo pobrskata po svojem spominu, boste pač pristali na to, da sem po naravi resnicoljubna. Kljub temu, Garth, sem vam nekoč lagala. Izpoved, ki sledi, se nanaša na to edino laž v mojem življenju, čeprav tega ne poudarjam posebno, vam ne bo težko uvideti, kako me ponižuje, da se moram na silo izpovedovati človeku, ki mi ni dovolil niti preprostega prijateljskega obiska. Gotovo se tudi spominjate, da po naravi nisem ponižna, ampak da imam kar precejšnjo mero upravičenega ponosa. Morda boste po naporu, ki mi je potreben za ta korak, mogli izmeriti veličino moje ljubezni do vas. Naj vam pri tem pomaga Bog, moj dragi, moj ubogi, osamljeni dragi …«

			Sestra Rosemary je po teh besedah zastala, kajti Garth je po izrazih nepričakovane nežnosti, ki mu jih je izrekla Jane, naglo vstal in nekajkrat šel po sobi, kakor bi rad ušel skušnjavi, ki presega njegove moči. Kmalu se je obvladal in spet sedel. Z rokami si je povsem zakril obraz.

			Sestra Rosemarv je nadaljevala tam, kjer je prenehala.

			»Oh, koliko gorja sem zakrivila sama sebi in vam! Ljubljeni, se spominjate tistega večera na terasi v Shenstonu, ko ste me prosili, naj postanem vaša žena, ko ste me imenovali tako? To sem dejansko bila že takrat, dasi se tega nisem zavedala. Silno sem bila presenečena, kajti v srčnih zadevah sem bila popolnoma neizkušena. Vse, kar sem čutila, je bilo zame popolnoma novo, tako novo, da me je prestrašilo. Toda celo tedaj vas je moje srce priznavalo za svojega gospodarja. Ko ste me objeli in ko je vaša glava počivala na mojih prsih, sem prvikrat začutila, kaj pomeni zanos ljubezni in nebesa bi lahko prosila edino to, da se te ure sladkosti podaljšajo v neskončnost …«

			Tedaj se je glas sestre Rosemary zlomil in ni mogla brati naprej.

			Garth se je sklonil naprej, glavo je naslonil na roke, grlo pa se mu je stresalo v joku brez solz.

			Prvi je prišel k sebi on. Ne da bi dvignil glavo, je stegnil roko, kot da hoče nekoga zavarovati pred nevarnostjo.

			»Uboga sestra, kako hudo mi je zaradi vas! Da bi to pismo prišlo vsaj takrat, ko je bil tukaj Brand! Toda moram vas prositi, berite naprej. Skušajte samo brati, ni se pa vam treba truditi, da bi tudi razumeli, kajti edino jaz moram razumeti.«

			Sestra Rosemary je nadaljevala:

			»V hipu, ko ste dvignili glavo in me pogledali, me je ta vaš pogled postavil nazaj na realna tla in mi pomagal, da se zavem same sebe in se spomnim svojega nelepega obraza … Občutek moje nepopolnosti me je prevzel tako, da sem vašo glavo pritisnila na svoje srce, da me vaše oči ne bi več gledale. Šele zdaj razumem, da ste si vi to razlagali kot moj pristanek … Zdaj sem vam torej povedala, zakaj sem naredila to, skušala vam bom še natančneje razložiti vzrok, ki naju je ločil. Vedela sem., da ste naravnost strasten občudovalec lepote v vseh oblikah. V svoj mali dnevnik sem bila zabeležila neki najin pogovor, med katerim ste mi povedali o nekem pridigarju, čigar nelepi obraz vas je najprej odbil, kasneje pa se vam je zdelo, da je ves ožarjen z lepoto njegovega duha in misli in zato niste več opazili nelepih potez na njem. Vendar ste rekli, da bi bila za vas prava muka, če bi morali tak obraz vedno imeti pred seboj …

			Tiste usodne noči sem ponovno prebrala te vrstice, prebrala sem jih enkrat in še enkrat … Nisem imela dovolj trdne vere v vašo ljubezen, zato nisem mogla verjeti, da bi ta vaša ljubezen lahko prenesla nepopolnost mojega obraza … Takrat same sebe še nisem gledala z vašimi očmi; do tega sem prišla šele precej kasneje …

			Tedaj sem pomislila, da bi vam na sebi prihranila grenko razočaranje v prihodnosti, če odločno odbijem srečo, ki se mi je ponujala … Zdaj poznam moč vaše ljubezni in zdaj tudi zame ni nič več važno, če nisem lepa. Takrat pa sem menila, da je moje ravnanje pravilno in pametno in odločila sem se, da vam rečem ne, čeprav mi je srce krvavelo.

			Verjemite mi, še slutila nisem, kaj bo to pomenilo za vas! Mislila sem, da boste kaj hitro prešli h kaki drugi ljubezni. Govorim iskreno, Garth, mislila sem, da bom zaradi tega trpela samo jaz!

			Vsiljevalo se mi je vprašanje, kako naj vam rečem ne. če bi vam navedla pravi razlog, sem vedela, da me bi skušali prepričati, da se motim. Tedaj sem se v strahu, da ne popustim, odločila za laž. Ne opravičujem se, ne branim se, čisto preprosto se vam izpovedujem, ker zaupam v vašo velikodušnost, ki bo vsekakor priznala, da vas nobena druga zavrnitev razen, da sie še otrok, ne bi odgnala od mene. O, ko bi vedeli, kako je uboga Jane zaradi tega trpela!

			Ko bi jo videli, ko je ostala sama v tisti cerkvici! Kako vas je klicala, kako je jemala nazaj svoje besede, kako je obljubljala vse, kar hočete, kako je umirajoč od hrepenenja vlekla na ušesa, če bo zaslišala vaš korak, ko se vračate! Toda moj Garth ni mož, ki bi pri vratih čakal na muhe neke ženske!

			Moje zdravje se je zaradi tega tako skrhalo, da me je sir Deryck poslal na pot po svetu, da vse skupaj pozabim. V nepokvarjenem ozračju in v novem okolju sem na življenje začela gledati bolj zdravo. V marcu sem v Egiptu prišla do sklepa, da mi ni več živeti brez vas. Čutila sem tako potrebo po vaši ljubezni, tako hrepenenje, da vam poklonim svojo ljubezen, da sem sklenila vkrcati se na prvo ladjo in se vrniti k vam.

			In prav tedaj, moj ljubi, sem zvedela za vašo nesrečo.

			Napisala sem vam pismo, v katerem sem vas prosila za dovoljenje, če smem prihiteti k vam, toda moja prošnja je bila zavrnjena. Zdaj seveda lahko rečete: “Ni mi zaupala, ko sem videl, zdaj ko sem slep, se pač nima ničesar bati, zato prihaja!” Garth, lahko rečete to, vendar to ne drži! Pred nedavnim sem dobila neizpodbitne dokaze, da sem se motila in da bi vam takrat morala popolnoma zaupati, toda o tem kasneje …

			Vse, kar vam lahko povem, je tole: ko bi vaše lepe, sijoče oči mogle gledati, bi videle ženo, ki je brez pridržka vaša, brez sleherne skrite misli. In četudi bi se v njeni duši oglasil kak strah zaradi njenega obraza ali zunanje podobe, bi si preprosto rekla: ‘Moj obraz in moja podoba sta ugajala njemu, nimam se ju pravice sramovati, ker ne pripadata več meni, ampak njemu’.

			Vse je zdaj odvisno od enega samega pogoja: ali mi morete odpustiti? če morete, bom takoj prihitela. Če mi ne morete odpustiti, se bom pokorila.

			Toda, dragi moj, srce, na katerem je enkrat že počivala vaša glava, bije edinole za vas. Če ga potrebujete, ga ne odbijajte.

			Če hočete, da pridem, napišite lastnoročno samo ti dve besedi: ‘Odpuščam vam’ in brž bom pri vas. Tajnici ne narekujte nobenega pisma, zakaj tega ne bi mogla prenesti. Napišite preprosto, če morete to iskreno storiti, ‘odpuščam vam’ in ti dve besedi pošljite njej, ki si drzne podpisati se z

			vaša žena.«

			Ko je sestra Rosemary prenehala z branjem, je v sobi zavladal popoln mir. Odložila je pismo in čakala.

			Po kratkem premoru je Garth dvignil glavo. »Od mene zahteva, da storim nekaj nemogočega!« je izdavil.

			In njegov ves skrčeni obraz je zgladil neki čuden nasmeh.

			Jane je v obupu pritisnila obe roki na svoje prsi.

			»Ali ne morete napisati ‘odpuščam vam’?« je vprašala sestra Rosemary drhte.

			»Ne,« je dejal Garth, »ne morem. Sestra, dajte mi list papirja in svinčnik!«

			Sestra Rosemary mu je oboje položila tako blizu, da je lahko dosegel z rokami.

			Garth je prijel svinčnik, tipaje poiskal papir, z levo roko poiskal rob lista, s prsti desnice otipal sredino lista in z veliki, lepo čitljivimi črkami napisal dve besedi.

			»Ali je čitljivo?« je odgovoril še preden se ji je iz oči vlil pravi potok solza, ki je zmočil papir in poplavil Garthove črke.

			Namesto »odpuščam vam« je namreč Garth napisal »ljubim vas« …

			»Ali lahko to takoj odnesete na pošto? je vprašal Garth z zamolklim glasom. »Ona bo takoj prišla … Oh, moj Bog, ona bo prišla! Če pismo odpotuje nocoj, bo ona morda pojutrišnjem že tu …«

			Sestra Rosemary je pobrala Janino pismo in s skoraj nadčloveškim naporom ji je uspelo povedati: »Gospod Dalmain, pismo ima tudi post scriptum. Miss Champion je pripisala: ‘Pišite v hotel Palace v Aberdeen’.«

			Garth je kar skočil pokonci.

			»V Aberdeen?« je vzkliknil. »Jane je v Aberdeenu! To vendar pomeni, da lahko pride sem že jutri, če jutri zjutraj dobi ta list! Jane! Jane! Draga sestrica Rosemary, ali slišite? Jane bo jutri že tu! Oh, vi ste vse preveč Angležinja, da bi razumeli moje slutnje! Margery pa je škotske krvi kot jaz, zato je vedela, da imam prav … Miss Gray, ali lahko gre to pismo takoj na pošto?«

			»Odnesem ga sama, gospod Dalmain,« je odgovorilo dekle. »Vesela bom, ker se bom tako lahko še sprehodila. Nazaj bom zagotovo že pred čajem.«

			Ko je prišla na pošto, ni poslala papirja z Garthovimi črkami, kajti skrit je bil na njenem srcu.

			Namesto tega pisma je poslala dva telegrama. Prvi je bil namenjen vojvodinji meldrumski in naslovljen v hotel Palace v Aberdeenu: »Vsekakor pridite nocoj z vlakom ob 17.30.« Drugi pa je bil odposlan siru Deryck Brandu v London in se je glasil: »Ali right! Pridite čimprej!«





Razkritje rožnega venca


			DVAINTRIDESETO POGLAVJE

			Simpson je pustil svojega gospodarja, ki se je udobno namestil v svoj naslanjač v knjižnici, ter odšel v vežo. Ura je bila okoli pol sedmih.

			V gornjem nadstropju je zaslišal neke šume, zato je pogledal gor in zagledal elegantno oblečeno ženo, ki je šla po stopnicah dol.

			Obstal je kot vkopan.

			Bolj kot lepa večerna obleka, okoli vratu okrašena s čipkami, ga je očaralo to obličje, ki je razodevalo neko trdnost in moč.

			»Simpson,« je dejala Jane, »okoli pol osmih, se pravi čez eno uro, pride iz Aberdeena moja teta, meldrumska vojvodinja s svojo sobarico, svojim komornikom in celim kupom prtljage. Gospe Grann sem že naročila glede prostorov, na postajo pa sem poslala kočijo, ker moja teta avtomobilov še videti ne more. Ko pride sem, jo takoj pripeljite v knjižnico. Večerja bo v obednici četrt čez osmo uro. Do takrat imava z gospodom Dalmainom važne opravke v njegovi delovni sobi in pred vojvodinjinim prihodom naj naju nihče ne moti. Ste vse natančno razumeli?«

			»Sem, miss … milady,« je spravil iz sebe Simpson, ki ga je nečakinja neke vojvodinje brž navdala z neznanskim spoštovanjem.

			Jane se je nasmehnila: »Miss bo kar dovolj, Simpson.«

			Nato je z odločnim korakom stopila skozi vežo v knjižnico. Garth jo je slišal, ko je vstopila in zaprla vrata za sabo. Njegovo silno občutljivo uho je zaslišalo šum dolge obleke.

			»Ah, miss Gray, ali ste že spravili svojo uniformo?« »Da, zložila sem jo v kovček.«

			Jane je počasi šla prek sobe in se za hip ustavila pri kaminu ter gledala Gartha: bil je v svečani črni obleki kot tistega nepozabnega večera v Shenstonu.

			Kar strmela je vanj.

			Končno je nastopila njena ura!

			Toda celo to uro ji je ljubezen do Gartha narekovala, naj bo previdna.

			»Kako da nocoj ne igrate?« ga je vprašala.

			»>Ne, nocoj res ne morem igrati. Preveč sem nestrpen od pričakovanja.«

			»Popolnoma vas razumem,« je odgovorila Jane. »Nocoj vam bom jaz kaj zaigrala in zapela.«

			Na Garthovem obrazu se je pokazalo začudenje: »Ali znate igrati in peti? Zakaj pa potem prej niste nikdar igrali in peli?«

			»Ko sem prišla sem, me je doktor Robbie vprašal, če igram klavir. Odgovorila sem mu, da malo znam. On je iz tega sklepal, da tudi ‘malo’ pojem in mi je najstrožje prepovedal, da bi vam igrala in pela. Rekel je, da ne more dovoliti, da vas bi s svojo glasbo spravila iz uma.«

			Garth se je od srca zasmejal: »To je čisto podobno staremu Robbieju! Nocoj pa se kljub njegovi prepovedi mislite izpostaviti nevarnosti in ‘malo’ zaigrati in zapeti meni v veselje?«

			»Zapela vam bom eno samo romanco … Čujte, vrvica je ob vaši roki. Med vami in klavirjem ni ničesar … če bi me hoteli prekiniti, vam je le treba stopiti sem h klavirju.«

			Potem je stopila h klavirju in sedla.

			»Rožni venec« ima samo en takt predigre. Jane je udarila na tipke ter pri tem gledala Garthov obraz. Videla je, kako se je vzravnal, na njegovem obličju pa se je prikazal izraz presenečenja in pričakovanja.

			Tedaj je Jane zapela.

			V tišini je odmeval njen globoki, zvonki in žametni glas:

			»Vse ure, ki sem jih prebila s teboj, moj ljubi,

			se mi zdijo kot biserne jagode, nanizane na vrvici …

Vsak dan jih prebiram, eno za drugo,

kot bi molila rožni venec … svoj rožni venec …«

			Tu je Jane morala prenehati.

			Garth je vstal, brez besed se je v ognjevitem poletu pognal proti klavirju.

			Ona se je zavrtela na stolu in razširila roke, da ga prestreže. Garthova roka, ki je bila stegnjena naprej, se je znašla na tipkah.

			Zdaj jo je našel!

			Pokleknil je in jo objel. Ona pa mu je roke ovila okrog vratu s tisto nežnostjo ljubezni, ki jo je vse te težke dni hotela zadušiti v sebi.

			Dvignil je svoje lepo obličje, ki ni moglo videti, k njenemu obrazu:

			»Vi?« je izdahnil. »Vi? Vi? Ves ta čas?«

			Potem mu je glava omahnila na Janine prsi.

			»Oh, ljubezen moja,« je dejala Jane nežno, »da, tu sem bila ves čas … ob svojem dragem v njegovem trpljenju in osamelosti! Kako bi mogla biti proč od njega? O Garth, kako srečna sem, ko vas naposled le čutim tu blizu sebe … Nikdar več vas ne zapustim, nikdar, nikdar … Teta Gina pride nocoj, sir Deryck pa je sporočil, da nama bo uredil vse za čimprejšnjo poroko … Potem, dragi Garth, bo zame največje veselje, da bom lahko noč in dan, neprestano, ob svojem možu …« Oba sta molčala.

			Vihar čustev, ki je zajel Gartha, se je polagoma umirjal. Zavladala je globoka tišina. Potem je Garth, kakor da samemu sebi ne more verjeti, dejal: »Za vedno skupaj, za vedno! Moja nova svetla zarja!«

			Ko je Simpson, zavedajoč se svoje pomembnosti in od tega kar bled, malo kasneje odprl vrata knjižnice in najavil: »Njena milost vojvodinja meldrumska!«, je Jane sedela za klavirjem in igrala sanjave melodije, vitek fant v večerni obleki je pristopil sproščeno in prisrčno, da pozdravi gostjo.

			Vojvodinja, ki sploh ni opazila, ali se je vsaj delala, da ni opazila, vrvice, ob kateri je Garth hodil, je vzkliknila: »O ti Bog nebeški, moj dragi Dal, kako ste me veselo presenetili! Pričakovala sem, da vas bom našla slepega, zdaj mi pa greste tu naproti s čisto elegantnim korakom!«

			»Draga vojvodinja,« je dejal Garth in se sklonil, da bi poljubil prijateljsko desnico, ki je stiskala njegovo, »žal vas ne morem videti, toda nocoj se komajda počutim slepega, ker je neka neizrekljiva radost obsijala mojo noč!«

			»Oho, tako torej! Koga pa jemljete za ženo? Bolničarko, o kateri pravijo, da je zelo sposobna in dobra, ali tisto predrzno Jane, ki brez vsakršnih pomislekov ukazuje svoji stari teti, da njej na ljubo potuje z enega konca britanskega imperija na drugi?«

			Jane je vstala od klavirja in položila svojo roko pod roko svojega zaročenca.

			»Draga teta Gina, še predobro veste, kako radi ste prišli, saj imate navado, da se kot dobra vila prikažete povsod ob pravem času! Garth bo za ženo vzel obe: bolničarko in Jane, ker ga ena in druga ljubita preveč, da bi ga mogli kdaj zapustiti, pa tudi on ne more prestati ne brez ene niti brez druge!«

			Vojvodinja je pogledala ta dva obraza, ki sta sijala od sreče in oči so ji zalile solze.

			»No, no, Bog naj vaju blagoslovi, otroka, neumna in srečna otroka! Tudi jaz vama bom rada dala svoj blagoslov, ko pride vrsta name, najprej pa bi rada večerjala, kajti če sem lačna, sploh nisem zmožna vzvišenih čustev … Pozvonite tistemu čudaku, ki me je pripeljal sem in me gleda, kot da bi imela rog na nosu, naj mi pokaže sobo in mi pove, kam so vtaknili mojega papagaja … Veš, morala sem ga vzeti s seboj, Jane, moj dragi Tommy je tako navezan name … Vedela sem sicer, da bo vama odveč, a kaj sem mogla, ko me pa živalca tako ljubi …«

			»Ljubi, ljubi!« je od nekod v odmev zadonel Tommyjev hreščeči glas skozi grobno tišino stoletnega dvorca.





Večna sreča


			TRIINTRIDESETO POGLAVJE

			Nekaj dni kasneje je v cerkvici male škotske vasi zakonska zveza za vedno združila srci Gartha in Jane. Časopisi so zabeležili, da je poročna slovesnost potekala v najožjem družinskem krogu. Garth in Jane sta želela samo eno: da se čimprej poročita in da čimprej ostaneta sama.

			Deryck Brand je poskrbel, da se je zgodilo vse po njuni želji, vojvodinja pa je, zvesta starim navadam, nevesto morila s tem, kakšno poročno obleko bo imela.

			»Belo satenasto obleko in pajčolan? Za vse na svetu ne, draga teta!«

			»Kaj pa potem nameravaš zmetati nase?« je bila vojvodinja jezna.

			»Oblekla bom tisto obleko, ki mi bo najbolj pri roki,« se je odrezala Jane. Ko pa je videla, kako teta mršči obraz, je pristavila: »Pogovoriva se, draga teta. Zgoraj imam cel kup lepih oblek. Nadela si bom tisto, ki jo boste izbrali vi.«

			In tako se je Jane pojavila v cerkvi oblečena v razkošno modro obleko, ki je bila vezana z zlatom in se je odlično podala njeni visoki postavi.

			Garth pa je za svojo obleko skrbeli vsaj toliko, kot je Jane malo dala nanjo in Simpson ga je oblekel prav izbrano in okusno. Ko je pred oltarnimi stopnicami čakal na prihod neveste, je bil videti prelep.

			Ko je Jane ob Deryckovi roki vstopila v cerkev, je Garth obrnil glavo in se nasmehnil.

			Vojvodinja, obložena s svilo in hermelinom, s perjem na klobuku in celo vrsto verig okoli vratu, je stala ob nevestini desni in bila pripravljena dovršeno odigrati vlogo nevestine priče. Na drugi strani pa je ob ženinu stala stara Margery Grann v črni satenasti obleki in malem svilenem ogrinjalu. Čipkasto ruto je prekrižala na srcu, ki je zvesto bilo za Gartha od tiste ure, ko se je rodil.

			Doktor Robbie, edini fant, ki je bil pri roki, je moral biti starešina in delil je poklone in napitnice na levo in na desno.

			Deryck Brand, ki je s svojo lepo postavo in brezhibno eleganco lepo dopolnjeval svečano okolje, je pripeljal Jane do Gartha, potem pa sedel k svoji Flower.

			Ko je stari duhovnik vprašal, če kdo od navzočih ve za kakšen zadržek, ki bi navzočima ženinu in nevesti oviral zakonsko zvezo, je nastal daljši premor, da je Margery potem skoraj nestrpno vzkliknila: »Ne!«

			Jane je začutila, kako je Garthova desnica krepko stisnila njeno desno roko. Duhovnik je vprašal ženina, če hoče navzočo nevesto vzeti za svojo ženo. Garth je pritrdil. Ko je bilo vprašanje zastavljeno Jane, se je zdelo, da je v njenem zvonkem odgovoru zazvenel akord ‘Rožnega venca’ …

			Ko je izrekla svoj pristanek, je Garth njeno roko ponesel k svojim ustnicam in jo spoštljivo poljubil. Tako sta se ti dve srci, ki sta bili že tako dolgo časa povezani, slovesno in pred božjim obličjem povezali za vse življenje.

			V vozu, s katerim sta se peljala domov, sta bila Garth in Jane prvikrat sama, mož in žena, in Garth je zašepetal:

			»Premila, kdaj bodo vsi ti ljudje odšli? Kdaj bova ostala sama? Zakaj jih nisva iz cerkve peljala naravnost na postajo?«

			Jane mu je odgovorila z blago grajo:

			»Svoje drage goste, ki so nama toliko pomagali, moramo vsaj nahraniti. Njihov vlak odpelje od pol petih. To pomeni, da bova čez tri ure sama.«

			»Ali mi bo uspelo, da se te tri ure dostojno obnašam?« je vzkliknil Garth in se pri tem smejal kot nekdanji razposajeni Garth.

			»Mora ti uspeti, sicer pokličem sestro Rosemary!«

			Garth je živahno prijel Jane za roko in ji rekel: »Ali sploh razumeš, da si zdaj v pravem pomenu besede moja žena?«

			Jane je dvignila Garthovo roko in jo pritisnila na svoje prsi, na tisto mesto, kamor je tako pogosto pritiskala svojo roko, da bi zadržala vrtoglavo razbijanje srca in da ne bi pokazala razburjenja.

			»Ljubezen moja,« je zašepetala, »tega še ne razumem, vem pa, da je to, hvala Bogu, živa resnica!«

			»No vidiš, s tako čudovito resnico v srcu človek res ne more biti resen! Res ne vem, kako se me upaš strašiti s sestro Rosemary, če takoj ne preneham s svojimi norčijami. Najraje bi pel …«

			»Morda tisto pesem, ki si jo pel tisti dan, ko sem bila na izletu v deželi teme? Poslušala sem jo in besede so se mi zdele čudovite,« se je Jane spomnila preteklih dni.

			»To je neka stara cerkvena pesem, ki sem jo nekoč našel v neki stari kapeli in si jo prepisal. Glasi se takole:

			Bleščeče jutro je minilo

in zlato sonce je zašlo;

večer že z mračno je tančico

začel pregrinjali zemljo.

Podobno dnevu je življenje:

svetloba traja kratek čas.

A ko naš zemski dan bo mimo,

Bog v svojo luč sprejel bo nas.«



			»Zelo lepo besedilo, prav zares lepo!« je dejala Jane. »Kaj pa glasba? Kje si jo našel?«

			»No … glasbo sem čisto nevede in nehote skomponiral sam. Začela se je sama od sebe porajati v meni, ko sem igral na klavir …«

			»Garth!« je vzkliknila Jane vsa prevzeta od nove radosti. »Oh, moj Garth, to je pa najlepše poročno darilo in pošilja ga nama Bog sam! Prej si bil slikar, zdaj boš pa skladatelj! Pomisli, kako čudovito bo, ko bodo čarobni zvoki, ki si jih ustvaril ti, odmevali po koncertnih dvoranah in pod visokimi oboki cerkva!«

			»Upajmo, da bo tako,« je dejal Garth, ki ga je prevzelo Janino navdušenje. »Za zdaj pa vem samo to, da nobena glasba, niti moja niti kakega drugega mojstra, mojemu ušesu nikoli ne bo dražja od čisto skromne pesmi, ki jo bo svet morda prav kmalu pozabil … Veš, Jane, katera pesem je to?«

			»Vem,« je dahnila Jane iz dna duše in nežno naslonila glavo na ramo svojega moža. »Vem – Rožni venec!«





O PISATELJICI IN KNJIGI


			Angleška pisateljica FIorence Louisa Barclay (1862-1921), avtorica našega romana, o katerem bi lahko rekli, da je “visoka pesem” idealne ljubezni, prečiščene skozi trpljenje in preizkušnje je slovenskim bralcem že znana, saj prihaja ta roman mednje že četrtič: prvič je izšel v knjižni obliki pod naslovom “Rožni venec” že pred vojno, pod istim naslovom je izhajal kot podlistek v Ognjišču (1969-1970) in doživel tako topel sprejem, da smo ga leta 1974 izdali v knjigi - to pot s spremenjenim naslovom “Pesem dveh src” (da ne bi kdo mislil, da gre za knjigo nabožne vsebine, ne pa za roman). Ker je bilo povpraševanje po tej knjigi tudi v zadnjih letih še vedno veliko, smo knjigo pripravili tudi v elektronski obliki in jo izdajamo kot prvo E-knjigo naše založbe. Barclayeva je bila hčerka in soproga protestantskega pastorja. Oba, njen oče in mož, sta bila zelo goreča in delavna. Tudi njena mati je bila pobožna žena, zato si je hči Florence izbrala kot svoj življenjski cilj širjenje božje slave in poglabljanje verskih ter plemenitih človeških čustev v srcih ljudi. Dolga leta je vodila razne verske šole in zavode, ustanavljala župnijska društva ter imela predavanja za predavanjem. Ko je od dela izčrpana obležala, je prijela za pero in delo nadaljevala iz svoje sobe.

			Vedno je čutila potrebo, da ljudem posreduje življenjsko vedrino, zaupanje, in vero, tisto plemenitost, katere je bilo polno njeno srce. Temu je Barclayeva zavestno posvetila svoje knjižno delo. Njeno najboljše delo je prav roman “Rožni venec”, ki je izšel leta 1909 hkrati v Londonu in New Yorku ter doživel velik uspeh v vseh deželah z angleškim jezikom, takoj pa SD ga prevedli v šest drugih jezikov. Prvotno je romanu mislila dati naslov “Zgodba o Jani”; ker pa se skozi ves roman kakor rdeča nit teče simbolična pesem “Rožni venec”, je obveljal naslov, vzet po tej pesmi. To preprosto, a pretresljivo skladbo je napisal ameriški skladatelj Ethelbert Nevin in v času, ko je Barclayeva pisala svoj roman, je bila silno priljubljena in tudi naši pisateljici draga.

			Roman je pisan izredno privlačno. Bralca pritegne zgodba in še bolj plemenitost obeh glavnih junakov, Jane Champion in Gartha Dalmaina. Kljub nekoliko romantičnemu zapletu in razpletu ima knjiga tudi za današnji čas aktualno sporočilo: za srečen in skladen zakon je potrebna predvsem notranja lepota, bogastvo duše in srca.