josipinaahtikova!Naša mati. (Referat na VII. pokrajinski skupščini po« verjeništva UJU — Ljubljana v Kranju.) Ti dobra, sladka mati! Ti najdražje in najplemenitejše bitje! Ti vzor najidealnejše in najzvestejše ljubavi! Ti višek požrtvo« valnosti in zatajevanja! Ti neizčrpna po* soda prizanesljivosti in odpuščanja! Mati, Ti zvesta vodnica, Tobe častim, pred Tabo klonem, kot pred najsvetejšim. Ti mati si alfa in omega vsega našega žitja in bitja. K Tebi steguje nedolžne ro» olice nebogljeno dete, <pod Tvoje okJiilje se zateka brczskrben otrok; iz globin Tvo» je duše srka najnežnejša in najblažja cus stva; k Tebi vriska kipeča duša, ko ji pri* sije prvi žarek mladostne sreče; k Tebi plaka v dneh prvih razočaranj in prevar. In ko človek prebrodi cesto življenja prek in prek, spozna ljudi toliko in toliko ter jim pogleda do dna. se ves razdvojen vra= ča 'zopet k Tebi, edino le k Tebi, preblaga, vseumeča mati, pa naj Te krije že črni grob! K Tebi pokleka ponižana in raz* žaljena duša, proseč tolažbe in blagoslova. O mila, preblaga mati! Materinstvo je sicer prirodna posle* dica povsem prirodnih dejstev, toda v bistvu je svet, vzvišen, a silno težak poklic. V polni meri mu je kos samo moralno trdna, telesno zdrava in gmotno vsaj za silo podprta žena. Pot slovenske matere je trnjeva pot bridkosti m trpljenja. Mislim, da ne pretiravam, ako trdim, da se 90% naših mater dan na dan bori z morečdm: skrbmi za najnujnejše dragih svojcev. To so skoro vsc uradniške, kmetske in delav* ske matere. In v tej skrbi pozabljajo, mo> rajo pozabljati nase. Koliko jih imamo bol= nih, koliko slabotndh, koliko popolnoma izmozganih, a skoro nikjer tako nujno p,o* trebnih ambulatorjev, nikjer sredstev za zdravnika in zdravila. Kako globoko je to trpljcnje slovenske matere je pojmil naš veliki Ivan Cankar. V knjigi »Moje življe* nje« piše: »Veliko prenese človek, to vem; par konj ne bi izvleklo tovora, ki ga nosi na plečih že otrok. Ali. da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je čudež, ki si ga še sedaj nc morem na* tanko razložiti. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetindevetdesetkrat Če bi bil rekcl svoji materi, da naj mi za ped odmakne Ljubljanski vrh, zato ker pre* več tišči na Močilnik, bi ga bila najbrž za« res odmaknila. Bog daje materam čudne uganke. Na primer: kako bi se pripravilo kosilo za osmero ljudi, če ni groša v hiši in 6e ne da štacunar niti soli na upanje? Ko^ silo je na mizi. — Skrivnostno gre življenje dalje od dne do dne in se ne ustavi. Strma in grapava je pot, težek je voz; na vozu sede otroci, osmero jih je; jedo in pijo, smejo se in kriče; mati je vprežena; če bi se odpočila, 6e bi stopila prepočasi, bi ji šivrknHo preko plečA »Hej, potegni!« — Tam kje pod visokim klancem omahne. Omahne in umrje. In še umreti jo je isram; zdi se ji, da je storila krivico tistim, ki so živeli od njenega življenja.« Res nepojmljiva in nedosegljiva je mati v svoji brezmejni ljubezni in požrt« vovalnosti, velika in nedosegljiva pa je mnogokrat tudd njena vzgojna umetnost, če tudi je tako preprosta. Poglejmo samo našo kmečko mater. Ona ni samo gospodis nja in mati, biti mora tudi dekla, dninarica in mnogokrat še hlapec in gospodar. Koli« kokrat si ne more vzeti niti toliko časa, da bi legla, kadar porodi. Spominjam se n. pr. da je moja mati porodila najmlajšega brata zvečer, drugo jutro pa vstala in nam spekla kruh. Seveda nam je, žal, tudi umrla, ko je imela šele 56 let. Taka kmečka mati nlma nikdar časa, pa tudi ne sredstev za razvaide svojih otrok. V potu obraza jim prideluje ter reže črni kruh. Bose in gologlave jih v solncu in dežju vodi s seboj na dvorišče, na vrt, na travnik, na polje. Vedno so pri njej; z njo govore, z njo misldjo, z njo ču* tijo, z njo trpe, in ji po svojih najboljših močeh pri delu pomagajo. Z razkavo roko jih zvečer prekriža in polaga na slamnice. Z izsušenimi ustnicami jim dahne poljub na speče čelo. Pri luninem svitu jim pere srajčice in pri borni svetilki v pozno noč šiva oblačilca. — Skušnja pa nam kaže, da so otroci takih mater na duši in telesu naj^ bolj zdrava in krepka deca, ki dela veselje in je ponos šoli, pozneje pa steber družin. Kako prav je pel Gregorčič: »Kar mož ncbesa so poslala, da večnih nas otmo grobov, vse mati kmečka je izibala, iz kmečkih so izšli domov. Od tam nam misleci globoki, od tam klicarji k nebu nam, od tam nam pesniki, proroki, za dom borilci vsi od tam.« Mnogo težje vzgojno staldšče kakor kmečka. ima delavska in najemniška mati. Ona dostikrat nima dati otrokom ne kruha in ne dela. Med tem, ko mora sama na dni= no, je deca prepuščena sama sebd, se brez nadzorstva potika okrog, po tujih vrtovih in po cesti si išče hrane in zabave ter je v nadlego okolici. Taka deca je deležna le malo lepih besed in malb ljubezni. Odtuji se materd, mati se odtuji njej, in potem še surovosti ter pretepi pijanega očeta, pa imamo eno izmed tisočev ondh naših naj* žalastnejših slik, ki krdče po remeduri. Kaj je bolj enostavnega, kot da se taki otroci, take deklice, katerih kruh je bdla psovka, katerih dom je bila cesta, pozneje zgube v njenem blatu? Kakor sta pomanjkanje in beda ovira dobri vzgoji, tako tudi preobilo blagostanje nanjo navadno nima dobrega vpliva. Mati, ki živi v brezskrbnih raizmerah tako rada podleže slepd ljubezni, nudi svojemu otro« ku več kot potrebuje in ga tako razvadi predno se tega sama zave. Korak nazaj je silno težak in največkrat izpodrsne. Na po« sleddcah trpe starši, otrok in še kdo. Kako težko stališče ima napram takdm ljubljenč« kom šola, ki ne sme poznati rokavic, o tem bi pač vsak izmedlnas lahko zapel kakšno pesem. In koliko nepotrebnih razočaranj čaka take revčke na cesti življenja, kjer vsakdo prej ali slej naleti na trdo kamenje. Skromnost na celi crti, kos črnega kru« ha in čimveč telesnega in duševnega dela otroku, to je padlaga dobri vzgoji in trd« nemu značaju; to nudijo svojim otrokom naše kmetice, od tod njih uspeh! (Dalje prihodnjič.)