Josip Stark: Pisma iz Zagreba. 279 Pisma iz Zagreba. Piše Josip Stare. XXV. ravite, da vam premalokdaj pišemo. Mogoče; ali kaj hočete: dandanes, ko se ljudem vedno le mudi in mudi, pa hitro poročajo vsako stvar, kratko in jedernato, na dopisnicah ali po brzojavih; dandanes se človek res težko odloči, da piše dolgo pismo, in le prerad odlaša takšno pisanje. Toda nikakor se ne mislimo opravičevati, saj se skoro kesamo, da pogosteje ne poročamo o kulturnem življenji hrvaškem, zlasti ker trdite, da Slovenci tako radi čitajo takšna poročila. Radi vam verjamemo, zakaj prepričali smo se sami o lanski tukajšnji razstavi, kako se rojaki naši zanimljejo za duševni napredek Hrvatov in za lepo njih stolico, za beli Zagreb. Saj ga ni bilo dne, da bi na ličnem razstavnem prostoru sedaj tu, sedaj tam ne bili srečali znancev z onkraj Sotle. Omenili smo lanske zagrebške razstave ali »izložbe«, kakor bi nas pekla vest, da nismo kaj več poročali o tej prelepi kulturni cvetki, ki je iznenadejala vsakega, tudi najlahkovernejšega optimista. Res smo nekolikokrat hoteli zamočiti pero, da opišemo mično razstavo, ali kako da jo opišemo? V jednem pismu se ni dalo povedati vsega, za več pisem pa je prostor v »Zvonu« pretesen. V tem so slovenski dnevniki dobro in obširno poročali o nji in nas rešili naše naloge. Saj majhen leposloven list niti ni, da bi obširno poročal o izložbi, ki je hotela zlasti pokazati »gospodarsko-gozdarski« napredek naroda hrvaškega. Seveda, lanska zagrebška izložba je imela še drug splošen, kulturen pomen, ali prav to je, kar nam ne da, da bi do čista molčali o nji. Ze zunanja uredba in uravnava vse razstave je bila tako lična in ukusna, da je takoj prijetno iznenadejala vsakogar, kdor je prestopil mejo izložbenega prostora. Tu se je prav jasno pokazal lepi dar Hrvatov, ki umejo kakor malokdo vsako stvar podati v lepi obliki, da se ti mora takoj prikupiti kakor oni sami, ki so navadno ljubeznivi, prijazni in — veseli. Ta redki dar je nekoliko prirojen, nekoliko se je razvil po napredujoči omiki, a dobro de vsakemu človeku in gotovo je tudi vzrok, da se tujec v Zagrebu tako hitro privadi in čuti domačega. Mlad mož, ki je videl večje razstave in večja mesta, hvalil nam je: »Ne morem reči, kaj je posebno lepega; ali kamor 18* 280 Josip Stare: Pisma iz Zagreba. se ozrem po razstavi ali po mestu, vse mi je tako po volji, vse tako čarobno godi očesu in srcu, da bi najrajši za zmiraj ostal v Zagrebu.« — Prav ta ljubka zunanjost in vesela prijaznost je privabila toliko tisoč in tisoč gostov v Zagreb na lansko razstavo, in gotovo se nobeden ni kesal, da je prišel. Razstava pa je tudi pričala iz nova, kako so Hrvatje vsekdar navdušeni za vsako kulturno začetje in da ga v tem ni razločka med politiškimi strankami, niti med stanovi. Na izložbenem prostoru so se polegla strankarska nasprotja, in prijatelji in neprijatelji, vsi so se jednako veselili lepemu uspehu ; vsi so jednako navdušeno ploskali, kadar so z godbenega paviljona zazveneli domoljubni glasovi. Najlepše pa se je kazala ta zloga, ko so odkrivali Kačičev spomenik. Vsi bližnji in daljni kraji hrvaški so poslali k tej narodni svečanosti zastopnike svoje, in nihče drug nego sam ban hrvaški je govoril slavnostni govor, v katerem je z narodnega in kulturnega stališča razjas-njeval in slavil zasluge Kačiča pesnika. Ta lepa svečanost nas je dobro poučila, kako moramo biti pri kulturnem trudu jedini in zložni, četudi se sicer morebiti ne ujemamo v vsem. Pri malih narodih pa je takšna jedinost celo silno potrebna, ako sploh hočejo napredovati in ne zaostajati za drugimi izobraženimi narodi. Zal, da tega nečejo spoznati prav tisti, katerih se največ tiče. Citali smo nedavno v veljavnem nemškem dnevniku, kako toži imeniten pisatelj, da knjige od samih časopisov ne morejo na dan. Res je tak6. Ali če je ta tožba upravičena pri velikem nemškem narodu, koliko bolj mora biti pri malih narodih, kakeršni smo Hrvatje in Slovenci 1 Kakor si navaden človek ne more privoščiti vseh užitkov bogate velike gospode, prav tako tudi majhen narod ne more imeti vseh tistih naprav, ki jih vidi pri velikih narodih. In vender pri nas ni dovolj, da ima vsaka stranka svoje časopise, ampak tudi vsak stan hoče imeti svoja posebna glasila. Tako izhaja v Varaždinu od novega leta nov hrvaški list za lovce! Kako takšna podjetja drobe in slabe duševne naše moči, treba ni poudarjati iz nova. Toda saj včmo vsi, da bi bile lepe knjige pri nas bele vrane, ako bi ne imeli nekoliko književnih društev in zavodov. Velikemu čitajočemu občinstvu hrvaškemu podaja »Matica hrvaška« največ duševne hrane, pa tudi najboljše. O Božiči je udom svojim za leto 1891. razposlala devet novih knjig raznotere zabavne in poučne vsebine. Prva, po kateri smo segli, bila je Sandora Gjalskega knjiga »Iz varmegjinskih dana«; to so po besedah samega pisatelja »portreti, akvareli in razne risarije« iz dobe županijske. Poleg Kumičiča je Gjalski Josip Slare: Pisma iz Zagreba. 281 danes najobljubljenejši in najplodovitejši pripovedovalec hrvaški. Kakor smo najprej segli po njem, nismo ga deli iz rok, dokler ga nismo prebrali; ali to je prvo znamenje, da je knjiga dobra. Gjalski nam kaže v teh slikah svojih zopet nove strani starega hrvaškega, zlasti zagorskega življenja v tistih časih, ko so bile avtonomne županije podlaga državni upravi. Objektivno in realistiški, da se mu človek kar čudi, riše svoje junake kot vzore za dolgo vrsto podobnih ljudij, v katerih se odseva značaj njih dobe; kakor vešč anatom razdeva vsak značaj in nam brez usmiljenja odkriva vse njegove vrline in napake. In vender ga med vsemi junaki ni niti jednega, katerega bi človek črtil; vsi, tudi najslabši, znajo se ti prikupiti, a če koga ne moreš ljubiti, pa se ti smili. To je pravo čustvo, kakor te obhaja, kadar čitaš Gjalskega pripovedke; boli te srce, ko vidiš, kako gine in prepada v teh lepih krajih, kar je bilo dobrega, toda ne veš, ali bode kdaj bolje ali ne. Zato ni zgolj slučaj, da se v tej stari hrvaški družbi vsak čas prikazuje stari Batorič, prototip poštenega Hrvata starega kopita, ki nima vere v nove naprave, pa brani, kar je bilo nekdaj dobrega. Sosebno nam ugaja to, da je Gjalski vzvišen nad vsako politiško strast, in dasi ne more zatajiti plemenitega rodo-ljubja svojega, vender je pravičen vsaki nasprotni stranki, dobro vedoč, da ima vsaka tudi svoje dobro zrno, da ima vsaka poštenih in nepoštenih zastopnikov; toda kaj je najbolje, to itak pokaže šele pri-hodnjost. Prav kakor v resničnem življenji brani v Gjalskega pripovedkah vsak mož svoje prepričanje, naposled pa čutijo vsi, da so dobri Hrvatje, in zložno prepevajo rodoljubne pesmi. Topli pesniški zrak, katerega dišemo v pripovedkah Gjalskega, ta je vzrok, da nas njega naturalizem nikoli ne zazebe kakor pri drugih veljavnih naturalistih naše dobe. Dočim nas je Gjalski vodil po prijaznem Zagorji, po leži in po ljudeh Slovencem najbližjem kraji hrvaškem, vabi nas Kozarac v slavonsko vas, kjer živi med preprostimi kmeti nekoliko pozabljene »gospode«, ali bolje rečeno, gospodski preoblečenih ljudij. Kozarac pripada najboljšim mlajšim pisateljem hrvaškim, in ako mu Bog da zdravja in telesnih močij, dvigne se še visoko. V pripovedki »Medju svjetlom i tminom« nam riše prežalostne razmere, kakeršne so danes v po kmetih v Slavoniji. Citaje si človek misli, »saj svet le ne more biti tako spačen«; ali pripovedovanje je tako realistiško, da si pisatelj le ni mogel izmisliti kaj takšnega. Kar studi se nam, kar počenja ta vaška navidezna gospoda, in skoro da je pisatelj sam čutil tako, zakaj mnogo lepše, prav vzorno je njega pripovedovanje, kadar nam opisuje 282 jusip Stare: Pisma iz Zagreba. kmete in njih življenje in mišljenje. Le kmetska stran nas je sprijaznila s to najnovejšo njegovo pripovedko. Da bi ne bil pozabljen nobeden kraj, izdala je Matica hrvaška tudi nekoliko »Slik iz Bosne*, katere je prav prijetno ter po vsebini in obliki prav značilno spisal Ivan Lepušič, ki sedaj kot učitelj sam biva med bosenskimi Hrvati in dobro pozna njih življenje. Značaj teh »Slik« je pomirljiv; mohamedovci in kristjani obeh cerkev čutijo, da so navzlic verskim razločkom venderle sinovi jednega in istega naroda hrvaškega, pa drug drugega ljubijo in spoštujejo. Dobro vedoč, kaj je kristjanu Božič, usmili se na sveti večer imovit mohamedovec izgnanih in siromašnih katoliških kmetov, nahrani jih in vzame v službo svojo. V drugih pripovedkah nas pisatelj seznanja z drugimi osebami in razmerami, ki so bile značilne za dobo turškega gospodstva. Toda pisatelj nam ne riše le zunanjega domačega in javnega življenja, ampak gleda tudi v dušo in srce bosenskih svojih rojakov in nam dobro razodeva tudi to notranje življenje. Matica hrvaška pa s takimi spisi izpolnuje še drugo vzvišeno nalogo, namreč da budi narodno zavest v bosenskih mohamedovcih, ki kaj radi sezajo po takšnih knjižicah in se tudi po tem poti bližajo naši kulturi. Bosna se od drugih dežel turškega cesarstva loči zlasti po tem, da nje mohamedovci niso naseljeni Turki, ampak da so potomci nekdaj imenitnih hrvaških pleme-nitnikov; rajši se udado vsaki državni izpremembi, nego tbi ostavili zemljo davnih prednikov svojih. O Kumičičevi komediji »Obiteljska tajna« smo poročali že tedaj, ko se je ta živa igra prvič predstavljala na zagrebškem gledališči. Matica hrvaška je ž njo gotovo ustregla vsem svojim udom, zlasti veliki večini tistih, ki igre niso mogli videti v gledališči. Sicer pa je prav Matici dolžnost, da priobčuje izvirne dramatiške plodove, ki najteže dobivajo založnika, toda so preimenitni za dramatiško pesništvo in dramatiško umetnost. Sosebno prijetno nas je iznadejala Matica z novim književnim podjetjem, kakeršnega v podobni obliki ne najdeš niti v bogati književnosti nemški. Da bi nas seznanila s književnimi velikani drugih narodov, kateri dandanes ne smejo biti povsem tuji izobraženemu človeku, sklenila je Matica hrvaška izdajati zbirko »Slik iz svetske književnosti«. Prvi zvezek nam podaja sedem pesnikov prvakov, ki so v prvi polovici našega stoletja »kakor sedem zvezd sijali na obzorji javnega življenja evropskega.« Ti slavni možje so: Anglež Byron, v Poljak Mickiewicz, Rus Puškin, Ceh Kollar, Italijan Leopardi, Nemec Heine in Francoz Viktor Hugo. Prvih šest nam je opisal in pojasnil Josip Stark: Pisma h Zagreba. 283 profesor dr. Šrepel, zadnjega pa profesor Adamovič. Človek se kalne more ločiti te lepe knjige; toda ko jo je prebral, ne v€, ali je čital mičen roman ali učeno razpravo; zajedno seje naužil zabave in pouka, in žal mu je le to, da ne more takoj seči po drugem zvezku. Gospod v Srepel je znal s6sebno dobro združiti životopis pesnikov, duh njegovih pesniških umotvorov in značaj dobe njegove, ki je vplivala nanj, kakor je tudi on, pesnik, deloval na mišljenje vrstnikov svojih. Natanko odmerjeni prostor pisatelju ni pripuščal, da bi nam v prevodu podal nekoliko primerov vsakega pesnika; ali zato je učeni gospod profesor z redkim estetiškim ukusom iz najimenitnejših del nabral prelepih mislij in je ž njimi »Slike« svoje posipal kakor s prijetno dišečimi cveticami, da se ti še bolj omilijo. Zlasti lepega cvetja je nabral iz Kollarjeve >Slavine hčere«, kjer nam kliče med drugim: »Pustite prepire, ki so itak že izkopali grob domovini vaši!« Toda predaleč bi zašli, ko bi od prelepih mislij hoteli izpisati najlepše in jih podati čitateljem svojim, zakaj morali bi prepisati vso knjigo, a to le ni mogoče. Zato bi priporočali vsakemu izobraženemu Slovencu, zlasti odrasli mladini, da si omisli te »Slike iz svjetske književnosti«. Toda žal, prepozno smo se oglasili. Hrvaška Matica je letošnje svoje knjige, ki so izšle v 8000 iztiskih, do čista razprodala v treh tednih. Mnogi stari udje so ostali letos brez knjig, ker niso o pravem času plačali letnine. Naj omenimo še to, da je Matica hrvaška za omenjene »Slike« pridobila novega pisatelja profesorja Adamoviča, ki se je delj časa v samem Parizu bavil s francosko književnostjo. V svojem spisu o Viktorji Hugonu ni le pokazal, kako temeljito pozna tega preslavnega pesnika, ampak pokazal je tudi, kako si je prisvojil gladko pisavo Francozov, ki umejo o učenih stvareh pisati »poljudno« kakor nobeden drug narod. Culi smo ugovor, da Matica s »Slikami iz svjetske književnosti« hrvaški narod opozarja na tuje knjige. Res je; ali opozarja ga le na vzorne in najboljše, ki nam morejo samo koristiti in ki bodo marsikoga vzpodbodle, da jih bode posnemal na domačem književnem polji. Zajedno pa bode Matica s tem podjetjem odvrnila mnogo drugih, da ne bodo kupovali kakerš-negakoli literarnega smetja, katero jim usiljujejo brezvestni knjigarji. Srečna misel je tudi ta, da je Matica hrvaška sklenila sedanjemu rodu po malem podajati, kar je najboljših literarnih plodov pognala doba ilirska in katerih danes niti ni dobiti za težke novce. Letos je v lični knjigi izdala Demetrovo žalostno igro »Teuto« in njega liriško-epiško pesem »Grobničko polje«. Po domorodni vsebini in po vzorni obliki sta oba umotvora stalne vrednosti; ali Matica je to vrednost 284 Josip Stark: Pisma iz Zagreba. še povzdignila s tem, da jima je na 88 straneh dodala dva obširna uvoda, ki bi bila sama zase že lepa in koristna knjiga. V prvem je Vladimir Mažuranič, sin pokojnega bana pesnika, napisal životopis Dimitrija Demetra, ujca svojega. Ta životopis nam natanko in kritiški razjašnjuje književno delovanje Demetrovo in nam podaja novih vestij za poznavanje imenitne dobe ilirske. V drugem uvodu nam prof. dr. Markovič estetiški razlaga »Teuto« in »Grobničko polje« in tako duhovito razpravlja o dramatiškem pesništvu, da smo se čitajoč prav živo spominjali Lessingove »dramaturgije.« Zato bi tudi to knjigo kar najtopleje priporočali slovenski mladini, da ni takisto že pošla. Izmed zgolj poučnih knjig omenjamo najprej petega zvezka »obče zgodovine«, ki obseza zgodbe srednjega veka od preseljevanja narodov do Karla Velikega. Da bi Hrvatje prej dobili veliko občo zgodovino, namerjala je Matjca izdati za vsako dobo prevod kake dobre zgodovine. Toda skoro so se pokazale napake takšnega začetja; prevod le ni to, kar je izvirna knjiga, razven tega pa treba vsako znanstveno knjigo, torej tudi zgodovino, pisati tako, da ugaja izobraženosti in drugim posebnim razmeram tistega naroda, kateremu je namenjena. Zato je treba Hrvatom izvestno pisati drugače nego Francozom. To je glavni vzrok, zakaj Matičini udje niso bili povsem zadovoljni s prevodi izvrstne francoske zgodovine starega veka, katero sta spisala Maspero in Duruy. Sedaj je Matica drugače ukrenila in je spisovanje srednjega veka poverila prof. Valli, ki je z letošnjim prvim zvezkom pokazal, da je popolnoma dorasel težki nalogi. Kaj zanimljivo je prvo poglavje »Sviet rimski i barbarski na koncu IV. stolječa«, v katerem nam pisatelj prav lepo razjašnjuje konec starega in začetek srednjega veka ter nas seznanja z Germani, ki stopajo po razrušitvi zapadnega rimskega cesarstva na prvo mesto med evropskimi narodi. V osmem poglavji govori o najstarejši dobi Slo veno v od leta 500. pr. Kr. do leta 500. po Kr. Kar je kje zasledil o slovenski kulturi v teh staro davnih časih, vse je marljivi gospod profesor upotrebil in zložil v jedinstveno celino. Izpregledal ni niti mičnih slovenskih pravljic o stvarjenji sveta in človeka, kolikor nam jih je pozabnosti otel prof. Trdina. Tudi v zadnjem poglavji o »prvih slovenskih državah* pripoveduje o ubogem našem državnem življenji, kolikor treba v večji obči zgodovini. Jezik je pravilen in gladek, zunanja oblika prijetna in ukusna kakor sploh pri vseh knjigah Matice hrvaške. Največja letošnja knjiga Matice hrvaške so »Črte o magnetizmu i elektricitetu,« ki štejejo 24 pol največje osmerke, in imajo v pojasnilo 196 podob. Dandanes, ko hitro napreduje elektriška znanost in je Filodem: Mrtvaški zvon. 285 elektrika čimdalje imenitnejša in koristnejša za vsakdanje življenje, gotovo je takšna knjiga primerna času, in Matica je ž njo zopet izpolnila jedno izmed mnogih želja svojih udov. Teh navedenih osem knjig je dobil vsak Matičar za samo letnino treh goldinarjev; deveto pa dobi po znižani ceni. Ta knjiga je deveti zvezek zbirke »Prievoda grčkih i latinskih klasika« in nam podaja osem izbranih »Plutarhovih životopisov« v prevodu prof. Senca, ki je za uvod popisal Plutarhovo življenje in delovanje ter na konci dodal nekoliko opazek. Kako lepi in poučni so Plutarhovi životopisi, tega ni treba poudarjati; najslavnejši možje" vseh narodov so ogrevali dušo svojo na teh vzorih; da molčimo o drugih, omenjamo le cesarja Napoleona L, ki je Plutarha na potovanjih svojih vedno nosil s seboj, da je čital v njem, kadar je utegnil. Zeljo po hrvaškem prevodu te prelepe starogrške knjige so ponavljali Matičarji pogostoma na občih zborih, ali navzlic vsestranskemu delovanju in dobri volji je mogla Matica šele sedaj izdati prvi zvezek, v katerem čitamo životopise Ko-rijolana, Katona, Tiberija in Gaja Graha, Sule, Cicerona in Cezarja. v Želeli bi, da bi se ta koristna knjiga udomačila tudi med slovensko mladino, ki jo dobiva po znižani ceni za j eden goldinar. Ako bi si pa dijak hotel omisliti vseh doslej izšlih devet knjig, namreč dva zvezka Homera, dva Herodota, zvezek Ciceronovih govorov, Salustijevega Ka-tilino in Jugurto, Tacitova manjša dela in Germanijo, zvezek Demoste-novih govorov in Plutarha, plača za vse te knjige le šest goldinarjev. Matičina žetev leta 1891. je bila torej prav obila in dobra, tako da jo prištevamo najboljšim letinam; žal nam je samo to, da so se te lepe knjige tako hitro razprodale, da jih razven prevodov klasikov ni mogoče več dobiti. Sicer pa je bolje, da je tako, nego da bi se knjige leta in leta valjale po skladiščih, dokler ne bi pozabljene in zastarele izgubile prvotno vrednost svojo. Bog daj srečo tudi nadalje ! Mrtvaški zvon. \z dalje zvon odmeva, Nekdaj jaz bled bom ležal, Pošilja žalen don ; Telesnih rešen spon, Na tihem vselej vprašam: Takrat kdo drug bo vprašal: »Ni li mrtvaški zvon?« »Ni li mrtvaški zvon?« Filodem.