106                    
Dvakrat izgubljeni sin
Povest; piše Basnigoj
       I.
ar Ciganom te dam, če ne bodeš priden!" Tako me ,je večkrat postrašila dobra babica, če sem bil preveč razposajen. In vedno je ta strah pomagal. Kdo bi se ne bal Ciganov? Kaj, če me vtakne v vrečo tista grda starka,   ki večkrat pride  nadlegovat našo  mater za kapljo mleko — pa ga hoče polhen lonec, rnislil sem si ter se stisnil k babici. Tega pa vže ne, da bi me nosila , L potem Ciganka na hrbtu po svetu in da bi gledal iz vreče, kakor tuk iz dupla. Zato sem raje poslušal babico.
Pa, da ne bote mislili, mladi eitateljčki moji, da je to le prazen strah, če se komu preti s Cigani, povem vam jo, kaj se pravi, če koga Oigani vzemo.
Prav doli v Hrvatih v neki vasi blizu Bosne — v Rajevemselu se pravi — zjužinali so pri Mikšičevih. Mati je spravljala posodo, hči Milkaje pa vzela v naroČje bratea Markca ter šla pod milo nebo. Na dvorišči sreča črno Ciganko, ki je šla s piskrcem prosjačit v kuhinjo. Takoj v veži vže začne klepetati po svoji navadi:
BMati, mati, dajte mi kapljo mleka, malo slanine, dajte, dajte, bodem po-vedala dobro srečo!" V tem stopi iz sobe gospodar oče Marko. Ta je imel posebno piko na Oigane; zato ker so mu nekoč ukradli tri ovoe.
nBom ti jaz povedal dobro srečo, če ne greš hitro iz moje hiše! Delajte, le.nobe grde,  pa vam ne bode treba stradati in prosjačiti.   Kaj  meniš,   da meni
po sili leze žito in slanina v shrambe. Ala — le hitro, če ne!"--------
Starka se zasuče, zagodrnja nekaj v koščeno brado ter jo udari potepeno čez dvorišče.
Za Mikšičevim posestvom se je razprostiral velik gozd. V to grmovje je krenila Ciganka. Ob robu gozda pa hipno obstoji. Prst si položi na zgubano čelo — na lice ji leže satanski nasmeh, stare sive oči se ji pa ožive, kakor mladi mački, ko caka na plen. Le trenotek je stala tako. Potem se je potuhoila v grmovje ter se počasi plazila ob grtnovji dalje. Še sopsti si ni upala. Samo kadar je preveč zahrstelo suho dračje, približala se je koščena brada nosu tako blizu, da sta se malo ne dotaknila. Menda je hotela od jeze zaškripati. Dobro, da je bila popolnoma škrba. Zdaj je pripognila zadnjo vejo. V prijetni senci je spalo na mehkem mahu Ijubko dete. Obrazek je imelo zadelan z ruto, da ga niso vbadale sitne muhe. Bil je to Mikšičev Markec. Milka je pa sredi travnika trgala cvetlice.
Kakor skopec je planila Ciganka po detetu, zavila ga v svoje cunje ter zginila z Markcem v goščavi, kakor bi se bila udrla v tla. Hodila je po skrivnih stezah dobri dve uri ter dospela v neko dolino. Tam so ležali njeni drugovi ter kurili. Ko jo ugledajo, kako sopiha skozi grmovje, planejo vsi k višku. Vedeli so narareč, da se poglavarica Sulma ne vraea prazna.
—.¦<  107  >~—
nHitro mi dajte jesti, potlej pa po bliskovo dalje. Maščevanje nosim, maščevanje!"
In odvila je Markea, ki se je skoraj zadušil, ter ga pokazala tolpi. Nato se
je naglo okrepčala  in   posvetovala ž  vodnikom.   Ta razdeli  potem  tolpo na več
,     oddelkov,   katere razpošlje na vse strani,   da bi zmešal  ljudem sled,   ako bi jih
}     iskali. V tem so pa vže druge Oiganke Markea slekle, namazale ga z rjavo raastjo,
zavile  v  strgane  cape  in  ga  vtaknile  v  vrečo,   katero je oprtala  starka  Sulma.
Prejšnjo obleko Markcovo so pa raztrgale in omočile s krvjo ter nesle v grmovje.
Le srajčico je pridržala Sulma zase. Bog ve, kaj je nameravala z njo. Stare Ciganke
so zvite kot ovnov rog.
Za pol ure so vže izginili Cigani ter se razkropili na vse vetrove. Starka je ubrala pot proti Bosni. —
Milka se je kmalu vrnila z lepim šopkom. Toda kakšen strah jo je prevzel, ko ni bilo Markca na mahu. Morda sera ga dejala kam drugara ? Dirjala in hitela je od grma do grma, jokala se, — ali vse zaman. 0 Markcu ni bilo duha ne sluha. Bežala je domov. Pa ni mogla drugega povedati vsled silnega joku, kakor: ^Markca ni!u Oba — oče in mati — pa tudi sosedje hite proti gozdu. Ali vse upitje, vse iskanje in klicanje — vse je bilo bob ob steno. Dobra mati je toliko jokala, da so jo morali odvesti domov — kjer je v silni bolesti preihtela vso noč. 0 ko- i lika je materinska ljubezen !
Možje so se razkropili po gozdu in iskali v pozno noč. Oče se je vrnil še le zjutraj in prinesel krvavo obleko Markcovo. Naletel je tudi na nekatere Cigane, ki so ga prosili, naj jim preskrbi stnodnika in svinca. Zakaj videli so, da se klatijo po gozdu volkovi.
To poročilo je popoluoma utrdilo vaščane, da so otroka raztrgali volkovi. Sosede so tolažile ubogo mater, iiaj ne žaluje po njem, saj je v nebesih. Ta je pa bila tako zbegana, da je rekla: nKako bo v nebesili, če ga je pa volk poži-1?"
Polagoma so pozabljali pri Mikšičevih to nesrečo in za leto dnij ni nihče več govoril o Markcu. Taki-le so Ijudje. Vse se pozabi. Največje zl6, pa najlepša sreča. |
II.
Neko popolndne tistega leta, ko je bil Markec ukraden, izprehajal se je pater Hijeronim v globoki Bosni po temnem gozdu. Bil je oblečen popolnoma po turško. Zakaj tam doli ni bilo varno nositi redovniške obleke. Poznal si ga pa vender lahko, da ni Mahomedanec. Zakaj v roki je držal molek in jagode so drsele počasi po niti druga za drugo. Mož je molil. To je bila njegova jedina zabava na izprehodih. Zakaj do svojih redovnih bratov je prišel le redko,   ker je bil sa-
' . mostan dokaj oddaljen. Sameval je v priprosti bišici, pasel skrbno malo čredieo tlačenih Kristjanov ter jim pomagal duševno in telesno. Dajal jirn jc poguma in budil upanje,   da bodo kedaj oproščeni turškega  jarma  in  tediij bodo dali lahko
' duška pobožnosti, katero morajo sedaj še skrivati. In njegove besede so res tolažile uboge trpine. Zato so ga pa tudi Ijubili kot svojega očeta. Kadar je bilo treba koga ozdraveti, komu svetovati ali kaj drugega storiti, vedno je pomagal jedino le pater Hijeronim.
Ta je torej zavil nprav kar za neko skalovje, katero je bilo obrasteno z mahom. Tam zadej v temni senci je izviral bister studeaček. Ob njera je sedeval
7*
F
sveti mož in se hladil na mehkem mahu vselej, kadar je hodil semkaj na izprehod. Tudi danes je sedel, da se nekoliko oddahne v tihi samoti.
Ni še dobro sedel, vže zasliši čuden — zategnjen klie.
BNo, kaj pa je to? Živali, ki bi tako vekala, ne poznam. To mora nekaj drugega biti!" Posluša. Dolgo časa je bilo vse tiho. Zdaj začuje znova vek tako hripav, da je raislil, da skopec davi kakega ptiea. In sedel je nazaj na mah, izvlekel kos kruha ter ga pomoČil v studenenico. Upravje mislil ugrizniti oskromno južino, kar zajoka z nova ono neznano bitje. Toda sedaj je spoznal do dobra. da to mora biti kako otroče. Hitro se napoti v hosto proti kraju, od koder se je čulo jeeanje. Dolgo je biodil redovnik po grmovji, predno je prišel do zaželjenega naraena. Zakaj veter je malo po malo šumel z listjem in vejevjem in tako zanašal glasove na vse strani, da je bilo težko priti na pravo sled.
In kaj je našel oče Hijerooim ? Mali deček jo kobalil po vseh štirih skozi grmovje. Nežne ročice so bile vse razpraskane, srajčica raztrgana — in lasci vsi zmršeni. Ves onemogel se je zgrudeval na tla pa zopet vstajal ter skušal riniti dalje. Videti je bilo, da je dete tako mlado, da ne more še hoditi po konci. Ka-dovnika je zabolelo srce, ko je ugledal nedolžno stvarco v toliki bedi. Skočil je k otroku, dvignil ga v naročje tev ga Ijubeznjivo pogovarjal. Deček se ga je sprva zel6 prestrašil, potem je pa zaeel blebetati:   ^tata—tata!"   Menda je klical ateja.
Ože Hijeronim je šel poteni v hosto, da bi morda dobil še kako drugo sled, kako da je prišlo nedolžno dete v to samoto. Ker pa ni mogel zaslediti ničesar, vrnil se je k studencu. Tam je dal piti najdenžku vode in jesti namočenega kruha. Vodo je slastno pilo dete, kruha pa ni moglo jesti. Kako drage volje bi bil dal siroti kaj boljšega, toda imel ni Zato se je vrnil hitro domov. Dete je zaspalo v nje-govem naroeji. Doma je položi na postel.jo, meneč, naj počiva, da se prespi. Ali kako se prestraši, ko se dete ne gane. Bilo je, kakor mrtvo. Poprej od joka zarudeli obrazek je bil bled in voščen. Trepalnice se niso ganile. Celo žila mu ni tolkla.
BBog se te je usmilil,  črviček mali,"   tako je govoril oče Hijeronim sam
v sebi. nPa prosi še zame v nebesih ! Pa ne samo zame, tudi za moje oveice"-------
In v tem je pritisnil ubo na drobne prsi in pazljivo poslušal. — «Nisi še mrtev ne! čaj, faj, pomagam ti." Takoje tiho vzkliknil, prinesel krepilne pijače ter mu kanil nekoliko kapljic v usta. Tudi drgnil ga je po rokab, da bi oživil kri. In glej! Najdencek odpre oči, žile mu prično polagoma utripati in vosčena barva mu zginja z lic. Posre^ilo se je umnemu redovniku oživiti omedlelo dete.
Sedaj je bilo to iijegovo veselje, da se je igral z dečkom, kateri je sicer dolgo bolehal in hiral, toda skrb rednikova ga je otela, in za dobro leto je vže poskakoval rejenček okrog hiše. Oče Hijeronim je v tem poizvedoval na vse načine, čegavo da je to dete. Ali brez uspeha.
BNaj bo, kakor hoče. Sedaj je otrok moj pa božji, dokler ne dobim starišev. Vzgojiti hočem dečka tako, da se ne bodo mogti pritoževati, če bi jih kedaj po naključji dobil. Tedaj bode njibovo veselje, moje veselje.
In oce Hijeronim je bil mož beseda. Deček-najdenček je bil najpridnejši, najmodrejši in najpobožnejši mej vsemi otroei v okolici.
(Dalje sledi.)