Poštnina plačana v gotovim Sped. 'Ji aboon. postaie - 1 Gruppo Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 900 Gorlzla, Rlva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 1.800 PODUREDNISTVO: Letna inozemstvo ... L 2.800 T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: itev. 24/12410 ''J/m s Wi Leto XV. - Štev. 48 (770) Gorica - četrtek 28. novembra 1963 - Trst Posamezna številka L. 40 ZLOČIN, KI JE PRETRESEL SVET Predsednik John F. Kennedy zadruge padel pod streli šla v nered; zamajala bi se v svojih te- JB. A. V službi John Fitzgerald Kennedy, petintrideseti predsednik Združenih držav Severne A-merike, je omahnil kot omahne vojak na bojišču, ko ga zadene smrtonosna krogla. Omahnil je sredi svojega ljudstva, ki ga je ljubil kot ljubi oče svojega otroka. Ni se dal zapreti v jekleno vozilo kot to delajo diktatorji, ko se je peljal po ulicah mesta Dallas. Ker je hotel vsem le dobro, se nikogar ni bal, je vsakomur zaupal. Toda tisti, ki so imeli interes, da zgine s pozomice zgodovine, so izrabili prav to njegovo zaupanje v poštenost človeka in mu končali življenje na podel in zahrbten način. »Podel zločin«, je označil ta umor tudi sv. oče Pavel VI., on, ki je glasnik moralnega zakona in bdi nad zvestobo božjim postavam. Podel zato, ker je vzel ženi plemenitega moža in otrokoma skrbnega in ljubečega očeta; podel zato, ker je vnesel v državo, kateri je Kennedy načeloval, nemir in negotovost; podel zato, ker je človeštvu iztrgal človeka, ki je bil iskreno zavzet za mir in trdno odločen, da ga ohrani. Dovolj je bilo, da je on doživel grozote druge svetovne vojne. Dovolj, da je on zgubil brata Jožefa v višinah nad Normandijo; dovolj, da je on prejel rane in trpel vse življenje na njih posledicah. Druge je hotel pred tem strašnim bičem obvarovati. Zato je ob priliki svojega nastopnega govora kot predsednik dejal: »Naš osnovni cilj bo ostal vedno isti: delati na to, da bodo vse države sveta uživale mir v svobodi in neodvisnosti; da bodo svobodne v izbiri svojega političnega sistema in svobodne v izbiri svoje bodočnosti, vedno seveda pod pogojem, da njih svoboda ne postane grožnja za svobodo drugih.« Zvest temu idealu je zagovarjal idejo sožitja med narodi, ki jih ogroža despotizem, fanatizem, želja po vojnah in rasna nestrpnost. Delal je na zmanjšanju svetovne napetosti, združujoč v sebi odločnost s prevdarnostjo; vedno pripravljen na razgovor s tistimi, ki jih je moral od časa do časa krotiti z vso odločnostjo svoje volje, kadar so hoteli razumeti njegovo plemenitost kot slabost; vedno dostopen za razloge drugih, če je videl, da se pri tem ne tepta pravica in človeško dostojanstvo. In je bila njegova vera tista, ki mu je dajala moč, da se ni bal nobene žrtve, da ni bežal pred nobeno odgovornostjo, da ni klonil pred nikomur, ki bi se ga skušal posluževati v svoje sebične namene. Svojo zamisel sveta je črpal iz Kristusovega evangelija. Zato je s toliko pozornostjo prisluhnil glasu učeče Cerkve, ko je najprej v okrožnici »Mati in Učiteljica«, potem pa še v »Mir na zemlji« podala načela o socialni ureditvi in sožitju narodov na svetu. Zato se je boril pred ameriškim kongresom, da mu odobri večjo pomoč za manj razvite narode; zato je bil trdno odločen, da uveljavi tudi v svoji državi človečanske pravice in naredi črnce enakopravne belcem; zato je neumorno obiskoval državnike po svetu in jim govoril o miru kot največji dobrini, ki so je lahko deležni ljudje. Ta zvestoba evangeljskim načelom mu je tudi nakopala tihe in nevidne sovražnike. V svoji zaslepljenosti so mislili, da če ubijejo Kennedyja, ubijejo tudi ideje, ki jih je on zastopal. Pa so pozabili, da Združene države niso Sovjetska Rusija, Kuba, Egipt, Alžir. V teh deželah bi bilo dovolj vzeti življenje Hruščevu, Castru, Nasserju, Ben Belli, in vsa država bi pri- šla v nered; zamajala bi se v svojih temeljih, politično, gospodarsko in ideološko bi se začela rušiti. In drugače biti ne more, če vladajo ljudje, ki obožujejo sebe in jim je ljudstvo le izgovor, da sebe ohranjajo na oblasti. Pokojni Kennedy pa ni iskal sebe; ni se boril za priljubljenost; ni hotel obogateti na račun ljudstva. In kljub temu mu je narod zaupal, ga ljubil, bil za njega navdušen. In ne samo njegov narod; ves svobodni svet je v njem videl jamstvo za mirno bodočnost. Zato je bila to pot bolečina ljudi ob njegovi smrti res iskrena, in zaskrbljeno vprašanje: »Kaj bo pa zdaj?«, res spontano. Komaj je nastopil predsedniško mesto, je že dokazal, da zna odgovornost prevzeti nase. Še pod njegovim prednikom generalom Eisenhouerjem je Allen Dulles pripravil invazijo na Kubo. Bil je prepričan, da bo uspela, saj so vsa poročila govorila, da se bo narod na Kubi dvignil kot en mož, ko se izkrcajo prve čete. Kennedy ni mogel drugega kot pristati na razvoj dogodkov, ki so že bili v teku. Znano je, kako se je invazija končala. Severna Amerika je doživela enega svojih največjih političnih neuspehov. In kaj je storil Kennedy? Pred vsem svetom se je obtožil: »Odločil sem to akcijo jaz kot predsednik. Zato je vsa krivda moja.« Ko je senator Russell, eden njegovih najbolj odločnih nasprotnikov, videl to Ken-nedyjevo plemenitost, da je pripravljen umazati sebe, s tem da kuje napake svojih podrejenih, je ves ganjen vzkliknil: »Eno bitko smo zgubili. Zato pa je Amerika dobila resničnega predsednika.« In ta predsednik je dve leti nato Kubi vrnil udarec na čisto nov način: razkrinkal je Hruščeva, ki je najprej lagal, vse tajil, nato vse priznal in končno odpeljal z otoka to, kar je nekaj mesecev prej pripeljal s svojimi ladjami. »Nezreli mladič« je svetu pokazal, kako se postopa z ljudmi, ki se na eni strani norčujejo iz evangeljskih načel, na drugi strani pa opirajo na svoj neznanstveni marksizem in zato vedno nihajo med grožnjo in prilizovanjem in zmerjanjem, med iskrenostjo in lažjo. Omahnil je za vedno pogumni mornariški častnik iz druge svetovne vojne; nesebični vojni tovariš; duhoviti pisatelj in podjetni časnikar; politik, ki je znal pritegniti množice s svojo zgovornostjo in biti narodu jamstvo miru s svojo modrostjo. On, ki bo šel v zgodovino s svojim klasičnim govorom o »novih mejah«, on, ki je gledal optimistično v bodočnost, je padel zahrbtno zadet od zločinskega strela. Omahnil je v naročje svoje zveste spremljevavke, ki je z njim delila vse njegove napore in mu bila v oporo kot žena, mati njegovih otrok in ljubeča ob-čudovavka njegovih verskih in moralnih idealov, ki so ga vodili v zasebnem, družinskem in javnem življenju. Toda nobena nedolžno prelita kri ni zaman; za to je jamstvo Jezusova kri na križu, ki je prinesla blagoslov vsemu človeštvu. Tudi Kennedyjeva kri bo obrodila svoj sad, tako kot je to Izrazil sv. oče Pavel VI. v trenutku, ko je zvedel za smrt svojega vzornega vernika: »Boga prosimo, naj bi Kennedyjeva žrtev podprla njegovo delo, ki ga je razvijal za utrditev svobode na svetu in ohranitev miru med narodi. Naj bi njegova smrt utrdila v ameriškem narodu moralni in družabni čut ter ga okrepila v složnosti in plemenitosti!« — ej — Novica o tragičnem koncu ameriškega predsednika Johna Ken-nedyja je pretresla ves svet. Sko-ro si ne moremo predstavljati, da ga ni več. Nekaj dni pred tragedijo je svetovno časopisje z vidnim zanosom pisalo, kako je s svojo odločno osebno intervencijo dosegel od Hruščeva izpustitev ameriškega profesorja Barghoorna, ki ga je sovjetska varnostna služba aretirala in zadrževala pod cinično obtožbo vohunstva. Ves svet se je ob tej spodbudni novici oddahnil. Po skrivnostnih načrtih Zgodovine je bil to zadnji uspeh njegove močne osebnosti v diplomatski tekmi s komunističnim taborom. Zadovoljen nad srečnim zaključkom Barghoomove zadeve, se je podal na potovanje po južnih državah ZDA, da bi premagal s svojo vztrajno vero v zmago pravičnosti zadnje ostanke odpora notranjih nasprotnikov njegovi politiki rasne enakopravnosti med vsemi državljani, ki so s svojim nesodobnim zadržanjem ovirali uresničitev njegovega programa »novih meja«. Hotel je svoje rojake z lepo besedo prepričati o zgodovinski nujnosti rasne enakopravnosti. Toda v srcih nekaterih sta zmagala hudobija in slepota, da so uspeli uresničiti svoj zločinski načrt. Ravno v trenutku, ko se je zdelo, da padajo zadnje pregrade, so njegovi nasprotniki (pa naj bodo iz katerih koli krogov) segli po najnizkotnejšem sredstvu v politični borbi, zločinu. TRAGIČNI DAN Okoliščine umora predsednika Kennedyja so že vsem znane. Ko se je med svojim obiskom v zvezni državi Texasu peljal v odprtem avtomobilu po ulicah mesta Dallas in je sprevod avtomobilov prišel do nekega križišča, so se zaslišali trije streli. V tistem trenutku so mimoidoči gledavci videli, kako je predsednik Kennedy nenadoma, krvav v glavo, omahnil v naročje svoje žene. Tedaj je šofer, po nalogu varnostnih agentov, pospešil brzino in zapeljal predsednika v mestno bolnišnico, kjer so na vse načine skušali rešiti življenje mladega državnika. A vsi poskusi so bili zaman. Pol ure po atentatu je Kennedy podlegel ranam in izdihnil. Neki katoliški duhovnik mu je še komaj utegnil podeliti sveto maziljenje. Tako je umrl najmlajši predsednik v zgodovini ZDA, toda e-den najbolj agilnih in dalekovid-nih, prvi katoliški predsednik in 35. zaporedni. Po okoliščinah, v katerih je umrl, ga lahko primerjamo z Lincolnom, ki je prav tako padel pod streli atentatorja leta 1865 kot zagovornik odprave suženjstva. ODMEVI V SVETU Vest o tragični smrti mladega ameriškega predsednika se je v petek zvečer okrog devetih bliskovito razširila po vsem svetu. Vsi smo ostrmeli nad naglico in nepričakovanostjo dogodka in v pr- n Pokojni predsednik Kennedy v družinskem krogu vi zmedenosti se spraševali, aii je to sploh mogoče. Še sedaj, po preteku več dni se kar ne moremo vživeti, da je odmanjkal človek, ki je sprožil nešteto upov in čigar prisotnost v svetovnem dogajanju smo smatrali za nujno vsaj še za nekaj let. Tak sloves in spoštovanje si je pridobil ne samo pri svojih zaveznikih, ampak tudi pri svojih tekmecih, in to predvsem s svojo odkritosrčnostjo, jasnostjo hotenja in odločnostjo. Zato lahko upravičeno trdimo, in ne samo zaradi lepe fraze, da se je ob žalostni novici zdrznil ves svet, od Vladivostoka do argentinskih pamp. Vse radijske in televizijske postaje v zahodnih državah so še isti večer prekinile z rednimi programi in začele oddajati žalno glasbo. Naslednji dan pa so se pridružile še postaje iz držav vzhodnega tabora in drugod po svetu. Mnoge so odpovedale vse zabavne prireditve za en dan, med temi tudi Jugoslavija. Pred veleposlaništvi ZDA so se začeli zbirati ljudje, ki so hoteli osebno izraziti svoje sožalje. Neki pariški list je prinesel sliko, ki prikazuje dve mladi dekleti, eno belo in eno temnopolto, ki skupaj jokata pred ameriškim veleposlaništvom. V Berlinu, kjer jim je Kennedy posebno ostal v spominu, so prižgali na tisoče svečk na oknih. Mučno je odjeknila Kennedyje-va smrt v Jugoslaviji, ki je prav gotovo izgubila v njem velikega dobrotnika in prijatelja. Predsednik Tito je dal o njem zelo pohvalno izjavo kot državniku. Po vsej državi so uvedni en dan žalovanja. Časopisi, radio in televizija so spremljali ves potek dogodkov z izredno pozornostjo. Tudi v vzhodnoevropskih državah je bil odziv zelo velik. Sovjetska televizija se je ob tej priliki prvič povezala z umetnim satelitom Telstarjem in oddajala svojim gledavcem direktne slike iz Amerike. Hruščev, ki se je mudil na deželi, se je nemudoma vr nil v Moskvo. List »Pravda« je iz- šel v posebni, popravljeni izdaji z obširnimi podatki o ameriškem predsedniku. Vseh šest milijonov izvodov je takoj pošlo. Edinole komunistična Kitajska ni našla izrazov sočutka, ampak je cinično izrazila svoje zadovoljstvo nad zločinom, ki ga je obsodila vest vsega človeštva. KENNEDYJEVE ZASLUGE Kaj je bilo, da je Kennedyjeva smrt našla tako enodušen odmev po vsem svetu, pri ljudeh vseh političnih in verskih prepričanj ter v državah z najrazličnejšimi notranjimi ureditvami? Moč države, katero je predstavljal in vodil? Okoliščina, da je junaško padel na bojnem polju pri udejstvovanju svojega programa? Tudi te okoliščine imajo prav gotovo svoj delež. Toda, kar je bilo pri pokojnem predsedniku najbolj priljubljenega, je bil njegov nastop, ki ni odbijal ne prijateljev in ne sovražnikov. Vsakemu je odkritosrčno povedal, kaj misli. V nekem svojem programskem govoru ni označil za svoje sovražnike nobenih izmov, ampak tiranijo, revščino, bolezni in vojno: »Poslanstvo naše generacije je čudovito. Sam Bog nam je dal nalogo braniti svobodo in ljudi pred revščino.« To je bilo njegovo vodilo. Zato ga ni mogoče označiti ne za konservativca ne za radikalca. Kennedy je bil predsednik, kakršnega sta Amerika in ves svobodni svet potrebovala in ga tudi našla. ZDA, kot vodilni sili Zahoda in sveta, je dal novega zagona, da se je rešila občutka zaostalosti in manjvrednosti pred komunistično predrznostjo. Bil je še mlad, toda dovolj stvaren in izkušen, da je razumel, kje so skrite klice sovraštva med narodi in ljudmi. Izkušnje zadnje vojne so mu narekovale, da jih je treba odstraniti. V ta namen se je lotil težavnega poslanstva, da spravi sprte strani, tako doma kot zunaj v svetu. Pri tem se ni ustrašil boja proti komunizmu, kakor se ni bal popuščanja v mednarodnih odnosih. To je dokazal lani oktobra, ko je zapovedal Sovjetom, naj odpeljejo domov svoje rakete s Kube in na ta način ustvaril pogoje za nadaljnje sporazume. Ta in drugi politični uspehi so ga na mah napravili slavnega. Njegovi rojaki že ocenjujejo njegov pojav kot redko zvezdo, ki je močno razsvetlila. Zato toliko bolj občutijo sedaj praznino, ki je za njim ostala. In to je res bil pokojni ameriški predsednik, ne samo za njegovo ožjo domovino, ampak za vse človeštvo, kar je zgovorno pokazal globok odziv na njegovo prerano in kruto smrt. L. Johnson novi predsednik Po smrti Kennedvja je novi ameriški predsednik avtomatično postal podpredsednik Lvndon Johnson, star 55 let in doma iz zvezne države Texas. Izseljenci - naša skupna zadeva Slovenci na grobu sv. Cirila kazala Mati božja komunistično navdali-. »Biti izseljenec pomeni doživeli dušni pretres in nevarno zrahljanje krščanske morale,« je dejal preteklo nedeljo sv. oče Pavel VI., ko je govoril po radiu z namenom, da opozori na izseljenski problem, ki ga Cerkev vsako leto stavi svojim vernikom pred oči na prvo adventno nedeljo. Kdor ni bil izseljenec, ne bo nikdar doumel tragike, ki se skriva v tej besedi. Pa ne samo v besedi. Še bolj v življenju, v katerem se nenadoma znajde človek, ki je zapustil domovino v prepričanju, da mu bo mačeha vzela kruh z večjo ljubeznijo in z bolj toplim nasmehom kot mati — domovina. Dovolj so prvi dnevi — in duša je že polna tesnobe, otožnosti, hrepenenja po domu. Večinoma izseljenec ne zna novega jezika, navade ljudi so mu tuje in zoprne, še cerkev se mu zdi hladna in brezčutna, ko hoče v njej moliti. Prav ima sv. oče Pavel VI.: postali izseljenec, se pravi doživeti pretres duše. Izseljenec, če pride že dorasel v novo domovino, vse življenje čuti, da je le presajeno drevo: drevo, ki je sicer pognalo nekaj korenin v tujo zemljo, a nima več moči, da bi ozelenelo, se razcvetelo, obrodilo sad. Dve nevarnosti obstojata za vsakega izseljenca: ali da se preda otopelosti, si išče tolažbe v pijači, prepovedanih užitkih in spolnemu izživljanju, ali pa se s tako strastjo preda delu, da nima več časa ne za molitev ne za nedeljsko mašo ne za nedeljski počitek. Kolikokrat se slišijo v deželah obeh Amerik besede, ki izražajo popolno življenjski materializem: »Doma smo hodili v cerkev, tu pa ni časa za to. če hočemo kaj imeti, moramo delat.,« Da, delati tudi na račun duše. Vsem lem nevarnostim so bili izpostavljeni in so še izpostavljeni tudi slovenski izseljenci. Prvi val, ki je odšel pred prvo svetovno vojno preko morja, se je zatekel zlasti v Severno Ameriko. Rešil se je narodno in duhovno kar v precejšnji meri, kajti z njim in za njim so prišli tudi slovenski duhovniki, ki so nemudoma organizirali narodna župnije, ki v veliki večini obstajajo še danes. Drugi val je zajel zlasti naše kraje. Prihod fašizma in neurejene gospodarske razmere so mnoge nagnile, da so si iskali sreče v Južni Ameriki. Ti so trpeli največ: izkoriščanje s strani brezvestnih delavcev, borba za obstoj In še verske razmere so bile take, da so jih hitro napravile versko mlačne in brezbrižne, mnoge pa celo versko sovražne. Danes je ta rod na tem, da izumre. Skoro ves se je potujčil, tako ga težko najdeš, ko ga skušaš odkriti po ulicah in predmestjih Buenos Airesa, Montevidea, San Paula. Mnogi, premnogi živijo oddaljeni od Cerkve, pa še zastrupljeni od komunistične propagande, ki jim je vero zamrznila, in vse rojake, ki ne odobravajo sedanjega režima v matični državi, prikazala kot izdajavce. Tako se dogaja, da umirajo brez zakramentov, brez želje, da bi imeli duhovnika ob smrtni uri pri sebi. Tretji val se je pa razlil po zadnji vojni in je zajel največ celin: Evropo, Kanado, Združene države Severne Amerike, vso Južno Ameriko, pa še Astralijo. Ta val se loči od prejšnjih dveh po tem, da ga ni sprožila gospodarska stiska, temveč komunistično nasilje in zvestoba krščanskim načilom. Ta val je morda najbolj doživel grenkobo izseljenstva, saj se je odločil za pot v svet ne prostovoljno, temveč po sili razmer, ne zato, da bi si življenje naredil prijetno, temveč sploh, da bi si ga otel. Prav ta val pa nam je danes v veselje in ponos. Ohranil se je narodno, kulturno razvijal, versko utrdil. In ni nobena skrivnost, da je bilo to mogoče le, ker ga je spremljal v zadostnem življenju slovenski duhovnik. Ta mu je stal ob slrani v najbolj kritičnih urah, ga bodril, vzpodbujal, tolažil. Slovenski duhovnik je znal tudi tujino našemu človeku napraviti bolj znosno, ko mu je za praznike in pri nedeljski službi božji pričaral lepoto slovenske molitve, pesmi, običajev. Tako se je znova izkazalo, da je problem izseljenstva v prvi vrsti ne materialni, temveč duhovni problem. Pomagati izseljencu, da se brez večjih pretresov s svojo družino vključi v nove razmere, ostane zvest Bogu in božjim postavam, premaga začetne gospodarske težave in zaživi potem kot polnopravni član nove družbe, to je prav veliko poslanstvo Cerkve, ki Je nihče drugi ne more v polni meri nadomestiti. Žal je preteklo mnogo neizrabljenih let, ko so bili izseljenci na splošno, zlasti pa v južnoameriških državah, versko vse preveč zapuščeni in od nikogar oskrbovani. Posledice se danes čutijo na vsak korak: tisti, ki naj bi bili kot nekdaj Irci v ZDA in v Avstraliji kvas za verski preporod domačinov, so se zgubili v versko zanemarjenem in moralno gnilem okolju. Nihče pač ni mislil nanje. Danes pa, hvala Bogu ni več tako. Najvišja oblast v Cerkvi, sam sv. oče Pij XII. je že pred časom spoznal resnost in tragiko izseljenskega problema. Sad tega spoznanja je bila leta 1952. konstitucija »Exul familia«, ki je opozorila cerkvene oblasti v deželah, kjer živijo izseljenci, na Veliko odgovornost, ki jo imajo v skrbi za dušni prid novo naseljenih vernikov. Od tedaj se je v tej smeri že mnogo storilo, dasi zadevajo dušni pastirji za izseljence — izseljenski misijonarji— še vedno na veliko ovir in nerazumevanja. Prav zato je sv. oče Pij XII. odločil, naj bi se tako, kakor se vsako leto spominjamo misijonov, spomnili tudi vseh tistih, ki so odšli iz rodne zemlje, da bi si morda zagotovili materialni obstoj, pa svojo dušo zanemarili in izpostavili pogubljenju. Kaj bolj naravno torej, da tudi mi Slovenci to nedeljo — ki je izseljenska — dvignemo svoje roke proti nebu in priporočimo Bogu vse, ki jim ni bilo dano ostati na rodni zemlji kot nam, da če so se morali že odpovedati svoji zemeljski domovini, vsaj z nami skupaj doživijo sladkost skupnega sožitja in bivanja v nebeški domovini. V mali avberski cerkvi, ki jo je tako lepo poslikal naš umetnik Tone Kralj, so se v sredo popoldne izvršile pogrebne svečanosti za pokojnim duhovnikom Gabrijelom Piščancem. Umrl je na tej zadnji postojanki svojega dolgega življenja, potem ko je svoje moči in zmožnosti 'daroval za duše in v čast božjo. Dobrota in ljubezen sta bili glavni odliki njegovega življenja, poleg preprosto otroške globoke vere. Ta ljubezen do bližnjega je bila tudi vzrok, da je pristopil v Društvo ciril-me-todijskih duhovnikov. Naredil je ta korak, da bi kot dekan istrskega dekanata Klanec lahko pomagal takratnim zaprtim duhovnikom. Ko so se njegovi dobri nameni izjalovili, mi je dobesedno dejal: »Komaj čakam, da bo papež prepovedal naše združenje.« — »In veste, stric, kaj vas potem čaka?« sem mu odgovorila. »Dobro vem,« je dejal, »a ljubše mi bo preganjanje kot pa ta sedanji položaj.« Sedaj, ko je to njegovo dolgoletno duhovno mučeni-štvo dopolnjeno, si štejem v dolžnost, da to javno povem. Pokojni Gabrijel Piščanec se je rodil v Rojanu dne 8. julija 1881 v številni kmečki družini s sedmerimi otroki. Po dovršeni osnovni šoli v rojstni vasi in gimnaziji v Trstu, je izrazil željo, da bi rad študiral za duhovnika. A sredstev ni bilo, ker je že starejši sin Josip študiral jus na Dunaju. Tedaj se je zanj zavzel moj oče, brat Rafael, ki je bil takrat že uradnik na tržaški pošti. Gabrijel je poln veselja stopil v goriško semenišče in pel na Opčinah dne 2. oktobra 1905 svojo prvo mašo. Takoj je nastopil službo kaplana v Sežani, prvega maja 1907 pa je prišel za kaplana v Skedenj. Tu je ostal do leta 1909, ko je bil premeščen za kaplana v Osp. V decembru 1910 se je ponovno vrnil v Trst kot kaplan pri Starem sv. Antonu. Mnogi starejši Tržačani se ga iz te službe še spominjajo, zlasti nekatere pevke pevskega zbora pri starem sv. Antonu, katerega je on vodil. Podučeval je tudi v šoli kot katehet. Ostal je v tej službi šest let, nato je prišel leta 1916 v Rukavec, kjer . je ostal dve leti. Potem so se začele njegove daljše službe. 1. julija leta 1918 je prišel za župnika v Dolino in na 'tej fari smo ga mi otroci nečaki šele spoznali in ga zvesto obiskovali večkrat na leto. Naše prijateljstvo z njim je postalo vedno tesnejše, saj ni bilo težko vzljubiti takega strica. Na tej. fari je stric opravljal še podružnice Socerb, Ricmanje in Boljunec. 1. januarja leta 1930 je pa sprejel klanško dekanijo in postal župnik in dekan obsežne dekanije Klanec. Tu je ostal vse do 13. decembra 1954, prekrižaril skoro pol Istre vsako nedeljo, ko je imel tri maše na najbolj oddaljenih podružnicah. Tu ga je doletela najtežja žalost njegovega življenja, ko je v februarju 1944 zvedel za smrt svojega priljubljenega nečaka duhovnika Ladota. Njegove moči so začele kmalu pešati, tako da se je 13. decembra 1954 odpovedal dekanijski službi in sprejel mesto župnika v mali avberski fari na Krasu. Tu je kmalu stopil v pokoj, a še naprej upravljal Nedavno obnovljeno Apostolstvo sv. Cirila in Metoda na Tržakem je sprožilo misel, naj bi ob priliki ponovne umestitve svetih ostankov slovanskega apostola sv. Cirila v baziliki sv. Klementa tudi mi Slovenci iz Trsta, Gorice in Koroške po-. romali na svetnikov grob. Res je vabilo našlo lep odjek med našimi rojaki. Kljub kratkemu terminu za prijavo se je roma nja udeležilo 80 Slovencev: 73 iz Trsta, 5 iz Gorice, 2 s Koroške. Vodili so romanje štirje duhovniki: gg. Janežič, štu hec in Gerdol iz Trsta ter g. Jurak iz Gorice. S posebnim vagonom, priključenemu na redni vlak, so v večernih urah prispeli romarji na praznik sv. Cecilije 22. novembra na rimsko postajo, kjer sta jih že čakala apostolski administrator msgr. Albin Kjuder ter p. Ivan Koren S J, ki sta ju spremljala gojenca zavoda »Russicum« naš rojak Nabrežine g. Markuža 'in g. Rebernik iz Koroške. Naslednji dan, bil je praznik sv. Klementa, je bila za vse romarje sv. maša v vzhodnem obredu v baziliki sv. Klementa in sicer v kapeli slovanskih blagovestnikov. Opravil jo je ruski škof msgr. Andrej Katkoff. Pred sv. mašo je imel p. Ivan Koren SJ. priložnostni govor, nato avbersko faro in obenem tudi Kazlje, kjer je večkrat ob nedeljah maševal. Vidno oslabljen je prišel zadnjič v Gorico 4. januarja letos, da je maševal za pokojnega brata Rafaela ob 11. obletnici njegove smrti. Potem je legel. Zdravil se je več mesecev v bolnišnici v Ankaranu in še vedno upal, da bo ozdravel in lahko spet maševal. A božja volja je bila drugačna. Vrnjl se je domov v Avber, da tam zaključi svoje dolgo in plodovito življenje. Dne 18. novembra zvečer ga je Vsemogočni poklical k sebi po zasluženo plačilo. Njegov pogreb je bil :zraz vsesplošne ljubezni, ki jo je vžival od strani sorodnikov, duliavndkov-sobratov in našega vernega ljudstva. 25 duhovnikov je prihitelo od vseh strani na njegov pogreb. Pred sv. mašo je v cerkvi imel govor msgr: Milanovič, ki je nato bral pogrebno mašo in vodit pogreb. Pevski zbor je pel latinsko mašo za mrtve in tudi na pokopališču so se pevci s pretresljivimi žalostinkami poslovili od priljubljenega dušnega pastirja. Ob odprtem grobu se je od njega poslovil dekan Lojze Kocjančič, kii je sedaj njegov drugi naslednik v dekaniji Klanec. Poslovil se je od njega kot Lado-tov sošolec in velik osebni prijatelj, saj je tako rad prihajal v Klanec, ko je tam ob počitnicah bival Lado s sestro Marto. Dragi stric, ko so te polagali v grob, ni bilo sonca, da bi te še zadnjič pozdravilo. Tema je že padala na zemiljo in iz sive megle je prišlo. Tudi v naših dušah je bila grenka žalost, a skozi solze je žarelo upanje, je žarela gotovost: častno si dokončal svoj boj, v domu srečnih bo tvoje bivališče na veke! Nečakinja Zora Novi blaženi V nedeljo 17. novembra je proglasil sv. oče Pavel VI. v baziliki sv. Petra za blaženega skromnega župnika Vincencija Romana iz kraja Torre del Greco v neapeljskem zalivu. Tako je dosegel čast oltarja prvi italijanski župnik iz vrst svetne duhovščine. Novi blaženi se je rodil 1. 1751 v Torre del Greco, postal duhovnik I. 1775 in takoj nastopil v svojem rojstnem kraju kaplansko službo. L. 1799 je postal istolam župnik ter do smrti ostal v svojem kraju. Leta 1794 je doživel izbruh ognjenika Vezuva, ki mu je uničil župno cerkev ter povzročil 15 mrtvih mod verniki. Novi blaženi je stalno živel med ljudstvom. Za moške, ki so bili ribiči na koralde in so bili odsotni od aprila do oktobra, je poskrbel za duhovnika, ki je hodil na široko morje z njimi; v kraju samem pa je organiziral nekako borzo dela, ki je skrbela, da so ribiči lahko ugodno prodajali sadove svojega dela, ne da bi jih bogataši mogli izkoriščati. Značilno preimenovanje kraja Predsednik italijanske republike Segni je izdal odlok, s katerim je preimenoval rojstni kraj pokojnega papeža Roncaillija v Sotto il Monte - Giovanni XXIII Podgorje - Janez XXIII.). — V Italiji je še en drug kraj, ki je poimenovan po papežu, namreč rojstni kraj papeža Sarto, ki se imenuje Riese - Pio X. pa so vsi navzoči z veliko doživetostjo sledili ubranemu petju in veličastnim obredom. Velika večina je šla tudi k sv. obhajilu, ki jim je bilo podeljeno pod obema podobama. Ves čas je bil navzoč tudi ap. administrator msgr. Kjuder. Dve uri na to so bili romarji deležni novega globokega doživetja: p. Koren jim je preskrbel vstopnice za baziliko sv. Petra, da so mogli prav od blizu prisostvovati sv. maši za letos umrle koncilske očete, ki jo je opravil kardinal Masella, prisostvoval pa sam sv. oče Pavel VI. Pred sv. mašo je kardinal Tisserant po zvočnikih sporočil zbranim koncilskim očetom vest o tragični smrti severnoameriškega predsednika Kennedyja in da je sv. oče zjutraj že opravil sv. mašo za pokoj njegove duše. Popoldne so se naši rojaki znova vrnili v mogočno baziliko sv. Petra, ki se je dopoldne zaradi sv. maše niso mogli o-gledati. Čudovit je pogled na osrednjo ladjo, ki je spremenjena v sejno dvorano in se stopnica za stopnico dvigajo proti mogočnim stebrom. Obiskali so tudi grob nepozabnega sv. očeta Janeza XXIII. in se povzpeli na vrh kupole. Na večer istega dne so pozdravili v Lateranu bivšega tržaškega nadpastirja msgr. Fogarja, ki je bil obiska zelo vesel in vidno ganjen, ko so mu zapeli »Marija, skoz’ življenje«. Drugi dan, v nedeljo 24. novembra, so se pa zbrali ob grobu sv. Cirila v katakombah sv. Kaliksta. Tam sta jih že čakala oba slovenska škofa: msgr. dr. Maksimilijan Držečnik iz Maribora ter msgr. dr. Jože Pogačnik iz Ljubljane. Prvi je maševal, drugi pa pridigal. Pred mašo je mariborski škof povedal, da so vsi koncilski očetje prejeli iz Poljske hostije, katere so spekli iz moke, ki je bila zmleta iz žita, rastočega okrog Jasne gore, kjer stoji slavno Marijino svetišče Čenstohova. Tisti, ki so hostije poslali, prosijo koncilske očete, naj s tako hostijo opravijo sv. mašo za zmago božjega kraljestva in vztrajnost v veri. Tako je tudi msgr. Držečnik maševal po tem namenu. Msgr. Pogačnik pa je pridigo navezal na junaško žrtev sv. Petra in Pavla pa na apostolsko vnemo svetih bratov Cirila m Metoda ter romarje vzpodbudil, naj bodo po njih Vzgledu enako trdni v veri in jo tudi živijo v skladu z božjo voljo. Po maši je nato salezijanski duhovnik Slovenec g. Jože Zver razkazal glavne zanimivosti katakomb. Pa je čas pritiskal, da se je bilo treba posloviti od tega blagoslovljenega kraja. Avto-pullman je romarje bliskovito ponesel najprej v baziliko sv. Petra, nato pa na kraj, kjer je bil sv. Pavel po izročilu obglavljen, k Trem Fontanam. Tam zraven je votlina, kjer se je 12. aprila 1947 pri- Spoštovani g. urednik! Slišala sem, da sv. Cerkev razveže zakrament sv. mašniškega posvečenja, če tisti dokaže, da ni čutil poklica za duhovniški stan, da je odšel v bogoslovje, da bi ustregel svojim staršem ati iz sebičnih namenov in ne iz ljubezni do Boga, da bi reševal duše. ■ Je to res? Kako je mogoče, da se fant napak odloči, ko ve, kakšne žrtve in odpovedi ga čakajo in ima toliko let časa, da premisli? Jaz trdim, da nosi duhovnik za večne čase neizbrisno znamenje mašnika Kristusovega, pa če postane odpadnik ali če sveto živi in dela za zveličanje duš. Hvaležna Vam bom, če mi boste to vsaj na kratko razložili. Bravka s Krasa Cerkev nikoli ne »razveže« zakramentov; še posebno ne mašniškega posvečenja, ki vtisne neizbrisno znamenje. Kaj pa naredi? Vzemimo primer: Ce bi škof podelil mašniško posvečenje fantu, ki ni krščen, bi ta fant ne bil duhovnik; mašniško posvečenje bi bilo, kakor pravimo, neveljavno podeljeno. Zato bi bilo treba ugotoviti neveljavnost zakramenta, ne pa zakrament razvezati ali razveljaviti, ker ga sploh ni bilo. Na veljavnost mašniškega posvečenja in na dolžnosti, ki iz njega izhajajo, morejo vplivati n. pr. nepravi namen, strah, nevednost. A to so izredni slučaji in v takih slučajih je težko ugotoviti, ali je bilo mašniško posvečenje veljavno podeljeno — ali je prizadeta oseba mašnik-duhovnik. Zato cerkvena sodišča le s težavo razprav- njenemu tramvajskemu uslužbencu Brunu Comacchiola ter njegovim trem otrokom. Predstavila se je kot »Devica razodetja«. Romarji so tam zapeli dve Marijini pesmi in z njimi do solza razveselili tudi minoritskega patra, ki je Hrvat po rodu in iz otoka Cresa doma. Pa lepih stvari še ni bilo konec. Popoldne so imeli rimski Slovenci kot vsako četrto nedeljo v' -mesecu svojo mašo v argentinski cerkvi na aveniji Viale Regina Margherita. Maševal je nadškof iz mesta Lome v državi Togo, Osrednja Afrika. Naši romarji so se jim pridružili in nato so se vsi rojaki zbrali v fami dvorani. Besede pozdrava je imel generalni asistent p. Prešeren Anton SJ., ki je zlasti poudaril veselje, da morejo Slovenci, ki so veliki ljubitelji misijonov, v svoji sredi pozdraviti zamorskega nadškofa in mu izraziti svoje zagotovilo, da bodo še vnaprej za misijone vneto molili in skrbeli. Nadškof iz Toga je nato v tekoči italijanščini povedal, da imata Slovenija in Togo marsikaj sličnega. Togo ima 1,600.000 prebivavcev, Slovenija tudi približno toliko; meri 56.000 kvadratnih kilometrov, Slovenija malo manj: 21.000. škofije ima Togo tri, Slovenija pa štiri (z dvema administraturama); kristjanov je v Togu 200.000. Prva dva sta bila krščena prav pred sto leti. Dejal je, da pojemo zelo podobno kakor oni, to najbrže zato, ker so bili njihovi misijonarji Nemci, nemška melodija je pa zelo slična slovenski. Potem je nadškof odšel. G. Roman Rus, predsednik rimskega društva »Slomšek« ter napovedovavec na vatikanski radio-oddajni postaji je nato pozdravil navzoče škofe dr. Držečnika, dr. Pogačnika in msgr. Santina iz Trsta, kakor tudi rojake iz Tržaškega, Gorice in Koroške. Msgr. Santinu je še posebej čestital na njegovem srebrnem škofovskem jubileju. G. Stanko Janežič je bil naslednji govornik. On je zlasti paudaril vzgled, ki sta ga zapustila sv. Ciril in Metod, da bi tudi mi ostali zvesti veri in jeziku, ki smo ju od Boga prejeli. Za zaključek je spregovoril še tržaški nadškof ter dejal, da šele v Rimu človek prav začuti, kako smo vsi enakovredni pred Bogom in da smo v Rimu vsi enako doma. Za zaključek pa so vsi navzoči zapeli pesem v čast svetima bratoma. Nato je bilo žer treba misliti na povratek. Še en obisk bazilike sv. Srca Jezusovega ob rimski postaji, kjer je vsak dan po več sto maš, priporočilo za srečno pot in že je prišlo slovo. Premaknil se je vlak — in večno mesto je zginilo v objemu noči. Ostali pa so spomini, in ti so svetli, kajti dejansko, kdor obišče Rim, obišče hišo svojega očeta. — j k — Ijajo o veljavnosti mašniškega posvečenja. Ce so dani pogoji, ki jih predvideva cerkveni zakonik, se prizadeta oseba odveže od vseh duhovniških opravil (n. pr. celibata) in ne more zato več izvrševati duhovniških opravil. Mašniškega posvečenja ji pa nihče ne odvzame. Bogoslovci, ki se pripravljajo na duhov-ski stan, marajo pred subdiakonatom, dia-konatom in pred samim prezbiiteratom priseči, da se za ta stan svobodno odločajo, poznajo dolžnosti, ki jih nalaga duhov-ski stan, in se jih hočejo držati. A kljub temu se vedno kdo najde, ki se napak odloči. Skrivnosti človeškega srca! Do takih, ki so se napak odločili, imejmo razumevanje. Njihova težka žrtev, ki jo nosijo zaradi napačne odločitve, naj nas vpodbuja, da zanje in za vse duhovnike molimo in se žrtvujemo. In veliko storimo, da bi Bog v svoj vinograd poklical svete duhovnike in jim pomagal do vedno večje in trdnejše ljubezni za Boga in za grešnike. L. šk. Opazovavci vatikanskega koncila na Monte Cassinu V soboto 9. novembra je večina nekato-liških opazovavcev na II. vatikanskem koncilu obiskala benediktinski samostan na Monte Cassinu ter cistercijanski 'samostan v Casamari. Že prej pa so si ogleda 1 i Assisi, Subiaco in Grottaferraro. Na Monte Cassiniu so se nekaj časa zadržali na grobovih sv. Benedikta in sv. Sholastike. Kosilo pa so imeli pri oo. cistercijanih v Casamari. iiiiiiiiiNiiiimmiiiHimiiiimiimiiiimiimmimiiiimmiiiiimiiiuiiiuimiiiimitiiiiiiiniiiiiiiiinmiiiiiiHimiiiMiiiiiiiinmiimiimiiuiiiiiiiNiiiimiiiiiiiiiniiiniiiiiiiiiimii t Duhovnik Gabrijel Piščanec IIIHIIIIIlllllllllIlIllllllllllIlllllllllllllllIlllllIlllllllllillllHIIIIIIIIIIIIIIIIIHHIMIIIIIllllllllllIlilllUIIIIIIIIIIIIltllHHIIIHIIIHlIllliHIlIllIllIllllllllIHlIlllllllinilillKHMIllilllllllllllll O mašniških odpadnikih VPRAŠUJETE ODGOVARJAMO 10.000 ur poletov Morda smo prišli preteklo nedeljo v dvorano Katoliškega doma v Gorici z občutkom, da bomo prisostvovala običajnemu ponavljanju vsakoletne ceciiijanke, dolgočasni zvrstitvi petja, pa ni bilo tako. Ce-cilijanka v izdaji 1963 je bila živa in zanimiva. Gorica s svojo okolico je pokazala sebi in svojim gostom, kaj zmore. Zato lahko čestitamo prirediteljem za tako lep večer. Glavno vlogo so imeli seveda pevci; iz njih obraza se je opazilo, da so veseli tega skupnega srečanja, da radi stopajo na oder, da radi poslušajo tudi druge zbore, saj iz tega se človek marsikaj nauči. Za pevce je lahko tak večer zanimiva šola. Cecilijanka raste vsako leto tudi v kvaliteti in ta podvig mora nadaljevati in še nadalje rasti. Ta nastop mora biti za vsak zbor vsakoletna obveznost. Zveza slovenske katoliške prosvete pa naj bo v vsem trdna skupna vez za vse te ljudi. Nasplošno je bilo opaziti pri zborih napredek in to je razveseljivo; druga ugotovitev je ta, da mladina vztraja, saj so bili ravno mladi v številu nad 200 pevcev v absolutni večini. Uvodno besedo in povezavo je imel Viktor Prašnik. Po nekaj uvodnih mislih se je spomnil tudi pok. predsednika Johna Kennedyja in prebral sožalno brzojavko, ki so jo slovenski Goričani s ceciiijanke Poslali ameriškemu konzulu v Trstu. Glasi se: »Slovenci, živeči v Italiji, zbrani na Proslavi sv. Cecilije v Gorici, ob tragični izgubi predsednika Johna Kennedyja, pogumnega bojevnika za mir in enakopravnost narodov, izražamo vdovi Jacgueline in ameriškemu narodu iskreno sožalje, trdno uverjeni v zmago velikih idej pokojnega predsednika.« Zatem je g. St. Je-ricijo spregovoril besedo zborom in občinstvu. Poudaril je težave, ki jih imajo zbori s pevskimi vajami, in pohvalil njih trdno voljo za čim lepše petje; spomnil se je pevovodij, ki s toliko požrtvovalnostjo vodijo zbore, in povabil navzoče, naj tudi sami ljubijo petje in dajo priznanje nastopajočim zborom. Po tem uvodu se je začel nastop zborov. Pivi so nastopili pevci iz Podgore pod vodstvom Mirka Špacapana; sledil je Števerjan s svojim dirigentom Hermanom Srebrničem; prof. Lojzka Bratuževa je vodila ženski zbor goriške Marijine družbe; Adela Ferletičeva pa je dirigirala pevce iz Doberdoba in Jamelj; prvi del so zaključili pevci .iz Sovodenj pod vodstvom Marije Pelieonove. Po odmoru se je predstavil znani oktet Planika, ki ga vodi Franc Valentinčič; pevce iz Rupe pa je dirigiral Zdravko Klanjšček, prof. Gabrijel Devetak je nastopil s svojim zborom iz Št. Mavra; kot zadnji je zapel zbor »Lojze Bratuž« pod vodstvom prof. Iva Bolčine. Preden pa so združeni zbori zapeli narodno »Glejte že sonce zahaja« pod vodstvom St. Jericija, je dr. Kazimir Humar, predsednik ZSKP, poklonil vsem dirigentom diplomo ter se zahvalil pevcem, dirigentom in številnemu občinstvu za njih požrtvovalnost in zanimanje. Celoten program je registrirala slovenska radijska postaja; tako bodo imeli pevci priliko, da se bodo poslušali in... sami pokritizirali. Iskrena zahvala dr. Borisu Sancinu, šefu slovenske radijske posLaje, za to prijazno pozornost. — Prvi del koncerta bodo oddajali 8. decembra ob 8,30. še nekaj misli k temu večeru. Cecilijanka postaja za goriške Slovence vsako leto bolj velik skupni praznik, ima-tudi vse pogoje za nadaljnje razvijanje in zboljšanje, zato mora biti vedno skrbno pripravljena. Nekdo, seveda glasbenik, skupno s pevovodji mora načrtno zbrati pesmi za nastopajoče; racionalno naj bodo zbrani tudi skladatelji (lahko se obseže celoto ali posebno dobo), ker tako se nudi pevcem in prisotnemu občinstvu bolj orga-nično sliko in obenem izobrazbo, ne samo užitek ali zabavo, in to bo znalo občinstvo ceniti. Ali ni ravno cecilijanka najlepša prilika za to delo? Posrečena je bila izbira iz Doberdoba in Sovodenj, ki sta imela na sporedu »vesele« pesmi, kar povzdigne poslušavce; dve veseli pesmi na skupnih 19 je to najmanj; s tem se tudi občinstvo odpočije bolj kakor z odmorom. (Ravno ker sem omenil odmor, prireditelji so poskrbeli tudi za dobro kapljico' in prigrizek, kar cementira družabnost... in to je prav). Zadnja skupna pesem se mi je zdela invalidna brez druge kitice, posebno ker je bila registrirana za radio. V hladnem času pride na dan vedno isti problem: v dvorani je precej toplo, oder pa hladen in tu je tudi eden izmed razlogov, da pevci nižajo, kar -se opaža naj- bolj pri prvih zborih. Cecilijanka naj ostane revija zborov, brez vsake ocene, najboljšo oceno dh občinstvo: s svojo množično prisotnostjo in z navdušenim ploskanjem. Pevci naj se zavedajo, da imajo na razpolago »svojo« novo in okusno o-premljeno dvorano, kar pomeni veliko, in jo morajo sami okrasiti s svojim nastopom. V takih večerih je dvorana najlepša. Lepe, enake obleke nastopajočih so dale občinstvu še lepši vtis. Lahko bi beležili še. nekatere pevske nedostatke (izgovarjava, pravilnejše dihanje, nižanje itd.), a to vedo dirigenti sami in bodo sami opozorili svoje pevce. Poznamo te skupne težave pri tem delu, ravno zato je podoben nastop najlepša šola za pevce: predstavijo se javnosti, zato se skrbneje pripravijo, poslušajo druge pevce, slišijo razne pripombe in to lahko postane dragocena šola. Hvaležni smo prirediteljem, a predvsem dirigentom in pevcem za tak nastop in sem prepričan, da se vsi zavedajo, da se mora cecilijanka ponavljati vsako leto. Dušan Jakomin IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIII Razprava o ekumenizmu Od prejšnjega ponedeljka, 18. novembra dalje, je bilo na koncilskih sejah v prvi vrsti govora o ekumenizmu. Beseda je grškega izvora in pomeni nekako isto, kot v latinščini univerzalen, v slovenščini pa vesoljen. Zato govorimo o ekumenskem koncilu, d vesoljnem cerkvenem zboru. Toda osnutek, ki ga je predložilo Tajništvo za edinost med kristjani koncilskim očetom i-n ki govori o katoliškem ekumenizmu, hoče zlasti to poudariti, da je katoliška Cerkev v prvi vrsti tista, ki je poklicana, da dela za edinost med kristjani in da ona to najlaže stori, ker je samo ona v posesti polne resnice. VSEBINA OSNUTKA Osnutek o ekumenizmu ima pet delov: govori najprej o načelih, ki naj vodijo ekumensko gibanje kat. Cerkve, da ne bo resnica nič prizadeta, prav tako pa ne ranjeni v svojih verskih čustvih tisti, ki so -ločeni od Cerkve ali pa sploh niso kristjani. Drugo poglavje razpravlja o načinu, kako to ekumensko gibanje izvesti, -da bo zajelo tudi nekatoliške verske skupnosti. Tretje je posvečena pravoslavnim kristjanom, četrto protestantskim cerkvam, peto judovskemu problemu, šesto pa govori o svobodi vesti. Koncilski očetje so bi-l-i novega osnutka zelo veseli. Vsi govorniki -so bili mnenja, da je bil za današnje čase nujno potreben. Poudarili so soglasno, da ekumenizem ne pomeni kakega popuščanja na račun verskih resnic, »kajti ni ljubezni brez resnice«. Samo katoliška Cerkev' je v posesti vse resnice, ker -samo ona ima jamstvo nezmotljivosti, ker je zgrajena na Skali, ki je Peter in je peklenska vrata ne bodo nikdar premagala. Zato naj nihče ne pričakuje, da bo Cerkev proglasila vse vere za enako dobre, ker bi bil to verski in-di-ferentizem. Bistvo katoliškega ekumenizma je v tem: kdor ima pravo vero, je iskreno ponižen, saj se zaveda, da je prejel ta dar brez svojih zaslug; kdor ima pravo vero, je prežet nadnaravne ljubezni do vseh ljudi, saj ve, da je ljubezen osnovna zapoved krščanstva. Prav ta iskrena ljubezen pa nagiba katoličana, da išče stika tudi z drugimi kristjani in drugoverci ter dela na to, da se bodo zboljšali itvarni in duhovni pogoji za razvoj človeštva. NEKATERI POMISLEKI Prva tri poglavja -so na splošno ugajala. Tako so pretekli četrtek koncilski očetje na vprašanje: »Ali morejo prva tri poglavja osnutka o ekumenizmu služiti za uspešno debato?« odgovorili pritrdilno z veliko večino. Od 2052 navzočih je dalo svoj »placet« (pristanek) 1966. Več ■ pomislekov so vzbudila ostala tri poglavja, zlasti -tisto o Judih. Mnogi arabski škofje -so izrazili strah, da bo to poglavje neugodno odjeknilo v arabskih državah, ker se bo zdelo, da s tem -rimska Cerkev odobrava obstoj države Izrael. Toda kardinal Bea je to mnenje odločno odklonil. Dejal je, da ne gre za narodno ali politično vprašanje, temveč za izrazito versko. Vsi, ki so do sedaj Jude tekom stoletij preganjali, so se sklicevali na napačno razlago sv. pisma in katoliškega bogoslužja, po kateri naj bi bili Judje preklet na-rod vse do konca sveta, krivi bogomora. Tako mišljenje ni samo zmotno, temveč tudi nekrščansko in popolnoma krivično, zato ga je treba obsoditi javno in slovesno. Nekateri koncilski očetje -so izrazili željo, naj bi se ne govorilo le o protestantih in Judih, temveč tudi o drugih verah, saj imajo n. pr. -nekatera vzhodna verstva veliko osnov za sprejem razodete krščanske vere. Pod poglavje o ekumenizmu spada tudi problem ateistov, zlasti borbenih, ki so vero zavrgli ali pa -se že brez nje rodili. Prav tako bi bilo treba znova pregledati odnos do framazenov (prostozidarjev). »Znano je,« je -dejal mehiški škof Sergio Mendez, »da n-i-so vsi fraimazoni sovražni do Cerkve, in da jih je mnogo, ki verujejo v Boga in se čutijo kristjane.« ŠTEVILO ČLANOV PRI KONCILSKIH KOMISIJAH POVEČANO ■Delo na koncilu v drugem zasedanju nekoliko hitreje poteka kakor v prvem, vendar se zdi, da še vedno prepočasi. Zato Gospod urednik! Ker v Rimu pripravljajo no\’o vlado, v kateri bodo sodelovali tudi socialisti, bomo najbrž tudi v pokrajinskih in občinskih svetih dobili sredin-sko-levičarske odbore s soudeležbo socialistov, v kolikor bodo poslušali Nennija in ne bodo šli s komunisti. To razumem, čuden položaj pa bo nastal v Trstu in mogoče tudi v Gorici. V Trstu socialisti od zunaj že podpirajo občinski ter pokrajinski odbor in pravijo, da bodo kmalu notri. V tržaški Italijanski socialistični stranki predstavljajo precej močno krilo slovenski člani bivše Neodvisne socialistične zveze. Gospod urednik! Vem, da večina preprostih članov bivše NSZ ni bila v partiji; ljudje, ki so za kulisami vodili tako imenovano »titovsko« politiko, pa so bili in so še prav gotovo partijci. Ali se Vam ne zdi možno, gospod urednik, da bi se v novem položaju lahko nekaj vodilnih komunistov elegantno in neopazno spravilo, v Italijansko socialistično stranko ter preko nje v »vlado« na občini in pokrajini, čeprav italijanski socialisti in tudi tisti krščanski demokrati, ki ta razvoj podpirajo, trdijo ravno obratno in pravijo, da so se bivši titovci, ki so šli k italijanskim socialistom, čez noč spremenili iz totalitar-cev in Slovencev v demokrate in Italijane? Kaj se Vam zdi, gospod urednik? Brežan Odgovor: To vprašanje je zelo kočljivo in bi se za izčrpni odgovor morali obrniti v Trst na vodstvo SKS ali SSL, kjer položaj bolje poznajo. Zdi se, da ste sliko o položaju kar sami dobro pogodi,l-i. Pozabili ste omeniti, da se je nekaj -slovenskih komunistično usmerjenih titovcev pridružilo Italijanski komunistični partiji. Sicer pa mislimo, da tisti Slovenci, ki so bili za bivšo Neodvisno socialistično zvezo iz iskrenih narodnih razlogov, prav za-radi svoje narodne zavesti ne morejo prestopati k italijanskim socialistom in komunistom, ki potem na napade italijanskih nacionalistov' odgovarjajo, da so njihovi slovenski člani zdaj res iskreni Italijani. Glede tega že moramo reči, -da so iskreno državotvorni in -lojalni državljani tiisitd člani slovenske manjšine, ki so tudi politično tam, kamor po naravi spadajo, to je v slovenskih pol-itičnih -strankah. To so pravi narodnjaki, ki -so prej okoli NSZ, tudi spoznali in sk-lenili narediti. Poleg tega se moramo zavedati, da pravi katoličan ne more biti komunist ali socialist. IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIII so na željo sv. očeta sklenili, da povečajo število članov raznih komisij, ki pripravljajo osnutke za razpravo. Povečali jih bodo od sedanjih 26 na 31. Enega člana bo imenoval sv', oče, štiri pa bodo izvolili koncilski očetje. Tako upajo, da bo priprava osnutkov hitreje -tekla in da bodo razprave na koncilu krajše. OSNUTEK O LITURGIJI POTRJEN Pretekli petek je prišlo tudi do glasovanja, ki je dokončno potrdilo celotni osnutek o liturgiji. Kot znano, so o tem razpravljali na prvem zasedanju. Od 2178 navzočih koncilskih očetov je osnutek odobrilo 2159, torej res skoro soglasno. S tem glasovanjem je koncil odprl pot novi -liturgični pomladi v Cerkvi, kjer bo zlasti -prišla do poudarka raba domačih jezikov v liturgiji. Da pa izglasovani osnutek postane zakon, ga mora odobriti še sv. oče ter ga slovesno razglasiti. To -se bo zgodilo na javnem zasedanju dne 4. decembra. Prav -tako so koncilski očetje dokončno odobrili tudi osnutek o sredstvih javnega informiranja, ki so ga sprejeli -lani meseca -novembra. Tudi ta osnutek bo slovesno razglašen dne 4. decembra. Misijonar Han--ry Hoy, uradni pilot treh apostolskih vikariatov Nove Gvineje, ki jih opravljajo misijonarji Božje besede, ima za seboj 10.000 ur poletov, po gorskih predalih tega obsežnega otoka. S temi poleti bi misijonar Hanry lahko preletel dvakrat razdaljo od zemlje do lune in 40 k-ra-t obkolil zemljo. Na tem obširnem misijonu je letalo edino uspešno prevozno sredstvo in se ga zato misijonarji redno poslužujejo. Izmed štirih letalskih pilotov misijonarjev Božje besede, je na drugem mestu m-sgr. Leone Arkfeld, naslovni škof v Bucollo in apostolski vikar v Wewaku. Tudi on šteje že 8000 ur -letalske vožnje. Portugalski otroci za koncil Med portugalskimi otroci je zelo dobro organizirana med otroci duhovna pomoč za koncil. Dobra dela, ki so jih otroci izvršili doslej, gredo v sto in sto tisoče. Radio Trst A Od 1. do 7. decembra 1963 Nedelja: 9.30 Slovenski zbori. —; 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Blisk nad Pacifikom«. — 12.00 Slovenska nabožna pesem. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi. — 15.30 Radijska novela: Heinrich von Kleist: »Zaroka v San Domingu«. — 18.30 Po društvih in krožkih: »Društvo slovenskih umetnikov«. — 21.00 Iz slovenske folklore: »Barčica po morju gre«. Ponedeljek: 12.15 Iz slovenske, folklore: »Barčica po morju gre«. — 18.00 Glasovi iz narave. — 19.15 Radijska univerza: Sveta brata Ciril in Metod: (9) Janez Vodopivec: »Svetniška podoba svetih bratov«. — 21.00 Christoph Willibald Gluck: Orfej in Evridika, tragična opera v treh dejanjih. Torek: 11.45 Ameriški odmevi. — 12.15 Pomenek s poslušavkami. — 18.00 Italijanščina po radiu: Osnovni tečaj: 9. lek-sija. — 18.30 Sodobna jugoslovanska simfonična glasba. — 19.15 Pisani balončki. — 21.00 Pregled italijanske dramatike. Renesančna komedija. Prizori iz del: »La Cas-saria« Ludovica Ariosta in »La Mandra-gola« Nicoloja Machiavellija. — 22.00 Slovenski solisti. Sreda: 11.45 Jugoslovanski pevci in orkestri. — 11.15 Zgodovinske zanimivosti. — 13.30 Izbrali srno za vas. — 18.00 Znanstveni -leksikon. — 19.00 Pevski zbori Julijske Benečije in Furlanije: Zbor »Vittore Ve-neziani«. — 19.15 Higiena in zdravje. — 21.00 Simfonični koncert orkestra Tržaške filharmonije. Četrtek: 12.15 Po društvih in krožkih: »Društvo slovenskih umetnikov«. — 18.00 Italijanščina po radiu: osnovni tečaj: 10. lekcija. — 18.30 Solistični koncert. — 19.15 Širimo obzorja: »Nabrežinski kamnolo- mi« .— 21.00 »Zdravnik Miklavž«, mladinska radijska igra. Petek: 11.45 Glasbeno potovanje po Evropi. — 12.15 Pomenek s poslušalkami. — 18.00 Bilo je nekoč... Venec pravljic, pripovedk, legend. (5) »Maček in ovca«. — 18.30 Solisti Julijske Benečije. — 19.15 Radijska univerza: Leonida Rosino: Vesolje okrog nas: (8) »Razvoj zvezd«. — 20.30 Gospodarstvo in delo. — 21.00 Koncert operne glasbe. Sobota: 12.15 Po tujih krajih. — 15.30 »Intervju«, radijska drama. — 17.20 II. vatikanski koncil. Poročila in komentarji o vesoljnem cerkvenem zboru. — 18.00 Poglavja iz zgodovine slovenske književnosti: Vinko Beličič: »Trubar moli za slovenski jezik«. — 19.15 Družinski obzornik. — 20.30 Teden v Italiji. — 20.45 Koroški Akademski oktet. 11. ICI (Iz zapiskov zareškega župnika) DRŽAVNOZBORSKE VOLITVE 24.9.1943 - Ob 14’1 sta preleteli Vipavsko dve nemški izvidniški letali, ki sta, ponovno krožeč nad nekaterimi -točkami, pregledovali položaje. Za njimi je prihrumelo šest bombnikov. V nizkem, grozečem poletu so krožili -nad Sv. Križem in zatem so se z gromovitim hrumom spustili nad Ajdovščino. Ljudje so stopili iz hiš. Na pol radovedno in na pol strahoma so zijali vanje. Brž sem stopil mednje -in jih rotil, naj hitro zbežijo na prosto, med grmovje, pod drevje. Pa se niso zganili, kot da niso mogli verjeti, da bi se utegnilo zgoditi kaj hudega. »Takoj ven iz hiš! Takoj rta varno!« sem klical. Gledali so me neverjetno. E- den bombnikov se je v drznem valu znižal tik nad Ajdovščino in spustil bombo. Gromovit tresk. Dim. Tedaj so okoli mene jadrno poskočili in skokoma bežali v vinograde, med drevje, proti gozdovom. Stekel sem med hišami in kričal: »Ven iz stavb, na prosto, v zaklone! Poskrijte se!« Skupina bežečih je vidno naraščala. Mimo Pavlovih in Lipovih smo dosegli vinograde. »Poskrijte se med trte!« sem naročal. Bombnik se je ločil od skupine, bliskovito planil proti Zarečju i-n že je švignil z grozljivim gromom preko naših glav. »Marija, Marija!« so medlele ženske. In Lipovka: »Malka je bolna doma!« — »Ponjo pojdite!« A reva se je tako tresla, da se ni mogla zganiti. »Pridite!« sem jo bodril, »bombnik se je oddaljil.« Spremljal sem jo do -doma -in nato stekel v drugi del vasi, pognal na plan Sovove in Mizarjeve. Ker se je bližal drugi avion, sem prhutnil pod bližnji latnik in počepil tik zida. In že je bombnik stal točno nad mojo glavo. Preblis-n-ilo me je: »Ce zdaj spusti? O Bog, ne dopusti!« In vroče som molil. Tišino, slovesno in grozečo, je tu pa tam presekalo pokanje pušk. V Vrhuncih je presunljivo drdrala strojnica. V Ajdovščini je eksplodirala druga bomba. In spet je bilo vse tiho, mrtvaško mirno, kot bi človek in narava otrpnila v predsmrtnem občutju, -le z neba je donelo hrumenje zrakoplovov, ki so ga od časa do časa proglašali strahoviti -treski v Ajdovščini. Ko so se avioni v širokem loku oddaljili, sem se mimo Konstantinovih povzpel na grič, kjer je stala gruča žensk in o-trok. Ob nogah so jim ležale cule. Spet se je bližal bombnik. Prhnili smo v zelenje. Z daljnogledom sem opazoval Ajdovščino, težko bombardirano. Stebri črnega dima so se vili pod nebo. Veliko nisem mogel razbrali. Pa saj bomo kmalu več zvedeli. Bombniki so odšli. Na vasi so se oglasili glasovi, klici. Spogledali smo se, se oddahnili in se s sklonjeno glavo začeli spuščati nizdol. Ne dolgo zatem so mi že pripovedovali, da je davi odšlo iz Zarečja v Ajdovščino devet fantov, da bi se pridružili odredu, ki je odhajal na fronto. Pa so se zadržali v Ajdovščini tja do popoldne, ko jih je letalski napad razpršil na vse strani. Za-reški fantje so med bombardiranjem tičali v Hublju, nato so se vrnili domov. V Ajdovščini je .uničena Malikova hiša in objokujejo več žrtev. Proti večeru je bila cerkev izredno polna. Molili smo res iz srca, občuteno. Dal sem natančna navodila, kako naj se vedejo, ako bi se ponovili letalski napadi. Cerkev se je spraznila. Pomolil som pred tabernakljem. »Moj Bog!« se je lomilo v moji notranjosti. »Le kako se bo končalo? „Od tvoje jeze ginemo, od tvojega gneva smo zmedeni. Naše krivde si si postavil pred oči, naše skrivne grehe v svetlobo svojega obličja.” (Ps 89, 7). Bo res nastopila ura pravice, čas obračuna? Le kdo bo obstal! Bodi us-miijen! Gospodar zgodovine si, samo migni, in preteča nevarnost, ki nam grozi s poginom, premine.« Sonce se je bližalo zatonu, ko sem stopil iz cerkve. Nekje je stala nemirna gruča ljudi, sredi njih tov. Zvezdan, ki je pravkar naročal: »Jutri vs-i na volitve! Na državnozborske volitve. Volili bomo poslance v prvi slovenski parlament. Prvega oktobra se začne nekje v Kočevju zbor odposlancev slovenskega ljudstva. Tudi Primorci moramo -poslati tja svoje predstavnike, da izvolijo narodno vlado. Zato vsi na volišče, da si kot svoboden in samostojen narod izvolimo svoje narodno predstavništvo.« »Volili si bomo svojo narodno vlado!« Te besede so mi -rojile po glavi, ko sem čvrsto ubiral pot proti Planini, kamor sem se nameril. »Kaj nimamo zakonite jugoslovanske vlade, čeprav begunske, v Londonu? Kaj ne predstavlja ta vlada prega-žene domovine pred -svetovno javnostjo in pravno obvezuje zaveznike, da obnovijo Jugoslavijo? Tu pa je nekdo, ki ne priznava jugoslovanske vlade, hoče prevzeti o-blast v državi in -tako postavlja v nevarnost sam obstoj jugoslovanske države.« (se nadaljuje) SVET KATOLIŠKIH ORGANIZACIJ V TRSTU vabi na zaključno prireditev ob 1100-letnici prihoda sv. bratov Cirila in Metoda med slovanske narode. Prireditev bo v Marijinem domu v Rojanu 1. decembra. Spored : LUČ - enodejanka (Goričani) Govor - dr. Stanko Janežič ZAČETEK OB 17. URI --------- VABLJENI! Nadškofu za god Na praznik sv. Andreja bo godoval go-riški nadškof msgr. Andrej Pangrazio. Za to priložnost mu tudi tukaj izrekamo prisrčna voščila in prosimo božjega blagoslova nad njegovo delo. Na mnoga leta! Pred vrati semnja sv. Andreja Gorica se pripravlja, da bo za osem dni spremenila svoje mirno lice za tradicionalni semenj sv. Andreja. Javilo se je že 138 lastnikov raznih zabavišč od navadnega vrtiljaka pa do najmodernejših avtopist in letečih zrakoplovov. Poleg teh je na goriško občino prišlo še 300 prošenj potujočih trgovcev, ki bodo vzdolž vseh ulic razvrstili svojo kramo. Letos pa bo ljudski vrt popolnoma prost in v njem ne bo nobenih zabavišč, ker se je izkazalo, da ta zelo poškodujejo vrtne nasade. Semenj bodo slovesno otvorili v soboto s srečelovom in pokuševalnico vina na pokritem trgu. Veletržnica pri Standi Goriška trgovina Standa, ki je tako dobro znana ne samo Goričanom, temveč še bolj našim ljudem onstran meje, je pretekli teden odprla še nov del svoje velike trgovine, veletržnico jestvin. V veliki dvorani prvega nadstropja stavbe, do katere se pride po modemih premičnih stopnicah, je na nešteto hladilnikih razvrščeno vse blago, ki ga naše gospodinje rabijo pri kuhi. Od mesa in rib pa do ■zelenjave in sadja vse je v vrečicah lepo pripravljeno z odgovarjajočo .težo in ceno predmeta. Gospodinje si bodo lahko same izbrale, kar jim najbolj prija in odgovarja. Za goriške gospodinje je to velika pridobitev, ne moremo pa isto trditi za naše trgovce, ki bodo s to novo veletržnico precej oškodovani. Števerjan Predavanje o Gradniku Kakor napovedano se je v torek zvečer vršil na Križišču II. kulturni večer. Posvečen je bil briškemu pesniku Alojzu Gradniku. Številne navzoče je pozdravil najprej predsednik SKPD, nato pa je povzel besedo č. g. Oskar Simčič, ki nam je z izbranimi besedami prikazal življenje in delo našega briškega pesnika. Predavatelj sam je Medanec, torej ožji rojak pesnikov; zatorej nam ne bi mogel nihče drug tako približati Gradnika kot nam ga je on. Kot pesnikov vaščan pozna razne odtenke njegovega življenja in zato je bilo predavanje izredno doživeto in nas je vse prevzelo. Takega užitka bi ne imeli, če bi prebirali katerokoli razpravo o Gradniku, saj to ni bilo pusto in mrzlo naštevanje in analiziranje, temveč živo in z ljubeznijo prežeto podajanje. Na koncu so člani dramske skupine podali nekaj pesmi. — Gospodu predavatelju smo za ta večer zelo hvaležni, priporočamo pa se SKPD, da nas razveseli tekom te zime še z več prireditvami te vrste. Memorial M. Filej Rezultati namiznoteniškega turnirja. .Izločilne tekme. M tudi lici: Antoni J. - Valentinčič F. 2:0 (21:19, 21: 16); Leghissa M. - Černič V. 2: 0 (21: 11, 21:18); Jalen M. - Sussi I. 2:0 '(21:10, 21:10); Mužič F. - Tomažinčič D. 2:0 (21:5, 21:6); Rosi L. - Tomšič S. 2: 1 (18: 21, 21: 17, 21: 13). Leghissa - Antoni 2:1 (23 : 25, 21:18, 21:17); Mužič - Jalen 2:1 (18:21, 21:17, 21:0); Leghissa - Rosi 2:0 (21:8, 21:18). Sussi - Antoni 2:0 (21:4, 21:8); Rosi -Sussi 2: 1 (21:9, 19:21, 21: 15). Leghissa - Mužič 2:0 (21:7, 21:8); Mužič - Rosi 20: 0 (21: 16, 21: 15). Člani: Bensa D. - Kogoj L. 2; 1 (16:21, 21: 14, 21: 18). Rezultati tekem Goričani - Tržačani. Mladinci: Leghissa M. - Tavčar H. 2:0 ( 22:20, 21: 17); Fabjan - Mužič 2:0 (21:10, 21:3); Rosi - Žerjal 2:0 (21:12, 21:16). ■ Člani: Kmet - Bensa 2:0 (21:19, 21:14); Tavčar M. - Paulin D. 2:0 (21:10, 21:14); Kozman - Hlede E. 2:0 (p. forfait). Sovodnje Nekaj o cenah mleku Kakor smo brali v časopisih, je bilo pretekli mesec sklenjeno, da se zviša cena mleku za deset lir. Tako pobiravoi mleka plačujejo kmetu 60 lir za liter. Toda kmet- IŠKE NOVICE je z novo ceno niso zadovoljni. Pravijo, da je cena še vedno prenizka v primeru s cenami industrijskih proizvodov in drugih pridelkov. V trgovini so se cene povišale in se še višajo, pa niso imeli za to nobenih konferenc. Samo za mleko so potrebne posebne seje in sklepi za ubogih deset lir poviška. Naše mnenje je, da bi morala biti cena mleka pri kmetu 85 lir, da bi mu plačala stroške in delo. Kajti ne pozabimo, koliko dela je s živino; in ne samo v delavnikih, tudi na nedeljo. Zato, gospodje, če hočete, da bodo hlevi zopet polni živine in polje obdelano, kot je bilo nekoč, morate kmetu pomagati, da bo svoje pridelke prodajal po cenah, ki odgovarjajo današnji draginji. In še nekaj nam leži na srcu. Sedaj smo posejali pšenico in ta je lepo zlezla. Toda vrane jo neusmiljeno kljuvajo in delajo veliko škodo. Ali bi ne mogli lovci odstreliti nekaj teh ptičev? S tem bi samo povrnili nekaj škode, ki jo delajo, ko teptajo po naših njivah. Sovodenj c Doberdob Na praznovanje sv. Martina (17. nov.) nas je č. g. dekan Kretič pripravljal s tri-dnevnico, v kateri je v lepih govorih razložil pomen, lepoto in praktičnost verske resnice »občestvo svetnikov«. C. g. Peterlin — salezijanec — pa je v dveh govorih na sam praznik poudarjal lepoto krščan- Nenadna smrt ameriškega predsednika Tudi na Tržaškem je vest o nenadni smirti demokratskega ameriškega predsednika zelo žalostno odjeknila. Občinski svetovavci mesta Trsta, ki so zasedali prav takrat, ko je prišla novica o atentatu na ameriškega državnega poglavarja, so, po sporočilu župana, takoj prekinili sejo v znak žalovanja. Na vseh javnih poslopjih so na Tržaškem bile v znak žalovanja razobešene žalne zastave. Predstavniki oblasti, kakor tudi preprosti meščani so v velikem številu podpisali žalni album na sedežu ameriškega konzulata v ul. Galatti in se tako oddolžili spominu velikega ameriškega katoličana in demokrata, ki je srčno ljubil vse človeštvo in mu na vse načine želel pomagati iz stiske. Sožalje ob Kennedyjevi smrti Slovenska katoliška skupnost v Trstu je izrekla ameriškemu konzulu v Trstu globoko sožalje ob smrti predsednika Ken-nedyja. Sožalje mu je izrekla tudi Skupna slovenska lista. V ponedeljek so na seji tržaškega občinskega sveta počastili Kennedyjev spomin tržaški župan dr. Franzi! in zastopniki posameznih skupin. V imenu Skupne slovenske liste je govoril svetovavec dr. Simčič, ki se je' pridružil županovim besedam in poudaril, da Kennedyjeva smrt ni samo izguba za plemenito ameriško ljudstvo, ampak za narode vsega sveta, saj je pokojni predsednik v treh letih toliko naredil za mimo sožitje med narodi ter za razorožitev, odnosno vsaj za zmanjšanje oborožitve. Vsak demokrat in kristjan, je nadaljeval dr. Simčič, mora tudi priznati, da se je pokojni predsednik kljub nevarnosti, kateri se je izpostavljal, pogumno boril proti rasni diskriminaciji v južnih državah. Vedel je, da se bori za pravico in sveto stvar. Na koncu je dr. Simčič omenil, kako nas je Kennedyjeva smrt presenetila nekaj mesecev po smrti druge velike osebnosti, to je papeža Janeza XXIII. Bila sta si v marsičem podobna. V tej žalostni uri izrekam upanje, je zaključil dr. Simčič, da bo človeštvo hodilo po poti, katero sta jo nakazala dobri papež in mladi ter pogumni ameriški predsednik. Slovenci na žalni proslavi za predsednikom Kennedyjem Zastopstvo Slovenskega katoliškega sveta, ki povezuje vse slovenske katoliške organizacije v Trstu, je prisostvovalo maši zadušnici za pok. prodsednikom ZDA v po- Iz Beneške Slovenije Obnovili bodo hudičev most čez Nadižo Uprava državnih cest se je sporazumela s čedadskim županom za gradnjo novega mostu čez Nadižo. Sedanji hudičev most ni več kos naraščajočemu prometu, zlasti še ker je nadaljnji prehod čez most po ozkih ulicah zelo otežkočen. Sklenili so, da bodo postavili nov most v kraju Gale, ki bo dovolj širok za promet. Stroške za novi most, okrog 200 milijonov lir, bo krila država. skega življenja in zlasti pogostega obhajila. C. g. Mazora je ob zaključku celodnevnega češčenja navduševal za življenje po veri, ki prinaša srečo posameznikom in narodom. Lep film »Marisol« je priklical precej ljudi in tako zaključil praznik. V četrtek 5. decembra bo v župnijski dvorani vsakoletno »Miklavževanje« z igrico ter obdarovanjem. Jamlje - Dol V prihodnje ne bomo več pravili, zakaj na Krasu ni vode, temveč se bomo hvalili, da tudi na Krasu je voda. V naših dveh vaseh so namreč dokončali napeljavo cevi za novi vodovod. Treba bo samo še dodati priključke k posameznim hišam in voda bo stekla, dobra in čista voda, ki ne bo več iz kapnic ali iz kalov, temveč iz vodovoda kakor povsod drugod po svetu. Na ta dan že vsi čakamo z veliko nestrpnostjo. Podjetje Cesi iz Trsta, ki o-pravlja dela pri vodovodu, je napeljalo cevi tudi do šole v Dolu in do cerkve v Jamljah. Tudi za to delo moramo biti hvaležni. nedeljek 25. nov. pri Sv. Justu in nato izrazilo konzulu Združenih držav občuteno sožalje. Ljudska pisarna v Trstu Slovenska katoliška skupnost v Trstu sporoča, da je odprla ljudsko pisarno v ulici Donizetti št. 3, prvo nadstropje desno. Za zdaj bodo uradne ure v delavnikih, in sicer: ob torkih od 18. do 19., ob sredah od 10. do 11., ob četrtkih od 18. do 19., ob petkih od 11. do 12. in ob sobotah od 17. do 19. ure. Telefonska številka je 23-779. — Naši ljudje se lahko obračajo na pisarno v političnih, šolskih, kulturnih, sindikalnih in drugih zadevah, zlasti pa seveda v organizacijskih zadevah Slov. katoliške skupnosti. Ta vprašanja bo skušala Slovenska katoliška skupnost rešiti bodisi sama, bodisi v okviru Skupne slovenske liste, ko bo šlo za zadeve, ki se tičejo tržaškega občinskega sveta ali vseh demokratičnih Slovencev na Tržaškem. Deželni sestanek krščanskih demokratov Preteklo nedeljo se je vršil v Trstu veliki deželni sestanek krščanskih demokratov. Baje je bilo prisotnih okoli 300 delegatov, voditeljev, županov, parlamentarcev, odbornikov in mladinskih predstavnikov. Kot izgleda, se KD začenja resno pripravljati za bodoče volitve v deželni zbor, ki imajo biti menda spomladi. Ob tej priliki so kršč. demokrati izdali tudi novo deželno glasilo II Popolo del Friuli - Venezia Giulia, katerega prva številka prinaša različne novice' iz vseh pokrajin nove dežele. Razne novice iz tržaškega občinskega sveta Tržaška občina bo določila kar 32 milijonov za zgraditev novega nuklearnega središča. Kakor se je izvedelo, bodo omenjeno središče pričeli graditi pri Mira-maru. Na mesto odstopivšega kršč. demokratskega svetovavca in odbornika, univerzitetnega profesorja Prodija bo prišel v občinski svet, po vsej verjetnosti, bivši odbornik Puppi. Skodelica kave stane sedaj uradno 50 lir Kot je javilo pred dnevi vodstvo tržaške provincialne trgovinske zveze, bo nova cona tako zaželeni »skodelici kave« odslej naprej, kar uradno, 50 lir. Povišek opravičujejo s porastom bodisi cene kave, kot tudi plač in raznih zavarovalnin uslužbencem po barih in javnih lokalih. Od preteklega ponedeljka dalje je zgoraj omenjena zveza uradno pozvala vse lastnike barov in kavarn, da uvedejo povsod nove cene. Transport živine iz Argentine Na pobudo nekaterih tržaških trgovcev je potoval iz Argentine preko morja v Trst večji transport živine. Namen je bil, da bi tako skušali nekoliko zbiti cene mesu, ki je zadnje čase skoro nedosegljivo za bolj skromne žepe. Ali ni se posrečilo. Velik del tako pričakovanega transporta je že med potjo shiral. Preostale glave živine so pa temeljito pregledali in večji del morali zavreči zaradi higienskih in drugih predpisov. Filmska projekcija o Sveti deželi Pred dnevi so se skoro vsi letošnji udeleženci tržaškega romanja v Sveto deželo, ki se je vršilo pod pokroviteljstvom tržaškega nadškofa, zopet zbrali in preživeli nekaj uric ob spominu na kraje Kristusovega rojstva ob lepih projekcijah. Trst se stara Statistike pravijo, da kar ena šestina prebivavcev Trsta ima več kot 60 let. Lepo število zdravstvenih učenjakov in predstavnikov oblasti je zborovalo pred dnevi v slavnostni dvorani tržaške univerze pod pokroviteljstvom ministrstva za zdravstvo. Na zborovanju je povzel besedo tudi rektor tržaške univerze in drugi sloviti zdravniki. Medtem ko je v Italiji nadšestdesetletni-kov 6,783.000 (na vsakih 1000 žensk je 827 moških), je na Tržaškem kar 52.175 oseb, ki imajo več kot 60 let, med njimi je 21.225 moških in 30.950 žensk, to je 686 moških proti 1000 ženskam. Tako je torej razvidno, da je morda tudi naše mesto zaprepašča je to, da je to obenem tudi očiten dokaz, kako se naše mesto stara naprarn ostalim mestom Italije. Avstrijski industrialci v Trstu Pred dnevi se je mudila na obisku v Trstu skupina avstrijskih industrialcev, ki imajo namen postaviti v novem industrijskem pristanišču tovarniški objekt, ki bi izdeloval najrazličnejši jedilni pribor in zaposlil menda 150 ljudi. Ako bo prišlo res do novega objekta, bo s tem tudi Trst nekaj pridobil; saj kakor je slišati, bo nova tovarna delovala v svetovnem merilu. V spomin pok. Josipu Fischerju Ni zgolj slučaj, da je tržaški igravec Josip Fischer umri na praznik darovanja Matere božje, 21. novembra, ker se je prvi njegov igralski nastop vršil v »Marijinem domu« v Krekovi igri »Turški križ«. Zel je velik uspeh v vlogi »Dihurja«, čerav- no komaj šestnajstleten fant. Tresla ga je mrzlica, a ni se vdal materini prošnji, da bi ležal v postelji itn odpovedal nastop. Nobeden navzočih, ne igravcev ne izmed občinstva ni opazil tega, ker je fant odigral vlogo s tako vnemo in tako prepričljivo, da so ga navzoči nagradili z burnim ploskanjem. še večkrat je nastopil v istem Domu, ki ga je vodil takrat nepozabni msgr. Guštin. Igral in režiral je po prvi svetovni vojni v mnogih prosvetnih društvih, predaval, bil predsednik šentjakobove »Prosvete«, dokler ni fašizem uničil vse slovenske kulturne domove in sploh prepovedal rabo slovenskega jezika. Ker ga je teatrska »sila« močno vabila, se je priključil tržaškim dialektalnim skupinam, kjer so ga zelo cenili in kjer je tudi žel velike uspehe. Po končani vojni se je znova priključil slovenskim skupinam in jim ostal zvest do prerane smrti. Bil je zelo priljubljen vsem Slovencem, pa tudi vsem poštenim in inteligentnim ljudem. E. M. OBVESTILA MAŠA za Izobražence v Trstu. V nedeljo L decembra bo ob 10. uri v jezuitski kapeli (Trst, Via del Ronco 12, vhod: Via Marconi 32) skupna maša za slovenske izobražence. — Po maši bo v dvorani razgovor o perečih vprašanjih. Govoril bo msgr. Jakob Ukmar o virih razodetja. SVETOGORSKI KOLEDAR za leto 1964 je naprodaj. Letos je že desetič, da prihaja v naše družine; kakor vedno, je okusno opremljen. — Dobite ga po naših knjigarnah in pred cerkvami. Dr. VRTOVEC JOŽE (jr.) specialist za ustne in zobne bolezni asistent na zobozdravniški univerzitetni kliniki v Padovi TRST ul. Mercadante 1/1 vogal ul. Garducci-ul. Milano tel. 68349 OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 79f davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici ZAHVALA Dokončal je delo v vinogradu Gospodovem GABRIJEL PIŠČANEC duhovnik Vdan v voljo božjo jc po dolgem trpljenju umrl v Avberju v ponedeljek 18 novembra. Pogreb s sv. mašo je bil v sredo 20. novembra. Sorodniki se iskreno zahvaljujejo čč. duhovščini, ki se je tako številno udeležila pogrebnih svečanosti, zlasti msgr. Milanoviču za spominski govor v cerkvi in sv. mašo, dekanu Lojzetu Kocjančiču za pretresljivo slovo ob odprtem grobu, pevcem za petje v cerkvi in na pokopališču, vsem, ki so dragemu bratu in stricu stregli v njegovi dolgi bolezni, darovavcom cvetja in vencev, ter faranom avberske in klanške fare, ki so v tako lepem številu prihiteli na pogreb svojega priljubljenega župnika. Vsem naj Bog bogato povrne. Gorica, Trst, Sv. Krii pri Trstu, Rim, Piza, Pavia, Jesenice, Maribor, 22. novembra 1963 Sestra EVFEMIJA nečaki in nečakinje Ob težki izgubi našega ljubljenega očeta IVANA BRAJNIKA se toplo zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali. Zahvaljujemo se zlasti čč. duhovnikom, štandreškemu dekanu Žoržu, jameljskemu župniku Jožetu Stareta, patru Fidelisu in župniku z Rojc Manziniju, darovavcem vencev in cvetja ter vsem številnim udeležencem, ki so dragega očeta spremili na njegovi zadnji poti. Gorica - Ljubljana, 25. novembra 1963 NOVICE IZŠLA JE »MLADIKA« za november. bolj ugodno, kar se tiče zraka in podnebja Prinaša obil° zanimivih članov. _ Kupite sploh, za življenje starih ljudi, a kar nas '° na oblcainih mestih.