+ /, 0 \

/ ' /

%

1

104690

Smrtna ježa.

"In ali je res sidi (gospod), da hočeš ostati g-javr, nevernik, ki je bolj
zaničevanja vreden kot pes, ki je zopernejši od podgane, ki žre samo gni¬
lobo?”

"Da.”

"Efendi, sovražim nevernike in jim želim, da pridejo po smrti v džo-
heno (pekel), kjer zlodej stanuje; toda tebe bi rad rešil večnega pogublje¬
nja, ki te doleti, če se ne spreobrneš k ikrar bil lisan, k svetemu prepričanju.
Ti si tako dober, čisto drug kot so bili sidiji, kterim sem že služil; zato te
bom spreobrnil, če hočeš ali nočeš.”

Tako je govoril Halef, moj služabnik in kažipot, s kterim sem preplezal
soteske in skale džebel Auresa, se podal nato proti Dra el Hauna, da dospem
čez džebel Tarfaui v Seddado, Kris in Dgadže, od koder je peljala pot čez
razupit Shot Džerid v Fetnaso in Kbilli.

Halef je bil zelo navihan in posebne vrste človek £>if Je tako majhen,
da mi je komaj segal do ramen in pri tem tako suh in tenak, da bi vsakdo
trdil, da je celih deset let ležal v stiskalnici za rastline med pivnim papir¬
jem. Pri tem je imel na glavi terban, ki je meril v premeru cele tri čevlje
in njegov burnus, ki je bil nekdaj bel, sedaj se je pa svetil v vseh mogočih
masteh in barvah, je bil gotovo odmerjen za večjega moža; pri hoji ga je
moral namreč navzgor držati kot gospodične spodnjo obleko, kadar je blato.
Pa kljub svoji postavi je bi 1  kaj nevaren. Bil je silno bistroumen, pogumen
in spreten ter ^zcrajeir. Iz  ker je poleg tega govoril vsa narečja, ki so bila
v .rabi rwu Ufllad bu Seba in med Nilom, si lahko mislite, da sem bil z njim
popolnoma zadovoljen; imel sem ga bolj za prijatelja kot za služabnika.
Imel je le eno strast, ki mi je včasih res že jela presedati: bil je fanatičen
moslemin ter iz ljubezni do mene sklenil, da me spreobrne k turški veri.
Ravno sedaj je zopet poskušal in moral sem se smejati, tako naivno se je
vedel. —

Jahal sem malega, na pol divjega berberskega žrebca; noge so se mi
skoro po tleh vlačile; Halef pa, da bi dal svoji postavi podporo, si je zbral
staro, mršavo, toda velikansko Hasi-Ferdžem-kobilo. , Med pogovorom je
bil zelo živahen; bingljal je z nogami, mahal s suhimi rujavimi rokami in
skušal povdarjati svoje besede s potezami na obrazu, da sem se le težko
zdržal smeha. Ko na poslednje njegove besede ne odgovorim, nadaljuje:

"Veš-li, sidi, kako se bo gjavrom po smrti godilo?”

"No?” --

— 4

“Po smrti pridejo vsi ljudje, moslemini, kristjani, Židovi in drugi v
barzak. ’ ’

“To je položaj med smrtjo in vstajenjem?”

“Tako je, sidi. Iz tega položaja jih zbudi glas trobente, ker jaum el
aahar, sodnji dan, in el akiret, konec, je prišel, ko bo vse uničeno razven
el kurs, božjega stola, el ru, svetega duha, el laubel mafus in el kalam, mize
in peresa božje odločitve.”

“Druzega ne bo ničesar ostalo?”

“Ne.” ^

“Toda paradiž in pekel?”

“Sidi, ti si pameten in zvit; takoj opaziš, kar sem pozabil, in radi tega
mi je grozno žal, da vedno ostaneš prokleti gjavr. Toda prisežem pri moji
bradi, da te bom spreobrnil, če hočeš ali nočeš!”

Pri tem nagrbanči čelo v šest grozečih potez, zagrabi za sedem brkov
svoje brade, zaviha osem las na desni in devet na levi strani nosa, ker se
skupno imenuje brada, poskoči z nogami na svoji kobili in jo z roko tako
silno zagrabi kot bi bila ona zlodej, kteremu me mora oteti.

Iz globokega premišljevanja naenkrat vzbujena žival je poskušala s
prednjimi nogami poskočiti; takoj se pa domisli svoje častitljive starosti
rinnosno premisli. Halef pa nadaljuje z govorom:

pekel, morata ostati; kam naj sicer bla-
•""st sirat, ki pelje

čez eč.”

“Še nekaj si pozabil.”

“Kaj?”

“Dedžela!”

“Resnično! Sidi poznaš kuran in e knjige in se nočeš spre¬
obrniti k pravemu nauku! Toda ne skrb ' naredim vernega mosle-

mina. Torej pred sodnijo se bo prikazal , - imenujejo gjavri

antikrista, kaj ne, efendi?”

“Da.”

“Nato bodo odprli knjigo, kjer so zapisana dobra in
tehtala se bo vsakega poštenost, kar bo trajalo 25,000 let, čas, ki bo
vičnim minil kot trenutek, za hudobne pa bo cela večnost. To je bukrn,
pretehtanje vseh človeških del.”

“In potem?”

“Potem sledi sodba. Dobri in pravični pridejo v raj, neverni grešniki
pa v pekel, medtem ko bodo pregrešni moslemini trpeli samo nekaj časa.
Vidiš torej, sidi, kaj te čaka, če tudi zvršiš več dobrih del kot slabih. Toda
tebe bom rešil, z menoj boš šel v dženat, v raj, ker spreobrnil te bom, če
hočeš ali nočeš!”

In zopet je zacepetal tako energično z nogo, da je stara kobila nemirno
dvigala ušesa in škilila za Halefom z izbuljenimi očmi.

“In kaj me čaka v peklu?” vprašam.

— 5 —

“V džeheni gori nar, večni ogenj; tam se pretakajo potoki, ki tako
smrde, da zavrženci kljuk veliki žeji ne morejo piti iz njih; tam stoje
strašna drevesa, na kojih vejah rastejo vragove glave.”

‘ ‘  Brrrrrr! ’ ’

“Da.,  sidi, to je grozno! Vladar pekla je langel kazni Tabele. Pekel
ima sedem oddelkov s sedmimi vrati. V džeheneni se pokore verni mosle-
mini, dokler niso očiščeni; lada, drugi oddelek je za kristjane; hotama,
tretji oddelek je za Židove, sair, četrti, za sabirje, sakar, peti, za magijee
in oboževalce ognja, in gehmi, šesti, za malikovalce. Zaoviat pa, kterega
imenujejo tudi derlc asfal, je najbolj teman in grozen del pekla; tja pridejo
vsi hinavci. V vseh teh oddelkih vlačijo zli duhovi zavržene po ognju in pri
tem morajo jesti zlodjeve glave, ki jim razjedajo drobovje. O efendi, pri¬
znaj preroka, da boš le za kratko v džeheni!”

Stresem z glavo in rečem:

"Potem pridem v naš pekel, ki je ravno tako strašen kot vaš.”

"Ne veruj, temu, sidi! Obljubim ti pri preroku iu pri vseh kalifih, da
prideš v raj. Ali naj ti ga opišem?”

"Da, le!”

"Dženet leži čez sedem nebes in ima osem vrat. Najprvo prideš do ve¬
likega vodnjaka, havus kevser, iz kterega pije lahko zajedno stotisoč zve¬
ličanih. Voda je bolj bela kot mleko, vonj boljši kot mire in mošusa in na
obronku je na milijone kozarcev, posejanih z dijamanti. Potem prideš na
kraj, kjer verniki počivajo na z zlatom pretkanih preprogah. Večni mla¬
deniči in večno mlade huriske jim podajejo hrano in in pijačo. Njih uho
se naslaja ob petju angelja Israfila in ob harmonijah dreves, na kterih vise
zvonovi, ktere premika veter, ki ga pošilja Bog od svojega prestola. Vsak
zveličani je dolg 60 sežnjev in vedno 30 let star. Nad vsemi drevesi pa se
razprostira drevo tuba, drevo zveličavnosti, kterega deblo poganja v palači
velikega profeta in kterega veje segajo do prebivališč zveličavnih; na teh
vejah visi vse, kar je potrebno za večno radost. Iz korenin tega drevesa
i. \irajo vse rajske reke, v kterih je mleko, vino, kava in med.”

Kljub predočivanju tega življenja sem spoznal, da je Mohamed zaje¬
mal iz krščanskega naziranja, kterega je priredil za svoje nomadske čete.
Halef me je gledal z izrazom na obrazu, na kterem je bilo brati pričakova¬
nje, da me je opis tega rgja popolnoma potlačil.

"No, kaj misliš sedajme  vpraša, ko sem molčal.

"Odkrito ti povem, Halef, da ne maram postati 60 sežnjev dolg; tudi
nečem ničesar slišati od hurisk, ker .sem sovražnik vseh žensk in deklic.”

"Kako to?” me vpraša začuden.

"Ker prerok pravi: 'Glas ženske je kakor žvrgolenje slavčka, toda
njen jezik je poln strupa, kot jezik modrasa.’ Ali nisi tega čital?”

"Da, bral sem.”

Povesil je glavo; pobil sem ga namreč z besedami lastnega preroka.
Nato me že manj zaupljivo vpraša:

— 6

"Toda kljub temu je naša zveličavnost vabljiva! Saj ti ni treba gle¬
dati hurisk!”

"Jaz ostanem kristjan!”

"Pa vendar ni težko reči: La illa, illa Allah, ve Muha me d resul Allah!’

"Ali je težje moliti: ‘la abana Iledsi, si ’s — semavati, jata — had-
deso 'smoka’?”

Pogleda me z jeznimi očmi.

"Vem, da vas je Isa ben Marijam, kterega vi imenujete Jezus, naučil
to molitev; imenujete jo očenaš. Hočeš me k svoji veri pregovoriti, toda
iz mene ne boš naredil odpadnika!”

Večkrat sem že poskušal ga spreobrniti, kot je on mene skušal. Sicer
sem bil prepričan, da mečem bob ob steno, toda v molk sem ga pa le pri¬
pravil. To se je tudi sedaj skazalo.

"Pusti torej mojo vero, kot pustim jaz tvojo!”

Zagodrnjal je nekaj v svojo brado, potem pa še nadalje momljal:

"Toda spreobrnil te bom vseeno, boš videl. Kar jaz hočem, hočem, ker
jaz sem hadži Halef Omar, ben hadži Abbul Abbas ibn hadži, Davud al Go-
sara!” (Hadži je eastilen priimek vseh onih mosleminov, ki so bili enkrat
že v svetem mestu Meka.)

"Torej si ti sin Abul Abbasa, ki je bil sin Davud al Gosara?”

"Da.”

"In oba sta bila hadžija?”

i  "Da.”

"Tudi ti si hadži?”

"Da.”

"Torej ste bili vsi trije v Meki in ste videli sveto kabo?”

"Davud al Gosara ne.”

"Ah! in vendar mu praviš hadži?”

"Da, ker je bil. Bival je v džebel Šur-Šum, in se je že kot mladenič
odpravil na pot. Srečno je prišel čez el Džuf, kterega imenujejo truplo pu¬
ščave; potem pa je zbolel in moral ostati pri vodnjaku Trasa. Tu se je
oženil in umrl, ko je še videl svojega sina Abul Abbasa. Ali ni torej hadži,
potnik ?’’

"Hm! Pa Abul Abbas je bil v Meki?”

"Ne.”

"Pa ga imenuješ hadžija?”

"Da. Nastopil je potovanje in prišel do Admarja, kjer je moral za¬
ostati. ’ ’

"Zakaj?”

"Zagledal je Amaro, biser Džuneta in se zaljubil. Amara je postala
njegova žena in mu rodila Halef Omarja, kterega vidiš poleg sebe. Nato
je umrl. Ali ni bil hadži?”

. "Hm! Toda ti sam si bil v Meki?”

"Ne.”

"In vendar se imenuješ potnika!”

— 7  —

"Da. Ko je bila moja mati mrtva, podal sem se na potovanje. Šel
sem od vzhoda do zahoda; spoznal sem vse egiptovske oaze in celo puščavo;
sicer še nisem bil v samej Meki, vendar tja gotovo dospem. Ali nisem torej
hadži?"

"Hm! Jaz mislim, da le oni, ki je bil v Meki, se sme imenovati hadži?’

"Pravzaprav! Toda jaz sem že na potu tja!"

"Mogoče. Mogoče boš pa tudi ti med potjo se zagledal v kako lepo
devico in obtičal; ista bo s tvojim sinom, ker meni se zdi, da je to vaš kis-
met in čez sto let bo rekel tvoj pravnuk: "Jaz sem hadži Mustafa ben hadži
Ali Assabet, ibn hadži Said al Hamza, ben hadži Shehab Tofail, ibn hadži
Halef Omar ben hadži Abul Abbas, ibn hadži Davud al Gosara, in nobeden
teh potomcev ni videl Meke in postal resnični, pravi hadži. Ali ni tako?"

Kakor je bil sicer resen, vendar se je moral smejati tej primeri. Med
mohamedanci jih je zelo veliko, ki se bahajo, da so hadžiji, ne da bi v Meki
poljubili sveto kabo, ne da bi tekli med Ssaso in Merveh in ne da bi bili v
Minah obriti. Moj dobri Halef je bil sicer pobit, vendar tega ni kazal na
obrazu.

"Sidi," reče malodušno, “ne povej nikomur, da nisem bil v Meki!"

"Govoril bom o tem le tedaj, ko me zopet začneš spreobračati k islamu;
sicer bom molčal. Pa glej, kaki sledovi so tu v pesku?"

Že precej časa sva tavala po soteski Tarfaui; prišla sva na mesto, ka¬
mor je puščavski veter nanosil cele grude peska. V tem pesku sem zelo
dobro zapazil odtise živalskih nog.

"Tu so ljudje jezdili," reče Halef malomarno.

"Torej bova razsedlala in sled preiskala.”

Pogleda me vprašujoče. x

"Sidi, to ni potrebno. Dosti je, če vemo, da so tu ljudje jezdili. Zakaj
vendar hočeš te sledove preiskati?"

"Vedno je dobro vedeti, kakšne ljudi imamo pred seboj."

"Če boš hotel preiskati vse sledove, na ktere boš naletel, tedaj ne prideš
v dveh mesecih v Seddado. Kaj te brigajo možje, ki so pred nami?"

"Bil sem v daljnih deželah, kjer je vse divje in kjer je mnogokrat živ¬
ljenje od tega odvisno, če se natančno preišče vse stopnje in sledove, da se
prepriča, ima li človek opraviti s prijateljem ali sovražnikom.”

"Tu ne boš srečal sovražnika, efendi."

"Kdo ve?"

Razjaham. V pesku razločim stopinje treh živalij, ene kamele ih dveh
konj. Prva je bila gotova jahalna kamela, kot spoznam iz nežnosti njenih
odtisov. Pri natančnejem opazovanju dobim neko posebnost sledi, iz ktere
sem sklepal, da je moral en konj šepati. To je vzbudilo moje začudenje,
ker sem se nahajal v deželi, kjer se radi obilice dobrih konj nikdar ne upo¬
rablja taka žival. Lastnik živali ni bil Arabec, ali pa zelo siromašen.

Halef se smeje nad skrbnostjo, s ktero sem preiskoval pesek; ko zopet
zajaham konja, mi reče:

— 8  —

“Kaj si videl, sidi?”

“Bila sta dva konja in ena kamela.”

“Dva konja in ena džemel! Alah moj blagoslovi tvoje oči; videl sem
isto stvar, ne da bi stopil s konja. Ti hočeš biti taleb, učenjak, in vendar
počenjaš take stvari, radi kterih se mora smejati vsak hamar, oslovski pri¬
ganjač. Kaj ti pomaga zaklad znanosti, kterega si sedaj dvignil?”

“Najprvo vem, da so tu mimo jezdili približno pred štirimi urami trije
jezdeci.”

“Kdo se bo oziral na tvojo modrost? Yi možje iz belader rumi, iz Ev¬
rope, ste pravi čudaki!”

Pri teh besedah naredi obraz, iz kterega sem zamogel brati globoko po¬
milovanje; molče nadaljujem svojo pot.

Sledila sva sledu dobro uro, dokler nisva na kraju, kjer soteska zavije,
nehote ustavila 'konje. Zagledava namreč tri jastrebe, ki preže na peščenini.
Ko naju zagledajo, se z glasnim krikom dvignejo v zrak.

“El bidy, brkasti jastreb,” zine Halef. “Kjer se ta žival klati, je
gotovo mrhovina blizu.”

“Gotovo je poginila kaka žival,” odvrnem in sledim Halefu.

Poganjal je hitreje svojega konja, da sem nekoliko zaostal za njim.
Komaj pa dospe do peščenine, namab ustavi konja in strahoma zakriči:

“Maš Alah, čudež božji! Kaj je to? Ali ni to človek, sidi, ki leži tu?”

Vsekakor sem mu moral potrditi. Bil je res človek, ki je ležal v pesku,
in na kterem so že začeli jastrebi svojo pojedino. Hitro skočim s konja in
pokleknem poleg njega. Njegova obleka je bila že od jastrebov strgana v
cunje. Vendar nesrečnik še ni mogel biti dolgo mrtev; to opazim takoj, ko
se ga dotaknem.

“Alah kerim, Bog je milosten! Sidi, je li ta mož umrl naravne smrti?”
vpraša Halef. *

“Ne. Ali ne vidiš rane na vratu in luknjo v glavi? On je bil umorjen.”

“Alah naj pogubi človeka, ki je to storil! Pa, morebiti je mrtvec pa¬
del v častnem boju?”

“Kaj meniš s častnim bojem? Morebiti je žrtev krvavega maščevanja.
Preiščiva njegovo obleko.”

Halef mi pomaga. Ne najdeva ničesar, dokler ne pogledam na roko
mrtveca. Na njej zapazim navadni, poročni prstan, kterega potegnem z roke-
V notranji strani je bilo z malimi, vendar razločnimi črkami zapisano:
“E. P., 15. juillet, 1830.”

“Kaj si našel?” vpraša Halef.

“Ta mož ni ibn Arab (Arabec).” 1
.“Kaj pa?”

“Francoz.”

“Frank, kristjan? Iz česa spoznaš to?”

“Če vzame kristjan ženo, si zamenjata prstane, na kterih je zapisano
ime in dan, ko sta zakon sklenila.”

— 9

“In to je tisti prstan?”

“Da.”

“Toda na čem spoznaš, da je ta mrtvec Frank?” Saj je ravno tako
lahko Inglis (Anglež) ali Nemsi (Nemec), h kterim spadaš tudi ti.”

“Kar sem bral, so bila francoska znamenja.”

“Vendar zarnore spadati k drugemu narodu. Ali ne veš, efendi, da se
zamore prstan tudi najti ali ukrasti?”

“To je res. Toda poglej srajco. Ali ni evropejska?”

“Kdo ga je umoril?”

“Njegova spremljevalca. Ali ne opaziš, kako so tla steptana odboja?
Ali ne opaziš, da-. ”

• Prekinem stavek. Preje sem klečal, ko sem preiskaval tla ; tu zapazim
ne daleč od mrtveca krvavo isled, ki se je vlekla med skalovje; sledim ji s
pripravljeno puško, ker morilci so bili mogoče še v bližini. Semišem pri¬
šel sto korakov daleč, ko z glasnim krikom šine navzgor jastreb in na kraju,
kjer se je dvignil, ugledam mrtvo kamelo. V prsih je imela globoko zijajočo
rano. Halef bolestno sklene roke.

“Siva bed j in, siva tuareg hedjin in ti morilci, ti lopovi, ti psi so jo
umorili!”

Halef kot Arabec je krasno kamelo bolj obžaloval kot mrtvega Fran¬
coza. Kot pravi sin puščave, kteremu je najmanjša reč dragocena, se skloni
in preiskuje kamelino sedlo. Ne najde ničesar; žepi so bili prazni.

“Morilci so vse odnesli, sidi. Da bi se celo večnost pekli v džeheni.
Ničesar, prav ničesar niso pustili kot kamelo — in papirje, ki leže tam v
pesku.”

Po teh besedah opozorjen, zapazim nedaleč od sebe nekaj zmečkanega
papirja. Lahko dobim v njih kako pojasnilo, zatorej se sklonem in jih po¬
berem. Bili iso kosi časopisa. Poravnam razdrapane liste in spravim vse
skupaj. V rokah sem imel dve strani listov “Vigie algerienne”, “LTnde-
pendant” in “Mahouna”. Prvi list izhaja v Algirju, drugi v Constantiae
in tretji v Guehni. Kljub tej krajevni razliki so imeli vsi nekaj skupnega,
kar se tiče vsebine: v vseh treh namreč je bil popisan umor francoskega
trgovca v Blidi. Kot morilca so sumili nekega armenskega mešetarja, ki
je pa pobegnil, nakar so ga vsepovsod zasledovali. Opis njegove osebe se
je skladal v vseh treh listih skoro dobesedno.

Iz kakega vzroka je mrtvec, ki je posedal to kamelo, nosil te papirje
pri sebi? Morebiti ga je slučaj osebno zanimal? Morebiti je bil sorodnik
trgovca v Blidi; morebiti je bil on sam morilec ali pa detektiv, ki je zasle¬
doval sled hudodelca?

Vtaknem papirje k sebi, spravim prstan in se vrnem s Halefom k mrt¬
vecu. Nad njim so neprestano krožili jastrebi.

“Kaj boš sedaj počel, sidi?” vpraša me Halef.

“Kaj nam preostaja druzega kot mrtveca pokopati?”

“Ali ga boš zakopal v zemljo?”

— 10  —

"Ne; manjka mi potrebnega orodja, Kamenja nanosiva na truplo, da
ne more nobena žival blizu.” »

"In res misliš, da je gjavr?”

"On je kristjan.”

"Mogoče je pa le, sidi, da se motiš; zna biti pravovernik. Kaditega
spolni mi eno prošnjo!”

"Ktero?”

"Položiva ga tako, da bo z obrazom obrnjen proti Meki!”

"Nimam ničesar proti temu, ker potem bo ob enem obrnjen proti Je¬
ruzalemu, kjer je Zveličar trpel in umrl. Primi!”

Žalostno delo je bilo, kterega sva tu v tihi samoti opravljala. Ko je
bila kamenita grmada, ktera je truplo pokrivala, tako visoka, da je truplu
dajala popolno varstvo pred puščavskimi živalmi, naredim še križ in skle¬
nem roke k kratki molitvi. Ko 'končam, se obrne Halef proti jutru, in začne
moliti 112. suro iz kurana:

"V imenu najbolj usmiljenega Boga! Govori: Bog je edini in večni.
Bog! On ne stvarja in ni skvarjen in nobeno bitje mu ni jednako. Človek
ljubi sedanje življenje in mu ni mar prihodnost. Prišlo je tvoje odpotova-
nje in sedaj si se napotil k svojemu gospodu, ki te bo obudil k novemu živ¬
ljenju. Da bi bilo število tvojih pregreh majhno in število tvojih dobrih
del tako veliko kot pesek, na kterem si zaspal v puščavi!”

Po teh besedah se sklone, da si svoje roke, ktere si je v dotiki z mrt¬
vecem onesnažil, umije in očisti.

"Tako, sidi, sedaj sem zopet tahir, kar imenujejo Izraelovi otroci čist,
in zopet se vsega lahko dotaknem, kar je sveto in čisto. Kaj storimo sedaj?”

"Sledili bomo morilcem, da ju dohitimo.”

"Ali jih hočeš umoriti?”

"Jaz nisem njihov sodnik. Govoril bom z njimi in tako izvedel, zakaj
so ga umorili. Nato vem, kaj mi je začeti.”

"Pametni ljudje že niso, sicer bi ne umorili te kamele, ki je veš vredna,
nego vsi njihovi konji.”

"Kamela bi jih lahko izdala. Tu je njih sled. Naprej ! Pred nami so
za pet ur; mogoče jih dohitimo, ko nastopi jutro.”

Kljub grozno pritiskajočej vročini in skalnim tlom, sva podila po rav¬
nini kot bi lovila gazele; seveda pri tem se nikakor nisva mogla pogovar¬
jati. Ta molčečnost pa Halefu ni ugajala.

"Sidi,” vpije za menoj, "sidi, me hočeš zapustiti?”

Ozrem se za njim.

f ‘ Zapustiti ? ”

"Da. Moja kobila ima starejše noge kot tvoj berberski žrebec.”

In res je stara hassi-ferdžan kobila bila vsa potna in pene so ji letele
iz gobca na vse strani.

“Toda midva ne moreva danes kot po navadi ob največji vročini po¬
čivati, temveč morava jezditi do noči, ker sicer ne vjameva onih, ki so
pred nami.”

“Kdor preveč hiti, tudi ne dospe preje kot oni, ki jaha počasi, efendi,
ker-. Alah akhar, poglej tu navzdol!”

Nahajala sva se pred nekim obronkom v soteski in zagledala v oddalje¬
nosti četrt ure dva jezdeca ali bolje dve osebi, sedeči okolo neke dupline,
kjer se je nabrala voda. Konja sta pa obirala suhe, bodeče mimoze v
bližini.

“Ah, to so oni!”

“Da, sidi, res je. Tudi njima je bilo prevroče, ter sta sklenila čakati,
da mine največja vročina.”

“Ali sta se pa ustavila, da si razdelita plen. Nazaj, Halef, nazaj, da
te ne opazita! Midva se ogneva soteski in jahava nekaj pota proti zapadu,
da se bo zdelo, kot da prihajava iz Shot Rharsa.”

“Zakaj efendi?”

“Onadva ne smeta slutiti, da sva dobila truplo umorjenega trgovca.”

Zapustiva sotesko ih jo udariva proti zapadu v puščavo. Nato pa r
krogu odjahava proti mestu, kjer sta sedela ptujca. Videti naju nista
mogla, ker sva prihajala iz nižine, pač pa sta morala slišati konjski peket,
ko sva se približala.

Res, ko dospeva na rob nižine, se onadva dvigneta in zgrabita za puške'
Seveda sem storil, kot bi bil istotako presenečen, da v samotni puščavi na¬
letim na ljudi; vendar nisem segel po orožju.

“Salam aalejkum!” rečem in pridržim konja.

“Aalejkum!” odgovori starejši. “Kdo sta vidva?”

“Mirna potnika.”

“Od kje prihajata?”

“Od zapada.”

“In kam sta namenjena?”

“V Seddado.”

“Kteremu rodu pripadata?”

Pokažem na Halefa in odvrnem:

“Ta tukaj je iz kraja Admar in jaz sem rodu beni Sachisa. Kdo sta
vidva?”

“Sina sva slavnega rodu Uelad Hamalek.”

“Uelad Hamalek so dobri jezdeci in hrabri 'bojevniki. Od kje pri¬
hajata?”

“Iz Gaze.”

“Hm, dolgo pot imata za seboj. Kam nameravata?”

“V Bir (vodnjak) Sanidi, kjer imava prijatelje.”

Oboje, da prihajata namreč iz Gaze in da nameravata v Bir Sanidi,
je bila laž; vendar se delam kot bi vrjel in vprašam:

“Ali dovolita, da pri vaju odpočijeva?”

— 12  —

“Ostaneva tu do jutri zjutraj,” mi odgovorita, kar pa ni bilo ne ‘da¬
ne ‘ne’ na moje vprašanje,

‘ ‘ Tudi midva nameravava ostati tu do volnenega vzhoda. Dovolj je tu
vode za vse in. tudi za konje. Zamoreva li tu ostati?”

“Puščava je last vseh. Marhaba, pozdravljen bodi!”

Kljub temu pozdravu sem jasno sprevidel, da bi rajši videla, če zgi¬
neva. Midva pa razjahava, stopiva do vode in leževa.

Oba obraza, ktera sem sedaj lahko opazoval, nista vzbujala posebnega
zaupanja. Starejši, ki je prej govoril, je bil dolg in suh. Burnus, ogrinjalo,
je viselo na njem kot na ptičjem strašilu. Izpod umazanega, modrega tur¬
bana se je nemirno svetilo dvoje majhnih, bodečih očij; tenki brki so
pokrivali brezkrvne ustnice; zožena brada je silila precej navzgor in nos,
da, ta nos me je živo spominjal na jastrebe, ktere sem preje prepodil od
mrtvega trupla. To ni bil nikak orlovski, ne sokolski nos; imel je čisto po¬
dobo jastrebovega kljuna.

Drugi je bil še mlad človek nenavadne lepote; toda strast je izžgala
njegove oči, živce oslabila in podala, čelu in licom prezgodnje gube. Ne¬
mogoče mu je bilo zaupati.

Starejši je govoril arabsko z onim naglasom, kot se ga sliši ob Evfratu,
mlajšemu se je pa poznalo, da ni orientalec, ampak Evropejec. Njih konja,
ki sta se pasla v bližini, sta bila slaba in izmučena; tudi obleka je že precej
trpela; imela sta pa. izvrstno orožje. Tam, kjer sta preje sedela, so ležali
različni predmeti, ki so sicer v puščavi nenavadni in sta jih pustila ležati
na prostem le, ker nista imela časa jih skriti: svilena rutica, zlata ura z ve¬
rižico, kompas, krasen revolver i. dr.

Naredim se, kot bi teb predmetov ne opazil, vzamem iz žepa v sedlu
pest dateljnov in jih začnem malomarno, zadovoljno uživati

“Kaj nameravata v Seddadi?” vpraša me dolgin.

“Nič. Naprej odideva.”

“Kam?”

“Čez Sliot Džerid v Fetnasso in Kbilli.”

Pogled, ki ga vrže svojemu prijatelju, mi je pričal, da je njegova pot
ista. Vpraša me nadalje:

“Ali imata opravke v Fetnassi in Kbilli?”

“Da.”

“Hočeš tam prodati svoje črede?”

“Ne.”

“Ali tvoje sužnje?”

“Ne.”

“Morebiti blago, ki ga dobivaš iz Sudana?”

“Ne.”

“Kaj pa?”

“Nič. Sin mojega rodu ne kupčuje v Fetnassi.”

“Ali si greš tja iskat ženo?”

— 13  —

Naredim skoro jezen obraz.

“Ali ne veš, da je razžaljivo, možu govoriti o ženi! Ali si morda
gjavr, da tega ne veš ? ”

Res, mož se vidno prestraši in radi tega pričnem sumiti, da sem s svo¬
jimi besedami resnico zadel. Dolgin nikakor ni imel znakov beduina;

obraze, kakor je bil njegov, sem navadno opazil pri Armencih in-

ali ni neki armenski trgovec umoril francoskega kupca v Blidi, kakor sem
preje bral v listu? Preje nisem imel časa, da bi popis natančneje bral. Ko
se mi enake misli bliskoma pode po glavi, pogledam še enkrat na revolver.
Na ročaj je bila pritrjena srebrna ploščica, v ktero je bilo gravirano.

“Dovoli mi!”

Zajedno s to prošnjo zagrabim po orožju in berem :PauiGalingre,
Marseille.  To gotovo ni bilo ime tvornice, temveč lastnika. Svojega
zanimanja ne izdam z nobeno potezo, temveč priprosto vprašam:

“Kakšno orožje je to?”

“To je — je-vrtilna puška?’’

“Ali mi hočeš pokazati, kako se z njo strelja?”

Pokaže mi. Poslušam ga zelo pozorno in slednjič rečem:

“Ti nisi Uelad Hamalek, temveč gjavr.”

“Zakaj?”

“Glej, da sem pravo uganil! Če bi bil ti sin prorokov, bi me na mestu
ustrelil, ker sem ti rekel gjavr. Le neverniki imajo vrtilne puške. Kako
naj bi to orožje prišlo v roke kakega Uelad Hamaleka! Ali je morda
darilo ? ’ ’

“Ne.”

“Tedaj si jo kupil?”

“Ne.”

“Morda si jo zaplenil?”

“Da.”

“Od koga?”

“Od nekega Franka.”

“S kterim si se bojeval?”

“Da.”

“Kje?”

“Na bojnem polju.”

“Na kterem?” "

“Pri El Guerara.”

“Ti lažeš!”

Konečno mu vendar poide potrpežljivost. Vstane in zagrabi po re¬
volverju.

“Kaj praviš? Jaz lažem? Ali naj te ustrelim kakor-.”

Zastavim mu go ror:

“Kakor Franka tam zgoraj v soteski Tarfaui!”

Roka, ki je držala revolver, zopet omahne in motna barva mu pokrije
lica. Vendar se zave in reče grozeče:

— 14  —

“Kaj misliš s temi besedami?”

Posežem v žep, potegnem iz njega liste ter pogledam, da najdem ime-
morilca.

“Jaz mislim, da ti gotovo nisi Uelad Hamalek. Tvoje ime mi je znano;
glasi se Hamd el Amazat.”

Prestrašen odskoči in stegne obe roki kot v obrambo proti meni.

“Od kod me poznaš?”

“Poznam te in to zadostuje.”

“Ne, ti me ne poznaš; jaz se ne imenujem tako kot si rekel; jaz sem
Uelad Hamalek, in kdor tega ne vrjame, ga ustrelim!”

“Če ga ve so te stvari?”

“Moje.”

Pograbim za robec. Zaznamovan je bil z “P. G.” Odprem uro in do>»
bim v notranji strani iste črke.

“Kje si jih dobil?”

“Kaj tebe briga? Odloži jih!”

Mesto, da bi ga ubogal, odprem bilježnieo. Na prvi strani berem Paul
Galingre; vsebina pa je bila stenografirana, česar nisem znal brati.

“Odloži knjigo, ti rečem!”

Pri teh besedah mi jo izbije iz rok, da odleti v vodo. Vstanem, da jo
potegnem iz vode, naletim pa na dvojni upor, ker se mlajši tovariš postavi
med vodo in mene.

Halef je dosedaj navidezno mirno poslušal moj razgovor, vendar sem

opazil, da ima prst na puškinem petelinu. T
sproži. Sklonem se torej, da poberem še koU

‘ ‘ Stoj ; to je moje! Daj mi te stvari na.

Zagrabi mojo roko, da podkrepi svoje b
in rečem:

“Kar vsedi se zopet! Govoriti imam s tel

“Jaz nimam ničesar s teboj opraviti!”

“Toda jaz s teboj. Vsedi se, če nečeš biti

Ta grožnja ga je ustrahovala. Vsede se in
potegnem svoj revolver in začnem:

“Glej, tudi jaz imam tako stvar, ki se vrt.
pihalnik, sicer jaz streljam!”

Nalahko položi orožje poleg sebe, vendar ta
lahko pograbi.

“Ti nisi Uelad Hamalek?”

“Jaz sem.”

“Ti ne prihajaš iz Gaze?”

“Prihajam.”

“Koliko časa si že po soteski Tarfaui jahal oko.

“Kaj tebe briga!”

“Pa še zelo. Tam zgoraj leži truplo moža, ktere

Hudoben pogled švigne iz njegovih oči.

■n mu samo migniti, da

riči mi nasprotnik,
iaz pa mirno ostanem

n!”

-rim takisto. Nato
sija! Odloži svoj
je vsak trenutek

umoril.”

15  —

“In če sem to stori), kaj praviš ti k temu?”

“Ne veliko; le nekaj besedij.”

“Ktere?”

“Kdo je bil ta mož?”

“Jaz ga ne poznam.”

“Zakaj si umoril njega in njegovo kamelo?”

“Ker mi je tako ugajalo.”

“Ali je ibil pravoverni?”

“Ne, on je bil gjavr.”

“Ti si mu vzel vse, kar je nosil s seboj?”

“Ali naj pustim pri njem ležati?”

“Ne, ker si moral za mene spraviti.”

“Za tebe-.”

“Da.”

“Jaz te ne razumem.”

“Ti me moraš razumeti. Mrtvec je bil gjavr; jaz sem tudi gjavr ter
ga bodem maščeval.”

“S krvnim maščevanjem?”

“Ne, ker sicer bi bil ti že zdavnaj nehal dihati. Mi smo v puščavi,
kjer ni druge postave kot pest močnejšega; ne bom skušal, kdo je močnejši;
oddam te božjemu maščevanju, ki je močnejše; vendar nekaj ti povem: iz¬
ročiš mi vse, kar si mrtvecu vzel.”

Srborito se mi zasmeje.

“Ali res misliš, da to storim?”

“Jaz mislim.”

‘ ‘ Tedaj si vzemi, kar si želiš! ’ ’

Migne z roko, da pograbi revolver; jaz pa mu hitro pomolim cev svo¬
jega pod nos.

“Stoj, sicer streljam.”

Na vsak način je bil kaj čuden položaj, v kterem sem se nahajal. K
sreči pa je posedal moj nasprotnik več neumnosti kot poguma. Roko po¬
tegne od orožja in ne ve kaj bi počel.

“Kaj nameravaš s temi stvarmi?”

“Izročil jih bom sorodnikom umorjenega.”

Pogled, ki me je sedaj zadel iz njegovih očij, je bil skoro pomilovalen.
“Ti lažeš! Obdržal jih boš zase!”

“Jaz ne lažem.”

“In kaj boš počel z menoj?”

“Za sedaj ničesar; vendar varuj se stopiti še enkrat pred moje oči!”
“Ali v resnici jahaš od tu v Seddado?”

“Da.”

“In če ti izročim vse stvarij, me boš pustil li s tovarišem neovirano od¬
iti v Bir Sauidi?”

“Da.”

“Ali mi obljubiš?” . :

— 16

“Da.”

‘ ‘ Prisezi! ’ ’

“Gjavr nikdar ne prisega; njegova beseda je brez prisege resnica.”
“Tu, vzemi revolver, uro, kompas in robec.”

“Kaj je trgovec imel še pri sebi?”

“Nič.”

“Imel je denar.”

“Tega obdržim jaz.”

“Proti temu nimam ničesar; vendar mi daj denarnico, v kteri je bil
denar!”

“To lahko dobiš.”

Poseže v žep in mi poda krasno denarnico, iz ktere je preje spraznil
denar.

“Ali ni imel ničesar druzega pri sebi?”

“Ne. Ali me hočeš preiskati?”

“Ne.”

“Tedaj lahko odideva?”

“Da.”

Zdelo se mi je, da se je globoko oddahnil; njegov spremljevalec je bil
pa najbrž zelo boječ človek in bil vesel, da se je ,T se ugodno za njegovo
kožo izvršilo. Svoje stvari spravita skupaj in zajahata konja.

“Salam aalejkum, mir z vami!”

Ne odgovorim ničesar, in njima je bilo to vseeno. Kmalu sta ob robu
doline zginila.

Halef dosedaj ni zgovoril niti besedice, tu pa pretrga molčanje.
“Sidi!”

“Kaj?”

“Ali ti smem nekaj povedati?”

“Da.”

“Ali veš, kakšen je noj?”

“No?”

“Neumen, zelo neumen.”

“Naprej!”

“Oprosti mi, efendi, toda ti si pa še veliko bolj neumen kot je on.”
“Zakaj?”

“Ker si spustil te lopove.”

“Jaz jih vendar ne morem držati in tudi ne umoriti.”

“Zakaj ne? Da so oni umorili pravovernega (Turki in Arabci sebe
nazivljejo ‘pravoverne’, op. prest.), tedaj se lahko zaneseš, da bi ga že
zdavnej poslal k satanu. Ker je pa bil gjavr, mi je vseeno, če bodo morilci
kaznovani ali ne. Ti si pa kristjan in pustiš morilce kristjana pobegniti!”
. “Kdo pravi, da bodo pobegnili?”

“Saj sta vendar že odšla! Dosegla bosta Bir Sauidi in od tu šla preko
Debile v Areg, kjer bosta zginila.”

“Ne, tega ne bosta storila.”

— 17  —

“Kaj pa? Saj sta vendar izjavila, da se podasta v Bir Sauidi.”

“Lagala sta. Šla bosta v.Seddado.”

“Kdo ti je povedal?”

“Moje oči.”

“Alah blagoslovi tvoje oči, s kterimi motril junake v pesku. Kakor
si ti postopal, zamore postopati le nejevernih. Vendar spreobrnil te bom
k pravi veri, ee hočeš ali nočeš!”

“Potem se bom jaz imenoval hadžija, ne da bi bil v Meki.”

“Sidi-! Ti si mi vendar obljubil, da. o tem ne boš govoril!”

“Da, dokler .me ne boš začel spreobračati.”

“Ti si gospod in jaz moram slušati. Pa kam se bova sedaj podala?”

“Najprvo poskrbiva zp,  najino varnost. Tu naju lahko zadenejo krog-
lje. Prepričati se moram, če sta lopova res odšla.”

Jaham nekoliko naprej in res opazim v veliki oddalji dva jezdeca v
smeri proti jugozapadu. Halef mi sledi.

“Tam jezdita. To je vendar smer proti Bir Sauidi.”

“Ko bosta dovolj oddaljena, bosta udarila proti vzhodu.”

“Sidi, tvoji možgani so najbrž zelo majhni. Če to storita,'nama ven¬
dar zopet prideta v roke!”

“Onadva menita, da odrineva šele jutri in s tem dobita veliko pred¬
nost pred nama.”

“Ti ugibaš in vendar ne boš pravega uganil.”

“Misliš? Ali ti nisem preje povedal, da njihov konj šepa?”

“Da, to sem opazil, ko sta odjahala.”

“Torej sem tudi sedaj uganil, ko pravim, da se podasta v Seddado.”

“Zakaj pa takoj ne slediva?”

“Prehitela bi jih, ker imava krajšo pot pred seboj; potem bi naletela
na našo sled in se varovala, da se snideta z nama.”

“Pojdiva torej zopet k vodi in odpočiva se do odhoda.”

Stopiva k vodi. Vležem se na pi-eprogo in si zastrem obraz, ne da bi
spal, temveč da bi razmišljal o dnevnih dogodkih. Pa kdo zamore v more-
čej vročini Sahare le trenutek misliti o stvareh, ki so mu nejasne? Ko-
nečno mi vendar padejo skupaj oči ter zaspim za kake dve uri, dokler se
ne prebudim. Nato s Halefom odrineva.

Vadi Tarfaui se konča pri Shot Rharsa; torej sva ga morala zapustiti,
če sva hotela priti v Seddado. Po preteku ene ure zadeneva na sled, ki je
peljala iz zahoda na vzhod.

“No, Plalef, poznaš to sled?”

“Mash Alah, ti si imel prav, sidi! Onadva gresta v Seddado.”

Stopim s konja in preiskujem sled.

“Komaj pred pol ure sta tu mimo jezdila. Jezdiva počasi, ker sicer
ju dohitiva.”

Obronki Tarfaui so se polagoma izgubljali v dolini in ko je solnce za¬
šlo ter posvetil mesec, je ležal Seddad pred nama.

“Jezdiva tja?”

— 18  —

“Ne. Spala 'bodeva tam pod oljkami na pobočju gore.”

Oddaljiva se nekoliko od sedanje smeri-in najdeva pod oljkami prav
ugoden prostor za prenočevanje. Oba sva bila navajena na tuljenje šakalov
in otožne glasove zalezujoče hijene, ktere glasovi niso naju kar nič motili v
spanju. Ko se prebudim, je moja prva dolžnost, da včerajšnjo sled zopet
poiščem. Prepričan sem bil, da mi sedaj ne bo več rabila; kako pa se za¬
čudim, ko opazim, da ne vodi v Seddado, temveč proti jugu.

‘ ‘  Zakaj nista obrnila sem 1  ’ ’  vpraša me Halef.

“Da bi ju ne opazili. Preganjani morilec mora biti previden.”

“Gotovo sta šla proti Kris, da jezdita čez Džerid. Potem imala Algir
za seboj in sta precej na varnem.”

“Blizu Tunisa smo. Meja gre tu od Bir el Khala do Bir el Tam čez
S bot Rharsa. ”

“Tem ljudem to še ne zadostuje. Stavim, da ideta čez Pezzan do Ku-
farah, ker tam sta šele popolnoma na varnem.”

“Tudi tu sta varna, če imata budjeruldu od sultana.”

“Ta jima ne bo veliko pomagal pri konzulu ali policijskemu agentu.”

“Misliš"? Jaz ne bi nikomur svetoval grešiti proti mogočnemu giolgeda
padishaniin (dobesedno: v senci velikega gospoda).”

“Govoriš tako, vendar hočeš veljati za svobodnega Arabca?”

“Da, videl sem v Egiptu, koliko premore sultan; toda v puščavi se ga
ne bojim. Ali greva sedaj v Seddado?”

“Da, kupiva si v mestu dateljnov in napijeva se enkrat dobre vode.
Potem pa nadaljujeva svojo pot.”

“V Kris?”

“V Kris.”

Že četrt ure pozneje sva se okrepčala in se podala na pot od Seddade
v Kris. Ob naše j levici se je blišeala ravnina Shot Džerida, pogled, kterega
sem se hotel navžiti.

Sahara je velika, še vedno ne rešena uganka. Že od Virleta d’Aoust
iz leta 1830 obstoji načrt, del puščave spremeniti v morje in tako pust«
kraje preploditi v rodovitno zemljo ter jih tako kulturi pridobiti. Če bo ta
načrt izvedljiv, o tem se še ne more govoriti.

Na vznožju južnega pobočja Džebel Aures in vzhodnih podaljškov teh
gora, torej Dra el Hana, Džebel Tarfaui, Džebel Situna in Džebel Hadifa,
se razprostira nepregledna ravnina, ktere najnižji deli so pokriti s solinami,
ki so ostanki velikih vod v algirskem delu, kterim pi’avijo shot.

Razven mncgobrojnih manjših močvirji, ki se v poletju posuše, se nahaja
v tej pokrajini troje večjih slanih vod.

Vdrtine po shotu so dandanes veejidel pokrite s peskom in le v sredini
posameznih bazenov se je nabrala precejšnja množina vode, ktero arabski
pisatelji ali potniki primerjajo zdaj s kristalno preprogo, zdaj ® srebrnim
pokrivalom. To podobo daje shotom solna skorja, s ktero so pokriti in
ktere debelost je precej različna; vendar ne presega nikdar 20 centimetrov.
Ds na nekterih mestih je mogoče preri ti se skozi brez nevarnosti lastnega

— 19 —

življenja. Gorje onemu, 'ki še le ža korak oddalji od nevarne poti! Skorja
se udere in prepad požre svojo žrtev. Neposredno nad glavo ponesrečenega
se odeja zopet zagrne. Ozka pota med temi solnimi skorjami so posebno
ob deževnem vremenu nevarna, ker dež sol spere ali omehča.

Voda teh shotov je zelena, debela in daleko bolj slana kot morska.
Globoka je okoli 50 metrov. Prava nevarnost poti skozi shot pa obstoji v
tekočem premičnem pesku, ki plava pod vodo, kar je delo tisočletnega dela
samuna — puščavskega vetra, ki nosi pesek puščave v vodo.

Že najstarejši arabski pisatelji kot Ebn Džobeir, Ebn Batuta, Obeidah
el Bekri, El Istakhkri in Omar Ebn el Wardi so bili jedini o nevarnosti
teh shotov za potnike. Džerid je požrl že tisoče človeških življenj, kamel
in blaga. Leta 1826 je karavana, obstoječa iz več tisoč kamel, se napravila
na pogubonosno pot. Po nesrečnem slučaju se je vodilna kamela odtrgala
od ozke poti. Zginila je v globočini brez dna in njej so sledile vse do po¬
slednje v žilavi, sleznati masi. Komaj je karavana zginila, že se je solna
plast zagrnila in najmanjše znamenje ni kazalo mesta grozne nesreče. Tak
dogodek se marsikomu zdi neverjeten, vendar moramo pomisliti, da gredo
kamele slepo za svojo vodnico, s ktero so eešče zvezane z vrvjo; pot je tako
ozka, da je posamezni živali nemogoče se obrniti, kaj pa še celi karavani!

Pogled na to varajočo pokrajino, na kteri preži smrt za vsakim kora¬
kom, spominja na pojedinih mestih na plavkasto odsevajoče zrcalo stoplje¬
nega svinca. Skorja je večkrat trda in prozorna kot steklenica, ter od¬
meva pri vsakem koraku kot solfatera v Neapolju; večjidel pa je mehka
kašnata plast, ki se zdi popolnoma varna, vendar vzdrži na sebi le nekoliko
Peska; pod vsako drugo težo pa se udere in zopet zapre.

Vodnikom služijo majhni, v primerni odalji postavljeni kameni kot
znamenja pota. Preje je bilo v shotu še precej palminib vej. Veja datelj-
novega drevesa se imenuje džerid in po tem ima shot svoje drugo ime.

Vendar skorja tega shota ni jednotna ravna ploskev, temveč se vzdi¬
guje včasih do 30 metrov v visočino. Grebena teh višin so steze, ktere upo¬
rabljajo karavane in med temi grebeni v globočjih mestih preži poguba —.

Torej ta prijazno se blišeeča, toda goljufiva ravan je bila na naši levici
na potu v Kris, od koder pelje valovit greben čez shot v Fetnasso. Halef
iztegne roko in pokaže navzdol.

“Vidiš shot, sidi?”

“Da.”

“Ali si že kdaj jahal čez shot 1 ?”

“Ne.”

“Tedaj hvali Alaha, ker sicer bi bil sedaj že pri svojih mrtvih očetih!
Bodeva res jahala čez?”

“Na vsak način.”

“Bismilah, v božjem imenu! Saj je vendar moj prijatelj Sadek še
živ! ” —

“Kdo je to?”

— 20  —

“Moj prijatelj Sadek je najslovitejši vodnik Čez shot Džerid; on še ni¬
kdar ni napačno stopil. Pripada rodu Merasig, in je bil rojen od svoje ma¬
tere v Mui Hamed; živi pa v Krisu s svojim sinom, ki je hraber bojevnik.
On pozna shot Džerid kot nihče drug, in on je edini, kteremu te lahko za¬
upam, sidi. Ali jahava direktno v Kris?”

“Kako daleč je še do tja?”

“Malo več kot uro.”

“Torej udariva jo proti zapadu. Gledati morava, da dobiva morilčevo
sled.”

/  “Ali res misliš, da sta šla v Kris?”

“Najbrž sta se kje na prostem utaborila in bosta pred nami prekora¬
čila shot.”

Zapustiva sedanjo pot in jo obrneva proti zapadu. V bližini shota
naletiva na več sledov, ki so pa kmalu ponehali in konečno čisto zginili.
Tam, kjer vodi pot v el Hamma, pa zapazim sled dveh konj v pesku in kd
jo preišeem, sem bil prepričan, da so pravi. Jahala sva po sledi skoro do
Krisa, kjer se je pa sled konečno zgubila. Prepričan sem bil, da sta mo¬
rilca pred menoj.

Halef se zamisli.

“Sidi, ti smem nekaj povedati?” mi reče.

“Povej!”

“Pa je vendar dobro, če se more v pesku brati!”

“Veseli me, da si prišel .do tega spoznanja. Pa, tu je mesto Kris. Kje
stanuje tvoj prijatelj Sadek?”

“Pojdi za menoj!”

Jaha okoli mesta, ki je obstojalo iz nekaj šotorov pod palmami tja do
skupine mandeljnovih dreves, pod kterimi se je razprostirala široka, toda
majhna koča; ko se s Halefom približava, stopi iz nje Arabec in mojemu
malemu Halefu veselo naproti hiti.

“Sadek, moj brat, ti ljubljenec kalifov!”

“Halef, moj prijatelj, ti blaženec preroka!”

Objela sta se in se ljubkovala kot dva zaljubljenca.

Nato se pa Arabec obrne k meni:

“Oprosti, da sem na te pozabil! Stopita v hišo, ker je vaša!”

Midva ugodiva njegovi želji. Bil je sam; ponudi nam vsakojakih
okrepčil, kterih sva se krepko poslužila. Sedaj se Halef tudi domisli, da je
čas, da me predstavi.

“To je Kara ben Nemsi, velik učenjak iz zapadne dežele, ki govori s
ptiči in more brati v pesku. Že veliko slavnih del sva doprinesla; jaz sem
pa njegov prijatelj in sluga, ki ga bo spreobrnil k pravi veri.”

Mali Halef me je vprašal nekoč po mojem imenu in povedal sem mu,
da slišim na. ime Karol. Ker pa tega nikakor ni mogel zgovarjati, je hitro
iz Karol naredil Kara in pristavil ben Nemsi, to je sin Nemcev. Kje sem
jaz s ptiči govoril, se ne morem spominjati; najbrž me je hotel primerjati

— 21  —

s slavnim Salomonom, ki je neki tudi imel dar, da je z živalmi govoril. Tudi
od “slavnih del”, ktere sva dovršila, mi ni nikakor moglo v glavo ker raz-
ven, da sem nekoč padel z moje berberske mrhe, se mi ni na potovanju ni¬
česar posebnega pripetilo. Glavna točka Halefovega govora je pa bila
trditev, da me bode spreobrnil k pravi veri. Raditega sem ga hotel po¬
karati; vprašam Sadeka:

“Ali poznaš celo ime mojega prijatelja Halefa?”

“Da.”

“Kako se glasi?”

“Hadži Halef Omar.”

“To ni dovolj. Glasi se hadži Halef Omar ben hadži Abul Abbas ibn
hadži Davud al Gossara. Torej veš, da spada k pobožni, slavni rodbini,
ktere člani so bili vsi Hadžiji, dasi-.”

“Sidi,” pretrga mi Halef govor z velikim strahom na obrazu, “ne
govori o zaslugah tvojega služabnika! Saj veš, da sem te vedno rad slušal!”

“Upam, Halef. Ne govori o meni in o sebi; vprašaj raje svojega pri¬
jatelja Sadeka, kje je njegov sin, o kterem si mi pravil!”

“Ali je res govoril o njem, efendi?” vpraša Arabec. “Alah naj te
blagoslovi, Halef, ker se spominjaš onih, ki te ljubijo! Omar ibn Sadek je
šel čez shot v Seftimi in se povrne še danes.”

“Tudi mi dva bi se rada napotila čez sliot in ti naju boš vodil!” reče
Halef. —

“Vidva? Kdaj?”

“Še danes.”

“Kam, sidi?”

“V Fetnasso. Kakšna je pot tja?”

“Nevarna, zelo nevarna. Le dve varni poti vodite čez shot. Pot od
tu v Fetnasso je pa.najgorja in le dva sta, ki jo poznata; to sem jaz in
Arfan Rakedihm.”

“Ali ne pozna tvoj sin pota?”

“Da, toda sam še ni nikdar šel; pač pa pozna pot v Seftimi.”

“Ta vodi skoro skupno z ono do Fetnasse.”

“Skoro dve tretjini, sidi.”

“Če opoldne odrinčtno, kdaj dospemo v Fetnasso?”

“Ob solnčnem vzhodu, če so vajine živali dobre.”

“Ali moreš tudi po noči čez shot?”

“Da, ee mesec sveti. Če je pa tema, prenočujem navadno na shotu, in
sicer tam, kjer je solna skorja tako debela, da lahko drži tabor.”

“Ali bodeš najin vodnik?”

“Da, efendi.”

“Tedaj nama pokaži shot!”

“Še nisi nikdar šel čezenj?”

“Ne.”

"Tedaj pojdi! Videl boš močvirje smrti, kraj pogube, morje molčanja,
čez kterega te bom peljal z gotovim korakom.”

Zapustimo kočo in se obrnemo proti vzhodu. Ko prekoračimo širok,
močvirnat rob, dospemo do pravega shota; vode ni bilo videti, ker jo je po¬
krivala solna skorja. Ubodem' z nožem v to skorjo; debela je 14 centi¬
metrov, pri tem pa. tako močna, da j e zlahko držala srednje težkega moža.
Skorjo je pokrival droben pesek.

Se sem bil zatopljen v neizmerno solno ravan, ko zaslišim glas za seboj:

"Salam aalejkum, mir z vami!”

Obrnem se. Pred nami stoji vitek, krivonog beduin, kteremu je morala
kaka bolezen ali strel vzeti nos, ker ga ni imel.

"Aalejkum!” odvrne Sadek. "Kaj dela moj brat Arfan Rakedihm
tu na shotu? Na sebi ima potno obleko? Ali bo peljal tuje potnike čez
smrtno ravan?”

"Tako je,” odvrne nagovorjeni. "Dva moža sta, ki takoj odpotujeta.”

"Kam nameravata?”

"V Fetnasso.”

Možu je bilo ime Arfan Rakedihm in je bil gotovo oni drugi vodnik,
o kterem je Sadek pravil. Pokaže na mene in Halefa ter vpraša:

"Potujeta ta dva tujca tudi čez shot?”

"Da.”

"Kam?”

"Tudi v Fetnasso.”

"In ti jih boš vodil?”

"Uganil si.”

"Tedaj gresta lahko z menoj; s tern si prihraniš trud.”

"Prijatelja sta in mi ne bosta povzročala truda.”

"Vem; ti si skop in mi ničesar ne privoščiš. Ali mi nisi vedno naj¬
boljše potnike odvzemal?”

"Jaz nikdar; vodim le one ljudi, ki prostovoljno k meni pridejo.”

"Zakaj je Omar, tvoj sin, postal vodnik v Seftimi? S silo mi jemljete
kruh, da lakote poginem; toda Alah vas bo kaznoval in vaše korake tako
vodil, da vas požre shot.”

Najbrž je konkurenca vzbudila tu sovraštvo; vendar ta Arafim ni imel
poštenih oči in toliko je bilo gotovo, da bi .se njegovemu vodstvu ne zaupal
rad. Obrne se od nas proti bregu, kjer se v primernej daljavi pokažeta dva
jezdeca. Bila sta ona moža, na ktera sva naletela v puščavi in ju pozneje
preganjala.

"Sidi,” pravi Halef, "ali ju poznaš?”

"Poznam.”

"Ali ju boš pustil mirno pobegniti?”

Ze vzdigne Halef puško za strel. Jaz mu zabranim.

"Pusti. Onadva nam ne odideta.”

"Kdo so ti možje?” vpraša, naš vodnik.

"Morilci,” odvrne Halef.

— 23

“Ali sta koga umorila iz tvoje družine ali tvojega rodu?”

“Ne.”

“Ali moraš s krvjo z njima soditi?”

“Ne.”

“Tedaj ju pusti! V tuje spletke se ne vmešavaj!”

Mož je govoril kot pristen beduin. Niti se mu ni zdelo vredno pogle¬
dati moža, o kterih je slišal, da sta morilca. Tudi morilca sta nas opazila
in spoznala. Videl sem, kako sta hitela, da prideta na solno skorjo. Ko
sta bila tam, začujemo zaničevalen smeh.

Mi odidemo v kočo in do opoludne počijemo; nato se preskrbimo s po¬
trebnim živežem in nastopimo nevarno pot.

Na tujih, neznanih rekah sem v zimskem času s snežnimi čevlji pre-
dirjal cele milje ter sem moral biti vsak trenutek pripravljen, da se udere
led pod menoj, vendar nisem imel nikdar istih občutkov,- kakor sedaj na
tem neprijaznem shotu. Ni bil morda strah, temveč nekaka bojazen ple¬
salca na vrvi, ki ne ve gotovo, če je vrv, ki ga nosi, tudi dovolj pritrjena.
Mesto leda solna odeja —- to mi je bilo več kot novo. Skrivnosten šum,
barva, kristalizacija te skorje, mi je bilo vse pretuje, da bi se čutil varnega.
Vsak korak sem preudaril in iskal gotovih znamenj za trdnost tal. Sem-
intja so bila tako trda in gladka, da bi se lahko vozil z drsalkami, zdajci
se pa ta odeja zopet spremeni v umazano krhko plast, ki ne more vzdržati
najmanjše teže.

Šele ko se nekoliko orientiram, stopim na konja ter se prepustim vod¬
stvu Sadeka in nagonu svojega konja. Takoj spoznam, da mali žrebec ni¬
kakor ni prvič na tej poti. Kjer je čutil, da je varno, je prav razposajeno
dirjal, kjer se mu je pa pot zdela sumljiva, je stopal z največjo lahkoto po
komaj čevelj široki poti. Migal je z ušesi, povohal tla, premišlujoč ali ob-
upajoč sopihal in nekoč celo s prednjim kopitom preskusil tla, če so varna.

Vodnik je stopal naprej, jaz za njim in zadnji v vrsti Halef. Tako
zelo smo bili zavarovani v pot, da smo le prav malo govorili. Tri ure smo
že na potu, ko se Sad ek obrne k meni in reče:

“Čuvaj se, sidi! Prihajamo na najslabše mesto cele poti.”

“Zakaj najslabše?”

“Steza vodi čez visoko vodo in se pri tem tako zoži, da bi jo lahko po¬
kril z dvema rokama.”

“Ali so tla dovolj močna?”

“Ne vem gotovo, moč tal se večkrat spreminja.”

“Tedaj stopim s konja, da zmanjšam težo.”

“Sidi, ne stori tega. Tvoj konj varneje stopa kot ti!”

Tu je bil vodnik gospod in mojster; poslušam ga torej in obsedim na
konju, vendar še danes s strahom mislim na teh deset minut, ki so zdaj
sledile; deset minut samo, toda v takih okoliščinah se nam zde cela večnost.

Dospemo do kraja, kjer se dolina in višina menjavata. Valovite višine
so obstojale sicer iz trde, trpežne soli,, doline pa iz krhke, kašnate mase,

— 24  —

med kterimi je bilo le nekaj ozkih točk, na ktere se človek in žival le z
največjo nevarnostjo moreta podati. In poleg tega, dasi sem sedel na ko¬
nju, mi je zelena voda segala do kolen, tako, da se mora mesta, kamor se
stopi, poiskati šele pod vodo. Najhuje pri tem je, da mora vodnik in žival
varna mesta šele preskusiti, predno stopi s celo. težo; vsaka oporna točka je
bila tako majhna, tako varljiva in izdajalska, da se ne sme niti trenutek
več kot potrebno stati na nji, če noče človek utoniti — res grozno.

Zdajci pridemo na mesto, ki je bilo v dolini kakih 20' metrov komaj za
prst široko.

“Sidi, čuvaj se! V sredini smrti smo,” zakliče vodnik.

Obme se z obrazom proti jutru in prične glasno moliti sveto fačo:

“V imenu najbolj usmiljenega Boga. Čast in hvala gospodarju sveta,
vseusmiljenemu, ki bo sodil na dan sodbe. Tebi hočemo služiti in tebe mo¬
liti, da nas vodiš po pravem potu onih, ki se veselijo tvoje milosti in ne po
poti onih, čez ktere-

Halef za menoj je tudi pričel moliti; naenkrat pa oba umolkneta; —
med dvema bližnjima hriboma je nekdo ustrelil. Vodnik vspne roke, grozno
zakriči, stopi napačno in v prihodnjem trenutku zgine pod solno odejo, ki
se za njim takoj zopet zapre.

V takih trenutkih dobi človeški duh napetost, ktera mu podeli celo vr¬
sto mislij in sklepov z mrzlično naglico, za ktere bi sicer rabil cele ure.
Se je razlegal strel in še ni vodnik čisto zginil, že mi je znano vse. Oba
morilca sta hotela svoje tožnike pogubiti; svojega vodnika sta tem laglje
pridobila, ker je bil na našega ljubosumen. Mene in Halefa ni bilo treba
ustreliti; pogoditi je imel le našega vodnika in midva s Halefom sva iz¬
gubljena. Prežala sta torej na najbolj nevarnem mestu sliota in ustrelila
Sadeka. Sedaj sta lahko gledala, kako s Halefom ut 4 ue*a.

Da je bil Sadek ravno v glavo zadet, sem takoj opazil. Jeli padajoča
k roglja ranila tudi mojega konja, ali je bil samo prestrašen? Mali ber¬
berski žrebec se strese, zgubi ravnotežje in se udere v močvirje.

“Sidi!” zatuli za menoj Halef v nepopisnem strahu.

Bil sem zgubljen, če me ne reši samo ena stvar; ko se konj še potaplja
in zaman Skuša skopati se s prvima nogama navzgor, primem se z rokama
za sedlo, poskočim z nogami po zraku in v loku čez glavo ubogega konja,
ki radi sunka takoj zgine pod solno skorjo. V trenutku, ko sem frčal po
zraku, je Bog uslišal najbolj gorečo molitev mojega življenja. Molil nisem
dosti in ne dolgo; če pa človek visi med življenjem in smrtjo, nima ne
mnogo besed ne časa.

Pod seboj začutim trda tla, ki se pa takoj uderejo; že skoraj na pol za¬
kopan se zopet spravim navzgor; zopet se uderem, spotečem, stopim na¬
pačno, vendar čutim tla pod seboj; ničesar ne slišim več, ne čutim, ne vi¬
dim kot tri može na solni ravnini, kterili dva me pričakujeta z nabito puško.

Tu konečno dobim trdo široko podlago, sicer le sol, vendar me krepko
drži. Dva strela počita Bog je hotel, da še živim, spodtaknil sem se in
padel; kroglje zažvižgajo mimo mene. Svojo puško imam še na rami; ču-

t

— 25 —

dež, da je še nisem zgubil; vendar v tem trenutku pozabim na njo; s
pestmi se vržem na lopove, ki me pa ne čakajo. Vodnik je zbežal; starejši
obeh morilcev je vedel, da je brez vodnika zgubljen, zatorej jo udari za
njim; v roke dobim le mlajšega. Iztrga se mi in odskoči, jaz pa za njim.
Prevladal ga je strah, mene pa jeza; pazila nisva, kam drviva — kratek,
grozen krik me ustavi. Zginil je pod solno maso; stal sem komgj 30 palcev
pred zijajočim grobom.

Tu zadoni za menoj presunljiv klic:

“Sidi, pomoč, pomoč!”

Obrnem se. Ravno na mestu, kjer sem bil jaz preje, se bori Halef za
življenje. Sicer je bil pol že pod solno maso, vendar se je še držal. Skočim
k njemu, snamem puško in mu jo pomolim.

“Primi za jermen!”

“Ga že imam, sidi! O Alah illa Alah!”

“Vzdigni noge; jaz ne morem čisto do tebe. Drži se trdno!”

Uporabi svojo poslednjo moč, da se dvigne is telesom; ob istem času jaz
krepko potegnem in šlo je. — Komaj zadobi sapo, poklekne in prične moliti
štiriinšestdeseto suro:

“Vse, kar je v nebesih in na zemlji, naj hvali Boga; njegovo je go-
spodstvo in njemu gre hvala, ker on je vsegamogočen! ”

On, mohamedanee, je molil; jaz pa, kristjan, nisem mogel, nisem znal
dobiti besedij, kar odkrito povem. Za mano je ležala grozna solna površina
tako mirno, tako nepremično in bliščeče, in vendar je požrla oba najina ko¬
nja ter vodnika, in pred seboj sem videl bežati morilca, ki je vse to za¬
krivil! Vsaka mišica je trepetala v meni in trpelo je precej časa, da sem
se umiril.

“Sidi, ali si ranjen?”

“Ne. Toda človek, 'kako si se rešil?”

“Skočil sem s konja kot ti, efendi. In naprej ničesar več ne vem.
Zavest sem dobil šele, ko sem ležal tam na robu. Vendar midva sva
zgubljena.”

“Zakaj?”

“Vodnika ni. O, Sadek, prijatelj moje duše, tvoj duh mi bo oprostil,
ker sem kriv tvoje smrti. Toda maščeval te bom, to prisežem pri bradi
preroka; maščeval te bom, če tu ne poginem.”

“Ti ne 'boš poginil, Halef!”

“Zgubljena sva; lakote in žeje bova poginila.”

“Dobila bodeva vodnika.”

‘ ‘  Kterega ? ’ ’

“Omarja, Sadekovega sina.”

“Kako naju bo našel?”

“Ali nisi slišal, da je šel v Seftimi in da se še danes vrne?”

“Vendar naju ne bo našel.”

“Na vsak način. Ali ni rekel Sadek, da je pot v Seftimi in Fetnasso
skoro dve tretjini enaka?”

— 26  —

“Efendi, daješ mi novo upanje, novo življenje. Da, čakala bodeva,
dokler ne pride Omar.”

“Zanj bo sreča, ee naju najde. Tu za nama bi moral sam poginiti, ker
pot, o kterej misli, da je dobra, je sedaj udrta.”

Vleževa se na tla; solnee je pripekalo tako hudo, da se je obleka že
v nekaj minutah posušila in prevlekla s solno skorjo, kjer je bila mokra.

Pred sodnijo.

Daši sem bil prepričan, da pride sin umorjenega vodnika, je bilo vendar
mogoče, da je šel mesto čez jezero, okoli njega. Čakala sva torej nestrpno,
da, skoraj boječe. Popoldne je minilo; v dveh urah mora biti 'tema; tu
opazim postavo, ki se od vzhoda počasi premika proti našemu kraju. Pri¬
hajala je bližje in bližje in nas konečno zapazila.

“On je,” vzklikne Halef, položi roke kot govorilno cev na usta in za¬
kliče: “Omar ben Sadek, požuri se!”

Pozvani podvoji svoje korake in kmalu stoji pred nama. Takoj spozna
prijatelja svojega očeta.

“Bodi mi pozdravljen, Halef Omar!”

“Hadži Halef Omar!” popravi Halef.

“Oprosti. Veselje, da te vidim, je krivo te napake. Prišel si v Kris
k očetu?”

“Da.”

“Kje je on? Če si ti na shatu, mora biti on blizu.”

“On je blizu,” reče Halef svečano.

“Kje?”

“Omar ibn Sadek, vernikom se spodobi, da so močni, ko jih zadene
kisrnet.”

“Govori, Halef, govori! Ali se je pripetila nesreča?”

“Da.”

“Kakšna?”

“Alah je tvojega očeta poklical k sebi.”

Mladenič je stal pred nama, ne besedice zmožen. Z očmi je štrlel v
Halefa in lice mu je postalo grozno bledo. Konečno zadobi zopet govor,
vendar čisto drugačen kot sem slutil.

“Kdo je ta sidi?” vpraša.

“Kara ben Nemsi, kterega sem pripeljal k tvojemu očetu. Zasledujeva
dva morilca, ki sta jahala čez shot.”

“Moj oče je vaju vodil?”

“Da; on je bil vodnik. Morilca sta podkupila Arfan Kakedihma in
nam nastavila tukaj past. Ustrelila sta tvojega očeta; on in konji so uto¬
nili v močvirju, naju je pa Alah rešil.”

“Kje so morilci?”

“Eden se je pogreznil v solno plast, drugi je pa z vodnikom pobegnil
v Fetnasso.”

— 27  —

"Torej je pot tu pokvarjena?”

"Da. Ne moreš več nazaj.”

"Kje se je ugreznil moj oče?”

"Tam, trideset korakov od tu.”

Omar gre tako daleč nazaj, dokler ga solna plast drži; tam zazre pred¬
se in se obrne nato proti vzhodu:

"Alah, ti Bog vse moči in pravice, slušaj me! Mohamed, ti prorok
Najvišjega, slušaj me! Vi kalifi in mučenci vere, slušajte me! Jaz, Omar
ben Sadek, se ne bom preje smejal, ne preje porezal svoje brade, ne preje
stopil v mošejo, dokler ne bo peklo požrlo morilca mojega očeta! Prisegam,
prisegam! ’ ’

Globoko me je prevzela ta prisega, vendar nisem smel ničesar ugovar¬
jati. Omar se vsede k nama in reče skoro z nadnaravnim mirom: "Pripo¬
vedujta!”

ITalef mu spolne željo. Ko konča, vstane mladenič.

"Pojdita!”

Samo to besedico izreče in se nato zopet obrne proti strani, odkoder
je prišel.

Najbolj nevarna mesta smo že preje prekoračili; nevarnosti ni bilo več
kljub temu, da smo hodili celi večer in celo noč. Zjutraj smo stali na bregu
poluotoka Nifeana in zagledali Fetnasso pred seboj.

"Kaj sedaj?” vpraša Halef.

"Sledita mi!” odvrne Omar.

To so bile prve besede, ki sem jih od včeraj slišal od njega. Korakal
je proti eni izmed koč, ležečih na obrežju. Star mož je sedel na pragu.

"Salam aalejkum!” pozdravi Omar.

"Aalejkum,” odvrne stari.

"Ti si Abdulah el Hamis, trgovec s soljo?”

"Da.”

"Ali si videl vodnika Arfan Rakedihma iz mesta Kris?”

"Zjutraj je dospel sem z nekim tujcem.”

"Kaj sta delala?”

"Vodnik je počival pri meni in šel nato v Bir Rekekb, da se povrne v
Kris. Tujec pa je kupil pri meni konja in povprašal za pot v Kbillo.”

"Hvala ti, Abu el Malah (oče soli).”

Molče na® pelje nato v neko kočo, kjer dobimo nekoliko dateljnov ter
si s pijačo dušo privežemo, Nato se odpravimo proti Beshni, Negna in
Mansurah in s spraševanjem pri ljudeh smo dognali, da smo morilcem na
sledu. Iz Mansurah nikakor ni daleč do oaze Kbilli. Tu je tedaj še sta¬
noval turški vekil (namestnik), ki je pod nadzorstvom tuniškega vladarja
upravljal pokrajino Nifzaua. Za pomoč je imel pri sebi deset vojakov.

Podamo se najpreje v neko kavarno, kjer pa Omar ni mogel strpeti.
Kmalu naju zapusti ter se vrne šele čez eno uro.

"Videl sem ga,” nama reče, ko se povrne.

"Kje?” vprašam.

— 28

“Pri vekilu.”

“Pri namestniku?”

“Da. On je njegov gost in ima zelo lepo obleko. Ce hočete ž njim go¬
voriti, se požurite, ker .sedaj je čas avdijence.”

Moje zanimanje postane zelo veliko. Morilec, kterega so oblasti po¬
vsod zalezovale radi umora, je sedaj gost namestnika turškega sultana.

Omar nas pelje po nekem odprtem prost; ru do kamenite, nizke hiše,
kjer nisem mogel opaziti nikakega okna. Pred vratini so stali vojaki, ki so
‘eksereirali’ pred desetnikom, medtem ko je bobnar slonel na vratih. Brez
posebnih ceremonij nas puste v notranjost in neki zamorec nas vpraša,
česa želimo. Pelje nas nato v selamlik, pusto sobo, ktere jedin okras je bila
preproga v kotu sobe. Na njej je sedel mož zabuhlega obraza in kadil s
starodavne pipe.

‘ ‘  Kaj hočete tukaj ? ’ ’

Način in glas, s kterim nas je nagovoril, mi ni ugajal. Raditega mu
odvrnem:

“Kdo si ti?”

Pogleda me strme in odgovori:

“Vekil!”

“Mi hočemo govoriti z gostom, ki-je včeraj ali danes prišel k tebi.”
“Kdo si ti?”

“Tu je moj potni list.”

Dam mu listino v robe. Pogleda, ga zgane in utakne v žep svojih širo¬
kih hlač.

“Kdo je ta mož?” vpraša in pokaže na Halefa.

“Moj služabnik.”

“Kako se imenuje?”

“Hadži Halef Omar.”

“Kdo je drugi?” in pokaže na Omarja.

“On je vodnik Omar ben Sadek.”

“In kdo si ti?”

‘ ‘  Saj si vendar bral! ’ ’

“Jaz nisem bral.”

“V moji potni listini je zapisano.”

“Pisano je s črkami nevernikov. Kdo ti je dal potni list?”
“Francoski guverner v Algirju.”

“Francoski guverner v Algirju ne velja tukaj nič. Tvoj potni list je
toliko vreden kot kos praznega papirja. Torej, kdo si ti?”

Sklenil sem, da obdržim ime, kterega mi je dal Halef Omar.

“Moje ime je Kara ben Nemsi.”

“Ti si sin Nemcev? Jaz jih ne poznam. Kje prebivajo?”

“Na zapadu od Turške do mej francoske in angleške dežele.”

.“Ali je velika oaza, kjer prebivajo, ali imajo več malih oaz?”

“Oni imajo eno samo oazo, vendar je ta tako velika, da na njej lahko
prebiva petdeset milijonov ljudij.”

— 29  —

“Alah akbar, Bog je velik. Na zemlji so oaze, kjer kar mrgoli ljudij.
Ali so na tej oazi tudi reke?”

“Petsto rek in milijoni potokov. Mnoge izmed teh rek so tako velike,
da plavajo na njih ladije, ki lahko nosijo več ljudij kot ima Basma ali Rah-
mat prebivalcev.”

“Alah kerim! Bog je milostljiv! Kakšna nesreča, ee se vse te ladije
potopijo v eni uri! V kterega Boga verujejo Nemci?”

“Oni verujejo v tvojega Boga, vendar ga ne imenujejo Alah, tem¬
več oče.”

“Torej' niso suniti, temveč šiiti?”

“Oni so kristjani.”

“Alah iharkilik, Bog te zažgi! Torej si ti tudi kristjan?”

“Da.”

“Gjavr? In ti se upaš govoriti z vekilom iz Kbille? Ukazal bom, da
dobiš bastonado, če takoj ne zgineš izpred mojih oči!”

“Ali sem ti kaj protipostavnega storil, ali sem te razžalil?”

“Da. Nikdar se gjavr ne sme predrzniti stopiti pred moje oči. Kako
se imenuje tvoj vodnik?”

“Omar ben Sadek.”

“Dobro! Omar ben Sadek, kako dolgo že služiš temu Nemcu?”

“Od včeraj.”

“To ni dolgo. Postopal bom s teboj milostno in ti ukazal našteti samo
dvajset udarcev na podplate.”

In obrnivši se k meni, nadaljuje:

“In kako se imenuje tvoj sluga?”

“Alah akbar, Bog je velik, vendar je tebi podaril tako majhno pamet,
da si niti dveh imen ne moreš zapomniti! Kakor sem ti že povedal, se ime¬
nuje moj sluga hadži Halef Omar.”

“Ti se hočeš norčevati, gjavr? Pozneje te obsodim! Torej badži Ha¬
lef Omar, ti si pravovernih in vendar služiš gjavru ? Torej zaslužiš dvojno
kazen. Koliko časa si že pri njem?”

“Pet tednov.”

“Torej dobiš šestdeset udarcev na podplate in nato boš moral stradati
pet dni! In ti, kako se že imenuješ?”

“Kara ben Nemsi.”

“Dobro, Kara ben Nemsi, učinil si tri velike hudobije.”

“Ktere, sidi?”

“Jaz nisem nikak sidi; imenovati me moraš Dženabin-ie ali Hazretin-ic
— torej Vaša Milost ali Vaša Vzvišenost! Tvoje pregrehe so sledeče: pr¬
vič si zapeljal dva pravoverna moslemina, da sta tebi služila; za to dobiš
petnajst udarcev po podplatih; drugič si se predrznil mene motiti v sobi,
za kar dobiš zopet petnajst udarcev; tretjič dvomil si nad mojim spominom,
za kar jih dobiš dvajset; skupaj torej petdeset na gole podplate. In ker
imam pravico, da za vsak sodnji izrek zahtevam vergi, davek, pripada od
tč ijre vsa tvoja lastnina, in vse kar imaš s seboj, meni; jaz korjfisciram,”

— 30

“O, velika milost, občudujem te; tvoja pravičnost je vzvišena, tvoja
modrost vzvišenejša, tvoja milost še bolj vzvišena in tvoja zvitost in pre¬
metenost pa najbolj vzvišena! Toda, plemeniti bej iz Kbille, prosim, da
nam pokažeš svojega gosta, prodno dobimo udarce po podplatih.”

“Kaj hočeš od njega?”

“Mislim, da je moj znanec in bi se rad veselil njegovega pogleda.”

“On ni tvoj znanec. Pač pa je on velik junak, plemenit podanik sul¬
tanov in strogi spoznovalec kurana; torej ni bil nikdar znanec kakega
nevernika. Da pa se prepriča, kako kbillski vekil kaznuje hudobije, ga po¬
kličem sem. Ne boš se ti radoval njegovega pogleda, temveč on se bo ve¬
selil udarcev, ki bodo padali po tvojih podplatih. Vedel je namreč, da- vi.
pridete. ’ ’

“Ah! Kje je pa zvedel?”

“Preje ste šli mimo njega, ne da hi ga opazili in on vas je meni na¬
znanil. Da niste sami prišli, dal bi vas sem privesti.”

“Naznanil nas je? Zakaj?”

“Že zveste ob času. Potem dobite še drugo kazen, ki bo še večja
od prve.”

No, vladale so pač čudne in nenavadne okoliščine ob “avdijenci” pri
tem uradniku. Vekil z desetimi vojaki v tej tako zanemarjenej, zapušeenej
oazi — bil je preje najbrž kak narednik ali k večjem milasim, poročnik, in
vsakdo ve, kaj je pričakovati od turškega poročnika. Ti ljudje prvotno niso
bili ničesar druzega kot vratarji, snažilci čevljev in sužnji višjih častnikov.
Siromaka so poslali v Kbillo, da mu tako podele priliko skrbeti za-se, na
kar so nanj pozabili; tuniški bej je že zdavnej pognal vse turške vojake iz
svoje dežele in arabski rodovi so bili le v toliko pod varstvom sultana, da
je slednji njihovim glavarjem vsako leto pošiljal častne plašče, medtem ko
so se oni njemu hvaležnega skazali s tem, da so nanj pozabili. Dobri vekil
je bil torej navezan na izsiljevanje, če se je hotel preživljati, in ker je bilo
to naprarn domačinom kaj nevarna stvar, mu je bil tujec kot jaz prav za-
željen Vedel ni ničesar od Nemčije, ni poznal niti vrednosti konzulatov;
bival je med roparskimi nomadi, menil, da sem brez varstva, in da počne
z menoj, kar se mu zljubi.

Res, da sem bil sam na-se navezan, vendar mi ni niti v glavo padlo,
da bi se bal “Njegove Visokosti”, — še zabavalo me je, ker nam je s tako
genialno predrznostjo grozil z bastonado. Zajedno sem se hotel prepričati,
če je njegov gost res naš znanec iz shota. Omar se je vendarle lahko zmotil,
kar pa nisem vi’jel, ker sicer bi nas ta “gost” ne naznanil vekilu. Kake
hudobije nas je obdolžil, sem že slutil naprej. Najbrž je bil kak prejšnji
znanec vekilov in sedaj uporabil priliko, da se nas znebi.

Namestnik zaploska z rokami in takoj se prikaže črni sluga, ki se vrže
pred njim kot pred sultanom na zemljo. Vekil mu zašepeta nekaj v uho,
nakar zamorec odide. Čez nekaj časa se vrata odpro in deset vojakov z
onbašijem (desetnik) na čelu vstopi, Nudili so kaj žalosten pogled v svo-

— 31  —

jih raztrganih cunjah, ki nikakor niso hile sorodne z vojaško uniformo;
večina njih j« hila bo.sa in nekteri so imeli puške, s kterimi se je dalo vse
kaj druzega delati, Le streljati ne. Vse križem se vržejo pred vekilom na
obraze, ki jih najprvo kolikor mogoče vojaško pogleda, na kar zapove:

“Kalkin — vstanite!”

Vzdignejo se, in onbaši potegne svoj mogočni meč iz nožnice.

‘ ‘  Kibin sira ji — stopite v vrsto!” zagrmi z groznim glasom..

Postavijo se eden poleg druzega in drže puške kot se jim zljubi.

‘‘Has-dur — puške čez ramo!” zapove grozni onbaši.

Puške zlete navzgor, bijejo ena ob drugo, ob zid ali pa ob glave krasnih
junakov, koneeno pa vendar le dospejo na rame svojih lastnikov.

‘‘Izalam-dur — pnezentirajte puške!”

Zopet lete puške iz ram in pri tem vrvenju ni čuda, da pade ena na tla.
Vojak se komodno sklone, pobere, in jo ogleduje od vseh strani, drži proti
luči, da se prepriča, če je tu še odprtina, kjer se strelja, potegne vrv iz žepa
in ravnodušno priveže odtrgano cev h kopitu. Koneeno je dal tako po¬
pravljeno puško v oni položaj, ki ga je.zahtevalo zadnje povelje.

‘‘Sesic sejle me-nic — stojte tiho in ne klepetajte!”

Po teh besedah stisnejo ustnice z močjo in eneržijo in s premikanjem
trepalnic so dajali na znanje, da je njih trdna volja, držati jezik za zobmi.
Opazili so, da morajo čuvati tri hudodelce ter se torej na vso moč trudili,
da imponirajo.

Le z velikansko težavo sem se premagoval smeha pri teh čudnih ‘ekser-
eicijah’ in kakor sem opazil, se je moja dobra volja polastila tudi obeh
spremljevalcev.

In zopet se odpro vrata. Pričakovani vstopi. Bil je on.

Ne da bi se le s pogledom ozrl na nas, gre naravnost do vekila in si
tam prižge pipo, ktero mu prinese zamorec. Nato šele dvigne pogled in
nas motri z očesom, polnim zaničevanja.

Namestnik začne z razpravo; mene vpraša prvega:

‘‘Tu je mož, po kterem ste povpraševali. Ai je tvoj znanec?”

‘‘Da.”

‘‘Prav si govoril; on je tvoj znanec, se reče, ti ga poznaš. Toda tvoj
prijatelj ni.”

‘‘Saj bi se za njegovo prijateljstvo tudi lepo zahvalil. Kako se ime¬
nuje?”

‘‘Njegovo ime je Abu en Nassr.”

‘‘To ni res! Imenuje se Hamd el Amasat.”

‘‘Gjavr, ne predrzni si misliti, da jaz lažem, sicer dobiš dvajset udar¬
cev več po podplatih! Res se imenuje moj prijatelj Hamd el Amasat, toda
vedi, ti nevernikov pes, da, ko sem bil še v Carigradu miralaj, da so me po
noči napadli grški banditje; tu je prišel mimo Hamd el Amasat, govoril z
njimi in mi otel življenje. Od tistega večera se imenuje Abu en Nassr, ‘oče
zmage’, ker nikdo se mu ne more ustavljati, niti grški bandit.”

— 32  —

Mene premaga smeli in vprašam:

"Ti si bil v Carigradu miralaj, torej polkovnik? Pri kteri četi?”

"Pri gardi, ti šakalov sin.”

Stopim korak bližje in vzdignem desnico.

"Še enkrat se predrzni me obkladati s priimki, pa ti priložim tako za¬
ušnico, da boš jutri menil, tvoj nos je stolp mošeje! Ti si mi pravi lopov
za polkovnika! Kaj takega povej enemu tvojih gumpcev tukaj, ne meni,
razumiš!”

Neznansko hitro vstane. Kaj takega se mu še ni pripetilo, to je bilo
več kot je mogel pojmiti; nekaj časa zija v mene kot bi bil pošast, potem
pa reče, ne vem ali v strahu ali v zadregi:

"Človek, postal bi celo lahko lawi-paša, torej generalmajor, če bi ini
ne bilo ljubše mesto v Kbilli! ’ ’

"Da, ti si junak vseh junakov. Pretepal si se z banditi, ktere je tvoj
prijatelj s samimi besedami pomiril, ali slišiš? Pač jih je moral dobro po¬
znati, ali pa je bil celo sam član njihove tolpe. V Algirju je zvršil roparski
umor; v Tarfaui je umoril nekega tujca; na shotu je ustrelil mojega vod¬
nika, očeta tega mladeniča; preganjal sem tega lopova do Kbilli, kjer ga
dobim kot gosta moža, ki trdi, da je bil polkovnik. Tu ga tožim umora in
zahtevam, da ga daš zapreti!”

Sedaj se dvigne Abu en Nassr:

"Ta. človek je gjavr. Napil se je vina in ne ve, kaj govori. Naj svojo
pijanost prespi in se potem zagovarja.”

To mi je bilo pa vendar preveč. V trenutku ga zgrabim in zaženem ob
tla. Hitro vstane in potegne nož.

"Pes, pregrešil si se nad pravovernim, zato moraš umreti!”

Po teh besedah se vrže z vso močjo v mene. Jaz ga pa s pestjo tako
udarim, da brez zavesti obleži na tleh.

"Primite ga!” zapove vekil svojim vojakom in pokaže na mene.

Pričakoval sem, da me takoj pograbijo, vendar v moje začudenje se to
ne zgodi. Onbaši stopi na čelo svojih vojakov in zapove:

"Komin silahlari — odložite puške!”

Vsi se sklonejo in polože puške na tla.

"Den dirmek saga — obrat na desno!”

Obrnejo se pol na desno stran, da stojijo v ravni vrsti.

"Gitin erkek čevresinde, košin-ic — obkolite moža, stopaj!”

Kakor na vežbališču vzdignejo levo nogo; prvi mož zapoveduje: sol-
saga, sol-saga — levo, desno, levo, desno!” — Obkolijo me popolnoma in
ko je bil krog gotov, obstoje na povelje svojega poveljnika.

"Onu tutmin — zgrabite ga!”

Dvajset rok s sto črnimi, zamazanimi prstmi se stegne od desne in leve,
od'spredaj in zadaj po meni in me zgrabi za plašč. Stvar je bila presmešna,
da bi se skušal oprostiti.

"Dženabin-ic, bizim-var herifu — Visokost, že držimo lopova!” na¬
znani najvišji poveljnik te hrabre čete.

33

“Brakin-jok onu tekrar azad — ne spustite ga več!” zapove namestnik
z g'roznim obrazom.

■Sto prstov se še bolj globoko zadere v moj humus, in ravno ta orien¬
talska, okorna svečanost, s ktero se je vse to vršilo, je bila kriva, da sem
se skoro na glas zasmejal.

Medtem se Abu en Nassr zopet pobere od tal. Oči so se mu bleščale
jeze in maščevanja, ko reče vekilu:

“Daj ga takoj ustreliti!”

“Da, ustreljen bode; poprej ga hočem pa zaslišati, ker sem pravičen
sodnik in nočem obsojati brez zaslišanja. Daj, toži ga!”

“Ta gjavr,” začne morilec, “je šel z vodnikom in s služabnikom čez
sliot; dohitel je nas in sunil mojega tovariša v močvirje, kjer je žalostno
utonil.”

“Zakaj je to storil?”

“Iz maščevanja.”

“Zakaj se je maščeval?”

“ V Tarfaui je ubil nekega moža; mi smo prišli zraven, da ga primemo,
nakar je lopov pobegnil.”

‘ ‘  Ali prisežeš ? ’ ’

“Pri prerokovi bradi!”

“ To je dovolj ! — Si slišal ? ’ ’ vpraša vekil mene.

“Da.”

“Kaj praviš k temu?”

“Da je on lopov. On je bil morilec in v svoji obtožnici je osebe za¬
menjal.”

“On je prisegel, in ti si gjavr. Jaz ne verujem tebi, ampak njemu.”

“Vprašaj mojega slugo! On je moja priča.”

“Halef služi neverniku; njegove besede ne veljajo nič. Sklical bom,
veliki zbor, ki bo slišal tvoje besede in o tebi odločil.”

“Ti meni nočeš vrjeti, ker sem kristijan in vendar veruješ gjavru. Ta
Hamd el Amasat je Armenec, torej ni moslemin, temveč kristijan.”

“On je prisegel pri prerokovi bradi.”

“To je nesramnost in greh, kterega bo Bog kaznoval. Če me ti
nočeš poslušati, ga jaz zatožim pri velikem zboru.”

“Gjavr ne more tožiti pravovernega in veliki zbor mu ne more storiti
ničesar, ker moj prijatelj lina bu-dje-ruldu, torej je v gielgeda padišanin,
v senci velikega sultana.”

“In jaz sem gielgeda senin kiralin, torej v senci svojega kralja. Tudi
jaz imam budjeruldu; vtaknil si ga preje v žep.”

“Pisan je v jeziku nevernikov; če ga berem, se onesnažim. Vso stvar
preiščemo še danes, najprvo pa dobite vi bastonado: ti petdeset, tvoj slu¬
žabnik šestdeset in tvoj vodnik dvajset udarcev na podplate. Peljite jih na
dvorišče; jaz pridem za vami!”

“Alikomin elleri — potegnite roke nazaj!” zapove takoj onbašj,

Sto prstov takoj spusti mojo obleko,

“Alin-ic tifenkleri — vzdignite puške!”

Junaki planejo proti puškam in jih poberejo.

“Virmin hep-ie — obkolite vse tri!”

Kot bi trenil so mene, Halefa in Omarja imeli v sredi. Zunaj na dvo¬
rišču je bil neki hlod, bolj klopi podoben. Njegova kakovost je kazala, da
je namenjen za one, ki so obsojeni na bastonado.

Ker sem se mirno udal, so mi tudi tovariši nehote sledili, vendar sem
v njih očeh bral, da komaj čakajo trenutka, ko narede smešnemu prizoru
konec. —

Ko nekaj časa stojimo pred omenjeno klado, prideta vekil in Abu en
Nassr. Zamorec nese pred njima preprogo, jo razgrne po tleh in zažge
obema čibuke, ko sta se vsedla. Sedaj pokaže vekil na mene.

“Vermin ona elli — naložite mu jih petdeset!”

Sedaj je prišel čas za mene.

“Ali imaš moj bu-dje-ruldu še v žepu?” vprašam vekila.

“Da.”

“Daj ga meni!”

“Nikdar več ga ne bodeš videl!”

“Zakaj?”

“Da se ne bo z njim oskrunil kak pravoverni.”

“Ali me res daš pretepsti?”

“Da.”

“Tedaj ti pokažem, kaj je Nemsi, kadar je prisiljen si sam pravico
narekovati!”

Malo dvorišče je bilo na treh straneh obdano z visokim zidom, četrto
stran je tvorilo poslopje; druzega izhoda ni bilo kot onega, odkoder smo
prišli. Gledalcev ni bilo; torej trije proti trinajstim. Orožje so nam pu¬
stili, ker to zahteva vitežki običaj puščave; vekila in njegovih vojakov se
ni bilo treba bati; nevaren je bil samo Abu en Nassr. Pred vsem sem se
moral tedaj nanj spraviti.

“Ali imaš kako vrv?” vprašam tiho Omarja.

“Da, ono od plašča.”

“Pripravi jo!” In Halefu zašepečem: “Skoči k izhodu in ne pusti
nikogar ven! ’’

“Torej si jih vzemi!” odgovori med tem vekil.

“Takoj!”

Po teh besedah skočim med vojaki na Abu en Nassrja, mu potegnem
roke na hrbet in pritisnem koleno tako močno na tilnik, da se ni mogel
ganiti. —

“Zveži ga!” rečem Omarju.

To povelje je bilo odveč, ker Omar je že stal pri Armencu in ga zve-
zaval. Predno je mogel migniti, je bil zvezan. Moj nakratni napad je ve¬
kila in njegovo gardo tako presenečil, da so kar strmeli v mene. Potegnem
svoj nož in ga vekilu nastavim na vrat. Iz strahu stegne roke in noge od
sebe, kot bi bil že mrtev ; tem več življenja so pa kazali vojaki.

— M —

“Hatžin, aramin, imdadi — bežite, na pomoč!” rjove onbaši, ki se je
prvi zavedel položaja.

Nadlegovala ga je sablja; vrže jo proč in hiti proti izhodu; tovariši mu
slede; tam pa že stoji Halef z napeto puško.

“Geri, durar-ie benda — nazaj! Vi ostanete tu!” jim kliče nasproti.

Osupneli se obrnejo in skačejo po vseh kotih, da dobe zavetje.

Tudi Omar je že potegnil nož in z groznim pogledom je stal priprav¬
ljen, da ga morilcu svojega očeta zasadi v srce.

“Ali si mrtev?” vprašam vekila.

“Ne, toda ti me boš umoril!”

“To je ležeče na tebi, ti obsežek vse pravičnosti in hrabrosti. Toda
povem ti, da tvoje življenje visi na niti.”

“Česa zahtevaš od mene, sidi?”

Še predno odgovorim, začujem boječ ženski glas. Pogledam in zapazim
malo, debelo žensko postavo, ki se je k nam od izhoda v pravem pomenu
besede — privalila.

“Tut — stojte!” zavpije. “Eldirme onu; dir benim hodža — ne ubij
ga; on je moj mož!”

Torej ta debela, okrogla madama, ki je v svoji nabasani obleki tako-
rekoč k meni prijadrala, je bila milostna gospa namestnica. Najbrž je skozi
okno opazovala zanimivo obravnavo in v svoj strah zapazila, da je gospod
namestnik v nevarnosti. Mirno jo vprašam:

“Kdo si ti?”

“Im kari vekilin, — vekilova žena sem,” odvrne.

“Evet, dir benim avret, gil Kbillinin — da, ona je moja žena, cvetlica
v Kbilli,” potrdi stokaje namestnik.

“Kako se imenuje?”

“Demar-im Mersina —- imenuje se Mersina,” mi reče.

“He, demar Mersina — da, ime ji je Mersina,” zadoni mi iz vekilo-
vih ust.

Torej to je “kbillska cvetlica” z imenom Mersina, t. j. mirta. Napram
tako nežnemu bitju moram biti popustljiv.

“Če mi pokažeš jutranjo zarjo svojega obraza, o cvetlica oaze, tedaj
potegnem svojo roko od njega,” ji rečem.

Takoj zleti jašmak, pregrinjalo, z njenega obraza. Živela je dolgo med
Arabci, kterih žene niso zakrite kot Turkinje. Sicer pa, kakor je mislila,
se je tu šlo za dragoceno življenje njenega moža.

Zagledam brezbarven, močno zalit ženski obraz take debelosti, da so
se oči in majhen nos komaj videli. Madama veki! je bila že pri štiridesetih,
vendar je pa skušala učinke te starosti s črno pobarvanimi trepalnicami in
rudeee namazanimi ustnicami spraviti v ravnotežje. Dve črni piki v sredi
lica so ji podajali slikovito zunanjost in ko stegne roke izpod ogrinjala,
opazim, da si je tudi roke rudeče pobarvala.

“Hvala ti, solnce džeridsko!” dejem laskavo. “Če mi obljubiš, da bo
vekil mirno sedel, se mu ničesar ne zgodi.”

— 36  —

“Kaladžak-dir — on bo sedel, obljubim ti!”

“Tedaj naj se tvoji ljubeznivosti zahvali, da ga nisem strl kot indžir,
kot figo, ki leži v stiskalnici, da se posuši. Tvoj glas je enak onemu flavte ;
tvoje oko se sveti kot solnce; tvoja postava je enaka Šeherezadi. Le edino
tebi doprinašam žrtev, da ga pustim še živeti!”

Potegnem roko od njega; vekil se vzravna s težkim vzdihom, vendar
obsedi na svojem prostoru. Ona me pa pozorno opazuje od peta do glave
in vpraša nato s prijaznim glasom:

“Kdo si ti?”

“Jaz sem Nemsi, tujec, čegar dežela leži daleč za morjem.”

“Ali so vaše žene lepe?”

“One ,so lepe, vendar se ne morejo meriti s teboj.”

Ona namigne z zadovoljnim smehom in uvidel sem, da mi je naklonjena.

“Nemsi so zelo pametni, hrabri in zelo uljudni ljudje, to sem že sli¬
šala,” reče. “Dobrodošel! Vendar zakaj si tega moža zvezal; zakaj beže
vojaki pred teboj in zakaj si hotel umoriti mogočnega namestnika?”

“Moža sem zvezal, ker je morilec, vojaki so bežali, ker so spoznali, da
bi vseh enajst premagal in vekila sem zvezal, ker me je hotel tepsti in celo
krivično na smrt obsoditi.”

1  ‘ Dobil boš svojo pravico! ’ ’

Tu se mi je vsililo prepričanje, da ima “pantofel” v Orientu isto ča¬
rovno moč, kot n>a zapadu. Vekil je uvidel, da je njegova oblast v nevar¬
nosti; poskusi, da jo zopet spravi v ravnotežje:

“Jaz sem pravičen sodnik in bom —-.”

“Sus-olmar-sen — ti boš molčal!” zapove mu ona. “Veš, da poznam
tega človeka, ki se imenuje Abu en Nassr, oče zmagovalcev; imenovati bi se
pa moral Abu el Jalani, oče lažnjivcev. On je bil kriv, da so te poslali v
Algir, pravkar ko bi moral postati milasim, poročnik; on je bil kriv, da si
prišel v Tunis in bil zakopan v to samoto in kolikorkrat se je oglasil pri
nas, si moral nekaj storiti, kar ti je škodilo. Jaz ga sovražim, sovražim ga
in ne zinem niti besedice, če ga ta efendi na mestu usmrti. Zaslužil je!”

“Njega se ne more ubiti; on je gielgeda padišanin!”

“Tut aghizi, drži usta! On je gielgeda padišanin, to je on stoji v sul¬
tanovi senci; ta tujec je pa gielgeda vekilanin, to je v senci namestnice,
v moji isenci, slišiš. In kdor stoji v moji senci, mu ti ničesar ne moreš.
Vstani in sledi mi!”

Vekil vstane; ona hoče oditi in on za njo. To je bilo pa seveda proti
mojemu načrtu.

“Stoj!” zapovem in ga primem za vrat. “Ti ostaneš tu!”

• Tu se ona obrne.

‘ ‘  Ali nisi rekel, da ga boš spustil ? ’ ’  vpraša ona.

“Da, toda le pod pogojem, da ostane na svojem prostoru.”

“On vendar ne more celo večnost tam sedeti!”

“Imaš prav, o kbillski biser; vendar tako dolgo mora ostati tu, dokler
moja zadeva ne bo rešena.”

“To se je že zgodilo.”

“Kako to?”

“Ali ti nisem rekla, da si nam dobrodošel?”

“To je res.”

“Ti si torej naš gost in se lahko mudiš pri nas, dokler ti ugaja.”

“In Abu en Nassr, kterega si ti imenovala Abu el Jalani?”

“On je tvoj in narediš z njim, kar hočeš.”

“Ali je to res, vekil?”

Obotavlja se nekaj časa z odgovorom, toda istrogi pogled njegove žene
ga prisili k govorici:

“Da.”

‘ ‘  Prisežeš ? ” f

“Prisegam.”

“Pri Alahu in preroku?”

“Moram li?” vpraša madamo, cvetlico kbillsko.

“Ti moraš!” odvrne ona odločno.

“Tedaj prisegam pri Alahu in preroku.”

“Ali sme sedaj iti z menoj?” vpraša me ona.

“On sme,” odvrnem.

“Ti prideš za nama. in boš jedel jagnjetino z rižem.”

“Najprvo mi povej 1 , če imate kak prostor, kamor spravimo Abu en
Nassrja ? ’ ’

“Ne. Vendar priveži ga na steblo one palme na dvorišču. Zbežal ne
bo, ker ga bodo čuvali vojaki.”

“Jaz sam bom pazil nanj,” odvrne Omar mesto mene. “Zbežal ne bo,
temveč s svojim življenjem plačal smrt mojega očeta. Moj nož bo enako
oster z mojim očesom.”

Morilec ni ves čas, kar je bil zvezan, spregovoril besedice; toda stru¬
peno nas je pogledoval, ko smo ga privezali ob palmino steblo. Moj namen
sicer ni bil ga umoriti; toda zapadel je krvnemu rnaščevanju in zaman bi
bile vse prošnje do Omarja, da ga pomilosti. Ed d’em b’ed d’em, ali kakor
Turek pravi, kan kani edemar, kri za kri. Najljnbše bi mi še bilo, če bi
brez moje vednosti pobegnil; toda dokler je bil v moji oblasti, sem ga moral
smatrati za morilca in tudi tako z njim postopati. Gotov .sem pa bil, da mi
ne bo prizanašal, če pridem kdaj v njegove roke.

Pustim ga torej v varstvu Omarja in se s Halefom podam v selamlik.
Spotoma me mali sluga vpraša:

“Rekel si, da ta človek ni moslem. Ali je to res?”

“Da. On je armenski kristjan in kjer mu vreme kaže, se izdaja za
mohamedanca.”

“In ti ga imaš za slabega človeka?”

“In še za zelo slabega,”

“Vidiš, efendi, da so kristijani ničvredni ljudje! Spreobrni se k pravi
veri, če se nočeš peči celo večnost v džeheni!”

‘ ‘ Ti sam se boš tam pekel! ’ ’

38  —

"Zakaj?”

"Ali mi nisi pripovedoval, da se v dark asfal, v sedmem, najbolj globo¬
kem peklu, pečejo vsi lažnjivci in hinavci, ki morajo jesti zlodjeve glave z
drevesa zakum?”

"Da, toda v kaki dotiki sem jaz z njimi?”

"Ti si lažnjivee in hinavec!”

“Jaz, ,sidi? Moj jezik govori resnico, in v mojem srcu ni krivice.
Kdor me tako imenuje kot ti, ga zadene moja kroglja!”

“Lažeš, da. si videl Meko in hliniš se, da si hadži. Ali naj povem
vekilu ? ’ ’

"Aman, aman, odpusti! Tega ne boš storil hadži Halef Omarju, naj¬
zvestejšemu služabniku, ki ga moreš dobiti!”

"Ne, ne bom storil; toda znan ti je tudi pogoj, pod .kterim molčim.”

"Poznam ga in se bodem tudi čuval, vendar ti boš postal pravovernik,
če hočeš ali ne, sidi!”

Vstopiva v .sobo, kjer naju je že pričakoval vekil. Najprijaznejši obraz
ni bil, s kterim naju je sprejel.

"Vsedi se!” mi reče.

Njegovemu povabilu se odzovem ter se vsedem tik poleg njega, medtem
ko 'si je Halef dal opraviti s pipami v kotu selamlika.

"Zakaj si hotel videti obraz moje žene?” prične se razprava.

"Ker sem Frank in imam navado, vedno gledati v obraz onemu, s ko¬
mur govorim.”

"Lepe navade imate! Naše žene se skrivajo, vaše se pa kažejo. Naše
žene nosijo obleko, ki je zgoraj dolga in spodaj kratka; vaše pa imajo na
sebi obleko, ki je zgoraj kratka, spodaj dolga, češee pa na obeh konceh pre¬
kratka. Ste kdaj videli pri vas ktero izmed naših žena? Vaše deklice pa
hodijo k nam in zakaj? O jacik, o gorje!”

"Vekil, je li to gostoljubnost, ktero si mi ponudil? Od kdaj je običaj
gosta žaliti? Ne potrebujem tvojega janjca, ne riža, temveč odidem!”

"Efendi, odpusti mi! Povedati sem le hotel, kar sem mislil; žaliti te
ni bil moj namen.”

"Kdor noče žaliti, ne sme vsega povedati, kar misli. Klepetav človek
je kakor razbit lonec, kterega ne more nihče rabiti, ker ničesar ne drži.”

"Vsedi se in povej mi, kje si naletel na Abu en Nassrja.”

Razložim mu obširno naše dogodke. Molče posluša in koneeno zmaje
z glavo.

"Ti torej misliš, da je umoril trgovca v Blidah?”

"Da.”

"Ti nisi bil poleg!”

"Jaz sklepam tako.”

"Le Alah sam sme sklepati; on je vseveden, in človeška misel je kot
jezdec, kterega nese nepokoren konj, kamor sam hoče.”

"Le Alah sme sklepati, ker je vseveden? O vekil, tvoj 1  duh je truden
samega riža, kterega si se najedel! Ravno ker je Alah vseveden, mu ni

— 39  —

treba sklepati; kdor sklepa, išče posledice svojih misli j, ne da bi prej zanje
vedel.”

“Vem. da si taleb, učenjak, ki je obiskal mnogo šol, ker govoriš z bese¬
dami, kt.ere so zame nerazumljive. In ti tudi vrjameš, da je moža v Tar-
faui umoril?”

“Da.”

"Ali si bil zraven?”

"Ne.”

"Torej' ti je mrtvec povedal?”

"Vekil, janjci, ktere uživaš, ti lahko povedo, da mrtveci ne govore!”

"Efendi, sedaj sam govoriš neuljudno! Torej ti nisi bil zraven, mrt¬
vec ti ni povedal; kako moreš torej trditi, da je Abu en Nassr morilec?”

"Jaz sklepam.”

"Povedal sem ti že, da more samo Alah sklepati!”

"Videl sem njegovo sled in jo zasledoval; ko sem prišel do njega, mi
je umor priznal.”

"Da si našel njegovo sled, še ni noben dokaz, da je morilec, ker s
sledjo še ni nihče človeka ubil. I)a ti je umor priznal, tudi ni važno; on je
kuš-šakanin, šaljivec, ki vedno šale stresa.”

"Z umorom se ne šali!”

"Toda s človekom in to si bil ti. In konečno tudi vrjameš, da je umo¬
ril vodnika Sadeka?”

"Da.”

"Si bil zraven?”

"Seveda!”

"In si videl?”

"Zelo natančno. Tudi hadži Halef Omar je priča.”

"No, torej ga je ustrelil; ali boš pa ti radi tega trdil, da je morilec?”

"Seveda!”

"Sidi, Alah naj okrepi tvoje misli, ker takoj boš sprevidel, da človek
ne sme sklepati!”

"No?”

"Ker si bil zraven, ko je ustrelil vodnika, sklepaš, da je morilec?”

"To se vendar razume.”

"Ni res! Kaj, če je bilo krvno maščevanje! Ali v tvoji deželi ni
krvnih maščevanj?”

"Ne.”

"Tedaj ti jaz rečem, da krvni maščevalec ni nikdar morilec. Nobeden
sodnik ga ne obsodi; le sorodniki umorjenega imajo pravico morilca za¬
sledovati.”

"Toda Sadek ga ni razžalil!”

"Torej ga je razžalil rod, h kteremu Sadek pripada.”

"Tudi to ni res. Vekil, povem ti, da nimam s tem Abu en Nassrjem
Prav ničesar opravili, dokler me pusti v miru. Toda on je ustrelil Sadeka,
čegar sin Omar ben Sadek je tu in ima, kakor si preje sam omenil, pravico

— 40  —

do njegovega življenja. Dogovori se toraj z njim in skrbi za to, da mi ta
‘oče zmage’ ne pride več pred oči, ker sicer bom jaz z njim obračunal!”

“Sidi, sedaj je tvoj govor pameten. Govoril bom z Omarjem, ki ga bo
spustil; ti si pa moj gost, dokler se ti poljubi.”

Vstane in se napoti proti dvorišču. Vedel sem že naprej, da bo vse
prigovarjanje pri Omarju zaman. Res pride čez nekaj časa nazaj ves po¬
bit in je molčal tudi potem, ko je ‘kbillska cvetlica’ prinesla na mizo lepo
praženega janjca. Jaz in Halef sva krepko zajemala in ravno je vekil
omenil, da mora Omar svoj del dobiti ven na dvorišče, ker ga ni spraviti od
morilca, ko zaeujem zunaj glasen krik. Posluhnem in klic se ponovi: Breh,
efendina, na pomoč, efendi!”

Ta klic je veljal meni. Skočim po konci in hitim' na dvorišče. Omar
leži na tleh v pretepu z vojaki, jetnika pa ni bilo nikjer videti. Pri izhodu
pa je stal zamorec in se mi škodoželjno v obraz režal

V treh korakih pridem pred hišo, kjer ravno opazim Abu en Nassrja,
kako je zavil mimo ogla. Jezdil je hitro kamelo. Vekil ni pri Omarju ni¬
česar opravil, za to je sklenil Abu en Nassrja rešiti; zamorcu je zapovedal
pripraviti kamelo in vojakom naročil, naj padejo čez Omarja in oproste
Hamd el Amasata. Enajst hrabrih vojakov se je spravilo nad Omarja in
Abu en Nassr je bil prost.

Seveda so ta čin drago plačali. Omar je rabil svoj nož in videl sem,
da je več vojakov krvavelo.

“Zbežal je, sidi!” reče mi Omar poln srdu in jeze.

“Videl sem.”

“Kam?”

“Tja.”

Pokažem mu z roko proti strani, kjer sem videl bežati morilca.

“Kaznuj vojake, efendi, jaz pa bitim za beguncem.”

“On ima kamelo.”

“Vseeno ga bom ujel.”

“Saj nimaš nikake živali!”

“Sidi, prijatelje imam tukaj, ki mi podele hitro kamelo in nekaj živila.
Predno zgine na horizontu, bom na njegovi sledi. Potem dobiš tudi mojo
sled, če jahaš za menoj.”

In odhitel je.

Halef je bi priča celega prizora in mi tudi pomagal Omarja oprostiti
iz vojaških rok. Bil je ves rudeč od jeze.

“Zakaj ste tega človeka oprostili, vi psi, vi potomci misij in pod¬
gan -!”

Gotovo bi nadalje rentačil, da se ni prikazala vekila. Bila je zopet
.gosto zagrnjena v obraz.

“Kaj se je zgodilo?” me vpraša.

“Tvoje čete iso napadle mojega tovariša-.”

“Vi lopovi, falotje!” počne razgrajati ter tolči z nogo in mahati z
rokami.

— 41  —

“In jetnika so oprostili-.”

“Ve nesnage, goljufi!” nadaljuje in videti je bilo, kot da jih bo de¬
janski napadla.

“Na povelje vekila!” pridenem.

“Vekila! — Ta črv, nepokornež, ničvrednež, samogoltnež! Moja roka
ga. bo že naučila in sicer takoj!”

Obrne se in hiti grozno razi j učena v selamlik.

O ti blaženo žensko gospodarstvo, tvoje žezlo je povsod enako, na se¬
veru in na jugu, na vzhodu in na zapadu!

Halef napra.vi prav zadovoljen obraz in reče:

“Ona je vekil in on je vekila; bolje nam je tu gielgeda vekilanin, v
senci namestnice, kot če bi imeli bu-djeruldu velikega sultana. Hamdulillah,
Čast Bogu, da nisem tako srečen, da bi bil vekil te namestnice!”

V haremu.

Bilo je ob času, ko egiptovsko solnce najhuje žge in peče in vsak, ko¬
gar ne žene potreba na prosto, se zateče pod varstvo svoje strehe, da vživa
vsaj nekoliko miru in hladu.

Tudi jaz sem ležal na mehkem divanu v najetem stanovanju, požiral
okusno kavo in spuščal oblake dima iz svoje pipe v zrak. Močno zidovje,
Q a zunaj brez oken, je solnčni vročini branilo pristop in nastavljene lon¬
čene posode, skozi ktere je nilova voda sblapevala, so mi atmosfero nekoliko
ublažile, da nisem dosti čutil človeške napetosti ob tem času.

Tu zaslišim zunaj kričeči glas mojega sluge Halef aga.

Halef aga? Da, moj krasni, mali Halef je postal aga, gospod, in kdo
mu je dal ta naslov? Čudno vprašanje! Kdo drugi neki kot on sam!

Prišla sva čez Tripolis in Kufaro v Egipt, obiskala Kairo, ktero ime¬
nuje Egipčan semtertja el Masr, glavno mesto, še rajše pa el Kahira, zma¬
govita; peljala sva se navzgor po Nilu ter si za odpočitek izbrala omenjeno
stanovanje, v kterem sem se sieer prav dobro počutil, da ni bil moj krasni
divan jn vse preproge nastanjene z onimi poskočnimi in vibadljivimi živa¬
lcami, o kterih se poje:

■ Srbi me in nekaj peče,

Majhna stvar ujeda moje pleče,

in o kterih sem se tudi učil v šoli prelepa latinska imena: Pulex canis, ki
ima velike oči, rudečkasta Pulex musculi, priljubljena Pulex irritans in
divjajoča Pulex penetrans. V svojo žalost moram priznati, da Egipet ni
lovišče “zdražljive”, temveč “presunljive” Pulex, torej mi ni treba še
posebej omenjati, da moj kef, moj opoldanski odpočitek ni bil brez vsake
nadlege.

Torej zunaj začujem kričoč glas svojega služabnika Halef ».ga, ki me
Jo zbudil iz sanj:

“Kaj? Kako? Koga?”

— 42

t£ Efendija,” odgovori ponižen glas.

“Efendija el kebir, velikega gospoda in mojstra hočeš motiti 1 ?”

“Moram govoriti z njim.”

“Kaj? Ti moraš? Sedaj ko počiva? Ali ti je zlodej — Alah me
čuvaj pred njim! — napolnil glavo z nilskim blatom, da ne moreš razumeti,
kaj je efendi, kekim, mož, kterega prerok hrani z modrostjo, da zamore vse,
celo mrtve obuditi, če mu le povedo, zakaj so umrli!”

Da, res, priznati moram, da se je moj Halef v Egiptu čisto predrugačil!
Bil je neznansko ponosen, neizrečeno robat in grozno širokousten in to v
orientu nekaj pomeni.

V jutrovi deželi smatrajo vsakega Nemca za vrtnarja in vsakega ino-
zemea za dobrega strelca, ali pa slavnega zdravnika. Po nesrečnem na¬
ključju sem v Kairi dobil v roke staro, domačo lekarno; tuintja sem kakemu
tujcu ali znancu zapisal pet zrnc tridesete potence, in za časa vožnje po
Nilu, mornarjem, ki so si domišljali vsakovrstne bolesti, ponudil nekoliko
sladkornega mleka; z neznansko hitrico so me proglasili slavnim zdravni¬
kom, ki je s satanom v zvezi, ker more z nekoliko zrnci prosa mrtve obu¬
diti k življenju.

Čast, da sem postal tako “slaven zdravnik”, je Halefa naredila do¬
mišljavim, vendar mi je vkljub temu ostal zvest in udan sluga. Razume
se, da je sam najbolj pomagal raznašati mojo slavo; prevzel je popolnoma
vlogo Pavlihe in zraven se'odlikoval z robatostjo, ki je že grozila, da po¬
stane preklasiena.

Med drugim si je pri svoji majhni plači kupil nilski bič, brez kterega
ni šel nikamor. Poznal je Egipt že od prej in trdil, da se v Egiptu laglje
shaja z bičem kot z uljudnostjo in denarjem, kterega seveda nisem imel
preveč.

“Bog ohrani tvoj govor, sidi,” slišim zopet proseči glas; “toda jaz
moram' tvojega efendija, slavnega zdravnika iz Frankistana, res videti in
z njim govoriti.”

“Sedaj ne.”

“Velika sila je, sicer bi me moj gospod ne poslal tako nujno.”

“Kdo je tvoj gospod?”

“Bogati in mogočni Abrahim-mamur, kteremu naj Alah podari tisoč
let.” — "

“Abrahim-mamur? Kdo je ta Abrahim-mamur, in kako je bilo ime
njegovemu očetu? K<}o je bil oče njegovega očeta in oče njegovega očetnega
očeta? Kdo ga je rodil in kje žive oni, kterim se zahvaljuje za svoje ime?”

“Tega ne vem, sidi, vendar je on mogočen gospod, kot kaže njegovo
ime.” —

“Njegovo ime? Kaj misiiš?”

“Abrahim-mamur. Man.ur je načelnik provincije in rečem ti, da je
bil v resnici načelnik.”

“Je bil? Torej sedaj ni več?”

“Ne.”

— 43  —

‘'Sem mislil. Nihče ga ne pozna, celo jaz, Halef aga, junaški prijatelj
ln  zavetnik svojega gospoda, še nisem nikdar slišal o njem in nikdar videl
r(> ba njegovega plašča. Pojdi, moj gospod nima časa.”

“Torej mi povej, sidi, kaj mi je storiti, da pridem do njega!”

“Ali ne poznaš besede srebrnega ključa, ki odpira mesta modrosti?”
“Da, ta ključ imam seboj.”

“Torej odpri.”

Napeto poslušam in res zaeujem lahno žvenketanje srebrnega denarja.
“En pijaster? Mož, povem ti, da je luknja v ključavnici večja, kot
tv 'o.j ključ; ta je premajhen.”

“Tedaj ga moram povečati.”

Zopet je zunaj zažvenketalo. Nisem vedel, ali bi se smejal ali jezil.
^ a  Halef aga je postal zelo prebrisan ‘portir’!

“Trije pijastri? Dobro, sedaj vsaj lahko vprašam, kak opravek imaš
Pri efendiju.”

“On naj gre z menoj in naj vzame s seboj čarovno zdravilo.”
“Človek, kaj ti ne pade v glavo! Za tri pijastre ga naj zapeljem, da
2a pravi medicino, ki mu jo prinaša bela vila prvo noč luninega ščipa?”
“Ali je to res?”

“Jaz, hadži Halef Omar aga, ben hadži Abul Abbas ibn hadži Davud
a ' Oossara, trdim to. Jaz sam sem jo videl, in če mi ne vrjameš, ti bom
^ a l pokusiti to-le kamčilamo, moj nilski bič!”

“Vrjamem, sidi!”

“Tvoja sreča!”

“In podarim ti še dva pijastra.”

“Daj jih sem! Kdo je bolan v hiši tvojega gospoda?”

“To je skrivnost, ki jo sme zvedeti samo efendi.”

“Samo efendi? Lopov, ali nisem jaz tudi efendi, ki je gledal vilo!
Poberi se; tako se ne govori s Halef ago!”

“Oprosti, sidi; povedati hočem!”

“Nečem vedeti. Poberi se!”

“Toda, prosim te-.”

“Poberi se!”

“Ali naj ti dam še en pijaster?”

“Enega ne vzamem' več!”

“Sidi!”

“Temveč dva!”

“O, sidi, tvoje čelo se sveti v dobroti. Tu imaš dva pijastra.”

“Lepo! Torej kdo je bolan?”

“Zena mojega gospoda.” •

“Žena tvojega gospoda?” vpraša Halef začudeno. “Ktera žena?”
“On ima samo eno.”

“In ti trdiš, da je bil mamur?”

“On je tako bogat, da bi lahko imel sto žen, toda on ljubi samo eno.”
Kaj ji manjka?”

— 44  —

“Nihče ne ve; toda njeno telo je bolno in njena duša je še bolj bolna.’’

“Alah kerim, Bog je usmiljen, jaz pa ne. Tu stojim z nilovim bičem
v roki in rad bi ti jih nekaj naložil na hrbet. Pri prerokovi bradi, tvoja
usta govore tako modrost, kot bi ti pri vožnji po Nilu padla pamet v vodo.
Ali ne veš, da žena nima duše in raditega tudi ne sme v nebesa? Kako
more torej biti bolna ženska duša in še celo bolj nego telo?”

“Jaz ne vem, meni so tako povedali, sidi. Spusti me k efendiju!”

“Tega ne smem.”

“Zakaj ne?”

“Moj gospod pozna kuran in zaničuje ženske. Najlepši biser izmed
žensk mu je kakor škorpijon v pesku in njegova roka se še ni nikdar do¬
taknila ženske obleke. On ne sme ljubiti nobene zemeljske žene, sicer ne
pride vila več k njemu.”

Talent Halef age sem moral od minute do minute bolj občudovati,
kljub temu bi mu jih pa vseeno naložil nekaj' po hrbtu z njegovim lastnim
bičem. Zopet čujem odgovor:

“Vedeti moraš, sidi, da -se ne bo dotaknil njene obleke, da ne bo videl
njene postave. Govoril bo z njo le skozi omrežje.”

“Občudujem’zvitost tvojih besed in modrost tvojega govora. Ali ne
veš, da ravno skozi omrežje ne sme z njo govoriti?”

“Zakaj?”

“Ker hi zdravje, ki ga podeli efendi, ne bi prišlo v ženo, temveč bi ob¬
viselo na omrežju. Pojdi!”

“Jaz ne smem oditi, ker dobim sto udarcev na podplate, če ne pripe¬
ljem modrega efendija s seboj.”

“Zahvali se svojemu dobremu gospodu, da razsvetljuje tvoje noge s
svojo milostjo, ti suženj egipčanski. Nečem te pripraviti ob udarce. Sa¬
lam aalejkum, Alah naj bo s teboj in ti hladi podplate!”

“Torej ti še nekaj povem, junaški aga. Gospod naše hiše ima več mo¬
šenj v svoji zakladnici, kot moreš ti šteti. Naročil mi je, da moraš priti
tudi ti z efendijem in dobil boš bakšiš, kot ga večjega ne more dati sam
egiptovski kedive.”

J Sedaj se je mož šele spametoval in Halefa prijel tam, kjer je vsak
orientalec najbolj občutljiv. Mali hišnik je tudi takoj spremenil svoj glas
in precej prijazno dejal:

“Alah blagoslovi tvoja usta, prijatelj moj! Toda pijaster v roki mi
je ljubši kot deset mošenj tvojega gospodarja. Tvoja mošnja je pa tako
suha kot šakal v zanjki in puščava onstran Mokatama.”

“Ne obotavljaj se torej dolgo, moj brat!”

“Tvoj brat? Človek, pomisli, da si suženj, medtem ko jaz kot prost
mož spremljam in varujem svojega efendija! Moje srce pa ostane zaprto.
Kako more polje roditi, če pade tako malo kapljic rose iz neba!”

“Tu imaš še tri kapljice!” Zopet zginejo trije pijastri v ITalefov žep.

“Še tii? Torej pogledam, če smem efendija motiti, če tvoj gospodar
res daje tako obilen bakšiš.”

"Res je.”

"Počakaj torej!”

Zviti lisjak! Sele sedaj je menil, da me sme ‘motiti’. Sicer je pa rav¬
nal po tamošnjem običaju, za kar se mu lahko oprosti, sosebno ker od mene
ni dosti zahteval.

Čemur sem se pa najbolj čudil, je bila okoliščina, da me niso klicali k
moškemu, temveč k ženskemu bolniku. Ker pa mokamedanee svojih žen
nikdar ne pokaže očem kakega ptnjca, se je šlo tu najbrž za kako starejšo
žensko, ki si je s svojim značajem pridobila ljubezen Abrakina-mamurja.

Halef aga vstopi.

"Ali spiš, sidi?”

Lisjak! Zdaj me imenuje sidi, zunaj se je dal pa sam tako imenovati.

“Ne. Kaj želiš?”

"Zunaj stoji mož, ki hoče s teboj govoriti. Na Nilu ima čoln in rekel
je, da moram tudi jaz priti k njemu.”

Zvita buča je naredila to poslednjo opazko, da si zagotovi obljubljeno
napitnico. Nisem ga maral spraviti v zadrego; zatorej se delam kot bi ni¬
česar ne čul.

"Kaj hoče?”

"Nekdo je bolan.”

"Je-li potreba?”

"Zelo, efendi. Duša bolnikova se že pripravlja, da zapusti zemljo.
Radi tega požuri se, če jo hočeš obdržati.”

Hm, ni bil slab diplomat!

"Spusti moža v sobo!”

Gre ven in kmalu potisne notri poslanca. Priklone se globoko do zem¬
lje, sezuje čevlje in ponižno čaka, da ga nagovorim.

"Stopi bližje!”

"Salam, aalejkum! Alah s teboj, o gospod, ki naj odpre tvoje uho za
ponižno prošnjo najpokornejšega tvojih hlapcev.”

‘ ‘ Kdo pa si ? ”

"Služabnik sem velikega Abrahim-mamurja, ki stanuje onstran reke.”

"Zakaj te je poslal k meni?”

"Velika žalost je zadela hišo mojega zapovednika, kajti Gicela, krona
njegovega srca, zginja v smrtni senci. 'Soben zdravnik, noben fakir in
noben čarovnik ne more ustaviti njene bolezni. Tu je slišal moj gospod —
Alah naj ga varuje — o tebi in^o tvoji slavi in da smrt beži pred tvojo be¬
sedo. Poslal me je k tebi, da ti povem: Pridi in vzemi smrtno vrv pogub¬
ljenja od moje cvetlice, in moja zahvala bo sladka in svetla kot blesk zlata.”

Ta popis stare žene se mi je zdel nekoliko pretiran.

"Ne vem, kje stanuje tvoj gospod. Ali je daleč od tu?”

"On stanuje ob bregu reke in ti pošilja čol.i. V eni uri si lahko pri
njem.”

"Kdo me pelje nazaj?”

"Jaz.”

— 46  —

“Pridem. Čakaj zunaj!”

Obuje čevlje in gre iz sobe. Jaz se pa preoblečem in vzamem zabojček
z akonitom, sulfurjem, pulzatilo in dr. Že čez pet minut smo sedeli v čolnu,
v kterem so veslali štirje veslači; jaz zamišljen, Iialef aga pa ponosen kot
paša s tremi konjskimi repi. Za pasom je imel s srebrom okovane revol¬
verje, ktere sem dobil v Kairi v darilo, oster nož, v roki pa neizogibljivi
nilski bič kot najboljše sredstvo pridobiti si med ondotnim prebivalstvom
spoštovanje, čislanje in ozir.

Sicer je solnee grozno pripekalo, vendar nam je na vodi t upa sem za-
pililjala dobrodejna sapica.

Peljali smo mimo tobačnih — sesam in semes-sadovnjalcov, med kte-
rimi so poganjale vitke palme; nato je sledila neobdelana planjava, obrasla
z mimozami in sikomorami; konečno priplovemo mimo golih pokrajin in v
sredi med tisočletnim skalovjem, vzdigovalo se je četverovoglato zidovje,
kjer smo si morali iskati vhoda.

Ko pristanemo, zapazim, da vodi ozek kanal iz reke pod zidovje, naj¬
brž da preskrbljuje prebivalce s potrebno vodo, ne da bi jim bilo truditi se
iz hiše. Naš vodnik koraka naprej, nas pelje okoli dveh oglov in pri vratih
da neko znamenje, nakar nam kmalu odpro.

Črn obraz se nam zareži nasproti, vendar ne zmeneč se za njegove glo¬
boke poklone, koračimo mimo njega naprej. Arhitektonske lepote pri orien¬
talskem poslopju nisem pričakoval in nisem bil prav nič presenečen, ko smo
korakali mimo praznih golih sten. Klima ondotne pokrajine je že precej
uplivala na to starodavno poslopje, ki nikakor ni bilo priporočljivo za pre¬
bivališče ženske.

V prejšnjih časih so na prostoru med zidovjem in poslopjem rastle
cvetlice in delale stanovalkam zabavo, zdaj so že davnej ovenele in usahnile.
Kamor je oko zrlo, sama prazna, otožna pušča in le roji lastovic, ki so
gnezdile v raznih razpokah, so prinašali nekoliko življenja v jednolično
tišino.

Poslanec nas pelje po temnem, nizkem hodniku na malo dvorišče, kjer
je bil na sredi nekak bazen. Sem torej je vodil kanal, kterega sem pri
vhodu zapazil, in stavbenik tega poslopja je pred vsem mislil sebe in svoje
preskrbeti z onim, kar prebivalci^ v gorkem podnebju onih pokrajin neob-
hodno potrebujejo, namreč vodo. Zajedno zapazim, da je poslopje zidano
z načrtom, kljubovati vsakoletnim povodnjim reke Nila.

Proti temu dvorišču je bilo obrnjenih več zamreženih oken, za kterimi
so gotovo stanovali hišni prebivalci. Časa za natančneje opazovanje nisem
imel; Halefu namignem, naj z mojo lekarno počaka tu spodaj, sam pa sle¬
dim vodniku v selamlik.

Bila je to prostorna, napol temna in visoka sobana, v ktero je skozi
zamrežena okna padala dobrodejna podučena svetloba. Tapete in arabeske
na stenah so delale sobo precej prijetno in v duplinah postavljene posode z
vodo so ozračje precej bladevale. Preproge so delile sobo v dva dela, kte-
rih prvi je bil za sluge, drugi pa za gospoda in njegove goste. V vzvišenem

- 47

odzadju se je nahajal divan, kjer je sedel Abrahim-mamur, ‘lastnik mnogih
mošenj ’.

Ko vstopim, vstane, vendar po navadi obstoji na svojem prostoru. Ker
nisem imel tam običajnih čevljev, jih tudi sezuti nisem mogel; kljub svojim
usnjatim škornjam korakam po dragocenih preprogah do njega in se vsedem
na njegovo stran. Služabniki prineso neizogibno kavo in še bolj potrebne
pipe, na kar se je obravnava lahko pričela.

Moj prvi pogled zadene njegovo pipo, ker vsak poznavalec orienta ceni
po njej njenega lastnika. Dolga, blagodišeča in z močno pozlačeno srebrno
žico prepletena cev je gotovo veljala tisoč pijastrov. Še bolj dragocen pa
je bil jantarjev dulec, ki je obstajal z dveh delov, med kterima se je bliščal
prstan z dragocenimi kamni. Mož je moral res imeti ‘veliko mošenj’, ven¬
dar premotiti se nisem dal, ker marsikteri lastnik pipe za deset tisoč pi¬
jastrov je svoje bogastvo naropal od zasužnjenih podanikov. Bolje, da po¬
gledam njegov obraz!

Kje sem že videl te poteze, te lepe, fine in v svoji disharmoniji vendar
tako vražje poteze? Iskajoče, ostro, zbadajoče, ne, skoro prebadajoče se
utopi pogled malega očesa brez trepalnic v moje in se na to zopet povesi.
Pogubljajoče in grozne strasti so temu obrazu podelile vedno globokejše
brazde; ljubezen, maščevanje, sovraštvo in skopost so ena drugej pomagale
veliko naravo pokopati v blatu strastij in podeliti moževi zunanjosti oni
nepopisljivi izraz, ki je svarilo za vsakega čistega in dobrega.

Kje sem že tega moža videl? Videl sem ga, samo spomniti se nisem
mogel kje; vendar čutil sem, da v prijaznih okoliščinah ni bilo.

“Salam aalejkum!” zadoni počasi izpod polne, krasne, črne brade.

“Aalejkum!” odvrnem.

‘Naj Alah da rasti balzam na sledovih tvojih nog in padati med na
konce tvojih prstov, da moje srce ne bo več slišalo glasa njene bolečine!”

“Beg ti daj mir in meni naj da najti strup, ki žre življenje tvoje
sreče,” odvrnem na njegov pozdrav, ker tudi kot zdravnik nisem bil upra¬
vičen po tamošnjih običajih vprašati po bolezni njegove žene.

“Slišal sem, da si slavni zdravnik. Ktero visoko šolo si obiskoval?”

“Nobeno.”

“Nobeno?”

“Jaz nisem moslemin.”

“Ne? Kaj tedaj?”

“Nemsi.”

“Nemsi! O, vem, da so Nemsi pametni ljudje; oni poznajo kamen
modrijanov in abracadabro, ki prežene smrt.”

“Na svetu ni nobenega kamena modrijanov ne abrecadabre.”

Pogleda mi mrzlo v oči.

“Pred menoj se ni treba skrivati. Vem, da čarovniki ne smejo govo¬
riti o svoji umetnosti in jaz te tudi ne bom silil, samo pomagaj mi. S kom
preženeš človeško bolezen, z besedami ali s talismanom?”

“Ne z besedami, ne z talismanom, temveč z medicino.”

48

“Ne skrivaj se pred menoj. Verujem v tebe, ker dasi nisi moslern,
je vendar tvoja roka blagoslovljena z uspehom. Našel boš bolezen in jo
prepodil.”

“Gospod je vsemogočen; on zamore rešiti in pogubiti in njegova je
vsa slava. Toda, če morem pomagati,.tedaj govori!”

Ta direktni poziv njegove skrivnosti, naj si bi bila še tako majhna, ga
je neprijetno dirnol, dasi je bil na to pripravljen; vendar je skušal skriti
svojo slabost in ubogal moje besede:

“Ti prihajaš iz dežele nejevernikov, kjer ni sramotno govoriti, o oni,
ki je hči svoje matere?”

V svoji notranjosti sem se nekako zabaval nad načinom, kako se je
izrazil o “svoji ženi”, vendar obdržim resen obraz in rečem mrzlo:

“Ti hočeš, da ti pomagam in pri tem me psuješ?”

“Kako to?”

“Imenoval si mojo deželo kraj nevernikov.”

“Vi ste vendar neverni.”

“Mi verujemo v enega Boga, kterega vi imenujete Alaha. Po tvojem
naziranju si me imenoval nevernika; ravnotako hi te jaz lahko iz mojega
naziranja imenoval nevernika; toda tega ne storim, ker bi prekršil dolžno
uljudnost.”

Molčimo o veri! Moslem ne sme govoriti o svoji ženi; vendar dovoli
mi, da govorim o ženah v Frankistanu?”

“Dovolim.”

‘‘Če  je žena'kakega Franka bolna - - ”

Pogleda me kot bi pričakoval kake opazke; jaz mu pa le namignem,
naj z govorom nadaljuje.

“Torej če je bolna in ne je nobenih jedil — ”

“Nobenih?”

“Cisto ničesar.”

“Dalje!”

“Zgublja sijaj svojih očij in polnost lie — če je trudna in vendar se
ne more naslajati v spanju - ”

“Dalje!”

“Če se vedno naslanja in počasi, plazeče hodi — mraza trepeče in beži
pred vročino - ”

“Slišim — Nadaljuj.”

“Se vstraši vsakega šuma, če si ničesar ne želi, ničesar ne ljubi,

ničesar ne sovraži in trepeče pod udarci svojega srca-”

, “Le naprej.”

“Če je njena sapa kot kakega malega ptiča — če se ne smeje, ne joka,
ne govori — če ne izusti nobene besedice žalosti, ne veselja in celo sama
svojih vzdihov ne sliši — če ne neče več videti solnčne svetlobe in celo
ponoči leži v kakem kotu-”

Zopet me pogleda in v njegovih trepetajočih očeh sem bral strah, ki
.se je čimdalje bolj pomnoževal, kolikor dalje je našteval posamezne znake

— 49  —

IfVbolezni. Na vsak način je moral bolnico z zadnjo, žalostno strastjo svojega
^izgorelega srca ljubiti in tako mi je, ne da bi slutil, razodel svojo majtaj-
K nejšo skrivnost,
j ? “Še nisi končal!”

f'fi “Če semtertja zakriči kot bi ji kdo z bodalom prebodel srce — če brez
J prenehanja izrekuje neko tujo besedo?”

' “Ktero besedo?”

11  . “Neko ime.”

“Naprej!”

“Če kašlja in teče kri iz njenih ust-.”

Pogleda me tako boječe, da sem znal: moja odločitev bo zanj življenje
ali smrt. Z odločitvijo se nikakor nisem obotavljal; zamolklo rečem:

“Torej bo umrla.”

Nekaj časa je sedel tako nepremično kot bi ga zadela kap, naenkrat pa
plane po koncu in se visoko vzravna pred menoj. Kudeči turban mu je pa¬
del z gole glave in pipa mu je zletela iz ust; na obrazu so mu divjale naj¬
različnejše poteze. Bil je to čudovit, strašen obraz; jednačil je obrazu
zlodja, ne z rogovi, z repom in konjskimi stopali, temveč v harmoniji teles¬
nega sestava. Vsaka posamezna poteza obraza je bila lepota in vendar v
celoti tako oduren, grd, tako — zlodjevsk. Njegovo oko je počivalo na meni
z izrazom groze, ki je pretila vsak trenutek zdivjati.

“Gjavr!” zagrmi mi v obraz.

“Kaj si rekel?”

“Gjavr! sem rekel. Kaj si se predrznil reči, pes! Bič te bo naučil,
kdo sem jaz, in da moraš narediti, kar jaz hočem. Umrje ona, umreš tudi
ti; vendar, če jo ozdraviš, smeš prosto oditi in zahtevati, kar ti srce poželi!’

Počasi in z največjim mirom se tudi jaz dvignem in se v celi svoji vi¬
sokosti postavim pred njega.

“Ali veš, kaj je naj večja sramota za moslemina?”

“Kaj?”

“Poglej na tvoj turban! Abrahim-mamur, kaj pravi prerok in kaj
pravi kuran, če sramoto svojega temena pokažeš pred kristijanom?”

Takoj si zopet pokrije glavo. Jeze ves rudeč potegne bodalo iz pasu.

“Ti moraš umreti, gjavr!”

“Kdaj?”

“Sedaj, takoj!”

“Jaz bom umrl, kadar se bo Bogu poljubilo, ne pa tebi!”

“Ti boš umrl sedaj! Moli k svojemu Bogu!”

“Abrahim-mamur,” odvrnem mu hitro kot preje, “lovil sem medveda
in plaval za nilskim' konjem; slon je slišal moj strel in moja kroglja je za¬
dela leva, uničevalca čred. Hvali Alaha, da še živiš in prosi Boga, da upo¬
koji tvoje srce! Sam ne moreš tega storiti, ker si preslab in boš vseeno
umrl, če se to ne zgodi takoj!”

To je bilo novo razžaljenje, hujše kot prej; z enim skokom je pri meni,

, da me zgrabi, vendar takoj odskoči, ko zagleda v moji roki orožje, kterega

50  —

se v onih deželah ne sme nikdar odložiti. Stala sva si sama nasproti, ker
je gospodar služinčad takoj po mojem prihodu pognal iz sobe, da ne sliši
najine prijazne zabave.

S Halefom vred nisem imel niti najmanjega strahu pred hišnimi pre¬
bivalci; v sili bi postreljala vse možke prebivalce; toda preveč sem slutil
o usodi bolnice; začel sem se zanimati za njo; na vsak način sem jo hotel
videti in če mogoče, pregovoriti z njo nekoliko besed.

“Ali hočeš streljati?” vpraša me divje, kazaje na moj revolver.

“Da.”

“Tu, v moji hiši, na mojem divanu?”

“Na vsak način, če bom prisiljen se braniti.”

“Pes, res je, kar sem preje mislil, ko si vstopil!”

“Kaj je res, Abrahim-mamur?”

“Da sem te že nekoč videl.”

“Kje?”

“Ne vem.”

“Kdaj?”

“Tudi tega ne vem; gotovo pa ne v ugodnih okoliščinah.”

“Ravno kot danes, ker čudil se bom, če se ta sestanek ugodno konča.
Imenoval si me psa in povem ti, da boš imel v istem trenutku krogljo v
glavi, ko še enkrat izrečeš to psovko, čuvaj se, Abrahim-mamur!”

“Poklical bom svoje služabnike!”

“Pokliči jih, če hočeš videti njih trupla in se potem sam vleči mrtev
poleg njih!”

“Oho, saj vendar nisi Bog!”

“Toda Nemsi. Si že čutil kdaj roko kakega Nemsija?”

Zaničljivo se mi nasmeje.

“Čuvaj se, da je ne občutiš! Ona ni umiva.ia v rožnem olju kot tvoja.
Toda hišnega miru ti nečem kaliti. Zdravstvuj. Ti nočeš, da premagam
smrt; tvoja želja naj se zvrši; rabena haliek, Bog te obrani!”

Vtaknem revolver za pas in korakam proti vratom.

‘ ‘  Ostani! ’ ’ kliče za menoj.

Jaz korakam naprej.

“Ostani!” reče še bolj zapovedujoče.

Že sem dosegel vrata, ne da bi se obrnil.

“Tedaj umri, gjavr!”

V trenutku se obrnem in ravno ob času, da se umaknem na stran. Nje¬
govo bodalo zleti mimo mene in se zadere globoko v steno.

“Sedaj si moj, lopov!”

S temi besedami skočim k njemu, ga zgrabim in zaženem ob steno.

Nekaj sekund obleži nepremično, konečno se zopet dvigne. Oči so mu
bile široko odprte, žile na čelu so skoraj pokale in ustnice modre od jeze;
toda držal sem mu nasproti revolver in ustrahovan je stal pred menoj.

“Sedaj si poskusil Nemsijevo roko. Ne drzni se, dražiti jo z nova!”

“Človek!”

— 51  —

"Strahopetec! Kako bi ti imenoval onega, ki pokliče zdravnica na
Pomoč, ga potem psuje in ga hoče celo zavratno umoriti? Vera, ki ima
take privržence, ne more biti mnogo vredna!”

"Čarovnik!”

"Zakaj?”

"Če ne bi bil, bi ne ubežal mojemu bodalu in ne bi imel moči, me za¬
gnati v steno!”

"Dobro tedaj! Če sem čarovnik, bi ti lahko ohranil tudi Gieelo, tvojo
ženo.”

Ime Gicela sem z naglasom izgovoril. Takoj se je pojavil učinek.
"Kdo ti je to ime povedal?”

"Tvoj poslanec.”

"Nevernik ne sme nikdar izgovoriti imena pravoverne!”

"Jaz izgovarjam le ime ženske, ki bo jutri že morda mrtva.”

Zopet me pogleda s pikro trdostjo, nato si pa z rokami zakrije obraz.
"Ali je res, hekim, da bo morda že jutri mrtva?”

"Res je.”

"Ali je ni mogoče rešiti?”

"Mogoče.”

"Ne reci mogoče, temveč gotovo. Ali si pripravljen mi pomagati?
C e ozdravi, zahtevaj, kar želiš!”

"Pripravljen sem.”

"Torej mi daj tvoj talisman ali medicino.”

"Talismana nimam in medicine ti ne morem izročiti.”

"Zakaj ne?”

"Zdravnik more bolnika le tedaj izlečiti, če ga vidi. Pojdi, greva k
njej, ali pa jo privedi sem!”

Prestrašen odskoči kot zadet od strele.

"Maš Alah, ali si ponorel. Duh puščave ti je zmešal možgane, da ne
veš, kaj zahtevaš. Zena, ktero pogleda tujec, mora vendar umreti!”

"Ona bo še bolj gotovo umrla, če me ne pustiš k njej. Meriti moram
udarce njenih žil in pozvedeti od nje vse ,kar se bolezni tiče. Le Bogu vse¬
vednemu ni treba ničesar vprašati.”

"Ali res ne zdraviš s talismanom?”

"Ne.”

"Tudi ne z besedami?”

"Ne.”

"Ali z molitvijo?”

"Pač molim za trpeče; toda Bog nam je dal sredstva, da jih ozdra¬
vimo.”

"Kaka sredstva so to?”

"Cvetlice, kovine, prah, kterih sok in moči vporabljamo.”

“Ali niso to strupi?”

"Jaz ne zasti-upujem bolnikov.”

"Ali moreš priseči?”

“Pred vsakim sodnikom.”

“In ti moraš z njo govoriti?”

“Da.”

“Kaj?”

“Vprašati jo moram po bolezni in po vsem, kar se nje tiče.”

“Po drugih stvareh ne?’

“Ne.”

“Vsako vprašanje mi moraš preje povedati, da ti ga dovolim!”

' ‘ Zadovoljen sem. ’ ’

“In prijeti jo moraš tudi za roko?”

“Da.”

“Dovolim ti za. celo minuto. Ali moraš videti tudi njen obraz?”

“Ne; lahko je zagrnjena. Toda po sobi mora nekolikrat iti gori in
doli.”

“Zakaj?”

“Ker se na hoji mnogo vidi, kar se tiče bolezni.”

“Dovolim ti; bolnico pripeljem sem.”

“Ne stori tega.”

“Zakaj ne?”

“Videti jo moram tam, kjer stanuje; videti moram vse njene sobe.”

, “Zakaj?”

“Ker je mnogo bolezni, ki nastanejo le radi neprimernega stanovanja
in to more opaziti le zdravnikovo oko.”

“Torej hočeš res stopiti v moj harem?” (Arabska beseda harem
pomeni pravzaprav “sveto” “nedotakljivo” in v obče pomeni pri moha-
medaneih stanovanje žensk, ki je od drugih sob ločeno.)

“Da.”

“Nevernik ?”

“Kristjan.”

“Jaz ne dovolim!”

“Tedaj naj umre. .Salam aalejknm, mir s teboj in z njo!”

Obrnem se, da odidem. Daši sem že preje opazil, da. Gicela dušno trpi,
vendar sem govoril, kot bi bila le telesno bolna; ravno ker sem slutil, da
so njene bolečine posledica nasilja, ki jo je spravilo v oblast tega moža,
hotel sem kolikor mogoče veliko od nje zvedeli. Zopet me pusti, da pridem
do vrat, potem pa zakliče:

“Stoj, hekim, ostani tu. Šel boš v njene sobe!”

Obrnem se in'korakam naravnost do njega, ne da bi kazal kako zadoš¬
čenje. Zmagal sem in bil popolnoma zadovoljen s privolitvami, ktere so
bile take, kot jih ni še pred menoj dosegel kak Evropejec. Ljubav in skrb
Egipčana do te ženske je morala biti izvanredna, da se je dal pregovoriti
tako daleč. Seveda sem lahko iz vsake poteze na njegovem obrazu bral
skrajno ogorčenje, ker sem kot neodbitcn usiljenec udrl v njegove skriv¬
nosti in bil sem prepričan, da tudi v slučaju, če mu ozdravim ženo, osta-

— 53  —

neva nespravljiva sovražnika, posebno ker sva bila jaz in on prepričana,
da sva se že nekoč v ne posebno prijaznih okoliščinah srečala.

Odšel je iz sobe, da vse potrebno sam uredi, ker noben služabnik ni
smel slutiti, da je tujcu dovolil pristop v svetišče svoje hiše.

V doglednem času se vrne. Na zaprtih ustih sem mu bral izraz trde,
kljubujoče odločnosti. S pogledom skritega, vendar vsak trenutek priprav¬
ljenega sovraštva, mi reče:

“Šel boš k njej — — ”

“Saj si že obljubil.”

“In videl boš njene sobe-.”

“Seveda.”

“In njo samo-”

‘ ‘  Zagrnjeno. ’ ’

“In z njo govoril:”

“To je potrebno.”

“Dovolim ti veliko, neizrečno veliko, efendi. Toda pri zveličavnosti
vseh nebes in pri mukah vseh peklov, kakor hitro spregovoriš besedo, ki
mi ne ugaja in storiš, kar ne dovolim, ji zasadim nož v srce. Ti si močan
in dobro oborožen, radi tega bo moje bodalo obrnjeno proti njej, ne proti
tebi. Prisegam pri vseh kuranovih surah in pri vseh kalifih, kterih spomin
naj Alah blagoslovi!”

iMož me je vendar spoznal in menil, da bo s to grožnjo naredil večji
učinek, kot če bi meni samemu grozil. Sicer mi ni hodilo v glavo, žaliti ga
v njegovih pravicah; le pri njegovem obnašanju se nisem mogel znebiti slut¬
nje, da mora biti kaka temna točka v njegovem razmerju do bolnice.

“Ali je čas?” vprašam.

“Pojdi!”

Šla sva; on naprej, jaz za njim.

Najpreje sva prehodila nekaj sob, ki so bile že popolnoma v razvalinah,
kjer so zdaj gnezdile vsakovrstne ptice. Nato stopiva v nekako predsobo
in nato v pravo soho, kjer so morale biti najbrž ženske, kar &o dokazovale
drobnarije, raztresene po sobi.

“To so sobe, ktere hočeš videti. Poglej če moreš dobiti v njih demona
bolezni!” reče z napol porogljivim smehom.

“In ta soba poleg - f” ■

“ V  njej je bolnica. Videl jo boš, vendar popreje se moram prepričati,
če je solnce zagrnilo svoj obraz pred pogledom tujca. Ne drzni se stopiti
za menoj, ampak čakaj mirno, da se vrnem.

V sobi ostanem sam.

Torej tu notri je Gicela. Ime pomenja dobesedno ‘lepa’. To in obna¬
šanje Egipčana je spodbilo mojo slutnjo, ki mi je pravila, da je žena stara.

Gledam po sobi. V njej je bilo isto pohištvo kot v gospodarjevi: divan,
posode z vodo in zamrežena okna.

Kmalu se vrne Abrahim.

J

“Si pogledal prostore?” me vpraša.

— 54  —

“Da.”

“No?”

“Ne morem ničesar reci, dokler nisem bil pri bolnici.”

“Tedaj pridi, efendi. Svarim te pa še enkrat!”

“Že p.'v! Vem prav dobro, kaj mi je storiti.”

Stopiva v drugo sobo. Ob zadnji steni sobe stoji ženska gosto zagr¬
njena in zavita v široko obleko. Razven majhnih nog z opankami nisem
mogel ničesar druzega videti.

Stavim ji vprašanja, ki Egipčana popolnoma zadovoljijo; konečno jo
prosim, da mi poda roko. Pa kmalu bi se kljub resnemu položaju na ves
glas zasmejal: Roka je bila namreč tako trdo ovita z debelim povojem, da
niti prstov na roki nisem mogel videti, kaj šele prijeti za žilo.

Obrnem se k Abrahimu.

“Mamur, te obveze moraš odstraniti.”

“Zakaj?”

“Sicer ne morem do žile.”

“Odstrani obveze!” ji zapove.

■Ovoje odloži in prikaže se nežna ročica; na eni roki zapazim zlat pr¬
stan z majhnim biserom. Z napeto pozornostjo sledi Abrabim mojemu pre¬
iskovanju. Medtem ko položim svoje tri prste na njeno ročico, se ji z uše¬
som vedno bolj bližam, da žile ne bi samo čutil, temveč tudi slišal in-

ali me ne vara,-skozi zagrinjalo na njenem obrazu zaslišim skoro ne¬

slišno :

“Kurtar Senizai — reši Zenico!”

“Ali si gotov?” reče Abrahim in hitro bližje stopi.

“Da.”

“Kako bolezen ima?”

“Ona bolehuje na veliki, globoki boli, največja, ki more biti, toda-

rešil jo bom.”

Te slednje besede sem s posebnim naglasom izrekel proti njej.

“Kako se imenuje bolezen?”

“Ima tuje ime, lcterega vedo samo zdravniki.”

“Koliko časa bo trajalo, da bo zdrava?”

“To se lahko kmalu, pa tudi šele čez dolgo časa zgodi, kakor ubogate
moje nasvete.”

“Kako naj te ubogam?”

“Moje zdravilo ji moraš redno dajati.”

“To bom storil.”

“Ostati mora sama in ne smete je nadlegovati.”

“Zgodilo se bo.”

“Vsak dan moram govoriti z njo.”

“Ti? Zakaj?”

“Da vse potrebno uravnam v prid bolnice.”

“Jaz sam ti povem, kako se počuti.”

“Tega ne moreš, ker ne znaš ceniti bolnikovega položaja.”

— 55  —

"Kaj pa hočeš govoriti z njo?”

"Le to, kar mi dovoliš.”

"In kje se ima to zgoditi?”

"Tu v tej sobi, kakor danes.”

"Povej mi natančno, koliko časa boš prihajal?”

"Če me v  vsem slušate, tedaj bo v danes petih dneh-prosta.”

"Torej daj ji zdravilo.”

"Ga nimam pri sebi. Nahaja sp. zdelaj nri mojem služabniku Halefu.”

"Pojdi toraj!”

Obrnem se proti njej, da se s tem nekako poslovim od nje. Izpod ogri-
' njala potegne roko, kakor proseče navzgor in izpregovori tri zloge:

‘ ‘  Ev Alah, z Bogom! ’ ’

Takoj se pa on obrne:

"Molči! Govori le tedaj, kadar si vprašana!”

"Abrahim-mamur,” odvrnem resno, "ali nisem naročil, da je ne smete
vznemirjati? Tako se ne govori z bolnico, ki je že blizu smrti!”

"Tedaj naj sama skrbi zato, da ne bo dala povoda k jezi. Dobro ve,
da ne sme govoriti. Pojdi!”

Vrneva se v selamlik, -kjer pošljem po Ilalefa, ki pride kmalu nato z
mojo lekarno. Dam neko malo zdravilo s potrebnimi navodili in se pričnem
odpravljati.

"Kdaj prideš jutri?”

"Ravno ob tej uri.”

"Pošljem ti zopet čoln nasproti. Koliko zahtevaš za danes?”

"Ničesar. Ko bo bolnica zdrava, mi daš kolikor hočeš.”

Vendar poseže v žep in potegne iz njega dobro nabasano mošnjo; iz
nje potegne nekaj novcev in jih ponudi Halefu.

"Tu! Vzemi ti!”

Premeteni Ilalef vzame denar s takim izrazom, kot bi Egipčanu skazal
veliko milost. Ne da bi ga pogledal, ga potlači v žep in reče:

"Abrahim-mamur, tvoja roka je odprta in moja tudi. Jaz ne zapiram
svoje roke, ker pravi prerok, da je odprta roka prvi korak k zveličanju.
Alah naj bo s teboj in tudi z menoj!”

Egipčan naju spremlja do vrta, kjer nama služabnik pokaže vrata v
zidu. Ko sva bila sama, poseže Plalef v žep, da vidi, kaj je dobil.

"Tri zlate cekine, efendi! Prerok naj blagoslovi tega Abrahim-ma-
murja in naj pusti njegovo ženo bolno dolgo časa!”

"Hadži Ilalef Omar!”

"Sidi, ali mi ne privoščiš par cekinov?”

"Seveda; vendar toliko bolj moramo bolniku želeti zdravje.”

"Kolikokrat boš še šel k njej, da bo zdrava?”

"Mogoče še petkrat.”

"Petkrat tri to je petnajst cekinov; če ozdravi, mogoče še petnajst ce¬
kinov, skupaj trideset. Pogledal bom, če so kje na Nilu še kake ženske
bolne.”

Pridemo do čolna, kjer so nas vesljači že čakali. Mas prejšnji vodnik je
sedel na krmilu in ker smo imeli ugodno vodo, smo prišli v pol ure že
domov.

Pristanemo prav blizu neke dahabije, jadranbe, ki je za časa moje od¬
sotnosti vrgla mačka v pristanišču. Vrvi so bile pritrjene, jadra zganjena
in po pobožni mohamedanski navadi je reis, kapitan, vabil svoje ljudi k
molitvi:

“Hai al el šalah, dvignite se k molitvi.’'

Že sem hotel oditi, ko se še enkrat obrnem. Ta glas se mi je zdel zelo
znan. Ali sem prav slišal? Ali je to res stari Hasan, kterega imenujejo
Abu el Reisa, očeta kapitanov? Bil je v Kufari, kjer je obiskal svojega
sina in pri tej priliki sem se z njim seznanil in vrnil z njim v Egipt. Vzlju¬
bila sva eden druzega in vem, da bi bil grozno vesel, če ga obiščem. Ča¬
kam torej, da je molitev končana, nakar zakličem na krov:

“Hasan el.Reisan, ahoi!”

Takoj pogleda s svojim starim, bradatim, dobromisleeim obrazom na¬
vzdol in vpraša:

“Kdo je-o, Alah okbar, Bog je velik! Ali ni to moj sin, Nemsi

Kara efendi?’’

“On je, Abu Hasan.”

“Pridi na krov, moj sin, moram te objeti!”

Kmalu sem na barki, kjer me stari Hasan najprisrčneje pozdravi.

“Kaj delaš tu?” me vpraša.

“Počivam od dolge poti. In ti?”

“S svojo ladijo prihajam iz Dongole, ker sem naložil preoej blaga.
Med potjo pa je dobila barka luknjo in moral sem tu pristati.”

“Kako dolgo ostaneš tu?”

“Samo do jutri. Kje pa stanuješ?”

“Na desno od tu v oni hiši na samem.”

“Imaš dobrega gospodarja?”

“Mož je sodnik v trgu in sem popolnoma zadovoljen. Nocojšnji večer
prideš k meni, Abu Hasan?”

“Pridem, če niso tvoje pipe razbite.”

“Samo eno imam; torej moraš prinesti svojo s seboj; toda kadil boš
najdražji duhan, ki ga morem dobiti.”

“Pridem gotovo. Ostaneš še dolgo tu?”

“Ne. Podam se v Kairo.”

“Tedaj se pelji z menoj. Jaz pristanem v Bulaku (predmestje Kaire) ”.

Pri tej ponudbi se nečesa domislim.

“Hasan, imenoval si me prijatelja!”

“Res je. Zahtevaj od mene, kar hočeš, dobil boš, če le imam!”

“Prosil bi te za veliko uslugo.”

“Ali jo lahko spolnem?”

“Da.”

“Torej ti je že v naprej dovoljena. Kaj je?”

— 57  —

"Zvedel boš zvečei', ko bova skupaj sedela pri kavi.”

"Pridem in-pa sin moj, pozabil sem, da sem že povabljen.”

"Kam?”

"V isto hišo, kjer ti stanuješ.’

"K šeiku el belet?”

“Ne, temveč k nekemu možu iz Istambula, ki se je peljal dva dni z
menoj in tu izstopil. Y hiši je najel eno sobo za sebe in eno za služabnika.”

"Kaj je on?”

"Ne vem; meni ni povedal.”

"Toda njegov sluga bi ti lahko povedal.”

Kapitan se zasmeje, kar sicer ni bila njegova navada.

"Ta sluga je zvitorepec, ki govori vse jezike, vendar se ni nikdar
učil. Kadi vam, žvižga in poje celi dan; če se ga kaj vpraša, da odgovore,
ki so danes resnični, jutri neresnični. Predvčerajšnem je bil Turek, včeraj
Črnogorec, danes je Nemec in sam Alah znaj, kaj bo jutri in pojutraj-
šnjem.”

"Torej ne prideš k meni?”

"Pridem takoj, ko skadim pipo miru s prijateljem iz Istambula. Alah
naj 'te čuva; oditi moram še na delo.”

Halef je odšel že pred menoj; jaz mu sledim in prišedši v svoje sta¬
novanje, se udobno vležem po divanu ter pričnem razmišljevati današnje
dogodke. Vendar miru nisem dolgo vžival, ker že čez nekaj časa stopi moj
gospodar v sobo.

‘ ‘  Salam aalejkum. ’ ’

"Aalejkum.”

"Efendi, prihajam, da dobim tvoje dovoljenje.”

"Zakaj?”

"K meni je prišel tuj sidi in me prosil za stanovanje, ktenega sem
mu tudi odkazal.”

"Kje je to stanovanje?”

"Zgoraj.”

"Torej me mož nikakor ne moti. Naredi, kar se ti ljubi, šejk.”

"Toda tvoja glava mora mnogo misliti in mož ima služabnika, ki ved¬
no poje.”

"Če mi bo presedalo, tedaj mu prepovem.”

Skrbni krčmar odide in bil sem zopet sam, vendar miru ni bilo, ker
kmalu začujem korake dveh oseb, kterih prva je najbrž prihajala z dvo¬
rišča, druga pa po hodniku.

"Kaj iščeš tu? Kdo si ti?” vpraša prvi. Po glasu spoznam Halefa,
mojega služabnika.

"Kdo si ti, in kaj iščeš v tej hiši?” vpraša drugi.

"Jaz? Jaz stanujem v tej hiši! reče Halef jezno.

"Jaz tudi!”

"Kdo si ti?”

"Jaz sem Hamsad al Džerbaja.”

— 58  —

“In jaz sem hadži Halef Omar aga.”

‘ ‘  Aga ? ’ ’

“Da; spi-emljevalec in varuh svojega gospoda.”

“Kdo je tvoj gospod?”

“Velik zdravnik, ki v tej sobi stanuje.”

“Velik zdravnik? Kaj pa zdravi?”

“Vse.”

“Vse? Ne norčuj se! Samo eden je, ki zna vse zdraviti.”

“Kdo je to?”

“Jaz.”

“Torej si ti tudi zdravnik?”

“Ne. Jaz sem varuh svojega gospoda.”

“Kdo je tvoj gospod?”

“Ne vem. Mi smo šele prišli v to hišo.”

“Lahko bi zunaj ostali.”

“Zakaj?”

“Ker ste neuljudni možje in ne odgovorite, če se vas vpraša. Ali mi
hočeš povedati, kdo je tvoj gospod?”

“Da.”

“No?”

“On je, on je-moj gospod, ne tvoj.”

“Potepin!”

Nato slišim, da Halef skrajno užaljen odide. Drugi pa obstoji pred
uhodom in žvižga; nato začne polahno mrmrati in sikati; kmalu zopet
utihne, nakar zapoje z močnim glasom. Samega presenečenja bi skoro
poskočil, ker besede pesni, ki jo je pel se glase v arabskem:

I

“Fid-dagle ma tera jekun?

Hamin hu Nabuliun.

Ma balu-hu, jedub hena?

Kusu-hu, ja fitjanena!

Gema’a homr el elbise
Vast el-hala muntasibe
Ma bal hadolik vakifin?

Haluna nenzor musri’in!”

In ti arabski verzi, ki so se kaj lepo ujemali, se glase v naši slovenš¬
čini:

Kdo tam v grmovju se potika?

Menda Napoleon spet stika.

Kaj išče tukaj važnega?

Na noge, fantje, spodite gq.l

Kdo je na širokem polju
Obesil rdeče hlače v kolju?

Zakaj le visijo tam?

Na noge, fantje, vrzite jih v stran!”

Tudi melodija je bila ista, nota za noto, glas za glasom. Ko neznanec
spoje drugo vrstico, skočim k vratam, da si človeka pogledam. Nosil je
široke, modre hlače, ravno tako suknjo, usnjate čevlje in na glavi fes, to¬
rej popolnoma priprosta prikazen.

Ko me zagleda, si dene roke ob bok in se postavi pred mene in vpraša:
"Ali se ti dopade, efendi?”

“Zelo! Kje si slišal to pesem?

“Samouk.”

“Po\ej komu druzemu ne meni! In melodije?”

‘ ‘  Vse sam- skoval! ”

“Lažnjivee!”

“Efendi, jaz sem Hamsad el Džerbaja in se ne pustim psovati!”

“Ti si Hamsad el Džerbaja in vendar .si velik potepin. Ta melodija
mi je znana.”

“Tedaj si jo slišal od nekoga, ki se je naučil od mene.”

“In kje si jo ti slišal?

“Nikjer.”

“Kakor vidim, si nepoboljšljiv. Ta melodija je nemška.”

“O, efendi, kaj veš ti od Nemčije!”

“Pesem se glasi:

“Kdo tam v grmovju se potika?

Menda-”

“Hura, kaj pa je to!” me prekine z veselim glasom, ker sem slednje
besede spregovoril v nemškem jeziku. “Ali ste morda Nemec?”

“Seveda! ”

“Res? Nemški efendi? Odkod pa, če smem vprašati, gospod hekim-
baši ? ” -

“Iz Saškega.”

“Saksonec! No, samega veselja bi v ogenj skočil! I11 sedaj ste gotovo
Turek postali, kaj?”

“Ne. Toda vi ste Prus?”

“Seveda! Prus iz Kozlovega sela.”

“Kako ste prišli sem?”

“Po železnici, po ladiji, na konju in kameli in tudi z nogami.”

“Kaj je bil vaš prejšnji poklic?”

“Brivec. Toda v starem kraju sem se spuntal, nakar sem se podal v
svet, zdaj tja-, zdaj sem, dokler nisem prišel v Egipt.”

“O tem mi boste pripovedovali. Komu služite sedaj?”

— 60  —

“Nekemu siju  carigradskega trgovca, z imenom Isla ben Maflej, ki ima
grozno denarja.”

“Kaj dela tu?”

“Da bi jaz znal! Mislim, da nekaj išče.”

“Koga?”

“Najbrž kako žensko.”

“Žensko? To bi bilo čudno!”

“Pa je resnično.”

“Kaka žena je to?”

“Neka Črnogorka, Senica ali Zenica, vrag znaj, kako se ime izgovarja.’

“Ka-a-a-aj? Zenica se imenuje?”

“Da.”

“Ali veš gotovo?”

“Seveda! Prvič ima njeno podobo, drugič vedno-stoj, kliče me,

efendi; navzgor moram!”

Moj počitek je bil končan; gnalo me je po sobi gori in doli. Sicer me
je zelo zanimal ta brivec iz Kozlovega sela, ki se je nazival poetično Ham-
sad el Džerbaja; pravo sočutje pa se mi je zbudilo za njegovega gospoda,
ki tu ob Nilu išče Črnogorko, ktere ime je Zenica. K nesreči pa je prišlo
nekaj felahov z glavoboli in bolnimi želodci, kterirn naj pomagam. Po ori-
jentalski razvadi so sedeli celo uro pri meni, predno sem zvedel, kje jib
boli, in ko sem bil z njimi gotov, so ostali še v sobi ,dokler niso svojevoljno
odšli. —

Tako se je zvečerilo. Kapitan pride in stopi navzgor; čez pol ure se
pa vrne in se oglasi pri meni. HaJef prinese tobak in kavo ter odide, čez
kratek čas ga slišim se prepirati s Turkom iz Kozlovega sela.

“Si ladijo že popravil?” vprašam Hasana.

“Se ne. Danes sem le luknjo zamašil in vodo spravil iz ladije. Jutri
da Alah še en dan.”

“In kdaj odpelješ?”

‘ ‘  Pojutrajšnem zjutraj. ’ ’

“Ali me vzameš s seboj?”

“Moja duša bo vesela, če te vidi pri sebi.”

“In če privedem še kterega s seboj?”

“Moja dahabija ima še mnogo prostora. Kdo je?”

“Ne mož, temveč žena.”

“Žena. Kaj si kupil sužnjico, efendi?”

“N>e. Ona je žena drugega.”

“Ki se pelje tudi z naimi?”

“Ne.”

“Torej si jo kupil od njega?”

“Ne.”

“Ali ti jo je podaril?”

“Ne. Jaz mu jo bom vzel.”

“Alah kerim, Bog je milostenI Vzel mu jo boš, ne da bo vedel?”

— 01

u  Mogoče.”

“Človek, ali veš kaj je to?”

“No?”

‘ ‘ Čikarma, ugrabitev! ’ ’

“Seveda.”

“Čikarma, ki se s smrtjo kaznuje. Ali je tvoj duh in tvoja duša po¬
temnela, da počneš tako hudobijo?”

“Ne. 'Cela zadeva visi še na niti. Vem, da si moj prijatelj in boš
molčal. Povem ti vse.”

“Odpri vrata svojega srca, sin moj. Poslušam.”

Povem mu, kar sem danes doživel in on pazljivo posluša. Ko sem go¬
tov, vstane.

‘ ‘  Dvigni se, moj sin, vzemi svojo pipo in idi z menoj! ’ ’

“Kam?”

“Takoj boš videl.”

Slutil sem kaj namerava, zato mu sledim. Pelje me navzgor v stano¬
vanje trgovca. Njegovega služabnika ni bilo blizu, zato takoj vstopiva.

Mož, ki se dvigne, je bil še mlad; imeti je moral svojih 26 let. Dra¬
goceni čibuk, iz kterega je kadil, mi je bil v dokaz, da ima mož res ‘grozno
denarja’, kot mi je pravil njegov sluga. Bil je zanimive, simpatične po¬
stave in čutil sem, da mu takoj lahko zaupam. Stari Abu el Reisan prične
govoriti:

“To je veliki trgovec Isla ben Maflej iz Stambula, in to je efendi Kara
ben Nemsi, moj prijatelj, kterega ljubim.”

“Bodita pozdravljena in vsedita se!” odvrne mladi mož.

Isla ben Maflej naredi zelo začuden obraz, ker slutil je, da mora imeti
kapitan zelo važen vzrok, ker me je brez daljšega uvoda predstavil.

“Ali mi skažeš neko prijaznost, Isla ben Maflej?” vpraša starec.

“Rad. Povej mi, kaj naj storim.”

“Povej temu možu ono zgodbo, ki si jo pravil meni.”

Na obrazu trgovca se pokaže izraz strmenja in začudenja.

“Hasal el Reisan,” reče, “obljubil si, da boš molčal in vendar si me
že izdal!” '

“Vprašaj mojega prijatelja, če sem mu le z besedico kaj omenil!”

“Zakaj si ga torej pripeljal k meni in zahtevaš, da govorim z njim?”

“Rekel si mi, naj tekom moje vožnje, in ko bom zvečer pristal v lukah,
držim odprte oči in naj pozvedujem po onem, kar si zgubil. Odprl sem oči
in ušesa ter ti privedem moža, ki ti lahko marsikaj pove.”

Isla zažene pipo iz ust in skoči po koncu.

“Ali je res? Kaj mi moreš povedati?”

“Moj prijatelj Hasan mi ni ničesar omenil, torej ne vem, o čem bi ti
govoril. Govori ti prej!”

“Efendi, če mi moreš povedati, kar bi rad slišal, te poplačam bolje
kot bi zamogel kak paša!”

“Ne zahtevam nobenega plačila. Govori!”

— 62  —

“ jaz iščem neko deklico, ki se imenuje Zenica.”

"In jaz poznam neko ženo, ki se ravnotako imenuje.

‘‘Kje, kje, efendi? Govori hitro.”

‘ ‘ Opiši mi preje deklico! ’ ’

‘‘Ah, lepa je kot cvetlica in krasna kot jutranja zarja; diši kot cvet
resede in njen glas je kot glas hurisk. Njeni lasje so kot lasje konja gilja
in njena noga je kot ona Dalile, ki je zapeljala Samsona. Njena usta. so

polna dobrotnih besed in njene oči- •”

Tu ga prekinem z migljajem z roko.

“Isla ben Maflej, to ni popis kot ga želim. Ne govori z jezikom za¬
ljubljenca, temveč z besedami pameti in razuma! Od kdaj je že nisi videl"?’
“Dva meseca.”

“Ali je imela kaj pri sebi, po čemur bi jo spoznal?”

‘ ‘ Ah, efendi, kaj bi bilo to ? ”

“Kako lepotičje, prstan, verižica- ■”

“Prstan, prstan, da! Dal sem ji prstan, kterega. zlato je bilo tenko
kot papir, v sredi pa je bil lep biser. ’ ’

“Videl sem ga.”

“Kje, efendi? Povej mi hitro. In kdaj?”

“Danes, pred par urami.”

“Kje?”

“Tu blizo, ne dalje kot eno uro.”

Mladi mož poklekne pred mene in mi položi obe roki na rame.

“Ali je res? Ali govoriš resnico? Ali se ne motiš?”

“Res je; ne motim se.”

“Tedaj pojdi, vstani; mi moramo k njej.”

“To ne gre.”

“Mora iti! Dam ti tisoč pijastrov, dva — , tritisoč pijastrov, če me
pelješ k njej!”

“In če mi daš stotisoč pijastrov, danes ne moremo k njej.”

“Kdaj tedaj? Jutri, jutri na vse zgodaj?”

“Vzemi pipo, nažgi jo in vsedi se! Kdor prehitro dela, dela počasi.
Hočemo se pogovoriti.”

“Efendi, jaz ne morem. Moja duša se trese.”

‘ ‘ Zažgi pipo ! ’ ’

“Nimam časa; jaz moram - ”

“Dobro. Če nimaš časa poslušati pametnih besed, tedaj moram iti.”
“Ostani! Vse bom naredil, kar hočeš.”

Vsede se na svoje mesto in vzame goreč ogelj, da si prižge duhan svo¬
je pipe.

“Pripravljen šem. Sedaj govori!”

“Danes mi je naročil neki bogat Egipčan, da pridem k njemu, ker je

bila. njegova žena bolana - ”

“Njegova ženna —-!”

“Tako mi je rekel.”

— 63  —

"In si šel?”

"Šel sem.”

"Kdo je ta mož?”

"Imenuje se Abrahim-manmr in stanuje v veliki, toda že razDadlej
hiši ob bregu Nila.”

"Ali ima hiša zidovje?”

"Da.”

"Kdo bi slutil! Preiskal sem vsa mesta, vasi in.tabore ob Nilu, vendar
nisem slutil, da v oni hiši živijo ljudje. Ali je res njegova žena?”

"Ne vem, vendar ne verjamem.”

"In bolna je?”

"Zelo.”

"Valahi, pri Bogu; kaznujem ga, če se ji zgodi kaj hudega. Na kterej
bolezni trpi?”

"Njena bolezen leži v srcu. Ona. ga sovraži in umira v hrepenjenju,
da bi se ga znebila in bo umrla, ee se to ne zgodi kmalu.”

"Ne on, temveč ona ti je to povedala?”

"Ne, opazil sem to.”

"Ali si jo videl?”

"Da.”

"Poslušal?”

“Ne. Peljal me je v harem, da govorim z bolnico.”

"On sam? Nemogoče!”

"On jo ljubi-”

"Alah ga kaznuj!”

“In bal se je, da umrje, če me ne pusti k njej.”

"Torej si z njo govoril?”

"Da, toda le besede, ki mi jih je on dovolil. Vendar je imela čas,
zašepetati besede: 'Reši Zenico.’ Abrahim-mamur je pa imenuje

Gicela. ”

"Kaj si ji odgovoril?”

"Da jo bom rešil.”

"Efendi, ljubim te; moje življenje je tvoje! On jo je oropal in
odpeljal. Dobil jo je po goljufiji. Videti moram vsaj hišo, kjer je vjeta!”

"Ti ostaneš tu! Jutri grem zopet k njej in —-”

"Jaz grem s teboj, sidi!”

"Ti ostaneš tu! Ali pozna ona prstan, ki ga imaš na roki?”

"Pozna ga prav dobro.”

"Ali ga hočeš meni zaupati?”

"Rad. Toda zakaj?”

"Jutri govorim zopet z njo in bom tako uredil, da bo prstan videla.”
"Sidi, to je izvrstno! Takoj bo slutila da sem jaz v bližini. In
potem?”

"Povej najprvo ti, kar moram vedeti.”

64  —

“Vse boš zvedel, gospod. Naša trgovina je ena največjih v Stambulu;
jaz sem edini sin svojega očeta in medtem ko on opravlja trgovino, potu¬
jem jaz po opravkih. Bil sem pogosto v Skadru in sem jo videl, ko se je po
morju vozila s prijateljico. Pozneje sem jo še večkrat videl. Njen oče ne
stanuje v Skadru, temveč v temnih gorah; ona pa je prihajala v dolino in
obiskovala svojo prijateljico. Ko sem pred dvema mesecema zopet prišel
v Skader, je prijateljica s svojim možem zginila in ob enem tudi Zenica!”

“Kam?”

“Nikdo ni vedel.”

“Tudi njeni stariši ne?”

“Ne. Njen oče, hrabri O.šKo, je zapustil Črnogoro, da poizveduje za
svojim otrokom po celi zemlji; jaz sem pa moral v Egipet, da nakupim
potrebnih stvarij. Na Nilu sem. srečal barko. Ko smo se peljali mimo, sem
slišal, da me je nekdo po imenu poklical. Pogledam na barko in spoznam
Zenico, ki je zagrinjalo potegnila iz obraza. Poleg nje je stal lep mož,
mračnega pogleda, ki ji takoj zopet ogrinjalo položi čez glavo — in ničesar
nisem videl več. Od te ure sem zasledoval njeno sled.”

“Torej ne veš natančno, če je svojo domovino zapustila radovoljno
ali šiloma?”

“Radovoljno ne.”

“Si poznal moža, ki je stal poleg nje?”

“Ne.”

“To je čudno! Ali si se zmotil v osebi? Morebiti je bila druga ženska
njej podobna.”

“Ali bi me potem klicala in roke stezala po meni, efendi?”

“To je res.”

“Sidi, obljubil si ji, da jo rešiš?”

“Da.”

“Ali boš držal besedo?

“Držim če je res ona prava.”

“S seboj me nečeš vzeti. Kako jo boš tedaj spoznal?”

“Tvoj prstan me bo prepričal.”

“In kako jo bodeš odvedel iz hiše?”

“Povem ti, kako jo moramo rešiti.”

“Da dobiti jo hočem, nato se lahko zaneseš.”

“In potem? Hasan el Reisan, ali jo vzameš na svojo dahabijo?”

“Pripravljen sem, dasi ne poznam moža, pri kterem se sedaj
nahaja.”

“Imenuje se mamur, kot sem ti že povedal.”

“Če je bil res mamur, torej guverner, tedaj je mogočen dovolj, da nas
pogubi,” reče kapitan resnega obraza. “Moj prijatelj, Kara bea Nemsi,
jutri boš moral biti jako previden.”

— 65  —

Kar je mene zadevalo, sem mislil manj na nevarnost kot'pa na dogo¬
dek sam. Seveda sem bil odločen, da ne mignem s prstom, če se prepričam,
da je bolnica Abrabimova žena.

Govorili smo še dolgo o nameravanem dogodku; konečno se ločimo
ker sem bil že truden; prepričan sem bil, da Isla ne bo našel pokoja.

Beg iz harema.

Ker smo šli sinoči že zelo pozno k počitku, se nikakor nisem čudil, ko
sem se drugega jutra tudi pozno prebudil. Spal bi še nadalje, da me ni
zbudilo brivčevo petje. Slonel je zunaj med vhodom in menda meni v po-
žast spel vse pesmi, ki jih je znal.

Predpoldne obiščem Abu el Reisana na njegovi ladiji in komaj sem
Potem doma odkosil, že pride Abrahimov čoln. Halef je že zdavnaj pogle¬
doval za njem.

“Efendi, me vzameš s seboj?” me vpraša.

Zmajem z glavo in rečem v šali:

‘‘Danes te ne potrebujem.”

‘‘Kaj? ne potrebuješ me?”

‘‘Ne.”

‘‘Če se ti kaj zgodi!”

‘‘Kaj takega?”

“V vodo lahko padeš.”

‘‘Bom pa plaval.”

“Ali Abrahim mamur te lahko umori. Sprevidel sem, da ni tvoj
prijatelj. ’ ’

* “Vseeno mi ne moreš pomagati.”

“Ne? Sidi, Halef aga je mož, na kterega se moreš vsak čas zanesti!”

“Tedaj pojdi!”

Seveda mu je bilo za batkšiš, ki ga je pričakoval.

Pot je bila ista kot včeraj, vendar sem bil danes bolj pozoren med vož¬
njo. Na vrtu, kjer smo korakali v hišo, je ležalo več močnih in precej
debelih kolov. Zunanja kot notranja vrata so se zapirala z dolgimi lesenimi
zapahi, kterih napravo sem si natančno zapomnil. Psa nisem opazil nikjer
čn od našega spremljevalca sem zvedel, da so v hiši le gospodar, bolnica,
stara postrežkinja in enajst felahov, ki ponoči v hiši spe. Gospodar sam
je spal na divanu svojega selamlika.

Ko vstopim, me sprejme veliko bolj prijazno kot včeraj, ko sem odha¬
jal od njega.

“Pozdravljen, efendi! Ti si velik zdravnik.”

“Tako!” '?

“Od včeraj naprej je pričela jesti.”

“Ah!”

“Govorila je s strežnico.”

“Prijazno?”

66  —

"Prijazno in.precej.”

"Dobro je. Morebiti še preje ozdravi kot v petih dneh.”

"In danes zjutraj je celo pela.”

"To je še boljše. Ali je že dolgo tvoja žena?”

Takoj se mu obraz potemni. ,

"Zdravniki nevernikov so zelo radovedni!”

"Le vedoželjni; toda ta vedoželjnost reši življenje ali zdravje mnogim,
kterim vaši zdravniki ne bi mogli pomagati.”

"Ali je tvoje vprašanje res potrebno?”

"Da.”

"Ona je še deklica, dasi je moja.”

"Torej bo gotovo ozdravela.”

Pelje me zopet v 'sobo, kjer sem moral včeraj čakati, in kjer sem čakal
tudi danes. Ogledam si natančneje sobo. Leseno omrežje je bilo tako na¬
pravljeno, da se je lahko odpiralo s pomočjo male zakrivljene paličice.
Hitro odločen jo potegnem iz omrežja in skrijem, da ne bi nikdo opazil.
Komaj sem bil gotov, že vstopi Abrahim; za njim stopa Zenica.

Grem do nje in jo vprašam nekaj manj važnih stvarij. Medtem se na¬
ravno igram s prstanom, kterega mi je dal Isla s seboj ter pustim, da mi
pade s prsta. Drčal je do njenih nog; hitro se sklone in ga pobere. Takoj
pa pristopi bližje Abrahim in ji ga vzame iz rok. Kakor hitro se je vse to
zvršilo, vendar je imela čas prstan pogledati — spoznala ga je; uvidel sem,
kako se je zganila in položila roko proti srcu. S tem je bil moj posel pri
njej opravljen.

Abrahim me vpraša, kako se bolnica počuti.

"Bog je dober in vsemogočen,” odvrnem; "svojim pošlje pomoč,
predno se nadjajo. Če on hoče, bo jutri že zdrava. Vzame naj zdravilo,
ki ga ji pošljem in v zaupanju čaka, dokler zopet ne pridem.”

V selamliku je že čakal Halef z zdravili. Dal sem ji nekaj sladkornega
praška, za kar je mladi aga dobil še večji bakšiš kot včeraj. Nato se od¬
peljemo.

Kapitan me je že pričakoval pri trgovcu.

"Ali si jo videl?” kliče mi nasproti.

"Da.”

"Je-li spoznala prstan?”

"Spoznala ga je.”

"Torej ve, da sem jaz v'bližini?”

"Sluti. In če je razumela moje besede, mora vedeti, da bo danes po
noči rešena.”

"Toda kako?”

"Hasal el Rdisan, si gotov s svojo ladijo?”

"Gotov bom do večera.”

"Ali si pripravljen vzeti nas na krov in prepeljati v Hairo?”

"Pa.”

— 67  —

“Torej poslušajte me! V hišo vodi dvoje vrat, ki so pa znotraj zakle¬
njena; skozi ta vrata ne pridemo v hišo. Toda še en drug pot je, ki je pa
težaven. Isla ben Maflej, ali znaš plavati?”

“Da.”

“Dobro. Iz Nila vodi pod zidovjem kanal v nekak bazen, ki se nahaja
sredi dvorišča. Takoj po polnoči, ko vse spi, pridemo tja in ti plavaš po
kanalu do bazena, ter prideš tako na dvorišče. Vrata, ki jih dobiš tu, se
lahko oflpro, če potegneš zapah nazaj. Nato dospeš na vrt, kjer na isti
način odpreš vrata. Takoj ko odpreš ta vrata, vstopim jaz. Na vrtu do¬
bimo drog, klenega prislonimo k zidu, da dospemo do omrežja pri oknih,
kjer je spalnica Zenice. Omrežje sem že jaz od znotraj odprl.”

“In potem?”

“Kaj se bo potem zgodilo, moramo prepustiti položaju. Najprvo ve¬
slamo do Abrahimovega čolna da ga potopimo ter mu tako preprečimo pre¬
ganjanje. Medtem pripravi reis svojo dahabijo za vožnjo.”

V roko vzamem svinčnik in začrtam obris hiše na kos papirja, da bo
Isla ben Maflej popolnoma na jasnem, ko stopi po noči iz bazena. Nato
smo se ostali del dneva pripravljali; ko se zvečeri, pokličem Halefa ter mu
naročim vse potrebno za nocojšnji večer.

Halef spravi najine stvari skupaj. Najemnino sva že naprej plačala.

Podam se k Hasanu in kmalu pride tudi Halef za mano. Ladija je bila
popolnoma pripravljena. Čez nekaj časa pride tudi Isla ben Maflej s svojim
služabnikom, ki je bil o celi stvari že poučen. Vsi stopimo v mali čoln, ki
je spadal k dahabiji. Oba služabnika sta veslala, jaz pa sem krmaril.

Bila je ena onih noeij, ko narava počiva tako sladko in mirno, kot bi ne
bilo nobene groze na svetu.

Lahen vetrček, ki je preje pihljal, je popolnoma utihnil. Južne zvezde
so prijazno svetile na modrem nebu in voda starodavne reke je šumela brez
glasu .mimo nas. Isti mir je počival tudi v meni, dasi bi težko kdo vrjel.

Nameravali smo zvršiti nevarno delo; če si človek že preje zagotovi
dober uspeh, ga nikakor ne nadvladuje strah. Sicer te nočne odpeljave niti
treba ni bilo; Abrahima bi lahko prijeli pred sodnijo. Vendar vedeli nismo
vseh okoliščin in kake pravice ima Abrahim do dekleta. Le od nje same
bi lahko to zvedeli, in to se je moglo zvršiti šele, ko je Zenica po nepostav-
nem potu v naših rokah.

Po kratki uri vožnje po Nilu se pojavi pred nami temno zidovje napol
razpalega poslopja. Pristanemo v mali oddalji in jaz .stopim prvi iz čolna,
da pot preiščem. Vse v okolici hiše ni kazalo niti najmanjega življenja,
vse je počivalo in spalo. Pred kanalom je ležal Abrahimov čoln. Stopim
vanj in ga pripeljem k našemu čolnu.

“Tu je čoln,” rečem obema služabnikoma. “Odvedite ga malo naprej,
napolnite ga s 'kamenjem in potopite ga. Vesla pa obdržimo mi. Vzamemo
jih v naš čoln, kterega imejte pripravljenega tako, da takoj lahko odplo-
vemo. Isla ben Maflej, sledi mi!”

— 68  —

Stopim iz Čolna in splaziva se proti kanalu. V vodo vržem kamen,
čegar pa'dec mi je povedal, da voda ni globoka. IsLa se sleče in stopi v ka¬
nal. Voda mn je segala do brade.

“Ali bo šlo?” ga vprašam.

“Za silo; v kanalu je toliko blata, da mi sega skoro do kolen.”

Kmalu zgine pod vodo.

Jaz postojim še nekoliko časa na svojem mestu, ker moglo se je še kaj
zgoditi, kar bi zahtevalo mojo navzočnost. Zadel sem prav, ker ravno sem
se hotel obrniti, ko se prikaže glava plavača zopet nad površjem.

“Si že nazaj?”

“Ker nisem mogel naprej.”

“Zakaj?”

“Efendi, Zenice ne moremo oprostiti!”

“Zakaj ne?”

“Zid je previsok-.”

“Saj tudi ne pomaga ničesar, če bi bil bolj nizek, ker so vrata zaprta.”

“In kanal tudi.”

“Zaprt?”

“Da.”

“S kom?”

“Z močnim omrežjem.”

“Ali ga nisi mogel odstraniti?”

“Moje moči niso zadostovale.”

“Kako daleč je to mesto od tukaj?”

“Omrežje je ravno pod zidovjem.”

“Čakaj, pogledam sam! Obleci se, drži mojo obleko in počakaj me
tukaj!”

Slečem le gornjo obleko in stopim v vodo. Kanal je bil zelo ozek in po
straneh zavarovan s kamenitimi ploščami. Ko plavam nekaj časa, zadenem
ob leseno omrežje. Bilo je tako široko kot kanal sam ter z železnimi dro¬
govi pritrjeno v kamenite plošče. Ta naprava je bila najbrž, da je zabra-
njevala podganam in drugim živalim vhod v bazen. Potresem; niti zmajalo
se ni in priznati sem moral, da se celo ne da odstraniti. Primem za eno pa¬
lico in potegnem z vso močjo; uprem se s kolenom in še en potegljaj z vsemi
močmi — palica se zlomi. Nastala je odprtina in v preteku dveh minut
zlomim še štiri palice, nakar je nastala v omrežju tako velika luknja, da
sem se lahko preplazil skozi.

Ali naj se povrnem in prepustim Isli nadaljno delo? Ne, to bi bila
zguba časa.. Bil sem v vodi in sem tu'di kraj bolje poznal kot on. Splazim
se torej skozi odprtino, ki sem jo naredil in plavam dalje po vodi. Ko sem
po mojem računu moral biti že v bližini bazena, se kanal naenkrat zoži v
nekako cev, ki je' bila tako napolnjena z vodo, da sem komaj dihal. Na¬
daljno pot sem moral preplavati pod vodo, ali pa se plaziti po vodi, kar na¬
ravno ni bilo samo neprijetno, temveč tudi nevarno za življenje. Kaj, če
naletim še na drugo omrežje in potem ne morem nazaj, ker je bila cev pre-

— 69  —

ozka?- — Ali če me zapazijo, ko se dvignem iz bazena? Mogoče je, da

se kdo nahaja na dvorišču.

Vendar te misli me niso smele vznemirjati. Krepko potegnem zrak
v se in se sklonim pod vodo.

Tako hodim pod vodo precej časa in živo sem že občutil pomanjkanje
zraka, ko zadenem na nov odpor. Bilo je nekako kovinsko rešeto, ki je za¬
vzemalo ves prostor vodne cevi ter imelo gotovo namen, vodo čistiti blata.

Pri tem se me res polasti nekaka tesnoba.

Nazaj nisem mogel več, ker predno dospem do mesta, kjer se kanal zo¬
pet razširi, mi že zmanjka zraka. Imel sem samo dve poti: ali se mi po¬
sreči sito razbiti, ali pa moram žalostno utoniti. Zamuditi ne smem ne tre¬
nutka. —•

Uprem se v železno omrežje — zaman; tresem in lomim z vso močjo,
pa brez uspeha. In če ga tudi odtrgam, in če za tem sitom ne pride takoj
bazen, sem bil vseeno zgubljen. Imel sem moči in zraka samo še za eno se¬
kundo; bilo mi je kot hi mi hotela neka sila zadaviti in uničiti življenje —
še zadnji, poslednji napor; Kristus v nebesih, pomagaj mi! Čutim kako
steza smrt svoje mrzle roke po meni; zazebe trne okoli srca; zgrabi me z
grozno, neizprosno roko in me uničevalno stiska; kri se mi ustavi, spomin
me zapusti, duša se pa z vso silo brani grozote; grozen sunek pretrese mi
vse mišice — slišim pok, nobenega šuma, toda boj s smrtjo je učinil, kar
življenje ni moglo — omrežje se uda, skoči iz svojega oklepa in jaz planem
po koncu. Potegnem globoko, globoko sapo v se in takoj zopet zginem na¬
vzdol. Lahko je kdo na dvorišču, ki me opazi. Nato se previdno splazim
iz bazena.

Meseca ni bilo nikjer, toda južne zvezde so svetile dovolj jasno, da sem
lahko razločeval posamezne predmete. Plazeč se ob zidu, začujem nekak
šum. Pogledam navzgor proti oknom, kjer je bila ženska soba. Tu, na
desni od mene, je ono mesto, kjer sem popoldne odstranil zapah in na levi
sem opazil neko razpoklino v omrežju one sobe, v ktero.nisem smel stopiti.
Bila je gotovo spalnica Zenice. Ali je cula in čakala mene? Morebiti je
izviral oni šum od njenega okna. V tem slučaju me je morala opaziti, ko
sem stopil iz vode ter se potem zopet umaknila, ker me ni mogla spoznati.

Splazim se bližje in položim roko na usta.

“Zenica!” zašepečem.

Tu se okno 'še bolj odpre in pokaže se črna glavica.

“Kdo si?” zadoni tiho.

“Hekim, ki je bil pri tebi.”

“Ali prihajaš, da me rešiš?”

“Da. Ali si slutila in razumela, moje besede?”

“Da. Ali si sam?”

“Isla ben Maflej je zunaj.”

“Ah! Umorili ga bodo!”

“Kdo?”

70  —

“Abrahim. On ne spi po noči; on vedno čuje. In čuvarica spi v sobi
poleg mene. — Stoj — čuj! Oj beži, beži hitro!”

‘Za vratmi, ki vodijo v selamlik, se začuje šum. Okno se zapre in jaz
hitim nazaj proti bazenu, edini kraj, kjer se lahko skrijem. Brez šuma
zdrčirn v vodo.

Komaj sem bil notri, se odpro vrata in prikaže se Abrakim, ki pazljivo
koraka po dvorišču. Stal sem do ust v vodi, da me Egipčan ni zapazil.
Abrahim se prepriča, da so vrata zaprta in kmalu zopet zgine v selamliku.

Zopet stopim iz vode, pridem do vrat, potisnem nazaj zapah in odprem.
Pridem na vrt; odhitim naprej, da odprem tudi vrata v zidovju in ravno
hočem zaviti okoli ogla, ko pride Isla ben Maflej.

“Hamdulilah, čast Bogu, efendi. Posrečilo se ti je!”

“Da. Toda, bojeval sem se s smrtjo. Daj mi obleko!”

Od mene je voda v curkih kapala; oblečem suknjo in rečem ,

“Z Zenico sem že govoril.”

“Ali je res, efendi?”

“Razumela me je in nas pričakovala.”

“Torej hitro, hitro!”

“čakaj še!”

Odidem na vrt, da prinesem drog. Nato stopimo na dvorišče. Okno
pri Zenici se je zopet odprlo.

“Zenica, zvezda moja, moja — —!” kliče Isla tiho, ko mu pokažem
proti oknu. Njegov klic hi nas lahko izdal, zato mu rečem:

“Za božjo voljo, bodi tiho! Tu ni časa za ljubkovanje. Molči, govoril
bom jaz! ’ ’

Nato se obrnem proti njej navzgor in vprašam:

“Si pripravljena iti z nami?”

“Ah, seveda!”

“Skozi sobo ne moreš priti?”

“Ne. Toda tam-le leži lesena lestva.”

“Donesem jo!”

Potrebovali nismo torej ne droga, ne vrvi. Lestvo kmalu dobim. Bila
je trdna. Ko jo naslonim na zid, stopi Isla navzgor. Jaz se pa splazim
do vrat selamlika in prisluškujem.

Trajalo je nekaj časa, predno ugledam deklico. Stopala, je po lestvi in
Isla ji je pomagal. V trenutku pa, ko sta bila oba na zadnjem klinu, se
zaziblje in pade z glasnim ropotom po tleh.

“Grom in peklo! Bežite! Hitro v čoln!” zakličem.

Onadva bežita proti vratom; ob enem začujem ropot v hiši. Abrahim
je začul tresk in hitel gledat, kaj pomeni. Moral sem čuvati begunca, zato
stopam le počasi. Egipčan me zapazi, ugleda tudi zvrnjeno lestvo in od¬
prto okno.

Zakriči tako glasno, da so ga morali slišati vsi v hiši.

“Hirsic, hajdut, tat, ropar, stoj! Sem, hitite možje, ljudje, sužnji, na
pomoč! ’ ’

71  —

Po teh besedah skoči za menoj. Ker v orijentu ne poznajo postelj,
temveč spijo ljudje kar oblečeni na divanu, so bili vsi hišni prebivalci na¬
enkrat na nogah.

Abrahim je zasledoval mene. Pri vratih se ozrem. Oddaljen je bil
samo deset korakov, in iz hiše je prihajal že drug preganjalec.

Zunaj vidim bežati na 'desno Isla z Zenico; obrnem se torej na levo.
Abrahim za menoj. Nje ni videl, temveč samo mene in tekel za menoj.
Skočim okoli ogla v smeri proti reki.

“Stoj, lopov! Jaz streljam!” zaslišim za seboj.

Imel je torej orožje s seboj. Hitim dalje. Če me zadene njegova krog-
Ija, sem mrtev ali pa vjet. .Strel poči; streljal je v diru, mesto da bi se
ustavil in sprožil; strel zleti mimo mene. Naredim se kot bi bil zadet in
se vržem na tla.

Abrahim zdirja mimo mene, ker je zapazil čoln, v ktferega je pravkar
stopil Isla z Zenico. Takoj za njim skočim zopet po koncu. Z nekoliko
skoki ga dohitim, zgrabim za vrat in vržem ob tla.

Sedaj pa zadoni za menoj vpitje preganjalcev, ki so mi prišli že precej
blizu, ker sem z Abrahimom zgubil dragocen čas; vendar doseženi čoln in
skočim vanj. Takoj odrine Halef od brega in bili smo že precej oddaljeni,
ko dospo preganjalci do vode.

Abrahim se je zopet pobral. Sprevidel je ves položaj.

“Geri,” zatuli; “geri erkekler — nazaj, nazaj, ljudje! — Nazaj k
čolnu!”

Vsi se obrnejo proti kanalu, kjer je bil njih čoln. Prvi dospe tja Abra¬
him, ki strašno zakolne, ko vidi, da je čoln zginil.

Medtem smo preplovili mirni del reke in prišli v deročo vodo; Halef
in brivec iz Kozlovega sela sta veslala; tudi jaz vzamem veslo v roko; Isla
mi pomaga in čoln kar drči po vodi.

Nihče ne spregovori besedice; čutili smo vsi nekako tesnobo.

Medtem preteče precej časa; na horizontu se je pričelo jasniti in na
vodi je postalo precej svetlo. Abrahim je še vedno stal na bregu s svojimi
ljudmi in v daljavi sem zagledal jadro, ki se je bliščalo v jutranji zarji.

‘ ‘  Sandal! ’ ’ reče Halef.

Da, bil je sandal, ena onih dolgih bark s številnim moštvom, ki zamore
pluti tako hitro, da se kosajo mnogokrat s parniki.

“Pozval bo sandal in nas na njem preganjal,” reče Isla.

“Upajmo, da je sandal kupcijska ladija, ki ne bo slišala njegovega
klica.! ’ ’

“Če  mu ponudi Abrahim lepo svoto denarja, se kapitan ne bo branil
vzeti ga na krov.”

“Vendar imamo vseeno prednost. Predno se sandal ustavi in se ka¬
pitan z Abrahimom pobota, bo minilo precej časa. Tudi se mora Abrahim,
predno se poda na krov, preskrbeti z vsem potrebnim, ker ne ve kako dolgo
bo preganjanje.”

Jadro nam zgine izpred oči.j in veslali smo tako 'hitro, da smo bili že v
pol uri pri naši dababiji, ki naj nas pelje naprej.

Stari'Abu el Reisan je slonel na krovu svoje ladije. Ko zagleda žensko
v našem čolnu, takoj sprevidi, da se je naš namen posrečil vsaj do tega
trenutka.

“Ustavite,” zakliče. “Stopnjiee so pripravljene.”

Stopimo na krov ter privežemo čoln za ladijo. Nato napno mornarji
vrvi in nategnejo jadra. Ladi ja se obrne od suhe zemlje; veter se upre v
platnino in nas nese proti sredini reke.

Sedaj stopim k reisu.

“Kako je bilo?” me vpraša.

“Prav dobro. Povem ti pozneje; vprašam te samo, če more dober
sandal dohiteti tvojo barko.”

“Kaj nas zasledujejo?”

“Ne vem, vendar mogoče je.”

“Moja dahabija je izvrstna, vendar dober sandal jo vedno ujame.”
“Tedaj bi želel, da nas ne bodo preganjali!”

Povem mu, kaj smo doživeli, nakar se jrndam v kajito, kjer odložim
svojo mokro obleko, ktero zamenjam z drugo.

Kake dve uri minete, ko zagledam v daljavi konec nekega jadra, ki
se je vedno bolj večal. Kmalu spoznam sandal, kterega smo že preje
opazili.

“Vidiš ladijo?” vprašam kapitana.

“Alah akbar, Bog je velik in tvoje vprašanje je tudi veliko,” mi od¬
vrne. “Kapitan sem, in ne bi videl jadra, ki je tako blizo moje ladije!”
“Ali je morebiti podkraljeva, ladija?”

“Ne.”

“Kako veš to?”

“Ta sandal prav dobro poznam.”

“Ah!”

“Sandal je last kapitana Halid ben Mustafe.”

“Ali poznaš tega Halida?”

“Seveda; vendar midva nisva prijatelja.”

“Zakaj ne?”

“Pošten mož ne more biti prijatelj nepoštenjaka. ”

“Hm, torej slutim nekaj.”

“Kaj?”

“Da je Abrahim na njegovem krovu.”

“Bomo videli.”

“Kaj boš naredil, če bo hotel sandal pristati ob naši dababiji?”
“Ugovarjati ne smem. Postava dovoljuje.”

“In če jaz ne dovolim?”

“Kako? Jaz sem kapitan te ladije in se moram ravnati po postavah.”
“In jaz sem kapitan svoje volje.”

— 73  —

Sedaj stopi k nam Isla. Nikakor ga nisem 'hotel vznemirjat^, vendar
me že sam vpraša:

“Kara ben Nemsi, ti si moj prijatelj, najboljši prijatelj, kar sem jih
kdaj imel. Ali naj ti povem, kako je Zenica prišla v oblast Abrahima?”

“Rad bi zvedel, vendar za tako pripovedovanje potrebujemo miru in
razpoloženja, kterega pa sedaj nimamo.”

“Nemiren si? Zakaj?”

Zapazil še ni ladije, ki je plula za nami.

“Obrni se in poglej ta sandal!”

“Ali je Abrahim na krovu?”

“Jaz sicer ne vem, vendar je zelo lahko mogoče, ker je kapitan lopov,
ki se je dal od Abrahima podkupiti.”

“Kako veš, da je kapitan lopov?”

“Abu el Reisan mi je povedal.”

“Da,” reče slednji; “jaz poznam tega kapitana in njegovo ladijo.
Tudi če bi bil še tako oddaljen, bi’ spoznal njegovo jadro, ki je že trikrat
zakrpano. ’ ’

“Kaj storimo?” vpraša Isla.

“Najprvo se moramo prepričati, če je Abrahim na krovu.”

“In če je?”

“Na naš krov ga ne pustimo.”

Kapitan preudari tek sandala in svoje lastne barke, ter konečno
prizna, da sandal vidno napreduje. Proti nam obrnjen reče:

“Bliža se nam vedno bolj. Razpel bom še eno jadro.”

To se je zgodilo, vendar sem uvidel, da se nam sandal vedno bolj bliža.
Konečno je bil oddaljen le še nekaj metrov od nas in zavil eno jadro, da
zmanjša svojo hitrost. Na krovu zagledamo Abrahim-mamurja.

“Je že tu!” zakliče Isla.

“Kje stoji?” vpraša kapitan.

“Čisto spredaj.”

“Torej ta? Kara ben Nemsi, kaj naj storimo? Nagovorili nas bodejo
in mi jim moramo odgovoriti!”

“Kdo mora po postavah odgovoriti?”

“Jaz lastnik dahabije.”

“Torej slušaj, kaj ti povem, Abu el Reisan. Ali mi hočeš dati svojo
ladijo v najem do Kaire?”

Kapitan me začudeno pogleda, vendar takoj ugane, kaj nameravam
in reče:

“Da.”

“Torej sem jaz lastnik ladije?”

“Da.”

“In ti kot kapitan moraš narediti, kar jaz zapovem?”

“Da.”

“In ti nisi za ničesar odgovoren?”

“Ne.”

— 74  —

' ‘ Dob‘ro! Sklici svoje ljudi!”

Na njegov klic pride cela posadka in kapitan jim reče:

“Možje, povem vam, da je ta efendi, Kara ben Nemsi, najel našo
ladijo do Kaire. Ali ni tako?”

“Da, res je,” odvrnem jaz.

“Torej boste pričali, da jaz nisem gospodar ladije?”

“Pričamo!”

“Torej, podajte se na svoje prostore. Vedite pa, da vodstvo ladije
obdržim jaz, ker mi je Kara ben Nemsi zapovedal.”

Mornarji odidejo, sev.eda začudeni nad čudnim sporočilom.

Medtem je sandal prišel v enako črto z nami. Njegov kapitan dolg,
suh človek, z velikim peresom na svojem tui'banu, stopi na kraj ladije in
vpraša:

“Ho, dababija, kteri kapitan?”

Sklonem se in odvrnem:

“Kapitan Hasan.”

“Hasan Abu el Reisan?”

“Da.”

“Lepo, ga poznam,” odvrne kapitan s škodoželjnim obrazom. “Na
krovu imate žensko?”

“Da.”

“Izročite jo meni!”

“Halid ben Mustafa, ti si neumen!”

- “Bomo videli. Ladijo obrnem proti vam!”

‘ ‘ To bomo preprečili! ’ ’

“Sem radoveden kako?”

“Takoj ti pokažem. Pazi na pero na svojem turbanu!”

Hitro vzamem puško, ki sem jo imel že preje pripravljeno, pomerim
in sprožim. Pero zleti iz turbana. Tudi najhujša nesreča ne bi častitljivega
ben Mustafa tako vznemirila kot ta strel. Skoči v zrak kot bi bil iz gumi¬
ja, se prime za glavo in se skrije za jarbolnik.

‘Sedaj veš, kako streljam, ben Mustafa,” mu zakličem. “Če  tvoj san¬
dal ne odpluje takoj od naše strani, ti ne postreljam samo peresa iz tur¬
bana, temveč tudi dušo i: •i»'esa; lahko se zaneseš na moje besede!”

Ta grožnja je imela tancj učinek. Ben Mustafa hiti proti krmilu, ga
iztrga iz’ rok krmarja in sam naravna. V dveh minutah je bil že v taki
odalji, da ga moja kroglja ni mogla zadeti.

“Za trenutek smo sedaj varni,” pripomnim.

“Mislim, da ga ne bo tako kmalu zopet blizu,” pritidi mi Hasan;
toda opazovali nas bodo, dokler kje ne pristanemo na bregu, kjer nas
bodo zatožili oblastem. Seveda, teh se ne bojim; toda bojim se nečesar
drugega.”

“Koga?”

“Tega- le tu!”

Z roko pokaže na vodo in takoj smo razumeli kaj misli.

75  —

Že nekaj časa smo opazovali, da, valovi vedno "bolj naraščajo, in da se
bregovi vedno bolj približujejo eden drugotnim Bližali smo se tako zva¬
bim brzicam, ki so manj ali bolj nevarne ladijam, in ki so največja ovira
Plovbi po reki Nilu. Molčati je moralo sedaj vse človeško sovraštvo,
da se tem laglje posvete moči in sile grozečemu elementu. Na krovu se
začuje glasni klic kapitana:

‘'Glejte, možje, nasproti prihajamo šelalu, kataraktu! Združite se in
molite sveto fačo! ’ ’

Ljudje ga ubogajo in začno:

“Čuvaj nas, o Gospod pred od tebe kamenjanim zlodjem!”

“V imeni Vsemogočnega!” odvrne kapitan.

Nato se uvrste vsi in začno moliti fačo, prvo suro iz korana.

Priznati moram, da je ta molitev tudi mene ganila, ne radi strahu,
temveč iz spoštovanja do teh napol divjih ljudij, ki ničesar ne začno in ne
store, ne da bi se spomnili na Onega, ki pomaga lahko vsem slabim.

'“Na delo torej, vi mladiči, vi pogumni junaki, zasedite svoje prosto¬
re,” zapove vodnik; “tok nas je zgrabil.”

Poveljstvo na nilski ladiji ni tako mirno določeno po pravilih kot na
pomorskem parniku. Vroča južna kri razburi človeka 'do najhujše fan¬
tazije in ga. zopet potlači do največje zabitosti in razburjenosti. Vse vpije,
kriči, tuli, rjovi, moli in preklinja v trenutku nevarnosti in takoj za
tem, 'ko je nevarnost minila pa prične vse peti, smejati, žvižgati in
Vriskati. Pri tem dela vsakdo z vsemi svojimi silami in poveljnik ladije
skače od enega do druzega, tega navdušuje, počasneje psuje z izrazi, ki
jih more izmisliti le Arabec, hrabre pa imenuje po najlepših in najsladkej-
ših izrazih, med kterimi je beseda “junak” najbolj pogosta. Hasan se je
dobro pripravil na nevarno mesto v vodi in zbral skupaj vse svoje možtvo.
Vsako veslo je bilo dvojno zasedeno in pri krmilu so bili postavljeni trije
možje, ki so natančno poznali tok reke.

Valovje je grozno šumelo in skoro zagrinjalo našo barko; šume se je
''oda razlivala po našem krovu in bobnenje mogočnih slapov ali kataraktov
je udušilo vsako besedo. Ladija je pokala v vseh svojih spahih; vesla niso
hotela delovati, krmilo je bilo brez rabe in ladija je drvela po valovih kot
slamnata bilka.

Breg s svojimi črnimi skalami se naposled tako zoži, da more naša la¬
dija komaj skozi. Valovje se tlači in pritiska ter bobni med skalami kot
bi moralo zdajci popokati.

Z grozno naglico smo drveli po vodi. Vesla ne morejo več v vodo.
Nahajamo se kot v nekaki luknji in skale ob bregu smo lahko z rokami pri¬
jemali. Kot bi nas hotelo pognati v zrak, nas zažene grozen tok reke čez
velik katarakt naprej v kotel razburkanega valovja. Okoli nas šumi, vre,
divja, gromi in tuli. Tu nas prime z nevzdržljivo silo ter nas potegne v
Prepad, navzdol v dolino, ktere vodna površina je pred nami tako gladka
iti prijazna, in vendar se ravno pod to prijaznostjo skriva naj večja nevar-

— 76  —

nost, ker mi ne plovemo, ne, mi padamo z grozno hitrostjo navzdol po strmi
poti.-

“Alah kerihm, Bog je milosten!” zakriči Hasan tako glasno, da ga je
moral kljub groznemu šumenju vsakdo slišati. “Alah il Alah, k veslom,
k veslom, vi mladiči, možje, junaki, tigri, pantri in levi! Smrt leži pred
vami. Ali je ne vidite? Amal, amal, ia Alah amal, delajte, delajte, za Boga,
delajte vi psi, jazbeci, lopovi, mačke, delajte, delajte vi junaki, svetniki, po-
gumniki, hrabri, skušeni in zvoljeni!”

Hiteli smo proti neki skali, ki je nam nasproti poželjivo zijala, da nas
požre. —

“Alah ia satir, o rešnik, Alah, pomagaj! Na levo, na levo, vi psi, ja¬
strebi, podgane, smradljivci, na levo, na levo s krmilom, vi junaki, vi sijajni’
očetje vseh junakov. Alah, Alah, Mašalah — čudeže dela gospod, njemu
hvala!”

Ladija je sikoro nadčloveškemu naporu ubogala in zletela mimo skal.
Za nekaj trenutkov smo bili v mirni vodi in vse popada na kolena, da' se
zahvali Vsegamogočnemu.

“Ešhetu inu la il laha il Alah!” se začuje iz krova — priznajte, da je
samo en Bog! Belem aaleina baraktak, pomilosti nas s svojim blagoslovom.”

Tu pridrvi nekaj za nami kot strela iz loka. Sandal je, ki mora pre¬
stati isto nevarnost kot mi. Njegova hitrost je zopet večja kot naše daha-
bije, radi tega mora zopet mimo nas. Toda voda je bila tako ozka, da se le
s težavo ognemo in Skoraj zadenemo skupaj. Oh jarbolniku sloni Abrahim-
mamur, skrivajoč desnico za seboj. Ravno meni nasproti potegne izza svo¬
jega hrbta skrito arabsko puško, pomeri — jaz se vržem na tla — kroglja
zažvižga preko mene, in že je sandal veliko naprej od nas.

Vsi so videli ta morilni poskus, vendar časa za čudenje in jezo sedaj
ni bilo, ker tok reke nas zopet pograbi in nese proti neštevilnim skalinam
v vodi. Tu pred nami nekdo glasno zakriči. Tok reke je zgrabil sandal in
ga vrgel ob neko skalo; mornarji se sicer kmalu oprostijo nevarnega polo¬
žaja in odhite naprej. Toda pri sunku je padel neki človek v vodo; v vodi
visi in se obupno prijemlje- za neko skalo. Zagrabim dolgo vrv, jo zaženem
čez krov proti ponesrečencu, ki zagrabi vrv — mornarji potegnejo navzgor
— bil je — Abrahim-mamur.

Kakor hitro stopi na krov in se nekoliko otrese vode, skoči proti meni
s pestjo.

“Pes, ti si ropar in slepar!”

Jaz obstojim popolnoma mirno in ta mirnost je učinila, da preneha
vihteti svoje pesti.

“Abrahim-mamur, hodi uljuden, ker nisi v svoji hiši. Zini mi samo še
eno besedico, pa te dam privezati na jadro in pretepsti!”

Največje razžaljenje za Arabca je udarec in drugo največje razžaljenje
je grožnja s pretepom. Zopet me poskusi Abrahim napasti, vendar se
premaga.

“Ti imaš mojo ženo na krovu!”

— 77  —

“Ne.”

“Potem ne govoriš resnice.”

“Vsekakor govorim resnico, ker ženska, ki jo imam na krovu, ni tvoja
žena, temveč zaročnica tega mladega moža, ki stoji poleg tebe.”

Abrahim plane proti kajiti, kjer je bivala Zenica, tu pa mu zastavi
pot Halef.

“ Abrahim-mamur, jaz sem hadži Halef Omar ben hadži Abul Abas;
tu so moje dve pištoli, s kterima te takoj ustrelim, če boš silil na kraj, kte-
rega ti je moj gospod prepovedal! ’ ’

Moj mali Halef naredi obraz, ki je pravil Egipčanu, da se ni šaliti.
Obrne se torej v stran in reče:

“Tedaj vas zatožim takoj, ko stopite na suho.”

“Le toži. Do tedaj pa nisi moj sovražnik, temveč gost, če se pametno
obnašaš.”

Nevarna mesta na reki smo imeli že za seboj in zopet smo se lahko po¬
govarjali z vso brezskrbnostjo.

“Ali nam hočeš povedati, kako je prišla Zenica v roke tega človeka?”
rečem obrnjen proti Isli.

“Čakaj, grem po njo; naj sama pripoveduje!”

“Ne; ona naj ostane v svoji sobi, ker njen pogled bi Abrahima še bolj
razburil. Povej mi najprvo, če je mohamedanka ali kristijanka.”

“Kristijanka je.”

“Kterega veroizpovedanja?”

‘ ‘  Pravoslavnega. ’ ’

“Ali je bila že Abrahimova žena?”

“On jo je kupil.”

“Ah! Je li mogoče?”

“Da. Kakor znano, niso Črnogorke zakrite kot Turkinje. Videl jo je
v Skadru in ji rekel, da jo ljubi in jo hoče vzeti za ženo; ona pa se mu je
smejala. Nato je šel v Črnogoro k njenemu očetu in mu ponudil veliko
svoto denarja za njo; ta ga je pa pri vratih vrgel na cesto. Kmalu pa je
podkupil očeta njene prijateljice, kamor je Zenica večkrat zahajala, in ta
se je udal v kupčijo.”

“Kako?”

“Ta človek je Zenico izdal za svojo sužnjo in jo prodal Abrahimu; v
kupni pogodbi je izjavil, da je Čerkesinja.”

“Ah, raditega je ta prijateljica s svojim očetom naenkrat zginila!”

“Seveda. Ukrcala sta se na ladijo, ki ju je odpeljala na Ciper in nato
v Egipt. Drugo vam je znano.”

“Kako se je imenoval mož, ki jo je prodal?”

“Barud el Amasat.”

“El Amasat — el Amasat — to ime mi je zelo znano. Kje sem ga že
slišal? Ali je bil ta človek Turek?”

“Ne, temveč Armenec.”

— 78  —

Armenec — ah, sedaj vem! Hamd el Amasat, oni Armenec, ki nas je
hotel pogubiti na shotu in ki je pozneje pobegnil iz Kbille — je li mogoče
to ena in ista oseba! — Ne, ker »e časovno ni v jemalo.

“Ali ti je znano morda,’’ vprašam Islo, “če ima ta Barud el Amasat
kakega brata?’’

“Ne; Zenica tudi ne ve; po tej 'družini sem jo zelo natančno spraševal.’

Tu pride služabnik Hamzad el Džerbaja k meni in mi reče:

“Gospod efendi, nekaj bi rad povedal.”

“Govori!”

“Kako je ime temu egiptovskemu malopridnežu?”

‘ ‘  Abrahim-mamur. ’ ’

“Tako! Torej pravi, da je bil mamur (namestnik v provinciji).”

“Seveda.”

“Nikar ne vrjamite, ker poznam človeka bolje nego vi!”

“Ah! Kdo je on?”

“Videl sem ga, ko je dobil bastonado; ker pa je bil prvi človek, ki sem
ga jaz videl, da dobi bastonado, sem zelo natančno povpraševal po njem!”

“No, kaj in kdo je on?”

“Pri perzijskem poslaništvu je bil ataše, ali nekaj podobnega; izdal je
neko skrivnost. Biti bi moral usmrčen, ker iso pa zanj prosili, je bil pomi-
loščen na bastonado. Njegovo ime je Davud Arafim.”

Da je brivec iz Kozlovega sela poznal tega moža, je bil pač čuden slu¬
čaj ; no, sedaj se je tudi meni zjasnilo. Videl sem ga v Ispahanu, priveza¬
nega na kamelo, da ga prepeljejo kot- vjetnika v Carigrad. Tedaj sem nekaj
časa potoval z isto karavano in me je videl ter se me tudi zapomnil.

“Hvala Hamzad za to izpoved; vendar obdrži jo za sedaj kot skriv¬
nost.”

Sedaj se pač nisem več bal, da me Abrahim zatoži. Vsiljevala se mi je
tudi misel, da je moral biti znan z Barud el Amasotom že predno je kupil
Zenieo od njega. Abrahim je bil degradiran uradnik, ujetnik, ki je dobil
bastonado, sedaj pa nastopa kot mamur s premoženjem — to so bile misli,
s kterimi sem se bavil.

1  V prihodnjem pristanišču se izkrcamo, ker je morala dahabija dobiti
druge mornarje. Radi tega obrnemo proti bregu.

“Ostanemo dalj časa v pristanišču?” vprašam kapitana.

“Ne, jaz odidem takoj naprej, ko se mornarji izkrcajo.”

“Zakaj?”

“Da se izognem policiji.”

“In Abrahim?”

“Postavim ga z mornarji vred na suho.”

“Jaz se nikakor ne bojim policije.”

“Ti si tujec v deželi in stojiš pod varstvom svojega konzula. Ne mo¬
rejo ti torej ničesar. Ah!”

Ta vzklik je veljal nekemu čolnu, ki se nam je približeval, in ki je bil
poln oboroženih kavasov — policistov.

"Saj ne boš takoj obrnil,” rečem Hasanu.

"Seveda, samo če zapoveš. Jaz moram tebe ubogati.”

"Jaz nikakor ne zapovedujem; nasprotno: tukajšnjo policijo bi rad en¬
krat spoznal.”

Čoln se ustavi ob naši barki in vsi policisti splezajo na naš krov, še
predno dosežemo breg. Na bregu je že bilo moštvo sandala, ki je pripove¬
dovalo, da je Abrahim utonil v Nilu in tudi o ženskem ropu. In kakor sem
pozneje zvedel, je kapitan sandala Ilalid ben Mustafa, takoj po svojem pri¬
hodu v luko, tekel naravnost k sodniku, kjer me je očrnil kot morilca, upor¬
nika in roparja, da sem moral biti vesel, če me bodo samo obesili.

Ker pravica teh dežel še nikakor ni prišla v dotiko s postavami, se iz¬
rekajo obsodbe kaj hitro in jednostavno.

"Kdo je kapitan te ladije,” vpraša vodja policije.

"Jaz,” odvrne Hasan.

"Kako se imenuješ?”

"Hasan Abu el Reisan.”

"Ali imaš na svoji larliji nekega efendija, nekega zdravnika, ki je ne¬
vernik?”

"Tu stoji in imenuje se Kara ben Nemsi.”

"Ali je na tvoji ladiji neka ženska z imenom Gieela?”

"V svoji sobi je.”

"Dobro torej, vi vsi skupaj ste moji vjetniki 'ter pojde te z menoj k sod¬
niku, medtem ko bodo moji ljudje čuvali ladijo.”

Barka pristane k bregu in vse moštvo se izkrca. Tudi Zenica, globoko
zastrnjena, gre  z nami; staro in mlado pa teče pred in za nami. Hamzad el
Džerbaja je stopal slednji in žvižgal: "Al’ zdaj pa gremo!”

Policijski sodnik je že sedel s svojim tajnikom v svoji sobi in nas čakal.

Imel je znake bimbašija, zapovednika tisočih mož, vendar ni kazal
bog.ve kake izobrazbe, ne kake bojevitosti. Kakor cela posadka sandala,
tako je tudi on menil, da je Abrahim utonil; sedaj, ko ga vidi stati pred
seboj, ga pogleduje s pogledi, ki so bili čisto drugačni od onih, s kterimi je
meril nas.

Razdele nas v dva oddelka: na desni moštvo sandala z Abrahimom in
njegovimi služabniki in na levi mornarji dahabije z Zenico, Islo, jaz in moj
Halef z brivcem.

"Ali hočeš imeti pipo, gospod?” vpraša sodnik dozdevnega mamurja.

"Le prinesi jo!”

Prinese mu preprogo, da se vsede in nabasano pipo. Nato se začne
razprava.

"Visokost, povej mi svoje od Alaha blagoslovljeno ime!”

‘ ‘ Abrahim-mamur. ’ ’

‘Torej si mamur? Ktere provincije?”

"V En Nasar.”

"Ti si tožnik. Govori; jaz poslušam in bom sodil.”

— 80  —

“Jaz tožim tega gjavra, ki je zdravnik, ropa deklice; ravno tako moža,
ki sedi poleg njega in kapitana dahabije, ker je pomagal pri tej odpeljavi.
Koliko so tega krivi tudi njih služabniki in moštvo dahabije, to določi ti,
bimbaši.”

“Povej, kako se je z vršil rop?”

Abrahim začne pripovedovati. Ko konča, zaslišijo njegove priče in
posledica je bila, da sem bil po Halid ben Mustafi obdolžen še umora.

V očeh sodnika se posveti kot blisk, ko se sedaj obrne proti meni.

“Gjavr, kako se imenuješ?”

“Kara ben Nemsi.”

“Kako se imenuje tvoja domovina?”

“Džermanistan.”

“Kje leži ta košček dežele?”

“Košček? Hm, bimbaši, meni se zdi, da si zelo malo poučen!”

“Pes!” zagromi mi nasproti. “Kaj misliš s tem?”

“Džermanistan je velika dežela in ima desetkrat več prebivalcev kot
Egipt. Ti je pa ne poznaš. Ti si sploh slab zemljepisec, zatorej te je Abra¬
him nalagal.”

“Predrzni se izreči še eno tako besedo in takoj zapovem, da ie z ušesi
pribijejo k steni.”

“Da, drznem se! Ta Abrahim pravi, da je bil mamur v provinciji En
Nasar. Samo v Egiptu so mamurji —-.”

“Ali ne leži En Nasar v Egiptu, gjavr? Jaz sam sem bil tam in po¬
znam mamurja kot svojega brata, da, kot samega sebe.”

“Ti se lažeš!”

“Pribijte ga na steno!” zapove sodnik.

Jaz potegnem revolver in Plalef, ko to opazi, svoje pištole.

“Bimbaši, povem ti, da ustrelim onega, ki se me dotakne in potem še
tebe! Še enkrat ti rečem, ti se lažeš! En Nasar je majhna oaza med Homri
in Tigert v Tripolisu; tam ni mamurjev, temveč povsem siromaški šejk, ki
se imenuje Mamra ibn Alef Abuzin, ter ga zelo natančno poznam. Lahko
se igram s teboj in ti bi dovolil, da sprašuješ še naprej; toda naredil bom
kratko. Kako prideš do tega, da pustiš tožnike stati in daš obtožencu, lo¬
povu, preproge, da se vsede, in celo pipo?”

Siromašni sodnik me začudeno pogleda.

“Kaj praviš gjavr?”

“Svarim te, da ne izrečeš še enkrat te besede! Pri sebi imam potni
iist in tudi priporočilo podkralja v Egiptu; ta moj spremljevalec je iz
Istambula. On poseduje sultanov budjeruldu ter stoji v njegovem varstvu.”

“Pokažite mi listine!”

Dam mu svoj list in Isla svojega. Prebere jih in jih v nekaki zadregi
izroS nazaj.

, “Govori dalje.”

Ta poziv mi je pričal, da ni vedel, kaj naj stori. Zategadelj zopet po¬
vzamem besedo:

— 81  —

“Ti si policijski sodnik in bimbaši in vendar ne veš, kaj je tvoja dolž¬
nost. Če vidiš lastnoročno pisanje sultana, ga moraš pritisniti na čelo, oko
in usta ter vse navzoče opomniti, da store isto kot bi bil sultan sam navzoč.
Povedal bom podkralju in velikemu vezirju v Istambulu, kako ceniš njih
listine! ”

Tega ni pričakoval. Bil je tako prestrašen, da je zijal z očmi in z usti,
ne da bi mogel ziniti besedice. Jaz pa nadaljujem:

“Hotel si vedeti, kaj menim s svojimi besedami. Jaz sem tožnik in
moram stati, dočim obtoženec sedi!”

“Kdo ga toži?”

“Jaz, ta, oni in mi vsi.”

Abrahim se začudi, vendar ne reče ničesar.

“Česa ga tožiš?” vpraša me sodnik.

“Ropa deklice, ravno onega zločina, kterega nas on dolži.”

Videl serri, da postaja Abrahim nemiren. Sodnik mi pa reče:

“Govori!”

“Smiliš se mi, bimbaši, ker doživiš tako veliko žalost.”

“Ktero žalost?”

“Da moraš obsoditi moža, ki ga poznaš tako dobro kot svojega brata,
da, kot samega sebe. Ti si bil celo pri njem v En Nasar in dobro veš, da
je mamur. Povem ti pa, da ga jaz tudi poznam. Imenuje se Davud Arafim,
ki je bil uradnik padišaha v Perziji, nato pa odstavljen in dobd bastonado.”

Sedaj vstane Abrahim.

“Pes! Bimbaši, ta mož je ponorel!”

‘Bimbaši, poslušaj me nadalje in kmalu vidimo, kdo je bolj pri pameti,
jaz ali Abrahim!”

“Govori!”

“Ta deklica tu je kristijanka, svobodna kristijanka iz Črnegore; on jo
je odpeljal starišem in pripeljal v Egipt. Ta moj prijatelj je njen pravi
zaročnik, ki je prišel v Egipt, da jo najde. Nas poznaš, ker si bral naše
potne liste, nega. pa ne poznaš. On je ženski ropar in goljuf. Zahtevaj od
njega poverilne listine, sicer grem takoj k podkralju in mu povem, kako
spolnuješ njegove postave. Kapitan Halid ben Mustafa me je obtožil po-
skušenega umora. Vprašaj te može tu! Vsi ti povedo, da sem mu obstrelil
pero iz njegovega turbana. Ta pa, ki se imenuje mamur, je pa namenoma
streljal na me. Jaz ga tožim. Sedaj pa odloči!”

Siromak je bil v grozni zadregi. Svojih prejšnjih besed ni mogel pre¬
klicati, vedel je pa dobro, da. imam jaz prav in tako se je odločil do koraka,
ki je mogoč samo v Egiptu.

“Ljudstvo naj odide ven v svoje hiše!” zapove. “Stvar si bom pre¬
mislil in popoldne sodil. Vi vsi ste pa moji jetniki!”

Policisti naženejo poslušalce s palicami. Abrahima z moštvom ladije
odpeljejo kot jetnika, nas pa na neko dvorišče, kjer pri izhodu postavijo
nekoliko policistov, čea četrt ure so pa tudi ti zginili.

-— 8Ž —

Slutil sem, kaj namerava bimbaši; stopim k Isla ben Mafleju, ki je sedel
ob vodnjaku z Zenico.

“Misliš, da se bo obravnava dobro za nas iztekla?” ga vprašam.

“Jaz ne mislim prav ničesar; vse tebi pripuščam,” mi odvrne.

“In če sodnik odloči v naš prid, kaj se potem zgodi z Abrahimom?”

“Nič. Poznam te ljudi. Abrahim da bimbašiju denar ali pa kak dra¬
gocen prstan, kterili ima polno roko in bimbaši ga spusti.”

“Ali si želiš njegovo smrt?”

“Ne. Dobil sem Zenico in sem zadovoljen.”

“In kaj pravi Zenica o tem?”

Zenica odgovori sama:

“Efendi, bila sem zelo nesrečna, sedaj sem pa zopet zadovoljna. Na
njega niti mislila ne bom več.”

Bil sem enakih mislij. Vprašati sem moral samo še Abu el Reisana.
Reče mi, da je vesel, da se je vse tako ugodno zvršilo, raditega pričnem
•ogledovati okolico.

Podam se na ulico. Bilo je okoli poludne in vladala je največja vro¬
čina; na cesti ne opazim nobenega človeka. Uvidel sem, da si bimbaši sam
želi, da pobegnemo in ne čakamo njegove obsodbe; zatorej se podam zopet
ma dvorišče; povem ljudem svoj načrt in rečem naj mi slede. Kmalu smo
:na cesti, ne da bi nam kdo zastavil pot.

Ko dospemo do dahabije, ni bilo na njej nobenega policista več. Kak
uzmovič bi se zlahko polastil ladije za časa naše odsotnosti.

Sandala ni bilo več v pristanišču. Najbrž je častivredni Halid ben
Mustafa tudi pogodil sodnikove misli ter s svojim moštvom pravočasno od¬
nesel pete.

Kje pa je bil Abrahim-mamur?

Zelo vrjetno se mi je zdelo, da nas bo zasledoval. Prepričan sem bil,
da se prej ali slej snidem z njim.

Dahabija dvigne sidro in nadaljevali smo našo vožnjo prepričani, da
smo srečno utekli neugodnemu položaju. --

Oče sablje.

j ‘ ’ ■ . -i

In glej! Oblačni steber se dvigne ter se ustavi med Izraelce in Egip¬
čane . Egipčanom je bil tako teman, da celo noč niso mogli priti do Izrael¬
cev, Izraelcem pa je razsvetljeval noč. — In Mojzes stegne na povelje božje
svojo palico nad morje. Voda se razdeli na dve strani in je bila kakor zid
na desni in levi. Gorek veter je posušil morska tla in Izraelci so po suhem
šli skozi morje.

“Ko se zdani, .planejo Egipčani za Izraelci v morje. Ali naenkrat se
iz oblačnega stebra uderejo viharji, blisk in grom in Gospod reče Mojzesu:
“Stegni svojo roko nad morje!” Mojzes je storil tako. In morski valovi
se zopet združijo ter pokrijejo vozove, konjike in vso vojsko Faraonovo.
Ni jeden ni ušel.

— 83 —

Tako je Gospod čudovito otel Izraelce iz rok Egipčanov. Ljudstvo se
je balo Gospoda in verovalo njemu in Mojzesu, njegovemu služabniku-.

Na to mesto v drugi Mojzesovi knjigi (pogl. 14, v. 19—31) sem moral
misliti, ko sem v dolini Hirot blizu Baal Zefona ustavil svojo kamelo ter
zazrl blesteče valove Rudečega morja. Tudi mene je prevzel nekako isti'
strah, ki ga je obudil Gospod v srcih izraelskih otrok. Spreletel me je oni
sveti, častiti strah, ki ga čuti vsak vernik, ko stopi na biblijska tla. Bilo
mi je, kot da slišim oni glas, ki je zaklical nekdaj Amrovemu sinu: “Moj¬
zes, Mojzes, ne stopi blizu, temveč sezuj čevlje, ker kraj,kjer stojiš, je sveta
zemlja!”

Za menoj torej je ležala dežela Ozirisa in Ize, dežela piramid in sfingov,
dežela, v kteri je izvoljeno ljudstvo nosilo tlačanski jarem in spravljalo
skupaj mokatamske skale za zidavo onih veličastnih zgradb, ktere še dan¬
danes občuduje potnik, ki pride v Egipt. V bičevju starodavne reke je
kraljeva bči našla dečka, ki je bil poklican, da reši ljudstvo suženjstva in
jim da postave, ki so ostale še tisočletja za njim temelj vseh postav in za-
Povedij.

Pred menoj, v vznožju se blešče valovi arabskega zaliva v žarkih zaha¬
jajočega solnca. Ti valovi so se nekdaj na božje povelje razdelili v dvojno
zidovje, med kterim so nekdanji egiptovski tlačani šli v deželo svobode,
medtem ko je gorostasno število njih preganjalcev žalostno utonilo. To
so isti valovi, kjer je pozneje “Sultan kebir” Napoleon Bonaparte, skoro
našel svojo smrt.

In nasproti Birket Faraun, faraonskemu morju, kakor ga imenujejo
Arabei, se dviguje skalna gora Sinaj, najznamenitejša gora na svetu, močna
in kljubujoča, časom in silam, kakor grom in blisk, ko so se glasile Gospo¬
dove besede: “Jaz sem Gospod, tvoj Bog; poleg mene ne smeš imeti tujih
bogov!’ ’

Ne samo kraj, temveč tudi njega zgodovina je naredila na mene im¬
pozanten učinek. Kolikokrat sem sedel in napeto poslušal v naročju svoje
stare, dobre mamice, ki mi je pripovedovala o vstvarjenju sveta, o člove¬
škem padcu, o bratovskem umoru, o vesoljnem potopu, Sodomi in Gomori

Ul o postavodaji na gori Sinaj-mamica mi je sklenila male ročice,

da sem s toliko večjo pobožnostjo izrekal za njo: “Veruj v enega, samega

Boga; ne imenuj-. Že zdavnej jo krije zemlja starieo, in jaz

stojim na kraju, kterega mi je ona tako živo slikala, dasiravno ga je videla
le v duhu. Vera ima v sebi bolj trdno prepričanje kot najponosnejša člo¬
veška logika.

S takimi mislimi sem se pečal na onem zgodovinskem kraju in bi mislil
Še naprej, da me ni zdramil glas mojega hrabrega Ilalefa:

“Hamldulilah, čast Bogu, da je puščava za nami! Sidi, voda je tukaj.
Stopi doli raz kamelo in poživi se v kopelji kot se bom jaz.”

Tu stopi eden izmed beduinpv, ki so nas vodili, k meni in dvigne svareč
1’oko:

“Ne stori tega, efendi!”

— 84 —

“Zakaj ne?”

“Ker tu prebiva melek el nevt, angelj smrti. Kdor stopi tukaj v
vodo, ta utone ali pa dobi kal skorajšnje bolezni v sebe. Vsaka kapljica
tega morja je solza stotisoč duš, ki so tu poginile, ker so hotele umoriti
Mojzesa in njegovo ljudstvo. Vsaka barka, vsaka ladija se ogne temu me¬
stu, ker Alah je ta kraj preklel.”

“Ali res ne pristane nobena ladija tukaj?”

“Ne.”

“Nameraval sem tu čakati na ladijo, ki bi me vzela na krov.”

“Ali hočeš v Suez? Mi te z našimi kamelami preje pripeljemo tja kot
pa kapitan z ladijo.”

“Jaz ne potujem v Suez, temveč v Tor.”

“Potem se moraš seveda peljati; toda na tem mestu ne dobiš ladije;
dovoli, da te spremimo nekoliko bolj proti jugu, kjer ni duhov, in kjer te bo
vsaka ladija rada sprejela.”

“Koliko časa moramo še jezditi?”

“Slabe tri ure.”

“Naprej toraj!”

Med potovanjem se pojavijo pred nami gore Džeken in Da-ad in Džebel
Garib. Rudeče morje je bilo na naši levici, kjer je tvorilo nekak zaliv, kjer
je bila zasidrana ladija.

Bila je ena onih bark, ki jih imenujejo v Egiptu sambuk. Dolga je 60
čevljev ter 15 široka; v ozadju ima nekako kolibo, kjer prebiva kapitan ali
pa kak imeniten gost. Tak sambuk ima navadno dve jadri poleg običajnih
vesel. Z mirno dušo lahko rečem, da imajo prebivalci še iste vrste bark in
ladij, kot so jih imeli ljudje pred tisoči leti, in da obiskujejo še iste luke,
kot so jih rabili v času, ko je Dionizij obiskal Indijo. Ti sambuki so delani
iz indijskega lesa, ki v vodi tako potrdi, da se ne more niti žeblja zabiti v
ladijo; seveda ne prime se jih nikaka gnjiloba in tako se marsikdaj naleti
na samhuke, ki so stari po dvesto let.

Pred nami ležeč sambuk je bil privezan z vrvmi na breg. Moštvo pa je
počivalo na obrežju. Oni, ki je nekoliko v stran od mornarjev na posebni
blazini sedel, je moral bili kapitan ali pa lastnik ladije. Na licu sem ga
takoj spoznal, da mož ni Arabec, temveč Turek; sambuk je imel turško za¬
stavo in tudi mornarji so imeli turške uniforme.

Nihče se ne premakne s svojega prostora, ko se mi približamo. Jaz ja¬
ham tik do poveljnika in ga namenoma pozdravim arabsko.

“Bog te čuvaj! Ali si ti poveljnik te ladije?”

Pogleda me od peta do vrha, me pozorno opazuje nekoliko časa in
odgovori naposled:

“Jaz sem.”

“Kam pelje tvoj sambuk?”

“Na vse strani.”

“Kaj imaš naloženega?”

“Različne stvari.” f ' ’:g~

— 85  —

“Sprejmeš tudi potnike na krov?”

“Ne vem.”

Ti odgovori so bili več kot kratki, bili so surovi. Jaz zmajem z glavo
in rečem s pomilovalnim glasom:

“Ti si keleb, nevernik, ki priporoča kuran usmiljenosti vernikov. Po¬
milujem te.”

Pogleda me jezno, presenečeno.

“Ti me pomiluješ? Imenuješ me nevernika? Zakaj?”

“Alah je podelil tvojim ustom dar govora, tvoja duša je pa nema.
Obrni se proti Meki in prosi Alaha, da ti zopet podeli dar govora, sicer še
v raj ne moreš priti.”

Zaničljivo se posmeje in položi roko na pas, kjer sta bila dva velikan¬
ska revolverja.

“Molčati je bolje kot klepetati. Ti si klepetulja; vergi-baši Murad
Ibrahim pa raje molči!”

“Vergi-baši? Veliki colninar? Ti si velik in gotovo upljiven mož,
vendar mi moraš odgovoriti, če te vprašam.”

“Ali mi hočeš groziti? Sedaj vidim, da sem uganil: Ti si Arah Dže-
heiue.”

Arabci rodu Džeheine so ob Rudečem morju poznani kot roparji in
tihotapci. Colninar je tudi mene smatral za takega Arabca, raditega se je
tako prezirljivo obnašal proti meni.

“Ali se bojiš Arah Džeheinov?” ga vprašam.

“Bojim? Murad. Ibrahim se ni še nikdar bal.”

Ponosno je izgovoril te besede, vendar na obrazu sem mu bral, da ni
tako zelo pogumen.

“In če sem jaz Džeheine?”

“Ne bojim se te.”

“Seveda. Pri sebi imaš dvanajst mornarjev in osem slug, jaz pa samo
tri spremljevalce. Vendar jaz nisem Džeheine; jaz riti nisem Arabec, tem¬
več prihajam iz zapada.”

“Iz zapada? Pa si vendar oblečen kot Arabec in govoriš arabsko?”

“Ali je to prepovedano?”

“Ne. Ali si Francoz ali Anglež?”

“Ne, jaz sem Nemec.”

“Nemec,” reče skoro zaničevalno. “Tedaj isi gotovo vrtnar ali pa
kupec.”

“Nisem. Jaz sem jazmakdši.”

“Pisar? O j a sik, o gorje, in jaz sem te štel za hrabrega beduina! Kaj
je to pisar? Pisar ni mož; pisar je oseba, ki žre peresa in pije črnilo; pisar
nima krvi, ne srca, nobenega poguma, nobenega-”

“Stoj!” prestriže mu besedo Halef. “Murad Ibrahim, ali vidiš kaj
držim v roki ? ’ ’

Halef je stopil s konja in se postavil z bičem pred Turka, ki ga temno
pogleda, vendar odgovori:

86

“Big.”

“Dobro. Jaz sem Hadži Halef Omar ben hadži AJbul Abbas ibn hadži
Davud al Gosara. Ta sidi je Kara ben Nemsi, ki se nikogar ne boji. Prepo¬
tovali smo Saharo in cel Egipt in izvršili velika junaška dela; o nas se bo
govorilo po vseh prenočiščih in po vseh shodih, in če rečeš ti še eno besedo,
ki ne ugaja mojemu gospodu, ti dam poskusiti bič, dasi imaš veliko ljudij
pri sebi!”

Ta grožnja je imela velikanski učinek. Oba beduina, ki sta me do sem
spremljala, sta strahu skočila za par korakov nazaj radi drznega Halefo-
vega nastopa; mornarji in drugo spremstvo vergi-bašija skoči po koncu in
prime za orožje; ravno tako je vstal vergi-baši; zgrabi za svoje pištole,
Halef mu pa že drži svojo nasproti.

“Zgrabite ga!” zapove baši, med tem ko sam previdno spusti pištolo
iz rok.

Ljudje so nas sicer še vedno temno gledali, vendar nikdo se ne drzne
položiti roke na Halefa.

“Ali veš, kaj se pravi groziti vergi-bašiju z bičem?” vpraša me
Turek.

“Vem,” odvrne Halef. ‘Vergi-bašiju groziti z bičem se pravi, ga tudi
premikastiti z njim, če še naldalje tako surovo odgovarja kot do zdaj. Ti si
Turek, suženj sultana. Jaz sem pa prost Arabec!”

Stopim raz kamelo, ter pokažem vergi-bašiju svoj potni list.

“Murad Ibrahim, uvidel si, da se vas manj bojimo kot vi nas. Naredil
si veliko napako, ker razžalil si efendija, ki je pod sultanovim varstvom.”

“V sultanovem: varstvu? 'Koga meniš s tem?”

“Sebe.”

“Tebe? Ti >si Nemec, gjavr — — —”

“Že zopet psuješ!” ga prekinem.

“Ti si nevernik, in o nevernikih stoji v kuranu: 'O pravoverni, ne
sklepajte prijateljstva z onimi, ki niso vaše vere. Oni vas vedno zapeljujejo
in vam žele pogubo!’ Kako more biti torej nevernik v varstvu sultana, ki
je zaščitnik vseh pravovernih?”

“Poznam besede, ki jih govoriš; navedel si jih iz tretje kuranove
sure; toda odpri oči in prikloni se pred potnim listom velikega sultana.
Tu je.”

Vzame mi pergament, ga pritisne na čelo, oči in prša, se prikloni
globoko do zemlje in bere. Nato mi ga da nazaj.

“Zakaj m i nisi takoj povedal, da si varovanec sultanov? Ne imenoval
bi te gjavra, dasi si nevernik. Bodi mi pozdravljen, efentfi.”

“Praviš mi pozdravljen in z isto sapo sramotiš našo vero! Mi
kristijani poznamo postave uljudnosti in gostoljubnosti bolje kot vi: mi
vas ne imenujemo gjavre, ker naš Bog je isti, ki ga vi imenujete Alaha.”

“To ni res. Mi imamo samo Alaha; vi imate pa tri bogove, očeta, sina
in duha.”

— 87 —

“Mi imamo samo enega Boga, ker Oče, gin in Duh so tri osebe in le
en Bog. Vi pravite: Alah il Alah, Bog je Bog. In naš Bog pravi: ‘Jaz sem
močni in pravični Bog.’ Vaš kuran pravi na nekem mestu: ‘On ne pozna
»panja ne počitka; njegovo je, kar je na zemlji in v nebesih.’ Naše sveto
pismo pa pravi: ‘Bog je večen; vse pred njegovimi očmi je odkrito;
vistvaril je zemljo in nebesa so delo njegovih rok.’ Ali ni to vseeno?’’

“Da, vaše sveto pismo je dobro, toda vera je kriva.’’

“Motiš se. Vaš kuran pravi: ‘Pravičnost ne obstoji v tem, kdor se z
obrazom obrača proti vshodu in zahodu, temveč oni je pravičen, ki veruje
v Boga, v sodnji dan, v angelje, v sveto pismo in preroke in v ljubezni
podarja od svojega premoženja svojim sorodnikom ubožcem in siromakom
ter vsakemu, ki ga prosi. Ta je pravičen, ta je v resnici bogaboječ.’ Naša
sveta knjiga pa nam zapoveduje: ‘Ljubi Boga čez vse, bližnjega pa kakor
samega sebe.’ Ali nam naša vera ne zapoveduje istega kar vaša?’’

“Vse to ste prepisali iz našega kurana.”

“Kako je to mogoče, ko je naše sveto pismo dva tisoč let bolj staro
kot vaš kuran?’’

“Ti si efendi, in efendi ima vedno vzroke in dokaze, tudi če napačno
dokazuje. — Od kod prihajaš?’’

“Iz zapadnega Egipta.’’

‘ ‘ Kam isi namenjen ? ’ ’ t

“Proti Toru.’’

“In potem?’’

“V samostan na gori Sinaj.” * ti

“Torej moraš čez vodo?”

“Da. Kam pelješ ti?”

“Tudi v Tor.” j

“Ali me hočeš vzeti s seboj?”

“Če dobro plačaš in skrbiš, da ne pridemo s teboj v dotike.”

“Biez skrbi. Koliko zahtevaš?”

“Za vse štiri in za kamele?”

“Le za- me in za mojega Halefa. Ta dva spremljevalca se podasta
domov. ’ ’

“S čim plačaš? Z denarjem ali z blagom?”

“Z denarjem.”

“Ali boš hrano jemal od nas?”

“Ne, dali nam boste samo vodo.”

“Torej plačaš za se deset, za Halefa pa osem misrov,”

Posmejem se mu v obraz. Bilo je res smešno od tega Turka, ko zahteva
za kratko vožnjo in za par požirkov vode osemnajst misrov, to je 15
dolarjev.

“Ti voziš en dan do Najazata, kjer se usidraš v luki?” ga vprašam.

“Da.”

“Potem smo opoldne v Toru?”

“Da. Zakaj sprašuješ?” .

— 88  —

“Ker za to kratko vožnjo nečem plačati osemnajst misrov.”

“Torej boš ostal tu in se peljal z drugim, ki bo še več zahteval.”

“Jaz ne ostanem niti tukaj, niti ise ne peljem z drugim. Jaz ee peljem
s teboj.”

“Torej mi daj denar, ki sem ga zahteval.”

“Slušaj, kaj ti povem! Ta dva moja spremljevalca sta me spremljala
peš in mi posodila svoje živali iz el Kahire do sem za dve misri; tebi plačam
za se in za Halefa tri misre.”

“Tedaj ostaneš tu. Moj sambuk ni tovorna ladija; ona je last sultana.
Pobirati moram davke in ne jemljem potnike na krov.”

“Toda, če ti plačajo osemnajst misrov, tedaj jih vzameš! Kavno zato,
ker je sambuk last sultana, me boš vzel na krov. Poglej še enkrat v potni
list. Tu stoje besede: hep indad vermek, sahilik itčin mešgul, e jerče akd-
šesic — vedno mu pomagati, skrbeti za njegovo varnost celo brez plačila.
Ali si razumel? Kakemu zasebniku bi moral plačati; sultanovemu urad¬
niku pa ni treba plačevati. Tri misre ti dam prostovoljno; če nisi s tem
zadovoljen, ne dobiš ničesar in povrh me boš moral pa še zastonj pre¬
peljati.”

Mož uvidi svoj neprijetni položaj in prične svojo tirjatev zmanjševati.
Koneeno po dolgem govorjenju mi ponudi desnico:

“Torej naj bo. Ti si v sultanovem varstvu in jaz te prepeljem za tri
misre. Daj mi denar!”

“Plačal ti bom, ko v Toru zapustim ladijo.”

“Efendi, ali so vsi kriistijani tako 'skopi kot si ti?” •

“Oni niso skopi, marveč previdni. Dovoli, da odidem na krov; spal
namreč ne bodem na prostem, temveč na ladiji.”

Plačam svoje spremljevalce ter jim dam povrh še posebno napitnino.
Kljub poznemu večeru so takoj odjezdili proti domu. Nato se podam s Ha-
lefoiu na krov. Ker bo tu noči jako mrzle in nisem imel posebne odeje, si
zberem mesto za prenočišče pri oni kolibi, ki je bila na krovu, in ktero sem
preje omenil.

“Sidi,” vpraša me Halef, “ali sem prav naredil, ko sem temu vergi-
bašiju grozil z bičem?”

“Nečem te grajati.”

“Zakaj pa vsakemu praviš, da si nevernik?”

“Koga naj se bojim, če govorim resnico?”

“Tega ne; toda ti postaneš kmalu pravovernih. Na vodi smo, ki jo
imenujejo Francozi “Rudeče morje”; tam leži Medina, in naprej Meka,
prerokova mesta. Obe mesti obiščem in ti, kaj narediš ti?”

Vprašanje, o kterem sem zadnje dneve že sam na tihem premišljeval,
mi je Halef sedaj odkrito stavil; krtetijanom, ki se drznejo v Meko ali Me-
dino, grozi smrt; tako se bere v turški postavodaji. Ali je res tako hudo?
Baje je kristijanu celo prepovedan vstop v mošeje, vendar sem bil pozneje
sam v večih mošejah. Vendar gorje kristijanu, ki se drzne v Meko; takoj
ko ga zasačijo, ga obsodi ljudstvo, ftfikalo je tuidi mene neznansko, da en-

— 89  —

krat obiščem mesta, ki so sveta vsakemu mohamedancu. Vendar do trd¬
nega sklepa nisem mogel priti.

“Ne vem, kaj ukrenem,” odvrnem Halefu.

“Šel boš z menoj v Meko, sidi, in sprejel v Džidi pravo vero.”

“Tesra ne storim.”

Na bregu nekdo zakliče. Kapitan je opominjal svoje mornarje k
molitvi.

“Efendi,” reče mi Halef, “solnee zahaja; dovoli, da opravim svojo
molitev! ’ ’

Poklekne in moli. Njegov glas se je pomešaval z glasom Turkov, ki
so istotako molili. Še ni utihnila molitev, že začujem drug glas. Prihajal
je od skalnatih pečin na severni obrežni strani.

“Spoštujemo Alaha in krasen je on, naš varuh. Ni je druge moči in
oblasti kot pri Rogu, velikemu, veličastnemu. O naš gospod, ia Alah, o od¬
pustljivi, vsedobri, ia Alah, Alah hu!”

Te besede je nekdo govoril z debelim glasom, besedo Alah je pa vedno
izrazil za kvinto višje. Poznal sem te besede in te glasove; tako so molili
tuleči derviši. Mornarji sambuka se dvignejo' ter gledajo proti oni .strani,
od kjer je prihajal glas. Na morju se prikaže majhen splav, na kterem sedi
mož z veslom v roki ter v taktu izrekuje svojo molitev. Imel je 'bel turban
in tudi ostala obleka je bela, znamenje, da pripada oni sekti fakirjev, ki se
pečajo z ribištvom, in ktero je ustanovil Abdelkader el Gilani. Ko ugleda
sarnbuk, ostrmi, nato pa zakliče:

“La ilaha, ila lab!”

“Ila lah!” odvrnejo mu mornarji v koru.

S plavom pristane ob sambuku in spleza na krov. Midva s Halefom
namreč nisva bila sama na barki; krmar nama je sledil in derviš se obrne
do njega:

‘ 1  Bog te čuvaj! ’ ’

“Men§ in tebe!” glasi se odgovor.

“Kako se počutiš?”

“Tako dobro kot ti.”

“Čegav je ta sarnbuk?”

“Njegovega veličanstva sultana, ki je ljubljenec Alaha.”

“In kdo je kapitan?”

“Maš efendi, vergi-baši Murad Ibrahim.”

'''Kaj ste naložili?”

“Ničesar; vozimo od mesta do meista, da pobiramo davek, ki ga je na-
Vzil veliki šerif v Meki.”

“Ali 'so verniki bogato plačevali?”

“Nihče ni zaostal, ker kdor da, temu Alah dvojno povrne.”

“Kam peljete od tu?”

“Proti Toru.”

“Jutri nikakor ne dospete tja.”

“Med potjo pristanemo v Bas Na ja za t. Kam si se ti namenil?”

“V Džido.”

“Na tem splavu?”

‘‘Da. Naredil sem obljubo, da pridem po kolenih v Meko.”

‘'“'Toda pomisli na skale, vrtince, na viharje, ki vladajo tu in na morske
Molkov e! ’ ’

“Alah je močan; on me ho čuval. Kdo sta ta dva moža?”

“Gja-Nemec s svojim služabnikom.”

“Nevernik? Kam je namenjen?”

“V Tor.”

“Dovoli, da povžijem tu svoje dateljne; nato se odpeljem naprej.”

“Ali necel na naši barki prenočiti?”

“Jaz moram naprej.”

“Vendar pot je zelo nevarna.”

“Pravoverni se ne hoji ničesar; njegovo življenje in smrt je zapisana t
knjigi življenja.

Vsede se in potegne iz kaftana pest dateljnov.

Jaz sem slonel na robu sambuka in na videz gledal v vodo; govoreča
sta bila prepričana, da nisem čul niti besedice. Derviš kmalu zopet vpraša:

“Ali je Nemec bogat?”

“Ne.”

“Kako veš to?”

“Plačal je le šestino onega, kar smo zahtevali. Toda pri sebi ima potni
list velikega sultana.”

“Tedaj je gotovo imenitna oseba. Ali ima mnogo prtljage pri sebi?”

“Cisto ničesar, toda mnogo orožja.”

“Videl še nisem sicer nobenega Nemca, toda slišal sem, da so jako pri¬
jazni ljudje. Orožje nosi gotovo le, da se šopiri. Toda gotov sem s svojo
■večerjo; odpeljem se naprej. Zahvali se tvojemu gospodu v mojem imenu,
ker je dovolil ubogemu fakirju stopiti na njegovo barko!”

Trenutek pozneje je že zopet klečal na svojem splavu. Zgrabi za veslo
in prične peti: la Alah, Alah hu!”

Kaj čuden utis je ta človek naredil na mene. Zakaj je stopil na ladijo
in ni pristal na bregu? Zakaj je vprašal, če sem jaz bogat in ves čas svo¬
jega bivanja na sambuku pogledoval po krovu? Sicer se nisem bal ničesar,
vendar se mi je mož zdel sumljiv. Prisegel bi, da ni derviš.

Ko ga nisem mogel z očesom več opazovati, naravnam nanj svoj daljno¬
gled. Daši je v onih pokrajinah mrak zelo kratek, vendar je bilo še dovolj
svetlo, da sem ga mogel opazovati skozi steklo. Ni več klečal, kot je baje
obljubil, temveč se na splavu udobno usedel in — jadral proti nasprotni
strani brega. Še večja sumnja se me polasti glede tega tujca.

Halef stoji poleg mene in me opazuje. Najbrž je hotel uganiti moje
misli. —

“Ali ga še vidiš?” me vpraša.

“Da.”

“Meneč, da ga ne opazujemo yeč, jadra proti bregu?’’

— Sl

“Da. Iz Sesa sklepaš ■to?”

“Le Alah je vseveden, vendar tudi Halef ima ostre oči.”

“In kaj so te oči videle?”

“Da ta mož ni derviš.”

“Ah?”

“Da, sidi. Ali si morda kdaj slišal, da derviš iz reda Kaderije poje
litanije tulečih dervišev?”

“Res je. Pa zakaj se je izdajal za fakirja, če ni v resnici?”

“Uganiti moramo, efendi. Rekel je, da bo vozil tudi po noči. Zakaj
plove sedaj proti bregu?”

Tu pristopi k mama krmar.

“Kje boš spal efendi?”

“Tu v tej kolibi.” !  ■' * i : ■ »

“Ni mogoče.”

“Zakaj ne?”

“Ker je denar tam spravljen.”

“Torej nama prinesi preproge, da se zavijeva v nje in spiva na krovu.”

“Prinesem jih. Kaj narediš, Se pridejo sovražniki na ladijo?”

“Kakšni sovražniki?”

“Roparji.”

“Ali so tu v okolici roparji?”

“Džeheini bivajo v bližini. Znani so povsod kot največ ji lopovi in no¬
bena ladija ni varna pred njimi.”

“Menim, da je vaš gospodar, vergi-baši, junak, ki se ne boji nobenega
roparja.”

“Res je; toda kaj more on in kaj zmoremo mi vsi skupaj proti Abu-
Seifu, “Očetu sablje”, ki je grozne ji in bolj nevaren kot lev v puščavi in
morski volk?”

“Abu-Seif? Jaz ga ne poznam; nikdar še nisem slišal o njem.”

“Ker si tujec. Abu-Seif je vodja vseh roparskih Džeheinov. ”

“In kaj počne vlada napram njemu?”

“Ktera?”

“Saj ste vendar pod sultanovim varstvom!”

“Sultanova oblast ne isega sem. Džeheini so prosti Arabci, ki stoje
pod pokroviteljstvom velikega šerifa v Meki.”

“Tedaj si pomagajte sami! Polovite tbparje!”

“Efendi, govoriš kot neizvedenee. Kdo zamore uloviti ali usmrtiti
Abu-Seifa?”

“Saj je vendar človek.”

“Toda njemu pomaga sam satan. Lahko se naredi nevidljivega; po
zraku in po morju lahko leta kot ptič; njega, ne rani nobena sablja, noben
nož, nobena kroglja, toda njegova sablja je začarana; on predere skozi vrata
in zidovje in preseka na en hip telo in dušo.”

“ Tega hi pa rad videl! ” ^ ^

— 92 —

“O  groza, efendi, ne želi si tega! Zlodej mu bo povedal, da si ga želiš
videti in prišel bo gotovo. Zdaj grem, da ti prinesem preproge; potem se
pa vlezi in priporoči tvojemu Bogu, da te varuje vseh nesreč, ki ti grozijo!”

“Hvala za tvoj svet. Predno se vležem k počitku, imam navado vedno
moliti!”

Prinese nam preproge, in ker sva bila s Halefom od dolge ježe zelo
utrujena, sva kmalu zaspala.

Po noči je nekaj mornarjev stražilo na bregu speče tovariše, kakor
tudi denar na sambuku. Zjutraj se zberejo vsi skupaj na ladiji. Vzdignejo
mačka in napnejo vrvi; jadra se razpno in kmalu odplujemo proti jugu.

Bili smo na vodi kakšno slabo uro, ko zagledamo barko, ki je v jednaki
meri plula pred nami. Ko pridemo bližje, zagledamo v njej dva moža in
dve popolnoma zagrnjeni ženski.

Čoln se ustavi in možje dajo znamenje, da bi radi govorili s sambukom.
Krmar spusti jadro in tako ustavi tek naše ladije. Eden veslačev na barki
zakliče:

“Sambuk, kam?”

“V Tor.”

“Mi tudi. Ali n.ae vzamete s seboj?”

“Če plačate.”

“Radi.”

“Torej pridite na krov.”

Čoln se pritisne ob sambuk in štiri osebe stopijo na krov; njih barko
privežejo mornarji za naš sambuk. Nato nadaljujemo z vožnjo.

Vergi-baši stopi v omenjeno kolibo, najbrž, da pripravi pro'stor za žen¬
ske, ki so morale, predno stopijo v kolibo, mimo mene. Kot Evropejec sem
jih lahko opazoval; v svoje začudenje opazim, da niste nikakor razprostirale
okoli sebe dišečega vonja; orijentalske žene se namreč tako zelo mažejo z
raznimi dišavami, da jih človek lahko že 20 metrov pred seboj 1  zavoha. Pač
pa se je od teh žensk razprostiral duh pol po kamelji dlaki, pol po tobaku,
ki je precej podoben onemu, kterega. otroci na kmetih sami pridelajo iz les¬
kovega listja. Dobil sem občutek, kot bi šla mimo mene dva kameljina po-
ganjača; vsaj prepričan sem bil, da slavni perzijski pesuik Hafis Šemsed-
Din Mohamed ni imel te dve ženiski v mislih, ko je pisal:

Ko dišave tvojih laskov
Zaduhte okoli groba,

Požene tisoče cvetlic,

Nad gomilo pa zasije
Miljene solnčnih krasotic.

Pozorno sem gledal za njima, dokler niste zginile v kolibi. Morebiti
ste bili pravkar na dolgem potovanju po puščavi, tako da ju kamelji duh
še ni zapustil.

— 93  —

Oba njena spremljevalca sta pa dalje časa govorila s krmarjem in ba-
šijem; nato se pa eden izmed njiju spravi na mene.

“Slišal sem, da si Frank, ef endi ? ’’  me vpraša.

“Da.”

“Torej si ptujec tukaj?”

“Da.”

“Ali si Nemec?”

“Da.”

“Ali imajo Nemci tudi cesarja?”

“Da.” j

“In paše?”

“Da.”

“Ti gotovo nisi paša?”

“Ne.”

“Toda slaven mož?”

“Pek, bilahi, — pri Bogu, zelo!”

“Ali znaš pisati?”

“P>eh ne gicel — in kako lepo!”

“In streljati?”

“Daha ei — še bolje!”

“Gotovo se pelješ s tem sambukom v Tor?”

“Da.”

“Ali greš še dalje na jug?”

“Da.”

“Ali si poznan z Angleži?”

“Da.”

“Ali imaš kaj prijateljev med njimi?”

“Da.”

“To je dobro. Ali si močan?”

“Kurkulu —- grozno, arslandža — kakor lev! Ali naj ti pokažem?”
“Ne, efendi.”

“In vendar, ker tvoja radovednost je večja kot človeška potrpežljivost.
Poberi se od tod in ne pridi več sem!”

Primem ga in obrnem v pravo smer, nato mu pa dam udarec, da zleti
po zraku in pade zopet na krov, kterega pozdravi s svojim trebuhom. Toda
v trenutku je zopet po koncu.

“Var sana — gorje ti, razžalil si pravovernika; umreti moraš!”

Izza pasa potegne bandžar in plane proti meni; njegov spremljevale se
mu pridruži. Hitro potegnem! Halefov bič, da sprejmem napadalce; toda
do tega ne pride, kajti v tem trenutku se koliba odpre in prikaže se ena
žensk. Molče dvigne roko in zopet zgine. Oba. Arabca se obrneta na stran;
toda njih pogled mi je pričal, da me nič dobrega ne pričakuje.

Turki se nikakor niso zanimali za ta prizor; če bi kdo slučajno bil ubit,
je to njegov kizmet, njegova usoda.

94  —

Nepotrebna vprašanja so me precej vjeziTa. Vendar, ali so bila res
nepotrebna? Morebiti so imela kak skriven namen? Orijentalec ni klepe¬
tulja, najmanj pa ne bo zgubljal besed z onim, o kterern ve, da je gjavr.

V tej svoji razdraženosti sem se izdal za znamenitega moža in izvrs¬
tnega strelca. Zakaj je hotel vedeti, če sem “paša,” slaven mož in dober
strelec? Kaj njega briga, če potujem na jug in če imam prijatelje med
Angleži? Zakaj je rekel, ko sem mu vprašanja pritrdil: “to je dobro.”
Sicer je pa govoril z menoj kot sodnik z obtožencem, kot preiskovalni ura¬
dnik s hudodelcem. Najbolj sem se pa čudil takojšni pokorščini, ko se je
prikazala ženska iz kolibe. To dejstvo ni bilo v teh krajih, kjer je žena
globoko pod možem in nima niti najmanjšega vpljiva na javno življenje,
samo nenavadno, temveč celo sumljivo.

“Sidi,” reče Halef, ki se ni ganil od mene, “ali si jo videl?”

“Koga ali kaj?”

“Brado.”

“Brado! Kakšno brado?”

“Ki jo je nosila ženska-”

“Ženska? Ali je imela ženska brado?”

“Ker ni imela več tako gostega pajčolana, sem videl prav razločno, da
je imela na sebi možko brado. To ni ženska, temveč mož. Ali naj povem

bašiju?”

“Da, vendar tako, da ne bo nihče slišal.”

Halef odide; prepričan sem bil, da ima prav; nehote sem moral pri
tem dogodku misliti na derviša. Videl sem Halefa v pogpvoru z bašijem,
ki stresa z glavo in se smeje; najbrž ni verjel, kar mu je Halef povedal.
Skrajno vzlovoljen se obrne Halef od neverjetnega bašija in pride k meni.

“Sidi, ta baši je tako trapast, da še mene smatra tepcem.”

“Kaj?”

“In ti si celo še bolj neumen kot jaz.”

“Ah!”

“Rekel mi je, da ženska ne more imeti brade, in da možki se ne obleče
nikdar v žensko krilo. Sidi, kaj misliš ti o ženskah, ki nosijo možke brade?
Morebiti so Džeheini?”

“Mislim da.”

“Torej imejva oči odprte, sidi!”

“To je edino, kar nama preostaje; pred vsem ne smeva kazati, da kaj
slutiva. Ne stoj vedno .pri meni, vendar bodi pripravljen za vsak slučaj!”

Halef gre precej daleč od mene. jaz pa se vležem na razgrnjeno pre¬
progo. Odprem svoj dnevnik, kamor sem zapisoval vse važnejše dogodke,
pri teni pa skrbno pazim na kolibo in oba Arabca. Čutil sem, da se mora
zgoditi zdajci nekaj nenavadnega; vendar dan mine brez posebnih do¬
godkov.

Ko se zvečeri pristanemo v malem zalivu, ki ga tvorijo podaljški sinaj¬
skega gorovja.

— 95  —

Obrežje je bilo zelo ozko, ker le malo naprej so se začele vzdigovati vi¬
soke skaline. Radi tega naravnega zavetja je bilo pristanišče varno pred
vetrovi, vedel pa nisem, ee tudi pred lopovi. Rad bi preiskal nekaj bližnjih
skal in prepadov, žalibože je pa zavladala že tema, ko so Turki stopili na
suho, da prižgo ognje.

Slovesno so odmevale po strmih skalinah turške molitve el mogreb in
uro pozneje el ašia.. Kdor je bil v bližini skrit, je moral čuti glasno molitev,
dasi ognja ni mogel opaziti. Kot včeraj, sem tudi danes sklenil spati na
ladijinem krovu; s Halefom se dogovoriva, da preč uje v a vsak polovico noči.
Pozneje pride na krov nekaj mornarjev, ki prevzamejo stražo; obe ženski
stopite iz kolibe proti krmilu, da se navžijete svežega zraka. Imele ste
dvojno zagrinjalo; opazil sem to natančno, ker južne zvezde razširjajo tako
svetlobo, da mi ni bilo težko pregledati ves ladijski krov. Ženske se kmalu
vrnejo v kolibo, ktere vrata sem natančno opazoval.

Halef se vleže pet korakov od mene. Okoli polnoči ga lahno zbudim in
pošepečem v uho :

"Ali si spal?”

"D‘a, sidi. Sedaj pa ti počivaj!”

"Ali se morem zanesti na tebe?”

"Prav gotovo!”

"Zbudi me pri najmanjšem ropotu!”

‘ ‘  Je že dobro, sidi ! ’ ’

Zavijem se v preprogo in zatisnem oči. Poskusim zaspati, pa ne mo¬
rem. V mislih pričnem šteti — pomagalo ni nič. Tu se poprimem sred¬
stva, ki gotovo prinese spanec. Zaprte oči zaobrnem, da so zenice prišle
navzgor in skušam ničesar misliti. Spanec pride in - stoj, kaj je to?

Odvijem glavo in pogledam proti Halefu. Tudi on je postal pozoren,
ker se je sklonil navzgor in poslušal. Slišal nisem ničesar več, ko pa uho
zopet položim na tla, začujem ono skrivnostno šuštenje, ki me je prej
zbudilo.

"Ali slišiš kaj, Halef?” mu pošepečem.

“Da, sidi. Kaj je to?”

"Ne vem.”

"Jaz tudi ne. Čuj!”

Lahno, čisto lahno šumenje se začuje od zadnje strani. Zunaj na deželi
je ogenj že ugasnil.

"Halef, jaz grem za nekaj minut na zadnji krov; čuvaj moje orožje
in obleko.”

Dva izmed treh Turkov, ki so prišli na krov, spita na tleh; tretji je po¬
čenil in — najbrž tudi spal. Mogoče je, da me iz kolibe opazujejo, radi
tega moram biti zelo previden. Na mestu pustim ob-o puški, odložim tur¬
ban in plašč, ki bi me s svojo belo barvo izdal. Po tleh se splazim do ladij¬
skega roba, dokler ne dospem na mesto, kjer je nekaka kurja lestev vodila
do kolibe in krmila. Splazim se po njej na lahno, da me nikdo ne čuje.

96  —

Posreči se mi in plazim se dalje do krmila. Ah-skrivnostno šu¬

menje mi je bilo sedaj jasno. Čoln, ki je pripeljal obe ženski, in kterega
so pozneje privezali za sambuk, je bil tako nategnjen z vrvjo, da je segal
skoro do okna kolibe. Iz tega okna je nekdo pravkar vlekel na vrvi majhen,
toda očividno težak zaboj; to je povzročevalo šum, ki sem ga preje začul.
Spodaj v čolnu stoje trije moški, ki spravijo zaboj; vrv zgine zopet v oknu
in prikaže se drugi zaboj.

Stvar mi postane jasna. V čoln so nakladali denar vergi-bašija t. j.
davke, ktere je on nabral in-— nisem imel več časa dalje vohuniti.

“Alargha, iz hijaniš — pozor, izdani smo!” zakliče nekdo z debelim
glasom iz brega, iz kterega se je dal opazovati ladijski krov; istodobno poči
strel in kroglja se za las od moje roke zarine v deske. Kmalu se posveti
drugi strel, tretji; krogi j e so kar frčale okoli moje glave, ktere nisem sme,
dalje izpostavljati nevarnosti. Videl sem še, da so vrv, ki je vezala čoln s
sambukom, prerezali, nakar je čoln odplul.

Skočim nazaj proti svojemu ležišču; v istem trenutku pai se odpro vrata
kolibe in devet mož pade po meni.

‘‘Halef, sem!” zakličem na glas.

Niti časa nisem imel, da pograbim za orožje. Trije me popadejo okoli
pasa, da ne morem potegniti revolverja. Trije skočijo Halefu nasproti in
trije grabijo po mojih pesteh, s kterimi sem napadalce odbijal. Zunaj na
bregu so pokali streli, cule so se kletvine in klici na pomoč, vmes pa sem
čul poveljevalne besede onega basa, ki sem ga takoj spoznal — bil je glas
derviša.

‘‘Nemec je. Ne ubijte ga, ohranite ga pri življenju!” zakliče eden
onih, ki so me držali.

Skušam se oprostiti: zaman. Šest proti enemu! Tu poči strel iz re¬
volverja, ne daleč od mene.

‘‘Na pomoč, sidi; ranjen sem!” zakliče Halef.

Potegnem močno in odbijem napadalce nekaj korakov od sebe.

‘‘Omamite ga!” reče nekdo s spehanim glasom.

Zopet se ovijejo okoli mene in nekdo mi prisoli par udarcev na glavo
s puškinim kopitom, da se zvrnem na tla. Šumelo mi je v ušesih kot na
razburkanem morju. V sredi omedlevice čujem pokanje pušk in glasna
povelja; nato začutim kot bi bil zvezan na rokah in nogah; konečno zgubim-
zavest.

Ko se prebudim, začutim glodajočo bolečino v glavi in nekaj časa traja,
predno se spomnim, kaj se je zgodilo. Okoli mene je bila popolna tema,
toda čuti! sem, da se nahajam na ladiji, ki je precej hitro vozila. Noge in
roke sem imel zvezane tako tesno, da nisem mogel ganiti z nobenim člen¬
kom. Sicer vezi niso zajedale v meso,'vendar se nisem mogel hraniti pod¬
ganam, ki so moje truplo kaj skrbno preiskovale.

Precej časa mine, ne da bi se moj položaj kaj spremenil. Konečno za-
čujem šum korakov, videti p-a- ne morem ničesar. Odvežejo mi vezi in nelfi
glas mi zapove;

— 07  —

"Vstani in pojdi z nami!”

Dvignem se. Iz moje "sobe'” me peljejo na krov. Spotoma preiščem
obleko in v svoje začudenje opazim, da mi razven revolverjev niso ničesar
vzeli. —

Ko stopim na krov, opazim, da se nahajam na barki s tremi jadri. Ta
barka je zahtevala v tem razburkanem in skalnatem morju kapitana, ki je
razumel svojo stvar in bil istotako pogumen kot hladnokrven. Moštva je
bilo trikrat več kot potrebno in v ospredju opazim top, ki pa je bil tako
zametan s povoji in zaboji, da se ga iz druge ladije ni moglo opaziti. Vse
moštvo je bilo oboroženo od glave do nog. V ozadju je sedel mož v rudečih
hlačah, zelenem turbanu in moidrem kaftanu. Njegov dolgi jopič je bil bo¬
gato vezan z zlatom in za pasom se je blišealo več revolverjev. Takoj spo¬
znam v njem derviša. Poleg njega stoji Arabec, kterega sem na krovu sam-
bttka podrl na tla. Arabec me meri z maščevalnim pogledom, derviš pa ne¬
izrečeno zaničevalno.

"Ali veš, kdo sem jaz?” me vpraša, derviš.

"Ne, vendar slutim.”

"Torej kdo sem?”

"Abu Seif.”

"Da. Poklekni pred mene, gjavr!”

"Kaj si domišljaš! Ali ne stoji v kuranu zapisano, da se mora samo
Pred Alahom klečati?”

"To ne velja za tebe, ker si nevernik. 'Zapovem ti, da poklekneš in se
Ponižaš! ”

‘ ‘ Ne vem še, če zaslužiš tako čast in če tudi bi vedel, bi te vse drugače
Počastil. ”

"Gjavr, poklekni, sicer ti odsekam glavo!”

Vstal je in zgrabil za krivo sabljo. Stopim še korak bližje njega.

"Glavo? Ali si res Abu Seif ali si rabelj?”

"Jaz sem Abu Seif in držim svojo besedo. Na kolena s teboj, sicer ti
Prekoljem glavo!”

"Pazi na svojo bučo!”

"Gjavr!”

"Korkadži!”

"Kaj!” vzkipi derviš. "Korkadžija, figovca me imenuješ?”

"Zakaj si napadel sarnbuk po noči? Zakaj si poslal svoje špijone
Preoblečene v ženske na barko? Zakaj se tu razteguješ, ko vidiš za seboj
množico oboroženih tovarišev? Da stojiš sam pred menoj, bi drugače
govoril! ’ ’

"Jaz sem Abu Seif, Oče sablje in deset mož 'kot si ti, ne zmore niče¬
sar proti menil”

"Aferim — pra.v tako! Tako se govori, kdor se boji.”

"Boji? Ali imaš deset mož pri sebi? V tem trenutku bi ti pokazal,
;kdo se boji!”

"Ne potrebujem desetih mpž: zadostujem sam jaz.’?

— 98  —

"Ali se hočeš z menoj boriti?"

"A>h, saj ne bi dovolil!"

"Zakaj ne?"

"Ker se bojiš. Ti ubijaš z ustmi, ne pa s sabljo."

Pričakoval sem, da ga s temi besedami ujezim, vendar sem se motil.
Škripajoč s zobmi, vzame svojemu tovarišu sabljo in jo ponudi meni.

"Vzemi jo in brani se! Toda povem ti, če bi imel Aframovo ročnost in
Keladovo moč, da boš pri tretjem udarcu mrtvo truplo."

Vzamem sabljo.

Položaj je bil dokaj čuden. 'Oče sablje’ je moral biti izvrsten borilec,
toda vedel sem, da je orijentalski borilec ravno tako slab kot strelec.
Daši se nisem še nikdar s kom meril s sabljo, vendar sem bil vesel, temu
"Očetu sablje" pokazati veljavo evropske izurjenosti.

Cela posadka se je zbrala okoli naju in vsi so bili prepričani, da bodem
pri tretjem udarcu mrtev.

Udaril je tako hitro, divje in neredno na mene, da nisem imel časa se
postaviti. Njegov udarec pariram in skušam mu priti do živega. Toda bil
je precej izurjen borilec in se ni dal takoj ugnati v kozji rog. Tekom na-
daljne borbe se mi je posrečilo ga nekoliko raniti; to ga tako vzburi, da
skoči korak nazaj in me od strani napade; jaz se ognem, v trenutku ga
pa napadem; zadenem v njegovo sabljo, in -— orožje mu zleti iz roke čez
krov v vodo.

Naokoli se začuje krik. Jaz pa stopim nazaj in povesim orožje.

Derviš stoji pred menoj in strmi v mene.

"Abu Seif, ti si zelo izurjen borilec!”

Te besede ga vzdramijo; v moje začudenje pa ne opazim nikake pote¬
ze sovraštva v njegovem obrazu, temveč le izraz začudenja.

"Človek, nevernik si, pa si vendar premagal Abu Seifa!" mi zakliče.

"Stvar si mi zelo olajšal, ker ti se ne boriš junaško in premišljeno.
Pri drugem udarcu sem te ranil in s tretjim sem ti vzel orožje; da, tretjega
udarca niti izrabil nisem, medtem* ko si ti grozil, da me ubiješ. Tu imaš
sabljo; v tvoji roki sem.”

Ta — seveda drzen — poziv na njegovo velikodušnost, je imel dober
vspeh.

‘Da v moji oblasti si in moj jetnik; toda tvoja usoda leži v tvoji roki.’

"Kako?”

"Če storiš, kar zahtevam, si kmalu prost.”

"Kaj moram storiti?"

"Z menoj se boš boril!"

"Da.”

"In me naučil, kako se pri vas sablja vihti.”

"Da.”

"Dokler si na moji ladiji, te ne sme videti noben tujec,"

'‘PpbrpJ"

— 99  —

"Na moje povelje se moraš takoj podati v svojo sobo, če se nam bliža
tuja ladija.”

"Da.”

"S svojim slugo ne smeš ničesar govoriti!” ,

"Kje je on?”

"Na ladiji.”

"Zvezan?”

"Ne, ker je bolan.”

"Ali je ranjen?”

"Da, ranjen je na roki in zlomljeno nogo ima, -da ne more vstati.”
"Torej ti zadnje zahteve ne morem spolniti; moj sluga je moj prija¬
telj, kterega moram ozdraviti; gotovo mi boš dovolil! ’ ’

"Nikakor ne; toda obljubim ti, da se mu bo dobro streglo.”

"S tem nisem zadovoljen. Če si je nogo zlomil, mu jo moram samo jaz
vravnati. Gotovo ni tu nikogar, ki bi -se razumel na enak posel.”

"Jaz sam mu bom stregel, ker sem zdravnik; rano sem mu zavezal
in nogo vravma-1. Bolečin ne čuti več in z menoj je zadovoljen.”

"Rad bi to slišal iz njegovih ust.”

"Zatrdim ti pri Alahu in preroku. Če mi ne obljubiš, da ne govoriš z
njim, poskrbim, da ga niti videl ne boš. Toda še več zahtevam od tebe.”
"Zahtevaj!”

"Ti si kristijan, torej pazi, da ne prideš v dotiko z nami.”

‘ 1  Dobro. ’ ’

"Ali nimaš prijatelje med Angleži?”

"Da.”

"Ali so upljivni?”

"Med njimi je mnogo paš.”

"Torej te bodo odkupili?”

To je bilo nekaj novega! Torej ni me hotel umoriti, temveč za mojo
Prostost dobiti denar.

"Koliko zahtevaš?”

"Sam imaš le malo srebra in zlata; torej se sam ne moreš odkupiti.”
Moral je moje žepe že preiskati. Kar sem zašil v podvleko moje suk-
n Je, mu je pa ostalo skrito. Seveda ne bi zadostovalo za odkupnino. Radi¬
nega mu odvrnem:

"Ničesar nimam, ker nisem bogat.”

"Trjamem, dasi je tvoje orožje izvrstno in nosiš s seboj priprave,
kterih niti ne poznam. Toda ti si veljaven človek.”

"Ah!”

"In slaven.”

"Ah!” • '

"Povedal si sam na sambuku.”

"Samo šalil sem se.”

"Ne, govoril si resnico. Kdor je tako močan in se zna boriti s sabljo,
®ora biti upljiven častnik, za kterega bo cesar rad plačal odkupnino.”

—100  —

"Moji cesar ne bo plačal moje prostosti z denarjem; on jo bo zahteval
od tebe."

"Jaz ne poznam vašega cesarja; kako me hoče torej prisiliti, dia te
izpustim?"

"Storil bo to po svojem poslancu."

"Tudi tega ne poznam. V tej okolici ni nobenega nemškega poslanca."

"Poslanec je v Štambulu pri sultanu; imam njegov bjuruldu, potni
list, torej stojim v njegovi senci."

Abu Seif se zasmeje.

"Tu ne velja noben sultan. Tu zapoveduje samo veliki serif iz Meke
in jaz sem bolj mogočen kot sultan in veliki šerif. Radi odkupnine se ne
bom pogajal niti s cesarjem, niti s poslancem.”

"S kom pa?”

"Z Angleži."

"Zakaj pa z njimi?" ‘

"Ker te bodo izmenjali."

"Za koga?"

"Za mojega brata, kterega so ujeli. S svojo barko je napadel njih ladjo
in bil pri tem ujet. Prepeljali so ga v Aden, kjer ga bodo umorili. Sedaj ga
pa morajo zamenjati za tebe."

"Motiš se. Jaz nisem Anglež. Mene bodo pustili na cedilu, njega pa
umorili. ’ ’

"Tedaj umreš tudi ti. Ker znaš pisati, napraviš pismo, kterega izročim
njim. Če dobro napišeš, te rešijo; če pa slabo, si sam izrečeš smrtno ob¬
sodbo. Premisli si torej, ker imaš še več dnij časa.”

"Koliko?”

"Imamo sicer slabo morje, vendar bodem, če le mogoče, vozil tudi po
noči. V štirih dneh pridemo v Džido. Od tu v Samo, kjer skrijem svojo
ladijo, so zopet štirje dnevi. Torej imaš dober teden časa premišljevati o
svojem pismu, ker odpošljem sela šele iz Sane.”

"Pisal bom pismo."

"Obljubi mi, da ne boš skušal pobegniti!”

"Tega ne storim.”

Nekaj časa me opazuje z resnim obrazom.

"Alah akbar, Bog je velik in nikdar nisem vrjel, da so tudi med kris-
tijani pošteni ljudje. Torej hočeš pobegniti?"

"Porabil bom vsako priliko za beg.”

"Torej se ne bova borila; lahko me ubiješ in skočiš v vodo, kjer se’e
plavanjem rešiš. Ali znaš plavati?"

"Da."

"Pomisli, da je v vodi mnogo nemrnik'rib, ki t-e bodo požrle!"

"Znano mi je."

“Pazil bom strogo na te. Neprestano te bo spremljalo stražnikovo
oko. ’ ’

"Kaj se zgodi z mojim služabnikom?"

*—» 101

"MS. Sicer se j« selo pregrešil, ker se je udinjal pri neverniku; ven¬
dar on ni Turek, ne gjavr, 'ter bo kmalu zopet prost. Sedaj lahko ostaneš
na krovu; takoj pa se moraš podati v svoj zapor, ko ti ukaže stražnik.”

Obrne se od mene in pogovor je bil končan.

Korakam nekaj časa po barki; ko se utrudim, se vloženi na neko pre¬
progo. Stražnik je bil vedno v moji bližini, oddaljen kakih pet korakov.

Molče so mi dajali vodo, meso in dateljne. Kadar je plula mimo ladija,
sem moral navzdol v zapor; pred vrata so postavili stražnika, jih zaklenili
in nametali pred nje starega pohištva.

Zopet prost.

Tako minejo trije dnevi. Skrbel me je bolni Halef, toda ves trud, da
dospem k njemu, je bil zaman. Seveda je bil zaprt blizu mene, vendar če
bi mu skušal dati kako znamenje, bi to Idalefu utegnilo le škodovati.

Peljali smo se mimo džebel Eyub in džebel Kelaya in obrežje proti
Džidi se je vedno zniževalo. Večerilo se je že. Na severu se je pojavil
majhen oblaček kot tenko zagrinjalo, kterega je Abu Seif zelo skrbno opa¬
zoval. Nastopila je noč in moral sem navzdol. Vsako minuto je naraščala
soparica. Okoli polnoči še nisem zaspal. Tu začujem v daljavi bobnenje in
šumenje, ki je prihajalo vedno bližje in končno pograbilo tudi našo barko.
Čutil sem, kako je šla s sprednjim delom navzdol, se zopet dvignila ter po¬
tem z veliko brzino švignila po vodi. Barka je stokala in pokala v vseh
svojih delili. Jambora, so škripala in po krovu je drvilo moštvo z glasnimi
klici, kletvami in molitvijo.

Vmes pa so se čula glasna povelja Abu Seifa, ki je bil v tem trenutku
mož na mestu. Kakor sem domneval, smo se nahajali pri gorovju Rabr in
južno od tu je v morju vse polno klečij, sipin in koral, ktere so celo po
dnevu mornarjem nevarne. V bližini je tudi otok Ganat in med njim in
Kas Hatiba štrle dve koralni klečeti, skozi kteri je vožnja pri belem' dnevu
'u mirni vodi skrajno nevarna, radi tega mornarji vedno molijo, ko se bli¬
žajo temu mestu.

Proti tej nevarni luknji nas je gnal orkan z grozovito naglico.

Vzdignil sem se s svojega ležišča. Toda če zadene ladija na skaline,
sem bil vseeno zgubljen, ker sem bil zaprt.

Tu začujem v sredi bobnenja in šumenja valov nekak ropot pred vratmi.
Nisem se motil. Nekdo je razmetal zaboje pred vratmi, ktera se kmalu
°dpro.

"Sidri”

"Kdo je?”

"Hamdulilak, čast Bogu, ki me je pripeljal na pravo mesto! Ali ne po¬
znaš glaisu tvojega zvestega Halefa?”

"Halef? Nemogoče! Ta ne more biti, ker ni zmožen za hojo.”

"Zakaj ne?”

"Ker je ranjen in si je zlomil nogo.”

— 102

“Da, ranjen sem, sidi, od kroglje na roki in sicer prav lahko. Noga
pa ni zlomljena. ’ ’

“Torej je Abu Seif govoril neresnico.”

“Ne, temveč jaz sem ga prevaral.” Moral sem se hliniti, da pomorem
svojemu sidiju. Tri dni sem ležal v povojih ter z železom na nogi zdolaj v
moji čumnati, po noči sem pa vse vrgel od sebe ter se odpravil na prežo.”

“Nikdar ti ne pozabim tega, junaški Halef!”

“Zvedel sem tudi različne novice.”

“Kaj?”

“Abu Seif bo pristal v bližini Džide, da potuje v Meko. Tam hoče
moliti, da bo njegov brat kmalu prost. Na potu ga bo spi-emljalo več nje¬
govih ljudij.”

“Mogoče tedaj pobegneva.”

“Poskusimo. Abu Seif odide jutri; tvoje orožje je v njegovi sobi.”

“Pridi jutri ponoči zopet Halef, če nocoj ne poginemo!”

“Pridem gotovo, sidi!”

“Misli na nevarnost, Halef!”

“Taka tema vlada po ladiji in morju, da me nihče ne opazi; tudi časa
nimajo, ker je vse moštvo na delu. Jutri pa nama Alah pomaga.”

“Ali te boli rana, Halef?”

“Ne.”

“Kaj se je zgodilo s sambukom? Bil sem v nezavesti, in ničesar ne
vem, kaj se je pozneje zgodilo.”

“Vzeli so ves denar, ki je sedaj v kapitanovi sobi; moštvo so pa pove¬
zali na jarbole. Le naju dva so vzeli s seboj, da ti rešiš brata Abu Seifa.”

“Kdo ti je povedal?”

“Poslušal sem njih razgovore. Hajir ola, lahko noč, sidi!”

“Lahko noč!”

Halef se splazi iz moje sobe, porine zapah čez vrata in nagrmadi tudi
zaboje predenj.

Tekom obiska sem popolnoma pozabil na orkan, ki se je pa že polegel.
Nato sem mirno zaspal.

Ko se zbudim, se je ladija ustavila; vrata mojega zapora se odpro, zu¬
naj pa stoji stražnik.

“Ali hočeš navzgor?” me vpraša.

“Da.”

“Na krovu zamoreš ostati samo do opoldne.”

Kmalu sem na krovu ladije, kjer se že več ni poznalo, da je ponoči
besnel orkan. Ladija je pristala v ozkem, globoko v notranjost sezajočem
zalivu. Jadra so vzeli iz jamborov, ktere so sklonili k tlom, da ladije ni bilo
možno opaziti na' morju niti na deželi, ki je bila precej pusta.

Do opoldne ostanem na krovu, ne da bi opazil kaj izvanrednega. Nato
me pa Abu Seif pozove k sebi. Bil ni na krovu, ampak v svoji kajiti, kjer
opazim vse svoje orožje viseti na steni. Poleg je bilo precej patron in več

— 103  —

vrečic smodnika. Omaro, ki je bila pri mojem vstopu še odprta, Abu Seif
takoj zapre ; najbrž je imel v njej denar, kterega je oropal na sambuku.

"Nemec, nekaj besedi bi rad govoril s teboj,” mi reče.

' ‘  Govori! ’ ’

"Ali še vedno nečeš obljubiti, da ne pobegneš?”

"Ne lažem in odkrito ti povem, da pobegnem pri prvi ugodni priliki.”

"Prilike ne dobiš, ker me siliš, da te strožje nadzorujem. Jaz odidem
za. dva dni na suho; ves ta čas ostaneš spodaj in sicer zvezan na rokah in
nogah. ’ ’

"To je hudo.”

"Da; toda sam si kriv.”

"Udati se moram.”

"Torej idi. Pomni, da sem dal povelje, da te takoj ustrele, ee posku¬
šaš z begom. Da si pravovernik, bi te prosil, da mi postaneš prijatelj.
Gjavr si, vendar te ne sovražim. Tvoji obljubi bi verjel; ker pa nečeš ob¬
ljubiti, si sam kriv svoje usode. Idi navzdol!”

Odpeljejo me pod krov in zapro. Ker je nastopila velika sopara, mi
je postalo skoro neznosno; vrbtega se je maščeval še stražnik s tem, da mi
ni prinesel ne jedi, ne pijače. Pričakoval sem Halefa in sicer s tako nape¬
tostjo, da me je vznemirjala. Cul sem molitve el asr, el mogreb in el ašia;
nato je minilo dolgo, dolgo časa; moralo je biti že po polnoči, ko začujem
pred vrati lahen šum.

Posluhnem, vendar šum poneha. Govoriti ne smem. Morebiti je bila
podgana.

Nekaj časa vlada tišina; nato zaslišim korake; zajedno začujem šum,
ki se ga sliši, kadar se razvija preproga po tleh. Kaj pomeni to? Najbrž
je moj čuvaj sklenil spati pred mojimi vratmi. No, sedaj je moje upanje

splavalo po vodi, ker če pride Halef, ga-čuj! Kaj je to? Moral

sem napeti vso ostrost svojega sluha, da sem čul, kako nekdo nalahno, brez
šuma, poteguje zapah na vratih nazaj. Sekundo pozneje začujem ropot kot
bi nekdo padel po tleh, zasliši se zatajen yz$iji in peirdo zakliče;

"Sidi, pridi sem, ga že imam!”

Bil je Halef.

"Koga?” vprašam.

"Tvojega stražnika.”

"Pomagati ne morem, ker imam zyezane roke.”

"Ali si privezan na steno?”

"Ne; ven lahko grem.”

"Torej brž; vrata so odprta.”

Ko stopim iz ozkega prostora, leži Arabec zdihujoč na tleh. Halef
kleči na njem in z rokami ga drži za vrat.

"Potiplji v žep, sidi, če ima nož pri sebi!”

"Da, ima ga. Čakaj!” ~ 1  ~

Z zavezanima rokama m^ vzamem iz žepa npž, kjtprpga denepi v usta,
Pakar si prerežem pezi.

— 104  —

"Sedaj sem prost. Hvala Bogu, da Arabec ni mrtčv!’' ^

"Sidi, zaslužil je.”

"On mora živeti! Zvezal ga bom, potlačil mu v usta omot in položil
v moj zapor.”

"Stokal bo skozi nos in naju izdal.”

Vzamem mu z glave turban, s kterim mu povežem usta. Zvežem mu
tudi roke in noge, nakar ga sunem v svoj dosedanji zapor.

Globoko se oddahnem, ko zaprem za njim vrata in stopim s Halefom
na stopnjice.

"Kaj sedaj, sidi?” me vpraša.

"Kako si prišel do mene?” '

"Lahko. Zlezel sem iz svojega kurnika in poslušal.”

"Kaj, če bi te zalotili!”

"Pazil ni nikdo na mene, ker so bili prepričani, da ne morem ganiti
z nogo. Tu začujern, da je Oče sablje z dvanajst možmi odšel v Džido. S
seboj je vzel mnogo denarja, da ga izroči velikemu šerifu v Meki. Nato sem
slišal, da bo Arabce, ki je tebe čuval, spal pred tvojimi vrati. Sovraži te
in bi tebe že zdavnej ubil, da mu ni tega Abu Seif prepovedal. Tega Arabca
torej sem moral prehiteti. In komaj pridem pred vrata, že stopi Arabec
za menoj.”

"Slišal sem te.”

"Ko se je vlegel, sem ga zgrabil za vrat. Ostalo ti je znano, sidi.”

"Hvala ti, Halef! Kako je vzgoraj?”

"Dobro. Ko sem plazil čez krov, so uprav prižigali opij. Poveljnik je
odšel, torej so prosti.”

"Vzemi orožje Arabca; bolje je nego tvoje. Sedaj pa za menoj; jaz
grem naprej.”

Ko se plaziva navzgor, sem se v duhu smejal, da nese- Abu Seif šerifu
v Meki darilo, ki je bilo le del denarja, ki mu je bil namenjen od vergi-
bašija. Kmalu zavoham oni vonj, ki se navadno razprostira okoli kadilnic
opija. Moštvo je ležalo po tleh; nekteri so spali, druge je pa prevzel opij.
Pot proti kapitanovi sobi je bila prosta. Po tleh se splaziva do nje in
srečno dospeva do vrat. Po orijentalski navadi niso imela ključavnice in
tildi škripala niso, ker so hila le s kosom usnja pribita na tečaje.

Odprem le toliko, da se splaziva notri, nakar zopet zaprem. Čutil sem
s, e sedaj tako varnega kot bi bil doma v svoji sobi. Imel sem zopet svoje
orožje in iz ladije je bil le skok na suho zemljo. Uro, denar in kompas sem
imel že prej pri sebi.

“Kaj naj vzamem s seboj?” vpraša me Halef.

"Vzemiva vsak eno preprogo, ki leže tam v kotu, ker jih bova rabila.”

"Ničesar druzega?”

"Ne.”

"Toda slišal sem, da imajo veliko denarja,”

‘'Pusti ga, ker ni naš.”

— 105

“Kaj, sidi? Ti nočeš denarja? Tem ropanjem hočeš pustiti denar, ki
ga tako zelo potrebujeva?”

“Ali si tat? Ne!”

“Jaz? Hadži Halef Omar ben hadži Abul Abbais ibn hadži Davud al
Gosara, tat? Sidi, naj bi mi kdo drugi to očital! Ali mi nisi sam ve ! -»i naj
vzamem Arabcu, orožje? Ali mi nisi zapovedal vzeti, preppoge?”

“To ni tatvina. Roparji so nama vzeli preproge in tvoje orožje, torej
je najina pravica se oškodovati. Denar pa imava. ’ ’

“Ne, sidi; meni so ga vzeli.”

“Koliko si imel?” 1

“Vsaka, dva tedna ®i ;  mi dal 3: dolarje. Imel sem še vse; ker so mi vse
vzeli, se bom sam oškodoval.”

Stopi k omari. Ali naj mu prepor em ? V gotovih ozirih je imel prav.
Nahajala sva se v okoliščinah, ko sva morala sama braniti svoje pravice.
Kje na svetu, bi mogla tožiti Abu Seifa za ukradeni denar? Sam sem mo¬
ral preveč hraniti, da bi povrnil Halefu ukradeno svoto; sicer bi pa nar
daljni prepir s Halefom bil le zamuda časa. Tolažil sem se, da bo omara
zaprta.

Halef stopi do nje, jo preišče in reče:

“Da, zaprta je, vendar jo odprem.”

“Ne, tega ne smeš! Če vlomiš ključavnico, nastane ropot, ki bi bil za
naju nevaren!”

“Sidi, imaš prav; svojih dolarjev ne dobim več. Idiva!”

Skoro sem obžaloval, da je dobri človek zgubil svoj denar. Radi tega
mu obljubim:

“Halef, dolarje dobiš še enkrat od mene!”

“Ali je res, sidi?”

“Da.”

“Torej pojdiva!”

Stopiva iz kajite do roba ladije. Razdalja med njo in bregom je bila
vseeno precej obsežna.

“Moreš li preko, Halef?” vprašam skrbno.

Vedel sem, da je dober skakač, vendar ni bilo prostora, da bi se zaletela.

“Pozor, sidi!”

Dvigne se, stopi na rob in že je bil na bregu. Takoj mu sledim.

“Hamdulilah, hvala Bogu! Sedaj sva prosta. Kaj sedaj?” vpraša
Halef. —

“V Džido.”

“Ali poznaš pot?”

“Ne.”

“Morebiti imaš pri sebi karto, ki 'bo 'kazala pot?”

“Tudi ne; iti morava pač proti jugu. Abu Seif je sel peš, znamenje,
da mesto ni daleč. Oglejva si najprvo orožje.

Skrijeva se za visok grm, kjer sva bila odtegnjena izdajalskim očem.
Moje puške so bile nabasane; s Henryjevo brzostrelko so najbrž poskušali

— 106

streljati, a se jim ni posrečilo, ker niso poznali sestava. Medvedovka je
bila pa pretežka zanje. Arabci so vajeni dolgim, lahkim puškam, in mnogo
rodov ima še puške najstarejšega kopita.

Ko se prepričava, da najinega bega niso opazili, se podava naprej. Ho¬
diti sva morala ob obrežju, ki se je na mnogih mestih raztezalo zelo daleč
v deželo, kar je najino potovanje zelo oviralo. Ra.zven tega, je bila pot za¬
raščena na mnogih mestih z gostim grmovjem. Konečro se je zda,nil<? in
padaljerala sva pot 'hitreje in lagijp. V daljavi sva lahko razločila smer
najinega pota in okoli osme r,re sva zagledala pred seboj zvonik tu,rške
mošeje-

“Ali naj vprašam, če je to Džida, sidi?” reče Haleij.

Že skorp eno pro sva srečavala namreč Arabce, ne da ki se zapletla v
Ijiak; razgovor.

“Ne, ker to mpstp je gotovo Džida.”

“In kaj hočeva tam?”

“Ogledal si bopa paesto in kraj.”

“In jaz tudi; ali veš, da je tam pokopana Eva, mati vseh mater?”

“na.”

“Ko jo je Adam pokopal, je za njo jokal štirideset dnij in štirideset
noeij; potem je pa šel v Selan-Dib, kjer je umrl in je sedaj tam pokopan.
Selan-Dib je otok, o kterem vedo le pravoverni.”

“Motiš se, Halef. Otok imenujejo njega prebivalci Sinhala Dvipa, iz
kterega imena ste vi naredili Selan-Dib. Sinhala Dvipa se imenuje levji
brlog; sedaj je last Angležev, in jaz sam sem bil že dvakrat na njem.”

Zopet me začudeno pogleda.

“Toda naši učenjaki pravijo, da umrje vsak nevernik, ki stopi na Ada¬
mov otok.”

“No, ali sem jaz umrl?”

“Ne. Vendar si ti ljubljenec Alaha, dasi še ne priznavaš njegove
vere.”

“Povedal ti bom še en zgled. Kaj ne, vsak pravoverni mora umreti,
ki se predrzne prikazati v Meki ali Medini.”

“Da.”

“Vendar je mnogo kristijanov, ki so bili že tam.”

“Ali je res?”

“Da. Hlinili so se za moslemine.” ■

“Toda zmožni so morali biti našega jezika in naših običajev.”

“Vsega so bili vajeni.”

Pogleda me skrbeče-bojiazljivo v obraz.

“Sidi, tudi ti poznaš naše običaje. Ali ideš v Meko?”

“Če me vzameš seboj.”

“Ne, sidi, 'ker pekli bi me zlodji v najtemnejšem delu pekla.”

“Ali me izdaš, če me vidiš v Meki?”

“Efendi, ne žalosti me! Izdati bi te moral in vendar bi te ne mogel.
Ne hotel bi več živeti.”

— 107  —

Bral sem mu na obrazu, da govori s popolnim prepričanjem; bilo bi
pregrozno še nadalje ga mučiti in strašiti.

“Halef, ali me ljubiš?”

“Kaje te imam: kot samega sebe; veruj mi!”

“Verujem. Kako dolgo nameravaš potovati še z menoj?”

“Kakor dolgo želiš. S teboj grem, dokler seže zemlja, dasi si kristijan.
Vendar sem prepričan, da ise spreobrneš k pravi veri, če hočeš ali nočeš.”
“To more govoriti samo hadži.”

“Sidi, kmalu postanem pravi hadži. Tu je Džida, kjer bom obiskal
grob Eve; nato grem v Meko, se pomudim v Arafi, nakar se dam obriti v
Mini in izvršim vse svete obrede. Ali boš čakal do mojega povratka
v Džidi?”

“Kako dolgo se boš mudil v Meki?”

“Sedem dni.”

“Dobro, dobiš me v Džidi. Toda je li veljavno tvoje potovanje, ker se
ne vrši v romarskem mesecu?”

“Veljavno je. Toda tu so mestna vrata; rad bi znal kako se imenujejo.’
“Najbrž so severna vrata bab el Medina. Ali mi spolneš eno prošnjo?”
“Da, ker vem, da mi ničesar ne zapoveš, česar ne smem storiti.”.
“Nobenemu človeku ne smeš povedati, da sem kristijan.”

! “Poslušam.”

“Delati se moraš, kot bi bil jaz moslemin.”

“Da. Toda tudi ti mi moraš uslišati eno prošnjo.”

‘ ‘  Govori! ’ ’

“V Meki moram nakupiti raznovrstnih stvarij, razdati mnogo daril in
miloščine-■”

“Ne skrbi; še danes dobiš zahtevane dolarje.”

“Mogoče jih v Meki ne bom mogel rabiti, ker so kovani v deželi ne¬
vernikov.”

“Torej ti dam isto svoto v pijastrih.”

“Ali imaš pijastre?” ' >

“Še ne; toda dobil jih bom v menjalnici.”

“Hvala, sidi! Bode li zadostovalo, da obiščem tudi Medino?”

“Če si varčen, da. Potovanje v Medino te ns stane ničesar.”
“Zakaj?”

“Ker grem s teboj.”

“V Medino?” reče s pomenljivim glasom.

“Da. Ali je prepovedano?”

“Pot tja je prosta; toda v Medino ne smeš.” "

“Počakam na tebe zunaj mesta.” ' ; > >. i.K $

“Dobro, zadovoljen sem!” & '  •

“Torej sva jedina!” 1  " r  ' :  p

“In kam se napotiš pozneje?” ^ ’!*'** P * !

“Tam ti preti smrt, gospod! Ali ne veš, da v tem mestu prebivajo
duhovi, ki ne trpe poleg sebe nobenega smrtnika?”

“Mene morajo pustiti k sebi. To je zelo skrivnosten kraj, o kterem
se pripovedujejo čudne stvari, radi tega bi ga rad videl.”

“Ne boš ga videl, ker nam bodo duhovi zaprli pot; toda ne bom te za¬
pustil, najsi umrjem s teboj. Tako postanem pravi liadži, kterega čakajo
nebesa. In kam si namenjen potem?”

“Na Sinaj, v Jeruzalem in Štambul ali pa v Basro in Bagdad.”

“Ali me vzameš s seboj?”

“Da.”

Dospela sva do vrat. Zunaj mestnega zidovja je bilo raztresenih šte¬
vilno kočic iz slame ali palminih listov, v kterih stanujejo ubogi delavci, ali
pa še revnejši drvarji. Neki raztrgan zanikernež me nagovori:

“Taibin, efendi, seiak, keif helak — ali si zdrav, efendi, zadovoljen,
kako se počutiš?”

Ker mora v orijentu človek imeti vedno čas, da odzdravi, obstojim
pred njim.

“Hvala! Zdrav sem in počutim se izvrstno; kako je pa. s teboj, ti sin
hrabrega očeta, in kako uspeva tvoja trgovina, potomec pobožnih mosle-
minov 1 ’’

Rabil sem te besede, ker sem opazil na njegovem obrazu mlešale.

Džida, dasi jo zadnje čase smejo obiskovati tudi kristijani, velja za
sveto mesto in sveta mesta imajo posebne predpravice. Štiri dni po porodu
otroka, mu urežejo na vsako lice po tri zareze in na vsaki strani čela po
dve; brazgotine ostanejo za celo življenje; to se imenuje na’ešale.

“Besede tvoje so cvetlice, ki razširjajo duh kot nebeške huriske,” od¬
vrne mi mož. “Dobro mi gre in zadovoljen sem s trgovino, s ktero se pe¬
čam, in ki bo tudi tebi koristila.”

“S kakšnim opravilom se baviš?”

“Tri osle imam, ktere poganjajo moji sinovi in jaz jim pomagam.”

“Ali so doma sedaj?”

“Da, sidi. Ali naj pripeljem dva osla?”

“Koliko zahtevaš?”

“Kam nameravaš jezditi?”

“Ker sem tujec, bi si rad poiskal stanovanje.”

Ozre se na mene s čudnim pogledom. Tujec in peš, to je sumljivo.

“Sidi,” mi reče, “znabiti hočeš iti k svojim bratom, ktere sem včeraj
spremljal?”

“Kakšni bratje?”

“Včeraj okoli poldne je dospelo trinajst mož peš kakor ti k meni; pe¬
ljal sem jih v veliki kan.”

Bil je Abu Seif -s svojimi tovariši.

“To niso bili moji bratje, Stanovati nečetn v 'kanu ali v gostilni, tem¬
več v zasebni hiši,”'

109  —

“Arna eti baht — kaka sreča! Vem za hišo, ki ima stanovanje, lepše
kot kakega princa. ’ ’

“Koliko zahtevaš, če naju dovedeš tja s svojimi osli?”

“Dva pijastra. ”

Znašalo je okoli štiri cente za moža.

“Pripelji živali.”

Z vznešenimi koraki se oddalji in kmalu prižene izza neke ograje dva
osla, ki sta bila tako majhna, da hi mi lahko med nogami pobegnila.

“Ali nas bosta mogla nesti?”

“Sidi, eden lahko nese nas vse tri!”

To je bilo pretirano, vendar takoj, ko se vsedem na sivo žival, se spusti
v tek in žival prav nič ni čutila teže. Seveda ta naša ježa ni trajala dolgo,
ker nas nekdo že med mestnim zidovjem ustavi.

“Tut,” se začuje zategnen glas; “tut, vernia ic akšo — stoj, denar!”

V napol podrtem zidovju proti desni je bila četverovoglata luknja; v
tej luknji je bila glava; na obrazu te glave so počivala velikanska očala in
v teh očalah je bilo samo eno steklo. Pod tem steklom, opazim strašen nos
in malo bolj spodaj pod nosom velikansko odprtino, iz ktere so najbrž pri¬
šle omenjene besede.

“Kdo je to?” vprašam vodnika.

“Radšal el bab, čuvaj vrat. On pobira davek za sultana.”

S svojim osličkom se pririnem do luknje in v šali potegnem sultanov
potni list iz žepa.

“Česa želiš?”

“Denar?”

“Tu!”

Pomolim mu sultanov list pod nos.

“Lutf, dženabin — oprostite vaša milost!”

Odprtina pod nosom se zapre, obraz zgine in kmalu nato skoči izza zi¬
dovja suha postava. Možiček je imel na sebi staro, ponošeno janičarsko
uniformo, široke modre hlače, rudeče nogavice, zeleno suknjo in na glavi
belo pokrivalo. Bil je hrabri radšal el bab.

“Zakaj je pobegnil?” vprašam, vodnika.

“Ker imaš potni list velikega sultana, ti ni treba plačati; on te je raz¬
žalil in boji se tvojega maščevanja.”

Čez kakih pet minut prijezdimo pred vrata hiše, ki je imela proti cesti
obrnjena štiri velika, zamrežena okna, kar je velika redkost v jutrovih
deželah.

“Na mestu smo!”

“Čegava je ta hiša?”

“Zlatarja Tamia.ru. Od njega imam naročilo,”

“Ali je doma?”

“Da,”

Torej se lahko vrneš,”

— 110  —

Poleg zahtevanega denarja mu podelim še majhno napitnino in mož
odžene s polnimi usti zahvale svoje osličke. S Halefom stopim v hišo, kjer
me črni sluga pelje na vrt, kjer se je nahajal gospodar. Povem mu, da
iščem stanovanja in takoj me pelje v hišo, kjer mi pokaže vrsto praznih sob.
•Zberem si dve sobi za dva tedna, za 'kar mu plačam dva dolarja, kar je bilo
več kot po ceni.

Popoldne odidem v mesto, da si ga ogledam.

Džida je precej lepo mesto in svojega priimka — Džida ■— kar pomeni
bogata, ne nosi zaman. Od treh strani je obdana z< visokim zidovjem, na
četrti jo pa čuva globok jarek. Proti morju je postavljenih več utrdb, ki
čuvajo mesto pred sovražnikom. Zidovje ima troje vrat. Tujca iznenadijo
hiše, kterih večina ima steklena vrata, kar ni navada v orijentalskih krajih.
V mestu naletiš na skoro vse arabske rodove, na Turke, Indijce, Jude, Grke,
Sirce, Abesince i. dr. Takoj za mestom pa se pričenja znamenita 'arabska
puščava.

V mestu kažejo na nekem pokopališču grob naše prve matere Eve.
Povsod pa mrgoli beračev, in kdor bi hotel vsakemu podeliti dar, bi sam
kmalu postal berač.

Proti večeru se napotim proti luki. Premišljeval sem pri sebi, kako bi
prišel v Meko in niti zapazil nisem, da postaja vedno bolj pusto okoli mene.
Tu naenkrat začujem na vodi glasove:

“Pa vrvico kupim
Za grošev devet,

In nosil na hrbtu

i Bom deklic deset.”

Pesem iz domačega kraja! Tu v Džidi! Pogledam okoli in zapazim
čoln, v kterem sedita dva moža. , Eden je domačin in najbrž lastnik čolna.
Drugi pa stoji v čolnu. Bil je kaj čudne postave. Na glavi je imel moder
turban, živorudeče hlače in okoli telesa evropsko suknjo starega kroja.
Okoli vratu je imel rumeno svilnato rutico in velikanski ovratnik, kteremu
pravimo doma “ Vatermorder”.

To je bil pevec. Opazil je, da sem obstal začudenja in mislil najbrž,
da ima pred seboj Arabca, ki rad posluša petje. Z obrazom se obrne proti
meni in zapoje:

“Turek in Rus

Naj se tepeta, '

Da mi le pustita
Mojga dekleta.”

To je bilo nepričakovano veselje za me, še večje kot tedaj, ko me je
brivec iz Kozlovega sela v Turkovi hiši presenečil z domačo pesmijo. Roko
položim na usta in zakličem;

lil

“ Tinki Saghir durmak — poj nadalje!”

' Če me je razumel ne vem, vendar je začel takoj peti:

“Med menoj in teboj
Je široka steza,

Če me ne ljubiš, > 4

Ostani doma. ’ ’  ■

j' $

Sedaj mu moram tudi jaz odvrniti in začnem:

“Med menoj in teboj
So široke steze,

Fante, če me ljubiš,

Pridi z vode.”

Tu pevec glasno zakriči, potegne turban z glave in sabljo iz nožnicev
Natakne turban na sabljo in maha. ž njim po zraku. Potem dene turbani
Zo pet na glavo, sabljo pa v nožnico, prime za veslo in jo udari proti bregu.
Stopim mu nasproti, on pa začuden ostane, ko me opazi.

“Turek, ki govoriš nemško?” me vpraša z dvomljivim glasom.

“Ne, temveč Nemec, ki se je priučil nekoliko turškega,” mu odvrnem.
“Torej je resnica! Lastnemu ušesu nisem vrjel. Smatral sem vas za
r °,jenega Arabca. Smem morda vprašati, kaj ste?”

“Pisatelj. In vi?”

‘ ‘  Hm - hm - hm-goslar, burkež, kuhar, zasebni

*Xinik, bookkeeper, soprog, trgovec, zasebnik in sedaj turist proti domu.”
Vse skupaj je govoril tako veličastno, da sem se moral smejati.

“No, ste pač veliko skusili! Torej na poti proti domu ste?”

“Da, odrinem jo proti Trstu, če se med potjo ne premislim. In vi?”
“Potujem okoli. Kaj delate v Džidi?”

“Nič. In vi?”

“Tudi nič. Morda mi hočete pomagati?”

‘ 1  Seveda, če vam je prav ? ’ ’

“Zadovoljen; ali imate stanovanje?” *

“Da, že štiri dni.”

“Jaz sem pa štiri ure v tem mestu.”

“Torej se še niste uredili. Morda ne boste odklonili, če vas povabim

^ sebi?”

“Gotovo ne; samo povejte mi kdaj?”

“Takoj sedaj. Pojdite. Daleč nimava.”

Poseže v žep, plača svojega čolnarja in odkorakava. Med potjo nisva
dosti govorila; kmalu dospeva pred enonadstropno hišo, kjer vstopiva.
I ‘ l ' i  vhodu je bila hiša razdeljena v dva dela. Odpre vrata na desni strani
’vstopiva v majhno sobo, ktere edina oprava je bil lesen oder, pregrnjen
z  dolgo preprogo.

— 112  —

"To je moje stanovanje, v kterem vam klicem dobrodošel!' Vsedlte se!’’

Streseva si roki; v sedem se na označeni oder, on pa stopi v sosednjo
sobo, iz ktere pri tira velik kovčeg in ga odpre.’’

"Če imam takega gosta v hiši, ne smem biti varčen,’’ mi zakliče. "Le
glejte, kaj vam pokažem!”

Res, bile so same občudovanja vredne stvari.

“Tu je lonec zrezanih jabolk, ktere sem včeraj skuhal na samovaru
za kavo; boljšega v tej vročini ne dobite. Nadalje imam tu dva cvrtnjaka,
pečena v posodi za tobak — za vsacega eden. Kos kruha iz angleške pšenice
— dasi je že star — se bo tudi prilegal. Imate dobre zobe kot vidim. Povrh
pa še polovico klobase iz Bombaya — dasi že malo smrdi, vendar nič zato.
V tej steklenici je pravcati star konjak; dasi ni vino, pa je le boljši kot

voda; kozarca nimam, ker ga ne rabim. Da, še ta škatlja-ali šno-

fate?”

"Žalibože, ne.”

"Škoda. Izvrsten tobak je. Morda kadite?”

“Rad.”

"Evo! Enajst jih imam, ktere bova delila; vi vzamete deset, jaz
eno. ’ ’

"Ali pa narobe!” ,

“Ne gre.”

"Stepla se ne bova. In kaj imate v tej ploščnati škatljiei?”

“Uganite!”

"Pokažite škatljico?”

Izroči mi jo in jaz povoham.

"Sir!”

"Uganili ste! Žal, da nama. manka surovo maslo! Gotovo imate nož,
jaz pa vilice.”

Jedla sva, da je pokalo.

"Jaz sem Saksonec,” rečem in mu povem: svoje ime. "Vi ste pa v
Trstu rojeni?”

"Da. Imenujem se Martin Albani. Moj oče je bilčevljar. Nameravali
so me poslati v šolo, da bi se izučil za trgovca, vendar sem imel večje do-
padajenje nad goslami kot številkami. Dobil sem mačeho, nakar mi je začel
dom presedati. V mesto je prišla neka igralska družba in vzeli so me k
sebi. Potovali smo v Benetke, Milan, dalje po Italiji in konečno v Cari¬
grad. Ali poznate te ljudi?”

"Seveda.”

"Sprva sem igral gosli, pozneje sem: bil pa za glumača; naenkrat pa'
■ smo postali bankerot in imel sem še toliko sreče, da me je vzel na barko'
neki kapitan v službo. Prišel sem v London, odkjer sem z nekim Angležem
po‘oval v Indijo. V Bombaju zbolim in sem moral v bolnišnico. Upravitelj
bolnice je bil sicer junak, toda v računstvu in pisanju ni bil mojster; ko
ozdravim, me sprejme v službo. Pozneje sem dobil mesto knjigovodja pri
nekem trgovcu, ki je umrl za mrzlico, nakar sem vzel njegovo udovo za:

113  —

ženo. Živela s-va srečno ih Brez otrok, dokler ona ni umrla. Sedaj si pa; zo¬
pet želim videti domačijo - ”

“K očetu?”

“Tudi on ni več živ, vendar — hvala Bogu — ni živel v pomanjkanju.
Pisal sem mu večkrat. Prodal sem svojo trgovino in sedaj, se vnačam:
domov.”

Mož mi je ugajal, ker je govoril odkrito. Bogat ravno ni bil!; nai mene-
je naredil utis moža, ki ima toliko, kar potrebuje in je s fcenj zadovoljen.

“Zakaj pa ne potujete naravnost v Trst?”'

“V Maskatu in Adenu sem moral poravnati; še nekaj računov.”'

“Torej ste se vendar sprijaznili s številkami?”

“Seveda,-” se zasmeje. “Ker se mi ne mudi in sem svoj lastni gospod,
ni škode, če si ogledam Rudeee morje. Isto delate vi!”

“Gotovo. Kako dolgo ostanete tu?”

“Dokler ne dobim pripravne ladije. Ko ste me slišali peti, ste bili go¬
tovo prepričani, da poje kak Tirolec ali Štajerc?”

“Da; vendar nisem presenečen, ker sva rojaka in se veseliva, da sva
skupaj.”

‘ ‘ Koliko časa se pomudite v tem mestu ? ’ ’

“Plin! Moj sluga roma v Meko;- čakati moram teden dni nanj.”

“Me prav veseli; ostaneva, tem dalje skupaj.”

“Dobro; vendar za dva dni se morava ločiti.”

“Ah!”

“Potoval bi namreč sam rad v Meko.”

“Vi? Mislim, da je kristijanom prepovedano.”

“Seveda. Toda kdo me pozna?”

“Pravilno. Ali govorite arabsko?”

“Toliko, da me ne prodajo.”

“In ali veste, Jsako se morajo romarji obnašati?”

“Tudi to; vendar gotovo je, da ne poznam vseh skrivnostij. Ce izpol-
aem predpisane pogoje, molim k Alahu in kličem preroke, se pregrešim
proti naši veri.”

“Pri sebi mislite drugače.”

“Krivica ostane ista..”*

“Vendar nevarno je; bral sem, da sme kristijan samo devet ‘milj blizu
mesta. —

“Potemtakem bi ne smel bivati niti v Džidi, če menite angleške milje.
Med potjo od tu do Meke je enajst kavaren; vse do devete lahko obiščem in
rečem, da sem kristijan. Časi so se spremenili; sedaj zadostuje, da ne smete
v mesto. Poskusil bom.”

Te stvari sem se tako zavzel, da sem 'bil trdno odločen potovati v Meko.
S to mislijo pridem domov, zaspim ž njo in z njo se tudi prebudim. Halef
ini prinese kavo. Držal sem besedo in mu denar že včeraj splačal.

“Sidi, kdaj smem odriniti v Meko?”- me vpraša.

■“Si že ogledal Džido?”

— 114  —

"Še ne; vendar bom kmalu gotov.”

"Kako nameravaš potovati? Z deblom?”

"Ne, ker me preveč stane. Čakal bom, da se pridruži vee potnikov,
nakar si najamem kamelo.”

"Torej odpotuj, kadar želiš.”

Delili so oni uradniki, ki vodijo tuje romarje in pazijo, da slednji zvrše
vse predpisane obrede. Med romarji je tudi mnogo žensk in deklic. Ker
pa je neomoženim ženskam prepovedano stopiti v sveto mesto, te omenjeni
delili omože — seveda proti dobri plači —• s takimi deklicami, jih spremijo
iz Džide v Meko in po končanem romanju se zopet ločijo.

Komaj zapusti Halef sobo, že zaeujem zunaj glas:

"Ali je tvoj gospod doma?”

"Dem arabli — govori arabsko!” odvrne Halef na tuje vprašanje.

"Arabli? Tega ne znam, mladič, k večjem nekoliko turškega. Ogla¬
siti se hočem isam, ker tvoj gospod je gotovo doma.”

Bil je Albani, ki zapoje:

" Juhuheirasasa,

Je li naš gospod doma ?

Jaz sem tu, odpri,

Sicer se ločiva!”

Gotovo ga je Halef zunaj čudno gledal; ker sem želel, da zapoje še en¬
krat, mu ne odprem; in res kmalu začne Tržačan:

"Vojak sem rad,

Korajž.o imam,

V tujih hišah
Sem, zaspan.”

In ko na ta opomin še ne odprem, mi zagrozi:

"Korajžen fant sem, znaj
In čuj, kaj rečem zdaj: •

Če ne odpreš mi vrat takoj,

Razbijem jih kot star zaboj!”

Do razbijanja vrat ne sme priti; radi tega vstanem in odprem.

"Aha,” se smeje, "vendar je pomagalo! Skoro sem mislil, da ste od¬
potovali že v Meko.”

"Pst! Moj sluga ne sme ničesar vedeti o tem.”

"Oprostite! Uganite, s kakšno prošnjo prihajam?”

"Morda zahtevate, da vam povrnem včerajšno gostoljubnost? Zali-
bože! V največji sili vas lahko preskrbim s strelnim prahom; s hrano, ka¬
kor jo imate vi na jedilnem listu, pa nikakor ne.”.

— 115  —

"A'ii! Res bi vas rad nekaj prosil, ali bolje vprašal.”

‘ ‘  Govorite! ’ ’

“Včeraj sva. govorila o vaših dogodkih in slutim, da ste dober jahač.”

“Že gre, kadar pričnem.”

“Samo konja, ali tudi kamelo?”

“Oba; celo osla sem včeraj prav dobro jahal.”

“Še nikdar nisem sedel na kamelinem hrbtu; danes na vse zgodaj sem
pa slišal, da je v bližini neki mešetar s kamelami, ki za malo ceno rad po¬
sodi grbasto žival.”

“Ah, riskirati hočete sprehod in sicer na kamelinem hrbtu?”

“Uganili ste!”

“Vendar se vas bo sprva prijela neke vrste morska bolezen.”

“Nič ne dene.”

“Proti kteri celo kreozot ne pomaga.”

“Pripravljen sem na vse. Potoval sem po obrežju Rudečega morja in
niti na kameli sedel nisem! Kesal bi se celo življenje! Ali vas smem po¬
vabiti, da me spremljate?”

‘ ‘ Cas imam; kam pa hočete ? ’ ’

“Meni je vseeno. Najbrž pretaknemo džidsko okolico.”

“Jaz sem zraven. Kdo preskrbi kamele? Vi ali jaz?”

“Seveda jaz. Vzamete svojega sluga tudi s seboj?”

“Kakor določite. V tej deželi človek nikdar ne ve, kdaj potrebuje po¬
moči in pošten sluga v orijentu je vedno dobrodošel.”

“Torej naj gre z nami.”

“Kdaj se oglasim pri vas?”

“Gez eno uro.”

“Dobro. Še nekaj bi rad omenil. Predno zajahate kamelo, preiščite
natančno njeno sedlo; ta previdnost je vedno dobra, ker sicer se kaj lahko
seznanite z onimi šesteronožnimi baši bozuki, kterim je dal orijentalec lepo
doneče ime 'bit’.”

“Bit? 0 orijentatekih jezikih nimam pojma.”

“Morda ste se učili svoje dni latinščino?”

“Seveda.”

“Torej veste, da imam v mislih ono živalico, kteri pravi Latinee pe-
diculus in ktero bi označil z besedo ‘laziea’.”

“Ah. Kaj pravite?”

“Je resnica. Na Ogrskem sem slišal, da pravijo tem požeruhom ‘ru¬
darji’, ker delajo odvzgor navzdol. Pri ježi na kameli pa dobite arabske
rudarje in kameline. Sreča je, da so prvi tako naklonjeni svojemu gospodu
in mojstru, da ga le redkokedaj zapuste in ne nadlegujejo gjavrov. Torej
denite na sedlo novo preprogo, ktero potem izročite prvemu peku, ki jo bo
zažgal v svoji peči za mal denar.

“Ni slaba. Vzamemo s seboj tudi orožje?”

“Seveda! Mene sili že k temu previdnost, ker v tej okolici vsak tre¬
nutek lahko naletim na sovražnika.”

*v.

— 116  —

‘ 1  Vi ? ”

“Da, jaz! Bil sem v vjetništvu morskega roparja, kteremu sem še- le
včeraj pobegnil. Na potu je v Meko in se najbrž mudi še v Džidi. ”

“čudne dogodke pripovedujete. Ali je bil Arabec?”

“Da. Niti ovaditi ga ne morem, in moje življenje ni vredno pečenega
groša, če se srečava.”

“Včeraj mi o tem niste ničesar omenili!”

“Ni vredno. Marsikdo doživi v kratkem času toliko kot drugi, ki po¬
tuje okoli sveta. Toda čas je, da naročite kamele, da ob času največje vro¬
čine dobimo vode.”

“Takoj grem. Mislite, da doživimo spotoma kak izvanreden dogodek?’

“Gotovo.”

Albani odide. Pripravil sem ga na vse, ker prva ježa na kameli
presega že romantiko.

Ko pridem čez dobre pol ure s Halefom v njegovo stanovanje, je bil
že oborožen od nog do glave.

“Pojdimo; devedži, kamelski poganjač že preži zunaj. Morda hočete
preje jesti?” me vpraša.

“Ne.” (,

“Torej vzemimo živež s seboj. Pripravil sem že vse,”

“Vi hočete doživeti izvanreden dogodek in nosite živež s seboj. Pustite
ga doma! Če se nas prime lakota, poiščemo arabsko vas, kjer dobimo datelj¬
nov, moke, vode in morebiti tudi čekirja.”

“Čekir? Kaj je to?”

“Cvrtje iz pečenih kobile.”

“Pfuj!”

“Ne bodite sitni; izvrstno vam bo teknilo. Kdor prebavi ostrige, polže,
ptičja gnezda, žabja stegna in osirjeno mleko s črvivim sirom, temu so
kobilce prava slaščica. Vam je morda znano, kdo je dalj časa užival kobil-
ce z divjim medom?”

“Mislim neki mož v svetem pismu.”

“In poleg tega je bil še velik svetnik. Imate preproge?”

“Vse je pripravljeno.”

“Dobro. Za koliko časa ste najeli kamele?”

“Za en dan.”

“Ali nas spremlja devedži?”

“Sami bodemo.”

“Izvrstno. Sicer ste morali položiti varščino, vendar je bolje, ker bo¬
demo neovirani. Pojdimo!”

'Kamelski poganjač je bival dve hiši od nas. Na obrazu sem mu takoj
videl, da ni Arabec, temveč Turek. Na dvorišču so stale tri kamele, čez
ktere bi se človek kar zjokal.

“Kje imaš hlev?” ga vprašam.

“Tam!”

Z roko pokaže proti nekemu zidu, ki je delil dvorišče v dva dela,

— 117  —

"Odpri vrata!” '~

“Zakaj V’

"Ker hočem videti, če imaš še več kamel v hlevu.”

"Imam jih.”

"Pokaži mi!”

Najbrž mi ni prav zaupal; notri je bilo osem najlepših kamel. Stopim
bližje in jih opazujem.

"Devedži, koliko je plačal ta hazretin (visokost) za tri kamele, ktere
si nam pripravil?”

"Pet mahbu cekinov za vse tri.” (Šest dolarjev.)

“Injhza tako ceno nam daješ te tovorne živali s ranjenimi nogami?
Le glej, vidiš jim lahko skozi kožo; jeziki jim vise iz gobcev in njih grbe
— ah, devedži, kje so njih grbe! Pravkar so prišle iz dolgega potovanja,
ter so zmučene in brez moči, da. ne morejo nositi niti sedla. In ta sedla,
poglej jih mož! Ne vidiš li, kaj gomazi v njih? Požuri se in daj nam
druge kamele, druga sedla!”

Pogleda me pol nezaupljivo, pol jezno.

"Kdo si ti, da mi hočeš zapovedovati?”

"Poglej sem! Ali vidiš potni list velikega sultana? Ali naj mu povem,
da si goljuf, ki dere uboge živali do smrti? Takoj osedlaj dve rujavi ka¬
meli in ono sivo, sicer te z bičem naučim pokorščine!”

Arabec bi takoj zgrabil za nož ali revolver; naš mož je bil pa Turek.
Takoj osedla tri najlepše kamele, ki so kmalu klečale pred nami s snažni¬
mi sedli. Obrnem se k Halefu:

"Pokaži temu sidiju, kako mora zajahati!”

Halef uboga in jaz stopim kameli, namenjeni za Albanija, na noge.

"Sedaj pazite! Takoj, ko se dotaknete sedla, se dvigne kamela, in'
sicer najprvo spredaj, da vas vrže nazaj. Potem se dvigne s zadnimi noga¬
mi in padete naprej. Pri obeh sunkih se morate vreči v nasprotno »mer.”

"Bom poskusil.”

Prime za sedlo in se dvigne. Takoj skoči žival s prednjima nogama na
kvišku, dasi sem ji držal noge. Burkasti pevec zleti nazaj, vendar ne pade,
ker se je dobro prijel; .zdajci pa poskoči kamela vzadaj, in ker je imel
Albani roke še vedno spredaj, zleti iz sedla čez glavo kamele v pesek.

"Tristo zelenih, stvar ni tako lahka!” reče, ko pobira kosti svojega
TOjstva iz peska in se ribi je po stlačenih rebrih. "Toda na kamelo moram
priti. Zapovejte, da zopet poklekne!”

"Rrrreee! ”

Na ta klic kamela, poklekne. Pri drugem poskusu Albani obsedi na sed¬
lu, dasi je moral zdi'žati dva močna sunka. Predno odjahamo posvarim še
poganjača:

"Devedži, znaš jahati kamelo?”

"Da, gospod.”

"In voditi?”

“Da.”

— 118  —

“Ne, ker ne veš, da spada k ježi tudi paličica!”

“Oprosti, gospod!”

Pomigne in hlapec prinese zahtevano. Zdaj zajaham tudi jaz.

Kamele so bile izvrstne in pokrite z vezenimi preprogami.

“Kam?” vprašam Albanija.

“Prepustim vani?”

“Dobro; torej proti bab el Medina!”

Moj novi znanec je vzbujal radi svoje čudne obleke pozornost vseh
Raditega jo zavijem v stranske mestne ulice do vrat. Zunaj mesta prejezdi-
mo korakoma naselbine Nubijcev, nakar smo bili v širni puščavi.

Do sem je Albani še precej možko se držal v sedlu. Sedaj so pa 'kamele
začele z onim medvedjim korakom, ki so njim lastni tako, da vsakega no¬
vinca napade morska bolezen, ne da bi videl kapljico slane vode. Pri
prvih korakih se je Albani smejal; ker ni bil vajen kamele, in imel dovolj
spretnosti, da z gibanjem olajša sunke, ki mu jih je povzročala žival.
Premetaval se je na desno, levo, naprej in nazaj; njegova dolga arabska
puška ga je ovirala in njegova velikanska sablja je odmevala po kamelinem
trebuhu. Vzame jo torej med noge, zacmoka z jezikom in zapoje:

“Sablja rožlja, sablja žvenklja
In tolče kamelo navpik.

Kamela skaklja, kamela drvi
Kakor razjarjeni bik.”

Tu udarim svojo kamelo n a! a Irk o na gobec; žival skoči po koncu in
zdrvi naprej, da zleti pesek več metrov v zrak. Ostale kamele so naravno
sledile in konec je bilo petju. Albani drži puško v desni in palčico v levi
roki, s kterima je balanciral po zraku in lovil sapo. Bil je smešen prizor.

“Obesite pihalnik čez rame in držite se trdno sedla!” mu zakličem.

“Pihalnik-hop! - - pihal - oh, brrr, ah! - pihalnik

čez hrbet! Saj nimam -— hop, av! — nimam časa! Držite vendar

vašo prekl-oh, brrr! — prekleto mrho! ’ ’

“Le poženite!”

“Da, toda moja —-- hu, bu, brrr, ah!-moja beštija drvi kot

obse — — hop, hopsasa! — kot obsedena za vašo!”

‘ 1  Drži te jo ! ’ ’

“S kom?”

“Z nogami in z vajeti.”

“Noge niti utakniti ne morem -— hopsa! — navzgor, in vajeti,

teh nimam - stoj — oh, ah, oh! — več!”

“Tedaj morate čakati, da žival sama obstane.”

“Saj nimam ho - brrrr, oh! nobene sape več!”

“Odprite usta; zraka je še dovolj v naravi!”

Obrnem se zopet naprej in ne poslušam več njegovih vzkjilfov. Bil je v
dobrem varstvu, ker je Halef jahal na njegovi strani,

— 119

Prejahali smo v kratkem času malo višino in pred nami se razprostre
odprta planjava. Navidez se je Albani privadil kamele, ker ni več stokal.
V kaki uri smo prejezdili dve milje, ko se pojavi pred nami jezdec. Moral
Je imeti izvrstno kamelo, ker daljava med njim in nami se je oeividno manj¬
šala, in čez deset minut smo si že stali nasproti.

Bil je oblečen kot premožen Arabec in kapuco svojega plašča globoko
Potegnjeno čez obraz. Njegova kamela je bila več vredna kot vse naše tri
skupaj..

“Salam aalejkum, mir s teboj!” pozdravi mene in odstrani pregrinjalo
s s voje glave.

“Aalejkum!” odvrnem. “K te ra je tvoja pot po puščavi?”

Njegov glas je donel mehko, skoro kot ženski; njegova, roka je bila sicer
r ujava, toda majhna in zala in ko odstrani kapuco, zagledam obraz brez
krade, nasproti se mi posveti dvoje oči — bil ni mož, temveč ženska.

“Moja pot me vodi povsod,” odvrne. “Kam gre tvoja?”

“Prihajam iz Džide na sprehod, nakar se vrnem v mesto.”

Njen pogled potemni in začne me sumljivo gledati.

“Torej stanuješ v mestu?”

“Ne, ker sem tujec.”

“Torej si romar?”

Kaj naj odgovorim? Nameraval sem se izdati za moliamedanca; ker
me je pa naravnost vprašala, nisem imel vzroka zakrivati ji resnice.

“Ne, jaz nisem, hadži.”

“Tujec si v Džidi in vendar ne greš v Meko? Ali si bil že preje v
svetem mestu, ali pa nisi pravovernih ? ”

“Nisem bil še v Meki, ker moja vera ni tvoja.”

“Ali si Jud?”

“Ne, kristijan sem.”

“In tvoja spremljevalca?” ♦

“Ta je kristijan kot jaz in drugi je moslemin, ki potuje v Meko ”

Tu se zjasni njen obraz in obrne se proti Halefu.

“Kje si doma, tujec?”

“Na zapadu, daleč od tukaj, za puščavo.”

“Ali imaš ženo?”

Halef se začudi prav kakor jaz, ker je .popolnoma proti orijentalskim
običajem spraševati po ženi. Konečno odvrne:

“Ne.”

“Ali si prijatelj ali sluga tega efendija?”

“Njegov prijatelj in sluga sem.”

Tu se obrne zopet do mene:

“Sidi, pojdi in sledi mi!”

“Kam?”

‘ ‘  Ali si klepetulja, ali se morda bojiš ženske ? ’ ’

“Kaj še! Naprej!”

120  —

Ona obrne kamelo in jaha po svoji sledi nazaj. Jahal som na njeni
strani med tem ko so mi drugi sledili.

“No,” obrnem se proti. Albaniju, nazaj,, “tu imate zanimiv diogodek,.
kterega sem vam prerokoval.”

Ženska pač ni bila več mlada; in puščavsko solnce- in napori so začrtali:
že globoke raze na njenem obrazu; toda svoje dni je morala biti lepa, to
se ji je poznalo na obrazu. Kaj dela sama v puščavi? Zakaj je jahala
proti Džidi in sedaj se vrača z nami? Zakaj se je razveselila, ko je slišala,
da Halef potuje v Meko in zakaj nam ni povedala, cilja potovanja? — Bila
mi je prava uganka. Okoli ramen je imela puško in za pasom, jatagan; ob
sedlu kamele je imela celo nekaj sulic, ki so v rokah izurjenega Arabca zelo
nevarne. Naredila je name upljiv bojevite ženske, kterih se več vidi v
orijentu.

“Y kterem jeziku si preje govoril?” me vpraša, ko je slišala, kar sem
omenil Albaniju.

“To je govorica Nemcev.”

‘ ‘  Torej si ti Nemec ? ’ ’

“Da.”

“Nemci so hrabri ljudje.”

“Zakaj?”

“Najhrabrejši mož je bil “Sultan el Kebir”, Napoleon, in vendar so
ga zmagali Ruti, Avstrijci in Nemci. Zakaj me tako strogo opazuješ?”

Ona je torej slišala o Napoleonu in osvobojevalnih vojskah; gotovo ni
imela navadne preteklosti za seboj.

“Oprosti, če te je moje oko razžalostilo,” odvrnem.. “Nisem namreč
videl še mnogo takih žen kot si ti.”

“Žena, ki nosi orožje? Ki mori moške? Ki vlada celo svoje pleme?
Ali nisi nikdar slišal o Galiji?”

“Galija?” vprašam in se spominjam;*”ali ni 'bila iz rodu Begum?”

“Vidim, da jo poznaš.”

“Bila je šejkinja svojega rodu in pobila v bitki čete Mehemed Alija,
kterim je zapovedoval Tunsun ; bej.”

“Tako je. Ali vidiš torej, da je ženska enaka možu?”

“Kaj pravi kuran?”

, “Kuran?” reče z izrazom zaničevanja. “Kuran je knjiga; tu imam
svojo puško, svoj jatagan in sulice. Na koga. veruješ? Na knjige ali na
orožje ? ’ ’

“Na orožje. Vidiš torej, da nisem gjavr, ker verujem isto kot ti.”

“Veruješ tudi ti na orožje?”

“Da; še več pa na sveto pismo.”

“Tega ne poznam, toda poznam pa tvoje orožje.”

To je bil za me poklon, ker je Arabec navajen moža soditi po orožju.
Ona nadaljuje:

“Kdo je več sovražnikov usmrtil, ti ali tvoj prijatelj?”

— 121  —

Kdor bi gledal na orožje, bi smatral Albanija za bolj hrabrega; vendar
sem bil prepričan, da dobri Tržačan s svojo sabljo še ni nikomur upihnil
luč življenja; kljub temu pa ženski odgovorim nedoločno:

“Nikdar še nisem govoril z njim o tej zadevi.”

“Kolikokrat si že imel krvno maščevanje?”

“Še nikdar. Moja vera mi prepoveduje pobijati svoje sovražnike;
sjega umori postava.”

“Ko bi pa sediaj prišel Abu Seif in te hotel umoriti?”

“Branil 'bi se in v slučaju sile bi ga ubil, ker silobran je dovoljen. Toda
govorila si o ‘Očetu sablje;’ ali ga poznaš?”

“Poznam ga. Tudi ti si imenoval njegovo njegovo ime; kje si zvedel
zanj ?’’

“Nisem samo slišal o Abu Seifu, temveč sem ga celo videl.”

“Videl? Kdaj?”

“Pred nekoliko urami.”

“Kje?”

“Nazadnje na njegovi ladiji. Bil sem njegov ujetnik in sem mu šele
včeraj pobegnil.”

“Kje je njegova ladija?”

Pokažem proti strani, kjer sem slutil njegovo ladijo.

“Tam leži skrita v zalivu.”

“Morda je on sam na ladiji?”

“Ne. Šel je v Meko, da ponese velikemu šerifu darilo.”

“Veliki šerif ni v Meki, temveč v Taifu. Zahvaliti se ti imam za
važno sporočilo. Pojdi!”

Nepoznana ženska požene svojo kamelo in zavije čez kratek čas na
desno, kjer se je pričel ; svet dvigati. Ko dospemo bližje, opazim, da se tu
nahaja lep granit, kot sem ga pozneje zopet videl v Meki. V neki dolinici
je bilo postavljenih nekoliko šotorov. Pokaže z roko na nje in reče:

“Tu prebivajo.”

“Kdo?”

“Beni-Kifr (prekleti), rodu Ateibov.”

“Po mojem mnenju prebivajo Ateibi v el Zalale, Tali in v el Nobejat?’

“Prav govoriš; vendar sledi mi. Zvedel boš vse!”

Pred šotori je počivalo okoli trideset kamel in nekaj konj; tropa mrša- 1
vih puščavskih psov je ob našem prihodu,, divje zalajala, da so prebivalci
šotorov skočili po koncu. Zgrabijo za orožje in nas bojevito pogledujejo.

“Tu počakajte!” reče naša vodnica.

Stopi raz kamelo in se poda k možem. Niti Halef niti Albani ni slišal
mojega pogovora med potjo.

“Sidi,” vpraša Halef, “kteremu rodu pripadajo ti ljudje?”

“K Ateibom.”

“Slišal 'sem o njih. Oni so najhrabrejši bojevniki puščave in nobena
karavana ni varna pred njihovimi krogljami; ob jednem. so največji sovraž¬
niki Džeheinov, h kterirn spada Abu Seif, Kaj hoče ženska nas?”

122  —

“Ne vem.”

“Torej poizvemo; vendar imej svoje orožje pripravljeno, sidi, ker jim
ne zaupam; oni so izvrženci in prekleti.”

“Na čem si spoznal to?”

“Ali ne veš, da vsi Arabci, ki stanujejo v bližini Meke, zbirajo vosek
pogorelih sveč, pepel lesa in prah kabe, da si z njim mažejo čela? Ti možje
pa niso namazani; oni ne smejo v Meko in k svetemu kamnu, ker so pre¬
kleti.”

“Zakaj so jih prekleli?”

“Morebiti nam sami povedo.”

Medtem je ženska govorila z možmi, nakar se eden izmed njih nam pri¬
bliža. Bil je starček častitljive postave.

“Alah blagoslovi vaš dohod! Razjahajte in stopite v naše šotore. Naši
gostje ste.”

Slednje zatrdilo mi je pričalo, da smo varni. Kadar zgovori Arabec
besedo ‘misafir’, to je gost, se mu sme popolnoma zaupati. Stopimo torej
s kamel, nakar nas peljejo v šotor, kjer se vsedemo na preproge in*o'bjed-
nem nam prineso hrane.

Med jedjo nikdo ne spregovori besedice. Po jedi dobimo vsak pipo in
ko jih zapalimo, se prične obravnava.

Bilo je nekaj nad dvajset mož v šotoru. Starec, ki je nas pozdravil,
začne:

“Jaz sem šejk el urdi, zapovednik šotorov, in moram s teboj govoriti,
sidi. Običaj prepoveduje gosta nadlegovati z vprašanji, dasi bi te rad nekaj
vprašal. Ali mi dovoliš?”

“Dovolim.”

“Ti si kristijan?”

“Da.”

“Kaj delaš v deželi vernikov?”

“Rad bi spoznal deželo in.njene prebivalce.”

Pogleda me z •dvomljivim obrazom.

“In ko jih spoznaš, kaj potem?”

“Povrnem se domov?”

“Alah akbar, Bog je velik, in misli kristijanpv so nezapopatjljivp. Ti
si moj gost in verujem, kar praviš. Ali j.e ta mož tvoj sluga?”

Pokaže na Halefa-

“On je moj sluga, in prijatelj.”

“Moje ime je Malek. Govoril si preje z mojo hčerjo; povedala mi je,
da namerava Halef postati hadži in potuje zategadelj v Meko.”

“Povedala ti je resnico.”

“Čakal hoš na njega, dokler se ne povrne?”

“Da.”

“Kje?”
t‘Ne vem,”

— 123  —

'‘Tujec si, vendar znaš govorico vernikov. Ali veš kaj je delil?”

“Delil je vodnik, ki mekanskim romarjem kaže svete kraje ter jih vodi
po mestu.”

“Uganil si. Toda delil ima še drug posel. Neomoženim ženskam je
prepovedano stopiti v sveto mesto. Če hoče taka ženska v sveto mesto, gre
v Džido, kjer se začasno poroči z delilom. Pelje jo kot ženo v Meko, kjer
ona spolne vse, kar je potreba pri romanju, nakar se razporočita; ona ostane
devica, in on je plačan za svoj trud.”

“Tudi to mi je znano.”

Ta uvod starega šejka vzbudi mojo radovednost. Kake načrte ima, ko
objednem omenja Halefovo romanje v Meko s poslom delila? Zvedel sem
takoj, ker šejk nadaljuje brez uvoda:

“Dovoli svojemu služabniku, da posluje za časa svojega romanja kot
delil!”

To me preseneči.

“Zakaj?” ga vprašam.

“Povem ti, če dovoliš, kar sem te prosil.”

“Ne vem če sme. Delili so uradniki, ktere nastavi oblast.”

“Kdo mu hoče prepovedati oženiti se z devico in po romanju se zopet
razporočiti ? ’ ’

“Imaš prav. Kar se mene tiče, rad dovolim. Halef je prost mož;
obrni se do njega. ’ ’

Prav užitek je bil opazovati obraz mojega Halefa. Bil je kakor za¬
čaran. —

“Ali mi storiš to ljubav, Halef?” vpraša ga starec.

“Smem li deklico preje videti?”

Šejk se zasmeje in odvrne:

“Zakaj jo hočeš preje videti? Če je stara ali mlada, lepa ali grda, to
je vseeno, ker jo moraš po romanju zopet oddati.”

“Ali so arabske hčerke kot hčerke Turkov, ki se skrivajo?”

“Arabske hčerke ne skrivajo svojih obrazov. Videl jo boš.”

Na njegov migljaj se eden navzočih dvigne in odide iz šotora, čez kra¬
tek čas se povrne z deklico, ki je bila jako podobna ženski, s ktero sem
preje govoril.

“Tu je; oglej si jo!” reče šejk.

Halef kaj rad spolne njegovo povelje. Petnajstletna, toda popolnoma
dorastla lepotica mu je ugajala.

“Kako se imenuješ?” jo vpraša.

“Hanneh (Ana),” mu odvrne deklica.

“Tvoje oko se blišči kot nur el kamar (svetloba meseca); tvoja lica se
žarijo kot zahari (cvetlice); ustnice se ti blišče kot renian (granatno ja¬
bolko), in tvoje trepalnice so kakor listje el semt (akacije). Moje ime je
Halef Omar ben hadži Abul Abbas ibn hadži Davud al Gosara, in če morem,
spolnem tvojo prošnjo.”

— 124  —

Oči mojega ITalefa so se bleščale, pa ne samo kot nar el kamar, temveč
kot nur el šems (solnčna luč). Njegova navdušenost je pričenjala vzbujati
pri njem poetično fantazijo; morebiti se je nahajal pred brezdnom istega
prepada kot njegovi ranjki pradedje, ki so na potu v Meko se poženili in
svetega mesta nikdar ne videli.

Deklica odide in šejk vpraša:

“Kako si se odločil?”

“Vprašaj mojega gospoda. Če mi on ne odsvetuje, spolnem tvojo
željo. ’ ’

“Tvoj gospod je že privolil.”

“Tako je!” potrdim. “Toda povej nam, zakaj potuje ta deklica v
Meko in ne gre v Džido, kjer bi si najela delila?”

“Ali poznaš Ahmet Izzet pašo?”

“Governerja v Mieki?”

“Da, moraš ga poznati, ker vsak tujec, ki pi'ide v Džido, se njemu
predstavi ter ga prosi za varstvo.”

“On prebiva torej v Džidi? Jaz nisem bil pri njem, ker ne potrebujem
pomoči in varstva Turka.”

“Ti si sicer kristijan, vendar si mož. Varstvo paševo se dobi le za do¬
bro plačilo. Da, on ne stanuje v Meki, kjer bi moral, temveč v Džidi, kjer
je luka. Njegova plača na leto je milijon pijastrov, toda on jo zna petkrat
pomnožiti. Njemu mora plačati vsakdo, celo tihotapec in ropar, in raditega
stanuje v Džidi. Povedali so mi, da si videl Abu Seifa?”

“Videl sem ga.”

“Ta ropar je dober znanec paše.”

“Ni mogoče!”

“Zakaj ne? Kaj je boljše: ali tata umoriti ali ga pa pustiti pri živ¬
ljenju, da mu plačujejo del svoje tatvine? Abu Seif je Džehein; jaz sem
Ateib. Oba rodova živita v smrtnem sovraštvu; vendar se je predrznil pri¬
plaziti se do mojega šotora in mi ukrasti hčer. Prisilil jo je, da je postala
njegova, žena; toda nekoč mu je ušla in dospela k meni s svojim otrokom.
Videl si ženo in otroka; z mojo hčerjo si govoril in unukinja je bila pravkar
v šotoru. Od tega časa ga iščem, da z njim obračanim. Nekoč sem naletel
nanj; bilo je v palači governerja. Ta je čuval roparja in mu pustil pobeg¬
niti, medtem ko sem jaz pri vratih prežal nanj. Pozneje nekoč ime je poslal
šejk našega rodu v Meko, da prinesem tja darila. Utaborili smo'se pri vra¬
tih el Rameh; tu pride Abu Seif s svojimi ljudmi; hotel je vstopiti v sve¬
tišče. Jeza me pograbi; napadem ga, dasi je v Meki prepovedan vsak pre¬
pir. Nisem ga hotel ubiti, temveč ga le prisiliti, da gre z menoj ven iz me¬
sta, kjer bi se borila. Branil se je in njegovi ljudje so mu pomagali. Vnel
se je boj, ki se je končal s tem, da so nastopili evnuhi, nas zaprli, njega pa
spustili. Za kazen so nam prepovedali obisk svetih krajev. Cel naš rod je
bil preklet in nas je moral izobčiti, če se je hotel znebiti prekletstva. Toda
maščevali se bomo in zapustili okolico. Praviš, da si bil jetnik Abu Seifa?”

“Da.”

— 123  —

'‘Pripoveduj!”

V kratkem mu povem cel dogodljaj.

“Veš li natanko za kraj, kjer je njegova ladija?”

“Celo po noči bi ga dobil.”

“Ali nas hočeš peljati tja?”

“Morda boste Abu Seifove ljudi pomorili?”

“Da.”

“Tedaj mi vera prepoveduje biti vaš vodnik.”

“Je li tebi prepovedano maščevanje?”

“Da, ker nam naša vera zapoveduje ljubiti celo svoje sovražnike. Samo
oblast ima pravico lopove kaznovati in vi niste njih sodniki.”

“Tvoja vera je ljubezniva; mi pa nismo kristijani ter bomo kaznovali
sovražnika, kterega 'bi sodnik varoval. Povedal si mi, kje leži njih bulija,
ktero najdemo brez tvoje pomoči. Samo obljubi, da ne boš svaril Dže-
heinov!”

“Svaril jih ne bodem, ker nečem postati še enkrat njih jetnik.”

“Torej smo jedini. Kdaj potuje Halef v Meko?”

“Jutri, če mi  dovoliš, sidi,” odvrne Halef mesto mene.

“Lahko se napotiš jutri.”

“Torej naj ostane nocoj pri nas,” prosi šejk. “Spremili ga bodemo do
mesta, dokler je nam dovoljeno, nakar se po romanju povrne k tebi.”

Tu se nečesa spomnim, kar takoj omenim šejku.

“Spremil vas bodem in pri vas čakal na Halefa.”

Občno veselje je zavladalo v šotoru.

“Efendi, vidim, da se ne sramuješ zavrženih,” reče šejk. “Dobrodo¬
šel si pri nas. Ostani pri nas in pomagaj nam praznovati poroko!”

“Ni mogoče, ker moram še preje v Džido, da z vršim svoje opravke.
Moj gospodar mora vedeti, kje se nahajam.”

“Torej te spremim do mestnih vrat. V mesto ne smem, ker je sveto.
Kdaj odideš?”

“Če ti je ljubo takoj. Povrnem se v kratkem času. Morda lahko pripe¬
ljem s seboj kadija ali mulaha za sklenitev poroke?”

“Ne potrebujem niti mulaha, niti kadija; jia.z sem šejk, in kar jaz skle¬
nem ima moč in veljavo. Pač pa prinesi s seboj pergament, da podpišemo
pogodbo. Pečat in vosek imam. jaz.”

Kamele so bile pripravljene, ktere takoj zasedemo. Razven šejka, nje¬
gove hčerjo, nas je spremljalo še pet Ateibov. Starcu sem sledil brez
ugovora, dasi :sem opazil, da se je obrnil bolj proti morju. Albani se je
nekoliko privadil kameli in je že precej nmžko sedel na njej.

Tu se šejk ustavi in pokaže z roko proti morju.

“Morda slutiš, efendi, kdo se tam nahaja?”

“Kdo?”

“Zaliv, kjer je ladija morskega roparja. Ali sem uganil?”

“Misli kar hočeš, samo ne vprašuj me.”

— 126  —

Imel je prav. Jahamo naprej. Čez nekaj časa se prikažete dve točki
na horizontu v smeri proti Džidi. Kakor opazim, se niste približevali nam
nasproti,temveč se pregibale v smeri proti omenjenemu zalivu. Z daljnogle¬
dom tudi opazim, da sta dva pešca. To je bilo nekaj čudnega v puščavi;
najbrž sta bila od posadke Abu Seifa. Najbrž je moj stražnik poslal dva
poslanca k Abu Seifu, ki mu naj naznanita o mojem begu in sedaj sta se
vračala.

Spoznal ju je tudi Malek in ostro- opazoval. Nato se obrne proti svojim
ljudem, kterim nekaj pošepeče. Takoj se obrnejo trije izmed njih proti stra¬
ni, od koder smo prišli. Malek je hotel te ljudij dobiti v svojo pest. Da se
mu ta nakana posreči, mora obema odrezati pot do zaliva in sicer tako.
da pešca tega ne opazita. Raditega je svoje ljudij poslal nekoliko nazaj,
da pozneje iz skrivališča planejo m  svojimi nasprotniki. Medtem, ko mi
nadaljujemo svojo pot, se obrne Malek k meni in reče:

“Efendi, hočeš li počakati, ali pa se podaš v mesto, kjer počakaš pri
mestnih vratih na nas?”

‘‘Govoriti hočeš s tema potniki v puščavi in jaz ostanem tu, dokler
ne bosta pri tebi.”

‘‘Morebiti so Džeheini!”

‘‘Tudi jaz sem istega mnenja. Tvoji trije preganjalci jim prestrižejo
pot proti zalivu; jahaj povprečno po tej poti, in jaz s Halefom se bom
držal sedanje smeri, da nama oba roparja ne utečeta v Džido.”

“Tvoj načrt je dober; ravnal se bom po njem.”

Zavije na stran in Albaniju pomignem, da se mu pridruži. S Halefom
se spustiva v galop, in ko dospeva v vzporedno črto z njima, jo udariva
za njih hrbet. Šele sedaj opazita naš namen in se ustavita. Pred seboj imata
mene in Halefa, na strani M a le k a z Albanijem in le pot pred njima je še
prosta. S podvojeno hitrostjo jo ubereta proti zalivu, ko se pojavijo pred
njima trije Ateibi. Daši naju še niste spoznala, vendar sta slutila, da se
jima bližajo sovražniki. Bila sta oborožena. Če se razdelita, moramo storiti
mi isto in potem 'bi bilo odločnemu pešcu lahko mogoče spoprijeti se s tre¬
mi jezdeci. Vendar tega se nista domislila, ali pa nista imela dovolj
poguma. Zajedno jih obkrožimo vsi skupaj. Spoznam jih na mestu; bili so
mornarji posadke ladije Abu Seifa.

“Od kod prihajate?” vpraša šejk.

“Iz Džide,” glasi se odgovor.

“Kam sta namenjena?”

“V puščavo, da iščeva gomoljike.”

“Gomoljike? Saj nimata seboj niti živali, niti košar!”

“Najprvo hočeva samo pogledati, če te gobe rastejo tukaj, nakar se
vrneva s košarami.”

“Od k te rega rodu ste?”

“Stanujemo v mestu.”

To je bila pač predrzna laž, ker vedeti sta morala, da ju poznam. Tudi
Halef se zjezi nad toliko predrznostjo. Vzame bič izza pasa in reče:

— 127  —

“Menita morda, da sva z efendijem postala slejra? Vidva sta lopova
in lažnika! Džeheina sta in mornarja Abu Seifa.Če takoj ne priznata, vaju
z bičem naučim resnice! ’ ’

“Kaj vas briga, 'kdo sva midva?”

Skočim iz kamele in potegnem Halefu bič iz rok.

“Ne bodite smešna, moža! čujta, kaj vama rečem! Kar imate s temi
bojevniki iz rodu Ateibov, meni nič mar; meni bosta pa odgovarjala, kar
vaju vprašam. Če storita tako, vama ne storim ničesar; če se pa protivita,
vaju naučim resnice s tem 'bičem, da se nikdar več ne prikažeta pred ver¬
nimi sinovi Arabcev!”

Groziti Arabcu z udarci je največje zasramovanje. Obadva takoj zgra¬
bita za svoje revolverje.

“Takoj te ubijeva, če se drzneš dotakniti naju!”

“Gotovo še ne vesta, kako blagodejno deluje bič v rokah kakega
Franka! Oster je kot jatagan; pada težje kot kol in je hitrejši kot kroglje
v vajinih pihalnikih. Ali ne vidita, da so puške vseh obrnjene na vaju?
Pustita torej nože in revolverje za pasom! Vidva sta poslanca na Abu
Seifa?”

“Da,” odgovorita boječe, ko uvidita, da ne pomaga tajen je.

“Da mu povesta, da sem pobegnil?”

“Da.”

“Kje sta naletela.nanj?”

“V Meki.”

“Kako je mogoče, da sta se tako hitro iz Meke povrnila?”

“Do Džide sva jahala kamele.”

“Koliko ča&3 ostane Abu Seif v Meki?”

“Samo kratek čas. Potem potuje v v Taif, kjer se nahaja governer.”

“Torej sem z vama gotov.”

“Sidi, morda nameravaš te roparje spustiti?” reče Halef. “Oba. ustre¬
lim, da ne bosta mogla nikomur več škoditi.”

“Obljubil sem jima, da ju pustim pri življenju in ti se moraš ravnati
po meni. Sledi mi!”

Stopim na kamelo in odjezdim. Halef mi sledi; Albani ostane pri šejku.
Potegnil je svojo velikansko sabljo iz nožnice, vendar sem bil prepričam,
da z njo ne bo nikomur upihnil življenja. In res mirno obsedi v sedlu, ko
skočijo Ateibi na Džeheine. Po kratkem-boju sta premagana; privežejo ju
na kamele in dva Ateiba se napotita z njima v šotore. Drugi nam
sledijo.

“Sidi, pomilostil si jih, vendar bosta morala umreti,” omeni Halef.

“Za njih usodo nisem, odgovoren niti jaz.niti ti! Pomisli, kaj te čaka
danes. Ženin mora biti spravljiv!”

“Sidi, ali bi ti opravljal službo delila pri tej deklici?”

“Da, da sem moslemin.”

“Gospod, ti si Frank, kristijan, s kterim se lahko pomenim o enakib
stvareh. Morda veš, kaj je ljubezen?”

— 128

“Da. Ljubezen je volčja jagoda; kdor jo okusi, dobi bolečine v •
trebuhu.”

“Sidi, kdo bo primerjal volčjo črešnjo z ljubeznijo! Alah naj osvetli
tvoj razum in ogreje tvoje srce! Dobra žena je kot pipa iz jasmina in kakor
mošnja, iz ktere nikdar ne zmanka duhana. In ljubezen do device, ta je —
— ta je-kakor-turban na goli glavi in solnee v puščavi.”

“Da, in kogar zadenejo solnčni žarki, dobi solčno pego. Menim, da jo
že imaš, Halef. Alah ti pomagaj!”

“Sidi, znano mi je, da ne maraš postati ženin; jaz pa sem in srce mi
je odprto kot nos, ki vonja duh cvetlic.”

Najin pregovor je bil prekinjen, ker so nas ostali dohiteli. Ko zagle¬
damo zidovje mesta, ustavi šejk svoje živali. Vzel je s seboj dve prosti ka¬
meli, ktere je namenil za me in Halefa pri povratku.

“Sidi, čakal bom tukaj,” reče. “Koliko ur bode minilo, da se vrneš?”

“Vrnem se, predno solnee preide toliko svoje poti, kot je dolga tvoja
sulica. ”

“Ne pozabi na pergament in črnilo!”

“Ne. Alah naj te čuva, dokler se ne vrnem!”

Ateibi počenejo poleg svojih kamel, in mi trije se napotimo v mesto.

“No, smo li doživeli zanimiv dogodek?” vprašam Albanija.

“Gotovo. In še kakšnega! Saj bi se skoro pobili do smrti med potjo.
Jaz sem bil že pripravljen.”

“Da. prav tak ste bili kot Brdavs, s kterim ni dobro zobati črešnje.
Kako ste zadovoljni z ježo?”

“Han! Sprva me je dajalo, pozneje mi je pa odleglo. Toda vi se vr¬
nete k tem Arabcem? — Torej se ne bova več videla?”

“Najbrž, ker hočete vi odpotovati s prihodnjim parnikom, ki pride v
Džido. Vendar sem doživel že toliko čudnih sestankov, da bi skoro dejal,
da se še vidiva.”

Te besede so se pozneje uresničile. Za sedaj sva se pa ločila kot s(*
spodobi rojakom, 'ki se znajdejo v tujini. S Halefom naprtim svoje reči
in se poslovim od gospodarja. Nato odjahava pred mesto, kjer so nas ča¬
kali Ateibi.

V Meki.

Med ježo nismo skoro ničesar govorili. Najbolj tiha izmed vseh je pa
bila šejkova hči. Celo pot ni niti črhnila; tembolj pa so govorili njeni po¬
gledi. Pogosto je obrnila oko proti nizkemu horizontu, kjer je bila zasi¬
drana ladija Abu Seifa in njena desnica je nehote segala po ostrem nožu
ali pa po dolgi puški, ki ji je visela preko ramen.

Ko pridemo blizu tabora, se mi približa Halef.

“Sidi,” reče, “kaki običaji vladajo v vaši deželi? Ali pri vas ženini
obdarijo neveste?”

.“>Seyeda (  pri nas kakor pri yas.”

129  —

“Da, tudi pri nas je ta navada. Ker pa postane Hana le za nekaj dni]
ttoja žena, ne vem, če bi ji dal kako darilo.”

“Darilo je uljudnost, ki vedno vzbuja hvaležna čutila. Halef bodi
uljuden! ”

“Toda kaj naj ji podarim? Reven sem in nikakor pripravljen za že¬
nitev. Morda bi bil adešlik (žveplenke) pripraven dar?”

V Kairi si je kupil majhno papirnato škatljico in v njej spravljal
žveplenke. Škatljica je bila zanj velike vrednosti, ker je plačal za njo
dvajsetkrat večjo ceno, kakor je bila vredna. Ljubezen ga je prignala do
junaškega sklepa, da to ‘dragocenost’ daruje svoji ‘ženi’.

“Le daj ji!” odvrnem resno.

“Dobro, dam ji! Toda, ko preneha biti moja žena, misliš, da mi bo
vrnila?”

“Obdržala bo za sebe.”

“Alah kerim, Dog je usmiljen; gotovo ne bo pripustil, da zgubim tako
dragoceno stvar! Kaj naj storim, sidi?”

“Če so ti žveplenke tako prirasti e k srcu. daj ji kaj druzega.”

“Kaj? To je moje edino premoženje. Podariti ji ne morem, svojega
turbana, niti puške, niti biča! ’ ’

“Torej ne daj ji ničesar!”

Halef pa. strese z glavo.

“Tako neuljuden ne smem biti, sidi. Ona je moja nevesta in mora
dobiti darilo. Kaj si bodo Ateibi mislili, če tvoj sluga ničesar ne podari
svoji nevesti!”

Zvita- buča! Pričel je apelirati na moj ponos in poleg tega tudi na
mojo mošnjo.

“Čast Alahu, ki je razsvetlil tvoje možgane, Halef! Toda z menoj je
tako kot s teboj. Tvoji nevesti ne morem podariti niti svojega plašča, niti
svoje suknje, niti puške!”

“Alah je pravičen in usmiljen, efendi; za vsak dar plača tisočere obre¬
sti. Ali ne nosi tvoja kamela usnjati zavitek, v kterem so stvari, ki morajo
očarati vsako nevesto?”

“In če ti kaj podarim, za tvojo nevesto, bom li dobil nazaj, ko Hana
preneha biti tvoja žena?”

“Zahtevaj od nje!”

“To ni navada pri nas Frankih. Toda, ker si mi obljubil tisočere
obresti, odprem pozneje zavoj in pogledam, kaj je v njem za tvojo nevesto.”

Tu veselo poskoči na svoji kameli.

“Sidi, ti si najmodrejši in najboljši efendi, kar jih je Alah ustvaril.
Tvoja dobrota, je bolj široka kot Sahara in tvoja darežljivost je bolj dolga
kot reka Nil. Tvoj oče je bil najsla vnejši in oče tvojega očeta najbolj vzvi¬
šeni mož med zemeljskimi prebivalci. Tvoja mati je bila najlepša med
cvetlicami in mati tvoje matere najljubeznivejša cvetlica zapadne dežele.
Tvoji sinovi naj bodo številni kot zvezde na nebu, tvoje hčerke številnejše
od peska v puščavi, in sinovi tvojih sipov številni kot kapljice v morju!”

'  — 130

Sreča, da smo prišli -v tabor, sicer bi me njegova hvaležnost omožila še
z  vsemi hčerami Samojedov, Tunguzov, Eskimov in Hotentotov. V ome¬
njenem Usnjatem zavitku je bilo res precej mičnih stvarij, ki so morale oča¬
rati arabsko deklico. Trgovec Isla ben Maflej mi je, predno sva se v Kairi
ločila, podelil raznovrstnih drobnarij, ki sem jih na svojem potovanju upo¬
rabljal za darila in za ktere so mi skazovali velike usluge. Bile so same
drobnarije, ki ne vzamejo dosti prostora, in ki so brez vrednosti, pri prebi¬
valcih puščave pa jih imajo za največja čuda.

Medtem, ko sem se jaz mudil v mestu, so en šotor spraznili in pripravili
za mene. Ko se v njem uredim, potegnem iz zavoja medeno svetinjo, ki je
imela steklen pokrov, pod Merim se je na umeten način premikal majhen
hudiček. Visel je na verižici iz steklenih biserjev, ki so se na solneu ali
pa pri ognju svetili v vseh barvah. Stvar je bila vredna 'komaj 50 centov.
Pokažem jo Halefu.

Pogleda in prestrašen odskoči.

"Mašakh, čudež božji! Tu je satan, ki naj ga Alah prekolne! Sidi,
kako si dobil zlo-dja v svojo oblast? La illa illah Alah, ve Mohamed resul
Alah! Čuvaj nas Bog pred trikrat prekletim zlodjem! Ne njemu, temveč
tebi samemu hočemo služiti! ’ ’

"Ne boj se, ne stori ti ničesar, ker je zaprt!”

"Ali ne more ven, res ne?”

"Ne.”

"Ali mi prisežeš pri svoji bradi?”

"Pri moji bradi!”

"Torej pokaži, efendi! Toda če se mu posreči se oprostiti, sem zgub¬
ljen, in moja duša naj pride čez tebe in tvoje očete!”

Verižico prime s koncem prstov, jo položi na tla, poklekne poleg in jo
skrbno opazuje.

"Valahi — bilahi — talahi — Alah, pravi satan je! Ali vidiš, kako
odpira gobec in stega jezik? Oči zavija in maha z rogovi; z repom miga,
grozi s 'kremplji in udarja z nogo!* O jacik — gorje, če skoči iz svetinje!”

"Ne more, ker ni živ; narejen je na umeten način.”

"Narejen po človeških rokah? Efendi, varaš me, da 'dobim pogum.
Kdo more zlodja narediti? Noben človek, noben vernik, noben kristijan in
ne pogan! Ti si največji učenjak, največji junak, 'ki hodi po zemlji, ker si
satana prisilil, da je šel v ta ozek zapor! Hamdulilah, čast Bogu, ker je
sedaj zemlja varna pred njim in njegovim duhovom, in vsi nasledniki -pre¬
roka lahko vriskajo in se vesele bolečin, ki jih mora tukaj prestati! Zakaj
si mi pokazal satana, efendi?”

"Daj ga svoji nevesti za darilo.”

"Jaz-?! To verižico, ki je bolj dragocena kot vsi dijamanti

na prestolu sultana? Kdor poseduje to verižico, ta postane slaven med
sinovi in hčerami vernikov. Ali jo hočeš res meni podariti?”

"Da.”

i

— 131  —

‘ 1  Torej dovoli mi, sidi, da jo za sebe obdržim. Raje podelim deklici
žvepleni®.”

“Ne, daj ji to verižico. Zapovedujem ti!”

“Toraj morami ubogati. Toda na kterem mestu si nosil tako nevarne
in dragocene stvari?”

“Ker je okolica, po kteri smo hodili, jako nevarna., sem jo spravil v
moje široke hlače.”

“Sidi, ti si še bolj zvit in premeten kot zlodej, ker si ga prisilil, da je
bival v tvojih hlačah. Kdaj naj dam Hani verižico?”

“Takoj, ko postane tvoja žena.”

“Postala bo najslavnejša med arabskimi hčerkami, ker se bo o njej
pripovedovalo, da ima zlodja zaprtega. Pokaži mi še druge zaklade!”

Vendar nisem imel časa, ker je poslal šejk človeka z naročilom, da naj
prideva s Halefom k njemu. Bil je v svojem šotoru, obdan od vseh Ateibov.

“Sidi, si li prinesel s seboj pergament?” vpraša me Malek.

“Pri isebi imam papir, ki je ravno tako dober kot pergament.”

“Ali hočeš spisati pogodbo?”

“Če želiš, da.”

‘ ‘ Torej začnimo! ’ ’

Halef pritrdi in takoj se dvigne eden navzočih mož, ki ga vpraša:

“Kako se imenuješ s polnim imenom?”

“Halef Omar ben hadži Abul Abbas ibn hadži Davud al Gosara.”

“Iz ktere dežele prihajaš?”

“Prihajam iz zapada, kjer zahaja solnce za veliko puščavo.”

“Klenemu rodu pripadaš?”

“Oče mojega očeta, kterega naj blagoslovi Alah, je prebival pri slav¬
nem' rodu Uelad bu Seba in Uelad Selim v pokrajini Šur-Šum. ”

.Mož, ki je spraševal, in ki je bil najbrž sorodnik neveste, se obrne sedaj
proti šejku.

“Vsi te poznamo, o pravični, modri in junaški. Ti si hadži Malek
Ifandi ibn Ahmed Hadid el Eini ben Abul Ali el Besami Abu Šehab A-bdo-
latif el Hanifi, šejk hrabrega rodu Ateibov. Ta mož tukaj je junak rodu
Uelad bu Seba, ki stanuje na gorah, ki se dvigajo do neba in imenujejo
Sur-Sum. Ime mu je Halef Omar ben hadži Abul Abbas ibn hadži Davud
al Gosara; prijatelj je velikega efendija iz Frankistana, ki je naš gost.
Šejk, ti imaš hčer. Njeno ime je Hana; njeni lasje so kot svila, njena koža
kot olje in njene čednosti so krasne in bele kot snežinke, ki vejejo po gorah.
Halef Omar jo hoče vzeti za ženo. Povej, šejk, kaj praviš k temu ? ’ ’

Pozvani se zamisli in čez kratek čas odvrne:

“Govoril isi, moj sin. Vsedi se in poslušaj sedaj moj govor. Ta Halef
Omar ben hadži Abul Abbas ibn hadži Davud al Gosara je junak, kterega
slava je že pred leti dospela do nas. • Njegova roka je nepremagljiva; nje¬
gova hitrost je kakor gazelina; njegov pogled jednači orlovskemu; njegova
kroglja vedno pogodi in njegov handžar je že videl kri mnogih sovražnikov.
yešč je v kuranu in pri posvetovanju je najmodrejši in najpre vidnejši. Po-

— 132 —

leg tega ga je sprejel za svojega, prijatela frankovski oej-zakaj Pl mu

branil svojo hčer, če je pripravljen spolniti moje pogoje.”

"Kake pogoje staviš?” vpraša prejšnji govornik.

‘‘Deklica je hči mogočnega šejka, raditega zahtevam posebno ceno za
njo. Halef naj mi da 50 kobil, 5 kamel, 10 tovornih živalij in 50 ovac.”

Pri teh besedah naredi Halef obraz kot bi pravkar pogoltnil vseh 50
ovac, kamel in kobil s kostmi in kožo vred. Kje naj vzame živali? K sreči
šejk nadaljuje:

‘‘Za to imu jaz podelim 50 kobil, 5 jeznih kamel, 10 tovornih 'kamel in
50 ovac. To je njena doba. Vaša modrost torej sprevidi, da pri tej doti ne
potrebujemo Halefovega darila. Zahtevam pa, da jutri na vse zgodaj na¬
stopi svoje potovanje v Meko, in naj vzame svojo -ženo s seboj. Tam opra¬
vita vse svete obrede, nakar se nemudoma povrneta. S svojo ženo naj ob¬
čuje kot z devico in po svojem povratku naj jo nam vrne. Za to službo dobi
kamelo in vrečo dateljnov. Če se pa nad svojo ženo pregreši, ne dobi niče¬
sar, in obsojen bo na smrt. Vi ste priče, kar sem določil.”

Govornik se obrne proti Halefu:

‘‘Slišal si. Kaj praviš na to?”

Pozvanemu se je videlo na obrazu, da se v eni stvari ne sklada namreč,
da bi ženo zopet oddal. Vendar je bil toliko previden, da se je udal v tre¬
nutni položaj in odvrnil:

‘‘Pogodbe sprejmem.”

‘‘Tedaj preskrbi pismo, efendi,” prosi šejk. ‘‘Naredi dvojnega; enega
za mene druzega za njega.”

Jaz ugodim njegovi zahtevi in preberem, kar sem napisal. Šejk potrdi
pogodbo ter obe tiskovini zapečati z voskom, na kterega pritisne konee svo¬
jega bodala, ko sta se on in Halef podpisala.”

S tem je 'bil običaj končan in svatbene slavnosti so se lahko pričele.
Ker se je šlo -samo za navidezno poroko, so bile slednje kaj preproste. -Za¬
klali so jagnjeta in ga spekli. Ko se je janjee pekel na ražnju, so Arabci
priredili boj, pri kterem pa niso streljali? dkoliščina, ki si jo vsakdo lahko
tolmači.

Ko nastopi noč,- se prične pojedina. Jedli so le možje, in šele ko smo
bili mi siti, dobe ženske ostanke. -Ob tej priliki je morala nastopiti tudi
Hana. To priliko izrabi Halef, da vstane in podeli svoji nevesti namenjeni
dar. Prizor, ki je pa sedaj sledil, se ne da popisati. V svetinji zaprti zlo¬
dej je bil čudež, ki je presegal arabske pojme. Vse moje prizadevanje, da
je zlodej siamo podoba, ni izdalo ničesar. Verjeli mi niso, po-sebno ne, ker
se je zlodej premikal. Razglasili so me za največjega čarovnika in junaka;
konec vsemu pa je bil, da Hana ni dobila darila. Ujeti zlodej je bil tako
čudo, da so smatrali samo šejka pripravnim hraniti dragocenega jetnika;
seveda šele potem, ko sem jim prisegel, da se satanu nikdar ne bo posrečilo
pobegniti iz ujetništva.

Bila je že polnoč, ko -se podam v svoj šotor, da zaspim. Halef je ostal
pri meni.


— 133  —

‘' Sidi, ali se moram vsega držati in rse spolniti, kar si preje napisal
na papir?” me vpraša.

“Da, ker si obljubil.”

Mine precej časa, predno zopet začne:

“Ali bi ti svojo ženo tudi izročil nazaj?”

“Ne.”

“In vendar praviš da se moram držati obljube!”

“Seveda, če jaz vzamem ženo, nikdar ne obljubim, da jo vrnem.”

“O sidi, zakaj mi nisi povedal, da tudi jaz ne bi obljubil!”

“Saj nisi deček, da bi potreboval varuha. Meni se zdi, da bi Hano
rad obdržal!”

“Uganil si.”

“Torej me hočeš zapustiti?”

“Tebe, sidi-? Oh-!”

V veliki zadregi vzdihne in ne da odgovora.

Nekaj mrmranja in par vzdihljajev je vse, kar sem slišal. Premetaval 1
se je 'na svojem ležišču od ene strani na drugo; jasno je bilo, da se je bo¬
jeval v srcu, kje naj ostane: pri meni ali pri svoji ženi. Prepustim ga nje¬
govim mislim in zaspim.

Zaspal sem tako trdo, da me vzbudi šele glasna hoja kamel pred mojim
šotorom. Vstanem in stopim pred šotor. Na vzhodu se je bliščalo in na
onej strani, kjer je bil zaliv, se je nebo rndečilo. Moralo je goreti in mojo
sumnjo je še potrdilo nenavadno živahno življenje v taboru. Možje so prav¬
kar prihajali iz pohoda, obloženi s plenom. Pridružila se jimi je tudi šej¬
kova hči in ko stopi s kamele, opazim, da je njena obleka s krvjo oškrop¬
ljena. Malek mi vošči dobro jutro in z roko kazaje proti goreči ladiji,
mi reče:

“Vidiš torej, da smo našli ladijo. Ko smo prišli do njih, so spali, in
sedaj so zbrani pri psih, svojih očetih.”

“Torej si jih pomoril, okradel in jim zapalil ladijo?”

“Okradel? Kaj misliš s temi besedami? Ali ne pripada zmagovalcu
lastnina premaganega? Kdo nam hoče vzeti, kar smo v bitki pridobili?”

“Ladija in kar je na njej ne pripada Abu Seifu, temveč šerif emirju.”

“Šerif emirju, ki nas je preklel? Nikdar ne dobi svojih novcev, ki smo
jih zaplenili, tudi če bi bili v resnici njegovi, kar pa ne verujem.”

“Torej sovražiš tudi šerif emirja?”

“Vsak Arabec ga sovraži. Ali nisi slišal o grozovitostih, ki jih je
počenjal med narodom? Toda bliža se čas jutranje molitve. Pripravi se,
da pojdeš z nami, ker na tem mestu ne moremo ostati.”

“Ivam preneseš svoj tabor?”

“Preselim se na tak kraj, kjer bom lahko opazoval pot med Meko in
Džido. Abu Seif mi ne sme pobegniti.”

“Ali si tudi pomislil na nevarnosti, ki ti grozijo?”

“Morda misliš, da se Ateibi boje nevarnosti?”

— 134  —

“Ne, t-oda najhrabrejši mož mora biti tudi previden, če dobiš Abu
Seifa v svojo oblast in ga umoriš, zapusti takoj to okolico. Morebiti zgubiš
otroka svoje hčere, ki se sedaj s Halefom mudi v Meki. ’ ’

“Halefu naročim, kje naj nas poišče. Predno odidemo, mora Hana v
Meko. Ona je edina med nami, ki še ni videla svetega mesta, in pozneje
morda ne bo več imela prilike. Raditega sem že več časa se oziral za pri'
pravnim spremljevalcem.”

“Ali si se že odločil, kam odpotuješ s svojim rodom?”

“Potegnemo jo v puščavo er Naman, v Maskat, od koder pošljem sla
do rodu beni Šamar ali k beni Obeide, da nas sprejmejo k sebi.”

Kmalu nastane jutro. Solnee na horizontu se dvigne in Arabci, še vsi
krvavi, pokleknejo k molitvi. Kmalu nato poderejo šotore in četa se od¬
pravi na odhod. Sedaj, ko se je popolnoma zdanilo, sem šele opazil, koliko
plena so si prilastili na ladiji Abu Seifa. Postali so naenkrat premožni
ljudje. To je bil tudi vzrok nenavadnega veselja v taboru. Le jaz sem bil
nekoliko nevoljen, ker sem si očital, da sem nedolžni vzrok pogube Džehei-
nov. Seveda očitati si nisem imel kaj, vendar je vedno bolje vprašati svojo
vest, če bi mogel drugače postopati. Tudi bližina Meke mi je rojila po glavi-
Pred menoj leži “sveta”, prepovedana! Ali naj se je ognem, ali naj se
drznem med njeno obzidje? Z vsemi silami me je vleklo v mesto, le strah,
da me zasačijo, me je zadrževal. Kakšno korist imam, če obiščem mesto?
Ponašal bi se lahko, da sem bil v Meki — to je vsa slava. In če me zasačijo,
ni moje življenje vredno počenega groša. Vendar konečno sem nehal pre¬
mišljevati in sklenil ravnati se po okoliščinah. Že večkrat sem storil enako
in vedno sem imel srečo.

Ha se med potjo ogne kolikor mogoče ljudem, je šel šejk po ovinkih-
Svojim ljudem ni dovolil počitka, dokler se ni zvečerilo. Prišli smo v ne¬
kako sotesko, ki je bila. obdana z granitnimi stenami. Jahamo po soteski
naprej, dokler ne dospemo v nekako kotlasto dolino, iz ktere je bil en sam
izhod. Tu razjahamo. Možje postavijo šotore in ženske zakurijo ogenj-
Sledila je zelo bogata večerja; seveda so bile večinoma vse jestvine iz ku¬
hinje Abu Seifa. Po pojedini so pričeli razdeljevati plen.

Ker nisem imel nobenega deleža pri plenu, zapustim Arabce in se na¬
pravim na pot okoli soteske, kjer smo se utaborili. Na enem mestu opazim,
da se lahko pripleza na vrh; raditega poskusim. Zvezde so jasno razsvet¬
ljevale okolico. Plezanje se mi posreči. V teku četrt ure priplezam na vrh
gore, odkoder se mi odpre prost pogled na vse strani. Tam daleč na juga
vidim celo vrsto gor, nad kterimi se je razprostiral sijaj, ki prihaja zvečer
od lučij večjega mesta. Tam leži Meka!

Pod seboj začujem glasne besede Ateibov, ki so se prepirali za ple®*
Mine precej časa, predno se povrnem k njim. Šejk me sprejme z besedami 1

“Efendi, zakaj nisi ostal pri nas? Od vsega, kar -smo zaplenili na la¬
diji, moraš dobiti svoj del!”

‘‘Jaz? Motiš se. Nisem se udeležil napada, torej tudi ničesar zaslu¬
žil nisem.”

— 135 —

“Nikdar ne bi Džeheinov dobili v svojo pest, da nisi ti prišel k nam !
Ril si naš vodnik, (lasi ne dejanski, torej imaš pravico, da zahtevaš svoj
delež.” ■ ; . * i ijfl*

“Ne vzamem ničesar!”

“Sidi, premalo poznam tvojo vero, da bi jo raditega zasramoval, ker
si moj gost; vendar napačna je, če ti prepoveduje vzeti zasluženi plen. So¬
vražniki so mrtvi in ladija zažgana. Ali naj te stvari, ki so nam tako po¬
trebne, pustimo, da naimi jih vzamejo drugi?”

“Nečem se prepirati; obdržite, kar ste meni namenili!”

“Nikakor ne! Dovoli, da izročim Halefu, tvojemu spremljevalcu, ki
■je sicer že dobil svoj delež.”

“Le dajte mu!”

Mali Halef samega zahvaljevanja ni mogel govoriti. Dobil je orožje,
obleko in mošnjo srebrnega denarja. Silil je toliko časa, v mene, dokler mu
•jih nisem preštel, nakar se je razglasil za najbolj premožnega moža na zem¬
lji; cela svota, .je znašala, sicer samo 800 pijastrov, kar je pa zadostovalo,
'la se je Arabec čutil srečnega.

“S tem denarjem lahko petdesetkrat poplačaš stroške, ki jih boš imel
v  Meki,” reče šejk.

“Kdaj se napotim v sveto mesto?” vpraša Halef.

“Jutri zjutraj, malo pred poldnevom.”

“Še nikdar nisem bil tam. Kako naj se obnašam?”

“Takoj ti povem,” reče stari šejk. “Dolžnost vsakega romarja je, da
®e takoj pri prihodu v mesto poda v el hamran, v veliko mošejo. Jezdi, na¬
ivnost do mošeje, kjer pusti kamelo in stopi v svetišče. Tam dobiš vod¬
ika, ki te bode vodil okrog in ti povedal, ktere obrede moraš opraviti; sa-
vprašaj ga po ceni takoj, sicer te ogoljufajo, da se boš prijemal za glavo.
Pakoj ko zagledaš kabo, vrzi se dvakrat na zemljo ter opravi potrebne mo-
Rfve  v zahvalo, da si dospel na sveto mesto. Nato pojdi k prižnici ter se-

svoje čevlje; čevlji ostanejo tam pod posebnim varstvom; v sveti mo-
Sp ji namreč ni dovoljeno nositi čevlje s seboj kot v drugih mošejah. Zatem
s e prične tovaf, obhod okoli svete kabe, ki se mora sedemkrat ponoviti.”

“Proti kterej strani?”

“Proti desni, da je kaba. vedno na levi strani. Prve tri obhode moraš
Premeriti z zelo hitrimi koraki.”

“Zakaj?”

“V spomin na preroka. Razširila se je govorica, da je prerok zeta
Nevarno obolel; da dokaže, da je ta vest neresnična, je tekel trikrat okoli
kabe. Ko prideš trikrat okoli kabe, korakaj počasi. Molitve, ktere moraš
Pri teh obhodih opraviti, so ti znane. Pri vsakem obhodu poljubiš kabo.
Ko je tovaf končan, se pritisneš s prsi na vrata kabe, razprostreš roke in
Prosiš Alaha na glas, da ti oprosti vse grebe.” (Kaba je velik črn kamen
v  Meki; mohamedannci pravijo, da je postal črn vsled človeških pregreh,
iittajo ga za svet spomin na preroka; mekanski romarji ga pobožno po¬
gubljajo.)

— 136  —

“Potem sem gotov?’’

“Ne. Podati se moraš k el madšem in pred mekam-Ibrahim, kjer
opraviš dva poklona, nakar se podaš k svetemu studencu zem-zem, kjer
piješ, ko si opravil potrebno molitev, toliko vode kot moreš. S seboj ti dam
nekoliko steklenic, da jih napolniš in prineseš k nam, ker sveta voda je
zdravilno sredstvo zoper vse bolezni telesa in duše.”

“To so opravila pri kabi. Kaj sledi potem?”

“Na vrsto pride saj, hoja od Szafe do Merue. Na hribu Szafa stoje
trije loki. Postaviš se pod nje, obrni se z obličjem proti mošeji, skleni roke
ter prosi Alaha, da ti pomaga na svetem potu. Nadalje hodi šeststo kora¬
kov proti altanu meruamskemu. Spotoma opaziš štiri kameni te stebre,
mimo kterih moraš skokoma teči. Na vrhu hriba Merua opravi še eno mo¬
litev ter ponovi celo potovanje še šestkrat. ’ ’

“Potem je romanje gotovo?”

“Ne, obriti si moraš glavo in potovati v Omro, ki je od Meke oddaljena
približno isto daljino, kot smo mi sedaj. Sveta opravila so s tem končana
in zamoreš se povrniti k nam. V mesecu svetega romanja ima romar še
veliko več dolžnosti, kar ga zamudi jako dolgo radi neizmernega števila
romarjev; ti pa rabiš za potovanje samo dva dni, in tretji dan se lahko
vrneš v naš tabor. ’ ’

Nadalje mu razloži še več podrobnosti, ki pa zame niso imele nikakega
pomena, ker so se tikale večinoma Hane. Vležem se k počitku. Ko dospe
konečno tudi Halef, prisluškuje, če sem že zadremal. Videč me je zbudlje-
nega, me vpraša:

“Sidi, kdo ti 'bode stregel za časa moje nenavzočnosti?”

“Sam. Halef, stori mi še eno ljubav!”

“Da. Saj veš, da naredim za tebe vse, kar morem!”

“Šejku Ateibov prineseš vode iz svetega studenca zem-zem; ne pozabi
in vzemi tudi za mene steklenico. ’ ’

“■Sidi, kar hočeš, zahtevaj od mene, samo tega ne ; nemogoče mi je spol¬
niti tvojo željo. Iz tega studenca zamorejo piti le verniki. Če ti prinesem
vode, sem preklet za večno.”

To mi pove tako odločno, da nikakor nisem več silil v njega. Čez tre¬
nutek vpraša:

“Zakaj si pa sam ne doneseš svete vode?”

“Ker ne smem v mesto.”

“Prosta ti je pot, če se prej spreobrneš k naši veri.”

“Zaman prigovarjaš; vendar sedaj zaspiva.”

Drugega jutra odjezdi kot častitljiv soprog iz tabora. Dobil je naročilo,
da ne sme povedati, od kje prihaja, in da nikakor ne izda svoje spremlje¬
valke, ki je bila gosto zagrnjena. Z njim je odjezdil bojevnik, ki je dobil
nalog čuvati cesto med Meko in Džido. Stražo smo postavili tudi pri vhodu
v našo sotesko.

Prvi dan mine brez posebnih dogodkov; druzega jutra pa naprosim
šejka, da mi dovoli majhen sprehod izven soteske. Da mi kamelo s prošnjo,

— 137  —

naj bodem previden, da ne izdam skrivališča sovražniku. Upal sem, 'da bom
sam, ko pride šejkova hči in me vpraša:

“Efendi, smem s teboj?”

"Le pojdi.”

Ko zapustimo sotesko, nehote obrnem kamelo v smeri proti Meki. Me¬
nil sem, da mi bode moja spremljevalka branila; vendar ostane na moji
strani ter ne črhne niti besedice. Le ko sva jezdila približno že četrt ure,
obrne na desno in reče:

“Pojdi za menoj, efendi!”

“Kam?”

“Prepričala se bom, ee je straža na svojem mestu.”

Čez pet minut jo že zagledava. Mož je sedel na mali višini in nepre¬
stano gledal proti jugu.

“Ne daj, da naju opazi,” reče. “Pojdi, sidi; peljala te bodem, kamor
si želiš!”

Kaj meni s temi besedami ? Zavije na levo ter me zvito pogleda. Svojo
kamelo požene v najhitrejši tek, dokler ne dospe v neko dolinico, kjer raz¬
sedla. in se vsede v travo.

“Vsedi se, da se pogovoriva.”

Vedno bolj mi je postajala skrivnostna, vendar ugodim njeni želji.

“Smatraš li svojo vero za edino pravo?” začne z nekakim čudnim
glasom.

“Gotovo!” odvrnem.

“Jaz tudi ?’’  opomni ona.

“Ti tudi?” vprašam začudeno; ker prvokrat sem slišal iz mohamedan¬
skih ust enako govorico.

“Da, efendi, znano mi je, da je edino tvoja vera prava!”

. “Kdo ti je to povedal?”

“Nihče. V raju je bil prvi človek; tam so živele vse živali brez sovra¬
štva med seboj. Tako je želel Alah, in raditega je ista vera prava, ki uči
enakost. In to je vera kristijanov.”

“Ali jo poznaš?”

“Ne; toda neki star Turek nam je nekoč o njej pripovedoval. Pravil
nam je, da vi molite k Bogu: Ue unut bicim ginaler, bejle unutar-ie giaaler
— In odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom. Ali
sem prav govorila?”

“Da.”

“In v vašem kuranu je zapisano: Allah muhabet dir, ile muhabeda kim
dunar, bu durar Allahda ile Allah durar onada — Bog je ljubezen, in kdor
ostane v ljubezni, je v Bogu in Bog je v njem. Reci mi, če je prav tako?”

“Popolnoma dobro.”

“Torej je vaša vera prava. Ali sme kristijan ugrabiti devico?”

— 138  —

"Ne. Če to stori, ga doleti občutna kazen.”

“Vidiš torej, da je vaša vera boljša kot naša. -Pri vas bi me Abil Seif
ne smel uropati in prisiliti, da postanem njegova žena. Ali poznaš zgodo-
vino te dežele?”

“Da.”

“Torej tudi veš, kako so Turki in Arabci proti nami divjali, dasi imajo
enako vero z nami. Sramotili so naše matere in naše očete obešali na kole,
kjer so trpeli tisočere muke, naše sinove so žgali, trpinčili, odrezavali jim
nosove, roke in noge. Sovražim našo vero, ki vse to dovoljuje, vendar jo
moram obdržati.”

“Zakaj? Vedno imaš priliko- ■”

“Molči,” mi seže ostro v besedo. “Povem ti samo, kar mislim, vendar
moj učitelj nisi! Saina vem, kaj delam: maščevala se bom — maščevala
nad vsem, ki so me razžalili.”

“In vendar si mi rekla prej, da je vera ljubezni prava?”

“Da; toda naj li sama ljubim in odpuščam? Celo raditega, ker ne
smemo stopiti v sveto mesto, se kocem maščevati. Ugani, kako?”

“Povej mi!”

“Tvoja, skrivna želja je priti v Meko?”

“Kdo ti je povedal?”

“Moja vest. Odgovori mi!”

“Želel sem že zdavnej ogledati si Meko.”

“To je nevarno; toda maščevati se hočem in raditega sem te peljala
na to mesto. — Znaš li opravila, ki iso potrebna v Meki?”

“Znana so mi, vendar jih ne morem opravljati, ker mi prepoveduje
moja vera.”

“Prav govoriš. Pojdi v Meko; čakala bom na tem mestu na tebe.”

Ali ni to čudovito? Nad islamom se je hotela maščevati s tem, da je
svetovala ‘gjavru’, naj se poda v ‘sveto mesto’ ter razburi inohamedance.

“Kje leži Meka?”

“Če prekoračiš to goro, jo zagledaš v dolini.”

“Zakaj naj potujem in ne jaham?”

“Če prijahaš v Meko, te bodo smatrali potnikom ter te povsod nadle¬
govali. Če pa prideš peš v mesto, bo vsakdo mislil, da si bil že v mestu
ter se povračaš iz sprehoda.”

“In boš res čakala na mene?”

“Da.”

“Kako dolgo?”

“Čas, ki ga imenujejo Franki štiri ure.”

“To je premalo!”

“Pomisli, da te lahko zasačijo, če se predolgo mudiš. Idi samo enkrat
po mestnih ulicah in oglej si kabo.”

Imela je prav. Pripravim se torej na odhod. Ona pa pokaže na moje
orožje in zmaje z glavo:

— 139

"Po postavi sicer jednačiš Arabcem; vendar, pomisli, li nosijo Arabci
tako orožje? Pusti svojo puško pri meni in vzemi mojo.”

Skoro me pri tej zahtevi vznemiri mala slutnja; vendar nisem imel po¬
voda ne vrjeti svoji spremljevalki. Kaditega zmenjam puško in stopim na
vrh gore. Ko dospem na vrhunec, zagledam v daljavi kake pol ure pred
toenoj ležati Meko. Razločno opazim citadelo Šebe-l Šad in minarete tur¬
ških mošej. El Hamran, prestolna mošeja, se nahaja v južnem delu mesta.

Tja torej se najprvo napotim. Pri srcu mi je bilo kot vojaku, ki se je
sicer že vdeležil več manjših bitk, a groze vojne še ne pozna, ktere se mora
Pravkar udeležiti.

Srečno dospem v mesto. Ker sem si zapomnil lego mošeje, nisem spra¬
ševal po njej. Hiše, mimo kterih sem koiakal, so bile vse zidane iz kame¬
lja in ceste posute s peskom iz puščave. V kratkem dospem do velike mo¬
šeje ter se napotim okoli njenega zidovja. Štiri stranice obstoje iz stebre-
nikov, kolonad, nad kterimi se dviga šest minaretov. Naštel sem dvesto-
štirideset korakov na dolžino in dvestopet na širino. Ker sem si hotel zu¬
nanjost šele pozneje ogledati, vstopim pri vratih v svetišče. Pri vratih je
sedel neki Mekanec, ki je tržil z bakrenimi posodami.

"Salam aalejkum!” ga prijazno pozdravim. "Koliko stane ena
Posoda?”

‘Dva pijastra.”

“Alah blagoslovi tvoje sinove in sinove tvojih sinov, ker tvoje cene so
nizke. Tu imaš dva pijastra in jaz vzamem posodo.”

Posodo vtaknem k sebi ter korakam med stebri naprej. Pridemi v bli¬
žino prižnice ter sezujem čevlje. Ogledam si notranjščino svetišča. Precej
v sredini je stala sveta kaba. Ker je s črno svilo čez in čez prevlečena,
nudi kaj čuden pogled. K njej vodi sedem tlakovanih cest, med kterimi je-
sedem s travo posejanih gredic. Blizu kabe zapazim sveti -studenec zem-
zem, pred kterim je več uradnikov romarjem delilo vodo. Celo svetišče
name pač ni naredilo nobenega svečanega upliva. Med ljudstvom -so hiteli
razni postreščki in sluge; javni pisarji so sedeli pod. stebrovjem; da, ee-lo
prodajalce sadja sem opazil v -mošeji. Ko slučajno pogledam po -stebrovju
pred tempeljnom, zapazim kamelo, ki je baš pokleknila, da stopi raz njo
jahalec, ki je bil obrnjen s hrbtom proti meni; zdajci pomigne nekemu
strežniku, da čuva kamelo. Vse to opazim mimogrede, ko sem korakal proti
studencu. Hotel sem napolniti steklenico, vendar sem moral čakati, da
pride vrsta na mene. Ko dobim zahtevano vodo, plačam-, zaprem steklenico
in jo vtaknem k sebi. Obrnem se in komaj deset korakov pred menoj stoji
— Abu Seif.

Mravljinci mi -zagomaze po životu, vendar ne zgubim zavesti. V takih
trenutkih človek desetkrat hitreje misli in deluje. Ne da bi povzročil po¬
zornosti, h-itim z najdaljšimi koraki proti stebrovju, kjer je stala kamela
Abu Seifa. Samo ta žival me more rešiti. Bila je ena onih kamel, ktere
se celo za drag denar le težko dobi.

čevlje pustim v mošeji; nisem imel niti časa, da se 'za njimi ozrem, ker
že se začuje po tempelju klic :

“Gjavr, gjavr! Ulovite ga vi, čuvaji svetišča!”

Posledica tega krika je bila strašna. Nisem imel časa, da se ozrem,
vendar slišim za seboj padanje slapa, tuljenje orkana, divjanje in hropenje,
kot bi se drlo tisoče sestradanih bivolov. Z medvedjimi koraki hitim proti
stebrom pri vratih, skočim po treh stopnjicah navzdol ter stojim pred ka¬
melo, ki k sreči ni imela zvezanih nog. S pestjo pobijem stražnika na tla,
skočim v sedlo ter potegnem revolver. Toda bo li slušala žival povelje ?

“E-o-a! E-o-a!”

Hvala Bogu. Pri znanem klicu se dvigne kamela z dvema sunkoma in
zdrči kot strela. Za seboj čujem istrele — naprej, naprej!

Da je bila kamela trmasta, kot jih je večina, ki ubogajo samo povelje
svojega gospodarja, bi bil neizogibno zgubljen.

V treh minutah sem izven mesta in šele sedaj se drznem ozreti nazaj,
ko sem že prejahal polovico gore. Za mano je kar gomazelo jezdecev, ki so
me preganjali. Moha-medanci so namreč takoj odhiteli v bližnja prenočišča,
kjer so se preskrbeli s kamelami.

Kam naj se obrnem? K šejkovi hčeri, ki bi bila potemi izdana? In
vendar jo moram svariti! Kamelo vzpodbodem s klici; dirjala je kot spro¬
žena puščica. Na vrhu gore še enkrat pogledam za seboj in zapazim, da
sem na varnem. Edin jezdec mi je prišel precej blizu. Slučajno je dobil
v roke konja nenavadne hitrice.

Dospevši na vrh gore, zdrčim navzdol po pobočju. Malekova hčer me
opazi. Ker sem prihajal na kameli in v taki naglici, je takoj uvidela cel
položaj. Skoči na kamelo in vzame mojo, ktero sem pustil pri njej, za
povodec.

“Kdo te je izdal?” kriči mi že iz daljine nasproti.

“Abu Seif.”

‘‘Allah akbar! Morda te lopov zasleduje?”

“ Skoro bo pri meni.”

“In še drugi ljudje?”

'‘Prepozni so.”

“Torej jahaj v drugi smeri kot jaz in beži vedno naravnost naprej.”

“Zakaj?”

“Zvedel boš.”

“Najprvo mi daj moje orožje!”

Ko prijezdim do nje, zamenjava orožje, in ona. se skrije za neko skalo.
Takoj uganem njeno nakano: hotela je Abu Seifa spraviti med mene in
sebe. Kmalu se slednji prikaže na vrhu gore. Nalašč se spustim v počas-
neji tek, nakar Abu Seif še bolj pomnoži svojo hitrost. Slepo drvi za menoj,
ne da bi opazil po sledovih, da nisem sam. Ko dospem na vrhunec druzega
hriba, zapazim na prvem nekaj preganjalcev in globoko spodaj mojo tova¬
rišij, ki »e je že 4TignU& iz svojega skrivališčih Njena nakana m  je posipe*

— 141  —

Čila, in ker je spustila kamelo, ktero je prej vodila za povodec, jo je moral
Abu Seif, če se je obrnil, smatrati za mojega preganjalca.

Za svojo osebo se nisem več bal, in ker iso drugi zasledovalci ostali
daleč za nama, sem moral paziti samo, da Abu Seif ne pobegne. Skušal
sem torej zapustiti gorovje in dospeti v nižino. Zajedno vedno 'bolj priga¬
njam kamelo.

Tako je trajala ježa gotovo že trioetrt ure, ko dospem v odprto pušča¬
vo. Pazil sem vedno, da se mi Abu Seif ne približa na strelno daljavo. Se¬
daj dospe tudi šejkova hčer na vrh gore, zajedno pa opazim za seboj še
enega preganjalca, ki je moral imeti izvrstno kamelo, ker je prihajal ved¬
no bližje. Njegova žival je bila mnogo bolja od Abu Seifovega konja.

Že sem se pričel bati, pa ne za sebe, temveč za šejkovo hčer; v moje
začudenje pa zavije jezdec na drugo stran kot bi nas hotel v polkrogu
dohiteti. Ustavim kamelo in pogledam ostro nazaj. Ali je mogoče? Člove¬
ček, ki sem ga smatral za preganjalca, je bil ravno tak kot moj Halef.
Kako je prišel do tako izvrstne kamele in zakaj nas je pričel zasledovati?
Pogledam ga še enkrat, še bolj natančno. Najbrž je hotel, da ga spoznam,
ker je mahal z rokami in nogami po zraku'kot bi vrabce lovil.

Kamelo ustavim popolnoma in vzamem puško v roke. Abu Seif je bil
že tako blizo, da je lahko slišal moj glas.

‘‘Rrrrreeeee, Oče sablje! Ne jahaj bljižje, sicer ti zapodim krogljo
v glavo! ’ ’

“Ne bljižje, ti pasji sin?” kriči. “Vjamem te živega in prepeljem v
Meko, ti sramotnik svetega templja!”

Ker sem bil v življenski nevarnosti, pomerim in sprožim. Da mu ne
storim ničesar žalega, sem meril v prša njegovega konja. Konj telebi na tla
in Abu Seif se zvali pod njega. Pričakoval sem, da. plane po koncu, kar se
pa ni zgodilo. Ali se je ranil, ali pa me je hotel zvabiti v bližino. Previdno
jaham do njega, kamor dospem zajedno s šejkovo hčerjo. V pesku je ležal
s Zaprtimi očmi in se niti ne ganil.

“Efendi, tvoja kroglja je prehitela mojo!” jadikuje ženska.

“Streljal sem na konja in ne na njega. Vendar je mogoče, da si je zlo¬
mil tilnik. Poglejmo!”

Stopim raz kamelo in ga preiščem. Če ni imel notranjih poškodb, je
bil najbrž samo omamljen. Šejkova hči potegne handžar.

“Kaj hočeš z njim?”

“Vzamem mu glavo!”

“Nikakor ne, ker tudi jaz imam pravico do njega.”

“Moja je starejša!”

“Moja pa večja; jaz sem ga podrl na tla.”

“To je pravilno po postavah te dežele. Ali ga boš umoril?”

“Kaj nameravaš, če ga oprostim, ali pa pustim v pesku ležati?”

“Ti zgubiš pravico do njega, in on pripade meni.”

“Pravice ne oddam,”

— 142  —

“Torej ga vzemimo s seboj in v tabora se bo odločilo, kaj početi z
njim.”

Sedaj se približa tudi Halef.

“Mašalah, čudež 'božji! Sidi, kaj si učinil?”

“Kako prideš ob tem času k meni?”

“Hitel sem za teboj!” 1

“Znano mi je Razloži mi natančneje!”

“Sidi, veš, da imam mnogo denarja pri sebi. Zakaj bi ga nosil v žepu?
Nameraval sem kupiti kamelo in šel sem k nekemu trgovcu, ki je' stanoval
v južnem delu mesta. Hana je bila z menoj. Ko si ogledujem živali, med
kterimi je bila ta najboljša in tako draga, da bi jo komaj plačal kak emir,
začujem zunaj grozno vpitje. S trgovcem bitim na prosto in slišim, da se
je neki gjavr priplazil v svetišče. Takoj sem mislil na tebe, sidi, in sem
te tudi trenutek pozneje zagledal na vrhu gore. Vse se je drlo na dvorišče,
da dobi živali, na kteri-h bi te preganjali. Jaz storim isto in zgrabim ome¬
njeno kamelo. Ko sem še Hani naročil naj beži v tabor in sporoči šejku cel
dogodek, prisolim trgovcu, ki mi živali ni hotel prodati, gorko zaušnico
in jaham za teboj. Vsi drugi so'zaostali. Sedaj sem zope<; pri tebi, poleg
tega pa imam izvrstno kamelo.”

“Saj ni tvoja.”

“O tem govorimo pozneje, sidi. Zasledovalci so še vedno za nami; tu
nikakor ne moremo ostati. Kaj naj storimo z Očetom sablje in goljufije?”

’ “Privežemo ga na kamelo in odpeljemo s seboj. Menda se bo kmalu
zavedel. ’ ’

“In kam bežimo potem?”

“Poznam mesto,” reče šejkova hčer. “Tudi tebi je znano, Halef, ker
si zvedel od mojega očeta za slučaj, da dobiš tabor prazen, ko se vrneš iz
Meke.”

“Morda meniš votlino Atafra?”

“Da. V slučaju potrebe bi te Hana tja peljala. Votlina je znana samo
poveljnikom Ateibov in teh sedaj ni tam. Pomagajte mi zvezati ujetnika!”

Šestim rokam pač ni bilo težavno privezati Abu Seifa na kamelo. Vso
njegovo lastnino si vzame šejkova hči; nato zasedemo naše živali in odja¬
hamo proti jugovzhodu.

Tako sem srečno odnesel pete veliki nesreči. Niti na misel mi ni priš¬
lo, da bi se drznil še enkrat v Meko, raditega prihranim njen popis za
drago priliko.

Med potjo me je začel oštevati Halef.

“Sidi,” reče, “saj sem ti povedal, da ne sme noben nevernik v sveto
mesto ! Skoro bi zgubil svoje življenje! ’ ’

“Zakaj mi nisi obljubil, da mi prineseš vode, ko si odhajal v Meko?”

“Ker tvoji prošnji nisem smel ugoditi.”

“Torej sem šel sam iskat vodo.”

“Ali si bil pri svetem studencu?”

“Poglej sem! Prava voda je od studenca zem-zem.”

"Alah- fcerim, Bog je usmiljen, sidi! Naredil te je pravega Vernika
irt celo resničnega liadžija. Gjavr ne sme v mesto; toda kdor ima sveto
vodo, je hadži in torej pravi moslem. Ali ti nisem vedno prerokoval, da se
boš spreobrnil, če hočeš ali nočeš?”

Bilo je ob enem smešno in predrzno, kar mi je Halef zblebetal; toda
njegov govor je imel namen mohamedansko vest hadžija potaložiti, o kte-
rem uspehu je bil prepričan.

V pokrajini okoli Meke je zelo občutno pomanjkanje vode; raditega,
kjer se nahaja vodnjak, je gotovo središče večje vasi, ali pa naselbine.
Teh krajev smo se morali ogibati, torej smo jahali kljub dnevni vročini
vedno naprej, dokler nismo dospeli v neko pokrajino, ki je bila zelo bogata
raznega skalovja. Šejkovi hčeri sledimo čez drn in strn in med mogočnimi
skalinami, dokler ne pridemo do neke skalne raze, ki je imela spodaj komaj
širočino za kamelo.

"To je votlina,” reče naša vodnica. "V njo spravimo tudi živali, če
jim odvzamemo sedla.”

"Morda ostanemo tukaj?” vprašam.

"Da, dokler ne pride šejk.”

"Kdaj pride?”

"Ne verni, vendar dospe sem gotovo, ker mu je Hana vse povedala.
Razsedlajte in sledite mi!”

Abu Seif je zopet prišel do' zavesti, vendar tekom celega pota ni
spregovoril besedice ter vedno mižal z očmi. Njega najprvo prinesemo v
votlino. Čimdalje smo hodili po votlini, tembolj se je razširjala, dokler se
ni končala v odprtino, kjer je bilo prostora za 50 mož. Njeno prednost je
še poviševala voda v ozadju votline. Ko smo spravili ujetnika na varen
prostor, stopimo na prosto, da naberemo neke vrste trave, ki ima to poseb¬
nost, da zelena ravno tako gori kot suha. Po noči smo lahko kurili, po dne¬
vu bi nas pa izdal dim.

Sicer pa nikakor nismo bili v strahu, da nas kdo preseneči. Pot nas je
vodila po skalnatih tleh, da je bila zbrisana vsaka sled za nami.

Ko preiskujem žepe v mojem sedlu, dobim na moje velikansko začu¬
denje v njih precej lepo svoto denarja.

Živali so bile utrujene kakor tudi mi; ker so bile vezi ujetnika močne,
smo lahko brez skrbi zaspali. Seveda sva s Halefom prečula vsak pol noči.
Ko se je delal dan, -sem bil jaz na vrsti za stražo. Blizu sebe zaeujem šum,
in ko pogledam iz svojega skrivališča, zapazim moža, ki se je previdno
plazil k skrivališču. Takoj spoznam v njem Ateiba in stopim k njemu.

"Alahu hvala, da sem te našel, efendi!” me pozdravi. "Šejk me je
poslal naprej, da poizvem če ste v skrivališču.”

"Koga si menil dobiti še pri meni?”

"Tvojega služabnika Halefa, šejkovo hčer in morebiti celo Abu Seifa.’

"Kako si to slutil?”

"Efendi, ni težka uganka to. Hana je prišla z dvema kamelama sama
v tabor in pripovedovala, da si bil v Meki in pobegnil. Šejkova hčer je bila

144

pri tebi in te gotovo ni zapustita, dasi si učifiil veliko pregreho. tialef ti jd
sledil in za gorami so riašli naši ustreljeno žival Abu Seifa, njega pa nikjer.
Imeti ste ga morali torej pri sebi.”

“Kdaj pride šejk?”

“Se prej kot v jedni uri.”

“Pojdi v votlino.”

Ujetnika niti ne pogleda, ter se takoj vleže k počitku. V eni uri dospe
mala karavana res v votlino. Vse, kar so imeli pri sebi, znosijo v skriva¬
lišče. Pričakoval sem, da me šejk ošteje. Toda njegovo prvo vprašanje je
bilo: —

“Ali si v j el Abu Seifa?”

“Da.”

“Ali je tukaj?”

“Zdrav in čil.”

“Torej bomo pričeli s sodbo.”

Dokler se niso vredili, je trajalo skoro do opoludne. Sedaj bi se mo¬
rala pričeti obsodba, Še prej sem pa pričel s Halefom zanimiv pogovor.

“Sidi, dovoli mi eno vprašanje!” me prosi.

“Govori!”

“Ali se še spominjaš pogodbe, ki si jo spisal radi mene in Hane?”

“Gotovo.”

“Kdaj se moram od Hane zopet ločiti?”

“Takoj ko je romanje končano.”

“Jaz ga pa še nisem izvršil.”

“Kaj ti še manjka?”

“Ničesar, ker v Meki sem opravil vse, kar je bilo potrebno. Toda, ker
bi rad svojo ženo še pridržal, sem se spomnil, da spada k pravemu romanju
še potovanje v Medino.”

“Pravilno. Kaj pravi Hana?”

“Sidi, ona me ljubi. Veruj mi, sama mi je povedala!”

“Ali jo tudi ti ljubiš?”

“In kako! Ali ne stoji pisano, da je Alah vzel Adamu rebro in iz
njega naredil Evo? In pod rebri leži srce, torej mora biti moževo srce vedno
pri ženski!”

“Toda kaj poreče šejk?”

“To je baš, kar mi dela skrbi.”

“Druzega se ne bojiš?”

“Ne.”

“In jaz? Kaj porečem jaz?”

“Ti? Ti mi boš takoj dovolil, ker te vseeno ne zapustim, dokler me od
sebe ne odženeš.”

“Toda pomisli, da ne moreš žene vlačiti s seboj!”

“Saj je ne bodem. Pustil jo bodem pri njenem rodu, dokler se ne
povrnem.”

— 145

"Halef, to je požrtvovalnost, Mere ne zahtevam. Toda, ker se tako
ljubita, torej se morata potruditi, da ostaneta skupaj. Morebiti se da šejk
preprositi! ’ ’

"Sidi, ne dam jo nikomur več, tudi ko bi moral pobegniti z njo. Ona
ve, da sem hadži Halef Omar ben liadži Abul Abbas ibn badži Davud al
Oosara, in sledila mi bo do konca sveta,”

S tem ponosnim zatrdilom me zapusti. Med tem’ so Ateibi naredili
krog, v čegar sredino postavijo Abu Seifa. Pozovejo me, da se udeležim
razprave, torej pridem k šejku Maleku.

"Efendi,” prične šejk, "slišal sem, da trdiš, da imaš pravico do tega
moža, kar je resnica. Ali ga hočeš odstopiti nam, ali pa odloči z nami o
njegovi usodi?”

"Glasoval bom o njegovi sodbi jaz in Halef, ker ima tudi on pravico do
njega. ’ ’

"Torej vzemite ujetniku vezi!”

Odvežejo ga, vendar leži nepremično, kot bi bil mrtev.

"Abu Seif, dvigni se pred temi možmi, da se zagovarjaš!”

Obleži in ne zgane niti z očesom.

"Zgubil je govor, kakor vidite možje; zakaj naj torej z njim govorimo?
On ve, kaj je storil in mi vsi vemo; kaj nam torej koristijo besede in vpra¬
šanja? Usmrtimo ga, da bode za hrano hijenam, šakalom in jastrebom.
Kdor je moje misli, naj govori.”

Vsi mu pritrde. Edino jaz sem hotel ugovarjati, vendar nepričakovan
dogodek me prisili molčati. Pri zadnjih šejkovih besedah namreč plane
zdajci vjeti Abu Seif kvišku ter skoči proti izhodu. Glasen krik ise dvigne
in vsi se pripravijo, da ga ulove. Edino jaz ostanem v šotoru. Abu Seif je
mnogo zakrivil in po postavah puščave zaslužil smrt; vendar nikakor nisem
mogel glasovati za. njegovo smrt. Morebiti se mu posreči pobegniti; če se
to zgodi, moramo takoj zapustiti skrivališče.

Dolgo časa sedim sam v šotoru. Prvi, ki se vrne, je stari šejk. Zaostal
je za drugimi.

"Zakaj nisi šel z nami, efendi?” me vpraša.

"Ker ga bodejo ujeli tvoji hrabri ljudje brez moje pomoči.”

"Alahu je znano, če ga, dobimo‘zopet v pest. On je imeniten tekač, in
ko smo prišli iz votline, je že zginil. Če ga ljudje ne ulove, moramo takoj
zapustiti votlino, ker mu je sedaj znana.”..

Polagoma so se možje vračali. Niti njegovega sledu niso opazili. Po¬
zneje se vrne Halef in zadnja šejkova hči, ki se je kar penila od jeze. Nihče
ga ni opazil. Ker so bila tla. pred votlino kamenita, je lahko skril sled
za seboj.

"Čujte, možje,” reče šejk, "izdal bo naše skrivališče. Ali takoj odri¬
nemo, ali ga pa zasledujemo s kamelami? Če obkolimo vso okolico, mogoče
ga dobimo! ’ ’

"Nikakor ne bodemo bežali, temveč šli za sledom' roparja in morilca,”
odvrne šejkova hči.

146  —

DrUgi so ji pritrjevali.

“Dobro torej, vzemite svoje kamele in sledite ini. Kdor privede ubež¬
nika mrtvega ali živega, dobi veliko plačilo.”

Tu stopi Halef pred šejka in reče: “Plačilo sem zaslužil že jaz. Zunaj
leži Oče sablje — mrtev.” :

“Kje si naletel nanj?” vpraša začudeni šejk,

“Gospod, pomisli, da je moj sidi mojster v boju in poznavanju vseh
sledov. On me je naučil brati vse sledove v pesku, v travi, na zemlji in
skalah; on mi je pokazal, kako se mora begunca ujeti. Takoj sem tekel iz
votline, ker pa nisem dobil zunaj nikakega sledu, mi je prišlo takoj na mi¬
sel, da se je moral kje v bližini skriti in res ga dobim, ko je tičal med ska¬
lami. Vnel se je boj, ki pa ni trajal dolgo, ker sem mu kmalu potisnil nož
v hudobno srce. Pojdite, pokažem vam truplo.”

Zopet ostanem sam v votlini, ker so vsi drugi odšli za Halefom, da vi¬
dijo mrtvega Abu Seifa.

Kmalu se vrnejo pevajoč in vriskajoč.

“Kaj zahtevaš za plačilo?” vpraša šejk hrabrega hadžija.

“Gospod, prihajam iz daljne dežele, kamor se najbrž ne bom veČ
povrnil. Če me smatraš vrednega, pa me sprejmi v svoj rod.”

“Ateib hočeš'postati? Kaj poreče tvoj gospod k temu?”

“On je zadovoljen. Kaj ne, sidi?”

“Da,” povzamem besedo. “Svojo željo izražam zajedno s Halefom .”

“Kar se mene tiče, dovolim na mestu,” reče šejk. “Toda vprašati
moram prej svoje vojnike, ker sprejem v rod je velevažna stvar in obje dnem
zamudna. Ali imaš sorodnike v bližini?”

“Ne.”

“Ali si obložen s krvnim maščevanjem?”

“Ne.” O , A

“Ali si sunit ali šiit?”

“Privrženec sune.”

“Ali res še nimaš žene, ne otrok?”

“Ne.”

“Če je to resnica, lahko takoj začnemo s posvetovanjem.”

“Torej se posvetujte še o drugi zadevi.”

“Kaj misliš?”

“Sidi, hočeš li za mene govoriti?”

Vstanem s svojega sedeža na tleh ter naredim kolikor mogoče častitljiv
obraz. Nato začnem s svojim govorom':

“Čuj moje besede, o šejk, in Alah naj ti odpre srce, da najdejo v njem
odmev. Jaz sem Kara ben Nemsi, emir med učenjaki in junaki zapadne
dežele. Prišel sem v Afriko in tudi v to deželo, da spoznam njene prebi¬
valce in zvršinl slavna dela. K temu rabim služabnika, ki govori vse jezike
zapada in vzhoda, ki je previden in moder in se ne boji ne leva, pantra, ne
človeka. Našel sem moža, ki ga vidiš poleg mene, in kterega ime je badži
Halef Omar ben hadži Abul Abbas ibn liadži Davud al Gosara, s kterim

— 147  —

sem zelo zadovoljen. Močan je kot bivol, zvest kot pes, pameten kot fenek
'n hiter kot antilopa. Bojevala erva se nad prepadi shota, se vdrla v slano
zemljo in se srečno izkopala. Premagala sva živali puščave in polj; da,
Pridrla sva celo do meje Nubije ter rešila jetnico, cvetlico vseh cvetlic, iz
oblasti njenega mučitelja. Prišla sva za tem v belad el Arab, in kar sva
tukaj doživela, je vam že znano. Halef je odšel s Hano, tvojo unukinjo, v
Meko. Postala je na videz njegova žena, in on se je podpisal, da jo po kon¬
čanem romanju zopet tebi izroči. Alah pa je zbližal njuni srci, 'da sta se
zaljubila, ter se nečeta nikdar več ločiti. Ti si hadži Malek Ifandi ibn Ah-
®ed Hadid el Eini ben Abul Ali el Besami abu Šehab Abdolatif el Anifi,
hrabri in modri šejk teh Ateibov. Modrost tvoja ti pove, da tako izvrstnega
služabnika kot je Halef nerad pustim od sebe; toda želim, da bi bil srečen
ler se zategadelj obračam na tebe s prošnjo, da ga vzprejmeš v rod Ateibov
In pretrgaš pogodbo, v kteri je Halef obljubil vrniti Hano, tvojo unukinjo.
Vem, da mi spolne! prošnjo, in ko se enkrat povrnem v svojo domovino,
hom oznanjeval tvojo slavo in dobroto po vsej zapadni deželi. Salam!”

Vsi so pozorno slušali, Malek pa odgovori:

‘ ‘  Efendi, znano mi je, da si slaven emir, dasi je tvoje ime tako kratko
hot konec ženskega noža. Šel si na potovanje kot sultan, ki nepoznan hodi
okoli in izvršuje junaštva, in še otroci naših otrok bodo pripovedovali o
tvojih slavnih delih. Hadži Halef Omar je pri tebi kot vezir, kterega živ¬
ljenje pripada svojemu gospodarju; prišla sta v naš tabor in nam skazala
veliko čast. Ljubimo tebe in njega — ter zjedinili bomo svoje glasove, da
sprejmemo hadži Halef Omarja, v naš rod. Tudi bom govoril z njegovo
ženo in če želi ostati pri njem, raztrgam pogodbo, kakor si me prosil, ker
on je hraber bojevnik, ki je umoril Abu Seifa, roparja in morilca. Sedaj
nam pa dovoli, da priredimo pojedino in praznujemo smrt našega sovražni¬
ka, nakar se zberemo k zborovanju. Naš brat si in prijatelj, dasi nisi naše
vere. Salam, efendi!”

' % ' i 1

Ob Tigridu.

Strašno se bo maščeval nad njimi Gospod; ker uničil bo vse krive bo¬
gove, in molili ga bodo prebivalci vseh otokov, vsak na svojem mestu. In
stegnil bode svojo roko čez polnoč, 'da uniči Assur. Opuistošil bo Ninive in
jih naredil suhe kot puščavo, v kteri se bodo potikale vse zverine poganskih
dežel; žrjavi in štorklje se bodo naselili v stolpih ter kričali po oknih in
vrani bodo preplavljali pokrajino. To je veselo mesto, ki je bilo. varno in
pri sebi govorilo : jaz sem in nihče drug. Kako je postalo puščava, v kterej
se klatijo zverine? Kdor gre mimo njega, žvižga in zaploska z rokami!”

Na te besede preroka Zefanija sem moral misliti, ko smo dospeli z
našim čolnom skoro že o mraku na desni breg Tigrida. Cela okolica, na
desni in levi strani reke je kakor grob, oziroma velikansko pokopališče.
Podrtine starega Rima in Aten so vedno obsevane od solnca, in spomeniki
starega Egipta štrlijo visoko proti nebu. Jasno govore in pričajo o moči,

— 148  — -

bogastvu in umetnem čutu onib, ki so jih postavili. Tu pa, na bregovih rek
Evfrata in Tigrida, pa so zapuščene podrtije, mimo kterih gre Arabec brez
brige ter ne pomisli, da je pod temi razvalinami pokopanih tisoče ljudij,
njih vzdihi in solze. Kje je stolp, kterega so narodi zidali na ravnini Sinear,
ko so govorili: “Pojdimo, zidajmo mesto in stolp, kterega vrh se bo do¬
tikal neba, da bodo govorili potomci za nami!” — Zidali so mesto in stolp,
toda vse je uničeno. Hoteli so, da bodo govorili potomci za njimi, a imena
vseh vladarjev, ki so tam vladali in vseh narodov, ki so mimo prehajali, so
le malokomu ali pa nikomur znana.-

Šel sem z Ateibi do puščave en Naman, ker se nisem upal pokazati
se v zapadni deželi. Bližina Maskata me je zapeljala, da obiščem mesto,
Šel sem v mesto, si ogledal velike stolpe v trdnjavah, utrjene ceste, mo¬
šeje, portugalske cerkve ter občudoval beludžistansko gardo imamiai, ter
se konečno zgubil v neko kavarno, da se poživim z mrzlo pijačo, ki se ime¬
nuje kešre. To pijačo pridelujejo iz luščin kavinib zrnc, ktere zalivajo s
cimetom in klinčkovim oljem. V so svojo pozornost pa sem obrnil na neko
postavo, ki je otemnevala vhod. Pogledam ter opazim figuro, ki je vredna
daljšega popisa.

Visok, siv cilinder je čepel na suhi, dolgi glavi, ki je bila glede las
prava puščava. Neskončno široka tenko-ustničasta uista so bila na potu
nosu, ki je bil sicer oster in dolg, vendar le preglasno izražal namen, po¬
daljšati se do podbradka. Gol, suh vrat je štrlel izza širokega, skrbno zli¬
kanega vratnika; nato sledi sivokrižasta zavratnica, sivokrižast telovnik,
sivokrižasta suknja ter sivokrižaste hlače, ravno take gomašnje in sivo obu-
talo.od prahu. V desnici je nosil sivokrižaisti mož predmet, ki je bil zelo
podoben krampu in v levici dvocevno pištolo. Iz vrhnjega žepa je pa gledal
na dan zganjen časopis.

“Vermin kave!” zabrenči mož z glasom, ki je bil podoben kro¬
karjevemu.

Vsedel se je na šeni jo, ki je bila sicer namenjena za mizo, njemu pa je
služila za stol. Prinesejo mu kavo, ktero on povoha in zlije vse skupaj na
cesto, skledico pa postavi na tla.

“Vermin titin! — prinesite tobaka!” zapove znova.

Prineso mu pipo, potegne enkrat, zapodi dim skozi nos, pljune na tla
in vrže pipo v kot.

“Vermin”-pomišljuje, toda turške besede se ni mogel domi¬

sliti in arabskega najbrž ni razumel. Raditega reče na kratko: “Venmdn
roastbeef!’’

Kavedži ga ne razume.

“Roastbeef!” ponovi še enkrat in z vsemi desetimi prsti naredi pan¬
tomimo jedi.

“Kebab!” povzamem jaz besedo; strežaj takoj zgine za vratmi, da pri¬
pravi jed. Pripravljena je iz malih četverovoglatih kosov mesa, ktere pra¬
žijo nad ognjem.'

Sedaj obrne Anglež tudi na mene svojo pozornost.

■ — 149 —

“Arabec?” vpraša.

“Ne.”

“Turek?”

“Ne.”

Njegova pozornost se poveča.

“ Englishman? ”

“Ne. Nemec sem.”

“Nemec? Kaj tukaj delati?”

“Kavo piti!”

“Very well! Kaj biti?”

“Writer!”

“Ah! Kaj hoteti v Maskat?”

“Pogledati!”

“In naprej?”

“Še ne vem.”

' ‘ Imeti denar ? ’ ’

“Da.”

‘ ‘ Kako imenovati ? ’ ’

Povem mu svoje ime. Njegova usta se odpro tako, da tvorijo četvero-
kot in se pokažejo njegovi dolgi, široki zobje; trepalnice se še bolj dvignejo
navzgor in njegov nos je migal kot zvezda repatica. Zdajci poseže v žep,
privleče na dan zapisnik, lista po njem nekaj časa, skoči kvišku, potegne
klobuk z glave in se mi poklone.

“Welcome Sir; poznam vas!”

“Ah, mene?”

“Yes, zelo!”

“Smem vprašati, od kje?”

“Sem prijatelj Sir John Raffleya, člana Traveller kluba, London, Near
Street, 47.”

“Resnično? Vi poznate Sir Ra£fleya? Kje se sedaj nahaja?”

“Na potovanju — tuintam — ne vem. Bili ste z  njim na Ceylonu?”
“Seveda.”

“Slone lovila?”

“Da.”

“Na kar sta šla čez morje za Girl-Robberjem?”

“Res je.”

“Imate čas?”

“Hm! Zakaj vprašate?”

‘ ‘  Bral sem o Babilonu — Ninivah — izkopninah — oboževalcih hudiča.
Hočem tja — kopati — fovvling buli najti — podariti britskemu muzeju.
Ne znam arabsko — rad lovce imel. Pojdite z menoj — plačam dobro, zelo
dobro! ’ ’

“Prosim, če vas smem prašati za ime?”

“Lindsay, David Lindsay — naslova ne — Sir Lindsay reči.’!

“Torej ste res liajnepjeni potovati do Evfrat^ ip Tigrida?”

' - I _ 150 — ?

“ Yes. Imam parnik — se peljem navzgor — izstopim — parnik po¬
čaka, ali pa gre nazaj v Bagdad — kupim konja, kamelo — potovati, loviti,
kopati, britskemu muzeju podariti, pripovedovati v Travellers’ klubu. Vi
iti z menoj?’-’ I

“Najrajše sem samostojen.”

“Seveda! Morete me pustiti, kadar hočete — bom dobro plačal, zelo
fino plačal — samo iti z menoj.”

“Kdo je še pri vas?”

“Dobiti ljudi j, kolikor hočete — vendar boljše jaz in vi, dva slu¬
žabnika. ’ ’

“Kdaj odpeljete?”

“Pojutrajšnjem, jutri — danes — takoj!”

To je bila ponudba kot je nisem mogel boljše naleteti. Zategadelj se
ne pomišljam dolgo, temveč sežem takoj v roke. Seveda sem stavil pogoj,
da lahko drage volje odpotujem od njega, kadar se mi poljubi. Pelje me v
luko, kjer zagledam majhen, krasen parnik in takoj sem znal, da boljšega
potnega tovariša kot je ta Lindsay pač n© bi mogel dobiti. Streljati je
hotel leve in vse mogoče zverine, obiskati hudičeve oboževalce in po vsej
sili izkopati v razvalinah “fovvling buli”, letečega bika, kterega bi podaril
britskemu muzeju.

Ti načrti so bili sicer pustolovski, vendar sem jih popolnoma odobraval.
Na svojih potovanjih sem naletel še na bolj čudne patrone.

Žal, da se k Ateibom nisem mogel več vrniti. K njim sem poslal po¬
slanca, ki je donesel moje stvari in obvestil Halefa, kam isem namenjen.
Objednem mi je sel donesel vest, da je Halef z Ateibi potoval k Arabcem
rodu Abu Salman in Šamar, da se pogodi z njimi glede vtelesenja Ateibov
v rod Šamar-Arabeev. Pozneje pride za menoj.

To poročilo mi je bilo dobrodošlo. Da so uprav Halefa zbrali za ta
posel mi je pričalo, kako ga ceni šejk Ateibov.

Malo naprej, kjer je stala naša barka, izlivala se je reka Zab-asfal v
Tigrid; bregovi na obeh straneh so bili zelo gosto zrašeeni z bambusovim
trsičjem. Kot sem že preje omenil, se je že večerilo; kljub temu pa je silil
Lindsay iz parnika na breg ter ukazal postaviti šotore. Nikakor se nisem
skladal z njegovim načrtom, ker ga pa nisem mogel samega pustiti, odidem
za. njim na breg. Na parniku so bili štirje mornarji; ker bi se imel parnik
prihodnjega jutra povrniti že v Bagdad, je nameraval Lindsay kljub mojim
ugovorom izkrcati iz parnika vse, celo štiri konje, ktere je kupil v Bagdadu.

“Bolje, da to opuste, Sir,” ga svarim.

‘ ‘  Zakaj ? ” ^ J - J j  j \  -

“Ker je jutri še en dan.”

“Weil, danes je tudi čas — plačam vse!” r  "

“Mi in konji smo na parniku bolj varni kot na prostem.” r

“Morda so tukaj tatovi — roparji — morilci?” 1  ' '

“Arabcem nikdar ne smete zaupati. Uredili se še nismo.” ' r "  5

- ■ — J

— 151  —

"Jim ne bodem zaupal, izkrcal pa bodem vseeno -— imamo puške; vsa¬
kega lopova ustrelimo!”

Nikakor ga nisem mogel pregovoriti. Sele čez dve uri smo bili z delom
gotovi; postavili smo dva šotora in med njima in bregom privezali konje.
Po večerji se vležemo. Jaz sem imel prvo, oba služabnika drugo in tretjo
in sam Lindsay četrto stražo. Noe je bila čarovita. Pred nami so šumeli
valovi mogočne reke in za nami so se dvigali vrbovi mogočnega džebel Dže-
henem. Zemlja, na kteri sem' ležal, pa mi je bila uganka. Njena preteklost
je bila jednaka valovom Tigrida, ki so tam spodaj zginjali za gostim trsie-
jem. Asirija, Babilonija in Kaldeja nas spominja velikih narodov in veli¬
kanskih mest; toda ti spomini so jednaki sanjam, ktere smo že deloma po¬
zabili. —

Ko preteče moja straža, zbudim služabnika ter ga v vsem poučim. Ime
mu je bilo Bill, rodom Irec; name je naredil utis, kot bi bila moč njegovih
živcev tridesetkrat večja kot njegove duše. Ko sem mu podajal razne
nauke, se je zelo potuljeno smejal, nakar prevzame stražo. Jaz se pa vležem
in zaspim.

Zbudim se, in sicer ne radovoljno, temveč, ker me nekdo pograbi za
ramo. Pred menoj stoji Lindsay v svoji sivo-križasti obleki, ktere eelo
v puščavi ni odložil.

"Sir, zbudite se!”

Takoj skočim po koneu in vprašam:

"Kaj se je zgodilo?”

"Hm — da!”

"Kaj?”

1  ‘  Neprijetnost! ’ ’

"Kaj?”

"Konjev ni!”

"Konjev? Ali so pobegnili?”

"Ne vem.”

"Ali so bili še tu, ko ste prevzeli stražo?”

" Yes.”

"Pa, zlomka, saj ste vendar stražili?”

"Ves.” > ' ' :  •' ■ '

"Kje?”

"Tam.”

Z roko pokaže na osamljen hribček, precej oddaljen od našega tabora.

"Tam? Zakaj?”

"Podrtine — šel tja radi fowlingbull.”

"In ko ste se vrnili, so konji zginili?”

"Yes.”

Stopim b kolom, kjer so bili privezani konji. Konci, vrvij so bili še na
njih; živali je nekdo odrezal.

"Konji niso pobegnili, temveč nekdo jih je ukradel!”

Zopet se zasmeje, da dobe njegova usta podobo četver oko ta.

152

“fes! Kdo?”

“Tatovi!”

Naredi še bolj zadovoljen obraz.

“Very well, tatovi — kje so — kako jim je ime?”

“Kaj zlodja jaz vem?”

“No — jaz tudi ne — lepo, zelo lepo! — Dogodek!”

“Odkar se je zvršila tatvina, še ni pretekla ura. Čakajmo' še pet mi¬
nut in svetlo bode dovolj, da poiščemo njib sled.”

“Lepo, krasno! Bili ste prerijski lovec — našli sledove — za njimi —
Ustrelimo — imenitna zabava — plačam dobro!”

Stopi v svoj šotor, da se pripravi. V polmraku spoznam v trsieju sled
šestih mož ter naznanim svoje odkritje Lindsayu.

“Šest? Koliko nas?”

“Samo dva. Dva morata, ostati pri šotorih in čoln ostane tudi tukaj,
dokler se ne vrnemo.”

“ Yes! Zapovedati in potem naprej!”

“Ali ste dober tekač, ali naj vzamem seboj Billa?’.’

“Billa? Kaj še! Zakaj sem na Tigris! Dogodki! Tečem dobro — te¬
čem kot jelen!”

Ko naročim vise potrebno, vzame Anglež puško ter že prej omenjeni
kramp. Veljalo je tatove prijeti, predno se pridružijo večji četi; raditega
sem hitel kolikor so me nesle noge. Dolge križaste noge Angleža so bile vse
časti vredne; bil sem skoro vesel, ker jo je pihal tako urnih krač za
menoj.

Tla pod nama so bila zelo prašnata. Še nisva dospela daleč, ko so bile
že pobeljene najine hlače do kolena. Vendar v teh prašnatih tleh so se
odtisi tatinskih nog zelo dobro poznali. Dospeva do neke rečice, ki je pri¬
hajala izpod džebel Džehenem, in ki je imela obilico vode. Kmalu sva na
mestu, kjer so bila tla poteptana od konjskih kopit. Ko bolj preiščem,
spoznam, da je bilo na tem mestu deset konj. Dva tatova sta do tega kraja
tekla, mesto jahala; tu pa so imeli skrite vse konje.

Lindisay naredi zelo nezadovoljen obraz.

“Miserabel — jezi me na smrt!”

“Zakaj?”

“Pobegnili bodo!”

“Kako to?”

“Imajo vsi konje — mi tečemo.”

“Braz skrbi; dotečem jih še vedno, če vi zdržite; vendar je pa to
odveč. Ne smemo samo gledati, ampak tudi misliti.”

“Sklepajte!”

“Ali so ti ljudje po naključju dospeli do našega tabora?”

“Hm!”

“Mogoče, mogoče ne. Zdi se mi, kot da so po suhem sledili vašemu
parniku, ki je pristal vsak večer. V tem slučaju pelje njih sled proti za-

— 153  —

Padu in sicer le zato, ker morajo čez to reko in se pri narastlem vodovju
ne upajo s tujimi konji čez reko.”

“Torej morati narediti ovinek?”

“Da. Poiskali bodo pregaz ali kako boljše mesto v vodi, nakar bodo
zavili zopet v staro smer.”

1  ‘  Lepo, dobro — zelo dobro! ’ ’

Vrže obleke raz sebe in stopi na breg.

“Sir, ali ste dober plavalec?”

“Ves.”

“Je precej nevarno na tem mestu, če hočete obleko in svinec ohra¬
niti suh. Naredite iz svoje obleke nekak turban in denite ga na glavo!”

“Dobro — zelo dobro — bom naredil!”

Tudi jaz si zvijem iz svoje obleke nekak ovoj, ter ga posadim na gla¬
vo. Nato stopiva v vodo. Ta Anglež je bil res prav tako izvrsten plavalec
kot tekač. Kmalu sva preplavala reko in se zopet oblekla.

Lindsay se je popolnoma prepustil mojemu vodstvu. Kake dve angle¬
ški milji sva šla proti jugu, nakar jo zavijeva proti zapadu, kjer so nama
hribi nudili precej ugoden razgled. Priplezava na eno izmed gor ter se
ozreva okoli. Dokler je oko seglo, nisem mogel opaziti živega bitja.

“Nothing! — Nič! — nobene duše — miserabel!”

“Hm, tudi jaz ničesar ne vidim!”

“Če ste zmotili — oho — kaj potem?”

“Potem imava še vedno čas preganjati roparje ob reki. Meni še ni
nihče nekaznovan ukradel konja; tudi sedaj ne odneham preje, dokler ne
dobim vseh štirih konj nazaj.”

“Kaj meni mar!”

“Ne? Dobiti morate svojo lastnino.”

“Lastnino? Kaj še! Ukradeno, novo kupiti -— dogodbe rad plačati
— prav rad. ’ ’

“Stoj! Kaj se premika na onem kraju?”

“Kje?”

“Tam!”

Z roko pokažem proti smeri, kjer sem nekaj sumljivega opazil. Anglež
zbuli oči in odpre na široko usta ter se razkorači z nogami. Njegove nos¬
nice se odpro, — videti je bilo kot bi hotel njegov nos tudi nekaj videti.

“Reis, — že vidim!”

“K nam prihaja!”

“Yes! Če so, vse postreljamo!” '

“Sir, ljudje so!”

“Tatovi! Morajo mrtvi — gotovo mrtvi!”

“Potem mi je žal, ker vas moram zapustiti.”

“Zapustiti? Zakaj?”

“Jaz branim svojo kožo, če me kdo napade, toda človeka brez potrebe
nikdar ne umorim. Mislim, da ste Anglež!”

“Well! Englishman — Nobelman — Gentleman — me bom umoril —
samo konje vzel!”

“In zares, tat je so!” ;

“Yes! Deset točk — prav imate!” ! j

“Štirje so peš in šest jih jaha.”

“Hm! Dober prerijski lovec vi — imeti prav — Sir John Raffley prav
pripovedoval — pri meni ostati — dobro plačati — zelo dobro!”

“Ali dobro streljate?”

“ Hm, precej ! ’ ’

“Torej pojdite. Da nas ne zapazijo, se moramo skriti. Napadla bova
spodaj med hribom in reko. Korakajva še deset minut proti jugu, tedaj se
gora tako približa reki, da nama ne morejo pobegniti.”

V polnem diru sva tekla po gori navzdol in kmalu dospela do mesta,
klerega sem označil. Na bregu reke je raistlo bičevje in trsičje ter dalje
naprej nekaj grmov. Imela sva dovolj prostora, da sva se skrila.

“Kaj sedaj?” vpraša Anglež.

“Skrijte se tukaj v bičevju in pustite ljudi naprej. Ob izhodu te so¬
teske sie skrijem jaz, in kadar imava tatove v sredi, jih napadeva. Streljal
bodem sam, ker bolje poznam okoliščine, vi pa le na mojo izrecno zapoved,
in če ‘bode vaše življenje v nevarnosti!”

“Well — dobro, zelo dobro — excellent dogodek!”

Kmalu zgine v bičevju in tudi jaz poiščem svoje mesto. Že po preteku
treh minut začujem udarce konjskih kopit. Prihajali so — mimo Lindsava
brez kake sumnje, in ne da bi se ozrli. Ker opazim, da se Anglež dvigne
za njimi, se zravnam tudi jaz po koncu. V trenutku zadrže konje. Težko
medvedovko sem imel obešeno čez ramena, v roki pa držim Henryjevo brzo¬
strelko.

‘ ‘  Salam aalejkum! ”

Prijazni pozdrav jih preseneči.

“Aalejk — ” odvrne eden jih. “Kaj delaš tukaj?”

“Čakam na svoje brate, ki mi bodo pomagali.”

“Kako pomoč potrebuješ?”

“Vidiš, da sem brez konja. Kako naj pridem čez puščavo? Ti imaš
štiri živali preveč; ali hočeš meni eno prodati?”

‘ ‘  Mi ne prodajamo konj! ”

“Vidim, da si ljubljenec Alahov. Samo raditega mi nečeš konja pro¬
dati, ker mi ga hočeš podariti.”

‘ ‘  Alah ozdravi tvoj razum ! Konja ti ne podarim. ”

“Oj ti vzgled milosrčnosti, nekdaj boš okušal štirikratno dobroto para¬
diža; podaril mi ne boš samo enega konja, temveč štiri!”

“Alah kerim — Beg je usmiljen! Ta človek je popolnoma znorel.”

“Pomisli, brat moj, da norci vzamejo, kar se jim radovoljno ne podari!
Ozri se! Morebiti daš onemu, če meni nečeš!”

Šele sedaj, ko je zagledal Angleža, je sprevidel cel položaj. Takoj po¬
sežejo možje .po svojih sulicah.

“Kaj želite?” vpraša me prejšnji govornik.

“Naše konje, ktere ste nam zjutraj ukradli!”

“Človek, ti si res znorel! Če bi mi tebi konje ukradli, kako si prišel
peš za nami?”

“Čudno, kaj ne? Znano vam je, da so štirje konji last onega Franka,
ki stoji za vami. Kako si morete misliti, da boste nekaznovani kradli Fran¬
kom, ki imajo več možgan v glavi kot vi? Vedel sem, da bodete ob reki na¬
redili ovinek ter sem vas prehitel. Vi ste se dali pa preslepiti. Prelivati
nečem človeške krvi; raditega vas prosim, da mi izročite konje nazaj. Po¬
tem pojdite, kamor želite.”

Vsi se zasmejejo.

“Nas je šest, vidva sta pa sama.”

“Dobro! Torej storite kar vam drago!”

‘ ‘  Umakni se s pota! ’ ’

S sulico v roki začne poditi konja proti meni. Dvignem brzostrelko;
strel poči in konj se zvrne z jezdecem. Ni trajalo niti minuto, da ustrelim
še petkrat. Vsi konji so bili na tleh razven naših, ki so bili zvezani skupaj.
Ko se ljudje še valjajo e konji po tleh, pograbiva z Angležem naše konje
in zbeživa.

Za nami se dvigne razjarjeni krik Arabcev. Midva pa smeje nadalju¬
jeva svojo pot.

“Magnificent — krasno — lepa dogodba — sto dolarjev vredna! Mi¬
dva, oni šest — oni vzeli štiri konje, mi šest ustrelili — izvrstno — kras¬
no ! ” se' smeje Lindsay.

“Sreča, da se je ugodno za naju zaključilo, Sir. Da so se naše živali
splašile, bi ne rekel dvakrat, če bi odnesla zdrave najine kože, ker bi Arabci
streljali za nami.”

“Jahamo naravnost nazaj v tabor ali po ovinku?”

“Naravnost. Naše konje poznamo; pot čez reko bo lahka.”

Kmalu sva zopet v našem taboru ob reki in takoj po najinem prihodu
odpluje ladija v Bagdad in midva ostaneva sama v puščava

Lindsay je nameraval sprva vzeti seboj obilo prtljage in posebno živeža,
toda kmalu sem ga pregovoril, da je svojo namero opustil. Kdor hoče spo¬
znati deželo, mora živeti tudi od njenih darov in nikdar vzeti s seboj več
prtljage kot jo more nositi njegov konj. Sicer sva pa bila z živežem do-
voljno preskrbljena in angleški ‘nobelman’ je imel pri sebi tako zalogo de¬
narja, da bi lahko po celem svetu potovala deset let.

“Sedaj sva na Tigridu,” reče. “Takoj kopati za fowling-bull in
starinami! ”

Mož je mnogo Čital o izkopninah v Khorsabadu, Kufjundžik, Hammun
Ali, Nimrud, Kešaf in el Hater; menil je, da izkoplje letečega zmaja ter ga
pošlje britskemu muzeju, nakar postane slaven.

“Takoj?” vprašam. “To ne gre.”

“Zakaj ne? Imam lopato &  seboj.”

— 156  —

"Pojdite se solit z vašo lopato; z njo n© opravite ničesar. Kdor hoče
tukaj kopati, mora preje vlado vprašati za dovoljenje-•”

"Vlado? Ktero?”

"Turško.”

"Kaj še. Kaj so v Ninivah Turki stanovali?”

“Gotovo ne, ker takrat o Turkih še ni bilo govora. Toda razvaline
spadajo sedaj pod oblast Turkov, dasi sultan tu nima mnogo pravice. Tu¬
kajšnji vladarji so arabski nomadi, in kdor hoče kopati, se mora prej spo-
prijazniti z njimi, ker sicer ni varen svoje lastnine, ne življenja. Raditega
sem vam svetoval, da vzamete s seboj darila za poglavarje.”

"Svilena oblačila?”

"Da; arabski rodovi jih najbolj cenijo in tudi pri transportu ne za¬
vzamejo mnogo prostora.”

"Well, torej se spoprijaznimo — toda takoj — ali ne?”

Vedel sem, da ne bode nikdar izkopal letečega zmaja, vendar ga nisem
hotel odvračati od njegove namere.

"Jaz sem zraven. Vprašanje je le, kterega šejka najprvo obdarimo?”

“Uganite!”

"Najmočnejši rod je el Šamar, ki ima svoja bivališča ob obronkih go¬
rovja Sindžar in ob dolini reke Tatar.”

"Kako daleč je Sindžar od tu?”

"Tri dni s konjem.”

"Bogrne daleč. Kteri Arabci iso še v bližini?”

"Obeidi, Abu Salman, Abu Ferhan in drugi; vendar človek nikdar ne
ve, kje se potikajo, ker vsak dan menjavajo svoja bivališča. Kadar njih
čete popasejo en kraj, se vzdignejo in gredo drugam. Pri tem pa živijo po¬
samezni rodovi v neprestanem sovraštvu med seboj; ogibajo se eden dru¬
gega, raditega je potovanje po teh krajih precej nevarno, ker človek nikdar
ne ve, komu prileti v roke.”

"Lepo življenje — veliko dogodb — mnogo razvalin — mnogo izkopati
— izvrstno — excellent!”

"Najbolje je, če jahava v puščavo in vprašava prvega Arabca, ki ga
srečava, kje je bivališče bližnjega rodu.”

"Dobro — well — zelo lepo! Takoj jahati in vprašati!”

"Danes ostanemo še tukaj!”

"Ostati in ne kopati? Ne — ne gre! Šotore podremo in stran!”

Moral sem se vdati njegovi volji, posebno, ker sem pričakoval napada
onih Arabcev, kterim sva vzela konje. Podremo torej šotore, ktere naložim
na hrbte služabnikovih konj ter se napotimo proti Sabaka-jezeru.

Bila je krasna ježa po stepi, posejani s cvetlicami. Vsak korak naših
konj nam je donašal sveže vonjave. Niti najkrasnejšo savano Severne
Amerike nisem mogel primerjati s temi pokrajinami. Smer, proti kteri sva
jahala, je bila dobro izvoljena. Komaj sva bila dobro uro v sedlu, nam že
prijahajo nasproti trije jezdeci. Nudili so precej ličen prizor z vihrajočimi

157  —

plašči in nojevimi peresi na turbanih. Z glasnim vpitjem pridrve nad naju.

“Ljudje tulijo. Ali bodo .morili?” vpraša Anglež.

“Ne. Na ta način nas pozdravljajo. Kdor se pri tem pokaže straho¬
petca, ga ne smatrajo za moža.”

‘ ‘  Bomo mož j e! ”

Anglež je držal besedo in niti z očesom trenil, ko eden jezdecev v diru
nastavi svojo sulico na njegova prša ter jo odmakne šele, ko mu skoro pre¬
bode obleko.

“Salam aalejkum! Kam sta namenjena?” pozdravi prvi.

“Kterega rodu si?”

“Bodu Hadedinov, ki spada k velikemu narodu Šamar.”

“Kako se imenuje tvoj šejk?”

“Ime mu je Mohamed Emin.”

“Kje prebiva sedaj?”

“Če hočeš k njemu, te spremljamo.”

Obrnejo konje in se pridružijo nam. Dočim mi — služabniki za nami
— ponosno sedimo v sedlu, podijo Arabci konje po planjavi in kažejo svoje
jahalne umetnosti. Največjim umetnikom smtrajo onega, ki ustavi na mah
konja v najhujšem diru, vendar se njih konji pri tem zelo utrudijo. Po mo¬
jem mnenju jih prekosi vsak Indijanec s svojim mustangom. Angležu pak
so ugajale umetnosti Arabcev.

“Krasno! Hm, tako jaz ne znam — bi vrat zlomil!”

“Videl sem še vse drugačne jezdece!”

“Ah! Kje?”

“Ježa na življenje in smrt v ameriškem pragozdu, na ledeni reki, če
konj ni podkovan, ali pa v skalnatem kanjonu, je vse kaj drugega.”

“Hm! Bom tudi v Ameriko šel — jahal v pragozd — na led — v ka¬
njon — lepe zgodbe — krasno! Kaj pravijo Arabci?”

“Pozdravili so naju in vprašali, kam sva namenjena; peljejo naju k
šejku. Imenuje se Mohamed Etnin in je vodja Hadedinov.”

“Hrahri ljudje?”

“Ti ljudje se imenujejo vsi hrabre in so tudi v resnici do gotove meje.
Čuda ni. Ženska mora vse delati, mož pa kadi, ropa, se bori, jaha in le¬
nuhari.”

“Lepo življenje — krasno — rad bil šejk — veliko izkopal — fovvling-
bull našel — v London poslal — hm!”

Polagoma je stepa oživela in opazili smo, da se bližamo Hadedinom.
Bili so še na potovanju, ko dospemo do njih. Pač ni lahko opisati pogleda
na arabski rod, ko si išče novih bivališč in novih pašnikov za svojo živino.
Prepotoval sem že prej Saharo in del Arabije in pri tem spoznal mnogo
arabskih rodov; tu se mi je pa nudil popolnoma nov pogled. Jahali srno po
velikanskem travniku, preriji, ki ni bila kar nič podobna zapadnim oazam;
jednačila je velikanski savanski preprogi, ki je delana iz samih cvetlic. Tu
nidar ne divja grozoviti puščavski vihar — samun; tu ni bilo skalnatih,
suhih obronkov hribov, in nobena fata morgana. nima moči slepiti samot-

— 158

nega potnika, Daljna ravnina je kila zgrajena v cvetlično življenje, io
nihče ni imel v sebi “čutil puščave”, kterih se ne otrese noben človek za-
padno od Nila. V tej pisani pokrajini vlada živahna barvena boja, ki nika¬
kor ne spominja na jednoličnost in smrtno tišino velike puščave — Sahare,

Nahajali smo se v sredini na tisoče broječe črede ovac in kamel. Do¬
kler je oko segalo — na desno in levo — spredaj in zadaj — je plapolalo
morje živalij, ki so se pasle. Zagledali smo dolgo vrsto volov in oslov, ki
so bili obloženi s šotori, pisanimi preprogami, kotlji in orožjem. Povrh tega
tovora so pa naložili še starčke in žene, ki niso mogli več hoditi. Sempatja
je nosila žival na sebi več otrok, ki so bili v posebnih koših tako zvezani,
da so molili 'samo glave iz njih. Da se ohrani ravnotežje, je nosila žival
na drugi strani mlade kozice in jagnjeta, ki so bleketajoč pogledavala iz
košev. Tem so sledile deklice, oblečene samo v tesno srajco; matere z otroci
v naročju, dečki, ki ženejo ovce pred seboj, poganjači kamel, ki vodijo s se¬
boj plemenite konje in konečno neštevilni jezdeci, oboroženi z dol gimi  suli¬
cami, in ki love po ravnini živali, ktere so se od črede oddaljile.

Lepo skupino so tvorile kamele, na kterih so sedele imenitne žene. V
Sahari sem pogosto videl dromedarje, ki so nosili ženske v košarah, podob¬
nim zibelkam; toda naprave, ki sem jo opazil pri teh Arabcih, še nisem vi¬
del. Pred in za grbo kamele namreč poleže dva droga, dolga deset vatlov
ali še več, počez čez hrbet, in na njih konceh jih zvežejo skupaj s perga¬
mentom ali z vrvmi. Tak podstavek je okrašen z bujnimi čipkami in čopi,
s školjkami in bisernicami, kakor tudi sedlo in vse jermenje. V sredi pa je
postavljena skoro nekaka hišica, enako okrašena, in v tem bellevueju sedi
dama. Vsa stvar je precej visoka in če se prikaže na obzorju, se zdi radi
nemirne kameline hoje, da vidimo pred seboj velikanskega metulja, ki maha
s krili navzgor in navzdol.

Naš prihod je vzbudil pri vseh četah veliko začudenje. Pač nisem bil
kriv toliko jaz kot Sir Lindsay, kteremu je bil videti na prvi pogled Evro¬
pejec. V svoji sivo križasti obleki je tu vzbudil še večje začudenje, kot če
bi se prikazal Arabec v svoji narodni.noši na javnem trgu v Parizu ali Lon¬
donu. Naši vodniki jahajo naprej, dokler ne zagledamo velikega šotora,
pred kterim je tičalo veliko sulic v zemlji v znamenje, da je to šotor gla¬
varja, Več sto mož je pravkar postavljalo druge šotore.

Oba Arabca skočita s konja in vstopita v šotor. Čez nekaj trenutkov
se pokažeta v spremstvu tretjega. Zdel se mi je kot patriarh. Ravno tak
je menda bil Abraham, ko je stopil iz hiše, da pozdravi svoje goste. Snežno-
bela brada mu je segala čez prša, vendar je na mene naredil uti® krepkega
moža, ki zlahko prenaša vse težave in napore. Njegovo temno oko nas
sicer ni prijazno pogledovalo. Roko dvigne proti srcu in reče: “Salama!”

To je pozdrav zagrizenega mohamedanca, če sreča nevernika; nasproti
pak pozdravi vsakega vernika s salam aalejkum.

“Aalejkuim! ” odvrnem in skočim s konja.

Radi slednjih besed me vprašajoče pogleda; nato pa reče:

“Ali si mo&lem ali gjavr?”

— 159

“Od kdaj sprejema sin plemenitega rodu Šamar svoje goste s takim
vprašanjem. Ali ne pravi kuran: “Nasiti tujca in daj mu pijače; daj, da
pri tebi spočije in ne vprašaj ga po njegovem potu! Alah naj ti oprosti,
da sprejemaš svoje goste kot turške kavase (policiste)! ”

Šejk malomarno zamahne z roko.

“Hadedinom je visakdo dobrodošel, samo lažniki in izdajalci ne.”

Pri tem pa prezirljivo pogleda Angleža.

“Koga meniš s svojimi besedami?” ga vprašam.

“Može, ki prihajajo iz zapada, da hujskajo pašo proti sinovom puščave.
Čemu potrebuje kraljica otokov (angleška kraljica; v času, ko se je dejanje
Vršilo, je vladala v Angliji kraljica Viktorija) svojega konzula v Mosulu?’

“Ti trije možje ne pripadajo konzulatu. Trudni potniki smo in ničesar
ne zahtevamo od tebe kot požirek vode za nas in nekaj dateljnov za naše
konje.”

“Če niste od konzulata, imejte, kar želite. Vstopite, ker ste mi dobro¬
došli!”

Svoje konje privežemo na drogove sulic in stopimo v šotor, kjer nam
Ponudijo kamelinega mleka; za hrano smo dobili trd in na pol pečen riž —
v znamenje, da nas šejk ne smatra za svoje goste. Med jedjo nas pogleduje
s temnim očesom', ne da bi zgovoril besedico. Moral je pač imeti važne
vzroke, da je sovražil tujce in bral sem mu že na obrazu, da bi rud kaj več
Zvedel od nas.

Lindsay si ogleda po šotoru in me vpraša:

‘ ‘  Hud starec, ne ? ”

“Zdi se mi.”

“Gleda kot bi nas hotel požreti. Kaj je rekel?”

“.Pozdravil nas je kot nevernike. Nismo še njegovi gosti ter moramo
biti zelo previdni. ’ ’

“Ne njegovi gostje? Pijemo in jemo vendar iz njegovega!”

“Ni nam podal kruha z lastno roko in soli nam niti pokazal ni. Spoznal
je, da ste Anglež, btere gotovo sovraži.”

“Zakaj?”

“Ne vem.” • f

“Vprašajte!” ■"

“Ne gre, ker ni ul.judno. Vendar mislim, da poizvemo.”

Z malim prigrizkom smo kmalu gotovi in jaz se 1  dvignem.

“Dal si nam brane in pijače, Mohamed Emin; zahvaljujemo se ti in
tvojo gostoljubnost bomo vsepovsod oznanovali. Zdravstvuj! Alah naj
blagoslovi tebe in tvoje!”

Tako kratkega slovesa ni pričakoval.

“Zakaj me hočete že zapustiti? Vstanite in počijte si!”

“Mi gremo, ker solnce tvoje milosti ne sveti nad nami.”

“V mojem šotoru ste varni.”

“Meniš? Nijtakor ne verujem v varnost v šotoru Arabca rodu Šamar.”

— 160

Z roko poseže proti svojemu bodalu.

“Žaliti me hočeš?”

“Ne; povem ti samo .svoje mnenje. Šotor Hadedina ni varen za gosta;
tem manj še za onega, ki ni gost!”

“Ali naj te zabodem? Kdaj so Hadedini ali Samari prelomili obljubo
gostoljubja?”

“Prelomili so jo ne samo napram tujcem, temveč celo napram last¬
nemu rodu.”

Vsekakor je bilo to grozno žaljenje; vendar uljuden nisem hotel biti
z možem, ki nas je sprejel kot berače. Zato nadaljujem:

“Ne boš me umoril, šejk; prvič, ker sem govoril resnico in drugič, ker
bi te moje bodalo preje zadelo.”

“Dokaži resnico!”

“Povedal ti bom zgodbo. Bil je nekdaj mogočen rod, ki je imel več
plemen. Nad tem rodom je vladal slaven, junaški glavar, v kterega srcu
je pa bivala zvijača in prevara. Njegovi so postali z njim nezadovoljni in
so odpadali od njega. Obrnili so se do glavarja nekega plemena. Tu je po¬
klical šejk k sebi glavarja na razgovor; slednji pa ni prišel. Sedaj je po¬
slal šejk svojega lastnega sina. Ta je bil pogumen, hraber in je ljubil res¬
nico. Govoril je glavarju: “Sledi mi! Prisegam pri Alahu da si varen v
šotoru mojega očeta! Svoje življenje zastavim za tvoje! — Tu odvrne gla¬
var: “Ne bi šel k tvojemu očetu, dasi bi tisočkrat prisegel, da mi ne bo
stregel po življenju; tebi pa verujem. In da ti dokažem svoje zaupanje,
grem brez spremstva s teboj. — Vse de ta se na konje in odjezdita. Ko sto¬
pita v šejkov šotor, je bil slednji napolnjen z vojniki. Glavarja pozovejo,
da se vsede na šejkovo stran. Dali so mu hrano in obljubili gostoljubnost,
po jedi so ga pa napadli. Rešiti ga je hotel šejkov sin, vendar so ga za¬
držali. Šejkov strijc potegne glavarja na tla, stisne njegovo glavo med
svoja kolena in odrezali so izdanemu glavo kot ovci. Sin raztrga svoja ob¬
lačila in prične očitati svojemu očetu izdajalstvo, vendar je moral bežati,
sicer bi bil sam umorjen. Ali ti je znana ta zgodba, šejk Mohamed Emin?”

“Ne poznam je. Kaj tacega se ne more zgoditi.”

“Zgodilo se je in sicer pri tvojem lastnem rodu. Izdani se je imenoval
Nežris, sin Jerhan, strijc Hadžar in šejk je bil slavni šejk Sofuk, rodu
Šamar. ’ ’

Mohameda se poloti zadrega.

“Kdo ti je povedal imena?” Ti nisi Šamar, ne Obeid, ne Abu-Salman.
Govoriš v jeziku zapadnih Arabcev in tvoje orožje je različno od našega.
Kdo ti je povedal zgodbo?”

“Sramota rodu je povsod znana, kakor njegova slava. Veš, da sem go¬
voril resnico. Kako ti naj zaupam? Iladedin si; Hadedini pripadajo rodu
Šamar, in obljubil nam nisi gostoljubnosti. Mi gremo.”

Zopet dvigne i - oko.

“Hadži si in v družbi gjavrov!”

— 161  —

“Kako veš, da sem hadži?”

“Ker imaš na vratu kuran, kterega smejo nositi samo hadžiji. Ti si
prost, drugi pa inorajo plačati davek, ki ga plačujejo tujci, predno odidejo.”

“Plačali ne bodo ničesar, ker so pod mojim varstvom.”

“Tvojega varstva ne potrebujejo, ker jih varuje konzul, kterega naj
Alah uniči! ’ ’

“Ali je tvoj sovražnik?”

“On je. Pregovoril je guvernerja v Masulu, da so ujeli mojega sina;
nahujskal je proti meni Obeide, Abu Hamede in Džovare, ki so uničevali
moje črede, in sedaj ise pripravljajo proti meni, da pogubijo moj rod.”

“Torej pokliči druge rodove na pomoč!”

“Oni ne morejo priti, ker je guverner zbral vojsko, s ktero strahuje
naše sosede. Navezan sem sam na sebe. Alah naj mi pomaga!”

“Mohamed Emin, slišal sem, da so Obeidi, Abu Hamedi in Džovari ro¬
parji. Jaz ne maram za nje; prijatelj sem Šamarov. Šamarji so najpleme¬
nitejši in najhrabrejši vseh Arabcev, kar jih poznam; želim, da bi premagal
vse sovražnike! ’ ’

Nikakor nisem nameraval s temi besedami se mu laskati, pač pa sem
spregovoril, ker sem bil tako prepričan. To je najbrž začutil tudi šejk, ker
prične že z bolj prijaznim govorom:

“Ali si res prijatelj Šamarov?” me vpraša.

“Da, in zelo obžalujem, ker se je med njimi naselila nesloga, da je
skoro njih moč spodkopana.”

“Spodkopana? Alah je velik in še so Samari hrabri dovolj, da se bo¬
jujejo s svojimi nasprotniki. Kdo ti je o nas pripovedoval?”

“Že zdavnej sem bral in slišal o vaši hrabrosti; zadnja poročila o va¬
šem pogumu sem pa dobil pri Ateibih?”

“Kaj?” vpraša presenečen, “bil si pri Ateibih?”

“Da.”

“Oni so močni in hrabri, vendar počiva na njih prekletstvo.”

“Meniš morda šejka Maleka, ki je bil izobčen?”

Šejk skoči po koncu.

“Mašalah, ti poznaš Maleka, mojega prijatelja in brata?”

“Poznam njega in njegove ljudi.”

“Kje si jih videl?”

“Prišel sem k njim v bližini Džide in jahal z njimi čez Belad Arab v
el Naman.”

“Torej poznaš vse?”

“Vse.”

“Tudi — oprosti, ker govorim o ženski, toda ona ni ženska, temveč
mož — tudi Amdšo, Malekovo hčer, ali jo poznaš?”

“Poznam jo. Bila je žena Abu Seifa ter se maščevala nad njim.”

“Ali se je maščevala?”

“Da; on je mrtev. Hadži Halef Omar, moj služabnik ga je pobil in
dobil za to v dar Amdšino hčer Hano za ženo.”

— 162  —

"Tvoj služabnik? Ti nisi torej nikakšen navaden vojnik?

"Sin sem rodu Uelad German in potujem po svetu, da doživim zani¬
miv© dogodke.’’ *

"Ah, sedaj mi je znano. Ti delaš kot Harun al Rašid; ti si šejk, emir-
Tvoj služabnik je umoril mogočnega Abu Seifa, Očeta sablje, ti pa, njegov
gospod, moraš biti še večji junak. Kje je hrabri hadži Halef Omar?”

Seveda nisem hotel njegovemu mnenju oporekati. Odgovorim mu:

"Morebiti ga bodeš kmalu videl. Poslal ga je šejk Malek k Šamaronb
da jih prosi za sprejem v njih rod.”

"Dobrodošli so mi, vedno dobrodošli. Pripoveduj mi, emir, pripo¬
veduj!”

Medtem se zopet vsede. Kolikor ise mi je zdelo potrebno, sem mu po¬
vedal o svojem sestanku z Ateibi. Ko končam, mi ponudi roko.

"Oprosti, emir, ker nisem vedel tega. Pri sebi imaš Angleže, ki so
moji sovražniki. Sedaj ste pa moji gostje. Dovoli, da se odstranim in pre¬
skrbim vse za pojedino.”

Podal mi je roko in šele sedaj sem bil varen pri njem. Zagrabim pod
svojo obleko in pokažem steklenico ‘ svete ’ vode, ki sem jo dobil v Meki.

"Mašalah, tu imaš vodo iz svetega mesta Meke. Pojdi in poškropi
naše .ženske. Žene Šamarov se ne boje pokazati svojega obraza pred mo¬
škimi.”

Slišal sem že, da žene in deklice Šamarov niso prijateljice ogrinjala
in opazil sem že prej, ko sem jahal mimo njih, da ni nobena zagrnjena-
Šejk se dvigne in mi pokaže, naj mu sledim. Pot ni peljala daleč. Poleg
njegovega šotora je stal drugi. Ko stopimo v njega, opazim tri Arabkinj«
in tri zamorke. Črne deklice so bile najbrž sužinje, Arabkinje pa šejkove
žene. Dve izmed njih so tolkle riž med dvema kamnoma, tretja pa je se¬
dela na vzvišenem mestu in vodila delo. Bila je najbrž zapovedniea.

V enem kotu šotora je bilo več vreč dateljnov, riža, kave in fižola. Za¬
povedniea je bila še mlada, vitka in svetlejše barve na obrazu kot njene
tovarišice; njene poteze so bile pravilne, njene oči temne in svetleče. Ust¬
nice je imela pobarvane temnorudeče in trepalnice črno. Na golih nogah
in rokah sem opazil razne ureze, ali tetoviranje. V obeh ušesih je imela
velikanske zlate uhane in enega tudi v nosu: — pri jedi jo je gotovo oviral-
Okoli vratu se je bliščala cela vrsta draguljev biserov, zlata, kterega so bil«
polne tudi njene roke. Tovarišice so imele manj okrasja.

"Salam!” pozdravi šejk. "Pripeljal sem vam velikega junaka in
svetnika, ki vas hoče namočiti s sveto vodo iz studenca zem-zem. ”

Takoj popadajo vse ženske na svoje obraze. Tudi zapovedniea po¬
klekne poleg svojega prestola. Vzamem nekoliko kapljic v roko in z njimi
poškropim ženske.

"Vzemite, o puščavske cvetlice! Bog vseh narodov naj vas ohrani ve¬
sele in ljubeznjive, da bodo vaša srca razveseljevala vašega zapovednika!”

Ko opazijo, da sem posodo z vodo zopet spravil, se dvignejo in hite k
meni, da se mi zahvalijo. Nato pa reče šejk:

— 163  —

“Sedaj se pa požurite in priredite pojedino, ki je vredna takšmega
junaka. Povabil bom goste, da se bo napolnil moj šotor, in vsi se bodo ve¬
selili časti, da imamo tako slavnega moža med seboj.”

Povrnemo se v njegov šotor. Ko vstopim, ostane šejk še zunaj in daje
r azna povelja svojim.

“Kje ste bili?” me vpraša Lindsav.

“V šotoru žensk.”

“Ah! Ni mogoče!”

“In vendar sem bil.”

“Kaj se pustijo ženske gledati?”

“Zakaj ne?”

“Hm! Čudovito! Tukaj ostati! Ženske gledati!”

“Kakor nanesejo okoliščine. Imajo me za velikega moža, ker imam
vodo iz studenca zem-zem, ki po mnenju teh ljudij dela čudeže.”

“Ah! Miserabel! Nimam zem-zem!”

“Saj bi vam tudi ničesar ne pomagala, ker ne znate arabsko!”

“Ali so tukaj razvaline?”

“Ne. Vendar mislim, da ne daleč od tukaj jih mora biti precej.”

“Potem vprašati! Razvaline najti; fowling-bull izkopati! Sicer je pa
bila strašanska jed tukaj! ’ ’

“Bo kmalu bolje. In celo prav po arabsko nas bodo pogostili!”

“Ah! Starec vendar ni tako zloben.”

“Spremenil je svoje nazore. Poznam njegove prijatelje in postal je naš
gostitelj. Toda odstranite služabnike, ker bi bili Arabci raizžaljeni, če bi
morali jesti z njimi v enem šotoru.”

Ko stopi šejk zopet v šotor, ni trpelo dolgo, da so se zbrali gostje. Bilo
jih je toliko, da je šotor skoro pretesen postal. Vsedejo se po starosti in
dostojanstvu, dočim se šejk vsede med mene in Angleža. Kmalu prineso
sužnjiee jed v šotor in Arabci začno nositi na mizo.

Najprvo poleže pred nas sufro. To je neke vrste mizno pregrinjalo iz
ustrojenega usnja, bogato okrašeno s čipkami in šopi. Zajedno ima več že¬
pov in kadar se ne rabi pri mizi, služi kaj dobro za jedilno shrambo. Zatem
prinesejo kavo. Za sedaj dobi vsak povabljeni samo majhno skledico te pi¬
jače. Kmalu za tem prineso na mizo škudelice s salato. To je zelo okusna
jed, ki obstoji iz zavretega mleka in kislilj kumar, ki so nasoljene in
Popoprane. V istem času postavijo lonec pred šejka. V njem je bila voda,
in iz nje so gledali vratovi treh steklenic. V dveh je bilo, kakor sem kmalu
opazil izvrstno žganje, in v tretji dišeča voda, s ktero nas je šejk pri vsa¬
ki novi jedi poškropil.

Sedaj pride na mizo velik lonec surovega masla. Imenuje se po arab¬
sko “sam,” in Arabci ga prav radi uživajo pred jedjo in po jedi. Nato
Uam predstavijo košarice z dateljni. Takoj sem spoznal, da so najplemeni-
teji, kar sem jih še kdaj užival. Nato sem opazil jako redko ašvo, ki skoro
nikdar ne pride v trgovino, ker prerok pravi o njej: 'Kdor za časa posta

164  —

vziva vsak dan šest do sedem ašev, se mu ni treba bati ne strupa, ne čarov¬
nikov. ’ Ašva je neke vrste sadje, kterega smo tudi uživali.

Po sadju in dateljnih pride na mizo kunafa, to je s sladkorjem potre¬
seni nudeljni. Sedaj pa dvigne gospodar roke.

“Bismilah, v božjem imenu!” zakliče in da znamenje za pričetek
pojedine.

Poseže kar z roko v razne lonce in pograbi, kar se mu je zdelo najbolj¬
šega ter porine meni in Angležu v usta. Sicer bi najraje rabil svoje lastne
prste, vendar sem moral biti tiho,ker sicer bi šejka smrtno razžalil. Moj¬
ster Lindsay pa, ko dobi prvi požirek iz šejkove roke v usta, slednja prav
na široko odpre in jih ne zapre prej, dokler ga ne opomnim:

“Jejte, Sir, če neeete teh ljudij smrtno razžaliti!”

Zapre usta, potegne jed po goltancu in reče v angleškem jeziku:

“Brrrrr! Saj imam vendar nož in vilice s seboj!”

“Pustite jih! Ravnati se moramo po tukajšnjih običajih.”

“Grozno!”

“Kaj pravi ta mož?” vpraša šejk.

“On je popolnoma razočaram radi tvoje dobrote.”

“O, jaz vas ljubim!”

Po teh besedah poseže z roko v skledo za mleko ter porine pest mleka
častitemu Angležu v usta. Tako osrečeni zasopiha nekolikokrat, da dobi
zrak in pogum, nakar poskuša dar gostoljubja, s pomočjo svojega jezika,
spraviti iz ust v notranjo odprtino onega dela v grlu, ki se imenuje pred¬
dvor prebavljalnih organov.

“Strašno!” prične lamentirati. “Kaj moram res jesti iz roke tega
šejka?”

“Da.”

“Ne da bi se branil?”

“Ne smete! Toda maščujete se lahko.”

“Kako?”

“Pazite, kako bom naredil jaz in naredite potem za menoj!”

Z roko posežem v skledo, kjer so bili nudeljni in jih zabašem polno
pest šejku v usta. Še jih ni spravil po goltancu navzdol, že zagrabi Lind-
say v skledo za surovo maslo z obema rokama ter tako nabaše šejku usta,
da je slednji komaj dihal.

Medtem sva pričela tudi drugim deliti okusne darove šejkove kuhinje.
Vsakdo je bil vesel, da dobi iz tako imenitne roke kaj pod zobe in rado-
voljno so nastavljali usta. Kmalu je zginilo vse, kar je bilo na mizi.

Sedaj zaploska šejk z rokami. V šotor prineso sini. To je velikanska
skleda z raznimi napisi, in ki meri šest čevljev v premeru. Napolnjena je
bila z rižem in pečeno jagnjetino. Zatem pride vara maši, fino pečeno te¬
lečje meso, potem kabab, mali kosi mesa, praženi na drogu, potem kima,
kuhano meso, granate, jaboljka in kutne in konečno raba, neka sladčica, kot
jo pri nas vživamo po kosilu.

— 165  —

Konečno! O nikakor še ne! Kajti, ko sem mislil, da je pojedina ▼
kraju, je prišla glavna stvar: celo jagnje, pečeno in cvrto. Jesti nisem mo¬
gel več.

“El hairnd ul ilah! — Čast Bogu!” rečem, si umijem roke v loncu z
vodo in obrišem ob svojo obleko.

To je bilo znamenje, da ne bodem več jedel. Orientalec namreč ne
Pozna pri jedi takozvane usiljivosti. Kdor reče “el bamd”, je s tem
vsem zadovoljil. To opazi tudi Anglež.

“El hamdilak!” zakliče, spravi roke v vodo in — me pogleduje v
zadregi.

Šejk opazi njegovo zadrego in mu ponudi svoj plašč.

“Povej svojemu prijatelju,” mi reče, “naj si obriše svoje roke ob moj
plašč. Angleži pač ne razumejo mnogo o snagi, ker nimajo niti obleke, ka¬
mor bi si obrisali roke.”

Povem torej Angležu šejkovo mnenje, nakar si takoj obrise roke.

Sedaj poskusimo žganje, nakar prinesejo vsakemu kavo in pipo. Šele
sedaj prične šejk predstavljati me svojim gostom.

“Možje rodu Hadedinov el Šamar, ta mož je velik emir in hadži iz de¬
žele Uelad German; imenuje se-.”

“Hadži Kara ben Nemsi,” skočim mu v besedo.

“Da, imenuje se emir hadži Kara ben Nemsi; on je najslavnejši vojnik
svoje dežele in najbolj učeni modrijan svojega ljudstva. Pri sebi irnai sveto
vodo iz studenea zem-zem ter potuje po vseh deželah. Ali veste kaj je on?
Bojevnik za vero. Prepričajmo se, če se hoče z nami vojskovati zoper naše
sovražnike! ”

Prišel sem v čuden, nepričakovan položaj. Kaj naj mu odgovorim?
Odgovora so pričakovali vsi od mene, to sem videl v njih vprašujočih po¬
gledih. Torej se na kratko odločim:

“Bojujem se za pravico in dobroto proti krivici in neusmiljenosti.
Moja roka je vaša; prej pa moram tega moža, mojega prijatelja dovesti na
kraj, kamor sem obljubil.”

“Kje leži ta kraj?”

“Moram vam razložiti. Pred več tisoč leti je živel v tej deželi narod,
ki je posedal velika mesta in krasne palače. Narod je zginil in njih mesta
in palače leže v razvalinah pod zemljo. Kdor koplje v globočino, more vi¬
deti, kako je bilo pred tisoč leti, kar je tudi želja mojega prijatelja. V
zemlji bo iskal stara znamenja in pisma, da jib prebere-.”

“In zlato, kterega odnese domov,” prekine me šejk.

“Ne,” odvrnem. On je bogat; zlata in srebra ima več kot si želi. On
išče le slike in pisma; vse drugo pusti prebivalcem te dežele.”

“In kaj nameravaš ti?”

“Peljem ga na mesto, kjer bo dobil, kar želi.”

“Za to te ne potrebuje in greš lahko z nami v boj. Mi sami mu po¬
kažemo dovolj enakih krajev. Cela dežela je polna razvalin in podertin.”

— 166  —

“Toda nihče ne more z njim govoriti, če nisem jaz pri njem. Vi ne
razumete njegove govorice in on ne vaše.”

“Torej naj gre z nami v hoj, in po vojni mu pokažemo obilieo krajev,
kjer dobi pisma in slike, zakopane v zemlji.”

Lindsay opazi, da se govori o njem.

“Kaj pravijo?” me vpraša.

“Vprašali so me, kaj iščete v tej deželi.”

“Ali ste jim povedali, Sir?”

“Da.”

“Da hočem izkopati fo\vling-bull?”

“Da.”

“No in?”

"Hočejo, da ne ostanem pri vas.”

“Kaj sicer delati?”

“Z njimi v boj. Imajo me za velikega junaka.”

“Hm! Kje najdem fowling-bull ?’’

“Pokazali vam bodo.”

“Ah! Toda teh ljudij ne razumem!”

“To sem jim že povedal.”

“Kaj odgovorili?”

“Da morate z njimi na vojno, in potem nam pokažejo, kje dobite raz¬
valine. ’ ’

“  Well! Mi gremo v boj ! ’ ’

“To ne gre!”

“Zakaj ne?”

“Ker smo v nevarnosti za življenje. Kaj nas brigajo njih sovražniki!”
“Nič. Toda z njimi lahko gremo vseeno.”

“Težavna stvar.”

“Ali se bojite, Sir!”

“Ne.”

“Mislil sem! Torej v boj ! Povejte ljudem!”

“Premislili se bodete.”

“Ne.”

Obrne se s hrbtom proti meni v znamenje, da je to njegova zadnja be¬
seda. Torej poprimem' zopet besedo:

“Šejk, povedal sem že, da se bojujem za pravico. Ali je vaša stvar
dobra in pravična?” •

“Ali naj ti razložim?”

“Le.”

“Ali si že kdaj čul o rodu Dšehešov?”

“Da. To je zelo krivičen rod. Večkrat se zveže z drugimi Arabci, da
lažje mori in ropa svoje sosede.”

“Znano ti je. Padli so čez mene in mi vzeli več čred; mi smo pa hiteli
za roparji in jim vzeli plen. Sedaj pa je nas šejk Dšehešov zatožil pri gu¬
vernerju, kterega je podkupil. Guverner je poslal k meni poslance in pii

— 167  —

ukazal, naj pridem na razgovor v Mosul. Banje n sem bil tedaj ter nisem
mogel ne jahati ne hoditi. Zato sem poslal k njemu svojega sina s petnaj¬
stima vojniki. Guverner ga je pa dal zapreti v mesto, m  kterega še danes
ne vem.”

“Ali si že pozvedoval po njem?”

“Da, toda brez uspeha, ker se nihče mojih ne drzne v Mosul. Rodovi
Šamarov so bili radi te izdaje razljučeni in so ubili guvernerjevega vojaka.
Sedaj se napravlja na vojsko proti nam; zajedno je zoper nas nahujskal
Obeide, Abu-Hamede in Džovare, dasi ne spadajo pod njega, temveč pod
Bagdad.”

“Kje so tvoji sovražniki?”

“Sedaj se šele pripravljajo.”

“Zakaj se ne združiš s sorodnimi rodovi?”

“Kje naj potem naše črede dobijo pašnike?”

“Imaš prav. Razdeliti se hočete in guvernerja zvabiti v puščavo, kjer
ga pogubite?”

“Tako je. On s svojo vojsko nam ne more škodovati; druga je pa a
mojimi ovražniki, ki so Arabci; ne smem pripustiti, da pridejo do mojih
pašnike . ’

“Koliko vojnikov šteje tvoj rod?”

“Enajststo.”

“In tvoji nasprotniki?”

“Več kot trikrat toliko.”

“Kako dolgo traja, da zbereš vojnike tvojega rodu?”

“En dan.”

“Kije imajo Obeidi svoj tabor?”

“Ob dolenjem teku reke Zab-asfal.”

“In Abu-Hamedi?”

“V bližini El Fata, na mestu, kjer se pretaka reka'Tigris mimo Ham-
rin gorovja.”

“Na kteri strani?”

“Na obeh.”

“In Džovari?”

“Med goro Kernina in desnim bregom reke Tigris.”

“Ali si že razposlal oglednike?”

“Ne.”

“Že zdavnej bi moral to storiti!”

“Ne gre. Vsakega Šamarja takoj spoznajo in bi bil zgubljen, če ga
zapazi sovražnik. Toda-.”

Preneha z govorom in me pozorno pogleda. Nato pa nadaljuje:

“Emir, ali si res prijatelj Maleka, šejka Ateibov?”

“Sem.”

“In tudi naš prijatelj?”

“Da.”

“Pojdi za menoj; pokažem ti nekaj.”

Šejk stopi iz šotora. Sledim mu z Angležem in z vsemi Arabci, ki so
bili v šotoru. Dočim smo mi jedli v velikem šotoru, so Arabci priredili poleg
našega drug šotor, kjer so bili služabniki. Ko grem mimo, opazim, da so
jih dovolj preskrbeli s hrano in pijačo. Okoli šotora so bili privezani konji
šejka; k njim me peljejo. Vsi so bili krasni, dva sta me pa naravnost ra¬
zočarala. Eden je bil krasna bela kobila, najlepša žival, kar sem jih še kdaj
videl. Ušesa so bila dolga, tenka in prozorna, griva in rep pa kakor svila.

1  ‘  Krasno! ’ ’ zakličem nehote.

"Reci: mašalah!” prosi me šejk.

Arabec namreč ne ljubi glasnega občudovanja in zijanja. Ce vidi kaj
krasnega, reče ‘mašalah,’ in s tem je vse povedal, kar misli.

“Mašalah!” odvrnem na šejkovo prošnjo.

“Vrjameš, da sem na tej kobili lovil divjega osla, dokler se ni zgru¬
dil?”

“Nemogoče!”

“Pri Alahu, res je! Vi lahko dokažete!”

“Prisegamo!” oglase se Arabci v krogu.

“Te kobile ne dam od sebe za moje življenje,” razlaga šejk “Kteri
konj ti še ugaja?”

‘ ‘  Oni- le žrebec. Glej te krasne členke, to simetrijo, to plemenitost in
krasno barvo, črna, ki se spreminja v modro! ’ ’

“To še ni vse. Ta žrebec ima tri najvišje lastnosti dobrega konja.”

“Ktere?”

“Hitrost, pogum in dolgo sapo.”

“Po čem spoznaš to?”

“Dlaka se mu zavija in kroži po nogah: znamenje, da je hitrih nog;
nadalje mu kroži dlaka pri pričetku grive: to kaže, da ima dolgo sapo, in
nadalje dlaka se mu zavija v sredi čela v znamenje, da ima velik pogum-
Svojega jezdeca ne pusti nikdar na cedilu in ga nese skozi tisoč sovražni¬
kov. Ali si že imel kdaj enakega konja?”

“Da.”

“Ah! Torej si zelo 'bogat mož.”

“Kupil ga nisem —- bil je mustang.”

“Kaj je mustang?”

“Divji konj, kterega se mora še- le vjeti in ukrotiti.”

“Ali bi kupil tega žrebca, če bi ti ga prodal, in če bi ga mogel?”

“Takoj i bi sklenil s teboj kupčijo.”

“Lahko ga zaslužiš!”

“Ah! Nemogoče!”

“Da. Podariti ga hočem tebi.”

“Pod 'kterim pogojem?”

“Ce nam prineseš gotovo sporočilo, kje se zberejo Obeidi, Abu-Hamedi
in Džovari.”

-Skoro bi poskočil samega veselja. Cena je bila visoka, toda konj še
več vreden. Ne pomišljam se dolgo in vprašam:

— 170  —

“Jahajo lahko, kamor hočejo in streljajo vedno na mene.”

“Alah kerim, torej si že sedaj tako dober kot mrtev.”

“Toda kakor hitro pridem: zopet na to mesto, kjer sedaj stojim, je igra
gotova! ’ ’

“Dobro, ker neeeš drugače. Jahal bom svojo kobilo, da bom vse videl.”

“Dovoli prej, da poskusim žrebca!”

“Da, le!”

Vsedem se na konja in šejk zbira one, ki me naj lovijo. Takoj spo¬
znam, da se na žrebca lahko popolnoma zanesem. Nato skočim zopet s ko¬
nja in odstranim sedlo. Ponosna žival je opazila, da se godi nekaj nena¬
vadnega; oči so se ji blišeale, griva dvigala in z nožieami je stopical kot
plesalka, ki poskuša, ee je parket v plesalni dvorani dovolj namazan. Po¬
tegnem mu jermen okoli vratu in naredim vozel, kterega spnem z drugim
jermenom in potegnem okoli trebuha.

“Zakaj si odstranil sedlo?” vpraša me šejk. “Zakaj pripenjaš jer-
menje?”

“Takoj boš videl. Ali si že zbral vojnike?”

“Da; tu čakajo!”

Sedeli so že na svojih konjih; istodobno poskačejo vsi Arabci, ki so bili
v bližini, na konje.

“Torej začnimo. Ali vidite v daljavi samoten šotor, ki je kakih šeststo
korakov od tukaj?”

“Vidimo!”

“Takoj,, ko pridem do njega, lahko streljate na mene. Naprej, torej!”

Skočim na konja — žrebec zdirja kot puščica. Arabci mu slede. Bil
je krasen konj. Se nisem dosegel polovico označene poti, ko že prvi prega¬
njalec ostane petdeset korakov za menoj.

Sklonim se navzdol, da porinem roko v jermen okoli vratu ir noge v
zanjko. Malo pred šotorom se še ozrem nazaj; vseh deset je držalo pri¬
pravljene in nabasane puške. Sedaj zavijem s konjem na desno. Eden
preganjalcev parira ‘konja z ono ročnostjo, ki je lastna samo Arabcem; ob¬
stal je kot iz železa vlit. Dvigne puško; strel poči.

“Alah il Alah ia Alah, Valah talah!” zakliče.

Menili so, da sem zadet, ker me ni nihče več videl. Po indijanski navadi
sem se vrgel s konja in visel s pomočjo jermena in zanjke oh njegovi’strani,
ki ni bila obrnjena proti njim. Pogled pod konjevim vratom me prepriča,
da nihče več ne meri na mene; takoj se dvignem zopet na sedlo, obrnem
konja na desno in ga podim dalje.

“Alah akbar, mašalah, Alah il Alah!” zaslišim za seboj. Dobri ljudje
niso razumeli moje umetnosti.

Podvojijo hitrost svojih konj in dvignejo puške. Konja potegnem' na
ievo, se zopet vržem navzdol ter obrnem ono stran proti preganjalcem, ki
je bila prazna. Streljati niso mogli, če niso hoteli zadeti konja. Daši je
igra bila na videz kaj nevarna, vendar pri tako izvrstnem konju skoro otro¬
ška igrača; seveda pri Indijancih bi kaj takega ne smel začeti, Nekoliko-*

— 171  —

krat jahamo po Velikanski planjavi, potem pa se zapodim v sredo med pre¬
ganjalce in na mesto, kjer se je preganjanje začelo.

Ko stopim s konja, ni kazal žrebec najmanjšega sledu kakega mapora
ali pene. Res, bil je vreden zlatega denarja. Petkrat so ustrelili na mene;
seveda me ni nihče zadel. Stari šejk me pi'ime za roko.

“Iiamdulilah! Čast Bogu> da nisi ranjen. Skoro sem se ustrašil. V
celem rodu Šamarjev ni takega jezdeca kot si ti!”

‘‘Motiš se! Veliko jih je pri tebi, ki jahajo stokrat bolje kot jaz; toda
znali niso, da se jezdec lahko skrije za konjem. Da me ni zadela kroglja,
se nimam sebi zahvaliti, temveč temu izvrstnemu konju. Toda dovoli, da
igro premenimo! ’ ’

“Kako?”

“Vse tako kot prej, le s to razliko, da vzamem tudi jaz puško in stre¬
ljam na tvoje može. ’ ’

“Alah kerim, Alah je milosten; zabrani naj tako nesrečo, ker jih boš
vse postreljal s konja!”

“Torej veruješ, da se ne bojim niti Obeidov, Abu-Hamedov, niti Džo-
varov, če imam takega konja pod seboj?”

“Emir, verujem.” — Bojeval se je sam s seboj, nato pa reče: “Ti si
badži Kara ben Nemsi in prijatelj mojega prijatelja Maleka, in jaz ti za¬
upam. Vzemi žrebca in jahaj proti vzhodu. Če mi ne prineseš sporočila,
je žrebec moj; če mi pa doneseš ugodno sporočilo, postane konj tvoj. Po¬
tem ti povem tudi njegovo skrivnost.” •'

Vsak arabski konj namreč ima, če je količkaj vreden, svojo skrivnost,
to je: naučen je na posebno znamenje. Če se mu da to znamenje, razvije
vso svojo hitrost in ne odneha prej, dokler se mrtev ne zgrudi, ali ga pa
ustavi jezdec. Posestnik takega konja ne zaupa tega znamenja niti svojemu
najboljšemu prijatelju, celo svojemu očetu in bratu ne, sploh nikomur, ali
pa šele tedaj, kadar je v smrtni nevarnosti.

“Šele tedaj?” odvrnem. “Ali ne pridem lahko v položaj, da me za¬
mere rešiti samo ta skrivnost?”

“Prav imaš; vendar še nisi lastnik konja.”

“Toda postanem kmalu!” rečem zaupno. “In če ne postanem, tedaj
bode skrivnost zakopana v mojem srcu, in živa duša ne hode zvedela za njo.’

“Torej pridi k meni!”

Pelje me nekoliko v stran in zašepeče:

“Če mora vranec dirjati kot sokol v zraku, tedaj mu položi roko med
ušesa in zakliči glasno besedo: ‘Ri!’

“Ri, to je veter.”

“Da, Ri, to je ime konja, ker je še hitrejši kot veter; on je tako hiter
kot nevihta.”

‘ ‘ Hvala ti, šejk. Spolnil bom tvoje naročilo kot bi bil tvoj sin ali pa
ti sam. Kdaj naj odjezdim?”

“Jutri ob solnčnem vzhodu, če ti je drago!”

“Kakšno krmo naj varnem s seboj za konja?”

— 172  —

“Samo najboljše dateljne. Ni mi treba povdarjati, kako skrbno je
treba ravnati s tako dragoceno živaljo.”

“Gotovo ne.”

“Spij dane® pri njem in šepetaj mu v nosnice stoto suro iz kurana, ki
govori o hitrih konjih; pričel te bo ljubiti in ti ostal poslušen do zadnjega
vzdihljaja. Ali ti je znana imenovana sura?”

“Da.”

“Povej jo!”

Bil je res v veliki skrbi za mene in konja.

“V imenu Alaha, najbolj usmiljenega! Pri brzohitečih konjih s hro¬
pečimi nosnicami, in pri onih, ki kopitajoč krešejo iskre, in pri onih, ki
kljubujoč drve zjutraj na sovražnika, ki vzdigajo prah in prodirajo sovražne
vrste, res, človek je nehvaležen napram svojemu gospodu, in sam mona pri¬
znati. Le preveč visi s svojo ljubeznijo na pozemeljskih stvareh. Ali ne
ve, da potem, ko pride vse, kar je v grobovih, na svetlo, in kar je skrito v
človeških srcih, da jih bo na ta dan Gospod vse spoznal?”

“Da, sura ti je znana. Žrebcu sem jo že tisočkrat šepetal v nosnice;
stori isto, in kmalu bo spoznal, da si njegov gospodar. Sedaj pa pojdi
v šotor!”

Anglež je dosedaj samo gledal od strani na vse dogodke; sedaj pa pri¬
stopi k meni.

“Zakaj na vas streljali?”

“Hotel sem jim nekaj pokazati, česar še ne vedo.”

“Ah, lepo, krasen konj!”

“Ali veste, Sir, čegav je?”

“Šejkov!”

“Ne.”

“Čegav pa?”

“Moj.”

“Baha!”

‘ ‘  Moj, v resniei! ’ ’

“Sir, moje ime je David Lindsay, in nečem, da se norčujete z menoj;
zapomnite si!”

“Dobro, torej vam ničesar več ne povem!”

“Kaj?”

“Da vas jutri zapustim.”

“Zakaj?”

“Pogledat grem k sovražniku. 0 boju vam je menda že znano. Jaz
odidem na poizvedovanje, da prinesem sporočilo, 'kje se bode sovražnik
združil, in če mi se to posreči, dobim tega konja v dar.”

“Srečni človek! Bodem z vami jahal, poslušal, prinesel poročilo!”

“Ne gre.”

“Zakaj ne?”

“Ne morete mi koristiti, pač pa lahko škodujete. Vaša obleka-”

“Baha, preoblečem se za Arabca!”

“Ne da bi razumeli besedico arabščine?”

“Res je! Kdaj se vrnete?”

“Še ne vem- čez nekaj dnij. Moram daleč čez reko Zab, ki je precej
daleč od tukaj.”

“Slaba pot! Zli ljudje ti Arabci?”

“Se bom čuval!’

“Torej ostanem tukaj, če mi storite uslugo.”

“Ktero?”

“Ne samo po Arabeib poizvedovati.”

“Po kom pa še?”

“Po lepih razvalinah. Moram kopati, £owling-bull najti, v London v
muzej poslati!”

“Dobro, zanesite se na mene.”

“Well! Gotov; vstopimo!’

Vsedemo se na prejšnje prostore v šotoru; čas smo si preganjali s pri¬
povedovanjem raznih pripovedk, kot jih ljubi Arabec. Zvečer so priredili
godbo, pri kberi sta delovala samo dva inštrumenta; citre, na kterih je bila
samo ena struna, in neke vrste pavka, ki je delala grozen šum. Pozneje
zmolimo večerno molitev, nakar se podamo k počitku.

Anglež je spal v šejkovem šotoru, jaz se pa podam k žrebcu in se mu
uležem med noge. Zašepečem mu stoto suro v nosnice; pri tem mu piham
svojo sapo v nosnice in takoj spozna konj svojega gospodarja. Ležal sem
med njegovimi nogami kot otrok v varstvu zvestega psa. Ko se zdani, se
odpre šejkov šotor in Anglež stopi k meni.

“Spali, Sir?” me vpraša.

“Da.”

“Jaz ne.”

“Zakaj ne?”

“Zelo živo v šotoru.”

“Arabci?”

“Ne.”

“Kdo pa?”

‘ ‘  Fleas, Lice in Glats! ’ ’

Kdor razume angleško ve, kaj pomenijo te besede; moral sem mu
smejati.

“Na take stvari se boste kmalu privadili.”

“Nikdar. Tudi nisem mogel spati, ker sem na vas mislil.”

“Zakaj?”

“Morebiti ste že odjahali, ne da bi prej govoril z vami.’

“Na vsak način bi se prej še poslovil od vas.”

“Morebiti bi bilo prepozno.”

“Zakaj?”

“Moram vas še nekaj vprašati.”

“Torej le na dan z besedo!”

Anglež potegne iz žepa neko bilježnico in začne:

— 174  —

" Arabci gredo z menoj do razvalin. Moram arabsko govoriti. Kaj se
pravi -prijatelj ?”

‘ ‘  Ašab. ’ ’

"Sovražnik?”

"Kinam. ”

"Moram plačati. Kaj se pravi dolar?”

"Rijal franš.”

"Kaj se pravi denarnica?”

"Surm.”

"Bom kopal kamenje. Kaj se pravi kamen?”

"Hadžar ah hadžr.”

Vpraša me še nekoliko sto dingih besed, ktere si vse zapiše v bilježnico.
Kmalu pa je nastalo po taboru živahno in odhitel sem k šejku na zajutrek.

Pri tem smo se mnogo posvetovali; potem se pa poslovim, stopim na
konja in zapustim kraj, kamor se morda nikdar več ne vrnem. ,

Na poizvedovanju.

Sklenil sem najprvo poiskati najbolj južni rod Džovare. Najboljša pot
bi bila, slediti reki Tatar, ki teče skoro vzporedno z reko Tigris. Ker sem
pa slutil, da so tam s svojimi četami Obeidi, sem se držal bolj proti zapadu.

Z živežem sem bil dovolj preskrbljen; vode nisem potreboval za konja,
ker je imel dovolj sočnate trave. Torej nisem imel nobene druge skrbi kot
paziti, da ostanem na pravem potu, in se kolikor mogoče ogibam sovražnika.
Ravnal sem se po solneu in kompasu; poleg tega sem pa imel pri sebi tudi
daljnevid, s pomočjo kterega sem lahko opazil sovražnika, predno zapazi
on mene.

Dan mine brez posebnih dogodkov, in proti večeru se vležem za neko
skalo k počitku. Predno zaspim, mi pride na misel, da je bolje, če jaham
prav do Tekrita, kjer lahko, ne da bi vzbudil pozornost, precej poizvem o
sovražnikovem gibanju. Bile so te misli odveč, kot sem se prepričal zjutraj-
Spal sem namreč kot ubit in se prebudil šele, ko je moj konj začel sopihati.
Ko pogledam okoli sebe, zapazim od severa sem prihajati pet jezdecev na¬
ravnost v smeri proti meni. Bili so tako blizu, da so me že opazili. Po¬
begniti nisem hotel, dasi bi z vrancem lahko hitro pobegnil. Dvignem se
torej s svojega ležišča in vzamem v roke puško, da bi bil na vse pripravljen.

V galopu pridrve do mene in vstavijo konje samo nekoliko korakov
pred menoj. Ker so bili še precej prijaznega, obraza, sem, se nekoliko po¬
miril. —

‘ ‘  Salam aalejkum! ’ ’  pozdravi me prvi.

"Aalejkum!” odvrnem.

"Ti si spal na tem prostoru ponoči?”

"Tako je.”

"Ali nimaš šotora, kjer bi se lahko odpočil?”

175  —

"Ne. Alah je svoje darove različno razdelil. Enemu podeli streho iz
lesa, drugemu pa nebo, pod kterim počiva.”

"Veijdar bi ti lahko imel šotor, ker imaš konja, ki je več vreden kot
tisoč šotorov.”

"On je moja edina lastnina.”

"Ali ga prodaš?”

"Ne.”

"Pripadati moraš rodu, ki ne prebiva daleč od tukaj.”

"Zakaj?”

"Tvoj žrebec ni utrujen.”

"In vendar stanuje moj rod daleč, daleč od tukaj, daleč za svetimi
mesti! ”

"Kako se imenuje tvoj rod?”

"Uelad German.”

"Da, res je; za mogrebom pravijo uelad, mesto beni ali abu. Zakaj si
šel tako daleč od svoje domovine?”

"Obiskal sem Meko in videti hočem še druga mesta, ki leže v Perziji,
da bodem svojim pripovedoval, ko pridem domov.”

"Kam si se namenil sedaj?”

"Vedno proti solnčnemu vzhodu, kamor me Alah vodi.”

"Torej lahko jezdiš z nami.”

"Kam ste namenjeni?”

"Proti Kernina gorovju, kjer se med otoki reke Tigris pasejo naše
črede.”

Hm! Morebiti so ti ljudje Džovari? Vprašali so mene po rodu; torej
ni neuljudno, če jih tudi jaz vprašam po njihovih čredah.

"Kteremu rodu pripadajo te črede?”

‘ ‘  Rodu Abu-Mohiamed. ’ ’

"Ali so še drugi rodovi v bližini?”

"Da. Alabeidi, ki plačujejo šejku v Kornini davek, in Džovari.”

"Komu plačujejo slednji davek?”

"Sedaj sem prepričan, da prihajaš iz tuje dežele. Džovari ne plačujejo
ničesar, ker si sami vzamejo, ker potrebujejo. Roparji so in tatovi, pred
kterimi naše črede niso nikdar varne. Pojdi z nami, ee se hočeš proti njim
bojevati!”

"Ali se vi bojujete proti njim?”

"Da. Zvezali smo se- z Alabeidi. Če hočeš zvršiti kako junaštvo, imaš
pri nas dovolj prilike. Toda zakaj počivaš tu pred votlino leva?”

"Ker ne poznam tega kraja. Truden sem bil in vlegel sem se k počitku.’

‘ ‘  Alah kerim, Bog je usmiljen; ljubljenec Alaha si, sicer bi te davilec
čred raztrgal. Noben Arabcev ne bi počival na teh skalah niti trenutek,
ker tu se zbirajo levi.”

"Ali je res?”

"Da; ob dolenjem teku reke Tigris je mnogo teh zverin; naprej vzgo-
raj pa prebivajo leopardi. Ali hočeš z nami jahati?”

— 176

“Če me vzprejmete za svojega gosta.”

“Gost si nam. Daj mi svojo roko in izmenjajmo si dateljne.”

Stresemo si roke in nato dobim od vsakega po en datelj, dočim jaz po¬
nudim vsakemu enega. Kmalu potem zapustimo kraj in jo udarimo proti
jugovzhodu. Jahamo mimo reke Tatar in planjava je pričela postajati
vedno bolj gorata.

Moji spremljevalci so bili pošteni nomadje, v kterih srcih ne prebiva
zloba. Sosednji rod je priredil veliko svečanost, in sedaj so se pravkar
vračali domov, veseli, ker so zayžili in popili mnogo dobrega.

Svet se je vedno bolj dvigal, dokler ni pričel naenkrat zopet padati.
Na desni ugledam razvaline starega Tekrita, na levi pa goro Kernina in
pred menoj se je razprostirala Tigrova dolina. V pol uri pridemo do reke.
Na tem mestu je merila v širokosti skoro eno angleško miljo in na vodi
ugledam več dolgih, zelenih otokov, na kterih kmalu zapazim več šotorov.

“Pojdi z nami na otok, kjer te bo šejk prijazno sprejel!”

“Kako se pripeljemo čez vodo?”

‘ ‘ Takoj boš videl, ker so nas tovariši že opazili. Idimo na mesto, kjer
leži kelek. ’ ’

Kelek je splav, ki je navadno dvakrat tako dolg kot širok. Narejen
je iz napetih kozjih kož, ki so pritrjene z drogovi, čez ktere polože deske.
Vse skupaj je zvezano s šibami iz vrb. Na vsakem splavu je po dvoje vesel
iz močnega bambusa. Tak splav je pravkar odplul od otoka sredi reke.
Bil je močan dovolj, da je imelo na njem šest jezdecev prostora. Kmalu
smo na otoku.

Pozdravi nas množica otrok,' psov in star, častitljiv Arabec, ki je bil
oče enega mojih spremljevalcev.

“Dovoli, da te popeljem k šejku!” reče oni, ki je dosedaj z menoj
govoril.

Na potu se nam pridruži še več mož, ki pa ostanejo za menoj in me ne
nadlegujejo z vprašanji. Vseh pogledi pa. so bili obrnjeni polni začudenja
na mojega konja. Pot ni bila dolga. Obstanemo pred precej obširno kočo,
spleteno iz vrbovja, krito z bambusom; v notranjosti so visele razne pre¬
proge. Ko vstopimo, dvigne se od tal močan, lepo razvit mož, ki je do¬
sedaj sedel. Pravkar je brusil svoj afganski nož.

“Salam aalejkum!” pozdravim.

“Aalejk!” odvrne in me ostro pogleda.

“Dovoli mi šejk, da ti moža predstavim,” prične moj spremljevalec.
“Imeniten vojnik je in nisem se drznil ponuditi mu svojega šotora.”

“Kogar ti pripelješ, je dobrodošel,” glasi se odgovor.

Govornik odide, in šejk mi ponudi roko.

“Vsedi se, tujec. Truden si in lačen, torej moraš počivati in jesti;
dovoli, da prej pogledam za tvojim konjem!”

Čisto arabsko; najprvo konj in potem mož. Ko zopet vstopi, takoj
opazim, da mu je pogled na konja vdahnil spoštovanje do mene.

“Plemenito žival imaš, mašalah; naj ti ostane ohranjena! Poznam jo.”

Ah, to pa ni ugodno za mene. Morebiti pa vendar.

“Kako jo poznaš?”

“Ker je najboljši konj Hadedinov. ”

“Tudi Hadedine poznaš?”

“Poznam vse rodove. Toda ti si mi tuj.”

“Ali poznaš šejka Hadedinov?”

“Mohamed Emina?”

“Da. Od njega prihajam.”

“Kam hočeš?”

“K tebi.”

“On te je poslal k meni?”

“Ne, vendar prihajam kot njegov poslanec k tebi.”

“Odpočij se prej, predno začneš pripovedovati.”

“Nisem truden, in kar ti moram povedati, je tako važno, da začnem
takoj. ’ ’

‘‘Torej govori!”

“Slišal sem, da so Džovari vaši sovražniki.”

“Oni so,” odvrne z mračnim obrazom.

“Džovari so tudi moji sovražniki, ker so sovražniki Hadedinov.”
“Znano mi je.”

“Ali pa tudi veš, da so se Džovari zvezali z Abu Hamedi in Obeddi,
ki nameravajo napasti ozemlje Hadedinov?”

“Vem.”

“Čul sem, da si se z Alabeidi zvezal, da kaznuješ Džovarje?”

“Kes je.”

“Torej sem prišel k tebi, da se pogovorimo o podrobnostih.”

“No, torej ti še enkrat rečem: dobrodošel! Odpočil se boš in nas ne
prej zapustil, dokler ne skličem vseh starejšin skupaj.’

Po preteku ene ure že sedi osem mož okoli mene in šejka. Ti možje so
bili starejšine rodu Abu Mohamed. Odkrito jim razložim, kako sem prišel
k Hadedinom in postal sel njihovega šejka.

“Kakšne nasvete mam daš?” vpraša šejk.

“Nobenih. Vaše glave čutijo več let kot moja. Ne spodobi se mlajšemu
govoriti v zboru starejših.”

“Govoriš z jezikom modrijanov. Tvoja glava je še mlada, toda tvoj
razum je star, sicer bi te Mohamed Emin ne izbral poslancem. Govori!
Poslušali bomo in odločili.”

“Koliko vojnikov šteje tvoj rod?”

“Devetsto.”

“In Alabeidi?”

“Osemsto.”

“Skupaj torej tisoč sedemsto. Torej pol toliko kot štejejo naši sov¬
ražniki. ’ ’

“Koliko vojnikov imajo Hadedini?”

— 178  —

“Enajststo. Vendar vselej se ne sme gledati na število. Morda ti je
znano, kdaj se Džovari združijo z Abu-Hamedi?”

“Prihodnji petek.”

“Ali veš gotovo?”

“Da, ker imamo zaveznika med Džovari.”

“In kje se združijo?”

“Pri razvalinah Kan Kernina.”

“In potem?”

“Potem se Abu-Hamedi in Džovari združijo z Obeidi.”

“Kje?”

“Ob reki Tigris in obronkih Kanuca gorovja.”

“Kdaj?”

“Tretji dan po zborovanju.”

“Šejk, dobro si poučen. Kam se sovražniki najprej obrnejo?”

“Naravnost proti Hadedinom.”

“In vi, kaj naredite vi?”

“Mi napademo sovražnikove šotore, kjer so pustili žene in otroke,
ter jim odpeljemo njih črede.”

“Ali je to pametno?”

“Vzeli bomo, kar so nam odnesli.”

“Prav. Toda Hadedinov je enajststo, sovražnikov pa tri tisoč. Zma¬
gali bodo, vrnili se kot zmagovalci ter vas napadli in vzeli še to, kar imate.
Če ne govorim prav, reci! ’ ’

“Imaš prav. Menili smo, da bodo Hadedinom pomagali vojniki rodu
Šamar. ’ ’

“Šamarje same napade guverner iz Mosula.”

“Torej svetuj nam! Ali bi ne bilo najbolje, če sovražnika posamič
uničimo ? ’ ’

“Da, zmagali bi en rod, da bi si dva druga nakopali na glavo. Na¬
pasti se jih mora takoj, ko se združijo ob obronkih Kanuca gorovja. Če
vam je prav, bo Mohamed Emin tretji dan po zborovanju -s svojimi vojniki
prišel po gorovju Kanuca navzdol in se vrgel na sovražnika, doeim ga vi
zgrabite od juga in ga napodite proti Tigrisu.”

Ta načrt je bil po daljšem posvetovanju odobren in posvetovali smo
še o podrobnostih. Tako je minul velik del popoldneva in delal se je ve¬
čer, da sem bil prisiljen prenočiti pri Abu Mohamedih. Druzega jutra pa
zgodaj vstanem in odjaham po isti poti nazaj, po kterej sem prišel.

Moja naloga, ki je bila dozdevno tako težavna, se je z vršila tako ugod¬
no in lahko, da seim se skoro sramoval jo pripovedovati. Konja ne smem
tako po ceni zaslužiti. Kaj naj torej storim? Morebiti ne bi škodilo, če
prizorišče boja prej nekoliko preišeem. Te misli se nisem mogel otresti.
Pustim torej desni breg reke Tatar ter jaham ob njenem levem bregu pro¬
ti severu, da dospem do gorovja Kanuca. Šele ko je bilo že pozno popol¬
dne, se domislim, da je vadi Džehenem, kjer sem z Angležem naletel na
konjske roparje, del Kanuca gorovja, Ker pa nisem bil gotov, ostanem na

— 179  —

svoji poti, le obrnem nekoliko bolj na desno, da pridam* v bližino džebel
Hamrina. Solnce je že skoro zatonilo za horizontom, ko se v daljavi poja¬
vita dva jezdeca, ki sta jako hitro jezdila. Ko me ugledata, zadržita neko¬
liko konja, vendar odjahata proti meni. Ali naj bežim? Pred dvema?
Ne. Pariram torej konja in jih pričakujem.

Bila sta. dva že precej stara moža. Pred menoj se ustavita.

“Kdo si ti?” vpraša eden s poželjivim pogledom na mojega konja.

“Tujec,” odvrnem na kratko.

“Od kod prihajaš?”

“Od zapada, kot vidite.”

“Kam si namenjen?”

“Kamor me kizmet pelje.”

“Pridi z nami. Naš gost bodeš.”

“Hvala. Imam že gostitelja, ki bo skrbel za moj šotor.”

‘ ‘  Koga ? ’ ’

“Alaha. Zdravi!”

Komaj ,se pa obrnem, da odidem, ko poseže eden po svoje metalno ko¬
pje, ki me tako zadene ob glavo, da padem s konja. Sicer omotica ni tra¬
jala dolgo, vendar sta roparja imela čas me zvezati.

“Salam aalejkum,” pozdravi eden. “Prej nisva bila dovolj uljudna,
in radi tega si se hotel posloviti. Kdo si?”

Ne odgovorim ničesar.

“Kdo si?”

Molčim, dasi ime sune z nogo v hrbet.

“Pusti ga,” reče drugi. “Alah naredi čudež in mu odpre usta. Ali
naj gre ali jaha?”

‘ ‘  Gre. 5  ’

Zrahljata mi vezi okoli nog in me privežeta za uzdo ob konja. Potem
primeta še mojega konja in v diru odidemo naravnost proti vzhodu. Kljub
mojemu dobremu konju sem bil ujetnik. Človek je pač marsikaj pre¬
vzetna stvar!

Svet se prične dvigati. Ko pustimo za seboj več gor, zapazim konečno
v neki dolini blesk več ognjev. Medtem je namreč postala noč. Zavijemo
v dolino, gremo mimo več šotorov in obstojimo konečno pred neko kočo, iz
ktere je bas stopil mlad mož. Pogleda me in jaz njega — spoznala sva se.

‘ ‘  Alah il Alah! Kdo je ta ujetnik ? ’ ’ vpraša.

“Ujela sva ga na planjavi. Tujec je, radi kterega si ne bomo nakopali
krvnega maščevanja na glavo. Poglej njegovega krasnega konja.”

Nagovorjeni stopi k vrancu in zakliče začuden:

“Alah akbar, to je vendar vranec Mohamed Emina, šejka Hadedinov!
Peljite tega človeka v šotor k mojemu očetu, da ga zasliši. Jaz pa skličem
starejšine skupaj.”

“Kaj naj storimo s konjem?”

“Pustite ga pred šejkovim šotorom!”

“In njegovo orožje?”

•=* 180  -

“Nesite je v šotor.”

Pol ure pozneje stojim zopet pred zborovanjem, toda pred zborovanjem
— sodnikov. Molčanje mi ne koristi, radi tega sklenem govoriti.

“Ali me poznaš?” vpraša najstarejši navzočih.

“Ne.”

“Ali veš, kje se nahajaš?”

“Ne.”

“Ali poznaš tega mladega, hrabrega Arabca?”

“Seveda.”

“Kije si ga videl?”

“Na džebel Džehenem. Ukradel mi je štiri konje, ktere sem mu zopet
odvzel. ’ ’

“Ne laži!”

“Kdo si ti, ker se upaš nia tak način govoriti z menoj?”

“Cedar ben Huli sem, šejk Abu Hamedov.”

“Cedar ben Huli, šejk konjskih tatov!”

“Človek, molči! Ta mladenič je moj sin!”

“Lahko si ponosen na njega, šejk!”

“Molči, svarim te, sicer se 'bodeš kesal. Kdo je konjski tat? Ti si!
Čegav je konj, na kterem si prijahal?”

“Moj.”

“Ne laži!”

“Cedar ben Huli, hvali Alaha, da imam zvezane roke. Da sem prost,
me ne bi nikdar več zval lažnika!”

“Zvežite ga še trdneje!” zapove šejk.

“Kdo se predrzne nad menoj, nad hadžijem, ki imia okoli vratu sveto
vodo zem-zem!”

“Da, vidim, da si hadži. Toda ali imaš res sveto vodo zem-zem pri
sebi?”

“Imam jo.”

“Daj jo nam nekoliko!”

“Nikakor ne!”

“Zakaj ne?”

“Ker nosim vodo s seboj samo za prijatelje.”

“Ali smo mi tvoji sovražniki?”

“trotovo. ”

“Ne. Prizadjali ti še nismo ničesar hudega. Samo konja, kterega si
ti ukradel, hočemo vrniti njegovemu lastniku.”

“Lastnik sem jaz.”

“Hadži si s svetim zem-zem in vendar ne govoriš resnice. Poznam
tega žrehca natančno; on je last Mohamed Emina, šejka Hadedinov. Kje
si dohil konja?”

“On ga je meni podaril.”

“Lazeš! Noben Arabec ne podari takega konja. ”

“Povedal sem ti že, da hvali Alaha, ker nisem prost.”

"Zakaj ti je podaril konja?’’

"To je njegova stvar in moja; vas pa ničesar ne briga.”

"Uljuden hadži si! Moral si skazati šejku veliko uslugo, da ti je dal
tako darilo. Nečemo te dalje nadlegovati. Kdaj si zapustil Hadedine?”

"Predvčerajšnjem zjutraj.”

"Kje pasejo sedaj svoje črede?”

"Ne vem. Črede Arabcev so zdaj tu, zdaj drugje.”

"Ali nas moreš peljati k njim?”

"Ne.”

"Kje si bil od predvčerajšnjem?”

“Vsepovsod.”

“Dobro; ti nečeš odgovarjati, torej glej, kaj se s teboj zgodi. Odpe¬
ljite ga!”

Peljejo me v majhen šotor, kjer me zvežejo. Ob desni in levi postavijo
stražnika, ki so se med seboj menjali. Menil sem, da se bodo glede moje
usode še danes zmenili, vendar sem se varal. Zborovalci so se razšli, ne da
bi glede mene kaj ukrenili. Poloti se me nemiren spanec. Sanjal sem, da
ne ležim v šotoru, temveč v neki puščavski oazi. Pred menoj gori ogenj,
spremljevalci se pogovarjajo in pripovedujejo različne pripovedke. Zdajci
zaeujem ono rjovenje, kterega nihče ne pozabi, ki ga je enkrat slišal — rjo¬
venje leva. Asad-bej, davilec čred, se bliža, da si zbere svojo večerjo. Zo¬
pet in čimdalje bližje se pojavi njegov glas-zbudim se.

Ali sem sanjat? Poleg mene ležita oba Arabca, stražnika, in čujem,
kako eden moli sveto fačo. Tu zaslišim rjovenje tretjič. Bila je resnica —
lev se je plazil okoli tabora.

“Ali spita?” vprašam.

“Ne.”

“Čujeta leva?”

“Da. Danes prihaja že tretjič k mam po hrano.”

“Usmrtite ga!”

“Kdo naj ga ubije, mogočnega, vzvišenega, gospodarja smrti?”

“Strahopetci! Ali pride tudi v vnanji tabor?”

“Ne. Sicer možje ne bi stali pred svojimi šotori in poslušali njegov
glas. ’ ’

“Ali je šejk pri njih?”

“Da.”

“Pojdi k njemu in reci mu, da ustrelim leva, če mi da svojo puško.”

“Ti si blazen!”

“Imam še nekoliko pameti. Pojdi k šejku!”

“Ali je resnica?”

“Da, požuri se!”

Poloti se me čudno razburjenje; skoraj bi pretrgal vezi. čez par mi¬
nut se mož vrne. Takoj me odveže.

"Sledi mi!” reče.

— 182  —

Zunaj je stalo več imož z orožjem v roki; toda nihče se ni drznil od¬
daljiti se od iotona.

“Govoriti si hotel z menoj. Kaj hočeš?” vpraša šejk.

“Dovoli mi, da ubijem leva.”

“Ti in leva ubiti!? Dvajset nas ne zadostuje; da ga ulovimo.”

“Ustrelim ga sam; on ne bo prvi!”

“Ali govoriš resnico?”

‘ ‘  Govorim. ’ ’

“Če ga hočeš ubiti, nimam ničesar proti temu. Alah da življenje in
Alah ga zopet vzame; zapisano je vse v knjigi življenja.”

“Torej mi daj mojo puško!”

“Ktero?”

“Težko in moj nož.”

“Prinesite mu!” zapove šejk.

Dobri šejk je seveda mislil, da me lev raztrga, in da postane on lastnik
mojega konja. Meni pa je bilo za leva, za prostost in zajedno za konja,
kar vse lahko dobim s pomočjo svoje puške.

Kmalu mi jo prinesejo zajedno z nožem.

“Ali mi hočeš robe oprostiti, šejk?”

“Če bodeš res streljal samo na leva.”

“Da.”

“Prisezi! Hadži si; prisezi pri svetem zem-zem, kterega imaš
pri sebi.”

“Prisegam.”

‘ ‘  Odvežite mu roke! ’ ’

Prost sem bil. Drugo orožje je ležalo v šejkovem šotoru in pred njim
moj vranec. Bal se nisem več.

Bilo je uprav v uri, ko se lev najraji plazi okoli šotora, to je pred
jutranjo zoro. Pogledam še, če imam dovolj streljiva v torbi, nato pa odko¬
rakam proti prvemu šotoru. Tu obstojim za trenutek, da se oko privadi
teme. Pred menoj in ob straneh zapazim nekoliko kamel in čredo ovac, ki
so se drenjale skupaj. Psi, ki so po noči varuhi teh živali j, so zbežali in se
skrili v taboru.

Vležem se na tla in se previdno plazim naprej. Vedel sem, da prej

začutim leva, kot ga dobim na spregled. Tu-bilo je kot bi se zemlja

pod menoj tresla — zarjovi mogočna žival ob moji strani, in trenutek poz¬
neje zaeujem šum, kot kadar pade težko truplo čez slabejšega — pridu¬
šeno stokanje, pokanje kostij — in tu — komaj dvajset korakov pred me¬
noj, se posvetijo levje oči: — poznal sem jih že od prej. Kljub temi vzdig¬
nem puško, namerim kot sem v temi pač zamogel in sprožim.

Grozen krik se začuje. Blisk mojega strela me je levu izdal; tudi jaz
sem ga videl, ko je uprav ležal na kameli in jo trgal. Ali sem ga zadel?
Velik, temen predmet se zažene proti meni in obstoji komaj tri korake
pred menoj. Oči se zopet posvetijo. Ali je lev slabo skočil, ali pa je bil že
od prvega strela, zadet? Pokleknem in sprožim- v drugič, ne v sredo med

183  —

očesa, temveč naravnost v oko. Nato bliskoma vržem puško od sebe in
vzamem v roke nož — sovražnik se mi ne približa; vendar se umaknem
nekoliko korakov, da zopet nabašem puško. Naokrog vlada tišina ; tudi v
taboru je vse mirno. Smatrali ®o me mrtvim.

Komaj pa se toliko zdani, da sem lahko opazil bližnjo okolico, sto¬
pim k levjemu truplu. Bil je mrtev, in začel sem ga dreti iz kože. V krat¬
kem sem bil z delom gotov.

Vzamem kožo, jo obesim preko ramen in se napotim proti taboru.
Možje, ženske in otroci so nestrpno čakali pred šotori. Ko me zagledajo,
vzdignejo neznanski krik. V vseh glasovih so kričali Alaha in stegali roke
proti mojemu plenu.

"Umoril si ga” vpraša šejk. "Res? Sam?”

"Sam.”

‘ ‘ Torej ti je pomagal satan. ’

"Ali je hadži s satanom v zvezi?”

"Ne; toda pri sehi imaš čarovno stvar, s ktero vse premagaš.”

"Da, imam jo.”

"Kje jo imaš?”

"Tukaj.”

Pomolim mu puško pod nos.

"Kaj meniš s tem? Ali nam nečeš pokazati? Kje leži truplo leva?”

"Zunaj na desno od šotorov. Pojdite po njega!”

Večina navzočih odide. Baš to sem si želel.

"Čegava je koža leva?” vpraša šejk s poželjivim pogledom.

"Odločilo se bo v tvojem šotoru. Stopi notri.”

Z menoj in šejkom stopi v šotor tudi enajst mož, ki niso odhiteli po
leva. Takoj pri vstopu zagledam svoje orožje. S tremi koraki sem pri njem,
vržem težko medvedovko čez rame in vzamem brzostrelko v roke. Levja
koža me je sicer nekoliko ovirala radi teže, vendar sem jo 'hotel vzeti
vseeno s seboj. V trenutku sem zopet pri izhodu.

"Cedar ben Huli, obljubil sem ti s to puško streljati samo na
leva-”

"Obljubil si.”

"Toda če bom streljal z drugo mojo puško, ti nisem obljubil.”

"Vzel si jo meni! Daj jo nazaj!”

"Ona je moja in tudi ostane pri meni.” .

"Pobegnil bo — držite ga!”

Tu vzdignem brzostrelko za strel.

"Stojte! Kdor se drzne me ovirati, je v istem trenutku mrtev. Cedar
ben Huli, hvala za gostoljubnost, ktero sem vžival pri tebi. Videla se bova
zopet in sicer kmalu.”

Stopim na prosto. Nekaj časa se ne drzne nihče me preganjati. Hitro
skočim na svojega konja in vržem levjo kožo pred sebe, Ko se šejkov šotor
zopet odpre, sem že dirjal mimo zadnjega- šotora,

— 184  —

Za menoj in na strani, kjer je ležal ubiti lev, se vzdigne grozen krik.
Vsi možje hite po orožje in konje. Ko sem zapustil tabor, sem jezdil le ko¬
rakoma. Vranec se je plašil pred kožo; prenesti ni mogel levjega duha ter
neprestano sopihal z nosnicami. Pogledam nazaj, kjer zapazim kopice pre¬
ganjalcev. S konjem se spustim v tek, in šele ko pride prvi preganjalec v
strelno daljavo, hočem konja še bolj nagnati, vendar se premislim. Obrnem
se, pomerim in sprožim. Strel poči, in konj mojega preganjalca se zvrne
mrtev na tla. Tem konjskim tatovom je bilo pač dobro nekoliko posvetiti.
Sele sedaj se spustim v galop in puško zopet nabijem.

Ko se zopet obrnem, opazim v neposredni daljavi za menoj zopet dva
preganjalca'; seveda s svojimi puškami me nista mogla doseči. Pomerim
— dva strela zadonita hkrati, in dva konja se zvrneta. To vendar osupne
ostale; začudijo se in obstanejo. Ko se čez dalj časa zopet obrnem, ugledam
jih v daljavi v počasnem diru; vjeti me ne morejo več.

Da jih premotim, podim konja skoro uro daleč proti zapadu; nato za¬
vijem v kamenito gorovje, kjer se sled za. menoj mi poznala, in okoli poldne
že dospem do reke Tigris. Zapomnim si natanko vso pokrajino, ker tu bi
se moral vršiti boj med arabskimi rodovi. Ko si vse natanko ugledam, od¬
jaham naprej. Precej časa zasledujem tok reke Tatar, kterega popoldne
prekoračim. Veselje me je gnalo k svojim prijateljem; vendar, ker sem mo¬
ral konja štediti, si zberem v bližini prenočišče in zaspim.

Drugega jutra kmalu zapazim prve črede Hadedinov in konja napodim
naravnost med šotore, ne ozirajoč se na klice, ki so doneli za menoj. Šejk
je začutil, da se je dogodilo nekaj nenavadnega. Pravkar je stopil iz svo¬
jega. šotora, ko dospem k njemu.

“Hamdulilah, čast Bogu, da si zopet tukaj!” mo pozdravi. “Kako se
ti je posrečilo?”

“Vse dobro.”

“Ali a kaj zvedel?”

“Vse!”

“Vse? Kaj?”

“Skliči starejšine; povem vam, kar sem doživel.”

Sedaj šele zapazi kožo, ktero sem vrgel s konja.

“Mašalah; čudež božji, to je lev! Kje si dobil njegovo kožo?”

“Leva sem odrl!”

“Njega, gospoda samega?”

“Seveda.”

“Torej si govoril z njim?”

“Za trenutek.”

“Koliko lovcev je bilo s teboj?”

“Nihče.”

“Alah naj bode s teboj, da te ne zapusti spomin.”

“Bil -sem sam.”

“Kje?”

“V taboru Abu-Hamedov.”

— 185  —

"Kaj te niso ubili?”

"Kakor vidiš, me niso. Celo sam Cedar ben Huli mi je pustil živ¬
ljenje.” .

"Torej si videl tudi njega?”

"Tudi njega. Ustrelil sem mu cele tri konje.”

"Pripoveduj!”

"Ne sedaj in ne samo tebi, ker sicer bi moral stokrat pripovedovati.
Skliči ljudi in vse boš zvedel.”

Šel je. Pravkar hočem stopiti v njegov šotor, ko pridirja k meni An¬
glež, kar so ga pete nesle.

"Pravkar čul, vi tukaj, Sir!” kriči že oddaleč. "Ali ste našli?”
"Da; sovražnika, bojno polje in vse drugo.”

"Baha! Tudi razvaline in fowling-bull?”

"Tudi.”

"Lepo, zelo dobro! Bom kopal, dobil in v London poslal. Najprvo pa
bojevati ? ’ ’

"Na vsak način.”

"Dobro, bom pobijal kot Brdavs. Jaz tudi našel.”

"Kaj?”

"Redko stvar, neko pismo.”

"Kje?”

"Luknja, tu v bližini. Opeko.”

"Klinopis na opeki?”

"Yes! Klinopis. Zamorete brati?”

"Nekoliko.”

"Jaz ne. Poglejmo!’’

"Da, kje je kamen?”

"V šotoru. Takoj prinesem.”

Gre v šotor in prinese svojo dragoceno najdbo.

"Tu, pogledati in brati!”

Kaimen je bil že popolnoma razbit in pisave, ki je bila še čitljiva, ni
bilo mnogo na njem.

"No?” vpraša mojster Lindsay radovedno.

"Počakajte. Ni tako lahko kot mislite. Samo tri besede so, ktere mo¬
rem citati. Če se ne motim, se glase: Tetuda Babrut esis.”

"Kaj pomenijo te besede?”

"Zidano v proslavo Babilona.”

Dobri Lindsay raztegne svoja usta tja do ušes.

"Ali berete prav, Sir?”

"Saj mislim tako.”

"Kaj posnemate iz tega?”

"Vse in ničesar!”

"Hm! Tu vendar ni Babilon!”

"Kaj pa?”

"Ninive!”

— 186  —

"Radi mehe Rio de Janeiro! Razvozljajte čudni napis sami; jaz ni¬
mam časa.”

‘‘Toda zakaj vas s seboj vzel?”

‘‘Dobro! Spravite opeko do tedaj, ko bom prost!”

‘ ‘ W.ell! Kaj se vam tako mudi ? ’ ’

‘‘Takoj se prične seja, pri kterej bom pripovedoval svoje dogodke.”

‘‘Bom zraven.”

‘‘In jesti moram prej. Lačen sem kot volk!”

“Tudi tukaj 'bom zraven!”

Z menoj stopi v šotor.

“Kako ste za časa moje odsotnosti shajali z arabščino?”

“Miserabel! Zahtevam kruha — Arabec prinese čevlje; zahtevam klo¬
buk — Arabec prinese soli, zahtevam puško — Arabec prinese čebule.
Grozno, neznosno! Vas ne pustim več od sebe!”

Medtem so se povabljeni starejšine zbrali v šejkovem šotoru. Prižge¬
mo pipe, kava prične krožiti okoli zborovalcev, in Lindsay prične:

“Začeti, Sir! Radoveden sem.”

Arabci so tiho in potrpežljivo čakali, dokler ni bil utežen moj glaid;
nato pa začnem:

“Stavili ste mi težko nalogo, ktero sem pa proti pričakovanju kaj
lahko rešil. In pri tem prinašam natančno poročilo, kakoršnega niste pri¬
čakovali.”

“Govori!” prosi šejk.

“Sovražniki so že gotovi s svojimi pripravami. Označeni so kraji,
kjer se trije rodovi združijo za vojno proti nam; ravno tako so že določili
čas.” —

‘ ‘ Toda tega nisi mogel poizvedeti! ’ ’

“Vendar! Džovari se združijo z Abu-Hamedi prihodnji dan po njih
zborovanju in sicer pri razvalinah Kan Kernin. Tretji dan zatem pa se
ta dva rodova snideta pri el Kelabu in ob obronkih gorovja Kanuca z
Obeidi.”

“Ali si gotov?”

“Da.”

“Kdo ti je povedal?”

‘ ‘ Šejk Abu-Mohameidov. ’ ’

“Ali si govoril z njim?”

“Da, celo v njegovem šotoru sem bil.”

“ Abu-Mohamedi nikakor niso prijatelji Obeidov, Džovarjev in Abu-
Hamedov.”

“Povedal mi je. Spoznal je tvojega vranca in rekel, da je tvoj prija¬
telj. Prišel ti bode na pomoč z rodom Alabeidov.”

“AR govoriš resnico?”

“Kakor sem rekel.”

Tu skočijo vsi navzoči nasproti meni in mi veselja stiskajo roke. Skoro
so me zadavili samega veselja. Nato sem jim moral vse natančno pripove-

— 187

dovati. Vrjeli so mi vse, samo, ko sem pripovedoval, da sem leva sam po
noči ustrelil, mi niso vrjeli. Arabec napade leva samo po dnevu in sicer v
četah po sto mož ali več. Konečno jim pokažem kožo.

“Ali ima koža luknjo?”

Pogledajo jo zelo pozorno.

“Ne,” odvrnejo vsi skupaj.

“Če Arabci ubijejo leva, ima njegova koža mnogo lukenj. Jaz sem mu
zapodil dve kroglji v glavo. Poglejte ! Prva kroglja je bila previsoko mer¬
jena, ker je bila tema, in lev precej daleč od mene. Oplazila je kožo na
glavi in ranila uho. Drugo krogljo sem mu dal, ko je bil tri korake od
mene; prodrla mu je levo oko.

“Alah akbar, res je! Pustil si, da je ta grozna žival prišla tako blizu
tebe, da si mu nastavil puško na oko. Kaj če bi te požrla?”

“Torej bi bilo zapisano v knjigi življenja. Prinesel sem kožo za tebe,
šejk. Vzemi jo od mene za darilo kot okras tvojega šotora.”

“Ali govoriš resno?” vpraša šejk.

“Niti ne mislim na šalo.”

“Hvala ti, emir hadži kara ben Nemsi! Na tej koži bom spal in po¬
gum leva se bo preselil v moje srce.”

“Ne potrebuje tvoje srce te kože, da se napolni s pogumom, kterega
boš pa sicer kmalu rabil. ’ ’

‘ ‘  Ali se boš boril proti našim sovražnikom ? ’ ’

“Da. Roparji so in tatovi in tudi meni so stregli po življenju; pod
tvojim poveljstvom sem, kakor tudi moj prijatelj.”

“Nikakor ne. Tebi ni treba slušati, temveč zapovedovati. Imenujem
te poveljnika enega oddelka.”

“O tem govorimo pozneje; sedaj mi pa dovoli, da se udeležim vašega
posvetovanja.”

“Prav imaš; posvetovati se moramo, ker imamo samo pet dni j še časa.”

“Ali mi nisi že enkrat omenil, da so v enem dnevu lahko zbrani vsi
vojniki Hadedinov ? ’ ’

“Tako je.”

“Torej bi jaz na tvojem mestu še danes razposlal do njih poslance.”

“Zakaj še danes?”

“Ker ni dovolj, da 'so vojniki zbrani; boja se morajo tudi priučiti.”

Zasmeje se ponosno.

“Sinovi Hadedinov so že od mladinskih let vajeni bojev. Premagali
bodemo sovražnike. Koliko bojevnikov ima rod Abu-Mohamedov?”

“Devetsto.”

“In Alabeidi?”

“Osemsto.”

“Torej nas je skupaj dva tisoč osemsto mož; k temu računajmo še pre¬
senečenje, ker nas 'sovražnik ne pričakuje. Mi moramo zmagati!”

“Ali pa borno premagani!”

“Mgšalah, pmoril si leva in bojiš se Arabca!”

— 188  —

“Motiš se. Pogumen si in hraber; toda pogum šteje dvojno, če je
/.družen s previdnostjo. Mogoče je, da pridejo Alabeidi in Abu-Mohamedi
prepozno! ’ ’

“Mogoče, res!”

“Potem nas je enajststo proti trem tisočim sovražnikov. Sovražnik
premaga najprvo nas, potem pa še naše zaveznike. Prav lahko zve, da smo
se zvezali in napotili proti njemu! In kaj ti koristi, če se bojuješ in od¬
biješ sovražnika? Da sem jaz šejk, bi sovražnika tako pobil, da bi bil ne¬
sposoben za boj več let in še davek bi mi moral plačati.”

“Kaj misliš ukreniti?”

“Bojeval se ne bi tako kot Arabci, temveč tako kot Franki.”

“In kako se ti bojujejo?”

Dvignem se, da govorim o evropski vojni umetnosti, jaz, ki sam nisem
ničesar razumel. Vendar hrabri rod Hadedinov me jo zanimal. Seveda,
ker sem se nameraval boja udeležiti, nisem hotel klati sovražnika, temveč
po svojih močeh preprečiti, da se prolivanje krvi kolikor mogoče zabrani
pri teh napol divjih ljudeh. Opišem jim torej njih način vojevanja in nje*,
gove 'slabe strani. Potem pa jim začnem razkladati svoje mnenje. Poslu¬
šajo me pozorno in ko končam, opazim po molčanju, kakšen upljiv isem na¬
redil s svojim govorom. Šejk prične prvi:

“Tvoj govor je dober in resničen; lahko nam prinese zmago in ohrani
življenje mnogim naših vojnikov, če bi imeli čas, da se privadimo tvoje
umetnosti.”

“Časa je dovolj.”

“Ali nisi rekel, da je treba mnogo let, da se izvežba vojsko?”

“Rekel sem. Toda mi ne potrebujemo vojske, temveč hočemo zapoditi
v beg samo Obeide, za kar se moramo pripravljati dva dneva. Če odpošlješ
še danes svoje sle, so vojniki jutri zjutraj zbrani; naučil jih bom skupnega
napada na konjih, ki vrže sovražnika ob tla, in boja peš s puškami.”

Poberem na tleh paličico in pokažem na zemljo.

“Glejte sen?! Tu teče Tigris; tu je vrtinec v reki; na tej strani leže
Hamrin gore in na tej Kanuca gorovje. Tu se snide sovražnik. Prva dva
rodova prideta na desni strani brega reke Tigris navzgor, in za njimi na
skrivnem naši zavezniki; Obeidi pridejo od levega brega. Da pridejo do
nas, morajo prekoračiti označene gore; vsa pota pa peljejo v veliko dolino
Deradš, ki se imenuje dolina stopnjic. Ima samo en dohod in en izhod. Tu
jih moramo pričakovati. Višine zasedemo s strelci, ki streljajo na sovraž¬
nika, ki jiim ne more do živega. Izhod zapremo z okopom, za kterega po¬
stavimo strelce, in tu v dveh stranskih soteskah postavimo konjico, ki plane
na sovražnika v trenutku, ko je dospel v dolino. Pri vhodu v dolino ga naši
zavezniki napadejo za hrbtom, in če zavezniki ne pridejo ob pravem času
v dolino, pa naleti sovražnik na nje gotovo, ko bode bežal pred nami.”

“Mašalah, tvoj govor je kot prerokov, ki si je osvojil svet. Ubogal
bom tvoj nasvet, če se drugi strinjajo s teboj. Kdor je nasproti temu na-
črtu, naj govori!”

— 189  —

Vse tiho; zategadelj šejk nadaljuje:

"Torej odpošljem takoj poslanca do Hadedinov.”

"Bodi previden, šejk, in ne povej svojim vojnikom, kaj nameravamo;
sicer je mogoče, da sovražnik predčasno zve o naših nakanah.”

Pokima v znamenje potrdila in odide iz šotora. Sir David Lindsay se
je očevidno dolgočasil pri tako dolgi razpravi, sosebno, ker ni razumel niti
besedice, ker smo govorili arabsko; po šejkovem odhodu se mu ponudi pri¬
lika, da vpraša:

"Sir, jaz sem tudi navzoč!”

"Vidim!”

"In hočem tudi kaj slišati!”

"Moje dogodke?”

" Yes.”

"Umevno vam je, da nisem mogel pripovedovati v angleškem jeziku.
Vendar vam vse potrebno povem.”

V kratkem mu razložim vse, kar sem na poizvedovanju doživel, in kar
smo sklenili pri zborovanju. Bil je kot elektriziran.

"Ah! Ne divji napad, temveč vojaško postopanje! Evolution! Choc!
Taktika! Strategija! Sovražnika obkoliti! Barikada! Krasno! Ime¬
nitno! Jaz zraven! Vi ste general, jaz adjutant!”

"No, pač častni mesti za naju! General, ki o vojnih načrtih toliko zna
kot zajec na boben, in adjutant, ki ne more govoriti! Sicer je pa bolje za
vas, če se ne mešate v stvar! ’ ’

"Zakaj?”

"Radi angleškega konzula-v Mosulu.”

"Ah! Kako?”

"Ker se sumi, da ima pri napadu na Arabce glavno ulogo.”

"Me ne briga uloga! Konzul meni nič mar! Naj se gre.solit!”

Šejk se vrne v šotor. Odposlal je poslance in pričel razpravljati nove
načrte. —

"Ali je šejk Abu-Mohamedov povedal, kak plen pričakuje?”

"Ne.”

"Kaj zahtevajo Alabeidi?”

"Meni ni znano.”

"Bolje bi storil, da si vprašal.”

"Vprašal nisem, ker kot šejk Hadedinov sploh ne bi povpraševal po
plenu. ’ ’

"Mašalah! Zakaj ne? Kdo mi povrne škodo?”

"Premagani sovražnik.”

"Torej moram vendar napasti njih bivališča ter odpeljati njih žene,
otroke in živino?”

."Ni pptreba. Ali se hočeš s ženskami 'boriti? Ujetnikov, ktere polovi¬
mo, če se nam posreči, ne izpustiš prej, dokler nisi dobil, kar zahtevaš. Ce
bo naša zmaga popolna, zahtevaš letni davek in obdržiš šejka in njegov®
sorodnike za poroke pri sebi.”

— 190 —

Po kratkemu posvetovanju je bil tudi ta predlog odobren.

“In še nekaj,” pripomnim. “Potrebno je, da nam je znano vse so¬
vražnikovo gibanje. Raditega moramo postaviti čete od tukaj do el Derad-
ša, da nam bodo prinašale novice o sovražniku.”

“Kaj meniš s tem?”

“V el Deradš se skrijeta dva naša vojnika, o kterih veš, da sta
zvesta. Skrivati se morata in vse opazovati. Od el Deradša do našega šo¬
tora postaviš v gotovih oddaljah še več vojnikov; zadostujejo štirje. Paziti
morajo, da jih ne opazi tujec .in sporočati nam imorajo, kar opazita prva
dva. Eden nosi novice drugemu, nakar se vrne na svoje mesto.”

“Ta načrt je dober; ravnal .se bom po njem.”

“Ravno tako črto skleneš med našim taborom in Abu-Mohamedi. Z
njihovim šejkom sem o tem že govoril. Polovico ljudij za črto bo sam pres¬
krbel. Ali ti je znana razvalina el Farr?”

“Seveda.”

“Tam bo stala njegova zadnja straža.”

“Koliko mož rabim za to črto?”

“Samo šest. Abu-Mohamedov bo ravno toliko. Koliko vojnikov imaš
v taboru?”

‘ ‘  Približno štiristo. ’ ’

“Prosim te, da jih skličeš. Še danes jih moram pregledati in pričeti
z vajami.” I

V taboru se je pričelo živahno življenje. V pol uri so bili vsi voj.iiki
zbrani. Šejk jih nagovori z dolgim, krasnim govorom ter jih konečno opo¬
minja., da prisežejo pri Mohamedovi bradi, da ne bodo ničesar omenili ni¬
komur, kar se godi v taboru; nato jim zapove, da se postavijo v bojno
vrsto.

S šejkom jahava mimo vseh zbranih. Vsi so bili na konjih; oboroženi
so bili z nožmi, sabljami in dolgimi sulicami, ki so v rokah Arabca kaj
nevarno orožje. Mnogo jih je nosilo s seboj tudi metalno kopje, kaj grozno
orožje v izurjenih rokah. Strelno orožje pa nikakor ni zadostovalo. Nek-
teri vojniki so imeli še tule in loke s puščicami. Zopet drugi so imeli puške
na kremen, ki so bile bolj nevarne njih lastnikom kot sovražniku.

Slednjim ukažem, da stopijo naprej, druge pa pošljem domov s pripom-
njo, da se zberejo drugega jutra na vse zgodaj. Ostalim ukažem, da stopijo
s konj in pokažejo svojo umetnost v streljanju. V obče sem bil z njimi
lahko zadovoljen. Bilo jih je okoli 200 mož. Razdelim jih v dve stotniji
t.er piučnem z vajami. Ljudje so korakali, tekali in med tekom se urili v
streljanju. Navajeni so bili sovražnika napasti samo na konju; naučiti
sem jih moral, da. vzdrže peš napad, ne da se umaknejo.

Drugega jutra' pričnem z drugimi. Te sem pričel s poukom skupnega
napada s sulicami, ko so izstrelili svoje puške. Lahko rečem, da so bili
ljudje zčlo nadarjeni in takoj razumeli vsako povelje.

Proti večeru zvemo, da je zveza z Abu-Mobamedi sklenjena, in da je

- 191  —

njih šejk že poučen o mojem dogodku pri Abu-Hamedik. Poslali smo mu
odgovor nazaj, in oid tega časa je bila zveza nepretrgana.

Že ise je stemnilo, ko zasedem vranca, da odjezdim v savano na kratko
poizvedovalno ježo. Se nisem bil daleč, ko mi prideta nasproti dva jezdeca.
Prvi je bil srednje postave, drugi pa izredno majhne; bil je tako zatopljen
v govor svojega spremljevalca, da je mahal z rokami in nogami po zraku,
kot bi lovil komarje.

Nehote se spomnim na svojega Halefa.

V diru odjaham proti njima in ustavim tik poleg njih svojega konja.

‘‘ Mašalah, sidi, kaj si res ti?”

Bil je res moj ljubi, mali Halef Omar.

“Da, jaz sem. Že od daleč sem te spoznal.”

V trenutku skoči s konja, prime za rob moje obleke, ktero ginjen
poljubi.

“Hamdulilah, čast Bogu, da te zopet vidim, sidi! Želel sem po tebi
kot dan po solncu.”

“Kako se počuti častitljivi šejk Malek?”

“Prav dobro.”

“Amša, šejkova hči?”

‘ ‘  Ravnotako. ’ ’

“Hana, tvoja prijateljica?”

‘ ‘  O, sidi, ona je kakor hunska v paradižu. ’ ’

“In drugi?”

“Povedali so mi, da te moram v njih imenu pozdraviti, kadar pri¬
dem k tebi.”

“Kje so?”

“Zaostali so ob pobočju Šamar gorovja in mene odposlali do šejka
Šamarjev, da ga prosim za sprejem v njegov rod.”

“Na kterega šejka?”

“Je vseeno; kterega na potu prvega dobim, na istega naj se obrnem.”

“Skrbel sem že vas. Tam leži tabor Hadedinov!”

“To so Samari. Kako se imenuje njih šejk?”

“Mohamed Emin.”

“Ali nas bo sprejel? Ali ga poznaš?”

“Poznam ga in sem mu že pripovedoval od vas. Poglej tega žrebca!
Kako ti ugaja.?”

“Gospod, občudoval sem ga že; gotovo je potomec kohelske kobile!”

“Moj je, ker mi ga je šejk podaril.”

“Alah naj mu podeli dolgo življenje! Ali nas bo vzprejel v svoj rod?”

“Dobrodošli ste. Pojdite in sledite mi.”

Zajahamo konje in se napotimo proti taboru.

“Sidi,” reče Halef, “čudna so Alahova pota. Menil sem, da. bom dolgo
izpraševal po tebi, predno te najdem, in sedaj si prvi, kterega srečam.
Kako si prišel k Hadedinom?”

V kratkem mu povem vse potrebno in nadaljujem:

“Ali veš, kaj sem sedaj pri Hadedinih?”

4 'No 'kaj ?”

‘  4  General.”

4  4  General ? ’ ’

44 Da.”

“Ali imaš čete?”

“Ne. Toda vojska bo.”

“S kom?”

“Z Obeidi, Abu-Hamedi in Džovari.”

“To so roparji, ki prebivajo ob reki Tigris in Zab; slišal šem mnogo
od njih, samo ničesar dobrega ne.”

“Torej šejka. Hadedinov nameravajo iz zasede napasti; mi smo pa zve¬
deli o njih početju, in sedaj sem njih general, ki poučuje vojake.”

“Da, sidi, znano mi je, da vse znaš, in prava sreča je, da nisi več
gjavr.”

“Nisem?”

“Ne. Spreobrnil si se k pravi veri.”

“To si samo domišljaš.”

“Bil si v Meki in pri sebi imaš sveto vodo zem-zem; torej si postal
mohiaanedanec. Ali ti nisem vedno pripovedoval, da se spreobrneš, če hočeš
ali nočeš?”

Dospeli smo v tabor in razjahali pred šejkovim šotorom. Ko vstopimo
v šotor, so bili pri njem njegovi svetovalci.

4  4  Salam aalejkum!” pozdravi Halef.

Njegov spremljevalec pozdravi na isti način, medtem ko jaz nom do-
šleea predstavim.

“Dovoli mi, šejk, da ti predstavim dva moža, ki bi rada s teboj govo¬
rila. Ta tukaj je Nasar ibn Motale, in oni hadži Halef Omar ben hadži
Abul Abbas ibn hadži Davud al Gosara, o kterem sem ti že pripovedoval.”

“O njem?”

“Da. Imenoval ga nisem s polnim imenom, temveč nakratko hadži
Halef Omar.”

“Tvoj služabnik in spremljevalec?”

“Da.”

“Ki je ubil Abu Seifa, Očeta sablje?”

“Da. Sedaj je član rodu Ateibov, kterih šejk je tvoj prijatelj Malek.”

“Dobrodošli, vi možje Ateibov! Dobrodošel, hadži Halef Omar! Tvoja
postava je majhna, toda tvoj pogum je velik in tvoja hrabrost je vzvišena.
Da bi le bili vsi možje kot si ti! Ali mi prinašaš sporočilo od Maleka, mo¬
jega prijatelja?”

“Gotovo. Pozdravlja te in vpraša, če sprejmeš njega in njegov rod
v rod Hadedinov.”

“Poznam njegovo usodo, vendar on mi je dobrodošel. Kje prebiva
sedaj?” •

— 193  —

“Na pobočju Ša.mar gorovja, poldrugi dan od tu. Čul sem!, da potre¬
buješ vojnike?”

“Tako je. Sovraštvo je vzbruhnilo med menoj in mojimi »osedi.”

“Pripeljem ti šestdeset hrabrih ljudi j.”

“Šestdeset? Moj prijatelj hadži Kara ben Nerasi mi je povedal, da
va.s ni toliko.”

“Na svojem potovanju so se nam priklopili ostanki rodu Al Hariel.”

“Kakšno orožje imate?”

“Sablje, bodala, nože in izvrstne puške. 'Celo pištole imajo nekteri
možje. Moj sidi ti pove, kako sem vajen sukati orožje.”

“Znano mi je že. Toda ta mož ni sidi, temveč emir. Zapomni si!”

“Vem:, gospod; toda dovolil mi je, da ga imenujem sidi. Ali naj eden
izmed naju takoj odjezdi k šejku Maleku, ker potrebujete^ vojnike?”

“Trudna sta.”

“Nikakor ne. Takoj jaham nazaj k šejku.”

Njegov spremljevalec pa omeni:

“Ostani, ker si dobil svojega sidija; jaz pa se vrnem.”

“Najej in napij se, predno odideš,” omeni šejk.

“Gospod, pri sebi imam cev za vodo in dateljne.”

“Toda tvoj konj je truden. Vzemi mojega; počival je več dni in te bo
ponesel kot blisk k Maleku, kterega pozdravi v mojem imenu!”

Že čez nekaj minut je odposlanec do Maleka sedel na šejkovem konju
in dirjal proti Šamar gorovju.”

“Emir,” reče šejk proti meni, “veš kaj pripovedujejo moji vojniki
o tebi?”

“Kaj takega?”

“Da te ljubijo.”

‘ ‘  Oh, hvala ti 1 ”

“In da bodo zmagali, če si ti pri njih.”

“Zadovoljen sem z njimi. Jutri priredimo velike vaje ali manever.”

“Kaj? Kako?”

“Zbranih je osemsto mož. Zadnji pridejo jutri zjutraj; slednje takoj
naučimo, in nato priredimo boj, ki ga borno imeli s tremi rodovi. Polovica
jih bo Hadedini, polovica sovražnik. One stare razvaline bodo predstav¬
ljajo gore Hamrin in Kanuca, in pokazal bom tvojim Vojnikom, kako se
morajo bojevati proti resničnemu sovražniku.”

Ta napoved je še podvojila navdušenje v taboru, in ko se novica raz¬
širi po vseh šotorih, nastane glasno veselje po celem taboru, ki se je radi
vedno dohajajočih čet še povečalo.

Kar sem prerokoval, se je zgodilo.

Drugega jutra smo bili polnoštevilni. Imenoval sem častnike in pod¬
častnike, ki so vsakemu došleeu odkazali svoj prostor in ga v vsem priučili.
Pozno popoldne pričnemo z vojaškimi vajami, ki iso se ugodno zaključile.
Pešci so bili izvrstni, in jezdeci so povelja točno izpolnjevali.

Še med manevrom pride straža z  novicami.

— 194  —

“Kaj je novega?” vpraša šejk, kterega obraz se je svetil v zado¬
voljnosti.

“Gospod, včeraj so se Džovari združili z Abu-Hamedi.’’

“Kdaj?”

“Proti večeru.”

“In Abu-Mohamedi?”

“So že za njimi.”

“Ali so poslali pred seboj straže, da jih sovražnik ne opazi prehitro?”

“Da.”

Še je bil mož pri nas, ko pride druga straža iz doline Deradš.

“Važno sporočilo prinašam, emir.”

“Povej!” #

“Obeidi so poslali čez reko Zab ljudi, da preiščejo okolico.”

“Koliko mož?”

‘ ‘  Osem. ’ ’

“Kako daleč so dospeli?”

“Do el Deradša.”

“Ali so opazili naše ljudi?”

“Ne, ker so bili skriti. Nato so taborili v dolini in mnogo med seboj
govorili. ’ ’

“Ah! Lepa prilika za prisluškovanje!”

“Storili smo, kar praviš in se splazili do njih.”

“Kaj ste slišali? Če je kaj važnega, dobite plačilo.”

“Govorili so, da jutri opoldne prekoračijo Obeidi reko Zab, da se zdru¬
žijo z Džovari in Abu-Hamedi, ki jih že pričakujejo. Nato korakajo do
el Deradš, kjer prenoče, ker so mnenja, da jih nihče ne opazuje. Drugega
jutra pa nas napadejo.”

“Ali so potem zopet odjahali?”

“Ne vsi, samo šest mož. Dva sta ostala v dolini, da stražita.”

“Jahaj takoj nazaj in reci svojim tovarišem, da pridem danes k njim.
Eden naj čuva oba Obeida, in drugi naj me pričakuje, da mi pokaže pot,
ko pridem.”

Mož odjaha. Prejšni pa še čaka na odgovor.

“Slišal si, kar je tvoj tovariš naznanil?” mu rečem.

“Da, emir.”

“Torej požuri se k šejku Abu-Mobamedov. Pritiska naj za 'sovraž¬
nikom, vendar naj se ne da videti. Ko je sovražnik že v dolini el Deradš,
naj ga takoj napade za hrbtom in ne spusti iz doline. Vse doline med go¬
rami el Hamrin in Kanuca se morajo zasesti. Drugo je naša skrb.”

Mož skoči na konja in odjaha. Mi pa prenehamo z vajami, da se mo¬
štvo odpočije.'

“Torej hočeš v Deradš?” vpraša me šejk na povratku.

“Da.”

“Zakaj?”

“Da ulovim oba ogleduha.”

— 195  —

“Kaj moraš biti ti zraven?”

“Gotovo. Stvar je tako važna, da je potrebna moja navzočnost. Če ne
dobimo oba špijona mimo v naše roke, tedaj je niaš načrt izjalovljen.”

“Vzemi nekoliko mož s seboj.”

“Ni potrebno. Jaz in obe straže je dovolj.”

“Sidi, s teboj grem!” reče Halef, ki se ni ganil od mene.

Ker sem. vedel, da bo silil, da mu izpolnem željo, mu pokimam z
glavo.

“Samo ne vem, če bo tvoj konj zdržal dolgo pot. V teku noči moram
biti nazaj.”

“Dal mu bom enega svojih konj,” reče šejk.

Uro pozneje odrinemo: jaz na vrancu in Halef na rjavcu, ki je bil res
izvrsten konj. Na poti nas je že pričakoval stražnik Ibn Nazar.

“Poslušal si oba Obeida, ko sta se pogovarjala?” ga vprašam.

“Da, gospod.”

“Dobil boš posebni delež pri plenu. Kje je tvoj tovariš?”

“Prav v bližini obeh ogleduhov.”

“Vodi nas!”

Jahamo naprej. Noč je bila poltemna, in kmalu ugledamo višino, za
ktero leži el Deradš. Ibn Nazar zavije v stran. Preplezali smo skalno re¬
ber in dospeli do vhoda temne globeli.

“Tu so naši konji, gospod.”

Razsedlamo in spravimo tudi naše konje v skrivališče. Bili so tako
varni, da jih ni bilo treba stražiti. Nato pa korakamo do vhoda doline, in
sicer po grebenu gore, med ktero leži dolina el Deradš.

“Bodi previden, gospod, da ne pade navzdol kamen, ki bi nas izdal!”

Previdno se splazimo navzdol: jaz za vodnikom, in Halef za menoj,
vedno po stopinjah svojega prednika. Konečno dospemo v dolino. Naspro¬
ti nam pride temna oseba.

“Nazar?”

“Jaz sem. Kje so oni?”

“Še tam.”

“Kje?” '

“Ali vidiš vogel one skale tam?”

“Da.”

“Tam za skalo ležijo.”

“In njih konji?”

“Privezali so jih v primerni daljavi.”

“Ostanite tukaj in pridite, če vas pokličem. Halef, za menoj!”

Vležem se na zemljo in lezem naprej. Halef za menoj. Neopaženo
dospeva do vogala. Začutim tobakov dim in pritajene besede. Ko dospem
že skoro za njih hrbet, slišim sledeče besede:

41  Dva proti šestim! ’ ’

“Da. Eden je bil črn in siv, dolg in suh kot sulica in na glavi je imel
sivo kanonsko cot.”

196  —

1  'Satan!”

“Ne, temveč hudobni iduh, džin. ”

“Drugi je bil pa hudič?”

“Kakor človek, toda grozen! Iz ust se je kadilo, in iz ušes je sijal
plamen. Vzdignil je samo roko in vseh šest konj je popadalo na tla, z dru¬
gimi konji sta pa oba hudiča — Alah maj ju prekolne — odjahala skozi
zrak.”

“Pri belem dnevu?”

“Pri belem dnevu.”

“Grozno! Alah naj nas čuva pred trikrat kamenjanim zlodjem! In
nato je prišel celo v tabor Abu-Hamedov ? ”

“Prišel ni, temveč pripeljali so ga..”

“Kako?”

“Menili so, da je mož in njegov konj last Mohamed Emina. Hoteli so
imeti konja in so ga v jeli. Ko so ga pripeljali v tabor, ga je spoznal šejkov
sin.”

“Ali so ga zvezali?”

“Da. Toda v tabor je prišel lev, in tujec je rekel, .da ga hoče sam
umoriti, če mu dajo njegovo puško. Dali so mu jo, in tujec je odšel v
temno noč. Čez nekaj časa pade strela iz neba, in dva strela zadonita.
Kmalu se vrne. Nadel si je kožo leva, ’ stopil ma konja in odjahal po
zraku.”

“Ali ga ni nihče preganjal?”

“Vendar; toda možje niso zadeli njega, temveč zrak. In ko so ga še
nadalje preganjali, padejo iz neba tri strele, ki so ubile tri najboljše

konje. ’ ’

“Kako veš, da so bile strele?”

“Povedal mi je sel, ki ga je poslal Cedar Ben Huli na našega šejka.
Ali veruješ sedaj, da je bil satan?”

“Da, bil je pravi satan.”

“Kaj narediš, če se ti prikaže?”

“Streljal bi na njega in molil sveto fačo.” (Fača je nekak turški
oče naš.)

Stopim izza oglja ravno pred oba ogleduha.

“Torej jo moli takoj!” rečem.

“Alah kerim!”

“Alah il Alah, Mohamed rasul Alah!”

To je vse, kar sta zakričala.

“Jiaz sem isti, o kterem sta se menila. Imenoval si me satana; gorje
ti, če migneš z roko ali nogo, da se braniš. Halef, vzemi mu orožje!”

Pri tem sta bila mirna, samo s zobmi sta šklepetala.

“Zveži obema roke!”

Halef je bil kmalu gotov in prepričan sem bil, da se ne moreta
odvezati.

— 197

“Sedaj mi odgovarjajta, če vama je življenje drago. Od kterega ro¬
du sta?”

“Midva sva Obeida.”

“Vaš rod prekorači jutri reko Tigris?”

“Da.”

“Koliko vojnikov imate?”

“Dvanajststo.”

“Kako so oboroženi?”

“S puščicami in s puškami na kresalo.”

“Kako prekoračite reko?”

“Na splavih, ker nimamo čolnov.”

“Koliko vojnikov imajo Abu- Hamedi?”

“Toliko kot mi.”

“Kako so oboroženi?”

“Več puščic imajo kot pušk.”

“In koliko mož vam pripeljejo Džovari?”

“Tisoč.”

“Ali imajo puške ali puščice?”

‘ ‘  Oboje. ’ ’

“Ali pridejo samo vojniki, ali pride cel rod s čredami?”

“Samo vojniki.”

“Zakaj hočete napasti Hadedine?”

“Guverner nam je zapovedal.”

“On vam nima ničesar zapovedati, ker spadate pod namestnika v Bag¬
dadu. Kje so vaši konji?”

“Tam.”

“Moji ujetniki ste. Če poskušate pobegniti, vas ustrelim. Niazar,
pridi! ’ ’

Oba stražnika se pridružita.

‘ ‘  Privežita ta dva moža trdno na njih konje ! ’ ’

Obeida se udasta v svojo usodo ; stopita na konje, in naši jih privežejo
tako trdo, da ni bilo mogoče misliti na beg.

Nato pa zapovem:

“Pojdite po najine konje in pripeljite jih do vhoda v dolino. Ibn Na-
zar, ti ostaneš v el Deradšu, drugi pa naj s Halefom pelje ujetnike v tabor.’

Oba Hadedina priženeta konje v dolino na označeno mesto. Nato sto¬
pimo na konje in se vrnemo, dočim ostane Ibn Nazar na svojem, mestu.
“Jaz hitim naprej; pridite za menoj, kakor hitro mogoče.”

Po tem povelju spodbodem konja. Storil sem to iz dveh uzrokov: pr¬
vič je bila moja navzočnost v tabora potrebna, in drugič sem imel danes
priliko, poskusiti skrivnost svojega konja. Dirjal je po ravnini lahko kot
ptič; hitri tek ga je najbrž veselil, ker večkrat je veselo zarezgetal. Zdajei
mu položim roko med ušesa:

“Ril” -

— 198  —

Na ta klic položi ušesa nazaj; n a videa postane dalji in ožji, zazdelo se
mi je, kot bi hotel planiti v zrak. Dosedanjemu galopu bi ne sledilo niti
stotine drugih, dobrih konj, toda proti temu, kar je sedaj sledilo, je bil
prejšnji gtalop kakor veter proti divjajočemu orkanu, bot hoja race proti
poletu lastovice. Hitrost lokomotive ne more biti tako velika, in pri tem
je dirjal popolnoma mirno. Bes ni bilo preveč, kar mi je Mohamed Emin
povedal: “Ta konj te ponese skozi tisoč sovražnikov, in neznansko sem po¬
nosen, da sem lastnik tega konja."

Vendar moram omejiti skrajni napor dirjolca; ustavim ga torej v div¬
jem teku ter ga pobožam na vratu. Pametna žival veselo zarez geče, ker
sem priznal njeno vztrajnost, in ponosno dvigne glavo.

Ko dospem v tabor, sem porabil za vso pot samo četrti del onega časa
kot prej, ko sem šel iz tabora v el Deradš. V bližini šejkovega šotora za¬
pazim na konjih in kamelah množico temnih postav, in v šotoru samem me
je čakalo prijetno iznenadenje: Malek stoji pred šejkom, ki je pravkar pri¬
šel pozdravljati.

“Salam!" pozdravi me Malek ter mi ponudi obe roki. “Moje oči so
vesele, ker te vidijo, in moje uho je radostno, ker čuje odmeve tvojih
korakov! ’ ’

“Alah blagoslovi tvoj prihod, prijatelj moje duše! Čudež je storil,
ker te je pripeljal že danes k nam."

“0 kakem čudežu govori tvoj jezik?”

' ‘  Ker te danes nismo pričakovali. Saj znaša razdalja od tukaj do tebe
in nazaj vendar tri dni!”

“Govoriš resnico. Toda sel ni jahal popolnoma do gorovja Šamar. Ko
nas je Halef zapustil, zvedel sem od nekega pastirja, da so tu pasli Hade-
dini svoje črede. Njih šejk, hrabri in slavni Mohmed Emin, je moj prija¬
telj; hadži Halef Omar je torej dospel k njemu, in sklenili smo, ne čakati
njegove vrnitve, temveč se podati k Mohamed Eminu."

“Tvoja odločitev je bila pametna, ker sicer bi te ne mogel danes v
šotoru pozdraviti."

“Dobili smo poslanca na sredini pota, in aree se mi je razveselilo, ko
sem zaznal, da dobim tebe pri Hadedinih. Alah ljubi tebe in mene; on vodi
naše noge na pota, kjer se srečamo. Toda povej, kje je hadži Halef Omar,
sin mojega spoštovanja in moje ljubezni?"

“Na poti je v tabor. Jahal šemi naprej, in on pripelje dva ujetnika;
v kratkem ga zagledaš."

“Ali se ti je posrečilo?" vpraša Mohamed Emin. ,

“Da. Poizvedovalni so v naših rokah; škodovati nam ne morejo več.”

“Čujem," reče Malek, “da je vzbruhnilo sovraštvo med Hadedini in
roparji ob Tigridu?"

“Prav si slišal Jutri, ko bo solnce stalo na višini, bodo grmele naše
puške, in rožljale naše sablje."

“Torej jih boste napadli?"

“Oni na® hočejo napasti, mi p*, jih bomo sprejeli."

— 19 *

“Ali vam smejo Ateibi ponuditi svoje sablje?”

“Vem, da je tvoja sablja kot dzu al fekar (Mohamedova sablja, ktero
še danes hranijo). Dobrodošel si nam z vsemi, ktere si pripeljal. Koliko
imaš ljudij pri sebi?”

“Nekaj več kot petdeset.”

“Ali so trudni?”

“Ali je Arabec truden, ee sliši ropotanje orožja in bojni šum? Daj
nam nove konje, in sledili vam bodemo, kamor nas peljete!”

“Poznam vas. Vaše krogi je zadenejo gotovo in konci vaših sulic ni¬
kdar ne zgreše svojega cilja. S svojimi možmi boš branil okop, ki zapira
izhod iz doline.”

Med tem pogovorom so njegovi Ljudje zunaj razjahali; cul sem, da so
jih dobro pogostili, in tudi nam v tabor prineso obilo jedil. Še smo sedeli
pri večerji, ko vstopi Halef in naznani prihod ujetnikov. Pripeljejo jih
pred šejka. Pogleda jih zaničljivo in vpraša:

“Ali sta vidva rodu Obeidov?”

“Tako je, šejk.”

“Obeidi so strahopetci. Bojijo se sami bojevati ,se s Hadedini, in radi-
tega so se združili s šakali od A.bu-Hamedov in Džovarov. Njih premoč naj
nas stare; mi pa jih bomo pogoltnili in požrli. Ali veste, kaj je dolžnost
hrabrega bojevnika, ki se hoče bojevati s sovražnikom?”

Oba Obeida gledata v tla in ne odgovorita ničesar.

“Hraber isin Arabcev ni zavratni morilee; on pošlje poslanca, ki na¬
znani boj, da je vojna pravična. Ali so vaši poveljniki to storili?”

“Mi ne vemo, šejk!’’

“ Vi ne veste? Alah vam skrči jezike! Vaša usta so polna laži in sle¬
parije! Vidva ne vesta ničesar, in vendar sta dobila povelje, čuvati dolino
Deradš, da ne dobim sporočila o vašem napadu! Postopal bom z vami,
kakor zaslužite. Pokličite Abu Mansurja, posestnika noža!”

Eden navzočih ise odstrani in se kmalu vrne z možem, ki prinese s
seboj majhen zabojček.

“Privežite ju, da se ne moreta gibati in vzemite jima z glave turban!”

Ke se tb zgodi, se obme šejk do navzočih:

“Kaj je kras moža in Vojnika, o Abu Mansur?”

“Lasje, ki dičijo glavo.”

“Kaj se zgodi z možem, ki se boji kot ženska, ki govori neresnico, kot
hči žene?”

“Postopa se z njim kot z žensko in kot s hčerjo od ženske.”

“Oba moža imata brade, toda vendar sta ženske. Abn Mansur, po¬
skrbi, da jih bodo smatrali za ženske!”

“Ali naj jim vzamem brade, šejk?”

‘ ‘  Zapovem ti! ”

“Alah te blagoslovi, ti hrabri in pravični med Hadedini! Prijazen si
in usmiljen proti svojim in pravičen proti sovražnikom tvojega rodu. Spol¬
nil bom tvoje povelje.”

— 200  —

Odpre svoj zabojček, kjer je imel več priprav, in vzame iz njega za¬
krivljeno bodalo, kterega svetla klina se je bliščala v sijaju ognja. Bil je
brivec rodu.

“Zakaj ne vzameš noža za brado?” vpraša ga šejk.

“Ali naj z bradnim nožem, s kterim režem brade Hadedinov, vzamem
izdajalcem njih lase, šejk?”

“Imaš prav; naredi, kakor si sklenil!”

Zvezana Obeida ista se branila, kar se je dalo, da odvrneta od sebe naj¬
večjo sramoto, ki sta jo mogla doživeti; upor ni ničesar pomiagal. Držali
so jih, in bodalo Abu Mansurja je bilo tako ostro, da je v trenutku zginila
brada obeh Obeidov.

“Spravite jih iz šotora,” zapove šejk, “ženske so in ženske naj jih
čuvajo. Dajte jim kruha, dateljnov in vode; če pa skušajo pobegniti, ustre¬
lite jih!”

Odstriženje brade ni bila samo kazen, temveč tudi dobro sredstvo proti
begu, ker se nista smela prikazati med svojimi brez brade. Sedaj se dvigne
šejk in potegne nož. Iz svečanih potez na njegovem obrazu spoznam, da se
bo zgodilo nekaj izvamrednega.

“Alah il Alah,” začne šejk, “ni Boga razven Alaha. Vse, kar živi,
je on ustvaril, in mi smo njegovi otroci. Zakaj naj se sovražijo oni, ki se
ljubijo, in zakaj naj se razdražijo oni, ki so si podobni. Veliko dreves šumi
v gozdu,-in na planjavi je mnogo bilk in cvetlic. Podobne so ena drugi,
raditega se ne ločijo. Ali mi nismo jednaki? Šejk Malek, velik vojnik :si,
in rekel sem ti: nanu malihin — jedla sva skupaj sol. Hadži emir Kara
ben Nemsi, tudi ti si velik vojnik, in rekel sem ti: nanu malihin. V mojem
šotoru stanujete; moji prijatelji in tovariši ste; vi umrjete za mene, in jaz
umrjem za vas. Ali sem govoril prav?”

Pritrdimo resno in svečano.

“Toda sol se stopi in zgine,” nadaljuje šejk. “Sol je znamenje pri¬
jateljstva; ko se je stopila in zginila iz telesa, je prijateljstvo končano in
se mora zopet obnoviti. Hrabri možje ne sklepajo prijateljstva s soljo. Je
neka tvarina, ki nikdar ne zgine iz telesa. Ali veš, šejk Malek, kaj mislim?”

“Vem,.”

“Torej povej!”

“Kri.”

“Prav si govoril. Kri ostane do smrti, in prijateljstvo, ki je s krvjo
sklenjeno, se neha še- le po smrti.''Šejk Malek, daj mi svojo roko.”

Malek, kakor jaz sva dobro vedela, za kaj se gre. Malek si zaviha ro¬
kave svojega plašča in ponudi ramo Mohamed Eminu; ta ga ubode lahno
z nožem in ulovi kapljice krvi v nastavljeno čašo. Nato pomigne meni.

“Emir hadži Kara ben Nemsi, hočeš biti moj prijatelj in prijatelj tega
moža, ki se imenuje Malek, šejk Ateibov?”

“Hočem.”

“Ali hočeš hiti do smrti?”

“Hočem.”

— 201  —

“Torej so tvoji prijatelji moji in tvoji sovražniki moji in Maleka. ”

“Res so.”

“Torej mi daj roko!”

Storim kot mi je ukazal; lahno ubode z nožem; kapljice krvi padajo v
nastavljeno čašo; isto stori s 'svojo roko. Nato prilije krvi vode in vse
skupaj zmeša.

“Razdelite pijačo prijateljstva v tri dele in uživajte jo z mislimi na
Vsevednega, ki pozna naše najbolj skrivne misli. Imamo šest nog, šest rok,
šest očij, šest ušes, šest ustnic, in vendar je vse ena noga:, roka, oko, uho
in ustnica. Imamo tri srca, tri glave, in vendar smo eno srce, samo ena
glava. Kjer je eden, tam hodi drugi in tretji, in kar eden naredi, naj dela
drugi in tretji enako. Čast Bogu, ki nam je dal dočakati ta dan!”

Ponudi mi kozarec.

“Hadži emir Kara ben Nemsi, tvoj narod stanuje najbolj oddaljen
od tukaj; izpij svoj delež prvi in ponudi čašo svojemu prijatelju.”

Ko spregovorim nekoliko besed v pozdrav, pijem zmešano kri; Malek
stori isto in ponudi ostanek Mohamed Eminu. Nato nas objame in poljubi
ter reče:

“Sedaj smo rafik, krvni bratje; naše prijateljstvo je večno, četudi
Alah loči naša pota!”

Vest o tem dogodku se je kmalu razširila po celem taboru, in kdor je
mogel, je prišel caetitat v šejkov šotor. Preteklo je precej časa, predno
smo ugodili vsem častilcem; pozno v noč smo ostali še- le sami.

Opisal sem šejku Maleku pozorišče vojnega plesa in ga seznanil s ce¬
lo bitko. Bil je povsem zadovoljen in koneeno vprašal:

“Ali .sovražnik ne more pobegniti proti severu?”

“Da, lahko utečejo med reko in džebel Kanuca; toda zastavimo jim
tudi to pot. Šejk Mohamed, si odredil že vse potrebno, da postavimo
okope ?’ ’

“Vse je gotovo!”

“Ali so zbrane ženske, ki nas bodo spremljale in stregle ranjencem?”

“Pripravljene so!”

“Torej poišči konje za naše tovariše.. Dvignimo se, ker dan kmalu
zasije.”

Zmaga. . ..

Pol ure pozneje so se Hadedini dvignili na bojni pohod, ne neredno in
divje kot je pri Arabcih navada, temveč v koraku in sklenjeni med seboj.
Vsak je vedel, kje je njegovo mesto.

Pred nagli so jezdili vojniki, in za nami.ng kamelah pod vodstvom sku¬
šanih starcev ženske, ki so imele nalog skrbeti za ranjence v bitki. Konec
pohoda so tvorili oni, ki so skrbeli za zvezo med pašniki in živino ter nad¬
zorovali ujetnike.

Ko se dvigne isolnee nad horizontom, se vržejo vsi na zemljo, da opra¬
vijo jutranjo molitev. Bil je earovit prizor, videti stotine junaških borilcev,

— 202  —

klečati v prahu pred onim Gospodom, ki še danes vsakega izmed nas lahko
pokliče k sebi.

Od straže poizvemo, da se ni pripetilo ničesar važnega. Brez motenja
smo prišli v Deradš, za kterim se je vlekla eno uro dolina enakega imena.
Strelci stopijo raz konje; njih živali spravimo v varstvo za dolino, da v slu¬
čaju nesreče ne nastane zmešnjava. Nedaleč od konj razbremenimo kamele
in postavimo šotore, ki so bili namenjeni za ranjence. Vode je bilo dovolj;
primanjkovalo je le obvez, kteTih nismo mogli dobiti v tako kratkem času.

Zveze z Arabci rodu Abu Mohamed še nismo pretrgali. Skoro vsako
uro so prihajala od njih poročila o napredovanju sovražnika, ki še ničesar
ni slutil o našem dohodu.

Sir Linidsay je od včeraj kaj malo govoril. Preostajalo mi ni časa, da
hi se z njim ukvarjal, drugi pa ga ni mogel razumeti, ker je govoril samo
angleško. Kmalu prijaha k meni.

“Kje se tepemo, Sir?” vpraša.

“Za to goro, v dolini,” mu odvrnem.

“Pri vas ostati?”

“Kjer hočete.”

“Kje ste vi? Infanterijo, kavalerija, ženija, pontoni?”

“Pri kavaleriji in sicer pri dragoncih, ker bodemo streljali in se za-
jedno borili.”

“Ostanem pri vas.”

“Torej počakajte na temi mestu. Moj oddelek stoji tukaj, dokler ga
ne povedem na določeno mesto.”

“Ne v dolino?”

“Ne, umaknemo se ob reki navzgor, da preprečimo sovražniku pobeg¬
niti proti severu.”

“Koliko mož?”

“Sto.”

“Well, zelo dobro, izvrstno!”

Prevzel sem to mesto z gotovim namenom. Sicer sem bil prijatelj in
tovariš Hadedinov, vendar nisem mogel moriti ljudi, ki mi niso storili ni¬
česar žalega. Osebno se nisem zanimal za sovražnosti, ki so vzbruhnile
med arabskimi rodovi, in ker ni bilo pričakovati, da se sovražnik obrne
proti severu, sem si izprosil to postojanko, ki naj samo zavrne sovražnika,
če hoče v tej smeri pobegniti Najraje bi sicer ostal pri ranjencih, kar pa
ni bilo mogoče.

Sedaj odpelje šejk svojo konjioo v dolino, in jaz se mu pridružim. Raz
delimo jo na dva dela, kterih eden zasede levo, drugi pa desno stran doline.
Tem je sledila pehota; tretjina pehote je zasedla višino na desni, druga
tretjina, ono na levi, da -— skrita za številnimi skalami — prime sovražnika
od vrha; tretji del pehote pa ostane pred vhodom v dolino, da slednjega
obdajo z okopi, izza kterih pozdravijo sovražnika. Pri tem oddelku se je
nahajal šejk Malek in Ateibi. Ko vidim, da je vse v redu, se obrnem s svo¬
jim oddelkom proti označenemu tuestu.

— 203 —

Jahali smo naravnost proti severa, dokler ne dospemo do nekega do¬
linskega prehoda, ki nam je omogočil prehod čez višino. Čez eno uro ugle¬
damo pred seboj reko. Dalje proti desni, torej proti jugu, je bilo mesto,
na kterem se je gorovje razprostiralo tik do reke in tvorilo nekak polkrog,
iz kterega je bilo skoro nemogoče pobegniti, kdor je imel nesrečo, da je zašel
vanj. Tu postavim svoje ljudi, ker smo se na tem mestu lahko postavili v
bran desetkratni premoči.

Ko postavim predstraže, razsedlamo in posedemo. Mojster Lindsay
me vpraša:

‘ ‘  Poznani tukaj, Sir ? ’ ’

"Ne,” mu odvrnem.

"Morebiti razvaline tukaj?”

"Ne vem.”

"Treba vprašati!”

Res vprašam pri navzočih Arabcih, in ko dobim odgovor, mu rečem:

"Naprej zgoraj.”

"Kako se imenuje?”

"Mukhol Kal ali Kala Šergata.”

" Fowling-bull tam?”

"Hm! Najprvo se pogleda.”

"Koliko časa še do hoja?”

"Do opoludne, morebiti še pozneje. Morebiti pa še do hoja ne pride.”

"Medtem jaz pogledam.”

"Kaj?”

"Kala Šergata. Fowling-bull izkopati; v London poslati; slaven po¬
stati; well!”

"To sedaj ni mogoče.”

"Zakaj ne?”

"Ker morate jahati do Šergate 50 angleških milj.”

"Ah! Hmi! Miserable! Ostanem tu!”

Vleže se za grm, jaz pa sklenem nekoliko preiskati prostor pred namN
ljudem naročim vse potrebno in odjaham proti jugu ob reki.

Moj vranec je bil izvrsten plezalec; lahko sem se drznil z njim priple¬
zati n« goro in res odjaham z njim po obronku, da si pogledam okolico. Na
vrhu opazujem z daljnogledom vzhodni horizont. Tu opazim, da tam on¬
stran reke vlada kaj živahno življenje. Na južnem, torej levem bregu reke
Zab v dolini je kar mrgolelo jezdecev. Pripravljali so pravkar splave, da
se prepeljejo čez reko. Onstran reke Tigrida nisem mogel opaziti ničesar
radi visočine, za ktero leži dolina Deradš. Ker sem imel čas, sklenem ja¬
hati še na drugo goro.

Trajalo je skoro dobro uro, da dospe m na vrh, ker je bil klanec zelo
strm. Vendar je bil moj konj tako čvrst, kot bi pravkar prišel iz hleva.
Privežem ga za deblo in plezam še naprej. Tu je ležala pred menoj dolina
Deradš. V ozadju zapazim gotove okope, za kterim so počivali branilci, in

— 204  —

za skalami vidim pripravljene strelce in spodaj, ravno nasproti meni za¬
sedo konjenikov.

Nato obrnem daljnogled proti jugu.

Tam je stal šotor pri šotoru, vendar so se že pripravljali, da jih podero.
To so bili Abu Hamedi in Džovari. Tam so pač počivale in taborile čete iz
Sardanapala, vojniki Kiaksara in Ali ata. Tam so klečali vojniki Nabopola-
sarja, ko je petega maja v petem letu onega vladarja zavladal popolen lu¬
nin in solnčni mrk, ki je napolnil s tako grozo bitko pri Halisu. Tam so
pač napajali konje v Tigridu, 'ko je šel Nabuhodonozor v Egipt, da odstavi
kralja Hofra, in to so bile pač iste vode, čez ktere je donelo smrtno petje
Nerikolasarja in Nabonada do gor Kara čok, Zibar in Sar Hasana.

Videl sem, kako pripravljajo splave, kako jezdeci vodijo- konje na vodo.
Videl sem, kako splavi režejo vodo, da pridejo na nasprotni breg.

Tako sem sedel skoro celo nro. Obeidi so bili vsi tostran brega in se
napotili proti severu. Splezam s skale, zasedem konja in se vrnem na
svoje mesto. UTa odločitve je prišla.

Eabil sem skoro celo uro, da se mi je posrečilo priti iz visočine. Že
hočem zaviti v dolino, ko opazim na severu nekaj svetlečega. Bilo je kot
bi se solnčni žarek uprl v steklo. Pričakovali smo sovražnika samo iz juga,
vendar vzamem svoj -daljnogled in poiščem mesto, 'kjer se je svetilo. Ko-
nečno, -naposled jih najdem. Tik reke zapazim precej temnih točk, ki so se
pomikale ob reki navzdol. Bili so jezdeci in oklep njih poveljnika se je
svetil v solnčni luči.

Ali so sovražniki? Nahajali so se severno prav tako daleč od našega
skrivališča -kot smo jih pričakovali na jugu. Tu se ne smem obotavljati;
prehiteti jih moram:

Poženem vranca po pobočju, in ko začuti slednji pod seboj trda tla
doline, zdirja kot ptič. Prepričan sem bil, da dospem še ob pravem času.

Ko pridem do svoje čete, skličem ljudi in jim povem, kar sem opazil.
Konje spravimo iz kotlaste doline, ktero je tvorila zemlja. Nato so skrije
polovica Hadedinov za južnim čelom gore, dočim drugi oddelek zaostane,
da — skrit za grmovjem — prestriže došlecem povratek.

Nismo dolgo čakali, da zaslišimo peket konjskih kopit. Mojster Lind-
say leži poleg mene v grmovju in drži napeto puško v roki.

‘ ‘  Koliko ? ’ ’ vpraša kratko.

"Nisem imel časa, da bi natanko štel,” odvrnem.

" Približno ?”

"Dvajset.”

"Bah! Zakaj se toliko trudimo?”

Vstane, koraka naprej in se vsede na neko skalo. Njegova služabnika
mu sledita. -/ " ■ • -• -

Tu pridejo sovražniki, njim na čelu visok, zraščen Arabec, ki je imel
na- sebi oklep, kterega sem prej videl bliščati se. Bil je res veličastne ras¬
ti. Mož se gotovo še nikdar ni bal v svojem življenju, se nikdar ustrašil,

— 205

in celo sedaj, ko tako nenadoma zapazi na skali sedečega Angleža, ne tre¬
ne z očesom, temveč poseže za sabljo za pasom.

Jaha nekoliko korakov naprej in potem počaka, da pridejo njegovi
za njim; nato pomigne enemu izmed mož na njegovi strani. Slednji je
'bil dolg in suh in je visel na svoji mrhi, kot bi še svoj živ dan ne videl
sedla. Takoj spoznam v njem Grka. Ko mu šejk pomigne, vpraša
Angleža arabsko:

“Kdo si ti?”

Mojster Lindsay se dvigne, vzdigne klobuk, nekoliko prikloni, vendar
ne odvrne ničesar.

Grk vpraša še enkrat in sicer turško.

“Im Inglis — jaz sem Anglež,” glasi se odgovor.

“Ah, torej vas pozdravljam, častiti gospod!” odvrne mu Grk angleš¬
ko. “Je pač presenečenje, da naletim v tej divjini na Angleža. Ali smem
vprašati za vaše ime?”

“David 'Lindsay.”

“In to so vaši služabniki?”

“ Yes.”

“Toda kaj delate tukaj?”

“Nothing — nič.”

“Pa vendar imate kak vzrok?”

“Yes!”

“In kakšen je ta. vzrok?”

“To dig — kopati.”

“Kaj?”

“ Fowling-bulls. ”

“Ah!” smeje se mož zvito. “K temu rabite sredstva, ljudi in dovo¬
ljenje. Kako ste dospeli na to mesto?”

‘ ‘  S parnikom. ’ ’

“Kje je parnik?”

“Nazaj je šel v Bagdad.”

•“Torej ste vi s služabniki izstopili?”

“Yes!”

“Hm, čudno! In kam nameravate sedaj?”

“Kjer so fowling-bulls. Kdo je zapovednik tukaj?”

Grk pokaže na Arabca v oklepu, in zajedno prestavi Arabcu, kar je
slišal od Angleža, nato pa nadaljuje:

“Ta slavni mož je Esla el Mahem, šejk Obeidov, ki imajo v bližini
svoje bivališče.”

Nad tem odgovorom se začudim. Torej samega šejka Obeidov srno
imeli pred seboj.

“Kdo vi?” vpraša Anglež.

“Tolmač sem pri angleškem podkonzulu v Mosulu.”

“Ah! Kam pa ste namenjeni?”

“Udeležil se bom napada na Hadadine.” , i ‘ ’

— 2Q6 —

“Napada? Vojne? Boja? Zakaj?”

“Hadedini so uporen rod, ktere moramo spokoriti. Čuvali so več
Džesidov, ko so slednji napadli guvernerja v Mosulu. Toda kaj je to,
da-”

Sredi stavka obtiči, ker za skalo je zarezgetal eden naših konj, ktere-
mu je kmalu sledila vrsta drugih. Takoj zgrabi šejk za uzdo svojega ko¬
nja, da pogleda, kje so konji. Sedaj se dvignem jaz.

“Dovolite, da se tudi jaz predstavim.”

“Kdo ste vi?” vpraša tolmač. “Tudi Anglež? Oblečeni ste vendar
kot Arabec?”

“Nemec sem in pripadam ekspediciji tega gospoda. Izkopati hočemo
ling-bulls in zajedno nekoliko proučiti običaje te pokrajine.”

“Kdo je?” vpraša šejk Grka.

“Nemsi.”

“Ali so Nemsi verniki?”

“Kristijani so.”

“Nazarenci? Ta človek je vendar hadži. Ali je bil v Meki?”

“Da, bil sem v Meki,” mu odvrnem.

“Ti govoriš naš jezik?”

“Naučil sem se.”

“In si v družbi tega Angleža?”

“Da,”

“Koliko časa ste že v tem kraju?”

“Že več dnij.”

Oko se mu potemni. Vpraša dalje:

“Ali poznaš Hadedine?”

“Poznam jih.”

“Kje si jih spoznal?”

“Krvni brat sem njihovega šejka.”

“Torej si zgubljen.”

“Zakaj?”

“Moj jetnik si in vsi trije.”

“Kdaj?”

“Takoj.” ’ (

“Močan si, toda Cedar ben Huli je bil tudi močan.”

“Kaj hočeš z njim?” j

“Vjel me je, vendar me ni mogel držati.”

“Mašalah! Ali si ti mož, ki je vjel leva?” ' 1

“Jaz sem.”

“Torej si moj. Meni ne uideš.”

“Ali si pa ti moj in mi ne pobegneš. Poglej se naokoli!”

Res pogleda, vendar ničesar ne opazi.

“Na noge, možje!” zakričim na glas.

Takoj se dvignejo Hadedini in pomerijo s puškami na njega.

_ 207  —

"Ah, zvit si kot lisica in moriš leve, mene pa ne dobiš!” zakliče šejk
Obeidov.

Bliskoma potegne sabljo iz nožnice, se pririne s konjem do mene in
zavihti za smrtni udarec. Jaz pa pomerim s puško na njegovega konja,
ustrelim — konj pade — in pokoplje pod seboj jezdeca. Takoj se vržem
na njega. Pričel se je boj z rokami in priznati morami, da je bil močan kot
medved; moral sem mu potegniti turban z glave in ga udariti na sence,
predno sem ga obvladal.

Med tem kratkim bojem je pričelo divjati okoli mene; vendar boj se ni
vnel. Hadedinom Beni zapovedal, da streljajo samo na konje; raditega bo
bili pri prvem strelu, ko sva se s šejkom še borila, vsi konji ubiti. Obeidi
so ležali na tleh in Hadedini so jim nasproti molili sulice. Bilo nas je pet¬
krat več kot sovražnika. Celo reka jim ni nudila prostora, da pobegnejo,
ker bi jih zadele naše kroglje. Šejka oddam zvezanega služabnikom An¬
gleža. Zgodilo se je po moji želji: boj se je zvršil brez prelivanja- krvi.

"Ne trudite se, vojniki rodu Obeidov; v naših rokah ste. Dvajset vas
je, nas pa čez sto jezdecev, in vaš šejk je v moji oblasti!”

"Ustrelite ga!” zapove šejk.

"Kdor le dvigne puško zoper mene, tedaj je vaš šejk takoj mrtev!”
odvrnem.

"Ustrelite ga, volka, šakala, zajca!” kriči razburjen šejk.

"Ne poslušajte ga, ker ste potem sami zgubljeni!”

"Vaši bratje bodo maščevali vas in njega!” zakliče šejk.

"Vaši bratje? Obeidi? Morebiti celo Abu-Hamedi in Džovari!”

Šejk me presenečeno pogleda.

"Kaj veš ti o njih?” me vpraša.

"Da jih bodo v tem trenutku Hadedini ravno tako napadli kot smo mi
tebe.”

"Lažeš! Žival si, ki ne more nikomur škodovati. Moji vojniki te bodo
polovili z vsemi hčerami in sinovi Hadedinov! ’ ’

"Alah naj čuva tvojo glavo, da ne zgubi svojih mislij! Ali bi te ča¬
kali na tem mestu, če ne bi vedeli, kaj nameravaš proti šejku Mohamed
Eminu ? ’ ’

"Tvoj razum je slab in len kot blato, ki leži v vodi. Oprosti nas, in
ničesar se ti ne zgodi!”

Sedaj se zasmejem in vprašam:

"Kaj se zgodi, če te ne spustim iz rok?”

"Moji me bodo iskali in me našli. Potem ste zgubljeni!”

‘ ‘ Tvoje oči bo slepe in tvoja ušesa gluha. Niti čul, niti videl nisi, kaj
se je zgodilo, predno si s svojimi preplovil reko.”

"Kaj neki se je zgodilo?” vpraša z zaničljivim glasom.

"Pripravljeni smo na napad, baš kot smo čakali tebe.”

"Kje?”

"V dolini Deradš.”

Prestraši se; raditega še pristavim:

— 208  —

“Vidiš, da je vaš načrt izdan. Veš, da sem bil pri Abu-Hamedih.
Predno sem tja prišel, sem bil pri Abu-Mohamedih. Ti in Alabeidi, ktere
ste vedno ropali, iso se združili s Hadedini, da vas uničijo v Deradšu. Cuj!”

V dolini so pričeli streljati s puškami.

“Alah il Alah!” zakliče. “Ali je resnica?”

“Res je.”

“Tedaj me umori!”

“Ali se bojiš?”

“Ali je menda bojazljivo, če zahtevam smrt?”

“Da. Ti si šejk Obeidov, oče svojega rodu; tvoja dolžnost je, da po¬
magaš svojim v potrebi; ti pa hočeš zapustiti svoj rod!”

“Kaj si nor? Kako morem pomagati, če sem ujet?”

“S svojim svetom. Hadedini nikakor ne hrepene po krvi; vaš napad
hočejo odbiti in skleniti mir z vami. In pri tem posvetovanju moraš biti
navzoč.”

“Še enkrat: ali govoriš resnico?”

“Govorim.”

“Prisezi!”

“Beseda moža je prisega. Stoj, patron!”

Ta. klic je veljal Grku. Dosedaj je mirno stal poleg nas, naenkrat pa
skoči v stran in pobegne. Nekaj strelov poči za njim, vendar niso bili
dobro merjeni. Posrečilo se mu je priti za skale in zginiti.

“Ustrelite vsakega, ki se gane!”

Po teh besedah odbežim za beguncem. Ko pridem za skale, je bil že
sto korakov pred menoj.

“Stoj!” mu zakličem.

Obrne se, vendar hiti naprej. Bilo mi je sicer žal, vendar sem bil pri¬
siljen streljati; sklenem ga samo raniti. Pomerim in sprožim. Teče še
nekaj korakov naprej, nato pa pade.

“Pojdite ponj!” zapovem.

Na to povelje odhiti pet Hadedinov za njim, ki ga prinesejo nazaj.
Kroglja mu je predrla nogo.

“Esla el Mahem, vidiš, da se ne šalimo. Zapovej svojim ljudem, da
se udajo!”

“In če jim ne zapovem?”

“Torej jih prisilimo, in potem bo tekla kri, kar bi pa radi zabranili.”

“Ali mi hočeš pozneje pričati, da sem se udal le, ker ste bili v pet-
kratnej premoči, in ker si mi razkril, da so moji v dolini zaprti od vseh
strani?”

“Obljubim ti!”

“Tedaj odložite orožje!” zaškriplje z zobmi. “Toda Alah naj te pre-
kolne v najtemnejše peklo, če si me nalagal.”

Obeide razorožimo.

“Sir!” zakliče Lindsay, ko se je vršilo razoroženje.

“Kaj?” odvrnem in se obrnem.

_ 209  —

Anglež drži Grka za roko in reče:

“Adut žre papir!”

Stopim bližje. Grk je še držal nekaj papirja v roki.

“Dajte sem!” mu rečem.

“Nikdar!”

“Bomo videli!”

Pritisk na njegovo roko — bolečine zavpije — in odpre roko. Dobil
sem del kuverte, na kteri sem zamogel brati samo besedo: Bagdad. Človek
je drugi del kuverte najbrž že pogoltnil, ali pa še imel v ustih.

“Dajte iz ust, kar imate notri!” silim v njega.

Zaničljivo se zasmeje in zajedno privzdigne glavo, kot bi nekaj po¬
goltnil. Takoj ga zgrabim za grlo. Vsled nerahlegai pritiska odpre usta
in vrže ven zmečkan papir. Pisano je bilo v številčni pisavi in sieer je bilo
že nemogoče brati, ker je bilo pismo že prej strgano. Ostro pogledam Grku
v oči in vprašam:

‘ ‘ Kdo je napisal pismo T’ ’

“Ne vem,” odvrne.

“Kdo ti je dal pismo?”

“Ne vem.”

“Dažnik, morda te veseli, da te pustimo na tem mestu, da umreš?”
Pogleda me prestrašeno, jaz pa nadaljujem:

“Če ne odgovoriš, te ne bom pustil obvezati in ostal boš tukaj šakalom
in jastrebom za hrano!”

“Molčati moram,” odvrne.

“Torej molči za vedno!”

Dvignem se. To je učinkovalo.

“Vprašaj, efendi!” zakliče.

“Kdo ti j e. dal pismo?”

“Angleški podkonzul v Mosulu.”

“Na koga je bilo naslovljeno?”

“Na konzula v Bagdadu.”

“Ali veš vsebino pisma?”

“Ne.”

“Ne laži!”

“Prisegam, da ne vem prav ničesar!”

“Tod® menda slutiš, zakaj se gre?”

“Da.”

“Govori!”

“Politika.”

“Seveda.”

“Naprej ne smem govoriti.” 1
“Ali si prisegel?”

“Da.”

“Hm! Ti si Grk?”

“Da.”

“Od kje?”

“Iz Lemnosa.”

) “Šemi mislil! Pravi Turk je polten in značajen, kadar pai ni, je vaša
krivda, ki se imenujete kristijane, vendar ste slabši od poganov. Kjer se v
Turčiji pripeti kak zločin ali sleparija, tedaj je gotovo vmes Grk. Ce bi te
danes prisilil, da prelomiš prisego, storil bi takoj, tak lopov si. Kako si
prišel do tolmača v Mosulu? Molči! Slutim, ker vem, kako vi postanete vse,
kar ste! Zakaj hujskate rod proti rodu? Zakaj hujskate Turke, zdaj Perze
proti Arabcem? In to delajo kristijani! Drugi, ki se res ravnajo po Zve-
ličarjevih naukih, učijo ljubezen in usmiljenje, vi pa sejete osat in krive
nauke med ljudi. Beži k svojemu popu; on naj prosi, da ti bo oproščeno.
Služil si tudi Rusom?”

“Da, gospod.”

“Kje?”

“V Štambulu.”

“Dobro! Vidim, da govoriš resnico, torej te nečem izdati maščevanju
Hadedinov. ’ ’

“Nikar me ne izroči, efendi! Moja duša te bo blagoslavljala!”

“Obdrži svoj blagoslov! Kako se imenuješ?”

‘ ‘  Aleksander Kolettis. ’ ’

“Slavno ime imaš, kterega nikakor nisi vreden. Bill!”

“Sir!” odzove se pozvani.

“Ali znaš rane obvezati?”

“Tega ne, Sir, toda luknjo znam zakrpati.”

“Zakrpaj jo torej!”

Bill obveže Grka. Kdo ve, če ne bi drugače postopal, ko bi znal, v ka¬
kih okoliščinah bom pozneje tega človeka zopet videl. Nato se obrnem k
zvezanemu šejku:

“Esla el Mahem, hraber mož si in žal mi je, da vidim hrabrega moža
zvezanega. ,Ali mi obljubiš, da ne boš pobegnil, če ti odvzamem vezi?”

“Zakaj?”

“Ker te hočem oprostiti.”

“Obljubim!”

“Pri prerokovi bradi?”

“Pri prerokovi bradi in pri moji!”

“Zapovej isto svojim ljudem!”

“Prisezite, da ne pobegnete temu možu!” zapove.

“Prisegamo!” glasi se odgovor.

“Torej ne boste zvezani,” jim obljubim.

Zajedno odvežem šejka.

“Sidi, plemenit vojnik si,” reče. “Umoril si samo naše živali, nam
pa prizanesel. Alah naj te blagoslovi, dasi mi je moj konj ljubši kot moj
brat!”

Na njegovem resnem, plemenitem obrazu sem opazil, da v njegovem srcu
ne vlada ne goljufija, ne prevara; rečem miu še:

— 211  —

“Dal si se pregovoriti za boj proti svojim lastnim rojakom vsled tujega
upljiva; v prihodnje se poboljšaj. Ali hočeš imeti svojo sabljo, nož in
puško ?’ ’

“Tega ne boš dovolil, sidi!” odvrne začuden.

“Mislim resno. Šejk mora biti najbolj plemenit med svojim rodom;
s teboj nečem ravnati kot s prostakom. Pred Mohamed Emina boš stopil
kot mož, ki je prost, z orožjem v roki.”

Dam mu sabljo in tudi drugo orožje. Skoči po koncu in strmi v mene.

“Kako se imenuješ, sidi?”

“Hadedini me imenujejo emir Kara ben Nemsi. ”

“Ti kristijan, emir? Danes sem zvedel, da Nazarenci niso psi, tem¬
več plemenit narod in še boljši kot moslemini. Veruj mi: z orožjem, kterega
si mi vrnil, si me Iaglje premagal kot z orožjem, kterega nosiš pri sebi.
Pokaži mi svoje bodalo!”

Potegnem nož izza pasa in mu ga izročim. On poskusi klino in reče:

“To železo prelomim jaz z roko; poglej moje bodalo!”

Potegne ga iz nožnice. Bilo je umetno delo, idvorezno, lahno zakriv¬
ljeno, krasno damascirano in v arabskih pismenkah nosilo na obeh straneh
napis: “Le po zmagi v nožnico.” Najbrž ga je zgotovil eden onih starih,
slavnih damascenskih kovačev, ki so dandanes izumrli in s kterimi se ne
more nihče primerjati.

“Ali ti ugaja?” vpraša šejk.

“Vreden je gotovo petdeset ovac!”

“Reci sto, stopetdeset; deset mojih očetov ga je nosilo, in nikdar se ni
skrivil. Tvoj je; daj mi svojega v zameno!”

To je bila zamena, ktere nisem smel zavrniti, če nisem hotel šejka
smrtno razžaliti. Dam mu torej svoje bodalo.

“Hvala ti, hadži Esla el Mahem; nosil bom to klino v tvoj spomin in
v spomin tvojih očetov!”

“Nikdar te ne bo zapustila, dokler bo tvoja roka močna.”

Tu začujemo konjske udarce in kmalu prijezdi k nam jezideo. Bil je
moj Halef.

“Sidi, pridi k nam!” zakriči, ko me ugleda.

“Kako je, hadži Halef Omar?”

“Zmagali smo!”

“Ali je bilo težko?”

“Lahko. Vsi so ujeti!”

“Vsi?”

“S šejki vred! Hamdulilah! Samo Esla el Mahema, šejka Obeidov,
še nimamo.”

Obrnem se proti imenovanemu:

“Vidiš, da sem govoril resnico?” Nato pa rečem Halefu: “Ali so
prišli Abu-Mohamedi ob pravem času na svoje mesto?”

“Prišli iso takoj za Džovari in dolino tako zaprli, da ni mogel nihče
pobegniti. Kdo so ti možje?”

- 212  —

“Šejk Esla el Mahem, o kterem si prej govoril.”

“Tvoji ujetniki?”

“Da, prišli "bodejo z menoj.”

“Valah, bilah, tilah! Dovoli, da takoj obrnem in ponesem šejku ve¬
selo vest!’ ’

Takoj zapodi svojega konja v beg in se vrne k Mohamed Eminu.

Šejk Esla el Mahem zajaha enega naših konj; tudi Grka posadimo na
konja; drugi so morali korakati. Če ni v dolini Deradš teklo več krvi kot
pri nas, sem bil lahko zadovoljen.

Še nismo dospeli v dolino, ko zapazimo štiri jezdece, ki jahajo proti
nam. Hitim proti njim. Bili so Malek, Mohamed Emin, šejk Abu-Moha-
medov in Alabeidov.

“Ali si ga vjel?” kliče mi nasproti Mohamed Emin.

“Esla el Mahem? Da.”

“Alahu hvala! Samo njega še nismo imeli. Koliko si zgubil mož?”

“Nobenega.”

“Kdo je ranjen?”

“Nihče.”

“Torej nam je bil Alah naklonjen. Mi imamo dva* mrtva in enajst ra¬
njencev. ”

“In sovražnik?”

“Ta ni tako po ceni odnesel. Tako trdo smo ga obkolili, da se ni mogel
premakniti iz svojega mesta. Naši strelci so dobro merili, in konjiča je iz¬
vrstno nastopala kot si jo ti izvežbal. Vse sovražnike so pogazili, ki so se
drznili naskočiti naše vrste.”

“Kje je zdaj sovražnik?”

“Vjet v dolini. Izročiti so nam morali vse orožje, in nihče ne more
pobegniti, ker je dolina zaprta. Ha, tu je Esla el Mahem! Toda kaj je to,
on nosi orožje?”

“Da, obljubil mi je, da> ne pobegne. Ali veš, da moram hrabre spo¬
štovati?”

‘ ‘  Uničiti nas je hotel! ’ ’

“Za to že dobi svojo kazen.”

“Pustil si mu orožje, naj ga ima torej. Pojdi!”

Takoj odjahajmo vsi skupaj na bojno pozorišče. Na mestu, kjer so za¬
vezovali ranjence, je bilo kaj živahno; kakih trideset oboroženih Hadedinov
je čuvalo vjete šejke. Počakam, da pride Esla k meni, in ga prizanesljivo
vprašam: , h Vil!

“Hočeš ostati pri meni?”

Odgovoril mi je kot sem pričakoval:

“Moji zavezniki so, torej moram k njim.”

Vstopi v krog in se vsede poleg vjetih šejkov. Spregovorili »niso bese¬
dice, vendar sem opazil, da so se ostali šejki njegovega prihoda ustrašili.
Morebiti so stavili nanj poslednje nade.

— 213  —

Ko ©topim v dolino, ponudi se mi slikovit prizor. Na vseh straneh so
stali naši ljudje in stražili sovražnika. Na velikanskem prostoru je kar go¬
mazelo vjetih ljudij in konj, in v ozadju so taborili oni naši zavezniki, ki so
pridrli za sovražnikom v dolino. Med njimi je več Hadedinov zbiralo sov¬
ražnikove konje, da jih pripeljejo ven na prosto, kjer je že ležal velikanski
kup orožja.

‘‘  Ali si že videl kaj enakega?” me vpraša Malek.

"Gotovo, in še večje stvari,” mu odvrnem.

"Jaz še nikdar ne.”

"Ali ste preskrbeli sovražnikove ranjence?”

"Obvezali so jih, kakor si ukazal.”

"In kaj ©e zgodi sedaj?”

"Praznovali bomo zmago in priredili velikansko fantazijo.” (Fanta¬
zija je pri Arabcih svečan praznik, ko prirejajo razne igre in vojne plese;
jahači na konjih predstavljajo razne jahalne umetnosti.)

"Ne, fantazije ne bomo priredili,” odvrnem.

"Zakaj ne?”

"Ali hočemo sovražnika z našim veseljem še bolj razburiti?”

"Ali nas je sovražnik menda vprašal, če nas hoče uničiti?”

"Toda kje je čas za razveseljevanje?”

"Ničesar nas ne ovira.” j

"Delo. Prijatelj in sovražnik se mora poživiti in odpočiti.”

"Storili bomo.”

"Koliko časa boste čuvali jetnike?” ' 1

"Dokler se smejo vrniti domov.”

"In kdaj se to zgodi?”

"Kakor hitro mogoče; toliko ljudij ne moremo iz svojega preživeti.”

"Ali vidiš, da imam prav? Praznik priredimo, toda šele potem, ko
bomo imeli čas. Najprvo se morajo šejki zbrati, da se posvetujejo o vsem
potrebnem, in nato se morajo sklepi takoj izvršiti. Povej šejkom, da se
šestisoč ljudij ne more preživljati v tej dolini.”

Malek odide. Sedaj pa pride Lindsay k meni.

"Kraisna zmaga! Ne?” reče.

"Zelo!”

"Kako svojo stvar naredil, Sir?”

"Izvrstno!”

"Lepo! Hm! Veliko ljudij tukaj.”,,

"Vidim.”

"Morebiti kdo ve, kaj o razvalinah?”

‘ ‘  Mogoče; poizvedeti moramo. ’ ’

"Vprašajte, Sir!” '

"Takoj, ko dobim priliko.”

"Sedaj, takoj!”

"Oprostite, Sir, jaz nimam časa. Moja navzočnost je potrebna pri
posvetovanju, ki se takoj prične.”

— 214

“Lepo! Hm! Toda pozneje vprašati! Kako?”

“Gotovo!”

Pustim ga na mestu in odkorakam proti šotorom.

Stopim v, šotor, kjer so se šejki kaj živahno posvetovali. Zjediniti se
nikakor niso mogli, zato sem jim ravno prav dospel.

“Svetoval nam boš, hadži emir Kara ben Nemsi,” prične Malek.
“Prepotoval si vse dežele na svetu in veš, kaj je prav in koristno. ’’

“Vprašajte in odgovarjati vam hočem!”

“Cegavo je orožje premaganih'?”

'' Zmagovalčevo. ’ ’

“Čegavi njih konji?”

“Zmagovalčevi.”

“Čegave njih obleke?”

“Roparji jih vzamejo, pravi verniki pa pustijo obleko.”

“Čegav je njih denar in njih krasotine?”

“Pravi vernik vzame samo orožje in konje.”

“Čegave so njih črede?”

“Če nimajo ničesar drugega kot črede, tedaj so njihove, toida plačati
morajo vojne gtroške in plačati letni davek.”

“Govoriš kot prijatelj naših sovražnikov. Premagali smo jih, in sedaj
je naše njih življenje, in vse kar imajo.”

“Da, govorim kot njih prijatelj in kot vaš. Rekel si, da njih življenje
je vaše?”

“Tako je.”

“Ali jih hočete menda pomoriti?”

“Ne, ker nismo morilci in raheljni.”

“In vendar jim hočete vzeti njih črede? Ali morejo menda živeti brez
njih?”

“Ne.”

“Torej če' jim vzamete njih črede, jim vzamete zajedno njih življe¬
nje. Da, v tem slučaju celo sami sebe oropate!”

“Kako?”

“Rekli ste, da vam bodo plačevali davek?”

“Tako je.”

“Na kak način? Ali more Arabec plačati davek, če nima črede?”

“Tvoja usta govore modro in previdno.”

“Čujte nadalje! Če jim vzamete vse: njih obleko, dragotine, črede,
tedaj jih prisilite, da ropajo, ker se drugače ne morejo preživeti. In kje
bodo kradli in ropali? Najprej pri svojih sosedih, in to ste vi. Kje bodo
kradli? Najprvo pri onem, ki jih je naredil siromake, in ki jih sili k ropu,
jn to ste vi. Kaj je bolje, imeti za sosede prijatelje ali roparje?”

1  ‘  Prijatelje. ’ 1

“Torej pridobite si jih za prijatelje in ne roparje! Premaganemu se
vzame samo ono, s kterim lahko drugim škoduje. Če jim vzamete orožje

— 215  —

in konje, dobite okoli desetisoč kosov raznovrstnega orožja in tritisoč konj.
Kaj ne, ni malo?”

“.Veliko je, ee pomislimo.”

“Torej sovražnik ne bo imel niti orožja niti konj, da bi se nadalje
vojeval. Vladali bodete nad njim, in oni bodo pri vas iskali pomoči, in :
pomagali vam bodo tudi proti drugim sovražnikom. Govoril sem!”

“Govori še naprej! Koliko živine naj jim vzamemo?”

“Toliko kot vas je veljal napad, ki ga je povzročil sovražnik.”

“In koliko davkov naj zahtevamo od njih?”

“Določite tako svoto, da ne bodo trpeli pomanjkanja. Pameten šejk bi
moral gledati v prihodnjost in ne dopustiti nekdanjemu sovražniku, da’
pride zopet do moči.” -i

“Ostane samo še krvno maščevanje. Mi smo več sovražnikov
usmrtili.”

“In sovražnik več vaših. Sorodniki ubitih se naj zberejo in določijo'
krvno ceno. Vi morate več plačati kot sovražnik, ker ste jih več ubili. Po¬
ravnate se lahko pri plenu, ki ga vam plača sovražnik.”

'“Ali nam sovražnik sam izroči vojno odškodnino?”

“Ne. Sami si jo poiščete. Ujetniki ostanejo tukaj, dokler nimate od¬
škodnine. Da ste gotovi davka, morate vedno imeti pri sebi nekaj talnikov
za poroštvo. Če sovražnik ne plača davka, tedaj se talniki pomore.”

“Da, usmrtili jih bodemo. Povej nam še nekaj. Kako naj si med seboj
razdelimo vojno odškodnino? To je težavna stvar.”

“Če ste prijatelji, vam ne bo težko. Dočim odidejo nekteri po odškod¬
nino, se vi pomenite, kako jo razdelite po glavah. ”

“Tako naj ostane!”

“Vi ste trije rodovi, in sovražnik šteje tri rodove; tudi število vojni-
kov pri vseh rodovih je precej enako. Eden naj drugemu plača letni davek.
Prijatelji ste in tovariši. Ali se boste menda'prepirali za oslovo senco?”

“Imaš prav. Kdo pa gre po vojno odškodnino v stanovališča sovraž¬
nikov?” " . . i

“Toliko ljudij kot jih je treba; dve tretjini naj bode vaših in tretjina
sovražnikov.”

“Dobro. In koliko dobiš ti odškodnine?”

“Ničesar. Jaz odpotujem in ne rabim črede. Orožje ih konja imam.”

“In trije tvoji spremljevalci?”

“Ne bodo vzeli ničesar, ker imajo všfe, kar potrebujejo.”

‘ ‘  Torej boš moral vzeti, kar ti bomo darovali. Tvoja glava ni tako siva
kot so naše, vendar si pokazal našim vojnikom, kako se mora premagati
sovražnika, ne da bi se kri prelivala.”

“Če mi hočete kaj podariti, vas prosim, da z ranjenimi sovražniki
lepo ravnate. Nadalje mi povejte, če vam je znana morda razvalina, kjer
bi se dobili kameni in stari napisi. Moj tovariš bi rad imel enake stvari.
Sedaj ste slišali, kar sem vam povedal; Alah naj razsvetli vaš razum, da
kmalu zvem, kar ste sklenili!”

— 216  —

“Ostani pri nas, da se posvetujemo!”

“Ne morem, ker zaupam na vas, da boste vse prav sklenili.”

Nato odhitim iz šotora, da preskrbim ujetim šejkom dovoljno hrano
in pijačo. Med potjo naletim na Halefa, ki me je spremljal po dolni Deradš.
Ob tej priliki si. tudi natančnejše ogledam ujetnike. Abu-Hamedi so me
poznali. Ko korakam' mimo njih, se nekteri spoštljivo dvignejo, drugi pa
prično med seboj šepetati. Za njimi so taborili Abu-Mohamedi, ki me z
veseljem pozdravijo. Kar iz sebe so bili radi navdušenja, ker so številnega
sovražnika tako lahko premagali. Šel sem od skupine do skupine, in tako
je minilo več ur, predno sem se vrnil k šotorom. Mohamed Emin me je že
pričakoval.

“Tvoja beseda je dobra kot tvoje dejanje,” reče. “Ubogali smo te.
Obeidi bodo Hadedinom, Abu-Hamedi Abu-Mohamedom in Džovari Ala-
beidom plačevali davke.”

“Koliko vojne odškodnine plačajo posamezni rodovi?”

Imenuje mi številke: bile so precej visoke, vendar ne grozovite; vese¬
lilo me je, ker so upoštevali mojo besedo.

“Ali mi spolneš eno prošnjo?” vpraša šejk.

“Rad, če morem. Govori!”

“Šli bomo iskat del sovražnikovih čred; možje, kterim bo poverjena
ta naloga, morajo biti hrabri in previdni Arabci. Jaz in šejk Malek mora¬
va ostati pri ranjencih. Potrebujemo tri vodnike: enega k Obeidom, druge¬
ga k Abu-Hamedom in tretjega k Džovarom. Šejka Alabeidov in Abu-
Mohamedov sta pripravljena; torej rabimo še tretjega. Ali hočeš voditi
tretji oddelek?”

“Pripravljen sem.”

“Kam hočeš iti, h kteremu rodu?”

“Najraje k Abu-Hamedom, ker sem bil že enkrat pri njih. Kdaj naj
odrinemo ? ’ ’

“Jutri. Koliko mož vzameš s seboj?”

“Štirideset Abu-Hamedov in šestdeset Hadedinov. S seboj vzamem
tudi Halef Omarja.”

“Torej poišči svoje može. Ali bodo Abu-Hamedi oboroženi?”

“Ne, ker bi bila to velika napaka. Ali ste se že zjedinili s šejki pre¬
maganih ? ’ ’

“Ne. Zvrši se vse danes zvečer.”

S šejkom se poslovim, da zberem svoje može. Med potjo dobim Lind-
saya. —

“Vprašali, Sir?” me nagovori.

“Še ne.”

“Zakaj ne?”

“Ker ni potreba. Naročil sem šejkom, da poiščejo razvaline.”

“Krasno! Imenitno! Šejki vedo vse! Razvaline najdem!”

“Vsaj mislim tako! Ali se hočete menda udeležiti interesantnega
pohoda?”

— 217  —

“Kam?”

“Navzdol do el Fatta, kjer Tigrid predeli Hamrin gorovje.”
“Kaj tam?” jz-A™  a'.?

“Po vojno odškodnino gremo, ki obstoji v čredah.”

“Kdo da odškodnino?”

“Rod Abu-Hamed,'ki nam je tedaj konje ukradel.”

“Krasno, Sir! Sem zraven! Koliko mož se udeleži?”

“Sto.”

“Dobro! Imenitno. Krasen pohod! Razvaline tam?”

“Še precej in sicer na levem bregu.”

“Pridemo tja?”

“Ne.”

“Škoda! Velika škoda! Bi lahko kopal! Fowling-bull dobil!”

“Potolažite se, ker dobimo vseeno nekaj izvrstnega.”

“Kaj?”

“Nekaj ukusnega, kar smo že dolgo pogrešali, namreč gomoljike!”

Usta odpre tako široko, kot bi pravkar pogoltnil košaro gomoljik.

“Gomoljike?”

“V onej pokrajini jih raste nenavadno velika množina in slišal sem,
da cvete z njimi živahna kupčija v Bagdad, Basro, Kerkuk in druga mesta.”

“Grem z vami, Sir, grem! Gomoljike! Hm! Krasno!”

Nato zgine, da pove svojim služabnikom novico; jaz pa pričnem zbirati
ljudi za potovanje.

Do večera so vjeti šejki spoznali, da se morajo brezpogojno udati, nakar
se je pričelo s slavnostno pojedino, pri kteri je moral darovati življenje
marsikak koštrun. Sredi tega veselja sem ležal sam pod duhtečim cvetjem,
okoli mene je vriskalo tisoče glasov, jaz pa sem bil pogreznjen v svoje misli.
Pred mnogo stoletji so na tem mestu vihteli svoje ščite Dorofori. Tu je
menda stal tudi šotor Holoferna, tkan z zlatom in srebrom in okinčan z di-
jamanti in smaragdi.

Kljub stoletjim se svet ni spremenil; toda zginili so narodi, ki so živeli
v teh krajih. Kako bo, kadar zopet premine toliko let?-

Drugega jutra se dvignemo na- pot: jaz s Halefom in Abu-Hamedi kot
vodniki naprej, drugi pa za nami. Vzadaj je jahal Sir David Lindšay.

Potovali smo ves dan, in ko se znoči, prenočimo. Abu-Hameidi so bili
sicer neoboroženi, vendar sem Hadedine razdelil v dva oddelka, ki so stra¬
žili vsak pol noči, da ni nihče ujetih pobegnil, če se beg le enemu posreči,
bi nas izdal pri svojem rodu, ki bi pravočasno skril najboljše živali.

Ko napoči zora, »e napotimo naprej. Reka, ob kterej smo korakali, je
bila široka in imela mnogo otokov. Ob levem bregu je bilo precej nizkih
hribov, ob desnem pa se je razprostirala odprta planjava, kjer je bilo stano-
vališče Afcu-Hamedov.

“Ali imate samo en pašnik ali več travnikov, kjer pasete živino?”
vprašam vodnika.

”S»mo enega.”

- 218  —

Na obrazu sem mu bral, da laže.

“Lažeš,” mu rečem.

‘ ‘  G-ovorim resnico, emir, ’ ’  mi odvrne.

“Dobro torej. Vrjamem ti; ee pa zvem, da imate več pašnikov, ti ta¬
koj zapoidim krogljo v glavo! ”

' ‘  Tega ne boš učinil! ’ ’

“Prav gotovo.”

“Ne boš, ker rečem, da imamo morda dva pašnika.”

“Morda?”

“Ali gotovo, torej dva.”

“Ali pa tri?”

“Samo dva!”

“Dobro; če pa najdem tri, tedaj si izgubljen.”

‘ 1  Oprosti, emir! Medtem so naši ljudje menda še enega dobili. Potem
so trije!”

“Ah! Menda imate celo štiri?”

“Ti jih hočeš imeti kar deset!”

“Abu-Hamed si, in nečeš zgubiti, kar si naropal pri drugih. Ne bom
več silil v tebe.”

“Štiri imamo sedaj, emir,” reče boječe.

“Dobro. Molči, ker ise bom sam prepričal.”

Medtem sem z daljnogledom motril horizont. V daljavi zapazim nekaj
premikajočih se točk. Iv sebi pokličem enega. Hadedina, ki je poveljeval
svoje ljudi. Bil je hraber in odločen vojnik, na kterega sem se lahko po¬
polnoma zanesel.

“Štirideset Abu-Hamedov imamo s seboj. Meniš, da je dovolj, če
ti pustim trideset Hadedinov za stražo?”

“Deset jih je dovolj, emir. Saj ujetniki nimajo orožja!”

“S Halefom jezdim naprej, da kaj pozvem. Ko pokrije solnce s svojo
senco oni grm, in če do tistega časa ne pridem nazaj, pošlji trideset Hade¬
dinov za menoj,.da me poiščejo!”

Nato pokličem Angleža, ki takoj pride s svojima služabnikoma.

“Zelo važno mesto vam hočem zaupati, Sir!”

“Well!” odvrne.

“Jaz jaham naprej, da se prepričam, do kam segajo pašniki Abu-Ha¬
medov. Če nisem v dveh urah nazaj, mi pride trideset Hadedinov na pomoč. ’

“Jaz z njimi?”

“No. Vi ostanete pri ostalih, da čuvate jetnike. Kdor poskusi po¬
begniti, ga ustrelite! ”

“Ves! Če eden pobegne, vse postreljam!”

“Dobro, toda več ne!”

“No. Toda Sir če govoriti z Abu-Hamedi, potem vprašati.”

“Koga?”

“Po razvalinah in fowling-bull.”

“Dobro, naprej Halef!”

— 219  —

Konj« napodiva po ravnini ravno nasproti točkam, ki sem jih prej opa¬
zil. Kmalu naletim na ovčjo čredo, ki se je pod nadzorstvom starega moža
pasla. — -[

‘ ‘  Salam aalejkum ! ’  pozdravim.

“Aalejkum!” odvrne in se prikloni.

“Ali vlada mir na tvojem pašniku?”

“Mir je, gospod. Prinašaš tudi ti mir?”

“Prinašam ga. Torej ti pripadaš rodu Abu-Hamed?”

“Rekel si.”

“Kje je vaš tabor?”

‘ ‘  Tam spodaj za ovinkom reke. ’ ’

“Ali imate več pašnikov?”

“Zakaj vprašaš, gospod?”

“Ker prinašam veliko novico vašemu rodu.”

“Od koga?”

“Od tvojega šejka, Cedar ben Hulija,”

“Hamdulilab! Ali je novica vesele vsebine?”

“Vesel«. Torej koliko pašnikov imate?”

“Šest. Tri ob reki in tri na otokih na reki.”

“Ali so vsi otoki vaša lastnina?”

“Vsi.”

“Ali so vsi obljudeni?”

“Vsi, razven enega.”

Starec mi je odgovarjal nekam zmedeno, da sem postal pozoren; vendar
ne izdam svoje misli in vprašam nadalje:

“Kje leži ta otok?”

“Ravno nam nasproti leži prvi, in oni, kterega imaš v mislih je četrti.”
Sklenem, da bom posebno pazil na ta otok, glasno pa vprašam:

“Zakaj na četrtem otoku nihče ne stanuje?”

“Ker se 1« težko pride do njega radi vrtincev blizu otoka.”

Hm! Torej je bil zelo pripraven za ujetnike! Po tej misli vprašam
dalje:

“Koliko mož je v vašem taboru?”

“Ali si res poslanec našega šejka?”

Ta nezaupnost me je osupnila,

“Jaz sem. Govoril sem z njim in s šejki Obeidov in Džovarov..”
“Kakšno poročilo prinašaš?”

“Poročilo miru.”

“Zakaj ni šejk poslal enega svojih?”

“Možje Abu-Hamedov pridejo takoj za menoj.”

Nisem hotel idalje v njega siliti. Jaham ob bregu reke ter posebno
pazim na otoke. Ko jahava s Halefom mimo treh, naredi reka ovinek, in
pred seboj zagledam šotore tabora. Na planjavi je pa kar mrgolelo ovac,
kamel, koz, in goveje živine. Konj opazim le malo. Raivnotako je bilo v ta-

— 220  —

boru le neznatno število mož, ker so skoro vsi odšli na vojno. Jakam torej
naravnost v tabor.

Pred nekim šotorom stoji mlada deklica, ki gladi konja, privezanega
za šotor. Ko me ugleda, glasno zakriči in zbeži na konju. Ali naj jezdim
za njo? Ne, ker nisem imel vzroka. Že  se prično drenjati okoli mene: star¬
ci, bolniki, ženske in deklice. Neki starec položi roko na glavo mojega ko¬
nja in vpraša:

“Kdo isi gospod?”

“Poslanec, kterega je poslal šejk 'Cedar ben Huli.”

“'Šejk? Kako poročilo nam prinašaš?”

“Povem vam, ko se vsi zberete. Koliko vojnikov je pustil v taboru?”

“Petnajst mladih mož. Ajema je jezdila k njim, da jih skliče.”

“Torej idovoli, da razjaham. Ti pa” —• obrnem se na HAlefa — “ja¬
haj takoj naprej, ker morajo Džovari dobiti isto sporočilo.” 1

Halef obrne konja in odjaha.

“Ali tvoj tovariš ne more ostati pri nas, da se spočije in povžije ne¬
koliko hrane?” vpraša starec.

“On ni truden, ne lačen in svoje naročilo mora takoj izvršiti. Kje so
mladi vojniki?”

“Na otokn.”

Ah, zopet ta otok!

“Kaj delajo tam?”

“Oni — — ” beseda mu zastane in nadaljuje: “— Črede pasejo.”

Zdajci pride četa oboroženih sem od reke. Bili so skoro sami dečki,
ktere so pustili zajedno s starci doma. Pušk niso imeli, temveč samo su¬
lice in kole. Prvi, ki je jahal drugim na čelu, me zagleda, divje zakriči in
zavihti svoj kol nad menoj :

“Pes, ti se predrzneš k nam priti?”

K sreči sem s puško zavrnil njegov udarec; toda že so bile obrnjene
proti meni sulice vseh dečkov. Zatorej spodbodem svojega konja in ga obr¬
nem proti napadalcu, kterega sem cenil po starosti na kakih dvajset let.

“Deček, ti se drzneš napasti gosta tvojega rodu?”

Po teh besedah ga potegnem z njegovega konja in posadim pred sebe.
Udje so mu otrpnili kot mrtvecu; prestrašil se je neznansko.

“Sedaj pa. le zbadajte s sulicami, če hočete prebosti svojega tovariša!”
zakličem ostalim.

Dečaki pač niso poslušali mojega povelja, ker sem imel dečka kot za
ščit pred seboj; vendar niso bili strahopetci. Nekaj jih.skoči s konjev in
se mi -skuša od vzadaj približati, dočim me drugi od strani napadajo. Po¬
tegnem torej svojega konja do enega šotorov, da sem imel hrbet prost in
vprašam:

“Kaj sem vam storil, da me hočete usmrtiti?”

“Poznamo te,” mi odvrnejo. “Ne boš nam ušel, ti mož z levjo kožo!”

Tu zavihti neka stara žena tuleč roke in zakriči:

“Kaj ta je? O, ne storite mu ničesar žalega, ker on je grozen!”

— 221  —

“Umorimo ga!” zakriči banda.

“Raztrgal vas bo in odjahal skozi zrak!”

“Ne bom odjahal, temveč pri vas ostal,” odvrnem in vržem svojega
ujetnika med napadalce. Nato stopim s konja in stopim v šotor. Z neko¬
liko urezi svojega noža razširim, uhod tako,, da potegnem tudi konja za se¬
boj, kterega nisem hotel staviti v nevarnost. Sedaj sem bil pred pikanjem
teh os precej na, varnem.

“Imamo ga! Hamdulilah, imamo ga!” zakriee zunaj.

“Postreljajte ga skozi stene!” zaslišim glas.

“Ne, vjamemo ga živega. Vranca ima pri sebi, kterega ne smemo
raniti; šejk ga hoče imeti!”

Da se ne bo nihče drznil k meni v šotor, sem bil prepričan. Raditega
se udobno vsedem in posežem po mrzlem mesu v moji bližini. Sicer pa mir
ni dolgo trajal. Halef je svojega konja pridno poganjal, in kmalu zaeujem
zunaj peket tridesetih konj.

“Alah kerim — Bog se nas usmili!” zač ujem klice. “Sovražniki so
pri nas!”

Stopim iz šotora. Vse prebivalstvo celega tabora se je poskrilo v svoje
šotore.

“Sidi!” zakliče Halef na glas.

“Tukaj, hadži Halef Omar!”

“Ali se ti je kaj zgodilo?”

“Ne. Zasedi tabor, da nihče ne pobegne. Kdor skuša uiti, ga ustre¬
lite!” —

Slednje besede sem glasno govoril, da so jih lahko vsi slišali. Nato
pošljem Halefa od šotora do šotora, da poišče vse stare može; petnajst deč¬
kov nisem potreboval. Precej časa mine, predno se starci zberejo; skrili so
se ter se upali le s strahom iz svojih šotorov. Ko se posedejo okoli mene,
trepetajoč, začnem z razpravo.

“Ali ste spoznali moje ljudi?”

“Da, gospod.”

“Torej veste, kterega rodu so?”

“Hadedini so, gospod!”

“Kje so vaši vojniki?”

“Znano ti je, gospod!”

“Da, res je in povedati vam hočem: Vsi so ujeti in niti eden ni po¬
begnil.”

“Alah kerim!”

“Da, Alah naj bode njim in vam milostljiv!”

“Laže!” zašepeče eden starcev, kteremu leta še niso upognila poguma.

Obrnem se k njemu:.

“Praviš, da lažem? Tvoji lasje so sivi in hrbet se ti krivi radi šte¬
vilnih let; raditega ti oprostim. Zakaj meniš, da lažem?”

“Ker je nemogoče, da bi Hadedini tri rodove ujeli!”

222  —

“ Vrjel boš, ko izveš, da niso bili sami. Pomagali so jim Abu-Moha-
medi in Alabeidi. V dolini Deradš smo vašo sprejeli, in niti eden ni po¬
begnil. Čaj te, kaj vaih ukazujem;!”

Stopim proti vbodu v šotor in pomignem Halefu, da stopi na mojo
stran. —

“Jahaj nazaj in pripelji ujete Abu-Hamede!”

Vsi se prestrašijo in starec vpraša:

“Ali je mogoče, gospod?”

“Besnico govorim. Vsi vojniki vašega rodu so v naših rokah. Alijih
umorimo, ali pa nam plačate odškodnino, ki jo zahtevamo.”

“Tudi šejk Cedar ben Huli je vjet?”

“Tudi on.”

“Zakaj nisi z njim govoril radi odkupnine?”

“Je že vse dogovorjeno.”

“Kaj je šejk ukazal?”

“Plačati hoče in s seboj mi je dal štirideset vaših ljudij, ki bodo r
kratkem v taboru.”

“Alah nas čuvaj! Kako visoka je odkupnina?”

“Vse zveste. Koliko živine imate?”

“Ne vemo?”

“Lažete! Vsakdo vas zna, koliko imate živine. Koliko imate konj?”
“Dvajset razven onih, ki so jih vzeli v boj.”

“Ti so zgubljeni! Koliko kamel?”

“Tristo.”

“Goved?”

“Dvanajststo.”

“Oslov in mul?”

“Morebiti trideset.”

“Ovac?”

“Devettisoč.”

“Vaš rod ni bogat. Odkupnina znaša: deset konj, sto kamel, tristo go¬
veje živine, deset oslov in mul in dvatisoč ovac.”

Tu zaženejo starci glasen vrišč. Zal mi je bilo, vendar pomagati nisem
mogel, in če primerjam te številke z onimi, ki bi jih sovražnik tirjal v dru¬
gih okoliščinah, sem hil mirne vesti. Da končam vpitje in žalovanje, za¬
kličem z osornim glasom:

“Tiho! Šejk Cedar ben Huli je dovolil.”

“Saj ne moremo toliko plačati!” glasi se odgovor.

“Lahko! Kar ste naropali, boste lahko pogrešali!”

“Ničesar nismo uropali. Zakaj praviš, da smo roparji?”

“Molčite! Ali niste mene napadli?”

“Bila je samo šala, gospod!”

“No, nevarna šala! Koliko pašnikov imate?”

“Šest.”

“Tudi na otokih?”

— 223  —

“Tudi.”

“In celo na otoku, kjer so se prej mudili vaši dečki?”

“Ne.”

“Vendar sem zvedel, da tudi na tem otoku pasete‘črede. Vaša usta
so polna lažij. Kdo je na otoku?”

V zadregi me gledajo, dokler neki starec ne odvrne:

“Možje so tam.”

“Kteri možje?”

“Tujci.”

“Odkod so prišli?”

“Ne vemo.”

“Kdo ve?”

“Samo šejk.”

“Kdo je može k vam pripeljal?”

“Naši vojniki.”

“Vaši vojniki! In samo šejku je znano, od kod so? Že vidim, da mo¬
ram zahtevati od vas 3000 ovac, mesto 2000. Ali pa raje govoriti resnico!”

“Gospod, prepovedano je!”

“Kdo je prepovedal?”

“Sam šejk. Bodi usmiljen z nami!”

“Imate prav; prihraniti vam hočem zadrego.”

Zdajci dospejo ujetniki s svojimi stražniki. V vseh šotorih zaženo
ljudje glasen krik in jok. Jaz pa začnem:

“Sedaj vidite, da sem govoril resnico. Štirideset vaših mož je tu, da
prejmejo odkupnino. Pojdite v šotore in pripeljite vse ljudi pred tabor;
zgodi se jim ničesar, toda govoriti moram z njimi.”

Bila je pač težavna stvar zbrati vse starce, ženske in otroke. Ko so
vsi skupaj, stopim k ujetnikom:

“Vidite pred seboj svoje očete, matere, sestre in otroke! V moji ro¬
ki so in odpeljem jih kot ujetnike, če ne spolnite mojih povelj. Šest pašni¬
kov imate, ki so vsi v bližini. Razdelim vas v šest oddelkov, kterih vsak
gre na drug pašnik po živino, seveda pod nadzorstvom mojih vojnikov. V
eni uri morajo biti na tem mestu vse črede.”

Kakor sem določil, tako se je zgodilo. Pod nadzorstvom Hadedinov so
se Abu-Hamedi razdelili v šest oddelkov. Pri sebi obdržim samo 12 mož.
Pri njih ostane Halef.

“Halef, za trenutek se oddaljim,” mu rečem.

“Kam greš sidi?” me vpraša.

“Na otok. Skrbi na tem mestu za red in pozneje pri razdelitvi živalij.
Skrbi, da se ljudem ne vzame samo najboljša živina. Deliti se mora pošte¬
no in pravično.”

“Sidi, milosti niso zaslužili!”

“Toda jaz hočem tako. Razumeš, Halef!”

K meni pride mojster Lindsay.

“Sto vprašali, Sir?”

— 224  —

“Še De.”

“Ne pozabiti, Sir!”

“Ne. Zaupati ram hočem zopet jako važno mesto.”

“Well! Ktero?”

“Pazite, da i obena ženska ne pobegne!”

“Yes! ”

“Ktera skuša pobegniti, jo-”

“Ustrelim! ”

“Ah ne, mylord!”

“Kaj pa?”

“Pustite jo bežati!”

“Well, Sir!”

Izgovoril je te dve besedice, toda ust še ni zaprl. Sicer sem pa bil pre¬
pričan, da bode že sam pogled na David Lindsaya ženskam vzel priliko do
bega. V svoji križasti obleki se jim je zdel kot velikan iz gora.

S seboj vzamem dva Hadedina. in korakam proti reki. Bil sem ravno
nasproti četrtemu otoku. Bil je dolg in ozek ter porasten z visokim trsič-
jem, v kterem se je možki lahko skril. Živega bitja nisem mogel opaziti,
vendar otok je skrival v sebi skrivnost, ktero sem hotel pogoditi.

“Poišeita splav!” rečem Hadedinom.

“Kam hočeš?”

“Na otok.”

“Emir, nemogoče je!”

“Zakaj?”

“Ali ne vidiš kako je voda. deroča? Takoj bi razbila vsak splav.”

Mož je imel prav, vendar sem bil prepričan, da se je z otokom na ka-
koršenkoli način vršil reden promet. Ko. pogledam ostreje na otok, zapa¬
zim, da je na severnem koncu trava močno poteptana.

“Poglejte! Ali ne vidite, da so bili tam ljudje?”

“Zdi se mi, da je res, emir!”

“Torej imajo tudi splave pripravljene.”

“Toda razbil se bo; o tem sem prepričan!”

“Poiščita!”

Preiščeta levo in desno stran, toda brez uspeha. Nato se sam. podam
na prežo in dolgo časa zaman iščem. Konečno zapazim — sicer ne čoln, ne
splav, toda neko napravo, ktere namen mi je postal takoj jasen. Na deblo
nekega drevesa na gorenjem delu otoka, je bila pritrjena močna vrv iz pal-
palmovih nitij. En konec se je vil okoli debla, drugi pa je bil skrit v go¬
stem grmovju. Ko potegnem vrv navzgor, se pokaže na obeh konceh zganje¬
na cev in kozje kože, nad njo pošev položeno bruno, ki je najbrž služilo,
da se ga je oseba z rokami držala.

“Glejte, tu je splav, ki se ne more razbiti. Plaval bom na otok, do-
čim vi stražite na tej strani, da me nihče ne moti.”

“Nevarno je, emir!”

“Saj ne bom prvi, ki plavam na otok!”

— 225  —

Vržem raz sebe vrhnjo obleko in napihnem cev.

“Držite eev in jo počasi spuščajte iz rok! ”

Primem se za bruno in skočim v vodo. Zgrabi me tako močan tok
reke, da sem moral napeti vse moči, če sem se hotel držati nad vodo. Po
težavnem naporu srečno pridem na otok. Prva skrb je bila vrv tako pritr¬
diti, da mi je valovje ne odnese; nato pograbim bodalo, kterega sem že
prej k sebi utaiknil. '

Med trsičjem in grmovjem opazim ozko, shojeno pot in kmalu dospem
po tej stezi do male kočice, spletene iz bambusa. Bila je tako nizka, da
srednje velik človek ne bi mogel v njej pokončno stati. V njej dobim samo
nekaj stare obleke. Ko obleko bolj natančno pogledam, vidim, da je moška
in sicer treh mož. Nobenega sledu ni bilo v znamenje, da so bili v koči še
pred kratkim stanovalci; steza je vodila še dalje.

Grem naprej in kmalu začujem kot bi nekdo zastokal. Hitim naprej
kakor hitro mogoče in dospem id o mesta, kjer je bilo grmovje posekano. Na
tej goljavi zapazim — tri človeške glave, ki so bile z vratom vred postav¬
ljene na, golo zemljo; saj tako se mi je zdelo. Vse tri glave so že grozno
zatekle; zakaj, ni težko uganiti; pri mojem prihodu se dvigne v zrak oel
oblak komarjev in muh. Oči in usta so bila zaprta. Ali so bile mrtvaške
glave, ali zakaj so jih sem postavili ?

Sklonem se in se dotaknem ene glave. Tu zastokajo usta in oči se napol
odpro ter me gledajo s steklenim pogledom. V vsem svojem življenju še
se nisem ustrašil, sedaj pa iz strahu skočim nekaj korakov nazaj.

Zopet stopim bližje in preiskujem. Kes, trije možje so bili zakopani,
živi zakopani v vlažno, trohnečo zemljo, in sicer zakopani do vratu.

“Kdo ste?” vprašam.

Tu odpro vsi trije oči in me gledajo skoro z blaznimi pogledi. Ustnice
enega se razširijo in na dan spravi besede:

“Ob Adi!” zastoka počasi.

Adi 1 ? Ali ni to ime velikega svetnika Džesidov, takozvanik hudičevih
častilcev?

“Kdo vas je sem pripeljal?”

Zopet se odpro usta, toda niso bila več zmožna spregovoriti besedico.
Po isti poti, po kterej sem prišel, odhitim nazaj do vode in jo zajamem z
obema rokama. Hitro se zopet vrnem in ulijem mučenim v posušena usta.
Požirali so jo kot volkovi. Ker naenkrat nisem mogel dovolj prinesti, in
ker mi je spotoma pol vode izteklo iz rok, se vrnem še večkrat do vode, do¬
kler niso bili vsi napojeni.

“Ali je kje v bližini lopata?” vprašam.

“Odnesli s seboj,” zašepeče eden.

Zopet tečem k vodi. Na oni strani stoje moji tovariši. Položim roke
na usta, da prevpijem tok reke in zakričim:

“Prinesite lopato, kramp, pripeljite s seboj tudi tri Angleže, toda na
skrivnem! ”

«

— 226  —

Hadedina zgineta. Halefa nisem smel poklicati, ker so ga potrebovali
pri razdeljevanju odkupnine. Nepotrpežljivo čakam — konečno vendar pri¬
dejo Hadedini z Angleži in tudi z orodjem, ki je bilo podobno lopati.

‘ ‘  Sir David Lindsay! ’ ’  zakličem na nasprotni breg.

“ Yes! ” odvrne.

“Hitro sem! Bill in vsi, ki ste tam. Prinesite lopato!”

“Mojo lopato? Našli fowling-bulls?”

“Takoj vidite!”

Cev iz kozje kože napnem in jo spustim v vodo.

“Potegnite!”

Trenutek pozneje je Anglež na otoku.

“Kje?” vpraša.

“Čakati! Najprvo morajo drugi sem!”

“Well!”

Pomigne ljudem na onem bregu, da se požurijo in kmalu so Angleževi
spremljevalci na otoku. Bill prinese lopato. Zopet pritrdim cev.

“Pridite, Sir!”

“Ah! Konečno!”

“Sir David Lindsay, ali mi hočete oprostiti?”

“Kaj?”

“Fowling-bull» namreč nisem dobil!”

“Niste?” Obstoji in pozabi zapreti usta. “Niste? Ah!”

“Toda našel sem nekaj groznega. Pridite za menoj!”

Zagrabim lopato in stopam naprej.

Z vzklikom groze odskoči Anglež, ko dospemo na mesto. Pogled je bil
še grozneji kot prej, ker so imeli vsi oči odprte in premikali z glavami, da
se ubranijo žuželkam.

“Zakopali so jih!” rečem.

“Kdo?” vpraša Lindsay.

“Še ne vem, vendar takoj poizvemo.”

Lopato sem rabil s tako 'silo in drugi so tako hlastno pomagali, da smo
že po preteku četrt ure imeli nesrečne ljudi zunaj. Bili so popolnoma brez
obleke; noge in roke so imeli zvezane. Vedel sem, da Arabci včasih zakop¬
ljejo svoje bolnike do vratu v zemljo, in trdijo, da je to zelo zdravilno. Toda
ti možje so bili zvezani, torej ne bolniki.

Nesemo jih do vode in umijemo. To jih popolnoma poživi.

“Kdo ste?” vprašam.

“Badri!” glasi se odgovor.

Badri. To je bilo ime neke vasi, kjer prebivajo izključno oboževalci
hudiča. Torej sem prej resnično sklepal.

“Prenesimo jih na ono stran!” zapovem.

“Kako?” vpraša Anglež.

“Jaz plavam naprej na ono stran, da pomagam vleči vrv; zajedno
vzamem seboj vaše obleke. Vi pridete za menoj, vsak z enim možem.”

“Well! Ne bode lahko!”

k

— 227  —

“Vzemite ga pred se čez ramo!”

Zvijem obleko in si jo denem na glavo. Nato se dam potegniti na na¬
sprotni breg. Težko, naporno delo je bilo vleči vse tri z njih bremeni na
breg, a za plavalce je bilo precej nevarno. Konečno se nam posreči.

“Oblecite jih! Pustimo jih ležati na tem mestu. Vi, Sir David, jim na-
tikoma prinesete hrane, .drugi jih pa čuvajo.”

“Well! Vprašajte, kdo jih je zakopal.”

“Naravno šejk.”

“Pobiti na smrt lumpa!”

L  Ta dogodek nam je vzel skoro eno uro časa. Ko dospemo v tabor, je
bila že zbrana vsa čreda. Deliti je bilo težko, vendar hadži Halef Omar je
bil popolnoma kos svoji nalogi. Zajahal je mojega vranca, seveda, da bi
vzbudil občudovanje, kar je bilo res brati na obrazu vseh. Hadedini so bili
zelo navdušeni. Ujeti Abu-Hamedi, ki so jim morali pomagati, so le s te¬
žavo prikrivali svojo jezo. Na mestu, kjer so sedeli starci in žene, je pa bilo
čuti glasen jok in marsiktera tiha kletvica je privrela na dan. Stopim do
žensk. Opazil sem neko žensko, ki je z očividnim dopadajpujem gledala,
kako se deli njih živina. Ali je bila morda jezna na šejka?

“Pojdi za menoj!” ji zapovem.

“Gospod, bodi usmiljen! Ničesar nisem storila!” prosi prestrašena.

“Bodi brez skrbi!”

Peljem jo v prazen šotor, kjer sem bil že prej. Pogledam jo ostro v oko
in vprašam:

“V svojem rodu imaš sovražnika?”

Pogleda me prestrašeno.

“Gospod, kako veš, da imam sovražnika?”

‘ ‘  Govori odkrito ! Kdo je ? ’ ’

“Bojim se, da me izdaš.”

“Ne, ker je tudi moj sovražnik.”

“Tvoj sovražnik je, ker si ga premagal.”

“Bes sem. Ti sovražiš šejka Cedar ben Huli?”

Tu se posveti v njenih očeh.

“Da, gospod, sovražim ga.”

“Zakaj?”

“Ker moj mož ni hotel krasti!”

“Zakaj ne?”

“Ker šejk vedno dobi največji del plena.”

“Ali si siromašna?”

“Strijc mojih otrok me je vzel k sebi; tudi on je reven.”

“Koliko živali ima on?”

“Eno govedo in deset ovac; danes jih bo moral oddati, ko se povrne
šejk. Šejk ne bo reven, temveč njegov rod.”

“Šejk se ne bo vrnil, če boš odkritosrčna.”

“Gospod, ali govoriš resnico?”

i

“Govorim. Pridržal ga bom kot ujetnika in Abu-Hamedom dal šejka,
ki bo pravičen in pošten. Tvoj 'strije bo svojo živino obdržal.”

“Gospod, tvoja roka je polna dobrote. Kaj hočeš zvedeti od mene?”
“Znan ti je otok na reki?”

Ženska pobledi.

“Zakaj ime sprašuješ?”

“Ker hočem s teboj o otoku govoriti.”

“Oh, ne stori tega, gospod, ker če šejk zve, da je njegova skrivnost iz¬
dana, tedaj nas vse pomori! ’ ’

“Povedal sem ti že, da se šejk več ne vrne, če govoriš odkrito.”

“Ali je res?”

“Veruj mi! Torej zakaj imate omenjeni otok?”

“Stanovališče je za šejkove ujetnike.”

“Ktere ujetnike?”

“On lovi potnike, ki prihajajo po reki ali ob bregovih in jim vse vzame.
Če nimajo ničesar, jih umori; če so pa bogati, jih pridrži pri sebi, da dobi
odkupnino.”

“In potem pridejo na otok?”

“Da, v kočo na otoku. Pobegniti ne morejo, ker so na rokah in nogah
zvezani.”

“Kaj potem, ko dobi šejk odkupnino?”

“Umori jih vseeno, da ga ne izdajo.”

“In če ne morejo plačati?”

“Tedaj jih muči.”

“Na kakšen način?”

“Različno. Mnogokrat jih da žive zakopati.”

“Kdo mu pomaga?”

“Njegovi sinovi.”

Oni, ki me je pred bojem vjel, je bil tudi šejkov sin in sedaj vjet v
dolini Deradš. Zato vprašam:

“Koliko sinov ima šejk?”

“Dva.”

“Ali je kdo » taboru?”

“Oni, ki te je hotel prej umoriti je njegov mlajši sin.”

“Ali je sedaj kaj ujetnikov na otoku?”

“Dva ali trije.”

“Kje so?”

“Ne vem, ker to zvejo samo oni možje, ki so se lova udeležili.”

“Kako jih je ugrabil?”

“Pripeljali so se v majhnem čolnu po reki in pristali zvečer ne da¬
leč od našega tabora, nakar jih je šejk napadel.”

“Koliko časa so že vjeti?”

Pomisli nekoliko, potem pa reče:

“Že dvajset dni.”

“Kako je ravnal z njimi?”

— 229 ;—

dl

‘ ‘ Nevem. ’ ’

“Ali imate mnogo košar, kjer prenašate ženske na kamelah?”

“Precej.”

Posežem v žep in vzamem nekaj novcev ven. Bil je še oni denar, ki sem
ga dobil v sedlu Abu Seifa. Njegova krasna kamela mi je žal v Bagdadu
poginila; denar pa mi je ostal še do danes.

“Hvala, ker si bila odkritosrčna. Tu imaš!”

“O, gospod, tvoja dobrota je večja kot-”

“Ne zahvaljuj se,” jo prekinem. “Ali je strijc tvojih otrok tudi
ujet?” j ' 4l ill

“Da.”

“On postane prost. Pojdi k onemu malemu možu, ki jaha črnega ko¬
nja in mu povej, naj ti izroči tvojo čredo. Šejk se več ne vrne.”

“Ali, gospod-!”

“Dobro je. Pojdi in ne povej nikomur, kar si z menoj govorila!”

Odšla je, in jaz stopim iz šotora. S preštevanjem živali so že preneha 1 '.
Poiščem Halefa. Takoj prijaha k meni, ko mu pomignem.

“Kdo ti je dovolil jahati na mojem vrancu, hadži Halef Omar?”

“Hotel sem ga privaditi na moje noge, sidi!”

“No teh se pač ne bo bal. Čuj, Halef, prišla bo žena in zahtevala eno
govedo in deset ovac. Izroči ji vse.”

“Poslušam, sidi.”

“Poslušaj še naprej! Vzemi v taboru tri košare in naprti jih na tri
kamele. ’ ’

“Kdo se vsede v košare?”

“Poglej tja proti reki. Ali vidiš ono grmovje in drevo na sredi?”

‘ ‘  Vidim. ’ ’

“Tam leže trije bolni možje, ktere spravi v košare. Pojdi v šejkov
šotor; kar dobiš v njem, je vse tvoje. Vzemi v šotoru tudi preproge in po¬
loži jih v košare, da bodo bolniki na mehkem ležali. Toda ne povej živi
duši, kaj nosijo kamele!”

“Znano ti je, sidi, da. storim vse, kakor ukažeš; toda toliko ne morem
sam izvršiti.”

“Na mestu so trije Angleži in dva Hacledina. Pomagali ti bodo. Daj
mi žrebca, ker prevzamem zopet nadzorstvo.”

Čez eno uro smo z vsem gotovi. Ko je bila pozornost vseh obrnjena
na živino, ktero smo nameravali odpeljati, se je Halefu posrečilo odpe¬
ljati bolnike na kamelah. Vsa karavana je bila pripravljena na odhod. Po¬
iščem si onega fantalina, ki me je zjutraj nameraval pozdraviti s svojim
kolom. Ugledam ga v sredini njegovih tovarišev in jaham do njega. Lindsay
s svojimi možmi stoji v bližini.

“Sir David Lindsay, ali imate morda vi, ali pa vaši služab niki  pri
sebi kaj podobnega vrvi?”

“Mislim, da je tu precej vrvij.”

- 230  —

Stopi h konjem, ki so bili še v taboru. Privezani so bili s konopceU 1
na drogove šotorov. Vzame nož in jib odreže, nakar se vrne.

“Vidite onega rujavega patrona tam, Sir David?”

Z očmi mu dam skrivno znamenje.

“Vidim, Sir.”

“Tega izročim vam. Tri ujetnike je pomagal mučiti, raditega mora 1
nami. Zvežite mu trdo roke na hrbtu in privežite ga potem ob vaše sedlo j
nauči naj se nekoliko brusiti podplate.”

“Zaslužil je!”

“Ne dajte mu ne jedi ne pijače, dokler ne dospemo v dolino Deradš.’

“Yes, Sir! Zelo lepo!”

“Čuvajte ga dobro, če vam uide, tedaj se midva ločiva in gledali bo¬
ste, kje dobite fowling-bulls! ”

“Ga bom držal! Zakopal v zemljo!”

“Naprej torej!”

Anglež stopi do fanta in mu položi roke za vrat.

“I have the honor, mylord, z nami iti, tu je vrv za vislice!”

Prime ga zelo močno in oba služabnika ga zvežeta. Mladenič je bi!
sprva presenečen, potem se pa obrne k meni:

“Kaj pa to pomeni, emir?”

“Šel boš z nami.”

“Jaz nisem ujetnik in ostanem tukaj!”

Tu se pririne stara žena do njega.

“Alah kerim, emir! Kaj nameravaš z mojim sinom?”

“Spremljal nas bo na potovanju.”

“On? Zvezda moje starosti, slava svojih tovarišev, ponos našega rodu?
Kaj je storil, da si ga zvezal kot morilca, kterega je dohitelo kryno mašče¬
vanje?” ; -j||

“Hitro, Sir! Privežite ga na konja in naprej!”

Takoj dam znamenje za odhod in odjaham. Sprva sem imel usmiljenj®
s težko kaznovanim rodom. Sedaj pa, ko sem odjahal iz tabora, se mi J e
zdelo kot odjaham iz roparske votline.

Halef je s svojimi tremi kamelami jahal na čelu celega pohoda. Poda ® 1
se k njemu.

“Ležijo udobno?”

“Kakor padišah na svojem divanu, sidi.”

“Ali so jedli?”

“Ne, pili so samo mleko.”

‘ ‘  Tem bolj e. Že govorijo ? ’ ’

“Govorili so samo posamezne besede, toda v jeziku, kterega ne raz¬
um im, efendi. ”

“Najbrž je kurdsko.”

“Kurdsko?”

“Da. Menim namreč, da so zlodjevi oboževalcu

— 2*1  —

“Zlodjevi oboževalci? Alah il Alah! Gospod, čuvaj nas pred trikrat
kamenjanim zlodjem! Kako se more zlodja oboževati, sidi?”

‘'Oni ga ne obožujejo, dasi se trdi o njih. Marljivi, delavni in pošteni
ljudje so, pol kristijani, pol mohamedanci. ”

“Zato tudi govore v jeziku, ki ga ne more razumeti noben moslem.
Ali ti je poznan ta jezik?”

“Ne.”

Skoro skoči samega strahu raz konja.

“Ne? Sidi, ali ni res, da znaš vse na svetu?”

“Tega jezika ne razumem, kot sem ti že povedal.”

“Niti trohice?”

“Hm! Poznan mi je jezik, ki je s tem soroden; morebiti dobim par
besed, da me bodo razumeli.”

“Vidiš, da sem imel prav, sidi!”

“Samo Bog ve vse; človeška vednost ni vredna ničesar. Saj niti ne
vem, kako je Hana, luč tvojih očij, zadovoljna s svojim Halefom?”

“Zadovoljna, sidi? Pri njej je prvi Alah, potem Mohamed, potem zlo¬
dej, kterega si ji ti podaril na verižici, in za tem pride takoj hadži Halef
Omar ben hadži Abul Abbas ibn hadži Davul al Gosara.”

“Torej ti si šele za zlodjem?”

“Ne za satanom, sidi, temveč za darilom, ki si ga ti podaril!”

“Torej bodi ji hvaležen in slučaj jo!”

Po tem opominu ga zapustim.

Umevno, da je naš povratek trajal dalje kot pa ježa v tabor Abu-Ha-
ttiedov. Ko zatone zvečer solnce, dospemo do nekega mesta, ki je bilo zelo
pripravno za prenočišče. Glavna stvar je bila čuvati vjete Abu-Hamede in
živino ; ko sem vse uredil in se že pripravljal, da se vležem, pride Sir Lind-
say k meni:

‘ ‘ Orožno! S trašno, Sir! ”

“Kaj?”

“ Hm.! Neumevno! ’ ’

“Zlodja, kaj vendar! Ali so vam ujetniki pobegnili?”

“Ujetniki? No. Je dobro zvezan!”

“No, kaj zlodja je vendar tako grozno in strašno?”

“Pozabili ste glavno stvar!”

1  ‘ No, kaj vendar ? Govorite! ”

‘ ‘ Gomoljike! ’ ’

Moral sem se zasmejati na glas.

“No, to je pa res grozno, sosebno, ker sem videl v taboru Abu-Hame-
dov polne vreče gomoljik!”

“Kje sedaj gomoljike dobiti?” A .. P

“Jutri jib bomo imeli v izobilju, zanesite se!”

‘ ‘ Lepo! Good night, Sir! ’ ’

Zaspal sem, ne da, bi govoril s tremi bolniki. Drugega jutra sem bil že
Ha vse zgodaj pri njih. Košare so bile tako postavljene, da so se med seboj

— 232  —

lahko gledali. Njih položaj se je že precej zboljšal, da so lahko L rez težave
govorili.

Takoj opazim, da vsi trije govore precej dobro arabsko, dasi so včeraj
v svojih bolečinah Stokali le v svojem maternem jeziku. Ko se približam
njih ležišču, se eden njih dvigne, predno ga morem pozdraviti, in začne s
prijaznim glasom:

“Ti si!” zakliče. “Ti si! Spoznal sem te takoj!”

“Kdo sem, prijatelj moj?”

“Ti si bil, ki si prišel k meni, ko je stezala smrt svoje roke po mojem
srcu. Ah, emir Kara ben Nemsi, kako sem ti hvaležen!”

“Kaj, moje ime ti je znano?”

“Znano mi je, ker dobri hadži Halef Omar nam je o tebi mnogo pripo¬
vedoval, odkar smo se zbudili.”

Obrnem se k Halefu:

“Žlobudra!”

“Sidi, kaj ne smem o tebi govoriti?” se opravičuje pritlikavec.

“Da, gotovo; toda ne naredi iz muhe slona!”

“Ali ste toliko močni, da lahko govorite?” vprašam rešene Džeside.

“Da, emir.”

‘ ‘  Torej dovolite, da vas vprašam, kdo ste vi ? ”

“Moje ime je Pali; moj tovariš se imenuje Selek, in tretjega kličejo
Melaf.”

“Kje je vaša domovina?”

“Imenuje se Badri in leži severno od Mosula.”

“Kako so vas ujeli in na tako grozovit način mučili?”

“Naš šejk nas je posla! v Bagdad, da nesemo namestniku darila in
pismo. ’ ’

“V  Bagdad? Ali ne spadate vi pod Mosul?”

“Emir, mosulski guverner je zelo krut človek, ki nas vedno stiska;
namestnik v Bagdadu pa veliko premore pri sultanu v Carigradu; torej smo
bili poslani k njemu, da prosi za nas.”

“Kako ste potovali? Po reki do Mosula?”

“Ne. Šli smo do reke Gazir, kjer smo naredili splav, se peljali po reki
Gazir v reko Zah in iz te reke v Tigrid. Tu smo po noči stopili na suho, da
prenočimo ; po noči pa nas je napadel šejk Abu-Hamedov. ”

“Ali vas je oropal?”

“Vzel nam je darila za namestnika-, pismo in vse, kar smo imeli s seboj.
Potem nas je hotel prisiliti, da pišemo svojcem za odkupnino.”

“Ali ste pisali?”

“Ne, ker -smo revni in ne moremo plačati odkupnine.”

“Toda vaš šejk?”

“Tudi njemu bi morali pisati, toda branili smo se. Šejk bi sicer plačal,
toda zastonj, ker bi nas Abu-Ham-edi vseeno umorili.”

“Prav ste imeli. Ubili bi vas, če prav bi plačali odkupnino,”

233  —

“Ker smo se branili, so nas pričeli mučiti. Tepli so na®, privezavali
cele ure za noge in roke na kole in konečno so nas zagrebli v zemljo.”

“In ves čas ste bili zvezani?”

“Da.”

“Ali vam je znano, da so vaši mučitelji v naših rokah?”

“Hadži Halef Omar nam je pripovedoval.”

“Šejk prejme svojo kazen za vse hudobije.”

“Emir, nikar se ne maščuj!”

“Kaj?”

“Moslein si, in mi smo druge vere. Zopet smo dobili življenje in mu
hočemo oprostiti.”

To so bili torej oboževalci hudiča!

“Motite se,” rečem; “jaz nisem moslem, temveč kristijan.”

“Kristijan! Vendar si oblečen kot moslem in imaš na sebi znamenja
hadžija!”

“Ali ne more biti kristijan hadži?”

“Ne, ker noben kristijan ne sme Meko.”

“In vendar sem bil jaz v Meki. Vprašajte tega moža, ki je bil z
menoj.”

“Da,” se vplete Halef v govorico, “hadži Kara ben Nemsi je bil v
Meki.”

“Kakšen kristijan ; si, emir? Ali si Kaldejec?”

“Ne. Frank sem.”

“Ali poznaš devico, ki je Boga porodila?”

“Gotovo.”

“Ali poznaš Jezusa, sina Očeta?”

“Da.”

“Ali so ti poznani sveti angeli, ki stojijo ob tronu božjem?”

“Da.”

“Ali poznaš sveti krst?”

“Da.”

“Ali veruješ, da pride Jezus, sin Očeta, zopet na zemljo?”

“Verujem.”

“Ah, emir, tvoja vera je dobra, tvoja vera je prava; veselimo se, ker
smo te spoznali! Skazi nam torej ljubav in odpusti šejku Abu-Hamedov,
ker na : s je mučil! ’ ’

“Videti hočem! Ali veste kam potujemo?”

“Znano nam je. Na potu smo v dolino Deradš.”

“Šejk Hadedinov vas prijazno sprejme.”

Po tem kratkem pogovoru se odpravimo naprej na pot. Spotoma naj-
'dem nekaj gomoljik, ki so Angleža zelo razveselile.

Ko mine poldan, zavijemo med gore Kanuca in Hamrin, naravnost proti
dolini Deradš. Šejku Mohamed Eminu nalašč nisem hotel sporočiti o našem
prihodu, da ga tembolj iznenadim; toda opazijo nas straže šejkove, ki takoj
naznanijo naš prihod, nakar zavlada splošno veselje v taboru. Mohamed

— 234  —

Emin in Malek nam prideta nasproti. Moja čreda je kila prva, ki je do¬
spela. —

Da dospemo do pašnikov Hadedinov, moramo skozi dolino. Pogledi, s
kterimi so nas motrili ujeti Abu-Hamedi, ko smo peljali mimo njih živino,
ki je bila prej njih lastnina, niso bili kaj prijazni. Konečno dospemo na
ugoden prostor, in jaz razjaham.

“Kdo je v koših?” vpraša Mohamed Emin.

“Trije možje, ktere je ukazal šejk Cedar ben Huli do smrti mučiti. Po¬
vem ti vse. Kje so ujeti šejki?”

“Tu v šotoru. Pojdite!”

Pravkar stopijo šejki iz šotora. Zadene me jezen pogled šejka Abu-
Hamedov, ko me zagleda s svojo čredo.

“Ali si več vzel, kot se ti je ukazalo?”

“Meniš živalij?”

“Da.”

“Pripeljal sem toliko živine, kot se mi je naročilo.”

“Preštel bom!”

“Kadi mene,” mu odvrnem mrzlo. “Vendar sem pripeljal več, kot
sem nameraval.”

“Kaj?”

“Ali hočeš videti?”

“To je moja dolžnost! ”

“Torej pokliči onega ujetnika!”

Pokažem na njegovega starejšega sina, ki je pravkar stopil iz šotora.
Pokliče ga k sebi.

“Pojdite z menoj!” rečem.

Mohamed Emin, Malek in trije ujeti šejki gredo za menoj, kjer so po¬
čivale kamele s košarami. Halef je pravkar ukazal Džesidom, da izstopijo.

“Ali poznaš te može?” vprašam Cedar ben Hulija.

Prestrašen odskoči; tudi njegov sin postane smrtno bled.

“Džesidi!” zakliče.

“Da, Džesidi, ktere si hotel do smrti mučiti, kakor si jih že mnogo,

' lopov! ’ ’

Pogleda me z divjim očesom.

“Kaj je storil?” vpraša Esla el Mahem, šejk Obeidov.

“Čakaj, da ti povem! Strmel boš, kakšnega lopova si imel za vojnega
tovariša.”

Vsem zbranim povem nadrobno v kakšnem položaju sem dobil tri može.
Ko umolknem, se umaknejo vsi od Cedar ben Hulija. Zajedno se je odpri
pogled na uhod v dolino, kjer se je pravkar prikazal Lindsay s svojimi to¬
variši. Med potjo se je zamudil. Poleg njegovega konja se je vlekel šejkom
mlajši sin.

Cedar ben Huli zagleda svojega sina privezanega za konja in takoj se
obrne k meni:

“Alah akhar! Kaj je to! Moj drugi sin ujet?”

— 235

"Kakor vidiš je!"

‘ ‘ Kaj je storil ? ’ ’

"Bil je pomočnik pri tvojih hudobijah. Za kazen zakopljemo tebe v
zemljo, in tvoja sinova bosta morala dva dni čuvati svojega očeta — kazen,
ki je veliko premajhna za tvoje hudobije. Pojdi in razveži svojega sina!"

Tu skoči hudodelec h konju Angleža in zgrabi za vrv. Sir David je
Pravkar razjahal ter z roko pahnil šejka od sebe: "Poberite se! Ta peba
je moj!”

Tu potegne šejk Angležu eno njegovih pištol izza pasa, pomeri in sproži.
Sir Lindsay se je sicer isti trenutek obrnil, vendar ga je zadela kroglja v
Ia mo; zdajci pa poči drug strel. Bill, Irec, je dvignil puško, da brani sve¬
tega gospoda, in njegova kroglja je prodrla v šejkovo glavo. Oba njegova
Sl nova se vržeta na strelca, toda takoj padejo drugi po njih in jih premagajo.

S strahom se obrnem od tega prizora. To je bila božja sodba. Kazen,
ki sem jo določil za hudodelca, je bila premajhna. In spolnila se je tudi
teoja beseda, ki sem jo dal ženi: Šejk se ne bo več vrnil v tabor.

Precej časa mine, da se zopet umirimo. Tu začujemo Halefa:

"Sidi, kam naj peljem te tri može?"

"Šejk naj določi," mu odvrnem.

Slednji stopi k bolnikom.

"Marhaba — dobrodošli! Ostanite pri Mohamed Eminu, dokler popol¬
noma ne ozdravite!”

Tu pogleda Selek navzgor k šejku.

"Mohamed Emin?” vpraša.

"Tako mi je ime."

"Ti nisi šamar, temveč Hadedin?"

"Hadedini pripadajo rodu Šamar."

"Gospod, važno novico imam za tebe."

"Povej!"

"Bilo je v Badri, in predno smo nastopili potovanje, sem šel do potoka,
'ia pijem. Ob potoku je bilo več Arnavtov, ki so čuvali mladega moža. Pro¬
sil me je, da mu dam vode, in ko je pil, mi je zašepetal v uho: Pojdi k Ša-
'Oarom, k šejku Mohamed Eminu, in povej, da me prepeljejo v Amadijo.
k r se druge so obglavili. Jaz sem njegov sin. To je novica, ktero sem zve¬
del med potjo."

Šejk se skoro opoteče.

"Amad el Gandur, moj sin!” zakliče. "On je bil, on je bil! Kakšne
Postave je bil?”

"Tako dolg in še bolj širok kot ti, in njegova črna brada mu je segala
tez prša.

"On je! Hamdulilah! Konečno, konečno imam njegovo sled. Vese¬
lite se, možje, veselite se z menoj, ker danes bo praznik za vse, naj bo so¬
vražnik ali prijatelj! Kdaj si govoril z njim?”

"Šest tednov je od tedaj že minilo, gospodi"

— 236  —

“Hvala ti! Šest tednov, kako dolg čas! Toda trpel ne bo več; oslo-
bodim ga, če tudi moram napasti Amadijo in jo premagati! Hadži Kara ben
Nemsi emir, ali hočeš jahati z menoj, ali me zapustiš?”

“Jaz jaham s teboj!”

“Alah te blagoslovi! Pridimo in naznanimo veselo novico vsem Ha-
dedinom! ”

Odide v dolino, in Halef stopi do mene:

‘ 1  Sidi, ali je res, da potuješ z Mohamed Eminom V’  ■ * !

“Potujem.”

“Jaz grem s teboj.”

“Halef, pomisli na svojo ženo!”

“Hana je v dobrem varstvu, ti pa, gospod, potrebuješ zvestega služab¬
nika! Ali te smem spremljati?”

“Dobro, torej te vzamem s seboj; vendar vprašaj šejka Mohamed Emi¬
na in šejka Maleka, če ti dovolita.”

Pri oboževalcih hudiča.

Tako sem torej prišel v Mosul in čakal na avdijeneo pri turškem paši.

Nameraval sem jahati z Mohamed Eminom v kurdsko gorovje, da rešimo
njegovega sina Amad el Gandurja s silo ali z zvijačo iz trdnjave Amadija:
naloga, ki je bila sila težavna. Hrabri šejk bi se najraje napotil z vojniki
celega svojega rodu, da si pribori pot skozi turško ozemlje in napade s celo
vojsko trdnjavo Amadija; vendar je bilo stotine važnih vzrokov, ki so bili
proti temu načrtu. Posamezen mož bi imel več upanja na uspeh, kot cela
četa Hadedinov; torej se je dal Mohamed Emin pregovoriti, da se napotimo
samo trije po njegovega sina. Ti trije so bili: on, Halef in jaz.

Seveda, sem moral uporabiti vso svojo zgovornost, da sem pregovoril Sir
Lindsaya, da ostane pri Arabcih, ker nam bi bil na potu samo v nadlego;
razutmel ni arabskega in se držal kot klop svojih nepriležnih običajev, kar
bi nas lahko spravilo večkrat v zadrego. Konečno se je odločil, da ostane
pri Hadedinih in počaka našega povratka. Tam se je lahko posluževal ra¬
njenega Grka Aleksandra Kolettis kot tolmača, in kopal za svojimi fovvling-
bulls. Hadedini so obljubili, da mu pokažejo toliko razvalin, kot se mu
zljubi. Niti do Mosula me ni spremljal, ker sem mu odsvetoval. Če je ho¬
tel v Mosulu naprositi varstva angleškega, konzula, bi mu slednje kaj malo
pomagalo. Pri Hadedinih je bil popolnoma preskrbljen.

Prepir Hadedinov s premaganimi Arabci se je popolnoma polegel. Vsi
trije rodovi so obljubili plačati letni davek in pustili pri Hadedinih svoje
tajnike. Torej se je Mohamed Emin lahko podal na daljno potovanje. Se¬
veda z menoj v Mosul ni šel, ker bi bilo tam njegovo življenje v nevarnosti;
dogovorila sva se, da se snideva v korsabadskih razvalinah. Jahali smo
skupaj proti dolini Murr, Ain el Kalkan in el Kasr, kjer smo -se ločili; s
Halefom sva odšla v Mosul, in šejk se je s splavom prepeljal čez reko Tigris,
kjer je na drugem bregu pričakoval mojega povratka iz Mosula.

— 237 —

Toda, kaj sem jaz nameraval in iskal v Mosulu? Menda, da poiščem
angleškega konzula in ga poprosim za varstvo? Niti v glavo mi ni prišlo,
ker sem bil tudi brez njega čisto brez skrbi. Toda neobhodno je bilo potreb¬
no, da obiščem pašo, ker sem se hotel z vsem preskrbeti, kar bi mi služilo
v pomoč na potovanju.

V Mosulu je vladala velikanska vročina. Nahajal sem se v pritličju,
in toplomer je kazal 116 stopnji Fahrenheita. Najel sem si stanovanje v ne¬
ki kleti, kjer prebivalci Mosula za časa vročine stanujejo.

Halef je sedel pri meni in snažil pištole. Molčala sva že precej časa
oba, vendar sem mu bral na obrazu, da bi rad govoril. Konečno se pa ven¬
dar obrne k meni in reče:

“Nikdar nisem mislil, sidi!”

“Koga?”

“Da Iladedinov ne bom več videl!”

“Ah! Zakaj ne?”

“Namenjen si v Amadijo, sidi?”

“Da. Saj ti je vendar že znano!”

“Znano mi je, toda pot, ki vodi tja, mi ni znan! Alah il Alah! Pot je,
ki vodi v smrt in pekel! ’ ’

Pri tem je naredil obraz kot bi ga že pekli zlodji.

“Tako nevarno pa vendar ni, hadži Halef Omar!”

“Ne veruješ, sidi? Ali nisem slišal, da hočeš spotoma obiskati one tri
može, ktere si rešil iz rok Abu-Hamedov, in ki so pozneje odpotovali v
svojo domovino?”

“Da, obiskati jih hočem,”

“Potem sva zgubljena. Ti in jaz, obadva sva prava vernika; toda vsak
vernik, ki pride k njim, je zaigral življenje in nebesa.”

“Nekaj popolno novega, hadži Halef! Kdo ti je povedal?”

“Znano je vsakemu moslemu. Ali še ne veš, da se imenuje dežela; kjer
prebivajo Džesidi, Šeitanistan?”

Ah, sedaj vem, kaj misli. Bal ! se je Džesidov. oboževalcev hudiča. Ven¬
dar se naredim kot bi ničesar ne slutil, in vprašam:

“Šeitanistan, dežela hudiča? Zakaj?”

“Ker tam prebivajo možje hudiča, ki,molijo satana!”

“Hadži Halef Omar, kje se dobijo ljudje, ki bi molili satana?”

“Ti ne veruješ? Ali še nisi nikdar slišal o takih ljudeh?”
v “Ah, seveda; cek> videl sem že take ljudi!”
i “In vendar se delaš, kot bi mi ne verjel?”

“Saj ti res ne vrjamem.”

“In sam si jih videl?”

“Toda ne tukaj. Bil sem v deželi, daleč za velikim morjem; Franki
jo imenujejo Avstralijo. Tam sem videl divje ljudi,-ki so imeli satana, in
kteremu so rekli Jahu. Tega molijo. V teh krajih pa ni ljudi, ki bi molili
satana.”

— 238  —

“Sidi, bolj pameten si kot jaz in bolj pameten kot veliko drugih lju-
dij; včasih te pa tvoja pamet popolnoma zapusti. Vprašaj kterega moža
hočeš, ki ga srečaš, in povedal ti bo, da v Šeitanistanu molijo hudiča.”

‘ ‘  Ali si bil zraven, ko so ga molili ? ’ ’

“Ne. Slišal sem.”

“Ali so bili oni ljudje zraven, ki so tebi pripovedovali?”

“Slišali so od drugih.”

“Torej ti povem, da jih še nihče ni videl, ker Džesidi ne puste nobene¬
ga človeka k svojim svetim obredom.”

“Ali je res?”

“Gotovo. Bila bi pač velika in izvanredna izjema, če bi dovolili ka¬
kemu tujcu vstop v svoje svetišče.”

“Vendar je znano, -kaj počenjajo!”

“No in kaj?”

“Ali nisi slišal, da jih imenujejo džerag sonderan?”

“Da.”

“To je hudobno ime, da-si ne vem, kaj pomeni.”

“Meni je znano; besede pomenijo toliko kot ugaševalci lučij.”

“Vidiš, sidi! Pri svojih božjih službah, pri kterih so navzoče tudi de¬
klice in ženske, ugašujejo luči.”

“Halef, pošteno so te nalimali in nalagali, kdor ti je to povedal. Za¬
menjali so Džeside z drugimi ljudmi, ki v resnici ugašujejo luči. Kaj še
veš o njih?”

“V njih tempelnih imajo petelina, kterega molijo, in to je hudič.”

“Ali je res?”

“Res, sidi!”

“O ti ubogi hadži Halef Omar! Ali imajo veliko tempelnov?”

“Da.”

“In v vsakem je petelin?”

“Da.”

“Koliko hudičev bi moralo potem biti! Kolikor jaz vem, je samo
eden! ”

“Da, sidi, samo eden je, toda ta je povsod. Tudi krive angele imajo!”

“A, res?”

“Znano ti je, da kuran uči, da -so samo štirje nadangelji, namreč Dže-
brail (Gabrijel), ki je ru el kuds (sveti duh po mohamedanskih pojmih),
in ki je z Alahom in Mohamedom trojedin, ravno kot pri kristijanih Oče,
Sin in Duh; nadalje Azrail, smrtni angelj, ki se imenuje tudi Abu Jaha;
nadalje Mikail in konečno Israfil. Hudičevi oboževalci imajo pa sedem
naJangeljev, ki se imenujejo Gabrail, Mihail, Rafail, Azrail, Dedrail,
Azrafll m Šemkil. Ali je to prav?”

“Prav je, ker tudi jaz verujem, da je sedem nadangeljev.”

“Ti? Zakaj?” vpraša presenečen.

“Ker nam to pripoveduje sveta knjiga kristijanov, kterej več vrja-
mem kot kuranu.” .

— 239  —

“Oh, sidi, kaj moram slišati! V Meki si bil, hadži >sd postal in več ve¬
ruješ kitabu nevernikov kot besedam preroka! Sedaj se ne čudim, da hočeš
k Džesidom!”

“Lahko me zapustiš. Potujem pa sam!”

“Zapustiš? Ne! Mogoče je, da Mohamed govori samo o štirih ange-
ljih, ker ostalih treh ni bilo v nebesih, ko je bil Mohamed tam. Bili so na
zemlji, torej jih ni mogel videti.”

“Povem ti, hadži Halef Omar, da se nikar ne boj hudičevih oboževal¬
cev. Oni ne molijo satana; da, celo z imenom ga ne imenujejo. Čisti so,
zvesti, hvaležni, hrabri in odkritosrčni, kar je redka prikazen pri vernikih.
Sicer se ti pa ni treba bati za tvoje zveličanje, ker ti ne bodo vzeli vere.”

“Ali me ne bodo prisilili, da molim hudiča?”

‘ ‘ Ne. Zagotavljam te! ”

“Toda umorili nas bodo!”

“Ne tebe ne mene.”

“Toda umorili so jih že mnogo; kristijanov ne more, temveč samo mo-
slemine. ’ ’

“Samo branili so se, ko so jih hoteli uničiti. In za to morijo samo mo-
hamedance, ker so njih sovražniki. ’ ’

“Toda jaz sem moslem!”

“Tvoji prijatelji so, ker so moji. Ali nisi stregel onim trem možem,
dokler niso ozdraveli ? ’ ’

“Res je, sidi. Ne bom te zapustil, temveč šel bom s teboj!”

Tu začujem korake po stopnjicah. Dva moža vstopita. Bila sta dva
aga od iregularne paševe posadke. Pri vhodu obstojita, in eden vpraša:

“Ali 'si ti nevernik, kterega naj vodimo k paši?”

Odkar sem se namreč dal naznaniti pri paši, sem odložil kuran, kterega
sem prej nosil okoli vratu, ker tega znamenja romanja v Meko nisem smel
več kazati. Vprašajoči je seveda pričakoval odgovora, ki ga pa ni dobil;
da, naredim se celo kot bi ga ne videl in ne slišal.

“Ali si gluh in slep, da ne odgovarjaš?” vpraša surovo.

Arnavti so surovi in razbrzdani ljudje, ki pri najmanjšem povodu ta¬
koj zgrabijo za orožje in streljajo; moj namen pa ni bil od njih se ugnati
v kozji rog. Raditega potegnem revolver izza pasa in se obrnem do svo¬
jega sluge:

“Hadži Halef Omar aga, povej mi, če-je kdo v sobi!”

“Da.”

“Kdo je?”

“Dva častnika, ki bi rada s teboj govorila.”

“Kdo ju pošilja?”

“Paša, kteremu naj Alah podeli dolgo življenje!”

“Ni res! Jaz sem emir Kara ben Nemsi; paša — Alah ga čuvaj! — bi
mi poslal uljudnejše ljudi. Povej tem možem, ki imajo na jeziku psovke,
mesto pozdrava, da naj se poberejo. Onemu, ki jih je poslal,naj ponovita be¬
sede, ktere sem govoril s teboj!”

- 2402 -

Arnavtska aga takoj zgrabita za svoje pištole in se vprašujoče pogle¬
data. Kakor slučajno obrnem cev svoje pištole proti njima in gledam
mračno, kar se je dalo.

“Torej, badži Halef Omar aga, kaj sem ti zapovedal?”

Hadži je bil istih imislij kot jaz. Tudi on je že držal v roki svoje re¬
volverje. S ponosnim obrazom stopi do vrat in reče:

“Čujte, kaj vam povem! Ta hrabri in slavni efendi je emir hadži Kara
ben Nemsi, in jaz sem hadži Halef Omar aga ben hadži Abul Abbas ibn
hadži Davud el GoSara. Slišala sta, kaj vama je zapovedal moj efendi I
Pojdita in spolnita njegovo povelje!”

“Ne gremo, ker nas je paša poslal!”

“Torej vrnita se k paši in povejta mu, naj pošlje bolj uljudne može!
Kdor pride k mojemu efendiju, mora sezuti čevlje v predsobi in prijazno
pozdraviti.”

“Pri neverniku-.”

V tem trenutku se tudi jaz dvignem in stopim proti njima.

“Ven!”

“Naročilo imamo-.”

“Poberita se ven!”

Čez sekundo sva bila s Halefom že sama. Paseva aga sta spoznala, da
se z menoj ni šaliti. — Orijentalca ’se mora poznati. Kdor je pri njih zani¬
čevan, si je sam kriv. Nekoliko osebnega poguma in precej neskromnosti,
podpirano po oni lepi čednosti, ki jo imenujemo surovost, ima vedno dober
vspeh pri teh ljudeh. Seveda pride človek mnogokrat tudi v položaj, ko ne
sme zameriti takoj. Tedaj je pa najbolje, da se naredi, kot: ne vidi nič, ne
sliši nič. Seveda treba je vedno poznati razmere dotičnega kraja in raz¬
soditi, kaj je bolje: potrpežljivost ali surovost, nabasano orožje ali roko v
mošnji z denarjem.

“Sidi, kaj si storil!” reče Halef.

Bal se je kljub svoji neustrašenosti posledic tega nastopa.

“Kaj sem storil? No, oba lumpa sem vrgel iz svojega stanovanja!”

“Ali poznaš Arnavte?”

“Krvoželjni So in maščevalni.”

“Res je. Ali nisi videl v Kairi, da je eden njih ustrelil neko žensko
samo, ker se mu ni mogla umakniti, ker je bila- slepa?”

“Da, videl sem. Teh dveh patronov pa se nama ni bati.”

“In poznaš pašo?”

“On je prav dober-mož.”

“Dober, sidi? Pol Mosula je praznega, ker se ga vsi boje. Ne mine
dan, ko ne ukaže naložiti vsaj dvajset ljudem udarce na zadnji del telesa.
Kdor ie bogat, 'jutri ne živi več, in premoženje dobi paša. Arabske rodove
hujska, da se med seboj pobijajo, in potem gre z vojsko nad zmagovalca,
da mu vzame plen. Svojim Arnavtom govori: Pojdite, razbijajte, morite,
toda prinesite mi denarja! Oni ga ubogajo, in paša je že bolj bogat kot pa-

— 241  —

■dišah. Kdor je še danes njegov zaupnik, ga vtakne jutri v luknjo in poju-
trajšnjem mu vzame glavo. Sidi, kaj stori z nama?”

“Počakajva!”

“Nekaj ti hočem povedati, sidi. Takoj, ko zapazim, da kuha kaj zoper
tebe, grem k njemu in ga ustrelim.”

“Saj ga niti videl ne boš, ker grem sam k njemu.”

“Sam? Tega jaz ne dovolim, daz grem s teboj!”

“Ali te smem vzeti s seboj, če hoče videti samo mene?”

“Alah il Alah! Torej moram ostati doma. Toda prisegam pri preroku
in pri vseh kalifih; ee ne boš danes zvečer doma, mu naznanim, da mu hočem
razkriti jako važno stvar: vzprejel me bode, in potem mu poženem dve
krogi ji v glavo!”

Govoril je resno, in prepričan sem bil, da bo svojo prisego spolnil. Take
prisege on nikdar ni prelomil.

“Toda Hana, tvoja žena?”

“Jokala bo, toda na mene bo ponosna. Moža, ki zapusti svojega efen-
dija, ne sme ljubiti.”

“Hvaležen sem ti, dragi Halef! Toda prepričan sem. da se mi ničesar
ne zgodi.”

V kratkem času zaeujem ponovne korake. V sobo stopi navaden vojak.
Čevlje je zunaj odložil.

“Salama!” pozdravi.

“Salam! Kaj hočeš?”

“Ali si ti efendi, ki hoče govoriti s pašo?”

“Da.”

“Paša — Alah naj mu podari tisoč let — ti je poslal nosilnico. Takoj
pridi k njemu!”

“Pojdi. Jaz pridem za teboj! ”

Ko zgine med vratmi, reče Halef:

“Sidi, ali vidiš, da se bliža nevarnost?”

“Zakaj?”

“Paša ni poslal k tebi ago, temveč navadnega vojaka.”

“Naj bo, kdor hoče; samo ne skrbi preveč.”

Stopim iz 'sobe po stopnjieah. Ah! Pred hišo me čaka nosilnica in
okoli nje skoraj dvajset Arnavtov. Oboroženi so bili od nog do glave, in
eden agov, ki je bil že prej pri meni, je poveljeval. Dva nosača sta držala
nosilnico.

“Vstopi!” zapove aga s temnim obrazom.

Vstopim prav neprisiljeno, ker so bili vojaki mnenja, da sem njih jetnik.
Nesejo me v diru, dokler ne pridemo do nekih vrat, kjer počakajo.

“Izstopi in pojdi za menoj!” zapove aga s prejšnjim glasom.

Pelje me po stopnjieah navzgor, do neke sobe, kjer je čakalo več čast¬
nikov, ki so me pogledovali s temnimi pogledi. Pri vhodu je stalo nekaj ci¬
vilistov, kterim sem bral na obrazu, da se v levjem brlogu kaj slabo poču-

— 242  —

tijo. Naznanijo me takoj, in ko sezujem svoje sandale, ktere sem v ta namen
vzel s seboj, vstopim:

‘ ‘  Salam aalejkum! ’ ’  pozdravim, prekrižam roke čez prša in se priklonem‘

“Sal-.”

Paša na enkrat preneha s pozdravom in vpraša:

“Tvoj sel mi je povedal, da hoče z menoj govoriti neki Nemec.”

“Tako je.”

“  Ali so Nemei moslemini ? ’ ’

“Ne, kristijani so.”

“In vendar si 'se drznil mene pozdraviti z mosleminskimi pozdravom?”

“Ker si ti moslem, ljubljenec Alaha in ljubljenec padišaha — Bog ga
čuvaj! — Ali naj te pozdravim s poganskim pozdravom?”

“Tujec, predrzen si!”

Pogleda me zvito, lokavo. Paša ni bil velik in zelo suhe postave, in
njegove poteze na obrazu bi bile prav vsakdanje, da ni kazal na obrazu
izraza lokavosti in grozovitosti. Levo lice je bilo grozno otečeno, in poleg
njega je stala sreberna posodica, v ktero je pljuval. Vsa njegova obleka je
bila svilena. Ročaj njegovega bodala se je svetil v dijatoantih; na prstih se
mu je blišealo več dragocenih prstanov in pipa, iz ktere je kadil, je bila
najkrasnejša, kar sem jih kdaj videl.

Ko me nekaj časa gleda od nog do glave, me vpraša:

“Zakaj se nisi dal predstaviti po svojem konzulu?”

“Nemci nimajo konzula v Mosulu, in drugi konzuli so mi ravno tako tu¬
ji kot ti. Sam imaš ostro oko, da spoznaš, kar je prav, in ne potrebuješ
konzula, ki bi me predstavil.”

“Mašalah! Govoriš res drzovito! Govoriš kot bi bil zelo slaven mož!”

“Ali bi se sicer drznil tebe obiskati?”

Odgovarjal sem mu zelo po domače, kar je nanj naredilo precejšen

utis.

“Kako se imenuješ?” j,  *

“Hasredin (visokost) več imam imen.”

“Več? Kolikor jaz vem, ima človek samo eno ime!”

“Navadno. Pri meni je pa drugače. Kamor sem doslej še prispel, so
me drugače imenovali.”

“Torej si videl že mnogo dežel in narodov?”

“Da.” ' f  f . "i

“Povej mi imena narodov!”

“Osmani, Francozi, Angleži, Španci, Portugalci, Kitajci --”

Naštel bi mu seveda še celo vrsto imen; iz uljudnosti sem'postavil
Osmane na prvo mesto. Pri vsaki besedi so se njegove oči večale. Konečno
pa me prekine:

“Hei—hei! Ali je toliko narodov na zemlji?”

“Še več, veliko več!”

— 243  —

“Alah akbar, Bog je velik! Ustvaril je toliko narodov kot mravlj v
mravljišču. Mlad si še. Kako je mogoče, da si že toliko dežel obiskal? Koli¬
ko si bil star, ko si odpotoval iz svoje domovine?”

“Štel sem osemnajst let, ko sem se napravil na pot v Ameriko.”

“In kaj si po poklicu?”

“Pišem v častnike in knjige, ktere se potem tiskajo.”

“Kaj pišeš?”

“Ponajveč, kar vidim na svojem potovanju, in kar doživim.”

“Ali pišeš v časopisih tudi o možeh, s kterimi govoriš na svojih po¬
tovanjih?”

“Omenim samo najbolj imenitne.”

“Tudi mene?”

“Tudi tebe.”

“Kaj boš napisal o meni?”

“Kako naj vem, že sedaj, paša? Ljudi popišem tako, kot so z menoj
govorili.”

“In kdo bere, kar napišeš?”

“Mnogo tisoč imenitnih in priprostih ljudi.”

“Tudi paše in knezi?”

“Tudi.”

V tem trenutku začujem z dvorišča odmev udarcev in stokanje kazno¬
vanega. Preneham govoriti in pričnem poslušati.

“Nikar ne poslušaj,” reče paša. “Mojega hekima (zdravnika) kaz¬
nujejo.”

“Tvojega zdravnika?” vprašam začuden.

“Da. Ali si že kdaj imel zobobol?”

“Kot otrok.”

“Torej veš, kako boli. Mene trga zob. Ta pes bi ga moral izdreti; toda
bil je tako nespreten, da me je zabolelo. Sedaj dobi zasluženo kazen. Ust
niti zapreti ne (morem več.”

Ust ne more zapreti? Morebiti je zdravnik zob že izdrl, nakar je zob
ostal v ustih, ne da bi paša vedel? Takoj sklenem uporabiti priliko.

“Ali mi pokažeš bolni zob, paša?”

“Ali si hekim?”

“Kakor nanese.” :  .

“Torej poglej! Zdolaj na levi!” U;

Odpre prav na široko usta, in jaz pogledam med zobe.

“Ali mi dovoliš, da potipljem zob?”

“Če me ne bo bolelo!”

Skoro bi se prestrašenemu paši v obraz posmejal. Bil je kočnjak in ko¬
maj še visel med mesom; treba je bilo samo prijeti za zob in zunaj je bil.

“Koliko udarcev dobi hekim?”

“Šestdeset.”

“Ali mu hočeš ostale odpustiti, če ti povlečem zob iz ust brez bole¬
čine?”

— 244  —

“Saj ga ne moreš?”
“Lahko.”

“Dobro! Toda če me bo bolelo, tedaj dobiš ti udarce, ki bodo zdrav¬
niku odpuščeni.”

Zaploska v roke in častnik stopi v sobo.

“Spustite hekima! Ta tujec je prosil zanj.”

Mož se oddalji z začudenim obrazom.

Sedaj posežem z dvema prstoma v paševa usta, potipljem najprvo —
radi hokus-pokusa — po drugih zobeh, zagrabim nato bolni zob in ga po¬
tegnem ven. Bolnik zamiži, navidez pa ne čuti, da je zob že zunaj. Zgrabi
me za roko ter jo potisne od sebe.

“Če si zdravnik, ne išči šele zoba! Tu so klešče!”

Pokaže na tla. Njegov zob skrijem med’ prste in se pripognem. Na
tleh poberem stare klešče, s kterimi bi lahko žeblje ruval, ali pa pripravne
za kovača. Sklenem torej s pašo se poigrati. S kleščami potegnem po pa-
ševih zobeh.

“Pazi, če te bo bolelo! Bir — iki — ič — ena, dve, tri! Tu je nepo¬
boljšljive^ ki ti je prizadjal tolike bolečine!” V roko mu dam zob.

Pogleda me skoro neverjetno.

“Mašalah! Ničesar nisem čutil!”

“Tako delajo naši zdravniki, paša!”

Z roko poseže v usta ; nato pogleda zob, in šele sedaj se prepriča, da je
slednji res zunaj.

“Velik zdravnik si! Kako naj te imenujem?”

“Arabci me.kličejo Kara ben Nemsi.”

“Ali vsak zob tako lahko izdereš?”

‘ ‘  Hm! Kakor so okoliščine!’ ’

Zopet zaploska z rokami in prejšni častnik se prikaže.

“Vprašaj v celi hiši, če koga zobje bole?”

Adjutant zgine in meni se zazdi kot bi sam začutil zobobol, dasi je bil
pašev obraz kaj prijazen.

“Zakaj nisi takoj šel k meni, ko sem poslal svoje častnike k tebi?”

“Ker so me psovali.”

‘  ‘ Pripoveduj! ’ ’

Povem mu celo zgodbo. Pozorno me posluša, in ko skončam, dvigne
grozeče svojo roko.

“Nisi ravnal prav. Zapovedal sem, in ti bi moral takoj oditi.
Alaha, ki ti je razodel, kako se zobje pulijo iz ust!”

“Kaj bi storil z menoj?”

“Kaznoval bi• te. Kako, sam ne vem!”

“Kaznoval? Tega bi ne storil!”

“Mašalah! Zakaj ne? Kdo bi me oviral?”

!  “Sam sultan!”

“Sultan?”'vpraša presenečen.

Hvali


245  —

“Nihče drug. Ničesar nisem zakrivil in prav lahko zahtevam, da so
tvoji age uljudni z menoj. Ali morda meniš, da ta pergament nosim s seboj
za šalo? Vzemi in beri!”

Pergament razgane, in ko ga. površno pogleda, ga pritisne na čelo, usta
in srce.

“Budjeruldi padišaba — Alah naj ga blagoslovi!”

Bere, zloži skupaj in mi zopet vrne listino.

“Torej si ti v gielgeda padišahnin, v padišahovej senci! Kako si prišel
do te časti?”

“Ti si guverner v Mosulu! Kako si prišel do 'ce časti, o paša?”

(. “Res, predrzen si! Jaz sem guverner tukajšnjega okraja, ker me raz¬
svetljuje solnce padišahove milosti.”

“In jaz sem v gielgeda padišahnin, ker se sveti nad menoj milost veli¬
kega sultana. Padišah mi je dovolil, da obiščem vse njegove dežele, nakar
bom -spisal velike knjige in poročal, kako so me sprejeli prebivalci sultano¬
vih dežel.”

To je imelo učinek. Pokaže na krasno smirnsko preprogo poleg sebe.
“Vsedi se!”

Nato zapove črnemu dečku, ki je bil v sobi za njegovo postrežbo, da
prinese meni kavo in pipo.

Prineso tudi moje sandale, ktere sem moral takoj obuti. Nato se pa
zapleteva v živahen pogovor, kadiva in pijeva kot dva stara znanca. Vedno
bolj me je bil vesel, in da to veselje in naklonjenost tudi dejanski pokaže,
zapove, da pripeljejo v sobo oba arnavtsk-a aga. Pogleda ju mračno in reče:

“Zapovedal sem vama, da pripeljeta tega beja k meni?”

“Zapovedal si, gospod!” odvrne- prvi.

“In vidva ga nista pozdravila? Ko sta stopila v njegovo sobo, sta imela
čevlje na nogah! Da, celo nevernika sta ga imenovala!”

“Rekla sva mu nevernik, ker si ga sam tako imenoval!”

“Molči, ti pes, in povej, če sem ga res imenoval nevernika!”

“Gospod, ti si--.”

“Molči! Ali sem ga imenoval nevernika?”

“Ne, paša.”

“In vendar si trdil! Pojdita na -dvorišče! Vsak izmed vaju dobi pet¬
deset udarcev na podplate. Sporočita bastonadžiju moje povelje!”

No, to je bil pač zelo ljubezniv dokaz paševega prijateljstva napram
meni. Petdeset udarcev? Bilo je preveč. Deset, kvečjem petnajst bi jima
privoščil. Sklenem torej, da ju zagovarjam.

“Pravično sodiš, o paša!” rečem. “Tvoja modrost je vzvišena, toda
tvoja dobrota je še večja, Milost je pravica vseh cesarjev, kraljev in vla¬
darjev. Ti si mosulski knez in se boš usmilil teh dveh mož!”

“Teh lumpov, ki sta tebe razžalila? Ali ni vseeno, kot bi mene raz¬
žalila?”

— 246  —

“Gospod, vzvišen si nad njima kot zvezda na nebu. Šakal laja na
zvezde, slednje ga pa ne slišijo in svetijo naprej. V zapadnib deželah bodo
slavili tvojo dobroto, ko bom pripovedoval, da si uslišal mojo prošnjo.”

“Psa nista vredna, da jim oprostim; toda da sprevidiš, kako te ljubim,
naj jima bo kazen odpuščena. Poberita se, in ne prikažita se danes več
pred naše obličje!”

Ko zapustita sobo, me vpraša paša:

“Po kterej deželi si nazadnje potoval?”

“Po Egiptu. Nato sem šel po puščavi do tebe.”

Odgovoril sem mu na ta način, ker se mu nisem hotel lagati in tudi ne
povedati, da sem bil pri Hadedinih.

“Po puščavi? Po kteri? Menda po sinajski puščavi! Slaba pot to;
toda hvali Boga, da si šel po tej poti!”

“Zakaj?”

“Ker bi sicer prišel med Šamarje in Hadedine, ki bi te ubili.”

Ge bi on vedel, da sem se zanje celo boril!

“Ali so Šamarji res tako zli ljudje, visokost?” ga vprašam.

“Predrzna in roparska druhal so, ktero kmalu uženem v kozji rog. Ne
plačujejo niti davkov ne tributa, in radi tega jih hočem uničiti.”

“Ali si poslal svoje čete proti njim?”

“Ne. Svoje Arnavte porabim za boljše stvari.”

Te “boljše stvari” je lahko tolmačiti: Arnavti so kradli po mestu in
bogatili pašo.

“Ah, meni se nekaj dozdeva!”

“Dozdeva?”

‘ ‘  Pameten vladar prizanaša svojim in uničuje sovražnika s tem, da dela
med njim razpor!.”

“Alah il Alah! Nemci niso neumni ljudje. Res, naredil sem, kot si
pravkar omenil.”

“Ali se je posrečilo?”

“Vražje slabo. In veš, kdo je visemu kriv?”

“Kdo?”

“Angleži in neki tuj emir. Iladedini so najbolj hrabri med Samari.
Nje sem moral uničiti, ne da bi tekla 'kri mojih vojakov, zato sem poslal
nad nje tri arabske rodove. Tu pride Anglež z nekim emirjem in pridobi
druge Arabce, da pomagajo Hadedinom. Moji zavezniki so bili vsi ubiti ali
vjeti. Zgubili so velik del svojih čred in plačevati morajo še letni davek ”

“Kterega rodu je bil emir, ki si ga omenil?”

“Nihče ne ve; toda govori se, da ni človek. Ponoči strelja na leva; nje¬
gova kroglja drvi milje daleč, in njegove oči se v temi svetijo kot ogenj
v peklu.”

“Ali ga nisi mogel prijeti?”

“Skušal bom, vendar imam malo upanja. Abu-Hamedi so ga nekoč že
vjeli; toda ušel jim je po zraku.”

— 247  —

Dobri paša je bil precej babjeveren. Niti slutil ni, da ta vražji lump
poleg njega kavo pije.

“Pa 'kdo ti je vse to povedal visokost?” ga vprašam.

“Neki Obeid, ki je prišel k meni, ko je bilo že prepozno. Hadedini so
že pobrali črede.”

“Ali j ib boš kaznoval?”

“Da.”

“Takoj?”

“Hotel sem, vendar sem se premislil, dasi je moja vojska že zbrana.
Ali si že bil pri razvalinah v Kufjundšiku?”

“Ne.”

“Tam so zbrani moji vojaki, ki so bili namenjeni proti Šamarjein,
toda premislil sem se in vojake pošljem drugam.”

“Smem vprašati kam?”

‘ 1  Moja skrivnost je, in živa duša ne sme vedeti. Menda ti je znano, da
se morajo diplomatične skrivnosti varovati!”

Sedaj vstopi mož, kterega je paša prej poslal vprašat, če ima kdo zo¬
bobol v hiši. Napeto pričakujem njegovega sporočila, ker nisem bil prav nič
pri volji s kovaškimi kleščami Amavtom izdirati zobe — in sicer brez
bolečine.

“No?” vpraša guverner.

“Oprosti, o paša; v hiši ni človeka, ki bi trpel na zobobolu!”

‘ ‘  Tudi tebe ne boli zob ? ’ ’

“Ne.”

Kamen se mi odvali od srca. Ljubeznivi paša pa se žalostno obrne k
meni:

‘ ‘  Škoda! Priliko bi imel, da pokažeš svojo umetnost. Morebiti dobiš
kaj dela jutri ali pojutrajšnjem. ”

“Jutri in pojutrajšnem ne bom več tukaj.”

“Ne? Ti moraš ostati. Stanoval boš v moji palači, in stregli ti bodo,
kakor bi bil ti paša. — Pojdi!”

Slednje povelje da častniku, ki takoj odide. Odgovorim mu:

“In vendar te moram sedaj zapustiti, nakar se zopet vrnem.”

“Kam si namenjen?”

“V kurdsko gorovje.”

“Kako daleč?”

“Še nisem določil; morebiti do Tura Šina, morebiti celo do Dšula-
merik.”

.“Zakaj potuješ v te kraje?”

“Spoznati hočem ljudi v onih krajih in dognati kake rastline in cve¬
tlice uspevajo v kurdskih gorah.”

“In zakaj se ti tako mudi, da nečeš pri meni ostati vsaj za par dnij?”

“Ker rastline, htere iščem kmalu ovenejo.”

“Ljudi v kurdskih gorah ti ni treba obiskati. Večinoma so roparji in
Džesidi, ktere naj Alah prekolne! Toda rastline? Cernu? Ah res, zdravnik

248  —

si in potrebuješ zdravilna zelišča. Vendar, ali si že pomislil, da te Kurdi
lahko ubijejo?”

“Bil sem že pri hujših ljudeh kot so Kurdi.”

“Brez spremstva? Brez Arnavtov in baši-bozukov ? ”

“Da. Imam ostro bodalo in dobro puško, in-saj imam vendar

tudi tebe, paša.”

“Mene?”

“Da. Tvoja moč seza do Amadije!”

“Ravno do tega mesta. Aimadija je mejna trdnjava mojega okraja. Tam
imam kanone in posadko, ki šteje tristo Arnavtov.”

“Amadija je pač močna trdnjava?”

“Ne samo močna, celo nepremagljiva je. Ona je ključ proti deželi svo¬
bodnih Kurdov. Toda celo podjarmljeni rodovi so uporni in hodobni.”

“Videl si moj bu-djeruldi torej me moraš varovati. S to prošnjo sem
prišel k tebi.”

“Prošnjo uislišim, vendar pod enim pogojem.”

“Imenuj ga!”

“Da prideš zopet k meni in ostaneš moj gost.”

“Ta pogoj rad sprejmem.”

“S seboj ti dam dva kavasa (policista), ki ti bosta stregla in varova¬
la. Ali veš morda, da te pot pelje skozi naselbine Džesidov?”

“Znano mi je.”

“To je zelo hudobno in nepokorno ljudstvo, ktereifiu moramo vedno
kazati zobe. Oni molijo hudiča, ugašujejo luči in pijejo vino.”

“Saj vino piti ni nič hudega.”

Pogleda prav lokavo od strani.

“Ali piješ ti vino?”

“Pa prav rad.”

“Ali ga imaš s seboj?”

“Ne.”

“Menil sem, da ga imaš, potem-potem-bi te pred

tvojim odpotovanjem obiskal.”

Ker mi je razodel to skrivnost, namreč, da sam rad pije vino, sem spo¬
znal, da sem si že precej pridobil njegovo zaupanje. Ker se s tem lahko
okoristim, začnem:

“Obišči me, vino lahko preskrbim.”

“Tudi takega, ki brizga?”

Gotovo je imel v mislih šampanjec.

“Ali si ga že kdaj pil, paša?”

“Ah, ne! Ali ne veš, da je prerok prepovedal piti vino? In jaz sem
zvest privrženec kurana.”

“Vem. Toda tako brizgajoče vino se naredi lahko umetnim potom, in
potem ni več pravo vino!”

“Torej znaš ti narediti brizgajoče vino?”

“Da.” ' - j

j

— 249  —

“Toda to traja dolgo časa — morebiti cel teden, cel mesec?”

“Ah ne, samo nekaj ur.”

“Ti, kaj ko bi meni naredil tako vino?”

“Rad, toda nimam vseh priprav, ki so potrebne, da se naredi vino.”

“Kaj rabiš vse?”

“Steklenice.”

“Pri meni jih dobiš.”

“Sladkor in rozine.”

“Jih dobiš od mene.”

“Jesih in vodo.”

“Pri mojem kuharju je vsega v obiliei.”

“In potem še nekaj, kar se dobi samo v lekarni.”

“Ali je zdravilo?”

“Da.”

“Moj hekim ima lekarno. Ali potrebuješ še kaj?”

“Ne. Toda dovoliti mi moraš, da naredim vino v tvoji kuhinji!”

“Če te smem gledati, ko boš kuhal?”

“Nemogoče, paša. Pripraviti vino, kterega sme moslem piti, vino, ki
brizga in poživlja dušo, to je zelo velika skrivnost!”

“Torej ti dam, kar zahtevaš.”

‘ ‘ Tako važne skrivnosti se ne srn e prodati. Pove se samo prijatelju. ’ ’

“Ali nisem jaz tvoj prijatelj, Kara ben Nemsi? Rad te imam in vse ti
bom dovolil, česar me boš prosil.”

“Znano mi je, paša, in raditega boš zvedel za skrivnost, kako se dela
vino. Koliko steklenic ti naj napolnim?”

“Dvajset. Morda je preveč?”

“Ne. Pojdiva v kuhinjo!”

Mosulski paša je bil prav gotovo skrivni prijatelj dobrega vina. Na¬
bašejo nam znova ugasle pipe, nato se pa podava v kuhinjo.

Gospodje v predsobi so debelo gledali, ko me zagledajo ob paševi strani
korakati s pipo v ustih; paša pa jih še ne pogleda ne. Kuhinja je bila v
pritličju; temen prostor z velikanskim ognjiščem, kjer je gorel velik ogenj;
počez pa je bil obešen velik kotel poln vrele vode, ki je bila pripravljenai za
kavo. Pet ali šest adutov je sedelo na tleh in kadilo iz pip. Gotovo še paša
nikdar ni bil v kuhinji, 'ker pri njegovem prihodu so ljudje kar strmeli v
njega. Niti dvignejo se ne od tal in pašo gledajo z izbuljenimi očmi.

“Na noge, lenuhi, sužnji! Ali me ne poznate, ker sedite pred menoj
kot bi bil vaš tovariš?”

Skočijo po koncu in se mu vržejo pred noge.

“Ali imate vročo vodo?”

“Tam se kuha, gospod,” odvrne eden, ki je bil najbrž glavni kuhar;
bil je namreč najbolj zamazan in najbolj debel izmed vseh.

‘ ‘  Prinesi rozine, lump! ’ ’

'“Koliko?”

“Koliko potrebuješ?” me vpraša.

- 250

Pogledam, koliko je vode v kotlu in pokažem na prazno posodo.

“Napolnite to posodo trikrat z rozinami!”

“In sladkorja?”

“Še enkrat toliko.”

“Jesiha?”

“Deseti del.”

“Ali ste slišali, pasjeidlakci? Poberite se!”

Vsi beže iz kuhinje in kmalu prinesejo zahtevano. Najprvo ukažem
rozine oprati in jih stresem nato v vrelo vodo. Zapadni fabrikant s šam¬
panjcem bi se mi smejal, jaz pa nisem imel časa, ker kemičnega spomina
dobrega paše nisem hotel obtežiti s preobilimi opravki.

“In sedaj v lekarno!” rečem paši.

“Pojdi!”

Paša stopa naprej in me pelje v neko sobo, ki je bila tudi v pritličju.
V njej je ležal ubogi pašev zdravnik z zavezanimi nogami. Paša ga sune
z nogo.

“Vstani, nepoboljšljivec in skaži meni in temu efendiju čast, ki nama
pristoja. Zahvali se mu, ker on je prosil za tebe, da se ti je del kazni odpu¬
stil. Vedi, ničvrednež, da mi je vzel iz ust zob, ne da bi jaz kaj čutil. Za¬
povem ti, da se mu zahvališ!”

Ah, kakšno veselje je biti telesni pašev zdravnik! Ubogi siromak se
vrže pred menoj na kolena in poljubi rob mojega plašča. Nato pa vpraša
paša: —

“Kje je lekarna?”

Zdravnik pokaže na veliko, črvivo omaro.

“Tukaj, paša!”

‘ ‘  Odpri! ’ ’

V omari zapazim celo zbirko rož, obližev, mazil, listov, amuletov in dru¬
gih stvarij, ki so mi bile popolnoma neznane, in vse v divjem neredu. Vpra¬
šam ga, če ima ogljeno kislen natron in kislino vinskega kamena. Prvega
je bilo dovolj, drugega pa le majhen košček.

“Ali imaš vse?” vpraša paša.

“Vse.”

Zdravnika v slovo še enkrat brcne in mu zapove:

“Zapomni si imena obeh stvarij in preskrbi jih veliko množino. Po¬
trebujem jih, kadar je konj bolan. Če pozabiš imena, dobiš petdeset udar¬
cev na gole podplate!”

Vrneva se v kuhinjo. Prineso nam steklenice, lak, žice in mrzlo vodo,
nakar zapodi paša vse ljudi iz kuhinje. Nihče ni smel zvedeti za veliko
skrivnost, kako se naredi vino, ki ni vino, torej ga more piti vsak moslem
mirne vesti. •

Nato sva kuhala, pekla, hladila, napolnjevala in pečatila, da je paši pot
tekel v debelih kapljah po čelu in obrazu; ko sva bila gotova, pokliče zopet
služabnike v kuhinjo, da odneso steklenice v najhladnejši kraj kleti. Eno

251

steklenico pa vzame paša s seboj za “poskušnjo” in. jo nese lastnoročno
skozi predsobo in dvorano, kjer sva že prej govorila.

“Ali naj pričneva?” vpraša,.

“Ne, ker se še ni dovolj ohladilo.”

“Pa pijva gorkega!”

“Gorak ne diši.”

“Mora dišati!”

Seveda je moral, ker je paša zapovedal. Slednji da prinesti dva ko¬
zarca, prepove strogo, da nihče ne stopi v sobo in odvije žico pri vratu
steklenice.

Bumf — zamašek zleti proti stropu.

“Alah il Alah!” zakliče prestrašeni paša.

Brizgajoč teče umetno vino iz steklenice. Hitro nastavim spodaj
svoj kozarec.

“Mašalah, vino res brizga!”

Paša zazija in potisne vrat steklenice v usta. Ko jo zopet potegne iz
ust, je bila skoro prazna.

“Saltanatli — krasno! Čuj, prijatelj moj, rad te imam! To vino je
celo boljše kot voda iz svetega vodnjaka zem-zem! ’ ’

“Ah, res?”

“Bes, res. Celo boljše je kot voda havus kevser, ktero pijejo v pa¬
radižu. Ne samo dva, temveč štiri kavase (policiste) ti dam na pot za
spremstvo.”

“Hvala! Ali si dobro zapomnil, kako se dela vino?”

“Natančno. Nikdar ne pozabim.”

Ne da bi pomislil, da sem tudi navzoč, ali da stojita dva kozarca pred
njim, odpre usta in ne neha prej piti, dokler ni steklenica prazna.

“Bornboš! Končano je! Zakaj ni bila večja!”

“Vidiš, kako dragocena je bila moja skrivnost?”

“Pri preroku, vidim! Pametni ljudje ste res v Evropi! Toda dovoli,
da te za trenutek zapustim!”

Vstane in gre iz sobe. Ko se zopet vrne, prinese nekaj pod kaftanom
skritega. Ko se visede, odvije svoj plašč. Bili ste — dve steklenici. Moral
sem se smejati.

“Ali si jih sam prinesel?” ga vprašam.

“Kendi — sam! Tega vina, ki ni vino, se ne sme nihče dotakniti. Za¬
povedal sem to vsem ljudem, in kdor se steklenice samo pritakne, ga dam
pretepsti do smrti!”

“Ali boš še pil?”

“Zakaj ne? Ali ni krasna ta pijača?”

“Toda povedal sem ti že, ida ima to vino šele tedaj dober okus, ko
je mrzlo.”

“Joj, kako tekne šele tedaj, ko je že zdaj tako okusnol Čast Alahu,
ki pusti rasti rozine, sladkor, vodo, jesih in zdravila, ki razveseljujejo
srca vernikovi”

—£ 252 *—

In zopet pije, ne da bi pomislil na mene. Njegov obraz je žaril zado¬
voljstva, in ko spije drugo steklenico, reče:

“Prijatelj, nihče na svetu ni tebi jednak. Štirje kavasi niso dovolj za
tebe; dobiš jih šest!”

“Velika je tvoja dobrota, paša; vedno in povsod jo bom hvalil!”

“Ali boš drugim povedal tudi koliko sem spil?”

“Ne, o tem bom molčal; omenil ne bom niti onega;, kar sem jaz spil.”

“Mašalah, prav imaš! Pijem in ne mislim na tebe. Daj mi svoj koza¬
rec, odprl bom še eno steklenico.”

Sedaj poskusim sam, kar sem zmesil skupaj. Dišalo je kot neshlajena
soda voda, zmešana z godljo rozin in sladkorja; za pašev želodec je pa bilo
izvrstno.

“Veš kaj,” reče, ko še prej dobro potegne iz steklenice, “da je šest
kavasov še vedno premalo za tebe? Deset policistov te bo spremljalo na
potu in čuvalo!”

“Hvala, o paša!”

Če bo paša še nadalje tako pil, bom koneeno prisiljen nastopiti svoje
potovanje s celo vojsko kavasov, kar bi me na potovanju zelo oviralo.

“Torej podal se boš v deželo hudičevih oboževalcev,” začne. “Ali
poznaš njih jezik?”

“Ali ni kurdski?”

“Da, kurdsko narečje. Le nekteri govore arabsko.”

“Kurdskega ne znam.”

“Torej ti dam s seboj tolmača.”

“Morebiti ga ne bom potreboval. Kurdsko je sorodno s perzijskim
narečjem, kterega razumem.”

“Jaz sploh ne znam ne kurdskega, ne perzijskega, torej moraš sam
vedeti, če potrebuješ dragomana (tolmača.) Vendar ne mudi se dolgo v
njih deželi. Ne spočij se pri njih, temveč jahaj naprej.”

“Zakaj?”

“Ker lahko prideš v neprilike.” v

“Kako?”

“To je moja skrivnost. Povem ti samo, da ti zamore postati nevarna
straža, ktero dobiš od mene. Pij!”

To je bila že druga skrivnost, o kterej je govoril.

“Tvoji ljudje me spremljajo samo do Amadije?” ga vprašam.

“Da, potem se neha moja oblast.”

“In kakšni kraji leže za Amadijo?”

“Dežela Kurdov rodu Bervari.”

“Kako se imenuje njih glavno mesto?”

“Glavni stan je grad Gumri, kjer stanuje njih bej. Dam ti priporočilo
do njega; če bo imelo vspeh, ne vem. Koliko spremljevalcev imaš?”

“Enega služabnika.”

“Samo enega. Imaš dobre konje?”

“Da.”

— 253  —

“To je dobro, tar mnogokrat je od konja zavisna svoboda in življenje
jezdeca. In škoda bi bila, če ti prigodi nesreča, ker si bil lastnik velike
skrivnosti, ktero si meni razodel. Toda hvaležen sem ti. Veš, kaj bom Sto¬
ni za tebe?”

“Kaj?” I

Najprvo sprazne steklenico, r.ato pa reče z dobrovoljnim glasom:

“Veš kaj je diš-parasi?”

“Vem.”

“No?”

“Davek, kterega smeš samo ti tirjati.”

Povedal sem trnu. zelo milo, ker diš-parasi, “odškodnina za zobe”, je
denarni davek, kterega paša na svojem potovanju pobira v krajih, kjer se
ustavi, in sicer zato, ker si svoje zobe obrabi na živilih, ktere mu morajo
prebivalci zastonj skupaj nositi.

“Uganil si,” reče. “Izročil ti bom pismo, v kterem bom zapovedal,
ti v vseh krajih izplačujejo diš-parasi, kot bi jaz sam potoval. Kdaj od-
potuješ ? ’ ’

“Jutri zjutraj.”

“Čakaj, da prinesem svoj pečat in takoj zgotovim pismo!”

Vstane in zapusti sobo. Ker mu nese zamorec za njim pipo, ostanem
sam v dvorani. Poleg paše je ležalo nekaj papirjev, s kterimi se je pečal,
pnedno sem vstopil v sobo. Hitro pograbim in enega odprem. Bil je načrt
doline Šejk Adi. Ah! Morebiti je ta načrt v zvezi z njegovimi skrivnost¬
mi? Dalje nisem mogel misliti, ker guverner se vrne. Na povelje vstopi
njegov tajni pisar, kteremu narekuje tri pisma: enega na kurdskega beja,
enega 1  na poveljnika trdnjave Amadija in tretjega na vse občinske pred¬
stojnike in druge oblasti, kjer zapoveduje, da imam jaz pravico pobirati
diš-parasi, in morajo prebivalci moja povelja enako paševim spolnjevati.

Kaj sem hotel še več!? Namen mojega bivanja v Mosulu je bil dose¬
žen, in zahvaliti se imam za svoje uspehe edino kisli, rozinasti godlji.

“Ali si zadovoljen?” me vpraša.

“Neskončno, o paša. Tvoja dobrota je skoraj preobsežna!”

“Ne zahvaljuj se sedaj, temveč pozneje.”

“Želim, da bi zamogel!”

“Prav lahko!”

“Kako?”

“Lahko ti že sedaj povem. Ti ..nisi samo zdravnik, temveč tudi
častnik. ’ ’

“Kdo ti je povedal?”

“Zdravnik ali mož, ki piše knjige, bi se ne drznil mene obiskati brez
konzulovega spremstva. Ti imaš padišahov budjeruldi (sultanov potni list)
in vem, da pošilja padišab od časa do časa tuje častnike po svojih deželah,
da mu prinašajo vojaška poročila. Priznaj, da si častnik!”

To nespametno paševo domnevanje mi lahko koristi, torej mu nisem
hotel ugovarjati. Lagati pa tudi ne, zatorej mu diploma tično odvrnem:

— 254  —

“Priznati ne morem, paša. Če veš, da pošilja padišah tuje častnike,
torej moraš tudi vedeti, da se to godi zelo skrivnostno. Taki častniki se
ne smejo izdati.”

“Gotovo ne. Nočem te pregovarjati, toda hvaležen mi boš. To je,
kar sem menil.”

“Torej, kako naj ti pokažem svojo hvaležnost?”

“Ko ise vrneš iz kurdskih gor, te pošljem k Arabcem rodu Šamar,
zlasti k Hadedinom. Potoval boš po njih ozemlju in mi potem sporočil,
kako jih zamorem premagati.”

“Ah!”

“Da. Tebi se bo prej posrečilo kot mojim ljudem. Vem, da so čast¬
niki Frankov bolj pametni kot naši, dasi sem bil sam polkovnik in zvesto
služil padišahu. Naprosil bi te, da si pogledaš tudi kraje, kjer prebivajo
Džesidi; toda zdaj je že prepozno. Kar potrebujem od njih, že imam.”

Te besede bo pričale, da sem prej prav slutil. V Kufjundšiku zbrane
čete so imele povelje, da napadejo hudičeve oboževalce. Paša nadaljuj©:

“Potuj hitro po njih krajih in ne čakaj do dneva, ko praznujejo svoj
veliki praznik.”

“Kteri praznik?”

“Praznik njih svetnika; tu imaš pisma. Alah naj bo s teboj. Kedaj
zapustiš jutri mesto?”

“Ob času prve molitve.”

“Torej te bo pričakovalo ob tem času deset kavasov.”

“Gospod, dva sta dovolj.”

“Tega ne razumeš. Boljše je deset kot dva; zapomni si. Dobil boš
pet Arnavtov in pet baši-bozukov. Vrni se kmalu in ne pozabi, da sem ti
daroval svojo ljubezen!”

Tako me odslovi in pokončne glave zapustim palačo, kamor sem prišel
pred nekoliko urami še kot jetnik. Ko pridem v svoje stanovanje, dobim
Halefa popolno oboroženega.

“Čast bodi Alahu, da prihajaš, sidi!” me pozdravi. “Da nisi prišel
do solnčnega zahoda, bi držal svojo besedo in pašo ustrelil!”

“Tega ne dovolim; paša je moj prijatelj!”

“Tvoj prijatelj? Kako moreta tiger in človek biti prijatelja?”

“Ukrotil sem ga.”

“Mašalah! Čudež si storil. Kako se ti je posrečilo?”

“Čaglje kot sem mislil. V njegovem varstvu smo in na pot dobimo
deset kavasov, ki nas bodo spremljali.”

“Izvrstno.”

“Morebiti tudi ne. Poleg tega mi je paša izročil priporočilna pisma
in pravico pobirati diš-parasi.”

“Alah akbar, torej si postal paša! Toda povej, sidi, kdo mora ubo¬
gati: jaz kavase'ali oni mene?”

“Oni tebe, ker nisi moj sluga, temveč hadži Halef Omar aga, moj
Spremljevalec in varuh.”

— 255  —

“To je dobro, in povem ti, sidi, da bodo molili še 'kozje molitvic©, če
me ne bodo spoštovali!”

Guverner je držal besedo. Ko se Halef drugega jutra prebudi in po¬
gleda skozi vrata, ga pozdravi deset policistov, ki so sedeli na konjih pred
vratmi mojega stanovanja. Takoj me zbudi, in požurim se, da si ogledam
svoje nove gospode spremljevalce.

Kakor je paša obljubil: bilo je pet Arnavtov ali Škipetarov in pet baši-
bozukov. Slednji so imeli uniformo turške vojske. Arnavti pa škrlatne
telovnike, zelene, z baržunom prevlečene oprtnike, široke preveze, rudeče
hlače, rudeče turbane; vsi so imeli s seboj toliko nožev, pištol in pušk, da
bi z njimi oborožil lahko 30 mož. Baši-bozukom je načeljeval neki star
buluk emini (pisar stotnije) in Arnavtom pa neki onbaši (desetnik) z div¬
jim pogledom.

Buluk emini je bil na videz cel original. Jahal ni konja, temveč osla,
in znamenje svoje časti — velikanski črnilnik — je imel obešen okrog
vratu. V turbanu je tičala skoro cela prodajalna gosjih peres. Sicer pa je
bil neznatne postave, debelušast in brez nosu; temvečji pa so bili njegovi
brki. Lica so bila skoro modra in tako debela, da je koža grozilai počiti
vsak trenutek, in za oči je bilo na obrazu le toliko prostora, da je imel
pristop samo majhen svetloben žarek.

Halefu izročim polno steklenico žganja in mn naročim, naj ga izroči
hrabrim junakom. Halef stopi na cesto in se postavi tako, da sem mogel
ves prizor opazovati.

“ Sabahinie hajir — dobro jutro, hrabri borilci! Dobrodošli nam!”

“Sabahinie hajir — dobro jutro! ” oglase se vsi hkrati.

“Prišli ste, da spremljate slavnega Kara ben Nemsi na potovanju,
kaj ne?”

“Da, paša nas je poslal.”

“Torej vam povem, da je moje ime hadži aga Halef Omar ben hadži
Abul Abbas ibn hadži Davud al Gosara; jaz sem potovalni maršal in aga
onega, ki ga morate vi spremljati, torej morate ubogati vsa moja povelja.
Kakšno povelje vam je izročil paša?”

Odgovori mu buluk emini in sicer s takim zveriženim glasom, kot bi
kdo pihal v staro, zarjovelo trobento:

“Jaz sem buluk emini padišaha, kterega: naj Alah blagoslovi, in ime¬
nujem se Ifra. Zapomni si ime! Paša, kterega najzvestejši služabnik sem,
mi je izročil črnilnik, gosja peresa in papir, da vse zapišem, kar se nam pri¬
peti. Hrabri načelnik sem teh ljudij in vam' bom dokazal, da-.”

“Molči, ©šekun-atli (oslovski jahač)!” prekine ga onbaši, medtem ko
si glafdi dolgo brado. “Kaj si ti? Naš načelnik? Ti pritlikavec! Gospod
si črnilnika in gosjih peres in ničesar druzega!”

“Kaj? Jaz sem buluk emini in imenujem se Ifra. Moja hrabrost.”

“Molči, baba! Tvoja hrabrost je zlezla v noge tvojega osla, kterega
naj Alah zažge; ta beštija ima prekleto navado, da po dnevu zbezla in po-

— 256

noči kriči, da jo sliši Alah v nebesih. Poznamo tebe in tvojega osla, in
vendar še ne vemo, kdo je osel, kdo buluk ernird!”

“Pazi na svoj jezik, onbaši! Ali ne veš, da sem se v bojnem metežu
iz same hrabrosti tja podal, kjer se sekajo nosovi? Poglej moj nos, kterega
nimam več, in strmel boš nad predrznostjo, s ktero sem se boril! Ali morda
ti ni znano, kako sem zgubil nos? Slušaj! Bilo je pred Sebastopoljem,
ko smo se bojevali proti Rusom; stal sem v najhujšem bojnem metežu in
pravkar vzdignil roko, da-.”

“Molči! Tvojo zgodbo smo že tisočkrat slišali!” — In obmivši se k
Halefu, nadaljuje:

“Jaz sem onbaši Ukr Ali. Slišali smo, da je emir Kara ben Nemisi
hraber mož,, kar nam ugaja; culi smo nadalje, da se je zavzel za naše age,
kar nami še bolj ugaja. Čuvali ga bomo in njemu služili, in zadovoljen bo
z nami!”

“Torej vprašam še enkrat, kakšna povelja vam je paša izročil?”

“Zapovedal je, da moramo skrbeti, da bo emir Kara ben Nemsi povsod
sprejet kot pašev brat.”

“Torej dobimo po vseh mestih brezplačno stanovanje in hrano?”

“Vse, kar potrebujete, in tudi mi.”

“Ali vam je povedal glede diš-parasija?”

“Da.”

“Kterega pobiramo v gotovem denarju?”

“Da.”

“Koliko nam morajo prebivalci dati?”

“Kolikor emir zahteva.”

“Alah blagoslovi pašo! Njegova pamet jo svetla kot solnee, in nje¬
gova modrost razsvetljuje svet. Dobro se boste imeli pri mas. Ali ste pri¬
pravljeni na potovanje?”

“Da.”

“Imate s seboj živež?”

“Za en dan.”

“In šotore?”

“Jih ne potrebujemo, ker nam pripravijo vsak večer ugodno stano¬
vanje.”

“Ali vam je znano, da potujemo po ozemlju hudičevih oboževalcev?”

“Znano.”

“Ali se jih bojite?”

“Bojimo? Aga Halef Omar, ali si že kdaj čul, da se Arnavti bojijo?
Povej emirju, da smo pripravljeni.”

Vkratkem času je bil tudi moj konj pripravljen, in stopim na ulico.
Deset mož stoji možko pred menoj, vsak pri glavi svojega konja. Pozdra¬
vim jih, skočim na konja in dam znamenje, da mi slede. Mala četa skoči
na konje in odjaha.

Jahamo čez most na levi breg Tigri da in kmalu smo zunaj mesta Mosul.
Potem pokličem onbašija k sebi in ga vprašam:

— 257  —

"Komu služiš sedaj, meni ali paši?”

"Tebi, emir!”

"Zadovoljen sem s teboj. Pokliči buluk emina sem!”

Jaha nazaj, in kmalu pride k meni debelušasti buluk emini.

"Imenuješ se Ifra? Slišal sem, da si zelo hraber vojnik.”

"•Zelo hraber,” zatrjuje s svojim trompetnim glasom.

"Ali znaš pisati?”

"Zelo lepo in dobro, emir!”

"Kje si služil in se boril?”

“V  vseh deželah sveta.”

‘ ‘  Ah! Imenuj mi dežele! ’ ’

"Zakaj, emir? Našteti bi moral več kot tisoč imen!”

"Torej si jako slaven buluk emini.”

"Zelo slaven! Ali še nisi slišal od mene?”

"Ne.”

"Torej najbrž še nisi bil dosti po svetu, sicer bi gotovo čul že o moji
slavi. Naj ti povem, kako sem zgubil svoj nos. Bilo je tedaj, ko smo se pri
Sebastopolu bojevali proti Rusom; stal sem ravno v najhujšem bojnem me-
težu in pravkar vzdignil roko, da-.”

Tu mu zmanjka glasu. Mojemu vrancu je bil zopern oslov duh; jezno
zasopiha, naježi grivo in ugrizne sivca buluk emina. Osel skoči s spred¬
njima nogama nakvišku, da se umakne konju, se obrne na stran in zbezlja
— prav kakor bi mu gorelo pod repom. Šlo je čez drn in strn; mali buluk
emini se je komaj držal na oslu; kmalu zgineta oba izpred naših očij.

"To se ponavlja dan za dnevom!” reče onbaši Halefu.

"Pojdimo za njim, sicer se še zgubi,” odvrne Halef.

"Ta?” se smeje Arnavt. "No, škode bi ne bilo preveč. Toda ne skrbi!
Njegov sivec je zbezljal že tisočkrat in se vedno zopet vrnil.”

"Toda zakaj jaha na taki beštiji?”

"Ker mora.”

"Mora? Zakaj?”

"Jisbaši (stotnik) mu je zapovedal. Rad se namreč ponorčuje z Ifro
in njegovim oslom.”

Ko pridemo mimo Kufjundžika in samostana svetega Jurija, ugledamo
pobeglega buluk emina. Ze oddaleč nam kriči nasproti:

"Gospod, menda si mislil, da. je osel z menoj pobegnil?”

"Da, prepričan sem.”

"Motiš se, emir! Jahal sem naprej, da preiščem pot, po kteri bomo
jahali. Ali gremo po glavni cesti, ali po sedanjem potu?”

"Ostanimo,, kjer smo.”

"Torej dovoli,, da pozneje dokončam svojo zgodbo. Odslej bom jahal
na čelu sprevoda kot kažipot.”

Odjaha naprej. Potovali smo ob bregu potoka Kauserja, ki izvira v
severnih podaljških gorovja Maklub ter s svojo vodo napaja zemljo številnih
vasij. Jahamo čez mal mostiček in nadaljujemo svojo pot ob levem poto-

258  —

kovem bregu. Razvaline in vas Korsabad leže okoli sedem ur od mesta Mo-
sul. Svet v okolici je jako nezdrav, ker se dvigujejo iz zemlje nezdravi
močvirski plini. Hiteli smo, da pridemo do cilja, in bili smo še dobro uro
oddaljeni od bližnjega mesta, ko nam pride nasproti četa Arnavtov, brojeea
kakih petdeset mož. Na čelu je jahalo nekoliko častnikov, in v sredini za¬
gledam belo arabsko obleko. Ko pridem bližje, spoznam — šejka Moha¬
med Emina.

O groza! Prišel je v roke teh ljudij, on, pašev sovražnik, ki je vjel že
njegovega sina in ga zaprl v trdnjavo v Amadiji. Kako neki je prišel v
roke paševih vojakov? Branil se ni, ker ni bil ranjen. Morebiti so ga v
spanju napadli? Poskusiti moram vse, da ga oimem njegovemu smrtnemu
sovražniku. Raditega obstojim s konjem sredi pota in čakam, da dospe
četa do mene.

Moji policijski spremljevalci poskačejo s konj in se vržejo na tla.
Midva s Baletom ostaneva na konjih. Načelnik Arnavtov se odloči od
svoje čete in v diru prijaha do naju. Malo pred menoj ustavi konja, ne da
bi se ozrl na policiste, ki so pred njim ležali v prahu in reče:

“Salam! Kdo si ti?”

“Aalejkum! Emir iz zapada.”

“Kterega rodu?”

“Rodu Nemsijev.”

“Kam si namenjen?”

“Proti vzhodu.”

“V ktero mesto?”

“Na vse strani!”

“Mož, tvoji odgovori so kratki! Ali veš, kdo sem jaz?”

“Vidim.”

“Torej odgovarjaj boljše! S kakšno pravico potuješ?”

“Z isto pravico kot ti!”

“Talahi, bogme, res si predrzen! .Taz jaham tukaj vsled pašovega po¬
velja iz Mosula!”

“In jaz vsled pašovega povelja i. padišaha iz Carigrada!”

Široko vzbuli oči in mi reče:

“Dokaži!”

“Tu!”

Podam mu svoje legitimacije. Ko vidi sultanovo pismo, se prikloni,
ga pritisne na čelo, usta in srce, mi ga vrne in reče z uljudnim glasom:

“Sam si kriv, ker sem strogo govoril. Videl si, kdo sem, in moral bi
uljudneje govoriti z menoj!”

“Sam si kriv, ker nisem bi! s teboj uljuden,” mu odvrnem. “Videl
&i moje spremstvo, ki nie legitimira za moža, ki se veseli paševega prijatelj¬
stva! — Pozdravi s'vojega gospoda, ko prideš k njemu; zdravstvuj!”

“Kakor zapoveš, gospod!” mi odvrne.

Napotim se dalje. Skušal sem, da takoj na kak način oprostim Moha¬
med Emina, vendar sem. že v začetku svojega pogovora s častnikom opazil,

— 259

da ni treba moje pomoči. Arnavti so namreč tekom pogovora zijali v mene,
in to priliko je vjeti šejk uporabil. Zvezan ni bil trdo in sedel na mršavem
turškem konju. V ozadju so pa vodili njegovega izvrstnega konja, in ob
sedlu je viselo šejkovo orožje. Tekom pogovora si neopaženo oprosti roke,
steče nazaj, in baš v trenutku, ko končam pogovor, skoči na svojega konja.

“Pozor, Halef!” zašepečem služabniku, ki je vse pozorno opazoval.

“Med nje in njega, sidi!” mi odvrne.

Razumel me je. Mohamed Emin podere na tla nekaj Arnavtov pred
seboj, ki so šele zdaj opazili, kaj šejk namerava, potegne konja in jo udari
naravnost proti potoku.

Krik presenečenja in jeze se dvigne za njim.

“Tvoj jetnik je pobegnil,” zakličem poveljniku; “hitimo in ulo¬
vimo ga!”

Istodobno obrnem konja in skočim za beguncem. Iialef ob moji strani.

“Preblizu mene si, Halef. Jahaj tako, da ne bodo mogli streljati, če
nečejo naju zadeti!”

Prične se .divji lov. K sreči so preganjalci prvi trenutek hoteli živega
šejka; ko pa opazijo, da je njegov konj boljši kot njihovi, zgrabijo za orož¬
je, vendar se je Mohamed Emin že precej oddaljil. Tudi svojih pihalnikov
niso mogli rabiti, ker sva bila s Halefom vedno pred njimi. Svojega konja
podim na vse strani. Zdajci obstanem, ga zopet poženem, se v sredi teka
vržem ob stran, se obrnem in zopet jaham na levo in desno. Halef posnema
mene, in Turki niso mogli streljati iz strahu da naju ne zadenejo.

Šejk je pognal svojega konja naravnost v potok. Srečno pride na nas¬
protni breg, kakor tudi jaz s Halefom; preganjalci kmalu zaostanejo daleč
za nami. Tako dirjamo skoro dve uri vedno proti severo-zahodu, dokler ne
pridemo_ do ceste, ki pelje iz Mosula čez Telkeif v Raban Hormuzd, in ktera
teče vzporedno z ono, ki pelje v Korsabad, Dšerajo in Badri, po kterej
smo prej jahali. Prvi ustavi svojega konja Mohamed Emin.

Pred seboj vidi le naju s Halefom; preganjalci so na horizontu že
zdavnej zginili.

“Čast Bogu!” zakliče. “Efendi, hvala ti, ker si me varoval s svojim
hrbtom njih pušk. Kaj naj storimo, da se jih rešimo ? ’ ’

“Šejk, kako so te vendar ujeli?” vpraša ga Halef.

“Pozneje, pozneje, sedaj ni časa za pripovedovanje,” odvrnem jaz
mesto Mohamed Emina. “Šejk Mohamed Emin, ali ti je poznato močvirje
med reko Tigris in goro Maklub?”

“Da, enkrat sem že jahal čeznj.”

“V kteri smeri?”

“Iz Bašejke in Bazani čez Ras el Ain v Dohuk.”

“Ali je močvirje nevarno?”

“Ne.”

“Glej, ondi proti severo-vzhodu ono višino, do ktere se zlahka dospe
v treh urah! ’ ’

“Vidim, efendi!”

— 260  —

“Tam se zopet snidemo, ker se moramo sedaj ločiti. Po cesti ne smemo
jahati, ker nas lahko zaslede in ujamejo. Čez močvirje moramo in sicer po¬
samič, da preganjalci ne bodo znali, za ktero sledjo naj jahajo.”

“Toda naši Arnavti in baši-bozuki, sidi?” vpraša Halef.

“Nas nič-ne brigajo. Na potovanju me samo ovirajo; legitimacije, ki
jih nosim s seboj, me veliko bolj varujejo kot paševi policisti. Halef jahaj
naravnost proti južni strani močvirja, jaz obdržim srednjo stran, in šejk
jezdi proti severu: — vsak pol ure od druzega!”

Kmalu se ločimo, in tudi jaz jo obrnem proti močvirju, ki pa ni bilo ne¬
varno. Tovariša kmalu zgineta v svoji smeri.

Že nekaj dnij sem bil neprestano vznemirjen kot že dolgo časa ne. Ni
je dežele na zemlji, ki bi skrivala toliko različnih ugank kot svet, po kte-
rem sem jahal. Ne glede na razvaline asirske in babilonske države, ktere sem
opazil pri vsakem koraku, so se pojavljale pred menoj gore, kterih obronki
in doline so obljudene z ljudmi, kterih narodnost in vera je še velika ugan¬
ka. Ugaševalei lučij, malikovalci ognja, hudičevi oboževalci, ne-storijani,
kaldejci, mahumiti, suniti, šiiti, nadžijeti, golati, revafidhiti, muatazileti,
vahabiti, Arabci, Judje, Armenci, Sirci, Druži, Maroniti, Kurdi, Per-
ei,  Turkmeni: pri vsakemu koraku človek lahko sreča privrženca ene ime¬
novanih verskih sekt, rodu in plemena. Kdo pozna napake in pregreške,
v ktere se tujec zapelje ob priliki, ko potuje skozi njih ozemlje! Te gore se
še danes kade v krvi onih, ki so padli kot žrtve narodnega sovraštva, naj-
divjejšega fanatizma, uničevanja, politične nezvestobe, roparske podivja¬
nosti in krvnega maščevanja. Človeška bivališča vise ob -skalnatih pečinah
in klečeh, kot gnezda jastrebov, ki so vedno pripravljeni planiti na svoj
plen. Sistem tlačenja, brezobzirno nasilje je rodilo ono srdito ogorčenje,
ki skoro ne razločuje več sovražnika in prijatelja, in beseda spravljive lju¬
bezni, ktero oznanujejo apostolski propovedniki, se je razširila na vse štiri
vetrove. Kaj če govore razni misionarji o vspehih: — zemlja ni pripravna
da vsprejme seme. Naj služabniki altarja vse store in poskusijo: — v kurd¬
skih gorah se zbira sovražni tok v divje vrtince, ki se šele tedaj pomirijo,
ko narastejo v gorostasne sile, ki razbija skalne peči, premaga sovraštvo
in stopi na glavo strahovitemu krvnemu maščevanju. Potem bodo pota
prosta za one, ki “oznanjajo mir in napovedujejo zveličanje.” Potem ne
-bodo gorski prebivalci več govorili: “Postal sem kristjan, ker bi bil sicer
od age tepen”. In slednji aga je —strogi mohamedanec.

Čimdalje bolj sem se približeval označeni gori. Tla pod menoj so bila
lahka in mokra, dokler konečno ne pridem do suhega sveta. Mrzlična Tigri-
dova pokrajina je ležala zai menoj. Na desni strani ugledam jezdeca in kma-
lu spoznam Halefa, s kterim se v kratkem ča-su združiva.

“Si spotoma koga srečal?” ga vprašam.

“Ne, sidi.” 1

“Ali te ni nihče videl?”

“Živa duša ne. Le daleč na jugu na potu, sem opazil človeka, neznatne
postave, ki je vlekel za seboj žival. Vendar ga nisem mogel spoznati.”

— 261  —

“Ali poznaš onega?” vprašam in pokažem proti severu.

“Nihče drug ni kot šejk, sidi!”

“Da, Mohamed Emin je. V desetih minutah se nam pridruži.”

Res, šejk nas spozna in prijaha v hitrici proti nama.

“Kaj sedaj, efendi?” me vpraša.

“Soditi moram po dogodkih, ki si jih spotoma doživel. Ali so te
opazili ? ’ ’

“Ne. Le neki pastir je daleč od mene poganjal svojo čredo.”

“Kako so te vjeli?”

“Naročil si mi, naj te pričakujem v razvalinah Korsahada. Do danes
zjutraj sem se skrival, nato pa sem se postavil bližje eeste, da bi te videl
prihajati. Tu me ugledajo paševi vojaki in obkrožijo. Braniti se nisem mo¬
gel, ker jih je bilo preveč, in zakaj so me vjeli, tudi ne vem.”

“Ali so te vprašali po tvojem imenu in rodu?”

“Da, vendar sem jim povedal napačna imena.”

“Ti ljudje ne vedo ničesar. Arabec bi te takoj spoznal. IJjeli so te,
ker so v razvalinah v Kufjundšiku pa seve čete, ki imajo povelje napasti
Šamarje. ’ ’

Šejk se prestraši in pridrži konja.

“Šamarje? Alah nam pomagaj; takoj se moram vrniti domov! ,y

“Ni treba; guvernerjev načrt mi je znan.”

“Kteri načrt?”

“Napad na Šamarje je samo krinka. Guverner hoče napasti Džeside,
ki ne slutijo ničesar o napadu, ker jih slepi s Šamarji.”

“Ali veš gotovo?”

“Natančno, ker sem sam govoril z guvernerjem. Paša me je prosil,
naj se vrnem in obiščem ozemlje Hadedinov, kako bi jih lahko bilo pre¬
magati. ’ ’

“Toda, ko premaga Džeside, porabi prvo priliko, da napade Hadedine
in Šamarje.”

“Zanesi se, da z Džesidi ne bo kmialu gotov. In potem mine že pomla¬
dni čas.”

“Mašalah, kaj ima pomlad opraviti z vojsko, efendi?”

“In precej. Takoj ko napoči vroča doba, se trava in rastline posuše.
Džesidi in Kurdi se umaknejo s svojimi, čredami v gore Šamarjev ali Sind-
žar, in guvernerjeva vojska mora v pustinji poginiti.”

“Prav imaš, efendi. Mirnega srca lahko nadaljujemo svojo pot, ktere
pa sicer ne poznam.”

“Na desni pelje cesta v Ain Sifni, na levi v Džerajo in Badri. Do
Badri nas ne sme nihče videti, torej je najbolje, da potujemo ob bregu
potoka Kavser. Kadar imamo Džerajo za seboj, se nam ni treba več
skrivati. ’ ’

“Kako daleč je 'Badri?”

“Tri ure.”

— 262

“Gospod, velik eroir si. Iz daljne dežele si prišel in vendar poznaš
okolico bolje kot jaz!”

“Ker smo namenjeni v Amadijo. sem natančnno ^roučil celo okolico
in vsa pota, ki vodijo do trdnjave. To je vsa moja znanost! Toda naprej
sedaj!” ,

Daši so bila pota, kterih smo se hiteli ogniti, precej blizu vsaksebi,
vendar se nam je posrečilo neopaženo potovati. Če smo videli prihajati
ljudi od desne, smo krenili na levo, in če so prihajali od leve, smo zavili
na desno stran. Seveda mi je mnogo pomagal moj daljnevid, kteremu se
imamo zahvaliti, da smo prišli neopaženo v Badri, kjer smo bili varni.

Skoro smo bili že deset ur na konjih in torej precej trudni, ko dospe¬
mo do onih gor, ob kterih vznožju leži vas, ki je bivališče nadglavarja hu¬
dičevih oboževalcev, ki je bil objednem poglavar celega rodu. Prvega člo¬
veka, ki ga srečam, vprašam, kako se imenuje njih bej (glavar). Pogleda
me zelo začudeno. Pozabil sem namreč, da Džesidi ne govore arabsko.

“Bej nidše demar — kako se imenuje bej?” ga vprašam turško.

“Ali bej,” mi odvrne.

“01 nerde oturar — kje stanuje?”

“Gel, šeni getirim — pojdi, peljem te k njemu!”

Vodi nas do precej velikega, kamenitega poslopja.

“Ieerde otur — tu stanuje,” reče mož, ki se takoj oddalji.

V vasi je vladalo živahno življenje. Med hišami in kočami opazim tudi
več šotorov, pred kterimi so bili privezani konji in osli, in med njimi se je
pomikala mnogoštevilna množica. Množica je bila tako številna, da našega
prihoda niti zapazili niso.

“Sidi, poglej tja!” reče Halef. “Ali ga poznaš?”

Z roko pokaže na osla, ki je bil privezan pred uhodom neke hiše. Bes,
to je osel našega debelega buluk emina. Stopim raz konja in vstopim. Tu
začujem trompetni glas hrabrega Ifre:

“In ti nam res nečeš odkazati stanovanja?”

“Jaz nimam, stanovanj,” odvrne nekdo s zelo suhim glasom.

“Ti si kiaja (vaški načelnik); ti nam moraš preskrbeti stanovanje!”

“Povedal sem ti že, da nimam prenočišča. Vas je natlačena s potniki;
noben prostor ni več prazen. Zakaj tvoj efendi ne nosi s seboj šotora?”

“Moj efendi? Emir je, velik .bej, ki je bolj slaven kot vsi džesidski
knezi v gorovju! ’ ’

“Kje je on?”

“Takoj pride za nami. Najprvo mora uloviti nekega begunca.”

“Begunca uloviti?”

“Da. Pri sebi ima veliki ferman (potni list) padišaha, potni list kon¬
zula, potni list in mnogo pisem mosulskega guvernerja, in tukaj so moja
spričevala. ’ ’

“Naj pride sam!”

“Kaj? Pravico ima pobirati dišparasi, in ti praviš da naj saimt pride?
Govoril bom s šejkom!”

— 263  —

"Šejka ni v vasi.”

"Torej bom govoril z bejom!”

"Pojdi k njemu!”

"Da, šel bom. Jaz sem buluk emini padišaha, imam petintrideset pi-
j astro v mesečne plače (en dolar in pol), ter se ne bojim nikogar. Čuješ?”

"Da. Petintrideset pijastrov za -cel mesec!” se norčuje glas z buluk
eminom. "Imaš še doklade k temu?”

"Doklade? Poslušaj! Dva funta kruha, sedemnajst unč mesa, tri unče
masla, pet unč riža, unčo soli, poldrugo unčo drugih drobnostij na dan in
poleg tega še milo, olje in mazilo za čevlje. Ali me razumeš? In če se čudiš
mojemu nosu, kterega več nimam, ti'hočem povedati, kako sem ga zgubil.
Bilo je, ko smo se pred Sebastopolom bojevali; bil sem ravno v najhujšem
bojnem metežu, in- ”

"Nehaj, ker nimam časa poslušati. Ali naj povem beju, da hočeš z
njim govoriti?”

Torej moja oseba je bila predmet temu zanimivemu pogovoru. Stopim
v hišo, Mohamed Emin in Halef za menoj. Kiaja je baš nameraval odpre¬
ti neka vrata, pri našem, prihodu se pa takoj obrne.

"Tu prihaja sam emir,” reče Ifra. "On ti pokaže, komu moraš po¬
slušati!”

Obrnem se najprvo do buluk emina.

"Ti tukaj? Kteri zlod te je pripeljal v Badri?”

Za hip se ga poloti zadrega, vendar mi ne ostane dolžan odgovora:

"Ali ti nisem povedal, da bom jahal naprej, emir?”

"Kje so tvoji tovariši?”

"Iflemiš, — zginili, pobegnili, odpihali.”

"Kam?”

"Neznano mi je, visokost!”

"Saj si jih vendar videl!”

"Samo nekoliko. Ko je ujetnik pobegnil, so drvili vsi za njim, tudi
moji ljudje in Arnavti.”

"Zakaj pa ti nisi?”

"Benim ešek — ker moj osel ni hotel, gospod! In poleg tega sem moral
v Badri, da ti pripravim stanovanje.”

"Ali si natančno pogledal pobeglega jetnika?”

"Kako, ker sem ležal z obrazom na zemlji, in ko se dvignem, da jaham
aa drugimi, je že zginil.”

To je bilo ugodno za mene radi Mohamedove varnosti.

"Kdaj se vrnejo tvoji tovariši?”

"Kdo ve! Alah je vseveden; on vodi vernike tja in sem, na desno in
levo, kakor njemu ugaja, ker človeška pota so zapisana v knjigi živ¬
ljenja. ’ ’

"Alije Ali Bej tukaj?” vprašam sedaj vaškega glavarja.

"Da.”

"Kje?”

— 264  —

“Bu kapu ešeri — za temi vrati! ”

“Sam?”

“Da.”

“Povej mu, da l)i rad z njim govoril.”

Ko stopi kiaja v sobo, da me naznani, sune Ifra mojega Halef a v be¬
dro in pogledujoč na Mohamed Emina, ga vpraša:

“Kdo je ta Arabec?”

“Šejk.”

“Od kje?”

“Na potu smo se dobili. Prijatelj je mojega sidija in ostane pri nas.”

“Ver tčok bakšišler — daje mnogo napitnine?”

“Bu kadar — toliko!” reče Halef in raztegne vseh deset prstov.

To je zadostovalo buluk eminu, kot opazim na njegovem zadovoljnem
obrazu. Vrata se odpro, in kiaja se vrne. Za njim se prikaže mlad mož lepe
postave. Imel je krasne poteze na obrazu, lepe črne oči in primerne ustni¬
ce. Na sebi je imel zelene hlače, krasno vrhnjo obleko in turban, izpod
kterega so mu gledali kodri. Za pasom je imel nož s krasnim držajem.

“Hoš geldin demek — dobrodošli! ” reče in stisne roko najprvo meni,
šejku in Halefu. Baši-bozuka pa niti ne pogleda.

“Mazal bujurum sultanum — oprosti, gospod, ker sem prišel v tvojo
hišo,” mu odvrnem. Večer se bliža in v tvojem kraju sem nameraval vpra¬
šati, če imate mesto, kamor bi položili trudne glave k počitku. ’ ’

Gleda me pozorno o:d nog do glave in odvrne:

“Potnika se ne sme vpraševati, od kje in kam. Toda moj kiaja je ome¬
nil, da si emir.” (Emir je arabska beseda in pomeni toliko kot knez.)

“Nisem Arabec, ne Turek, temveč Nemče iz daljnjega zapada.”

“Nemce? Tega naroda ne poznam in še nisem nikdar čul o njem. To¬
da slišal sem o neki osebi, ki je tudi Nemce, in kterega bi rad spoznal.”

“Ali smem vprašati zakaj?”

“Ker se njemu trije mojih mož zahvaljuje za življenje.”

“Kako?”

“Oprostil jih je ujetništva in ir uk in pripeljal k Hadedinom.”

“Ali stanujejo v Badri?”

“Da.”

“hn se imenujejo Pali, Selek in Melaf?”

Bazočaran se umakne korak nazaj.

“Ali jih poznaš?”

“Kako se imenuje Nemče, ki jih je oprostil?”

“Klicali so ga Kara ben Nemsi.”

“To je moje ime. Ta mož tukaj je Mohamed Emin, šejk Hadedinov, in
drugi je Halef, moj spremljevalec.”

“Ali je mogoče? Kako presenečenje? Seni gerek olarirn — moram te
objeti!”

Pobegne me k sebi in poljubi na oba lica; istotako poljubi šejka, Ha¬
lefa pa samo objame. Potem me prime za roko in reče:

— 265  —

“Čelebim mabadinde geldin — gospod, ob pravem času prihajaš. Velik
praznik praznujemo, pri kterem tujci ne smejo biti navzoči; ti se pa boš
veselil z nami. Ostani pri nas, dokler trajajo veseli dnevi, in tudi pozneje
nas ne smeš kmalu zapustiti!”

“Ostanem samo toliko časa, dokler šejku ugaja.”

“Ugajalo mu bode.”

“Znaj, da ga srce žene drugam, kot ti povemo pozneje.”

“Znano mi je. Toda stopite v sobo. Moja hiša je vaša in moj kruh vaš
kruh. Naši bratje ste, dokler živimo.”

Ko stopamo skozi vrata, zaslišim Ifra, ko reče kiaji:

“Ali si slišal, kako slaven emir je moj efendi? Nauči se, da tudi mene
enako spoštuješ. Zapomni si!”

Soba, v ktero ustopimo, je bila kaj priprosta. Midva s šejkom se vse-
deva ob bejovo stran. Slednji še ni spustil moje roke ter me vedno pozor¬
no ogledoval.

“Torej ti si mož, ki je premagal sovražnike Hadedinov?”

“Ali me hočeš osramotiti?”

“In ki je ponoči sam leva ustrelil! Rad bi bil kot si ti! Ti si kristi-
jan?”

“Da.”

“Kristijani so bolj mogočni kot drugi ljudje; toda jaz sem tudi kri-
stijan.”

“Ali so Džesidi kristijani?”

“Oni so vse. Džesidi so od vseh ver sprejeli samo najboljše - ”

“Ali si prepričan?”

Obrve mn se naježe.

“Povem ti, emir, da se v teh gorah nobena vera sama ne vzdrži; naš
rod je razdeljen, naša plemena razcepljena, in naša srca razklopljena. Do¬
bra vera mora oznanjati ljubezen; toda radovoljna ljubezen, ki prihaja od
srca, se pri nas ne more ukoreniti, ker je zemlja posejana s sovraštvom,
maščevanjem, izdajo in grozotami. Da imam jaz moč, oznanjeval bi ljube¬
zen, toda ne z ustmi, temveč z mečem v roki; kjer namreč naj uspeva ple¬
menita cvetlica, se mora prej iztrebiti osat in trnje. Ali morda veruješ, da
požene iz strupene rastline krasna, dišeča cvetlica? Vrtnar lahko cvet
strupene cvetlice oplemeni in olepša, toda strup pa ostane skrit v notranjo¬
sti. In povem ti, propoved moja z mečem bi iz volkov naredila ovce. Kdor
bi slišal moj evamgelj, bi postal srečen; kdor bi se mu pa zoperstavljal,
tega bi uničil. Potem šele bi mogel utakniti meč v nožnico in se povrniti
domov k svojem, šotoru, da se veselim svojega dela. Kadar bode meč v no¬
žnici, tedaj se bode moglo šele trditi — ljubezen nikdar ne preneha!”

Oko ®e mu je svetilo, lica so mu zarudela in njegov glas je prihajal iz
globočine srca. Bil ni samo lep, temveč tudi plemenit mož; poznal je ža¬
lostne razmere svoje dežele in morebiti bi bil zmožen, da ustvari svojim
boljšo bodočnost.

— 266

‘ 1  Torej meniš, da krščanski pridigarji, ki prihajajo iz daljine, ne opra¬
vijo tukaj ničesar?” ga vprašam.

“Mi Džesidi poznamo vašo sveto knjigo. Ona govori: Beseda božja j«
kladivo, ki razbija skale. Toda ali moreš s kladivom vodo razbijati? Ali
moreš z njim: uničiti soparo, ki se dviga iz močvirja in mori življenje?
Vprašaj može, ki so sem prišli iz Amerike! Učili so mnogo in govorili; po¬
darili in prodali so lepe stvari; delali so celo kot tiskarji. In ljudje so jih
poslušali, sprejemali njih darila, se dali krstiti, nato so pa šli ropat in mo¬
rit kot prej. Sveto pismo je bilo tiskano v našem jeziku, toda živa duša ni
razumela narečja-, in nihče ne zna ne brati ne pisati. Meniš, da nas bodo
ti učeni možje, ki se imenujejo misionarji, priučili pis-anju in branju? Na¬
še pero mora biti sedaj iz trdega jekla. Ali pa pojdi v slavni samostan Ra¬
ba n Hormuzd, ki je nekdaj pripadal Nestorijancem. Sedaj je katoliški.
Nekaj ubogih menihov strada na skalnati pečini. Zakaj je tako in ne dru¬
gače? Man-ka jim Jozua, ki bi zapovedal: -Gineš ile 'kamer, sus ben Gibea
jakinda hem dere Adšala — Solnce ostani pri Gibeonu, in luna, v dolini
Ajalon! Treba nam je junaka Samsona, ki bi ugnal hudobne z mečem in
dobre vzpodbujal. Kje je pastir David, ki je z oslovsko čeluistjo ubil leva!
Povodnji je treba, ki bi brezbožne uničila, da bi mogel Noe poklekniti s
svojimi pred Alahom pod lokom seidmerobarvne mavrice. Ali ne stoji v
vaši knjigi: Insanlar džeea- -estemec-ler dan rahuma — ljudje se po mojem
duhu ne puste kaznovati? — Da sem jaz Mojzes, bi poslal svoje vojsko¬
vodje po vseh dolinah Kurdistana in s svojim mečem gladil pot onim, e
kterih govori vaše sveto pismo: Vazar-lar salami, der-ler ughuri — oznanu-
jejo -mir in naznanjajo zveličanje! — Da, debelo me gledaš; meniš, da j e
mir boljši kot vojska in lopata izdatnejša kot meč? Tudi ja-z sem teh mi-
slij. Toda kako moreš misliti na mir, če ga nisi priboril z mečem? Ali ne
nosimo tukaj buzdovana, da lahko delamo z lopato? Poglej sebe, samo se¬
be! Mnogo orožja- nosiš s seboj, ki je boljše kot naše. Zakaj ga nosiš? Al 1
tudi v deželi Nemcev vzameš s seboj orožje, ee se podaš na pot?”

“Ne,” moram odvrniti.

“Tu ga imamo! Brez skrbi lahko obiskujete cerkve in molite k Alahu:
brez strahu pohajate v šolo in poslušate učitelja; svoje stariše častite in
otroke podučujete; v paradižu živite zadovoljno, k-er je strta glava vasi
kači. Mi pa še pričakujemo junaka, ki naj upokoji krik v gorah. In ta ju'
nak ne bo Rus, Anglež, ne Turek, ki nas tlačani, in tudi -ne Perz, ki se nam
uljudno laže in nas slepari. Nekdaj smo m-enili, da ho Bonaparte nas rešili
Bonaparte, veliki šah Francozov; sedaj pa smo prepričani, da lev ne sm e
ničesar pričakovati od orla, ker njih kraljevstvo je ločeno. Ali si že slišali
kaj so pretrpeli Džesidi?”

“Da.”

“Živeli smo v miru in slogi v -deželi Sindžar; toda premagali so naS
z nasiljem in pregnali. Bilo je spomladi; reka je prestopila bregove in od3®'
sla s -seboj -most. Naši starčki, žene in otroci so bivali ob vodi pri mestu
Mbsul. Pognali so jih v divje valove, ali pa pomorili kot neumno živini

267  —

in po Mosulu se je sprehajalo ljudstvo in se veselilo klanja. Oni, ki so mo¬
ritvi pobegnili, niso vedeli, kam naj polože svoje glave. Šli so v gore Mak-
luba, v Bohtan, Šejkan, Missuri, v Sirijo in celo čez rusko mejo. Tam so
si pridobili domačijo, obleko, vrte in polja, ktere z veseljem pogledaš, ker
pri njih vlada pridnost, red in snaga, doeim vidiš naokoli umazanost in le¬
nobo. To vabi druge, in če potrebujejo denarja in ljudi, planejo na nas
z ognjem in mečem. V treh dneh praznujemo praznik našega velikega svet¬
nika. Že več let ga nismo mogli obhajati, ker romarji niso bili varni na svo¬
jem potovanju. Letos pa naši sovražniki navidez mirujejo, torej bomo v
miru praznovali slavnostni dan. Čelebim mahalinde geldin — ob pravem
času prihajaš. Sicer ne pripuščamo tujcev k našim svečanostim; ti si pa
naš dobrotnik in nam dobrodošel.”

To povabilo me je prijetno iznenadilo, ker se mi je nudila prilika,
spoznati obrede in običaje skrivnostnih hudičevih oboževalcev, ktere so mi
slikali v tako slabi luči. In vendar, kolikor sem jih zdaj spoznal, so boljši
kot marsikteri narod.

“Hvala za tvojo ponudbo,” odvrnem. “Rad bi se dalj časa pomudil
pri tebi, vendar moramo rešiti nalogo, ki nas sili, da kmalu zapustimo
Badri.”

“Znana mi je ta naloga,” odvrne bej. “Kljub temu lahko ostaneš
pri nas.”

“Znana ti je?”

“Da. Na potu ste k Amal el Gandurju, sinu šejka Mohamed Emina,
ki je zaprt v trdnjavi Amadija.”

“Kdo ti je povedal?”

“Oni trije možje, ktere si rešil. Vendar sedaj ga ne morete opro¬
stiti.”

“Zakaj ne?”

“Mosulski guverner se boji napada vzhodnih Kurdov in poslal je ve¬
liko čet v Amadijo, kterih velik del je že dospel tja.”

Koliko?”

“Dva jizbašija (stotnika) z dvesto možmi šestega pehotnega polka
Anatoli Ordisi v Diarbekirju in trije jisbašiji s- tristo možmi tretjega pe¬
hotnega polka, skupaj torej petsto mož, klerim zapoveduje bimbaši
(•major).”

“Tn trdnjava Amadija leži dvanajst ur"od tukaj?”

“Da; toda pota so tako težavna, da ne prideš tja v enem dnevu. Na¬
vadno prenočujejo ljudje v Heloki ali v Spandari, ter jahajo šele prihodnji
dan čez strme Gara gore, za kterimi leži ravnina in skalnata pečina
Amadija.”

“Ktere čete bivajo v Mosulu?”

“Deli drugega dragonarskega polka in četrte pehotne divizije Irak
Ordisj. Tudi ti so že pripravljeni. Oddelek se napoti proti Arabcem, drugi
pa odkoraka v Amadijo.”

“Koliko jih je v slednjem oddelku?”

— 268  —

'“‘Tisoč mož, kterim zapoveduje miralaj, (polkovnik) ki ima poleg
sebe tudi alaj emina (mož, ki skrbi za stanovanja vojakov). Tega miralaja
(polkovnik) poznam; umoril je ženo in oba sinova Pir Kameka in se ime¬
nuje Omar Amed.” (Pir Kamek je velik svetnik Džesidov ali hudičevih
oboževalcev.)

“Ali ti je znan kraj, kjer se zbirajo?”

“Oni, ki napadejo Arabce, so skriti v razvalinah Kufjundšika; ogle¬
duhi so mi povedali, da odrinejo že jutri. Drugi se pa pripravljajo šele
pozneje.”

“Menim, da so te tvoji ogleduhi napačno obvestili.”

“Kaj praviš?”

“Ali res misliš, da bo mosulski guverner poklical čete iz daljnega
Diarbekirja, da z njimi udari na vzhodne Kurde? Ali ni drugi pehotni polk
v Sulejmaniji veliko bližji? In ali ne služijo v tretjem polku v Kerkjuku
sami Kurdi? Meniš, da bode tristo mož poslal proti svojim lastnim ro¬
jakom?”

Bej naredi začuden obraz in reče:

“Tvoj govor je sicer pameten, toda jaz ga ne razumem.”

“Ali imajo čete, ki leže v Kufjundšiku s seboj topove?”

“Ne.”

“Kdor se hoče vojevati na ravnini, gotovo vzame ® seboj topove. Četa,
ki nima s seboj topov, je namenjena v gorovje.”

“Torej je moj ogleduh vojake zamenjal. Ljudje, ki so v razvalinah,
ne bodo napadli Arabce, temveč odkorakali bodo v Amadijo.”

“In rekel si, da pojutrašnjem se že napotijo. Potem pridejo v vašo vas
ravno na dan praznika vašega svetnika.”

“Emir!” .

Samo to besedico je izgovoril, vendar v groznem strahu. Jaz pa nada¬
ljujem:

“Pomni, da niti po južni niti po severni strani ne morejo vojaki v
te kraje, temveč samo od vzhoda in zapada. Deset ur od tukaj se zbira na
zapadu tisoč mož pri Mosulu, in dvanajst ur od tukaj se zbira petsto mož
pri Amadiji. Kraj Šejk Adi obkolijo, da ne more nihče pobegniti.”

“Gospod, ali res mislijo-?”

“Morda misliš, da je petsto vojakov dovolj, da napadejo Kurde v kra¬
jih Bervari, Bohtan, Tijari, Hal, Hakiari, Karita, Tura-Gara, Bac in Šir-
van? Ti Kurdi morejo postaviti sami v treh dneh šesttisoč mož na noge.”

“Imaš prav, emir; paša kuje nekaj proti nam!”

“Sedaj, ko meniš, da imam prav, poslušaj: Iz lastnih ust mosulskega
guvernerja vem, da vas hoče napasti v Šejk Adi.”

“Bes;” .

‘ 1  Poslušaj! ’ ’

Povem mu vse, kar sem opazil za časa svojega obiska pri mosulskem
guvernerju, in kar sem slišal od njega samega. Ko končam, se bej dvigne
ter premeri s počasnimi koraki nekolikrat sobo. Nato mi pa poda roko.

_ 269  —

“Hvala ti, gospod; ti si nav vse rešil! Da bi nas napadlo petnajsto vo¬
jakov, bi bili vsi zgubljeni; sedaj mi je pa ljubo, če pride sovražnik. Mo-
sulski guverner nas je nalašč zazibal v spanje, da bi nas premotil, da se
zberemo in praznujemo praznik; vse si je dobro preračunil, samo nekaj je
pozabil: — miši, ktere namerava poloviti, bodo tako številne, da bodo ma¬
čko raztrgale. Prosim te, ne pripoveduj nikomur o najinem pogovoru, in
dovoli, da se za trenutek oddaljim.”

Bej odide.

“Kako ti ugaja?” vprašam Mohamed Emina.

“Kavno tako kot tebi!”

“In to je hudičev oboževalec?” reče Halef. “Džesida sem si pred¬
stavljal z volčjim žrelom, s tigrovimi očmi in z vampirjevimi kremplji!”

“Ali še vedno veruješ, da pri Džesidih zapadeš nebeško zveličanje?”
vprašam ga smeje.

“Počakaj, sidi! Slišal sem, da se zlodej včasih spremeni v dobrega
človeka, da vernike tem laglje slepari.”

Tu se odpro vrata, in v sobo stopi mož veličastne postave. Imel je
čisto, belo obleko, srebrno bele lase, ki so mu v dolgih spletenkah viseli
po hrbtu. Moral je imeti svojih osemdeset let; lica so mu upadla, in oči
je imel v globokih jamicah, toda njih pogled je bil drzen in oster. Dolga
črna brada, ki mu je segala čez prsi, je tvorila čuden kontrast napram
snežno belim lasem. Ko vstopi, se priklone in nas pozdravi s prijazno do¬
nečim glasom:

“Gineš-inici sejindirme-sun — vaše solnce naj nikdar ne zatone!” In
potem še pristavi:

“Hun be kurmangdši zanin — ali razumite kurdsko govorico?”

Slednje vprašanje nam je stavil v kurdskem dijalektu kurmangdši, in
ko se obotavljam z odgovorom, reče:

“Šima zazadša zani?”

To je bilo isto vprašanje v zaza narečju. Oba narečja sta najbolj važ¬
na v kurdskem jeziku, vendar jih tedaj še nisem razumel, raditega pa
odgovorim turško:

“Seni an-lamez-ic — ne razumemo te. Jalvar-ic sejlem tirkdše —
prosim, govori turško!”

Zajedno vstanem, da mu ponudim ®y,oj sedež, kakor je zahteval običaj
radi njegove visoke starosti. On pa me prime za roko in reče:

“Icim šeni kutšaklam-am — dovoli da te objamem! Ime mi je Kamek.
Ali Bef me je poslal k tebi.”

“Kamek? Bej je že govoril o tebi.”

“Kdaj me je omenil?”

“Boleki bi te, če ti povem.”

“Bolelo 1 ® Kameka nikdar ne boli. Vse bolečine, ktere more pretrpeti
človeško srce. sem doživel v eni uri. Kje je še torej bolečina za mene?”

“Ali Bej tni je. povedal, ‘da poznaš miralaja Omar Ameda,”

— 270  —

Niti ne gane z glavo, in glas mu je donel popolnoma mirno, ko mi
odvrne:

“Poznam ga, toda on mene še ne pozna. Umoril je mojo ženo in oba
sinova. Zakaj si ga omenil?”

‘ ‘  Oprosti; Ali Bej ti vse pove! ’ ’

“Vem, da ne smete govoriti; toda Ali Bej ničesar ne skriva pred me¬
noj. Povedal mi je, da veš za turške skrivnosti. Ali res misliš, da pridejo
in motijo naš praznik ? ’ ’

“Prepričan sem.”

“Našli nas bodo bolj pripravljene kot tedaj, ko se je zgubila moja
duša. Ali imaš ženo in otroke?”

“Ne.”

“Toraj ne moreš misliti, da živim in vendar sem že zdavnej umrl. To¬
da vse zveš. Poznaš Tel Afer?”

“Da.”

“Ali si bil tam?”

“Ne, toda bral sem o njem.”

“Kje?”

“V knjigah, kjer je bila ta dežela opisana in tudi v-ti si pir

(svetnik) in celo imeniten svetnik Džesidov, torej poznaš sveto knjigo kri-
stijanov?”

“Poznam jo, ker imam sam stari testament, pisan v turškem jeziku.”

“No, torej si tudi bral knjigo preroka Jezaija?”

“Poznam jo. Jezaija je prvi šestnajstih prerokov.”

“Torej poglej v to knjigo in sicer, kjer je sedemintrideseto poglavje.
Tam se glasi dvanajsta vrsta: Ali so tudi poganski bogovi rešili vse one,
ktere je uničila moja roka Gozam in Haram in Resef in sinove Edena v
Talasarju? In ta Talasar je Tel Afer.”

Pogleda me začudeno.

“Torej poznate iz vaše svete knjige mesta, ki so bila postavljena pred
tisoč leti?”

“Tako je.”

“Vaše sveto pismo je slavnejše kot kuram Toda čuj! Prebival sem v
Mirkanu, ob vznožju gore Sindšar, ko nas napadejo Turki. Pobegnil sem s
svojo ženo in dvema sinovoma v Tel Afer, ki je močno mesto; tam sem
imel prijatelja, ki me vzel k sebi in me skril. Toda tudi sem so pridrli div¬
jaki, da pomore vse Džeside, ki so se skrili. Staknili so tudi moje skriva¬
lišče, in mojega prijatelja, ki me je vzel k sebi, so na mestu umorili. Mene
so zvezali, in s ženo in otroci peljali ven iz mesta. Tam je plapolal ogenj,
kjer so nas nameravali umoriti, in tam je tekla kri mučencev. Neki poroč¬
nik turške vojske mi je z nožem prebodel lice, kjer še danes lahko vidiš
brazgotino. Moji sinovi so bili pogumni mladeniči; videli so mojo bolečino
in'napadli poročnika. Radtega -so tudi nje zvezali, kakor tudi mojo ženo.
Najprej so obema odsekali desno roko in jih peljali za tem k ognju. Zažgali
so tudi mojo ženo, in- jaz sem moral vse njih bolečine z  gnjevom v srcu

— 271

gledati. Nato potegne poročnik nož iz mojega lica in ga prične počasi vti¬
kati v moja prša. Ko se prebudim, je bila noč in ležal sem med mrtvimi
trupli. Klina ni zadela srca, toda l-ežal sem v krvi. Zjutraj me najde neki
Kaldejee in me skrije. Mnogo časa je preteklo, predno sem zopet okreval,
in moji lasje so vzprieo bolečin mojih sinov in žene pobledeli. Telo je zopet
oživelo, toda duša je umrla. Moje srce je zginolo; na njegovem mestu pa
utripa ime Omar Ameda, ker tako se je imenoval isti poročnik, ki je sedaj
polkovnik.”

Pripovedoval je z jasnim, mirnim glasom, ki me je bolj pretresel kot
najživahnejši izraz nespravljive maščevalnosti. Bilo ga je res strašno po¬
slušati.

“Ali se hočeš maščevati?” ga vprašam.

“Maščevati? Kaj je maščevanje?” odvrne z istim glasom. “Hudobno,
zahrbtno dejanje. Kaznoval ga bom, potem pa odide moje telo tja, kjer
je sedaj moja duša. — Saj vendar ostanete pri nas, ko praznujemo naše
svečanosti?”

“Sedaj še ne vemo.”

“Ostanite! Če odidete, se vam vaša nakana ne posreči; če pa ostanete,
tedaj pa lahko upate na srečno rešitev vašega iskanja; nasprotoval vam
ne bo noben Turek več, in Džesidi vam bodo pomagali.”

Zopet je govoril s čisto drugim glasom, in njegove oči so zadobile prej-
šno svetlobo.

“Naša navzočnost bi menda motila praznovanje vašega praznika,” re¬
čem v nadi, da kaj poizvem od njega glede njegove vere.

On pa strese z glavo.

“Morda veruješ na pravljice, oziroma laži, ki jih trosijo o nas? Pri¬
merjaj nas z drugimi, in našel boš čistost in snago. Čistost je, po kterej
hrepenimo; čistost telesa in duha, čistost govora in čistost nauka. Čista je
voda, in čist je plamen. Raditega ljubimo vodo in se z njo krstimo. Eadi-
tega častimo luč, kot simbol čistega Boga, o kterem tudi vaše sveto pismo
govori, da stanuje v luči, do ktere nihče ne. more. Vsi se posvečujejo z
blagoslovljeno vodo, in mi se posvečujemo v blagoslovljenem ognju.. Mi
položimo roko v plamen in blagoslovljamo z njo naše čelo, kot vi delate z
vodo. Vi pravite, gospod Jezus je bil nekdaj na zemlji in pride zopet, tudi
nam je znano, da je bival nekdaj med ljudmi, in verujemo, da se bo vrnil,
da nam odpre nebeška vrata. Vi častite Zveličarja, ki je hodil po zemlji;
mi častimo Zveličarja, ki se bode zopet vrnil. Mi vemo, da je bil človek,
toda ne vemo, kdaj pride zopet, in radi tega delamo, kar je svojim zapove¬
dal, ko jih je dobil speče v vrtu Gezemami: Molite in čujte, da vas ne na¬
padejo ! Poslužujemo se petelina, ki je simbol čuječnosti. Ali vi ne delate
istega? Slišal sem, da kristijani pogosto na strehah svojih tempelnov in hiš
postavijo petelina, ki je delan iz železa in s zlatom prevlečen. Vi imate
železnega petelina, mi pa živega. Ali smo zategadelj pogani ali zli ljudje?
Vaši svečeniki so bolj modri, in vaši nauki so boljši; mi bi imeli boljše
nauke, če bi imeli bolj modre duhovne. Med vsemi Džesidi sem jaz edini,

— 272  —

ki zamore brati vaše sveto pismo, in raditega govorim s teboj kot ne more
nihče drug.”

“Zakaj ne prosite za svečenike, ki bi podučevali vaše ljudi?”

“Ker nečemo biti deležni vaše needinosti. Nauk kristijanov je razcep¬
ljen. Kadar nam zamorete dokazati, da ste jedini, tedaj ste nam dobro¬
došli. Če nam kristijani iz zapada pošiljajo učitelje, kterik vsak uči nas¬
protne nauke, si delajo sami sebi škodo. Jezus govori v vašem svetem
pismu: Jaz sem pot, resnica in življenje. Zakaj imajo torej ljudje iz zapada
toliko potov, toliko resnic, ko je vendar samo eden, ki ima življenje? Radi¬
tega se mi ne prepiramo o Zveličarju, ki je že bival med ljudmi, temveč
ostanemo čisti in čakamo na prihod Zveličarja, ki pride zopet.”

Tu pride Ali Bej, kar mi je bilo — odkrito priznano — zelo ljubo. Sko-
ro bi me spravil ta človek, o ikterem trde nevedni ljudje, da pripada sekti
hudičevih oboževalcev, v zadrego. Glede cepljenja kristijanske vere sem
moral molčati, ker mi je očital bridko resnico — žal, žal! Pir se dvigne in
mi poda roko.

“Alah naj bo s teboj in tudi z menoj! Grem po potu, po kterem moram
iti, vendar se bova zopet videla.”

Tudi drugim strese roko in odide. Ali Bej pokima in reče:

“Ta je najbolj moder med Džesidi; njega nihče ne prekosi. Bil je v
Perziji in Indiji; v Jeruzalemu in Štambulu; videl je vse in spisal celo
knjigo.”

“Knjigo?” vprašam presenečen.

“On je jedini, ki zna pravilno pisati. On želi, da postane naše ljudstvo
nekdaj tako čednostno in učeno kot so možje na zapadu, kar se zamoremo
naučiti sami iz knjig Frankov. Spisal je torej knjigo v našem narečju, da
jo lahko vsakdo razume, ki zna brati. To je njegova knjiga.”

“To je krasno! Kje je ta knjiga?”

“V njegovem stanovanju.”

“In kje stanuje on?”

“V moji hiši. Pir Kamek je svetnik. On potuje po deželi in je povsod
dobrodošel. Ves Kurdistan je njegovo stanovanje, toda svoje bivališče si
je zbral pri meni.”

“Meniš, da bi pokazal meni to knjigo?”

“Prav rad.”

“Takoj ga poprosim. Kam je šel sedaj?”

“Ostani! Odšel je, da euje nad svojimi. Vendar dobiš knjigo vseeno.
Prej mi pa obljubite, da ostanete pri nas.”

“Torej meniš, da naj preložimo potovanje v Amadijo?”

“Da. Iz mesta Kaloni so bili tukaj trije možje. Vojniki so rodu Misu-
ri, hrabri, zvesti in udani ljudje. Poslal sem jih v Amadijo, da poizvedujejo
po Turkih. Zajedno bodo poskusili, če dobijo Amad el Gandurja; to sem
jim še posebno priporočil, torej ostanite pri nas, dokler se ne vrnejo!”

S tem smo bili vsi zadovoljni; Ali Bej nas še enkrat objame, ko mu
naznanimo svoje veselje, in nato nam reče:

— 273  —

“Pojdite z menoj, da vidite tudi mojo ženo!”

Nad tem povabilom sem bil kaj začuden, vendar sem pozneje izvedel,
da Džesidi ne skrivajo svojih žen kot mohamedanci. Pri njih vlada patriar-
halično življenje, precej podobno onemu v Evropi. Seveda niso bili vsi
ljudje tako čistega naziranja kot Pir Kamek, toda napram hinavskim Gr¬
kom, nenravnim Armencem, maščevalnim Arabcem, lenim Turkom, zahrbt¬
nim Perzom sem jih moral spoštovati. Njihova vera je mešanica kaldeizma,
islama in kristijamstva.

Zunaj na dvorišču sedi bul uk emini pri svojem oslu. Oba jesta, osel
ječmen in baši bozuk posušene fige, kterih je imel celo niz pred seboj. In
pri tem je pripovedoval in žvekal o svojih junaštvih tistim, ki so stali okoli
njega. Halef se jim pridruži, mi trije pa se napotimo v oni del stanovanja,
kjer so prebivale ženske.

Bejeva žena je bila še mlada in na rokah je držala majhnega dečka.
Njeni lasje so bili razpleteni v več kit, in čelo ji je krasilo več zlatnikov.

“Dobrodošli, gospodje!” reče s priprostim glasom in nam poda roko.

Ali Bej nam pove njeno ime in nato njej naša. Njenega imena se žal
ne morem več spominjati. Vzamem ji dečka iz rok in ga poljubim, na kar
je bila ona zelo ponosna. 'Mali bejček je bil prav čeden otrok, in prav nič
ne podoben onim orijecutalskim otrokom, ki se jih vidi po mestnih ulicah.
Bej me vpraša, kje želimo jesti, ali v njegovem stanovanju, ali pri ženskah,
nakar si takoj izbrem poslednje. Malemu hudičevemu oboževalcu se je v
mojem naročju kaj dopadlo. Pogledoval me je z bistrim pogledom, trgal
mojo brado in mahal z rokami in nožicami ter izgovarjal nekaj besed, kte¬
rih niti jaz niti on ni razumel. Glede kurdskega jezika sva si bila precej
enaka; tudi med jedjo ga obdržim pri sebi, kar mi je mati povrnila s tem,
da je najboljše jedi polagala pred mene.

Najbolj mi je šla v slast neka jed iz smetane, ki jo pečejo in potem
polijejo z medom in sladkorjem.

Po jedi pride k meni Ali Bej, da mi pokaže svojo sobo. Ko vstopim,
zagledam na mizi precej debel zvezek.

“Pirova knjiga,” reče Ali Bej na moj vprašujoči pogled.

V trenutku jo vzamem v roke iu pogledam. Vsedem se na divan, in
Ali Bej se smeje odstrani ter me pusti mpjemu premišljevanju. Pisana je
bila v arabsko-perzijskem jeziku.

Medtem se je stemnilo, in zunaj pri vodi, kjer so deklice zajemale vodo,
dočim so jim mladeniči pomagali, začujem sledečo pesmico:

“Gavra min a ve te

Bina mibak dartshin ber pište

Dave min hala surat ta kate

Načalnak ak bjerdza ma, bišanda ma Rusete.”

— 274

Prosto prestavljeno: ■

“Prekrasna devojka je šla do studenca
Za njo razočaran in ginjen sem stal.

In sklenem, da tu jo poljubim na lica,

Če tudi bi Eus v jetništvo me gnal.”

Krasna pesmica, ki se jo sicer v orijentu kaj redko čuje. Poslušam in
poslušam, vendar ničesar več ne čujem. Dvignem se, da se podam ven na
prosto, kjer je vladalo živahno življenje, ker so še vedno prihajali tujci.
Ko pridem do vrat, vidim, da se jih je precej zbralo okoli buluk emina, ki
je glasno pripovedoval.

“Že pri Saidi sem se bojeval,” se hvali, “in na raznih otokih, kjer
smo premagali upornike. Nadalje sem se bojeval v Beirutu pod slavnim
Mustafa Nuri pašem, kterega hrabra duša sedaj v paradižu živi. Tedaj sem
imel še svoj nos, kterega sem potem zgubil v Serbiji, kamor sem moral iti
s Šekib Efendijem, ko je Kiamil paša pregnal Milana Obrenovica.”

Dobri buluk emini se celo ni več spominjal, kje je zgubil svoj nos.
Kmalu nadaljuje:

“Za Bukarestom so me napadli. Sicer sem se hrabro branil, že je le¬
žalo dvajset sovražnikov mrtvih na tleh; tu vzdigne nekdo sabljo nad me¬
ne; udarec bi mi moral pravzaprav preklati glavo, ker sem se pa umaknil,
zadene moj no-”

V tem trenutku začujem krik, ki ga še svoj živ dan nisem slišal. Od¬
meval je kot zategnjen glas pdrne piščalke, in nato sem začul oni glas, ki
se ga sliši, če poide orgijam v sredi igre sapa. Navzoči strme prestrašeni
v bitje, ki je povzročalo te skrivnostne antediluvijalne glasove. Ifra pa
mirno reče:

“Kaj strmite! Moj osel je bil! On ne more trpeti teme; zato riga celo
noč, dokler se ne zdani.”

Hm! Ge je res tako, tedaj je njegov osel res ljubezniva beštija! Nje¬
gov glas bi skoro mrtvece oživil! Kdo bo ponoči mislil na spanec in poči¬
tek, če se bo ta štirinožna Jenny Lind drla kot obsedena od tristo zlodjev!

Sicer sem pa že tretjič slišal pripovedko o buluk eminovem nosu.
Menda je bilo “v knjigi zapisano”, da svoje zgodbe nikdar ne skonča.

“Torej kriči tvoj sivec celo noč?” vpraša nekdo.

“Celo noč,” potrdi buluk emini z glasom mučenika. “Vsake dve mi¬
nute enkrat.”

“Daj, odvadi ga!”

“Kako?”,

“Jaz ne vem!”

“Torej obdrži svoj nasvet za- se! Vse sem že poskusil: — bičal sem
ga, stradal, vode mu nisem dajal.”

“Opomni ga z resnimi besedami, da spozna svojo krivicoI”

— 275  —

"Govoril sem že cele ure in ga prosil naj neha. Sivec me pogleda,
mirno posluša, strese z glavo in — riga naprej.”

"To je pa vendar čudno. On te razume, razume te prav gotovo, ven¬
dar ti noče narediti veselja, da bi obmolknil.”

"Da, da, tudi jaz sem že večkrat slišal, da živali človeka razumejo,
ker včasih prebiva v njih duša umrlega, ki je prekleta, da se na ta način
pokori za svoje grehe. Lump, ki tiči v mojem oslu, je bil svoje dni najbrž
gluh, mutast gotovo ne.”

"Daj, poizvedi, kteremu rodu je spadal. V kterem jeziku govoriš z
oslom?”

"Po turško.”

“Kaj pa če je adut, ki tiči v tvojem oslu, bil Perzijan, Arabec, ali celo
gjavr, ki ne razume turškega?”

"Alah akbar, res je! Na to niti mislil nisem!”

"Zakaj stresa osel vedno z glavo, ko z njim govoriš? Njegov duh ne
razume turškega. Govori z njim v drugem jeziku!”

"V kterem? Prosil bom svojega emirja. Hadži Halef Omar mi je
povedal, da govori emir Kara ben Nernsi vse jezike sveta. Morebiti on po-
zve, kje je duh mojega osla prej živel. Tudi Salomon je baje razumel vse
živali.”

"In še mnogi drugi ljudje. Ali ti je znana pripovedka o bogatem možu,
ki je govoril celo s kamnom?”

"Ne.”

"Torej ti jo povem! De vahta beni lsrail meru ki dauletli, mir; du lau
vi man, male vi pir, haneki vi ma. Va ber du lavi vi va hania hkve parve
dikerin, pev čum, jek debee —-”

"Stoj!” reče Ifra. "V kterem jeziku govoriš?”

"V našem, namreč v kurdskem.”

"Tega ne razumem. Pripoveduj turško!”

"Torej si ravno tak, kot duli tvojega osla, ki tudi razume samo svojo
govorico. Toda, kako naj kurdsko zgodbo po turško pripovedujem? Gla¬
sila se bo čisto drugače!”

"Le poskusi!”

"Bom videl! Torej ob času izraelskih otrok je živel bogat mož, ki je
umrl. Zapustil je dva sina, mnogo bogatslva in hišo. Ko sta oba sinova
hotela deliti hišo, sta se skregala. Prvi reče: "Moja hiša je!” Drugi pa
pravi: “Moja je!” Tu se po volji božji dvigne kamen v zidu in reče:
•'•'Kaj, ali se ne sramujeta? Ta hiša ni tvoja niti njegova. Jaz, mož, ki
bil velik kralj, sem bil živel slavno tristo let, nato sem pa umrl. Tristo let
sem ležal v grobu, strohnel in postal prah. Nato je prišel mož in me pretvo¬
ril v kamen. Štirideset let sem bil v hiši; nato sem pa razpadel. Triinse¬
demdeset let sem ležal na polju, ko je zopet prišel neki mož k meni; pobral
me je in zazidal v to hišo, kjer prebivam tristotrideset let ih ne vem, kai
bom jutri, Sedaj me duša ne boli-”

— 276

Mož preneha s pripovedovanjem. Osla je dogodba, pripovedovana v
turškem jeziku, kterega on ni razumel, najbrž dolgočasila, odpre gobec in
zakriči, da je šlo skozi ušesa. Res neznosno. Tu se pridrenja med množico
neki mož, ki stopi naravnost k meni.

"Emir, ali si res prišel k nam? Šele sedaj sem zvedel, ker sem v gorah.
Kako sem vesel! Dovoli, da te pozdravim.”

Bil je .Selek, eden onih, ktere smo izkopali iz zemlje. Prime za mojo
roko in jo poljubi. Na ta način Džesidi najraje pozdravljajo.

"Kje sta Pali in Melaf?” ga vprašam.

"Srečala sta Pir Kameka in se z njim napotila proti Mosulu. Ali Beju
nesem važno sporočilo. Kdaj te zopet vidim?”

"Pravkar sem nameraval sam k Aliju. Menda je tvoje naznanilo
skrivnost?”

"Mogoče; vendar tebi ne bomo prikrivali ničesar.”

Odideva v stanovanje žensk, kjer se je mudil Ali Bej. Vstop je bil
skoro vsakemu prost. Tudi Ilalefa dobimo tam. Dobri hadži je že zopet se¬
del pri skledi in — jedel.

"Gospod,” reče Selek Ali Beju, "bil sem v gorah čez Bocan ter ti
moram nekaj sporočiti.”

"Govori!”

"Smejo vsi poslušati?"

"Vsi.”

"Menili smo, da je mosulski guverner poslal petsto Tufkov v Amadi-
jo, da se obrani Kurdov, kar pa ni res. Dvesto mož, ki so prišli iz Diarbe-
kirja, je korakalo čez Urmeli in se sinilo v gozdovih Tura Gara.”

"Kdo ti je povedal?”

"Neki drvar iz Mungejši, kterega sem srečal. Namenjen je bil v Kana
Kujunli, kjer je ležal njegov spla*. In 300 vojakov iz Kerkjuka tudi ne
potuje v Amadijo. Šli so čez Almn Kiupri v Arbil in Girdašir ter stoje
sedaj ob Gacir reki.”

"Kje si zvedel?”

"Od nekega Cibar Kurda, ki je potoval po omenjenem kraju.”

"Cibar Kurdi so zanesljivi ljudje; nikdar ne lažejo in sovražijo
Turke, torej jim verujem. Ali poznaš dolino Idic ob Gomelu?”

"Le nekterim je znana, jaz pa sem bil že večkrat tam.”

"Ali zamoremo iz našega kraja spraviti tja konje in živino in jo
skriti?”

"Kdor pozna gozd, prav lahko.”

"Koliko časa potrebujemo, da spravimo tja naše žene in otroke in
tudi našo živino?”

"Pol dneva, , Pot pelje čez Šejk Adi za svetnikovim grobom v sotesko
in nihče ne bo slutil, kaj nameravamo.”

"Torej dobro poznaš ves kraj. Govoril bom še pozneje s teboj, do te¬
daj pa molči. Prositi sem te hotel, da ostaneš in strežeš emirju, vendar te
gotovo drugje potrebujejo.”

— 277  —

"Ali mu smem poslati svojega sina?”

"Le daj!”

"Ali govori dobro kurdsko?” ga vprašam.

"Razume kurdsko in tudi zaza.”

"Torej ga pošlji sem, ker mi bo dobrodošel!”

Selek odide, in nam so pričeli pripravljati pojedino. Ker je gostoljub¬
nost pri Džesidih neomejena, se je pojedine udeležilo okoli dvajset oseb.
Mohamed Eminu in meni na čast so priredili celo godbo, obstoječo iz treh
igralcev, ki so igrali na flavto, gitaro in violino. Godba pri Džesidih je me-
lodijozna in ganljiva.

Med jedjo dospe Selekov sin, s kterim se napotim v svojo sobo, da z
njegovo pomočjo čitam Pir Kamekovo knjigo. Duševno obzorje mladeniča
je bilo seveda precej omejeno, vendar mi je razložil vse, kar sem ga
vprašal.

Najina razprava pač ni bila dolgo mirna, ker skoro se je pričel ogla-
sivati osel buluk emina, ki je rigal skoro vsake dve minuti, da je šlo skozi
živce in možgane. Za oslovsko riganje se še niso dosti zmenili, dokler je
vladalo v vasi živahno življenje, in so prihajali vedno novi romarji; ko pa
so se ljudje podali k počitku, je bilo riganje sivca skoro neznosno, in kma¬
lu so pričeli posamezni zabavljati, nakar je sledil očiten prepir.

Osla je krik ljudij menda še bolj razdražil, ker postal je 'skoro obseden
na svoje riganje; vedno pogosteje se je oglašal, dokler ni konečno že prav
peklensko divjal.

Pravkar planem po koncu, da naredim mir, ko zaeujem spodaj zbegan
krik. Ljudje so od vseh stranij vreli k buluk eminu. Kaj so  z njim obrav¬
navali, ne vem, vendar so ga tako preplašili, da priteče k meni.

"Ali spiš, emir?”

To vprašanje je bilo pravzaprav preveč, ker je videl, da sem se pogo¬
varjal s svojim tovarišem; toda v strahu ni imel boljšega vzroka, ker pri¬
haja v mojo sobo.

"Ali še vprašuješ? Kako zamorem spati ob riganju tvojega sivega
osla!”

"Ah, gospod, to je ravno. Jaz tudi ne morem spati. Visi prihajajo k
meni in zahtevajo, da odpeljem osla v gozd in ga tam privežem, sicer ga
ustrelijo. Tega ne smem dovoliti; osla moram prignati nazaj v Mosul, sicer
dobim bastonado in zgubim svojo službo.”

"Torej ga ženi v gozd.”

"Ah, emir, to ne gre!”

"Zakaj ne?”

"Ali naj pustim, da ga volk požre? V gozdu so volkovi.”

"Torej ostani pri njem in čuvaj ga!”

"Kaj pa, efendi, če prideta dva volka hkrati?”

“No?”

— 278  —

"Potem požre eden osla, drugi pa mene!”

" Prav tako, ker potem ne dobiš bastonade!”

"Ti se šališ! Nekteri so svetovali naj grem k tebi.”

"K meni? Zakaj?”

"Gospod, ali veruješ, da ima ta osel dušo?” *

"Seveda jo ima.”

"Morebiti ima drugo in ne- svojo!”

"Kje je pa potem njegova? Morebiti sta vidva zamenjala; tvoja duša
je v oslu, in oslovska v tebi. Sedaj si ti osel in se bojiš kot zajec, in osel je
buluk emini, ki rjovi kot lev. Kako morem jaz pomagati?”

"Emir, gotovo je, da. ima moj osel drugo dušo; toda turška ni, ker ne
razume govorice Osmanov. Ti pa govoriš vse jezike sveta, raditega te pro¬
sim, da prideš navzdol. Če ti govoriš z oslom, boš kmalu opazil, kdo tiči v
njem, P-erzijanec, Turkmen ali Armenec. Morebiti je celo Rus v njem?”

"Ali res misliš, da- ”

V tem trenotku preklicana beštija zopet zariga in sicer s takim gla¬
som, da so hkrati zakričali vsi navzoči.

"Alah kerim, osla bodo umorili! Gospod, hiti na pomoč, sicer je zgu¬
bljen in objednem njegova duša!”

Ifra hiti k svojemu oslu, jaz pa za njim. Ali naj si dovolim šalo? Men¬
da ni bilo prav, toda ko je opisoval oslovsko dušo me je tako pogrelo, da
sem. sklenil oslovskega lastnika nekoliko potegniti. Ko pridem navzdol, me
je množica že čakala.

"Kdo ve za sredstvo, da žival umolkne?” vprašam.

Nihče ne odgovori. Le Halef zine konečno:

"Gospod, to je samo tebi znano.”

Stopim k oslu in zgrabim za njegovo uho. Ko ga v tujem jeziku glas¬
no nekolikokrat vprašam, položim uho na njegov gobec in poslušam. Nato
se naredim kot bi bil začuden in se obrnem k Ifri.

"Buluk emini, kako se je imenoval tvoj oče?”

"Nahir Mirja.”

"Ta ni pravi. Kako se je imenoval oče tvojega očeta?”

"Mutalam Sobuf. ”

"Aha, ta. je! Kje je stanoval?”

"V Hirrnenli pri Drinopolju.”

"Prav. Nekoč je jahal iz Hirrnenli v Taškej, in da bi svojega osla je¬
zil. mu je privezal kamen za rep. Prerok pa je rekel: Ljubi svojesra osla!
Raditega mora. duh tvojega starega očeta trpeti za svoje pregrehe. Ko je bil
na mostu, ki pelje v pekel in v nebesa, se je moral obrniti in skočiti v tega
osla. Svoji živali je privezal kamen za rep, in rešiti ga moreš samo, če tudi
ti privežeš svojemu, sivcu veliki kamen za rep. Ali ga hočeš rešiti, Ifra?”

"Oh, emir, hočem!”' zakliče 'buluk emini. Skoro se je razjokar, ker
dejstvo, da je duh njegovega starega očeta v njegovem oslu, ga je kot ver¬
nega moslema žalostilo. "Povej mi vse, kat moram storiti, da rešim svojega
starega očeta!”

— 279  —

‘ ‘  Prinesi kamen in vrv! ’ ’

Osel je opazil, da se nekaj važnega godi, kar se tiče njega. Odpre go¬
bec in grozno zariga.

“Hitro, Ifra! Sedaj je zadnjič zastokal.”

Jaz primem za oslov rep, in Ifra priveže na konec precejšen kamen.
Ko je bila operacija gotova, obrne osel glavo, da kamen z gobcem odstrani,
kar se mu pa ne posreči Nadalje poskuša kamen odstraniti z otepavanjem
repa; kamen je pa bil pretežak, in komaj osel privzdigne rep, ko ga radi
teže zopet spusti, da ga kamen udari po nogah. Sivec je postal čisto zme¬
den; z očmi je škilil nazaj; z dolgimi ušesi miga zelo pomenljivo; konečno
odpre gobec, da zariga — toda glas mu odpove; zavest, da je njegov naj¬
večji kras obtežen s kamnom, mu je popolnoma oropala zmožnost izraziti
svoje plemenite občutke v riganju.

“Alah hu; res, ne kriči več!” zavpije buluk emini. “Emir, ti si naj¬
bolj pameten mož, kar sem jih kdaj videl!”

Jaz pa odidem in se vležem k počitku. Zdolaj pa so stali romarji še
dolgo časa in pričakovali, kdaj bo osel zopet zarigal.

Zbudim se na vse zgodaj, ker v vasi se je pričelo že živahno življenje.
Prihajali so od vseh strani romarji, kterih nekteri so ostali v Badri, drugi
pa so se napotili naprej v Šejk Adi

Prvi, ki stopi v mojo sobo, je Mohamed Emin.

“Ali si že pogledal za hišo?” me vpraša.

“Ne.”

“Poglej vendar!”

Stopim na streho in pogledam navzdol. Stotine ljudij je stalo pri oslu
in ga občudovalo. Pripovedovali so eden drugemu, kaj se je zgodilo, in ko
me zagledajo na strehi, se spoštljivo umaknejo. Tega nisem nameraval! Ho¬
te! sem se samo pošaliti, toda da hi ljudje pričeli verovati v moje vraže,
to mi ni bilo po volji.

Kmalu pride tudi Ali Bej. Ko me pozdravi, se zasmeje.

“Emir, zahvaliti se ti moram za mirno noč. Velik čarovnik si. Ali bo
osel zopet kričal, če se mu vzame kamen z repa?”

“Da. Žival se boji teme in se osrčuje s svojim lastnim glasom.”

“Ali hočeš zajutrkovati?”

Odidemo v stanovanje žensk. Tam dobim Halefa, Selekovega sina, ki
je bil moj tolmač in Ifro s žalostnim obrazom. Bejova žena mi pride naspro¬
ti s prijaznim obrazom in mi ponudi roko.

“Dobro jutro!” me pozdravu

“Dobro jutro!” odvrnem. “Kako se počutiš?”

“Izvrstno. Kako je s teboj?”

“Hvala Bogu, dobro!”

Tu se oglasi Ali Bej, ki nas povabi, da se vsedemo za mizo.

Najprvo nam prinesejo kavo z medom in nato jagnjetino, zrezano v
drobne kose, ktero vživajo kot pri nas kruh. Zajedno nam postavijo na mizo

280  —

arpa, neke vrste pivo. Jedli smo vsi; samo bul uk emini je klaverno sedel
pri vratih.

“Ifra, zakaj ne prisedeš k nam?” ga vprašam.

"Ker ne morem jesti, emir!” odvrne.

"Česa ti manka?”

"Tolažbe, gospod! Dosedaj sem svojega osla jahal, bičal, psoval, le
redkokdaj osnažil s krtačo, mnogokrat pustil stradati, in sedaj sem cul, da
je on oče mojega očeta. Zunaj stoji sivec, in še vedno mu visi kamen na
koncu repa.”

Res obžaloval sem buluk emina, in vest se mi je vzbudila; toda ves
položaj je bil tako smešen, da sem se moral na ves glas zakrohotati.

"Ti se smeješ!” odvrne očitajoče. "Da imaš ti osla, ki bi bil oče tvo¬
jega očeta, bi jokal. Nalog imam, da te spremim v Amadijo; toda nemogo¬
če mi je, ker se nikdar več ne vsedem na osla, v kterem prebiva duh moje¬
ga starega očeta!”

"Saj tudi ne smeš, in tudi mogoče ni, ker na duhu ne more nihče
sedeti.”

"Kako, za Alaha, naj vendar jaham!”

"Na oslu.”

Pogleda me skoro neverjetno.

"Toda moj osel je vendar duh, kot si mi povedal!”
t  "Bila je samo šala.”

"Da, govoriš, da bi me pomiril.”

"Ne, povem ti samo, ker mi je žal, da te je moja burka tako razža¬
lostila.”

"Efendi, zakaj me samo tolažiš! Zakaj je moj osel tolikokrat zbezljal?
Zakaj me je vedno vrgel s sedla? Ker je bil prepričan, da ni osel, in da
sem jaz sin njegovega sina. In zakaj je kamen takoj pomagal, ko sem mu ga
privezal za rep, kakor ti je zapovedala oslova duša?”

"Ona mi ni ničesar zapovedala; zakaj je moje sredstvo pomagalo, ti
takoj povem. Ali si že opazil, da petelin zapre oči, kadar poje?”

"Videl sem.”

"Če mu s silo držiš odprte oči, ne bo nikdar pel. Ali si opazil, da tvoj
osel vedno vzdigne rep, kadar riga?”

"Resnica je, efendi!”

"Torej skrbi, da ne bo več dvigal repa; potem bo tudi nehal rigati.”

"Ali je res?”

"Res. Poskusi danes zvečer, ko bo kričal!”

"Torej oče mojega očeta res ni začaran?”

"Ne, zagotovim te!’

"Hamdulilah! Tisočkrat hvala Alahu!”

Skoči ven in vzame kamen z repa; nato se pa takoj vrne, da se ude¬
leži pojedine.

281  —

Veliki praznik.

Uro pozneje jaham s svojim kurdskim tolmačem ven na sprehod. Mo¬
hamed Emin je sklenil, da ostane doma in se kolikor mogoče malo kaže
ljudem.

"Ali ti je znana dolina Idie?” vprašam svojega spremljevalca.

"Da.”

"Kako dolgo je treba jahati, da pridemo tja?”

"Dve uri.”

"Rad bi jo videl; pelji me tja!”

"Kakor zapoveš, gospod. Ali jahava naravnost ali čez Šejk Adi?”

"Kteri pot je kračji?”

"Naravnost; toda ob je dnem je tudi težji.”

"Vseeno jahamo po njem.”

"Ali bo tvoj konj zdržal? Dragocena žival je, kot je še nisem videl
enake; gotovo je navajen samo ravnine.”

"Danes ga hočem preskusiti.”

Kmalu leži vas Badri za nama. Pot, ki jo seveda ne smem primerjati z
našimi, je vodila po strmem klancu navzgor in zopet navzdol, toda moj
vranec se je krepko držal. Na višinah, kjer je ob pobočju sprva rastlo
grmovje, opazim temne gozdove dreves, pod kterimi vrhovi sva jezdila.
Konečno postane pot tako nevarna, da moramo razjahati in konje voditi.
Tolmačev konj je bil vajen teh krajev; stopal je z gotovimi koraki in se
znal ogibati nevarnih mest; tudi moj vranec je bil precej previden, in pre¬
pričal sem se, da se po kratki vaji privadi gorskemu terenu. Že danes je ka¬
zal, da se ne poti, dočim je konj mojega spremljevalca sopihal in se kmalu
utrudil.

Dve uri sta že skoro minuli, ko dospeva do neke gošče, za ktero so
skale skoro navpično padale navzdol.

"To je dolina,” reče vodnik.

"Kako pridemo navzdol?”

"Samo ena pot pelje v dolino in sicer iz Šejk Adi.”

"Ali je shojena?”

"Ne; čisto nič se ne razlikuje od drugih tal. Pojdi!”

Sledim mu po gostem grmovju, ki je rob doline tako zakrival, da tujec
brez vodnika niti opazil ni, da je spodaj .jlolina. Skoro dospeva do mesta,
kjer vodnik razjaha. Z roko pokaže na desno.

"Tu pelje skozi gozd pot v Šejk Adi, ki je znana samo Džesidom. In
tu na levi se pride v dolino.”

Z roko potisne veje grmovja vstran, in pred menoj se pokaže kotlasta
dolina s strmimi, skalnatimi stenami; navzdol se je -dospelo samo na me¬
stu, kjer sva baš stala. Primeva 'konje za uzde in jih vodiv-a za seboj. Do¬
lina je bila prostorna dovolj, da nudi zavetišče več tisoč ljudem, in naokoli
sem opazil znamenja, da so tu ljudje že prebivali. Tla so bila poraščena s
sočnato travo, in vode je bilo precej v bližini za žejna grla.

Konje spustiva na travo in se vleževa. Kanalu začnem s svojim vodni¬
kom razpravo.

“To je pač skrivališče, kterega je narava kot nalašč ustvarila.’’

“Dolino smo za skrivališče že rabili, efendi. Za časa zadnjega prega¬
njanja Džesidov, je tu dobilo skoro dva tisoč Ijudij zavetišče. Raditega
nihče nas ne izda tega kraja sovražniku, ker se ne ve, kdaj nam bode zo¬
pet koristil.’’

“Menim, da je ta čas že blizu.”

“Vem. Toda paša v Mosulu nas sedaj ne namerava uničiti, temveč sa¬
mo oropati. Guverner je poslal nad nas petnajst sto vojakov, ki naj nas
napadejo; toda vgriznil bo v kislo jabolko. Že dolgo let nismo praznovali
praznika. Torej se bo nabralo v Badri Ijudij od vseh stranij dovolj, da se
Turčinu krepko v bran postavimo.”

“Ali so vsi ljudje oboroženi?”

“Vsi. Sam se boš prepričal, koliko se pri nas ob pravniku strelja. Mo-
sulski guverner za svoje vojake celo leto ne porabi toliko smodnika, kot ga
mi postreljamo v treh dneh.”

“Zakaj vas preganjajo? Radi vere?”

“Nikakor ne, emir! Guvernerja pač malo briga naša vera. On ima sa¬
mo en namen, kako bi postal hitro bogat. Raditega napada sedaj Arabce,
Kurde, Kaldejce ali Džeside. Ali morda meniš, da je naša vera tako slaba,
da se je mora zatreti?”

Ravno do te točke sem hotel mladeniča spraviti. Od njega lahko zvem,
kar mi Pir Kamek še ni povedal.

“Vaše vere ne poznam,” mu odvrnem.

“In še ničesar nisi slišal o njej?”

“Zelo malo, in še tega ne verjamem.”

“Da, efendi, sovražniki govore veliko lažij. Ali ti moj oče ni ničesar
povedal?”

“Ne; vsaj kaj poglavitnega ne; menim, da mi ti kaj poveš?”

“Ah, emir, s tujci nikdar ne govorimo o naši veri!”

“Ali sem vam jaz tujec?”

“Ne. Rešil si življenje mojemu očetu in nas svaril pred Turki, kot mi
je Ali Bej povedal. Ti si jedini, kteremu smem zaupati. Toda odkrito ti
rečem, da sam ne vem vsega.”

“Ali imate pri va-s skrivnosti, ktere ne sme vsak zvedeti?”

“Ne. Toda ali ni v vsaki hiši mnogo stvarij, ktere znajo uporabiti samo
stariši? Naši svečeniki so naši očetje.”

“Ali te smem vprašati?”

“Le daj; toda prosim te, da ne imenuješ enega imena!”

“Vem; toda ravno o tem predmetu bi rad kaj več zvedel. Ali mi raz¬
ložiš, če te vprašam?”

“Koliko zamorem, da.”

Ta beseda je bila ime hudiča, kterega Džesidi nikdar ne zgovarjajo.
Besede “satan” oziroma “šejtan” se tako ogibljejo, da ne zgovarjajo celo

— 283  —

podobnih besed. Če na primer govorijo o reki, rečejo vedno “nar, in nik¬
dar “sat”, ker slednja beseda jednači prvemu zlogu besede satan. Ogiblje¬
jo se besede “kejtan” (čipka)’ in tudi besede “nal-band” (kovač) ne
izgovarjajo, ker je podobna besedam “laan” (kletev) in “malum” (pre¬
klet). Kadar govore o hudiču, nikdar direktno ne izgovarjajo njegovega
imena, temveč ga opisujejo, in sicer s primernim strahom. Imenujejo ga
inelek el kut, mogočni kralj ali pa melek taus, kralj pav.

“Poleg dobrega Boga imate še neko drugo bitje?”

“Poleg? Ne. Bitje, k ter ega ti meniš, je pod Bogom. Kiral meleklerin
je bilo najvišje nebeško bitje; toda Bog je bil njegov stvarnik in gospod.”

“Kje je sedaj?”

“Uprl se je Bogu, ki ga je pregnal.”

“Kam?”

“Na zemljo in na vse zvezde.”

“In je gospodar onih, ki v peklu prebivajo?”

“Ne. Vi menda mislite, da bo večno nesrečen?”

“Da.”

“Ali verujete tudi, da je Bog nad vse dober, milostljiv in usmiljen?”

“Da.”

“Torej zamore tudi oprostiti — ljudem in angeljem, ki so proti njemu
grešili. To mi verujemo, in raditega obžalujemo onega, kterega ti misliš.
Lahko nam škoduje, raditega ne imenujemo njegovega imena. Pozneje, ko
zopet dobi svojo moč, zamore ljudi obdariti, zato ne govorimo nikdar
slabo o njem.”

“Ali.ga častite, obožujete?”

“Ne, ker je božje stvarstvo kot mi; toda razžalimo ga nikdar ne.”

“Kaj poimenja petelin, ki je pri vaših svetih obredih navzoč?”

“Nikakor ne onega, kterega ti misliš (hudiča). Petelin je podoba ču¬
ječnosti. Ali vam Jezus ni pripovedoval o devicah, ki so pričakovale že¬
nina?”

“Da.”

“Pet njih je zaspalo in sedaj ne szhejo v nebesa. Ali ti je znana po¬
vest o učencu, ki je zatajil svojega mojstra?”

“Da.”

“In tedaj je zapel petelin. Raditega imamo pri nas petelina v zname¬
nje, da moramo čuvati in pričakovati velikega ženina.”

“Ali verujete, kar piše sv. pismo?”

“Verujemo, dasi ne vem vsega, kar pripoveduje.”

“Ali vi nimate svete knjige, kjer so zapisani vaši nauki?”

“Imeli smo jo. Hranili so jo v Bašeiki, in slišal sem, da se je
zgubila.”

“Kakšni so vaši sveti obredi?”

“Spoznal boš vse v Šejk Adi.”

“Ali mi moreš povedati, kdo je bil šejk Adi?”

“Ne vetrn natančno.”

— 284  —

"'Ali molite k njemu?”

“Ne. Njegov spomin častimo s tem, da molimo k Bogu na njegovem
grobu. Bil je svetnik in prebiva sedaj v nebesih.”

"Koliko vrst duhovnikov imate?”

"Prvi so piri; slednja beseda pomenja pravzaprav star, moder mož;
pri nas pa pomeni svetega moža.”

"Ali imate veliko pirov?”

"Samo tri poznam. Pir Kamek je prvi med njimi.”

"Dalje!”

"Za njimi pridejo šejki, ki morejo biti zmožni arabščine, da razumejo
naše svete pesni. ’ ’

"Ali jih pojete v arabskem jeziku?”

"Da.”

"Zakaj ne v kurdskem?”

"Ne vem. Izmed šejkov se izvolijo stražniki svetega groba, kjer mo-*
rajo čuvati ogenj in pogostiti romarje.”

"Ali imajo duhovni posebna oblačila?”

"Da; oblečeni so belo in v znamenje svoje časti nosijo rudeee-rumen
pas. Za temi šejki pridejo propovedovalci, ktere mi imenujemo kavale.
Slednji igrajo na svete inštrumente in hodijo od kraja do kraja, da pou¬
čujejo vernike.”

"Kteri so sveti inštrumenti?”

"Tamburica in flavta. Kavali tudi pojejo ob velikih praznikih.”

"Kako se oblačijo?”

"Lahko nosijo raznobarvna oblačila, vendar oblečeni so navadno belo;
toda njih turban mora biti črn, da se razločujejo od šejkov. Za kavali pri¬
dejo fakirji, ki opravljajo nižja opravila pri grobu in drugje. Slednji imajo
temna oblačila in rudeč pas čez turban.”

"Kdo imenuje vaše duhovnike?”

"Nihče, ker njih čast je dedna. Če umre duhovnik in ne zapusti sina,
preide njegova čast na najstarejšo hčer.”

To je bilo skrajno čudno, sosebno v Orijentu.

"In kdo je najvišji vseh duhovnikov?”

"Šejk v Badri. Nisi ga še videl, ker se mudi v Šejk Adiju, da vodi
priprave za praznik. Želiš še-kaj vprašati?”

"Še mnogo. Ali krščujete svoje otroke?”

"Krstimo jih in obrezujemo.”

"Ali imate nečista jedila, kterih ne smete vživati?”

"Svinjskega mesa ne jemo in tudi modre barve ne rabimo, ker je nebo
tako vzvišeno, da njegove barve ne smemo mešati z zemeljskimi.”

"Ali imate kiblo?” (Kibla je pri orijentalcik določeno mesto, oziroma
smer, proti kteri se obračajo, kadar molijo; ponajveč leži ta smer tam,
kjer solnce vzhaja, na vzodni strani.)

"Da. Kadar molimo, obračamo svoje obraze v smeri, kjer je isti dan
solnce Vzhajalo. V isti smeri polagamo tudi mrtvece.”

— 285  —

“Ali ti je znano, od kod je prišla vaša vera?”

“Učil nas jo je Šejk Adi, svetnik. Mi sami smo pa prišli iz pokrajin
ob dolenjem Evfratu. Naši očetje so bili v Siriji, v Sindžarju in kasneje
so dospeli sem.”

Rad bi spraševal še nadalje, toda nad seboj zaeujem krik, in ko pogle¬
dam navzgor, zapazim Seleka, ki se je baš pripravljal, da pripleza v dolino.
Kmalu stoji pred nama in mi poda roko.

“Skoraj bi vaju ustrelil,” reče.

“Naju? Zakaj?” vprašam.

“Ko sem gledal odvzgoraj, sem vaju smatral za tujca, ki ne sme v to
dolino; nato sem pa vaju spoznal. Prišel sem, da pogledam, če je treba
kaj predpriprav v dolini.”

“Da se zatečejo sem begunci?”

“Begunci? Mi ne bomo bežali; toda Ali Beju sem pripovedoval, kako
zvito si ti sovražnike Hadedinov zvabil v ono dolino, kjer ste jih ujeli; mi
storimo isto.”

“Torej zvabite Turke v dolino?”

“Ne, temveč v Šejk Adi; med bojem se pa zatečejo romarji sem. Bej
je tako zapovedal, in šejk je zadovoljen.”

Selek se prepriča, če je dovolj vode v dolini, nakar se podamo nazaj v
Badri. Ko pridemo tja, dobim šejka zelo razburjenega.

“Dobil sem sporočilo, odkar si odšel,” mi reče. “Turki iz Diarbekirja
stoje že ob reki Gomel, in oni iz Kerkjuka so tudi že dospeli do reke.”

“Torej so se tvoji poročevalci iz Amadije že vrnili?”

“V Amadijo niti prišli niso, ker so se morali razdeliti, da so opazovali
turške čete. Dokazano je sedaj, da je napad nam namenjen.”

“Ali že vsi vedo?”

“Ne, ker sicer bi sovražnik zvedel, da smo za boj pripravljeni. Povem
ti, emir, da ali umrem, ali pa temu mosulskemu g-uvernerju tako posvetim,
da bo pomnil, kdaj se je nas lotil! ”

“Sklenil sem, da ostanem pri vas, dokler ne bo boj končan.”

“Hvala, emir; toda bojevati se ne smeš!”

“Zakaj ne?”

“Ti si moj gost; Bog mi je zaupal tvoje življenje.”

“Najbolje na® čuva On, ki je nad nami. Ali naj sem tvoj gost in te
pustim samega v boj? Ali naj tvoji o meni pripovedujejo, da sem stra¬
hopetec?”

“Tega ne bodo rekli. Ali nisi bil tudi gost guvernerja? Ali nimaš nje¬
govega potnega lista in njegovih pisem v žepu? In sedaj se hočeš proti
njemu boriti? Ali ne potrebuješ svoje roke za sina svojega prijatelja, kte-
rega hočete oprostiti? In ali mi ne moreš pomagati drugače, ne da bi mo¬
ril moje sovražnike?”

“Vise prav, kar praviš. Toda moriti nisem hotel, temveč delovati na
to, da se kri ne bo prelivala. ’ ’

— 286  —

“Pusti skrb meni, emir. Jaz si ne želim krvi; samo tirana hočem za¬
poditi od sebe.”

‘ ‘  Kakšen je tvoj načrt ? ’ ’

“Znano ti je, da je v Šejk Adiju že tritisoe romarjev. Ko se praznik
prične, jih bo že šesttisoe in še več.”

“Možje, ženske in otroci?”

“Da. Ženske in otroke pošljem v dolino Idic; tu ostanejo samo možje.
Čete iz Diarbekirja in Korkjuka se na potu v Kaloni združijo, in one iz
Moisul-a pridejo čez Džeraja ali Ain Sifni. Okleniti nas hočejo v svetnikovi
dolini; mi pa se postavimo za grobom, in obkolimo dolino, ko bo sovražnik
v njej. Če se ne udajo, .jih lahko potolčemo do zadnjega; če pa odlože orož¬
je, pošljem svojega poslanca v Mosul in stavim guvernerju pogoje, pod
kterimi spustim njegove vojake. Raditega se bo moral pred sultanom v
Štambulu zagovarjati. ’ ’

“Sultanu bo poslal napačno poročilo.”

“Toda padišaha ne bo prevaral; poslal sem že prej skrivno poslanstvo
v Štambul, ki bo prehitelo guvernerja.”

Priznati sem moral, da je Ali Bej ne samo pogumen, temveč tudi zvit
in previden mož.

“In kak nalog dohim jaz?” ga vprašam.

“Šel boš z onimi, ki bodo čuvali naše žene in premoženje.”

“Ali vzamete vse s seboj v dolino?”

“Kolikor mogoče vse. Še danes povem vsem prebivalcem v Badriju,
d n n? j spravijo vse v dolino, toda skrivno, da se ne izdamo.”

“In šejk Mohamed Emin?”

“On gre s teboj.. V Amadijo sedaj ne morete, ker pot ni prosta.”

“Turki morajo vendar spoštovati bu-djeruldi padišaha in ferman gu¬
vernerja.” (Bu-djeruldi in ferman je važen potni list, ki se izda samo na
posebno priporočilo.)

“Toda med turškimi vojaki jih je mnogo, ki poznajo Mohamed
Emina.”

Še smo govorili, ko prideta dva moža v hišo. Bila. sta moja stara znan¬
ca Pali in Melaf, ki sta se neizrečeno vzveselila, ko me zagledata.

“Kje je Pir Karaek?” vpraša Ali Bej.

“Pri Jonovem grobu v Kufjundžiku. Poslal je naju k tebi sporočilom,
da nas namerava sovražnik napasti drugi dan praznika.”

“Kakšen vzrok ima guverner za napad?”

“On trdi, da je eden naših ubil dva Turka.”

“Nasprotno, dva Turka sta ubila dva Džesida. Ali vidiš, emir, kako
zloben je naš sovražnik? Naše ljudi pobijajo, da dobijo vzrok za napad.
Da hi le dobili, kar iščejo!”

S svojim tolmačem se podam v soho, da nadaljujem z vajami v kurd¬
skem jeziku. Mohamed Emin sedi poleg mene, kadi iz svoje pipe in se čudi,
ker zgubim toliko časa, da berem tuje knjige in se priučim tujemu jeziku.

— 287  —

Medtem opazim, da odnašajo prebivalci v Badri svojo lastnino; bli¬
zu mojega stanovanja so pričeli vlivati kroglje. Pripomniti moram še, da
osel bulu'k emina ni več rigal, ker mu je njegov gospod in mojster vsak
večer privezal kamen za rep.

Neprestano so dohajali novi romarji. Mnogi so bili zelo revni in so se
živeli od miloščine drugih. Tu je gnal mož svojo kozo ali debelega, jarca;
bogati ljudje so imeli vola, ali dva, nekteri cele črede. To so bili darovi
siromakom. Kolikor je tudi prišlo ljudij. mojih baši bozukov in Arnavtov
ni bilo med njimi, in še do danes nisem zvedel, kain so zginoli.

Tretji dan, prvi dan praznika, sedim s tolmačem zopet pri knjigi. Bilo
je še pred solčnim vzhodom. Tako sem bil zatopljen v knjigo, da niti opazil
ni?em, ko vstopi buluk emini.

“Emir!” zakliče, ko je že parkrat zaman s kašljanjem skušal obrniti
nanj mojo pozornost.

“Kaj je?”

“Naprej!”

Šele sedaj opazim, da je popolnoma pripravljen na odhod. Knjigo od¬
dam tolmaču in skočim po koncu. Pozabil sem, da se moram kopati in
obleči sveže perilo, če hočem na grob svetnika. Perilo vzamem s seboj in
tečem navzdol pred vas. V potoku je kar mrgolelo ljudij, in moral sem ko¬
rakati precej daleč, da sem dobil osamljeno mesto.

Tu se skopljem in menjam perilo, kar se potnikom po orijentu le red¬
kokdaj pripeti. Čutil 'sem se prerojenega in že nameraval oditi, ko zapazim,
da v grmovlju nekaj rožlja Ali je žival ali človek ? Pripravljali smo se za
boj, torej previdnost ni škodovala. Naredim se kot bi ničesar ne slutil,
natrgam nekaj cvetlic v bližini in se vedno bolj približujem kraju, kjer
sem začul šum. Obrnjen sem bil s hrbtom proti grmu. Zdajci se pa obrnem,
m skočim v grmovje. Zgrabim še precej mladega moža, v vojaški obleki,
toda pri sebi je imel samo nož. Po levem licu se mu je vlekla dolga brazgo¬
tina. Dvigne se, da pobegne, vendar ga. že držim trdo za roko.

“Kaj delaš tukaj?” ga vprašam.

“Nič.”

“Kdo si?”

“-Džesid,” reče skoro z obupanim glasom.

“Odkod?”

“Imenujem se Lasa in sem od rodu Dasini.”

Slišal sem, da so Dasini ena najplemenitejših rodbin Džesidov, toda
slednji patron ni bil kar nič podoben.

“Vprašal sem te, kaj počenjaš na tem- mestu?”

“Skril sem ise, ker te nisem hotel motiti.”

“In kaj si delal prej tukaj?”

“Kopati sem se hotel.”

“Kje imaš perilo?”

‘ ‘  Ga nimam. ’ ’

288  —

“Bil si pred menoj na, tem mestu, torej si imel pravico, da se pred
menoj skoplješ. Kje si spal nocoj 1 ?”

“V vasi.”

“Pri kom?”

“Pri — pri — pri — pri — imena se več ne spominjam.”

“Dasini ne prenoči nikdar pri možu, kterega ne pozna. Pojdi z menoj
in pokaži mi tvojega gostitelja!”

“Kopati se moram prej.”

“Lahko tudi pozneje. Naprej!”

Skuša se mi iztrgati iz rok.

“S kako pravico govoriš tako ostro z menoj?”

“S pravico sumnje.”

“Tudi jaz sem lahko sumljiv na tehe.”

“Seveda! Prosim te, da si. Pelji me v vas, in kmalu boš zvedel, kdo
sem.”

“Pojdi, kamor hočeš!”

“Saj tudi grem; toda ti greš z menoj!”

Pogleda na moj pas; opazil je, da nimam s seboj orožja, in videl sem,
da sega za svoj pas, kjer mu je tičal nož. Trdo ga primem za roke in pote-
. gnem iz grmovja.

“Kaj se drzneš?” reče mi skoro osorno.

“Prav ničesar! Ti greš z menoj in sicer takoj!”

“Spusti mojo roko, sicer-!”

‘ ‘  Kaj sicer ? ’ ’

“Uporabim silo!”

“Uporabi jo!”

“Tu-!”

Potegne nož in sune proti meni; jaz ga pa takoj zgrabim še za drugo
roko.

“Škoda za tebe; vidi se mi, da nisi strahopetec!”

Stisnem mu roko, da mu pade nož iz nje, kterega hitro poberem, nakar
moža primem za suknjo.

“In sedaj, naprej, sicer — —! Vzemi moje perilo in nesi ga!”
“Gospod nikar me ne sili!”

“Zakaj ne?”

“Ali si Džesid?”

“Ne.”

“Zakaj me torej hočeš peljati v vas?”

“Povem ti takoj: turški vojak si in ogleduh.”

Pri teh besedah pobledi.

“Motiš se,gospod! Če nisi Džesid, me spusti!”

“Džesid ali ne; naprej!”

Pod mojim pritiskom se zvije, toda z menoj je moral. Prisilil sem ga
celo, da je nesel moje perilo. V vasi vzbudim s svojim ujetnikom veliko
začudenje, in velika množica ljudij me spremlja do Ali Bejevega stano-

— 289  —

vanja. Bil je v selamliku, kamor pripeljani tujca. Nedaleč od vrat stoji
buluk emini, ne da bi ga ujetnik opazil. Buluk emini me presenečeno po¬
gleda, ko grem mimo njega. Najbrž je ujetnika poznal.

“Koga si mi pripeljal?” vpraša Ali Bej.

“Tujca, kterega sem dobil pri potoku. Skril se je in sicer na kraju,
kjer je lahko opazoval celo vas in tudi pot proti Šejk Adiju.”

“Kdo je?”

“Trdil je, da se imenuje Lasa, in da je rodu Dasinov.”

“Torej bi ga moral poznati; toda Dasina z imenom Lasa ni pri nas.”

“Ko sem ga prisilil, da gre z menoj, je sunil z nožem proti meni. Tu
je. Stori z njim, kar hočeš!”

Nato odidem iz sobe. Zunaj stoji buluk emini.

“Ali poznaš moža, kterega sem baš pripeljal?”

“Gotovo. Kaj je storil, emir? Saj ni tat ne ropar!”

“Kaj pa?”

“Kol agasi pri mojem polku.” (Kol agasi je štabni častnik v turški
vojski.)

“Ah! Kako se imenuje?”

“Nasir. Imenovali smo ga Nasir agasi. Prijatelj je polkovnika Omar
Ameda.”

“Dobro; povej Halefu naj osedla.”

Vrnem se v sobo, kjer se je že pričelo zasliševanje pred Mohamed
Eminom in drugimi, ki so bili navzoči.

“Kako dolgo si ležal v grmovju?” vpraša Ali Bej.

“Ves čas, ko se je ta mož kopal.”

“Ta mož je emir, zapomni si! Ti nisi Dasini in ne Džesid. Kako se
imenuješ?”

“Tega ne povem.”

“Zakaj ne?”

“V kurdskih gorab imam krvno maščevanje; molčati moram torej,
kdo sem, in kako se imenujem.”

“Od kdaj živi kol agasi (štabni častnik turške vojske) v krvnem maš-
če\ n ju s prostimi Kurdi?” ga vprašam jaz.

Pri teh besedah še bolj pobledi kot prej.

“Kol agasi? Kaj meniš s tem?” vpraša, ko ga je strah nekoliko minil.

“Menim, da Nasir agasija tako dobro poznam, ker je prijatelj pol¬
kovnika Omar Ameda, da se ne morem varati.”

“Ti — ti — ti me poznaš? Valahi, torej sem zgubljen; to je moja
usoda. ’ ’

“Ne, ni tvoja usoda. Priznaj odkrito, kaj si pri nas iskal, in zgodilo
se ti ne bo ničesar. ’ ’

“Povedati nečem ničesar!”

“Torej si zgub-”

Te besede izreče jezni Ali Bej, toda hitro ga pomirim in začnem na¬
prej spraševati ujetnika.

— 290  —

“Ali si govoril resnico, ko si pravil o krvnem maščevanju?”

“Da, emir!”

“Torej bodi drugič bolj previden. če mi obljubiš, da se vrneš v Mosul,
in odložiš maščevanje, tedaj si prost.”

“Efeadi!” zakliče prestrašeni Ali Bej. “Pomisli vendar, da smo
mi-”

“Vem, kaj hočeš reči,” ga prekinem. “Ta mož je štabni častnik, kol
agasi, mosul skega guvernerja, ki postane še lahko general, in ti živiš z gu¬
vernerjem v prijateljstvu. Žal mi je, da sem nadlegoval tega častnika, kar
se gotovo ne bi zgodilo, če bi ga takoj spoznal. — Torej obljubi mi, da se
takoj vrneš v Mosul!”

“Obljubim.”

“Ali imaš krvno maščevanje s Džesidi?”

“Ne.”

“Torej pojdi, in Alah naj te čuva, da te samega ne zadene mašče¬
vanje!”

Strme zre v mene. Še pred trenutkom je gledal smrt pred seboj, in
sedaj je prost. Prime me za roko in reče:

“Emir, hvala! Alah te blagoslovi in vse tvoje!”

Nato pa brzo odhiti ven. Bal se je, da se bomo premislili.

“Kaj si storil!” reče Ali Bej skoro jezno.

“Najboljše, kar sem mogel storiti,” mu odvrnem.

“Najboljše? Ta človek je ogleduh!”

“Imaš prav.”

“In zaslužil je smrt!”

“Imaš zopet prav !’’

“In ti si mu podelil svobodo! Prisilil ga nisi, da bi nam vse povedal!”

Tudi drugi navzoči Džesidi so me temno pogledovali. Vendar se ne
ustrašim temveč rečem:

“Kaj bi zvedel, če bi ga prisilil, da vse pove?”

‘ ‘  Mogoče veliko! ’ ’

“Ničesar več kot že sami vemo. Sicer pa je bil človek, ki rajši umrje
kot izda svoje skrivnosti.”

“Torej bi ga umoril!”

“In posledice?”

“Jednega ogleduha bi bilo manj.”

“Oho, posledice bi bile čisto drugačne. Kol agasi je bil odposlan, da
preišče, če kaj slutimo o napadu. Če bi ga usmrtili ali vjeli, tedaj bi se ne
mogel vrniti, in guverner bi takoj zvedel, da smo pripravljeni na njegovo
vojsko. Sedaj je zopet prost in miralaj Omar Amed bo prav gotovo mislil,
da ničesar ne vemo o njegovem napadu. Bila bi pač največja budalost spu¬
stiti ogleduha, če so prepričani, da bodo napadeni — tako bodo Turki g»
vorili. Ali imam prav?”

Bej me objame. ^ * ‘

— 291  —

"Oprosti, emir! Moje misli ne segajo tako daleč kot tvoje. Toda po¬
slal kom za njim ogleduha, ki se naj prepriča, če je kol agasi res odšel.”

"Tudi tega ne smeš storiti.”

"Zakaj ne?”

"Ker bi pričel sumiti na nas. Neumen bi bil, če ostane tukaj; sicer
pa prihaja dovolj ljudij v vas, ktere lahko vprašaš, če so ga srečali.”

Tudi s tem nasvetom prodrem. V notranjem sem bil presej zadoščen:
— ohranil sem življenje človeku, ki je delal na povelje svojih višjih, in
objednem sem preprečil guvernerjev načrt. S temi občutki grem v žensko
sobo, ki je pravzaprav kuhinja, in se vsedem k zajutreku. Poprej pa pote¬
gnem iz svoje zbirke daril, ktero mi je podaril Isla ben Maflej, malo ve¬
rižico s svetinjico.

Bejev sin je bil že po koncu. Dočim ga mati drži na rokah, ga skušam
narisati na papir. Posreči se mi prav dobro, ker so si otroci precej podobni.
Potem položim njegovo sliko v svetinjico in izročim materi.

"Nosi to verižico v moj spomin,” jo prosim; "v njej je obraz tvojega
sina; ostal bo vedno mlad, četudi se postara.”

Pogleda podobo in. bila je vsa iz sebe. V petih minutah jo pokaže
vsem hišnim prebivalcem, in komaj sem se rešil samega zahvaljevanja.
Nato pa vstanem in se napotim ven.

Ali Bej je oblekel svojo najdražjo obleko. Z menoj jaha naprej, in za
nami najugledniji vaški prebivalci. Seveda je bil tudi Mohamed Emin pri
nas. Bil je precej čmeren, ker smo odložili potovanje v Amadijo. Pred nami
so korakali godci z raznimi inštrumenti. Za nami so pa šle ženske ponaj-
več z osli, ki so bili obloženi s preprogami in pohištvom.

"Ali si že vse pripravil za Badri?” vprašam Ali Beja.

"Da. Do Džeraja sem postavil stražnike, ki mi prihod sovražnika ta¬
koj naznanijo.”

“Ali vas Badri prepustiš Turkom brez bramibe?”

"Seveda. Šli bodo tiho skozi vas, da nas predčasno ne opozorijo.”

Pričelo se je živahno gibanje. Okoli nas so krožili jezdeci, ki so se na
videz bojevali med seboj in neprestano streljali v zrak. Pot se je tako zo¬
žila, da smo morali razjahati in eden za drugim korakati po gorskem
klancu. Šele čez eno uro dospemo do vrhunca, kjer se nam odpre pogled v
dolino.

Vsak, kdor zagleda beli vrh groba v dolini, ustreli. Tudi spodaj so stre¬
ljali ljudje, da je odmevalo kot v vojski; streli so mogočno doneli po gorah.
Za nami so prihajale še vedno nepregledne množice.

Še nismo dospeli do grobnega spomenika, ko nam pride nasproti mir
šejk kan, duhovni poglavar Džesidov, zajedno z več šejki. Imenujejo ga
emir hadžija, ter je potomec rodovine Omijadov. Njegova družina je glav¬
na družina Džesidov. Mir šejk kan je bil starček častitljive zunanjosti,
ki ni kazala nobenega prevzetnega ponosa; pred menoj se priklone in me
tako srčno objame, kot more samo oče svojega sina.

— 292  —

“Aalejk salam u rahrnet Alah. Ser sere men at — mir in milost božja
naj bo s teboj! Dobrodošli ste mi!” nas pozdravi.

“Hode seogholeta rast init — Bog naj bo s teboj pri tvojem opra¬
vilu!” mu odvrnem. “Toda prosim te, govori turško z menoj! Govorice
vaše dežele še ne razumem!”

“Zapovej mi in bodi gost v hiši onega, na kterega grobu častimo vse-
možnost in milost.”

Seveda, ko smo se približali duhovnom, smo razjahali. Na šejkov mi¬
gljaj spravijo naše konje na varno, in tmi, namreč Mohamed Emin, Ali
Bej in jaz, korakamo ob šejkovi strani k grobnemu spomeniku. Najprvo do¬
spemo na dvorišče, obdano s zidovjem; tu je bilo že nepregledno število
ljudij; za tem pride tako zvani notranji dvor, v kterega Džesidi vedno bosi
Stopajo. Tudi jaz sledim njih zgledu, sezujem čevlje, ktere pustim ob
vhodu.

V notranjem dvoru je precej dreves, ki nudijo romarjem senco; v
svetišče so postavili oleandre pri oleandri z bujnimi cvetovi. Mogočna vin¬
ska trta je delala nekako utico, kamor nas spremi mir šejk kan; tu dobimo
svoje mesto. Pod drevesi je počivalo nekaj šejkov in kavalov, sicer smo pa

bili sami.

V tem dvoru je pravzaprav poslopje nadgrobnega spomenika, nad kte-
rim molita navzgor dva bela stolpa, ki kaj harmonično kontrastirata s ze¬
lenjem v dolini. Vrhovi stolpov so pozlačeni. Nad vhodom je bilo izklesa¬
nih nekaj podob, med kterimi spoznam leva, kačo, sekiro, moža in glavnik.
Notranjost poslopja je razdeljena v tri dele, od kterih je eden večji kot
ostala dva. Strop podpira več stebrov, in v sredini se nahaja studenec, kte¬
rega vodo smatrajo svetim. Z njo krščujejo tudi otroke. V manjšem odel-
ku notranjega poslopja je pravi grob svetnika. Nad grobom se dviguje
veliko kubično pohišje, zidano iz ilavice in prevlečeno z mavcem. Edini
okrasek je zelena preproga, in pred grobom gori večna luč.

Pohišje nad grobom morajo vedno popravljati, ker duhovniki delajo
iz ilovice majhne krogljice, ktere romarji kupujejo in hranijo za spomin.

V drugem oddelku se tudi nahaja grob; vendar sami Džesidi ne vedo,
kdo tam počiva.

V zidovju, ki svetišče obdaja, je vsepolno duplin, v ktere za časa ve¬
likega praznika postavljajo luči. Okoli groba so poslopja, v kterih stanu¬
jejo duhovniki in stražniki svetišča. Sicer je pa v dolini le malo hiš, ki slu¬
žijo romarjem za časa slavnostij za prenočišče.

Zunaj pred zidovjeim je vladal pravcat semenj. Vse mogoče tkanine
in stvari so visele na drevesnih vejah in vabile kupce. Prodajali so sadje in
hrano. Orožja, lišpa je bilo v izobilici. Da niso imeli ljudje na sebi orijen-
talske obleke, pa bi se zamislil v domačijo, kjer vlada na naših semnjih
enako življenje. Res, čimdalje večje zanimanje se mi je vzbujalo do teh
hudičevih oboževalcev, in popolnoma sem bil istega mnenja, ktero je izra¬
zil pozneje neki Anglež v Carigradu: ,

— 293  —

“Hudičeve oboževalce obrekujejo, ker so ‘boljši kot njih obrekovalci.
Da so številnejši in bolj skupaj nastanjeni, bi imeli večji upljiv, in nikjer
ne bi imelo krščanstvo toliko uspehov kot pri njih.”

Pričel se je živahen pogovor. Besedičenje o guvernerjevem napadu
smo kmalu pustili, ker je Ali Bej vse potrebno že poskrbel. Nato pride po¬
govor na Mohamed Emina, na mojo osebo, in o naših dogodkih in sedanjih
načrtih.

“Kaj lahko pridete v nevarnost in potrebujete naše pomoči,” omeni
mir šejk kan. “S seboj vam dam znamenje, ki vam zagotovi pomoč vseh
Džesidov, kterim ga pokažete. ’ ’

“Hvala! Morda kako pismo?” vprašam.

“Ne, temveč melek ta-us.”

Skoro bi začudenja skočil po koncu. Melek ta-us je ime hudiča! Ime
one živali, ki stoji pri njih daritvah na altarju in mora ugaševati luči, ko
se pričnejo orgije! Konečno je melek ta-us ono ime legitimacije, ktero za¬
upa mir šejk kan vsakemu duhovniku, kteremu poveri važno poslanstvo!
In to veliko, skrivnostno besedo, o terej se toliko prepirajo, je izgovoril
povsem vsakdanje! Vendar se naredim kot bi ne bil presenečen in vpra¬
šam:

“Melek ta-us? Smem vprašati, kaj je to?”

S prijaznim obrazom očeta, ki nevednemu sinu razloži nepomljivost,.
mi odvrne:

“Melek ta-us se pri nas zove oni, kterega ime sicer nikdar ne izgo¬
vorimo. Melek ta-us se pri nas zove tudi žival, ki je podoba poguma in ču¬
ječnosti, in melek ta-us imenujemo tudi podobo živali, ki jo podelim onim,
kterim zaupam. Vse mi je znano, kar o nas pripovedujejo; toda tvoja mo¬
drost ti pove, da se mi ni treba zagovarjati. Govoril sem z možem, ki je bil
v mnogih kristijanskih cerkvah. Povedal mi je, da so v njih podobe ma¬
tere božje in svetnikov. V njih imate tudi oko, ki je simbol Boga Očeta, in
goloba, ki je simbol Boga Duha. Vi klečite na krajih, kjer se nahajajo te
podobe, toda nikdar ne vrjamem, da te podobe molite. Mi verujemo o vas
samo, kar je pravilno, vi pa, kar je napačno. Kdo je bolj dober in razumen,
mi ali vi? Poglej na vrata! Meniš, da te podobe molimo?”

“Ne.”

“Tam vidiš leva, kačo, sekiro, moža in glavnik. Džesidi ne znajo bra¬
ti; raditega je bolje, da jim v slikah razložimo, česar ne razumejo. Pisanih
črk ne bi razumeli; teh podob pa ne bodo nikdar pozabili, ker so jih videli
na grobu njih svetnika. Ta svetnik je bil mož; raditega ga ne obožujemo;
toda zbiramo se na njegovem grobu, kot se zbirajo otroci na grobu svojega
očeta.”

“Ali je on ustanovil vašo vero?”

“Dal nam je našo vero, ne pa naše običaje. Vera prebiva v srcu, obi¬
čaji pa rastejo po zemlji, v kterej živimo. Šejk Adi je živel pred Mohame¬
dom. K njegovemu nauku smo mi dodali še one točke, o kterih smo ■ spre*
vidili, da so dobre za nas.”

— 294  —

“Pripovedali so mi, da je Šejk Adi čudeže delal.”

“Čudeže dela sam Bog; toda, kadar jih dela, naredi to po človeških
rokah. Poglej v dvorano! Tam je studenec, kterega je Šejk Adi poklical na
dan. Šejk Adi je bil še pred Mohamedom v Meki. Tako se nam pripoveduje.
Nikogar ne prosimo, da nam veruje, ker čudež imamo vseeno.”

i Mir šejk kan preneha s svojim govorom, ker se odpro zunanja vrata,
in prikaže se dolga vrsta romarjev, kterih vsak nese luč v svoji roki. Luči
so- bile zahvalna darila m ozdravljenje od bolezni ali za srečno rešitev iz
ktere- koli nevarnosti. Namenjene so bile za “šejk šems” (solnoe), sve¬
tleči simbol božje čistosti.

Vsi romarji so bili dobro oboroženi. Opazil s-em prav čudne kurdske
puške. Pri nekterih je bila strelna cev po dvajsetkrat zvezana, kar je po¬
polnoma onemogočevalo varno streljanje. Možje so zaporedoma korakali
pred mir šejk kana in oddajali svoje luči; poljubovali so mu roke, pri če¬
mur so orožje pobesili ali pa odložili.

Luči potrebujejo, da na večer praznika slavno razsvetlijo sveti kraj
in okolico. Pri tem rabijo posebne vrste olje.

Ko se sprevod oddalji, privedejo kakih dvajset otrok, ktere krstijo in
obrežejo. Prisostvoval sem vsem verskim obredom.

Pozneje odidem z Mohamed Eminom, da pregledam dolino. Kamor sem
dospel, povsod so prodajali baklje. Približno sem jih naštel skoro deset-
tisoč. Trgovci so delali krasne dobičke, ker so jim ljudje blago kar iz rok
trgali.

Pravkar stojimo pred nekim trgoviščem, ko zapazim belo postavo Pir
Kameka prihajati v dolino. Če hoče v svetišče, mora mimo nas.

“Dobrodošli, solnčni gostje! Spoznali boste svetnika Džesidov!”

Poda nam roko. Takoj ko ga ljudje zapazijo, se prično gnesti okoli
njega, in vsakdo skuša, da se mu približa in poljubi njegovo roko ali pa
vsaj rob njegovega plašča. Kmalu prične govoriti navzočim; njegovi dolgi
beli lasje so plapolali v jutranjem vetru; oko se mu je bliščalo, in obraz
svetil navdušenja. Kmalu prično ljudje nad dolino streljati, in odgovarjajo
jim oni v dolini s tisoči streli. Žal, da njegovega govora nisem razumel,
ker je govoril kurdsko. Koneeno pa zapoje pesem, ktero prično naenkrat
vsi navzoči peti:

“O usmiljeni, dobrohotni Bog, ki prehraniš mravlje in plazeče kače,
ki vodiš noč in dan, živi, najvišji, brezvzročni, ki podeluješ noči temo in
svetlobo dnevu! Modri, vladaj nad modrostjo; močni, vladaj čez močne;
živi, vladaj čez smrt!”

Po petju se množica razide, in Pir Kamek pride k meni.

“Ali si razumel, kar sem množici prepovedoval 1 ?”

• “Ne. Znano ti je, da ne razumem vašega jezika.”

“Povedal sem jim, da bom daroval solneu, in ljudje so odšli v gozd,
da naberejo drv in suhljadi. Dobrodošel si, če boš navzoč pri daritvi. Toda:
oprosti sedaj, emir; že pripeljavajo tam darilna živinčeta.”

— 295

Odide proti grobu, kjer je bilo že uvrščeno obilo živine. Počasi mu
sledimo.

"Kaj se zgodi z živalmi?” vprašam svojega tolmača.

“Pobijejo jih.”

“Za koga?”

“Za solnce.”

“Kaj more solnce jesti vole in bike?”

“Ne, temveč meso se podari siromakom.”

“In kri?”

“Slednje ne povžijemo, temveč zakopljemo v zemljo, ker v krvi pre¬
biva duša.”

Imeli so torej isto naziranje kot ljudi v stari zavezi, ki so trdili, da je
življenje v telesu, duša pa v krvi. Takoj sem sprevidel, da tu ne opravljajo
poganskih žrtev, temveč omogočijo z ljubavnim darom siromakom, da sla¬
vnostni dan prežive v veselju in izobilju.

Ko pridemo do kraja, stopi uprav mir šejk kan s Pir Kamekom, šejki
in kavali iz svetišča; vsi imajo v rokah nože. Bolj spodaj stoji množica
vojnikov, ki drže pripravljene puške za strel. Nato odvrže mir šejk kan
vrhnjo oblačilo raz sebe, skoči na prvega bika in mu s tako gotovostjo za¬
sadi nož v tilnik, da se žival takoj mrtva zgrudi. V istem trenutku se
oglasi stoteri krik, kteremu sledi na tisoče strelov.

Mir šejk kan odide, in Pir Kamek nadaljuje delo. Pač je bil čuden
pogled na starega moža z belimi lasmi In črno brado, ko je skakal od enega
bika do drugega in jih z veliko gotovostjo pobijal. Tekla ni niti kapljica
krvi. Sedaj pa pristopijo šejki, ki odpro vratne žile in fakirji nastavijo
pod vrat zaklane živine velike posode. Ko je bilo to opravilo končano,
priženo veliko čredo ovac, kterib prvo zakolje zopet mir šejk kan, druge pa
fakirji z veliko ročnostjo.

Tu stopi Ali Bej k meni.

'“Ali me hočeš spremljati v Kaloni?” me vpraša. “Zagotoviti si mo¬
ram prijateljstvo badinanskih Kurdov.”

“Kaj živite z njimi v sovraštvu?” ga vprašam.

“Kako bi potem izmed njih zvolil svoje poslance in ogleduhe? Njih
glavar je moj prijatelj; vendar so slučaji, ko človek nikdar ne ve, kdaj je
varen. Pojdi!”

Do hiše, kjer je Ali Bej za časa praznika stanoval, ni bilo daleč. Na
pragu nas je že pričakovala njegova žena. Na verandi pred hišo je bilo več
preprog, na ktere se vsedemo, da povžijemo zajutrek. Od te točke sva lahko
pregledala celo dolino. Vsepovsod so taborili ljudje. Vsako drevo se je
spremenilo v šotor.

Na desno je stal tempel, posvečen solncu. Postavljen je bil tako, da so
ga vselej obsevali prvi jutranji žarki. Ko pozneje stopim v teimpel, opa¬
zim samo štiri gole stene in nobene naprave, ki bi spominjala na poganstvo.
Po žlebu ob vodni strani pa je žuborel vodni curek in na belem zidu vidim
sledeče arabske besede: “O solnce, o luč, o življenje od Boga!”

296  —

Možje s slikovito obleko in sijajnim orožjem stoje pred tempelnom.
Ženske.pa v svilnatih oblačilih in z razpletenimi lasmi, v kterih opazim
mnogo pisanih cvetlic. Njih čela so bila s srebrnimi ali zlatimi novci skoro
popolnoma pokrita, okoli vratu pa jim vise dolge verižice polne 'biserov in
rezanih kamenčkov.

Pred menoj je stal mož iz Sindšarja, pod drevesnim deblom. Koža mu
je bila temnorujava, obleka pa čista in bela. Z bodečim pogledom je motril
okolico in vedno stresal z glavo. Imel je sicer priprosto orožje, toda nje¬
gova postava je kazala, da ga zna dobro uporabiti. Poleg njega stoji maj¬
hna ženska ob ognju, kjer se kuha riž, in okoli ognja skačeta dva pol naga
mladiča, ki sta pa že imela nože za pasom.

Nadajje vidim može, ženske in otroke iz Šejkana, iz Sirije, iz Hadšilo
in Midiad; iz Hejšteran in Semsata, iz Mardirua in Nisibina, iz pokrajin
Kendali in Delmaimikana, iz Kokana in Kočialiana, da celo od Delmagum-
gumuka. Stari in mladi, vsi so bili čisto oblečeni. Nekteri so svoje turbane
okrasili z nojevimi peresi, drugi pa so komaj prikrivali svojo nagoto; vsi
so pa bili oboroženi. Občevali so med seboj kot bratje in sestre; podajali
so si roke, se objemali in poljubovali; nobena ženska ali deklica ni skrivala
svojega obraza pred tujcem — vsi so bili člani velike družine, ki se je se-
šla na tem prostoru.

Strel zadoni, in kmalu opazim, kako se ljudje v velikih gručah pomi¬
kajo proti grobu svetnika.

“Kaj delajo na njegovem grobu?” vprašam Ali Beja.

“Vsak gre po svoj kos mesa od zaklanih živali j. ”

“Ali jih kdo nadzoruje?”

“Da. Deleže dobijo samo siromaki.” »'■

“Ali ne dobijo duhovni ničesar od zaklanih živalij?”

“Ne od teh bikov; toda zadnji dan praznika zakoljejo nekoliko živi¬
ne, ki pa mora biti popolnoma bela, in njih meso pripada samo duhov¬
nom.”

“Ali vaši duhovni lahko grešijo?” ,

“Zakaj ne? Saj iso vendar ljudje.”

“Tudi piri, svetniki?”

“Tudi.” •■■■'!

“In mir šejk kan?”

“Gotovo.”

“Veruješ, da je grešil tudi veliki svetnik Šejk Adi?”

“Tudi on je bil grešnik, ker ni bil Bog.”

“Ali puščate svoje grehe na vaših dušah?”

“Ne, temveč odstranimo jih.”

“Kako?”

“S simboli čistosti, z ognjem in vodo. Znano ti je, da smo se že včeraj
kopali in umivali. Pri tem pripoznamo svoje grehe in obljubimo se pobolj¬
šati; na ta način preidejo grehi v votlo. In danes zvečer boš videl, da či¬
stimo naše duše tudi z ognjem,”

— 297  —

“Torej veruješ, da duša ne umrje s telesom?”

“Kako more umreti, ker je od Boga.”

“Dokaži md, če ne verujem.”

“Ti se šališ! Ali ne stoji v vašem svetem pismu: In vdahnil mu je
dušo v telo?”

“Dobro! Če duša ne umrje, kje pa ostane po smrti?”

“Zrak zopet vdihaš, ko si ga izdahnil. Tudi božja sapa gre zopet k
njemu nazaj, ko je očiščena grehov. — Toda podajva se na pot!”

“Kako daleč je do Kalami?”

“Štiri ure ježe.”

Spodaj so stali naši konji pripravljeni. Zajahava in brez spremstva
zapustiva 1  dolino. Pot je vodila pa strmi gori, in ko pridemo na vrhunec,
zapazipi pred seboj temno gozdovje z mnogimi dolinami. V teh krajih
prebivajo Misuri Kurdje, h kterim pripadajo tudi Badinan Kurdje. Po
pobočju gore zapazim več vasij, kterih hiše pa so bile zapuščene. Tuintam
sva morala pregaziti majhen potoček, ki je gnal svoje valove proti Gromel
reki, ki se steka v reko Gazir ali Bumadus, ki žene svoje vodovje proti re¬
ki Zah, in slednja v Tigris. Hiše so bile obraščene z vinskimi trtami; kjer
je svet pripuščal in ni bilo gozdov, zapazim tudi večje nasade, kjer uspeva
koruza in volna. Olivnih, granatnih, figovih, orehovih in breskovih dreves
je bilo povsod v izobilici.

Srečala nisva žive duše, ker vsi Dže-sidi so se zbrali v dolini Šejk Adi
Jahala sva že dobri dve uri, ko začujeva glas, ki naju pokliče.

Iz gozda stopi mož. Bil je Kurd. Nosil je zelo široke, zgoraj proste
hlače, in gole noge so mu tičale v usnjenih čevljih. Okoli telesa je imel sa¬
mo srajco, rezano na štiri -konce. Za pasom mu je tičal nož, puške pa ni
imel.

“Ni, vro’l kjer — dober dan!” nas pozdravi. “Kam jaha Ali Bej,
hrabri zapovednik Džesidov?”

“Hode favešket — Bog te čuvaj!” odvrne Ali Bej. “Ali me poznaš?
Kterega rodu si?”

“Badinam sem, gospod!”

“Iz Kaloni?”

“Da, iz Kalahoni, kakor mi imenujemo kraj.”

“Ali še prebivate v svojih hišah?”

“Ne. Preselili smo se v svoje koče.”

“Ki so tu v bližini?”

“Kdo ti je povedal?”

“Če gre vojnik daleč od svojega stanovanja, vzame s seboj puško. Ti
je pa nimaš pri sebi!”

“Uganil si. S kom hočeš govoriti?”

“S tvojim glavarjem.”

“Razsedlaj in sledi mi!”

Stopimo raz konje in jih vzamemo za uzde. Kurd nas -pelje v gozd,
Jfjer zapazim v Jesov^ju nekake šance, za kterimi je bilo postavljenih vse-

— 298

polno malih, kočic; v tej barikadi je bila majhna luknja, kjer se je najbrž
dospelo v notranjost. Med drevjem se je podilo na stotine otrok, dočim so
možki in ženske popravljali šance in jih utrjevali. Na eni največjih koč
je sedel mož. Bil je glavar, ki se je vsedel na to vzvišeno mesto, da bolj
nadzoruje delo. Ko zagleda mojega spremljevalca, skoči navzdol in nam
hiti nasproti.

“Kjer ati; hode dauleta ta maeen b’ket — dobrodošel; Bog pomnoži
tvoje bogatstvo!"

Po teh besedah mu poda roko in pomigne neki ženi, ki razprostre pre¬
progo, na ktero se vsedemo. Mene niti ne pogleda. Džesid bi bil bolj ulju-
den. Ista žena, ki je bila najbrž poglavarjeva soproga, nam prinese tri
pipe, izrezane iz surovega lesa pomarančnega drevesa, in mala deklica po¬
stavi pred nas skledo z grozdjem in medom. Poglavar izvleče izza pasa
svojo mošnjo za tobak in jo postavi pred Ali Beja.

“Taklif Vela k'narek, au, bein ma batal — kar po domače naredi,
ker se poznamo!" reče.

Pri tem zgrabi s svojimi umazanimi rokami v med, si ga natlači polno
roko in nese v usta.

Bej si nabaše pipo in prižge duhan.

“Povej mi, če vlada prijateljstvo med menoj in teboj!" se začne
razprava.

“Med menoj in teboj vlada prijateljstvo,” glasi se priprost odgovor.

“Tudi med mojimi in tvojimi ljudmi?”

“Tudi med njimi."

“Ali bi me prosil za pomoč, če pride k tebi sovražnik, da te napade?"

“Če sem preslab, da ga premagam, tedaj bi te naprosil pomoči."

“In ali bPtudi meni pomagal, če bi te naprosil?"

“Če tvoj sovražnik ni moj prijatelj, tedaj ti ne odrečem pomoči."

“Ali je mosulski guverner tvoj prijatelj?”

“On je moj sovražnik; on je sovražnik vseh prostih Kurdov. On je
ropar, ki ropa naše črede in prodaja naše hčere.”

“Ali si že slišal, da nas namerava v Šejk Adi napasti?”

“Slišal sem od svojih ljudi j, ki so tebi služili za ogleduhe.”

“Skozi tvojo deželo pride sovražnik. Kaj učiniš?"

“Ali ne vidiš?" Po teh besedah pokaže naokoli na koče. “Zapustili
smo Kalahoni in zgradili v gozdu koče. Sedaj delamo šance, za kterimi
se bomo branili, če nas sovražnik napade."

“Vas ne bodo napadli!"

“Kje si zvedel, da ne?"

“Slutim. Če se jim hoče posrečiti, da nas presenečijo z napadom,
se morajo prej ogibati vsakega hoja. Da celo ogibali se bodo javnih potov
in šli po gozdovih, da neopaženi dospejo v Šejk Adi.”

“S svojimi misli si pravo uganil.”

“Toda. kadar nas premagajo, tedaj padejo tudi čez vas.”

“Saj se ti ne boš dal premagati!"

-

— 299

“Ali mi hočeš pomagati, da 'bom gotov?”

“Hočem. Kaj naj storim? Ali naj ti pošljem svoje vojnike v Šejk
Adi?”

“Ne, ker imam dovolj vojnikov sam. Samo skrij svoje vojake, da bodo
šli Turki brez skrbi naprej.”

“Kaj, ali jim ne smem slediti?” *

“Ne. Toda lahko za njimi zapreš pot, da ne morejo nazaj. Na drugem
hribu med Šejk Adijeim in tvojim krajem je pot tako ozka, da moreta po
njej korakati samo dva moža. Če narediš tam šaneo, lahko z dvajset mož¬
mi pobiješ tisoč Turkov.”

“Naredil bom. Toda kaj mi daš za mojo pomoč?”

“Če ne prideš v boj, da jaz sam premagam sovražnika, dobiš petdeset
pušk. Če se boš pa moral s Turki bojevati, tedaj ti dam sto turških pušk,
če boš hraber!”

“Sto turških pušk!” zakliče glavar navdušeno. Z grozovito naglico
seže v posodo za med, kterega si toliko nabaše v usta, da sem skoro menil,
da se zadavi. “Sto turških pušk!” ponovi prežvekujoč. “Boš držal
besedo?”

“Ali sem. te kdaj že nalagal?”

“Nikdar. Ti si moj brat, moj tovariš, moj prijatelj, moj bojni tovariš,
in verujem ti. Puške bom zaslužil!”

“Zaslužiti jih pa moreš samo tedaj, če ' Turke pustiš na miru, ko
gredo skozi tvoje kraje.”

“Nobenega mojih ne bodo videli.”

“In jih pozneje napadeš, ko se vračajo, če se meni ne bo posrečilo v
dolini jih napasti in obkoliti.”

“Zasedel ne bom samo soteske, temveč tudi obe stranski dolini da ne
bodo mogli niti nazaj ne naprej, ne na desno, ne na levo.”

“Imaš prav. Vendar ne želim, da se preliva preveč krvi. Vojaki niso
krivi, ker morajo slušati guvernerja; če smo mi kruti in neusmiljeni, tedaj
ima padišah v Štambulu dovolj vojakov, da nas vse uniči.”

“Razumem te. Dober vojskovodja mora biti previden in hraber, in
lahko premaga veliko vojsko. Kdaj pridejo Turki?”

“Sklenili so, da napadejo ob jutranji zori Šejk Adi.”

“Napadeni bodo sami. Vem, da si hraber vojnik. Turkom se bo ravno
tako zgodilo kot se je pripetilo sovražnikom Iladedinov.”

“Ali si že slišal o tem?”

“Kdo bi tega. ne vedel? Vest o takih junaštvih se kmalu razširi po.
vseh gorah in dolinah. Mohamed Emin je svoj rod z vojsko obogatil.”

Ali Bej se skrive posmeje proti meni in reče:

“.Te pač lepo, tisoče sovražnikov vjeti, ne da teče kapljica krvi!”

“Tega se gotovo Mohamed Emin ni domislil. On je hraber in močan;
toda pri sebi je imel tujega vojskovodjo.”

“Tujega?” vpraša zviti Ali Bej.

— 300

Jezilo ga je, ker se glavar niti zmenil ni za mene in sklenil je, da ga
osramoti.

“Da, tujega,” odvrne glavar. “Ali še ne veš tega?”

“Pripoveduj!”

In Kurd začne:

■“Mobamed Emin, šejk Hadedinov je sedel pred svojim šotorom, da
se posvetuje s svojimi starejšinami. Tu se odpre oblak, in na zemljo pade
jezdec, ki se postavi v sredo zborujočih.”

‘ 1  Salam aalejkum! ’ ’ pozdravi.

“Aalejkum salam!” odvrne Mohamed Emin. “Tujec, kdo si, in od kje
prihajaš ? ’ ’

Jezdecev konj je bil črn kot noč; on sam' pa je imel železne oklepe na
oebi in na glavi zlato čelado. Okoli čelade je imel prt, kterega so stkale
hunske v paradižu, ker okoli glave mu je krožilo tisoče zvezd. Držalo nje¬
gove sulice je bilo srebrno; njena ost se je svetila kot blisk, in spodaj je
imel pritrjene brade stotih sovražnikov. Njegovo bodalo se je svetilo kot
dijamant, in z mečem je sekal železo in jeklo.

“Vojskovodja sem daljne dežele,” odvrne junak. “Ljubim te in pred
uro sem slišal, da hočejo tvoj rod uničiti. Raditega sem se vsedel na konja,
Ki zamore leteti kot človeška misel, in hitel sem k tebi, da te svarim.”

“Kdo hoče uničiti moj rod?” vpraša Mohamed Emin.

Poslanec iz nebes mu pove' imena njegovih sovražnikov.

“Ali si prepričan?” ga vpraša Mohamed Emin.

“Moj oklep mi vse pove, kar se godi na zemlji. Poglej!”

Mohamed Emin pogleda na zlati oklep. V sredini se je bliščal biser,
petkrat večji kot možka roka, in v njem je zagledal vse sovražnike, ki so
se zbirali proti njemu.

“Joj, kolika vojska!” zakliče. “Zgubljeni smo!”

“Ne, ker ti bom jaz pomagal!” reče nelbeški poslanec. “Zberi vse
svoje vojnike v dolini in čakaj, da ti pripeljem sovražnika.”

Nato da svojemu konju znamenje; slednji se dvigne in zgine v oblakih.
Mohamed Emin pa zbere svojo vojsko in jo pelje v dolino, ktero tako zase¬
de, da je sovražnik lahko prišel noter, ven pa ni mogel. Drugega jutra, pri¬
de tuji junak na konju. Svetil se je kot sto solne, da je sovražnika preslepil
in sledili so mu v dolino. V dolini pa obrne svoj oklep; sovražnik, >ki je
imel dosedaj oči zaprte, zopet spregleda. Okoli in okoli so videli sovražnika
in morali so se udati. Mohamed Emin jih ni pomoril; toda vzel jim je
njih črede in plačevati jim morajo vsakoletni davek, dokler ho zemlja
stala. t

Ko Kurd vse pove, umolkne.

“In kaj se je zgodilo s tujim vojskovodjem?” vpraša Ali Bej.

“Salam aalejkum!” je rekel; “nato je se pa s svojim črnim konjem
dvignil v oblake in zginil,” glasi se odgovor.

“Lepo zgodbo si nam' pripovedoval, samo če je resnična?”

— 301  —

"Res je. Ob istem času je bilo pet mož iz Dšelu v Salamiji, kjer so
jim vse Hadedini pripovedovali. ’ ’

"Imaš prav; vse se je zgodilo, vendar -drugače kot si pripovedoval.
Ali hočeš videti črnega konja seraskirjevega?"

‘ ‘ Gospod, saj ni mogoče ! ’ ’

"Pa je, ker stoji v bližini."

“Kje?”

“Vidiš tam onega vranca?"

“ Ti se šališ, bej! ’ ’

“Ne, -temveč govorim resnico."

“Konj je res krasen, kot jih še nisem videl mnogo, toda on je vendar
last tv-ojega spremljevalca! ”

“In ta spremljevalec je tuji seraskir, o kterem si pripovedoval."

“Nemogoče!" — Usta odpre tako široko, da bi mu n-ajnespretnejši
zobozdravnik brez muje potegnil vse zobe iz odprtine.

“Nemogoče, praviš? Ali sem že kdaj lagal? Še enkrat ti rečem, da
je res!"

Oči in ustnice glavarjeve se čimdalje bolj odpirajo; kot blazen me zre
in nehote poseže s roko proti medu; ker pa medu ne zapazi, zgrabi za to¬
bak. Polno pest si ga potlači v usta med bele zobe. Njegov tobak sem že
prej imel na sumnji, da je vse kaj drugega kot tobak, in res sem pravo
uganil; v trenutku zazdeha, se nagne z glavo naprej in pljune vsebino
svojih ust mojemu dobremu Ali Beju naravnost v obraz.

“Kertera peghamber — -za prerokevo voljo! Ali je res?” vpraša še
enkrat in sicer grozno prestrašen.

“Rekel sem!” odvrne Ali Bej z mokrimi očmi in skuša izbruh kurd¬
skega glavarja z ro-bom svoje obleke izbrisati iz obraza.

“O seraskir,” obrne se glavar k meni; “atina ta,inši alah, keirah —
daj Bog, da nam tvoj obisk prinese srečo!"

“Zagotovim ti, da prinašam srečo iji veselje!” mu odvrnem.

“Tvoj črni konj je tu," nadaljuje, “toda kje je oklep z biserom, ščit,
čelada, sulica, tvoja sablja?"

“Čuj, kaj ti -povem! Jaz sem tuji vojnik, ki je bil pri Mohamed Emi-
nu, toda iz nebes nisem prišel. Prihajam iz daljne dežele. Imel nisem
srebrnega, ne -zlatega orožja, toda poglej sem, in videl boš orožje, kakor-
šnjega vi nimate, in s kterirn se ne bojim sovražnikov. Ali naj ti pokažem,
kako se strelja?"

“Sere ta, ser babe ta, ser Lemšer ta Ali Bej — pri tvoji glavi, pri
glavi tvoj-ega očeta in pri glavi tvojega prijatelja Ali Beja, ne stori!"
kliče prestrašeno. “Odložil si bojno opravo, oklep in meč, da rabiš to
orožje, ki je menda še bolj grozno. Nezanum zie le dem — ne vem, kaj naj
ti podarim; toda obljubi mi, da postaneš moj prijatelj!"

“Ne koristi mi prav nič, če sem tvoj -prijatelj. Pregovor pravi: sovraž¬
nik z razumom je -boljši kot brezpameten prijatelj."

,302  —

“Ali sem jaz brezpameten, gospod?”

“Da, ker ne veš, da se mora gosta pozdraviti, »osebno če prihaja s
prijateljem. ’ ’

“Imaš prav, gospod! Kaznoval si me s pregovorom; dovoli, da ti
odgovorim z drugim: majhni morajo biti pokorni velikim. Ti si velik, in
jaz (te boim slušal!”

“Za sedaj bodi pokoren Ali Beju! Zmagal bo, in ti dobiš turške
puške. ’ ’

“Ali si jezen? Oprosti! Pii moji glavi; ničesar ne opustim, samo da
tebi služim. Vzemi grozdje in joj; vzemi tobak in kadi!”

“Hvala,” odvrne Ali Bej, ki je bil menda tudi že sit njegovega toba¬
ka. “Jedli smo pred odhodom in se moramo nemudoma vrniti v Šejk Adi.”

Hkrati vstaneva oba. Glavar naju spremlja do pota in še enkrat ob¬
ljubi, da spolne, kar se mu je naročilo. Potem pa odjahava po istem potu,
po 'kterem sva dospela.

Konec prve knjige.

NPRODNP

inuniverzitetj«

KNJI ( 17U : (17UNICP

"Do kdaj želiš imeti sporo žilo?”

"Kadar ga moreš prinesti.”

"In kdaj dobim konja?”

"Kadar se vrneš.”

"Imaš prav; ne imorem ga namreč prej zahtevati; toda tvojega pogo¬
ja ne morem spolniti.”

"Zakaj ne?”

"Ker moram najbrž imeti konja, na ikterega se lahko popolnoma za¬
nesem. ’ ’

Šejk pogleda v tla.

"Ali pa pomisliš, da pri tem podjetju zelo lahko prideš ob konja?”

"Vem; toda pomisliti moraš tudi na jezdeca. Če pa imam pod seboj
tako žival, potem ni sovražnika, ki bi ujel mene ali konja.”

"Ali jahaš tako izvrstno?”

"Jakam sicer drugače kot vi; šamarskemu konju bi se moral šele pri¬
vaditi.”

"Torej zamoremo mi več kot vi!”

"Več? Ali ste dobri strelci?”

"V galopu ustrelimo goloba s šotora.”

"Dobro. Posodi mi konja in pošlji deset konjikov za menoj. Ne bom se
oddaljil za tisoč sulic od tvojega tabora in tvojim Vojnikom dovolim, da
streljajo poljubno na mene. Ne bodo me ujeli in ne zadeli.”

"Ti se šališ, emir!”

"Govorim popolnoma resno.”

"In če te primem za besedo?”

"Dobro!”

Oči Arabcev so se svetile veselja. Gotovo je bil veak dober jezdec; kar
ceptali so nepotrpežljivosti, da jim šejk dovoli, kar sem predlagal.

Šejk je pa še vedno stal neodločen.

"Vem, kake misli ti roje po glavi, šejk,” mu rečem. "Poglej me! Ali
se loči mož od takega- orožja kot ga imam jaz?”

"Nikdar!”

Položim- torej obe puški od sebe in jih dam šejku.

"Glej, tu ti izročam svoje orožje kot varščino, da nisem prišel, da ti
okradem žrebca; in če ti še to ne zadostuje, tedaj je še moja beseda tudi tu
in moj pri j at el j. ”

Zasmeje se pomirjeno.

"Naj bode torej, deset mož.”

"Da, in tudi dvanajst in petnajst.”

"Ki bodo na tebe streljali?”

"Da. Če me ustrele, jim ne sme nihče očitati. Zberi najboljše jezdece
in strelce!”

"Kaj si nor, emir! ”

"Menda ti tako misliš?”

"Jahali in streljali bodo za tvojim hrbtom!” ' ’• l '