V padišahovej senci.

Rot rti roman.

Spisal KAROL MAY.

V. KNJIGA.

PO ŠKIPETARSKI DEŽELI.

Ponatis iz “GLAS NARODA”.

Tiskala in izdala Slovenic Publisliing Co., 82 Cortlandt Street’

New York, N. Y.

L O 4 6 O

sa %u>6 nso

PRVO POGLAVJE.

Razkrinkan.

Turška sodu j a uprava ima svoje sl at e strani, ki se v oddaljenih kra¬
jih najbolj očitno kažejo. Torej ni čudno, da v deželi, ki je domovina
večnih bojev med škipetarskimi rodovi, se ravno o pravici ne more mno¬
go govoriti.

Pri mestu Ostromdži se začne škipetarski svet; Škipetarji poznajo
samo eno postavo, in ta je, da je pest močnejša kot pravica. Ce nismo
hoteli podleči razbojnikom v divjih gorah, smo se morali tudi mi poprijeti
iste postave. Kakor sem že omenil, enkrat nam je pest že pridobila pra¬
vico, in odločeni smo bili, da se pesti poslužimo tudi pri seji, ki se je
baš začela.

Že se je stemnilo, ko se napotimo proti sodnjemu poslopju. Spotoma
opazimo množico ljudij, za ktere ni bilo prostora na dvorišču, ter so ča¬
kali ob poti prilike, da nas vsaj prijahati vidijo.

Ko pridemo na dvorišče, zapro za nami vrati, kar je bilo pač slabo
znamenje za nas. Stari bergljež, berač Mibarek je porabil pri ljudeh
ves svoj upljiv.

Skozi množico smo se komaj prerinili do prostora, kjer se je moralo
vršiti zasliševanje. Tam so postavili dolgo klop. Priprava za bastonado
pa je tudi čakala svojega posla. Več sodov so napolnili s lojem in smolo
ter slednjo prižgali. Ta svitloba je kaj čarobno odsevala po sodnjem
dvorišču.

“Gospodje sodniki” so bili še v hiši. >  Naš prihod so jim takoj naz¬
nanili. Kavasi se postavijo pred nas, da so' nam zapirali pot proti
vratom.

Naokrog vlada tišina in molk. Sedaj se pa prikažejo gospodje od sod¬
nije, in kavasi potegnejo sablje.

“Alah il Alah!” reče Halef zabavljivo. “Huda nam bo predla! Jaz
se kar tresem strahu.”

‘'Jaz tudi,” odvrnem.

“Ali naj tem bedakom, ki nas s sabljami čuvajo, dam poskusiti slad¬
kost mojega korobača?” vpraša Halef.

“Le mirno! Danes si se že enkrat prenaglil, in ti si kriv, da se na¬
hajamo sedaj na tem prostoru!”

Pet sodnikov zatsede svoje prostore; kodža baša na stol in ostali na
klop. Neka žena se pririne izmed množice. Bila je Nohuda, Grahka.

— 4  —

Takoj zraven kodže baše sedi Mibarek. Čez koleno je položil kos pa¬
pirja. Med njim in sosedom stoji majhen pisker. Ker je v njem tičalo
gosje pero, sem uganil, da je v piskru črnilo.

Kodža basa pomiga in zmaje z glavo ter se odkašlja. To je bilo zna¬
menje, da: naj se obravnava prične. Z v Tiščečim in donečim glasom začne:

“Y  prerokovem imenu in v imenu padišaha, kteremu naj Alah po¬
deli tisoč let! Zbrali smo se k sodbiji, da sodimo o dveh pregrehah, ki ste
se danes v našem mestu in v mestni okolici pripetili.”

Policist stopi bližje svojega gospoda in pripoveduje. Kar smo slišali
iz njegovih ust, je bilo naravnost smešno. Pripovedoval je, da smo ga z
morilnim namenom napadli, baš ob času, ko je spolnjeval svojo uradno
dolžnost. Le z neustrašeno st jo in pogumnim' bojem se mu je posrečilo re¬
šiti svoje življenje, tako je pripovedoval.

Ko skonča svojo zgodbo, ga kadi vpraša:

“In kdo te je udaril?”

“Onile tam,” odvrne kavas in pokaže na Halefa.

‘‘Torej poznamo njega in njegovo hudobijo; lahko se podamo k po¬
svetovanju.”

S svojimi tovariši začne nato šepetati,, in ko so bili gotovi; reče z
glasnim glasom:

“Sodnji dvor je sklenil, da se hudodelec po zaslugi kaznuje. Na pod¬
plate dohi štirideset udarcev, nakar ga zapremo za štiri tedne v ječo. To
naznanujemo v padišahovemi imenu. Alah ga blagoslovi.”

Ealef prime za bič. Jaz sem se pa komaj zdržal glasnega smeha.

“Sedaj pa pride na vrsto drugi zločin,” nadaljuje sodnik. “Mavu-
nadži, stopi naprej in pripoveduj!”

Tožnik uboga sodnika. Najbrž se je bolj bal kot mi. Toda še predao
začne govoriti, se jaz uljudno obrnem k sodniku in ga vprašam::

“Ali si tako dober, da vstaneš za trenutek s svojega stola?”

Sodnik, nič hudega sluteč, vstane. Jaz ga potisnem vstran in se vse-
dem na njegov stol.

“Lepa hvala,” mu rečem. “Nižji morajo vedno spoštovati višje.
Prav si naredil, ker si vstal.”.

Škoda, da je nemogoče popisati izraz njegovega obraza. Njegova gla¬
va se začne nevarno premikati. Modri sodnik je hotel govoriti, vendar sa¬
mega strahu ni mogel ziniti niti besedice. Konečno se pa prime za glavo
in me telebasto pogleduje.

' Nihče ni zinil besedice; niti policsti se niso premaknili.
Tsi so čakali, da izbruhne kadijeva jeza. Slednji konečno zopet dobi go¬
vor in prične lamentirati:

“Kaj si od zlodja? Kako moreš biti tako predrzen in-”

“Hadži Halef Omar!” pretrgam sodnika v izbruhu njegove jeze.
“Vzemi svoj bič. Onega, ki zine še eno neuljudno besedico zoper mene,
našeškaj, da mu bo koža pokala, pa naj bo kdor hoče!”

Mali hadži vzame pri tej priči svoj v rok«.

m

—  5  —

'‘Emir, ubogati te hočem,” reče odločno. “Samo namigaj in mahnil
bom.”

Skoda, da je bilo na dvorišča preveč temno, sicer bi lahko opazoval
začudene obraze. Kodiža baša najbrž ni vedel, kaj bi počel. Tu mu stari
Mibarek zašepeta nekaj besedij n uho, nakar zapove sodnik policistom:

“Uklenite ga! Vrzite ga v klet!”

In sodnik pokaže na mene.

Policisti stopijo pred mene, s sabljami v rokah.

“Nazaj!” jim zakličem. Kidor se mene dotakne, ga na mestu
ustrelim.”

Nasproti jim pomolim oba revolverja, in že so zginili vsi hrabri
adutje. Zgubili so se med množico.

“Zakaj se pa jeziš?” vprašam kodžo. “Zakaj stojiš? Zakaj se ne
vsedeš? Naj Mibarek vstane, in ti zavzemi njegov prostori”

Sedaj se pa izmed množice začuje mrmranje. Ker sem razžalil njih
sodnika, so mi še odpustili; ker sem pa sedaj eelo njih svetnika napadel,
jim je bilo pa vendar preveč; začeli so mrmrati.

To podeli kodži baši nove korajže. Jezno zacepeta z nogo in reče:

“Človek, bodi, kdor hočeš, vendar za tvojo predrznost te bodem naj¬
strožje kaznoval Mibarek je svetnik, ljubljenec Alaha in čudodelnik,
če on hoče, pošlje ogenj iz nebes nad tebe!”

“Molči, kodža baša! Če hočeš govoriti, iztegaj bolj pametno svoj
kljun. Mibarek ni svetnik in ne čudodelnik. On je zločinec, goljuf in
lopov!”

Tu se začujejo grozeči glasovi. Se bolj glasen pa postane sam Miba¬
rek. Naenkrat plane s svojega sedeža in zakriči:

'‘On je gjaivr, neverni pes. Jaz ga preklinjam. Naj se peklo pod njim
odpre in ga požre peklensko brezno. Hudobni duhovi bodejo — — —”

Naprej ni mogel. Moj hrabri hadži ga je s tako močjo oplazil po
hrbtu, da se starec sklone naprej in utihne.

To je bilo precej nevarno za nas. Od vseh stranij začujemo jezne
vzklike izmed množice. Zadnji se drenjajo naprej. Stvar lahko postane
usodepolna za nas. Tu stopim hitro na Mibarekovo mesto in zakličem:

“Bahat, sikit — mir tiho! Dokazati vam hočem, da imam prav.

Halef, prinesi svetilko!-Poglejte sem ljudje, kdo je Mih n.r vdr,

in kako vas goljufa, Ali vidite te berglje?”

!Z desno roko primem lopova za tilnik in mn stisnem suhi vrat. Z
levico pa mu odprem kaftam. Bes, na vsaki strani kaftana visi ena
berglja. Narejene so bile tako, da so se lahko skupaj zložile. Pri tej pri¬
liki tudi opazim, da je notranja stran kaftana drugače barvana kot
zunanja. Obleka je imela več žepov. Hitro posežem v enega in privlečem
nekaj kosmatega na dan. Bila je lasulja, ktero je nosil Mibarek, kadar
se je preoblekel za berača.

Adut se je tako prestrašil, da je popolnoma pozabil na obrambo;
sedaj šfde začne kričati in tolči z rokami okoli sebe.

— 6  —

'‘Ozko. Omar, držite ga! Toda zgrabita ga dobro, že tudi prične
cviliti! ’ ’

Oba imenovana zgrabita liži - svetnika, da sem imel jaz proste
roke. Ker je Halef med tem prinesel veliko svetilnico, so ljudje naše
početje zelo lahko opazovali. Množica je bila mirna.

"Ta človek, o kterem mislite, da je svetnik,” nadaljujem z govoroan-
"je skrivni zaveznik roparskega glavarja Žuta, ali pa eelo Žut sam
Njegovo stanovanje je zavetišče roparjev in morilcev, kar vam bodem
še pozneje dokazal. Preoblečen hodi po deželi, da izvoha priliko za rop.
On in berač Sakat sta iste osebi. Tu si je berglje privezal pod rameni.
Ko je hodil, so berglje šklepetale, in vi ste mislili, da pokajo njegove
kosti. Tn je lasulja, ktero je nosil kot pohabljenec.”

Polagoma mu spraznim vse žepe in razlagam ljudem pomen stvarij,
ktere sem v žepih dobil. Nato pa zopet nadaljujem:

"Ali ste kdaj Mibareka in berača skupaj videli? Gotovo ne. To je
celo nemogoče, ker sta oba ena oseba. In ali se ni Mibarek ravno v onem
času prikazal v tej okolici kot berač?”

Slednji dokazi so na množico zelo dobro upljivali, ker zažujejo se
klici začudenja.

Sedaj pa potegnem majhen zavoj iz njegovega žepa. V staro cunjo
je bila zavita zapestnica, okrašena z beneškimi cekini.

"Tukaj je zapestnica z dvanajst zlatniki, ki so zaviti v cunje,”
nadaljujem obrnjen proti ljudem. "Kdo ve, kje jih je Mibarek ukradel!
Ce nekoliko poizvedujete, se bo lastnik cekinov kmalu dobil.”

"On iki zikeler — dvanajst cekinov?” zakliče ženski glas za menoj.
"Pokaži! Prejšni teden je bila meni ukradena zapestnica z dvanaj¬
stimi cekini.”

Nohuda, "Grahka”, je govorila. Takoj stopi bližje mene in pregle¬
duje zapestnico.

"Alah!” zakliče. "Moja je. Zapestnico sem podedovala od moje
stare matere. Poglej in prepričaj se. da je res moja!”

In žena poda zapestnico svojemu možu.

"Pri Alahu, res je tvoja!” zatrjuje njen mož.

"Torej, Nohuda, pomisli, če je bil Mibarek p -»bi, ko 'e
ukradena zapestnica,” ji rečem.

“Mibarek ne, pač pa berač. Poklicali smo ga bi ; », da >•.< . •
nekaj jestvin. Zapestnica je prej ležala na miz' »n ei- ,r> p>.

žila v omaro, in vse to je berač videl. Ko čez u-Hj dtij < /:■■■
ključ, je slednji zginil.”

"Torej sedaj poznaš tatu?”

"On je; on je tat. Oj ti lopov! Oči ti izpraskam in-—”

"Mir sedaj!” jo prekinem v govoru. "Obdrži zajx Aaieo.
pusti kaznovati. Sedaj ste vsi prepričani, kakšnega ?! s m

kot svetnika. In tega roparja ste imenovali celo sodnjitr p<-
objednem s sodnikom sedel na sodnikovem stolu. Moče j'
in bi se radi njega kmalu zameril vsem poštenim ljudem

da ga zaprete na varen prostor, in da se vsa zadeva naznani makredšu
iz Soluna.” | , ' t j  ^.ij

Vsi ljudje so začeli pritrjevati, in izmed množice so se začuli glas¬
ni klici:

"Natepite ga poprej! Dajte mu bastonado! Bazbijte mu podplate!”

“Sapitin ie ona bojunu — zavijte mu vrati” kriči Nohuda, vsa
penasta od jeze.

Mibarek je dosedaj molčal; naenkrat pa zakriči:

“Ne vrjemite mul On je gjavr, kristjanski pes. On je tat. Zapestnico
mi je baš prej sam potlačil v žep. On-vaj, vaji”

S tem bolečim vzklikom pretrga svoj govor, ker mu je Halefov bič
zažvižgal po hrbtu.

“Le potrpi, lopov!” zakliče Halef. “Napisati ti hočem na tvoj hr¬
bet, da smo mi šele danes prišli v te kraje. Kako je mogel torej moj
emir ukrasti zapestnico? Sicer pa tako slaven emir ni tat. Tu imaš po¬
trdilo mojih besedij.”

Halef mu prismodi še par gorkih čez pleča, da Mibarek glasno zatuli.

“Aferim, aferim, — dobro, dobro!” so kričali oni ljudje, ki so mi
bili še nekaj trenutkov prej zelo nevarni.

Kodža baša, sodnik, ni vedel, kaj bi rekel. Vendar je medtem hitro
uporabil priliko in se vsedel na stol, kterega sem mu prej vzel. Tako je
bila vsaj njegova čast rešena.

Njegovi svetovalci so ves čas molčali. Tudi kavasi so sprevideli, da
gredo moje delnice nakvišku; eden za drugim so prihajali bližje in se
postavljali v moje obližje.

“Zvežite lopova!” jim zapovem. “Zvežite mu roke!”

Meje povelje rakoj spolnejo, in niti eden navzočih sodnikov se ni
domislil, da bi ugovarjal mojemu početju.

Mibarek je najbrž sprevidel, da je najbolje zanj, če se uda. Pusti se
torej zvezati in mimo obleži na svojem mestu.

“In sedaj zopet k sodnijskim stvarem, kodža baša,” rečem sodniku.
' Ali poznaš deželne postave?”

' Seveda jih r  :nam,” odvrne. “Saj sem dovršil civilno visoko
pa n. >nem.”

ne?' -prala razžaljen. “Znano mi je vse duhovno pravo,
'* tj'  ;•••. -u s in odločitve prvih štirih kalifov.”

' - kčtbe tako natanko znane, zakaj se pa po njih

ne ravnaš?’

anes sem jih strogo spolnoval.”

“Ni ' J ‘ e v  postavah, da mora sodnik tudi največjemu zlo-
' ." Cti pr r  di, dovoliti zagovor. Vi ste pa mojega prijatelja

usodili, ii'  dovolil besedico zagovora. Vaša obsodba torej ni

redna, puče i.  Tudi morajo biti zbrani pri obsodbi vsi tožniki

in priče, kar ■ ni zgodilo.” ,

“Saj so . lakaji”

•'Nikakor ne. Manjka še Ibarek, lastnik prenočišča. Kje je on?”

Sodnik v zadregi zmaje z glavo, vstane in reče:

"Sam ga hočem poiskati.”

Toda slutil sem, kaj se je z Ibarekom zgodilo; pridržim torej sod¬
nika za roko in zapovem kavasom:

"Pripeljite Ibareka! Toda pripeljite ga ravno takega, kot ga boste
dobili!” , 1  ! j , jj

Dva policista odideta in čez kratek čas že pripeljeta krčmarja, ki je
imel roke na hrbta, zvezane.

"Kaj je pa to? Kaj je mož učiail, ker ste ga zvezali?” vprašam jaz.
"Kdo je zapovedal, da se krčmarja zveže?”

"Mibarek je tako odredil,” odvrne sodnik.

"Torej sodnik je pokoren poveljem svojega pisarja; in vendar si prej
trdil, da so ti znane vse postave! Potem se seveda ne čudim več, ker
smatrate v tvojem sodnjem okraju največje lopove za svetnike.”

"Imel sem pravico,” se zagovarja kodža basa.

"Tega mi ne moreš dokazati,” mu odvrnem.

"Vendar! Vas nisem ukazal zapreti, ker ste tujci. Krčmar Ibarek
je pa preb.valec mojega okraja, torej je pod mojo oblastjo.”

"Tu i. misliš, da svojo oblast lahko zlorabiš?” mu rečem. Ta stoji
nekaj stotin tvojih podložnikov. Misliš, da počneš lahko z njimi, kar se
ti ljubi? Mogoče si do danes tako ravnal; toda sedajne dogodke si bodo
ljudje zapomnili in v prihodnjosti zahtevali pravico. Krčmar Ibarek
je bil pokraden in prišel je k tebi kot sodniku, da si poišče pravice.
Mesto, da bi ukazal tatove preganjati, si pa zapovedal, da Ibareka zve¬
žejo in vržejo v ječo. Kako se bodeš mogel torej zagovarjati radi svoje
krivice? Zahtevam, da Ibareku v tem trenutku odvzameš vezi.”

"Policisti naj jih odvzamejo.”

"Ne, temveč ti, kot za pokoro tvoje kriviee.”

To mu je bilo pa že preveč; jezno se torej zadere nad menoj:

"Kdo pa si ti, ki zapoveduješ kot vrhovni sodnik ali pa bilad i
kamse molatari?”

"Tu, poglej moje papirje!”

Predložim mu svoje tri potne listine. Ko zagleda teskere, policijski
list. bujuiuidi velikega vezirja in celo ferrnan samega padišaha, tedaj
se strahoma zgane, in njegova glava se začne tresti kot šiba na vodi.

"Gospod, ti si torej v padišahovej senci!” zakliče.

"Torej skrbi, da tudi na tebe pade del te sence.”

"Takoj storim, kar zahtevaš.”

Sodnik stopi k Ibareku i» mu odveže roke.

"Ali si sedaj zadovoljen?” me vpraša.

"Za enkrat, da. Toda še več zahtevam od) tebe; tvoj policist Selim,
ti je povedal veliko laž, da bi nam škodoval, kar mu je najbrž Mibarak
naročil.”

"Tega pa ne vrjamem.”

— 9  —

“Ja« pa vrjamem, ker je tudi voznika pregovoril, da je krivo proti
meni pričal.’'

“Ali je to resnica?”

Tako vpraša sodnik voznika, ki je bil sedaj prepričan, da mu Miba-
rek ne more več škodovati, torej lahko govori odkritosrčno.

“•Ti vidiš torej,” rečem proti sodniku, “da temu možu nikakor ni¬
sem po življenju stregel. Opazil sem, da služi starcu za ogleduha, torej
sem ga. vzel s seboj, da se o stvari natančneje prepričam. Ge me hočeš
zato kaznovati sem pripravljen na svoj zagovor.”

“Gospod, o kazni niti govoriti ne moremo, ker nisi povzročil no¬
bene krivice,” reče sodnik.

“Torej tudi mojega spremljevalca ne moreš kaznovati, pač pa je
krivec čisto nekdo drugi.”

“Kdo je?”

“Ti sam si.”

“Jaz kako?”

“Ko je bil Ibarek pokraden, je prišel k tebi, da ti naznani tatvino.
In kaj si ti storil, da spolne! svojo dolžnost?”

“Vse, kar sem mogel.”

“Tako? Kaj pa je bilo to?”

“Policistu Selimu sem naročil, naj premisli, kaj se mora v tej
zadevi ukreniti.”

“In drugim policistom nisi ničesar povedal?”

“Ne, ker bi bilo odveč in oni tudi ne bi ničesar dobili.”

“Torej so tvoji policisti veliki tepci, ker že naprej veš, da ne bodo
ničesar dosegli. Tatvina se je zvršila. Zakaj si pa baš Selimu naročil,
ki še ni dolgo v tem kraju, naj išče za tatovi?”

“Ker je najbolj pameten izmed vseb.”

“Meni se pa zdi, da imaš ti povsem drugačen vzrok.”

“Gospod, kakšne vzroke naj imam jaz.”

“Dober uradnik stori vse, kar je v njegovi moči, da kaznuje pre¬
greho. Ti si pa. vse zamolčal in še onemu, kteremu si o stvari poročal,
dal cel teden časa, da si stvar premisli. Meni se kar zdi, da bi bilo tebi
najljubše, če tatovi pobegnejo.”

“Efendi, kaj vendar misliš od mene?”

“Jaz mislim ravno tako kot ti delaš. Ti bi moral za tatovi iskati
v Ostromdži.”

“Saj so vendar v Dojran jahali?”

“Ja pač velik norec, kdor kaj tacega vrjame. Noben tat ti ne bode
povedal, kam se bode podal s svojim plenom, toliko bi že moral vedeti,
če si študiral vse šole. Kaj pa če jaz prinesem na dan, da si ti sam pri¬
jatelj tatov?”

Sodnik začne grozno tresti z glavo, tako se je prestrašil.

“Gospod, ne vem, kaj naj na to odgovorim.”

10

“Najbolje je, če molčiš, ker moje mnenje ostane vseeno neizprem*-
njeno. Če bi se potrudil kot je bila tvoja sodnijska dolžnost, tedaj bi
bili tatovi že zdavnej pod ključem.”

'‘Morebiti misliš, da pridejo tatovi prostovoljno k meni in mi po¬
vedo, da so kradli?”

“Ne; pač pa mislim, da so uzmoviei v Ostromdži.”

“Nemogoče. Niti v jednem konaku se niso trije jezdeci oglasili”

“Vrjamem. Saj se vendar ne bodo kazali na onem prostoru, kjer so
kradli. Najbrž so se skrili.”

“Ali naj jaz vem, kje?”

“Zakaj pa ne? Jaz sem tujec, pa vseeno vem, kje so.”

“Kaj? Ti veš?”

“Da, zelo natanko.”

“Torej si vsegaveden.”

“Ne, toda naučil sem se misliti. Enaki lopovi se skrivajo samo pri
svojih tovariših. In kdo je največji lopov v Ostromdži?”

“Mogoče meniš Mibareka?”

“Uganil si.”

“Torej so lopovi pri njem?”

“Na vsak način.”

“Vendar se motiš.”

“Tako se motim, da s teboj lahko stavo začnem. Če hočeš tatove
uloviti, moraš iti k razvalinam.”

Kodža baša pogleda proti Mibareku, ki odvrne s pogledom. Zdelo se
mi je, kot bi bila oba dobra prijatelja.

“'Pot bo zastonj, gospod,” reče kodiža baša.

“Meni se pa zdi, da ne bomo samo tatov ulovili, temveč tudi ukra¬
dene stvari. Torej te poživljam, da s svojimi policisti slediš z menoj
k razvalini.”

“Ti se samo šališ.”

“Ne, temveč mislim popolnoma resno.”

“In v tej temi ti naj sledim?”

“Morda se bojiš?”

“Ne, pač pa so taki tatovi zelo nevarni. Če so res zgoraj v razvar-
linah, tedaj se bodo branili. Počakaj raje, da se naredi dan.”

“Do tedaj bodo že zdavnej odšli. Sicer pa mislim, da je v tej vasi
nekaj ljudi, ki bodo latove posvarili, da jih hočemo preganjati.”

“Prav gotovo tega nihče ne/stori. Jaz sam hočem zato skrbeti, da
se to noč nihče ne približa razvalini.”

“Skrbi raje, da se hitro podamo na pot in preskrbi tudi nekaj bar-
'telj ali svetilnic.”

“Gospod, nikar se ne podajaj v to nevarno podjetje.”

“Tiho. Če nočeš storiti svoje dolžnosti, tedaj pa ostani ‘doma. Bom
že dobil ljudi, ki so vrednejši urada sodnika kot si ti.”

To je pomagalo. Sicer je kodža baša še vedno pomenljivo zmajeval
s glavo, vendar konečno reče:

- 11 -

“Ti me ne smeš slabo soditi. Skrbi me le radi tebe, ker se podajaš
T  veliko nevarnost.”

“Le ne skrbi za mene; to je moja stvar.”

“Ali vzamemo Mibareka s seboj?”

“Da. On nas bode vodil.”

“Torej dovoli, da preskrbim za razsvetljavo in za orožje.”

Poda se v hišo.

Mnogo navzočih ljudij odhiti proč, najbrž, da prineso svetilniee in
nas spremljajo. Ibarek je dozdaj ves čas molčal, sedaj me pa vprašat

“Efendi, ali res misliš, da bomo one tri lopove ujeli?”

“Prav gotovo.”

“In jaz dobim svojo lastnino nazaj?”

“Prepričan bodi.”

“Gospod, kar razumeti te ne morem! Zdi se mi, da je tebi vse znano.
Seveda grem jaz z veseljem proti razvalini.”

iSodnik se vrne. G seboj prinese več svetilnie, bakelj in smolnatih
trsk. Tudi drugi ljudje prinesejo 1  s seboj enake predmete, nakar se začne
eela četa pomikati naprej.

Ponočni* pohod preti razvalinam je fyilo nekaj izvaarednega za vaške
prebivalce; napotil se je torej z nami vsakdo, ki so ga nosile noge.

Ker nisem niti kodži baši niti njegovim kavasom zaupal, sta morala
Ožko in Omar čuvati Mibareka. Naprej koraka nekaj policistov, nato
pride kodiža baš'a s sodnijskiimi gospodi, za njimi Mibarek s svojim ču¬
vajem, za tem jaz in Halef z obema krčmarjema, in za nami se je podilo
mlado in staro iz Ostromdže.

Prav rad sem poslušal, kaj so ljudje spotoma o nas govorili. Nekdo
je dejal, da sem jaz sultanov princ, drugi zopet, da prihajam iz Perzije.
Tretji je kričal, da sem indijski čarovnik in četrti zopet, da sem odpo¬
slanec ruskega carja, da osvojim deželo za Rusijo.

Toda bolj smo se razvalini približevali, bolj molčeči so postajali
ljudje. Sprevideli so, da morajo biti previdni, če hočemo uloviti lopove.

Tam, kjer se je gozd začel, jih je mnogo zaostalo, ker so se bali.
Vendar so pri satanu in zlodju zatrjevali, da so se ob robu gozda posta¬
vili le, da lopovi ne nbeže iz gozda.

Ko pridemo mi na vrh na planjavo, vlada grobna tišina okoli nas.
Junakom je padlo srce v hlače. Lopovi se vendar vsak trenutek prikažejo
in streljajo izza dreves. Ljudje so stopali tiho, da bi se ne izdali.

To grobno tišino je prekinil neljub dogodek. Neka ženska je padla
v potok im zakričala, da je kar odmevalo. Ko hitim k njej, se ni pustila
izvleči iz vode, meneč, da se bo zunaj na zraku prehladila. Sele, ko ji
ponovno zatrdim, da je voda bolj mrzla kot zrak, se pusti povleči iz
vode in reče:

“Efendi. tvoj nasvet hočem ubogati. Saj ti vse bolje veš, kakor
drugi ljudje.”

Mibarek stoji z Oškom in Omarjem pri vratih svojega stanovanja
pri razvalini. 'Zahteval je glasno, da ga spuste v kočo. Ker se pa peča s

—12  —

kemijo im raznimi skrivnimi predmeti, mn kar nič nisem zaupal. Najbrž
je imel v koči kako pripravo, ki je nepoklicanemu spodnesla noge ter ga
tako spravila v obupen položaj.

“Kakšen opravek imaš v koči?” ga vprašam.

Lopov ničesar ne odgovori. Najbrž ni kotel z im enoj ničesar več
govoriti.

“Če ne odgovoriš, tudi ne pričakuj, da te spustimo v kočo,” mu
odvrnem.

Sedaj pa reče:

“V koči imam živali, ktere moram nahraniti, da ne poginejo od
lakote.”

“Jaz sam jih hočem jutri zjutraj napasti. Tvoje stanovanje je od
sedaj naprej ječa. Vendar sem pripravljen ugoditi tvoji prošnji, če mi
na nekaj vprašanj resnico odgovoriš.”

“Torej vprašaj.”

“Ali imaš koga v koči?”

“Ne.” ,

“Ali razven tebe še kdo stanuje v koči?”

“Ne.”

“Mogoče ti je znano, da se kdo nahaja v koči?”

“Ne.”

“Poznaš morda nekega moža, ki se imenuje Manah el Barša?”

‘‘Tudi ne.”

“Mogoče iBarud el Amasata?”

“Gotovo ne.”

“In vendar pravijo ljudje, da te imenovane osebe prav dobro
poznajo.”

“To je laž.”

“In da bi moral ti skrbeti, da mene zapro. Potem bi pa -vi prišli in
me umorili.”

Na to vprašanje pa ne odgovori takoj. Malo čudno se mu je zdelo,
ker sem bil o vsem tako natanko poučen. Najbrž ga je dohitela tudi slut¬
nja, 'da danes zvečer ni vse v takem redu v njegovi koči kot tedaj, ko
jo je zapustil. Cul sem, kako je požiral in požiral, konečno pa jecljavo
izgovoril:

“Gospod, prav res ne vem, kaj govoriš in kaj hočeš od mene. Jaz
n« poznam imen, ktera si ti imenoval, in o vsej stvari ne vem prav
ničesar.”

“Torej tudi ne veš, da morata priti dva brata, ki naj vama nazna¬
nita, da sem bil v Menliku umorjen.”

“0 Alah, niti besedica, niti črka mi ni o tem znana.”

“Ti si tako neveden, da se mi smiliš in v tem usmiljenju ti hočem
pokazati, kako nevarni ljudje se nahajajo v bližini. Pridi.”

Primem ga za roko in ga peljem vstran. Na moj migljaj koraka Har
lef naprej z bakljo, da masvetljuje pot. Nam sledijo gospodje sodniki in

—13  —

fadi Oško, Omar in oba krčmarja. Drugi morajo ostati zadaj, ker T raz¬
valini ni bilo toliko prostora.

Kaj neki si je Mibarek mislil, ko je videl, s kako varnostjo korakamo
P° potu, o kterem je domneval, da je znana samo njemu in nobenemu
druzemu.

Ko odstrani Halef grmiček, začujem, kako starec grdo zakolne, tako
?a je ta stvar iznenadila.

‘‘Kaj? Konji?” zakliče kodža baša, ko pridemo v oni oddelek,
kjer je bilo pripravljeno za konje.

Ker je bilo ponoči, nam živali niso dale dosti opraviti. Privezane
niso bile in bale so se tudi lučij in tujih ljudij.

“Kjer so konji, morajo biti tudi ljudje, ki so lastniki konj,” reče
Halef. “Le pojdite za menoj, pa jih hočemo najti.”

"Vsi trije lopovi so ležali še prav tako kot smo jih zapustili.

Nihče ne spregovori besedice. Z Halefovo pomočjo jih razvežem, da
so zopet lahko vstali kvišku.

“Manah el Barša, ali poznaš tega moža?” vprašam in pokažem

na Mibareka.

“Alah naj te prekolne,” odvrne vprašani.

“Barud el Amazat, ali ga poznaš?”

“Zvrni se z mosta večnega prokletstva v peklo/’ mi odvrne.

Tu se obrnem' do prejšnjegga paznika zaporov, ki je Manah el Barši
pomagal iz ječe.

“Ti si povzročil samo eno hudodelstvo, ker si ujetnika oprostil. Ka¬
zen obeh lopovov bo zelo huda; tvoja bode pa lažja, posebno če pokažeš,
da nisi trdovraten grešnik. Povej mi resnico. Ali poznaš tega moža?”

“Da,” ko je precej časa molčal.

“Kdo je?”

“Stari Mibarek.”

“Torej poznaš njegovo pravo ime?”

“Ne.”

“In mene so nameravali v Menliku umoriti, kaj ne?”

“Da.”

“In danes ste isto zopet sklenili. Y zaporu ste me hoteli umoriti?”

“Tako je.”

“In še nekaj. Dočim si ti z Ibarekom igral karte, sta tvoja dva to¬
variša pokradla krčmarja, kaj ne?”

“Prav tako je bilo.”

“Dobro. Ti si enako deležen tatvine, ker si s svojo prebrisanostjo
Pripomogel, da se je tatvina zvršila. Slišal sem dovolj.”

4  In ko se obrnem proti kodži baši, rečem:

“No, ali nisem imel prav? Ali niso tatovi v razvalini?”

“Gospod, saj si jib že dobil, ker si z njimi govoril in so vse priz¬
nali.” r;'

“Seveda, In ravno zato, ker sem jih tako hitro dobil in te prepričal,

3» »a res tatovi, ja *a tebe doka*, kako iaglj« bi jih Sel« ti dobil v tok«,

ker si z vsemi domačimi razmerami znan. Vse tri lopove moraš prepe¬
ljati v ječo in jih. dobro čuvati. Takoj jutri pa pošlješ vrhovnemu sodniku
poročilo, kteremu tudi jaz priložim svojega. On naj potem določi, kaj so
ima zgoditi. Ibarek, poglej nekoliko na tla. Ali niso to one stvari, kteri
so bile tebi ukradene?”

Vse kar smo dobili v žepih ujetnikov smo položili na majhen kup
na tleh. Ibarek se je zelo veselil, ko je zopet videl ukradene stvari in
že je hotel seči po njih, ko ga prehiti kodža baša.

''Stoj. Tako hitro ne gre. Vse te stvari moram vzeti s seboj. Pri
obravnavi proti tatovom bodo služile kot dokazi proti uzmovičem in pri
obsodbi za obtežilno sredstvo.”

Toda poznal sem starega prebrisanega lisjaka. Kdo ve, kdaj bi Ibarek
svoje stvari nazaj dobil. Radi tega odvrnem jaz mesto njega.

“To nikakor ni potreba. Jaz sam hočem vse najdene stvari zazna¬
movati in jih tudi natančno ceniti. Lastnik pa lahko vzame svoje stvari
• seboj.”

“Gospod, saj ti vendar nisi uradnik,” reče kodža baša.

“Sodnik, danes zjutraj sem ti dokazal, da bi bil boljši sodnik, kot
si ti. Če odkloniš moj. predlog, sporočim: vse vrhovnemu sodniku, kako si
se ti obnašal proti tatovom. In to tebi nikakor ne bode ljubo. Torej molči
sedaj, ker je v tvojo lastno korist.”

Na obrazu sem mu bral, da bi mi rad surovo odgovoril, vendar se je
zadržal mirno, ker je vedel, da ne opravi ničesar. Vendar začne takoj z
drugimi izgovori:

“Torej naj obdrži svoje stvari; vse drugo pa, kar imajo tatovi pri
jebi, prevzamem jaz.”

Že se skloni, da pobere denarnico in druge predmete, ko ga jaz
prehitim.

“Stoj!” mu rečem. “Stvari so že prevzete.”

“Od koga?”

“Po meni.”

“Ali imaš pravico?”

“Seveda. Tudi o teh stvareh hočem sestaviti zapisnik in ti boš
zraven, da bo vse zapisano. Nato pa pošljem zapisnik in vse najdene
predmete vrhovnemu sodniku.”

“Fa je vendar vse moje.”

“Ti boš že dobil, kar je tvojega. Prevzemi konje in sedla. Vse dru¬
go je moje. Halef, vtakni vse v svoj žep!”

•Mali badži spolni tako hitro dano mu povelje, da je že v treh sekun¬
dah vse v njegovih žepih.

“Tatovi!” zamomlja Mibarek.

Odgovor dobi takoj. Halefov bič se mu oplazi za v odgovor po hrbtu.

Sedaj privedejo tudi ujetnike iz razvaline na svetlo. Tu se je ; že
zbrala vsa radovedna množica, da si ogleda lopove.

Ibarek pripoveduje z glasnim glasom, kako je dobil svojo last nazaj.
Bil je vesel in zadovoljen. _ | j

— 15  —

Policisti pa vzamejo štiri ujetnike v svojo sredo ter se napotijo proti
isi. Njim, sledi množica in se živahno pogovarja o posrečeni ekspediciji.

Tudi gospodje od sodnije se pridružijo sprevodu. Pni razvalinah
staneva sama-s Halefom, ker mi je Halef skrivej pomignil.

j

“Sidi,” reče, “meni je ostalo še pol baklje; sicer mi je že ugasnila,
'udar jo lahko še enkrat nažgeva. Kaj ko bi si ogledala kočo in stano-
iuje lopovskega Mibareka?”

“Da, vsaj poskusiva lahko.”

“Ali imaš še ključ?”

“Imam še neki ključ, vendar ne vem če je ključ za Mibarekovo
stanovanje.”

“Najbrž bo, ker starec gotovo ni nosil drugih ključev s seboj.”

Torej čakava toliko časa, da so vsi ljudje odšli, nakar odkleneva
^rata. S pomočjo žveplenke in nekoliko papirja prižgem Halefovo bakljo,
Dato pa vstopiva v stanovanje.

Kakor sem že preje omenil, je slonelo stanovanje ob zidu. Od zunaj
3e  je opazovalcu zdelo, da je vse skupaj ena sama soba, ko sva pa stopila
bližje, sva kmalu opazila, da je več zaporednih, sob. Prednja soba je sko-
to prazna. Takoj sem uganil, da je Mibarek v tej sobi samo obiskovalce

sprejemal.

Ko hočeva stopiti v drugo sobo, zapazim več nitk, ki so se ob vhodu
razprostirale spodaj, zgoraj in v sredini. Previdno se dotaknem ene iz¬
med nitk s koncem mojega biča, in takoj zaslišim strel iz puške. Mačke
pričnejo mijavkati, psi lajati, celo vrane in druge ptice začujem vreščati.

“Alah il Alah,” se smeje Halef. “Sidi, prišla sva v barko nadočaka
Noeta. Vendar predlagam, da ne hodiva naprej, temveč raje počakava
jutranje zore.”

Tudi jaz se pridružim Halefovemu mnenju. Daši stari lopovski Mi¬
barek ni mogel imeti bogve kakih posebnih znanostij, vendar toliko je že
bil previden, da je svoje stanovanje skrbno zavaroval proti nenadnim
napadom in neprijetnim obiskom.

Ravno predno se hočeva napotiti domov, nama pride nasproti neka
zenska postava. Njenega obraza ne morem spoznati, vendar predno jo še
natančneje pogledam, me že prime za roko in reče:

“Pri svitlobi baklje sem spoznala, da si ti, efendi, in zahvaliti se
ti moram še enkrat.”

Bila je Nebatja, iskalka rastlin.

“Kaj delaš tukaj?” jo vprašam. “Ali si že bila tukaj, ko smo pre¬
peljali ujetnike?”

“Ne. Moje srce ni veselo, že mora videti tako velike grešnike. Toda
bila sem na sodnjem dvorišču, ko so hoteli tebe obsoditi. Gospod, hrabro
si »e držal, vendar si si tudi grdega sovražnika nakopal na glavo.”

“Koga le? Morda Mibareka?”

“Tega ravno ne mislim, dasi te sovraži. Toda spomni se na kodžo

baio.”

— 16

“Verjamem, da me ne bo gledal kot svojega ljubeznjivega brata;
vendar bojim se ga pa tudi ne.”

“Vendar te prosim, da si previden.”

“Saj vendar ni tako hudoben človek.”

“Pa je. Sicer je on prva glava v občini in vrhovna oblast, na tihem
pa podpira Žntove ljudi.”

“Ah! Kje si pa to zvedela?”

“Ker je bil sodnik večkrat ponoči pri Mibareku.”

“Ali se pa nisi zmotila?”

“Ne. Pri luninem svitu sem ga prav razločno opazila in pozneje sem
ga tudi na njegovem glasu spoznala.”

“Hm. Ali si bila večkrat tukaj gori?”

“Večkrat, dasi mi je Mibarek prepovedal. Jaz ljubim noč, ker je
prijateljica ljudij. Ona ga pusti sama s svojim Bogom in ne trpa, d* bi
ga drugi motili. Tudi je več rastlin, ktere se sme samo ponoči iskati.”

“Ali res?”

“Da. Kakor je več rastlin, ki diše samo po dnevu, tako je tudi več
cvetlic, ki cvetejo samo po noči, ker med dnevom spijo. In tukaj na gori
je več takih cvetlic, h kterim ponoči hodim, da se z njimi pogovarjam
in poslušam njih odgovore. Zadnje čase že skoro nisem mogla na goro,
ker je Mibarek vedno čuval, toda danes ste zaprli mojega največjega
nasprotnika, torej sem takoj z veseljem hitela na goro, da ob polnoči
dobim kralja.”

“Kralja? Ali je to tudi cvetlica?''

“Da. Ali je ne poznaš?”

“Ne.”

“Ta cvetlica je kralj; kadar on zvene, zvenejo vse cvetlice njegove¬
ga roda ž njo.”

“Kako se pa imenuje ta cvetlica?”

“Hadž Miriam. Škoda, da jo ti ne poznaš.”

“Cvetlico pač poznam, vendar nisem vedel, da imajo te cvetlice svo¬
jega kralja.”

“To ve samo nekaj ljudij in samo nekaj izvoljenih ljudij je tako
srečnih, da vidijo ali dobijo kralja cvetlic v svojo oblast. Enake vrste
cvetlice rade rastejo po peščenem skalovju v razvalinah in grapah. Cve¬
tlice rastejo vse na enem kupu in njih kralj a« nahaja naravnost v stc-
dini.”

Tega seveda do dane® še nisem vedel. Hadž Miriam se imenuje po
slovensko ‘križ Marije' in tudi na Slovenskem raste taka cvetlica, ki se (
imenuje “Marijini srčki”.

Žen* pa nadaljuje s pogovorom:

“Cvetlice te vrste so sicer vse lepe, vendar njih kralj je najlepSi,
ker je bolj širok in vzraščen kot njegovi podaniki. Na evetn ima neko
znamenje, ki j« precej podobno kači; in ta kača se ponoči zelo sveti.”

"AH j« r*T”

- 17 -

“ Jaz ne lažem, gospod. Večkrat sem ga že videla in tudi danes
upam, da ga opazim. Če se vzame kralja marijinih srčk iz zemlje, pogi¬
nejo vse cvetlice. Po preteku enega meseca zginejo vse cvetli¬
ce, sicer postanejo zelo stare. Kralj, kterega hočem danes dobiti, je naj¬
brž že deset let star.”

“Toda če vzameš kralja, tedaj zvenejo vse cvetlice.”

“Nikakor ne, ker je zrastel nov, mladi kralj, torej starega lahko
brez skrbi vzamem. To se mora zgoditi v nedeljo po polni luni, na sveti
dan kristijanov, kterih nebeška kraljica je Marija. Na ta dan se kralj
najlepše sveti; eelo nekaj dni j pozneje, ko je bil vtrgan, se blišči. Danes
je prva nedelja po polni luni; če imaš čas, greš lahko z menoj in vidiš
kralja cvetlic.”

“Rad bi šel s teboj, ker me zanima tvoje pripovedovanje, vendar
žal nimam časa, ker moram nemudoma v mesto.”

“Torej ti ga prinesem jutri zvečer, ker se bo še bliščal.”

“Ne vem, če bom še v Ostrorndži.”

“Gospod, ali hočeš tako hitro- odpotovati?”

“Da. Sem nisem prišel z namenom, da se dolgo zamudim, ker mi je
čas le kratko odmerjen. Ali veš, kje stanujem, če prideš jutri k meni s
kraljem cvetlic?”

“Slišala sem. Lahko noč, efendi.”

Ženska odide.

Na poti proti mestu me vpraša Halef:

“Sidi, ali ti veruješ o kralju cvetlic?”

“Dvomim že ne.”

“Jaz še nisem nikdar slišal, da imajo cvetlice svoje poglavarje/’

“Torej tudi ne vrjameš. No, če ga ženska jutri prinese, si lahko o-
gledaš cvetličnega kralja.”

Niti slutil nisem, da se bom imel kmalu cvetličnemu kralju zahvaliti
za svoje življenje. Moj sestanek z Nebatjo je bil zame zelo velike važno¬
sti, kot sem pozneje sprevidel.

Ko prideva s Halefom v mesto, se napotiva takoj h kodži baši, da
naredim zapisnik vseh -stvarij. Sodnikove oči so se bliščale, ko smo šteli
denar v treh mošnjaih. Vpraša me še enkrat, če bom res sam preskrbel
pošiljatev denarja, kar mu ponovno zagotovim. Pokazalo se ‘je kmalu,
da sem prav naredil. Ker sodnik ni mogel ničesar druzega učiniti, je
konečno zahteval, da se mošnje zašijejo in zapečatijo z njegovim peča¬
tom. Jaz se seveda nisem branil njegovemu predlogu.

Nato grem gledat ujetnike; spravili -so jih v neko klet, kjer so bili
dobro zvezani. Sodniku povem, da so vezi popolnoma nepotrebne, nakar
nji odvrne, da so še preslabe za take lopove in da bode ponoči postavil
še posebnega hlapca pred vrata na stražo.

Torej glede varnosti jetnikov sem bil popolnoma pomirjen; seveda
niti dozdevalo se- mi ni, da je sodnik ujetnike le zategadelj ukazal zve¬
zati, ker je slutil, da jih pridem jaz pogledat; pozneje jih pa zopet lahko
razveže ali pa celo pusti pobegniti.

— 18  —

Od tu se podam v konak, kjer se je baš delila nekaj zakasnela ve¬
čerja. Sedeli smo v isti sobi kot opoldne skupaj. Govoric tudi ni manj¬
kalo, ker toliko novega kot danes se v Ostromdži že od pamtiveka ni'
zgodilo. Naravno, da je bila že polnoč, predno smo se podali k počitku

Meni odkaižejo posebno sobo, in ker so bile v njej dve postelji, vza¬
mem tudi badžija seboj. Vedel sem, kako je Halefa vsaka prijaznost
razveselila.

Moja ura je kazala nekoliko čez dve, ko sva se ravno pričela raz¬
pravljati. Tu potrka nekdo spodaj na zaklenjena vrata. Jaz odprem okno
in pogledam navzdol. Nekdo stoji pri vratih,, vendar ne morem razloči¬
ti, kdo je.

"Kdo je tukaj?” vprašam.

"Ah, to je tvoj glas,” odvrne neka ženska. "Kaj ne, ti si tuji
efendi?”

“Da. In ti si Nebatja, ki iščeš cvetličnega kralja?”

“Da, gospod. Pojdi navzdol, ker ti moram nekaj povedati”

‘‘Ali je potrebno?”

“Gotovo.”

"Ali grem potem zopet lahko spat?”

"Takoj gotovo ne.”

"Torej počakaj, jaz pridem takoj.”

Minuto pozneje že stojim s Halefom na cesti.

"Efendi,” začne pripovedovati ženska, “ti ne vel, kaj se je zgo¬
dilo -”

"Torej povej vendar.”

"Nekaj zelo slabega: vsi ujetniki so pobegnili.”

"Kaj? Ali res?”

“Da, pobegnili so.”

"Kje si pa zvedela?”

"Videla sem jih in celo slišala sem, kaj so med seboj govorili.”

"Kje?”

"Na gori, pri Mibarekovi koči.”

"Sidi,” reče Halef. "Ta trenutek morava tudi midva na goro. Mi
jffli postreljamo, ker sieer se nami gre za življenje.”

"Počakaj, prej moram še vse natančno zvedeti. Koliko jih. je pa
bilo, Nebatja?”

"Trije tujci, Mibarek in kodža basa.”

"Kaj? Kodža basa, sodnik, je bil tudi zraven?”

"Da; on sam je ujetnike oprostil, za kar mu je Mibarek podaril
5000 pijastrov.”

^‘Ali pa veš gotovo?”

"'Slišala sem vse natančno.”

"Torej pripoveduj, vendar kratko. Niti trenutka ne smemo po ne¬
potrebnem zgubiti.”

"Dobila sem kralja cvetlic, kterega sem iskala in se hotela vrniti
mimo razvalin. Tu vidim prihajati štiri može h  mesta. Ker te nisem ho-

19

tela pokazati, se skrijem za vogalom koče. Štirje možje so hoteli stopiti
v kočo, ki je pa bila zaklenjena. Tri izmed njih nisem mogla spoznati;
četrti pa je bil Mibarek. Govorili so, da jih je sodnik spustil in da pride
takoj za njimi, da mu plačajo 5000 pij astro v. Ko mu plačajo, tedaj pa
odidejo naprej, poprej pa se morajo še nad vami maščevati. Nekdo izmed
njih je bil mnenja, da boš ti najbrž v Radovič ali pa v Istib jahal. Spo¬
toma pa vas napadeta Aladžija.”

“Kdo je Aladži?”

“Ne vem. Kmalu za tem je prišel sam kodža baša. Ker ni imel nihče
ključa do razvaiinske koče, so vrata razbili. Kmalu za tem so pa prileteli
iz koče razni ptiči, netopirji in druge živali; mene je bilo strah in po¬
begnila sem.”

“Hvala, Nebatja; jutri prejmeš svoje plačilo; le pojdi domov, ker
nimam več časa.”

Vrnem se v hišo; v hiši so čuli trkanje na vrata in so vstali. 2e v
dveh minutah smo bili oboroženi in na potu; Halef, Oško, Omar in jaz.
Oba krčmarja sta hotela zbuditi mestne prebivalce, vendar sem jima
prepovedal, ker ubežniki bi ropot lahko slišali in še pravočasno pobegnili.
Pač pa zapovem krčmarju naj nabere še nekaj krepkih mož in z njimi
zapre cesto proti Radoviču. Tako smo ubežnike morali na vsak način
dohiti v past

Mi štirje pa hitimo po gorski poti proti razvalinam. Ko tako leze¬
mo po gorskem hrbtu, se mi zazdi kot bi nekdo bolestno zakričal. Potem
pa slišim zamolkel padec.

“Stojte!” rečem tovarišem. “Nekdo je pred nami. Čakajte mirno
na svojem mestu, dokler se ne vrnem.”

Že čez nekaj trenutkov se nam bližajo počasni koraki. Bili so dokaj
čudni, in spoznal sem, da mož šepa, ker je najbrž padel.

Sedaj' je prav zraven mene. Noč je bila temna, še posebno v goščavi
med drevesi. Bolj po čutu kot po svojih očeh sem dognal, da lastnik drob¬
ne postave pred menoj ni nihče drugi kot kodža baša.

Zgrabim ga za pijsa.

“Dur ve fus — stoj, in molči!” mu zapovem' s tihim glasom.

“Ia Alah!” zakliče prestrašen,

“Bodi tiho, sicer te pobijem na tla.”

“Kdo si ti?” me vpraša.

“Ali me ne poznaš?”

“Ah, ti si ptujee! Kaj delaš tukaj?”

“In kdo si ti?” ga vprašam jaz. “Morebiti celo kodža baša. ki je
ujetnike oprostil! ’ ’

“Ej i  mišic — O čudež!” zakriči sodnik na glas. “On vse ve.”

Po teb besedah pa skoči vstran, da bi se oprostil. Držal sem ga sicer
zelo trdo, ker sem pričakoval, da pobegne; toda njegov stari, cunjasti
kaftan ni tako močno držal kot jaz. Em potegljaj, in v roki mi ostane kos
sodnikove obleke, dočim pobegne sodnik v gozd, kjer bi ga zaman prega¬
njali. Pri tem pa zakriči iz vsega grla:

— 20  —

"Proč, proč iz koče; bežite, hitro, brzo!”

"Ah, sidi, kakšen tepec si ti!” reče Halef. "Aduta si že držal za
rrat in sedaj si ga spustil! Če bi jaz tako naredil, tedaj-”

"Tiho!” ga zavrnem. "Sedaj nimamo časa za očitanja. Nemudoma
moramo h koči, kjer so lopovi najbrže zbrani.”

Tu začujem od koče sem glasen krik:

"Zakaj naj bežimo?”

"Ptujci, ptujei! Letite, tecite, bežite!” odvrne ubežnik od strani,

Mi se še bolj pokurimo; toda strma pot nas je precej zavirala. Tu
začujemo pri razvalinah glasen pok, in v tem trenutku se pokaže mogo¬
čen plamen, nakar postane zopet tema.

"Sidi, ustrelili so s topom,” reče Halef, ko sopiba za menoj. "Alah
il Alah, goreti je začelo 1”

Skozi gosto drevje zagledamo svit plamena, in- ko pridemo konečno
do koče, je slednja že gorela. In tu začujemo glas:

"Tam prihajajo! Ali jih vidite? Ustrelite!”

Ker nas je plamen obilno razsvetljeval, so sovražniki lahko merili
na nas.

“Nazaj!” zakričim in v istem trenutku smo že varni za drevesi
ravno ob pravem času, ker takoj zatem počijo trije, štirje streli

Še ko sem hitel za drevo, sem dvignil puško. Plameu pri strelu mi je
pokazal, kje tiče lopovi. Niti sekundo pozneje kot oni, sprožim tudi jaz
in sem tudi zadel, ker začujemo krik:

"Ej felaket, breila! Jaralamnišin! — Oj nesreče! Na pomoč! Jaz
sem zadet!”

"Naprej, nad nje!” zakriči mali Halef in hoče planiti izza drevesa.

"Stoj!” ga svarim in primem za ramo. "Mogoče imajo še en strel
pripravljen! ’ ’

"Pa naj jih imajo sto, lopovi nesramni, jaz jih vseeno posekam
in razpilim.”

Strga se mi iz rok, obme puško in hiti proti razsvitljenemu prosto¬
ru. Seveda nam ni preostajalo druzega kot slediti Halefu. Sicer je bilo
precej nevarno, vendar k sreči lopovi niso več streljali. Srečno pridemo
do skal, kjer so se oglasili streli, vendar pri skalah ne dobimo nikogar

"Sidi, kje so?” vpraša Halef. "Ali kaj slutiš?”

"Kje so? Ne! Toda, kakšni so, si zelo lahko predstavljam.”

"No, kakšni pa so?”

"Bolj pametni kot mi in bolj pametni kot ti/’

"Ali me hočeš zopet grajati?”

. "Ker zaslužiš. Mi bi jih dobili prav gotovo, da ni si ti divjal naprej.’

“Na kak način vendar?”

"Če bi skriti za drevesi jih natihoma obkolili.”

"Pa bi vseeno že prej' pobegnili.”

"Ne vem; očitnega napada so se bab; drugače bi bilo, če bi jih
presenečili, posebno, ce bi kdo izmed nas ostal na tem mestu m bi streljal
ter bi lopovi menili, da smo še na starem mestu.”

21  —

“Torej misliš, da nam zdaj ne pridejo več v pest?”

“Blizu so, toda išči jih v tej temi.”

“Nevarno je, in dognal sem tudi že, da kroglja včasih prinese smrt.
Toda kaj storimo sedaj?”

' ‘ Poslušajmo!”

Govorili smo seveda zelo tiho Lopovi so bili gotovo v naši bližini;
z glasnim govoren jem bi jih bližje k sebi privabilL

Tako poslušamo nekaj časa. Ropotanje gorečih desk pri koči nas
precej moti. Toda ko se je uho ropotanju že privadilo, zaslišim precej
glasno šumenje. Tudi Oško začuje nekaj in me vpraša:

“Ali slišiš, kako se plazijo čez grmovje, efendi?”

“Po šumenju razločujem, da uiso niti sto korakov od nas. Najbrž so
fe zbrali na pripravnem mestu, od koder pobegnejo.”

Po teh besedah korakam proti koči in odtrgam raz streho goreče
bruno; ker je bil les zelo smolnat, je bruno gorelo kot baklja. S to lučjo
korakamo proti smeri, kjer smo slišali šumenje.

Po kratki hoji že pridemo do grmovja, kjer opazimo sled in pot, po
kterej so lopovi pobegnili. Po tej poti jo uberemo tudi mi, ko moja
baklja nagloma ugasne.

Tu začujemo pod nami konjski glas, in takoj zatem udarijo nam
udarci konjskih kopit na uho.

“Odžnrola kovardalar — na svidenje, lopovi!” zakliče neki glas
proti nam. “Kizartfic jarim dejil o bir gin džehenende — pojutrajSnjem
se boste pekli v peklu.”

Iz teh besedij sem sklepal, da me nameravajo čez dva dni umoriti.

Moj Halef pa je bil radi teh besedij skrajno razljučen. Obe roki po¬
loži na usta in zakriči, kolikor zmore njegovo grlo:

“Alta binin šejtanile, jutilin nenesinadan — jahajte k zlodju, in
njegova stara mati naj vas požre! Košinic bana kamburicerinde, ono kere
jo karija hem jirmi kere ošag — preobrnite kozolce na mojem hrbtu, de¬
setkrat gori in dvajsetkrat doli!”

In tako se je zagovoril v svoji jezi, da jim še zakliče:

“Sic hajdudlar, eldiridšjlar, kunkašilar, derisini čikamardžilar, dar
ačači iplerivi — morilci, vi roparji, požigalci, mesarji in paeje-
dlakci!” J,

Glasen smeh nam zadoni kot odgovor na Halefove besede. Brez sape
radi silne jeze me vpraša Halef:

'■'Gospod, ali jim nisem dobro povedal? Ali si zadovoljen?”

“Da, tako dobro, da so se smejali.”

“Ker nimajo olike. Niti pojma nimajo o postavi uljudinosti Celo
svojega sovražnika se mora z lepimi besedami premagati.”

“Da, to si pravkar dokazal. Besede^ s kterimi si ti počastil svoje so¬
vražnike, pač niso bile uljudne.”

“Toda govoril nisem jaz, temveč moja jeza. Ge bi jaz govoril, tri bil
bolj uljuden. Sedaj so ušli. Kaj naj storimo?”

— 22  —

“Sedaj ničesar. Prav tam smo, kjer smo začeli. Naši sovražniki so
pred nami, prosti so in štejejo celo enega sovražnega moža več. Lot
lahko znova začnemo, in kdo ve, kdaj se nam ponudi enaka prilika kot
danes. ” ,

“Prav imaš, sidi. Kodžo bašo moramo obesiti na vislice.”

“On ni samo ujetnikov oprostil, temveč jim celo njih konje pre¬
skrbel.”

“Misliš?”

“Gotovo! Saj si vendar slišal, da so imeli konje. Ti so bili za nje
že pripravljeni.”

“Toda sodnik ne bo hotel priznati.”

“Njegove laži mu ne bodo pomagale. Odtrgal sem kos njegove oble¬
ke, ki je v mojem žepu.”

“Toda kaj hočeš z njim storiti? [Ali imaš oblast čez njega?”

“Žal, da ne.”

“Torej prevzamem jaz vso stvar.”

“In kaj boš ti naredil?”

“Bomo že videli.”

“Le ne prehitro, Halef!”

“Brez skrbi, sidi. Ne borni se prenaglil, temveč vso stvar zelo počasi
uredil. Ali se vrnemo h koči?”

“Da. Mogoče tam še kaj rešimo.”

V Mibarekovem stanovanju je moralo biti mnogo gorljivih stvarij,
ker je plamen visoko proti nebu švigal. Med časom so se nabrali tudi
ljudje, ktere je- privabil požar.

Ravno ko stopimo izza dreves, priteče kodža baša, sodnik. Ko nas
slednji zagleda, pokaže roko proti nam in zakriči:

“Primite jih! Držite jih! Oni so požigalci!”

Radi te predrznosti sem. bil bolj začuden kot razjarjen. Sodnik je bil
skrajno nesramen. Navzoči ljudje, ki so vedeli, kako sem ga zjutraj
pripravil v molk, seveda niso hiteli, da bi nas prijeli.”

“Ali ste slišali?” zagrmi nad njimi sodnik. “'Primite požigalce!”

Tu se zgodi nekaj, kar sodnik gotovo ni pričakoval. Mali Halef
stopi pred njega in ga vpraša:

“Kaj smo mi, moj dragi?”

“Požigalci ste!” odvrne sodnik.

“Motiš se kodža bala. Mi smo nekaj druzega. Mi smo strojarji, in
da ti dokažemo, hočemo nekoliko tvojo kožo ustrojiti, ne celo, ker ni¬
mamo časa, temveč samo oni del, kterega rabiš pri sedenju. Oško in Omar.
pojdita bližje.”

Oba pozvana se ne pustita dvakrat poklicati. Sicer me prej pogle¬
data, kot bi botela vprašati za moje dovoljenje; ker sem bil pa tiho,
skočita proti sodniku in ga hipoma položita na zemljo.

Sodnik spozna, kaj se bode z njim' zgodilo in zakriči:

“Alah il Alah! Kaj nameravate? Ali se hočete pregrešiti nad mojo
sodnijsko oblastjo? Alah vas bode uničil, iD padišah vas utakne v svoje

— 23  —

ječe. Odrezali vam bedo glave im vaša trupla razobesili po vseb mestih.”

“Molči!” zapove Halef. ‘‘Prerok je svojim vernikom zapovedal, da
morajo vsako nadlogo pohlevno prenašati, ker je tako zapisano v knjigi
življenja. Včeraj sem bral v korana, da moram tebe našeškati, in ker sem
zvest pristaš prerokove vere, bodem skrbel, da spolnim prerokove besede.
Položite ga na trebuh, če ima kterega, in dobro ga držite.”

Oško in Omar takoj spolneta Halefovo povelje. Sicer se kodža baša
brani na vse kriplje, da uteče svoji usodi, vendar oba moža sta ga držala
tako močno, da mu zvijanje ni nič pomagalo.

Rad priznam, da mi stvar ni posebno ugajala; koga s palico secma-
niti, ni nič kaj lepega; tudi smo bili tuji v mestu, iu nisem vedel, kaj
Porečejo domačini. Mnogo jih je bilo navzočih, in še vedno so nove čete
prihajale. Teda sodnik se je pregrešil proti postavi, izpustil ujetnike in
nas imenoval požigalce; torej mu prav nič ne škoduje nekoliko udarcev.
Mogoče bodo udarci tako delovali, da bo pozneje boljše razlagal postave.

Ljudij, ki so se okoli nas drenjali, se nisem bal. Kodža baša ni imel
prijatelja, ki bi se zanj' potegnil.

Sodnika torej polože na tla, in ko vzame mali Halef bič izza pasa,
se oglasi nekdo izmed množice:

“Ali boste mimo gledali, da mučijo našega sodnika? Branite ga.”

Nekaj somišljenikov začne mrmrati in se drenjati naprej.

Jaz pa korakam počasi proti njim, udarim s puškinim kopitom ob
zemljo, prekrižam roke ter jih pogledam. Umaknejo se nazaj.

‘‘ Hak, taman, vurinic ona, kesinic ona — prav tako, prav, tepite
ga!” zakliče več glasov.

Halef pogleda zelo prijazno proti oni strani, odkoder so prišli gla¬
sovi, in začne s svojim dobrosrčnim delom. Ko je opravil svoj posel, vta-
ane bič za pas in da kaznovanemu sledeče dobre nasvete:

“Sedaj te- pa prosim, da se za nekaj dni j na nič trdega ne vsedeš.
To bi lahko upljivalo na sijaj tvojih očij, lepoto tvojega obraza, jasnost
tvojih potez in svečanost tvojega govora. Ti ne smeš motiti delovanje
naše dobrosrčnosti, in do svojih poznih let boš tujce blagoslovljal, ki so
te tako počastili. Upam, da se boš današnjega dneva spominjal vsako
leto s posebnim praznikom, kakor se bodemo tudi mi tebe spominjali.
Vstani in daj mi poljub zahvale, ki mi gre!”

Glasen smeh nastane med gledalci po tem 1  govoru.

Kodža baša skoči pokoncu, položi obe roki na zadnji del telesa in
zakriči proti Halefu:

“Človek, lopov, pes! Kaj si storil! Onečastil si sodnikovo telo. Tebe
in tvoje bom ukazal zvezati-”

“Le ne prenaglo!'’ zavrne ga Halef. “Če misliš, da je to onečaščo-
nje, ker si jih dobil samo dvajset, tedaj hočemo napako takoj popraviti.

“Ne, ne!” kriči sodnik. “Jaz grem, jaz grem!”

In sodnik nas hoče v naglici zapustiti; tu ga pa jaz zgrabim za
ramena.

“Le ostani, kodža baša! 6 teboj moramo še nekoliko' govoriti.”

— 24  —

“Prav nič nimaš- z menoj govoriti, prav ničesar!” reče, ko ga tiram
v krog ljudi j. “Dovolj imam od vas; ničesar nečem slišati!”

“Je že res, toda jaz še nimam dovolj od tebe, radi tega le potrpi
še nekaj trenutkov tukaj. Rekel si, da smo mi požigalci. Zakaj si nas
sumničil?” ga strogo vprašam.

Na licu se mu pojavi nemir. Če ostane pri svoji trditvi, dobi nove
udarce z bičem, če pa reče, da nismo požigalci, potem je sam lažrik. Po¬
praska se z eno roko za ušesi, dočim se drži z drugo na zadinjem delu te¬
lesa, in odvrne zvito:

“Mislil sem.”

“In zakaj si mislil? Sodnik mora vsako misel pojasniti.”

“Ker ste bili vi pred nami tukaj. Mi smo zagledali požar in hiteli
sem, in ko smo sem prišli, ste bili že vi tukaj. Ali nisem imel vzroka
za sumničenje?”

'‘Ne, ker tudi mi smo sem biteli, ker je gorelo. Toda spomni se ven¬
dar. Ali smo bili res mi prej tukaj kot ti?”

“Seveda! Saj ste me videli, ko sem prišel.”

“In jaz mislim, da si bil ti prej tukaj kot mi.”

“Nemogoče.”

“Vendar! Saj smo te videli priti od pogorišča.”

“Pa se zelo motite.”

“Gotovo ne. Mi smo te spoznali.”

“Gospod, ti se motiš. Bil sem doma in sem spal. Tu me vzbudi kri¬
čanje. Ko vstanem zagledam ogenj na gori ter hitim tja, kot glavar vasi.

“Ali si kot glavar tudi dolžan pobegle ujetnike svariti?”

“Jaz te ne razumem.”

“Ne laži! Kje so štirje ujetniki, ki so bili tebi izročeni?”

“Gotovo v zaporu.”

“Ali so dobro zastraženi?”

“Dvojno. En hlapec stoji pred vratini in drugi pred hišo.”

“Koliko hlapcev imaš?”

“Dva.”

“Kaj pa ta tukaj išče?”

Med množieo sem namreč opazil, da stoji sodnikov hlapec v ozadju.
Pokličem ga k sebi.

Sodnik se dela jeznega.

“Kaj pa ti tukaj stojiš?” zakriči nad 'hlapcem. “Takoj pojdi na
svoje mesto stražit.”

“Le pusti ga,” mu rečem. “Tvoji ujetniki so že pobegnili.”

“Pobegnili?” vpraša sodnik navidezno prestrašen,

“Le ne skrivaj se! Ti veš boljše kot jaz. Ti sam si jih spustil in
dobil od Mibareka precejšno svoto denarja.”'

Sedaj pa zamaha kodža baša z obema rokama in zakriči:

“Kaj praviš? Česa me dolžiš? Kdo si ti, ki se drzneš sodniku take
pregrehe očitati? Jaz sem dobil denar? Jaz sem spustil ujetnike? Takoj
te pustim zapreti in-ne, ne, pusti me!”

— 25

Slednje besede veljajo Halefu, ki je sodnika prijel, vzdignil bič in
rekel:

“Ali ti naj še druge dele tvoje kože ustrojim'! Ali še ne veš, da se
z nami ne govoru tako? če zineš še eno besedico, ki ne ugaja mojim uše¬
som, pa bo padal moj bič po tvojem hrbtu kot toča po strehi!”

Jaz se pa obrnem proti ljudem in jim povem, kar sem od ženske
Nebatje zvedel. Povem jim tudi, da sem na lastna ušesa slišal, kako je
sodnik svaril lopove.

Tu stopi nekdo izmed množice in reče:

“Efendi, čudil sem se nad tvojim govorom. Mnogo se imamo vam
zahvaliti, ker ste zakrinkali največjega lopova v tem kraju. Če so zares
pobegnili, tedaj mora biti oni, ki jim je pripomogel k begu, najstrožje
kaznovan. Danes sem te videl in slišal; zdi se mi; da prej vse premisliš,
predno govoriš; torej moraš res imeti svoje vzroke, ker si sodnika ob¬
dolžil goljufije. Ker sem. jaz sodnijski odvetnik, torej; prvi za sodnikom,
sem prisiljen nastopiti njegov urad, če je sodnik nesposoben. Torej obrni
se do mene.”

Mož je bil pošten, čeprav ne preveč odločen. Po kratkem pomisleku
mu odvrnem:

“Veseli me, ker vidim v tebi moža, ki skrbi za blagor meščanov, in
upam, da boš brez strahu in pravično ravnal.”

“Seveda bom; toda poprej moraš dokazati resnico tvojih besedij.”

“Gotovo.”

“Povej mi torej, kje si zvedel, da je bil kodža basa pri lopovih, in
da je bil plačan od Mibareka?”

“Ne, tega ne povem.”

“Zakaj ne?”

“Ker nečem, škodovati osebi, ki je vse videla in slišala.”

“Njej se ne bode ničesar zgodilo.”

“Dovoli, da izrečem svoje mnenje. Ti si dober in pošten uradnik,
ioda vsi‘niso enaki. Poznam vas. Ko grem jaz iz mesta, bo sodnik zopet
vladal in delal po svoji volji. Slabo bi se godilo oni osebi, ki mi je vse
povedala. Torej je boljše, če-njeno ime zamolčim.”

“Toda potem svojega govora ne moreš dokazati!”

“Vseeno. Denar, ki ga je sodnik prejel, bo najbrž v njegovi obleki
ali pa v njegovi hiši, in da je bil pri lopovih in se meni iztrgal, tudi lahko
dokažem, ker je pustil kos svoje obleke v moji roki.”

“Ni res!” zakriči kodža basa. “Poglejte sem! Ali je moja obleka
raztrgana?”

Z roko pokaže proti onemu delu svoje obleke, kjer sem ga jaz prijel.
Obleka je bila cela.

“'Ali vidiš torej, da se motiš?” reče odvetnik obrnjen proti meni.

“Ti se šališ,” ga zavrnem:

“Kako?” me vpraša začuden.

“Če opazujem modrost tvojega obraza, sem prepričan, da si videl,
kako se je kodža basa izdal.”

“Izdal?”

“Ali si videl, kam je pokazal, ko je omenil svojo obleko?”
“Seveda.”

“No, kam pa?”

“Proti prsom, na levo.”

“Ali sem vam jaz povedal, k,-je sem ga zgrabil?”

“Ne, efendi.”

“Kavno na istem mestu, kamor je pokazal.”

Zastopnik postave me začudeno pogleda in vpraša:

“Efendi, morebiti si poveljnik policije?”

“Zakaj?”

“Ker le taki možje tako bistroumno vprašujejo.”

■“Motiš se. Jaz ne stanujem: v padišahovej deželi, temveč v deželi,
kjer bi vsak otrok spoznal sodnikovo neumnost.”

“Torej je Alah vašo deželo posebno blagoslovil.”

“Ali sprevidiš, da imam prav?”

“Da, ker je na isto mesto pokazal, mora vedeti, da je bil kaftau
raztrgan. Kaj praviš ti, kodža baša?”

“Ničesar,” odvrne vprašani. “Jaz sem preponosen, da bi še nadalje
govoril s takim človekom.”

“Toda tvoje zadržanje ni ponosno. Kaj iščeš z rokami za seboj?”
ga vprašam smejoč.

“Molči!” jezno zakliče. “Veliko gorje se bo nad teboj razlilo in
se po dolgih letih boš mislil na svoje obrekovanje. Ali ne vidiš, da moj
kaftan ni strgan?”

“Gotovo! Pa vidim tudi, da je drugi kaftan. Oni, ki si ga prej nosil,
je bil bolj. star in drugačen od tega.”

“Jaz imam samo en kaftan.”

“Bomo videli.”

“Da, kodža baša ima samo en kaftan,” odvrne njegov hlapec.

“Ti pa govori, kadar te vprašamo,” ga podučim. In ko se obrnem
proti odvetniku, ga vprašam:

“Ali veš, koliko kaftanov ima kodža baša?”

“Ne, efendi. Kdo se briga za obleke drugih?”

“Toda ti veš, kam je peljal konje treh pobeglih ujetnikov?”

“V svoj hlev.”

“Ali ima sodnik tudi konje?”

“Da.”

■ “Koliko?”

“Štiri. Navadno so v ograjenem prostoru, da se gibljejo na pro¬
stem.”

“Kakšne barve so?”

“Črni. Ali ni res, sodnik?”

“Kaj brigajo te ljudi moji konji?” odvrne vprašani.

“Zelo mnogo,” rečem jaz. “Ti si pomagal ubežnikom s svojimi ko¬
nji, ker bi se z lastnimi konji izdali. Dobro bo za tebe, če imaš sedaj še

— 27  —

vse svoje konje. Tukaj smo svoje delo opravili. Koča je pogorela in v
kratkem nastane tema. Stari Mibarek je bil toliko zvit, da je pred svo¬
jim odhodom kočo zažgal, kjer bi sicer dobili sled za marsikako hudobijo.
Celo smodnik je imel v koči. Kodža basa je norec, ko trdi, da smo mi
požigalci. Pojdimo sedaj na sodnijo, da se prepričamo, da so ujetniki v
resnici pobegnili. ’ ’

Ko se napotimo v mesto, vidim, kako zgine Halef med grmovje in
takoj za tem, ga slišim govoriti:

“Stoj, sicer ti potisnem nož med rebra.”

“Pusti me!” odvrne drugi glas. “Kaj imam s teboj opraviti?”

“Ničesar, toda jaz s teboj. Ti si moj ujetnik.”

“Oho!”

“ Da, in če ne ubogaš, imam pri sebi bič, s kterim se hlapec kaj lahko
seznani, ko je že njegov gospodar bil z njim pobožan.”

Torej sodnikov hlapec je hotel hiteti pred nami v sodnikovo hišo, da
družino posvari in pripravi. Tudi njega vzamemo v svojo sredo, da ne
pobegne.

Medtem so bili že vsi vaški prebivalci obveščeni o dogodku in prihi¬
teli pred sodnikovo poslopje, da vidijo, kaj se godi.

Ječa je bila seveda prazna. Konji beguncev so stali v hlevu, dočim
sodnikovih črncev ni bilo več notri. Oba hlapca sta trdila, da ne vesta,
kako so zginili.

“Sedaj pa hočemo videti, če dobimo denar in kaftan kodže baše?”
rečem proti odvetniku.

“Kje hočeš iskati?”

“Pri njegovi ženi.”

“Ta bo tajila.”

“Bomo videli. Le pojdite z menoj.”

Oba z odvetnikom stopiva v hišo. Odvetnik je bil poznat v poslopju.
V  temi dobi vrata im jih odpre. Soba, v ktero stopimo, je imela eno mizo
-u nekaj stolov. Ob steni pa je bil orijentalski naslonjač. Na mizi stoji
.ešeerba in zraven stara baba.

“Tu je žena,” reče moj spremljevalec.

Njen obraz je kazal znake strahu. Stopim, k njej, zaropotam s puški¬
nim kopitom in vprašam surovo:

“Kje je stari kaftan tvojega moža?”

Boječe pokaže z roko proti drugim vratom in reče:

“V skrinji.”

“Prinesi-ga sem.”

Žena odide. Slišim kako odpira nek zaboj, in se kmalu vrne z obleko.
Vzamem obleko iz njenih rok in jo razgrnem. Kos gornjega dela manjka
m ko potegnem moj kos iz žepa in ga pomerim na raztrgani del, se je
vjemalo. S strahom na obrazu gleda žena moje početje.

“Prinesi denar,” ji zapovem odločno.

“Kteri denar?” me vpraša dvomljivo.

— 28  —

“Oni. kterega je tvoj mož dobil od Mibareka. Kje je? Hitro!”
reče odvetnik.

Tudi slednji je govoril resno in odločno, da je sodnikova žena ko-
nečno boječe vzkliknila:

“V skrinji je!”

“Sem z njim!”

Zopet gre v drugo sobo in se zamudi dalj časa kot poprej. Denar so
globoko v skrinji skrili. Koneeno pride žena s pijastri, in odvetnik jih
res našteje 5000.

“Kaj se zgodi s tem denarjem?” me vpraša.

“To moraš že vedeti,” mu odvrnem.

“Jaz ga konfisciram.”

“Seveda. In poslati ga moraš pristojni oblasti.”

“Gotovo, in to se zgodi, takoj zjutraj. Pojdimo zopet ven.”

“Ne; prvo moram govoriti še s to ženo, kteri se bo slabo godilo, če
bo lagala. Bastonada je za žensko njene starosti nevarna za življenje.”

“Ne bastonado. ne bastonado, veliki, usmiljeni efendi! Že vidim, da
je vse izdano, torej bom govorila resnico.”

“Torej vstani! Samo pred Alahom se kleči. Kaj ne, tvoj mož je
ujetnike izpustil?”

“Tako je.”

“In jim dal svoje konje?”

“Da vse štiri.”

“Kam so pa šli?”

“V-v-Radovič.”

Ker ni takoj povedala, sem slutil, da ni govorila popolno resnico.
“Povej vse! Zakaj si zamolčala druge kraje? Če ne boš odkritosrčna,
te pretepejo lastne dekle.”

“Gospod, vse bom povedala. Šli so v Radovič in od tam hočejo v
Zbegance.”

“Mogoče k mesarju Čuraku, ki tam stanuje?”

“Da.”

“In potem v kočo v soteski?”

“Gospod, ali jo poznaš?”

“ Odgovori!”

“Da, tja hočejo.”

“In naprej?”

“Ne vem.”

“Kaj.hočejo v Zbigancih?”

“Ne vem. Moj mož mi ne pripoveduje enakih stvari j.”

“Toda on pozna Znta?”

“Mogoče; jaz ne vem.”

“In s starim Mibarekom je imel vedno skrivnosti?”

“Kaj sta govorila, ne vem; toda moj mož je šel večkrat na hrib, in
Mibarek je ponoči k nam hodil.”

“Ali si videla danes ujetnike?”

29  —

“Da.”

‘'Ali jih poznaš?”

“Le enega izmed njih, ker je HI prej večkrat pri nas.”

“Kterega? Mogoče Manah el Baršo?”

“Ne vem, kako mu je ime; prej je bil zakupnik davkov v Skopljah.”

“Ta je pravi. Kaj še veš o tej stvari?”

“Ničesar, prav ničesar, efendi. Vse sem povedala, kar sem vedla.”

“Že vidim, da govoriš resnico, torej te ne bom več nadlegoval. Toda
mogoče si slišala kdaj o Aladžijik?”

“Tudi ne.”

“Efendi,” reče odvetnik, “kaj pa meniš o Aladžijih?”

“Ali jih poznaš?”

“Ne, toda slišal sem o njih govoriti.”

“Kaj ne, dva brata sta? Kaj si slišal o njih?”

“Najhujša Škipetarja sta, kar jih je; dva brata velikanske postave,
kterih kroglje nikdar ne zgreše cilja, in kterih noži vedno v pravo me¬
sto vrežejo. Njih hajduški kiji so grozno orožje; mečejo jih s tako goto¬
vostjo, da zlomijo vrat vsakemu, kogar namerijo.”

“In kje stanujeta ta dva človeka?”

“Vsepovsod, kjer se sliši o umorih ali ropih.”

“Ali sta bila že tukaj?”

“V Ostromdži še ne, toda v okolici. Pred kratkim so jih videli bli¬
zu Košane.” ' ’ .f*]

“Torej ne daleč od tukaj; samo kakih pet ur s konjem.”

“Zdi se mi, da zelo dobro našo okolico poznaš.”

“Samo mislim-. In od' kod prihajata grozovita brata?”

“Baje od Kankadel, kjer je dom najhujših Škipetarov.”

“In zakaj jim pravijo Aladžiji?”

“Ker jahata na dveh šekih, ki imata zlodja v sebi kot njih gospo¬
darji. Baje sta bila rojena 13. mohrema, in baš to je dan, ko je bil hudič
prepodeni z nebes. Oba Aladžija dasta vsak dan svojim konjem popisan
list svetega pisma, in radi tega sta neranljiva, hitra kot blisk in ne
stopita nikdar napačno.”

“O gorje! Potem se mi bo slabo godilo.”

“Zakaj?” "r ;  ~

“Mibarek je poklical Aladžije, da me v soteski napadejo in ubijejo.”

“Kje si pa zvedel?”

“Neka oseba je slišala.”

“In ti vrjameš?”

“Seveda.”

“Verojetno je, ker so lopove nedavno videli v okolici. Efendi, čuvaj
se! Trideset takih mož kot si ti ne zmore obeh Aladžijev. Če te dobe,
si zgubljen.' 1 ’

“Hvala za lepe besede; toda lopovov se ne bojim.”

“Gospod, ne misli preveč o sebi!”

— 30  —

"Nikakor ne; toda s seboj imam spremljevalca, na kterega se
lahko zanesem.”

"Kdo je ta človek?”

"Mali hadži, kterega si videl.”

Mož zgane z rameni, me neumno pogleda in reče:

"Kaj? Ta pritlikavec?”

"Da., tega še ne poznaš.”

"Seveda, bič zna dobro vihteti; toda kaj je bič proti takim juna¬
kom!” j ,1 ’

' "Misliš, da se trideset mož kot jaz, boji Aladžijev; toda povem, da
petdeset Aladžijev ne zmore ničesar proti malemu hadži ju. Jaz sem pod
njegovim, varstvom in se ne bojim sovražnika.”

"Če tako misliš, potem ti seveda ne morem pomagati, ker si
zgubljen. ’ ’

"O ne! Ti moraš misliti, da hadži ne poje vsak dan samo enega lista,
temveč celo sveto pismo. Radi tega odleti celo kanonska kroglja od nje¬
ga. Njega ne rami noben nož, nobena kroglja. Da se preskusi, je povžil
že nože, bajonete, smodnik in strup, kar mu je tako teknilo, kot bi jedel
pečeno pišče.”

Mož me debelo gleda in vpraša čez nekaj časa:

"Efendi, ti se šališ?”

"Ravnotako kot oni, ki je pripovedoval, da so škipetarski konji
neranljivi.” jt, .

"Toda tvojemu govoru se ne more vrjeti.”

"Jaz pa tvojemu ne vrjamem.”

"To je pa nekaj druzega.”

"Ista stvar.”

"Ne, gospod. En list svetega pisma ni nevaren za konja, ker ga
lahko prebavi; toda kdo bo požiral nože in bajonete! In celo smodnik
im strup! Saj mora aduta raznesti.”

"No, nekaj je res pokalo v njem, kar se tudi ne bi zgodilo, če bi
povžil dva korana mesto enega.”

" Gospod, nerazumljivo je, kar pripoveduješ, toda Alah sedi v sed¬
mih nebesih in njemu je vse mogoče. Tega hadžija si moram enkrat bolj
natanko ogledati.”

“Le! Prepričan sem, da se celo sto Škipetarov ne boji.”

"Ali lahko poskusim?”

"Kako?”

"Z revolverjem v roki se splazim za njegov hrbet in mu skrivoma
zapodim krogljo v glavo.”

"Le daj,” odvrnem z resnim: glasom.

"In misliš, da ne bo ničesar čutil?” me vpraša.

"No. opazil bo že. Ko odskoči kroglja, od njegove glave, bo gotovo
čutil, kar si lahko misliš.”

"Tn ničesar hudega se mu ne bode zgodilo?”

"Ničesar. A bojim se, da se tebi ne bo dobro godilo.”

“Zakaj not”

■“Ker bo kroglja, ko odskoči nazaj, tebe ranila.”

“Gospod, res je mogoče.”

“In če te tudi kroglja ne zadene, tedaj se bo badži razjezil in te
seznanil s svojim nožem, kar ne bo prijetno.”

“In zakaj bi se razjezil?”

“Radi tvoje nevere. On nima rad, da se strelja nanj brez njegovega
dovoljenja.”

“Torej ga moram prej vprašati za dovoljenje?”

“Le.”

“Misliš, da mi bo dovolil?”

“Da, ee jaz podpiram tvojo prošnjo.”

“Prosi ga torej.”

“Govoril bom z njim. Toda sedaj so bolj važne stvari na vrsti. Ali
si prepričan o sodnikovi krivdi?”

“Popolnoma.”

“Torej ga izročim tvojim rokam. Tudi moraš prijeti ojja njegova
hlapca, ker sta mu pomagala. Jaz pa s stvarjo nečem nobenega opra¬
vila več.”

“Gospod, kako naj vse sam uredim?”

“Moraš že vedeti, ker pripadaš sodniji. Ker ti je padišah podelil
ta važni posel, je vedel, da si zmožen; upam, da ne boš osramotil sulta¬
novega zaupanja.”

“Gotovo ne. Ali naj tudi sodnikovo ženo zaprem?”

“Ne, ker je morala biti pokorna svojemu možu. Ženska nima duše
in ne pride v najvišja nebesa; torej tudi ne sme biti kaznovana za grebe
njenega moža.”

Slednje besede so ženi zelo ugajale. Zahvaljevala se je, dokler nisva
zginila pri vratih.

Odvetnik mi sledi s sodnikovim kaftanom in denarjem v žepu. Pre¬
pričan sem bil, da bo denar za sebe obdržal. Mogoče bo po mojem odhodu
celo trdil, da sem ga jaz s seboj vzel.

Zunaj nas je že nestrpno pričakovala velika množica in tudi oni ju¬
naki, ki so šli begunce lovit. Seveda niso ničesar dobili.

Ibarek stopi k meni in vpraša z resnim glasom:

“Efendi, ali jih nimate?”

“Ne, kakor si morda že zvedel.”

“Mi tudi ne.”

“Tako! Potem si medsebojno nimamo ničesar očitati.”

“Gotovo ne, ker smo storili svojo dolžnost.”

“Kako ste pa opravljali svoje dolžnosti?”

“Šli smo ven in jih zalezovali.”

“Moj dragi, saj sem vam tako ukazal. In kako ste izvršili povelje?”

“Sklicali smo sosede in se podali tja, kamor si nas poslal.”

“Zelo lepo! Pohvaliti te moram. In naprej?”

“Sedaj smo pa zopet prišli.”

“No, saj vas vidim! Ali se ni ničesar zgodilo?”

“Ne, efendi.”

“In koliko mož si imel s seboj?”

“Dvanajst.”

“Zadosti je; dvanajst proti štirim.”

“In tudi oboroženi smo bili. Mi bi vse postreljali in posekali.”
“Vem, da je mesto Ostromdža znamenito radi hrabrih, prebivalcev.”
“Pa tudi okolica,” mi odgovori.

“Gotovo! Ali niste ničesar videli ali slišali?”

“Pač; precej.”

“Kaj pa? Povej; vendar!”

“Videli smo ogenj in se zelo veselili.”

“Zakaj?”

“Ker smo mislili, da ste tatove v koci zažgali.”

“Ne, tako hrabri pa nismo; sicer pa lopovi niso bili v koči.”
“Potem smo videli ljudi, ki so prihajali skozi grmovje.”

“To sem bil jaz s svojimi prijatelji.”

“Potem smo vas slišali klicati in zabavljati.”

“Ali niste spoznali glasov?”

“Seveda. Najprvo je zaklical stari Mibarek od zgoraj in za njim je
kričal tvoj badži.”

“Torej si vedel, da je bil Mibarek?”

“Seveda. Vsi smo spoznali njegov glas.”

“Torej bi ga morali prijeti.”

“Saj ne bi šlo.”

“Zelo lahko; saj ste hrabri ljudje.”

“Pa nismo smeli.”

“Zakaj ne?”

“Ker je bilo proti tvojemu povelju.”

“Kaj? Kako? Zakaj,?”

“Ti si nam zapovedal, da jim zasedemo pot in- to smo storili.”
“Naprej.”

'‘Toda lopovi so bili tako pametni, da niso jahali po cesti, temveč
po ovinkih.”

“Ali niste šli za njimi?”

“Ne. Svojega mesta nismo smeli zapustiti. Hraber mož stoji na
prostoru, kamor je bil postavljen, do smrti.”

Te besede izpregovori zelo resno in veličastno, kot bi pričakoval
pohvalo od mene. Seveda sem tudi jaz neumno zijal, dokler me Halef
ne sune in zašepeče:

“Sidi, zapri vendar usta. Ali hočeš aduta požreti?”

Seveda sem ,se čudil govoru Ibareka. In kaj čudo? Kaj češ s takima
ljudmi? Jih grajati? Ne. Hvaliti? Še manj. K sreči pride rešnik v sili,

namreč _ odvetnik. Slednji ni poslušal poročila junakov, temveč ve«

čas neprestano opazoval Halefa, dokler konečno ne pride k meni in
reže tiho:

33  —

“Efendi, sedaj je pač najboljši čae!”

“Zakaj?”

“Da govoriš za mene pri hadžijn, kakor si obljubil. Ali mogoče no¬
češ držati svoje besede?”

Ali naj se smejim ali jezim? Dobri odvetnik se je veliko bolj zani¬
mal, če je Halef res varen proti k rogi j am kot pa za izvršeni zločin.

“Jutri, ko se prespimo, sedaj ne,” mu odvrnem. “Sedaj spolni
svojo dolžnost.”

“Kako pa?”

“Tam stoji kodža baša in njegov kaftan tudi držiš v rokah. ’ ’

“Ali naj mu ga pokažem?”

“Seveda. Tudi denar imaš ti. Vsi ljudje čakajo, in ti se še obo¬
tavljaš?”

“'Takoj, efendi! Zvedel boš, kako resno se poprimem svojega posla.”

‘ 1  Upam. ’ ’

Nato zapove deklam, da prižgo ognje na dvorišču, nakar stopi od¬
vetnik na mizo in zakliče:

“Vi sinovi korana in otroci prave vere, jaz stojim tu na mesto padi-
šaha, kteremu podeli Alah nekoč nebeško veselje. Oznaniti vam moram,
da je sodnikova krivda dokazana. Našli smo njegov kaftan, kterega je
tuji efendi razstrgal. Sicer bo efendi po postavi kodža bašiju moral pla¬
čati odškodnino, ki pride v blagajno sodnije” — mislil je namreč v nje¬
gov lastni žep — “toda s tem> je jasno dokazal, da je bil kodža baša na
gori. Tudi denar smo dobili, kterega je kodža baša prejel od lumpov.
Zvedeli smo tudi, da jim je posodil svoje konje. Torej ni nobenega dvo¬
ma o sodnikovi krivdi, in torej vprašam tebe, plemeniti efendi, koliko
hočeš plačati za raztrgani kaftan?”

“Alah akbar Bog je velik!” reče Halef proti meni.

Jaz sam 1  nisem bil nič manj začuden kot on. Pričakoval sem, da
bodo lopovskega sodnika zaprli, mesto tega pa tirjajo mene, da plačam
njegov raztrgan kaftn. Torej glasno odgovorim.:

“V svoje veselje, o mufti, sem slišal, da je tvoja pravičnost tako
velika kot tvoj bistri um. Zato te vprašam, kdo je pravzaprav kaftan
raztrgal?”

“Vendar ti, efendi!”

“Nikakor ne.”

“Gospod, jaz se čudim. Saj je že dokazano in vsem znano.”

“Torej te prosim, da me poslušaš.”

“Govori!”

'‘Ali je dovoljeno, prijeti moža, ki hodi po potih zločinov?”

“Da, celo dolžnost je.”

“Torej jaz ne morem biti kaznovan, ker sem prijel kodžo bašo?”

“Zato ne.”

“Druzega nisem storil.”

“Saj si kaftan raztrgal.” ■■ ,.

34

“Ne. Sodniku sem rekel, naj bo miren, in prijel sem ga za kaftan.
Ali bi se bil kaftan raztrgal, če bi bil njegov lastnik miren?”

“Gotovo ne.”

“Ali je bil sodnik miren?”

“Ne, ker je pobegnil.”

“Kdo je torej, kaftan raztrgal?”

Mož molči nekej časa predno odgovori:

“0 Alah! Težavno vprašanje je. Ead bi nekoliko več premislil o
tej stvari.”

“Ni potrebno. Tvoja pravičnost zadostuje, da reši to zadevo.'’

‘ 1  Torej hočem preudariti.”

“Za to nimam časa niti veselja. Priznam, da je bil kaftan raztrgan
in-”

“Oho!” me prekine, “ti priznaš torej. Torej smo gotovi, in ti
ga plačaš.”

“Le čakaj. Vprašam te: ali je bil kos od kaftana iztrgan, ali se je
kaftan odtrgal od kosa? Jaz sem bil miren in sem, dobro držal; basa pa
je potegnil sebe in kaftan proč.”

Odvetnik pogleda v tla, premišljuje in naposled glasno reče:

“Čujte, vi prebivalci Ostromdže, zvedeli boste, kako pravični so
vaši sodniki. V imenu postave naznanjam, da se je kaftan odtrgal od
kosa. Ali ste vi istega mnenja?”

Med ljudstvom glasno odobravanje.

“Torej naj mi efendi odgovori še eno vprašanje. Ti bi moral kaftan
plačati, ker smo menili, da si ga raztrgal. Ali ne misliš, da ga mora oni
plačati, ki ga je raztrgal?”

“Gotovo!” odvrnem začuden, kaj bo odvetnik še govoril.

“Kdo ga je pa razstrgal?”

“Kodža baša.”

“Kdo ga mora torej plačati?”

“On sam.”

“In kam pride denar?”

“'V sodniško blagajno.”

“In koliko mora plačati?”

“Toliko, kot je kaftan vreden.”

“Tako je prav. In koliko ga ti eeniš?”

“Bil je zelo star in umazan; jaz ne bi ponudil več kot petnajst pi¬
lastrov. (65 centov.)

“Efendi, to je premalo!”

“Pa ni več vreden.”

“Toda kaj je petnajst pijastrov za padišahovo blagajno!”

“Padišah vzame rad tudi najmanjši dar.”

'‘Imaš prav. Toda ali se spodobi za sodnika, da nosi tako star in
umazan kaftan?”

“Gotovo n«.”

“Seveda ne. Čast njegovega urada zahteva, da nosi dober, dolg kaf-
tan, ki mora biti nov. Koliko pa velja nov kaftan?”

“V bazarjih po Štambuln sem videl kaftane od 300 do 500 pija-
strov vredne.”

“In to še niso najdražji. Kaftan za 300 pijastrov pristoja k vež jem
sodnemu pisarju; sodnik pa mora imeti takega za 500.”

“Gotovo,” mu pritrdim.

“Torej,” reče odvetnik, ko se obrne proti sodniku, “ker si nosil
kljub svoji časti tako umazan kaftan te resno posvarim in obsodim v pla¬
čilo novega kaftana za 500 pijastrov. To sem razsodil na podlagi svetega
korana, ki je naš zakon. Sedaj pa zapremo kodžo bašo in oba njegova
hlapca; strogost postave jih bo uničila.”

'Sodnik ugovarja; jaz sem pa imel dovolj; slišati nisem hotel ničesar
več. Pomigam svojim tovarišem in odidem. Oba krčmarja nam sledita.

Zunaj pri vratih stoji neka ženska, ki stopi takoj k meni, ko me
zagleda. Bila je Neb at j a.

“Gospod,” reče, “čakala sem te, ker me je bilo strah.”

“Zakaj?”

'•'Bojim se kazni od gospodov pri sodniji. Ali si jim' izdal, da sem
ti vse jaz povedala?”

“Niti besedice.”

“Hvala! Torej sem lahko mirna?”

“Popolnoma. Tudi drugače hočem skrbeti, da se tvoj položaj zbolj¬
ša. Ko se zdani, te obiščem.”

“Efendi, dobrodošel tako kot rosa evetlieam. Alah naj ti podeli mir¬
no spanje in prijetne sanje!”

Ko že hoče oditi, se še enkrat obrnem in jo vprašam:

“Ali poznaš rastlino, ki se imenuje tropotec?”

“Zelo dobro. Ima precej velike, žilaste liste.”

“Ali raste v tem kraju?”

“Tukaj ne, pač pa v Banji.”

“Škoda; potreboval bi listje te rastline.”

“Saj jih lahko dobiš.”

“Kje?”

“V lekarni, kamor sem jih jaz prinesla.”

“Hvala! Nekaj jih bodem kupil.”

“Ali naj ti jaz prinesem, efendi?”

“Ne, sam jih grem iskat.”

Rastlina ima čudovito moč, ktero sem hotel na sebi poskusiti. Seve¬
da še nisem bil gotov, če smem tej moči tudi zaupati.

Na potu proti domu sta oba krčmarja mnogo pripovedovala o svojih
junaških dejanjih; seveda ju nisem poslušal. Ko pridemo v prenočišče,
poiščeva s Halefom takoj svojo sobico; vendar nisva mogla zaspati;
med dnevom se je toliko čudovitega zgodilo, da duh ni dal miru.

“Sidi.” reče Halef, “koliko časa še ostanemo tukaj?”

“Nimam veselja, da bi bil v tem gnezdu dalj, kot je potrebno.”

36  —

“Jaz tudi ne, eidi. Ali ne odjahamo že jutri na vse zgodajt”

“ Jutri? Misliš danes, ker jutro je že blizu, nakar niti mislil nisem.
Prespimo se; nato obiščem Nebatjo in potem odjahamo.”

“Če nas ne bodo prisilili, da ostanemo.”

“Jaz se ne pustim siliti.”

“Ali je bilo prav, ko sem kodži baši dal poskusiti moj bič?” *>

“Hm!”

“Ali naj se menda pustimo od njega zasramovati?”

“Ne; v tem pogledu imaš prav; udaree je sodnik pošteno zaslužil.”

“Pa še nekdo drugi!”

“Kdo pa, Halef?”

“Odvetnik. On je lopov kot sodnik. Kako bi se veselil, če bi mi do¬
volil, da mu z bičem vstrojim kožo.”

“Ljubi Halef, ti si ves obseden na svoj korobač; pomisli, da je to
združeno z velikimi nevarnostmi.”

“Gospod, ali se midva bojiva nevarnosti?”

“Da, dosedaj si imel vedno srečo.”

“In jo bodem še imel.”

“Tudi če jaz nisem pri tebi? Vselej se mi je posrečilo, da sem te
rešil iz zagate, kjer si se zapletel s svojimi bičem. Pozneje ne bo več
mogoče. ’ ’

“Sidi, na to niti ne mislim. Kadar se ločiva, naj le pridejo nad
mene in me bičajo do smrti; niti oglasil se ne bom.”

“In vendar se moraš sprijazniti s to mislijo; večne čase ne moreva
skupaj potovati. Tebe kliče tvoja domovina in mene moja, in oddaljena
sva tako, da se morava ločiti.”

“Za vedno?” '

“Najbrž.”

“Torej ne prideš nikdar več v Arabijo?”

“Kaj je človeška volja? Dih proti božjem sklepu.”

“Torej borni prosil Alaha, da te prisili priti k meni. Kaj imaš doma?
Ničesar, nobene kamele, nobene puščave, ne dateljnov in ne kolokviat,
ki jih celo šakali ne jedo.”

“Imam več kot ti — stariše in brate.”

“Jaz pa imam mojo Hano, kras žensk in deklic. Kje pa imaS ti Ha-
.10? Ktero deklico dobiš doma, kjer si postal tujec? Pri Arabcih si pa
zvoliš lahko najlepšo — razven moje Hane. Lahko je lepo v tvoji domo¬
vini, toda puščave pa le nimate. Le pomisli, če te človek v tvoji domovini
razžali, ga celo z bičem ne smeš udariti, ker sicer gre k sodniku, in tebe
zaprejo. Jaz bi pa doma celo kadija našeškal, če bi me obsodil. In,

Alah. kakšne stvari moraš jesti!”

“Kaj takega?”

“Nekaj si mi že sam povedal, in nekaj sem zvedel v Stambnln.
imate krompir, zraven kterega požirate neko majhno ribo, ki jo jedo le
taki, ki so pijani od rakije. Nadalje uživate rudečo repo in gobe, kterih
strup prezre čreva. Potem jeste ojstre, ki so podobne črvom, in kdo bo

— 37  —

neki črve jedel! Tudi rake uživate, ki se hranijo z mrtvimi krotami in
celo črvi in drugo golaznijo. Grozno življenje! In poleg tega se vozite na
železnicah v kletkah, v kterik se niti stati ne more, in če se medsebojno
pogledate, morate vzeti klobuk z glave in zasramovati svojo glavo. Ce
eden stanuje pri drugem, mora veliko plačati, in kdor je po Alahovi za¬
povedi priden, da preredi svoje, zahtevajo od njega posebni davek. Ka¬
dar je pri vas zelo mraz, daste svojim psom nagobčnike, in ee je vroče,
jih celo z vrvmi privežete, kot bi to kaj pomagalo proti vročini in mrazu.
Ce spusti pri vas ženska žepni robec na tla, morajo poskočiti vsi možje,
da ji pomagajo; če pa hoče mož pušiti pipico duhana, mora prej ženske
za dovoljenje prositi. Vaše ženske nosijo obleke, ki so zgoraj prekratke
m spodaj predolge, in vaši mladeniči si natikajo prstane na roke kot
ženske in si odrežejo zadaj lase, kot bi hoteli vrat prerezati. Kadar ho¬
čejo vaši ljudje zvedeti, koliko ura je, zijajo na cerkvene zvonike; če pa
vaši duhovni zahtevajo, da živite po zapovedih Alaha, ga zmerjate z
farjem. Če kdo pri vas kihne, kar je znamenje olajšave, mu zakličete:
Bog pomagaj! Če pa kdo kašlja, ker je prehlajen, tedaj molčite, dasi je
kašljanje bolj: nevarno kot kihanje. Vaše otroke zibljejo v zibelkah, da
so bolni, in matere pa eelo pojejo zraven: eja popeja! Vaše device si
prevežejo- telo z “mudrcem” ter se tako same morijo. Vaši mladeniči si
obešajo šipe na nos, in vaši možje sedijo pri kartah noč in dan, mesto,
da bi prebirali koran. Kdor hoče biti pri vas vesel, nese obleko in vse
dragocenosti v zastavnico, potem- pa pleše kot nor po plesiščih. Povej mi,
če more biti lepo v taki deželi? Povej mi, če res želiš se vrniti? Povej
mi odkrito, si-di! ’’

Mali, dobri hadži seveda ni imel pojma o zapadnem življenju. Toda
kaj naj mu odgovorim? Če tudi je mnogo preveč povedal, vendar mu
nisem mogel odgovarjati.”

“No, kaj praviš?” reče še enkrat, ko molčim.

“Kar si povedal, je precej napačno. Seveda so v vsaki deželi različne
navade. Olika prinese s seboj mnogo, kar se ne da hvaliti, in-”

“Torej lepa hvala za oliko, ki ne prinese ničesar dobrega. Moja o-
Jika je ta, da molim k Alahu, ..tebe, svojega prijatelja ljubim, in vsakega
lopova seznanim s svojim bičem. Takoj ko pridem! -do krajev, kjer se
olika prične in žganje, se vrnem domov.”

“Torej me ne bodeš več spremljal?”

“Tebe? Hm! Da, če bi ostal pri tebi in imel svojo Hano zraven,
tedaj že. Kdaj: pa pridemo- do krajev olike?”

“Če nas ne hi ničesar zadrževalo, smo že lahko v enem tednu
pri morju.”

“In potem?”

“Potem pride ločitev.”

“Ah si-di, tako hitro?”

“Žal.'Ti se pelješ z ladijo v Štam-bul in proti Egiptu, in potem k
svoji Hani, jaz pa se odpeljem proti severu, v deželo, ki tebi prav nič
ne ugaja.”

38  -

"Pa vendar ne bo šlo tako hitro; še imam eno tolažbo.”

"Ktero?”

"Da se ne ločimo tako kmalu. Lopovi, ki jahajo pred nami, nam
bodo nudili še mnogo opravila.”

"Tudi jaz mislim tako, posebno če bomo imeli še z Aladžiji delo.”

Povem mu v kratkem, kar mi je povedal famozni odvetnik in ome¬
nim tuidi, da slednji misli, da Halefa ne more raniti nobena kroglja.

"Sidi, reče Halef, "to je pa lahko nevarno za mene.”

"0 ne.”

"Gotovo. Kaj pa če se la človek splazi za menoj in mi požene kro¬
gljo v glavo?”

"Tega se bo varoval, ker se boji tvojega noža.”

"Res je. Sicer pa. v tem mestu na bomo več dolgo, in varoval se
bodem; toda zadovoljen bil bil vseeno, če bi aduta mogli preslepiti.”

"Tudi jaz sem že to mislil. Lahko nam mnogo koristi.”

"Misliš?”

"Da. Naši sovražniki prežijo vedno na nas, in dobro bi bilo, če bi
bila vsaj dva izmed nas vama. pred krogljami.”

"Ali se to lahko naredi, efendi?”

Mali hadži je bil tako razburjen radi tega mnenja, da se je vsedel
na postelji.

"Hm! Mogoče,” odvrnem.

"Ne reci: mogoče! Jaz te poznam. Če  tako govoriš, imaš vedno že
trdno prepričanje in gotov sklep. Ali se ne bi mogli posl užiti kake
umetnosti?”

"Celo večih.”

"Povej mi torej!”

"Puško lahko nabašemo z nalašč za to pripravljenim nabojem (pa-
trona); vendar se to ne more obnesti, ker lahko vzbudi sumnjo.”

"Dalje.”

"Naloži se puška in se pokaže ljudem poprej krogljo. Potem pa,
mesto, da bi puško s krogljo nabasali, se spusti krogljo v rokav; toda
kroglja lahko pade na tla, in človek se izda.”

“Ne velja. Ne, ne, tako! Oni, ki pusti, da se nanj strelja, ne sme
sam basati Nevernik mora basati. On in vsi 1  drugi morajo biti prepri¬
čani, da je kroglja res v cevi. Ali to ne gre?”

"Moral bi imeti železen oklep.”

"Kaj pa če oklep ne bi bil dobro narejen?”

"Oj Alah! Potem bi 'bilo konec malega hadžija, sidi!”

"Seveda, in to ne sme biti.”

"Pa vendar vem. da imaš ti pravo sredstvo; na očeh ti vidim.”

"Da. poznam sredstvo, vendar ne vem, če ga tukaj dobim.”

"Kaj pa je?”

"So dve kovini, ktere — če se pravilno zmešajo — dajo trdo kro¬
gljo., ki zgleda kot svinčena in je ravno tako težka. Ko se pa ustreli,
pa kroglja ne leti proti cilju, temveč se spremeni v prah.”

“In ktere kovine so to?”

‘Živo srebro in vizrnut; slednjega ne poznaš; je zelo drag in se tukaj
gotovo ne dobi.”

“Kjje pa?”

“V lekarni. Ko vstanemo, hočem tam vprašati.”

“In ali si gotov, da se kroglja razleti? Sicer sem mrtev ko strelja¬
jo na mene.”

“Brez skrbi! Poprej lahko poskusimo. To umetnost sem bral v neki
čarovniški knjigi in jo potem sam poskusil; posrečila se je izvrstno.”

“Ali se pa kosov kovine nič ne vidi?”

“Ne. Kovina se razleti v nevidne dele. Še več začudenja bi povzro¬
čilo, če bi ti držal v roki pravo svinčeno krogljo. Ko- se ustreli, se naredi
tako kot bi hotel ujeti krogljo, ki pride iz puške, v tem pa 'hitro pokažeš
ono, ki si jo prej v roki držal.”

“In to storimo, sidi!”

“Če dobim vizrnut, sicer je pa nemogoče.”

“Ali misliš, da bodo Škipetarji zvedeli, da mi nobena kroglja ne
škoduje?”

“'Mislim, da imajo v mestu osebo, ki jim 'bo vse poročala.”

“Potem ibi bilo dobro, ee bi zvedeli, da tudi tebe nobena kroglja
ne rani.”

“Gotovo.”

“Torej ukaži tuli na tebe streljati.”

“Videti moram, koliko kovine lahko- dobim. (Sicer pa moramo biti
skrajno previdni. Adute hočem glede moje osebe preslepiti.”

“Kako pa, sidi?”

“Jutri bom imel svetle lase in svetlo brado — — — ”

“Kako boš pa to naredil?”

“ So rastline, ki podajo lasem takoj drugo barvo, če se jih namaže
z vodo, v kteri so se kuhale. Take rastline dobim v lekarni. Ko spreme¬
nim barvo las, lahko vodim adute, ki me hočejo napasti, za nos; sicer
pa bom jaz jahal naprej, da preišeem pot.” <

“Pa te bodo vendar spoznali, ker vedo, da jahaš Kija, polnokrvnega
arabskega konja.”

“Saj ne bom jahal na njemu.”

“Na kom pa?”

“Na tvojem konju. Ti pa boš jahal Kija.”

Komaj to izgovorim, poskoči nekaj v Halefovi postelji; v prihodnjem
trenutku že sedi Halef na robu moje postelje.

“Kaj pa delaš, mladič?” mu rečem.

“Kozolce preobračam iz moje postelje v tvojo,” reče s spehanim
glasom. “Ali je res, sidi, da bom jahal tvojega Rija?”

“Jaz se ne šalim.”

“Oj Alah, v'Alah, 1'Alah. Rija bom jahal? Kakšna sreča! Toliko
mesecev že potujem s teboj in vendar sem ga še-le dvakrat jahal. Ali
še veš, kje je bilo?”

‘‘Da, kaj tacega si vedno zapomnim.”

“In jutri že v tretjič. Ali mi ga rad zaupaš?”

“Zelo rad. Ti si .edini, ki zna Rija voditi.”

Če bi Halef slutil, da mu pri slovesu (konja celo podarim, tedaj bi
gotovo skočil skozi steno.

“Da, moj ljubi, moj 'dobri efendi! Ri ima več razuma kot marsi-
kteri neumni človek; on razume vsako besedo, vsak glas, vsak migljaj.
On je bolj 'hvaležen kot človek. Ravnal bom s konjem kot s svojim prija¬
teljem in bratom.”

“Prepričan sem.”

“Da, lahko se zaneseš. Kako dolgo bom lahiko jahal? Eno celo uro?”

“Še dalj. Mogoče cel dan ali pa še dalj časa.”

“Kaj? Kako! Efendi, sidi, prijatelj in lastnik moje duše! Moje srce
je polno radosti — razpočiti hoče. Jaz sem ubog, neumen Arabec, in f)
si najbolj učen med učenimi. iSamega veselja bi se razpočil.”

“Ko, Halef, razpočiti se pa nikar ne; saj se še tedaj nisi, ko si po¬
žiral nože, bajonete, smodnik in kroglje.”

Halef samega veselja dalj časa ne more govoriti, dokler jaz ne pre¬
kinem molka:

“Ko, Halef, ali bova še govorila?”

“Oj sidi,” reče, prevesel sem.” Potem pa gin k svoji postelji in
nekaj premetava.

“Kaj pa delaš?” ga vprašam.

“Kičesar; jutri boš že videl.” Zopet preteče nekaj časa, dokler
ga ne slišim, da se vleže v posteljo. Potem pa zopet vpraša:

“Torej en dan ali pa še več bom lahko na Rijn jahal? Zakaj tako
dolgo? Ali ti ne .boš pri nas?”

“Ha to vprašanje še ne morem odgovoriti, ker še ne vem, kaj se
bode zgodilo. Skušal bom, da se dobro preoblečem in-”

“Pa te bodo vseeno spoznali.”

“Kajbrž ne, ker Aladžija me še nista nikdar videla.”

“Da, potem je pa mogoče, da jih varaš. Toda ali ne prideta roparja
v Ostromdžo?”

“Ki gotovo.”

“Zakaj ne? Meniš, da tukaj nista varna?”

“Gotovo ne. Kakor so mi ju opisali lahko ustrahujeta vse tukajšne
prebivalstvo. Toda jaz ju ne smem videti v mestu, in torej je gotovo, da
bosta na prostem na mene prežala. Celo svojih pušk ne bom vzel s seboj,
temveč jih pustil pri vas. Jahal bom sam in se delal kot bi bil prebivalec
te iležele. Ka vsak način naletim na Aladžije.”

“Tudi če se skrijeta?”

“Tudi. Če dobim; kraj, ki je pripraven za napad, dobim tudi sledove
roparjev. Kaj se potem zgodi, seveda še ne vem.”

“Toda mi moramo na vsak način vedeti, kaj se bo zgodilo.”

“Gotovo. Vi jahate počasi po cesti, ki vodi v Radovič. Čez dve uri
pridete do reke in v treh urah ste potem v Radoviču. Ko pridete tja,

Pojdite v prvo gostilno na desni; zgodijo se lahko trije slučaji. Morebiti
bom jaz še tam-”

"To je dobro, sidi.”

"Ali ne bom tam-

"Torej pustiš poročilo za nas.”

"Ali pa mogoče ne bom še prišel v Radovič; potem me pričakujte.”

"Če pa ne prideš?”

"Pridem gotovo.”

"človek si in lahko se motiš. Lahko se ti zgodi, da potrebuješ na¬
še pomoči.”

"Torej jahaj nazaj drugi dan pa ne na vrancu, kterega pustiš v go¬
stilni pri Omarju in Oš'ku. Na tej poti boš že dobil moja znamenja. To
je vse, kar ti morem povedati, ker ne vem, kaj se jutri zgodi; sedaj pa
zaspimo, ker vsi potrebujemo počitka.”

"Jaz ne bom zaspal; varnost pred krogljami in vranec mi ne pustita
»pati. Lahko noč, sidi!”

"Lahko noč!”

Malemu hadžiju sem rad vrjel, da ne bo dobil miru. Tri stvari na
svetu je najbolj cenil. To sem bil jaz, njegova žena Hana, “ikras žensk
m- deklic” in vranec. Na vsak način je moral biti zelo razburjen.

Tudi jaz sem še dolgo premišljeval v postelji o dnevnih dogodkih, o
razvalini, Nebatji in prihodnjosti. Dobro človeku, ki ve, da čuva nad njim
višja moč. Tako premišljujoč sem konečno zaspal.

DRUGO POGLAVJE.

Dva Aladžija.

Ko se zbudim in odprem okno, je bil že svetel dan. Spal sem sfcoro
tri ure; tudi Halef je vstal; dobim ga v hlevu, kjer snaži vranca s tako
pridnostjo, da niti mojega prihoda ne zapazi. Ko me vendar zagleda, reče:

“Ali si že vstal? V hiši še vtsi spijo. Toda dobro, ker si že pokoneu.
Preskrbeti moraš še mnogo važnega.”

"Tako? Kaj pa taeega?” vprašam, četudi vem, kaj misli.

"V lekarno moraš iti.”

"'Je še čas.”

"Ne, sidi. Predino se kroglje naredi, traja precej časa.”

"Kje si pa to zvedel?”

"Nikjer; nisem toliko neumen, da tega ne bi vedel.”

"Prav imaš; toda kje je lekarna, ne vem; in v celem mestu sedaj
ni človeka, ki bi mi pokazal hišo.”

"Tako prebrisan človek kot si ti, bo najbrž tudi lekarno dobil.”

"Torej hočem poskusiti.”

Nato odprem vrata in stopim na cesto. Slutil sem, da lekarna ne mo¬
re biti kje v stranski ulici, ampak v sredini mesta, in baš tu sem se
nahajal.

42  —

Ko gledam hišo za hišo, opazim neko staro podrtijo, ki bi bila naj¬
brž lekarna; nad to podrtijo pa opazim desko, ki je grozila, da pade vsak
čas na tla, im na njej je bilo še preeej razločno pisano:

“Hadži Omraik doktor hakemi ve bazar bahari.”

Tako se je bralo v belih črkah na zeleni tabli. Po slovensko: Hadži
Omrak, zdravnik zdravil in prodajalne zdravil.” Ta hadži je bil torej
pravi doktor, ali si je pa samo domišljeval.

Vrata so bila zaprta, toda če bi krepko z roko sunil, bi se takoj po¬
drla. Ob steni pa opazim neko stvar, podobno vratnemu zvoncu.; primem
torej za to stvar in potegnem. Nato pa nastane ropot, ki je bil dovolj
velik, da zbudi človeka iz spanja.

Toda zvoniti sem moral dalj časa, predno me kdo sliši. Nad menoj
se odpre neko okno in potem se prikažejo sledeče stvari: žolta pleša neke
glave, čelo, zelo razpokano in žilasto, potem dvoje zaspanih očij, nos,
ki je bil enak raglji, široka usta, upognjena brada, ki ni bila nič bolj
široka kot nos, in konečno začujem glas:

“Kirn dir — kdo tukaj

“Bir hosta — bolnik,” odvrnem.

“Ne asi hastalik — kakšna bolezen?”

“Nibim kiran — trebuh sem si zlomil,” odvrnem prostodušno.

“Šimdi tez — takoj pridem!” zakliče gospod doktor z glasom, ki
mi je pričali, da “doktor” še ni nikdar slišal o takej bolezni.

Glava se grozno hitro umakne, toda okno zaloputne z ropotom na
cesto in komaj sem imel čas se pravočasno umakniti.

Čez eno minuto pa začujem za vrafemi ropot, kot bi nastal potres.
Nekaj mačk zamijavka, pes laja, lonei se podirajo na vse strani in vse
pa prekriči neki ženski glas; nato se pa doktor zaleti v vrata in me z
globokim poklonom povabi, da stopim v hišo.

Toda kakšno postavo zagledam pred seboj! Ta “doktor in prodajale*
zdravil” bi bil izvrstno ptičje strašilo, če bi ga postavili v žitno polje;
vrabce, srake, krokarje, štigelce bi tako prestrašil, da bi zleteli daleč
proč in se nikdar več vrnili.

Njegov obraz je bil sedaj v bližini, še veliko bolj predpotopen kot
prej; bil je pokrit na vseh delih z gubami in pegami. Njegova jutranja
obleka je bila starinska srajca, ki je obstojala iz Samih lukenj in grozila,
da vsak čas razpade. Na eni nogi je imel ponošen, star rudeč copat in
na drugi velikanski črn škorenj; vendar je bil tudi ta škorenj tako po¬
manjkljiv, da je dovolil prstom svojega gospodarja, da so gledali po vsem
turškem cesarstvu. Svoje lišaje na glavi je v naglici pokril z žensko
rut.o in sicer ravno narobe.

“Gospod, pridi bližje!” reče. “Vstopi v priprosto tovarno zdravil
tvojega pokornega služabnika.”

Glavo sklone skoro do tal in stopa ritensko nazaj, dokler ne čujem
za njim vriščeč glas:

“O jacik — o gorje! Kojun, basar sen nasirlamie ieeri. — Osel, kaj
mi stopaš na moja kurja očesa!”

- -43  —

"Doktor” skoči prestrašen vstran; tu aapazim tudi jaz nežno bitje,
ki je slednje besede izgovorilo.

Pravzaprav nisem druzega videl kot obraz, staro preprogo in dvoje
golih, grozno umazanih nog. Zdravnik prestrašen gleda svojo boljšo po¬
lovico, dokler ga slednja ne potisne vstran in stopi sama pred mene:

‘‘Hoš geldinic sultanum — dobrodošel, visoki gospod!” me pozdravi.
"Srce se nam zvija radosti, ker vidimo jutranjo zarjo tvojega obraza.
Kaj zahtevaš pri nas? Vodni žarek naše pokorščine se bo razlil nad
teboj.”

"In ti si najlepša vila tega krasnega vodometa!” odvrnem uljudno
m se spoštljivo priklonim.

Tu zaropota parkrat s spodnjo čeljustjo proti zgornjej, pomiga svo¬
jemu soprogu, vzdigne palec desne roke proti čelu in reče:

‘ •'Bak, ad komar beni gicel — poglej, rekel je, da sem lepa. Njegov
°kus je veliko boljši kot tvoj.”

In ko se zopet k meni obrne, reče z najbolj sladkim glasom:

"Tvoja usta govore prijetno, in tvoje oko spozna človeške vrline;
seveda sem kaj tacega od tebe tudi pričakovala.”

"Kaj? Ali me poznaš?”

"Zelo dobro. Ti si govoril z Nohudo, ki je moja prijateljica, in z
Neba tj o, ki nam donaša rastline. In tudi pri kodži baši si bil. Svet je
poln tvoje slave in moje srce se z radostjo odpira proti tebi. V očeh nam
stoje grenke solze, ker te je bolezen pripeljala k nam. Toda mi imamo
vseh desettisoč zdravil in rešili te bomo tvoje bolesti. Se nikdo ni šel
ed nas, da ne bi zadobil zdravja in veselja. Torej lahko popolnoma za¬
upaš na nas.”

To je bil zelo pomemben govor. Ženska je bila prav taka kot bi ne
študirala samo "desettisoč zdravil” temveč jih celo pogoltnila. In tema
človekoma naj se v bolezni zaupam!

“Oprosti, o solnee zdravila!” rečem ženski, "da se ne potrudiš z
menoj. Jaz sem sam hekim baša, nadzdravnik v moji deželi, torej poz¬
nam svoje truplo, ki potrebuje drugih zdravil kot trupla tukajšnih ljudij.
Prišel sem, da poiščem zdravila, ki meni ugajajo.”

"To je škoda, velika škoda L” za kliče ženska. "Mi bi preiskali tvoj
želodec in ga dobro premerili. Mi imamo obliž za želodec, in če bi ga
rabil, bl 70 ljil tvoj želodec zdrav v kratkih urah. Toda tvoja volja je tudi
naša. Pjidi torej v shrambo vseh zdravil in poišči si, kar želi tvoje srce.”

Na.o odpre neka stranska vrata in stopi pred menoj v podrtijo. Jaz
grem za njo in za menoj šepa lastnik prodajalne "desettisoč zdravil”.

Kaj tukaj zagledam, se ne da popisati; prevzame me čustvo, ki bi ga
lahko primerjal z izrazom "srce mi je ušlo v želodec”.

Prišel sem v prostor, ki bi ga lahko prej primerjal svinjskemu hlevu
kot lekarni. Z glavo zadenem oh strop. Za tla je služila ljuba matka zem¬
lja in stene so bile iz neobeljenih desk. Na žebljih visi cela vrsta majhnih
Žaklji cev. Od stropa doli pa miga velika vrv, na ktero je brizgalnica pri¬
dana. Na neki deski opazim več čudnih Škarij, stare lonce, piskre, vrče

in klešče. Na tleh pa ležijo raznobarvne črepinje, in v prostoru je vladal
tak smrad, da bi se skoro onesvestil.

“Tako!” reče gospa lekarnariea. “To je naša kuhinja za bolnike.
Sedaj nam pa povej iz kakšnih Zdravil delaš lek za bolne želodce.”

Lekarnar se pririne do mene in me začudeno gleda v obraz.

“Ali imate “sadar” v vaši lekarni?” vprašam.

“Sadar je tukaj,” odvrne lekarnariea in pokaže proti steni.

“Sadar,” reče njen mož. “Ibn lotos komar — učenost ga imenuje
“lotos”.

Ta doktor in hekim mi je hotel pokazati, da pozna latinsko ime
rastline. Ker je pa slednje ime že staro, mu rečem:

“Prava učenost ga pa imenuje eeltis australis.” -

Mož odpre usta, zazija in reče:

“Ali so dve različni učenosti?”

“Več kot sto.”

“Alah! Jaz poznam samo eno. Koliko hočeš sadarja, gospod?”

“Eno pergišče.”

“Lepo! Zavijem ga v papir. Gospod, kaj še želiš?”

Na tleh leži papir. Petsto pijastrov bi stavil, da je bil pobran na
cesti. Ona ga pobere, zvije in namaže s slino in zavije zahtevano.

“'Ali imaš alkalij?”

Ona me začudeno pogleda, d-asd je beseda arabska. On se pa zvito
nasmeje in reče:

“Kterega pa hočeš?”

‘ 1  Je vseeno. ’ ’

“Gospod, zvedel sem, da si na zapadu doma. Jaz imam zelo dober
alkali iz zapada in dolbiš ga, kolikor hočeš.”

“Kako ga pa imenuješ?”

“Šavel suju.”

In res prinese iz nekega kotička neko steklenico, na kterej sem. bral
napis: Eau de Javelle. Fabrique de Charles Gautier, Pariš.”

“Kje 'Sli pa dobil ta alkali?” ga vprašam.

“Kupil sem več stekleni** od nekega agenta, ki je bil pri meni. Pri¬
šel je iz glavnega mesta Francije, ki se imenuje Praga.”

“Motiš se. Praga je giavno mesto Češke, in Pariz je gl a vn o'mesto
Francije.” .rfjj

“Efendi, in ti to vse znaš?”

Tu pa spregovori- njegova žena: v

“Sus — molči! To sem že zdavnej vedela. Ti si tepec, ne pa doktor.
Gospod, kaj hočeš še?”

“Ali imate živo srebro?”

“Da. Rabimo ga, da napolnemo barometre in termometre, ktere
sami izdelujemo.”

“Kaj? Vi jih sami delate?”

“Da. Mogoče nam ne vrjameš?”

‘‘O, zelo rad. Kdor je študiral toliko zdravil, mora vse vedeti.”

45  —

“Kftj ne? Zalogo živega srebra smo dobili k Soluna. Če pa nimamo
živega srebra, denemo v termometre kozje mleko, ki kaže vročino Se
bolj natančno kot živo srebro.”

'•'Ali govoriš resnico?”

"Gotovo. Ali še tega ne veš?”

"Ne, moja draga.”

"Torej je s tem bilo dokazano, da amo bili veliko bolj pametni kot
vi. Koze dobro vedo, kakšno vreme nastane. Kadar koče deževati, le¬
tijo proti hlevu. Torej mora biti njih mleko dobro za termometre.”

"Ti ši pametna žena.”

"In koliko hočeš žirvega sreibra?”

"500 gramov. Ali ga imaš toliko?”

"Se več.”

“Torej počakaj. Moram videti, če imate še eno sjtvar, ki jo potre¬
bujem.”

“Ktero pa?” >

"Vizmut, ki je kaj redka kovina. Ali jo imate?”

"Seveda imamo vse. Ali naj ga stresem v posodico 1 ?”

"Da, toda vse posamezno. Živo srebro kaj rado zbeži.”

"Seveda! Ravno tako je, kot molka ljubezen če — če —”

"Če se jo strese v posodico.”

“Da, toda posodica je srce, ki ne more zdržati vaše ljubezni. O, lju¬
bezen, ljubezen! Ta je že marsiktero ženo naredila nesrečno.”

!Pri tem pa jezno pogleda svojega moža,, mu strga kapo z glave, jo
posadi na lastno glavo in zakriči:

“Človek, kako se drzneš krasiti se z ženskim krasom. Ali hočeš one¬
častiti dušo svoje žene?”

Mož pa hitro pokrije svojo glavo z rokami in reče:

"Žena, pregrešila si se na sveti možki časti Ali ne veš, da nam je
prepovedano hiti razoglav?”

Toda duhovita žena si zna pomagati. Raz mizo vzame papirnato
škatljo in jo posadi svojemu možu na glavo. Pri tem se niti ne zmeni, da
je bilo v škatlji še nekaj moke, ktero tudi strese na moževo glavo, ki j«
postala hipoma bela. Toda mož'ni niti z besedico ugovarjal, temveč je
pustil čudno pokrivalo na svojej glavi, Moslemanu sploh ni dovoljeno
Imeti svojo glavo nepokrito, torej je bil zadovoljen, da je dobil škatljo na
glavo. Pokleknil je na tla in iskal nekaj med zdravilnimi lonci.

"Kaj pa iščeš?” ga vpraša njegova boljša polovica.

Doktor vstane in podu svoji ženi steklenico; slednja je bila tako ve¬
lika, da bi skoro držala Štiri litre. Žena jo pa drži proti luči, pogleda
vsebino in reče:

“Tukaj je še fimež v steklenici.”

"In kaj za t»?”

"Tiho! Vzemi vodo in umij steklenico.”

Kož se pokorno odstrani s steklenico. ,i

-;46  -

Čez nekaj časa se pa vrne, z rudeeim obrazom, in reče z obupanim
glasom:

“Jaz je ne morem očistiti; poskusi sama.”

“Ti si tepec!” reče ona. “Vi možje ne znate ničesar.”

Ženska odide s steklenico, jaz pa ne rečem niti besedice. Med tem
mi pa njen mož pripoveduje o usodi svojega zakonskega žviljenja, do«
kler se ona ne vrne, še bolj rudeča kot njen mož.

“E£endi>” reče, “steklenica je začarana. Firnež ne gre ven.”

“To' sem sam vedel.”

“Kaj? *— Ali res?”

“Da, Firnež se ne odstrani z vodo, temveč s terpen-timovian oljem.”

“Pa bi labko prej povedal.”

“O ne; s tem bi vas razžalil.”

“Zakaj?”

“Lekarnar mora vse vedeti; sicer pa to vsakdo ve. Če bi vam prej
povedal, bi vas razžalil, ker bi se glasilo kot bi vi ne študirali deset-
tisoč zdravil.”

“Prav imaš. Ti si uljuden mož. Zato ti pa podarim firnež, na kte-‘
rega ulijem živo srebro. Kje imaš tehtnico, mož?”

“Na dvorišču. Včeraj sem stehtal zajca, ki je danes za kosilo.”

“Prinesi jo notri!”

Oj gorje! Kakšna je lekarniška tehtnica vendar, na kterej se tehta
zaklani zajec! Ko. jo mož prinese notri, opazim, da je lekarnar tehitnieo
sam “seimpral”. Zarujavela,, nepravilna, zverižena! In na tej tehtnici
so tehtali zdravila. Tudi ta čudovita naprava že zdavnej ni več kaza¬
la prave mere.

S to tehtnico mi torej izroče zahtevano in tudi s ceno sem bil zado¬
voljen, ktero sem plačal, posebno, ker je bil vizrnut prav dobro krista¬
liziran.

Ko zapustim čudno lekarno, potem ko sem kupil še svinca, me oba
“doktorja” spremljata do vrat z najboljšimi voščili.

Od tam se podam k Nebahji, ki me je že z veseljem pričakovala.

Pokaže mi “kralja” cvetlic, kterega mi je hotela podariti, kar sem
pa hvaležno odklonil. Seveda ,se ji tudi zahvalim za njeno svarilo, ki mi
je rešilo 1  življenje, za kar je bila ona zelo vesela.

Za pridno žensko senu občutil veliko usmiljenje. Že včeraj sem mi¬
slil^ kako lahko bi ji pribodnjost olajšal, in danes sem sklenil ssvojo
misel spolniti.

Imel sem denar, kterega smo dobili pri Manah el Barih in pri Barud
el Amazatu. Pravzaprav bi moral ta denar izročiti drugam. Toda ko-
m.u J Na oblast v ' Ostromdži ? Haha! Sieer so pa oni trije, kterim smo
denar vzeli, pobegnili. Če bi njim denar zopet izročil, bi bil blazen. Ako
pa izročim denar revnim ljudem, bi ga najboljše vporabil. In Nebatja je
bila gotovo revna.

Seveda ji nisem smel povedati, kje sem denar dobil, ker bi se sicer
bala maščevanja. Tudi ji nisem hotel izročiti cele svote, ker sem bil

47  —

prepričan, da naletim na potovanju še na dovolj ubožnih ljudij, M so
potrebni denarja.

Nebaitja je bila vsa iz sebe, ko sem ji med štirimi očmi izročil denar.
Kar vrjeti ni hotela, da je ves ta denar njen. Solze veselja ji porušijo
iiee. Seveda je bila tudi vesela, ker je z denarjem, lahko plačala dobrega
zdravnika za svojega otroka. Njene zahvale skoro ni bilo konea in moral
sem se s silo. odstraniti.

Halef me je medtem že z nepotrpezljiivositjo pričakoval. 'Pri vratih
je stal in mi že od daleč zaklical:

“Konečno vendar, sidi! Nam se tako mudi in ti ®e tako obotavljaš.
Kaj je z umetnimi krogi jami ? ’ ’  /

“Prav dobro. — Ali je krčmar že vstal?”

“Vsi so že pokoncu.”

“Torej hočem, k ognjišču. Kuhati in topiti moram.”

“In jaz bom zraven; ti mi boš vse razložil, da tudi jaz lahko nare¬
dim kroglje, ki ne ranijo človeka.”

“Ne, moj dragi, ti ne moreš ničesar narediti. Treba je. imeti nekaj
v glavi za tako stvar, in celo oni, ki mu je vse znano, lahko naredi napa¬
ko, ki vzame marsikteremu življenje. Kadi tega ne povem nikomur vseh
Priprav ali pa način, kako se kroglje naredijo. Oško naj mi prinese svo¬
jo krogljo, ker je najbolj podobna onim, ki jih rabijo v teh krajih.”

!Za vse delo sem porabil komaj pol ure časa. 'Sadarsko listje sem
skuhal v zgoščenem Eau de Javelle in to vodo prelil Skozi tenko platno.
Iz tega sem potem naredil osem krogelj, ki so bile natanko podobne
'Svinčenim. Ra,zven tega srno vlili še več svinčenih krogelj in jih zaznamo¬
vali s posebno zarezo. Potem' grem' pa sam za hišo z Oškotovo puško, ktero
nabašem s 'krogljo' iz živega srebra Postavim, se poldrugi čevelj pred ne¬
ko desko in sprožim,. Strel zadoni kot vsak drugi,, toda deska je bila ne¬
poškodovana. Tudi na tleh ni bilo najmanjšega znamenja razpršene
kroglje.

Ta poskušnja je bila potrebna, ker sem bil šele sedaj prepričan, da
se nesreča, ne more zgoditi. Tudi izdajalstva se nisem bal, ker so za skriv¬
nost vedeli samo Halef, Oško in Omar, na ktere sem se lahko zanesel.

Bil sem gotov ravno ob pravem času, ker že je prišel odvetnik z
drugimi sodnjimi uradniki. Ko me prvi zagleda, gre takoj k meni, me
Potegne na stran in reče:

“Efendi, ali veš, zakaj sem prišel?”

“Gotovo mi hočeš sporočiti, kako gre kodži baši?”

“Ne, ne! Prišel sem, da te vprašam, če si svojega hadžija vprašal za
dovoljenje če smemo, streljati skozi njegovo glavo.”

“Ali te stvar tako skrbi?”

“Da, ker je grozno čudno. Ali je danes že pojedel sveto pismo?”

“Vprašaj ga sam.”

“Nečem, ker mi lahko zameri. Le misli na njegov nož. In tudi bič

lepo in urno vihteti.”

“Da, je zelo navihan možiček.”

— 4t —

“Torej povej, če si ga vprašal?”

“Da, še predno smo šli spat.”

“In kaj ti je odgovoril?”

“Hm! Je bil zelo dobre volje.”

“Krasno, izvrstno. Kdaj se začne streljanje?”

“Le počasi. Ne gre tako hitro kot misliš. Sicer ti pa včeraj še nisem
vsega povedal. Mi vsi — jaz, moji tovariši smo vsi vami proti krogljam.
Mi se ne bojimo- nobene krogi je.”

“Kaj? Tudi ti?”

“Rekel sem.”

“Toraj tudi ti uživaš sv. pismo?”

“Le ne vprašaj preveč; enake skrivnosti se ne izdajo tako hitro.”

“Torej lahko streljamo na vas, kadar hočemo?”

“Da, če ste že siti svojega življenja?”

“Kaj? Jaz ga še nisemi sit.”

“ Torej se čuvaj- in ne streljal na nas, če ti je življenje drago.”

“Zakaj ne, efendi?”

“Če mi dovolimo, da se strelja na nas, nam ne more škodovati. Kdor
a zahrbtno strelja na nas, odleti kroglja nanj v ravno isti- del telesa,
v kterega je na nas meril.”

“Torej če streljam v hadžijevo glavo, tedaj prileti kroglja v mojo
astno tikvo?”

“Gotovo! Ali hočeš poskusiti?”

“Ne, efendi, hvala. Toda zakaj imate vendar take lastnosti?”

“Tako bistroumen si vendar, da boš to razumel: — radi naših so¬
vražnikov. Da slednje kaznujemo, ni dovolj- da kroglje odlete od nas, tem¬
več zadeti jih moramo na ono mesto, kjer so nas hoteli zadeti. To je stara
postava povračila.”

“'Da, oko za oko, zob za zob. Jaz ne maram biti vaš sovražnik. Kdaj
odjahate iz tega mesta?”

“Ali se že veseliš našega odhoda?”

“Ne; raje bi želel, da ostanete vedno tukaj. Toda povzročil si
velik nemir.”

“Vse v vašo korist.”

“In hvaležni smo ti, dasi nam je ljubše vse tako kot je Alah
naredil?”

“Ali je Alah menda dovolil, da vas je Mibarek goljufal, in da j®
kodža baša ujetnike oprostil?”

''Gotovo ne.”

, “Kako je s kcdžo bašem?”

“Zaprt je.”

“Mislim, da boš skrbel, da dobi zasluženo kazen.”

“Na vsak način. Jaz sem- zvest padišahov služabnik in vedno sto¬
rim svojo dolžnost. Torej mi lahko storiš uslugo in spregovoriš pri had-
žiju dobro besedo.”

“No, torej ga hočem «pomniti.”

— 49

“In dovolil, da pripeljem še nekaj 1  ljudi j s seboj?”
“Lahko.”

“Kmalu se vrnem. Povedati moram še Tohai, ki bi tako rad videl.”
“Kdo je Toma?”

“On je potnik med Ostromdžo in Radovičem,”

“Priden mož?”

“Zelo priden. Ko si ti včeraj odšel, te je zelo hvalil. Povedal sem
mu, da vživa tvoj' hadži liste korana, in da ga radi tega nobena kroglja
ne rani. On bi tako rad videl ta poizkus, ker je vaš prijatelj; ali ga
smem pripeljati?”

“'Le!”

Odvetnik odide hitrih korakov.

V meni se je pa pojavila slutnja, da sta oiba roparska Aladžija
naročila Tomi, naj nas opazuje in potem vse njima sporoči. Kmalu je imel
odvetnik velik uspeh. Množica ljudij je začela prihajati na dvorišče; mi
smo se pa zaprli v našo sobo, kjer nas je odvetnik obiskal.

S seboj pripelje krivonogega človeka, kterega mi predstavi:

“Poglej, efendi, to je potnik, o kterem sem- ti govoril.’

. Moža pogledam trdo .v oči in vprašam:

“Torej ti si potnik med mestom in Radovičem?”

“Da, gospod,” odvrne; “toda jaz ne hodim temveč jaham.''’

“In kdaj odjahaš prihodnjič?”

‘ ‘  Po jutrajšnjem. ’ ’

“Ne prej?”

On zanika, in jaz rečem: “To je zelo dobro za tebe.”

“To je stranska stvar; toda če hočeš danes odjahati, hi te svaril.”
“Zakaj?”

“Ker bi bil ta pot za tebe nevaren.”

“Efendi, zakaj?”

“Saj boš ti sam jahal.”

Četudi je dosedaj odkritosrčno govoril z menoj, pri slednjem stavku
me pa vendar ostro in bodeče pogleda.

“Na vsak način,” odvrnem priprosto.

“Kdaj, efendi?”

“Ravno opoldne.”

“To ni dober čas, pač pa dve uri pred solnčnim zahodom.”

“Tako delajo v puščavi, pa ne tukaj. Skozi nepoznane gozdove nihče
rad ne jaha ponoči, posebno če sta Aladžija v bližini.”

“Aladžiji?” reče s prisiljenim začudenjem.

“Ali jih poznaš?” mu odvrnem.

Potnik pa zmaje z glavo.

“Toda slišal si o njdlh?” ga izprašujem nadalje.

“Zelo malo. Odvetnik mi je povedal, da te hočejo napasti.”

“Zvedel sem,”

“Od koga?”

“Od dobrega prijatelja. Če so Aladžiji pametni, me bodo pustili ▼
mira, ker sem rad jezen.”

“Da, slišal sem, efendi,” reče potnik, “da te ne more nobena
krogi j a zadeti.”

“Pa to še ni vse.”

“Da, kroglja odlete celo nazaj na onega, ki je streljal.”

Pri temi me pa tako zvito pogleda kot bi hotel reži: “Saj nisem na
glavo padel, da bi kaj tacega vrjel.” Potnik je bil bolj pameten kot od¬
vetnik. Slednji pa takoj porabi priliko in reče:

“Torej ti ne veruješ, Toma?”

“Da, če efendi sam zatrdi, se mn mora že vrjeti.”

“In tudi je 'boljše za. tebe, če vrjameš, ker sicer bi te gospode raz¬
žalil, kar gotovo nečeš, ker si bil vedno uljuden mož.”

“Da, pri Alabu! Torej tudi mislim, da bo efendi toliko uljuden in
nam dokazal svoje trditve.”

Halef je medtem njega in mene opazoval. Njegova navada je bila,
da je vedno bral na mojem obrazu, kaj mislim o človeku, s kterim govo¬
rim. Najbrž je opazil, da potniku nikakor nisem naklonjen, ker zgrabi
za svoj bič in reče:

“Mož, menda misliš tega slavnega emirja učiti, kako naj bo uljuden?
Če to misliš, tedaj sem. pripravljen, da ti z mojim bičem napišem na tvoj
brbet vsa pravila uljudnosti. Ti si prava žaba, ktere kvakanje naj mi
poslušamo!”

Halef je rt±sl  in šel nekaj korakov proti potniku. — Slednji se pa
hitro umakne proti vratom in zakliče:

“Dur, dur, ej hadžin — stoj, stoj, badži! Niti v glavo mi ni prišlo,
da bi vam očital kaj. Pusti svoj bič, ker nimam želje, da bi z njim skle¬
nil bratovščino.”

“Torej se obnašaj tako, da bodemo s teboj zadovoljni. Mi smo otroci
enega preroka in srBanovi sinovi ter ne upoštevamo mnenje človeka, M
se imenuje Toma; tako se more imenovati samo nevernik, ki nima svo¬
jega mnenja. Sicer pa vam hočemo dokazati, da smo govorili resnico in
znamo delati čudeže. -’•* bodete kar zijali. Efendi, ali gremo?”

“Da, Halef!”

“Pojdimo torej na dvorišče.”

Ko pridemo iz hiše, je bilo dvorišče natlačeno ljudij, ki so željno
pričakovali, kaj se bo zgodilo. Vsi so nas radovedno pogledovali in ste-
gali vratove, da. bi nas bolje videli.

Mali hadži zgrabi bič in udarja na desno in levo, da nam pribori
prostor sredi med ljudmi do skednja na koncu dvorišča.

“Sidi, ali daš meni kroglje?” vpraša me potem tiho.

“Ne; hočem biti popolnoma gotov, da zabranim nesrečo. Najprvo
vzamemo pravo krogljo. Govori ti z ljudmi, ker znaš bolje.”

Halef je bil na to ponosen; stegne torej svoj vrat in reče glasno
proti množici:

“Vi ljudje in možje iz Ostromdže, sedaj boste videli nezasluženo
srečo, kako kljubujejo štirje hrabri možje vsem vašim krogljam. Odprite
svoje oči in poojstrite vaše možgane, da vam ničesar ne uide od čudeža,
rn da zamorete pozneje pripovedovati vašim otrokom, vnukom, pravnu¬
kom in prapravnukom starih strijeev, če boste tedaj še živeli. Bodite
mirni, da ne bo nereda in pošljite mi sem moža z njegovo puško, o kte-
rem mislite, da je najboljši strelec.”

Med ljudstvom nastane polglasno mrmranje. Konečno stopi nekdo

vrste s puško v roki; sicer pa med množico nihče ni imel orožja.

“Ali je tvoja puška nabasana?” ga vprašam glasno.

“Da,” odvrne.

“Ali imaš vež krogelj pri sebi?”

“Ne, gospod.”

“Nič ne dene, ker ti lahko svoje dam. Toda prej nam moraš dokazati,
da si dober strelec. Ali vidiš novo desko pri skednju? V sredi je grča,
ktero poskusi zadeti.”

Mož pomeri in sproži. Veš navzočih se prepriča, da je zgrešil cilj
samo za pol palca.

“To ni bilo prav dobro,” rečem. “Poskusi še enkrat.”

Dam mu eno svojih jeklenih krogelj. Drugi strel je boljši; mož je
boljše pomeril. Nato pa skrivej vzamem svinčeno krogljo v desno roko
m rečem strelcu:

“Sedaj pa poskusi, če moreš zadeti v luknjo v deski, ki si jo naredil
s  prejšnjim strelom. Poprej pa pokaži ljudem kroglje, da se prepričajo
o istinitosti. ”

Kroglje gredo od roke do roke kar vzame precej časa, ker jih je ho¬
tel vsakdo potipati. Ko jih dobi nazaj, nabaše svojo puško.

“Stopi bližje!” mu rečem, “sedaj lahko streljaš.”

Pri teh besedah se postavim pred desko; mož pa skloni dvigneno
Puško.

“Gospod,” reče, “kako naj vendar zadenem desko?”

“Zakaj ne?”

“Ker ti stojiš pred menoj.”

“To ni nič.”

“Ravno s telesom stojiš pred mojim ciljem,”

“Torej streljaj skozi moje telo.”

“Gospod, potem si mrtev!”

“Ne. Saj vam hočem pokazati, da me kroglja ne zadene.”

Mož pa se popraska za ušesi.

“To je ravno!” reče. “Stvar je zelo nevarna za mene.”

“Zakaj?”

“Kroglja bo od tebe odskočila in mene zadela.”

“Bodi brez skrbi. Jaz bom krogljo z roko ujel in jo držal.”

Medi ljudstvom se začuje vzklik začudenja.

“Ali je to res, efendi? Jaz sem družinski oče; če jaz umrem, bo samo

i&lah

za otroke skrbel.”

- 52  —

"Ti ne boš umrl, kar ti obljubim pri Mohamedovi bradi.”

"Torej hočem poskusiti, gospod,”

"Le streljaj brez skrbi!”

Medtem sem potnika Toma skrbno opazoval. Prišel je čisto blizu
mene in niti z očesom ni trenil. Strelec pomeri na mene, kakih deset
korakov od mene. Vendar še enkrat pobesi pušto in reče:

"Še nikdar nisem streljal na človeka. Gospod, ti mi boš odpustil,
če te zadenem.?”

"Nikakor ne, ker me niti zadel ne boš.”

"Ce pa vendar?”

"Ti vest ne bode ničesar očitala, ker sem jaz zapovedal streljati.”

Tedaj, pa vzdignem desno roko> spustim svinčeno krogljo, ki sem
jo držal v tej roki, v rokav, pokažem prazno roko in rečem:

".S to roko bom ujel krogljo. Štel bom do tri in nato ti ustreli.”

Potem, pa povesim roko in ujamem krogljo, ki sem jo imel v rokavu.
Vseh pogledi so bili obrnjeni na mene.

"Ena — dve — trii”

Strel poči. Jaz zgrabim z roko naprej proti eevi puiške, kot bi iz¬
stavljeno krogljo hotel ujeti in pokažem ono krogljo ljudem, ki sem jo
že prej držal v roki.

"Tukaj jo imate. Ali jo pa vzemi ti, Toma! Le poglej če ni ista,
ki je bila prej nabasana.”

Seveda so bile kroglje čisto podobne. Potnik stoji z odprtimi ustmi
pred menoj in me zija kot bi bil smrtna prikazen. Tudi drugi ljudje so
bili skrajno, začudeni. Dvomili so še, do zadnjega trenutka; sedaj pa ko
so videli na lastne oči, so bili prepričani, da se je zgodil čudež. Kr oglja
je šla od rok do rok. Ko jo strelec dobi nazaj, mu rečemi glasno, da so
vsi slišali:

"Sedaj pa, jo deni v puško in pomeri na desko.”

Strelec pomeri in sproži. Seveda je kroglja preluknjala desko.

"Poglej, tako luknjo, bi jaz sedaj imel v trebuhu, če ne bi bil varen
pred krogljami. Sedaj pa lahko streljaš tudi na moje tovariše.”

Da je kroglja desko prestrelila, dasi prej mene ni zadela, da, celo
z rokami sem jo ujel, to je spravilo priproste ljudi v velikansko razbur¬
jenje. Drenjali so se proti meni in se neznansko čudili, ker nisem bil prav
nič poškodovan.

"Alah je z njim!” reče nekdo.

"Hudiča ima!” odgovarja drugi.

."Kako more imeti hudiča, ker uživa koran? Ne, Alah je velik!”

Mnogo so govorili ljudje; med tem pa izročim strelcu še tri kroglje
in postavim Halefa, Omarja in Oškota pred desko.

Mogoče niso slednji trije tej po skušnji prej kar nič zaupali. Ker se
pa meni ni ničesar zgodilo, so bili sedaj brez skrbi. Tudi na nje pomeri
strelec, sproži, in kroglja jm ni škodovala. Jaz sem pa stal zraven in
hotel krogljo ujeti, in potem sem ljudem pokazal ono krogljo, ki sem jo

— 53  —

^ P f ej držal v roki, a ljudje so vrjeli, da sem jo ulovil, ko je bila iz¬
streljena iz puške.

Ko kroglje tudi mojim tovarišem niso ničesar škodile, nastane med
ljudstvom glasno odobravanje. Ljudje so se drenjali proti nam, da nas
pretipljejo, sprašujejo in opazujejo. Da se izognemo nadalnim radoved-
nim pogledom, se umaknemo v našo sobo.

Dri oknu opazujem potnika Toma. Opustil je svojo nevero in živo
Pripovedoval ljudem o celem dogodku. K sebi pokličem badžija, nun po¬
kažem potnika in rečem :

“Ne spusti ga iz pogleda. In če gre, pojdi za njim.”

“Zakaj, sidi?” \

“Ker ga sumim, da so mu Aladžiji naročili, naj pazi na nas.”

“Aba! Takoj ko si govoril z njim, sem opazil, da mn ne zaupaš.
Toda kaj nam more škodovati?”

“Naznanil bo Škipetarom, da jahamo opoldne iz mesta.”

“Pa je vendar rekel, da odpotuje pcjutrajšnjem.”

“Ker je lagal. Ce se sedaj domov vrne, se ti skriješ na cesti, ki pe¬
lje v Radovič. Ko jaha Toma mimo, mi takoj naznani.”

“In če ne pride?”

“Torej pridi čez dive uri nazaj, ker v tem slučaju ne bo šel i*

Nato pa odidem v mesto, kjer poiščem brivnico, da si dam porezati
krado in lase. Brivnica je bila natlačen« polna ljudi j, ki so se tam zbrali,

se pogovore o današnjem dogodku. Ko opazijo mene, se takoj pribli¬
žajo in me od vseh stranij opazujejo. Da, nekdo je celo lase pobiral, ki
s ° padali z moje glave. Brivec ga je dolgo časa grdo gledal, dokler ga
konečao ne sune z nogo in reče:

“Tati Kar pade na tla, je moja lastnina!”

Kio se napotim proti domu, si kupim še par dolgih nogarvic in veli¬
kanska modra očala. V tretji prodajalni pa kupim zelen turban, kterega
80  smeli nositi samo potomci pravega preroka. S tem sem imel vse,
kar sem potreboval. Staro eno uro šemi se zamudil, in doma me je še
Halef pričakoval.

“Sidi, prav si imel,” reče. “Adut je že odšel.”

“Kdaj?” f 1

“Nekaj minut pozneje, ko je prišel domov.”

“Torej je bil že prej pripravljen.”

“Na vsak način, ker sieer bi moral še živali prej osedlati.”

“Kakšne živali je imel s seboj?”

“Jahal je na muli in za seboj je peljal štiri obložene osle.”

“Ali je jahal počasi?”

“Precej hitro.”

“Ker se hoče kmalu znebiti svojega poročila za Aladžija, kar nam
tte more škoditi in vi zapustite Ostromdžo šele opoldne.”

“In ostane pri temi, kar si mi včeraj povedal?”

“Seveda.” / ~ .1

• -•••■ •- - •'

— 54  —

"In jaz jaham tvojega Rija?”

“Da, in jaz vzamem tvojega konja. Osedlaj tvojega konja, potem pa
pojdi zopet v mesto in vzemi svoje copate za mošejo s seboj.”

“Zakaj, sidi?”

“Posodil jih boš meni, ker jaz ne bom nosil mojib dolgih škornjev.”

“Ali naj menda jaz škornje obujem?”

“Ne, ker lahko v njih zgineš. Izročiti ti hočem vse in tudi puške,
na ktere moraš najbolj paziti; potem se pa poslovim.”

Slovo je bilo seveda težje kot sem mislil. Vsi so me imeli radi, krč¬
mar in prebivalci. Poslavljanja ni bilo konca.

Po dolgem času sem šele zajahal. Oba krčmarja sta se seveda čudila,
ker nisem jahal vranca.

Zunaj pred mestom stoji Halef in poleg njega — Nebatja.

“Gospod,” reče “slišala sem, da nas hočeš zapustiti, in prišla sem,
da se ti še enkrat zahvalim. Vedno bom mislila na tebe in te nikdar
pozabila.”

Podam ji roko in hitro odjaham. Bolelo me je, ker sem gledal njene
rosne oči.

Halef me še nekaj časa spremlja, dokler ne prideva do grmovja,
kjer razjaham in se skrijem s Halefom, ki me po obrazu in po laseh na¬
maže s sadrovo tekočino, čemur se Halef zelo čudi.

“Sidi, zakaj pa mažeš svoj obraz s to brozgo?” me vpraša.

“Boš kmalu videl.”

“Ali se bodo lasje res spremenili?”

“Mislim, da se boš čudil.”

“Torej sem zelo radoveden; toda kaj vlečeš te dolge nogavice iz
žepa?”

“Napravil jih bom in tudi tvoje copate za mošejo.”

Ko dokonča Halef mazanje po laseh, mi sezuje dolge škornje, nakar
obujem nogavice in Halefove copate, ki- so bile seveda nekoliko premaj¬
hne. Ko pa zopet pogleda mojo glavo, sklene roke in začudeno zakliče:

“Oj Alah! Kakšen čudež! Tvoji lasje postajajo rumeni!”

“Res? Ali že deluje mazilo?”

“Na nekterih mestih.”

“Torej me počeši na onih mestih, kjer so lasje še temni.”

In ko se potem za trenotek pogledam v ogledalo, opazim, da so moji
lasje postali svetli. Nato si pa posadim na glavo zeleni turban, ktero mi
popiravi Halef.

“Sidi, zelo sem sc pregrešil,” reče boječe. “Samo pravi potomci
preroka smejo nositi zeleni turban. Ti pa nisi niti moslemin, temveč pri¬
vrženec sv. pisma. Ali se bodem radi tega dejanja lahko zagovarjal, ko
bom na sodnji dan korakal čez ‘‘smrtni most?”

“Gotovo!”

“Jaz pa dvomim.” I 7

— 55  —

'‘Le bodi brez skrbij; mohamedanec se pregreši, če nosi protipo
stavno znamenja prerokovih potomcev; kristijani se pa lahko oblačijo,
kakor jim drago.”

“Torej imate vi boljše postave kot mi. Vendar ker ti pomagam pri
tem delu, se vseeno zagrešim proti moji veri.”

“Le brez skrbi. Ta gTeh rad vzamem na svojo vest.”

“In se bodeš ti pražil v peklu mesto mene?”

“Da.”

“Ah, sidi, tega pa ne pustim, ker te imam prerad. Raje se sam' pe-
Ce m, ker lahko boljše prenesem kot ti.”

“Ali imaš več moči kot jaz?”

“Ne, toda jaz sem manjši. Mogoče dobim v peklu kakšno mesto, kjeT
Se  lahko skrijem pred ognjem, da me ne bode žgal.”

Pavliha Halef ni mislil tako resno, prepričan sem bil, da je v sreu
Ze  zdavnej postal kristijan.

Na to pa še denem na oči modra očala in postal sem pravcati Turek.

“Mašalah — čudež božji!” zakliče Halef. “Sidi, ti si se popol¬
noma spremenil.”

“Res?”

“Da. Ne vem, če bi te spoznal, če bi jahal mimo mene.”

“No, Aladžija me še nista nikdar videla, torej me tudi spoznala ne
kosta, četudi se me opisali, ker sem dobro preoblečen.”

“Toda potnik te pozna!”

“Tega niti srečal ne bom.”

“Mislim, da ho pri Aladžijih.”

“Težko. Napadli nas bodo med Ostromldžo in Radovičem; potnik pa
•le imel osle naložene z blagom, kterega. bo oddal v Radoviču. Pričakujem
torej, da roparjem spotoma sporoči moj prihod in jaha naprej.”

“In si prepričan, da se lahko spoprimeš z Aladžiji?”

“Gotovo.”

“Njih konji so izvrstni; mogoče bi bilo boljše, če te jaz spremljam?
Jaz sem tvoj prijatelj in varuh.”

“Toda sedaj moraš čuvati 'Omarja in Oškota; ta dva zaupam tebi.”

To ga nekoliko potolaži; radi tega hitro odvrne:

“Imaš prav, sidi. Kaj sta onadva brez mene, hrabrega hadži Halef
Omarja? Ničesar, prav ničesar! Sicer pa imam. Rija, kteremu se hočem
v es posvetiti.”

“Le,pazi na vse. Ali še veš, kaji sva se dogovorila?”

“Vse. Moj spomin je kot žrelo leva, kterega zobje trdno drže, kar
So  enkrat zagrabili.”

“Torej se posloviva. Zdravstvuj! Nikar ne naredi kake napake.”

“Sidi, ne žali moje duše s tem opominom. Jaz sem mož in junak, ki
Ve , kaj je njegova dolžnost.”

Nato si pa oprti moje široke škornje in koraka nazaj proti mestu.
Ja -z pa odjaham proti severozapadu, proti mestu, kjer me gotovo čaka

®tnrt.

'Seveda, strahu nisem imel. Ce bi me Aladžija spoznala ali če bi me
poznala, bi me laik o iz skrivališča napadla. Tako pa, ker sem bil preob¬
lečen, me ne moreta smatrati za pravega, in če me napadeta, me bosta
na odprti eesti. Toda od moje zunanjosti roparja najbrž ne bosta mno¬
go pričakovala.

Bil sem kot reven potomec prerokov, ki nima mnogo evenka, in d asi
sem pustil puške pri Halefu, sem vzel s seboj dva revolverja s kterima
bi se lahko branil proti dvema napadalcema. Kazal sem samo svoj nož,
in roparji bodo najbrž mislili, da sicer nisem oborožen.

Okolica med Ostromdžo in Radovičem je zelo rodovitna. Med polji
in pašniki se vrstijo gozdovi, dočdm napaja reka Strumnica to rodovitno
pokrajino.

Ob moji levi so bile gore Velica, in ob desni se je razširjala planina
Plaškovica. Vee ur nisem videl žive duše, in šele po dolgem, času srečam
samotnega Bulgara.

Radi mojega zelenega turbana se globoko priklone in obstoji, da
i>djaham mimo. Tudi najbogatejši mohamedanee spoštuje prerokove po¬
tomce, ker je prepričan, da gleda že na zemlji nebesa.

Jaz pa zadržim konja, odzdravim in rečem:

“Alah blagoslovi tvojo pot! Od kod prihajaš, moj brat?”

“Iz Radoviča.”

“In kam si namenjen?”

“Y Ostromdžo, kamor srečno dospem, če me blagosloviš.”

“Gotovo. Ali si srečal mnogo potnikov?”

“Ne. Pot je bila tako samotna, da sem lahko ves čas mislil na

Alaha.”

“Torej nisi nikogar videl?”

“Samo enega, namreč potnika Toma.”

“Ali poznaš tega moža?”

“Ysi v Radoviču ga poznajo, ker prenaša naša poročila.”

“Ali si govoril z njim?”

“Nekoliko. Bil je v krčmi, v ktero tudi ti kmalu prideš, ko greš
čez reko.”

“Ali si bil ti tudi v krčmi?”

“Ne, ker nisem imel časa.”

“Torej veš, kje se nastani potnik, ko pride v Radovič?”

“Ali ga hočeš dobiti?”

“Mogoče.”

“On ne gre v krčmo, temveč k nekemu sorodniku. Ce hočeš v Rado¬
viču izpraševati, dobiš kmalu njegovo stanovanje.”

“Hvala. Alah naj te vodi!”

“In tehi naj odpre nebesa!”

Človek koraka naprej, in tudi jaz nadaljujem svojo pot.

Lahko sem si mislil, kakšen je bil položaj. Aladžija v Radoviču go¬
tovo nista, ker je za njiju prenevarno; potnika sta čakala najbrž v go¬
stilni sredi pota in potem naredila svoj načrt. Odkrito nas gotovo nista

— 57  —

hotela napasti in tudi streljati se ne bosta drznila, ker sta verjela, da
s mo varni pred krogljami.

Ker ni bilo še poldne, sem bil prepričan, da ju dobim še v gostilni.
Imela sta časa dovolj, da si poiščeta skrivališče. Seveda sem se že naprej
veselil moje prevare nad Aladžijema.

Čez dobre pol ure pridem do majhnega sela. Pot se obrne proti desni
1! a most, in takoj zagledam zadnjo stran nekega poslopja. Tam so se pasle
krave, nekaj ovac in dva konja — osedlana, belo in rujavo križasta.

Takoj spoznam, da sta konja izvrstna, močnega vratu in zadnjih nog.
Itober jezdec) takemu konju lahko precej zaupa. Morda sta konja last
A-ladžijev ? Torej sta oba Aladžija najbrž v hiši.

Takoj se me poloti želja, da bi z njima govoril, vendar sem moral
hiti zelo previden, da se ne izdam.

Ko pridem še nekoliko naprej, laihko bolje opazujem hišo. Pod streho,
ki je slonela na štirih stebrih, je bilo nekaj miz in klopij iz neobdela¬
nega lesa. Vse klopi so bile prazne razven dveh, kjer sedita dva možka.
čledala sta skrbno na vse strani in opazila tudi mene, ko sem prihajal.

Videl sem, kako sta me ostro motrila ia me opazovala, ko sem hotel
mimo jahati. Tu se pa oba dvigneta in stopita proti meni.

“Dur — stoj!” reče eden z zapovedalnina glasom. “Ali nečeš spiti
2  nama kozarček rakije?”

Prepričan sem bil, da sta Aladžija pred menoj'. Najbrž sta brata,
Ker sta si zelo podobna. Oba zelo širokih pleč in visoka, sta bila gotovo
močnejša kot jaz. Njuno ogorelo in brazgotinasto lice je pričalo o boje¬
vitem življenju. Njih puške slonijo ob m i zi. Za njih pasovi, se svetijo
Revolverji in noži, in ob levi strani je imel še vsak hajduški čakan, kaj
strašno orožje.

Jaz pa si popravim svoja zelena očala, ju pogledam kot učitelj svoj«
Soj en c e in vprašam:

“Kdo pa sta vidva, ki se drzneta motiti prerokovega unuka v nje¬
govem pobožnem premišljevanju?”

“Mi smo pobožni sinovi preroka, kakor ti. Torej te hočeva počastiti
s  tem, da ti ponudiva rakije za okrepčilo.”

“Kakije? In ti jo imenuješ okrepčilo? Ali ne poznaš izreka v koranu,
Kl  prepoveduje žganje?”

“Še nikdar nisem slišal o njem?”

“Torej pojdi k duhovnu, ki ti bode razložil.”

“Za take stvari nimam časa. Raje mi ti razloži.”

“Če želiš tako, sem pripravljen, ker prerok govori: Kdor reši dušo
lz  pekla, pride takoj po smrti v tretja nebesa. Kdor pa reši dve duši,
Pride takoj v peta nebesa.”

“Torej si zasluži peta nebesa; midva ti rada pomagava. Stopi torej
s  konja, pobožni mož in naredi naju tako svete kot si ti.”

Dočim mi eden pomaga s sedla, me drugi prime za rame, da se ne
hi še dalje branil. ; ,, .

— 58

Ko razjaham šepam počasi proti mizi, kjer sta prej sedela, in kamor
se tudi Aladžija vsedeta.

“Ti pa krevljaš,” smeje se eden Škipetarov. “Ali si se poškodoval?”

“Ne. Moj kizmet je tak,” odvrnem kratko.

“'Torej si bil rojen kruljav. Alah te mora ljubiti, ker kogar on ljubi,
mu pošlje trpljenje. Ali nam, nevrednim grešnikom hočeš povedati svoje
sveto ime?”

“Če pogledata v svete knjige, ki se dobe v vsakem mestu, gotovo
najdeta moje ime.”

“Vrjameva. Ker pa svetih knjig ni tukaj', nama torej sam povej
svoje ime.”

“No torej, jaz sem šerif hadži Šehab Eddin Aled el Kader ben hadži
tiaeali al Far a bi ibn Tabit Mrevan Abul Ahmed Abu Bašar Hatid eš
Šonahar. ’ ’

Oba razbojnika si zatisneta ušesa in se grozno zakrohotata. Moje
dostojanstvo kot šerif jima pač ni ugajalo. Vedel in prepričan sem bil,
da se prekleto malo . zmenita za nauke Mohamedove vere.

. “Od kod pa prihajaš ti, z dolgim imenom, kterega si nihče ne more
zapomniti?” vpraša eden Škipetarov.

Jaz ga pa resno pogledam skozi očali in rečem:

“Kaj praviš, da si ne more nihče mojega imena zapomniti? Ali ti
ga nisem ravnokar povedal?”

“Seveda.”

“Torej sem si ga jaz vendar zapomnil.”

Oba Aladžija se zopet zagrohotata.

“Da, ti! Saj hi bila sramota za tebe, če bi svojega imena ne znal.
Toda ti si najbrž edini, ki si ga je zapomnil.”

“Mojega imena se ne more nikdar pozabiti, ker je zapisan v knjigi
življenja.”

“A tako! Ti si šerif, ki ne pride nikdar v pekel. Toda ti si nas ho¬
tel rešiti in razložiti, da je rakija prepovedana.”

“In sicer zelo strogo.”

“In to stoji v koranu?”

“Resnieno in gotovo.”

“Ali je bila že tedaj rakija, ko je živel prerok?”

“Ne, ker ni ničesar zapisanega v svetih knjigah.”

“Torej rakija ne more hiti prepovedana.”

“Vendar! Dotiene besede se namreč glasijo: knln miuskirin baram —
vše, kar naredi pijano, je prepovedano, prekleto in izobčeno. Torej je
tudi rakija prekleta.”

“Toda rakija nas ne naredi pijane!”

“Toreji ni prepovedana.”

“In tudi vino ni nevarno za naju.”

“Torej ga uživajta pobožno in majhne količine.”

“Dobro; take besede rada poslušava. Ali si ti pijan od rakije?”

“Če samo nekoliko pijem, nisem.”

"In kaj imenuješ ti nekoliko?”

"En požirek rakije, zmešane s to steklenico.”

S prstom pokažem na veliko steklenico pred seboj na mizi.

"Od vode seveda ne moreš biti pijan; prinesem ti torej vode, in po¬
tem lahko piješ z nami.”

Mož odide z buteljko in se kmalu vrne z vodo in kozarcem, v kterega
vlije nekoliko vode, a potem ga pa napolni do vrha z žganjem.

"Tako,” reče in postavi kozarec pred mene. "Sedaj imaš vodo in
piješ lahko z nami, ne da bi se pregrešil proti zapovedim. Alah naj bla¬
goslovi tvoje življenje!”

Potem pa nastavi steklenico na usta, krepko potegne in poda ostanek
bratu. Jaz pa spijem le nekoliko kapljic.

Eden bratov je ves čas govoril, dočim je bil drugi tiho. Kmalu me
zopet vpraša:

"Torej od kod si prišel?”

"Pravzaprav iz Avret Hizar.”

"In kam si namenjen?”

"V Skoplje, da podučim tam vernike o pravih naukih korana.”

"V Skoplje? Tam ne boš doživel mnogo veselja.”

"Zakaj?” vprašam začudeno prestrašen.

"Ali ne veš, da se tam posmehujejo pobožnosti?”

"Slišal sem in zato hočem tja.”

"Prej boš dobil jetiko, kakor ljudi v onem mestu spreobrnil.”

"Kar se mora zgoditi, se naj zgodi; tako je zapisano v knjigi
življenja.”

"In ti dobro poznaš to knjigo?”

"Samo Alah jo pozna in on sam jo bere. Upam, da je nekaj prebi¬
valcev Skopi ja v njej zapisanih.”

"Zelo dvomim. Tam je veliko Skipetarov, ki se ne zmenijo za
nebesa.”

"Žal, da sem tudi jaz enako slišal.”

"Da so Škipetarji ničvredni?”

"Da.”

"Zakaj pa?”

"Ker jih je satan obsedel. Jaz jih ne poznam, toda oni so lopovi,
tatovi in roparji. Celo peklo je za nje predobro.”

"Ali še nisi nobenega Škipetarja. vi del?”

"Še nikdar nisem imel te nesreče, da bi se srečal z grešnikom,” od¬
govorim in vzdihnem ter pobožno spačim obraz. Škipetarja se pa pod mi¬
zo suvata z nogami ter se zelo zabavata nad mojo bedarijo.

"Pa se jih prav nič ne bojiš?” vpraša me nadalje.

"Zakaj pa? Ali mi morejo kaj druzega storiti, kot kar je že naprej
določeno ? ’ ’

"Hm! Ti jahaš v deželo Skipetarov. Kaj če te spotoma kak ropar
napade?”

"Bi se mu ne izplačalo. To je moje celo premoženje.”

Na mizo vržem šest pij astro v. kar jo bilo res eelo moje premoženj«,
ker sem ostali denar hranil pri Hadefu.

"Res, pri tebi ne bodo dobili dosti, toda na potovanju vendar rabiš
denar 1”

“Denar? — Zakaj?”

“Da se preživiš.”

“Ne potrebujem ničesar. Ali ni prerok zapovedal, da moramo biti
gostoljubni?”

“Aha, torej beračiš?”

“Beračim! Ali hočeš šerifa razžaliti? Hrano, pijačo in prenočišče
dobim povsod.”

“Kje si pa zadnjo noč spal?”

“V Ostromdži.”

“A tam! To je zanimivo.”

Oba brata se skrivej pogledata.

“Zakaj? Ali sta tudi vidva od tam?”

“To ne; toda slišala sva, da je bil včeraj tam velik ogenj.”

“Velik? — Nikakor ne.”

“Baje je zgorelo pol mosta.”

“To vam je povedal velik lažnivec. Res je gorelo, toda ne dosti in
eelo v mestu ne.”

“Kje pa?”

“Na gori.”

“Toda tam ni nobene hiše.”

“Samo ena koča.”

“Morebiti starega Mibareka?”

“Da, njegova.”

“Ali poznajo požigalce?”

“Miharek je sam zažgal.”

“Tega pa ne vrjamem. Pobožen mož ni požigalec!”

“Ah, saj ni bil tako zelo pobožen!”

“Torej je res, kar smo slišali?”

“Kaj pa?”

“Da je bil lopov, tat in ropar.”

“Da, res je.”

“Ali veš gotovo?”

“Da, ker sem bil zraven, ko so ga ujeli. Bil sem tudi pri požarjn
in vsepovsod.”

“Torej si morda videl tudi one štiri tujce, ki so vse to povzročili?”
“Seveda, ker sem z njimi spal in jedel v eni krčmi.”

“Ali res? Ali si tudi z njimi govoril?”

“Z vsemi štirimi.”

“Ali bi jih zopet spoznal, če bi jih srečal?”

“Takoj!” ,

“To je dobro, zelo dobro. Midva jih pričakujeva ker morava govo¬
riti z njimi. Ker jiih pa še nisva videla, se lahko zmotiva. Ali hočeš naju
opozoriti, kadar pridejo?”

“Rad, zelo rad, če ne bom predolgo čakal.”

•‘Saj imaš vendar čas.”

“Ne, ker moram biti pojutrajšnjem v Škopljah.”

“Čakal boš samo tri ure.”

“Je preveč.”

“Saj te plačamo.”

“Plačata? Torej se lahko premislim. Koliko pa plačata?”

“Pet pijastrov, dokler ne pridejo.”

“In če pridejo zelo pozno, da ne morem več jahati naprej, ker bo
tema?”

“Torej ti plačava prenočišče in hrano.”

“Potem ostanem; samo pet pijastrov morata vnaprej plačati.”
“Šerif, ali misliš, da nimava denarja?”

“Ne, temveč jaz mislim, da ga jaz nimam.”

“No, to malenkost ti lahko plačava. Tu imaš!”

Na mizo vrže deset pijastrov, in ko ga jaz začudeno pogledam, reče
zaničljivo:

“Le vzemi, midva sva bogata.”

Denarna sta bila res, ker v njih mošnjah je zvenelo po zlatu.

Nato sta me pa začela izpraševati, kje sem videl one štiri tujce, in
če jim kroglje res nič ne škodujejo.

Jaz povem vse, kar se je zgodilo, in potem me Škipetar vpraša:

“Ali nisi slišal, kdaj nameravajo ti tujci na pot?”

“Bil sem zraven, ko je eden izmed njih rekel, da odpotujejo
opoldne.”

“To smo tudi midva zvedela, vendar misliva, da ne bodo odpotovali.”
“Zakaj ne?”

“Ker se bojijo.”

“Ah, tujci se prav ničesar ne bojijo, in kterega vendar?”

“ Škipetarov. ”

“Ne vrjamem; saj se jih še jaz ne bojim, pa bi se jih ti štirje tujci.
Vidva bi morala videti njih orožje.”

“Slišal sem že o njem. Toda povedalo se jim je, da jih iz soteske
Škipetari napadejo.”

“O Škipetarib ne Vem ničesar; pač pa sem slišal o dveh roparjih.”
“Torej vendar! Kaj pa je z njimi?”

“Stari’ Mibarek je najel dva roparja, ki 1  naj tujce spotoma umore.”
“Kje so pa to zvedeli?”

“Poslušali so starega Mibareka, ko je govoril.”

“Hudiča! Kakšna neprevidnost! Ali vedo za imena roparjev?”

“Ne, in siploh mislim, da jiih nihče ne pozna.”

“In kaj pravijo štirje tujci?”

“Smejejo *e.” _ . j' ,

“Alah il Alah! Smejejo se!” zagrmi ropar. “Smejejo se nad onimi,

ki jih hočejo napasti?”

“Gotovo.”'

“Mislim, če se gre za napad od Škipetarov, jih bo kmalu minil
smeh. ’ ‘

“Ne vrjamem.”

'‘Kaj, ti ne vrjameš? Morda misliš, da so Škipetari slabi dečki?”

“Naj bodo močni, kakor hočejo; tem štirim možem ne naredijo ni¬
česar, ker so varni pred krogljami,”

“Varni pred krogljami? Prokleto! Jaz nisem še nikdar vrjel, da bi
bil človek varen pred krogljo. Ali si natanko videl?”

“Da, ker sem zraven stal.”

“In kroglje jih niso zadele? In celo z rokami so ji/h lovili?”

“Tako je.”

“Saj ni vrjetno.”

“Toda za pričo je bilo petsto ljudij navzočih, ki so vsi videli ta
prizor. ’ ’

“Potem moram seveda vrjeti. Rad bi dal precej denarja, če bi zve¬
del, kako se postane varen pred krogljami.”

“Tega nihče ne izda.”

“Mogoče pa.”

“Nše vrjamem.”

“Jaz pa poznam dve osebi, ki lahko vse zvedo.”

“In kdo je to?”

“Roparja, ki prežita na tujce.”

“Nikoli ne bosta zvedela.”

“Tega ti ne razumeš, četudi si šerif. Jaz mislim, da bodo Skipe-
tarji enemu izmed tujcev podarili življenje pod pogojem, da jim izda
skrivnost. ’ ’

“Pri tem pa si pozabil na glavno stvar,” rečem jaz mirno.

“In kaj je to?” vprašata roparja.

“Da se ti tujci ne boje Škipetarov in da so varni pred krogljami.”

“Da, da, ali so pa tudi varni pred nožem in kolom?”

“Hm! Tega pa ne vem.”

“Najbrž niso, ker bi se sicer hvalili, da so. Morda misliš, da bi se
midva, da sva Škipetarja, bala onega tujca, ki jaha črnega arabca?”

“Pri pretepu gotovo ne.”

“Torej se vendar boje. Toda jaz sem prepričan, da se tujcem ničesar
ne zgodi, ker jim hočeva midva pomagati.”

■“Ali res hočeta?” vprašam ravnodušno.

“Zakaj dvomiš? Prišla sva iz Radoviča njim nasproti, da jih sprej-
meva za naše goste. Gorje onemu, ki jim naredi kaj žalega!”

“Hm! Vrjamem. Toda Škipetarji tujce že lahko prej napadejo,
predno- pridejo v Radovič.”

“Pa ni nikjer pripravnega prostora za napad.”

“Ali veš to dobro?” ga vprašam z mirnimi besedami.

63

"Gotovo, ker sem bil vojak. Bolj zgoraj pri Radoviču pa je precej
ugoden prostor, kjer vodi pot skozi gozd. Tam je mnogo skal in grmovja
ob potu, in če so tujci tam napadeni, za nje ne bo rešitve .’’

Medtem pa začujem iz 'hiše stokajoče glasove. Slišal sem že prej, pa
ne razločno; zdelo se mi je, da otrok zdihuje. Stvar se mi je zdela sum¬
ljiva, vendar nisem vrjel, da bi Škipetarja tu učinila kako hudobijo in
tako mirno sedela. *

‘‘Kdo pa stoka notri?” vprašam.

‘‘Ne vem.”

‘‘Ali je ta hiša gostilna?”

‘‘Samo prenočišče.”

‘‘Kje je krčmar?”

“V sobi.”

‘‘Bom pa pogledal,” rečem in vstanem ter grem proti vratom.
‘‘Stoj! — Kam?” me vprašata.

‘‘H krčmarju.”

‘‘Tu pojdi k oknu.”

Takoj sem uganil, da mi ne pustita, da bi sam govoril s krčmarjem.
Najbrž je krčmar roparje poznal. Stopim torej proti oknu; nekdo je
še vedno stokal.

‘‘Krčmar!” zakličem v sobo.

‘‘Tu,” odvrne možki glas.

‘‘Kdo pa stoka v sobi?”

“Moja hči.”

“Zakaj?”

“Ker jo zob boli.”

“Koliko je pa stara?”

“Dvanajst let.”

“Ali si že bil pri zdravniku?”

“Ne, ker sem prereven.”

“Toraj hočem jaz pomagati.”

Oha Aladžija sta me napeto poslušala. Ko se obrnem proti vratom,
vstaneta in mi sledita.

Soba je bila skrajno siromaško opravljena; v kotu stoka deklica in
pri črvivi mizi sedi krčmar.

“Torej ti si krčmar?” ga vprašam. “Kje je pa krčmarica?”
“Mrtva,” odvrne zamolklo, ne da bi me pogledal.

“Ali imaš še kaj drugih otrok?”

“Tri mlajše.”

“Kje pa so?”

“Zunaj pri reki.”

“Kakšna neprevidnost! Otrok se ne sme pustiti samih pri vodi.”
Sedaj pa dvigne mož glavo in me začudeno pogleda.

“Zakaj pa ne greš po otroke?”

“Ker ne morem.”

“Zakaj ne.”

“Ker ne smem ven.”

“Kdo ti pa brani?”

Mož temno pogleda oba Aladžija, in zajed no opazim, da mn eden
izmed njih s prstom zagrozi. Jaz se pa naredim kot bi ničesar ne videl,
stopim v kot deklici ter jo peljem k oknu.

“Pojdi k meni!” ji rečem prijazno. “Jaz ti hočem bolečine pre¬
gnati. Odpri usta in pokaži zob.”

Deklica me uboga; na zobu ne morem ničesar opaziti. Kaj brž se je
deklici samo dozdevalo. Vedel sem, koliko upljiva ima na oitroka domišlji¬
ja. Predvsem' mora otroik prenehati z jokom.

“Sedaj pa zapri usta in prikimaj ali odkimaj ne moja vprašanja.
Ali še čutiš bolečine?”

Deklica pokima.

“ Torej čuj! Za nekaj časa ti položim roko na lice, da zginejo bole-,
cine. ’ ’

Položim ji roko na boleče lice, kterega rahlo gladim. Zanašal sem se
na otročjo domišljijo.

“Ali je že zginila bolečina?” jo vprašam.

Ona pokima.

“Popolnoma?”

“Da, čisto!” odvrne; obrazek se ji zasveti, Ko me hvaležno pogleda.

“Ne govori, in dihaj nekoliko skozi nos; potem se pa bolečina več
ne vrne.”

“Gospod, že od včeraj, je zdihovala; otroci je niso mogli poslušati,
zato so šli ven. Ti res delaš čudeže.”

“Ne>, to ni čudež. Če ostane tvoja hči še danes v sobi, bo bolečina
popolnoma zginila. Otroke, ki so pri vodi, grem pa sam iskat.”

“Ti, gospod?” vpraša.

“Seveda, ker ti ne moTeš.”

Oba Aladžija ga zlobno pogledujeta. Krčmar se pa sklonu, kot bi
hotel nekaj pobrati in reče tiho proti meni:

“Čuvaj se! Aladžija sta!”

“Kaj je bilo to?” zakriči edlen; ki je najbrž slišal tiho šepetanje.
“Kaj si rekel?”

“Jaz? Ničesar!” reče krčmar prostodušno.

“Jaz sem pa slišal.”

“Torej se motiš.”

“Pes, ne laži, sicer te pobijem na tla!”

“Že dvigne svojo pest, za ktero. ga pa mahoma primem.

“Prijatelj — kaj delaš! Ali ne veš, da je prerok svojim vernikom
prepovedal biti jeznim?”

“Kaj me briga tvoj prerok!”

“ Jaz te ne razumem. Obnašaš se kot hudoben človek in vendar ho¬
češ biti prijatelj štirih tujcev, ki nikogar ne razžalijo.”

Škipetar pobesi roko, zaničljivo pogleda krčmarja in reče meni:

“(Prav imaš, šerif. Toda jaz ljubim resnico in sovražim laž, zato sem
se razjezil. Pojdimo zopet ven!”

Jaz pa švediram proti reki; naravno, da sta me Aladžija že na pol
kot svojega ujetnika smatrala. Naprej me nista smela spustiti in tudi
•Sazaj ne, ker bi ju lahko izdal, tudi, če bi jih ne poiznal ali pa ne mislil
»a izdajo.

iZdoiaj pri vodi sedijo trije otroci, najbrž krčmarjevi. Dam jim de-
Se t pijastrov, ktere sem, dobil od Aladižijev, in jim rečem, naj gredo, k
^etu, ker je sestra že zdrava. Veselo potečejo proti 'hiši. Ko se tudi jajz
vrnem k Aladžijem, sem spoznal, da sta že naredila svoj načrt. In res
JeA  reče eden izmed njiju:

“Povedal sem ti že prej, da je en, sam prostor, kjer morejo biti
tu Jei napadeni. Povej nam odkritosrčno: Ali vlečeš s tujci ali proti

njim?”

“iZakaj naj jih sovražim? (Saj mi niso ničesar naredili”

“Torej si njih prijatelj?”

“Da.”

“Nas veseli, ker nama lahko pomagaš, da jih otmemo iz nevarnosti,
■ki jim preti.”

“Sem z vami, četudi ne vem, kdo je proti moji varnosti. Povejta
^i; kaj moram storiti?”

“Ali vrjameš, da bodo tujei napadeni?”

“Da, prepričan sem.”

“Torej soi Škipetarji na onem mestu, kterega sem že prej omenil.
■Midva sva mnenja, da je najbolje, če se tudi mi tam skrijemo, ker pride-
1110  napadenim lahko ob pravem času na pomoč. Ali si pripravljen?”

“Hm! Mene stvar prav nič ne briga.”

“O seveda. Ce Škipetarji tam prežijo bodo napadli tudi tebe, ko boš
ttiimoi jahal.”

“No, radoveden senu vseeno, torej jaham z vami.”

“Torej zajahaj!”

“Ali sta rakijo plačala?” ..

“Ne, ker nam jo je krčmar podaril!”

Podaril? Lopova sta krčmarja najbrž prisilila, da jima je dal pijačo
z astonj; torej stopim jaz h krčmarju in mu izročim nekaj pijastrov, na¬
kar sta me roparja zasmehovala. Eden izmed njiju gre za hišo, dočim
»stan© drugi pri meni, da, me čuva.

Ko jahamo, čez most, pogledam nazaj. Pred vratmi stoji krčmar in
Sv areče vzdigne roko.

Na oni strani mostu je vodila cesta najprvo med polji, potem so
Prišli pašniki, grmovje in konečno zajahamo v zaraščen gozd.

Spotoma ne govorimo niti besedice.

škipetarja sta najbrž mislila, da sem jaz zelo zabit adut, ker sicer
ki se drugače obnašala, če so napadalci res v gozdu ležali skriti, je bila
v ®liia neumnost, da se skrijemo tudi mi in žele ob pričetku boja hitimo

ha pomoč, pač bi morali ljudem že vnaprej sporočiti, da jim preti ne¬
varnost.

Sredi gozda pot ostro zavije. Ob desni in levi je mnogo skalovja, ki
nudi dobro skrivališče za napad.. Res je bil prostor kakor izbran, in ni¬
sem se čudil, ko naenkrat oba Škipetarja obstaneta.

“To je prostor,” reče eden, “in tukaj se moramo skriti. Jezdimo
tu na levo med grmovje.”

Govoril je tiho, kot bi bil res prepričan, da so v bližini skriti Skipe-
tarji. Mislil je menda, da nas namišljeni Škipetarji nikakor ne morejo
videti ali pa slišati, ko prihajamo.

Nekoliko časa še jahamo ob robu pota, ker drevje ni bilo gosto za¬
raščeno; kmalu pa poskačemo s konj, ktere vodimo za uzdo za seboj,

dokler se ne vstavimo. Konje bi morali privezati skupaj, kar mi pa ni
ugajalo, ker sem se nameraval pozneje skrivno odstraniti. V ta namen
bi moral moj konj biti tako daleč navezan od drugih, da ga Škipetarji
ne morejo videti

V žepu sem imel zelo oster gumb, kterega neopaženo potegnem ven.
Potom naredim, kot bi 'hotel pri konjskem sedlu nekaj popraviti, v res¬
nici pa denem gumb na konjsko kožo pod sedlom in sedljino zapono trdo
prirežem. Gumb mora konju povzročiti bolečine, a drugih dogodkov sem
moral še pričakovati.

(Medtem sta pa Aladžija poiskala primerno mesto, od kjer je bil

dober razgled na cesto. Puške položita pred sebe in odvežeta tudi kije od

ledij. Ti ljudje so zelo izvežbani v metanju kijev, kterib sicer še nisem
imel nikdar v roki, vendar se nisem bal, ker sem bil izurjen v metaaju
tsnmhovk, kar sem se naučil pri Indijancih.

Tsedem se k njima, nakar se začnemo tiho pogovarjati. Škipetarja
sta se bahala, kako bodeta rešila štiri tujce, d asi sta jih v resnici name¬
ravala napasti, oropati in umoriti. Kako bi šele pogledala, če bi vedela, da
edoo izmed štirih tujcev, ktere nameravata napasti, sedi pri njih!

Moj gumb je imel že svoje posledice — konj je postal nemiren —
začel je sopihati in kopitati.

“Kaj pa je s tvojim konjem?” me vprašata.

“O, nič,” odvrnem mimo.

“Ničesar? Saj nas lahko izda s svojim nemirom!”

“Kako?”

“Če bo še naprej tako skakal, ga Škipetarji, ki so tu v bližini skriti,
lahko slišijo, in mi smo zgubljeni.”

(Mislil pa je najbrž, da bodo tujci slišali ropot ter postali pozorni.

“Pa bo še huje,” rečem čez čas.

“Zakaj?”

“Ker moja mrha ne trpi, da je privezana v bližini drugih konj. To
je njegova trma, ktere ga ne morem odvaditi. Privezati ga moram vedno
čisto samega.”

“Torej ga odpelji stran.”

Jaa vstanem.

— 67  —

‘‘Stoj! Pusti svoj turban in nož pri nas.”

“Zakaj pa?”

“Da vemo, da se vrneš. Odloži turban!”

Ta bi bila lepa! Škipetarja bi opazila, da imam polne lase, torej ne
morem biti moslena, še manj pa šerif, ker Turki so na glavi obriti. Torej
odvrnem s prisiljenim mirom:

“Kaj vama ne pade v glavo! Ali sme šerif kdaj vzeti turban z gla¬
ve? Jaz poznam vse svete in učene knjige, in sedaj naj odkrijem svojo
glavo, da pride moja duša v zrak, in da jo nevihta odnese?”

“Torej pusti orožje in odejo- pri nas.”

Nato pa odvežem konja in ga peljem proč do nekega drevesa, kjer ga
ga samo rahlo privežem, nato pa hitim v skrajni naglici proč, skozi grmov¬
je, dokler ne pridem do ceste, ne da bi me roparja videla. Tam strgam
iz svoje bilježnice listek, na kterega v naglici zapišem:

“Ajri, ajri ha.zirlam.in. Osko Omar java-šli, Halef bejik derf nal gitir,
ileri iki bin ademler takminin — jahajte posamezno mimo. Oško in Omar
počasi, Halef pa v najbolj divjem teku, okoli dvatisoč korakov daleč.”

Ta listič vtaknem v drevesno razpoklino tik pota, da so ga mimoidoči
morali opaziti. Seveda pridejo lahko tudi drugi ljudje po potu; vendar
tega nisem mogel ubraniti. Sicer sem pa vsak trenutek pričakoval Halefa.

To vse je trajalo komaj dve minuti, nakar bežim hitro h konju, da
ga trdneje privežem in odstranim gumb. Še nisem bil gotov, ko začujem
korake za seboj. ‘ r

“Kje pa si tako dolgo?” me vpraša Škipetar.

“Tu pri konju,” odvrnem pametno ter ga začudeno pogledam.

“To tudi jaz vidim. Ali tako dolgo privezuješ konja?”

“No, ali nisem sam svoj gospod?”

“Ne, sedaj ne več; sedaj si pri nas in se moraš po nas ravnati.”

“Ali sta mi menda povedala, koliko časa smem biti zunaj?”

“Ne vprašuj tako neumno, osel! Poberi se, kjer midva sediva.”

“Če se meni zljubi,” odvrnem, ker adut je bil že preveč oblasten.

“Tebi se ne more ničesar zljubiti, razumeš? Če ne prideš takoj ti
hočem jaz pomagati.”

Tu pa stopim k njemu in rečem:

“čuj, nikar ne bodi predrzen. Imenoval si me osla. Ce imaš spošto-
v anja do šerifa, potem pa ga jaz zahtevam za svojo osebo!”

Tega pa Škipetar ni pričakoval.

“Skrajna predrznost!” zakliče. “Človek, jaz naj spoštujem tvojo
smešno osebo! Samo- dotaknem se te, pa padeš strahu na zemljo.”

Prime me za levo ramo in me prime tako trdo, da bi slabši človek kot
ia>z glasno zakričal. Jaz se mu pa mirno v obraz posmejem in rečem:

“Potem moraš pa drugače prijeti, tako, tako!”

, Primem ga za pazduho in za rame na umeten način, in kdor zna
tako prijeti, vrže najmočnejšega človeka na tla. Nato pa hitro potegnem
roko skupaj. Ropar glasno zakriči in se hoče izviti, vendar bolečina ga
Je tako prevzela, da poklekne in se zgrudi na tla.

— 68  —

Njegov klic je privabil druzega brata.

“Sandar, kaj se je zgodilo?” vpraša.

‘‘Za Boga, tega e  e razumem,” odvrne vprašani, ko se pobere. “Ta
človek me je z eno samo roko podrl na tla. Menda se mi je rama zlomila.”

“'Podrl? Zakaj?”

“'Ker sem ga oštel.”

“Vsi zlodji! Človek, kaj pa misliš! Ali naj te zdrobim?”

Zgrabi me za prša. da bi me stresel'. Kot šerif bi se seveda ne smel
braniti; da bi me pa ti adutje tresli kot majhnega dečka, pa mi tudi ni
ugajalo. Potegnem ga tudi jaz za prša, pritisnem' k sebi in ga potem s
tako silo telebim od sebe, da me je moral spustiti Nato se pa nekoliko
skl o nem, ne da bi ga spustili ter ga vržem na tla.

Nekaj sekund obleži, začuden in prestrašen; potem pa vstane in
stegne roke proti meni.

“Še enkrat?” ga vprašam.

Postal sem ježem Aladži me čudno pogleda, odskoči za korak in
zakliče:

“Človek, ti si pravcati velikan!”

Jaz pa sklonem glavo in odvrnem s ponižnim glasom:

“To stoji zapisano v knjigi življenja.”

Oba brata se glasno zakrohotata.

“Veš kaj, Bibar, adut niti ne sluti, kakšno moč 1  ima,” reče Sandar

Slednji me pa nezaupno pogleda od glave do nog in reče:

“On ni samo močan, pač pa ima tudi vajo. šerif, kje si se tega
naučil?” ■ I '

“Pri tulečih derviših v Šta-mbulu. Ob prostih urah smo se večkrat
vežbali v metanju.”

“A tako! Že sem mislil, da si popolnoma drug človek. To je tvoja
sreča; če bi nas hotel slepariti, bi bilo tvoje življenje toliko vredno kot
od muhe. Od sedaj naprej boš sedel med nama, ker morava paziti na tebe.”

Vrnemo se na prejšnji prostor, in obadva me vzameta v sredo. Moj
položaj se je poslabšal, ker sta me roparja pričela sumiti; vendar se ni¬
sem bal ker sem imel pri sebi skrite revolverje.

Govorili nismo več. Oba roparja sta najbrž mislila, da je najbolj
pametno če molčita, kar je bilo meni prav ljubo. Kar sem se bal, je bilo,
da moji ljudje ne dobe svarila na listku. Vendar sem pričakoval dogodke
mirno in ravnodušno.

Baš prijetno ni, ležati med dvema do zobij oboroženima roparjema.
Da je v Turčiji toliko roparjev, se ni čuditi. Saj še dandanes beremo v
časopisih o številnih umorih, roparskih napadih in tatvinah. Ne dolgo let
od tega je, ko je turška vlada izdala ukaz, da mora sodnik po postavah
soditi! Neki znani in mogočni paša sporoči na vlado- v Štaimbulu, da bode
takoj odložil svoje mesto, ee mu ne bodo dovolili ro-parje kaznovati. Ali
je torej čudno, da si v takih krajih dela tujec sam svojo pravico, če je
ne najde pri oblasteh? Ali je čudno, ee nastopajo vedno nove roparske
tolpe, ko še starih niso zatrli? Mirni prebivalec je, prisiljen, da drži z

roparji, sicer je v nevarnosti za svoje življenje. Roparji so vladarji, ki
vladajo zelo kruto.

Sedeli smo že tako dolgo, da.sem bil skoro že nepotrpežljiv; tu, na-
enkrat zaslišimo ropot.

“Čuj! Nekdo prihaja ,’ 5  reče Sandar in zgrabi za svoj kol. “Mogoče
so tujci!”

“Ne,” odvrne njegov brat. “Samo en jezdec je. Pravkar prihaja
izza vogla . 5  5

Tudi jaz pogledam tja in opazim v svoje veliko veselje Omarja same¬
ga. Torej so vendar dobili moj list in ga prečitali.

Prihajal je počasi, z globoko povešeno glavo kakor zelo zamišljen.
Ne pogleda ne na levo ne na desno.

“Ali hočemo — — ?” vpraša 'Bihar in pokaže na svojo puško.

“Ne,” reče S and ar. “Adut nima ničesar, kar se mu že lahko vidi.”

Omar jaha mimo, ne da bi se ozrl. Vedel je, da je to najboljše.

Čez nekaj časa reče Sandar:

“Tu prihaja zopet eden!”

“Tudi tak pridanič.”

“Pa vendar ne spustiva vsacega. skozi?”

“Sedaj še. Pomisli, da naše strele lahiko slišijo.”

“Seveda — Škipetarji, ki so tukaj skriti,” rečem jaz.

“Tepec!” se zareži Sandar.

Prihajal je Ošfco, Tudi on se je delal, kot hi mu bil cel svet prazen
nič. Kjer ni bil bogato oblečen, se Škipetarja nista zmenila zanj in sta
ga pustila mimo.

Sedaj mora priti Halef. Radi Halefa sem se bal. Njega laihko ustrele
izpod konja, da dobe krasnega Arabca. Sicer bi jaz tega ne pustil, ker bi
raje oba roparja ustrelil. Radi tega moram 1  poskusiti, da odvrnem njih
pozornost od ceste. Gledam torej ostro proti ovinku ceste in kmalu zapa¬
zim Halefa, kterega oba roparja še nista zagledala. Jaz vstanem.

“Kam?” me Sandar surovo vpraša.

“K mojemu konju. Ali ne čuješ, da je zopet nemiren postal?”

“Satan naj vzame tvojega konja. Ti ostaneš tukaj!”

“Ti mi ne boš zapovedal,” odvrnem rezko in skušam, iti naprej. Tu
'koči Sandar proti meni in me zgrabi za rame.

“Ostani ali pa te-”

Njegov klic prekine Bi bar, ki je baš sedaj zagledal Halefa.

“Tretji jezdec! Tiho!” reče.

Sandar pogleda proti cesti.

“Milijon hudičev!” zakliče. “Kakšen konj! To je tujec, on mora
biti!”

“Ne, jezdec je premajhen.”

“Toda. vranec jo polnokrven arabec! Oj Alah! On leti kot vihar!”

Imel je popolnoma prav. Ime mojega konja je bilo Ri, kar pomeni
whar. Stokrat sem že sedel na njegovem hrbtu in letel z vetrom za stavo,
toda videl ga še nisem, kakšen pogled nudi v polnem teku.

70  —

Telo se je skoro dotikalo tal; nog niti razločiti ne morem. Griva je
božala jezdečevo liee in rep se je držal kot krmilo pri čolnu. In vendar
sem bil prepričan, da se Bi samo igra. Kaj šele, če bi letel s svojo skriv¬
nostjo, kjer bi razvil svojo smrtno 'hitrico.

Moj majhni, hrabri Halef sedi junaško na sedlu. Njegova puška,
kakor tudi obe moji, mu leže čez pleča. Za sedlom je pripel moj kaftan j
in dolge popotne škornje. Njegov lastni kaftan vihra za njim v zraku od
vetra, povzročenega od hitrosti konja. Halef jaha krasno, izvrstno. Pot
je bila sicer slaba, in pri najmanjši neprevidnosti bi si lahko jezdec in
konj zlomila vrat. Toda moj Ei še ni nikdar napačno stopil.

In kako dolgo je trpelo, da sta jezdec in konj zavila okoli vogla
ceste 1 ? Šlo je tako neznansko hitro, da niti trenutkov nisem mogel šteti.
Komaj sem Halefa zagledal in spregovoril nekoliko besed s Sandarjem,
že je bil Halef sredi pota.

“Ustavite ga! Postreljite ga s konja! Hitro! Hitro!” kriči Sandar
in zagrabi za pužko.

Tudi Bihar’ pomeri s svojo. Toda vranec je tako hitro divjal mimo,
da ni bito časa meriti. Tudi jaz nisem mogel strela preprečiti — počilo je,
toda kje je bil tedaj že Halef s svojim konjem!

“Za njim!” kriči Sandar, skoro blazen pri misli, da mu uteče drago¬
ceni plen. “Tu spredaj se gozd neba in tam laihko merimo!”

Nato pa skoči izza grmovja, navzdol po pobočju do ceste; njegov
brat mu sledi. Časa sem imel dovolj sedaj, da se rešim. Za Halefa se
nisem hal, ali pa vendar. Kakor sem jim naročil, naj jahajo dvatisoč ko¬
rakov daleč, je bilo lahko mogoče, da jih potem Škipetarja dohitita in
postreljata. Torej moram tudi jaz zvršiti svojo dolžnost.

Mogočen skok me prinese do obeh škipetarskih konj in v trenutku
sta bila odvezana. Nato pa potegnem bič izza pasa in udriham po konjih.
Slednji se vzpno in oddirjajo med grmovje.

Potem pa grem zopet na prejšno mesto in zakličem Škipetarjem:

“Sandar, Bihar, stojta! Konji so se odtrgali!”

To je imelo učinek ker sta oba obstala. Svojih izvrstnih konj tudi
nista hotela pustiti.

“Naveži jih!” zakliče Sandar proti meni.

“Konji so pobegnili.”

“Tristo zlodjev! Kam pa?”

“Ne vem. Vprašaj jih sam!”

• Škipetarja prideta nazaj. -Taz na njih mestu bi raje hitel za vran¬
cem, ker svoje konje hi vseeno lahko ujel.

Tako prideta proti meni in grozno zabavljata. Sandar je prvi na
vrhu Hiter pogled ga prepriča, da so konji res zginili. Jezen se obrne
proti meni:

“Pes! Zakaj nisi konje držal?”

“Ker nisem na nje gledal, temveč na jezdeca kot vidva.”

“Pa hi lahko pazil!”

1 ' Prestrašila sta še vajinih strelov. Zakaj pa streljata na ljudi, ki
Vama niso ničesar naredili! iSicer pa konja nista moja. Tudi nisem jas
vajin hlapec, da bi pazil na vajine konje!”

“In to se drzneš nam povedati? Vzemi to!”

Držal je puško v desni roki ter zavihtel levic«, da udari proti meni.
Tudi jaz dvignem roko, da odvrnem sunek, toda pazil nisem na kamen
za seboj, ob kterega se spodtaknem in padem na tla. Tu me udari s puš-
kom proti prsom, kar zamorem le napol prestreči. Toda že v prihodnjem
trenutku sem zopet kvišku, zgrabim Škipetarja za prša in ga zaženem
z vso silo ob neko več metrov oddaljeno drevo.

Tu me pa nekdo zgrabi od zadaj.

“Lopov, to boš dobro plačal!” zakliče Bibar, ki je medtem prišel
bližje. Zgrabi me okoli telesa in me hoče dvigniti, kar pa še nihče ni mo¬
gel storiti. Razkoračim noge, potegnem 1  globoko sapo, da se naredim tež¬
jega. Tu začutim na levi nogi hudo bolečino 1 ; najbrž sem nogo poškodo¬
val, ko sem padel.

Za menoj stoječi Škipetar vporabi vso svojo: moč da me kvišku dvi¬
gne. Kar pihal je od jeze in napora; njegov brat pa še vedno leži' neza¬
vesten ob drevesu. Mogoče je bil mrtev. Pa tudi jaz setu čutil, da Se ne
bom mogel dolgo ustavljati močnemu Škipetarju radi boleče noge. Po¬
tegnem torej nož in ga ranim na roko.

Ropar me spusti, zakriči bolečine in zatuli:

“Ti zbadaš? Torej bom jaz streljal!”

Seveda sem. f ? hitro obrnil. Videl sem, kako potegne revolver in
napne oba petelina.; ker je bil moj revolver urnejši, bi ga jaz lahko prej
ustrelil, vendar nisem hotel moriti. Udarim torej proti njegovemu revol¬
verju ravno v trenutku ko sproži. Z drugimi udarcem ga zadenem po,d nos.
Nekaj časa drži roko na krvavih ustih. Potem pa zakriči in zagrabi proti
meni. Toda jaz se sklonem, ga zgrabim vzadaj tako močno, da sem mislil,
da so mu moji prsti segli v meso in ga zaženem proč. Ko še na tleh 1  leži,
planem nanj in ga z udarcem na sence pripravim ob nezavest.

Česar prej nisem vrjiei, se je zgodilo — premagal sem oba orjaška
Aladžija. Ko vidim njih silna trupla ležati na tleh, komaj vrjamem svo¬
jemu uspehu. Vsak izmed roparjev je bil močnejši od mene; toda jaz
sem bil hitreji in sem poznal moje udarce, kterih se seveda nisem naučil
pri tulečih derviših.

Nato pa oba preiščem. Mrtva nista bila in se lahko kmalu zbudita
iz omedlevice, torej re moram brzo umakniti. Da pa še bolj preskrbim za
svojo varnost, jima vzamem smodnik in razbijem njih puške.

Pri tem pa vedno bolj čutim bolečine v nogah. Šepaj e pridem do
svojega konja, ko sem še pobral Halefove copate, ktere sem med bojem
zgubil. Konja peljem: do ceste, kjer ga zelo težavno zajaham.

Kamein mi pade od srca, ko zopet sedim na konju, prost sredi ceste.
S svojimi tovariši rem bil v veliki nevarnosti, ktero sem pa srečno prestal.
Pri Aladžijih sem dobil tudi precej denarja, ki je bil seveda nakraden

pri drugih ljudeh. Koimu naj izročim te denarje? Oblastem? Te bi ga
same najprej© spravile v svoj žep. Z radostjo sem pa mislil na trenutek,
ko bosta Škipetarja avedela, kdo je bil neumni šerif.

■Ko tako jaham nekaj časa, preneha gozd 1 . Kmalu opazim 1  Halefa,
Omarja in Oškota. Tudi oni me takoj spoznajo in glasno kričanje veselja
mi zadoni nasproti. Poženem torej konja v urneji tek, da se prej snidemo.

“Oh, sidi, v kakšnih skrbeh smo bili radi tebe!” kliče Halef že od
daleč. “Kje si pa tičal?”

“Tu zadaj v gozdu, mimo kterega ste jahali.”

“tSmo takoj mislili, ko smo opazili tvoj list.”

“Ali ste ga vzeli 'Z drevesa?”

“Da, pa smo ga zopet nazaj, pritrdili.”

“Zakaj?”

“Za veselje. Mislil sem, kako se bodo lopovi jezili, ko bodo pozneje
dognali, da smo jih z vodili na led. Mogoče ti ni prav?”

“Napačno baš ni; list bodo našli na vsak način in se grozno jezili,
posebno ko. zvedo, da sem jaz, kterega so hoteli napasti, bil več ur
med njimi.”

“Kaj? Ti si bil pri njih?”

“Govoril sem z Aladžijema, pil z njima in eelo bojeval. Sedaj, pa le¬
žita nezavestna v gozdu.”

“Sidi, mi moramo brž nazaj v gozd, ker bi tudi jaz rad eno bese¬
dico spregovoril.”

“Ni potreba; slišala sta dovolj od mene, ker sem 11 ® pestjo govoril.”

‘ ‘  Torej pripoveduj;! ” 'N

“Takoj; pri tem pa lahko naprej jahamo.”

“Torej zajahaj najprvo' svojega Rija, sidi!”

“Ne, jaz ostanem na tvojem konju. Ti boš jahal Rija do Radoviča
za plačilo, ker si se prej tako dobro držal na. konju.”

“Ali si me videl?”

“Zelo dobro. Jahal si tik poleg nais.”

“In sedel sem dobro na konju, praviš?”

“Krasno! Boljše kot jaz.”

“Čuj, sidi, ti me psuješ! Tega ne smeš govoriti.”

“No, torej rečem, da sem. te bil zelo vesel. Ali si pa slišal, da so
za teboj streljali?”

“Niti slutil nisem.”

“.Samo hitrost vranca te je rešila.. Oba Aladžija sta streljala za te¬
boj. Hotela sta te postreljati s konja, da bi si slednjega prilastila.”

Tu pa Halef ustavi konja in reče:

“Sidi, na vsak način moramo jahati nazaj v gozd. Pri obeh adutih
se moram zahvaliti za kroglje. Poskusiti jima dam svoj bič, da. ho njih
koža tako kot stara zastava, ki je bila že v stoterih bitkah.”

“Beži no, maliči Z Aladžiji se ni šaliti, ker sta, prava velikana,; lah¬
ko te z dvema prsti zdrobita.”

— 73  —

“Pa bi bil vseeno radi zraven. Toda če misliš, da je boljše, da ne
grem tja, te hočem ubogati. Mogoče se še kdaj srečamo, in tedaj hočem
adutom pokazati, kako zna stari oče kositi.”

Nato pa pripovedujem) tovarišem o mojem sestanku s Škipetarji.
Poslušali so z velikim zanimanjem. Ko sem končal, vpraša Halef:

Toma, potnik, nas je torej vendar izdal Aladlžijem? Ali misliš, sidi,
da se še kje srečamo z njim?”

“Najbrž ga dobimo v Radoviču.”

“Ali ga hočemo obiskati? Rad bi se mu nekoliko: zahvalil. Ali naj
kdo govori za menoj, da ne poznam pravila uljudnosti?”

“No, tega ti ne bo nihče očital. Jaz sam ti dam. lahko: lepo’ spričevalo,
da si bil v mnogih slučajih zelo prijazen na primer proti kavasu Selimu
in kodži baši v Ostromdži, ki sta dovolj okusila sladkost tvojega biča.”

“In koiiko časa ostanemo v Radoviču?”

“Še sam ne vem. Najbolje bi bilo, če takoj jahamo naprej, vendar
moram prej mojo nogo preiskati. Ko sem. padel na tla, sem si nogo zvi¬
nil in bo treba zdravnika; lahko: ostanemo tam nekaj dnij.”

“Če je tako, sidi, želiimi potniku Tomi, naj ne pride'v  moje roke,
ker ga bom na hrbtu tako obvezal, da bo žive dni mislil nate. Zapisal
bom svoje pozdrave z bičem na njegovo kožo, da jih bo nosil do sodiijega
dneva s seboj.”

TRETJE POGLAVJE.

Zdravnik.

Noga, ki sem jo zvinil v boju z Aladžijema me prične boleti. Pože¬
nemo torej konje v galop, da pridemo: hitreje do cilja. Malo pred Rado¬
vičem poleg vode opazim majhno bajto, pred ktero sedi star mož, ki nas
začudeno opazuje. V njegovih očeh opazim dvom.

Brez pravega vzroka ustav im: konja in pozdravim moža. Mož vstane
in me spoštljivo' pozdravi, najbrž radi mojega zelenega turbana.

“Ali nas poznaš, očka?” ga vprašam.

“Ne. Še nikdar vas nisem videl,” odvrne.

“Pa .si nas tako čudno gledal? Zakaj pa?”

“Mislil sem, da ste hudobni Škipetarji.”

“Ali zgledamo tako?”

“Gotovo ne; toda črni konj me je zmotil. Če bi bil jezdec večji, bi
prav gotovo misli, da so Škipetarji pred menoj.”

“Ktere Škipetaije pa misliš?”

“Oprosti, gospod! O tem ne smem govoriti.”

“Tako, tako! Zagotovim te, da ne bo nobenemu dobremu človeku
škodovalo, če nam poveš.”

“Mogoče pa. če boš drugim pripovedoval, lahko zvedo Škipetarji, ki
bodo še nadalje zasledovali dobre ljudi.”

“Jaz ne povem nikomur. Halef, daj očetu bakšiši!”

Hadži seže v mošnjo in mu vrže nekaj v naročje. Možic ek se po¬
gladi za brado in reče;

‘‘ Gospod, ti si potomec preroka; rad bi ti storil uslugo, vendar ne
morem. Moja vest mi prepoveduje, ker sem obljubil molčati. Vzemi
nazaj svoj denar!”

“Pa ga vseeno obdrži, ker si reven. Torej ti si pričakoval Škipetarje,
ki pridejo tukaj mimo?”

“Tako je, gospod!”

“Koliko Škipetarjev pa pride?”

“Štirje. Eden izmed njih z dolgimi škornji in temno brado jaha
črnega arabskega konja. Ali ni ta žrebec arabee?”

“Gotovo.”

“To sem tudi jaz mislil in sem vas skoraj zamenjal z mirni morilci.’

“Kdo ti je pa povedal, da pridejo Škipetarji?”

“Em! Tega ne smem izdati.”

“Pa si zelo molčeč.”

“Mogoče ne bi bil; toda vi imate nekaj pri sebi, kar je sumljivo.”

“Tako? Kaj pa je?”

“Dolgi škornji, ki so privezani ob sedlo. Vranec je tnkaj in tudi
škornje vidim. Manjka samo oni še, ki sedi na vrancu in nosi škornje.

Da nisi ti blagoslovljen potomec preroka, kterega-ah, tam se

vrača on!”

Mlad mož pride naravnost h koči.

“Kdo je to?” vprašam.

“Moj sin, kažipot-o Alah, o tem ne smem govoriti!”

Pričel šemi slutiti, zakaj se gre. Najbrž je prišel do te bajte Mih a rek
s svojimi ljudmi in si je vzel mladega moža za kažipota do kraja, do
kterega mu je bila pot neznana. Ker so slutili, da pridemo tudi mi mimo,
če pobegnemo Aladžijem, so očeta in sina nalagali, da smo mi Škipetarji.
Upal sem, da bo sin več govoril kot oče.

Ko pride bližje, opazim, da ima zelo čmeren obraz. Komaj nas poz¬
dravi in že hoče v kočo stopiti. Starec ga pa prime za rokav in vpraša:

“No, zakaj pa molčiš? Ali nisi dobil dobrega bakšiša?”

“Da, bakšiš! Nekaj d raz ega sem dobil, ne pa bakšiš,” <?dvrne sin,
ki je bil zelo jezen. “Ljudje so vedno bolj hudobni. Celo svetnikom se ne
sme več zaupati.”

“Ti najbrž misliš starega Mibareka?” ga jaz vprašam.

“Kaji si ti njegov prijatelj?”

“O ravno nasprotno. Mi smo Škipetarji, pred kterimi vas je on
svaril.”

“Alah, Alah!” zakliče starec. “Ali nisem že prej slutil! Gospod,
upam, da nam prizaneseš, ker smo beraški ljudje. Moj sin plete košare
iz vrbovih vej, ktere moji vnuki ob vodi strižejo. Jaz serni pa popolnoma
za nič, ker me je še »tarosi prevzela.”

“Le miren bodi!” mu rečena. “Ali si že videl kdaj Skipetarja, ki
nosi prerokov turban na glavi?”

“Nikdar se,”

75

“Med Škipatarji ni nobenega prerokovega potomce; toraj mi nismo
roparji.”

“Pa si ravno prej rekel, da ste vi tisti Škipetarji pred kterimi so
nas svarili.”

“Mi smo tisti; Škipetarji pa nismo; to je laž.”

“Kje pa je jezdec, ki bi moral jahati vranca?”

“Ta sem jaz. Mi smo zamenjali konje in obleko, da bi me oni ljudje
ne spoznali takoj.” In proti sinu obrnjen, rečem: “Mibarek pač ni s
teboj lepo ravnali”

Sin, pa odvrne proti očetu:

“Pa ne samo z menoj ampak tudi s tastom. Ali si ogledal njih
konje?”

“Kako le? Jaz sem še ležal, ker se še ni zdanilo. Gosta megla je
obdajala kočo. Kaj pa je z zetom?”

“Okradli so gal”

“O AJahl Ubozega moža, ki je šele pred kratkim zgubil svojo ženo,
■rojo hčerko! Kaj so mu pa vzeli?”

“Njegovega najboljšega konja.”

“Oj nebesa 1 Zakaj so umu to storili! Lahko bi bogatinu ukradli
konja. In Mibarek je bil zraven? Odkdaj so pa svetniki postali tatovi?”

“Sedaj ni več svetnikov kot prej. Vse je zvijača, goljufija in pre¬
vara. Naj pride k meni še tako pobožen šerif, jaz mu ne zaupam več.”

Pri besedi šerif me dvomljivo pogleda. Jaz mu pa rečem:

“Prav imaš; na svetu je mnogo prevare in goljufije. Jaz hočem biti
Pa odkritosrčen in pošten s teboj. Jaz nisem Škipetar, ne šerif, temveč
i'rank, ki nima pravice nositi zeleni turban. Poglej sem!”

Turban potegnem z glave in mu pokažem svoje polne la-e.

“Gospod,” zakliče prestrašen, “ti si predrzen! Tvoje življenje je v
nevarnosti!”

“Tako hudo že ni. V Meki bi bilo seveda bolj nevarno kot v teh
krajih, kjer so kristijani.”

“In mogoče si ti tudi kristijan?”

“Da, kristijan sem.”

“Pa nosiš okoE vrata ha j maji, kterega se dobi samo v Meki!”

“Ker sem ga tudi jaz v Meki dobil.”

“Pa si vendar kristijan? Tega kar ne morem vrjeti.”

“Takoj ti dokažem: jaz trdim, da stoji vaš Mohamed globoko pod
Kristom, božjim sinom, kterega mora moliti. Ali bi mohamedaneo izpre-
govoril take besede?”

“Nikdar, ker bi se pregrešil proti svoji veri. Ali si ti morda oni, ki
J 6  Manah el Baršo ustrelil v roko?”

“Kdaj se je to zgodlo?”

“Včeraj zvečer pri Mibarekovi koči.”

“Tam sem bil seveda navzoč. Torej tega moža sem zadel? Bila je
lema, in osebe nisem mogel razločiti. Kje si pa to zvedel?”

— 76  —

“Tujci so ves čas govorili o tem. Vi ste pa najbrž oni ljuidje, ki
ste ujeli Mibareka in tri njegove tovariše?"

“Da, mi smo."

“Gospod, torej oprosti, ker sem te razžalil, vi ste sovražniki teh
tatov in roparjev, torej morate biti dobri ljudje.”

“'Ali nam sedaj zaupaš?"

“Da, gospod."

“Torej pripoveduj, kako si se seznanil z roparji in tatovi!"

■“Prav rad. Stopi s konja in vse.di se na klop. Oče 1  ti rad naredi
prostor."

“Hvala; oče naj le sedi. Njegovi lasje so sivi, jaz sem pa še mlad.
Tudi me boli noga, posebno če jo premikam. Torej le pripoveduj."

“Bilo je danes zjutraj; baš sem vstal, da bi šel na delo. Megla je
bila tako debela, da sem komaj nekaj korakov pred seboj vidlel. Tu za-
čujem jezdece, ki obstanejo pred mojo hišo in zakličejo po meni.

“Ali so te poznali?"

“Samo Mibarek. Ko stopim ven, vidim: štiri jezdece, ki so imeli to¬
vornega konja s seboj. Eden izmed njih je bil Mibarek, druzega sem pa
spoznal šele pozneje kot Manah el Baršo-, ki je bil prej davčni zakupnik
v Škopljah. Jahati .so hoteli v Taškej in vprašali so me, če mi je znana
pot tja. Jaz pritrdim, in potem so me prosili, naj jih vodim in obljubili
so mi 30 pijastrov bakšiša. Gospod, jaz sem ubog mož in trideset pijastro v
ne zaslužim cel mesec. Tudi šemi poznal starega Mibareka in mislil, da
je ,svetnik. Torej sem z veseljem sprejel njih ponudbo."

“'Ali so povedali, zakaj hočejo v Taškej?"

“Ne, pač pa so rekli, da jih preganjajo štirje Skipetarji, ki ne sme¬
jo vedeti, kam naj jih peljem."

“To je bila laž."

“Pozneje sem se sam. prepričal."

“Kje pa leži Taškej?”

“iSkoro naravnost proti severu od tukaj. Toda iz Kadoviča ne pelje
tja pot, in človek mora biti dobro znan, da ne zaide. Taškej je majhna
vas in od tu pelje pot mimo reke Bregalnice proti (Zbegancem."

■Zbeganci! To je bil vendar kraj, do kterega naj jaham iz Radoviča
in tami naj povprašam mesarja Curaka, ki mi bo več .povedal o Žutu, ro¬
parskem glavarju. Mogoče je Mibarek tudi na potu v Zbegance? Mogoče
se tam vsi lopovi snidejo?

“In še predno si zjutraj odšel z roparji,” vprašam sina, “ali so ti
rekli, da ne smeš ničesar izdati?"

“Da. Mibarek mi je pripovedoval, da so ga spotoma napadli štirj<
Skipetarji, kterim pa je pobegnil. Ker živi- z njimi v krvnem maščevanju,
mu bodo najbrž sledili. Tudi je tebe zelo natanko popisal, le da imaš
sedaj' drugo obleki*. Če  pridete vi mimo naše koče in bi po Mibareku
vprašali, vam ne smemo odgovoriti. Za to obljubo molčečnosti nas je Mi-

— n r-

barek blagoslovil, nakar smo se podali na po.t. Ko je .postalo bolj svetlo,
sem opazil med njihovimi konji tudi žival mojega tasta, vendar sem mislil,
da se motim, torej sem molčal. ’ ’

"Ali so bili konji teh roparjev zelo utrujeni?”

"Seveda. Pot .se je nabiral po životih in iz gobcev so se cedile sline.”

"Vrjetno. Toda pripoveduj naprej.”

"Drugi so vsi jahali, samo jaz sem bil peš, vendar sem bil vedno
Prvi. Tu som marsikaj slišal od njih pogovorov. Rekli so, da so sprva
l) neli samo štiri konje. Spotoma so pa .srečali dva jezdeca, ki sta jim
Povedala, da je nedaleč od mostu majhna krčma, ktere lastnik ima dva
konja in tudi sedlo.”

Jaz sem pričel slutiti, kdo je svak mladega moža, in rečem:

"Tudi jaz sem bil v tej krčmi, ki je zelo majhna. Pred njo je viselo
sedlo, kterega se še cobro spominjam.”

"Ta je — ta je prava!”

'‘Torej ta krčmar je tvoj svak?”

"Da, on je mož moje sestre, ki je nedavno umrla.”

"Jaz sem bil pri njem.”

"Torej si ga videl in z njim govoril?”

"Da. Torej tega ubozega moža so pokradli? Ali so se roparji spotoma
kaj menili o onih dveh jezdecih?”

"Seveda; vendar nisem vsega razumel, govorili so vedno o dveh
Osastih konjih. Njih lastniki so na poti, da nekoga oropajo in umore.”

"Namreč nas.”

"Vas, gospod? — Zakaj ?’’

"Iz maščevanja. Lastnika onih dveh lisastih konj, sta dva znana
1( >parska Š kipe tar j a, Aladžija.”

"Tako je! In ali sta vas ta dVa roparja v resnici napadla?”

"Seveda!”

"Pa ste vendar sedaj zdravi tukaj. Ali .ste jim ušli?”

"Z zvijačo, ker sem se jaz preoblekel. Aladžija aem dobil pri tvojem
Sv aku in sem bil več ur tam. Sedaj bosta pa zvedela, da sem ju na led
s Peljal, in bosta iskala za menoj.”

‘‘Mogoče prideta tudi sem?”

"Lahko.”

"Če vprašata po vas, ali naj odgovorim?”

"V laž te nečem zapeljati. Le povej, da sem bil tukaj in sem potem
lahal v Radovič; le o- našem pogovoru ničesar ne omeni.”

"Niti besedice ne bosta zvedla.”

"Torej pripoveduj dalje.”

"Slišal sem torej od roparjev, da so mojemu svaku vzeli konja in
Sft dlo, da so nanj naložili svoje blago. Veliko seveda nisem mogel .slišati,
k®r so tiho govorili in večkrat prenehali. Vendar toliko sem pa le slišal,
da mora biti Mibarek velik tat in ropar. Vse kar je bilo dragocenega

— 78  —

ropa je nalogi na konja, dočisa je manj vredne stvari zažgal r koči.
Govorili so tudi med potjo, da vas Aladžija zadržujeta, da oni tem laglje
jahajo naprej.”

“Pa se zelo motijo, ker mi jim bomo vedno za petami.”

“Oj, kako bi šel jaz rad z vamil”

“Zakaj?” vprašam.

“Ker so mojega svaka okradli in me prevarili za moj bakšiš.”

“Ali si šel z njimi do Taškeja?”

“In še precej naprej.”

“Kako daleč je ao tja?”

“Polnili pet ur.”

“In kam so šli potem?”

“Hoteli so proti dolini Bregalniee; več pa nisem zvedel.”

“Torej si lahko mislim, kam so hoteli. Ali jih nisi tirjal za svoje
plačilo ?

“Seveda! Bili so toliko pametni, da so me izpeljali iz Taškeja,
kjer bi lahko poklical na pomoč in se potegnil za svojo pravico ter jih
prisilil, da me plačajo. V sredi nekega gozda obstanejo in meni povedo,
da me več ne rabijo. Prosim jih za obljubljeni bakšiš, nakar so se mi pa
smejali. Sedaj pa postanem jezen in zahtevam konja svojega svaka na¬
zaj. Tu poskačejo s konj; dva me zgrabita, tretji pa z bičem udriha
po meni. Moral sem molčati,'ker sem bil preslab. Gospod, še noben člo¬
vek me ni udaril. Hodil in tekel sem dvanajst dolgih ur. Moj hrbet me
boli od udarcev. Zamudil sem en dan dela in lačen sem. Mesto da bi tri¬
deset pijastrov prinesel domov, so moji žepi prazni. Kaj naj jem? Kaj
naj očetu in otrokom dam, ko sam ničesar nimam? Ce bi bil doma, -bi
šel lahko v Radovič, da prodam nekaj košar. In s tem- denarjem bi lahko
kupil živeža za vse.”

“Potolaži se!” reče njegov oče. “Ta šerif, ki sicer ni šerif, mi je
podaril pet pijastrov. Lahko greš v Radovič in kupiš kruha.”

“Gospod, srena hvala,” reče sin. “Mislil sem, da si zloben človek,
vendar si zelo dober proti nam.”

Predno morem odgovoriti, se Halef oglasi k besedi. Okoli mojih
dolgih škornjev za svojim 1  sedlom začne nekaj premetavati.

Med pogovorom -so se nam pridružili tudi otroci, obloženi z vrbo¬
vimi vejami, ktere so narezali.

“Ali ste lačni, mladi ljudje?” jih vpraša Halef.

Večji pokimajo-, najmlajši se pa prične jokati.

'“No, torej prinesi ven košaro!” zapove mali hadži očetu gladne
dače. “Toda košara ne sme hiti premajhna.”

“Zakaj?” vpraša mož.

“Ker hočem iztresti te dolge škornje.”

Oče prinese precejšno košaro, ki je že nekaj držala. Sedaj pa iztre¬
se Halef iz škornjev veliko množino sadja, mesa in peciva, da je bila
kolera skoraj polna.


“Tako!” reže. “Sedaj pa naj otroci jedo, in Alah naj tm
blagoslovi! ’ ’

“Gospod,” zakliče oče, “ali je vse to naše?”

“Seveda!”

“iSaj vsega niti v enem tednu ne moremo povžiti!”

“Kdo vam je pa rekel, da morate snesti vse v enem tednu? Bodite
ttdrni in zadovoljni. Košare nikar ne povžite.”

“Gospod, srčna hvala! Tvoje srce je polno dobrote, in iz tvojih ust
*osi blagoslov.”

“Tega ne bom ravno trdil. Seveda prav vesel tudi nisem, temveč
' ®oje srce krvavi, ko vidim prazne škornje. V vsakem škornju je tičal
Pražen piščanee, tako lepo rnjav in pečen, kot se jih dobi samo v tretjem
Paradižu. Moja cela duša je zaljubljena v pobane piščance; moja očesa
s e polnijo s solzami, ker se moram od njih ločiti. Ker. so pa bile kokoši
z e enkrat zaklane, je že vseeno, v kterem želodcu najdejo svoj grob.
Torej povžijte piščanke s premislekom in pobožno željo ter mi shranite
kosti do tedaj, ko se vrnem.”

Govoril je tako resno in veličajstno, da smo se morali vsi smejati.

“Toda Halef,” mu rečem jaz, “kje si pa prišel na vražjo misel, da
jemlješ toliko živeža s seboj in rabiš škornje za moje skladišče?”

“Jaz sam se 'nisem« na to spomnil. Ko sem hotel krčmarju plačati,
kakor si naročil, slednji ni hotel ničesar vzeti, temveč trdil je, da je še
n n nam dolžan, ker smo njegovemu bratu Ibareku vrnili ukradeno blago.
Tu se zopet vidi, da Alah vsako dobroto dvojno plača, ker tudi Tbarek
ni hotel vzeti denarja.”

“Naprej!”

“Da, naprej! Med pogovorom sem tudi previdno omenil, da je pečen
Piščanec moja najslajša jed-”

“Ti, Pavliha, ti!”

“Oprosti, sidi! Alah mi je dal usta, da govorim ne pa molčim. Tiho
krčmarja je bilo odprto, in nje*gov spomin si je zapomnil piščanca. Ko
sem svoje stvari skupaj spravil, mi je prinesel oba piščanca in želel,
da si ž njimi življenje poslajšam. Tu sem mu povedal, da človek še bolj
dolgo živi, če dobi poleg piščanca še druge sladkarije.”

“Halef, če je to res, potem pa zaslužiš palico.”

“Tvojo hvalo zaslužim, sidi, ničesar druzega. če mi daš hvalo, sidi,
bom s teboj ravno tako zadovoljen kot s krčmarjem, ki mi je prinesel
Poleg piščanca še druge jestvine.”

“Ti ne bi smel ničesar vzeti!”

“Oprosti, sidi! Ge jaz ne bi ničesar vzel, tudi sedaj ne bi megel
■ničesar dati.”

“Pa bi vseeno labko darovali.”

“Toda ničesar, kar bi lakoto otrok takoj potolažilo. Sicer sem se pa
hranil vzeti jedija, dokler mi oba krčmarja nista pričela groziti. Pekel
s ®m, da potrebujem tvojega dovoljenja, ker sicer ne smem ničesar vzeti.
Navedel sem jim vse razloge, kterih bi se niti vsi kalifi ne zmislili, toda

krčmar je ostal trmast. Rekel je-, da ne daruje meni, temveč tebi. To- j®
omehčalo moje dobro srce in dovolil sem. Ker pa je krčmar jedila tebi
daroval, sem mu ponudil tvoje škornje kot tvoje zastopnike in pooblar
ščence, da jih napolni s sladkim darom, na kar sem odšel. Ko sem škor¬
nje dobil nazaj, so bili tako debeli in napolnjeni z izdelki- kokošje pe¬
čenke, da je moje srce veselja poskakovalo. Kato šemi se pa krčmarju
dostojno zahvalil in privezal škornje za sedlom. Ce ,sem se pregrešil- tedaj ■
pa uljudno prosim odpu-ščenja moje napake.”

Kdo- bo sedaj na Hale-fa. se jezil! Prepričan sem bil, d'a od krčmarja
ni zahteval sam jedil, ker je bil preponosen. Vendar ga je veselilo, ka¬
dar se je z menoj nekoliko skregal.

“Kazen ti pozneje naložim,” mu- rečem. “iSicer pa ne boš kmalu s
okusil svoje najslajše jedi. Radi tebe se ne bo kmalu ločila kokoš od
svojih piščancev.”

“Torej bom tudi s petelinčkom zadovoljen, ki mi- : bo šel tako- v slast
kot jabolka tem otrokom.”

Otroci so se medtem zbrali okoli košare in zgrabili po jabolkih. Bilo
je veselje gledati, kako hitro so požirali. Staremu očetu so se pa bliščale
solze veselja v očeh. Njegov sin mu je dal v roko kos mesa, kterega pa
starec ni jedel-; na samegia sebe je pozabil, ko je videl, da so otroci
preskrbljeni.

Izdelovalec košar pa ponudi vsakemu izmed nas roko :  in reče:

“Gospod, zelo veselilo- bi me, če bi vam- mogel skazati uslugo. Ali
je- mogoče?”

“Da, nekaj lahko storiš, zakar bi te celo prosil.”

“Torej povej mil”

“Ti nas pelješ- v Taškej.”

“Kako rad! Kdaj pa?”

“Še ne vfem. Pridi jutri zjutraj v Radovič, pa ti bom povedal.” . '

“Kje te pa dobim?”

“Tudi tega ne vem. Ali mi lahko imenuješ- kteri konak, kjer se
dobro stanuje?”

“Najbolje stanuješ v krčmi pri “Velikih vratih”. Jaz poznam krč¬
marju in te lahko- tja peljem.”

“Danes že ne, ker si pretruden.-”

“O, do Radoviča še lahko grem; tam smo v kratkem času; pokažem
ti krčmo in te priporočim; jutri te pa zopet obiščem, da zvem, kdaj
nameravaš v Taškej.”

, “To bo odvisno od moje noge; povej, ali je v mestu kak zdravnik,
kteremu se lahko zaupam?”

“Da, v Radoviču je -eden, ki je na široko znan, da ozdravi vse bo¬
lezni človeške in živalske. On zna celo koze staviti, kar ne -zna nihče
drugi.”

“Pa mora biti res čudovit zdravnik! Toda pogovoriti se moramo
'udi o bakšišu, kterega zahtevaš?”

“Zakaj pa, gospod’?”

81  —

“Ker nas boš peljal v Tažkej.”

“Gospod, jaz ne vzamem« ničesar.”

“Jaz pa ne maram zastonj.”

“Saj ste nam že dovolj podarili.”

“To je bilo darilo, drugo- si boš pa zaslužil.”

“Toda denarja vendar ne morem od tebe zahtevati, ker bi se
sramoval.”

“No, dobro; torej ne bo plačilo, temveč bakšiš.”

Halef mi izroči mošnjo z denarji, in jaz pomigam starcu. Ko pa za¬
pazi 50 pijastrov v svojih rokah, skoro ne vrjame in mi hoče denar
vrniti.

“Jaz ne vzamem nobenega pijastra nazaj,” rečem odločno.

“Torej ne vem,, kako se naj zahvalim,” odvrne. “Zdravniku naj se
posreči, da bo tvoja noga kmalu dobra.”

“Upajmo! Kako se pa imenuje ta slavni zdravnik?”

“Cefataš!”

“O gorje! Cefataš se imenuje slovensko “mučilni kamen”.

“Le ne skrbi preveč,” tolaži me starec. “Saj ne bo položil svojega
'mena na rano, temveč obliž, na kar se prav dobro- razume.”

“Torej pojdimo sedaj na pot; tvoj sin nas spremlja, če hoče.”

'Sin potlači nekoliko hrane v žep, da bo med potjo prigriznil, nato
se pa podamo na pot. V četrt ure smo že v Radoviču. Naš vodja nas
Pelje skozi ozko ulico v precej veliko dvorišče. Halef se poda z njim
h krčmarju. Jaz sam pa ostanem še na sedlu, da si ne bi povzročil nepo¬
trebne hoje.

Čez nekaj časa se vrne Halef s krčmarjem, ki prav uljudno pove,,
da ima samo eno sobico prosto; v tem mestu ni navada, da vsak tujec
zahteva svojo sobo. Tudi to sobico mora šele osnažiti, torej nas prosi, da
se za trenutek podamo v sobo gostov.

S tem sem bil zadovoljen in stopim s konja-. 0 gorje! Noga je otekla,
te s težavo sem stopal in se opiral na Oškota.

Ko pridemo v sobo, ni bil nihče notri. jVsedem se v zadnji kot sobe
poleg vrat, ki so vodila v sobo meni določeno. Halef, Oško in Omar pa
Sredo na dvorišče, da preskrbijo za konje.

Naš spremljevalec se pa ponudi, da. pripelje zdravnika, čemur z
Veseljem pritrdim. Baš je odšel pri vratih, ko se pojavi nov gost. Ker
se ® sedel z hrbtom.proti vratom, se ozrem, da vidim, kdo je novi prišlec.
-Sil ni nibče drugi kot — potnik Toma, ki nas je izdal Aladžijem.

“No, samo Halefu se ne pokaži!” si mislim« in se zopet obrnem,
ker nisem hotel z njim govoriti. On je pa bil drugih misli,j. Mogoče je
’mel veselje, da se nekoliko zabava; ker sem bil jaz edini v sobi, stopi k
^eni in me vpraša:

“Ali si tnjee tukaj?”

Naredim se, kot bi vprašanja ne slišal.

“Ali si tujec tukaj?”'me vpraša še bolj glasno.

“Da,” odvrnem. ' “ !* ir-

— 82

“Ali spiS danes tukaj ? ’ ’

“Še ne vem.”

“Odkod pa si?”

“Iz Štambula.”

“Ah, iz glavnega mesta, kjer prebiva vesoljna modrost! Ti si zelo
srečen človek, ki sme prebivati v padišahovej bližini.”

“Njegova bližina osrečuje samo dobre.”

“Ali misliš, da je na svetu mnogo hudobnih?”

“Vsepovsod.”

“Kaj pa si ti?”

“Pisar.”

“Torej učenjak. S takimi ljudmi rad govorim.”

“Jaz pa ne z drugimi.”

‘‘Alah! Kako si oduren! Že sem hotel vprašati, če mi je dovoljeno,
da se vsedem poleg tebe.”

“Dovolim že, toda veselillo te ne bode.”

“Ker moj obraz ne ugaja vsakomur.”

“Torej hočem videti, če meni ugaja.”

Vse d e se poleg mene na klop in me pogleda v obraz.

Toda njegov obraz postane naenkrat izpremenjen. Imel sem še turban
na glavi in modra očala na nosu; to ga je najbrž motilo, dasi se moj
obraz sicer ni spremenil. Njegova usta se odpro, obrvi se mu naježe in
gleda me tako, da sem se komaj zdržal glasnega smeha.

“Gospod — efendi — kdo — kdo pa si ti?” vpraša.

“Saj sem ti še povedal.”

“Ali si tudi resnico govoril?”

“Morda me hočeš smatrati lažnikom?”

“Ne, za Alahovo voljo ne, ker vem, da si ti — da si-”

Iz strahu skoro ni mogel dalje govoriti.

“Kaj pa? Kaj veš od mene?”

“Ničesar, prav ničesar, kot da si pisar iz Stambula.”

“Zakaj pa govoriš tako zmešano?”

“Zmešano. Ah, gospod, saj ni čndno, ker se mi zdi, da si oni, o kte-
rem mislim, da je oni, o kterem — o Alah! Imaš prav. Popolnoma sem
zmešan, ker je hila podobnost prevelikaUj

“Komu sem pa tako. podoben?” ga vprašam.

“Nekemu mrtvemu efendiju.”

“Ah! Kdaj je pa nmrl?”_

' “'Danes — spotoma.”

“Žalostno, če vernik umrje na poti, ker mn njegovi prijatelji ne
morejo pomagati. Kako je pa ta efendi umrl?”

'‘Umorili so ga.” /

“Grozno. Ali si videl njegovo truplo?”

, “Ne, gospod.”

“Torej so ti drugi ljudje povedali?”

“Zakaj ne?”

“Tako je.”

“Kdo ga je pa umoril?”

“Tega se ne ve. Ležal je v sredi gozda med Ilado vičem in Ostrom-
džo. ’ ’

“'Skoz: ta gozd sem tudi jaz jahal pa nisem ničesar opazil. Ali so
ga hoteli oropati?”

“Ne. Umorili so ga iz maščevanja.”

‘ 1  Krvnega maščevanja ? ’ ’

“Ne. Ta neprevidni človek je povzročil v Ostromdži celo revolucijo,
aaliujskal ijudi in. zvečer zažgal stanovanje nekega pobožnega človeka.”
“To je seveda pregreha, ktere Alah nikdar ne. more odpustiti.”

“Ah, ta človek ne vrjame na Alaha. On je bil gjavr, kristijan, ki
uživa svinjsko meso.”

“Torej pride v pekel.”

“Iz maščevanja zato so ga napadli in umorili.”

“Ali je bil sam?”

“Ne, še trije so bili z njim.”

“Kje pa so ti trije?”

“Zginili so. Ljudje mislijo, da so tudi nje umorili.”

“Kam, so pa spravili njih trupla?”

“Ne vem.”

“Čudno. In temu neverniku sem jaz podoben?”

“Da* prav njegovo postavo imaš, njegov obraz, le, da je tvoja krajša
tvoji lasje bolj svetli.”

“Torej temu nesrečnemu gjavru vendar nisem tako vražje podoben.
Sdo si pa ti?”

“Potnik iz Ostromdže.”

“Torej moraš seveda vse natanko vedeti. Toda — hm, danes zjutraj
s em slišal, da sta v okolici dva roparja, dva Škipetarja, ki jih imenujejo
dladžija. Ali si že slišal o njih?”

“Da, ker mi potniki vse zvemo.”

“In jih poznaš?”

“Ne, gospod. Kako naj pošten mož pozna roparje? Kaj pa je z

ujimi?”

“Danes zjutraj so jih videli v okolici Ostromdže.”

“Torej naj bo Alah milostiv okolici!”

“Tudi neki potnik je bil pri njih. Kakor mislim se imenuje Toma,”
Uiu rečem.

Toma se prestraši, jaz ga pa mirno vprašam:

“Mogoče ga poznaš?”

“Zelo dobro. On je — moj tovariš.”

t j “Torej ga posvari, če ga srečaš. Tega potnika išče policija.”

“Alah il Alah! Zakaj?”

“Ker je sokriv umora — ker je on izdal tujega efendija Skipetar-
Povedal jim je čas, kdaj odidejo tujci iz Ostromdže.”

“Ali — ali je to res?” vpraša.

“Umorjeni je sam povedal.”

“Ali more mrtvee govoriti?”

“On ni mrtev, on ni umorjen. Nihče drugi ga ni izdal, kot ravno
ti, Toma!” ,

Potnik hipoma vstane.

“Ali me poznaš?” zakliče prestrašen.

“Da, in oni tam te tudi poznajo!”

Jaz vzamem turban z glave in očala z nosa in pokažem proti vratom,
kjer vstopijo Halef, Oško in Omar. Mož je bil za trenotek ves iz sebe,
ker me je spoznal. Potem pa zakliče:

“Jaz moram hitro proč, ker imam še važne posle.”

Mož skoči proti vratom, toda že ga prime Halef za vrat.

“Zakaj nas hočeš pa tako hitro zapustiti, ljubi prijatelj?” ga
vpraša.

“'Ker moram še mnogo preskrbeti.”

“Ali vzameš tudi kaj s seboj v Ostromdžo?”

“Gotovo, da da; le ne zadržujte me.”

“Ali tudi od nas lahko kaj vzameš?”

“Za kterega?” ^

“To ti hočem napisati.”

“Kaj pa je?”

“Pozdrav, samo pozdrav.”

“Tega borni rad izročil, samo spustite me.”

“To pa ne gre. Poprej moram še pismo napisati in naslov.”

“Ali traja dolgo?”

“Ne preveč. Pri prijateljskih pismih se ne zamudim dolgo. Ne ra¬
bim ne papirja, ne črnila, ker pišem na neustrojen pergament. In plačilo
za pot tudi takoj izročim. Svinčnik imam zunaj v hlevu, torej se boš
moral potruditi z menoj ven, ljubi Toma. Pridi torej!”

Potnik zvezdavo pogleda Halefa; najbrž ni zaupal domačemu miru;
toda Halef govori vendar tako prijazno; gre torej za Halefom, in Oško
ter Omar se podasta smejaje za njim.

Od moje mize v sobi sem imel popolen razgled na dvorišče in hlev.
Vidim, kako vsi štirje zginejo za hlevskimi vratmi, ktera za seboj
zapro.

Čez nekaj časa pa že začujem one glasove, ktere se dandanes sliši
samo' še na Kitajskem in v Turčiji. Ti glasovi naznanjajo, da se je člo¬
veška koža seznanila z bičem.

Potemi se pa vrata zopet odpro, in prikaže se potnik Toma. Njegova
postava je sključena, in tudi dušni mir mu je zginil z obraza. Hodil je
kot orangutang med drevesi. Kmalu pa zgine za hišo kot kafra.

Oško, Halef in Omar pa pridejo k meni v sobo.

“Tega je tudi njegov kizmet sem pripeljal,” reče Halef, ko si gladi
tenko brado in se zadovoljno smehlja. “Kaj pa je rekel adut, ko je tebe
zagledal, sidi?”

Jaz jim povem vse.

“Aii, tako predrzen čiovekl No, trideset pozdravov, ktere sem na¬
ložil na njegov hrbet, naj te vzame s seboj v Ostromdžo in jih razdeli
komur hoče.”

‘‘Ali se ni branil?”

“Prav rad bi se; toda povedal sem mu ljnbeznjivo, če se bo branil, jih
dobi petdeset, če se pa prostovoljno vleže na tla, samo trideset. .Bil je
toliko pameten, da si je zadnje zvolil. Toda skrbel sem, da je teh trideset
prav tako pretreslo njegovo dušo kot petdeset. Ali si zadovoljen,

efeadi?”

“Ta pot, pač.” X

“Ah če bi mi kizmet še večkrat pripeljal sovražnike tako lahko v roke!
Je še nekaj drugih, kterim bi od srca rad privoščil volitev med trideset
^ petdeset. Mogoče še srečam enega, ali druzega ob pravem času! Kako
Je pa s tvojo nogo, sidi?”

“Ne baš dobro. Oman naj gre v mesto in kupi sadre (gips), ktere
11  a j prinese pet litrov. Ti pa prinesi posodo z vodo, da si operem nogo.”

Sedaj se vrne tudi izdelovalec košar in sporoči, da je po dolgem
tkanju vendarle našel zdravnika “Mučilni kamen”. Gospod je zelo za¬
poslen, vendar je obljubil, da kmalu pride. Zahvalim se mu za njegov
hud, mu podarim nekoliko tobaka in mu rečem naj gre domov.

Halef prinese vodo. Ko pregledam nogo, uvidim, da jo zvinjena, k
s ^eči ne precej. Nogo bi si sam tudi laliko uravnal, vendar sem raje po¬
klical zdravnika. Za ta čas pa utaknem nogo v vodo.

Konečno pride zdravnik. Toda prej bi mislil, da je kitajski pismonoša
kot evropski Eskulap.

Bil je majhne postave in neznansko debel. Njegova liea so se svetila
kot božična jabolka. Njegove škilaste udrte oči so kazale, da je zibelka
njegovih starišev stala nekje v Mongoliji. Na gladko obriti glavi kraljuje
s tar, zakrpan turban. Njegov kaftan mu sega do kolen; v kaftanu je pa
°bilica žepov, precej natlačenih; v teh žepih je nosil najbrž svojo zdrav¬
niško lekarno. Poleg tega je pa nosil na hrbtu še prečej veliko košaro,
napolnjeno z zdravniškimi inštrumenti. Noge mu krase debele volnene
nogavice in noge same tiče v velikanskih podkovanih copatah.

Ko pride v soho, sezuje opanke in pride v nogavicah k meni, kar
J e  bila pač skrajna uljudnost.

Ker sem držal nogo v vodi, je seveda takoj uganil, da sem jaz tisti,
ki potrebuje njegove pomoči! Prikloni se tako nerodno, da mu košara
2 drči s hrbta na trebuh, in da bi ga jermen kmalu zadavil. Seveda ga
tudi ja Z  uljudno pozdravim. Sedaj pa položi košaro na tla in vpraša:

“Ali rad veliko govoriš?”

“Ne,” rečem kratko.

“Jaz tudi ne. Torej kratka vprašanja, kratki odgovori in hit’
Jelo.”

Mož je bil precej energičen, kar je njegovim bolnikom seveda z«.
1Q iponiralo. Postavi se širokih nog poleg mene, me pogleda od nog c'

Slave in reče:

- 86  -

"Ti si oni z nogo?”

"Ne, z dvema nogama.”

"Kaj? Obe sta zlomljene?”

Zdravnik ni razumet moje burke.

"Samo ena, leva.”

"Dvakrat?”

"Samo zvinjena je,” rečem.

"Pokaži jezik!”

Ta je lepa ! Nogo imam zvinjeno, pa mi reče, naj pokažem jezik.
Vendar mu storim, to uslugo in odprem- usta. Zdravnik ga pogleda, po¬
tiplje in vleče od enega, konca do druzega. Konečno pa zmaje z glavo
in reče:

‘ ‘  Zelo nevarno! ”

"Ne, prav nič.”

"Tiho! Videl sem na jeziku! Odkdaj je zvtnjena?”

"Nekake tri ure bo od tega.”

"Že precej dolgo. Lahko se kri zastrupi.”

Skoro bi se mu v obraz posmejal; vendar se držim mirno in čakam,
kaj bo ukrenil.

‘ ‘  Bolečine ? ’ ’  vpraša.

"Ne preveč.”

"Okus?”

‘ ‘  Zelo dober. ’ ’

"Dobro! Pokaži r.ogo!”

Zdravnik se vsede poleg noge na tla poleg škafa z vodo. Jaz mu pa
prav zaupno denem nogo v naročje.

Potiplje jo lahno, potem pa močneje in vpraša:

"Ali rad kričiš?”

"Ne.”

"Zelo dobro.”

Hiter potegljaj, močen pritisk, lahko- pokanje kostij v členku- —
potem me pa zvito pogleda in. vpraša:

"No, kako je bilo?”

"Prav prijetno.”

"Torej sva gotova.”

"Popolnoma?”

“Ne. Še zavezati moram.”

Kot kirurg je bil prav dober človeček. Kdo ve, na kakšne načine
ne kdo drugi mučil, samo, da bi bolečino večjo videl in zahteval
'ačila!

S kom boš zvezal?” vprašam.

S tračnicami. Kje je les?”

'ega pa ne maram.”

raj ne?” 1

jr ni dobro.”

l  dobro! Morda hočeš srebrne in zlate‘tračnice z briljanti?”

— 67

"Ne, jaz hočem prevezo iz sadre (gipsa).”

"-Sadra? Ali si nor! S sadro- mažemo stene in zidovja, pa ne noge.”

To je bila zdravnikova slaba stran. Nahajal sem se pač v Turčiji.

"Toda s sadro se naredi tudi lepe obveze,” zatrjujem ja-z.

"Te bi pa rad videl!”

"Prav lahko. Po sadro sem že poslal.”

"Kako boš pa naredil?”

"Le počakaj!”

"Če pa n-e dobiš sadre?” !

"To-rej naredim obvezo iz kleja.”

"Klej!” zakriči. "Mogoče me imaš za norca?”

"Nikakor ne.”

"Tega nikar ne mislil”

"Če bi le hotel!” se zasmejem.

"Kaj? Jaz sem učenjak'”

"Jaz tudi.”

"Kaj si pa študiral?”

'‘Vse!” odvrnem kratko.

"Jaz pa še trikrat več! Jaz poznam celo prvo bolnišnico Sabur
ibn Saheli!”

"In jaz imami cel zdravniški besednjak v glavi.”

"Jaz ga pa nimam samo v glavi, ampak v vseh delih telesa. Obveza
iz sadre ali kleja! iSadra- je moka, in klej je mehak in tekoč. Obveza
mora pa biti trdna.”

"Tudi sadra in klej postaneta trda, ti se boš čudil. Sicer pa noge
sedaj še ns smem obvezati; rano moram izprati, da' se oteklina zmanjša
m- bolečina poleže. Ali razumeš?”

"Alah! Ti govoriš kot izurjen zdravnik.”

"Saj se pa tudi razumem na zdravilstvo.”

"Torej si sam uravnaj svoje kosti, saj si jih tudi sam zlomil! -Zakaj
si pa mene- poklical?”

"Da ti pokažem svoj jezik.”

"Pa’že raje gledam volovskega kot tvojega, zapomni si! Moj obisk
v elja deset pijastrov. Ti si tujec, torej plačaš dvakrat toliko. Razumeš!’

"Tu imaš dvajset pijastrov. toda ne prikaži se več!”

"Mi niti v glavo nerade. Imam- že dovolj vsega.”

Denar vrže v svoj žep, si obesi košaro čez rame in gre proti vratom,
kjer si natakne svoje opanke in hoče oditi, ne da hi me- pozdravil; tu se
°dpro vrata, in- Otoar stopi v sobo- z neko posodo v rokah.

Zdtravnik obstoji, opazuje vsebino, posode in vpraša:

"Kaj imaš?”

"Alči — sadro.”

"Ali, to je torej sadra, i-z ktere se- delajo trde obveze! T n-

»ost, taka prismodarija! Res, tako smešn-o, da se mora vsatp ti

toren!”

88  —

Omar še stoji med odprtimi vratmi; sedaj jih pa zapre, da zdravnik
ne more ven, postavi posodo na tla in prime debelubarja za obe rame¬
ni ter reče:

“Ti, žolna, kdo pa si ti?”

“Jaz sem zdravnik, razumeš!”

“No, ti si pravi mazač z zdravili! Kaj pa govoriš o prismodariji,
neumnosti in bedariji! Naš efendi je zahteval sadre, in kar on naroči,
vedno ve, za kaj rabi. Tisoč takih jazbecev kot si ti, nimajo toliko pa¬
meti v svojih praznih glavah, kot jo ima naš efendi na konceh svojih
las. Če ga boš še nadalje žalil s takimi besedami, boš kmalu sedel v žabji
vodi. Tebi se takoj vidi, da je bila neumnost tvoja mati.”

Tega ali kaj taeega se zdravniku najbrž še nikdar ni zgodilo-. Stopi
nekaj korakov nazaj, debelo pogleda Omarja, potem pa začne na vso
sapo, kot bi se v njegovem želodcu razstrelila shramba smodnika:

“Ali naj ti s svojim turbanom zamašim usta? Tu ga imaš. ti sin
opice, vnnk osla. pravnuk podgane, reporitnik, pasjedlakec, kobilar,
gorila, golobradec, tičar, smrdokavra !”

Zdravnik potegne svoj turban z glave in ga vrže Omarju v obraz.
Slednji ga. pa zgrabi, napolni z gipsom- in reče:

“Tu imaš pokrivalo tvoje luknjaste pameti nazaj!”

Tn Omar zažene turban, uapolnjen z gipsom, zdravniku v rodeči
obraz. Oips se strese- po zdravnikovem životu, in kmalu je bil zdravnik
bel kot mlinar, ki ne pride ople tedne iz mlina. Grips ali sadra mu pride
tudi v oči. Zdravnik si riblje oči. skače kot prismojen, zgubi svoje opan¬
ke in zgrabi svojo košaro, da jo zažene Omarju v obraz. Slednji je pa že
bil pripravljen in z rokami viame košaro: pri tem se pa odpre pokrov,
in vsa vsebina košare pade na tla: klešče, škarje, noži, pincete, škatlje
in druga roba. in pri tem seveda glavno orodje, kterega se poslužuje
turški zdravnik — brizgalnica.

Spretni Arabec Omar se takoj sklone k tlom. in začne metati v
zdravnika njegove inštrumente. Zdravnik pa tudi ni bil len. ampak je
začel pobirati posarone predmete, ki so padali od njegovega. trupla, in
jih metati Omarju nazaj: pri tem je pa zabavljal in preklinjal z besedami
in izrazi, ki se ne dajo ponoviti.

To bombardiranje je bilo tako smešno, da se konečno vsi spustimo
v glasen streh. Tudi krčmar z svojimi ljudmi je začul ropot, in ko pride
v soho ter opazi smešen prizor, se prične tudi on iz vsega grla smejati,
da se mu je tresel debeli trebuh.

Sedaj se pa Hale-f spomni, da pride svojemu prijatelju- in tovarišu
na pomoč.

“Sidi. vzemi nogo iz vode!” reče. Po teh besedah pa že zgrabi
mojo nogo in jo dvigne iz škafa. Halef zgrabi- za škaf in leti z njim
proti vratom, da prepreči zdravniku beg. Potem pa pobere brizgalnieo
in začne brizgati vodo na zdravnika, s tako naglico, da je bil slednji v
nekaj minutah tako moker kot polit kuže.

“Lepo. krasno, izvrstno!” kriči Omar. “Sedaj naj okusi še gips.
Le brizgaj, Halef!”

Omar pa zgrabi posodo z gipsom in streise njeno vsebino čez zdra'-
aika, dočim skrbi lialei za potrebno vodo.

Jaz sem kotel početju narediti konec, vendar od samega smeha nir
sea mogel govoriti. Celo največji melanholik in črnogledež bi se moral
glasno smejati. Vsi gledalci so >se kar tresli od smeha.

Najbolj se je smejal krčmar. Njegov tolsti trebuh je kar skakal na
Vse strani od smeha. Loke je. položil na trebuh in se zvijal. Solze so
mu stopile v oči. Kar zijal je samega smeha, vendar pri tem neprestano
kričal:

“Haj, vaj, temin, vidšuddm, karnim, midim, džijerim, dalakim,
bebrekim, vaj kaznim, sindirmim — o gorje, gorje, moj život, moje telo,
moj. trebuh, moj 1  želodec, moja pljuča, moje slezena, moji živci! 0 gorje,
moja prebava, moje življenje — jaz pokam, jaz se drobim!”

In res, bil je tak, kot bi njegova koža morala vsak trenutek počiti.

Zdravnik je pa iskal zavetja v kotu sobe; tam stoji in drži rob
svoje obleke pred obrazom; toda kričal, proklinjal in rotil se je iz
vsega grla. Ko pa brizgalniea ni hotela več brizgati vode, zgrabi Halef
sa škaf in zlije zdravniku vso vsebino čez glavo z besedami:

“Tako se godi z vsakim, ki imenuje našega efendija norca. Oško,
Prinesi sveže vode, da efendi lahko. spere nogo. Tega pametnega moža
zdravil, obližev in lesenih obvez posadimo na stol, da mu zmijemo obraz,
Le stoj, prijatelj, sicer ti odrežem konec tvojega nosa.”

Zdravnika posadil na stol, potem pa pobere lesen nož in začne zdrav¬
niku čistiti gips raz obraz. Kar dobi na obrazu, mu namaže za ušesa.

Zdravnik se sicer ne brani, vendar še vedno zabavlja. Jezik mu je
bil gotovo že truden, vendar ne neha rotiti in psovati.

Kakor znano se sadra ali gips zelo hitro utrdi; že v nekaj minutah
Postane tako trd kot kamen. Konečno preneha tudi Halef s svojim delom.

. “Tako!” reče. “Sedaj, sem te očistil, ker se mora tudi svojemu
sovražniku skazovati redno dobrote.'* Toda več ne moreš zahtevati. Svoje
r &ei sam. poberi in jiih spravi v košaro. Vstani! Zdravljenje je končano.”

Debeluhar hoče vstati, vendar kmalu dožeme, da ne gre, ker ga je
°bleka zadrževala.. To je bil tudi vzrok, da nisem hotel storiti konca
Prejšni zabavi.. Zdravniku sem hotel dokazati, da se gips strdi, če je
z mešan z vodo, torej je jako dober za obveze zvinjenih nog.

“Jaz ne morem vstati, jaz ne morem vstati!” zakliče in razprostre
Vs eh deset prstov na roki. “Moj kaftan je kot steklo, moj kaftan se
trgal ’ ’

Halef pa mu vzame z glave turban, kterega mu je prej vrnil, ga
mn pomoli ^red nos in reče:

“Poglej, to je častito pokrivalo tvoje učene glave. Kako ti ugaja?”

Turban je postail trda masa in je prevzel popolnoma podobo glave.

— 90

“Moje pokrivalo, moj kaftan!” kriči debeluh. “Od moje mladosti
je sedel na glavi, in sedaj so oskrunili njegovo čast ničvredni ljudje!
Daj mi sem turban!”

iZdravnik hoče zgrabiti po turbanu. Toda ko vzdigne roko, se začne
gips na njej lomiti.

“O jacik, o jaciik. — o gorje, gorje!” (kriči. “Moje roke in noge
se lomijo. Kaj naj naredim? Jaz moram proč; moji bolniki me čakajo.”

Zdravnik hoče vstati; toda ko' začne njegov kaftan zopet ropotati,
se vsede nazaj na stol.”

“Ali ste videli? Ali ste slišali?” reče skoro z jokavim glasom.
“Moje telo razpada na kose in meso pada na tla. Že čutim,
kako se ruši moja notranjost. Moje telo je zgrbaneeno kot obraz Metu-
zalemove tete. Vi ste me naredili človeka brez ugleda, moža brez lju¬
beznivosti. Občudovanje mojih gledalcev se bo spremenilo v zasmeh,
in dopadenje v zasramovanje. Na cestah bodo s prsti kazali za menoj,
in v mojih sobah bo tožila in plakala moja soproga. Jaz sem pobit mož,
in lahko me nesejo ven na pokopališče, kjer bom našel mir med vrbami
in cipresami. Oj Alah, Alah, Alali!”

Njegova jeza se je spremenila v žalost; bil je res smešen prizor, in
ljudje so se že zopet začeli smejali, ko jim zapovem 1  mir.

“Nikar ne stokaj, hekim! Tvoja žalost se bo v veselje spremenila,
ker danes si krnel izvrstno, priliko, da postaneš bogatejši na učenosti.”

“Da, skušnjo sem prestal, vendar za mene ni mnogo vredna. Zvedel
sem, da ne smem 1  več občevati z ljudmi, ki nimajo olike.”

“Morda misliš, da si bil ti uljuden, hekim?”

“Da, ker sem jaz mož, ki zdravi bolna človeška srca in osveži
žalostna, srca. To je prava olika.”

“In ti si tudi mož, ki bolnikom govori, da raje gleda volovski jezik
kot človeškega. Če imenuješ to oliko, potem si seveda zelo- uljuden
učenjak. Tudi se mi zdi neumevno, kako moreš na jeziku spoznati, če
je noga. zlomljena.”

“Ti se pač v svojem življenju še nisi dosti naučil. Na vsak način
pa sprevidite, da ste me spravili v položaj, ki škoduje moji čaisti in
podkupujete moj ugled v deželi.”

“Ne, tega pa ne razumem.”

“Torej je tvoja pamet tako kratka kot mesena klobasa, tvoja neum¬
nost pa tako dolga, da celo zemljo obseže. In vendar sediš tukaj ter vihaš
nos in govoriš, kot bi bil profesor vseh ueenostij.”

“Saj šemi tudi bil profesor za tebe, ker sem te naučil, kako se
delajo obveze iz gipsa.”

“O tem nisem niti besedice slišal.”

“Govoril sem o praktičnem pouku; kar si se danes pri nas naučil,
te lahko povzdigne do časti najslavnejšega zdravnika v celem kraljestvu
padišaha.”

“ Ali m.e hočeš še zasramovati? Če si res tako pameten kot govoriš,
daj mi dober nasvet, kako naj se izvlečem iz gipsove mase.”

— 91  —

“O tem pozneje. Ti si se nam smejal, kot sem ti povedal, da se iz
gipsa lahko naredi močne obveze. Ker me nisi pustil do besede, sem ti
z dejanjem dokazal, da je to resnica. Zagrabi tvoj kaftan! Prej je bil
mehak, sedaj je pa trd kot kamen, tako trd, kot mora. biti obvveza, če
hoče držati zlomljeni ud. Ali še ničesar ne razumeš?”

Zdravnik naježi obrvi in. me začudeno pogleda. Jaz pa nadaljujem:

"Če ti zlomljen ud obdaš s tračnicami, te bodo slednje kmalu nadle¬
govale, ker se ne prilagodijo členu. Torej taka obveza ni dobra.”

"Toida drugih obvez ni na zemlji; največji zdravniki države so si
zaman belili glave, da bi prenašli obvezo, ki je trdna in natanko pristoja
bolnemu udu. Jaz sam imam knjigo, ktere naslov se glasi: Šifa kemik
kiriklarin: Kako se zdravijo- zlomljene noge. Tu se bere, da se mor#
zlomljene noge samo s tračnicami ozdraveti.”

"Kdo pa je spisal to knjigo?”

"iSlavni zdravnik Kari Asfan Zulafar. ”

"No, ta je živel že pred dvesto leti. Takrat je menda imel prav {
danes bi se mu pa smejali.”

"Jaz se mu že ne smejem.”

"Torej je tvoja pamet dvesto let zaostala in ni za današne čase.
Sedaj se pa dobijo nove obveze. Ali si prej opazoval tvoj turban, ktere-
ga imaš sedaj zopet na glavi?”

"Zakaj ne? Ta mala strupena krota ga mi je prav pod nos
pomolila.” *, : ' r

“Torej povej, kakšno obliko ima sedaj tvoj turban?”

"Obliko moje glave.”

"In sicer zelo popolnoma. Tako je tudi z vsakim drugim delom te¬
lesa. Gips, ko se strdi, se popolnoma prilagodi členu.”

"Ah — oh — aah!” zakriči zdravniki, ko se obrne najprvo proti
meni in potem proti Halefu. "Daj mi hitro moj turban z glave!”

Hadži mu stori to uslugo in mu pomoli kaftan pred oči, vrteč ga
na vse strani.

"Še boljše pa je,” nadaljujem, "če se zlomljeni člen takoj namaže
z vodo in gipsom in potem zavije.”

Zopet me pogleda začudeno in konečno vzklikne:

"Alah il Alah! Nacik išad bulma, acametli kešf — Alab il Alah,
krasno odkritje, krasna iznajdba! 'Jaz bitim, jaz bežim, ker vse to
moram zapisati.”

Mož skoči s stola, ne da bi se brigal za gips na svoji obleki in
skoči proti vratom.

"Čakaj, čakaj! Vzemi košaro s svojimi inštrumenti s seboj!” -kriči
Halef. "Tn še prej vzemi svoj kaftan.”

Zdravnik obstane. Ril je smešen prizor. Od vseh krajev in koneev
je padal gips od njega. Povsod na kaftanu so se poznale gube od sedenja.
Tn se obrne proti Halefu in reče:

"Potegni pri rokavih! Jaz moram ven iz prekletega kaftana.”

— 92  —

Halef zagrabi in trdo drži. Zdravnik vleče in vleče in ko ne eno skoči
s tako silo iz svoje obleke, da odleti proti vratom, ktera je že prej odprl
in zdivja na dvorišče.

‘'Tekrar gelirim, tekrar gelirim, šindi tekrar gelirim — jaz pridem
zopet, pridem nazaj, takoj pridem nazaj!” kriči še na cesti.

Zgrabilo ga je navdušenje za novo obvezo. Moral je domov, da za¬
piše vse, kar je slišal. Daši je pri nas pustil opanke, kaftan in turban
in letel na pol oblečen po cesti, ga to prav nič ni brigalo.

Sedaj pa smo morali sobo očistiti. Trdi kaftan obesimo čez stol
in pospravimo zdravnikove inštrumente. Nato pa pripravijo meni sobico.
Oško mi je že prej prinesel vode. in z veseljem sem opazil, da oteklina
na nogi' pojenjuje; bolečine skoro nisem čutil. Pozneje me neseje v mojo
sobo in položijo na postelj.

Ko sem ležal že okoli tri ure, začujem zunaj glas zdravnika:

“Kje je efendi?”

“Tu v mali sobi,” odvrne Halef.

“Naznani me.”

Halef odpre sobo, in zdravnik vstopi, toda kakšen!

Oblečen je bil kot ženin. Modro-svilnati kaftan mu je pokrival telo
do nog, ki so tičale v opankah iz safijana, in glava je bila okrašena
z belim turbanom. Obraz mu je bil svečan in hoja častitljiva. Med vratini
postane, prekriža roke, se prikloni in reče:

“Efendim, japarim ciaret šikirin itibarin — efendi, obiskal sem
te v zalivalo in spoštovanje. Dovoli, da vstopim. ’ ’

Jaz pa svečano sklonem glavo in rečem:

“Stopi bližje, ker si dobrodošel!”

Zdravnik stopi tri korake naprej, se ustavi in začne:

“Efendi, tvoja glava je zibelka človeške pameti, in v tvojih mož¬
ganih prebiva pamet vseb narodov na svetu. Tvoj duh je tako oster
kot ojstrina britve in tvoj spomin tako koničast kot igla, s ktero se
predre bulo na telesu. Zatorej je bilo tebi od usode podeljeno, da znajdeš,
kako se zdravijo zlomljene roke in noge. Zatorej boš v kratkem času
ozdravil milijone zlomljenih rok in nog, in profesorji bodo v prihodu josti
zbirali pijastre, da ti postavijo spomenik, na kterem bo tvoja postava
iz jekla ali kamna. Na plošči se bo pa tvoje ime blišealo v zlatih črkah.
Do tedaj ga pa bom imel jaz zapisanega v svojih knjigah; torej te prosim
lepo. da mi poveš svoje ime!”

Vse to je govoril zelo svečano in resno.

“Hvala ti!” mu odvrnem. “Toda resnici na ljubo ti moram pove¬
dati. da nisem jaz oni, ki je dokazal, da se gips lahko rabi za obveze.
Učeni mož, ki je to pronajdel, je bil doma na Nizozemskem in imenoval
se je Matisen. Jaz torej ne zaslužim tvoje hvale, toda veseli me vseeno,
ker te veseli ta iznajdba, in upam, da jo boš dobro uporabil.”

“Takoj ti dokažem, da sem trdno prepričan iznajdbo uporabiti.
Toda hvale vseeno ne smeš odkloniti. Četudi niši ti iznajditelj, vendar
si to iznajdbo pri nas upeljal. Današnjega dneva nikdar ne pozabim


93  —

in v svoje veselje sem opazil, da je še moj stari kaftan tukaj. Od slej
naprej bo visel visoko pred mojo hišo., .da lahko vsi oni, ki gredo mimo
moje 'hiše z zlomljenimi členi, spoznajo, da jih jaz brez bolečin ozdravim.
Sicer sem pa že naredil poskus in prosim, če ti smem pokazati delo svoje
umetnosti, da izrečeš svojo sodbo. Ali dovolil?”

“Zelo rad!” odvrnem.

Mož stopi proti oknu in zaploska z rokami. Vrata v krčmo se odpro,
m kmalu zaeujem težke korake.

“Tu notri!” reče zdravnik.

Na j prvo prideta dva moža,, noreča velik sod, napolnjen z gipsom.
Eden izmed njih drži v roki še toliko povojev, da bi z njimi lahko ovil
deset oseb. Oba položita svoj tovor na tla in odideta.

'Takoj za njima pa vstopita dva moža z nosilnico. Na njej leži
bradat človek, kterega truplo je do vratu zagrnjeno. Obadva postavita
nosilnico na tla in zopet odideta.

“Tu boš videl prve obveze, ktere bom jaz naredil,” začne zdravnik.
“Kupil sem vse potrebno in najel tega delavca, da mi bo za model. Na
dan dobi deset pijastrov in hrano. Dovoli, da dvignem, zagrinjalo, in
oglej si mojega bolnika!”

Zdravnik odgrne človeka. Ko pogledam čudni model, sem se moral
z vso silo zadržati, da nisem, počil od smeha. Oj Alah, kakšen je bil
ta človek! Debeli zdravnik je ubogega človeka od nog do vratu zalil
z gipsom, kteri je bil tako debel, da bi ga tudi kanonska krogi j a ne
prebila.

Mož je bil res kot pravi bolnik, ki je že z eno nogo v grobu. Niti
premakniti se ni mogel, kaj šele dihati! Tn vse to za devet nikljev na dan!
Na dan! Bogve, koliko časa ga bo zdravnik držal v gipsu!

“Koliko časa boš pa delal poskusu je ? ” vprašam.

“Toliko časa, da ne bo mogel več zdržati. Jaz Inčem študirati
gips, kako Tipljiva, na človeško telo.”

“Tn pri zdravem človeku? 'On ne bo dolgo, zdržal. Kaj se je pa z
njegovimi prsmi zgodilo?”

“Zlomil si je pet reber.”

“Vendar si ga preveč zavil v gips. Saj že komaj diha.”

“No, torej bom svoje delo popravil; krčmar mi posodi orožje.”

Radoveden .sem bil, kaj bo prinesel. Pri njegovem povratka sem
navno. zavijal svojo nogo, in pogledam po sobi šele tedaj, ko zaeujem
udarce kladiva.

“Za božjo voljo, kaj pa delaš? Kaj pa imaš v roki?”

Videti ga seveda nisem; mogel, ker je bil s hrbtom obrnjen proti

meni. "" '* ' [

''Kladivo in dleto,” odvrne prostodušno.

“Torej boš ubogemu možu v resnici razbil vsa rebra in mu dl#tn
zabil v prša.”

“Kaj pa naj rabim, da odstranim gips?”

“Škarje, nož ali pa majhno žago.”

— 94  —

“Žago za kosti imam v svoji košari.”

“Da  le prinesi jo in pokliči mojega Halefa, da ti pri delu pomaga,
ker jaz ne morem.”

Ko pride Halef in mu nekoliko pomigam;, me takoj razume in se
spravi nad gips ubogega človeka, dasi zdravnik ugovarja. To delo je
trajalo toliko časa, da so morali medtem prižgati luč, ker je postala
noč. Kjoneeno je bil ubogi delavec rešen groznega povoja. Ubogi adut
ni zinil niti besedice. Ko pa je bil odstranjen zadnji povoj, reče meni:

“Hvala ti, gospod!”

En skok, in že je zunaj.

“IStoj!” kriči debeli zdravnik za njim. “Jaz te še rabim!”

Toda vse klicanje bilo zaman.

“Alah, on ničesar ne sliši! Kaj naj storim z gipsom in povoji?”

“Le pusti ga!” odvrnem. “Kaj si vendar mislil? Z vsebino tega
gipsa bi lahko namazal dve hiši. Nekaj ga tudi jaz rabim;, ker mislim,
da je čas, da deneš nogo v gipsove obveze.”

Zdravnik je bil ves v ognju nad novo iznajdbo. Moral sem ga še v
marsičem podučiti, predno me je pravilno obvezal. Ko je bil s svojim
delom gotov, se mi še enkrat zahvali, ker sem ga v enem dnevu toliko
naučil. Ponudil mi je tudi več svojih zdravniških inštrumentov v plačilo,
•kar sem pa seveda hvaležno odklonil. Konečno mi še poda roko v slovo
in odide.

Njegovi težaki so morali ves čas zunaj čakati in so prišli šele sedaj,
da odnesejo njegove priprave. Oddahnil sem se prav pošteno, ko so tudi
slednji odšli.

Nato pa pridejo k meni Oško, Halef in Omar, in pogovarjali smo se,
ka! naredimo'drugi dan. Jaz sem bil odločno za to, da kljub moji ranjeni
nogi nadaljujemo potovanje, ker sicer nam štirje lopovi, ktere smo že
tolikn časa preganjali, res utečejo.

Na listku, ki ga je pisal Hamd el Auiazat, in kterega sem dobil v to-
ke v Prinopolju, je bilo pisano:

“Tn prineh boste la karnnorman kan ali sa panajir Menelikde —
hitro sporočite v Karannrman kan, toda po semnju v Menliku!”

Mesto Menlik je bilo že za nami/toda še danes smo preganjali
Hamd el Amazata in njegovega brata, ne da N bi vedeli, kje je Karanor-
man kan. (Kan je toliko kot pri nas gostilna s prenočiščem). Na vsak
način pa so se hoteli lopovi zjediniti v tem kanu. Nameravali so novo
roparsko' delo, kar smo hoteli mi preprečiti. Ce ne jahamo takoj za adnti,
lahko slednji n-edtem iz vrše svoje roparske nakane. Zatorej smo morali
na vsak način jutri naprej jahati.

Halef je menil, da sem jaz še nesposoben za potovanje in svetoval
naj še ostanemo. Oško in Omar sta pa bila edinih mislij z menoj. Omar
je ponavljal svojo prisego:

“Kri za kri! Jaz sem prisegel, da maščujem smrt svojega očeta in
jaz moram držati svojo besedo. Ce vi drugi jutri ne jahate naprej, jaham

Jaz sam. Jaz ne bom imel prej miru, dokler ne bo tičal moj nož v
srcu morilca mojega očeta.”

To je bil divji in nečloveški govor. Toda če sem ge spomnil onega:
trenutka, ko je njegov oče, naš vodnik, zginil v puščavi pod slano vodo>
Ustreljen po Hamd el Nasrju, sem čutil, da ta umor kriči po maščevanju.

Spal bi najbrž precej dolgo, da nisem bil prej zbujen. Izdelovalec
košar je stal zunaj in kotel z menoj govoriti. Kanalu se odpro vrata, in
v  'sobo stopita košarar in krčmar one gostilne, kjer sem se seznanil z
Aladžijema. Takoj sem spoznal, da imata najbrž važne novice, ker bi
Ule sicer nikakor ne zbudila.

‘ ‘Gospod,” reče krčmar, ‘‘ne vrjamem, da te bom kmalu zopet vi¬
del. Oprosti torej, ker te motimo pri tvojem počitku. Toda naznaniti ti
moram važne novice, ker se gre za tvoje življenje.”

“Že zopet! Upam, da ni tako hudo kot misliš.”

“Hudo bi bilo, če bi te ne posvaril. Oba Aladžija sta bila pri
uiojem bratu.” ' M ; _ I i ■

“ Ak! — Kdaj?”

“Ko se je pričelo daniti,” odvrne izdelovalec košar mesto krčmarja.
“Mi smo se kmalu zbudili, ker veselje nad tvojimi darili nas ni pustilo
Počivati. Celo otroci so že vstali. Jaz sem šel k vodi, da pogledam nare¬
ku, ktere sem prejšnjo noč nastavil. Ko se vrnem, zagledam pred mojo
kiso dva jezdeca na lisastik konjih in govorila sta z otroci. Moj oče je
bil še v postelji. Ko mene zagledata, me vprašata, če nisem videl včeraj
štiri jezdece, kterik eden je nosil zelen turban in modra očala; imeli so
&  seboj tudi črnega arabskega konja.”

“Kaj si jim odgovoril?” vprašam napeto.

“Mislil sem takoj, da sta Aladžija, o kterik smo govorili, torej jim
uisem povedal resnice.”

“Hm! Pa ti niso vrjeli.”

“Misliš?”

“Da, ker so jim že otroci prej vse povedali.”

“Tako je. Tepla sta me z bičem in grozila, da me umorita, če ne
Povem resnice.”

“Torej je prav, da si resnico govoril.”

“Ali veš, da sem res to storil?”

“Da, ker vidim na tvojem obrazu. Misliš, da si delal napačno, torej
uirnaš mirne vesti.”

“Efendi, prav si govoril. Jaz bi lahko' pobegnil pred Aladžijema,
a  potem bi oče in otroei trpeli. In ker so slednji že prej govorili o vas,
s em konečno vse priznal.”

“Toda ničesar druzega?”

“Hotel sem samo toliko povedati, toda otroci so že prej izklepetali,
da ste nam vi dali denar in živež, in da vas jaz hočem danes peljati
v  Taškej, kamor sem že včeraj peljal štiri lopove.”

“In ti si vse to priznal?”

“Da, ker nisem mogel drugače. Efendi, gotovo mi oprostiš.”

— 1 ) 6 ”—

“Jeziti se ne morem; vendar tvoji otroci so preveč zvedeli. Ali
sta imela Aladžija puške?”

“Da, in zgledala sta, kot bi se jim zelo slabo godilo. Eden je imel
obliž na obrazu, in nos je bil moder kot češplja.”

“To je bil Bibar, kteremu sem preklal čeljust. Toda kaj sta roparja
še druzega povedala?”

“Ničesar. Udarila sta me še parkrat z bičem in odjahala proti
Radoviču. ’ ’

“Tega pa ne vrjamem. Mislim, da sta jahala proti gozdu, skozi kte-
rega nas ti misliš peljati. Tam nas bodo napadli, ker jim je okolica
dobro znana.”

“Da, prav imaš, efendi. Tudi jaz sem imel enake misli in sem se
splazil za njima. 'Kmalu sta obrnila na desno proti gorovju.”

“In sedaj se tam skrivata in čakata na nas. Predvsem; pa moram
natančno vedeti, kaj si roparjem vse povedal. Razodel si, da sem jaz
v Radoviču; ali si tudi govoril o moji bolni nogi, da bodem najbrž moral
ostati v Radoviču?”

“Ne — niti besedice.”

“Torej nas bosta danes pričakovala. Ali sta vprašala, kdaj se na¬
potimo iz Radoviča?”

“Da, toda rekel sem, da moram radi vašega odhoda šele poizvedeti.
Potem sta pa prisegla, da me umorita in požgeta mojo kočo, če ju izdam.
Povedala sta tudi, da sta. Aladžija, in da gotovo spolneta svojo prisego.”

“In vendar si vse imeni povedal?”

“Ker je moja dolžnost, efendi. Mogoče lahko tako narediš, da bosta
vrjela, da ju jaz nisem izdal.”

“To je zelo lahko. Seveda sem ti zelo hvaležen za opomin, brez kte-
rega bi bili v veliki nevarnosti.”

“Da, gospod, ti bi bil zgubljen,” reče sedaj krčmar. “Tudi jaz sem
slišal na lastna ušesa.”

“Ali sta bila lopova tudi pri tebi?”

“Seveda! Toda njih prihoda se nisem veselil, ker sem imel že od¬
pre j dovolj.”

“To je bilo včeraj popoldne. Potem sta pa odjahala naprej in sedaj
čakata, da nas napadeta.”

“V moji krčmi sta govorila, da je neki potnik Toma njima povedal,
kdaj se vi odpotite iz Gstromdže in da ste popolnoma varni pred kroglja-
mi. Aladžija sta se seveda temu smejala in nikakor nista hotela vrjeti.”

Nato 'pa možakoma jaz vse povem, na kak način smo mi varni pred
krogljami. Izdelovalec košar in krčmar me napeto poslušata, dokler ni¬
sem gotov s pripovedovanjem, nakar krčmar smeje reče:

“Me zelo veseli, gospod, ker si mi vse povedal. V Ostromdži bom
igral veliko ulogo, ker se bom ljudem smejal in jim povedal, kako ste
postali varni pred krogljami. Ah, če bi jim mogel dokazati!”

“Prav lahko 1 ; jaz imam še več enakih krogelj, in če mi obljubiš, da
boš previden, ti jih rad podarim.”

“t)aj mi jih; ti si me neizmerne razveselil. Ali pa veš, da vas sedaj
sc  bolj spoštujem kot prej?”

"Zakaj?”

"Ker je vse kaj druzega, če se kdo z zvijačo varuje kot s čarovnijo.
Svoj uspeh si že dosegel, ker sta Aladžija sklenila, da vas ne napadeta
v «š s puškami in revolverji, temveč z noži in koli.”

"Da, pa jaz se jih ne bojim. Pravijo, da Aladžije ne premaga deset
oboroženih' ljudij, jaz sem pa oba ob tla vrgel in pobegnil.”

"Samo z Alahovo pomočjo, efendi! Ti roparji so strašni. Tudi jaz
sem se prestrašil, ko sta se popoldne vrnila v mojo kremo. Moral sem z
'ijima v sobo, in zdelo se mi je, kot bi šel v peklo, kjer prebiva
tisoč satanov. Vendar sem bil srčno zadovoljen, ko sta se menila, kako
bh je dozdevni šerif preeleparil.”

"Torej nista slutila, da je bil šerif vodja onib, ktere sta hotela
napasti?”

"Nikakor ne. Toda pozneje, ko sta se umirila in sedela pri rakiji,
Je eden izmed njiju, potegnil neki list iz žepa, kterega sta začela brati.
Slišal sem, da sta ga dobila na nekem drevesu. Vedela sicer nista, kaj po¬
meni listek, vendar toliko sta dognala, da so skozi gozd jahali trije jezde¬
ci, ki so se ravnali natančno po predpisih tega lista.”

"Ali sta uganila, kdo so bili trije jezdeci?”

"Ne, ker je manjkala glavna oseba. Menila sta, da vi jahate pozneje
mirno. Sicer sta se pa grozno jezila in razsajala. Njih puške so bile
zlomljene, kterih kose sta še imela s seboj in ktere sta metala na moj
hrbet. Otroci so se pričeli jokati, in nato sta tudi nje pretepla. Eden
izmed Aladžijev se ni mogel kvišku držati, ker si ga vrgel ob drevo;
Več ur zaporedoma sem mu moral hrbet z rakijo in vodo drgniti. Drugi
je pa imel otečeno lice in nos velik kot jabolko; tudi njega sem moral
drgniti z rakijo. Pozneje sta pa prišla še dva druga človeka, ki sta
sla v gozd po smolo, ktero sta potem zmešala z maslom in obvezala
Aladžija.”

"Dva druga sta prišla? Ktera pa?”

"Dva prava roparja, zrela za vislice. Prejšno noč sta spala v Dabili
pn krčmarju Ibareku in- ”

"Ah, ta dva poznam. Bila sta brata. Ali nisi tega opazil?”

"Da, kmalu sem cul iz njih pogovora z Aladžiji, s kterima sta bila
dobro znana; tudi vas sta poznala. Govorili so zelo veliko med! seboj; o
Drino polju, o Meneliku, kjer ste tako hitro pobegnili, dasiravno so vas
hoteli umoriti. Ko sta Aladžija slišala, da vam je znana Dere-kuliba
ftri Zbegancih, sta se vjezila in rekla, da vi ne smete tja, temveč vas
Morajo že med potjo napasti.”

"Torej sta še vedno vrjela, da mi še nismo jahali skozi gozd?”

"Da. V gozdu sta se tako postavila, da ni mogel noben človek mimo,
da bi ga videla. Oba brata sta sklenila, da pomagata Aladžijema.
Dili so sedaj štirje proti štirim, in Aladžija sta izjavila, da se sedaj ču-

tita tako močna, da bi se spopadla s celo vojsko. Vendar ta zmota je
trajala samo toliko časa, dokler se Toma, potnik, ni vrnil iz Radoviča. ”

“Ah, ta jim je torej oči odprl?”

“Poklicali so ga v sobo. Povedali so mu, da tujci še sedaj niso jahali
skozi gozd; Toma pa jim je dokazal, da vas je videl v Radoviču in eelo
nekaj gorkih dobil po plečih. Sedaj je pa zavladalo velikansko začudenje.
Koaečno jih je Toma vprašal, če niso videli šerifa z zelenim turbanom,
kteri je bil tuji efendi, seveda dobro preoblečen.”

“Škoda, ker jaz nisem bil zraven; rad bi videl njih obraze.”

“Da, efendi, bilo je smešno, pa tudi grozno. Taeega preklinjanja
in pridušanja še celo svoje življenje nisem slišal. Vse, kar v sobi ni bilo
pribito, razbili, kaj taeega se jim še nikdar ni zgodilo. Divjali in razsajali
so kot hudiči. Bili so kot podivjani bivoli, pred kterimi se reši samo
z begom.”

“Rad vrjamem. Kaj pa je rekel potnik?”

“Bil je zelo' prestrašen. On sam je tebi pripovedoval, da si bil ti
umorjen, radi česar si ga ti spoznal. Sicer je pa zvedel, da je tebi znaao,
da je Toma z Aladžiji v zvezi, in neznansko se je bal, če se ti vrneš v
Ostromdžo in ga naznaniš sodniji.”

“No, on je lahko miren. Naj ga le bode njegova lastna vest.”,

“Aladžija sta mu obljubila, da na vsak način vas umore, da bo lahko
miren; Aladžija sta hotela takoj odriniti v Radovič, vendar jima je potnik
svetoval, naj še počakata, ker vi nameravate ostati v mestu do jutra;
torej je še dovolj časa. Meni je bilo to zelo neljubo, ker sita sklenila, da
prenočita pri meni, torej sem bil ujetnik v svoji lastni hiši. Tudi mi ro¬
parja nista zaupala; eelo vratom se nisem smel približati.”

“In Toma, potnik?”

“Jahal je domov, toda jutri namerava priti zopet v Radovič,
da poizve, če so vas Aladžiji napadli in umorili.”

“Kje bo pa vprašal?”

“Ne vem. Ime so tako tiho imenovali, da ga nisem mogel razumeti.
Ko je Toma odšel, sta Aladžija kupila puške in smodnik. Tako sta se
jezila nad teboj, vendar konečno sta se vendar smejala, ker si jima
pustil denar.”

“Ker sem bi preveč pošten. Kadar mi zopet prideta v roke, se ne
bosta več smejala. Kaj sta pa drugo nameravala?”

“Vrnila Se bosta v Menlik; svoje sporočilo sta oddala Aladžijema.
Onadva naj namreč nekega Baruda el — el — el — zlodja, ime sem
pozabil.”

“Barud el Amazat.”

“Da, tako je. Torej temu naj povedo, da je njegov sin umrl; na¬
dalje, da imate vi kopčo, in nadalje, da boste vi v Zbegancih pri nekem
mesarju vprašali po Dere-kulibi. ”

“No, mogoče pridemo mi še prej v Zbegance.”

— 99 —

“Efendi, čuvaj ee! Tudi roparji jahajo v Zbegance in poznajo pot
zelo dobro. Če hočeš biti prej tam, moraš takoj odjahati in po bljižnicah
dospeti tja. Toda prav lahko vas med potjo napadejo in pobijejo.”

“Na to smo že pripravljeni. K|dor pozna nevarnost, se je ne boji.
Če bi imel zdravo nogo, bi bilo seveda veliko lažje; po bljižnieah torej
ne moremo jahati, ker pelje pot' skozi gozd, kjer se človek ne more boriti
na konju, a na tleh sem sedaj nesposoben za boj. Jahati bomo morali
torej po -drugem potu.”

“Ki je pa veliko daljši.”

“Nič za to.”

“Torej roparje ne boš prehitel, efendi.”

“Najbrž, da. -Od tu jahamo v Karbince, in od tam naravnost čez
Varce v Zbegance, kakor bo boljše.”

“To je pa zelo slaba pot, gospod!”

“Pravzaprav ne. Ce iz 'Radoviča jahamo v Tstib in od tu čez Kara-
orrnan v Varee, imamo vedno dobro pot; seveda pozneje je pa pot zelo
slaba in nevarna ”

“Gotovo; vendar jaz te bom povsod varno vodil,” odvrne izdelovalec
košar. ' _ j * j' j"

“Ali ti je znana okolica?”

'‘Natančno. Ker sem tvoj vodnik, mi je že vseeno, če jahamo čez
Karbince ali Taškej; tudi razdalja je precej enaka. Toda kdaj vendar
odpotnieš, efendi? Muditi se ne smeš predolgo. Ali lahko grem še prej
domov?” M 1 ! J

“Da; toda v pol ure se moraš vrniti. Ali si lahko sposodiš konja?”

“Krčmar mi ga takoj izroči.”

“Torej govori z njim: plačal bom jaz.”

“Saj lahko mojega vzameš, ki stoji zunaj,” mu reče njegov brat,
krčmar.

“Pa ga sam rabiš, ker pot proti domu je dolga.”

“Seveda, in tudi zaupati ne smem konju preveč, ker je že star.
Lopovi so mi ukradli najboljšega konja. Nikdar več ga ne bom videl in
tudi denarja nimam, da kupim drnz-ega, dasi ga zelo potrebujem.”

“Koliko je pa bil ukradeni konj vreden?” vprašam krčmarja.

“Med brati 150 pijastrov.”

“Jaz ga hočem kupiti.”

“Kupiti?” vpraša začuden. “Efendi. ali resno misliš?”

“Zakaj pa ne?”

“Ker konja nimam.”

“Je vseeno. Jaz ga dobim v roke.”

“Kje pa?”

“Pri tatovih. Ko jih dohitim, jim vzamem tudi tvojega konja.”

“Tn če se ti ne posreči?”

“To je moja skrl). Na kratko, jaz kupim konja, če si zadovoljen
8  to kupčijo.” ‘ f L

— 100  —

“Z veseljem, ker jaz konja vendar nikoli več ne bom videl. Toda }
efendi, nikar ne zameri, konja boš najbrž šele tedaj plačal, ko ga dobiš?”

"O ne! Kdo ve, koliko časa moram preganjati lopove, predno mi
pridejo v pest. Kako naj ti potem denar pošljem? Jaz ti takoj plačam
dvesto pijastrov.”

“Stopetdeset sem rekel”

“Ne, dvesto.”

“Torej me nisi dobro razumel.”

“To je moja pomota. Jaz sem mislil, da je dvesto in rekel sem, da
konja kupim. Ali hočeš?”

“Toda preveč je.”

“In za navržek ti dam še 50 pijastrov za otroke. Tu imaš 250
pijastrov.”

To je bilo vse skupaj komaj 12 dolarjev za najboljšega krčmarjevega
konja. Toda v onih krajih konji nimajo posebne veljave. Na deželi ima
celo največji siromak svojega konja, ker paša in hrana je povsod zastonj.

Daši je bila svota zelo majhna, vendar je krčmarja zelo razveselila.
In tudi meni ni ničesar škodovalo, ker sem plačal od onega denarja, ki
■so ga lopovi pokradli ljudem. Obžaloval sem le, ker nisem tudi Aladžijem
vzel denarja, s kterim bi lahko pomagal marsikteremu siromaku.

Nato smo se poživili s hrano in se odpravili na pot. Toda kaj naj
denem na bolno nogo, ker škornjev nisem mogel obuti? Baš premišljujem
ko vstopi debeli zdravnik.

“Efendi”, reče, “prišel sem, da te vprašam, kako si počival no-
eojšno noč?”

Bil je ravno tako oblečen kot sinoči, in pod pazduho 1  drži neki zavoj-

“Hvala,” odvrnem. “Moj počitek je bil sladak, in upam, da je
bil tvoj tudi.”

“Toda Alah ni spolnil tvoje želje, ker jaz nisem spal celo noč. V
glavi mi je šumel gips, da nisem' mogel počivati. Sanjalo se mi, ko sem
po dolgih urah zaspal, da je svet sam gips in nebo obveze; vse to se je
vrtelo okoli moje glave. Premetaval sem se po postelji tako hudo, da
sem' se konečno zvrnil v sredo sobe.”

“In kaj si naredil s svojim starim kaftanom?”

“Obesil sem ga pred 'hišo, kjer ga množica ljudij občuduje. Najel
sem tudi posebnega' človeka, ki stoji pred hišo in razklada ljudem o po-
roembi gipsovih obvez; za vse to se moram samo tebi zahvaliti. Kako je
'S tvojo nogo?” j • i

“Precej  dobro.”

“Torej ti priporočam kot tvoj telesni zdravnik popolen mir. Zunaj
na dvorišču sedlajo konje. Pa vendar ne misliš odpotovati?”

“Beveda.”

“Hm! Precej neprevidno.”

“Vendar bom ježo lahko prestal.” 7  j j ■■ '  j: ,

— 101

“Toda kaj boš med ježo obul na nogo?”

“Pravkar sem o tem premišljeval.”

“In tudi jaz sem mislil o tem nocojšno noč. Tu sem se nekaj izvrst¬
nega spomnil. Zunaj na deželi imam bogatega bolnika, kterega muči
revmatizem.. Za njega sem kupil v mestu par finih lahkih čevljev, ktere
s em hotel poslati na deželo. Toda za njega lahko pustimi drugi par iz¬
vršiti. Ker nisi hotel včeraj ničesar vzeti od mene, te prosim, da vzameš
Par čevljev, ki so zelo pripravni za tvojo bolno nogo.”

Zdravnik odvije zavoj in pokaže par čevljev, narejenih iz sukna
3n  obšitih z usnjem.

Jaz rad spolnem zdravnikovo željo. Takoj poskusim čevelj na bolni
n °gi, in izvrstno se mi je prilegal. Veliko je biloi zdravnikovo veselje
rsled tega. Ko mu hočem še dokazati, da sem jaz njegov dolžnik in ue
°n moj, pa biti ven k vratom in zgine na cesti.

Ko se vrne izdelovalec košar, se poslovimo 1 ; krčmarja pa še vprašam
Prej po računu, koliko smo dolžni.

“Ničesar, eferfdi,” reče kratko.

“Toda mi moramo vendar plačati za hrano in prenočišče.”

“Je že plačano.”

“Od koga?”

“Zdravnik je poravnal račun. Ti si ga nekaj naučil, kar mu ho nosilo
''oliko denarja. Pri odhodu te je pustil še enkrat srčno pozdraviti.”

“Sidi,” zašepeče Halef, “'nikar ne ugovarjaj! Ta zdravnik je bolj
Pameten in moder, kot sem sprva mislil. On pozna pravila ulju dno s ti,
*ato je v knjigi življenja zapisano, da bo umrl sladke smrti.”

Le s težavo pridem na dvorišče, kjer me vzdignejo na konja. Nato
Pa odjahamo na cesto, zopet enkrat — ne da bi plačali.

V neki ozki ulici, skozi ktero jahamo, opazim veliko gručo ljudij.
Občudovali so z gipsom prevlečeni kaftan našega debelega zdravnika,
ki je res držal besedo in obesil pred svojo 'hišo kaftan kot pristno zna¬
menje turške reklame. Hotel sem ga še enkrat obiskati, vendar so mi
Povedali, da ga ni doma.

Zunaj mesta obrnem na cesto, ki pelje proti Skoplji. Okoli nas so
R e vrstili travniki in pašniki, in ker je bila cesta zelo gladka, smo jahali
Precej urno. Pozneje pa zavije naš vodnik na desno med gozdnate griče
1(3  doline, po kterih se je pretakala bistra vodica.

Kaj naj povem o tej. okolici? Potnik si vedno zapomni samo one
kraje, v kterih je kaj doživel, kar se pa tukaj ni zgodilo. Vodnik nas
je vodil skozi gozdnate kraje, kjer ni bilo nobenih človeških naselbin.

V Karbineih, majhni vasi na levem bregu reke Bregaluice, se usta¬
vimo in se poslovimo od sedanjega vodnika. Poleg navadnega plačila

‘ "in podarimo še poseben bakšiš, kterega je bil zelo vesel. Nato pa jahamo

— 102  —

čez reko, da pridemo v Varce, ki leži na desnem bregu Bregalnice. Skoz 1
to vas pelje starodavna cesta, ki veže mesta Karatovo, Kosten,dil, Duh¬
amo, Radomir in konečno Zofijo.

Ko še prebrodimo reko Sletovsko, pridemo kmalu v vais 'Zbegance*
ki j,e bila cilj našega današnjega potovanja. Okoli devetih zjutraj smo
odšli iz Radoviča in dospeli v Zbegance ob treh popoldne. Q c  ne  j,j jahali
tako brzo, bi še pred' nočjo ne dospeli do cilja.

Četrto poglavje.

V roparski koči.

Vas Zbeganci je še precej velika: ima tudi precejšen promet in več
prodajalcu. Kraj leži med rekami Sletovska in Bregalnica, torej j®
precej rodoviten. Tudi prebivalci so morali hiti bolj premožni kot P°
dragih krajih; vse hiše so bile kaj lično zidane.

Seveda se takoj napotimo proti kanu. Ta krčma je imela več poslo¬
pij, ktera je oklepalo veliko, prostorno dvorišče. Ker je bilo vse čist«
in snažno, sem takoj uganil, da je lastnik gotovo Bnigar in ne Turek.
In nisem se varal.

Krčmar nas sprejme zelo prijazno in, z zvedenim pogledom občuduj®
mojega konja. Povabi nas, da. stopimo v soho.

Dva hlapca me dvigneta s konja in me neseta v sobo, kjer v svoj®
veliko začudenje opazim,, da se nahaja lep naslonjač.

Ko gostilničar opazi, kako zvezdavo pogledujem stol, na kterega s°
me posadili, stopi bližje, se zasmeje in reče:

“ Čudiš se, ker vidiš naslonjač v moji sohi. Narejen je bil v Zofiji*
in na vozu so ga sem pripeljali,. Tebi se bo prav prilegal, ker si moha-
medanee, torej lahko sediš s skrčenimi nogami, dočim kristijani lahko
stegnejo noge.”

“Jaz sem že od mladosti navajen, da sedim neprisiljeno,” odgovo¬
rim. “Jaz nisem mohamerlanec.”

“Pa vendar imaš znamenje potnikov Meke okoli vratu!”

“Ali je prepovedano 1 ?”

“Zelo strogo.”

“Od kteTega?”

“Po postavah kalifov.”

“Postave kalifov niso meni nič mar. Tudi mene prav nič ne briga*
če mobamedanec nosi sv. pismo okoli vratu.”

“Če si kristijan, si vajen naslonjača, torej gotovo prihajaš iz dalj¬
nih krajev?”

“Jaz sem iz Alemnnije.”

“To deželo zelo dobro poznam.”

“Res? Me prav veseli.”

“Da, Nemčija' leži blizu Bavarske, kjer teče Volga, in blizu Svit'®*
kjer se Donava izliva v Sredozemsko morje.”

103  —

“Torej sem prav vesel, ker poznaš meje moje domovine tako natan-
Tako učenih ljudij je pač malo v okolici.”

“Ker se nočejo učiti in. ničesar zapomniti,” reče laskavo. “Jaz
Pa imam oči in ušesa vedno odprta, torej mi ničesar ne uide. Jaz vem
Se  veliko več o tvoji domovini Nemčiji.”

“Kaj pa taeega?”

“Vaš cesar se imenuje Grleni, Prismojeni. Glavno mesto je Mimik,
kjer varijo najboljše arpa suju (pivo), in kterega tudi pri meni lahko
Piješ, kolikor hočeš, in-”

“Arpa suju imaš?” mu rečem. “Morebiti sam delaš pivo?”

“Da,” odvrne, “jaz ga sam varim, in ljudje ga radi pijejo', posebno
v  poletni vročini.”

“Iz česa pa delaš pivo?”

“Gospod, tega ne smem izdati!”

“Zakaj ne?”

“Ker je velika skrivnost.”

“O, pri nas pa izdelovanje pivo ni skrivnost; pri nas imamo celo
'•'sto pive, belo in črno.”

‘ ‘ Gospod, torej si ti še bolj spreten pivovar, kot oni, ki je bil pri
'Beni, in ki me je naučil izdelovati pivo.”

“Od kod pa je bii ta mož?”

‘ 1  Iz Stambula. ’ ’

“In kam je bil namenjen?”

“V svojo domovino.”

“O njegovem izdelku sem že slišal in celo njegovo pivo sem že pil.”

“In kako je teknilo, gospod?”

“Zelo — gorko.”

“Ker je manjkalo mrzle vode. Ali hočeš poskusiti vrč moje pive?”

“Seveda.”

“Velik vrč?”

“Najprvo majhnega, da poskusim.”

Krčmar odide v tem trenutku, ko vstopijo moji trije tovariši. Konje
s ° peljali na pašnik zadaj za krčimo in jih izročili čuvaju v varstvo. Ko
Jun povem, da dobimo pivo, so bili zelo veseli.

Krčmar kmalu prinese vrč pive, ki je držal kake dva litra. Jaz po¬
gumno odprem usta in pristarvim vrč na uista. Res, vse priznanje, pivo
Je bilo precej doibro.”

“Kje pa hraniš to pivo?” vprašam krčmarja.

“V velikih vrčih; ktere dobro zaprem.”

“Zakaj jih pa zapiraš?”

“Ker postane arpa suju potem boljše in bolj tečno.”

Zopet nastavim vrč na usta in pijem dolgo, ker mi je res teknilo.
1’udi moji tovariši so bili zelo zadovoljni s pijačo; naročim' torej večji
Vr S, s čimur sem se pri krčmarju zelo prikupil.

Krčmar prinese velik vrč, kterega smo imeli dovolj do večera; vpra¬
ša nas tudi, če hočemo kak prigrizek.

104  —

“Pozneje', sedaj še ne,” rečem. “Prej se moramo še nekoliko pome¬
niti z nekim tukajšnjim prebivalcem. Ali poznaš vse ljudi?”'

“Vse skupaj.”

“Tudi mesarja čuraka?”

“Tudi. On je bil prej mesar, sedaj je pa živinski trgovec in mnogo
potuje.”

Najraje bi .sam. šel k Čuraku. da ga na domu obiščem, kjer se ljudi
najboljše spozna in obsoja. Zal, da nisem mogel hoditi. Jahati pa tudi
nisem hotel k mesarju, ker bi se zdelo presmešno.

“V kakih okoliščinah pa živi mož?” poizvedujem nadalje.

“V dobrih; prej je bil zelo reven; toda kupčija z živino mu izvrstno
nese, ker je skoro najbogatejšd človek v okolici.”

“Torej ima tudi' dober upljiv?”

“'Seveda. On je dober mož, pobožen, darežljiv in zelo ugleden. Ce
stopiš z njim v kupčijo, sei boš kmalu prepričal, da je zelo pošten mož.”

“Me zelo veseli, ker nekoliko kupčije bi z njim res rad sklenil.”

“Ali je precejšna?”

“Da.”

“Torej si pri meni samo začasno in se pozneje k njemu preseliš?”

“Ne, jaz ostanem pri tebi. Že prej sem se veselil Zbegancev, ker
sem slišal, da je okolica zelo lepa — —-”

“V resnici, prav zares, gospod. Lega med dvema rekama, že to jc
precej vredno. Nadalje lahko opazuješ krasne gore v okolici, ki se vlečejo
proti :Sletovem. Vse povsod imaš krasne izprehode.”

“Da, slišal sem. Posebno romantičen je pot proti Dere-kulibi.”

Nalašč sem obrnil pogovor na razbojniško kočo v gozdu. Iz krčmar¬
jevih ust sem hotel zvedeti, kakšen kraj je to.

“Proti Dere-kulibi?” vpraša krčmar. “O tej koči niti slišal nisem.”

“Torej ni posebno znana?”

“Gotovo, ne, ker o njej še nisem slišal.”

“Toda v okolici 1  Zbegancev mora biti neka koča, ki ima slično ime.”

“Težko. Jaz sem tukaj rojen in sem živel vedno v Zbegancih; na
vsak način bi moral kočo poznati.”

“Him! Torej je ime Dere kuliba najbrž znano samo onemu, ki mi
je o tem povedal.”

“Najbrž.”

“Pa koča mora vendar biti nekje v okolici, in sicer mora ležati v
kaki gozdni soteski. Morebiti veš za; tako kočo?”

“Ali kdo st,amuje v njej?”

“Ne vem.”

“Če nihče ne stanuje v njej, tedaj mi je znana, Zunaj v gozdu je
pač neka koča; prav med skalami. Moj oče jo je naredil iz lesa, ker je
bil gozd njegov. 'Pred nekako osmimi leti pa sem jo jaz prodal mesarju
Čuraku.”

To' je bila najbrž prava koča, kjer so se zbirali roparji. Zato vpra¬
šam še nadalje:

— 105  —

"Zakaj je pa tvoj oče postavil kočo?”

"V njej je hranil orodje: lopate, krampe, 'vile im druge stvari.”

"In zakaj rabi mesar kočo?”

"Tega ne vem. Niti ne vrjamom, da jo sploh rabi, dasi je v njej
naredil sedeže, ki niso bili prej v koči.”

"Ali je zaklenjena?”

"Da. 'Koča. obstoji iz- dveh oddelkov in je postavljena prav v ska¬
lovje. Zakaj pa tako natančno sprašuješ' po njej?”

"Ker sem precej slišal od nje; povedali so mi tuidi, da vodi tja zelo
romantična pot.”

"Torej so te prevarali. Pot vodi najprvo čez polja in travnike, po¬
tem se pa zgubi v temnem gozdu, kjer ni nobenega razgleda. Gozd postaja
vedno bolj pust, in tam kjer se dolina najbolj zoži, stoji koča poleg
vrelca, ki prihaja iz skalovja. Lepe okolice tam res me dobiš.”

Tu reče Halef:

"Si-di, mi iščemo neki' kraj, kterega ne moremo najti, in tudi danes
zjutraj si o njem- govoril. Ali nisi govoril o nekem kraju, ki se glasi ravno
tako kot ime onega kraja, kterega smo dobili pri Hamd el Amazatu.”

"Misliš morda Karaormam?”

"Da, tako se je glasilo ime.”

"Toda spustil si eno črko. Mi iščemo Karanormam.”

"Mogoče je pa samo napaka v pisavi?”

"Lahko. Ali si poznan v Knraormanu?” vprašam krčmarja.

"Da,” odvrne. "Bil sem večkrat v tej vasi, ker pelje pot v Istib

* im °”  . . v : vv ' ; '’ rr ~'.Jus

"Mogoče je v tei vasi kako veliko prenočišče?”

"Ne, vas Karaorman nima nobene gostilne, ker leži tako blizu Istiba,
da ljudje raje tja hodijo pit.”

"Jaz bi namreč rad zvedel za neki kraj ali pa gostilno, ki se imenuje
Karaorman kan.”'

"Meni je popolnoma neznano. V tej okolici že mi take gostilne.”

"To sem tudi sam mislil. Kdo pa je predstojnik občine Zbeganci?”

"Jaz sem. ker je bil že moj oče,” odvrne krčmar.

"Torej imaš ti tudi sodnjo oblast v rokah?”

"Da, efendi. Vendar me v tem oziru zelo malo nadlegujejo, ker sta¬
nujejo tukaj samo dobri ljudje. Kadar se kaj zgodi, so vedno tujci, s
kterimi imam posel. Žal, da moč župana ni preveč obširna. Večkrat se
zgodi, da se nam lopovi v pest smejejo-, ker vedo, da jim ne moremo
do živega.”

"To je hudo. V enakih slučajih moraš postopati zelo strogo, da va¬
ruješ svojo čast.”

‘"Res je tako, vendar se po navadi več zanesem na samega sebe
kot na druge. Lopovi, ki se ničesar ne boje, imajo vendar nekak strah
pred trdimi pestmi, ktere imam tudi .jaz. V mnogih slučajih ukažem pre¬
tepsti tožnika in obtoženca; vendar slednje je sedaj preveč nevarno. Pred
nekterimi tedni bi me skoro veljalo moje življenje,”

— 106  —

“Kako vendar?”

“Ali si že slišal kdaj o Aladžijih?”

“Gotovo.”

“To so najbolj predrzni in nevarni lopovi, kar jih je, pravi Skipe-
tarji, predrzni in zviti kot divji maček, grozoviti in nasilni. Le po¬
misli, eden- izmed njiju, ki se imenuje Bihar, dočim je njegovemu bratu
ime San dar, pride nekega večera na moje dvorišče, razjaha, pride v sobo in
zahteva v pričo vseh gostov svinca in smodnika od mene.”

“Od župana? To je pa vendar nasilno.”

“Gotovo. Ce bi mu izročil streljivo, bi bilo proč z mojim županstvom)
torej mu nisem spolnil zahteve. Tu se pa lopov vrže na mene, in prišlo
je do hudega boja.”

“Pa si gotovo zmagal, ker je bilo mnogo ljudij v sobi, ki so ti
pomagali.”

“O, niti eden ni premaknil niti z mezincem, ker so se bali mašče¬
vanja. Tudi jaz nisem slabič, vendar me je tako obdeloval, da bi kmialu
.podlegel, da niso prišli moji hlapci na pomoč. Z njih pomočjo sem prijel
lopova in ga vrgel skozi vrata.”

“Tako, tako! Načelnik policije vrže roparja, kterega bi moral za¬
preti, pri vratih na cesto.”

“Le smejaj se! Vesel sem bil, da sem se ga znebil. Kaj naj bi sicer
z njim naredil?”

“'Zaprl bi ga in poslal v Skoplje, ki je glavno mesto te pokrajine.”

“Da, to bi bila moja dolžnost; toda kako naj zaprem lopova?”

“V občinsko ječo.”

“Nimamo nobene.”

“Torej imaš gotovo v hiši kak varen prostor.”

“Seveda ga imam, in že več ljudij je tičalo v njem. Toda pri Aladži¬
jih je kaj druzega. Da bi ga primorali v klet, bi moral imeti skoro de¬
set mož. Gotovo bi rabil tudi svoje orožje, in eden izmed nas bi bil mrtev.
In celo, ee bi se mi posrečilo, da ga zaprem, kako naj ga prepeljem v
Skoplje?”

“Zvezal bi ga in položil na voz.”

“Da, in spotom,a bi me napadli njegovi tovariši in me ubili!”

“Torej bi prej poslal v Skoplje po vojake.”

“To bi že bilo, da; toda danes ne bi več živel. Ko je Aladži odšel)
je grozno preklinjal in grozil z maščevanjem 1 . Drugi dan sem šel n&
polje. Tu pade izza nekega grma, mimo kterega sem korakal, strel. Stre¬
lec ni meril dobro, ker sicer danes ne bi bil več živ.”

“In kaj si ti naredil?”

“Hitro sem skočil za debelo drevo in potegnil pištolo. Tu pride
Aladži Bibar izza grma. Sedel je na. konju in se mi škodoželjno smejal;
zaklical mi je, da mi je danes samo pokazal, kaj me čaka; pozneje bo
boljše meril. ”

“Ali si ga od tedaj zopet videl?”

— 107  —

‘ ‘ K e. Toda iz hiše ne grem več brez puške, ker če se še e okra L vidiva,
utnrje eden izmed naju: on ali jaz.”

"Torej bodi pripravljen. Z Aladžiji se še lahko danes srečaš.”

"Kaj, še danes?”

"Jaz sem prepričan, da pridejo Aladžiji še danes, ali pa jutri zju¬
traj v Zbegance.”

"Sveta mati božja! Torej se lahko pripravim. Kje si pa zvedel
to novico?”

Povem mu vse, kako sem se bojeval z Aladžiji.

"In ti še živiš?” zakliče ves prevzet začudenja. "To je čudež,
veliki čudež.”

"No, tako posrečilo se meni ni kot tebi. Med bojem sem si zvi¬
nil nogo.”

"Nogo si zvinil! In vendar si ušel tem roparjem?”

"Gotovo. Pozneje so pa zvedeli, da nameravam v Zbegance, torej
so se napotili sem, da se maščujejo.”

"Oj gorje! Ti si nam torej pripeljal roparje v hišo!”

"Ali me hočeš radi tega psovati?”

"Nikakor ne! Jaz te moram celo braniti. Toda kaj naj naredim?
Saj se gre meni samemu za življenje!”

"Jaz ne potrebujem tvojega varstva; toda neprijetnost boš vendar
'ttiel, ker moraš nekega prebivalca tvoje vasi zapreti.”

‘ ‘ Kterega ? ’ ’

"Mesarja Curaka.”

"Gospod, to vendar ni mogoče!”

"Morebiti pa vendar; najprvo poglej moje potne liste; iz njih boš
takoj sprevidel, da lahko zahtevam tvojo pomoč, če hočem.”

Ko pogleda moje potne listine, mi jih spoštljivo vrne nazaj in reče:

"Efendi, prav sem slutil; ti moraš biti imenitna oseba, ker si v
senci padišaha. To je pa slabo za mene, ker ti moram biti v vsem poko-
r en, d asi nimami nobeno moči. Ce ti odrečem svojo pomoč, se ti pritožiš,
meni se bo slabo godilo. Ce ti je pa ne odrečem, tedaj si nakopljem
l 'oparje na glavo; naj se obrnem, kamor hočem, povsod imam škodo.”

"Le brez skrbij. Jaz bom tako ravnal, da ti ne boš imel škode. Ali
si že slišal o Žutu, roparskem glavarju?”

"Gotovo. On je načelnik roparske tolpe, ki počenja po teh krajih
° a jvečje lopovščine. Nihče ga ne pozna in ne ve, kje je; on in njegovi
ljudje so pa povsod.”

"Jaz iščem Žuta.”

"Ti? Torej si najbrž načelnik tajne policije iz Štambula?”

"Ne, jaz nisem uradnik. Jaz bi v lastni zadevi rad govoril nekoliko

z  Čutom.” i

"Pa ga nikdar ne dobiš.”

"Vendar sem že na njegovem sledu. Tu v Zbegancih živi njegov

Zaupnik.”

"Nemogoče, gospod!”

— 108  —

“Gotovo.”

“Tukaj so sami pošteni ljudje.”

“Najbrž se motiš.”

“Kterega pa misliš'?”

“Zopet mesarja Čuraka.”

“Gospod, vse ti vrjamem, samo. tega, ne!”

“Torej je mesar zelo zvit hinavec.”

“Ne, zelo dober mož j.e in celo moj prijatelj.”

“Potem pa pri volit vi svojih prijateljev pač nisi bil previden.”

“Dokaži, efendi!”

“Takoj ti izpolnem željo. Še prej pa zahtevam popolno molčečnost
od tebe. Čurak ne sme vedeti, da sem, s teboj o njem govoril.”

“Molčati hočem.”

“Torej ti hočem nekaj povedati. Ali si že kdaj slišal o starem Miba-
reku> iz Ostromdže?”

“Da, on je velik svetnik, in ljudje govore, da zna delati čudeže.”

“Ali bi vrjameš tem govoricam 1 ?”

“Ne, ker nisem mohamedanec.”

“Ta Mibarek je zelo nevaren lopov. On je podnačelnik Žuta, ro¬
parskega glavarja.”

“Gospod, ti mi pripoveduješ take stvari, da se moram čuditi.”

“Jaz sem pa Mibareku v Ostroimdži dokazal vse njegove lopovščine,
in župan ga je moral na moje povelje zapreti. Iz zapora pa je pobegnil
s tremi dtugimi lopovi; na potu so- se jim pridružili Aladžiji, in sedaj
so vsi namenjeni v Zbegance.”

“Torej nas Bog obvaruj!”

“Lopovi hočejo obiskati mesarja Čuraka.”

“Torej še vedno trdiš, da je mesar Čurak hudodelec?”

“Da. Vendar od tebe ne pričakujem nobene pomoči, temveč samo
želim, da me ne oviraš pri mojem delu.”

“Mi niti v glavo ne pade. Le zapoveduj čez mene.”

“Jaz mislim, da je nemogoče, da bi lopovi že dospeli v Zbegance;
vendar bi o tej stvari rad natančno se prepričal.”

“Gotovo še niso tukaj. Če bi prišli, bi jih moral videti. Mesar sta¬
nuje meni nasproti, v oni hiši, tftero vidiš skozi okno. Mesar tudi dosedaj
doma ni bil, temveč je prišel šele pred eno uro.”

“Ali bi mu ne mogel povedati, da pride k meni, ker bi rad z njim
govoril ? ’ ’

“Kakor zahtevaš. Ali sem jaz lahko navzoč pri vašem pogovoru?”

“Ne. Zahtevam le, da si tako prijazen proti njemu kot vselej.”

Krčmar odide iz sobe, in čez nekaj minut opazim, da zgine njegov
poslanec v mesarjevi hiši. Zelo radoveden sem bil, kakšen je glasoviti
mesar Čurak, ki je bil eden izmed upljivnih članov Žutove roparske
tolpe. Menil sem, da je potuhnjeno prijazen in hinavsk, pripravljen, da
se vsak trenutek stokrat zlaže.

109

Nato vzamem kopeo, ktero sem vzel krčmarju Dezelimu> iz žepa in
jo pritrdim na turban. Tudi Halef naredi enako. Seveda zeleni turban
sem že prej odložil.

Kopča je bila skrivno znamenje roparjev, in z njo sem se moral
pred mesarjem legitimirati, če Mibarek s tovariši še ni dospel v Zbe¬
gance, sem upal, da pridem danes na sled že zdavno iskanej skrivnosti.
Seveda sem še prej svojim, tovarišem povedal, da so prijazni z mesarjem,
da ne vzbude pri njem sumnje.

Kmalu zagledam, da pride krčmarjev poslanec z mesarjem, iz na¬
sprotne biše. Mesar je bil čisto drugačen, kot sem mislil.

Postavo je imel visoko in močno, spretno in žilnato, kot pravi gorski
prebivalec. Nosil je rudee turban, široke, rudeče hlače, moder telovnik
s srebrnimi gumbi. Okoli pasa se mu svetita dva revolverja in handžar.

Zunaj na dvorišču spregovori nekoliko besed s krčmarjem, nato pa
Pride v sobo. Njegov ostri pogled nas bodeče pogleda. Izraz njegovih
očij je mrzel, brezsrčen in grozovit. Nekaj trenutkov nas tako opazuje,
Potem pa zadobi njegov pogled zopet navaden sijaj.

Mesar pozdravi in se prikloni, kot mož, ki hoče biti uljuden, in

vpraša:

“Ali si ti efendi, ki hoče z menoj govoriti?”

“Da. Oprosti, ker te motim, in vsedi se.”

“Dovoli, da stojim. Moj, čas je zelo kratek.”

“Mogoče boš pa dalje z menoj govoril kot misliš. Mogoče nimaš časa
za pogovore, ker imaš goste v hiši?”

“Jaz nimam gostov.”

“In jih tudi ne pričakuješ?”

“Ne,” odvrne kratko.

“Torej te prosim, da se vsedeš. Mene boli noga — in sram, bi me
bilo, da bi jaiz sedel, dočim ti stojiš, ker hočeš biti uljuden.”

Sedaj 1  se šele usede. Kakor ostro sem ga ves čas opazoval, vendar ni¬
sem mogel opaziti, da nas sumniči. O« je bil pravi Skipetar, kterega so
Povabili k prijatelju, in, hoče zvedeti za vzrok zakaj je bil poklican.

“Ali poznaš to?” ga vprašam in pokažem na kopeo.

“Ne,” odvrne.

To sem pričakoval. Meni kot tujeu se vendar ni mogel v prvem, tre¬
nutku izdati.

“Poglej si ta guimb natančneje.”

Opazuje ga precej' neprisiljeno in konežnoi reče:

“Baha! Navaden gumib! Ali si me radi njega poklical?”

“Da,” odvrnem brez premisleka.

“Jaz kupčujem s konji in voli, ne pa z gumbi,” se glasi njegov
odgovor.

“To mi je pač znano. Z enakimi gumbi se sploh ne kupčuje. Prišel
sern v to vas, da ti sporočim pozdrav.” ^

“Od koga?” me vpraša mrzlo.

“Od Dezelima, krčmarja v Ismilamu, in njegovega brata.”


— 110

Tu postane njegov obraz bolj prijazen, in njegov govor manj resen.

“Ali ju poznaš?” me vpraša.

“Zelo dobro. Seveda jih moram poznati.”

“Seveda? Kako to?”

“Ker smo bratje.”

“Odkod pa prihajaš?”

“Iz Šlambula. Jaz sem. odposlanec Uste, o kterem si že gotovo
slišal. ’ ’

“Vem. Na koga le je poslal Usta?”

“K Zutu.”

“Ali ga bodeš dobil?”

‘ ‘  Mislim. ’ ’

“Hm! Je pa zelo težko!”

“Meni bode lahko, ker mi bodeš ti svetoval.”

“Jaz? Kaj pa vem jaz o Žutui? Misliš, da sem jaz ropar?”

“Ne, temveč mislim, da si pošten Škipetar, ki pozna pomen te kop-
če in se bo po tem tudi ravnal.”

“Gospod, jaz vem natančno, kaj moram storiti. Kopža ki jo ti nosiš,
je znamenje naših načelnikov; mi smo pa to znamenje odpravili, ker se
je zadnje čase z njo zgodilo preveč zmešnjav. Sedaj imamo druga
znamenja.” s  j

“Ktera so to?” i3££iMlfiŠ1  !.

“Sam sprevidiš, da ti jih jaz ne morem izdati, ker moraš sam vedeti
za naša skrivna znamenja, če si naš zaveznik.”

“Mogoče so besede?”

“Da. Prva beseda pomeni kraj. Kje iščeš Žuta?”

“V Dere-kulibi.”

“Gospod, prav imaš. Že vidim, da si res naš zaveznik. Toda mi ima¬
mo še drugo znamenje. Ali ti je znano?”

Žalibože, da se mi niti sanjalo ni, kakšna beseda bi morala biti. Tu
se spomnim na voznika v Ostromdži, kako se je moral pri Mibareku
legitimirati. “Bir sirdaš — zaupnik,” je moral zaklicati pred vratmi.
Morebiti je to prava beseda? Drznem se torej in rečem:

“Seveda mi je znana beseda, ker sem jaiz bir sirdaš — zaupnik.”

Mesar pa zadovoljno pokima, mi poda roko in reče s prijaznim
glasom:

“Tudi to je prav; ti si eden naših, kteremu lahko zaupam. Ali ne-
češ zapustiti te hiše in se preseliti v mojo?”

“Hvala! Sg,m vidiš, da je bolje, če ostanem tukaj.”

“Ti si pameten in previden mož, kar me zelo veseli. Kakšno poro¬
čilo nam prinašaš?”

“To smem samo Žutu povedati.”

“Torej si tudi molče«. Hml Kaj naj naredim?”

Mesar vstane in zamišljeno koraka po sobi. konečno me vpraša:

“Ali je kaj osebnega ali kupčijskega?”

“Gre se za neko kupčijo, kjer se bo zaslužilo obilo denarja.”

1

— 111  —

Mesarjeve oči se lakomno zasvetijo.

“In kaj pričakuješ od mene?”

“Da me pelješ v Dere - kolibo.”

“Misliš, da je Žut tam?”

“TJpam.”

“Ho, jaz ti lahko zaupno povem, da te bo Žut tam pričakoval, če te
jaz poprej naznanim. Vse skupaj bo trajalo komaj eno uro. Ali lahko
čakaš toliko časa?”

“Če morami, pač moram, dasi se mi zelo mudi.”

'Seveda sem silil k naglici, ker medtem lahko pride Mibarek, in
potem bi bil zgubljen.

“'Pokuriti se hočem,” mi reče mesar. Tn ko vprašujoče pogleda
moje tovariše, nadaljuje:

“Kdo so ti možje?”

“Moji prijatelji in spremljevalci.”

“Ali hočejo tudi oni videti Žuta?”

“Ki sicer potrebno; zadostuje, če sam govorim' z njim.”

Čez mesarjev obraz se razlije čnden nasmehljaj. Zaviha si svoje črne
brke, še enkrat pogleda moje tovariše in reče:

“Tudi tvoji prijatelji naj te spremljajo. Žut jih bo gotovo rad
sprejel, ker so prišli s teboj.”

“Meni je prav.” .

“Toda, gospod, videl sem, da imaš bolno nogo; kaj se ti je zgodilo?”

“Med potom sem si zvinil nogo; hoditi torej ne’morem.”

“Kako pa boš prišel v Dere-knlibo?”

“Ka konju.”

“Pa ti ni znana pot do koče. S konjem niti ne moreš skozi gozd.”

“Ali ni mogoče, da pride Žut k meni?”

“Kaj vendar misliš! On ne bi prišel, če bi to sami padišah zahteval.”

“Rad vrjamem.”

“Sicer pa Žut nikdar ne pokaže 1  svojega obraza 1 , kterega vedno maže
s črno barvo; ali naj se s takim obrazom 1  pokaže med ljudmi?”

“Ke. to mi je jasno. Kako pa naj pridem' v njegovo kočo?”

“Samo eno sredstvo je: nesli te bodejo tja.”

“Pa ni prijetno. Nosači se lahko zmočijo.”

“0 ne: saj te ne bodo nesli na rokah, temveč v nosilnici, ktero do¬
biš od mene. Moia mati je zelo stara in slaba, da s,e ne more sama. pre¬
makniti; radi tega sem naredil za. njo nosilnico, v kteri jo nosijo okoli.”

‘'Hvala za tvojo ponudbo. Ali boš tudi nosače najel?”

“Kaj vendar misliš? Nosače! Ali naj tuje ljudi seznamom 'z našo
skrivnostjo? Tvoji ljudje te> bodo nesli k Žuta.”

“Dobro; torej naj gredo po nosilnico.”

“Toda ne takoj; najprvo moram Žuta obvestiti o tvojem prihodu.
Nadalje moraš krčmarju povedati, da mora on vse narediti, kar mu

?ečem.”

“Zakaj?”

112  —

“Kor ne vem, kaj hočeš Žuitu povedati, in kakšen ho konec vašega
pogovora. Mogoče je, da pošlje mene kot poslanca nazaj v vas. Mogoče
te Žut povabi, da ostaneš pri njem kot gost. V tem slučaju se moTam pri
krčmarju izkazati za tvojega pooblaščenca.”

“Tudi v to privolim,” rečem.

“Dobro; čez eno uro naj pridejo tvoji ljudje po nosilnico, in pridite
potem ven pred vas, kjer bom čakal na vas.”

Nato pa stopi k vratom in pokliče krčmarja v sobo, kteremui reče:

“Z efendijem- sem sklenil kupčijo. V eni uri odide iz krčme in pošlje
mene pozneje kot poslanica k tebi. Radi tega naredi vse, kar ti bona
naročil. Vprašaj efendija.”

Krčmar me čudno pogleda, jaz pa pokimam -z glavo. Nato pa odide
mesar. Vidim' ga, kako stopi v svojo bišo, ktero pa kmalu zapusti.

“Gospod, jaz kar ne morem razumeti.” začne krčmar, ki je stal v
sobi. “Mislil sem, da smatraš mesarja za lopovai, sedaj si mu pa izročil
vso oblast. Če pride z naročilom, ga moram ubogati.”

“Nikakor ne. Dovolil sem samo na videz in svoje besede sedaj 1  pre¬
kličem. Mogoče je, da ga res pošljem k tebi; toda s seboj bo moral pri¬
nesti listek, na kterem bo zapisana beseda ‘Alah’. Če ti pokaže ta listek,
naredi kar zahteva; če pa nima listka, mu ne daj ničesar.”

“Pa se bo jezil.”

“Nič ne dene;, samo da bom jaz zadovoljen s teboj. Mogoče bi nam
radi pokradli naše konje. Ali imaš hlev, ki se da zakleniti?”

“Da, gospod.”

“Torej pelji naše konje notri in postavi dva hlapca na stražo, ktera
jaz plačam. Konje izročiš samo nam 1 . Razumeš?”

“Prav dobro-. Vendar položaj, v kterem se nahajam ni ba.š prijeten.”

“Velikih sitnosti j že ne boš imel. Ti skrbiš za. naše konje, da na®
jih ne pokradejo. To je vse. Za vsako škodo si ti sam odgovoren.”

“Za Kriščevo voljo! Če ti vranca ukradejo, moram takoj hišo in
posestvo prodati, pa še ne plačam izgube. Jaz sam hočem čuvati konje.”

“Le: toda. sedaj nam prinesi jesti.”

Ko se poživimo, prineseta Oško in Omar nosilnico iz mesarjeve koče.
Jaz vstopim, zaibičim še enkrat krčmarju, naj bo previden, in nato se
podamo na pot.

Ošfco in Omar držita nosilnico-; svoje puške sta obesila čez rame-
Halef koraka spredaj in nese tri puške; svojo in obe moji. za ktere v
nosilnici ni bilo prostora. Ko zapustimo vas, opazimo- mesarja. Vidi na«
prihajati, nakar odkoraka proti gozdu. Sele tam obstoji in- nas počaka.

iSkoro je-znega obraza nas opazuje in reče konečno:

“Vi ste se oborožili, kot bi nameravali v vojsko!”

“Orožje je znamenje prostega moža,” mu odvrnem.

“Toda saj ne potrebujete orožja.”

“Navajeni smo, da se nikdar od njega ne ločimo.”

— 113  —

"Pa ga boste vseeno morali odložiti, ker sicer ne morete govoriti z
Zuitom, ki ne trpi, da se pride k njemu z orožjem. Če odložite svoje puške
Pred kočo> bodo dobro shranjene., ker jih bom jaz čuval.”

"Jaz ne oddam orožja,” odvrnem, “in če Žut neče z nami. govoriti,
te nečem nadlegovati.”

Takoj zapovem’, da moža nosilnico obrneta. Mesar pa natih-oma za¬
kolne in reče:

“Stojte! To ne gre. Jaz sem vas Žutu naznanil, in nad menoj bi se
zelo jezil, če ne pridete.”

"Torej skrbi’, da Žut od nas ne bo zahteval nespametnih stvarij.”

"'Kaj nespametnega Žut nikdar ne stori. Vendar hočem gledati, če
dovoli, da stopite z orožjem pred njega, želo čudno bo, ee danes naredi
izjemo. ’ ’

Mesar jezno koraka naprej, mi pa za njim.

Kar nič mi ni ugajalo, ker je zahteval, da se ločimo od svojega o-
r °zja. Kaj, če je Mibarek že prišel v Zbegance? Mogoče nas pelje mesar
v  past, iz ktere ne bodemo mogli pobegniti? No, dokler smo oboroženi, se
fiam ni treba bati. Toda. če nas spotoma napadejo? Jaz sem bil brez
Pomoči. Nosilnica je obstojala iz dveh drogov in majhne hišice. Prodno
Razbijem vrata in skočim ven, imam že zdavnej krogljo v životu. In. sko¬
dli sploh nisem mogel iz nosilnice radi bolne noge. Halefa lahko ustrele
lzz a grma, kljub temu. da nosi tri puške. Oško in Omar držita nosilnico,
torej se v prvem trenutku ne moreta postaviti v bran. Nahajali smo se
t°rej v precej nevarnem položaju.

Gozd ni bil tako neprediren, kot ga je mesar opisal. Med drevjem
ki prav lahko jahali. Vse se mi je zdelo precej sumljivo. Odprem torej
Nekoliko vrata nosilnice in držim, pripravljen revolver.

Tako korakamo nekako pol ure, ko veli mesar, da se ustavimo.

"To je koča,” reče, ko postavita Oško in Omar nosilnico na tla.

'Stopi ven, gospod!”

Jaz odprem vrata nosilnice in pogledam ven. Več skal štrli skupaj
v  kotu doline, in prav v skale je postavljena lesena koča. Vrata so bila
Sa mo naslonjena.

‘‘Naznani me, prodno vstopim.” rečem mesarju.

Mož stopi v kočo’ in pusti vrata odprta. Kmalu opazim, da se nahaja
v  koči več klopij.

Nasproti vhodu so hila še ena vrata, tudi odprta,, in obita z želez-

j ce Ia močan zapah -sem ugledal. Zdelo se mi je, kot. hi v notranjosti
krlola luč. Streha je pa hila ploščnata, da je na njej lahko sedelo' več

'indij. i' • '  ' 1-p's'i 1 *"!

'Sedaj se vrne mesar.

"Gospod.” reče. ‘‘Žut zahteva, da odložite orožje.”

"Tega mi ne storimo.”

‘‘Zakaj vendar ne? Žut je sam.”

"Mi se ničesar ne bojimo; orožje obdržimo iz navade.”

"Toda Žut ne dovoli, da se pride k njemu z orožjem.”

— 114  —

“Ah! Res ne?” ^

“'Ne, nikdar!”

“Pa si bil ti ravno sedaj pri njem, dasi imaš nož in dve pištoli!”
'Mesarja se poloti zadrega, vendar odvrne:

“Pri meni je kaj druzega. Jaz sem njegov tajni zaupnik.”

“Potem smo gotovi,” rečem odločno. “Halef, mi se vrnemo V
Zbegance. ”

že zgrabita Oško in Omar za nosilnico, tu reče mesar:

“Oospod, ti imaš trdo glavo-. Še enkrat hočem vprašati.”

Ko se vrne. nam sporoči, da lahko stopimo v kočo. Mene nesejo notri
Halef najprvo- pogleda skozi druga vrata in mi tiho naznani:

“V koči je samo en, neoborožen mož, popolnoma črnega obraza.”

“Ali je še kaj vrat notri?”

“Nobenih.”

Nato pa me neseta Oško in Omar skozi druga vrata. Pri svitu la-
terne opazim, da je prostor trikoten. Prav zadaj v kotu stoji laterna,
poleg ktere sedi Žut. Imel je dolgo, črno obleko-, in obraz popolnoma S
sajami namazan. Radi tega in ker je svetilka le motno brlela, nisem mo¬
gel razločiti njegovih obraznih potez. Tudi nisem mogel takoj dognati,
kakšen je strop te razbojniške koče. Sicer sem- razločil še precej- dobro,
da, je strop podoben nekakemu pokrovu. Oško in Omar postavita nosil¬
nico tako. da sem bil z obrazom obrnjen proti Žutu. Slednji je pa sve¬
tilko tako obrnil, da je padal sijaj baš na mene. Pri vhodu koče stoji
mesar. Sicer m-i ves položaj ni ugajal, toda v nevarnosti ise nism'
nahajali.

Tu začne Žut:

“Ti si me pustil poklicati. Kaj hočeš od mene?”

Njegov glas je bil votel in globok, nenaraven. Ali je bil temu Vrl*
zadnhli prostor ali pa je hotel skrivati svoj pravi glas, da bi ga pozneje
ne spoznali več? —

Spregovorili je samo te besedice, vendar -se mi je zdelo, da sem ta
glas že nekje slišal.

“Ali si ti Žut. roparski glavar?” ga vprašam.

“T)a.” odvrne počasi.

“Torej ti izročam pozdrave.”

“Od kterega?”

“ ,v ait>vvn od TTste iz Štambnla.”

“Ta mož več ne živi.”

“Kaj praviš?”

“On je mrtev. Njega so vrgli iz galatskega stolpa.”

“Šetjan!” zakolne Omar tiho, ker TJsto ze on vrgel raz stolpa v

a. , t  rr -TTriTp 'TTrr«T ojsunfl

StamtbnliT. 1

Kako je to novico £nt tako "hitro zredel. Kihče Tli mogel jahati hi^
troje iz Stamhnla kot mi.

“Ali ti še ne veš tega?” me vpraša Žut.

“Jaz vem,” mu odvrnem.

~ 115



li^P? ll&šži

“la vendar mi prinašaš njegov pozdrav, pozdrav mrtvega?”

“Toda ta pozdrav mi je izročil še pred svojo smrtjo.”

“Mogoče 1 . Kazen bo zadela njegovega morilca, ker bo poginil in
umrl kot pes gladu in žeje. Ali imaš še kaj pozdravov?”

“Da, od Dezelima iz Ismilana.”

“Tudi ta je mrtev. Zlomil si je vrat, in morilci so m-u vzeli njegovo
kopčo. Tudi njegov morilec bo umrl enake smrti kot sem prej povedal.
Naprej!”

“Nadalje ti prinašam pozdrave starega Mibareka in obeh Aladžijev.”

“Ti trije so me že sami pozdravili. Tvoj pozdrav je torej nepo¬
treben.”

“Ah! Torej so že tukaj?”

“Da, tu so. In veš, kdo sem jaz?”

“Žut.”

“Ne, jaz nisem Žut, kterega sploh ne boš nikdar videl. Ti sploh ne
boš ničesar več videl. Jaz sem-”

Nad nami nekaj močno zaropota. Mesar je zginil — in zaklenil vra¬
ta za seboj in objednem tudi čujenio, kako je potegnil močni zapah
čez vrata.

Svetilka je ugasnila.

“Jaz sem — stari Mibarek sam,” se oglasi nad nami. “Vi ostanete
v tej koči, da umrjete gladu in pojeste sami sebe pri živem telesu od
lakote 1”

Zasmehovalen smeh sledi tem besedam; nato pa nastane nad nami
Svetlo. V trenutku zagledamo dvojno vrv, na kteri visi Mibarek, ki ga
baš povlečejo iz koce skozi odprtino. Nato se pa odprtina nad nami za¬
pre, in nahajamo se v popolni temi.

To vse' se je tako hitro zgodilo, da nismo niti z mezincem mogli
skomizniti. Da nisem jaz sedel v nosilnici in imel bolne noge, bi se lopo¬
vom gotovo ne posrečilo tako hitro pete odnesti.

“Alah!” zakliče Halef. “Tu se je črnuh odpeljal skozi streho,
in mi srno ga mirno gledali, ne da bi ga ustrelili. Saj je bilo časa dovolj.”

“To je res. Gospod, mi smo bili neumni,” reče Omar.

“Da,” se smeje Halef. “Dosedaj je bil vsak posamezni izmed nas
Ueumen, danes pa vsi skupaj, in tudi naš sidi ni izvzet.”

“iSeveda, Halef ima prav,” potrdim. “Toda, čujte!”

Zunaj pred vratmi zadoni huronsko tuljenje. S pestmi so tolkli
Po vratih, klicali vsacega po imenu in grozno preklinjali. Slikali so nam
■Oašo usodo v najhujših barvah. Nikakega dvoma ni bilo, da so nas zaprli
v  to kočo, da lakote umrjemo.

“Sidi, vsi lopovi so zunaj,” reče Halef. “Alah! Ce bi mogel ven,
^ jim rad pokazal svoj bič.”

“Ne govori o biču, ker nas ne more rešiti.”

“Torej poginemo lakote! Ali res misliš?”

“Upam, da ne. Najprvo preiščemo prostor. Izhod je samo pri vra¬
tih in zgoraj.”

_ 116  -

“Gospod, ali nimaš pri sebi majhne svetilniee, v kteri je olje in
fosfor?” me vpraša Halef.

“Da, to svetilnieo vedno s seboj nosim. Tu, vzemi jo!”

Če. se dene majhen košček fosforja v steklenico z oljem, se fosfor
eveti, kakor hitro se steklenica odmaši, ker prihaja notri kisik. In ta
fosfor v temi precej sveti.

Jaz nosim 1  tako steklenico vedno s seboj, četudi sem na potovanju,
ker človek hodi večkrat po temnih stopnjieah in črnih krajih, kjer je ne¬
koliko svetlobe zelo potrebno, če si neče zlomiti vratu.

Halef vzame mojo- svetilnieo, jo odmaši in posveti pri vratih. Slednja
so bila močno z železjem o;bita, z železnimi oboji, ki so bili vliti s svin¬
cem v skalovje. Mogoče lahko omehčamo oboje in vrata ven potisnemo;
vendar poprej moramo pogledati, če je še druga pot do rešitve.

Sedaj preiščemo ves prostor. Tla so bila skalnata, kakor tudi dve
stene. Vrata so bila obita z železjem; z noži torej ne moremo ničesar
opraviti. In zgoraj pri stropu? Omar stopi na Oškove rame, pa niti *
rokami ni dosegel odprtine. Za sedaj moramo tudi ta izhod opustiti.

Spravimo se torej najprvo na težavno delo, da izbijemo vrata iz
tečajev. Noži so škripali in ropotali v kamenju; zunaj se nam pa glasno
zakrohotajo.

Seveda 'rešitev ni bila prav lahka; tudi če se nam posreči vrata od¬
preti, nas zunaj sprejmejo s streli, še predno moremo mi ustreliti.

Tako mine več ur, vendar delo še prav nič ni napredovalo. Oškov nož
se zlomi, in jaz mu dam svojega.

Jaz nisem delal; ker mi je pa bil dolgčas, zlezem po kolenih do vrat,
da preiščem koliko so zvrtali. Žalibože uiti eno colo! Nato pa sam zgra¬
bim za nož in pričnem vrtati, vendar rako brezuspešno, da čez četrt
ure zopet neham. Škoda močij, ktere smo zastonj porabili; konečno se
pa še Omarju nož zlomi.

“‘Pustimo vrtanje,” rečem. “Naše moči moramo hraniti, ker jih
bodemo še potrebovali. Mogoče pride krčmar na pomoč, če se ne vrnemo-
Povedal sem mu, da je mesar član roparske tolpe. Ce se ne vrnemo
bo skrbelo-, in šel nas bo iskat. On ve 1 , da smo odšli z mesarjem.”

“Toda ne ve kam,” reče Halef.

“'Seveda sem mu pozabil natančno povedati; toda govorila sva 0
tej koči, in on nas bo gotovo tukaj iskal.”

“Ne vrj.amem, ker ise Aladžijev preveč boji. Če slednje zagleda*
takoj pokaže pete.”

“Toda vprašanje je, če so Aladžiji tukaj?”

“Na vsak način, ker koča je gotovo zastražena.”

“Sedaj se odpočijmo in čakajmo. Stražniki so na vsak način zunaj
Če nekaj časa mirujemo-, bodo mislili, da smo se udali v usodo, in poten 1
ne bodo več tako pazno čuvali.”

Tako nekaj časa mirujemo. Toda čakanje je bilo- mojim tovarišem
le prehudo, in konečno se jim nisem mogel več zoperstavljati.

— 117  —

“Najprvo preiščemo strop,” rečem. “Tam gori je zaklop, in vpra¬
šanje je, kako ga moremo odstraniti.”

“Omar ga poprej ni mogel doseči, ko je stal na mojih ramah,”
r eče Oško.

“Torej se postavimo višje. Halef se vsede na Omarjeve rame. Mo¬
goče' bo to zadostovalo.”

Halef vzame svetilko v žep in stopi na Omarjeve rame, na ktere se
v«ede. Omar pa stopi na Oškov hrbet, ki je stal z rokami in nogami na
Heh. Oško se počasi dvigne, in Omar stopi na njegove rame. Da ne pa¬
dejo, se vsi trije drže za koničaste skale. Sedaj stegne Halef roke

inreže:  A\l

“iSidi, jaz čutim strop.”

“Govori bolj tiho! Mogoče je kdo zunaj. Vzemi svetilko!”

Zgoraj v kotu zapazim luč. Halef jo drži z levico, dočim tiplje z
desnico po stropu.

“Zaklop je iz debelih brunov,” mi zešepeoe. “Majhna z&klopna
vratiča v sredini so pa iz močnih desk.”

“To je dobro, ker so torej še precej tenka. Potrkaj na nje, da vi¬
dimo iz zvoka, kako debela so.”

“Pa me bodo slišali!”

“Seveda bi bilo bolje, če ne delamo ropota; toda tudi za nas je
dobro, če izvemo, da so stražniki nad nami.”

Halef potrka, in takoj nato začujemo smeh in klic:

“Čujte, tukaj so pod nami pri zaklopnih vratih.”

Zunaj pred kočo pa zaslišimo vprašanje:

“Ali drži zapah?”

“Seveda.”

“Torej ne morejo ven. Najbrž je eden na druzegia stopil.”

“Da, pričeli so plesati. No, ko pride enkrat lakota, se bodo še dru¬
gače vrtelil. Jaz bi pa rajše vrata odprl.”

“Zakaj?”

“Ker bi rad vsaeega enkrat udaril s kopitom moje puške.”

“Za to imamo še čas. Naj le trkajo!”

“Ali si slišal, efendi?” reče Halef. “Ali naj se pustimo pobiti?”

“Ne. Mi bomo te gospode prosili, da se tam gori pri zaklopnih. vra¬
tih nekoliko umaknejo.”

“No, tvoja prošnja pač ne bo mnogo pomagala.”

“Vendar, ker jo bodejo morali uslišati. Pojdi doli, Halef! Jaz fao-
e ©m zavzeti tvoje mesto.”

Oško se zopet počasi sklone. Omar stopi raz njegov hrbet, in potem
s koči Halef z Omarjevih ramen.

“Sedaj si nekoliko odpočijte,” jim režem, “ker ste se precej utru¬
dili. Jaz sem težji kot Halef in ostanem dalje pri stopu kot on.”

Nato pa čakamo nekaj minut, nakar me vzame Omar na svoje rame.

“Toda čuvajte se, da ne pademo,” še opomnim, ker bi bil padec radi
'»oje bolne noge dvojno nevaren.”

— 118  —

“Brez strahu, gospod!” odvrne Oško. “Stati hočem kot drevo, u»
tudi podpiram se lahko.”

Sedaj stopi Omar na Očkove rame. Jaz sem bil daljši kot Halef, ltt
nisem trebal zelo stegniti roke, da dosežem strop. Svetilko. imam pri
sebi, s ktero osvetlim deske. Na eni strani je bil železen krivec, ki je
držal zapah Oba konea tega krivca sta predrla les in bila zopet nazaj
zabita v les. , _j )<L , , i . U ^S;

Nato pa potrkam s prstom na deske, ktere gotovo niso bile debelejše
kot poldrugi prst. Trkanju sledi takoj odgovor:

“Ali euješ? Zopet so tukaj. No, saj morajo mene vzdigniti, če ho¬
čejo odstraniti pokrov.”

Po glasu »poznam, mesarja. Iz njegovih besed sem posnemal, da sedi
na pokrovu. To je bila velika neprevidnost, ktere roparju ne bi nikdar
pripisoval. iil

Mesar se ošabno zasmeje, in poleg njega še nekdo drugi, ki ob-
jednem reče: 'j J ‘ M jj'

“Miši ne bodo zelo lahko pobegnile, ker sede mačke pred luknjo.”

Tega glasu nisem spoznal; sedeti pa je moral ravno nad mojo glavo.

“Ali slišiš"?” vpraša ilalef. “Lopovi so še tukaj, m sedaj jih
prosi, da odidejo. Kad bi vedel, kakšna bo tvoja prošnja!”

“Takoj boš slišal. Daj mi sem mojo puško!”

“Ah, sedaj razumem. Ktero puško pa?”

“Medvedovko.”

Seveda sem govoril zelo tiho, da bi me stražniki zunaj ne slišali. Ha-
lei' poda puško Ošku, ki jo izroči Omarju.

“Sedaj pa pozor, Omar!” mu zašepečem. “Jaz tu zgoraj nimam
prostora, da bi s puško pomeril; držal bom samo cev v ono smer, ktero
hočemo zadeti. Jaz porečem “ena” in “dve”. Ti vzemi kopito v roke.
Ko rečem ‘ena’, sproži levega petelina, in ko rečem ‘dve’ desnega. Si
razumel ? ” * -:U k' J J k J***L ji

“Da, gospod!”

Nato pa pomerim eev v sredo pokrova, tja, kjer sedi mesar.

“Sedaj! — Ena!”

Strel poči. Nad nami pa zadoni krilc ranjenega.

“Alah! Adutje streljajo!”

To pa ni bil mesarjev glas, temveč nekega druzega. Nato pa hitro
pomerim cev v drugo smer in zapovem:

“Dve!”

Drugi strel medvedomorke zadoni — in v ozkem, prostoru se razlega
skoro kot strel iz topa.

“Oj Alah, Alah!” kriči zadeti. “Jaz sem ranjen! Jaz sem mrtev!”

Mesar ni ničesar govoril. Slišal sem pač njegov krik toda noben«
besedice vež. . '

“Oško; ali že težko držiš?” ga vprašam.

“Sčasoma se že utrudim.”

“Torej se hočemo spočiti, ker imamo čas.”'

— 119

Ko sem zopet spodaj in se drugi vsedejo poleg mene, reže Halef:

“Ja, sadi, to je pač prošnja, kterej se ne more ustaviti. Ali si
zadel?” !|f|

“Dvakrat. Mesar je najbrž mrtev. Krogi j a mu je prodrla skozi se¬
dal« v telo. Drugi je pa samo ranjen.”

“Kdo je neki?”

“Najbrž pobegli jetniški paznik. Če bi bil kdo drug, bi ga na glasu
spoznal. Jetniški paznik pa je tako malo govoril, da se njegovega glasu
s© morem spominjati.”

“Torej misliš, da se ne vsede nihče vež na pokrov?”

“Tako neumen ne bo nikdo, ker bi ga enaka predrznost veljala

življenje.”

“Kako pa odpremo pokrov? To je vendar glavna stvar.”

“Zapah hočem izstreliti iz železnih krivcev. Nekaj dohrih strelov
V) zadostovalo; naložil bom dve kroglji v vsako cev, in pokrov mora
odleteti.”

“Ah. že hi se posrečilo!”

“Rotovo se bo!”

“Potem pa hitro planemo ven!”

“Oho! To pa ne gre tako hitro! Kako .pa hočeš' ven?” ga vprašam.

“Poskočil bom na Omarja in potem skozi odprtino; na ta način
Postaneš tudi ti prost.”

“Tn kako se rešita Oško in Omar?”

“Km! Navzgor jih potegnemo ”

“Pnega lahko! Toda druzega ne posežemo.”

“Saj nič ne škoduje. Mi skočimo s strehe in odpremo vrata.”

“Da. toda vprašanje je, če nas lopovi puste skakati s strehe, kar
tudi nevarno radi moje noge.”

“Pa na nekak način moramo vendar iz le luknje.”

“Seveda! TTpajmiO, da leži vrv. s ktfro so Mihareka potegnili iz
koče, še na strehi; potem se lahko na vrvi spustimo na tla, toda pomisliti,
Moramo 1  še mnogo druzega. Seveda, takoj ko se prikažemo pri odprtini,
11  as bodo s puškami sprejelo.”

“Pa mislim, da ni nobenega več gori,” reče Halef.

“Ravno nad nami seveda ne. toda na strehi so še. in ti lahko stre¬
sajo na nas.”

“Poskusimo lahko. Jaz grem naprej.”

“Ne, sidi, temveč jaz. Ali naj tebe prvega ustrele?”

“Ali pa tebe?”

“Jaz ne veljam dosti,” reče Halef odkritosrčno.

“Pa še mnogo! Pomisli na svojo Hano, najljubeznivejšo med žen¬
kami in deklicami. Jaz pa nimam žene. ki bi na mene čakala.”

“Toda ti si brez Hane več vreden kot jaz z desetimi!”

“Ne prepirajmo se! Olavna stvar je. da se vsi rešimo, in jaz zaupam
“°lj na sobe kot na tebe. Jaz bom prvi in ti drugi. Toda prej ne smeš
Ven . dokler ti ne dovolim.”

— 120  —

Iz žepa potegnem zelen turban in si ga ovijem okoli mojega pokriva¬
la. Halef vidi vse in začuden vpraša:

"Kaj pa delaš,, sidi? Ali se hočeš zi  smrt okrasiti?”

"Ne, turban položim na konec puške, ktero potem pokažem pri od¬
prtini. Lopovi bodo takoj mislili, da hoče kdo ven, in bodo. streljali na
turban. Potem pa nimajo več krogelj v svojih puškah, in predno znova
nalože, sem že jaz zunaj ter skočim z brzostrelko med nje.”

"Prav tako, prav tako! Le dobro meri, da nihče ne pobegne.”

"Toda v temi ne bom mogel dobro meriti.”

"V temi?”

" Seveda. Le pomisli, koliko časa smo že v tej koči. Zunaj je po¬
stala noč. Toda sedaj ste spočiti — začnimo znova. Zapomnite si: ko sem
jaz zunaj, pride Halef do odprtine; toda šele tedaj sme ven, kadar mu
jaz rečem.”

Brzostrelko obesim čez rame in vzamem medvedovko v roke. Moral
sem se poižuriti. ker sicer se Oško in Omar utrudita.

“Streljali bomo ravno tako kot prej, Omar,” mu zašepečem. "Naj-
prvo sproži levo in potem desno' cev. Jaz pomerim v železne krivce.
Torej -— ena! — dve!”

Strela zapecita, in kroglje proderejo močni pokrov, ker lahko pogle¬
dam skozi obe luknji. Zunaj je bilo razsvetljeno.

"Pred kočo imajo ogenj,” naznanim tovarišem. "To je idobro in
slabo za nas. Mi jih lahko vidimo, pa tudi oni nas.”

"Kako je s pokrovom?” vpraša Halef.

“Hočem poskusiti.”

"S puško potrkam oh pokrov, ki. se odmakne. Težka medvedovka
je storila svojo dolžnost.

"Yzemi puško, Omar,” rečem. "Pokrov se kmalu odpre. — Sedaj
pa trdno stojte na nogah! .Ta® moram' na Omarjevih ramah klečati.”

Sklon em se torej in pokleknem na Omarja, kar je bilo zelo težavno.
Kato pa odbijem' pokrov, ki pade z velikim ropotom čez streho. Z brzo¬
strelko v roki, čakam nekaj minut. Ničesar ni slišati. Toda zunaj je
bilo svetlo, in sence ognja, so odsevale po Miznih' skalah.

Sedaj pa položim' turban na cev brzostrelke in jo počasi dvigam
'navzgor ter zdeham kot človek, ki s težavo pleza navzgor. ‘Zvijača je
imela uspeh; dva strela, padeta; ena kroglja je zadela puškino eev,
ktero hi mi skoro izbila iz roke.

V tem. trenutku sem pa že zunaj na strehi. V bližini zagledam ogenj-
Zunaj leži neki človek — truplo mesarja, kot zapazim na prvi pogled.
Na strehi koče stojita dva moška, ki sta streljala na turban.

Ti neprevidni ljudje so pozabili glavno stvar, namreč, da jaz pro¬
ti ognju lahko veliko, bolje merim kot oni od ognja. Hdem nalaga svojo
puško, liočim jo drugi vzdigne, da nameri na mene.

Takoj pomerim na njega. Hstreliti ga nisem: hotel, torej streljam v
njego o levo roko. Jaz sprožim. Mož spusti svojo puško, glasno zakriči
rg paa, raz strehe na tla. Tudi drugi se hitro obrne, skoči na tla in

— 121  —

leče proti ognju. Bil je Bi bar, Škipetar. Pri ognju pa sede njegov brat
Samidar, Manah el Barša in Bairud el Ainazat.

''Za  pridejo-, že pridejo! -Stran od ognja!” tuli Škipetar. “Oni vas
lahko vidijo in merijo na vas!”

Vsi trije poskočijo kvišku in drve v gozd. Oni, -kterega sem- na¬
zadnje ranil, je bil najbrž Mibarek, ker ga -nisem- nikjer videl.

Nato pa zlezem do roba strehe. Res! Doli na zemlji, dvanajst čev¬
ljev visoko-, leži njegovo truplo nepremično. Na tej strani koče je bilo
zelo temno-, ker je bil ogenj na nasprotni strani-. Tu- -se lahko s tovariši
spustim na tla, ne da bi nas lopovi, skriti za drevesi, mogli opaziti.

Tu zaeujem za seboj-:

“Sidi, jaz sem tukaj. Ali smem ven?”

“Da, Halef; vendar skloni se k tlom, ker sicer te vidijo in stre¬
ljajo na tebe.”

“O, saj smo varni pred krogljami!”

“Le ne šali se! Pridi!”

Halef zleze ven.

“Ah, kdo leži tukaj?”

“Mesar. Moja kroglja ga je usmrtila.”

“Torej ga je- kazen zelo hitro zadela. Alah naj mu bo milosten!”

Ko se natančneje okoli ozrem, zapazim železen obroček, ki je bil
pritrjen v skalo. In v tem obročku je- tičala dolga, vrv, ktero smo že
prej opazili, ko so Mibareka potegnili iz koče.

“Ta vrv je nalašč narejena, da ljudje prihajajo in odhajajo iz
koče. Mogoče so bili že drugi ljuldje pred nami v temni luknji,” rečem.

“'Ah, efem-di, bogve, koliko ljudi j je že v tej koči gladu in žeje
^rlo !” Jt , j «

“'Seveda, ti lopovi so vsega zmožni. Spustimo to vrv v kočo, da
Prideta tudi Oško in Omar ven!”

To se-zgodi. Kmalu sta o-ba pri nas. Kakor napenjamo oči, vendar
me moremo ugledati lopovov. Nato pa potegnem vrv zopet iz koče in
zaprem odprtino. „ f *' *' l 'WJ;Y r 'TJ'1

“Ali meniš, da sedaj vrv lahko- spustimo na tla im po njej splezamo,
neopaženo na zemljo,” reče Halef.

“Da,” odvrnem, “ker je tu precej temno. -Sicer pa poskusimo prej.
Najprvo spustimo mrtvo truplo navzdol, na ktero lahko streljajo. Jaz
držim puško -pripravljeno. Ko se posvetijo njih streli, imam tudi jaz
«%” ' ,! i'| ■

Mrtvemu- truplu prevežemo vrv okoli ram in je spustimo prav po?n -j
ftavzdo-1; toda ničesar se ne gane v okolici.

“Torej grem jaz prvi navzdol,” rečem. “Nato pa zlezem takoj v
grmovje in- od tu naprej v gozd. Če so lopovi še tukaj, jih moram videti.
V bližini je potok; torej morajo biti tudi žabe v njem; vi ostanete tolike
tosa tukaj, dokler ne začuje te trikratno regljanje žabe.”

“Pa je prenevarno, za tebe, sidi.”

— 122  —

‘‘Ah! Če le stari Mibarek, ki leži tu, ue kuje kake hudobije ia se
saaio zatajuje. Tudi poblegli jetaiški pazaik mora biti nekje v okolici-
Čuvajte se dobro; jaz grem.”

Brzostrelko si obesim čez rame iu se spustim po vrvi navzdol. Tu
leži truplo jetaiškega paznika, in poleg njega Mirabek, nepremičen
kot mrtev. y, u*; _j

Vrv je bila 'dovolj dolga. En' kos jo hitro odrežem in zvežem starega
lopova. Na roki je močno krvavel; ko je padel s strehe se je najbrž

Ulbli ' : L ■ ■ ;,v ;  ..<.1 Alaini

Nato pa plezam dalje, vedno poleg- skal, skozi grmovje in steljo.
Seveda sem večkrat tudi proti ognju pogledal, če bi se adutje slučajno
tam prikazala J

Čutil sem s,e zelo varnega. Kaj so vedeli ti ljudje o indijanskem za¬
lezovanju! Mislili so, da smo najbrž še na strehi. Pa če bi me tudi
opazili, se ne bi ustrašil, ker sem imel s seboj brzostrelko.

Take sem se že gotovo oddaljil petdeset korakov, ko začutim, konje.
Ko plezam se naprej, začujem človeške glasove. -Kmalu vidim konje in
ljudi. Konji so bili privezani ob drevesa, in ljudje so stali ter se pogo¬
varjali. Ker §o. konji povzročali precej nemira, se brez težave splazim
popolnoma v bližino govorečih. Skrijem se med dva konja v visoki travi,
in slišal sem lahko vsako besedico, ki so jo govorili lopovi, ker nisem bil
več kot tri korake od njih.

‘‘Mibarek je mrtev,” reče pravkar Manah el Barša. ‘‘Stari je bil
osel, ker je ostal na strehi.”

“Torej sem. bil tudi jaz?” vpraša Aladži.

“Ti si bil bolj previden, ker se nisi pustil ustreliti.”

“Pa bi tudi mene ustrelil, če ne bi takoj pobegnil.”

“Kteri je pa bil?”

“Kteri? In ti še vprašaš? Gotovo oni, kterega kličejo efeindi.”

“Oni z zlomljeno nogo je splezal iz luknje?”

“Gotovo. Oa bi si vsaj vrat zlomil, mesto noge! Rad bi se ti¬
sočkrat Alahu zahvalil. Toda sedaj smo vsaj spoznali, 'da je tudi on

ranljiv.” * IH.'MIHI

“Ha h,a! I)a bi bil on varen pred krogi j ami, tega jaz nisem nikdar
vrjel. To je goljufija!”

“Goljufija? Cuj, jaz sedaj še bolj 1  vrjamem kot prej. Mibarek in'
jaz, oba sva pomerila na njegovo glavo, ko je lezel iz luknje. Jaz prise-
žem tisočkrat, da sem ga zadel. Moja puška ni bila niti tri metre, od¬
daljena od njegove, glave. Obadva z Mibarekom sva zadela. Videl serci
kako se je njegova glava zmajala, ko je kroglja odletela; toda v istem
trenutku šemi slišal, kako so kroglje okoli naju švigale; odletele so od
efendijeve g-lave in bi naju gotovo zadele, če ne bi bila skrita. Ia že
v prihodnjem trenutku je adut ustrelil Mibareka. Moral ga je ustreliti
v glavo, ker starec je zakričal in padel raz strehe na tla. Meni bi se
ravno tako zgodilo, da nisem hitro pobegnil.”

“Čudno, grozno čudno!”

123

“Da. Vi vsi veste., da se ne bojim samega satana; toda aduta, kte¬
rega ne zadene kroglja se pa vseeno bojim. Njemu se pride do živega
samo z nožem ali pa s hajduškim kolom, kterega bo danes občutil.”

“In veš prav gotovo, da si nabasal svojo puško?” vpraša Manah
el Barša. ' ' T  i '""‘‘l ! *I'4J| $W\

“Prav gotovo. Celo dvojne kroglje sem naložil. Le pomisli, štiri
čevlje od njegove glave sem sprožil!”

‘'Umi! Da bi mogel jaz enkrat v njega streljati. Jaz bi rad poskusil.”

“Le ne predrzni se! Ti si zgubljen, ker kroglja odleti v tebe nazaj.
Da bi vi vsaj moj nasvet poslušali in adute napadli, ko so ga nesli v
kočo. Tedaj so nam bili gotovi.”

“Mibarek je prepovedal napad.”

“Ker je bil neumen.”

“Da, in kdo bi slutil, da se bode tako zgodilo! Pač je bila krasna
misel, da pse sestradamo v tej koči. Toda hudič jih je vzel pod svoje po¬
sebno varstvo Upajmo, da. jih nam bo sedaj prepustil.”

“In skoro neumevno je, kako so mogli mesarja skozi deske ustreliti,
J n drugemu prestreliti roko. Ubogi človek je žalostne smrti umrl.”

“Pa ni škoda zanj,” reče Barud el Amazat. “On mi je bil že
Zdavnaj na potu ter nas vznemirjal. Niti poštene besedice nismo mogli
govoriti v njegovi navzočnosti. Zato 1  sem ga potem, ko je bil že nastre-
Ijen, še pošteno s kopitom puške po glavi udaril.”

Grozno! Jetniški paznik je bil umorjen od onega, kteremu je iz
ječe pomagal na svobodo. Ti štirje lopovi so bili res zreli za pekel.

“Torej odločimo se, predno mine čas,” reče Sandar. “Ali jih napa¬
demo pri koči?”

“Ne,” odvrne Manah el Barša. “Tam je presvetlo. Oni nas vidijo
'n latlko streljajo, dočim jim naše kroglje ne bodo škodovale. Mi jih
moramo napasti' v temi, ko ne bodo ničesar slutili. Štirje udarci ali
sunki z nožem, pa so mrtvi.”

“Jaz sem za to; toda kje naj se zgodi?”

“Seveda v gozdu.”

“Ne, ker je napad prenevaren. Bolje, je, če jih napademo na koncu
gozda, med grmovjem. Četudi ni prav svetlo, vendar blišče zvezde toliko,
da vidimo, kam udariti. Sli bodo po istem potu, po kterem so prišli, torej
•lih ne moremo zgrešiti. Najbolje je, če jih počakamo oh koncu grmovja,
kjer se začno travniki.

“Dobro,” reče Bihar, po kterega glasu sem. spoznal, da mn je bil
los in usta razbita. “Mi smo štirje, in oni so štirje. Vsak vzame enega
n a muho. Vi prevzamete nosače in malega: jaz pa pogodim efendija.
On mi je razbil obraz, torej je moj.”

“On bo sedel v nosilnici, ker hoditi ne more. Kako ga pa dobiš v
svojo oblast? Predno odpreš vrata nosilnice, imaš že krogi jo v životu.”

“Misliš, da bom toliko časa stal pri nosilnici? S svojim čakanom
razbijem tenke deske, in pri tem gotovo tako zadenem aduta, da ne bo
treba dvakrat udariti.” ^ 'V ! l l'  ' HJlTj.r’ *£" ’•

124  —

“In če se ne posrečil”

“iSaj se mora, mora!”

“Pomisli, kaj se je že zgodilo! Vedno in povsod smo mislili, da se
nam mora posrečiti, in vendar so ti satanovi adutje odnesli pete. Vedno
moramo na vse misliti. Kaj če se nam ponesreči?”

“Hm! Če bi vedeli, kdaj zapustijo Zbegance!”

“Najbrž jutri. Mislili bodo, da se nam mudi, torej se bodo požurili.“

“No, torej naredimo po onem načrtu, o kterem sem že popoldne
govoril; mi jim pošljemo Snela na vrat, kteri jih bo vodil v past. On je
najbolj zvit človek in natanko pozna vso okolico do Prizrena. Njemu
lahko vso stvar prepustimo.”

“Torej' predlagam, da se odpravimo na pot. Mi ne vemo, kdaj bodo
adutje zapustili kočo.”

Dalje nisem mogel poslušati, ker bi bilo prenevarno. Zlezem: torej

nazaj proti skalam in se splazim do koče. Ker nisem slutil nobene nevar¬
nosti, grem pokončno do koče, kjer ; so me čakali tovariši.

“Pridite doli!” jim rečem.

Ko poskačejo tovariši s strehe, sem bil tako zmueen, da sem se
moral vsesti.

“Najprv? preiščemo umorjene,” reče hadži; “mogoče dobimo 'kaj
koristnega v njih žepih.”

“Mesarju pustite vse,” zapovem. “On ni naš. Z njim naj župan
naredi, kar hoče. Toda kar nosi Mibarek .s seboj, to vzemite.”

V žepu je imel nož in dve stari pištoli. Toda. dve mošnji — dve ve¬
liki mošnji mn potegne Halef iz žepa.

“Hamdulilr.b!” zakliče Halef, “Tn tičijo kalifi in učenjaki korana!
Sidi, tukaj je zlato, zlato, zlato!”

“Da. kdor plača kodži baši 5000 pijastrov, da ga < prosti ječe, ta
mora imeti denar. Mi mu lahko vse vzamemo, vendar ne storimo
krivice.”

“Seveda mu vzamemo denar!”

“Toda za koga? Ali deliva, Halef?”

“Efendi ali me hbčeš sramotiti? Misliš da je Halef tat? Jaz vza¬
mem: roparju njegov denar za siromake. Pomisli, kako srečna je bil®
Nebatja. kako srečen je bil krčmar in izdelovalec košar! S tem zlatom
lahko polajšamo veliko skrbi ter si odpremo sedma Alahova nebesa.”

“To sem tudi pričakoval od tebe.”

“Torej spravi zlato v žep!”

“Ne. obdrži ga ti. Ti bodeš naš zakladnik, ljubi Halef.”

“Torej hvala! Svoj urad hočem pošteno in zvesto upravljati. Ah
preštejemo denar?”

“Za štetje sedaj ni časa, ker moramo v stran. Spravite oba mrtv*
človeka v kočo. Mrtvi jetniški paznik žp leži v koči.”

“Torej si tudi njega ustrelil?”

“Ne, samo ranil, in Barud el Amazat ga je potem s puškinim kopi'
tom ubil, ker mu je bil nadležen,”

125

“Tak lopov! Ah, če bi ga jaz enkrat v roke dobil! — Primita, Oško
in Omar! Najprvo nesemo efendija v kočo.”

Ko me prineso v kočo- in odidejo, da dovedejo se mesarja i.i Miba-
reka v kočo, začuje m grozno kričanje. Jetniški paznik torej še ni bil
mrtev. Ko pridejo še tovariši v kočo, si ranjenca natančneje ogledamo.
Zgleda! je grozno. Moja kroglja mu je 1  prodrla nogo, in glavo je imel
vso razbito. (Bil je zgubljen; gledal nas je z zbuljenimi očmi.

“Tu imaš moj turban, Halef; prinesi vode.”

Turbani so tako močno- narejeni, da drže vodo. Umirajočemu ulijemo
nekoliko vode v usta in na glavo, kar mu zelo dobro stori. Njegove oči
se zjasne. Opazuje nas s pogledi, iz kterih sem spoznal, da je pričel
misliti

“Ali nas poznaš?” ga vprašam.

Mož pokima z glavo.

“V nekaj minutah boš stal pred večnim sodnikom. Ali veš, kdo
ti je- gla-vo razbil?”

“Barud el Amazat,” zašepeče.

“Kterega si ti oprosti! ječe. Ti si zapeljan, in Alah ti gotovo opro¬
sti, če se s skesano dušo posloviš od življenja. Povej- mi: Ali je stari

Mibarek Žut, roparski glavar?”

“Ne.”

“Kdo pa je Žut?”

“Jaz ne vem.”

“Ali tudi ne veš, kje se nahaja?”

“Dobiti ga hočejo v Karanorman kanu.”

“In kje leži ta kraj?”

“V Sar Dagui,.ne daleč od va-si, z imenom Vejica.”

“Za Kankadelami?”

Mož zopet pomiga, ker ni mogel več govoriti. Odgovarjal je tako
tiho, da se-m moral uho nastaviti prav pred njegova usta, ker ga sicer
ne bi razumel.

“iSidi, on umira!” reče Halef sočutno.

“Prinesi vode!”

Halef gre; toda njegove pomoči nismo več potrebovali. Mož.nam je
umrl med rokami, ne da bi m-ogel še besedice spregovoriti.

“Trupla in starega Mibareka prinesemo v kočo,” rečem. “Župan
pa naj pride po nje?”

“■Gospod, starec jo odprl oči. Zopet se zaveda,” reče Oško, ko po¬
sveti Mibareku v obraz.

Halef se takoj sklone, da se prepriča, če je res. -Stari grešnik se
je res prebudil iz skoro smrtnega spanja. Sicer ni govoril, vendar toliko
grozovitejše nas je pogledoval. Iz njego-vih oeij je sijala- skrajna jeza
in sovraštvo. "" W!T !

“Ali še živiš, stari grešnik?” reče Halef, ko se sklone k njemu.
“Saj bi 'bila velikanska škoda, r ,če bi te kroglja smrtno zadela, ker take'
smrti nisi zaslužil. Ti boš umrl mučne, zelo grozne smrti, da boš vsaj

— 126  —

zdaj nekoliko občutil, kake bolečine te čakajo v peklu, kterega si že

zdavnaj zaslužil.”

“Pes!” zasika stari grešnik.

“Lopov! Torej od lakote in žeje bi morali mi umreti? Ali misliš ti,
tepec in bedak, da moreš tako slavne junake držati v ječi? Mi
pridemo skozi pečine in skočimo skozi jeklo in železo. Ti pa boš v svoji
lastni luknji zastonj klical na pomoč in rešitev.”

Seveda je Halef samo grozil. 'Mibareka spravimo v kočo in posadimo
poleg obeh mrtvih trupelj. Nekoliko mrtvaškega strahu staremu greš¬
niku pač ne bo škodovalo. j

Ko nosilnico bolj natančno pregledam, spredivim, da se hišica lahko
odstrani. Odbijemo torej hišico, da je oistala samo nosilnica. Ko pogasimo
ogenj, stopim na nosilnico,in napotimo se nazaj proti Zbegancem.

Mibareka smo še prej odvezali, lahko je vstal in hodil okoli. Seveda
smo vrata koče zapahnili z velikim zapahom. Pustili smo ga v koči med
mrtveci brez upanja na rešitev.

Po noči v gozdu, kjer ni potov, seveda ni varno hoditi. Vendar smo
še precej dobro korakali naprej. Halef koraka naprej in drži v vsaki
roki revolver ■— pripravljen za vsak slučaj.

Ko leži gofd za- nami, se obrnemo na desno proti travnikom. Sider
je bila to precej daljša pot, vendar smo se tako izognili boju, v kterem
bi bil lahko kdo izmed nas ubit ali pa ranjen.

Take pridemo srečno v prenočišče.

V sobi sedi krčmar. Ko nas zagleda, poskoči s svojega sedeža.

“Ti gospod?” zakliče. “Ti si vendar odpotoval.”

“Kam pa?”

“V Karatovo.”

“Kdo ti je pa to povedal?”

“Mesar.”

“Torej je bil tukaj?”

“Tla, in zahteval je tvoje konje, ter je bil zelo jezen, ker mu jih
nisem hotel izročiti. On pa mi je grozil s tvojo jezo. Tebe so nesli v
Karatovo. je rekel, in pri svojem prihodu v mestu moraš dobiti konje
pripravljene.”

“Ali nisem slutil! On bi me rad prevaril m  mojega vranca, pa ne
samo za konja, pač pa tudi za življenje.”

“Za življenje, praviš?”

“Da moram ti mnogo povedati. Mesar je mrtev.”

“Ali se je ponesrečil?”

“Da če je to nesreča, da sem ga jaz ustrelil.”

“Ustrelil?” zakliče prestrašen. ,,Ti? Seveda je to nesreča za njega,
za njegovo družino in za tebe.”

“Zakaj za mene?”

“Ali  si ga nalašč ustrelil?”

“Ne. ustreliti s'a nisem hotel, toda moja kroglja ga je morala zadeti.”

“Torej si ga nalašč ustrelil in jaz te moram kot morilca zapreti.”

“Proti temu. protestiram.’’

„Pa ti ne bo dosti pomagalo.”

„Pa vendar, ker ti moram povedati, kako se je zgodillo. Pa če tudi
bi ga nalašč ustrelil, bi se ne dal kar Luko prijeti. Ali mi nisi sam .po¬
poldne povedal, da so Aladžiji znani in nevarni roparji'1”

“Da to je vsakemu znano.”

“Pa vendar nisi držal Biharja, ko je bil v tvojih rokah! Mene
pa hočeš zapreti, dasi me skoro še ne poznaš. Kako se to ujemat”

“Gospod, moja dolžnost je,” odvrne v zadregi.

“Da, .prav dobro vem. Aladžija si spustil, ker si se bal maščevanja
njegovega brata in njegovih zaveznikov. Jaz isem pa tujec , torej misliš,
da sem. brez pomoči in nimam nikogar, ki bi se za mene v bran postavil.”

“Oho!” zakliče Halef. “Kdor se mojega efendija dotakne, mu takoj
zapodim krogljo v glavo. Jaz sem Hadži Halef Omar ben ltadži Abul
Abas ibn hadži Davud al Gosara in vedno držim svojo besedo, Sedaj
pa poskusi zapreti efendija!”

Kakor je bil Halef majhen, vendar se je držal ponosno in odločno.
Videl sem, da bi takoj spolnil svojo grožnjo, če bi krčmar še nadalje
silil v mene. Krčmar in župan vasi se je Halefa prestrašil.

“Hvala, Halef,” mu rečem. “Najbrže ne bom potreboval tvoje po¬
moči. Hobri kiaja bo najbrž kmalu sprevidel, da sem bil prisiljen me¬
sarja ustreliti.”

In proli krčmarju obrnjen nadaljujem:

“Ali mi nisi povedal, da je mesar Skipetar?”

“Da. Celo Miridit je.”

“Torej ni iz tvoje vasi?”

„Ne. Njegov oče je prišel v Zbegance iz Orošija, glavnega stanu
Miriditov.”

“No torej kaj te briga njegova smrt? Ali so Miriditje pokorni
postavam padišaha?”

“Ne, kjer so prosti Arnavtje.”

“Ali veš tudi da se Miriditje sami med seboj .sodijo, po svojih lastnih
postavah?”

“Seveda vem.”

“Torej te mesarjeva smrt prav nič ne briga. Jaz sem ga umoril, če
s pravico ali krivico, je tem ljudem vse eno; zapadel sem krvnemu ma¬
ščevanju kterega morajo mesarjevi sorodniki izvršiti. Ti nimaš torej
ničesar s stvarjo opraviti.”

“Ak!” se oddahne krčmar. “To mi je zelo ljubo.”

“Torej smo edini. Toda v gozdu v koči je še en drug mrtvec.”

“Kdo pa?”

Neki jetniški paznik iz Drinopolja, ki je oprostil nekega ujetnika
ia z  njim pobegnil. Slednji ga je ubil. Pri teh mrtvecih boš dobil tudi
starega Mibareka, kteremu sem s krogljo razdrobil roko.”

“Tudi njega? Gospod ti si pa vendar grozovit človek!”

— 128  —

‘‘O ne, doner čin vek sem; vendar v tem položaju nisem mogel dru¬
gače ravnati.”

“Kako se je pa to vse zgodilo?”

Krčmar se vsede, in jaz začnem pripovedovati. Imeli smo čas. Po¬
vedal sem mu vse dogodke-, tudi vzrok, zakaj preganjamo Barud el
Amazata. Krčmar je torej sprevidel, da se gre za pravično stvar, in
kake lopove zasledujemo. Ko slednjič neham, je bil krmar ves začuden.

“Ali je kaj taeega mogoče!” reče. “Vi ste ljudje kot vitezi kalifa
Harum al Radiša, ki so jahali po celi državi, da kaznujejo hudobne in
obdarijo dobre.” J

“Ko mi pač nismo tako imenitni ljudje. Lopovi, ktere zasledujemo
so nam že mnogo škodovali; in ker nameravajo še vedno nove hudobija
hočemo mi to preprečiti. Kaj boš pa ti storil?”

Krčmar se popraska za ušesi in reče koneeno:

“Daj mi dober svet!”

“Ti si uradnik in moraš natanko vedeti, kaj ti predpisuje dolžnost
toiej ne potrebuješ mojega nasveta.”

“Jaz bi že vedel, kaj narediti, če ne bi ti naredil velike neumnosti.
Zakaj si starega Mirabeka samo'v roko ustrelil? Ali nisi mogel meriti V
njegovo glavo ali srce? Potem bi zginil s tega sveta.”

“In tako govoriš ti kot župan?”

“Ne, župan sedaj ne govori iz mene. Če bi bil starec mrtev, bi
pustil vse tri pokopati, in stvar bi bila za  vedno rešena. 'Sedaj pa
moram starca dobiti v svojo oblast in ga izročiti sodniji. To je hud

slučaj.

A '

mm

ta -

“Meni se pa ne zdi hudo, da celo zaslužnega se boš naredil. Mi-
barek je pobegnil iz ječe v Ostromdži. Ti ga zgrabiš in pošlješ v Skoplje
pa je stvar gotova.”

“Pa moram tudi jaz v Skoplje, da poročam. Tudi vi morate z menoj
kot priče ali pa tožniki.”

“Zelo radi.”

“Da, in vi zapustite potem ta kraj; mene pa bode prijatelji lopov¬
skega Mibareka ustrelili.”

“Torej ti bo zelo gorko pri srcu.”

“Le norčuj se! Ti ne veš, kako hudo se bo meni godilo. Da bi ti
lopova ustrelil, bi bil jaz prost.vse odgovornosti. Ker pa starec ni
mrtev, bom imel sitnosti, pa tudi ti zapadeš krvnemu maščevanju.”

‘ ‘  Ali ima mesar tu sorodnike ? ’ ’

“Da, brata!”

“Ali veš, če je danes doma?”

“Da je, ker je moj hlapec izročil poročilo njemu in ne mesarju.”

“Hm! Treba je pomisliti! Če je tako divji kot Curak .se ga moram
seveda bati.”

“Ravno tak je, ali pa celo večji lopov kot mesar. Svojega življenja
nisi varen, dokler si v tem kraju. Torej ti hočem dati dober svet: zajahaj

—129  —

s tovariši nemudoma konje in pojdi v Katarovo; oelo vodnika ti dam
s seboj.”

“Pa mi neeemo v Katarovo.”

“Mesar mi je povedal, da želite tja.”

“To je bila laž. Mi hočemo v Skoplje, torej je kakor nalašč za te,
ker te lahko spremljamo, ko pelješ v mesto Mibareka.”

“Bog me obvaruj! Med potjo nas vse ustrelijo.”

“Torej bi morali biti zelo neumni.”

“Že vidim-, da nimaš pojma o tukajšnjih razmerah. Ti si s svojimi
prijatelji vedno v smrtni nevarnosti tukaj, in niti las na tvoji glavi ni
več varen. Bolje je, če odhajaš, ker je najboljše za tebe.”

“In morda tudi za tebe, kaj ne?”

To vprašanje ga spravi v zadrego. Mož je bil sicer dobra duša;
toda kot domačin je seveda natančno poznal razmere in se je znal po
njih ravnati.

“Zakaj za mene?” me vpraša.

“Ko mi odidemo bi ti starega Mibareka izpustil; potem se ne bi bal
njegovega maščevanja.”

Krčmar zardi; zadel sem na pravo. Vendar pa reče:

“'Nikar ne misli kaj tacega od mene; jaz bodem strogo postopal, kot
mi veleva dolžnost ; vendar bi rad videl, da ste tudi vi na varnem.”

“Za nas ni treba skrbeti, ker smo ti že dokazali, da ne potrebujemo
tuje pomoči. Prav za prav bi moral ti danes pomagati zoper moje sovraž¬
nike, vendar te nisem hotel nadlegovati, ker isem vedel, da se z lopovi
lahko sami sprimemo. Torej tudi v prihodnje ne potrebujemo tvoje po¬
moči in nasveta. Saj si ti kriv, ker smo tičali v tako veliki nevarnosti.”

“Kaj? -Jaz?” vpraša začudeno.

“Ker si nam povedal, da k mesarju niso prišli tujci, vendar so bili
že prej tu kot mi.”

“Tega nisem vedel, ker v vas niso prišli. Curak jih je dobil najbrž
zunaj vasi. Saj sem ti vendar povedal, da je prihajal domov. Najbrže jih
je dobil v gozdu in se z njimi dogovoril.”

“Mogoče. Torej Zbegancev danes še ne zapustim in tudi spati ho¬
čem pri tebi. Kaj misliš z onimi narediti, ki so v koči zaklenjeni??”

Zopet se popraska za ušesi.

“Gospod pusti me s to stvarjo v miru!”

“Žal, da ne morem, ker v koči adutje ne smejo ostati. Najbolje
je, če se še ta večer polastiš Mibareka. Trupla -pa radi mene lahko
pustiš.”

“Toda, kaj naj naredim z Mibarekom?”

“Zapri ga v svoj hlev, dokler ise jutri ne podamo v Skopijo.”

“Vsi duhovi in satani! Al-adžija napadeta mojo hišo.”

“Mi ti pomagamo.”

“In -pozneje me doleti njih maščevanje.”

“Kako si strahopeten!” I

~ 130 J-j

“Seveda, vam ni treba skrbeti. Vi jahate proč in se nikdar več ne
vrnete. Mene pa zadene gorje.”

“Aladžija ti ničesar ne storita, ker jih jutri pošljemo v Skoplje za-
jedno z Manah el Baršem in Barud el Amazatem.”

“Ali jih že imaš?”

“Ne, toda takoj gremo po adute.”

“In kako?”

“Z prebivalci Zbegancev, ktere skličemo, da se napotimo proti
roparjem.”

“l J a ljudje ne bodo prišli!”

“Morajo! Ali nisi bral, da sem jaz v padišahovej senci?”

“Da, seveda si.”

“Torej moraš ubogati moja povelja. Če se pa hraniš, se pritožim v
Skopljah pri guvernerju.”

“Gospod ali me hočeš storiti nesrečnega?”

“Ne, samo svojo dolžnost izpolni. Roparji, so na mestu, kjer se
neha gozd. Lahko jih torej napademo in polovimo.”

“Pa se zelo motiš. Roparji se bodo branili z vsemi močmi.”

“In kaj nam škoduje?”

Krčmar me debelo pogleda, da se Halef glasno zasmeje.

“Kaj nam škoduje vprašaš? Morebiti ničesar?” zakliče župan
“Če nas postreljajo, ali to prav nič ne škoduje? Meni se zdi, da ni večje
nevarnosti in škode, kot če se življenje zgubi.”

“Seveda sem jaz enakih miislij. Vendar morate napad tako prirediti,
da roparji ne bodo ničesar slutili.”

“Kako pa naj začnemo?”

“Povedal bom tvojim ljudem, ko se zberejo.”

“Pa ne pride nihče, če jim povem, zakaj se gre.”

“Saj jim ne smeš povedati. Ti imaš pravico po postavi, da v slučaju
potrebe skličeš vse prebivaljstvo vasi?”

“Da, to pravico imam.”

“In ljudje morajo ubogati?”

“Brezpogojno.”

“No, torej jih skliči, da se takoj zberejo v tvoji veliki sobi, in vsak
naj prinese orožjo s seboj. Ko bodo vsi zbrani, jim sam povem kaj za¬
htevam od njih. Jaz bodem ljudem tako govoril, da bodo ponosni, ker
gredo v boj proti roparjem.”

“Tega pa ne vrjamem.”

“Gotovo je.”

Krčmar je še nekoliko pomišljal, slednjič se je pa vendar udal in
rekel:

“Ker tako strogo zahtevaš, hočem poklicati svojega policaja, kteremu
ti vse razložiš.”

In ko krčmar odide, reče Halef:

“Jaz tebe ne razumem, sidi. Ali res misliš, da bodo ti sultanovi
podložniki tudi eno samo muho ulovili?”

131  —

“Ne; vso stvar sem priredil samo iz šale. Jaz potujem po svetu, da
s poznam dežele in narode. Rad bi videl prebivalce tega kraja zbrane,
da bi opazoval, kako se med seboj zabavajo. Danes smo že prestali
precej nevarnosti, torej'se lahko nekoliko pošalimo.”

Tovariši so bili zadovoljni, in radovedni so bili, kakošna je tukajšnja
Črna vojska, kadar pride skupaj.

Čez kratek, čas se krčmar vrne s policijskim stražnikom, ki pa kar
!)1 č ni imel v sebi časti, ki jo je užival. Sicer je bil njegov obraz zelo kosmat,
toda splošni utis je bil kaj slab. Zgledal je kot bi že štirinajst dni stradal,
'e tudi precej siromašno obleko je imel na sebi. Noge je imel bose, roke
Pa drže kol, debel, kot otročja noga.

“Tu je moj policijski stražnik,” reče župan. “Ali mu hočeš ti vse
s am razložiti?”

“Ne, le ti mu povej! Ti si predpostavljeni, ki daje povelja.”

Nato pa razloži policijskemu stražniku vse, kar sem mu jaz naročil.
Potem pa vprašam krčmarja, koliko ima pive v zalogi.

“Ravno včeraj sem zvaril svežega,” odvrne. “S svojimi tovariši
lahko cel teden piješ pri meni.”

“Ali ga prodaš meni?”

“Da. Toda zakaj rabiš toliko pive?”

“Tvoj policijski stražnik naj ljudem pove, da dobijo kot darilo vse
tvoje pivo in mnogo rakije, če storijo, kar se od njih zahteva.”

Tu dvigne policijski stražnik svoj kol kot v prisego in reče:

“Efendi, tvoja dobrota je velika; toda pri Alahu in preroku, mi se
bomo bojevali in tepli, kot če bi šli v boj proti nevernikom.”

“Torej že veš, zakaj se gre?”

“Da, župan in moj poveljnik mi je vse razložil.”

“Toda ljudem tega ne smeš povedati.”

“Niti besedice. Moja usta hodo kot knjiga s sedmimi pečati, ktere
Se  ne more brati in kakor železna skrinja, ktere ključ se je zgubil.”

“Zelo dobro. Tn sedaj se požuri.”

“Letel bom kot misel možganov, ki pride v sekundi okoli zemlje.”

Policijski stražnik se obrne in ponosno koraka proti vratom.

“Kaj tacega se ni še nikdar zgodilo.” reče krčmar. “Noben človek
1,6  pogosti cele vasi, kaj pa še le tujec? Gospod še dolgo vrsto se te bodo
opominjali in slavili tvoje ime.”

“Koliko bo veljalo pivo?”

“Petdeset pijastrov.”

To je okolu tri dolarje.

“Tn koliko mož bo prišlo?”

“Mogoče dvajset.”

“Tn koliko velja tukaj prav rejen koštrun?”

“Koštruni so tukaj cen e ji .kot v Stambulu ali Drinopolju. Lahko
? a  dobiš za 15 pijastrov.”

“Torej ljudem lahko poveš, če bodo hrabri, da lahlko na tvojem dvoriš-
c u dva koštruna spečejo.”

— 132  —

'‘Gospod, sam blagoslov božji kličeš na našo vas. Ljudje bodejo-”

“Je že dobro,” ga prekinem. “Ti sam imaš mnogo ovac; poišči
dve najboljši, in skrbi , da dobimo tudi mi primerno večerjo.”

“Ti boš zadovoljen z menoj. Skrbel bom za vas kot bi imel samega
kalifa v gosteh. ’ ’

In krčmar zbeži iz sobe.

“Sedaj je pa dobro volje,” se smeje Oško.

“Da, toda njegovo veselje mi ne ugaja. Prej je toliko skrbel za
življenje svojih vaščanov, naenkrat ga je pa vse minilo. Najbrž je kaj
naredil, da njegovim ljudem ne preti nobena nevarnost.”

“Pa ne v našo škodo.”

“Nemogoče. On bo razgnal sovražnike. To je vse, kar bo naredil.’’

Trajalo je dolgo, predno seprikaže prvi vaški ernovojnik.
Ko ise slednji prikaže, odpre krčmar vrata v našo- sobo in naznani:

“Efendi, ljudje so začeli prihajati. Ali naj jim natočim arpe suje?”

“Ne. Prej morajo pokazati, kako- so hrabri.”

Polagoma pridejo še drugi. Vsak se prikaže v sobi nasproti nam,
se pokloni in nas radovedno opazuje.

Toda v vseh očeh sem bral nekaj smešenga, nekaj lokavega, kar
mi prav nič ni ugajalo. Ljudje so vedeli za neko skrivnost, ktera jih
je veselila. Oboroženi so bili vsi: s puškami, pištolami, sabljami, koli*
noži in kosami.”

Pozneje začujemo glasno kričanje te junaške garde. V našo sobo
stopi policijski stražnik in za njim več mož. 'Tudi slednji so bili oboro- 2
ženi toda poleg orožja je imel še vsak muzikaličen inštrument.

Policaj pride junaško proti nam, in možje mu sledijo.

“Gospod,” mi naznani, “vojaki so pripravljeni in čakajo tvojega
povelja.”

“Dobro! Kakšni ljudje pa so?”

“To so muzikantje ki bodo naj prvo muzicirali koračnice vojne i»
potem koračnice plesa in petja. S tem bodo zadobile moje čete največji
pogum.”

“'Aha, torej gresto s godbo proti sovražniku?”

“Seveda! Tako navado ima vsaka vojska.”

No, to je bilo pa več kot smešno. Ljudje bi morali štiri roparje
tiho napasti in ujeti, in ta stražnik policije hoče iti nad nje z godbo
in kričanjem. K3er je pa govoril o vojni, je svojim vojakom že najbrž«
povedal, zakaj se gre; prestopil je moje povelje, vendar nisem hotel
ničesar reči.. Sicer me pa niti do besede ni pustil, temveč zgrabil nekega
aduta, ki je imel pri sebi nekak boben in dve orjaške palici, ga postavil
pred mene in rekel:

“Ta ima veliki boben, on je pravi mojster svojega inštrumenta.”

“Nato mi pa po vrsti pokaže vse junake svoje godbe, kterih vsak
je imel skrajno- dvomljivo godbeno o rodje. Najbolj mi je ugajal adut
s pozavno, kar je meuda tudi sam opazil. Žarečega obraza pride bližj®

“ in reŽ€:  . i. ! ! .'jj

— 133  —

“Gospod, nikar ne skrbi! Ta pozavna bo naredila svojo dolžnost.”

“Upam da!”

“Ker si nam obljubil razven pive tudi rakijo, bom s tem godbenim
orodjem pobil oba Aiadžija.”

“Osel!” mu zašepeče policijski stražnik. “Saj vi tega niti vedeti
ne smete!”

“A tako!” reče junak s pozavno. “Torej vzamem svoje besede
nazaj.”

“No, zgovoril isi jih že,” se smejem'. “Torej vam je že znano, zakaj
se gre?”

“Gospod, ljudje niso prej mirovali, dokler jim nisem povedal, zakaj
se gre,” se opravičuje stražnik. Njih hrabrost je tako vzplamtela da
je bilo moje življenje v nevarnosti, da jim nisem vsega povedal.”

“Torej je dobro ker si čuval svoje življenje. Potem meni ni treba
tem hrabrim ljudem razlagati kaj zahtevam od njih!”

“0, nekoliko lahko govoriš, da ljudje spodbudiš še k večji hrab¬
rosti, ker potem bodo nepremagljivi!”

“Ta govor bom imel jaz. Kaj ne, sidi?” reče Halef.

Ker sem poznal njegov govorniški talent, sem prikimal z glavo in
vprašal:

“Kdo bo pa vodja bojevnikov?”

Policist odvrne:

“Seveda sem jaz kot policijski stražnik maršal vseh vojakov. Po¬
stopal bom zelo bojevito. Vojsko raz delim, na dva dela (kterim bosta
poveljala dva generala. S to vojsko bomo sovražnika skrivno obkolili in
ujeli. On ne more pobegniti, ker ga naskočimo od dve strani.”

“Zelo dobro! In zraven boste imeli celo godbo?”

“Da, ker potem se sovražnik prestraši že pri našem prihodu. Hudo¬
delce ti položimo zvezane pred noge. Da pa vidiš, kako smo hrabri in
junaški ne smeš čakati, da se šele vr nemo kot zmagovalci. Koštrune
lahko že sedaj spečemo. S seboj sem pripeljal nekaj žensk, ki se zelo
dobro razumejo na tak posel; one že čakajo zunaj na dvorišču in se
pripravljajo. One kose, ki so najboljši, dobite vi ker mi vemo, kaj je
uljudnost.”

“Torej bodo tudi ženske zraven?”

“In še precej, pa tudi otroci. Le poglej na dvorišče, pa boš videl
sinove in hčere naših žen.”

“No, torej naj župan svojemu hlapcu ukaže, da zakolje mesto dveh
štiri koštrune in jih izroči ženskam.”

“Gospod, ti si polen dobrote! Toda pozabiti ne smemo glavne stvari.
Kdo dobi štiri koštrunove kože?”

“Razdeljene bodo med najhrabrejše bojevnike.”

“Torej sem gotov, da vsaj eno dobim. Sedaj pa naj začne tvoj to¬
variš s s svojim govorom, ker ne morem več brzdati hrabrosti mojih ljudij.

Na to se pa s svojimi muzikanti umakne v drugo sobo. Halef ,ste pa

postavi med vrata in začne govoriti. Govoril je kot je samo on znal.

— 134  —

Imenoval je ljudi nepremagljive junake, premagovale« in slavne može,
vmes pa vpletel marsikako zabavljico 1 , ktero smo samo mi razumeli.

Ho konča svoj govor, zaslišim glas, kterega se tako vstrašim, da po¬
skočim s svojega stola. Bilo je ravno tako kot bi dvanajst ameriških
bivolov ležalo na ognju in zatulilo na smrt. Ko vprašam krčmarja, kaj
to pomeni, mi reče:

“To je bila pozavna, ki je klicala na odhod.”

Soba se polagoma sprazne. Zunaj pred vratmi zač ujem maršalov
glas. Bazdelil je svojo “vojsko” v dva dela.

Nekoliko isunkov, kot grom v pozavno je pomenilo “žturm-marš”.
Piščalke so delovale kot mast nad ognjem, bobni so gromeli kot vihar ob
nevihti. I :  i 1  ■■

Počasi se pa glasovi razgubijo, ker se je vojska že precej oddaljila.
Zvenelo je le še kot če vihar piha okoli vogala, in naposled smo culi
še glasove, ki so bili prav podobni onim, če “lajerkoistnu” poide sapa.

Mi prepustimo junake njili hrabrosti in zažgemo čibuke. Zunaj na
dvorišču plapola nekoliko ognjev na kterih pražijo koštrnne.

Krčmar ni imel nobenega dela. Vsede se k nam, zažge svojo pipico
in najbrž premišljuje, če bodo vaški junaki ulovili vse štiri roparje, ali
pa — nobenega.

Gledal je krčmar precej zvito, kar mi prav nič ni ugajalo. Da je bil
pošten mož, sem rad vrjel; sedaj pa je nekaj skrival pred nami, kar je
bilo gotovo v zvezi z bojnimi pohodom vaških junakov.

“Kaj pa če bodo nesrečni?” vpraša. “Kaj potem?”

“Torej lopovov ne dobimo v pest.”

“Jaz mislim glede pive.”

“Ljudje bodo vse eno pili.”

“In koštruni?”

“Bodo zginili v želodcih.”

“Ti govoriš kot modrijan, gospod, ker če Aladžiji zginejo, ne po¬
maga največja hrabrost.”

“Maršal bo gotovo skrbel, da zginejo, ker bo še z godbo pomagal.
Mogoče jih je pa že prej posvaril?”

“Posvaril? kako pa misliš to?”

“No, maršal tvoje vojske je hitel skrivej v gozd, da pove Aladžijem.
da smo mi že pri tebi. Torej nas zastonj zasledujejo.”

Krčmar me zvedavo pogleda, če v resnici tako mislim.

“Efendi, kaj pa misliš ti?”

“Nekaj,' kar je zelo mogoče. Tn ob tej priliki je roparjem tudi
povedal, da naj se nekoliko umaknejo, ker bode prišel z vojsko nad nje.”

“Tega pa gotovo ni storil. To bi bilo proti njegovi dolžnosti.”

“Kaj pa če. bi mn ti zapovedal?”

On zardi, pogleda postrani in reče z dvomljivim glasom.

“Kaj tacega meni predbacivaš.”

“Ker se mi zdiš preveč zvit. Tvoja velika skrb za vaške junake je
popolnoma zginila, in tvoj prvi bojevnik je prišel tako pozno, da sena

— ^135

fes mislil, da je šel tvoj policist prej v grmovje na sprehod. Toda
vse eno ti častitam, ker tako skrbiš za svoje vaščane. Upam da jih
ne bode mnogo zgubilo svoje življenje v boju.”

Govoril sem precej šaljivo. Krčmar pa odvrne:

“Bojevali se bodo kot levi. Taeega orožja kot vi seveda nimajo,
pač pa znajo svoje prav dobro vihteti. Z našo puško seveda ne moremo
železnih vijakov razstreliti. Jaz še nikdar nisemi videl tako težke puške.

Krčmar vzame mojo puško s stene, kjer je visela, in jo tehta v roki.

“Ali nisi truden, če nosiš tako težko puško?” me vpraša..

“Ne, ker sem jo vajen.”

“Zakaj pa delajo pri vas tako težke puške? Saj vendar roka boli
kacar se meri?”

“Sedaj ne izdelujejo več takih pušk. Ta puška je zelo stara. Ime¬
nujejo jo medvedovko, ker je nalašč za medvedji lov izdelana. V Ameriki
se nahaja neke vrste medved, ki ima sivo kožo. (Grizli.) Ta medved
je tako močan, da nese celega vola s seboj. Nobena kroglja ga ni prej
gotovo usmrtila, samo krogije iz takih pušk so mu zadale gotovo smrt.”

“Ali si ti tudi take medvede streljal?”

“Da. Zakaj pa sicer nosim tako puško s seboj?”

“Toda zakaj jo vlačiš po teh krajih, kjer ni medvedov?”

“Ker med mojim potovanjem pridem v kraje, kjer sicer ni medve¬
dov, toda druga močna zverjad. S to puško sem ustrelil že medveda iu
črnega pantra. In da je taka puška vedno dobra, si danes sam izvedel.”

“Ali je nabita?”

“Da. Takoj, ko ustrelim, vedno znova nabašem. To je lovska na¬
vada.”

“Potem jo pa raje denem iz rok. In kakšne Čudne vrste je ta
puška?”

Pripomniti moram, da sme sedeli pri mizi, ki je bila nasproti
odprtemu oknu. .Sedel sem z obrazom proti oknu in Halef s hrbtom. Na
desni je sedel krčmar, na levi Omar, in za menoj je .stal Oško, ki je ravno
vstal, da si prižge svoj vivček. Ostal je za mojim hrbtom, da gleda
krčmarja, ki je medvedomorko tako. položil na mizo, da mi je ležala prav
pri ■ roki, in ki je sedaj zgrabil za brzostrelko.

Krčmar me vpraša, kako je brzostrelka izdelana, in jaz mu razložim,
da ž njo lahko petindvajsetkrat ustrelim, ne da bi mi blio treba nabasati.
Pri tem razlaganju me zmoti Oškovo kričanje.

“Efendi! Za Alahovo voljo!Pomoč!” zakriči na ves glas.

Obrnem se proti njemu. On namigne proti oknu. Njegove oči so
bile široko odprte in na obrazu mu je ležala smrtna bledoba. Bil je pogled
prestrašenosti.

Ko pogledam sam proti oknu, zapazim tam puškino cev. Strelec je
stal zunaj ceste in je položil puško na okno, da prav gotovo v mene
pomeri . Da so merili na mene, sem takoj uganil.

Včasih pride človek v položaj, ko njegov duh vstvari misli v pol

—136  —

trenutka, za ktere bi sicer potreboval eele minute. Vzprična nevarnost
naredi človeka zmožnega za vsako delo.

Puška je bila namerjena ravno na imoje čelo; videl sem samo konec
cevi. Trenutek strahu, pa bi bil mrtev. Torej sem moral brzo delovati
z mislimi. Toda kako? Če glavo hitro umaknem na stran, strel sicer ne
zadene mene, pač pa za, menoj stoječega Oška. Da slednjega strel ne
zadene, se moram torej svojega cilja odtegniti. In cilj je bila moja glava.
Premikam jo torej zelo hitro sem in tja da strelec ni mogel naravnost
meriti, in zgrabim za medvedomorko.

Seveda se to ne more tako hitro povedati ali popisati, kakor se je
vršilo. Strelec zunaj seveda ni mogel videti, da sem jaz zgrabil za puško.
Hitro napnem petelina, sprožim, in oba stlera počita hkrati skoro v istem
trenutku.

Od Očkovega krika [pa do strela je minilo samo nekaj sekund. Komaj
je Oško zakričal, že sta počila oba strela, ali pa trije.

Ko je počil strel, se zunaj začuje grozen krik.

Halef je slišal Oškov krik in se je obrnil proti oknu, toda moja
puška je bila ravno tako hitra 'kot njegov pogled. Puške na oknu niti
videl ni. Kadi tega poskoči s svojega stola in zakliče:

"Kaj pa je, sidi? Zakaj streljaš?”

"Morilec, morilec!” odvrne Oško, ki je bil še ves trd samega strahu.
Jaz sem pa že poskočil, odložil medvedomorko in zgrabil brzostrelko.

Videti nisem mogel , kdo zunaj stoji; če je bil lopov še pod oknom,
je bil zgubljen, ker jaz hitro skočim v stran in ustrelim petkrat ali
šestkrat zaporedoma.

Halef pa takoj razume, zakaj se gre.

"Nikar ne streljaj, sidi!”. trni zakliče.

Takoj za tem pa skoči na okno in hoče ven.

"Halef, ali si nor!” zakličem in ga primem za pete, da ga obdržim
v sobi.

"Jaz moram ven!” kriči, se mi iztrga iz rok in poskoči na eesto.

Hiter skok me prinese do okna.. .Stena ni bila debela. Hitro vzdig¬
nem brzostrelko na okno in pomaknem glavo bližje; toda okno je bilo
preozko, da bi mogel ven. Halefa vidim, kako teče na desno skozi široka
vrata na dvorišče; pot je zelo obseval ogenj, na kterem so pražili koš-
trune.

Ob istem trenutku pa steče neka temna postava od mesarjeve hiše
in se zapodi za Halefom.

Ali je bil to sovražnik? Jaz pomerim. Tu zagledam nekega človeka
teči mimo vrat. Pri svitu ognja sem ga razločno spoznal.

"Manah el Baršal” zatuli Halef za njim. Tudi jaz sem ga spoznal.
Halef divja za njim. Jaz pa pomerim na tretjo osebo, ki je pritekla od
mesarjeve hiše in preganjala Halefa.

Sedaj opazim njegovo postavo pri ognju. Bil je ravnotako oblečen
kot mesar. Sedaj mi pride na muho, in jaz sprožim. Toda videl sem, da

— 137  —

nisem zadel. Streljal sem z levo roko, ker sem se z desno opiral na
okno.

Seveda potem takoj zapustim okno in ukažem Ošku in Omarju:

“Hitro za njimi! Skozi sobo na dvorišče in potem na desno stran ce-
s te. Halefa preganjata dva sovražnika.”

V tem trenutku zaeujem več strelov iz pištole. Obadva zgrabita za
svoje puške.

“Ne puške. Samo nože in pištole! Naprej, naprej, hitro!”

Že hitita po dvorišču. Radi svoje noge sem bil prisiljen ostati v sobi
kar me je zelo jezilo.

Krčmar pa še vedno sedi na svojem stolu. Kakor sem mu zgrabil
brzostrelko iz rok, tak je ostal. Odkar je Oško zakričal, se še ni pre¬
maknil ali zgovoril besedico.

“Ef— ef— effen— fendi!” zajeda. “Kaj pa je bilo?”

“Saj si vendar videl in slišal.”

“Stre— stre— Ija— li so!”

Jaz ga pa primem za rame in ga stresem.

“Mož, strezni se vendar! Saj si kar trd od strahu!”

“Ali pa je bilo meni namenjeno?”

“Ne, meni.”

“Mislil sem, ker — ker sem vam pomagal, da me hočejo ustreliti.”

“Ne, tvoje dragoceno življenje ni bilo v nevarnosti, temveč moje.
Toda zapri vendar okno, ker se sicer zopet prikaže puška.”

Krčmar se opoteka, ko gre proti oknu. Mož gotovo ni bil straho¬
petec; toda hitrost, s ktero se je vse vršilo, ga je zmešala. Ko zapre
okno. se zopet vsede na prejšno mesto, dočim jaz prižgem svojo pipo.

“Ti kadiš, efendi?” me vpraša začuden. “In zunaj se bojujejo.”

“Ali jim morem pomagati? Če bi bil ti mož, jim greš na pomoč.”

“Hvala! Mene ničesar ne briga.”

“Torej zažgi pipo.”

“Vsi udje se mi tresejo. Tvoja stara puška je donela kot kanon.”

“Da, precej močan bas ima dobra gospa. Hočem takoj zopet nale¬
sti. Če ne bi bila preje nabasana, bi bil sedaj mrtev.”

“Pa si imel še brzostrelko.”

“Ktero si ti držal v roki, dočim je bila medvedomorka ravno pri
ttioji roki. Sicer pa strel iz lahke puške nima toliko učinka, kot medve¬
domorka.

“In ti si streljal na morilca?”

“Ne. Saj niti njegovega lasn nisem videl, temveč samo cev njegove
Puške! On je meril v moje čelo. Jaz nisem mogel ničesar druzega storiti,
kot zgrabiti za ■puško in pomeriti v njeno cev, kar se mi je posrečilo.”

Otroci in žene na dvorišču so se zelo vznemirili.- Seveda so vsi
slišali strele in videli tuje ljudi. Vsi so vedeli, da sta Aladžija. v bližini.

Konečno se pomirijo; vrata naše sohe se odpro in notri stopijo Oško,
Omar in Halef. Halef je bil precej zdelan. Obleka vsa blatna in deloma
strgana, in po čelu in obrazu mu je kapljala kri,

— 138  —

“Ti si ranjen?” °:a vprašam prestrašen. “Ali je nevarno?”

“Ne vem. Preišči, sidi.”

“Vode sem!”

Ker ne dobim takoj vode, pomočim moj robec v pivo in obrišem
Halefu obraz.

“Hvala Postu! Samo majhna praska je, ” rečem. “Y dveh tednih
se ne bo več poznala.”

“To pa rad slišim,” se smeje Halef. “Toda oni, ki me je sunil,
je mislil suniti za smrt.”

“Kdo je pa streljal na tebe? Manah el Barša?”

“Ne, drugi.”

“Ali si ga spoznal?”

“Ne. bilo je tako temno, da nisem mogel spoznati njegoevga
obraza, dasi sta bile najine brade tako blizu skupaj, da bi se lahko
poljubila.” 1  V ' |

“.Taz mislim, da je bil mesarjev brat.”

“Mogoče, ker prijel me je ravno tako kot mesar.”

“Pripoveduj vendar! Omar pa naj prinese obveze.’’

“No, vsa stvar je šla zelo hitro. Ko sem utaknil glavo skozi okno,
sem opazil nekega moža. ki je ležal pod oknom. Hotel sem skočiti nanj
toda ti si me zgrabil zadaj. Ko pa sem slednjič skočil na tla, je še pobral
svoje kosti in zbežal.”

“To je bil Manah el Barša. Danes, ko sem adute poslušal ko so
med seboj govorili, je rekel, da bi rad enkrat na mene streljal. To je
tudi storil. Torej je zelo nevarno, če izdamo, da smo varni pred krog-
llami.”

“No, adutje so resno mislili. Ti si sedel ravno za strel. Lopovi so
to videli in sklenili, da te odpihajo. Ker bi Manah rad videl, če je tvoje
čelo bolj trdo kot njegova kroglja, so mu naročili naj sproži. Jaz sem
torej poskočil na, tla. pa sem se kmalu spodtaknil ob neko stvar. Bila
je puška, ki še sedaj leži zunaj. Vendar se kmalu zopet poberem in letim
za bežečim. Ko pridemo do vrat. sem ga spoznal in vam zaklical.”

“Tudi jaz sem ga spoznal.”

"Tekel je kot ogenj, vendar sem mu ostal za petami. Tu se spodtakne
in pade. Bil sem tako blizu njega, da se nisem mogel ustaviti, ampak
padel sem na njega, To priliko je adut uporabil, da se je hitro pobral
in stekel naprej.”

“To je bilo neumno. Lahko bi se na tebe vrgel.”

“Seveda, Toda lopovi nimajo spretnosti.”

'‘Kdo je pa streljal?”

“Jaz. Še ko sem se pobiral, sem zgrabil pištolo in strejal nanj med
tekom kar je bilo neumno, ker v diru človek ne more meriti. Ce bi
obstal na svojem mestu, bi lahko mirno streljal in gotovo zadel. Kaj
tacega se mi ne bo več zgodilo.

Omar se vrne z obvezami.

‘‘Zunaj pod oknom leži Manahova puška,” mu reče Halef; prinesi
jo notri.”

“Toda jaz bi rad slišal tvoje pripovedovanje.”

“Saj te počakam.”

Omar prinese puško, kteie kopito je bila razbito. Na cevi sem
prav lahko videl, kje jo je zadela moja kroglja.

“Pa saj ni naložena”, reče Halef, ko si zbriše kri s čela “To¬
rej je adut vseeno streljal.”

“Seveda! Skoro isti trenutek kot jaz.”

“Torej mora biti adutova kroglja nekje v sobi; najbrže se je za¬
rinila kam v steno.”

Oško vzame luč in kmalu najde v steni luknjo, iz ktere potegne

kr °g 1 «- ' . ':jŠ|£j

“Tu je,” reče. “Sedaj bi gotovo tičala v tvoji glavi, da te nisem
pravočasno opozoril na puško na oknu.”

“Da, tebi se moram za življenje zahvaliti.”

“Nato sem ponosen. Mi se imamo tako mnogo tebi zahvaliti, in
posebno jaz, ker si rešil mojo hčerko iz rok Abraklim-Mamurja. Sedaj
sem ti pa vendar skazal nekoliko usluge.”

“Majhna usluga že ni bila. Sprejmi mojo srčno zahvalo.”

“Zahvale pač ni treba. Drugi človek bi bil gotovo ustreljen na
tvojem mestu. Kako si vendar prišel na to misel, da streljaš na adutovo
Puško? Saj bi se lahko z glavo pripognil.”

“Pa bi lopov vseeno sprožil in potem tebe zadel, ker si stal za

meilo j-" . l'» . u- r J *.•

“Torej da si mene rešil?”

“Tako sem mislil. Kroglje, ktere smo izstrelili, hočem spraviti v
spomin. Halef, nadaljuj svoje dogodke.”

Halef začne:

“Dohitel sem Manaha in ga zgrabil zadaj. On se mi pa šiloma iztrga
iz rok — in jaz padem na tla. Sedaj pa je bil bolj pameten kot prej.
Vrže se na mene in me zgrabi za vrat. Ravno sem potegnil nož da mu
ga zasadim v rebra, ko pride adutu še nekdo na pomoč. Kdo je bil, ne
vem; toda jutri bi ga gotovo spoznal, ker sem mu nož tako trdo potegnil
Čez obraz, da me je moral spustiti. Takoj za tem pa nameri s pištolo
na mene. Kri ga je senčila in rekel je Manahu: “Drži ga dobro.” Ležal
sem. z obrazom proti strani. Pištolo mi je pa na senee nastavil. Jaz
hitro umaknem glavo, ko on sproži. Bilo je kot bi mi kdo žarečo žieo
potegnil čez čelo; potem pa zberem vse svoje moči, da se iztrgam Ma-
nahu. Nož sem zgubil, oba lopova sta me pa trdo držala. Tu se nekoliko
oddahnem; eden izmed adutov grdo zakolne, ker je bil zgrabljen od
zadaj. ’ ’

“Od mene,” reče Oško. “Jaz sem ga zgrabil za vrat, toda bil sem

prehitf — ter nisem pravilno zgrabil. Iztrgal se mi je iz rok in po-

140

“Da, in med tem je tudi Manah pokazal pete,” reče Halef. Sapa
mi je skoro čisto ušla, ko se je Manah že brez slovesa priporočil.”

Halefovo rano sem lahko obvezal, ker je bila prav majhna.

“Zopet znamenje tvoje hrabrosti, moj dobri dečko!” mu rečem.
“Kaj bo rekla Hana biser svojega spola, ko bo opazila te spomine tvoje
hrabrosti. ? ’ ’

“Mislila bo, da sem vse to storil za svojega sidija, kterega ima
rada. Oh, koliko ji bom lahko povedal! Malo jih je med sinovi Arabcev,
ki bi toliko sveta prepotovali kot jaz. In potem, ko bom — - čuj!”

Vsi začujemo odoaljene glasove, nekako zvonenje, kot bi muka šu¬
mela po zraku. Postajalo je vedno močneje, in kmalu smo spoznali bojno
koračnico hrabre vojske, ki se je sedaj vračala.

“'Že prihajajo!” reče krčmar in vstane s svojega sedeža. “Pripeljali
bodo ujetnike.”

“Ki so bili med tem v vasi in streljali na mene, dočim je šla tvojsv
hrabra vojska na sprehod,” mu odvrnem.

“Gospod, saj je bil samo eden tukaj! Ostale tri so pa gotovo zgra¬
bili.”

“Torej plačam tisoč pijastrov za vsaeega.”

“Ne vemo še, kakšne uspehe je imela moja vojska. Jaz kot njih
načelnik jih moram sprejeti.”

Krčmar odide, najbrž da policaju še enkrat naroči, da se ne sme
izdati.

Najprvo se prikaže mušir, policaj, vrteč svojo gorjačo v roki kot
star koprol. Njemu sledi godba ,in godci pihajo na vso moč v svoje inštru¬
mente, da jim pot curkoma teče po obrazu.

Za godci pa primai’šira junaška vojska, in vsak bojevnik se je tako
slovesno držal, kot bi bil Krpan, ali Brdavs. Štirje izmed njih vlečejo
nosilnico — spleteno iz vej — na kteri ležita oba mrtveca — mesar in
pobegli jetnišlri paznik.

V prednji sobi se vstavijo. Godba še enkrat močno’ “zaploza”, potem
pa nastane smrtna tišina.

Vonj pečenih koštrunov je prihajal iz dvorišča v sobo. Maršal glo¬
boko raztegne svoje nosnice, da pride tem več vonja v njegov nos, nato
pa častitljivo koraka proti meni.

“Efendi,” reče, “vojska je končana. Oba Aladžija sem jaz sam
ustrelil. Jaz dobim torej dve koštrunovi koži.”

“Kje pa imaš njih trupla?”

“V reko sem jih vrgel.”

“In kje so drugi lopovi?”

“Tudi v vodi. Mi smo jih potopili.”

“In kdo jih je ustrelil?”

“Tega se ne ve natanko. Med seboj bodemo ‘morali isrečkati, kdo
dobi druge kože. ’ ’

“Čudno, da ste lopove vrgli v vodo, da ne morem videti njih

trupel j.”

— 141

“Tako smo se jih najprej znebili.”

“Da, in tudi dokazati se ne more, če maršal laže!”

“Gospod, nikar me ne razžali!”

“Od kdaj pa prihajajo mrtveci, ki leže v vodi, v vas in skozi okno
streljajo na mojo glavo?”

Maršal se prestraši.

“Gospod, kaj praviš?”

“Da so štirje lopovi, proti kterim ste se z vojsko napotili, medtem
na mene streljali.”

“Torej so bili njih duhovi!”

“Ti sam si strašilo. Ali veruješ v strahove?”

“Da.”

“Torej ti priporočam, da s svojo hrabro vojsko poješ duhove za¬
klanih koštrunov, ker njih telesa ne boste dobili.”

“Efendi, ti si jih nam obljubil! Mi te držimo za besedo.”

“Obljubil sem vam pod pogojem, kterega pa niste spolnili. Če
misliš da boš mene z lažmi presleparil, ti jih kmalu z bičem naštejem
nekoliko na tvoj hrbet. Le vprašaj župana.”

Govoril sem rasno in glasno, da so lahko vsi slišali. Policaj stoji

v sobi kot ubog grešnik. Župan, ki je bil zraven, se je najbrž hotel

zavzeti za svojega podložnika, ne da bi meni ugovarjal. Začne torej:

“Efendi, ti napačno misliš. Povedali so ti resnico. Kako bi se

sicer drznili lagati!”

“Da, vi mislite, da is-em vaš norec! Ti veš, da sem jaz v padiša-
hovej senci in imam priporočila najvišjih oblastij. Pa vendar ste me
mislili nalagati. Celo otroci na dvorišču vedo, da sem bil nasleparjen.
Tega nikakor ne smem trpeti. Ljudem sem hotel podariti arpa suju,
rakijo in štiii pečene koštrune, v zahvalo pa pridete z lažmi pred
mene! Krčmar odnesi pivo v klet. Pečene koštrune pa vzamem jutri
S seboj, da jih podelim bolj vrednim, ljudem.”

Četudi vse moje besede niso pomagale ničesar, poslednja grožnja
jo pa vendar nekoliko izdala. Krčmar stopi nazaj. “Vojskovodja”
še vedno vleče v nosnice vonj pečenih koštrunov in drži roke na hrbtu.
Toda lastnik pozavne je bil mož na .mestu. Z dolgimi koraki pride

k meni in reče:

“Efendi, koštrunov ne bi radi zgubili, ker bi preveč težilo tvojo
vest. Torej te hočem tega oprostiti in povedati čisto resnico.”

“Vidim torej, da je med vami vsaj en poštenjak,” rečem.

“O, mi smo vsi pošteni; toda govoriti more samo eden Ker imam
jaz najmočnejši glas v svoji zurni, hočem jaz govoriti. Mi se nismo
bojevali, temveč šli samo v kočo po mrtvece. Voda ni videla nobenih
trupelj. če zapoveš, ti odkritosrčno povem, kako se je vse zgodilo.”

“Torej govori!”

“Sedel sem na domačem pragu in ravnokar snažil svojo zurno, ki
je bila umazana, ker sem včeraj z njo nekoga na tla pobil. Tu pride
k meni ta policijski stražnik, ki je moj sorodnik, ker je oženil sestro

moje žene. Pripovedoval mi o tebi, o Aladžijib, in kaj si ti od župan*
zahteval. Župan je policaju naročil, naj gre v gozd in pove Aladžijem,
da ste vi pri županu in naj pobegnejo, ker pride vsa vaška vojska nad nje
da jih polovi.”

“Sem mislil!”

“Čuvaj javne varnosti je hotel iz sorodništva in prijatelstva tudi
mene s seboj vzeti, da bi bil deležen slave, ker sem z Aladžijem go¬
voril; pozval me je torej, naj ga spremljam.”

“Ali se je pa bal sam iti v gozd; torej je vzel tebe s seboj.”

‘Tu se pa motiš efendi. V njegovem, kakor tudi v mojem srcu ne
stanuje strah. Jaz se ne bojim najhujšega sovražnika; to moje godalo
je izvrstno orožje, ® kterim sem že marsikoga pobil na tla. Torej sva
se napotila in šla.”

“Toda zelo počasi?”

“Da, ker sva se morala med potjo posvetovati, kako se najbolje
rešiva naše težavne naloge. Torej sva zelo počasi korakala in zdaj
pa zdaj Aladžijem zaklicala, da nisva prišla, da jih umoriva.”

“To je bilo seveda zelo previdno, ker bi sieer Aladžija vaju.
napadla.”

“O ne! Klicala sva, da ju ne bi preveč ustrašila; toda našo do-
brovoljnost sta povrnila z nehvaležnostjo.”

“Se reče ” pristavim jaz, “smejala sta se vajini neumnosti.”

“O ne. Tega nista storila; toda ker sta bila zelo nehvaležna, ti
moram vse povedati.”

“Kako pa sta bila nehvaležna?”

“Z  pasjim bičem, ki je gosto padal po hrbtu mojega sorodnika,
dočim se mene niso' drznili dotakniti.”

“Oho!” mu pretrga policist besedo. “Ali ti ni Aladži dal take
zaušnice, da si se kar na tla vsedel?”

“Ti si se zmotil, ker je bilo tako temno, in udarci so tako gosto
padali po tebi, da mene nisi mogel videti. Tvoje besede so torej ne¬
veljavne.”

“Ne prepirajte se!” rečem. “Kaj sta Aladžija potem naredila?"

“Vprašala sta, kakšno nalogo ima naša četa, in midva sva odgo¬
vorila, da jih moramo ujeti in prepeljati mrtva trupla iz koče. Sprva
sta mislila, da je tudi Mibarek mrtev, ko sta pa zvedela, da še živi, sta
bila zelo vesela. Moj sorodnik je dobil še eno brco od — — —.”

“Ne ti si jo dobil!” zakliče policaj!

“Molči! Ce si jo ti dobil ali pa jaz, je vseeno, ker sva bližnja so¬
rodnika. Torej eden izmed naju je dobil še eno brco, nakar sta se
Aladžija boječe umaknila v temo.”

“In potem sta prišla nazaj, da skličeta junake?”

“Da. Porabila sva precej časa, in da ne bi ti kaj si” v "‘ 1  o se
morali požuriti.”

“In pri tem sta vsakemu povedala, da se ni treba bati, so¬

vražnik že pobegnil.”

— 143  —

“Da, gospod.”

“Da je edina nevarnost, ktera jih čaka, piti rakijo in vino ter jesti
pečene koštrune.”

“To smo jim seveda zaupali, da ho tvoja slava tem večja.”

“Ali ste na hojnem pohodu dobili sled Aladžijev?”

“Ne samo sled. temveč same Aladžije.”

“Ah! Kje pa?”

“Oh konci vasi. Tam so sedeli vsi lopovi na konjih, dva oh desni
in dva oh levi strani pota; tudi Mibarek je hil pri njih. Sicer pa ni
Sala nositi ponoči mrtvece z gozda; sedaj leže v sprednji sohi.”

Jaz pa odvrnem:

“Vse, kar si mi sedaj povedal, sem že prej vedel. Toda, ker isi
priznal resr.ieo, vam nečem gostije odtegniti.”

“In kdo dobi kože?”

“Kdo je najbolj siromašen v vasi?”

“češenj, drvar, ki tam zadaj stoji s svojo sekiro.”

“Torej naj jih on dobi. Spravite mrtvece na drug prostor in pri¬
nesite arpa sujo.”

'Slednje so ljudje z veseljem pozdravili. Vsak išče okoli po pripravni
Posodi za pivo: medtem pa pokličem policaja na stran in ga vprašam:

“Kam spravite mesarjevo truplo?”

“V njegovo stanovanje.”

“Ti boš sprevod seveda spremljal?”

“Ne samo spremljal, temveč tudi vodil, ker sem jaz desna roka po¬
stave.”

“Torej ti hočem nekaj naročiti. Prepričan sem. da boš kot izurjen
diplomat svojo nalogo »zvrstno izpolnil. Torej čuj! Rad bi namreč videl,
Še bi ti kje dobil mesarjevega brata,**

“To je zelo lahko.”

“Mogoče pa ne. On ima gotove vzroke da se skriva.”

“O. jaz sem policaj! Pred menoj se mora prikazati.”

“Tako pa ne gre! Jaz želim, da ne nastopiš odločno, temveč pa¬
metno in zvito.” . .

“Sem zelo sposoben mož.” \

“Torej skušaj, da ga boš videl. Parm ti pet pijastrov. če se ti po¬
sreči.”

“Posreči se mi tako gotovo, da mi denar lahko že naprej plačaš.”

“Ne moj dragi. Ti si me tako nalagal, da moram biti previden.
Vikar ne vrjemi. da me bodeš tudi sedaj nasleparil; jaz bom natančno
v edel, če si ga videl ali ne.”

“Gospod, čez moja usta ne pride nobena zlagana beseda. Kaj pa
kočeš pravzaprav vedeti?”

“O tem pozneje, če to storiš, je dovolj.”

“Toda pomisli, da zahtevaš veliko žrtev od mene. Dočim grem jaz
ProČ, spijejo drugi vse pivo.”

— 144

“Boš že dobil svoj delež.”

Mož gre. Videl sem, da je naročil štirim možem, naj nesejo mesar¬
jevo truplo.

Sedaj je bilo vse v redu. Junaki vase sede s prekrižanimi nogami
ali pa stoje in držijo vsakovrstne posode v rokah. Zunaj na dvorišču
se pa ženske in otroci gnetejo okoli ognja. Tudi njim so prinesli nekaj
vrčev pive. Dečki in deklice so pa kar s prstmi lovili mast, ki je tekla
od pečenih koštrunov.

Posebno pri nekem ognju se je zbrala dobra množica ljudij. Dve
ženske vrte koštruna na ražnju. Takoj pa, ko je ena žensk kam vstran
pogledala, se je nagnil eden možkih hitro k koštrunu in polizal tam,
kjer mu je najbolj ugajalo. Na to je pa hitro zginil. Komur se je lizanje
posrečilo, temu so ostali živahno ploskali; če ga je pa ženska ulovila,
je dobil gorko klofuto in še smejali so se mu.

Ko se policist vrne od mesarjeve hiše, mi sporoči:

“Gospod, posrečilo se je! Jaz sem ga videl; toda veljalo me je
preeej truda. Ti boš dal deset pij astro v, mesto pet!”

“Zakaj?”

“Iver sem moral desetkrat napeti svojo pamet. Ko sem vprašal
kje je, so mi odgovorili, da ga ni doma. Jaz sem bil pa pameten in sem
rekel, da bi mesarjevemu bratu rad sporočil važno naznanilo glede smrti
Čuraka. Tu me je poklical k sebi. Ko isem ga zagledal, sem se moral
prestrašiti, ker na obrazu je imel globoko krvavo rano. Poleg njega
pa je stala posoda z vodo, da si je hladil rano.”

“Ali si ga vprašal, kje je bil ranjen?”

“Seveda? Udaril se s svojim lastnim kolom, kterega je nepre¬
vidno prijel.”

“In potem je hotel slišati tvoje poročilo?”

“Povedal sem mu, da njegov brat še ni bil mrtev, ko smo ga
dvignili v koči, temveč je še enkrat zdihnil.”

“Ali je to vse?”

“Ali ni bilo dovolj? Ali naj svojo dobro vest obtežim se z večjo
lažjo? Zlagal sem se za en sam vzdih, za kar bom pred smrtnim ange-
Ijem lahko odgovarjal; če bi pa rekel, da je mrtvec še veliko govoril,
bi bila moja duša strogo kaznovana.”

“No, jaz ti nisem zapovedal da se lažeš. In deset pijastvor je za en
vzdih preveč.”

“Tebi? Takemu možu, kot si ti, je deset pijastrov preveč? Če bi
imel jaz tvoje prednosti in čednosti, tvoje občutke, jaz bi dal 50 pi¬
lastrov, sosebno ker stvar ni bila tako mirna, kot sem želel.”

“Kako to?”

“Mož je postal jezen, poskočil je s stola in grdo zaklel. Rekel je,
da bo skrbel da bom tudi jaz zdihoval. Drugo si pa lahko misliš.”

“Ne. Tako natančno, kot ti seveda ne razumem.”

“Mesarjev brat me je pošteno namazal z svojim bičem, kar -setu
pa glede tebe radovoljno vzel na svojo kožo,”

145  —

“Ali so bili udarci 'močni?”

“Zelo.”

“Me prav veseli!”

“Mene pa ne, ker moram porabiti veliko zdravil, da bom zopet
dober. Na zunaj se moram namazati z rakijo, želodec pa mora dobiti
pl ve in pečene bravine, da se potolaži od udarcev.”

“No mislim, da boš tudi z rakijo napajal želodec. Za tolažbo pa
imaš tu deset pijastrov.”

Kmalu potem so ženske naznanile, da so koštruni pečeni. Ker bi
si ljudje mogoče v lase skočili radi boljših kosov pri delitvi, pre¬
vzame Halef ta posel na kterega se je izvrstno razumel. Tudi nam
prinese krčmar dobro večerjo in pijače, da smo bili lahko zadovoljni

Koštruni kmalu zginejo v lačnih grlih, in potem se “vojaška”
godba spravi v neki kot dvorišča. Sedaj se je spremenila v orkester
“plesa in petja.”

Kar smo isedaj slišali, se ne da popisati. Najprvo so plesali samo
možje, potem pa tudi nektere ženske. Pričeli so tudi s petjem, ali bolje
rečeno s tuljenjem. Vmes pa je hreščala godba, izmed ktere se je pozavna
najbolj oglašala.

Pozno — bilo je že po polunoči — zagledam prihajati nekega jezdeca,
ki je hotel pri nas prenočiti. Bil je majhen možic, in jahal je suho,
zdelano mrho, ki pač ni nikdar videla boljših dnij.

Hitro spregovori nekoliko besedij s krčmarjem, ki pride k meni in
mi pove, da bom jutri mogoče dobil zelo spretnega kažipota in spremlje¬
valca na potu.

Takoj sem se spomnil na onega človeka, o kterem sta govorila oba
Aladžija, da me pripelje v njih roke. Imenovala sta ga Suef, pristno
arabske ime.

On bi moral pričeti delovati če bi ise Aladžijem današnji načrt
Ponesrečil. Načrt se je res ponesrečil, torej je gotovo pričakoval, da bo ta
možic pričel s svojim delom.

Mogoče, da se bo še nocoj skušal približati; torej je gotovo pravi.
Moral sem biti previden in se o vsem natančno poučiti.

“Kaj meniš s tem, da dobimo spremljevalca?” vprašam krčmarja.
“Mi ne potrebujemo nikogar.”

“Mogoče pa! Ali poznate pota?”

“Še nikdar nismo poznali kakega pota v tej deželi, a vendar smo
vedno prav prišli.”

“Torej ne želiš spremljevalca?”

“Ne.”

“Kakor hočeš. Hotel sem ti uslugo storiti.”

Krčmar se hoče obrniti. Ker sem pa hotel o tem spremljevalcu
še več poizvedeti, ga pokličem naz aj in vprašam:

“Kdo pa je oni, o kterem govoriš?”

“No, prav dostojen ni za vašo družbo. On je ubog krojač, ki niti
svojega doma nima.”

346  —

“Kako se pa imenuje?”

“Afrit.”

“To se seveda ne sklada z njegovo postavo. Imenuje se torej velikan
in sam je skoro pritlikavec.”

“Kaj. more on za svoje ime, kterega je podedoval po svojem očetu!
Mogoče je bil tudi on majhen in želel, da postane njegov sin večji.”

“Ali je tukaj rojen?”

“Kje je bil rojen ne ve nihče. Vsepovsod je znan kot potujoči krojač.
Kjer dobi delo, se uistavi in ostane toliko časa, dokler je gotov. S hrano
in nekoliko pijastri je zadovoljen.”

“Ali je pošten?”

‘‘Zelo. Da, celo pregovor je nastal radi njega: pošten kot potujoči
krojač.”

“Od kod je danes prišel?”

“Iz Sletova.”

“In kam je namenjen?”

“V Skoplje in še naprej. Ker si tudi ti namenjen, sem ti ga btotel
priporočiti.”

“Ali si že z njim govoril?”

“Ne, gospod. On niti ne ve, da so tujci tukaj. Vprašal je le, če
more do jutri tukaj ostati. Hotel sem mu dati jesti, vendar ni sprejel, ker
se mn nekam mudi.”

“Kje je sedaj?”

“Za hišo: peljal je konja na pašo.”

“Torej mu dovolim, da pride pozneje k nam. On naj bo naš gost.”

Kmalu pride možicelj v sobo. Bil je zelo majhne in slabe postave,
ter zelo revno oblečen. Ponižno se vsede v kotu sobe. Paz ven noža W
imel orožja. Iz žepa potegne trd kos kruha in začne jesti. Ta siromak
gotovo ni bil zaveznik roparjev. Povabim ga, da se vsede k nam in se
poživi pri naši večerji.”

“Gospod, ti si prijazen,” reče uljudno, “in res sem žejen in lačen.
Toda ubog krojač sem im ne smem jesti s takimi gospodi pri eni mizi.
Vendar ne bom odklonil tvoje ponudbe, ker sem ti hvaležen.”

“Kakor hočeš. Halef. daj mu jesti!”

Hadži mu predstavi toliko, da bi se lahko najedlo več ljudij; tudi
raki je in pive ne pozabi.

Ko se mož poživi, pride k meni in se zahvali z uljudnimi besedami-
Tmel je tako ishujšan obraz in tako pošten pogled, Ida. se mi je skoro
f  •.

“Ali imaš kaj sorodnikov?” ga vprašam.

“Nobenega človeka. Žena in otroci so mi umrli pred dvema letom*-
Sedai sem sam.”

“Kako se pa imenuješ?”

“Kličejo me potujočega krojača, toda moje pravo ime je Afrit.”

“Kje pa je tvoja domovina?”

“V mali gorski vasi, ki se imenuje Vejica.”

—'147  —

Ah, to je bil vendar kraj, o kterem mi je umirajoči jetniški paznik
rekel, da moram iskati Karanorman-kan in Zuta. V

“Ali si tam poznan?” ga vprašam.

“Zelo dobro, ker sem večkrat tam.”

“Kdaj greš zopet tja?”

“Sedaj .Jahal bom čez Skoplje in Kankadele.”

“Na obisk?”

“Ne. Tam stanuje neki čudodelnik, kterega pomoč potrebujem, ker
sem bolan.”

“Ali nečeš iti k zdravniku?”

“Sem že šel, toda zaman. Čudodelnik mi je pa že veliko pomagal.”

“Na čem pa bolehaš?”

“Baje imam kamne v jetrah.”

In res je zgledal, kot bi imel notranje bolečine.

“Kdaj odpotuješ od tukaj?”

“Jutri zjutraj.”

“V Skoplje?” j

“Ne prav. V enem dnevu ne pridem tja.”

“Ali je s potoma kako prenočišče?”

“Več.”

“Ali nas vzameš seboj?”

“Kako naj vendar z vami jaham. Saj še govoriti ne morem
2 vami.”

“No, sedaj pa tako govoriš z menoj, da mi prav ugajaš. Če ti je
Prav, jahamo skupaj, in jaz te plačam kot vodnika.”

“Ne govori tako! Saj je za mene čast če grem z vami. Če zapoveš,
Pa se vam pridružim.”

S tem je bila stvar gotova; možič nam želi lahko noč in odide.
Tudi moji tovariši so izjavili, da jim mož ugaja.

Počasi se sprazne tudi dvorišče in sprednja soba; čas je bil da se
Podamo k počitku.

Ko sem bil isam v sobi zaklenem vrata od znotraj. Tudi okna so
bila zaprta, in ker sem se zanesel na svoj dober posluh, sem brez skrbi
*aapal.

PETO POGLAVJE.

Miridit.

Zjutraj se še le zbudim, ko potrka Halef na vrata. Ko slednja odprem,
Posveti jasen dan v sobo. Zaspal isem precej; v hiši so se pa izogibali
v sacega šuma, da me ne zbude.

Krojač je zajutrkoval z nami; na to pa plačam račun, in odpravimo
na pot.

Gostilničar se je za nekaj časa odstranil in ko se vrne, mi v slovo dalj
Oasa govori. Eekel je med drugim:

“Gospod, v prijateljstvu se ločim, dasi si mi napravil mnogo skrbij.
^se se je dobro zvršilo, vendar te moram še enkrat posvariti. Bil sem

_ 148  —

ravno v mesarjevi hiši, da kot sossed izrazim sožalje njegovemu bratu.
Mesarjevega brata sicer nisem videl, ker je jahal proč, kakor so mi po¬
vedali. Toda na dvorišču sem videl n jegovega 'najboljšega konja, popol¬
noma osedlanega. To je namenjeno tebi. ”

“Mogoče gre po opravkih.”

“Le ne vrjemi. • Ce je tako ranjen, kot mi je moj policist povedal,
ga žene samo krvno maščevanje iz hiše. Torej čuvaj se!”

“Kakšnega konja pa ima?”

“Kujavega, ki je najboljši v okolici. Ce je mož namenjen, da ti
sledi, se ne bo prej obrnil, dokler nisi ti mrtev, ker je po postavah
krvnega maščevanja brez časti, če te pusti pobegniti.”

“Torej hvala za svarilo. iZdravstvuj!”

“Živel! In ne prestraši se, ko prideš do vrat.”

“Zakaj?”

“Videl in slišal boš.”

“ Sedaj se napotimo. Glavna vrata še le sedaj odpro. Jaz jaham
naprej. Ko dene moj konj prvo nogo čez dvoriščni prag, zaslišimo grozen
pok, kot bi strela udarila; nato pa sledi grozovito kričanje.

Moj vranec se vzpne in bije z vsemi štirimi okoli sebe. Komaj in
le s težavo ga pomirim.

In kakšno cigansko vpitje je bilo! Vaška godba nam je hotela pri¬
rediti odhodnieo. Zbrali ; so se vsi včerajšni junaki, ki so tulili, pihali
in piskali, da je šlo milje daleč. Konečno pa lastnik zurne zamahne
s svojim inštrumentom — in globoka tišina nastane.

“Efendi,” reče njen lastnik. “Ker si nam včeraj skazal tako ve¬
like časti, hočemo mi enako z enakim povrniti; postavimo se vam na čelo,
ter vas spremimo z godbo ven iz vasi. Upam, da nam ne odrečeš te
prošnje.”

In vsa godba prične korakati pred nami. Zunaj pred Vasjo se
Halef junakom zahvali, nakar se vrnejo v vas. Mi se pa obrnemo proti
Varcem, od koder smo včeraj prišli. V Vareih pa krenemo drugo pot
proti Jerselu.

Ko smo bili onstran mosta, čez reko Sletovsko, rečem Halefu:

“Jahajte korakoma naprej. Jaz moram še enkrat nazaj, ker sem nekaj
pozabil, toda vrnem se kmalo.”

Tovariši odhajajo. Meni niti v glavo ni prišlo, da bi se vrnil v vas;
imel sem druge načrte, ktere bi sicer tovarišem rad razodel, vendar nisem
hotel, da bi krojač slišal naš razgovor. Bil mi je pretuj, da bi mu
govoril o svojih nakanah.

Mesarjev brat je mislil na maščevanje; o tem sem bil prepričan.
Imel je konja pripravljenega, da nam sledi. Ce je to res mislil, bo
kmalu za nami odpotoval. Čakati je bilo treba samo nekoliko časa, da
ga zagledam. Cez most je moral priti na vsak način.

Konja poženem med grmovje ob obrežju, kjer sem bil popolnoma
skrit. Tu sem čakal.

In res nisem ise zaračunal. Komaj pet minut pozneje prijaha Če*

149  —

most. Jahal je rujavea, puška mu je visela čez rame in ob strani mn
visi hajduški eakan. Po obrazu pa se mu vije globoka rana, ktero ima
obvezano.

Kakor sem že prej slutil, se ni obrnil proti vasi Varei, temveč jahal
je toliko časa ob reki, dokler se slednja ne združi z Bregalnico, nakar
je obrnil proti Jerselu.

Previdno mu sledim yso pot, z daljnogledom v roki. Vranec me
nosi skoro neslišno. Šli smo čez cesto, ki vodi od Karanormankana v
Varee, in potem čez travnike, ki so bili precej z grmovjem obrasteni.
Tu ga nisem mogel tako dobro opazovati, ker mi je grmovje zapiralo
pogled. Sledil sem njegovemu sledu, ki je bil kaj očividen.

Kmalu pa zapustimo travnik, in pričnejo se peščena tla. Toda
grmovja je bilo še vedno dovolj. Tu se je sled poznala bolj slabo, vendar
zgubil je nisem.

Tu — konja potegnem hitro nazaj — zaslišim skoro prav pred seboj
mohotanje konja. Ravno tako hotel sem zaviti okolo grma. Previdno
pogledam nekoliko naprej in zapazim rujavea, ki je bil privezan za
grm. Sedlo pa je bilo prazno.

Ko stopim s konjem še en korak naprej, zapazim Miridita, ki počasi
preiskuje tla pod seboj, naposled pa zgine za nekim grmom.

Koga neki išče? To bi zelo rad zvedel; vendar s konjem mu nisem
mogel slediti, ker bi me gotovo opazil, hoditi pa nisem mogel varno.

Toda nekaj mi je bilo mogoče, če imam dovolj časa: — njegovo
puško mu poškodujem. Visela je ob sedlu. Sicer nisem imel časa, da
potegnem krogljo ven; toda lahko še na drug način ukrenem, da ne bo
streljala. In če me pri tem delu preseneti, se z njim lahko sprimem, če
nima s seboj tovariša, ki bi mu pomagal

Skočim torej s sedla, ter vzamem brzostrelko, da se na njo
opiram, ali pa v slučaju nevarnosti rabim. Komaj sem pri tujem konja,
že vzamem puško v roko, ki visi ob sedlu, odprem petelina, ter vzamem
ven zažigalnik. Nato pa potegnem iz žepa iglo in jo zabodem v zazi¬
dalno luknjo puške, da se ni prav nič vidila. Puška je bila sedaj brez rabe.
Nato pa zopet zaprem petelina. Ko denem puško na prejšno mesto,
grem zopet k svojemu konju in zajaham.

Skrijem se za grm in počakam za njim. Čez nekaj časa pa začujem
topotanje kopit in slišim človeške glasove.

“Čas nam je postal že dolg,”zaislišim glas, in če se nisem motil, je
govoril Barud el Amazat . “Saj nam ni treba cel dan laziti za njimi,
temveč mi jahamo naprej in jih počakamo. Medtem se pa spočijemo,
dokler ne pridejo.”

“Psi so se prepozno podali na pot,” reče drugi, kterega glasa nisem
spoznal; najbrž je bil Miridit. Tu meni je postalo dolgčas. Sedaj pa
hočem hiteti!

“Torej skrbi, da se zopet ne ponesreči kot včeraj zvečer.”

“To je bilo kaj dTuzega; danes mi ne uide. Puško sem celo s se¬
kanim svincem naložil.”

— 150  —

“Le čuvaj se! On je varen pred k rogi jami! ”

“Sekan svine ni kroglja.”

“Mogoče imaš prav. Na to misel bi že zdavnej lahko prišli.”

“'Sicer pa ne verujem tej pravljici.”

“Oho!” se oglasi Manah el Barša. “Jaz sem včeraj zvečer skrbno
naložil, se splazil do okna in položil cev na oknico. Potem sem pa na¬
ravnost v njegovo glavo pomeril, in ko sem sprožil, je grozno počilo,
■;n puška mi je padla iz rok. Da nisem zadel, sam dobro veš.”

“Da, stal sem pri hišnih vratih. Seveda je zelo čudno. Videl sem
skoro celo glavo tega prokletega psa. Videl sem, kako si meril in meril
naravnost v glavo temu gjavru. Strel je počil, in zagromelo je kot bi
naložil funt smodnika. Ti si padel na zemljo, ta človek v sohi pa je ostal
nepoškodovan —• tega ne morem nikdar razumeti.”

“On je pač varen pred krogljami.”

“No, torej poskusim še enkrat s sekanim svincem, in če še to ne
bo pomagalo, zgrabim za hajduški čakan, kterega znam izvrstno isukati.
Tujec niti ne ve, za kaj se ga rabi. Jaz ga ne bom umoril zahrbtno, temveč
na prostem polju.”

“Ne drzni se preveč!” , j

“Pah! Predno dobi čas, da se brani, je že mrtev.”

“Toda njegovi ljudje!”

“Teh se ne bojim.”

“Pa bodo takoj po tebi planili.”

“Saj niti časa ae dobijo. Pomislite, da jaham rujavea! Sicer si
pa bom zbral mesto med grmovjem, kjer jim hitro odnesem pete.”

“Pozabil si, da je njih vranec stokrat hitreji, kot tvoj rujavec.”

“Kaj mi vranec škoduje, če je njega lastnik mrtev?”

“Pa ga ho drugi zajahal in te dohitel, mogoče mali satan, ki je uren
kot opica.”

“Bi mi bilo zelo ljubo.. Potem bi mu lahko vrnil, kar mi je včeraj
na obraz posodil.”

“No, mi ti želimo srečo. Ti moraš maščevati svojega brata, torej se
bojuješ za pravično stvar, in Alah ti bode podelil zmago! Oe se ti pa ne
posreči, pridi za nami. Ti veš; kje se dobimo, in danes zvečer sklenemo,
kako se znebimo teh adutov. Sedaj se pa ločimo, ker vemo, da so odpo¬
tovali in se napotili proti Škopljam.”

In vi res ne boste jahali po onem potu kot oni?”

“Ne, ker mi jahamo čez Engeli, oni pa čez Jerselo. Mi pridemo prej
do cilja, kot oni.”

“No, torej lahko ostanem še nekaj časa z vami. Ce torej danes ne
pridem, se mi je posrečilo, in efendija ne vidite nikdar več. Naprej! ”

Ko svojega vranca poženem nekoliko naprej, opazim med grmovjem
oba Aladžija na konjih, Miridita na rujaveu, Manah el Baršo, Barud el
Amazata in starega Mibareka, ki je zelo težavno sedel na sedlu, ker je
imel celo roko obvezano.

Da bi adntje vedeli, da sem jaz komaj deset metrov za njimi! Kakšen

151  —

prizor bi nastal! Moj konj bi samo enkrat zapihal, pa bi bil izdan. Toda
pametna žival je vedela, kaj pomeni, če ji roko položim na gobec. Potem
se gotovo ni oglasila.

Sedaj sem se zopet labkc podal k svojim tovarišem. Okolice sicer
nisem poznal in tudi so bila povsod zelo slaba pota. Vendar sem našel
sled tovarišev, in šel za njimi. Peljala me je skozi razklano dolino do
gozda, kjer se je zelo natančno poznala. Kmalu sem dospel do njib.

“SIdi, ravnokar sem hotel svetovati, da tebe počakamo,” reče Halef.
“Kaj isi pa, pozabil?”

Predno odgovorim, zvedavo pogledam krojača. Vendar zdelo se
mi je, da ni prav nič radoveden na moj odgovor.

“Pogledal sem za Miriditom, mesarjevim bratom,” rečem.

“Kaj nas briga Miridit!”

“Zelo mnogo. Spotoma me hoče ustreliti s sekanim svincem, ali pa
umoriti s hajduškim čakanom.”

“In ti veš to?”

“On sam je povedal — proti našim dobrim prijateljem, ki ,so nas
hoteli sestradati v roparski koči.”

Na to pa povem tovarišem ves dogodek, seveda zamolčal sem, da,
sem Miriditovo puško poškodoval. Pri tem sem pa vedno ostro krojača
opazoval. On naredi zelo začuden obraz in reče konečno:

“Efendi, kakšni ljudje »c to! Ali so res tako brezbožni ljudje na
svetu?”

“Kakor si slišal, so.”

“Oj, Alah!” O tem niti slutnje nisem imel. Kaj ste jim pa storili?”

“To vse boš spotoma zvedel> ee dalje pri nais ostaneš. Mi ne gremo
v Skoplje, temveč proti Kankadclam in Prizrenu.”

“Torej proti moji domovini? Me zelo veseli. Kar se vam je včeraj
zgodilo, sem zvedel danes zjulraj od hlapcev. Danes se vam pa zopet
s smrtjo grozi. Saj ise me skoro strah poloti.”

“Potem se pa lahko ločiš od nas.”

“Tega pa ne. Mogoče vas samo jaz rešim. Peljal vas bom tako, da
nas Miridit gotovo ne najde. Peljal vas bom po gorskih stezah in travnikih.
Pozneje pa pridemo v znano in slavno dolino Mustafa v bližini Skoplja,
kjer delajo novo železnico. Tu imamo odprt svet. In če vam je Iprav,
ostanem pozneje vaš vodnik.”

“Mi je zelo ljubo. Kakor se zdi, si zelo mnogo potoval.”

“Samo v tej okolici, ktero pa natančno poznam.”

“Mi smo tujci; ivčasih smo slišali govoriti o nekem možu, kterega
imenujejo Žut. Kdo pa je to?” vprašam krojača.

Pritlikavec dvigne obrvi :n odvrne:

“To je roparski glavar.” Boječe se obrne okoli in še pristavi:
“Sicer pa ni dobro o njem govoriti. On ima povsod svoje ljudi. Za,
vsakim drevesom lahko stoji eden.”

“Ali ima tako veliko četo?”

— 152  —

“V vsaki vasi, v vsakem mestu ima zveze. Najvišji sodnik in naj-
pobožnejši vernik je lahko njegov zaveznik.”

“Ali ga. ne morejo ujeti?”

“Ne Postava je brez moči proti njemu; slednje imajo toliko ovinkov
in lukenj, da jo vsak sodnik drugače razlaga.”

“Zal, da je to resnica.”

“In kako je šele tam, kjer se ljudje ne zmenijo za postave, kakor
ravno pri nas. Vsak red v teh gvrah ima svoje postave, sodnike im običaje.
Tu je pravo polje za moža, kakor je Žut. On ise smeja padišabu in nje¬
govim uradnikom On zaničuje sodnike, oblasti, policiste in vojake, ker
mu ne morejo do živega. Tu živi vsaka, vas v sovraštvu z drugo. Tu je
večna vojska, in kdor je bolj močan in predrzen, je bolj mogočen. Toda
eliendi, jaz nisem ničesar povedal. Jaz sem ubog mož in nečem postati še
bolj nesrečen, kot sem.”

, “Meniš, da bom izdal tvoje besede?”

•“Ne, ker si predober. Toda drevesa imajo ušesa, in zrak sliši vse.”

“Drugje se kaj tacega .seveda ne more zgoditi.”

“Ali niso tudi v drugih deželah roparji?”

“Da, toda le za kratek čas, samo za nekaj dnij, ker ima tam postava
moč, da jih kmalu iztrebi.”

“Pa je zvijača več vredna kot moč in postava.”

“Torej se proti zvijači bojujemo s zvijačo. Pri nas ni noben ropar
tako zvit, da ne bi bila postava še bolj zvita. Da bi prišel sem eden naših
policistov, bi Žuta kmalu dobili v pest.”

“Pab! Žut bi moža preje spoznal, kot on njega. Kaj pa potem?”

Krojačev glas je bil naenkrat zelo čuden. Zdel se mi je kot zani¬
čevanje. ali sem se pa zmotil?

“No, potem bi bil detektiv morda zgubljen,” odvrnem; “toda drugi
bi prišli na njegovo mesto.”

“Ki bi ravno tako zginili kot prvi. Kakor je sedanji položaj, ne
more Žutu nihče do živega. Najbolje je, ee ga pustimo v miru, torej
začnimo drug pogovor. Jaz si denar težavno zaslužim in ne moram mnogo
prihraniti. Samo nekaj pijastrov imam, da plačam čudodelnika. Ce me
spotoma torej napadejo roparji, mi ukradejo še to, in potem nimam de¬
narja za zdravila, da postanem zdrav!”

“Ali je čudodelnik slaven?”

“Daleč naokrog.”

“Torej je tudi tvoja vas na široko poznana?”

“Gotovo; le vprašaj enkrat.”

“No. od vasi Vejice sem že gotovo slišal; zraven sem pa tudi slišal
ime nekega slavnega kana — prenočišča, ki se nahaja tam v bližini.”

“Kako se pa imenuje?”

“Natančno so no morem spomniti. Mislim, ba se začne z besedico
Kara.”

Krojač mn ostro pogleda. Iz njegovih očih švigne kot blisk hiter
žareč pogled. Potem se pa takoj zopet umiri, in krojač reče:

— 153  —

"Kara, kara, hm! Tega se pa ne morem spomniti. Če mi poveš celo
besedo, bi se morda spomnil.”

"Mogoče se sam domislim. Kara kara — Halef, ti si tudi že slišal
to ime; ali se ga ti spominjaš 1 ?”

" Karanemu an?” odvrne hadži, ki je dobro razumel moj načrt.

"Da, da, tako je bilo. Karanorman-kan! Ali ga poznaš, Afrit?”

Krojač nazdevno premišlja, prodno odgovori:

"Da, sedaj vem kaj misliš. To pa ni slaven kan, temveč navadna raz¬
valina, Tam nihče ne stanuje. Pred isto leti je bilo tam veliko prenočišče,
pozneje vojaška stražnica, sedaj pa je razvalina. Kaj so ti pa o tem kraju
povedali ? ’ ’

"Da ima Žut tam svoj glavni stan.”

Čez krojačev obraz se razlije togota in razburjenje. Potem me pa
zopet mirno in sladko pogleda, ter odvrne:

"Jaz pa mislim, da si nalaga n.”

"Misliš?”

"Da, jaz zelo dobro poznam ta kraj. Bil sem. stokrat tam, pa nisem
nikdar nič slišal. Tudi v okolici ljudje ničesar ne vodo. Da, o Žutu tam
ljudje veliko manj vedo, kot drugje.”

"Žut pa ne bo v or.em kraju, kjer stanuje, razburjal prebivalstvo.”

"Mogoče. Že vidim, gospod, da si zvite glave in zasleduješ vsako
stvar do konca. To te pa pripelje v pogubo. Ali veš, da jaz sumim, da ti
iščeš Žuta?”

"Ah! Kako si pa prišel na to misel?”

"Ker tako govoriš in delaš.”

"Čuj, jaz pa začnem misliti, da je tvoja pamet tudi precej razvita.
Tudi tebe to lahko pripelje v pogubo.”

"Ti se šališ. Jaz isem ubog krojač; kakor sem slišal, pa ti že več
dnij preganjaš Žuta in njegove zaveznike. Skoro bi te smatral za skriv¬
nega policista.”

"Kar pa nisem.”

"Toda zdi se mi. Mogoče iščeš Žuta v Karanorman-kanu. Toda tja
ne prideš.”

"Zakaj ne?”

"Ker boš prej umorjen. Žut že gotovo ve, kaj ti nameravaš. Ti si
zapadel smrti.”

"'Bomo videli.”

"Če vidiš, je rešitev nemogoča,”

"No, jaz ponavljam, da nis&m uradnik in ne policist. Žut in njegovi
ljudje naj me pustijo v miru.”

"Ti tudi nje!”

Slednje tri besede je izgovoril kot nekako povelje. Njegov glas se je
tresel in bil skoro hripav. Bil je razburjen. Ta pritlikavec, ki so je
imenoval Afrita, se je hlinil, nakar bi lahko prisegel. Toda zatajevati
Se je znal izvrstno. Najbrže je bil on Suef, ki bi me moral izročiti v r
roparjem.

— 154  —

Toda nerazumljivo mi je bilo, ker ga je župan poznal -kot poštenega
moža.. Ali pa je bil samo pri Žutovih zaveznikih imenovan Sueff Najbrž
je potoval po deželi kot potujoči krojač, da zasledi plen, roparjem? Moral
sem se ga varovati. Sedaj mu še le odvrnem:

“Jaz jih pustim v miru. Prej se nisem zmenil za Aladžije in druge
dokler me sami niso napadli.

“Torej se naredi, kot bi ničesar ne čutil.”

“Ne, moj dragi, tega jaz ne storim. Kdor se meni postavi na pot,
se mu zoperstavim, pa makari če pride sam Žut. Naj me le pusti v miru,
sicer bo potegnil ta kratkega.”

Krojač dvigne glavo in vrat, kot bi se hotel glasno zasmejati. Vendar
se premaga in reče s svarečim glasom:

“Nobena sultanova oblast mu ne more škodovati. In ti, edini, in
celo ptujec, mu hočeš groziti?”

“Tudi Žut je sam; tudi on je meni pt>uj kot sem jaz njemu. Med
nama bo odločila samo osebna moč zvijača in spretnost.”

“Torej misliš Žuta res obiskati?”

“Na vsak način.”

“Ak! In se boš morda z njim celo bojeval?”

“Kakor pride. Jaz sem tukaj tuj ter me ne zanimajo posamezne
razmere ali osebe; če je en ropar več ali manj, je vseeno. Toda jaz
moram z njim osebno govoriti. Če uboga mojo zapoved, tedaj-— ”

“Če spolne tvojo prošnjo, hočeš reči, gospod?”

“Ne. Poštenjak je več kot lopov. Torej, če Žut uboga mojo zapoved,
se mu niti las ne bo skrivil. Če pa neče, tedaj Žut zgine.”

Videl sem, kako je krojač težko zdihnil. Postal je smrtno bled. Bil
je gotovo zelo vznemirjen vendar se še enkrat pomiri in reče:

“Efendi, ti govoriš, kot bi se tisoč Žu-tov ne bal.”

“Saj je tudi res,” odvrnem.” Mi skupaj smo štirje možje, ki bi, s
Žutom radi obračunali. On in njegovi zavezniki se nas morajo bati, pa
ne mi njih. Vse lopove skupaj lahko zdrobim v roki in odpiham v prah.”
Moj govor je seveda imel veliko preveč samohvale, vendar imi niti v glavo
ni prišlo, da bi se bahal ali slavil. Govoril sem tako, da bi v malem
Krojaču zbudil jezo, ker potem bi zgubil samozatajevanje in bi se izdal.
Toda pobič je bil kaj namazan. Pogleda me od strani in reče:

“Torej le pihaj, dokler tudi tebe ne odpihnejo. Jaz sem tvoj prijatelj-
Ti isi ubogega krojača prijazno sprejel in pogostil. Radi tega sein ti
hvaležen in bi te rad obvaroval nesreče; torej sem te svaril. Ti si tuj
tukaj jaz pa bolje poznam deželo kot ti. Oblubil sem ti, da te pripeljem
do Kankadel; sedaj sem pa prepričan, da je tvoje življenje zelo prekratko
za to dolgo pot, ker tega mesta ne boš nikdar videl.”

“V dveh dnevih.bom že tam.”

“Ne, temveč v mestu mrtvih boš.”

• “In to veš gotovo? Skoro se mi zdi, 'da si z Žutom v zvezi.”

“Ne, povedal sem le ker vem iz drugih slučajev, da se s Žutom n«
more šaliti.”

— 155

■ "No, s sorodnikom Dezelima se pač ne bom šalil!”

“Gospod, kdo ti je pa to izdal?” zakliče krojač prestrašeno.

Sedaj sem ga dobil — kljub njegovi zvijači in zatajevanju. Poznal
je Dezelina in vedel, da je bil usmrten in Žutov sorodnik; torej se je izdal.
Vendar mu nisem izdal svojih mislij, .ker potem bi ničesar rveč ne
izvedel.

“On sam mi je povedal?” odvrnem.

Zadene me bliskovit pogled, ki pa v tem trenutku zgine. Bil je pogled
sovraštva. Vedel je, da si je Dezelim radi mene vrat zlomnil. Ta mali,
uljudni človek je bil moj smrtni sovražnik.

“Torej je bil zelo nepreviden,” reče prijateljsko. “Toda ali ve
Dezelim, Ikaj počne njegov sorodnik — in da je on Zut — roparski
glavar?”

“Seveda ve, sicer bi mi ne bil povedal,” odvrnem.

“Kako si pa to izvabil iz njega?”

“S zvijačo.”

“Pri Alahu, ti si zelo nevaren človek. Da sem jaz Zut, bi moral
takoj umreti; ker sem pa ubog krojač in pošten človek, me prav veseli,
da so na svetu pametni ljudje, 'ki preslepijo hudobne. Toda Zut te mora
vseeno umoriti, ker veš za njegove skrivnosti.”

“Pah! Mene so zadnji teden že večkrat hoteli umoriti. Sele včeraj
dvakrat, predvčerajšnjim, in druge dneve. Danes me pa hoče Miridit
s sekanim svincem ustreliti ali pa s čakanom ubiti.”

“Kako se torej drzneš, da mu jahaš nasproti?”

“(Sem jahal že drugim lopovom nasproti kot je on.”

“Če se on obrne, si ti zgubljen!”

“Ne, pač pa on.”

“Le ne misli tega On je junaški Miridit!”
r  “In kaj sem jaz, boš danes videl. Ali nisem bil že danes za njim in
bi ga lahko ustrelil?”

“Lahko, če si dober strelec, toda drugič si zgubljen.”

“Tega. pa ne vrjamem.”

“O gotovo! On bo prežal na tebe in te prav lahko ustreli, ne da bi
kaj slutil. Ti ga še vidil ne boš, vendar si že mrtev.”

“In jaz ti povem,: če se on drzne na mene streljati, tedaj je
zgubljen ” "  1  "

“Gospod, Alah je moja priča, da povoriš predrzno!” zakliče jezno.

“Predrzno ni, ker vem kaj govorim.”

“In povem ti: če bi te slučajno njegova kroglja zgrešila, tedaj za¬
padeš njegovemu čakanu. On je pravi mojster v metanju. Ti pa še nikdar
nisi metal hajduškega. čakana. ”

“Ne.”

“Torej si zgubljen. In če tudi njemu uideš, ■ tedaj so drugi tukaj,
kterim si včeraj pobegnil. Lahko tičijo za vsakim grmom, in te ustrelijo.”

“To je nemogoče.” ,

“Zakaj?”

— 156  —

“Ker so jahali v Engeli. In če bi bili tukaj, bi videl njih sledove;
moj konj bi jih izdal s sopihanjem, in spoznal bi jih že od daleč, ker
moje oko je že od nekdaj vajeno gozdu.”

Krojač je bil seveda prepričan da čez eno uro ne bom več živel; radi
tega ga je jezilo, ker sem tako zabavljal svojim sovražnikom.

“Jaz ponavljam,” reče, “da tebi ni pomagati. Ti eelo resnici ne
vrjameš, da je resnična.”

“Torej bomo pozneje videli, kdo je resnico govoril. Pustimo to stvar
Tekom časa nas bode še bolje spoznal. Če jaz hočem, se Miriditova
puška niti ne sproži, če se še tako trudi.”

“Torej znaš res čarati 1 ?”

“Pah. Jaz ne znam več kot drugi ljudje, toda posla sem imel že
z drugimi ljudmi, kot je mesarjev brat. Halef, če me napade, pustite
ga meni. Vi bodite kar mirni.”

“Kakor hočeš, >idi,” odvrne hadži prostodušno.

Jahali smo po planini, obraščeni z gozdom. Sempatja sem opazil lepa
polja in travnike. Pravkar smo zapustili gozd in jahali po ravnini, po¬
raščeni ‘ kratko travo. Sempatja je pa kak grm zaviral pogled v daljino.

Tu pridemo do konjskega sledu, ki je vodil od leve in potem zavil
v našo smer. Jaz zadržim konja in opazujem sledove,

“Kaj pa iščeš tukaj?” me vpraša krojač.

“Videti hočem, kdo je tukaj jahal,” mu odvrnem.

“Kako pa hočeš to videti?”

“Po svojem načinu, ki je tebi seveda neznan. 2e vidim, da je bil
Miridit tukaj. Pred četrt ure je jahal po tej poti.”

“Tega pa vendar ne moreš trditi.”

“Pa vendar! Pohojena trava mi naznanja eais. Jahajmo naprej.”

Sedaj sem moral dvojno paziti: na sled, in krojača, Opazil sem, da se
je slednjega polastil nekak nemir. Gledal je zdaj na levo, zdaj na desno,
posebno proti grmovjem, mimo kterih smo jahali.

Ali je imel svoj vzrok? Gotovo! Radi tega pričnem tudi jaz opa¬
zovati armovja, in kmalu (toženem, da daje Miridit skrivna znamenja
našemu vodniku. Zdaj na desni, zdaj na levi je bila odtrgana vejica
v smerni, v kteri bi morali jahati.

Seveda sta se krojač in Miridit že preje o tem dogovorila in najbrž
mislila da sta zelo pametno ukrenila. Sicer nisem krojaču ničesar hotel
povedati o moji najdbi; hotel pa tudi nisem, da bi se on isfcrivej nam
smejal. Torej ustavim konja, ko pridemo zopet do en a c ega znamenja, in
rečem Halefu:

“Hadži, ali vidiš to zlomljeno vejico?”

“Da, sidi.”

“Kdo neki jo je zlomil?” f

“Kaka zverina,”

“Pa bi morala biti že velika, in tudi njeno sled bi morali videti.”

“Najbrž se je trava že dvignila, ker sledu res ni vidim.”

— 157

“V tem slučaju bi minilo že mnogo ur, odkar je bila vejica odlom¬
ljena, ktera bi se morala že poisušiti. Ona je pa še tako 'sveža, in
mokra, da je bila k večjem pred četrt ure odtrgana.”

“In kdo je to storil? Kaj nas briga? Zakaj ti pa ta vejica 'tako
ugaja?”

“Ker mi celo zgodbo pripoveduje.”

“Zgodbo? Sidi, vem, da znaš brati vse sledove kot nihče drugi!
Tudi Miriditovo sled imamo pred seboj. Kaj pa nam hoče ta vejica?”

K|rojač me pogleduje od strani s pogledom, ki bi moral biti miren.
Vendar njegov obraz je kazal vse kaj druzega, kot mir.

“Če ne veš, kaj ta vejica pomeni, potem bo morda naš vodnik bolj
bistroumen, kot ti,” rečem.

Krojač pa naredi začuden obraz, in reče:

“Gospod, jaz ne vem ničesar, in tudi ti ne boš ničesar vedel. Kaj naj
taka vejica pomeni??”

“Zelo mnogo.’”

“Da, ona pripoveduje o umrljivosti vsega posvetnega. Se včeraj je
zelenela in sedaj mora oveneti.”

“Da, in pri tem mi pripoveduje, da sem jaz zapadel smrti.”

“Kako? Jaz te ne razumem.”

“No, prepričan sem, da jo je Miridit odlomil.”

“Zakaj?”

“Po nekem posebnem načrtu. Ali nisi že drugih vejic opazil, ki so
bile zlomljene?”

“Ne, gospod.”

“Ta je že enajsta, ktero sem jaz opazil.”

“To je slučaj.”

“Seveda, če človek jaha, lahko odtrga .med potjo eno ali dve vejice;
da bi pa kdo odtrgal enajst vejic zaporedoma, in sicer, zdaj na levi in na
desni, bi bilo že več kot slučajno.”

“Torej bi rad vedel, kaj je ta slučaj.”

“Samo pazi: Najbrže bomo zapazili še več enakih vejic, in videl
boš, da so odlomljene vse v eni smerii*”

“Seveda, ker je zverina letela v eni smeri.”

“O zverini sploh ni govora. Vejice so prav tako visoko odlomljene,
kot seže jezdečeva roka. Tako visoko ne sega rogovje srne ne jelena.”

“Toda gospod, ker si tako bistroumen, povej nam vendar, kaj je
Miridit s tem nameraval?”

“Mogoče poznaš nekega moža, ki se imenuje Suef?”

Krojaček se je res znal imenitno zatajevati. Niti z očesom ni treni*,
ko sem omenil to ime. Če ne bi nekoliko zatrepetal, bi mislil, da se
motim.”

“Suef?” odvrne. “To ime sem že slišal, vendar človeka ne poznam,
ki bi se tako imenoval.”

“ Mis lil sem, da si v tej okolici že toliko poznan, da bi lahko vedel,

kdo se tako imenuje.”

— 158  —

“Jaz ga, ne poznam. Kaj pa je on?”

“Zaveznik Žuta. On ima nalogo, da nas danes izroči v roke Miriditu”.

“Gospod, kaj pa misliš?”

Njegov obraz je izdajal nekoliko strahu.

“Jaz vem,” nadaljujem. “Včeraj so se vsi lopovi zjedinili, da naj
Suef poskusi, da si pridobi naše zaupanje- in nas potem pripelje v past.”

“Gospod, ti si vsegaveden!”

“Samo pazljiv sem.”

“Kje si pa to zvedel?”

“O tem nečem povoriti. Jaz sem navajen, da vse opazujem, in potem
sklepam. To si tudi pri teh vejicah opazil.”

“Ali je pa omenjeni Suef res prišel?”

“Ne. Nam bi se moral ponuditi za vodnika. K sreči pa si ti prej
prišel, torej je Suef sprevidel, da ne more k nam.”

“V kakšnem razmerju pa je ta Suef s temi vejicami.”

“Miridit hoče Suefu pokazati, kako naj jaha.”

“Torej Miridit še ne ve, da je Suef pri nas.”

“Seveda ne. Ogleduh in izdajavec se je hotel šele medpotoma nam
pridružiti. Tu je iz svojega skrivališča videl, da ne potrebujemo vodnika.
Najbrž se plazi sedaj za nami.”

Krojačev obraz se zjasni. Mislil je najbrž, da smo ga spoznali.
Sedaj pa je bil pomirjen, ker je mislil, da ga nisem spoznal. Niti slutil
ni, da vem, kdo je, in kaj namerava.

“Pa vendar mislim, da se motiš,” začne znova. “Tvoja sumnja je
neopravičena. ”

“Kako?”

“Zakaj je Miridit odlomil vejice? Izdajalec Suef bi vendar lahko
njegovo sled opazil, ki se razločno vidi pred nami, torej ne potrebuje še
posebnih znamenj.”

“Pa vendar! Vsakdo ne pozna okolice. Zemlja lahko postane trda,
da se ne pozna sleda. Torej morajo biti druga znamenja.”

“Toda svet je tukaj mehak, torej ni povoda, da bi Miridit s zlom¬
ljenimi vejicami pot naznamoval. Toda vejice za mene še niso glavnr
stvar. ’ ’

“Torej misliš še več?”

“Da, in ti si me napačno razumel. Miridit s temi znamenji neče
povedati, kako je on jahal, temveč kako mora Suef nas voditi.”

“Ali ni to vseeno?”

“Seveda ne. Jaz sem popolnoma prepričan, da ne bodo ta znamenja
trajala dolgo, temveč se ločila od sledu njegovega konja.”

“Alah! Kakšno glavo imaš!” zakliče krojač.

Jaz pa mu odvrnem:

“Moja glava ni boljša kot tvoja. Jaz vsako stvar natančno premislim-
V duhu vidim, kako Miridit čaka na nais, in v duhu vidim prihajati
tudi nas, ktere vodi izdajalec Suef. Če me hoče Miridit ustreliti, mora

— 159

za kakim grmom skrit čakati na mene. Torej mora kreniti v stran od
one svoje prvotne smeri. Ali ne uvidiš tega?”

‘•'Seveda.”

‘‘‘Torej mora dati prej znamenje, da mu Suef od one točke več ne
sledi. In to znamenje bomo kmalu našli. Jahajmo naprej.”

Ko spodbodemo konje, reče krojač:

‘‘Radoveden sem, če si prav mislil.”

“In jaz sem prepričan, da se ne motim. Prav gotovo vem, da se mi
sedaj še ni bati. Napad se še ie pozneje zvrši. Pa vem še veliko več, kot
sem ti povedal. Žut in njegovi zavezniki mi pač niso nevarni.”

Prišli smo že do več zlomljenih vejic. Pokazal sem jih tudi krojaču.
Potem pa pridemo do onega mesta, o kterem sem krojaču že prej povedal.
Konjska sled je kazala na levo, dočim so bile vejice naravnost naprej
upognjene.

“Vidiš, to je točka, o kterej sem govoril,” rečem; ‘‘MIridit je
jahal na levo, da poišče skrivališče; Suef nas pa mora voditi naravnost
čez grmovje. Ali ne misliš ti tako?”

“Gospod, jaz ne morem odgovoriti. Tvoje misli so previsoke.”

“Saj sem ti dobro razložil.”

“Pa, vendar mislim, da se vseeno motiš.”

“Jaz že ne.”'

“In kaj boš naredil?”

“Najprvo bi tega Suefa, če bi bil tukaj, dal na mestu z bičem tako
pretepati, da ne bi več ustal.”

“Prav bi mu bilo!- Žal, da ni tukaj.”

“Je pa za nami. Prav rad bi ga počakal.”

“Pa se ne bo dal videti.”

“Gotovo ne. Toda v moje roke pride vseeno; potem pa dobi svoje
plačilo.” : „

“Prav tako, efendi.”

“Ali misliš, da bi bilo sto udarcev dovolj?”

“Ne. Ce ga dobiš v svoje roke, ga moraš do smrti bičali, ker izda¬
jalec je hujši kot morilec.”

“Pravilno; toda petdeset udarcev zadostuje.”

“To bi bilo zelo milo in milostno, gospod.”

“Zapomni si te tvoje besede in ne prosi pozneje milosti znaj; toda
to bo pozneje; sedaj imamo druge opravke.”

“Da, sidi na tem mestu res ne moremo čakati!” reče Halef. “Mo¬
goče je Miridit prav blizu.”

“Tega se ne bojim. Mi jahamo naprej, toda ne v smeri odlomljenih
vejic, temveč nekoliko bolj na desno. Na ta način postane razdalja večja.
Jaz ostanem za nekaj trenutkov tukaj, vendar pridem kmalu za vami.
In še nekaj Halef. Vzemi svojo pu ško v roke. Miridita hočem sam
premagati. Ce pa zapaziš kje Suefa, mu takoj zapodiš krogljo v glavo.”

“Že dobro!” prikima Halef.

— 160

“In iker naš dobri vodnik Afrit ni oborožen, ga moramo čuvati.
Oško in Omar naj ga vzameta v svoje sredo, in ti jahaš za njimi, ter
takoj zgrabiš za puško, če kaj sumljivega opaziš.”

“Brez skrbi, efendi! Jaz bom takoj za Suefom.”

Hadži me je popolnoma razumel. Prepričan sem bil, da bo krojača
takoj ustrelil, če bi slednji nameraval pobegniti. Krojač sam me pa
skrbno pogleda in reče:

“Efendi, nikar ne skrbi za mene.”

“To je naša dolžnost. Ti si pri nas, itorej si sovražnik naših so¬
vražnikov. Torej te moramo vzeti v našo varstvo. Nikar ne pojdi proč
od mojih tovarišev, ker se ti lahko kaj zgodi, zakar mi ne homo odgovorni.
Samo pri njih si varen.”

“In ti ne jahaš z nami?”

“Jaz ostanem zadaj.”

“Zakaj?”

“Ker se hojim. Miridit naj vas prej ustreli, predno mene zadene.
Naprej!” ; ; | } jj*|*j

Haief se smeje mojemu odgovoru in pomiga tovarišem. Sprevidel
je, da bom jahal za Miriditovo sledjo.

Tovariši odjahajo naprej, jaz pa za sledom. Seveda sem moral
imeti povsod svoje oči. Lahko me Miridit prej opazi, kot jaz njega. Ra-
ditega sem raje jahal nekoliko vstran.

Grmovja je bilo precej, in kakor hitro sem prišel do grma, sem
vselej prej pazno naprej pogledal, predno sem šel dalje.

Tu zaeujem oster žvižg. Prihajal je od one strani, kjer so bili moji
tovariši. Kdo je zažvižgal? Morda Haief da hi me posvaril? Ali pa
krojač? Morebiti se je z Miriditom dogovoril, da me s žvižgom izda?
Seveda je bil krojač skrajno predrzen, če je rv iteh okoliščinah za¬
žvižgal.

Komaj sem slišal žvižg, ko zač ujem za grmom pred seboj kot hi
nekdo vzkliknil — ”vendar enkrat!" .Nato pa začujem konjsko kopitanje;
visoko se dvignem na sedlu, da pogledam za grm pred seboj.

Da, zagledal sem Miridita, ki je poleg konja sedel na travi in baš
hotel zajahati. Tudi on se vzravna na sedlu in pogleda proti nam.

Izbral si je dobro mesto, nalašč pripravljeno^ za napad. Miridit
je lahko bliskoma planil izza grma in ravno tako hitro zginil. Predno
bi mi spoznali nevarnost, hi me že lahko ustrelil in zginil, predno hi
ga moji tovariši zaceli preganjati.

Seveda, načrt je bil zelo dober, toda narejen brez mojega dovoljenja.
V istem trenutku sem že pripravil svojo amerikansko laso. Njen prednji
konec pritrdim ob sedlo. Miridita sem hotel živega ujeti. On najbrž še
nikdar ni videl lase, ter ni slutil, kako se ji uide. Nato pa vzamem med-
vedovko v roke, ki je bila edino orožje, s kterim sem se mogel obraniti
proti hajduškemu eakanu, ki je kaj grozovito orožje. Z težko medve-
dovko sem hotel odbiti udarec čakana.

Položaj je bil sledeč: S konjem sem se tako postavil, da sem imel

— 161  —

smer v kteri so jahali moji tovariši, pred seboj. Na moji levi je bil Miridit.
Gledal sem proti njemu, dočim se je on oziral po mojih tovariših.

Njegov jezen pogled me prepriča o razburjenju, iker se.Suef ni držal
smeri, zaznamovane po vejicah. Tovariši so bili precej oddaljeni od
Miridita, kar je slednjega zelo vznemirjalo.

Sedaj jih vidi prihajati. Vendar radi obilnega grmovja ni mogel
jezdecev natančno spoznati, torej se ni mogel prepričati, če sem tudi
jaz med njimi. Ker je pa vedel gotovo o mojem prihodu, požene konja
v precej urni tek.

Jaz mu sledim s puško v roki in skrbim, da je vedno en grm med
njim in menoj. To je bilo sicer odveč, ker je bila vsa njegova pozornost
obrnjena naprej.

Tla so bila mehka, torej me ni mogel slišati.

Sedaj sta bila samo dva grma še med nama; Miridit. jaha mimo
zadnjega na odprto polje in zavrešči z vsem glasom, da bi nas ustrašil.
Bliskoma zadrži konja, dvigne puško in pomeri, toda ustreli ne; tudi
ne pomeri več, temveč še enkrat zakriči, zakriči presenečeno — videl
je, da men e ni pri ljudeh.

Tudi moji tovariši se ustavijo. Halef se glasno zasmeje.

“Kaj nam hočeš, mož?” ga vpraša. “Zakaj delaš tak obraz, kot bi
pogoltnil svoj lastni obraz z lasmi vred?”

“Vi psi!” zaškriplje Miridit.

“Ti se jeziš? Najbrže ker svojega prijatelja ne vidiš pri nas. Poglej
nazaj!”

Miridit se obrne in zagleda mene. Oddaljena sva bila 15 korakov.

“ Ali  iščeš mene?” ga vprašam.

Tu obrne konja proti meni, dvigne puško in reče:

“Da, tebe hočem imeti, ti satan! Ali me poznaš?”

Jaz pa samo z glavo prikimam.

“Ti si umoril mojega brata; torej si zapadel krvnemu maščevanju.
Toda umoril te ne bom zahrbtno, temveč kakor mož, od spredaj.”

”Ne streljaj, ker mi smo varni pred krogljami!”

“Hočem videti. Hodi v peklo!”

Miridit sproži. Užigalna priprava sicer poči, toda ne ustreli.

“Ali vidiš?'* se smejem. “Jaz sem 'te svaril. Sedaj si pa moj.”

Vzdignem medvedovko, kot bi hotel nanj streljati. Tu pa zgrabi on za
hajduški eakan in zakriči:

“ Še ne! če te puška ni zadela, te zadene kol. ’ ’

Na to pa zavihti kol okoli svoje glave in ga vrže proti meni. Pri
tako majhni razdalji hi mi moral glavo razbiti.

Samo trenutek sem slišal šustenje po zraku. Bilo je kot tenak
Žvižg. Na to pa primem medvedovko močno z obema rokoma. Bliskoma
jo dvignem, sekira zadene cev in pade na tla. Zadela bi me naravnost
v čelo.

Miridit spusti uzde iz rok, tako prestrašen je bil. Sedaj ni imel
iruzega orožja, kot pištole, kterih se pa nisem hal.

1(12  —

‘‘Vidiš, da zaničujem tudi tvojo sekiro!’’ mu zakličem. “Sedaj pa
pazi na sebe.”

S puško pomerim nanj. To ga zopet spravi k zavesti. Hitro zgrabi
za uzde in zapodi konja po ravnini, kakor sem pričakoval.

Jaz jabam k Halefu in mu izročim medvedovko ki me je sedaj ovi¬
rala. Halef jo vzame in zakliče:

“Hitro, hitro! Sicer pobegne.”

“Le počasi; saj imamo čas. Ta dobri krojač Afrit pa naj vidi enkrat
jezdeca, s kterim se Žut ne more kosati. Pridite za menoj v galopu!”

Kratek žvižg, in že oddirja moj Ei.

Uzde mu položim okoli vratu in se nekoliko dvignem v sedlu. Pri¬
pravim si tudi laso, da jo. lahko vsak trenutek uporabim. Pametna žival
je pa sama vedela, da mora hitro leteti.

Miridit je pobegnil v ravni smeri, kar je bilo zelo neumno, ker je
vedel, da ga tako laglje zadenem s puško, če bi hotel streljati.

Polagoma pa pride zopet do grmovja, med kterega zavije, ker je
tam prej pričakoval rešitve.

Bi, kot pametna žival, tudi takoj zavije na levo med grmovje, da
rujavcu prestriže pot. Vendar spoznam, da sem se pri Halefu predolgo
zamudil. Bujavec je bil dober tekač, dasi ne bi 50 rujaveev vzel za
svojega Eija. Sicer pa sem bil Miridi ta gotov," tudi če pride prej do grmov,
kot jaz. Toda tega n ne smem dovoliti; saj lahko uporabim skrivnost
svojega konja, ki je že itak delala svojo dolžnost; s tremi skoki je prišel
tako daleč kot rujavee s štiritai. Toda razdalja je, bila prevelika; do¬
hiteti sem ga mogel samo s pomočjo skrivnosti.

Kdor še ne ve, kaj je skrivnost pri konju; naj ve, da vsak Arabec
ki je lastnik polnokrvnega konja, nauči slednjega neko znamenje. To
znamenje jezdec samo v skrajni sili vporabi. To je potem prava
smrtna ježa. Konj ne teče, temveč leti. Komaj se mu vidijo noge, tako
velika hitrost. V nekaj trenutkih že zgineta konj in jezdec gledalcu
izpred očij. To znamenje se imenuje skrivnost, ker ga lastnik konja ni¬
komur ne izda. Celo svoji ženi ne, otroku in edinemu dediču, svojemu
najboljšemu prijatelju ga ne izda. Samo kupcu konja ga razodene, i,n na
svoji smrtni postelji onemu, ki dobi konja. Sicer pa raje pretrpim vse
bolečine na svetu, kot bi skrivnost izdal.

Ko so meni Eija podarili, so mi seveda tudi njegovo skrivnost razodeli.
Skrivnost je bila v tem, da sem moral konju položiti roko med ušesa in
zakričati njegovo ime “Ei”. Že nekolikokrat sem bil prisiljen uporabiti
to skrivnost'in vedno z najboljšim uspehom. Sicer sedaj ravno nisem bil
v nevarnosti, da bi rabil skrivnost; toda Halefu sem nameraval podariti
Eija, torej je bil moj%amo za nekaj dni j še; rad bi torej še enkrat po¬
letel z njim na življenje in smrt.

Položim mu torej roko med ušesa in zakličem “Ei!”

Konj se skoro sredi teka vstavi; potem pa kakor nekako zakašlja
in šlo je naprej — pa kaj pomagajo besede! Saj se ne more popisati.
Jaz nisem sedel na konju, temveč zdelo se mi je, da sedim na pušici;

A


— 163  —

ki drvi skozi zrak. Do grmovja pridem veliko preje kot Miridit. Na¬
razen sva bila kakih sto metrov. Ko Miridit opazi mene pri grmovju,
obme konja zopet po ravnini.

Jaz mm sledim, vendar ne več tako hitro; konja sem prijazno po-
trapljal po vratu in mu s tem dal razumeti, da sem z njim bil zadovoljen.
Kmalu sem tik Miridita.

‘ 1  Stoj! ’ ’  mu zakličem.

On se obrne proti meni. Že je potegnil svojo pištolo- in streljal na
mene. Jaz sem pa videl, da ne bo zadel; pripravil sem Ia-so.

Miridit je že prej svojega konja poganjal z bičem k večji tmgliei.
Sedaj pa kolnee vrže pištole vstran in prime nož, da ga zadene v meso
svojega konja. Toda zastonj.

Tu vržem lasino zanjko.' V trenutku ko zadene lasa jezdeca, za
držim svojega konja in ga potegnem nazaj. En potegljaj, krik. — Ri
-stoji, rujavee zdirjal naprej, in Miridit leži na tleh z laso okoli života.
Padel je -s sedla na tla.

Ko jaham proti njemu, vidim, da ima zaprte oči. Bil je v omedlevici.
Vendar ne stopim s konja, temveč prijazno pobožam konja po vratu,
zakar je bil on zelo hvaležen.

Kmalu pridejo tudi tovariši bližje. Čudil sem se, s kako vztrajnostjo
je dirjala krojačeva suha mrha. In mali adut je trdno sedel na sedlu. Nje¬
gova mrha je imela isto hinavščino kot njen lastnik.

“Ali je mrtev?” vpraša Halef, ko je pri meni.

“Ne vem. Poglej,!”

Halef skoči s sedla in preišče Miridita.

“Gospod, adut samo nekoliko spi. Tu imaš njegov čakan.”

Halef mi izroči krasno orožje, kterega je spotom pobral. Kol je
bil zelo umetno- izdelan, in v sredini je nosil napis: “Jaz imam s teboj
govoriti besedo”, ter “dobro zadeni, na svidenje.”

“No, Halef,” vprašam, kaj rečeš o našem Kiju?”

Halef globoko- potegne sapo in reče s žarečim pogledom:

“Kaj naj rečem? Ali si mn povedal skrivnost?”

“Da.”

Sem mislil. Najprvo je letel kot sulica, potem pa kot misel. Od daleč
smo videli samo njegovo -truplo, noge so pa zginile. In poglej ga, kako
stoji tukaj! Ali vidiš kapljico potu na njegovem truplu?”

“Ne.”

'“Ali mrvico sline na njegovem gobcu?”

“Tudi ne.”

“Morda vidiš, da težko diha? Ali se mu treise truplo?”

“Ne, ne.”

“Da, tako mirno in zadovoljno stoji tukaj, kakor bi ,se zdaj zbudil
iz spanja. Bil je krasen pogled! Celo sam nebeški prerok Muhamed
ni imel taeega konja. Danes zvečer mu bom dal za plačilo koruzne pe¬
čenke, ktero polijem z rakijo, kar je njegova najboljša •jed; on je sladko-
snednež.”

— 164  —

In ko ee obrne proti krojaču, ga. vpraša -

"No, Afrit, li velikanska stvar, ali imaš spoštovanje do tega konja?'’

"Neprecenljiv je. Še nikdar nisem tacega videl."

"Lepo!" odvrne Halef, ki je bil zadovoljen s hvalo. "Kaj praviš
o njegovem gospodu?"

"Vreden je imeti tacega konja. On jaha dobro."

"Dobro? Človek, kaj misliš! Tudi ti jahaš dobro, toda v primeri
z njim si žaba, ki jaha na volovskem hrbtu. In kdo te je vprašal, kake
jaha? Jaz sem drugače mislil. Ali ni držal svoje besede?"

"Da, to rad priznam."

"Iiad? Ti moraš priznati, ker si prisiljen. Ali ni naš efendi do¬
kazal, da je Miridit proti njemu deček, mladič, ki ne zna niti gumbov
na hlačah zapeti? Kako krasno ga je presleparil. Ali si kaj slutil o
tem?"

"Ne."

"Vedel šemi že prej. Tvoji možgani so kakor stara pečenka, ktero
je vročina počrnila in posušila, da se ne more več jesti. Kako je strmel
Miridit, ko efendija ni videl pri nas ih kako je bil začuden, ko ga j e
zagledal za seboj! In ali veš, zakaj se Miriditova puška ni sprožila?"

"Ker je bila pokvarjena.”

‘•'Ne, temveč, ker smo mi varni pred krogljami. Ali razumeš, ti
krojač vseh ubogih krojačev? In potem čakan! Ali bi ga ti lahko zadržal
s puško?”

"Pri moji ubogi duši, ne!"

"Pri tvoji ubogi duši sploh ne boš nikdar več kaj naredil. Tvoja
duša je kot dolg deževni črv, ki se zastonj premetava po tleh, da bi m 13
prišla pametna misel. In potem, gonja po ravnini! Ali si že kdaj videl)
kako se jezdeca z jermenom s konja potegne?"

"Še nikdar!"

"Verjamem. Ti še tisoč drugih stvari nisi videl in slišal na ktere S e
mi razumemo. Kaj je tvoj Žut proti našemu efendiju? Naša zvijača ih
hrabrost bo kakor vijak, ki se zavrta v njegovo truplo."

"Moj Žut? Ne govori vendar tako!"

"Saj si ga prej zagovarjal!"

"Pa ni res."

"Ali nisi rekel, da je bolj mogočen kok mi, da nas bo pogubil?"

"Rekel sem, da fc vas posvaril."

"Torej ti jaz rečemt, da v prihodnje drži svoj jezik. Mi ne potre'
bujemo svarila. Mi sami vemo, kaj moramo narediti, ker mi poznan®
sebe in isvoje sovražnike. Oni so pridi nam kakor suha trava proti pel'
mam, ki svoje vrhove v oblakih kopljejo. Žut bo bežal pred naši ® 1
nogami, kakor sedaj beži Miridit. In vse, ki njemu služijo, bomo pohru¬
stali, kakor zgine tobak, če se ga natlači v usta."

"Hadži, kaj sem ti pa naredil, ker tako istrogo z menoj govoriš?"

"Žuta si spravil nad nas! Ali ni to dovolj? Ti še nikdar nisi videl

slavnega junaka. Pred seboj pa vidiš može, ki se bojijo Žuta, kakor
muhe, ktere se zdrobi v rokah.”

Hadži, gotovo še ne bi nehal govoriti, da ga nisem prekinil:

“Ko sem bil za Miriditom, sem slišal žvižg. Kdo je zažvižgalf’’

“Krojač,” odvrne Halef. . ., i.

“Zakaj?”

“Rekel je, da je pes tekel skozi grmovje/'

“Da, gospod, razločno sem ga videl,” reče izdajalec.

“Kaj pa tebe briga žival?”

“Najbrže se je pes zatekel, in lahko bi ga vzeli seboj do prihodnje
vasi. ’ ’

“Tako! Miridit je pa tvoj žvižg poznal.”

“Gotovo ne.”

“Takoj je zajahal svojega konja, ko si ti zažvižgal.”

“To je bil slučaj.”

“Seveda! Toda zdi se mi, da se je Miridit s Suefom dogovoril, naj
slednji zažvižga, ko se približajo tujci. To je bila velika neumnost, ker
s tem sta se oba izdala.”

“Poglej, efendi,” reče Halef, “Miridit je zopet oživel.”

In res se- je mož z nogami premaknil. Tudi oči kmalu odpre in ine
jezno pogleduje.

' “No?” ga vprašam, “kako ti ugaja konec tvojega boja?”

“Bodi preklet!” mi odvrne.

“Tvoje usta me baš ne blagoslovljajo, vendar sem tebi hotel dobro.”

“Že vem, kako!”

“Kaj veš?”

“Da me bodeš umoril.”

“Motiš se. Če bi te hotel umoriti, bi že prej uporabil priliko.”

“Torej misliš še hujše z menoj?”

“In kaj ti misliš?”

“Na is vetu je več načinov, kako se svojega krvnega sovražnika spravi
v pekel.”

“Na primer, da se jih zapre in sestrada, kakor ste vi z nami name¬
ravali.”

“Šejtan vam je pomagal iz koče.” f'

“Ne, če bi nam satan pomagal, bi raje v peklu ostali.”

“In vendar imate hudiča, ker ste vi varni jired krogljami.’’

“Ali meniš, da potrebujemo za to satanove pomoči? To lahko sami
storimo brez tujih sredstev. Samo- pameten mora. biti človek in nekoliko,
učen. Mi se seveda ne bojimo tvoje puške in tudi tvojega sekanega
svinca ne, kterega si dal danes zjutraj v puško.”

“Aha, torej imaš mojo puško!”

“Ne, ona. visi na sedlu tvojega konja, ki je pobegnil.”

“Kako pa veš, da sem rabil sekan svinec?”

“Jaz vem vedno vse, kar moram vedeti. Sedaj ne moreš jahati

— 166  —

nazaj v Zbegance, temveč k svojim zaveznikom, kakor si se z njimi do¬
govoril. •’

“Jaz? — Kam?”

“Že dobro veš. Ali niso jahali preko Engeli?”

“Gospod, kdo ti je to' povedal?”

“Moje sanje. Videl sem jih v sanjah, kako so onstran vasi Vare®
čakali na tebe. Ti si prišel k njim in jim povedal, da smo se mi pozno
podali na pot. Potem ste jahali skupaj naprej. Ti isi se pa kmalu ločil
od njih, da jahaš sem, kamor nas je Suef pripeljal.”

“Suef!” zakliče Miridit prestrašen.

Njegov pogled išče krojača in ga kmalu najde. Krojač mu pa d a
svareč pogled. Ta pogled bi moral Miridita pomiriti, ker takoj m®
vpraša:

“Kdo je Suef?”

“Tvoj prijatelj.”

‘•'Jaz ne poznam nobenega Suefa.”

“No, torej ga boš (mogoče spoznal, ko ga dam pred tvojimi očm 1
z bičem premlatiti. Ti si se s svojimi tovariši dogovoril, da sem j a2
mrtev, če ne prideš k njim?”

Mož ni vedel, kaj naj od mene pričakuje; reče torej is zamolklim
glasom:

“Kje si vse to zvedel, seveda ne slutim in tudi nečem vedeti. Tod*
ne izprašuj me več, temveč umori me.”

“7akaj naj te umorim?”

“Ker sem ti stregel po življenju.”

“To za mene ni vzrok, da te umorim, ker sem kristijan, ki hudobij 0
ne povrača s hudobijami.”

“Torej ne postav krvnega maščevanja.”

“Poznam jih.”

“Torej veš, da moram celo življenje posvetiti le misli, kako bi teb®
umoril.”

“Vem.”

“In ti rw vseeno ne boš umoril?”

“Ne. Jaz. sem se branil in ti nisi mogel ničesar narediti. To j®
dovolj. Mi kiislija.ni ne poznamo krvnega maščevanja, in umor je p* 1
nas hudobija. T#>be pa sili postava h krvnemu maščevanju, torej nis® 1 ®
jezen, če poslušaš svojo postavo.”

Mož tne pogleda kot v sanjah. Mojih besed ni mogel ,- a.4umeti.

“Toda,” nadaljujem, “premisli, če sem. jaz krvno maščevanje Za¬
služil. Jaz sem bil zaprt — moral sem se oprostiti. Streljal sem,
vedel nisem, da sedi tvoj brat nad nami. On sam je kriv, ker ga je zadel 0
moja k reglja; vedel je, da imamo and orožje s seboj.”

“Goipod, Goje besede so precej resnične.”

“In zakaj me je zaprl v kočo, da bi sestradal? Kaj sem mu storil
Ali sem ga razžalil, okradel ali oropal? Ne! Prišel sem, da vprašam V°

—107  —

Zutu bilo mu je prosto, da mi odgovori :da ali ne, in potem bi šel v mirit
naprej. Zakaj io postal moj sovražnik?”

“Kor so njegovi prijatelji tvoji sovražniki, in ker hočeš Žuta uni¬
čiti .’ 7  —

“Tudi tega režem.”

“Pa ga vendar iščeš; umoril si že njegovega sorodnika Dezelima.
Zapadel si krvnemu maščevanju, kteremu boš podlegel.”

'“'Jaz nisem Dezelima umoril. Ukradel mi je mojega konja, na kte-
iem si je zlomil vrat. Ali sem jaz morilec?”

“Pa bi ga pustil pobegniti. Zakaj si ga pa preganjal?”

“ Ana, torej zapadem, jaz krvnemu maščevanju, ker si ne pustim
ukrasti svojega kopja. Čnj, dozdaj sem vas nekoliko spoštoval, ker sem
mislil, da ste junaški ljudje. Sedaj pa slišim, da ste povsem navadni, lo¬
povi. Vi ste tatovi, nesramni tatovi, in kdor vam vzame ukradeni plen,
pravite, da zapade krvnemu maščevanju. Pljuval bi na vas! Fuj satan!
Vaš Žut je nesramen lopov in vsi njegovi zavezniki z njim. Tu, vstani
in poberi se! Jaz se te ne ibojinm. Streljaj na mene, kolikorkrat hočeš,
Halef, odveži mu laso.”

“Sidi,” zakliče mali prestrašen. “Ali si neumen?”

‘ ‘ Ne. Odveži ga. ’ ’

“Tega ne naredim.”

“Ali naj ga sam odvežem? On me je odkrito na ravnini napadel.
Zavratni morilec ni, torej mu tudi jaz ne želim ničesar hudega. Odveži
laso.’ ’

Sedaj me Halef uboga in odveže Miridita, ki vstane. Nato pa stegne
roke in noge ter stopi prav tik mene.

“Efendi” reče, “jaz ne vem, kaj tvoje obnašanje pomeni?”

“Sedaj sem ti povedal.”

“Ali sem prost?”

“Da, pojdi, kamor hočeš!”

‘ ‘  Torej ne zahtevaš ničesar od mene ? ’ ’

“Ne.”

“Tudi nobene obljube ne?”

“Ne.”

“Toda jaz te moram umoriti.”

“Le .poskusi!”

“Ti sam veš, da grem danes k svojim tovarišem.”

“Vem, toda jaz te ne bom oviral.”

“Ali veš, kje me pričakujejo?”

Na njegovem obrazu sem videl znamenje notranjega boja. Ponos in
milosrčenost, sovraštvo, in ljubezen, vse se je bojevalo v njegovi duši.
Potem pa reče:

“Ali me boš zval bojazljivca, če vzamem prostost iz tvojih rok?”

“Ne. Jaz na tvojem- mestu bi enako naredil.”

“Dobro, torej vzamem svoje življenje od tebe. Sicer ne bo hotel
nihče več z menoj govoriti, torej na krvno maščevanje med nama ne pre-

— 168

neha, temveč samo molči naj nekaj časa. Tu vidim ležati svoj čakam
Jaz ga poberem in izročim tebi, d asi je pravzaprav tvoj plen. Ali veš, kaj
to pomeni?”

‘•Ne.”

“To je znamenje, da naj krvno maščevanje molči. Kakor hitro pa
mi čakan nazaj izročiš, se začne znova.”

“Torej dokler imam jaz čakan, me ne boš skušal umoriti?”

“Ne. Ali ga hočeš vzeti?”

‘ ‘ Da, vzamem ga. ’ ’

“Kam je šel moj konj?”

“Tam pri grmovju se pase.”

“Torej, jaz girem. Efendi, rad bi ti dal svojo roko v slovo, toda na
tvoji tiči kri mojega brata. Pritakniti se te smem le tedaj, ko te umorim.
Zdravstvuj! ’ ’

“Na svidenje!”

Mož odkoraka. V daljini nam še enkrat pomika, potem pa odjaha.

Čakan imam še dandanes. Kri maščevanja še vedno spi, in se ne bo
nikdar zbudila.

Mali krojač je z velikim zanimanjem sledil celemu dogodku. On je
gotovo mislil, da bom Miiridita umoril. Na vsak način pa je bil zelo za¬
čuden, ker se je ves -dogodek tako končal.

Halef je bil videzno nezadovoljen. Najbrž bi ga zelo veselilo, če bi
mu naročil, naj jih možu odšteje petdeset po podplatih.

Ker se Hadži ni upal ničesar meni očitati, spusti svojo jezo nad
krojačem:

“No, ti mož šivank in nitij, kaj stojiš tukaj in zijaš v zrak, kot bi
kamele deževale? Zakaj pa se tako čudiš?”

“Cez efendija.”

“Jaz tudi.”

“On hi ga lahko umoril.”

“Pa tebe tudi.”

“Mene? Zakaj?”

“Povedal ti bom vse ob svojem času.”

“Potem bi zgubili svojega vodnika.”

“Kar bi bilo seveda škoda.”

“In kdo ve, kaj se vam med potjo lahko primeri!”

“Nič slabšega, kot če si ti pri nas. Ali pa poznaš postave
krvnega maščevanja, po kterili se ljudje ravnajo v tej deželi?”

“Poznam jih.”

“Ali je res, da je spor sedaj poravnan?”

“To je res, dokler efendi čakana ne vrne. To pa velja samo o krvnem
maščevanju, drugače ne.”

“Kako misliš to?”

“Miridit vas lahko spotoma napade, da vas oropa in pri tem- ubije.
Torej vas ni umoril radi krvnega maščevanja, temveč radi ropa.”

“Alah je velik a vaša poštenost je majhna,” odvrne Halef.” Kaj
pomaga mojemu sosedu, če mu obljubim, da mu ne bodem kral nje¬
govih buč, a mu v naslednji noči izmaknem melone? Vsi skupaj ste prav
navadni lopovi!”

Ta pogovor končam z vprašanjem:

“Kako daleč imamo do Jersela?”

‘'Kako uro.”

"Potem se tam vstavimo, da se spočijemo. Ali je kak kan tam?”

"Da, gostilničarja poznam.”

"Kje  nam predlagaš, da bi prebili noč?”

"V 'Kiliselu; tam poznam gostilničarja.”

"Koliko časa moramo do tja jezditi?”

"Od Jersela dobre štiri ure.”

"In zakaj voliš ravno to vas?”

"Ker je jako lep kraj in leži v dolini Mustafa, kjer je vse, kar poželi
srce, jako ceno.”

"Kako daleč je od tam do Skoplje?”

"Osem ur.”

"Dobro, potem ostanemo v Kiliselu.”

Krojač jezdi, kot vodnik naprej in se dela, kakor bi se za nas ne
zmenil. Ker sta Oško in Omar za njemu, lahko govorim z Halefoom, ae
da bi me kdo slišal. .

"Sidi,” vpraša Hadži radovedno, "ti toraj misliš, da je oni Suef?”

Jaz samo pokimam, in on me vprašuje nadalje, gledaje me prekanjeno
od strani:

"Toda besedo radi petdesetih udarcev bodeš držal?”

"'Dobil jih hode, 'toda. sedaj še me.”

"Zaslužil jih je pošteno. Zelo sem se čudil, da si mu toliko razkril
kljub temu, da veš, da drži z našimi nasprotniki.”

"Nalašč sem mu vse povedal.”

"Da, ti imaš vedno svoje tajnosti. Ti gledaš dalje, nego mi, in radi
tega se tudi tako delaš, kakor da bi zaupal krojaču. Jaz pa bi ga pre¬
tepel in potem pustil.”

"Zakar bi pa žel jako slab sad. Dokler je pri nas, smo vedno v vsem
poučeni, kar naklepajo njegovi zavezniki proti nam. Danes zvečer nas
napadejo, in upajo, da z vspehom. Danes zvečer nas hočejo vse umoriti,
kako pa se naj to zgodi, še ne vem.”

"A zvedeli bodemo.”

"Seveda! In sicer po krojaču. Skrivaj ga moramo opazovati, ne
da bi on kaj opazil, ker bi se drugače varoval. Iz tega, kar stori, potem
lahko sklepamo, kaj se naj zgodi.”

"Potem bodem imel vedno odprte oči.”

"Prosim te za to, ker jaz ne morem zn vse skrbeti. Vsled svoje
bolne noge najbrže ne bodem mogel zapustiti sobe. Kar se zgodi zunaj
morate vi drugi opazovati. ‘Pred vsem moramo zvedeti, kje sta Aladžija,

— 170  —

Barud in dragi, kdaj in kje hočejo z krojačem govoriti, in kdaj ter kj«
naj bomo umorjeni.”

“Sidi, tukaj je pa veliko za zvedeti! Ali bosta Aladžija tudi tam?
Saj .sta vendar jahala skozi Engeli?”

“Od Engeli do Kilisela rabijo lahko istib-škopeljsko. cesto. Preje
bodo tam, nego mi. Zvedeti moramo na vsak način za njih skrivališče.
Seveda, sedaj še ne moremo storiti mikakega načrta in moramo preje
videti, kako pokrajino in razmere tam najdemo. Pred vsem moramo pa¬
ziti na to, da krojača ne zgubimo izpred oči.”

“Ta svetohlinec! In vendar je videti, kakor da bi bil poštenjak! Iz
kterega vzroka neki je prišel v ta kraj?”

“Po mojem, mnenju je zaupnik Z uta in mora izpeljati kako važno
nalogo. ’ ’

“No, saj bodemo zvedeli, sidi. Za sedaj se lahko veselimo, da smo
se znebili enega sovražnikov.”

“Ti meniš Miridita?”

“Da danes zvečer najbrže ne pride.”

“Jaz pa mislim, da pride prav gotovo.”

“Da bi pomagal Aladžijema?”

“Nasprotno, da nam pomaga proti njimi/ ’

“Tega pa ne verjamem.”

“Jaz pa. On je Miridit, in sicer eden poštenih. Moj sovražnik j®
samo radi tega, ker je pogodila moja kroglja slučajno njegovega brata,
ne pa. radi Žuta. Jaz mislim, da srno pri njemu v časti in on zaničuj e
hinavsko, strupeno obnašanje drugih. On ve, da sem mu podaril življenj®-
Kteri človek pa ne ljubi življenja! Zatoraj čuti, da nam je dolžan za¬
hvalo !“

“Ali nisi tudi drugih varoval? Ali so se ti zahvalili?"

“Ne, toda to so bili le zavrženi lopovi. Ce hi imeli njegov značaj,
njegovo, odkritosrčnost, bi lahko že davno z njimi končali. Popolno¬
ma sem prepričan, da pride, in mogoče nam bode njegova prisotnost ko¬
ristila. ’ ’

Kakor je krojač povedal, smo dospeli v Jerselo v kaki uri. T?il a
je visoko ležeča, vas, od ktere ni veliko povedati. Ob kanu smo se ustavil 1
in se okrepčali < kislim mlekom in koruznim kruhom. Tudi konje sin 0
napojili.

Moralo me je začuditi, da je krojač, ko je opazil vas, hitel naprej*
da bi naročil za nas okrepčil, kakor je dejal. Halef me je pogledal
strani, zmajal z rameni in vprašal:

“Ali veš zakaj?”

“Povedal bode gostilničarju, da ga -ne sme klicati Suef, amp#^
Afrit.”

“To si tudi jaz mislim. Toda potem bi moral to povedati tudi n a '
šema gostilničarju v Zbegancih!”

“Mogoče je tam poznan pod imenom Afrit.”

171  —

<; Ali pa gostilničar ni.bil z nami odkritosrčen.”

“Tudi mogoče, a tega ne verjamem.”

Ko povžijemao, odjezdimo naprej in kmalu pridemo od zapadne strani
Planote pod že omenjeno dolino Mustafa, ki je dolga in široka štiri ure.
Skozi rodovitne travnike, kjer je bila žetev že spravljena, gremo skozi
cesto, ki vodi iz Engeli v Kamanovo in po štirih urah zagledamo Kiliselo
Pred nami.

Ni bila ravno romantična, a lepa pokrajina. Hribov ni; tem pri¬
jetnejše pa so se nam zdeli listnati gozdiči ob obeh. straneh eeste. Prišli
»mo skozi krasne sadne nasade, kjer dozoreva južno sadje na prostem.
Bogata, sedaj požeta žitna polja se raztezajo ob levi in desni in ko pri¬
demo blizu vasi, zagledamo velik ribnjak, v kterem se je zrcalilo drevje
velikega vrta. Vrt je spadal k poslopju, kterega velikost je morala v
lej deželi ubožnejšim prebivalcem' imponirati.

“Kakšno poslopje je to?” vprašam krojača.

“To je grad,” mi'odgovori.

“Čegav pa je?”

“Gostilničarjev pri kterem bodemo prenočili.”

“Toda ta grad vendar ni, kakor se meni dozdeva, javno gostišče?”

“0 ne.”

“In vendar si govoril o kanu!”

“Mislil sem, da je vse eno, če rečem kan ali konak. Posestnika
Poznam. Prav posebno rad ima goste in vas bode prisrčno sprejel.”

“Kdo pa je?”

“Neki Turk iz Soluna, ki hoče v miru živeti. Imenuje se Murad
Habulam.”

“Kako pa izgleda?”

“Je srednjih let, dolg in nekoliko suhe postave ter brez brade.”

Do dolgega, suhega, golobradega Turka nisem imel prav nobenega
Zaupanja. Poštenega odkritosrčnega Turka si ne morem predstavljati
kot polovico, ali celega okostenjaka in skusil isem tudi že, da se mora
v osmanski državi varovati ljudi j, kteri so nekoliko preveliki, suhi in
zraven tega še golobradi. Menda je moj obraz izražal te misli, ker me
krojač vpraša:

“Ali ti ni prav, če te peljem k njemu?”

“Ne, ker je neprimerno, če se pet nepoznaneev upelje k popolnoma
Neznanemu kot goste.”

“Toda on sam vas prosi.”

“To mi je novo.”

“Razložiti ti hočem, da s tem ker goste jako rad vidi. Večkrat
Pridem k njemu in enkrat za vselej mi je dal povelje, da vsaeega tujca,
kterega se ne bi bilo treba sramovati, k njemu pripeljem. Orn ljubi
*hjce in je jako učen mož, ki je tudi veliko potoval po svetu, kakor ti.
Kotovo se bodeta dobro razumela. Zraven tega je pa tudi tako bogat,
se mu niti ne pozna, če pogosti deset ali dvajset ljudij.”

— 172

Učen človek, ki je veliko potoval! To vleče. Da bi me še bolj
pridobil, pristavi krojač:

“Videl bodeš krasno stanovanje s haremom, parkom in Vsem, kar
more bogat mož imeti. ’ ’

“Ali ima tudi knjige?”

“Celo zbirko.”

Sedaj nič več dolgo ne premišljujem, ampak pošljem krojača naprej,
da me naznani.

Med tem, ko se je pogovarjal s Halefom o bogatem in učenem
Turku in izrazim jaz svoje mnenje, da je naš prihod že zvedel od Alad-
žijev, se hadžijev konj naenkrat začne plašiti.

Jezdili srno namreč tesno ob robu ribnjaka, na kterega površini je
plovel mal čolniček naravnost proti nam. V njem je sedela mlada de¬
klica, ki je s svojimi krepkimi rokami prav dobro veslala.

Oblečena je bila tako, kakor se opravljajo neporočene Bolgarke.
Izpod rudeče rute, ktero je imela ovito okrog glave, ste ji viseli dve
dolgi, težki kiti.

Močno se ji je moralo muditi, ker je hitro skočila iz čolna, ne da bi
ga priklenila. Hotela je prav brzo mimo nas. Njena rudeča obleka,
njena, hitrica, ali mogoče kaj drugega, je ustrašila hadžijevega konja;
vspne se in oplazi deklico s kopitom po glavi, da jo podere na tla.

Tudi moj konj se začne malo plašiti in Se je spenjal. Bolgarka hoče
vstali, stori pa to na napačni strani, pride pod mojega kpnja in začne
glasno vekati vsled strahu.

“Tiho! Saj konja samo plašiš!” ji zakličem. “Leži mirno!”

Vranec sicer še nekaj časa. skaklja, a se je pri term s kopiti niti ne
dotakne, in tako se lahko dvigne. Sedaj hoče zbežati, jaz pa ji za¬
povem :

“Stoj! Počakaj še nekoliko! Kako ti je ime?”

Res se ustavi in pogleda k meni navzgor. Imela je popolnoma bol¬
garski mladosten obraz, mehak, okrogel in poln, z majhnim nosom in
milimi očmi. Po obleki sodeč, je morala biti revna in je bila tudi bo¬
sonoga. Konj Balefa jo je najbrže nekaj poškodoval, ker dvigne eno
ngo kvišku.

“Anka me kličejo,” odgovori.

“Ali imaš stariše?”

“Da.”

“Brate, sestre?”

“O, veliko!”

“In ljubčeka tudi, kaj ne?”

Temna rudečiča ji zalije svež obrazek, toda kljub temu odgovori
hitro:

“Da, krasnega!”

“Kako se piše?”

“Jarnik. Hlapec je.”

“Potem oba skupaj pač nista bogata?” j

— 173  —

‘‘če bi imela kaj premoženja, bi bila že zdavnaj njegova žena. Sedaj
Pa braniva.”

“Koliko pa?”

“Jaz tisoč pijastrov in on tisoč.”

“In kaj hočeta potem početi?”

“Šla bodeva v bližini Skoplje, kjer stanujejo moji in njegovi stariši,
in vzameva v najem kako vrtnarijo. Njegov oče je vrtnar in moj. tudi.”

“NO', in kako je s hranjenjem? Aili svota narašča?”

“Jako počasi gospod. Moj zaslužek je majhen, in tudi očetu bi rada
časih kaj dala, ker je tudi samo najemnik.”

To me oveseli. Bolgarka izgloda tako odkritosrčno in pridna je go¬
tovo tudi. Od svojega malega zaslužka da tudi nekaj očetu, daskavno
s tem težko pričakovano srečo še dalj časa zavljačuje.

“Ali si se kaj pobila?” vprašam.

“Konj me je zadel.”

Gotovo ni bilo tako hudo, ker je prav dobro stala; vendar sežem
v žep, in potegnem iz njega malenkost, mogoče kakih petdeset do seden>
deset pijastrov in jih ji ponudim.

“Potem moraš k zdravniku in lekarnarju, Anka, da se zopet ozdraviš.
Tu imaš nekaj, da oba plačaš.”

Hitro hoče zgrabiti, potegne pa roko zopet nazaj in pravi:

“Tega pa vendar ne smem vzeti.”

“Zakaj, ne?”

“Ker mogoče sploh ne bode treba iti k zdravniku in lekarnarju;
radi tega tudi ne smem vzeti denarja.”

“Potem ga vzemi kot darilo od mene!”

Prav ljubek, pobit obraz naredi in vpraša v zadregi:

“Zakaj pa? Saj ti nisem naredila nobene usluge.”

“Tega se pri darilu tudi ne sme zahtevati. Daj denar k prihranjeni
svoti — ali ga. pa pošlji svojemu očetu, ki ga bode gotovo lahko rabil.' ‘

“Gospod, besede, ktere si izgovoril, so lepe. Poslala bodem denar
očetu. Molila bodem za tebe k Materi Božji, dasiravno si moslem.”

“Jaz nisem moslem, ampak kristjan.”

“To me tem bolj veseli. Jaz sem kyzyl elma katolika, (rimo-
katoličanka) in tudi moj ženin je iste vere.”

“No, jaz sem bil v Rimu in videl sem Baba mukkades (svetega očeta),
obdanega od visokih kardnalalar (kardinalov).”

“0, če bi mi hotel to pripovedovati!”

To željo ji je seveda narekovala njena ženska radovednost, prišla
pa je od srca. To ji vidim na njenih odkritosrčnih, svitlih očeh.”

“Lahko bi ti povedal, a rajbrže se ne vidiva več.”

“Kakor vidim, si tukaj tuj. Kje hočeš ostati?”

“Pri Murad Habulamu.”

“Tanry walideji aziza — sveta mati božja!” zakliče prestrašeno.
Hitro pristopi bližje, prime za stremen in vpraša S' pridušenim glasom:

— 174  —

“Ali si mogoči ti oni efendi, 'kterega pričakujejo s tremi spremlje"
valci?”

“Efendi sem, in tri spremljevalce imam. Ce me pričakujejo ne
vem. ’ ’

“Ali prideš danes iz Zbegancev?"

“Da."

“Potem si ti oni.”

In ko se dvigne na prstih, mi zašepeče še tišje, nego prej:

“Varuj se!”

“Lahko na glas govoriš, Anka. Ti trije možje lahko vse slišijo;
to so moji prijatelji. Pred kom naj se pa varujem?”

“Pred Mulad Habulamu, mojemu gospodarju.”

“Ah,, ti služiš pri njemu?”

“Da, in Janik tudi.”

“In kaj je vzrok tvojega svarjenja?”

“Strežejo vam po življenju.”

“To že vem. Ali mi ne moreš povedati, na kak način?”

“Ne še. Prisluškovala sem in Janik tudi. Nekaj sva slišala, iz česar
sva lahko sklepala, da se naj z vami nekaj hudega stori.”

“Ali hočeš biti naša zaščitnica?”

“Rada, jako rada, ker ti si moje vere, in si videl svetega očeta.
Ščititi te hočem in če me gospodar tudi ispodi!”

“Če to stori, hočem jaz za tebe skrbeti.”

“To bodeš res storil, efendi?”

“Dam ti svojo besedo na to.”

“Potem jo bodeš tudi držal, ker si kristjan. Sedaj ti ne morem nič
več povedati, ker nimam več časa; moram iti v kuhinjo, ker je šla
gospodinja na obisk v Uskub. Morala je takoj oditi, ker je prišlo poročilo
o vašem prihodu. Varujte se Huimuna, sluge, ki je zaupnik svojega go¬
spodarja in me sovraži, ker mi je Janik ljubši, nego on. Stanovali
bodete v kulle jazhly anaja — stolpu stare matere, — in jaz bodem
skrbela za to, da dobite obvestila. Če pa ne bodem mogla jaz sama priti,
pošljem Janike, kteremu lahko zaupate.

To vse je jako hitro govorila in potem urno odšla.

“Gospod, kaj vse smo sedaj slišali!” reče Oško. “Kaka nevarnost
nam grozi! Idimo raje v gostilno.”

“Ne. Tam bi bili v ravno taki nevarnosti, ne da bi se zamegli
braniti. Tukaj pa imamo pomočnike in prijatelje, od kterih lahko zvemo,
kaj nam je sito riti.”

“Sidi ima prav,” se oglasi Halef.” Alah nam je poslal to prija¬
teljico in njenega ženina, da nas varujeta. Kristjanstvo mora biti le
dobro, ker veže takoj srca. Ker sem moslem, ne morem biti kristjan;
če pa ne bi bil moslem, bi takoj postal privrženec Izza ben Marryam —
Jezusa sina Marije. Poglejte! Tam nam namigava krojač, izdajalec.”

Dospeli smo sedaj do zidnega vogala vrta in jezdimo ob eni strani

— 175  —

naprej. Tam se nahajaja vrata, ki so odprta, in pred njimi stoji krojač
ki vas pričakuje!”

"Pridite, pridite!” nam kliče nasproti. "Dobro došli ste! Gospod
vas pričakuje!”

"AH nam ne more priti sam nasproti?”

“Ne, ker ga bolijo noge in ne more hoditi.”

"Potem mu gotovo delamo nadlego in ga motimo.”

"'Popolnoma nič ne. Veseli se, 'da ima v samoti ljudi j, s kterimi se
lahko zabava, ker najhujše pri njegovi bolezni je dolgočasje.”

Jezdimo skozi vrata. Klak or nam' je krojač poslopje opisoval in po
vtisu, kterega sem zadobil, ko sem ga videl od daleč, sem pričakoval
gradu podobno poslopje. Toda, kako je zgledalo v resnici!

Pes je bilo dolgo in visoko, toda na pol razpadlo. Okenske odprtine
so se nam kazale prazne. Streha je bila na mnogih krajih odprta.
Omet zidov je zginil it\ ob pročelju je ležala moka opeke, ki se je ločila
pod vpljivcm vremena.

Jezdimo do visokih širokih vrat, kjer nas sprejme nek zanikrnež,
kterega dolg, lopovski obraz ni zgleda! nič kaj zaupljivo.

"To je Humun, sluga gospodarja,” nam razloži krojač.

To je toraj možakar, kterega se naj varujemo. Dvakrat se mi prav
globoko pokloni in pokaže na dva krepka fanta, ki stojita za njim, in
reče:

"Efsndim, moj gospod je s žalostjo moral zvedeti, da ne moreš hoditi.
Radi tega je dal povelje, da te ta dva neseta k njemu. Tako sta močna,
da jima smeš zaupati.”

Razjaham in oba imenovana mi ovijeta roke pod rameni, druge pa
skleneta da se na nju lahko vsedem. Tako so roke tvorili sedež, na
kterem me  neseta skozi dve sobi v spremno sobo. Moji -tovariši mi
sledijo.

Ta soba je bila še precej čedno opremljena. Ob zidovih so divani
in na nekem vzvišenem prostoru vidim sedeti grajščaka. Zraven sebe
ima tudi podoben zvišen prostor, ki je najbrže za mene pripravljen, in
pred tem leži več blazin za moje tovariše.

Oba nositelja obstaneta z menoj na vratih. Gospodar se pokloni, ne
da bi se dvignil, in pravi:

— 178  —

“Dobrodošel, visoki efendi. Alah naj blagoslovi tvoj prihod v mojo
hišo in naj ti da mnogo dnevov pri meni! Oprosti mi, da se ne dvignem,
ker nikris —■ podagm trpinči moje noge da jih ne morem premikati.
Pusti se prenesti do mene, in vsedi se ob moji desnici. Tvoji tovariši
pa naj iščejo tukaj pred nami mir.

Posadita me zraven njega, medtem ko so drugi štirje nama nasproti
vsedejo. Seveda spregovorim tudi jaz nekaj uljudnih besedij v zahvalo
in opravičenje ktero mi pa odreže s zagotovljanjem, da mu nisem jaz,
ampak on meni hvalo dolžan.

Nosilca se odstranita in sluga prinese pipe in, kavo. V orijentu je
v navadi, da se ceni premoženje moža po kakovosti pip. Z ozirom na
to, je moral biti Murad Habulam jako bogat mož.

'Njegova pipa, in ona, ktero sem jaz dobil, ste imele cevi iz pra¬
vega rožnega lesa, ki je bilo prepleteno s zlatimi nitmi in okrašeno s bi¬
seri in dragimi kameni. Ustniki so bili kaj lepi. Jantar je bil na pol
prozoren in onega dimnatega značaja, kterega v Orientu veliko višje
cenijo, kakor prozornega. Male fingas, — čaše — so stale v zlatib skle¬
dicah, ki so bile krasne izdelane, in k<J sem pokusil, sem moral priznati,
da -sem samo enkrat v Kiajiru pil boljšo kavo. Seveda smo ga vživali po
o rij en tajskem načinu s fino zmletim usedom vred. Skudeliea je držala
približno vsebino štirih naprstnikov.

Tudi tobak je bil izboren. Škoda, da so bile pipe tako male! če
sem petnajstkrat potegnil, se je morala zopet natlačiti,-kar je preskrboval
Hurnun, ljubljenec svojega gospodarja.

Ker zahteva običaj, da se ne vpraša takoj gosta po njego-vih raz¬
merah, smo govorili le vsakdanje stvari. Potem me pa možakar nekoliko
bližje potiplje, ko me vpraša:

“Ali si imel danes dobro potovanje, efendimi?”

“'Alah me je dobro vodil,” mu odvrnem.

“Afrit, krojač, mi je rekel, da prideš iz Zbegancev?”

“Včeraj sem bil tam.”

“In preje?”

“V Radoviču in Ofetromdži.”

“Potem si vsak dan potoval?”

“Da, ker pridemo iz Drinopolja in Štambula.”

“Iz Štambula! Alah ti je dobro hotel, da je ukrenil, da si se porodil
v mestu padišaha.”

“Jaz nisem taimi rojen. Prišel sem iz Damaska čez Palestino tjakaj.”

'•'Potem si toraj celo Damaski?”

“Tudi ne. Jaz sem, Frank, Germani in potujem iz svoje domovine
skozi veliko Saharo in od tam v Egipt in Arabijo.”

“Alah je velik! Toraj tako daleč te je vodila tvoja pot? Ali si
dobro trgoval?”

“Jaz ne potujem v svrbo trgovanja. Hočem videti dežele, ljudstvo,

—177  —

ki biva v n j ib in da spoznam njih jezik in običaje. Radi tega sem za tako

dolgo časa zapustil svojo domovino.” ■ , .

Z neverjetnim pogledom me ogleduje.

"Radi tega? Alah! Kaj iti pa koristi, če vidiš gore in doline, ljudij
in živali, puščave in gozdove? Kaj imaš od tega, če vidiš, kako se drugje
oblačijo, in slišiš, kako' govorijo?”

To je zopet staro mnenje, kterega sem tolikrat srečal. Ljudje pač ne
morejo zapopasti, da se iz samega zanimanja ogleda tuja ljudstva in
dežele. Razumljivo jim je, če kdo potuje po trgovskih opravkih, ali roma
v Meko, za druga potovanja pa nimajo smisla.

"Aii ljubiš zemljepis?” ga vprašam.

"Jako. Tudi rad berem take knjige.”

"In kdo je te pisal?”

"Učeni možje, ki so bili v -dotičnih deželah.”

"Potem si tem možem hvalo dolžan, da se z njih knjigami zabavaš in
podučuješ?”

"Seveda!”

"No, in tudi v imoji domovini so ljudje, ki si želijo takih knjig.
Mnogo, mnogo tilsočev jih je, ki jih berejo. Zato pa je treba tudi mož,
ki jih pišejo- in ki morajo radi tega potovati v tuje dežele, da jih spoznajo
in k temi spadam tudi jaz.”

"Potem si toraj eli džografija. A vprašati te vendar moram: kaj
pa imaš od tega? Zapustil si svojo hišo in harem; zapustil si razvese¬
ljevanje v domovini, in v tujini nimaš drugega, kakor neprijetnosti, trpeti
moraš lakoto in žejo in mogoče prideš tudi večkrat v nevarnost.”

"To je seveda res.”

"Potem se vsedeš za mizo in pišeš, da te bolijo oči, in to samo rad 1
tega, da zvedo radovedneži, kaj si videl. Kaj pa to tebi koristi?”

"Ali potovanje ni tudi užitek?”

"Ne, ampak zvezano je z velikimi težkočami.”

"Potem na primer ne bi hotel plezati na visoik-o goro, da bi videl
solnimi vzhod?”

"Ne, ker imam zdravo pamet. Zakaj naj bi zapustil udobni -divan,
kjer lahko kadim in pijem kavo? Zakaj maj hodim in plezam, če moram
potem zopet nazaj. -Saj je v-se zastonj. Solnee vzhaja in zahaja, tudi
če nisem jaz na gori. Alah je vse dobro ukrenil, in mu ne morem ničesar
pomagati s svojim plezanjem.”

Da, tako je mnenje teh ljudij! Alah il Alah, povsodi Alah! To
je njih izrek in opravičenje njih telesne in duševne flegmatike.

"Potem se ne bi hotel podajati v težkoče in nevarnosti -dolgega po¬
tovanja, isamo zato. da bi videl tujino?” vprašam:.

"Ne, tega ne bi hotel.”

"Toda korist imam pa vendar. Od tega živim.”

"Kako to? Ali moreš pojesti gore in zraven izpiti vse reke, ktere

vidiš?”

- 1178 ,-

“Ne; toda če spišem tako knjigo, dobim zato denar in to so moji
dohodki.”

Sedaj mu vendar nekaj povem, kar se mu ne dozdeva neumno.

‘•'Aha,” pravi, “sedaj te razumem. Ti nisi geograf ampak bukvar.”

“Tudi ne, ampak bukvar me plača za to, kar pišem, iztiska knjigo
in jo proda bralcem. Tako imava oba dobiček.”

Turk položi prst na nos, nekaj časa pomišljuje in konečno reče:

“Sedaj vem. Ti si oni ki nakupi kavo v Arabijo, in bukvar je oni,
ki jo posamezno proda drugim ljudem?”

“Da, tako nekako je.”

“Ali vse zapišeš, kar vidiš?”

“Ne vse, ampak samo to, kar je zanimivega.”

“Kaj pa je zanimivo.”

“S čimur se moje mišljenje in moja čustva več kakor navadno ukvar-
jajo.”

“Na primer, če se spoznaš s kakim prav dobrim človekom?”

“Da, ta pride v mojo knjigo.”

‘ ‘  Ali s kakim prav slabim. ’ ’

“Tudi o tem pišem, da spoznajo bralci vso njegovo grdobijo.”

Sedaj naredi prav resen obraz in se popraska z ustnikom pipe pod
turbanom. Stvar se mu ni nič dopadla; zdela se mn je spodtikljiva.

“Hm!” zagodrnja. “Potem bodeta oba, dobri in slabi, po tebi znana
v tvoji domovini?” ,

“Tako je.”

“Ali zapišeš tudi njih imena?”

“Seveda”

“Kdo in kaj so, ter kraj in hišo, v kteri stanujejo?”

“Celo zelo natančno.”

“Kar so naredili in kaj si z njimi govoril in o njih zvedel?”

“Vse tol”

“Alah, Alah, ti si velik izdajalec! Bati se te je treba!”

“Dobrim se me ni treba bati, ampak po vseh deželah jih bodo slavili,
ker se te knjige prestavijo v druge jezike. Hudobnežem se pa čisto prav
godi, če jih ljudje spoznajo in jih zaničujejo.”

“Ali bodeš tudi čez Zbegance pisal?”

“Celo zelo mnogo, ker sem tam veliko doživel.”

“Mogoče tudi o Kiliselu?”

“Gotovo, ker Kiliselo je lep kraj, kterega ne smem preskočiti.”

“Kaj bodeš pisal o njem?”

“Tega še ne vem. Počakati moram še, kar bodem tukaj videl,
slišal, doživel in zvedel. Toda, da imaš krasne pipe in izborno kavo,
bodem vsekako omenil.”

Tiho gleda pred se, in nekaj časa vlada molk. Takoj pri mojem pri¬
hodu sem ga ostro opazoval. Tako znan se mi zdi. Kje neki sem že
videl ta obraz.

179  —

Njegova vzunamjost mi ona bogatega moža. Njegov turbani je star
in umazan, kakor tudi kaftan. Od njegovih nog vidim samo, da soi
vsled podagre debelo ovite s cunjami. Kljub temu so noge bose in tičijo
samo v starib, obrabljenih brezpetačih.

Res je zelo suh in zelo dolg. Njegov obraz kaže 'znake prehitrega
staranja. Ostre poteze, male, bodeče oči, moeno> razvite čeljusti, široka
ob koncu navzdol zavita usta ne delajo njegovega obraza nič prikup-
ljivega. Ravno talke obraze imajo skopuhi, ki mislijo vedno samo na
dobiček, ki vse pograbijo, kar jim pride v roke in nič ne vprašajo na
kak način pridejo- do dobička.

“Jaz upam,” pravi konečno, “da se ti bode pri meni dopadlo, in
da bodeš o meni le dobro pisal.”

“O tem sem prepričan. Sprejel si me tako gostoljubno, da ti moram
biti hvaležen.”

“Še vse drugače bi te sprejel in te še veliko bolje oskrboval, toda
gospodinja hiše je odpotovala in jaz se ne morem premikati. Nikris
me muči na nogah. Dobil sem ga v vojni.

•“Potem si bil vojak. Najbrže častnik 1 ?”

“Bil sem še nekaj boljšega in vec. Jaz sem bil asker zahredžiji
— vojni dobavitelj — in sem sultanovim vojakom dajal obleko in živila.”

Ah vojni dobavitelj! Misliti moram na uboge, pol nage in lačne
vojake in na denarno vrečico, ktere so si gospodje vojni dobavitelji v
vojni napolnili.

“Potem si imel seveda jako važno službo in si posedoval največje
zaupanje padišaha,” odvrnem.

“Da tako je”, pravi ponosno. “Dobavitelji dobijo- bitko im vodijo
v-ojake k zmagi. Brez teh ni ne poguma, ne junaštva, ampak samo lakota,
beda in bolezen. Domovina se imi ima. veliko, jako veliko zahvaliti.”

“Ali naj to- v svoji knjigi omenim 1 ?”

“Da, prosim te za to. Ali imaš o državi in o podložnikih padišaha
veliko dobrega pisati?”

“Jako veliko,” odgovorim kratko, ker opazim, da hoče preiti na
pogovor, kteri je za njega, najvažnejši.

“Najbrže tudi več slabega.”

4 'Tudi to; povsod-so- dobri in slabi ljudje.”

“Ali si jih od -zadnjih tukaj mnogo dobil?”

“Posebno v zadnjem času in sicer v tej pokrajini.”

Pomika se sem in tja. Na ta pogovor je hotel priti.

“Potem bodo- bralci knjige !vse izvedeli. Ce bi mogel jaz tako
'knjigo dobiti!”

“Ne bi je mogel brati, ker ne bode tiskana v tvojem jeziku.”

“Potem mi vsaj lahko nekoliko- poveš o nje vsebini.”

“Mogoče kasneje, ko se spočijem.”

“Potem ti hočem pustiti nakazati tvoje stanovanje. Se preje mi
Pa vise eno nekoliko lahko poveš!”

— 180  —

! 'Res sem zelo truden; toda, da vidiš, da vpoštevam željo svojega
gostitelja, naj ti moj tovariš Halef Omar poda kratek obris tega, kar
smo zadnje čase doživeli.”

"Toraj naj začne; jaz poslušam.”

Da ;naj Halef pripoveduje, je bilo njemu zelo ljubo. Tolda, da
ga je mož k temu tako na kratko; na pol zapovedujoče opomnil, ga je
jezilo. Vem, kam takoj pride.

"Dovoli mi najprej e,” začne, "da ti povem, kdo je oni, ki ti hoče
pripovedovati. Jaz sem Hadži Omar ben hadži Abul Abbas ibii balzi
Dawud al Gozara. Moj plemeniti rod jezdi najboljše hasi-ferdžan kobile
puščave, in vojniki mojega rodu usmrtijo leva s sulico. Praded mojega
praočeta je jezdil s prerokom v boj, in praoče tega junaka je z Abramom,
eeetom Izaka, jedel melone. Ali je vrsta tvojih prednikov tudi. tako po¬
polna?”

"Vrsta mojih prednikov seza jako visoko,” odgovori Murad Ha-
bulam nekoliko v zadregi.

"To je dobro, ker moža se ne sme soditi po njegovih pipah in čašicah,
ampak po znanem številu njegovih očetov. V raju čakajo tisoči mojega
prihoda, kterih ljubljeni naslednik sem jaz. A vsakomur ne maram go¬
voriti, toda ker je moj prijatelj in gospod, hladži efendi Kara ben Nemzi
emir tako 1  želel, da naj pripovedujem, potem zahtevam', da obrneš vso svojo
pozornost meni.

Vse to pripoveduje tako' mimo, kakor, da bi bil sam zraven, ko je
njegov praoče jedel z Abrahamom melone! Popolnoma tako se dela,
kakor bi bila za gostilničarja velika milost, da sploh hoče z njim govoriti.

V izbranih in dobro premišljenih besedah mu pove dogodljaje zadnjih
dnij. Hiti besedice ne pove, vsied ktere bi lahko prišel dobavitelj na
misel, da nam je znana njegova hinavščina.

Njegovo dobro govorjenje me jako oveseli, in ko konča mu večkrat
prikimam v znak zadovoljstva.

Murad Hahulam se dela, kakor bi bil ves iz sebe. Svojo pipo položi
na stran, kar pa pri moslemu veliko pomeni, sklene roki in zakliče:

“O Alah, Alah, pošlji vendar svojega sela maščevanja na zemljo, da
z ognjem požge zločince, kterih hudobije vpijejo do neba! Ali naj
verjamem, kar sem. cul? Tega ne morem in ne morem!”

Nato pomolči nekoliko, vzame svoj rožnivenec in ga začne s prsti
prebirati, kakor bi molil. Potem hipoma dvigne glavo, me vprašujoče
pogleda in reče:

"Efendim, ali potrjuješ resničnost besedij tega hadži ja?”

"Besedo za besedo.”

"Potem so vas hoteli skoraj vsaki dan umoriti?”

"Tako je.”

"In morilcem ste srečno všli? Biti imorate veliki ljubljenci Alaha!’*

"Potem bi toraj bili morilce, če bi ise njih nakana posrečila, ljub¬
ljenci Alaha?”

181  —

‘"'Ne, toda vaša smrt te bila označena v knjigi življenja, in -kar je
tam zapisano, tudi Alah ne more predrugačiti. To je kizmet.”

“No, potem h-o-čem upati, da je kizmet teli lumpov, da jih že tukaj-
na zemlji doleti njih kazen.”

“Bilo je na tete, a ti si jih čuval.”

“Nisem hotel -biti njih sodnik.”

“Ali bodeš to vse pripovedoval v -svoji knjigi? Od Žuta, Aladžijev,
od Manah el Barša, Barud el Amazata in od starega Mirabeka?”

“V-se bo-demi omenil.”

“To je velika kazen za nje. In misliš, da se še kterikrat -snideš
z njimi?”

“Prav gotovo, ker me zasledujejo. Tukaj v tvoji hiši isem seveda
varen; to se imam zahvaliti tebi in dobremu krojaču Afritu. To-da jutri,
če jezdim naprej, bodo lopovi zopet za menoj.”

“Vendar nočeš osramotiti moje hiše s tem, da ostaneš samo eno noč
Pod njeno streho?”

“Premisliti se hočem. Sicer je pa po- tvojem lastnem nazoru že od
Vekomaj zapisano v knjigi življenja, koliko časa ostanem pri tebi. No¬
beden od naju ne more kaj predrugačiti. Da, ee-l-o Alah ne more drugače
ukreniti.”

“Tako je. Toda jaz upam, da bode še dolgo- sijala luč tvojih očij
vez mene. Stanujem samotno v svoji hiši, in ti mi bodeš to samoto olepšal
Hi zmanjšal bolečino mojih nog, seveda če ostaneš prav dolgo pri meni..

“Tudi -meni te bilo- ljubo, če te mogel prav dolgo uživati tvojo pri¬
ročnost. Ti si baje tudi zelo veliko potoval?”

“Kdo j-e to rekel?”

“Kro-jač.”

Na njegovem obrazu vidim, da je krojač govoril neresnico. Kljub
temu odgovori:

“Da, moje noge so, ko sc- tele še zdrave, stopile v veliko mast in
v asi mnogih dežel.”

“In preje si rekel, da ne bi niti šel na goro ogledati si solnčni
v zhod! ’ ’

“Sedaj, ko so moj-e noge bolne,” se zagovarja.

“Zakaj si jih ovijaš, stopala pa- v-e-ndar pustiš prosta?”

Ostro- ga pogledam, in vidim, -da je v veliki zadregi. Ali hlini iz
kter egakoli vzroka tudi podagro?

“Ker imam bolezen v mečih, ne pa. v nogah.” odgov-ocri.

“Potem nimaš nikak-e bolesti v palcu?”

“Ne ”

•‘Ali noga tudi ni otekla?”

“Zdrava je.”

“Kako je pa zvečer z vročino?”

“Še nikdar -nisem imel vročine.”

— 182  —

Mož s« izdaja, kor če vsega tega nima, tudi podagre nima. Popol¬
noma neznane so mu bolesti ki spremljajo! podagro. Sedaj vsaj Tem,
pri čem sem. Da bi tudi njegovo biblioteko omenil, ktero ima baje, nffl
tudi rečem:

“Samoto v bolezni ti gotovo krajšajo tudi knjige, kterih imaš baje
zelo veliko?”

“Knjige?” vpraša zelo začudeno.

“Da, ti si jako učen mož in poseduješ vse polno knjig, za k ter« te
je zavidati.

“Kdo je to rekel?”

“Tudi krojač.”

Gotovo si je pritlikavec to laž izmislil, da bi me zvabil v zasedo.
Habulam to spozna in radi tega pravi:

“Gospod, moja knjižnica ni veliko vredna. Za mene seveda zado¬
stuje, toda za takega moža, kakoršen si ti, je brezpomembna.”

“Kljub temu upam, če mi dovoliš, da si jo ogledam.”

“Da, toda ne sedaj. Ti si utrujen in pustil vas bodem peljati v vaša
stanovanja.”

“Kje so ista?”

“Ne tukaj v hiši, ker bi vas preveč motilo. Radi tega sem pustil
pripraviti kulo jasni amaja; tam ste sami med seboj.”

“Kakor se ti zljubi. Zakaj pa se imenuje to poslopje stolp star*
matere?”

“Tega sam ne vem. Pravijo, da je neka stara žena po svoji smrt 1
večkrat nazaj prišla in da je zvečer stala v beli mrtvaški halji na vrb®
stolpa, odkoder je blagoslavljala otroke. Ali verjameš v duhove?”

“Ne.”

“Potem se tudi ne boš bal starke?”

“Kaj še! Ali sedaj tudi še prihaja?”

“'Ljudje tako govorijo in vsled tega zvečer ne gredo v stolp.”

Zakaj mi pripoveduje to? Če straši v poslopju, je to za mene venda*
vzrok, da tam prenočevanje odklonim. Mogoče naj kdo v obleki onega
duha nas prestraši in potem bi staro ženo dolžili, — jako' otročja misel'
ki se more skuhati le v možganih takih ljudij.”

“Zelo bi nas veselilo,” oidvrnem, “če bi mogel enkrat videti k*b
strah da bi ga vprašal, kako izgleda v deželi mrtvecev.”

“Ali bi imel za to pogum?”

'‘Gotovo.”

“A slabo bi se ti lahko godilo. S duhom se ne sme govoriti,
to stane življenje.”

“Tega ne verjamem. Alah ne dovoli nobenemu zavrženemu, da b 1
zapustil muke pekla, ter se lepo sprehajal po zemlji. Dobrih diuhov
pa vendar ni treba bati; našemljenim strahovom pa že pokažemo svo] e '
Ta sedaj te prosim, da nas pustiš privesti v stolp.”

— 183

Iti morate skozi del vrta, in mislim, da se bodeš čez njega veselil.
Stane me mnogo denarja in krasen je, kakor park zveličanih za vhod¬
nimi vratmi prvega raja.”

“Žal mi je, da ga ne morem uživati; nemogoče mi je hoditi po njem.”

“Če hočeš, ga kjlub temu lahko uživaš. Ni ti treba hoditi, ampak se
lahko voziš. Moja žena tudi ne more dobro hoditi. Radi tega sem ji dal
narediti stol na kolescih, na kterem se pusti voziti. Sedaj je ni doma,
in tako ga lahko ti rabiš.”

“To je zelo velika dobrota za mene.”

“Takoj pustim prinesti atol. Humun te bode vozil in vam sploh
stregel.” j 1

Ta možakar naj nas najbrže opazuje, tako da bi ne mogli ničesar
podvzeti, ne da on opazil. Radi tega mu odgovorim:

“Ne smem te oropati tvojega telesnega slugata in navajen sem, da
me moji tovariši podpirajo.”

“Tega ne trpim,” me zavrne. “Oni so ravnotako gostje, kakor
ti, in od mene bi bila neuljudnost, če bi ravnal z njimi kakor z podre¬
jenimi osobami. Le ne oporekaj mi. Humunu sem zapovedal, da iz-
polnuje vaša povelja in da mora biti vedno pri vas.”

Vedno pri nas! To se pravi, da smo pod njegovim nadzorstvom.
Kako bi se ga vendar znebili?

Prinese stol, jaz se vsedem na njega ter se poslovim od svojega go¬
stitelja. Sluga me vozi naprej in drugi mi sledijo.

Najprvo pridemo skozi vežo glavnega poslopja na neko dvorišče,
kterega menda rabijo za gnoj. Na obeh straneh stojijo nizka, šupam
Podobna poslopja, ki so napolnjena a slamo. Na četrti strani dvorišča
so hlevi in v sredi je prehod, kteri vodi v vrt.

To je s travo poraščen prostor, na kterem stoji več senenih kupov.
■Potem pridemo do grede, na kteri raste razna kuhinjska zelenjava, in
med to par evetlic. Ali je mogoče to “vrt zveličanih”? No, v tam
slučaju prerok okus moslemov ni ravno visoko cenil.

Ko imamo grede za seboj, pridemo zopet do nekega, s stravo obrač¬
anega prostora, ki je večji, nego prejšni, Tudi tukaj stoji več kupov
s ena in drugih pridelkov. In tukaj se dviga tudi “stolp stare matere”
T  višavo.

Okroglo in zelo staro poslopje je, s štirimi okni eden nad drugim,
toraj precej visoko. Steklenih oken pa kakor po navadi, ni. Vhod ja
°dprt.

Pritličje obstoja iz ene same sobe, iz ktere vodijo črvive stopniea
^vzgor. Vidim; da so ob stenah razgrnjene preproge, na kterih je vei
blazin. Na sredi te sobe stoji na štirih nizkih nogah štirioglata deaka,
Pi nam najbrže naj služi za mizo. Drugega ni nič.

“To je vaše stanovanje, gospod,” pravi Humun, ko me porine
®otri.

“Ali stanujejo tukaj večkrat gostje?” ,

- 184  -

“Ne. Ta soba je najboljša kar jib imamo; in gospodar te hoče
s tem odlikovati, da jo je vam nakazal.”

“Kakšni prostori so nad nami?”

“Še dva ravno taka, kakor ta, in potem je še soba lepega razgleda
ki pa ni opremljena, ker nikdo v njej ne stanuje.”

iStena, ka nas obdaja, zgleda ravno tako, kakor bi se potres že
večkrat z njo poigral. Tudi ni ometana in peči ni. Prav slaba luknja je.

Sieer pa mi je medpotoma prišla dobra imisel, kako se znebim sluge.
Srečali smo nekega delavca z ostrimi, solznimi oči, ki so me nehote
spomnile na okolnost, da orientalci vsi verjamejo v praznoverje, da ima
lahko kdo “hud pogled”. Italijani imenujejo to jettatura.

Če oini, ki ima lastnost hudega pogleda, drugega ostro pogleda, pri¬
čakuje le-tega vse mogoče hudo. Človek, ki ima slučajno ostre, bodečo
oči, pride lahko v surnnjo, da je jettat-ore, in takega se izogibljajo.

Da se varuje otrok hudega pogleda, jim 1  zavežejo okolu vratu rdeče
trakove ali jim pa obesijo korale okolu istega, ki imajo podobo roke.

IZ a odraščene je samo eno sredstvo, da se ubranijo posledic hudega
pogleda. To obstoja v tem, da se razprostrte prste dvignjene roke drži
onemu nasproti. Kdor to stori, in se potem hitro odstrani, je obvarovan
slabih posledic jettature.

“S tem stanovanjem sem jako zadovoljen,” pravim. “Upam, da
nam prineseš za ta večer svetilko?”

■“•Seboj jo vzamem takrat, ko vam prinesem.' večerjo. Ali imaš še
kako drugo željo, gospod?”

“Prinesi nam vode, in to je vse, kar sedaj želimo.”

“Takoj jo grem iskat in upam, da bodete z menoj zadovoljni. Take
gospode, kakor ste vi, se mora hitro streči. Slišal sem, kaj ste pripo¬
vedovali mojemu gospodarju. Častim vas in sem vam vslužen. Srce se
mi je tres,., ko sem slišal, v kakih nevarnostih iste bili. Alah vas je
varoval, ker drugače že davno ne bi več živeli.”

“Da, Alah nas je rešil. Dal mi je dar, ki me ščiti v vsaki nevar¬
nosti, da mi ne more noben sovražnik ničesar storiti.”

Takoj postane zelo radoveden. ,

“Kaj pa je to, gospod?” vpraša prežeče.

“Moje oči.”

“Tvoje oči? — Kako to?”

“Poglej me enkrat naravnost, odprto in polno v oči!”

To stori.

“No, aK ničesar ne opaziš?”

“Ne efendi.”

Ali nimajo moje oči nekaj nenavadnega?”

“Ne.”

“To je ravno dobro za. mene, da se nič ne vidi. Meni je treba svoje
sovražnike samo pogledati, pa so zgubljeni.”

“Kako to, gospod?”

— 185  -

“Ker se jim nikdar v svojem življenja ne bode ni,8 več posrečilo.
Vsakdo, kterega pogledam, bode imel smolo, seveda če hočem. Pogled
mojega očesa ostane vedno pri njemu. Njegova duša mi takoj pripade,
in samo če na njega mislim in mu želim kaj hudega, se tudi zgodi.”

"Gospod, ali je to res?” vpraša hitro' in ves prestrašen. "Ali imaš
mogoče kem bakiš — hud pogled — v svojih očeh?”

"Da, jaz imam hud pogled, a ga uporabim samo proti takim, ki mi
žele kaj slabega.”

"Potem me Alah čuvaj! Jaz nočem imeti ničesar več s teboj opra¬
viti. Alah w’Alah!”

In pomoli mi vseh deset prstov nasproti, se obrne in oddirja, kar se
je dalo. Moji tovariši se začnejo z glasnim krohotom smejati.

"To si pa dobro naredil, sidi,” meni Halef. "Ta ne pride več,
ker ima slabo vest. Dobili bodemo drugega postrežnika.”

"Da, in najbrže onega, kterega si želim, namreč Janika, zaročenca
mlade kristjanke .’’

"Zakaj misliš to?”

"Ker je Humun radi Anke jezen na njega. Želi mu v,se slabo in
naredil bode tako, da nam bode moral njegov tekmec streči, kterega tako
hudo sovraži. Sedaj oni pa pomagaj na blazino, in potem idite preiskovat.
Vedeti moram, kako zgleda v tem stolpu.”

Ko se vsedem, gredo drugi v stolp navzgor, a se kmalu vrnejo.
Halef mi naznani.:

"Ne verjamem, da bi čakala tukaj kaka nevarnost na nas. Obe sobi
prvega in druzega nadstropja ste ravne taki, kakor ta.”

"Ali so taka lesena okna, kakor tukaj?”

"Da, in z močnimi lesenimi zatikači jib je lahko zapreti.”

"Potem skrbimo za to, da ne more po noči nikdo priti notri, ne da bi
delal ropota. In kako je popolnoma zgoraj?”

"Tam je okolu in okolu odprta soba s štirimi kamenitimi stebri, ki
nosijo streho. Tudi vodi okolu kamemita balustrada.”

"To sem videl od zunaj. Gotovo 'je od tam “stara gospa” blago¬
slavljala svoje otroke.”

"Sedaj pa ne more več ven, ker je prejšnja odprtina zazidana,”
pripomni Halef.

"To mora imeti kak vzrok. Kako pa se pride v ono odprto sobo
z lepim razgledom? Ker je odprta, lahko notri dežuje, in voda bi pri¬
tekala po stopnicah v spodne prostore. Ali ni ničesar proti temu ukre-
njeno?”

"Da, ker vhod k stopnicam je zatvorjen s pokrovom, kterega je
lahko dvigniti. Ob robu pa je, kakor tudi odprtina, obdan z gumijem,
da se prav trdo zapre. Tla se od srede nekoliko znižujejo, in v zidu je
mala luknja, skozi ktero voda lahko odteka.”

"Hm! Ta odprta soba mi ni nič kaj všeč. Tja se lahko pride.”

"Je previsoko.”

— 186  —

“Vendar ne. Tukaj ta soba je tako nizka, da se stoječ lahko z glavo
stropa zadenem. Ce imate obe sobi nad nami isto visočino, so tla odprte
sobe k večjem enajst vatlov visoka. Ce računam k tem še dva vatla,
kakor je visok zid, ki obdaja sobo zgoraj, je torej trinajst vatlov.”

“Gotovo je v hiši kaka lestva, ki je tako dolga.”

“To mislim tudi jaz. Ali se odprtina zgoraj lahko zaklene?”

“Ne.”

“No, vidite. In druga tla najbrže tudi nimajo pokrovov, da bi
zapirali odprtino k stopnicam?”

“Ne.”

“Toraj je našim sovražnikom, ki imajo gotovo kako lestvo, pot k nam
odprta. Po lestvi splezajo gori in od tam se splazijo doli k naim, od
koder jih ne pričakujemo. Sam si moram vse ogledati. Oško, ali me
lahko vzameš na rame?”

“Da, gospod.”

Jaz ga zajezdim, in on me nese gori.

'Vsako nadstropje stolpa ima kakor pritličje eno samo sobo. V tleh
so luknje, skozi ktere vodijo stopnice. Te luknje so odprte, ra<zun one
v prvem nadstropju, ktera se da zapreti z močnim, težkim pokrovom.
Ta pokrov ima gumijaste obroče, da mokrota od nikoder ne more prihajati.
Stena, ki tvori to sobo, je samo dva vatla visoka, tako da, je med stebri,
na kterih stoji streha, odprt prostor. Od tukaj je prav lep razgled na
polja in sedišča.

Tu zgoraj vodi balkon okolu stolpa. Kamenje je že popustilo in
na nekaterih krajih je tudi že odpadlo. Vse je že tako slabo, da ni več
varno, in radi tega so gotovo tudi dali zazidati odprtino za vrata.

Tukaj je, kakor že omenjeno, edin kraj, ki nam je lahko nevaren.
Po lestvi pride lahko kdo gori in po treh stopnicah doli k nam. Ce s®
hočemu proti temu zavarovati, moramo pač pokrov od znotraj tako zabiti,
da ga nihče od zunaj ne more odpreti.

Kazgled ni več čist in jasen. Že zadnje ure našega jahanja smo
opazili oblake, ki so sedaj obnebje zatemnevali in prihajali vedno
višje.

Komaj dospemo v našo sobo, pride mlad krepak mladenič, ki nam
prinese dve posodi z vodo. Prav pametnega obraza je in nas opazuj®
s prijaznimi pogledi.

“Salam!” pozdravi. “Gospod me pošilja, da vam prinesem vod«,
efendi. Jed bode prav kmalu gotova.”

“Zakaj ne pride Humun?”

“Gospod ga potrebuje.”

“In preje nam je vendar povedal nasprotno!”

“Noge so ga začele boleti; slugo mora imeti pri sebi.”

“Potem dobimo tebe?”

“Da, gospod, če ne želiš drugega.”


— 187  —

‘ ‘  Ti se mi bolj dopadeš, nego Humun. Gotovo si Janik, ženin
Anke?”

“Da, gospod. Jako bogato si jo obdaroval. Pogledala je ie le
denar, ko je prišla domov, in sedaj naj ti ga zopet vrnem, ker si se
moral zmotiti. Tako velike svote ji gotovo nisi hotel podariti. ”

In hoče mi izročiti denar.

“Ne vzamem ga nazaj, ker sem vedel, koliko sem ji dal. Vse je
tvoje Anke.”

“Toda, to je vendar veliko preveč, gospod!”

“Ne. Mogoče dobiš tudi ti tako darila, če bodemo s tvojo postrežbo
zadovoljni.”

“Jaz ne maram bakšiša, efendi. Reven sem, in rad ti strežem. Anka
mi je povedala, da si naše vere in da si celo v Rimu videl svetega očeta.
Moram ti izkazati svojo vdanost, ker tako mi veleva moje srce.”

“Že vidim, da si priden dečko in veselilo me bo, če ti morem kaj
koristiti Ali imaš kako željo?”

“Edina moja želja je, da bi lahko kmalu Anko imenoval svojo
ženo. •' ’

“Potem glej, da kmalu spraviš tisoč pijastrov skupaj!”

“Ah, potem je Anka že govorila! Sicer pa imam skoraj že cel ti¬
sočak. Anka pa s svojim še ni prišla tako daleč.”

“Koliko ti pa še manjka?”

“Samo dvesto.”

“Kdaj jih bodeš zaslužil?”

“No, kake dve leti bode že še trajalo. Vendar potrpeti moram.
Denar ne morem krasti in Habulam slabo plača.”

“Kako pa, če ti jaz teh dvesto podarim?”

“Gospod, ti se šališ!”

“S takim pridnim mladeničem, kakor si ti, se ne maram šaliti.
Hočem ti dati denar in potem lahko pomagaš Anki hraniti. Pridi sem
in vzemi!”

To še ni deset dolarjev, a dam jih z veseljem, ker jih je vreden
in tudi iz mojega ne gre. Njegovo veselje je veliko in nikakor ne more
zapopasti, da ga more tujec tako bogato obvarovati. Pravega vzroka
mn seveda ne povem. Svoj namen pa sem dosegel, ker sem prepričan,
da se bode Janik na vsak način postavil na našo stran.

Vsakemu izmed nas poda roko in zagotavlja nam, da bode vse storil
v naše zadovoljstvo.

Sedaj ga začnem prav previdno izpraševati čez njegovega gospodarja
in zvedel sem sledeče:

Habulam je brat Manah el Barša, vsled poneverjenja pobeglega dav¬
čnega upravitelja v Škopljah. Radi tega se mi je obraz Habulama tako
znan zdel, ker je svojemu bratu podoben. Manah je prišel večkrat
k Habulamu, in ker ga kot begunca nikdo ni smel videti, vsaj tukaj ne,
se je skrival v skednju, M je popolnoma blizu našega stolpa. To akri-

188  —

vališče.naj bi sieer bila. skrivnost za Služinčad, (a ta jo je že .davno
razkrila. Seveda so visi molčali. Tudi je dobil Jarnik povelje, naj se
od nas ne odstrani in maj vse pove svojemu gospodarju, kar bodemo
govorili.

"Potem mu odgovori,” pravim sedaj, "da nas ne moreš razumeli,
ker govorimo v nekem tujem jeziku, kterega ne poznaš.”

"To bode najbolje. Sedaj pa moram oditi, ker jed je že gotova.”

Ko Jarnik odide, mora pustiti vrata odprta, da labko ogledujemo
skedenj. Precej velik je in proti nam obrnjen je vhod. Iz vrha koničaste
strehe moli nek drog, na kterem je ku-peek slame. Mogoče služi ta na¬
prava za dajanje tajnih znamenj.

Jarnik se kmalu vrne, obložen z veliko košaro. Nje vsebino položi
■na mizo. Jed obstaja iz koruznega kruha, mrzlega mesa in prav dobro
duhteče jajčje jedi.

“Gospod,” pravi, "Anka mi je zašepetala, da se morate varovati
jajčje jedi.”

"Ali t ie kaj sumljivega opazila?”

"Gospodar je testo sam naredil in poslal Anko. iz kuhinje. Ona
pa je špejala, in videla, da je vzel iz žepa podganji strup.”

"Ali je bil še sedaj v kuhinji?”

"Da, vprašal me je, o čem smo govorili, in jaz sem mu odgovoril,
kakor sr mi naročil. Nato mi je zapovedal, da moram biti prav prijazen
z vami in kolikor mogoče veliko govoriti, da bi se potem mogoče začeli
z menoj pregovarjati. Obljubil mi je bafkšiš petih pijastrov, če svojo
stvar dobro naredim.”

"Potem pazi, če hočeš svojo dušo- za pet pijastrov zapisati peklu.”

"Niti za tisoče. Toda Anka mi je povedala, da kruh in meiso. lahko
brez skrbi jeste.”

"Potem jo hočemo ubogati. Jajčjo jed pa bodem dal pokusiti Vra¬
bičem. ’ ’

Kako izborno je naše stanovanje, je razvidno iz tega, da služi naša
soba veeim rodbinam Vrabičev kot stanovanje in domovino. Nekaj kamnov
je padlo iz zida in v teh luknjah so se vgmezdili ti drzni .proletarci, ki
nimajo niti toliko smisla za red, da bi svoja gnezda lepo naredili.

Vrabiči se nas kar nič ne boje. Ven in notri letajo brez bojazni in
iz svojih gnezd nas opazujejo' z ono nesramno zaupljivostjo, s ktero ravno
gledajo vrabiči na ljudij, do kterih nimajo nikakega spoštovanja.

Mečem jim drobtine jajčje jedi v kot, in ptiči kmalu priletijo, ter
se začnejo kavsati na nje. Sploh so sedaj vsi v stolpu, ker se je zunaj
stemnilo in oddaljeno gromenje naznanja bližajočo se nevihto.

"Prinesi nam svetilko,” pravim Janiku, “in. porabi to priložnost,
da poveš svojemu gospodarju, da bodemo vsa okna stolpa zaprli in zapa¬
hnili.”

"Zakaj?” i

— 189  —

' ‘Gotovo te bode tudi to vprašal. Reci mu, da smo mnenja, da dub
stare matere ne more potem k nam.”

Ko se odstrani, gredo moji tovariši v gorenja nadstropja, da lesena
okna tudi v resnici zapro. Kmalu potem se Jarnik vrne s staro lončeno
svetilko, v kteri je pa tako malo olja, da mora gotovo že čez eno uro
ugasniti.

‘‘Zakaj si prinesel tako malo olja?” ga vprašam'.

“Gospod ga ni dal več. Eekel je, da greste itak kmalu k počitku.
Anka pa je pametna deklica in mi ga je skrivaj nekaj dala.”

In res potegne iz žepa steklenico z oljem, kteno mi poda.

“To gotovo mi samo skopušnost,” pravim. “On hoče imeti, da
smo v temi. ker potem smo brez moči.”

Čivkanje Vrabičev me prekine v govoru. Ko pogledam po njih, jih
vidim sedeti v gnezdih z razmršemim perjem in tako se obnašajo, kakor
bi imeli bolečine. Eden hoče zleteti iz svoje luknje in pade na tla,
kjer še nekaj časa otepava s perutnicami in' se potem tne gane več.
Mrtev je.

“Tako hitro!” meni Halef. “Lopov je moral dati lepo porcijo strupa,
v jajejo jed.”

“Treba ga je tuldi veliko, če ise hoče. usmrtiti štiri krepke može. Pri
nas seveda ne bi šlo tako hitro, kakor pri vrabičih. Ta človek ni samo
strašno zloben, ampak tudi jako neumen. Mislil si je, da bodemo mi
ravno tako hitro počepali, kakor vrabiči, in da ne bodemo imeli časa za
maščevanje.”

Sedaj leži že več ptičev mrtvih na tleh. Uboge živalice se mi smilijo
a imoral 'sem jih žrtvovati, da zadobim gotovost.

“Kaj hočeš sedaj storiti z jajejo jedjo?” me vpraša Halef. “Ali
naj gremo k Habulamu ter ga z bičem prisilimo, da poje svojo jajejo
jed?”

“Prvi del tvojega predloga hočemo izvršiti, zadnjega pa ne. Takoj,
gremo k njemu, in jajejo jed okrasimo' lepo z mrtvimi vrabiči.”’

“Gospod, ne stori tega,” prosi Janik, “ker drugače se mi bode slabo
godilo, ker bode mislil, da 'sem vas svaril.”

“Čakaj! Rekli bodemo, da smo tebi dali nekoliko jesti, nakar so. se
te polotile bolečine. Ali se bodeš znal zatajevati?”

“Jaz mislim, da.”

“Drugo je potem moja stvar. Ali mi lahko poveš, kje najdemo Ha-
bulama?”

“V svoji sobi za selamlikom — sprejemno sobo, — v kteri ste z njim
sedeli. Yrata takoj vidite. Če ni tam, ga dobite v kuhinji, ker Anka
mi je dejala, da hoče biti zraven, ko se pripravlja večerja.”

“Kje je kuhinja?”

“Na levo zraven/ dvoriščnih vrat. Peljali so te zraven. Toda, bodi
pameten in ne pokaži se prehitro, ker se drugače skrije.”

— 190  —

On odide in, tudi mi se odpravimo, jaz seveda na atola. Halef se
ne more premagati, da ne bi nesel jajčje jedi, ktero skriva z oglom svo¬
jega kaftana. Da nas ne more nikdo opaziti, ne gremo naravnost skozi
dvorišče, ampak ob hlevu, in potem ob glavnem poslopju.

Najprvc iščemo hišnega gospodarja v njegovi sobi. Ker je ‘spremna
soba vsa tlakovana z preprogami, ne povzročimo 1  nikakega šuma. Oško
odpre vrata, ki vodijo' naprej in- pogleda v sobo.

1  ‘Kaj hočeš?” zaslišim prestrašeni glas Hablulaimov.

V tem trenutku me Omar porine na stolu v sobo. Ko me Habulam
ugleda, razprostre vseh deset prstov na rokah, mi jih drži nasproti in
zakriči v največjem strahu:

“Haza, fi aman Alah — Bog me varuj, Bog naj me ščiti! Ven pojdi,
ven! Ti imaš zločesten pogled!”

“iSamo za svoje sovražnike, ne pa za tebe,” odgovorim.

“Ne, ne! Ne smerni se pustiti od tebe pogledati!”

“Bodi brez skrbi! Tako dolgo, dokler si mi prijatelsko naklonjen,
ti moje oči ne morejo škodovati.”

“Tega ne verjamem! Ven! ven!”

Ves iz sebe vsled strahu, se obrne, da bi me ne mogel videti, in
pokaže z obema rokama proti vratom.

“Murad Habulam,” pravim s strogim glasom,” kaj ti ne pade v glavo?
Ali se tako ravna z gostom 1 . Povem ti, da ti moj pogled nič ne škoduje,
in preje ne grem, dokler nisem s teboj govoril o vzroku mojega prihoda.
Obrni se tora j k meni in poglej me brez strahu v obličje.”

“'Ali mi lahko pri Alahu zagotoviš, da mi tvoj pogled ne bode pri¬
nesel nič hudega?”

“Zagotovim ti to.”

“Potem naj bode. Toda povem ti, da te zadene moja najstrašnejša
kletev, če mi prineseš nesrečo.”

“Ne. boj se, ker moje oko bode zrlo' na tebe le s prijaznim pogledom
in ti toraj ne bode škodovalo.”

Sedaj se obme. Toda v njegovem! obrazu je zapisan tak strah, da
se na tihoma jako veselim.

“Kaj zahtevaš od mene?” vpraša.

“Prositi te hočem za malo pojasnilo. Običaj zahteva, da deli go¬
stitelj kruh s svojimi gosti. Tega nisi mogel storiti, ker te podagra za¬
držuje, k meni-”

Preneham govoriti in se delam, kakor hi njegove noge še le sedaj
začel natančneje ogledovati. V resnici pa sem takoj pri svojem prihodu
videl, da niso več ovite.

Popolnoma po koncu stoji. Široke hlače mu visijoi brez gub ob ko¬
lenih im njegovo gibanje, ktero je povzročil strah, je bilo tako hitro in
krepko, da o kaki bolezni še govora ne more biti. Kadi tega nadaljujem
čez nekaj časa vesi začuden:

— 191  —

"Kaj vidim! Ali je Alah naredil čudež? Bolezen je od tebe zgi¬
nila!” —

V veliko zadrego ga spravim s tem vprašanjem, da komaj izusti ne¬
koliko besed.

"In ti se bojiš mojih očij?” nadaljujem. "Moj pogled donose
onemu, ki mi je naklonjen, le dobro. Prepričan sem tedaj, da se imaš
zahvaliti mojim očem in naklonjenosti nakratno olajšanje svojih bolečin.
Gorje pa enemu, ki kaj hudobnega proti meni naklepa! Moj pogled
je za nje izvor največjih nezgod! Tudi če sem oddaljen, zadostuje, da
samo mislim: na njega in doleti ga vse hudo, kar mu želim.”

S tem sem mu dal dovolj gradiva za odgovor. Takoj ga porabi in
pravi:

"Da, efendi, samo tako je mogoče. Že več let boleham. Komaj si
odšel od mene, sem dobil nepcpisljiv občutek v svojih nogah. Poskusil
sem hoditi, in glej, šlo: je! Še nikdar v svojem življenju se nisem tako
dobro počutil, kakor sedaj. To je storil vse tvoj pogled.’

‘'Potem glej, da tudi tako ostane! Ce se spremeni tvoje mnenje, se
hode 'Spremenilo tudi zboljšanje tvojega zdravja. Še bolj bolan bi postal,
kakor si bil kedaj preje.”

"Efendi, zakaj naj bi drugače napram tebi mislil. Nisi mi storil
nič hudega, nasprotno, ozdravil se me. Jaz sem tvoj prijatelj in ti moj.”

"Tako je. In ravno radi tega me je jako užalostilo, ker nisem mogel
s teboj večerje deliti. Ne bodeš pa mogel reči, da ne poznamo postav
uljudnosti in prijateljstva. Radi tega pridemo, in prinesli smo ti naj¬
boljši del naše večerje in prosimo te, da jo povžiješ v naši navzočnosti.
Gledali te bomo pri tem in se srčno veselili, če poješ dar naše časti.
Hadži Halef Omar, daj mu jo!”

Halef odkrije jajčjo jed, stopi pred Habulama in mu jo izroči z be¬
sedami:

"Gospod, vzemi to jed gostoljubja in izkaži nam dobroto, da smemo
gledati, kako ti bode dišala!’

Šest mrtvih Vrabičev leži na njej. Habulam pogleda presenečen
enega kakor drugega in vpraša:

“Kaj naj to pomeni? Zakaj so ti Vrabiči na jumurta jemeki?”

"Dal sem jim nekoliko tvoje pogače in takoj so umrli vsled tega,
ker je bila preveč, dobra. Sedaj so postali ptiči raja in letajo v vrtovih
paradiža, kjer pojejo s slavčki hvalo o> tvoji umetnosti v kuhanju.”

Ne poseže po pogači — bled postane in zastoka:

"Efendi, ne razumem -te. Kako morejo umreti vrahiči, ker so jedli
jajčjo jed?”

"To je ravno, kar te hočem vprašati; radi tega sem prišel.”

"Kako naj ti na to odgovorim?”

"To moraš sam vse najbolje vedeti. Ali jo nisi sam pripravil?”

"Jaz? Kake prideš na to misel, da bo jo jaz pekel?”

— 192  —

“Mislil sem, 'da je tvoje prijateljstvo do nas tako veliko, da si s
lastnimi rokami pripravil za nas jed.”

“To mi niti v glavo ni padlo. Jaz nisem kuhar in bi vse pokvaril.”

“Potem mi povej, kteremu se moramo' zahvaliti za to dobro- po¬
gačo?”

“Anka, služkinja jo je spekla.”

“Potem ji jo pokaži in reci ji, naj od nje pokusi. To ni jed živ¬
ljenja, ampak jed smrti. Kdor je vživa, mora umreti.”

“Gospod, ti me strašiš!”

“Še bolj bi se ustrašil, če bi me imel hudega pogleda. Sedaj; bi
ležali kakor mrliči v stolpu, in naše duše bi prihajale skupaj z duhom
stare žene, da bi obtoževali lahkomiseljmost onih, ki so spekli smrt v to
jed. K sreči pa je moj pogled tako oster, da povsodi prodere. In če
tudi tega nočem pokazati, vidim vendar vsakemu človeku v srce in vem
prav dobro, kaj v njem stanuje. Tako sem tudi takoj videl strup za
podgane in da bi ti dokazal, sem dal ptičem neba jesti, ki so potem po¬
ginili.”

“Alah! To- naj 'verjamem?”

“Povedal sem ti in verjeti; moraš.”

“Kako pa se je vsie t-o zgodilo?”

“Jaz mislil, da bcdeš ti to vedel.”

“Nobene besede ne vem. -Stvar mi nepojmljiva. V moji 'kuhinji
vendar ni -strupa.”

“Toda, podgane imaš v hiši?”

“Prav veliko.”

“In torej tudi strup, da jih usmrtiš?”

“Da, dobil sem ga iz Škopelj.”

“In kje ga hraniš?”

“Tukaj v moji sobi. Tam leži na omarici. Samo jaz morem do
njega.”

Ko- pogledam n-a- omenjeno 'omarico-, vidim na njej vse polno za¬
vojčkov in škatljic. Zavitka pa nobenega. Mogoče ga ima še v svoji
obleki: radi tega ga vprašam:

“Če mi ti ne moreš tega razjasniti, se moram poslužiti svojih oči,
-ker vse prederejo. Jaz vidim Anko- v kuhinji, in tebe zraven. Ti jo po¬
šlješ ven. Medtem, ko -se ona zunaj mudi, vzameš ti zavitek s strupom
iz žena in ga pomešaš v test-o.”

Kar zažene ga nekaj korakov nazaj.

“Efendi!” zakliče.

“Ali ni tako?”

“Ne! Jaz nisem človek, ki se bavi s -strupi!”

“Ali sem to rekel? Gotovo -si napačno zagrabil in mesto sladkorja
»trup pomešal v testo.”

“Ne, n-e, tvoje oči te varajo. Jaz sploh nisem bil v kuhinji!”

“In vendar te vidim s svojim -duševnim pogledom v njej!”

— 193  -

“Ne, ti se motiš. Nekdo drugi je moral biti!”

“Jaz se nikdar ne motim. Posezi v tsvoj kaftan. Strup se nahaja
v njem.”

Nehote poseže z desno* roko* v žep, a jo hitro zopet odstrani in za-
kliče :

“Ne vem, kaj hočeš efendi! Zakaj naj bi nosil strup seboj v žepu!”

“Da ga uporabiš proti podganam.”

“Toda jaz nimam strupa!”

“Le posezi v desni žep; tam je zavitek — jaz ga vidim.”

Zopet poseže, a prinese prazno roko iz žepa in mi zagotavlja:

“Nič ni notri.”

“Marud Habulam, če si tudi do sedaj govoril resnico, sedaj pa me
hočeš nalagati. Zavitek je notri.”

“Ne efendi.”

“Hadži Halef Omar vzemi ga ven!”

Halef stopi k njemu in stegne roko. Habulam' se mu umakne nazaj
in vpraša jezno:

“Gospod, kaj hočeš? Ali meniš, da sem lopov, s kterim se lahko
dela, kakor hoče! Noben človek nima pravice, da bi me preiskoval in
mi segal v žep, in zraven tega še v moji hiši!”

Tu dvigne Halef svareče prst.

“Ti, Murad Habulam, ne brani se! Če v jeziš mojega efendija, te
bode takoj pogledal z hudim pogledom in po tebi je. Pomisli to!”

In brez pomisleka poseže v žep Turka in prinese zavitek iz njega.

“No, Habulam!” pravim*. “Edo* je imel prav?”

“Ti efendi,” zaječi. “Toda pri Alahu, jaz sam ne vem, kako je
prišel zavitek v moj žep. Nekdo ga je moral notri dejati, da bi mi ško¬
doval.”

“Ali misliš, da naj jaz to verjamem?”

“Moraš verjeti, ker ti prisegam pri prerokovi bradi. Tega ni storil
noben drugi, kakor Janik, ker on je bil v kuhinji.”

“Ta pa že ne.”

“Ti ga ne poznaš. Hinavski človek je, ki vedno o* čem slabem misli.
Zakaj vas je poslal k meni? Ali ni za to pri vas, da bi 1  vam stregel?
Ali ne ve, da va*s sploh nisem* pričakoval? Zakaj vas ni zadržal, da
bi prišli k meni?”

“Ker ni mogel. Da. ne bi bilo treba poslušati njegovih ugovorov,
sem ga poslal v hlev, in potem so se skrivno k tebi napotili.”

“In kljub temu je bil samo* on!”

“Sumničiš ga brez vzroka. Jedel je jajčjo jed, ker smo mu jo po¬
nudili. Ali bi to* storil, če bi jo zastrupil?”

“Kaj? On je jedel, o*n?”

“Vprašaj ga sam. Ali ne vidiš, da manjka velik kos jedi?”

Ta kos smo namreč odrezali in skrili.

“0, Alah. Potem mora umreti!”

— 194  —

“Žal da je talke!”

“In ti si kriv, ker si mu jo ponudil!”

“Ne, ti si krivec! Zakaj si nam poslal to pogačo smrtit Kako
me moreš prevariti. Nočem pa te isedaj kaznovati, ker ti hočem dati
čas za kesanje. Toda varuj se in ne deluj proti nam! Pravzaprav hi
moral to hišo takoj zapustiti; potem pa hi ostala nesreča pri tehi in hi te
požrla. Radi tega hočem ostati iz usmiljenja še do jutri tukaj, da se
lahko poboljšaš. Sedaj te pustimo samega. Pomisli, kako neprevidno
si ravnal in kako bodeš v nadalje delal!”

Nobene besede ne spregovori in mi se odstranimo. Nisem se hotel
jasno izraziti. Še ni smel vedeti, kako mislimo o njem. Ko pridemo
na dvorišče, se jako zabliska, in blisku sledi grmenje. Nevihta je
izbruhnila in požurimo se, da pridemo v stolp, kjer čaka na nas Janik.

V sled nevihte in ker je tudi že precej pozno, je hilo že temino-
Halef hoče prižgati svetilko, kar pa jaz ne pripustim. Trata prislo¬
nimo, a jih ne zapremo popolnoma, tako da lahko iz svojega sedeža
A'idim na vrt in tudi skedenj lahko obdržim v očeh.

Sicer ni verjetno, da hi kaj videl, ker ni moram misliti, da
bodo delali z največjo previdnostjo. A slučaj nam je bil jako ugoden.
Vid jemajoč blisk je za trenutek razsvetlil temo, a ta trenutek mi je
zadostoval, da sem videl ob skednju ljudij. Dva od njih se ravno pri¬
pravljata, da bi vhod v notranjščino odprla s tem, da sta odkladala
pred njim senene kupe.

Kdo so oni ljudje? Oni od nas pričakovani, kteriira je slabo vreme,
vsled 'kterega so odšli vsi prebivalci v svoje sobe, dalo priložnost, da
pridejo neopaženo v svoje skrivališče. Takoj sklenem jih prisluško¬
vati. — ' i :  I i

Najprvo zapovem Janiku, da se postavi pri nekoliko odprtih vratih,
da vidi, kdaj pride pripraven čas. Zaporedni bliski mu dajejo dovolj
svetlobe. Ko mi naznani, da nobenega več ne vidi, in da je vbod
zopet zamašen, se pustim od njega in Oškota nesti do skednja. Ko
onadva zopet odideta se skušam -zgnjetiti skozi snope. To je pa jako
težko, ker so bili vsled lastne teže jako stisnjeni, jaz pa moram paziti
da ne delam šuma.

Kar se tiče zadnjega, mi je padajoči dež, tuljenje viharja 1 °
skoraj vedno grmenje veliko koristilo. Z glavo naprej se plazim med
snopi. Snopi so tako povezani, da so veliko dalji, kakor bilke same
in tabo se lahko v snopih s celim telesom skrijem.

Snopi ležijo s klasjem notri. Plazim se tiho in neslišno tako daleč*
da klasje zakriva moj obraz, jaz pa vse eno lahko gledam v praz 00
prostor. , • 1

Nevihta mi pri tem mnogo koristi. Moje gibanje provzroča seveda
tudi šum in zrna izpadajo, kar hi me moralo v drugem slučaju na
način izusti. Braniti se ne hi megel na nik&k način, ker se ne, morem

— 195  —

prosto gibati. Vsaka na mene izstreljena kroglja bi me morala zadeti,
ker se ne bi mogel umakniti. Edina rešitev ibi bila, da prebitim so¬
vražnika. Za to sem vzel že zunaj pred skednjem revolverje v roke,
ker stisnjen med snopi, jib ne bi mogel izza pasa potegniti. Vse drugo,
eelo nož, in vsebino žepo v sem pustil v stolpu, ker bi težko naj del kako
stvar, če bi j o zgubil.

Okrogla prostornina skednja ima mogoče kakih štirinajst vatlov
v premeru. Stene so nekako štiri vatle debele; tako je toraj imel no¬
tranji prostor kakih šest vatlov v premeru, da bi lahko ducat oseb
sedelo v njem. Janik je manj povedal. V sredi je zakopan v zemljo
močan, visok drog, ki nosi leseno streho. Okolu ležijo snopi, ki služijo
kot sedeži, in na drogu visi svetilka, ki osvetluje drugače teman pro¬
stor. Vbod obstaja iz snopov, ktere je prav lahko vzeti ven in jih
poriniti zopet nazaj, kar se od zunaj ne more opaziti, notri se pa prav
dobro vidi-

Zakaj je pustil sezidati Marud Habulam to skrivališče? Mogoče
samo zato, da bi v njem skrival svojega brata Manah el Barša? Po¬
tem bi lahko vse v manjši meri naredil. In gotovo je v njegovi hiši
še mnogo bolj pripravnih prostorov. Sicer pa je bivši davkar prijezdil
in konj je moral biti tudi nekje drugje skrit.

Ne, ta skedenj je gotovo služil kot skrivališče večji družbi, ki se
je tukaj zbirala. Misliti moram, da se zbirajo tukaj pristaši Žuta.

Če je to res, potem je gotovo, da je Murad Habulam ugleden elan
te lopovske družbe. On, ki -simulira podagro, je tako zdravih nog, da
je lahko prišel kljub neurju do skednja. Sedi- mi ravno nasproti. Na
njegovih obeh straneh sedita njegov brat Manah el Barša in Barud el
Amr/g t. Zraven zadnjega sedi Mibarek, ki nosi roko v obvezi. Pri
vbodu stoji Humun, in njemu nasproti Miridit, brat mrtvega mesarja
iz Zbegancev. Toraj je vendar prišel, kakor sem slutil.

Na oni strani, kjer se jaz -skriv-am, so tri oso-be, -namreč Aladžijai
in Suef, ogleduh. Videti jih ne morem, kar moja glava leži višje v slami,
a slišim jih.

To je toraj devet ioisob, (kterih sovražnosti se moramo ubraniti.
Njih obleke so od deževja premočene in slama se jih -drži, d-a ni mo¬
goče spoznati barve obleke.

Prvi, kterega slišim -govoriti, je Miridit. Začne govoriti, kar me
pa veliko ne zanima:

“Konjev ne bi smeli pustiti v gozdiču, ker pri nevihti jih nismo
sigurni.”

‘‘Radi tega ti ni treba skrbeti,” odgovori Habulam. “Moji hlape*
bodo -dobro pazili.”

Konji -so toraj nekje v gozdiču pod -varstvom hlapcev našega go¬
stitelja. To mi da gotovo-st, da ima še več zaupnih služabnikov razna
Humana.

— 196  —

Stari Mibarek jo potegnil roko iz obveze in si je pustil od Barud
el Aimazata obvezo razvezati. Habulam mu poda škatljo z mazilom,
ktero je gotovo v to svrh-o že preje naročil. Na tleh stoji vrč vode, s
ktero mu zmivajo rane.

Vidim, da mu je šel imoj predvčerajšnji strel skozi gorenji del roke.
Včerajšnja kroglja pa mu je zdrobila 'komolec. Obe rani, posebno pa
zadnja, mu morate delati velike bolečine, posebno še, ker obveza ni

dobra. Če gre vse po sreči, mu roka otrpne; bolj verjetno- pa je, da

si bode moral pustiti saj prednji del roke odrezati. Če ne dobi ra¬
njenec kmalu dobre postrežbe, se mu mora rana vneti in -pri-saditi.

Ko mu zmijejo ranjene dele, mu ovijejo z mazilom namazane plat¬

nene cunje okolu roke, in to povežejo potem z veliko ruto. Pri vsem
tem se poteze starca niti ne spremenijo. Moral je imeti prav moča®
živce, ker drugače ne bi mogel zdržati bolečin.

“Alah, Alah, kako te je tujec zdelal!” pravi Habulam. “Ta roka
ne bode nikdar več taka, kakor je bila.”

“Ne; ketrim — pohabljenež — sem postal, slaboten ketrim, ki je
zgubil rabo svoje roke,” zaškriplje starec. “Zato pa ga doleti desetera
smrt. Ali je šel lahko v mrežo?”

“Tako lahko, kakor krokar, kteremu se predloži po zimi zavitek *
koščkom mesa. Ta neumni ptič utakne glavo notri, da bi pozobal meso,
ker pa je papirnati zavitek namazan is klejom, mu ostane na gl|avi in
ptiča je 1  potem lahko prijeti, ker ne vidi nič. Tab zavitek simo vrgli
ptujcu čez glavo. Moj brat mi ga je opisoval kot jako pametnega, a do¬
kazal ni, da je to v resnici.”

“Ne. pameten prav nič ni, ampak satana ima, ki ga čuva.”

“'Motiš se, ker cn nima hudiča, ampak zločesten pogled.”

“Alah w’Alab!” zakliče Mibarek prestrašeno. Ali je to res?”

“Povedal je to mojemu slugi Humuniu in ga svaril. Toda, kar je naj¬
hujše, je to, da nima samo navadnega zločestnega pogleda, ampak kenu
bakiš jiraka dogru — zločesten pogled, ki učinkuje na daljavo. Treba
mu je misliti na kako osebo s svojimi strupenimi očmi, pa donese njegov
pogled vse hudo onemu, kteremu kaj takega vošči.”

“Alah nam bodi milostiv! Ne hudič, ampak njegov pogled ga dela
nepremagljivega. Kdor se z njim bojuje, ga mora tudi seveda pogledati
in potem je izgubljen. S tem človekom se toraj ne isime naravnost bo*
jevati, ampak usmrtiti ga je treba zahrbtno in pred vsem je treba pri
tem skrbeti, da nas ne pogleda.”

“Potem toraj z našim lepim načrtom ne bode nič?” vpraša Murad
Habulam.

“Ne, razun če ima kdo- izmed vas pogum, da -naredi kajjal — strah-
K temu pa nočem nobenemu svetovati, ker oko tujca bi počivalo na n jenu 1
im ga spravilo v pogubo. Kdo je bil za to odrejen?”

“Humiun.”

— m —

‘‘Ne, ne!” zakliče sluga prestrašeno. “Sprva sem bil k temm pri¬
pravljen, sedaj mi pa niti v glavo ne pade, da bi igral dub stare matere.
Moje življenje mi je ljubo.”

“Potem se mogoče najde kdo drugi,” pravil Habulam. Ker pa vsi
zanikajo, nadaljuje: “Toraj ne? No, potem se moramo kaj. drugega zmi-
sliti. Saj smo tukaj- zbrani, da se razgovorimo.”

“Ni se treba -na dolgo in široko posvetovati,” izjavi Barud el Amazat.
“Kar želimo, je smrt teh Iju-dij. Umoriti jih moramo, ne da bi nas
mogel tujee pogledati; to pa. se lahko samo zgodi, če napademo njega in
njegove ljudi j, ko -bodo spali.”

“Tako je!” pritrdi Manah el IBanša. “Počakajmo, dokler ne za¬
spijo, potem pa jih napademo, seveda, če d-o tedaj podganji strup mojega
brata ni učinkoval.”

“Podganji strup?” vpraša Mibarek. “Ali tso ga dobili?”

“Da. Govoril sem o tem Z Habulamom, ko sem mu naznanil njih
prihod. Hotel jim ga je dati v jlajčji jedi, ktero so, kakor upam, že
snedli. ’ ’

“No, potem je njih smrt sigurna, če niso dobili premalo strupa.”

“O, tri polne pesti -sem ga dal v jajca,” pravi Habulam. “To je
dovolj, da usmrti -deset mož. Tem zlodejem pa ni nič škodoval.”

“čisto nič? — 'Zakaj pa ne?”

“Ker jajčje jedi niso jedli. Člo-veče z zločestnim pogledom je takoj
pregledalo ja j e jo- jed in uvidelo, -da je zastrupljena.”

“To je vendar nemogoče!”

“Nemogoče? Rad bi vedel, kaj je temu gjuvru nemogoče! Pomi¬
slite, prišel je s svojimi tremi -spremljevalci k meni, in- mi prinesel jajejo
pogačo. S prijazno-zasmehljivimi besedami mi je rekel, da mora dobiti
najboljši del jedi gostitelj in radi tega naj jem jajejo jed.”

“O gorje!”

“In zraven tega je še zahteval, da moram jesti v njegovi navzo¬
čnosti. Na jed pa je položil mrtve Vrabiče, -na kterih je preje poskusil
strup.”

“Alah! Potem je bila stvar izdana!”

“Seveda. K nesreči je tudi Janik jedel zastrupljeno jed in sedaj
bode najbrže moral umreti.”

11  Za tega človeka ni škoda! ’ ’  pravi Human škodoželjno.

“Ker je tvoj sovražnik! Pomisliti pa moraš, da se bode mene su¬
milo. Lahko me obtožijo, da se-m- ga zastrupil.”

In -sedaj pripoveduje začudenim poslušalcem ves dogodek. Nato. na¬
daljuje:

‘Majejo jed sem uničil, kakor tudi mrtve vrabiče, in sedaj naj mi
kdo dokaže, da je bila zastrupljena!”

“Smrt Janik a bede to dokazala!”

“0 ne! Kdo ve, kaj je jedel? Jaz pa bodem rekel, da sem sam
jedel o>d jajčje pogače. Meni ni niti najmanj« škodovala.”

— 198  —

“Ali bodo tujci danes zvečer še enkrat jedli?”

“Jaz mislim. Pomudil jim bodem večerjo, toda brez strupa, ker se
ne smem zopet podati v nevarnost, da me prepoznajo. No, danes zvečer
jib bodem tako pogostil, kakor bi mi bili ljubi in 'dragi gostje.”

“Po mojem mnenju je prav tako. Ta gostoljubnost jih bode pre¬
motila in njih sumnje prepodila. Čutili se bodo varne in potem nam je
lahko. Pogosti jih -toraj dobro, kakor imioreš. To lahko storiš, ker kar
te bode stalo, je le malenkost proti velikanskemu dobičku, kterega si do¬
bival od naše bratovščine in kterega bodeš še imel.”

“Velikanski dobiček? Ti tako govoriš, kakor bi že milijone pri¬
dobil. Ugodnosti pa, ktere ml ponujate, so le malenkostne napram ne¬
varnosti, kteri se izpostavim s tem, da sem vaš agent.”

“Oho!”

“Misli nekoliko le na ta slučaj! Če umorimo te tujce in pride to
v javnost, je po meni'. Moj ugled ni tako velik, da bi mi rešil življenje.
Vi odjezdite in dobiti vas ne more nikdo, ker nimate nobene domovine
in tudi nobenega premakljivega premoženja. Če bi pa jaz pobegnil, bi
vse izgubil, kar posedujem.”

“Treba je ravno delati previdno!” zagrdnja stari -Mubarak. “Od
psov ne sme ostati nobena sled.”

“Seveda! Treba jih je na koščke sesekati in potem vreči v velik
ribnjak Habulama, da jih požrejo ščuke,” meni nekdo drugi.

“In ščuke naj potem pojem jaz?” vpraša Habulam ves vzgrožen.
“Mi ne pade v glavo!”

“Saj tega ni treba. Ribe prodaš. Samo hiteti moramo, da je do
jutra že vse rešeno in to brez šuma, ker streljati ne smemo.”

Sedaj sledi dolgo posvetovanje o tem, kako nas bi bilo najložje na¬
pasti in zadaviti, ali ubiti.

Končno- se zjedinijo tako, da hočejo <s pomočjo dolge lestve priti na
stolp od zunanje strani, da dvignejo gori pokrov in se potem tiho splazijo
po stopnicah ( k nam, ter nas speče napadejo- in pobijejo.

“Toda, mogoče bodo culi,” se oglasi nek-dO.

“Tega ne verjamem,” odgovori Habulam. “Zakaj pa naj tudi ču-
jejo? Zaklenili so vrata in zabili oknice. Gotovo- ne pridejo na misel, -da
pride lahko kdo od zunaj na stolp. Sicer nam je pa prosto, da se prepri¬
čamo, če spijo.”

“Na kak način?”

“Poslušali bodemo pri oknicah. Jaz sem popolnoma prepričan, da
bodo spali; v temi je težki bdeti.”

“-Saj si jim vendar dal svetilko?”

“Da, toda samo toliko olja, da mora ugasniti pred polnočjo.”

Stari lopov seveda -ne sluti, da smo z oljem dobro preskrbljeni.

“Ali stopnice ne škripljejo?” povpraša Mami el Amazat.

“Ne, ker -so kamenite; nekaj jih je sicer res že zrahljanih, toda
šuma ne bo čuti.”

— 199  —

“Neumno bi bilo, če bi s stopnicami vred zdrdrali z velikim ropotom
doli. ’ ’

“Tega ise ni treba bati. Sicer pa vzamemo seboj svetilko, da po¬
svetimo po stopnicah.”

“Da nas opazijo, ne?”

“Kaj še! Saj je vendar več nadstropij, da svetloba ne more do njih.
Ko pridemo do spodnjega nadstropja, pustimo tami svetilko in jo gremo
še le tedaj zopet iskat, če iso naši sovražniki že mrtvi.”

“Potem sem zadovoljen. Toda kljub temu cela stvar ni prav lahka.
Svoje delo moramo izvršiti v temi in sicer popolnoma brezšumno. To
je težko.”

“No le ne skrbi. Razdeliti se moramo tako, da bode vsakdo izmed nas
imel svoje opravilo. Potem lahko izvršimo vse v iredu in hitro.”

“Kako meniš to?”

“Tako, da se že sedaj pogovorimo, kje mora kdo prijeti, da si ne
bodemo eden drugemu na potu. Na tujega gjavra pa moramo računati
dva moža.”

“To storiva midva,” pravi eden Aladžijev. “Jaz in moj brat se
spraviva na njega.”

“Dobro. Sedaj je treba odbrati najkrepkrejše može izmed nas. Razun
obeh Aladžijev je najmočnejši gotovo Miridit. Ta naj vzame nase onega,
k ter ega imenujejo Oško.”

“Ne,” ga prekine Barud el Amazat. “Tega Oškoto zahtevam jaz
za- se. Jaz sem kterega zasleduje; nad menoj se hoče maščevati in radi
tega naj ga zadavijo moje roke.”

“Nad teboj se hoče maščevati? Zakaj?”

“Ker sem mu pred nekaj časa odpeljal njegovo hčer in jo prodal
kot sužinjo. Kteremu, vas nič ne briga.”

“To je seveda šala, ktera se ne more dopasti nobenemu očetu!”

“Od onega časa me vedno zasleduje.”

“Kakšen človek je to? Tako izgleda kakor Srb.”

“Črnogorec je. Preje sva bila jako dobra prijatelja.”

“Potem te je razžalil, in ti si se maščeval is tem, da si mu ukradel
hčer?”

“Nič hudega mi ni storil. Njegova hčer Senica je bila lepotica. Neki
gospod jo je videl in jo je zahteval za ženo; ona pa ga je zavrnila. Potem
se je obrnil na mene in mi obljubil prav veliko svoto. No, kaj bi vi sto¬
rili na mojem mestu?”

“Denar bi si hoteli zaslužiti,” se zasmeje Murad Hahulam.

“Popolnoma pravilno! Jaz sem jo oropal, kar mi je bilo zelo lahko,
ker mi je kot prijatelju svojega očeta zaupala, in jo izročil tujcu. Ta
jo je vzel seboj v Egipt, kjer je pa zopet bila kmalu odpeljana.”

“Od koga?”

“To ne bodete uganili. Od onega, ki je ravno vsega kriv, namreč od
tega lopova, ki se imenuje Kara ben Nemizi.”

— 200  —

“Od tega?”

“Da.”

“Hudi« naj ga vzame!”

Mogoče se ti želja že danes izpolne. Senica je ljubila nekoga dru¬
gega, sina jako bogatega trgovca v Štambulu. Imenuje se Ma in se je
sestal v Egiptu z Nemcem. Ta je izsledil Senico, jo odpeljal in oddal
Islu,. ki je odpotoval z njo v Štambul, ter jo tam poročil. Jaz bi le rad
vedel, kako jo je mogel Nemec izslediti!”

“S pomočjo svojega hudega pogleda,” meni Habulam. “On vidi in
Izve vse. Ali se oni, kteremu si Senico prodal, in kteremu je bila potem
zopet odvedena, ni maščeval?”

“Hotel se je a ni prišel do tega, ker hudič varuje Nemca. Da, temu
ali enemu njegovih spremljevalcev se je kasneje celo posrečilo, da je umoril
mojega prijatelja. In sedaj so s Oškotom za menoj. Stari Črnogorec!
seveda nima večje želje, kakor da bi se nad menoj maščeval.”

“To ga bode minulo.”

“Tudi jaz sem tega mnenja, in radi tega vzamem starca na-se. Mi-
ridit naj si onega poišče, kterega imenujejo Omar.”

Miridit je do sedaj stal s prekrižanimi rokami popolnoma mirno na
svojem prostoru. Sedaj pa zamahne z rol«> in pravi potem mirno:

“Mene ta Omar nič ne briga.”

“Ne?” vpraša Habulam začudeno. “Potem si si gotovo zbral dru¬
gega. Mogoče onega, ki se imenuje hadži Halef? Imel seim te za po-
gumnejšega, kakor se sedaj izkazuješ.”

Oči Miridita se jezno zasvetijo, vendar vpraša z mirnim glasom:

“Potem si mnenja, da mi manjka poguma?”

“Da. Zbral si se najmanjšega sovražnika!”

“Kdo je to rekel? Mogoče jaz?’”

“No, saj moram vendar tako domnevati.”

“Ti sploh nimaš ničesar domnevati. Mogoče bodeš rekel,, da nimam
poguma, če vam sedaj izjavim, da sploh nobenega teh 1 j udi j ne vzamem
na- se.”

Ta izjava Miridita vse navzoče začudi.

“Ali hočeš mogoče reči, da nam sploh ne maraš pomagati proti našim
sovražnikom?” vpraša Habulam hitro.

“Da.”

“To bi ne bilo lepo ravnano od tebe, in vsled tega upam, da se 1»
šališ.” 1

“Govoril sem popolnoma reisno.”

Vsi molčijo nekaj časa in prežeče gledajo njegov resni obraz. Potem
začne Barud el Amazat:

“Ce res tako misliš, bi bilo bolje, da se s teboj sploh ne bi spo¬
znali. Kdor ni z nami, je zoper nas. Imeti te moramo za svojega so¬
vražnika, če ostaneš pri tem mnenju.”

—» 201  «*>

Miridit stresne z glavo in odgovori:

“ Jaz nisem vaš sovražnik. Ne bodem vas inotil, a vam tudi nočem
pomagati.”

“Danes zjutraj si drugače govoril.”

“Od tega časa S3 je moje mišljenje predrugačilo.”

“Potem imaš teh ljudi več za naše skupne sovražnike?”

“0, še vedno, 'ker je umorili mojega brata. Toda sklenil sem z njimi
mitareke — premirje.”

“Premirje! Ali noriš! Kako se to vjema z foes,edami, ktere si nam
pri snidenju govoril?”

“Jaz ne verjamem, da bi bilo kako protislovje.”

“Pa še zelo veliko. Ti si se daneis. zjutraj ločil od nas z zagotovilom,
da pomoriš tujce ali vsaj tega Kara ben Nemzi. Radi tega smo bili pre¬
senečeni, ko si pri svojem prihodu povedal, da se ti načrt ni posrečil. Sedaj
nam pa celo naznanjaš, da si sklenil z njimi premirje. Misliti smo mo¬
rali, da ti je ušel; kakor pa sedaj govoriš, si z njim govoril!”

“To sem seveda storil.”

“In si res z njimi sklenil premirje?”

“Samo začasno.”

Čim mirneje je odgovarjal Miridit, tem razburjenejše je postal Barud
el Amazat. Dvignil se je iz svojega sedeža, stopil k njemu in mu rekel
s strogim glasom:

“To ni bilo dovoljeno!”

“Zakaj ne? Kodo naj bi imel kaj zoper to?”

“Mi, seveda mi! Ti si naš zaveznik in nimaš pravice in tudi ne
dovoljenja kaj storiti brez našega dovoljenja. Pogodba je neveljavna,
ker si jo sklenil brez nas. To ti sedaj povem!”

Obrvi Miridita se namršijo. Oko se mu zasveti, vendar se še pre¬
maga in odgovori mirno kakor preje:

“Potem misliš mogoče, da si ti oni, ki mi ima zapovedati?”

“Da. . Mi smo zavezniki in nobeden izmed nas ne sme ničesar sto¬
riti, kar bi bilo proti volji drugih. Radi tega ti moram povedati, da si
nepremišljeno in prehitro ravnal!”

“Bin šejtanlar — tisoč hudičev!”..zakliče Miridit sedaj jezno. “Ti
se podstopiš meni zapovedati, ti, kterega sploh ne poznam in od kterega
niti ne vem, kdo je, od kodi pride in kje bode našel vhod v pekel? Še
enkrat me tako razžali, pa te pošlje moja kroglja k hudiču. Jaz sem Mi¬
ridit, sin najslavnejšega in pogumnejšega rodu Arnavtov in se ne pustiim
od tebe žaliti. Ker si mi take besede zabrusil v obraz, si se postavil na
rob groba. Majhen poprijem od mene, pa se zvrneš v njega.”

“Oho! Tudi jaz sem oborožen!” odgovori Barud el Amazat, ter
položi roko na držaj svoje pištole.

“Stojte!” zakliče sedaj stari Mibarek. “Ali se naj prijatelji pre-
piraje? Barud el Amazat, popolnoma pravilno je, da se poteguješ za
našo stvar, toda tega ne smeš storiti z besedami, ki žalijo. Vlsedi se

— 202  —

zopet! Miridit mi bode vse po pravici povedal, na kak način je sklenil
s tem človekom premirje.”

Barud se nejevoljen zopet vsede in Miridit izjavi:

“Jaz sem dal Nemcu svoj čakan.”

“Alah! To je svet običaj po kterem so pogodba ne more več razdreti.
Za kako' dolgo časa si mu dal orožje?”

“Za tako dolgo, dokler mi ga ne da prostovoljno nazaj.”

“To je ravno tako, kakor na vekomaj!’’

“Če se mu tako zljubi, nimam ničesar proti temu.”

“Nočem te grajati, ker ne poznami vzrokov. S človekom, proti kte-
remu je krvno maščevanje, se ne sklene premirja kar tako. Potem ise imaš
temu Nemcu, kterega naj hudič vzame, mnogo zahvaliti.”

“Vse se mu moram zahvaliti, namreč svoje življenje. V njegovih
rokah je bilo in vendar mi ga ni vzel.”

“Povej nam, kako se je vse zgodilo!”

In Miridit naznani svoj ponesrečen napad in vise drugo in to tako
resnično, da postavlja mene v najboljšo luč. Kouča s pripomnjo:

“Toraj vidite, da nisem ravnal nepremišljeno. Velikosrčnost je moč¬
nejša, kakor orožje. Dosedaj nisem verjel na ta pregovor, a sedaj sem
istega minenja. Moj brat je sam kriv svoje smrti. Če sem se hotel kljub
temu nad njim maščevati, sem stal napram Nemcu kot krvni maščevalec
tako sovražno nasproti, da bi me, da si reši svoje življenje, na vsak način
moral umoriti. Tega pa ni storil. Bil sem popolnoma v njegovih rokah
in kljub temu mi niti lasu na glavi' ni skrivil. Kan kani ičin — kri. za
kri — se glasi postava maščevanja; koran pa zapoveduje: adžima adži-

maji ičin — prizanašanje za prizanašanje. Po komu naj se toraj ravnam,
po koranu preroka, ali po besedah grešnega človeka? Ali se ne bere v sve¬
tih knjigah: šikri nirnet gege dogru getir, — hvaležnost vodi v nebesa?
Nemec mi je izkazal največjo dobroto. Če bi se sedaj hotel nad njim
maščevati, bi se Alah nad menoj jezil. Radi tega sem umu dal svoj e a kan.
Če pa vsled tega moja roka ni proti njim, ne smete mislit, da .bodem de¬
loval sovražno proti vam. Storite kar hočete! Jaz vam ne bode branil
ničesar, a ne zahtevajte od mene, da se vdeležim umora avojega dobrot¬
nika.”

Govoril je resno in z povdarkom. Njegove besede tudi dosežejo pri¬
čakovani vspeh. Drugi se nekaj časa spogledujejo. Morajo mu dati prav,
a vendar jirni je njegovo prizanašanje jako neprijetno.

“Šejtan bu Nemčeji derile začile jut — hudič naj vzame Nemca
s kostmi in kožo!” zakliče konečno stari Mibarek. “Tako je, kakor bi
se moralo temu človeku vse posrečiti. Jaz sem prav gotovo računal na
tebe. Seveda tudi pripoznam, da si imel vzrok, da si se pustil voditi
od svojega srca, vendar ne smeš iti predaleč. Če ti je podaril življenje,
mi je sedaj razumljivo, da mu nočeš vzeti njegovega. Toda zakaj hočeš
varovati življenje drugih? Onim se nimaš ničesar zahvaliti. Njega sta

— 203  —

prevzela Aladžija in ti se spravi čez Omarja in jaz ne vem vzroka, zakaj
naj bi tega ne hotel storiti. ”

Vzrokov imam dovolj. Kar stori Nemec, .ne stori sam, ampak v so¬
glasju z drugimi. Nisem samo njemu hvaležen, ampak tudi drugim. In
tudi če bi bil samo njemu hvalo dolžan, se ne bi hotel spraviti nad druge,
ker bi to njega žalostilo. Prišel sem vam povedati, da pri celej stvari
jaz nočem biti udeležen. To sem si jaz zavzel in od tega me ne more nikdo
odvrniti.”

“Pomisli na posledice!”

“Nimam nikakih pomislekov.”

“In vendar! Ali ti je vse eno, če zgubiš naše prijateljstvo?”

“Ali naj bode to grožnja? Potem bi bilo bolje, da jo ne bi izgovoril.
Jaz sem dal Nemcu svoj čakan, toraj tudi svojo častno besedo, ktero ho¬
čem držati. Kdor me hoče pri tem zadrževati, ima z menoj opraviti. Ce
hočete svoje prijateljstvo spremeniti v sovražnosti, lahko to storite v Ala¬
hovem imenu a ne mislite, da se vas bojim. Jaz se pač nočem z vami
umora vdeiežiti in zahtevam, da me pustite v miru. To je vse, kar sem
vam hotel povedati. Končal sem in tako lahko odidem.”

Obrne se k izhodu.

“Stoj!” zakliče Habulam. “Bodi pameten im ostani!”

“Pameten sem, a nimam vzroka, zakaj naj bi tukaj ostal.”

“V tem slabem vremenu vendar ne moreš oditi!”

“Kaj me briga dež!”

“Toda v tem viharju vendar ne moreš jezditi v Zbegance!”

In s prežečim pogledom opazuje obraz Miridita. Ta razume pogled
in odgovori:

“Ne boj se! Ne bodem delal zahrbtno proti tebi. Ce se bojiš, da
bi svaril te ljudij, ker nočem tukaj ostati, se motiš. Pod drevesa grem
k svojemu konju in odjezdim. Rekel sem vam, da ne maram delati proti
vam in besede ne bodem prelomil.”

In skloni se, da bi odstranil snope, ki tvorijo vrata. Drugi uvidijo,
da se ne da pregovoriti, in radi tega pravi stari Mibarek:

“Če že hočeš na vsak način iti, prisezi najprvo pri prerokovi bradi,
da se ne bodeš zavzel za tujce!”

Miridit odvrne jezno:

“Tvoja zahteva je žalitev. Dal sem vam svojo besedo in vi mi mo¬
rate verjeti. Ali si mogoče vajen, da svoje besede ne držiš? Kljub temu
hočem priseči, ker se nočem v nevolji ločiti od vas. Ali si sedaj zado¬
voljen ? ’ ’

“Da, toda dobro premisli, kaka kazen te čaka, če nas hočeš varati.
Z nami se ni šaliti!”

To govori s takim naglasom, da mora zbuditi ponos Miridita. Stopi
od vboda tesuo k starcu in pravi:

“Kaj, ti se podstopiš z menoj tako govoriti, ti, kterega celo delo¬
vanje in nehanje ni drugega kakor velika laž? Kdo si ti? Stari Mirabek,

— 204

svetnik! Ali ni to laž? Ti si bil tudi Basra, kruljave©. Ali m bilo to
prevara? Od kodi si in kako je tvoje pravo ime? Nikdo tega ne ve in
nobeden ne more na to vprašanje dati odgovora. Ti si prišel kakor bo¬
lezen v deželo, kakor kuga, ktere naj varuje Alah vse vernike. V razde¬
jani razvalini isi se  zasedel kakor smrdljiva rastlina, ki zastruplja vso
pokrajino. Jaz sam sem tudi grešen človek, toda s teboj se ne maram
primerjati in nikakor ne dopustim, da bi me žalil. Ce misliš, da imaš
moč, ktere se je treba bati, se jako motiš; vsaj jaz se te ne bojim. Vsa¬
kega izmed nas stane samo eno besedo, pa si zgubljen. Toda jaz ne
bodem te besede izgovoril, če me k temu ne siliš. Predno postanem na
ta način nad teboj izdajalcem, se poslužim raje neke druge besede, be¬
sede, ktero ni mogoče slišati, pač pa videti in čutiti. In če hočeš vedeti,
ktera je ta beseda, poglej sem, imam jo v rokah!”

In izza pasa potegne nož, kterega zavihti nad glavo Mabareka.

“Alah! Ali me hočeš zaklati?” vikne ta ves  prestrašen.

“Danes me, in tudi v prihodnje ne, če me k temu ne siliš. Ne pozabi
tega! Im sedaj : lahko moč! ’ ’

Zopet spravi nož, razkrije snope in zleze ven. Na migljaj Habulama
mu sledi Humu n, sluga. Ko se ta čez kratko časa vrne, naznani, da je
Miridit res odjezdil.

“Temu je vzel Alah pamet!” mrmra Barud el Amazat. “Na njega
ne smemo več računati.”

“Ne, sedaj ne več,” pritrdi Mibarek. Toda ni mi zastonj grozil.
Skrbel bodem 1  za to, da nam ne more nič več škodovati.”

“Ali ga hočeš umoriti?” vpraša Manah el Barša.

“Kaj bodem' storil, še ne vem. Toda zopet imamo dokaz, kako je
potrebno, da spravimo tega Nemca in njegove tovariše iz tega sveta.
Sedaj je vprašanje, kdo naj usmrti Omarja.”

“Jaz ga vzamem na- se,” pravil Humun, sluga.

“Dobro! Potem ostane samo še mali hadži. Zal, da jaz ne imorem
pomagati, ker sem ranjen.”

“Potem ga dajte meni v roke,” se oglasi Manah el Barša. “Ne¬
skončno me bode veselilo, če mu izpihnem luč življenja. Sicer je majhen
in slaboten videti, vendar ga ne smete precenjevati. Ta pritlikavec ima
pogum leva in je uren kakor veverica. Tudi smo zvedeli, da je precej
miočan. Radi tega ne smete misliti, da sem bojazljivec, ker ga vzamem
na- se. Kar se časa tiče, predlagam, da se ne odločimo za kako gotovo
uro. Od časa do časa bodemo prisluškevali. Kakor hitro se prepričamo,
da so se spravili v posteljo, gremo na delo.”

“To je tudi moje mnenje,” izjavi’ Babulam. “Sedaj moram vse
preskrbeti in radi tega <se moram odstraniti. Humun gre seveda a me¬
noj; od časa do časa ga bodem pošiljal, da bode povprašal, Če lahko za¬
čnemo.”

Ko vstane s svojega sedoža, ga zadrži Mibarek z vprašanjem:

“Čakaj še trenutek! Vprašal bi te še nekaj.”

— 205  —

iSedaj se moram odstraniti, iker potem mri to me ibi bilo več lahko.
Slišali bi potem, ko bi slama šumela. Sedaj pa govorijo tako glaismo,
da ne more nikdo čuti, ko se splazim nazaj. Posreči se mi. Kako pa
naj sedaj pridem do stolpa? Ni sicer daleč, toda ničesar nimam, na kar
bi se labko opiral. Sedaj se odpro ivrata stolpa in Oško pogleda skozi,
kar je storil vsake tri minute. Opazi ime, pride k meni in me vzame na
hrbet ter me nese v sobo. Tam ime spusti na preprogo, kjer sem preje
sedel, da imam vrata pred seboj. Pustim jih toliko odprta, da se lahko
od zunaj vidi v soho.

“Zakaj to?” vpraša Omar. “Saj notri dežuje.”

“Ne veliko, ker piha veter od druge 'strani. Gostilničar naj nas
vse skupaj vidi, Janik pa naj se tako postavi, da ga ne more opaziti.”

Sluga se skrije za vratmi in sedaj pripovedujem, kaj sem videl im
slišal. Pri tem se pa varujem 1 , da bi bilo možno iz mojega obraza spo¬
znati, o kakih važnostih se pogovarjamo. Ce pogledata sedaj Habulam
im Humun notri, si morata misliti, da se pogovarjamo o vsakdanjih
stvareh.

Moje poročilo traja tako dolgo, da je med tem časom Mtarad Ha¬
bulam že davno labko prišel v grad. Radi tega pustim vrata zopet (za¬
preti.

Od mojih poslušalcev je posebno Halef jako hud.

•“Gospod,” pravi, “poiskal bi te lopove v skednju in pognal vsa¬
kemu krogljo v glavo. Potetm bi imeli mir in lahko hi v miru nadalje¬
vali svojo pot.”

“Ali hočeš postati morilec?”

“Morilec? Kaj pa misliš! Ti lopovi so divje zveri, im ubil bi jih
lahko, kakor smrdeče šakale ali hijene, ne da bi mi vest kaj očitala.”

“Mi nismo sodniki!”

“Oho! Strežejo nam po življenju. Nahajamo se v stanju silobrana.”

“To je seveda resnica; toda njih nakane lahko preprečimo, ne da bi
jih bilo treba usmrtiti.”

“Potem se jih nikdar ne odkrižamo in zasledovali nas bodo naprej.”

“Če tako dobro pazimo, kakor smo doslej, nam ne morejo ničesar sto¬
riti.”

“Ali naj se vedno mučimo s temi lopovi? Ali imamo kak užitek od
našega potovanja? Ali si pridobimo kaj vrednosti od te ježe? Jezdimo
skozi to deželo kakor mravljinci, ki tekajo čez pot in so vsak trenutek
v nevarnosti, da jih kdo ne pohodi. Hvala lepa za tako zabavo! Ustre¬
limo te šakale v človeških postavah, kjer in kadar jim moremo!”

“Dobro vem,” ga zavrnem, “v kakem položaju smo. Če jih pripe¬
ljemo pred sodnika, nas bodo skrivaj zasmehovali. Če jih sami kaznujemo,
pa ravnamo proti postavam naše vere in proti postavam človekoljubja.
Toraj moramo oboje pustiti in skušajmo raje. da se otresemo teh sovraž¬
nikov ne da bi na njih izvršili kak zločin.”

“Saj vendar ne bi bil nikak zločin!”

— 296  —

“Po mojem mnenju pa vendar. Ce se lahko ubranim kaikega so¬
vražnika na drug način, je kaznjivo ga usmrtiti. S zvijačo se doseže
velikokrat ravno toliko, kakor s silo.”

“Kako hočeš to storiti?”

“Pustim jih priti v stolp in potem hodeimi poskrbel, da ne morejo več
doli.”

“Ta misel ni napačna. Toda če pridejo lahko gori, jim tudi ne bode
nemogoče iti po istem potu zopet nazaj.”

“Tudi če jim, ko so enkrat na stolpu, vzamemo Iestvoi?”

“Hm! Potem pridejo po stopnicah.”

“Ce to storijo, se izdajo, da so proti nam nameravali kaj slabega.
Sicer pa jim to pot 'nitko zapremo. Samo kladivo- rabimo in žeblje, pa
zabijemo pokrov.”

Janik se ponudi, da prinese zaželjeno, kakor tudi veliko železno
klanfo.

“To je dobro,” nadaljujem. “Ta klanfa nam bode jako dobro slu¬
žila. Pokrov pritrdimo nad gorenjo stopnico tako, da ga od zunaj ne
more nikdo odpreti. Potem tudi ne morejo po stopnicah in ker jim lestvo
odvzamemo-, morajo čakati gori, dokler ne napoči dan.”

“Sidi,” meni Halef, “tvojo -dobrodušnost ti odpustim vsled tega
načrta. Prav prijetna misel je, da morajo ti lopovi stati celo noč na
strehi. Vsesti se ne morejo, ker od vseh strani notri dežuje in po tleh
gotovo vse plava. Najvišje nadstropje je ravno tako zidano kakor sve¬
tilka, ki nima nič več šip. Služi samo za razgled in tako -dež lahko- najde
od vseh- strani vhod. Ker so vrata zazidana, in pokrov prav tesno zapira,
se deževnica mogoče sploh- ne- more odtekati.”

“Vendar,” poseže Janik vmes. “Mala luknja je izvrtana v zidu.”

“Ali te ne moremo zamašiti?”

“Prav lahko. Na razpolago je mnogo bičja.”■

“To je izborno! Potem jo trdno zamašimo. Ah, ti morilci naj -sto¬
jijo zgoraj v vodi in dobijo maj ves mogoči revmatizem in desettisoč na¬
činov prehlajenja. Želel bi, da bi morali stati do ramen v vodi in-”

Poskoči na noge in koraka hitro sem in tja. No-vo misel ima. Potem
se vstavi pred slugatom, mu položi roko na ramena in reče:

“Janik, ti najboljši in najzvestejši prijateljev! Jaz te imam rad, a
še tisočkrat večja hi bila moje ljubezen do tebe, če bi imel, kar rabim.”

“No, kaj pa rabiš?” vpraša nagovorjeni.

“Jaz rabinu predmet, kterega pa tukaj gotovo nimate. Ni res, dai
pri vas nimate tulumbe — brizgalniee ?”

“Velike res nimamo, zato pa imamo bostan fiškirmarji — vrtno
brizgalno, ki teče na dveh kolesih.”

“Človek! Mož! Prijatelj! Brat! Ti isi izboren fant! Ne bi si mi¬
slil, da imate brizgalno!”

“Gospod jo je prošlo leto kupil v Skopljah, ker mu je večkrat go¬
relo. Na vrtu je vedno pripravljena.”

— 207

“Koliko vode pa drži?”

“Več, kakor jo gre v velik čeber.’’

“To je dobro; toda kaj mi koristi najboljša brizgalnica, če ni zraven
glavne stvari.”

“Ktero meniš?”

“Cev, kolikor mogoče dolgo cev. Toda te gotovo nimate?”

Mali Hadži je jako navdušen. Njegova vprašanja so taka, kakor bi
od njih odviselo življenje in smrt ali pa največja sreča na zemlji.

“O  tudi cev imamo, samo vprašanje je, kako dolga naj bode.”

“Tako dolga, da seže do vrha stolpa.”

“Tako dolga je, in naj brž e še nekaj več.”

“Mežakar, objeti te moram. Pridi na moje srce; ti si veselje mo¬
jega življenja in sreča mojih dni j! Toraj brizgalno imate in cev tudi!
To je krasno. Cev, tako dolge, kakoršno rabim! Kdo bi si mislil, da se
kaj takega dobi tukaj v Kiliselu!’”

“To je lahko umljivo. Brez te cevi nam brizgalna ne bi veliko ko¬
ristila, ker bi morali vodo od daleč prinašati.”

“Ali imaš v mislih ribnjak tam doli?”

“Ne; to bi bilo predaleč. Takoj za stolpom, popolnoma ob zidu istega
jo velika luknja, ki je vedno polna vode. Tam se postavi brizgalna in cev
vodi seveda tja, kjer gori.”

“Vodnjak, kjer je mogoče napolniti brizgalno! Ali je globok? In
velik? Ali je veliko vode v njem?

“Ne vem, čemu rabiš vodo, toda mislim, da ti je ne bo primanjko¬
valo. ’ ’

“Misliš? To je res izvrstno! Tvoje besede so kakor kaplje rose,
ki padajo na ovenelo polje. Tvoj govor je vreden več nego sto pijastrov
in če bodem kedaj milijonar, jih dobiš celo tisoč. Ti toraj ne veš, čemu
rabim vodo?”

“Ne.”

“Ali tudi ničesar ne slutiš?”

“Ne.”

“Alah naj varuje tvoje možgane, ki morajo biti taki, kakor posušen
vodnjak. Pazi, moj sidi bode takoj vedel, kaj nameravam. Ali ni res,
gospod?”

Ker velja to vprašanje meni, pokimam z glavo.

“In kaj praviš k temu?”

Njegove oči se svetijo notranjega veselja. Misel, da bode mogel
našim sovražnikom tako zagosti, ga neizrečeno veseli. Radi tega je tudi
precej razočaran, ko- mu z resnim glasom odgovorim:

“Otročarija je in nič drugega.”

“Sidi, tako ne smeš govoriti. Lopovi pridejo na stolp v namenu,
da nas usmrtijo. Ti hočeš skrbeti za to, da ne morejo doli in da morajo
ostati celo noč na stolpu. No dobro, jaz hočem svoje storiti, da se ne

SOB s**

bodo preveč ugodno počutili tam gori. Napolniti jim hočemo vso
sobo z vodo. Ta soba je od vseh strani odprta, a stena je kljub temu tako
visoka, da seže človeku do prs, in tako visoko naj stoji voda. Ali se ti
mogoče smilijo? Ali ti je hudo pri srcu, če se ti morilci prehladijo ali
pa dobijo zobobol?”

"Ne, to ne. Privoščiti jim je, da morajo prebiti noč tako slabo, a
vendar se ne morem za tvoj predlog ogrevati.”

‘‘Toda kazen mora biti!”

‘‘Popolnoma pravilno. Toda lahko sebe in nas spraviš v škodo.”

‘‘Ne, sidi. Vse tako pripravimo, da ne more noben človek ničesar
opaziti, Oško, Omar, kaj pravita k temu?”

Oba omenjena sta zadovoljna. Vsi trije me nato tako dolgo prosijo,
da moram konečno privoliti v Halefov načrt.

Janik odide in se čez nekaj časa vrne z na kolo ovito cevjo. Drugi
gredo z njim na stolp in kmalu čujem klub prasketajočega dežja močne
udarce s kladivom. Janik je imel klanfo in kladivo v žepu, in sedaj, ko
so privezali cev, zabijajo pokrov, da ne more nikdo od zgoraj k mam.

Ko se vrnejo, meni Halef z naglasom največjega zadovoljstva:

“To smo dobro naredili, sidi. Ti sam ne bi mogel bolje izvršiti.”

‘‘No, kako ste eev pritrdili?”

‘‘Tako, da visi zunaj ob stolpu in da jo lahko pritrdimo na brizgalno.”

‘‘Ali tega ne morejo- videti, ko postavijo lestvo?”

‘‘Janik pravi, da jo bodo naslonili gotovo na nasprotni strani, kjer
jih drevje ne ovira. Konec cevi vodi v sobo, toda tako, da bode voda pri¬
tekala po zidu, ne da bi se je kaj culo. V temi bi morali zelo iskati,
da bi našli cev. Tudi v drugih nastropjih so oknice trdo zaprte in sedaj
si samo želim, da bi kopališčni gostje kmalu prišli.”

“To bode še dalj časa trajalo, ker je Habulam o tem govoril, da nam
pošlje dobro večerjo.”«

“Ali jo naj grem iskat?” vpraša Janik.

“Da, le pojdi. Če preje jemo, ne bode treba tako dolgo čakati. Toda
hlini se tako, kakor bi res jedel od jajčje jedi in kakor bi čutil bolečine.
Glej tudi, da lahko govoriš z Anko! Mogoče nam ima kaj sporočiti.”

On odide in mi tiho čakamo na njegov povratek, ker se nimamo ničesar
važnega več pogovarjati. Halef čepi na svoji preprogi in si od časa do
časa mane roke in se tiho smehlja. Zraven vedno nekaj ne razumljivega
mrmra. Njegove -misli so pri tem, kako bode kopal naše -sovražnike.

Ko se Janik vrne ni sam. Prinese večerjo in ker me imore vse sam
nesti, ga spremlja Humun. Toda ta ne vstopi in -počaka zunaj, -dokler
mu Janik ne odvzame njegovega tovorja, nakar -se prav hitro odstrani.

Jed je izborna. Dobili smo prav veliko ribje juhe, in boljše me bi
bilo mogoče dobiti v Pragi ali na Dunaju. Mesto žlic smo dobili majhne
skudeliee, s kterimi zajemamo juho. Potem dobimo velikanskega kapuna,
napolnjenega z testom od imoke, fig in zdrobljenih orehov. Potem mlado
kozjo pečenko, ki je tudi prav dobra. Zraven pa še masten pilav z roži-

209  —

nami. Sadja in slaščic se pa ne dotaknemo in tndi od drugih jedil nam
ostane še več kot polovica, dasiravno nam je Ainka sporočila, da lahko
brez skrbi jemo, ker je jedila sama pripravila in da med tem časom ni
bilo nobenega človeka v kuhinji.

•'‘Ali je tvoj gospod v svojem stanovanju?'’ vprašam Jarnika.

“Da. Sedi, kadi in strmo gleda pred se. Poklicati me je pustil in
me vprašal, kaj mi je. Jaz sem naredil prav tožen obraz in sem mu od¬
govoril, da sem jedel slivo, ki menda ni bila zrela in da me tišči v že¬
lodcu.”

“To je bilo jako pametno od tebe. Sedaj je najbrže mnenja, da ti
ničesar ne veš, da je on zastrupil jajčjo jed in radi tega se ne bode pred
teboj hlinil.”

“To je res. Hlinil ise seveda ni. Naravnost mi je pokazal, kako jezo
ima do vas in vse je hotel vedeti, kaj delate in govorite. Jaz sem mu
povedal, da te noge bolijo in da ne moreš hoditi. Rekel sem mu tudi,
da ste jako utrujeni ir. zmučeni, ter da želite iti kmalu k počitku, Nato
mi je povedal, naj vam takoj po večerji pripravim ležišče. Potem pa
moram iti takoj spat. Čim preje se vležete, temi preje bodete vstali, je
menil, in jaz se moram prespati, da vam potem lahko pomagam.”

“Jako pametno od njega! Kje pa navadno spiš?”

“S Hulmunom in drugo služinčadjo!”

“To je neprijetno! Ne moreš se neopaženo odstraniti in mi te
vendar še rabimo.”

“0, kar se tega tiče, efendi, si lahko brez skrbi. Nik do noče več od
danes naprej z menoj spati in Humun mi je na ukaz gospodarja nakazal
ležišče pod streho. Toda če želiš, se bodem naredil, kakor bi šel spat,
a prišel bodem semkaj v stolp. Ker boste zaklenjeni, bodem potrkal.”

“Toda ne navadno. To bi lahko storil slučajno tudi kdo drugi.
Potrkaj na to oknico in sicer prvič enkrat, potem dvakrat in nato trikrat.
Potem vemo, da si ti in ti bodemo odprli. Sporoči to znamenje tvoji
Anki. Ne ve se, kaj se še vse lahko pripeti. Ona naj pazi in če treba,
naj naimi prinese poročilo.”

Janik pospravi ostanke jedil in potem nam prinese odeje za ležišče.
Ko zopet odide, ugasnemo luč. Oknice in vrata so bile sicer zaprte, a
imele so toliko špranj, da je od zunaj prav lahko videti, da nimamo več
luči.

Kake dve uri kasneje se vrne Janik in odpremo mu, ko da dogio-
vorjeno znamenje.

“Prišel sem tako pozno,” nam zašepeče, “ker sem prišel na misel,
da bi Habulama prisluškeval. Vsi so morali iti spat, potem pa se je
splazil z Humunom k skednju. Oba. sta ravnokar zlezla vanj.”

“Potem vemo, pri čem da smo. Menili bodo, da spimo in sedaj lahko
pričakujemo, da bodo kmalu zlezli na istolp.”

“To moramo videti,” pravi Halef in gre hitro po stopnicah navzgor
in drugi mu sledijo.

— 210  —

Še vedno dežuje in sicer tako močno, da korakov zunaj hodečih ni
mogoče slišati.

■Sam sedim v sobi in čakam. Cez nekaj časa se ostali vrnejo in
Halef mi naznani:

"Sidi, gori so. Ravnokar stopa zadnji navzgor; sedem oseb je
bilo.”

"Devet jih je bilo v skednju. Miridit je odšel in Mibarek je naj-
brže ostal spodaj, ker je ranjen.”

"Tako je. Sedaj bodemo takoj odstranili lestvo in prinesli brizgal¬
no.”

"Ogrnite se z odejami, ker drugače boste mokri do kože.”

To storijo v največji hitriei in potenm odrinejo zapah, da morejo ven.
Jaz se stegnem ob steni in odprem oknico. Temno je zunaj, a kljub temu
vadim kmalu štiri može, ki se popolnoma v bližini mojega okna z nečem
vkvarjajo. Potem zaeujem, da brizgalna deluje. Pritrdili so oev in
z vso mečjo pumpajo vodo navzgor. Od časa do časa zaslišim tiha Ha-
lefova povelja. Mali hadži se nahaja kljuh dežju v svojem elementu.

Zgoraj pa ostane vse tiho. Da je pumpanje imeli vspeh. si je lahko
misliti. Najbrže si lopovi zgoraj ne morejo tolmačiti, odkod pride voda,
a varujejo se, da bi izdali svojo navzočnost. Gotovo se mučijo, da bi
odprli pokrov nad stopnicami. Habulam je rekel, da se hoče v to svrho
preskrbeti 7 velikim svedrom in radi tega je še vedno mogoče, da izbijejo
klanfo. V tem. slučaju pridejo doli in jaz se pripravim;, da hi jih sprejel
z revolverji. Toda, dasirav-no ostro poslušam, ni od nikoder ničesar čuti-
Halef je tora j pokrov dobro pričvrstil.

Tako mine precej časa, gotovo več 'kot eno uro. Potem se vrne ee-
tvoriea k meni nazaj.

"Gotovi smo, sidi!” naznani Halef z največjo zadovoljnostjo. "Pum-
pali smo na vso moč, a sedaj smo mokri, kakor miš. Ali nam dovoliš, da
prižgemo svetilko?”

“Da, bolje je, če imamo luč.”

Prižge svetilko, kteri še preje prilije olja. Potem pa gre navzgor,
do sohe, v kteri stojijo naši nasprotniki v vodi. Tam odpre oknioo i°-
začne govoriti:

"Alah salam wer, eelebilerim — Alah naj vajs pozdravi, gospoda
moja! Ali se hočete pri tej strašni vročini'navžiti nekoliko svežega zraka?
Kako se vam dopade krasni razgled tam zgoraj? Moj efendi mi je na¬
ročil, naj vas vprašam, če rabite kak dalnogled, da ložje ogledujete dež.’

Jaz poslušam, a ne čujem nobenega odgovora. Zasmehovani se za¬
držijo popolnoma tiho.

"Zakaj se pa pravzaprav kopljete po noči zgoraj?” nadaljuje Halef-
“Ali je tukaj tako v navadi? Žalostilo hi me, če voda ne hi bila dovoli
topla. Toda ni lepo, če gleda kdo kopajoče in radi tega sedaj odidem 1 -

• , »v

Upam, da bodete do jutra gotovi; potem si bodem jaz, vaš najpociz*
pejši sluga dovolil, vprašati po vašem cenjenem zdravju.

- 211 J—

Ko pride z drugimi doli, se smeje in pravi:

“Gospod, lepo se nam je posrečilo in nobeden se ne upa pregovoriti
besedice. Bilo mi je, kakor bi slišal, da so jim klopotali zobje. Sedaj
lahko mirno zaspimo, ker motil nas pač ne bode nikdo. ’ ’

“Da, le mirno zaspite,” pravi Janik. “Utrujeni ste vsled ježe, jaz
pa sem še čil. Bdel bodem in vas takoj zbudim, če bode treba. A ničesar
se nam ni bati, ker možje ne morejo doli. K večjem bi bilo mogoče,
da pride voda doli k nam, tcda to bi ne bila nikaka nevarnost.”

Prav je imel. In ker ise je na njega lahko zanesemo, se vležemo.

. i

SEDMO POGLAVJE.

i __ J

V stiski vsled  pop  la v e.

Dasiravno sem zelo utrujen in počitka potreben, ne morem zaspati.
Slišim, kako se Halef tiho hahlja, veseleč se svojega posrečenega načrta
in ki tudi ne more najti pokoja; enakomerni šum padajočega dežja me
slednjič vendar le uspava. Tu pa me zbudi glasno trkanje na vrata;
nekdo je trkal tako, kakor smo se dogovorili z Janikom. Dvignem se;
najbrže je Anka, ki nam koče kaj sporočiti.

Janik odpre in moje domnevanje se uresniči: deklica stopi notri,

llalef, Oško in Omar so seveda tudi takoj po koncu.

“Oprosti, da te motim efendim,” reče naša lepa zaveznica. “Pri¬
nesem vam poročilo. Janik mi jc pripovedoval, kaj ste nameravali, na¬
mreč pustiti ljudij na stolpu v vodi. Ali ise je posrečilo?”

“Da, in vedno so še gori.”

“In jaz mislim, da so odšli.”

“Ah! Kako jim bi bilo mogoče, priti doli?”

“Tega ne vem; toda prepričana sem, da so sedaj spredaj v gradu.”

“To bi bilo seveda presenetljivo. Pripoveduj!”

“Janik mi je naročil, naj bodem jako pazna. Habulam me je poslal
z godaj k počitku, toda cula sem in gledala skozi okno. Videla šemi svojega
'gospodarja, ki se je plazil z ITumnnom na .vrt. Da bi ga slišala pri po¬
datku, sem šla v pritličje ter isem se vlegla za vrata neke sobe, mimo
ktere je moral priti in ktera sem pustila nekoliko odprta. Kljub trudu,
kterega sem si dala, da bi ostala čuječa, sem zaspala. Zbudil me je šum
'dveh mož, ki sta prišla iz dvorišča. Eden je govoril in spoznala sem
^fabulama po glasu. Klel je, kakor ga še nikdar nisem slišala. Cula
s eni, da je prižgal v kuhinji velik ogenj ter da se je slekel. Mislim, da
■J® bil Humun, s kterim je govoril. V kuhinji je nastal kmalu velik ropot.
Slišala sem jezne besede in glasno prasketanje gorečega lesa. Kaj so tam
delali, ne vem; hitela sem k vam, da povem, kaj sem opazila.

“To je jako lepo od tebe. Ljudje so morali na kak način pobegniti.
^ale£, kam ste spravili lestvo?”

— 212  —

“Nismo jo odnesli, aimrpak položili na zemljo. Kopališčni gostje
vendar nismo mogli priti iz stolpa doli, da bi postavili lestvo!”

“To je res, toda lahko se je kdo spustil po cevi doli in je lestvo zopet
prislonil. ’ ’

“Haša — Bog ob vari! Poglejmo enkrat!”

In hitro gre ven, Oško in Omar pa mu sledita. Ko se vrnejo čez
nekaj minut, pravi Halef pobito:

“Da sidi; odšli so. Prepričal sem se.”

“Potem sloni lestva na stolpu?”

“Žal! Na drugi strani leži cev na tleh.”

“Toraj je natanko tako, kakor sem si mislil. Našli so cev. Potem
se je eden spustil po njej na tla in prislonil lestvo, da iso mogli drugi
doli. Nato so se podali v kuhinjo, da posušijo mokre ohleke in da se
ogrejejo.”

“Jaz želim, da bi sedeli v peklu, kjer bi ise hitreje posušili, kakor
v kuhinji!” se jezi Halef. “Kaj storimo sedaj, efendi?”

“Hm! Treba je nekoliko pomisliti. Jaz mislim, da-”

Svojega govora ne morem dokončati. Trata nismo zaklenili in radi
tega so nekoliko odprta, da pada sij luči ven. Sedaj se še širše odpro
in vsi začujemo Habulamov glas:

“Anka, šejtan kici — hudičeva hčer! Kdo ti je ‘dovolil sem ho¬
diti?”

Deklica se prestrašeno zgane.

“Takoj pojdi ven!” zapove zunaj stoječi. In Janik, ti pes, si tudi
notri! Kaj se imate plaziti po vrtu! Takoj ven! Bič vas hode že na¬
učil pokorščino.”

“Murad Habulam,” odgovorim jaz, “ali ne bi bil tako dober da bi
prišel malo notri k nam?”

“'Hvala! Nočem, da bi me pogubil tvoj zločestni pogled. Če bi
vedel kakšen zapeljivec poslov isi, bi ti bila moja hiša zaprta.”

“0 tem bodemo še natančneje govorili. Le pridi notri!”

“Mi ne pade v glavo! Pošlji posle ven. Ta zahrbtna zalega nima
pri tebi ničesar iskati!”

“Iskat si jih pojdi!”

Niti odgovora mi ne da na to, toda jaz slišim tihe glasove. Toraj ni

sam.

“Če ne pjride, ga grem  pa jaz iskat,” pravi Halef in stopi k na pol
odprtim vratom. Tu zaslišim, kako napne nekdo petelina pri puški in nek
glas zapove:

“Nazaj pes, inače te ustrelim!”

Halef hitro zaloputne vrata.

“Ali si slišal sidi?” vpraša, veliko bolj začuden, nego prestrašen.

“Zelo natančno,” odgovorim. “To je bil glas Barud el Amazata.”

— 213

"Tudi jaz tako mislim. Dva moža sta stala pri skednju in namerila
sta na-me s puškami. Zahrbtni napad se jim ni posrečil in sedaj nas ho¬
čejo odprto napasti.”

"Dvomim. Ne upajo se nas ustreliti, ker bi se zvedelo. Ce bi resno
mislili, ne bi samo grozili, ampak streljali bi brez svarjenja.”

"Meniš? Toda zakaj se postavita dva tjakaj?”

"To uganem. Pobegniti hočejo. Opazili pa so, da Janik in Anka
nista navzoča in radi tega se jim je zbudil sum. Iskali so jih in našli
pri nas. Sedaj lopovi vedo, da je beg za nje najboljši, in da bi jim ga
ne mogli ubraniti, nas tukaj ta dva strahujeta, medtem ko se drugi pri¬
pravljajo za odhod.”

"V polnem obsegu ti pritrjujem efendi; toda, ali naj to mirno
trpimo ? ’ ’

Jaz vzamem brzostrelko, vstanem in se tipljeimi ob steni do oknice
zraven vrat. Omar je moral svetilko ugasniti, da me od zunaj ne more
nikdo videti. Tiho odrinem oknico in pogledam ven. Zunaj, le nekaj
korakov od stolpa oddaljeno, slonite dve postavi. Eden se opira s ko¬
pitom puške tal, drugi pa- jo drži v desni roki naravnost navzgor. Ker
mi kaže desni profil, je cev njegove puške v smeri njegovega obraza. Oba
se jako živahno med seboj pogovarjata.

Lahko položim puško na okno in kljub temi isem strela gotov. Merim
na cev puške in sprožim. Istočasno s strelom že tudi zaeujem bolesten
vzklik. Moja kroglja je -zadela in moža je kopito njegove puške klo¬
futnilo po obrazu in mu tudi puško iztrgalo iz rok.

"Ej mizibet, ej bilekiat — o nesreča, o zahrbtnost!” kriči. Spoznam
ga po glasu — bil je Barud el Amazat.

"Proč, proč!” kliče Manah. "Ta strel zbudi vse prebivalce gradu!”

In pobere puško drugega, ga prime za roko in vleče s seboj. V na¬
slednjem trenutku še oba zgineta.

Iz besed Manaba moram sklepati, da sploh niso imeli namena stre¬
ljati Mnogo jim je bilo na tem ležeče, da Habulamovi ljudje ne opazijo
njih navzočnosti.

Sedaj se obrnem k svojim tovarišem:

"Vzemite svoje orožje in hitite v hlev! Lopovi hočejo gotovo vzeti
naše konje seboj.”

Vsi zbežijo skozi vrata. Jaz se vsedem zopet in obdržim brzostrelko
v roki, da bi bil na vse pripravljen.

Tudi Anka se je takoj odstranila. Čez nekaj časa se vrne z Janikom
in Omarjem nazaj, ki mi naznanita, da sta ostala Oško in Balef v hlevu,
da bi čuvala konje. Kakor je kazno, se jih ni hotel nikdo prilastiti;
sploh niso videli nobenega človeka. To me pomiri.

{Sedaj je treba pred vsem zvedeti, kje iso drevesa, pod kterimi
spravili sovražniki svoje konje. Anka in Janik ne vesta ničesar c

"Jaz sem prepričati, da ve Human,” pristavi Janik, "toda
ti ne bode hotel.”

— 214 j™

‘•'0, jaz imam zelo dobro sredstvo,” odvrnem, “klešče, s pomočjo
ktere lahko vse, kar želim iz njega zvlečem.”

“Potem znaš več. kakor drugi. Svojega gospoda in njegove zavez¬
nike ne bode nikdar izdal.”

“Lahko si pričujoč, da se prepričaš, kako odkritosrčen bode proti
meni. Ali poznaš Afrita, krojača natančneje?”

“Ne. Sicer vem, da se pravzaprav Suef imenuje, a drugega ti ne
morem povedati. Prav velikokrat pride k Murad Habulamu in sumim,
da nimata poštenih zvez. Radi tega sem mu šel vedno z pota. Bolje je,
če kdo s takimi ljudmi nima ničesar opraviti. Najraje bi šel stran od tukaj
in veselilo bi me, če bi te mogel spremeniti do "Vejice, če pa imaš v Ka-
ranorman kanu opravka, sem ti mogoče lahko koristen.”

“Jaz iščem tam velikega hudodelca, ki je najbrže prijatelj in zaveznik
Habulama.” 1  j; j J

“Kaj? Take ljudij ima moj gospodar za prijatelje?”

“'Da. Možje, ki so bili pri njemu, so roparji in morilci, ki nam
strežejo po življenju. In kakšen je tvoj gospod, razvidiš lahko iz tega,
ker nas je hotel zastrupiti.”

“To je res. Efendi, jaz ne ostanem tukaj. Šel bodem iz te hiše, in
če ostanem tudi dalj časa brez službe in zaslužka. Sicer bode res potem
še dalj časa trajalo, predno se moreva jaz in Anka poročiti, a raje čakava,
kakor bi služila takemu gospodarju.”

“No,.kar se tega tiče, lahko od mene zahtevaš plačilo in Anka ravno
tako. Če bi vaju ne bilo, mi ne bi več živeli. Radi tega zahtevajta od
nas plačilo, ki je primerno storjenemu delu in našemu premoženju.”

“To je res,” eujemo glas izza vrat. “Nikdo ne bode mogel za nami
govoriti, da smo (nehvaležni.”

Halef je, ki tako govori. Prišel je iz hleva in je slišal zadnji del
našega govora. On nadaljuje:

“Žal, da nismo bogati, a mogoče vendar lahko pripomoremo vajini
sreči. Če opustita dosedanjo službo radi nas, moramo za to skrbeti, da
vama sploh ni več treba služiti. Vprašam te toraj Janik z vso dostoj¬
nostjo svoje duše, če si želiš Anko za ženo.”

“Seveda!” se zasmeje Janik zadovoljno. ,

“In kdaj?”

“Kolikor mogoče hitro.”

“In ti, evetliea Kilisela in rešiteljica našega življenja, ali naj postane
ta sluga Janik tvoj mož, kterega moraš vedno ubogati, dokler je namreč
pameten in ne dela nikakih neumnosti?”

“Da, on naj bode moj mož,” pravi deklica in zarudi.

“No, potem naj kaplja naš blagoslov na vas iz tega mošnjička sreče
'n hvaležnosti. Jaz sem glavni blagajnik te družbe. Bil je ‘denar ne-

i, a mi smo se zavzeli, da ga spremenimo v noveei sreče, in sedaj imamo
»nost.”

215  —

In iz žepa potegne dolgo mošnjo, v kateri je denar, kterega se imamo
zahvaliti bitki pri Dere kulibi, in jo odpre.

•'Ali dovolil, sidi?’’ me vpraša.

"Rad!” prikimam, radoveden, koliko bode dal obema.

"Potem naistavita. roke, da vlovite v nje dež sreče.”

Janik ni kar nič počasen. Obe roki pomoli Halefu. Ko Anka to vidi,
stori isto. Halef seže v mošnjo in začne šteti. Premenoma položi vedno
en zlatnik v roke Anki in Jarniku ter šteje zraven:

"Bir, iki, eč, dert, bee, alti, seldz, dokuz, on” — toraj to deset.

Naštel je same zlate turške funte po sto pijastrov, toraj vsakemu
tisoč pijastrov. To je petdeset dolarjev, kar je za te lju-dij gotovo že lepo
premoženje. Potem vpraša oba prijetno začudena :

"Ali tudi vesta, kaj je atija 1 ?”

"Ne,” odgovori Janik.

‘ 1  Azija je znesek, po kterem je zlato več vredno, kakor srebro. Sedaj
je osem na sto. če menjate tak cekin za sto pijastrov, morate dobiti sto-
osem pijastrov v srebru. Zapomnita si to, ker znese dvakrat osemdeset pi¬
jastrov za vaju.”

Ta poduk ni bil nepotreben. Stošestdeset, pijastrov je za parček že
precejšnja svota. Toda samo na pol skisata njegovim besedami Njiju
mišljenje je osredotočeno v pogledih, ki so polni veselja obrnjeni na kupček
cekinov.

"Gospod,” zakliče konečno Janik, "ali je to šala, ktero počenjaš
z nama?”

"0 ne, jaz menim popolnoma resno,” odgovori Halef.

"Toda to vendar ni mogoče! Tisoč pijastrov za-me in tisoč za Anko
kdo naj to verjame?”

"Kar imata v rokah je vajino, in kar je v mojih, je moje. Storite
s svojo imovino tako, kakor jaz. Pazita!”

Mošnjiček zvije v roki 1  in ga muzajoč potisne v žep. Onadva se pa
obotavljata, da bi storila po njegovem- vzgledu.

"Ta denar — isamo zlato!” zakliče Anka. "Povej še enkrat, da je
naše, drugače ne morem verjeti!”

"Če verjameta ali ne, to mi je vse eno. Gavna -stvar je, -da ga spra¬
vita in -se potem poročita. Jarniku se vendar tako mudi, radi tega ni
treba odlašati.”

"In vendar moram preje efen-dija vprašati. To je velika svota.
Midva budi ne rabiva toliko, ker imava prihranke. Kaj bodete pa za-se
obdržali, če nama podarite vse premoženje?”

"Ne skrbi za nas,” se smeje mali hadži. "Mi že vemo, kaj je treba,
storiti, da se brez denarja živi. Mi jezdimo po potu go-stoljubja, in celo
naši največji sovražniki, morajo plačati svoj -delež. Ali pa mogoče mislita,
da bodemo Murad Habulamu, vajinemu gospodarju podarili le eden pijaster
za to, kar smo povžili? Nam ne pade v glavo. Upam, da mi moj sidi
dovoli, da ga plačam z čisto drugim denarjem. Vidita, da mi ne rabimo

— 216  —

denarja in radi tega vzemita te cekine brez premisleka. Sicer smo se
pa pred kratkem navadili, da vsakemu lopovu, ki nam pade v roke, vza¬
memo to, kar je nakradel, da lahko potem obdarimo ubožne ljludi. Mogoče
se zopet kje snidemo z takim lopovom! Potem sedimo zopet kakor ptič
v žitu iu hvalimo Alaha za dobroto, s ktero vlada državo padišaha. ’*

Da bi končal zahvalevanje obeh srečnih, zapovem Halefu in Janiku,
naj gresta z našimi stvarmi v hlev, kjer naj osedljata konje.

"Ali hočeš odpotovati?” vpraša Janik začudeno.

"Da, toda ne takoj. Hočem samo, da so konji za vsaik slučaj pri¬
pravljeni. Tebe in Anko vzamemo seboj.”

"Toda Murad Habulam ne bode dovolil!”

"Jaz bodem skrbel, da bode dal dovoljenje.”

"Potem ti bodemo dvojno hvaležni. Ti si prišel semkaj, kakor
bi-”

•"Tiho! Že verni, kaj hočeš povedati in da si 'hvaležen človek; s tem
se hočemo za sedaj zadovoljiti.”

Ko se odstranita, se vsedem na stol Habulamove žene in Omar me
vozi za drugimi.

Postalo je nekoliko svetlejše, ker je dež popolnoma popustil in nebo
kaže, da se bode vreme ugodno spremenilo.

Da pridemo v hlev, moramo mimo skednju podobnega, odprtega po¬
slopja. Štrena sloni na zadnji strani na zidu, spredaj pa na lesenih stebrih)
da se lahko vse vidi, kar se nahaja notri. Vidim voz, a ne tako okor¬
nega, kakor so v o-nih krajih v navadi, in kterega imenujejo araba, ampak
lažjega in okretnejšega. Zraven visi na steni komat. Oba predmeta mi
prav labko rabita za moj načrt, posebno še, ker je v hlevu'zraven drugih
konj tudi prav lep, mlad vranec. Jaz nadzorujem sedljanje naših konj
in potem zapovem, da me privedejo pred Habulama.

"Ali’naj greva tudi jaz in Anka?” vpraša sluga.

"Da.”

"A slabo se nama bo godilo!”

"Ni vam treba skrbeti. Stala bodeta vedno za menoj in zapustila ne
bodeta prostora brez mojega dovoljenja.”

Ko pridemo iz hleva, vidimo sloneti v bližini nekega možakarja, ki
nas je opazoval.

"Kdo je to?” vprašam Janika.

"Eden hlapcev, ki je najhrže stražil pri konjih vaših sovražnikov-
Ali ga hočeš vprašati, kje so drevesa?”

"Saj ne bi hotel povedati.”

"<3otovo ne.”

"Potem hočem raje hraniti besede, ker Hurnun mi bede gotovo vse
povedal.”

Ko pridemo v vežo, ga vidim sloneti ob zidu. Stoji tako, da lahko
vidi skozi vrata v hlev. Toraj je tudi on obrnil svojo pozornost na n«*-

"Kaj hočete tukaj?” nas nahruli.

— 217

“Želim govoriti z Murad Habulamom, tvojim gospodarjem,” odgo¬
vorim jaz.

Noče me naravnost v obraz pogledati, ker se boji mojih oeij, in svoje
prste obrne tako proti meni, kakor že enkrat v stolpu, da bi se obvaroval
hudega pogleda.

“To ne gre,” odgovori.

“Zakaj ne?”

“Ker spi.”

“Potem ga zbudi.”

“Tega ne smem.”

“Toda jaz to želim!”

“Tvoje želje me nič me brigajo.”

“No, potem ti zapovem!” pravim z velikim povdarkom.

“Nič mi nimaš zapovedati.”

“Halef, bič!”

Komaj izgovorim ti dve besedi, že zažvižga korobač po hrbtu so¬
vražnega človeka in sicer s tako silo, da se zadeti kar zvije. Zraven za¬
kliče Halef:

“Kdo ti nima nič zapovedovati, ti grobijan? Povem ti, da mora vsa
država sultana in vse dežele sveta slušati mojemu efendiju, če sem jaz pri
njemu, jaz, ki sem rjoveča lev proti tebi, ti kihajoči črv!”

Humun se hoče ubraniti udarcem; padajo pa tako hitro, da jih mora
mirno prevzemati. Zraven pa tuli, da se razlega po vsem gradu. Ko-
neeno ga Halef pusti, a bič drži še vedno kvišku, ko vpraša:

“Ali hočeš sedaj zbuditi t tar ega zavrženea?”

“Naznanil te bodem! Kožo ti bodo drli iz iživega telesa!” rjove
tepeni in odbeži.

“Efencli, iz tega se pa ne skuha nič 1  dobrega,” svari Jarnik.

“Mi se ne bojimo,” odgovorim. “Danes je velik praznik, ki se ime¬
nuje praznik tepeža. Z naj večjo vernostjo ga hočemo končati.”

“'Od takega praznika še nisem nikdar cul.”

“Potem ga bodeš danes spoznal,” meni Halef. “Sidi, ti si sedaj
spregovoril veliko, krasno besedo. Nad teboj bode veselje med verniki
in zveličanimi zadnjih treh nebes. Vendar hočeš enkrat pokazati, da si
kras moškega spola in krona junakov. Moje mišice se. bodo spremenile
v kače in moji prsti v škarje raka. Divjal bodem med morilci in roparji.
Tuljenje bode nastalo v Riliselu in strah ter trepet med sinovi zločincev.
Matere in hčere onih, ki nimajo čiste vesti, bodo jokale, in tete ter sestro
nepravičnih si bodo pulile lase in raztrgale pajčolane. Maščevanje
odpira svoje žrelo in pravičnost si brusi kremplje, ker tukaj stoji sodnik
z korobačem, hadži Halef Omar ben hadži Abul Abbas ibn hadži Davrad
al Gosara!”

!Z povzdignjenimi rokami stoji in vznesenimi potezami v obrazu, go¬
vornik od pet do temena, ki si je v svesti da dela na rešitvi najvešje
Uganke sveta.

— 218  —

Humun nas. je nalagal, ko je rekel, da spi njegov gospodar. Ravno,
ko zavijemo proti sobi, v kteri nas je sprejel Habulam pri našem prihodu,
nam pride ta nasproti in jezno zakriči nad nami:

“Človek, kaj ti pade v glavo, da pretepaš mojega slugata? Veliko
veselje čutim, da bi vas dal vse skupaj zbičati! ”

Bil ni sam, ampak Humun in krojač Suef, ki se je izdajal za Afrita,
sta pri njemu. Za temi je pet do šest hlapcev in ženska služinčad.

Jaz ne odgovorim, ampak namignem Omarju, naj me mirno naprej
poriva. Habulamova jeza postaja v sled mojega molčanja še večja, ker
razkačeni imož nam začne groziti, in če bi se te grožnje uresničile, bi se
morali takoj na mestu spremeniti v prah in pepel. Ko dospemo do ome¬
njenih vrat, jih hoče Halef odpreti, a Habulam se postavi pred nje in

“Nikdo ne sme notri! Jaz vam prepovem!”

“Ti?” vpraša Halef. “Nič nam nimaš zapovedovati.”

“Jaz sem največja policijska in sodnijska oblast v tem kraju!”

“No, potem lahko govorijo Kiliselani o sreči. Če najvišja sodnijska
oblast ropa in mori, kaj delajo šele podložniki! Odstrani se z lepa od vrat,
drugače dobiš poljub od mojega korobača, ali prav glasno klofuto. Raz¬
umeš ! ’ ’

In dvigne bič, a ker gostitelj le noče od vrat, dobi tak udarec, da
zapusti svoj prostor s skokom, ki bi bil časten za vsakega klovna v cirkusu.
Zraven pa kriči:

“Pretepa me! Alah je videl in vi tudi! Vrzite se na njega! Pobijte
ga! Zvežite ga! ”

To povelje velja hlapcem, a ne ti, ne Humun ali Suef se ne upajo
dotakniti Halefa. Ta jih pa tudi ne pogleda, ampak odpre vrata in
vstopi. Mi mu sledimo. Habulam prileti za nami in drugi se drenjajo
za njim. V sredi sobe obstane in zavpije:

“To je strašno! Kaznoval vas bodem kar najstrožje. Jaz sem naj¬
višji kazenski sodnik.”

“Kili selo je majhna vas v kteri ni nobenega takega sodišča,” ga za¬
vrnem.

“Toda jaz sem sodnik tega kraja.”

.“Tega ne verjamem. Kje si pa študiral?”

“Tega ni treba.”

“Oho! ,Če hočeš biti sodnik, moraš do dvanajstega ltta obiskovati
elementarno šolo, potem seminar, da dobiš naslov zofte. Ali ga imaš
ali si ga mogoče imel?”

“To te nič ne briga!”

“Pa še veliko. Kdor nas hoče soditi, nam mora dokazati, da je v to
opravičen. Ali znaš arabski govoriti in pisati?”

“Da.”

“Perzijski tudi?”

“Da.”

— 219  —

"In znaš ves koran na pamet? • To vse se namreč zahteva od
zofte.”

"Ves koran znam povedati.”

"Potem dokaži! Citiraj mi šestinštirideseto suro, ki se imenuje el
akaf.”

"Kako se začne?” vpraša v zadregi.

"Seveda z besedami ‘v imenu neskončno usmiljenega Boga’ kakor
vsaka druga sura.”

"Toda to ni pravi začetek.”

"No, ta se glasi: ‘Razodenje te knjige je od Boga, neskončno mo¬

gočnega in modrega. Nebo in zemljo, in kar je med tem. smo vstvarili
v resnici samo za gotov čas; toda neverniki ne verujejo tega svarjenja,
ktero jim je znano — — —’ Govori dalje!”

Z roko seže za ušesa, se lam popraska in potem reče:

"Kdo ti je dal pravico, da me izprašuješ? Jaz sem bil zofta in to
moraš verjeti! Stražite vrata, da ne more nobeden tujih obtožencev po¬
begniti in takoj prinesite ketel aleti — tepežni stroj — semkaj!”

To zapove svojim podložnim, ki ga bitro ubogajo. Humun in Suef
se postavita na obeh straneh zraven njega, in drugi med nas in vrata,
da bi nam onemogočil pobeg. Ena služkinj odhiti, da bi prinesla zahtevani

, ; j '*~r*rnF»

stroj.

Sedaj se usede Habulam sredi sobe na tla in pomigne obema zraven
njega, naj storita isto.

"Vi dva sta sedaj priče in prisednika,” reče, "in bodeta potrdila
mojo obsodbo.”

Trije lopovi naredijo tako važne uradne obraze, da se moram- na
vso moč zadrževati, da se glasno ne zasmejem.

"Sidi, ali naj res k temu molčimo?” me vpraša Halef tiho. "To je
sramota za nas!”

"Ne, temveč zabava. Že večkrat smo postali iz obtožencev tožitelji
in tako se bode tudi danes zgodilo,”

"Tiho!” mi zakliče Habulam. "Hudodelci morajo mred sodnijo
molčati. .Tanile, Anka, kaj imata opraviti pri zločincih? Težko sta. se
pregrešila proti mojim poveljem in bodeta za to pozneje kaznovana. Se¬
daj pa se odstranita.”

To je več kot smešno! Seveda imamo vse orožje pri sebi in ta stari
grešnik si res domišljava, da ga bodemo rešpektirali. Janik in Anka osta¬
neta pri nas; radi tega zapove Habulam še enkrat s strogim glasom, da
se odstranita.

"Oprosti!” pravim jaz, Ta dva sta od danes naprej v moji službi.”

"O tem ne vem- ničesar.”

"Povedal sem ti sedaj in toraj veš.”

"Jaz te razumem: odvrnil si jih od mene. a tega ne trpim in jih bodem
razun tega še kaznoval.” I 0  • : , , i

— 220

“O tem govorimo kasneje,” odvrnem mirno. “Vidiš, da se sodna
obravnava lahko prične.”

In pokažem na deklo, ki je prinesla “tepežni stroj” ter ga postavila
pred starca.

Pod tem strojem si je treba misliti dolgo, ozko, nekdaj štirinogato
klop iz ktere ste na enem koncu odstranjeni dve nogi, tako da ima klop
na drugi strani samo še dve aogi. To klop položijo narobe na tla, da
molijo noge navzgor. Obsojenec se mora uležti s hrbtom na desko, tako,
da so obrnjene njegove noge ob nogah klopi navzgor. Potem ga trdo
povežejo in udarce dobi na bose podplate.

Kako občutna kazen je to, je razvidno iz tega, ker večkrat že pri
prvem udarcu koža na podplatih poči. Izurjen kavas tolče počez po pod¬
platih; začne na peti in neha pri prstih, tako da pada vsak udarec
tesno eden ob drugem. Prvikrat udari po desni, potem levi nogi, in tako
naprej. Če so podpati počeni od peta do prstov, ne da bi bila eksekucija
končana, našteje kavas druge udarce tako, da se križajo s prejšnjimi.
To imenuje Turek z jako lepimi besedami: satnandž tahtasi wurmak —

šahovno desko tolči.

Murad Habulam opazuje klop s skoraj ljubeznivimi pogledi. Potem
nas jako pomenljivo pogleda in namigne nekemu za nami stoječemu hlapen,
kteremu zakliče:

“Bejaz, ti si najstarejši. Pridi sem! Ti bodeš prevzel izvršitev
obsodbe.” ' j? !

Hlapec — dolg, močan človek — se poda k njemu in se igra s šibami,
ktere je prinesla dekla in položila zraven klopi. Murad Habulam po¬
nosno dvigne svoje gorenje teio se odkašlja in začne, obrnjen k meni:

“Tvoje ime je Kara ben Nemzi?”

“Tako me imenujejo,” odgovorim.

“Ti si gospod in zapovednik tega hadži Halef Omarja, ki stoji zraven
tebe?”

“Ne njegov zapovednik, ampak prijatelj.”

“To je vse eno. Ali priznaš, da me je udaril?”

“Da.”

“In tudi Humuna, mojega slugo?”

“Da.”

“Ker sam priznavaš, njega sploh ni treba vprašati. Ali veš, koli¬
kokrat je udaril Humuna?”

“Udarcev nisem štel.”

“Bilo jih je najmanj dvajset,” se glasi o Humun.

“Dobro. Jaz sem seveda samo enega dobil, toda — ”

“Žal!” mu pade Halef v besedo. “Jaz bi želel, da bi jih dobil
dvakrat toliko, kakor Humun!”

“Molči!” zagrmi Habulam nad njim “Ti smeš samo govoriti, če
te vprašam. Sicer se pazahvali Alahu, da te je. odvrnil od tega, da

— 221  —

bi me še bolj pretepal. Jaz sem tukaj gospod in zapovednik, in vsaki
udarec, kterega dobim, velja za trideset drugih. To je z dvajsetimi, ktere
si dal Humunu, petdeset, ktere bodeš sedaj dobil na podplate. Stopi
bližje in sezuj si čevlje!”

Bajez, hlapec, začne pripravljati vrvi, s kterimi naj bi Halefa po¬
vezal. Jaz pogledam svoje tovariše. Res so krasni obrazi, ktere režejo.

"No hitro!” zapove Habulam. Ker Halef ne uboga, zapove svojemu
hlapcu Bajezu:

“Pojdi tja in privedi ga!”

Hlapec stopi k Halefu. Ta pa potegne pištolo izza pasu, mu jo po¬
moli nasproti in napne s palcem oba petelina. Tu skoči Bajez na stran
in zakliče svojemu gospodarju ves prestrašen:

”0 Alah! Ta človek strelja! Sam ga pojdi iskat!”

“Bojazlivec!” odgovori Habulam. “Ti si velikan in se bojiš tega
pritlikavca ? ’ ’

“Ne njega, ampak njegovi pištole.”

“On ne sme streljati. Na nje, vi ljudje! Primite ga in pripeljite
ga sem!”

Hlapci se jako pomenljivo spogledujejo. Bojijo se hadžija. Samo
eden pokaže sedaj, da ima pogum. To' je Suef, krojač. Tudi on potegne
pištolo izza pasa, dasiravno preje pri njemu nismo opazili nikakega orožja,
stopi bližje in pravi hlapcu:

“Bajez stori svoji dolžnost! Kakor hitro dvigne pištolo, mu zapodim
krogi j o v glavo!”

Včeraj je bil videti ta človek najmiroljubnejši in najmimejši kro¬
jaček, sedaj pa ima njegov obraz izraz sovraštva in odločnosti, Iki bi
drugim ljudem, kakor smo mi napravil strah.

“Ti. krojač hočeš streljati?” se zasmeje.Halef.

“Molči! Jaz nisem krojač! Kaj imate vi tujci tukaj iskati? Kaj
vas brigajo naše zadeve? Vi nam hočete hraniti, da delamo, kakor se
nam zljubi, in vendar ste tako neumni, da me imate za krojača! Če hi
vedeli, kdo in kaj sem, hi se tresli strahu. Toda, spoznali me bodete in
pri tebi hočem začeti. Če se ne spraviš takoj k klopr in si tam ne slečeš
čevljev, si bodem znal pridobiti pokorščino!”

“To je res resno govorjeno. Halef ga ogleduje od strani in vzame
pištolo v levo roko, iz česar uganem, kaj sledi, ter vpraša z najprijaz¬
nejšim glasom:

“Kako pa hočeš to začeti?”

•“Tako — na ta način!”

Suef stegne roko, da bi prijel Halefa za prša; ta pa bliskovito hi¬
tro stegne roko in imu priloži tako grozovito klofuto, da pade zadetemu
pištola iz roke -sam pa zleti v velikem loku na tla. Predno se more po¬
brati. poklekne Halef, ki je brzo potisnil orožje za pas, na njega in ga
klofuta z obema rokama s tako hitrico, da se mož niti ganiti ne more v
svojo obrambo. . j j

223  —

Habulam poskoči raz svojega sedeža in rjove jeze. Humun gesti-
knlira kakor obseden, a se ne upa priskočiti Suefu na pomoč. Hlapci in
dekle kričijo zraven, no da bi se premaknili iz prostora. Prav peklenski vik
in krik je, predno pusti Halef svojega nasprotnika in se dvigne.

Suef skoči tja, kjer leži njegova pištola; hadži pa je hitrejši in J°
spodbije z nogo, da odleti k mojemu stolu in tam ostane. Suef skoči sedaj J
zraven, da bi jo pobral in tako pride v obližje mojih rok. Ravno, ko se
skloni, ga primem za vrat in ga potegnem kvišku. Tako ga primem, da
kar stegne roke od sebe in začne hlastati po sapi. Oško pobere pištole
in jo vtakne za svoj pas. Z levico udarim krojača po glavi in ga položi®
pred svoje noge.

"Tukaj se usedi in ne gani se," mu zapovem. "Kakor hitro vstaneš
brez mojega dovoljenja, ti stisnem tvojo slabo glavo, kakor gnilo jajce.’

Glavo in roke pobesi in se ne gane. Drugi še vedno kričijo.

"Vzemi bič in napravi mir, Halef!"

Komaj spregovorim te besede, že zažvižga bič malega po Habula'
movem hrbtu. Starec takoj obmolkne, Humun tudi, in drugi sledijo takoj
njegovemu zgledu

"Vsedi se!" zapovem našemu sodniku, ki me takoj uboga.

"Strani od vrat!" pravim poslom. "Zgubite se tja v kot! Tam osta¬
nete, dokler vam ne dovolim, da se odstranite!"

Kaj hitro izpolneje moje povelje. Sedaj smo tudi za hrbtom zava¬
rovani in lahko vse pregledamo.

Videti je Habulamu, da ne ve, kaj naj reče in kako se naj zadrži-
Njegov jezni pogled šviga od enega do drugega. Pesti je skrčil in ustnice
stisnii. Konečno jih odpre, da bi si z besedami ohladil svojo jezo.

"Molči, drugače jih zopet dobiš z bičem!" mu zakličem. “Sedaj
sem jaz, ki ima govoriti. Ali mogoče meniš, da smo te radi tega poiskalb
da bi nam zhraljal podplate? Sedaj bomo mi nad vami razglasili razsodbo
in jo tudi izvršili. Dal si prinesti tepežni stroj, kterega se bodemo
poslužili."

"Kaj si ne zmisliš!" odvrne on. "Ali mi hočeš tukaj v last®
hiši-"

"Mir!" ga prekinem. "Ce jaz govorim, moraš ti molčati. Tvoja
hiša je hiša roparjev in ti misliš, da-"

Tudi \iaz ne morem končati. Oško zkriči in se vrže na krojača’
Tudi jaz sem, dasiravno sem gledal Humuna, opazil gibanje Suefa. Lop°'' r
je res jako nevaren človek. Bil je jedini, ki se je upal potegniti orožje-
Sedaj je mislil, da jaz ne pazim na njega. Z desno roko je segel P 0 ^
suknjo in izpod nje privlekel nož. Potem se je bliskovito hitro stegnil
in mi hotel ostro klino poriniti v prša. kar se mu pa ne posreči. Ori ! °
ga še v pravem trenutku prime za roko in ga tudi takoj zgrabi za vrat.

Halef priskoči in zvije zopet premaganemu nož iz roke.

"Preišči njegove žepe in medtem ga bodemo držali,” rečem ja z -

223  —

On to stori in privleče pištolo, ki je nabita, več malenkosti in dobro
napolnjen mošnjiček, k ter ega odpre in mi ga pomoli nasproti z besedami:

‘•Ali vidiš zlatnike? In ta človek se je izdajal za reveža, ki se
borno potika od vasi do vasi! Ta denar je ali oropan, ali pa ukraden.
Kar storimo z njim?”

“Vtakni m!u ga zopet v žep, ker ni naš. Orožje pa vzamemo, da ne
more narediti zopet kake neumnosti.”

iZavrženea zopet postavim na tla. Kar škriplje jeze z zobmi. Kdo
in kaj je pravzaprav? Sam je dejal, da bi se strahu tresli, če bi to ve¬
deli. Storiti ga je treba neškodljivega, a radi tega mi še vedno ni treba,
enako z enakim in umor z umorom vračati. Toda občutno ga moram
kaznovati in sicer tako, da se ne bode mogel več za nas brigati.

“Oško, Omar, privežita ga tja na klop!” se oglasim.

Krojač se je delal, kakor bi mu moj prijem za vrat vzel vsako možnost
gibanja; komaj pa spregovorim navedene besede, poskoči in z dvema
korakoma je pri Habulamu, kteremu iztrga izza pasu uož in pištolo, se
obrne k meni in zakliče:

“Mene privezati? To je zadnja beseda, ktero si spregovoril!”

In nameri orožje na-me, petelin pade in strel poči. Komaj toliko
časa imam, da se vržem; z vso močjo na stran, tako da padem s stolom
vred na tla. Zadet nisem; kakor se pa je pozneje izkazalo, je kroglja
letela med Janikom in Anko, ki sta stala za menoj, ter se zarila v vrata.

Kako sem mogel tako skočiti, ko je bila moja noga vendar v gipsovi
obvezi, še danes ne vem; komaj sem se dotaknil tal, že sem se vrgel
zopet kvišku ter na morilca s skokom, ki je bil že bolj salto mortale. Kavno
pred lopova pridem, ga zgrabim z obema rokama ter ga vržem na tla.

Murad Habulam in njegovi ljudje ne morejo iz strahu niti govoriti;
tudi se ne ganejo iz prostorov. Suef leži pod menoj. Jaz mu klečim na
bedrih in tiščim njegovo glavo doli. V desni roki! še drži izstre¬
ljeno pištolo, ki je k sreči enocevka, v levici pa nož. Ta bi mi prav lahko
postal nevaren, toda moj hladnokrvni Halef že kleči zraven njega in mu
drži roko. " ij . 1 j jj'^,

“Oško, semkaj!” zakliče. “Na klop z njim, da ne bode mogel ganiti
niti z enim udom!”

V manj kakor eni minuti je Suef tako povezan na klop, kakor zahteva
bastonada. Halef prinese stol in jaz se usedem.

“Ali sedaj vidiš, da je tvoja hiša res hiša morilcev, kakor sem preje
rekel?” zakriči Halef nad starcem. “Če ne bi bil naš efendi tako vajen
boja, bi ležal sedaj mrtev tukaj. Toda, -potem bi videl, kaj bi se zgodilo!
Sedaj pa je konec naše potrpežljivosti. -Sedaj bodete zvedeli, kaj se pravi
na nas streljati in nam predložiti zastrupljena jedila!”

“O tem ne vem ničesar!” -zatrjuje starec.

“Molči! Ti prideš potem na vrsto. Sedaj začnemo s tem lopovom.
On nas je peljal v to roparsko hišo. Vedel je, da naj bodemo umorjeni.

224

Zabosti in ustreliti te je botel, efendi. Povej, kaj se naj z njim zgodi!
Ali ne misliš, da je zaslužil smrt?”

“Da, smrt je zasiužil. Toda pustiti mu liočemo življenje. Mogoče
je, da .postane drug človek. Da se bode pa raje poboljšal, naj dobi ba-
stonado, ki je bila tebi namenjena.’'

“Koliko udarcev?”

“Trideset.”

“To je premalo; maj jih dobi petdeset.”

“Trideset zadostuje.”

“A morajo biti krepki. Kdo mu jih naj prisoli?”

“Ti seveda. Saj si se na to veselil, Halef!”

Dasiravno se v okoliščinah jako rad poslužuje biča, pričakujem
vendar, da bode odklonil ta mandat. Res se nisem motil v pridnem člo-
včku, ker odgovori s ponosno gesto:

“Hvala ti, efendi! Kadar si je treba z bičem pridobiti spoštovanje,
sem za to pripravljen, kavas pa ne maram biti. Bič je znamenje go-
spodstva: tega vihtim, palice pa ne. Izvršiti obsodbo je stvar rablja,
kar pa jaz nisem.”

“Prav imaš. Potem določi sam, kdo naj to stori.”

“ Jako rad. Lepo je videti da se častijo prijatelji in tovariši med
seboj. Humun je zaveznik krojača. Naj mu toraj priloži trideset udarcev
kot znamenje svojega spoštovanja in bratovske ljubezni do njega.”

Ta misel pa res ni slaba, in tudi meni se prav dopada. Radi tega
mu prikimam in nato se obrne Halef k Humunu:

“Ali si slišal, kaj smo govorili? Pristopi toraj bliže in daruj svo¬
jemu tovarišu dobroto pravičnosti!”

■“Tega ne storim!” se brani sluga.

“To ne moreš resno misliti. Svetujem ti, da na-se misliš. Trideset
se jih mora odšteti, in če jih ti nočeš dati, jih dobiš sam. To ti obljubim
pri bradi mojega očeta. Toraj naprej! Ne obotavljaj se, drugače ti po¬
magam ! ’ ’

Humun sprevidi, da ni nobene druge pomoči. Stopi k klopi in prime
eno palico. Toda takoj vidim, da ne misli prav krepko izvršiti svojega
urada. Radi tega ga Halef svari:

“Toda to ti povem: pri vsakem udarcu, kteri se mi bode videl preslab,
dobiš ti sam bič. Pripravi se toraj. Oško vzemi bič efendija in posta¬
vi se na drugo stran dobrosrčnega moža! Kakor hitro mu dam jaz
pokusiti svoj bič, mu daj tudi ti svojega. To ga bode privedlo do tega,
da si bode pridobil naše zadovoljstvo. Omar naj šteje in zapoveduje.”

Za Hurnuna je sitavaeija. seveda zelo neprijetna. Rad bi varoval
svojega tovariša, toda ra njegovi desni stoji Halef in na levi Oško z bičem
v rokah. Toraj je sam v nevarnosti in uvidi, da mora ubogati. Gotovo
ni prvikrat, da je koga po podplatih aatepaval; to je razvidno iz tega,
ker zadene tam, kjer hoče.

— 225  —

Suef ne reče ničesar. Premakniti se ne more. Toda, če bi bili nje¬
govi pogledi noži, bi nas skozi in skozi predrli.

Muta d Habulam ne odvrne očesa od pozorišea. Njegove ustnice se
tresejo. Tupatam je videti, kakor bi rad nekaj povedal, a se zadrži. Ko
pa H nmim  zamahne k zadnjemu udarcu, ne more dalje molčati in zakliče:

‘ ‘  Stoj! Jaz ti zapovem! ’ ’

“Nobene besede! “mu rečem. “Jaz hočem z vami milostljiveje rav¬
nati, kakor ste vi z mano nameravali. Ce pa pregovoriš še kako besedo
brez mojega dovoljenja, te pustim prepeljati v Skoplje in te oddam sod¬
niku. Mi lahko dokažemo, da s, nam stregel po življenju, če pa misliš
da te bode spustil sodnik na prosto, se motiš. Opozarjam te, da je v
Škopljah več konzulov, ki imajo moč, da te najstrožje kaznujejo. Če si
toraj pameten, molči!’'

Habulam zleze v gube, ko mu to povem. Prav dobro ve, kako moč
imajo konzuli večernih dežel in radi tega se boji. Od sedaj naprej tudi
ne spregovori nobene besede več.

Suef dobi svojih trideset udarcev. Usta ima krjeevito stisnjena
in od sebe ne da nobenega glasu, če se ne računa škripanje z (zobmi.
Kakor hitro je Humun videl prvo krvavo progo je začel tako krepko
tolči, da bi ga kmalu jaz zadržal. So pač ljudje, ki postanejo krvoločni,
ko zagledajo kri. Divjake pa baje celo upijani.

Jaz sem takoj pri prvem udarcu zaprl oči. Gotovo ni nikaka zabava
prisostvovati taki eksekuciji; a zavzel sem se, da se mora ugoditi pravici
in 'da pustim kaznovati brez milosti. Še kasneje se je izkazalo, da je Suef
to kazen zaslužil in še veliko več.

Nikakega glasu ne da od sebe. Ko mu pa Humun primaže zadnjo,
zakriči:

“Kaki, raki tabanlar izerinde dekin, čapuk, čapuk — polijte pod¬
plate z raki jo, hitro, hitro!”

Sedaj se drzne Habulam govoriti. Anki zapove, naj gre iskat žganje.
Ona ga prinese polno steklenico. Humun jo prime in da najprvo tepe¬
nemu piti. Suef nekoiikrat požre in potem mu vlijejo ostro tekočino na
rane. Razun bolestnega zasikanja ne da nobenega glasu od sebe. Mož
mora imeti železne živce. Mogoče pa je dobil bastonado že tolikokrat,
da je nanje že navajen? —

Ko ga odvežejo, zleze k Habulamu. Tam potegne noge k sebi in
vtakne glavo med kolena. Nam pa zaničljivo obrne hrbet.

“Efendi, ta je že dobil svoj del,” naznani Halef. “Kdo pride
sedaj na vrsto?”

“Humun,” odvrne kratko.

“Koliko?”

“Dvajset.”

“Od koga?”

“Le ti sam določi.”

“Murad Habulam!”

— 226  —

Halef res d-obro dela. S tem, da mora eden lopov drugega pretepa*
vati, zaseje prepir in sovražtvo med nje. Habulam se brani:

“Humun je bil vedno zvest sluga. Kako naj ga tolčem!”

“Ravno, ker ti je zvesto služil, mu moraš krepko izraziti svoje za¬
dovoljstvo,” odvrne Halef.

“Jaz se ne pustim siliti!”

“Če mu jib noče našteti dvajset,” razsodim! jaz, “jih dobi sam šti¬
rideset.”

To pomaga. Sluga se sicer brani, ko ga privezujejo na klop, a zaman.
Njegov gospodar počasi vstane in obotavljaje zgrabi za palico. A bič mu
pomaga, da dobijo udarci polno težo.

Humu.’ ne zdrži kazni tako možko, kakor Suef. Pri vsakem udarcu
zakriči; jaz pa opazim, da posli zadovoljni eden drugemu prikimavajo in
mene gledajo s skoraj hvaležnimi pogledi. Bil je ljubljenec svojega go¬
spodarja in je druge gotovo mučil.

Tudi on si pusti uliti žganje v rane in nato se splazi v bližnji kot,
kjer se stisne v gube.

“In kdo pride sedaj?” vpraša Halef.

“Murad Habulam,” se glasi moj odgovor.

Omenjeni stoji še vedno zraven klopi, s palico v roki. Iz strahu
skoči nekaj korakov nazaj in zakriči:

“Kaj? Kako? Tudi jaz naj dobim bastonado?”

“Seveda!” prikimam, dasiravno nameravam z njim vse kaj drugega.

“Nobeden človek nima za to pravice!”

“Motiš se. Jaz sem, ki ima to pravico. Jaz vem vse. Ali mi nisi
odprl svoje hiše, da bi me v njej umorili?”

“To je velika laž!”

“Ali ni bil včeraj tvoj brat Manah el Barša, ki je opravljal službo
davčnega ravnatelja v Skopljah, pri tebi in ti naznanil moj in mojih to¬
varišev prihod?”

“To se ti je moralo sanjati; jaz nimam brata!”

“Potem sem pač tudi sanjal, da si z njim govoril, da bodemo stanovali
v stolpu stare matere in da bode tvoj sluga Humun igral straha?”

‘'Gospod, ti mi pripoveduješ popolnoma neznane stvari!”

“Toda Humun jih pozna, kakor vidim iz njegovih začudenih pogledov.
On se čudi, da vem to skrivnost. Načrt s strahom je bil neizpeljiv in
radi tega ste prišli na misel, da pridete na stolp in nas umorite.”

“Alah, Alah! Ali si pri zavesti?”

“Oba Aladžija naj bi me umorila. Barud el Amazat je hotel usmrtiti
Oškota, ker je med njima sovražtvo radi odvedenja Senice. Tvoj brat
Manah je vzel Halefa na-se in Humun se je izjavil, da spravi Omarja
na drugi svet. Miridit pa je odstopil, ker je sklenil z menoj premirje in
mi dal čakan, kterega vidiš tukaj za mojemu pasu tičati!”

“Alah akbar! On ve vse! Njegov zloeesten pogled mu je vse raz¬
kril!” mrmra Humun prestrašeno.

— 227  —

“Ne, Le, jaz ne ' em ničesar, prav ničesar?” zakliče Habnlam. “Jaz
ne poznam nobenega teh mož, ktere si ravnokar imenoval, gospod.”

“Bili so s teboj gori na stolpu, preje pa je bilo vseh devet mož v
skednju, ki je v bližini stolpa.”

“Pri meni ni nobenega praznega skednja!”

“Potem ti ga hočem pokazati in ti povedati, da sem jaz sam zlezel
med snope ter sem vas videl in poslušal. Vsako besedo sem Slišal,

• vsako! ’ ’

Kar nazaj ga zažene in prestrašeno me zija.

“Ali ni potegnil Miridit nož proti staremu Mibareku, predno se je
odstranil?”

“Jaz — jaz — jaz ne vem,” jeclja.

“No, potem hočemo Suefa vprašati, morebiti je njemu kaj znano.
In če ne odgovori, mu bode trideset drugih udarcev razvozljalo jezik.”

Tu se obrne imenovani proti meni, pokaže zobe kakor divja zver, me
prav grdo pogleda in zasika:

“Pes! Kaj se brigam jaz za bastonado in za tebe! Ali si me mo¬
goče slišal tožiti? Ali meniš, da se te bojim 1  in da me more pretenje z
bastonado prisiliti, da bi ti povedal resnico?”

“Potem jo povej, če imaš res pogum!”

“Da, imam ga. Ravno tako je, kakor si povedal: mi smo te hoteli
usmrtiti. Posrečilo se nam ni toda — pri Alahu — ne bodeš prišel daleč, -
pa bodo krokarji žrli tvoje telo!”

“On blazno govori!” kriči Habulam. “Bolečine bastonade so mu
vzele razum ! ’ ’

“Strahotepec!” zaškriplje Suef.

“Sidi, vprašaj tudi Humuna,” pravi Halef. “Ce ne bode hotel go¬
voriti, ura jih primažemo še dvajset na podplate.”

In stopi k slugatu ter ga prime za rame.

“Pusti me. hudičev hadži! Jaz vse priznam, vse!” kriči Humun.

“Ali je tako, kakor je efendi povedal?”

“Da, da, prav tako je!”

“Tudi on je znorel vsled bolečin!” pravi Habulam.

“No,” odgovorim. “Potem ti hočem privesti dve drugi priči. Janik,
povej po pravici, če je Habulam nedolžen?”

“Umoriti vas je hotel,” odvrne hlapec.

“Lopov!” zavpije Habulam. “Od mene pričakuješ kazen radi ne¬
pokorščine; radi tega se hočeš maščevati!”

“Ank".” nadaljujem, “ali si videla, da je da! tvoj gospodar strup
v jajčjo jed?”

“Da,” odgovori, “natanko sem videla.”

“0 Alah, ka*ka laž! Gospod, prisežem ti pri preroku in vseh po¬
božnih kalifih, da sem popolnoma nedolžen!”

“Sedaj si izrekel veliko krivo prisego, ki te --”

— 228

Ne morem končati. Da je Habulam onečastil s svojo prisego preroka
in spomin kalifov, nepopisno vjezi navzoče mohamedanee. Halef zgrabi
za bič dn jezno mrmranje gre skozi sobo. Human se dvigne na svojih ra¬
njenih nogah se priguga bližje, pljune svojemu gospodu v obraz in pravi:

“Hajde — fuj! Proklet bodi na vse veke! Tvoja strahopetnost te
privede v pekel. Služil sem gospodarju, kterega bode Alah poslal v
najveejo globočino prekletstva. Zapustim te, še preje pa obračunava!”

In sedaj stoji že tudi Suef zraven starca, ga istotako napljuje in.
zakliče:

■‘'Sramota čez tebe in čez dneve tvoje starosti! Tvoja duša je zgub¬
ljena in črtan si iz misli vseh vernikov. Ne maram več s teboj imeti
opravka!”

Oba gresta zopet na svoj prostor. Umor latlko vzamejo na svojo
vest, da je pa kdo žalil preroka in kalife, jih jako razburi.

Habulam stoji, kakor bi ga zadela kap. Obe roki si drži na čelu.
Potem pa nakrat vrže roke v zrak in pravi:

“Alah. Alah, pregrešil sem: se! Toda napako hočem zopet popra¬
viti! Jaz priznam, da sem vas hotel umoriti in da sem namesil strup
v jed!”

“Alah il Alah, Mohamed rasul Alah!” se začuje okolu.

Halef pa stopi k njemu, mu težk* položi roke na ramena in ga na¬
govori:

“Tvoja, sreča je, da. si preklical prisego! Moj efendi mi sicer ne bi
dovolil, a prisežem ti pri prerokovi bradi, da bi solnce tvojega življenja
zatonilo,- predno bi zapustil to hišo! Toraj priznaš svojo krivdo?”

“Da.”

“Potem bodeš kaznovan. Efendi, koliko udarcev naj dobi?” vpraša
Halef.

“Sto,” odgovorim.

“Sto!” vikne starec. “Tega ne preživim!”

“To je tvoja stvar! Sto udarcev dobi na podplate!”

Skoro zgrudi se. “Vidim, kako se mu tresejo kolena. Velik lopov je,
a še večji strahopetec.

“Bodi usmiljen!” vzdihuje. “Alah ti hode povrnil!”

“Ne, Alah bi se jezil nad menoj, če bi na tak način ravnal protipo-
stavno. In kaj hi rekla Humun in Suef, ee ti odpustim kazen, medtem
ko so drugi morali svojo prestati!”

“Dajte mu bastonado!” zakliče Suef.

“Sto mu jih namažite!” pritrdi Humun.

“Sedaj si pa. slišal!” se oglasi Halef. “Alah hoče in mi tudi. Pridi
toraj sem! Stegni svoje ude po klopi, da te privežemo.”

Prime ga za rame, da bi ga vrgel na tla. Starec se zvija kakor črv
in veka kakor otrok. Jaz namignem Oškotu in Omarju. Zgrabita ga in
potisneta na klop.

— 229  —

“Stojk, stojte!” kriči. “Saj moram umreti, potem pa ras bode moj
duh hodil strašit in ram ne bode dal miru!”

“Le povej svojemu duhu, naj raje miruje!” ga zavrne Halef. “Ce
se meni prikaže, se bode zelo kesal!”

Kljub branjenju ga trdno povežejo. Njegove gole, koščene noge se
krivijo, kakor bi že sedaj čutil bolečine.

“Kdo vzame palico?” vpraša Halef.

“Ti sam,” odgovorim.

Hoče mi oporekati, jaz pa mu namignem, naj molči in on me razume.

“Veseli se, Murad Habulam,” pravi ter prime za palico; “veseli se,
da sem jaz oni, ki ti bode primazal udarce. Teh sto bodeš čutil, kakor
bi jih bilo tisoč. Tvoja duša se bode razbremenila velikega dela svojih
grehov.”

“Usmiljenje! Milost!” prosi starec. “Jaz hočem udarce plačati.”

“Plačati?” se smeja Halef. “Ti se šališ! Skopost je tvoj stari
oče in grabežljivost je mati tvojih prednikov.”

“Ne, ne! Jaz nisem skop; vse bodem plačal, vse!”

“Tega efendi ne bode dovolil; rad bi pa vedel, koliko bi dal, da ne
dobiš udarcev.”

“Za vsakega vam dam cel pijaster.”

“Toraj sto pijastrov? Ali si neumen? Mi se veselimo za desettisoč
pijastrov in ti bodeš imel bolečine za dvajsettisoč pijastrov, če dobiš
bastonado. In sto nam jih ponujaš? Sramuj se!”

“Dve sto jih dam!”

“Molči, nimam časa, da bi poslušal besede tvojega skopuštva. Za¬
četi moram.”

Postavi se zraven starca in pomeri na prostor, kamor hoče zadeti da
zamahne, kakor bi hotel udariti.

“Za božjo voljo, ne udari!” zastoka Habulam. “Jaz dam več!
Veliko več dam!”

Gotovo vse to počenjanje ni bilo estetično, in rad priznavam, da mu
nisem prisostoval; cenjeni bralci pa ne smejo misliti, da je bilo naše
počenjanje nekršansko ali mogoče celo surovo. Res je, da vse ravnanje
ni bilo ravno dostojno, a bilo je popolnoma opravičeno.

Nismo bili v civilizirani deželi in opravek smo imeli z ljudmi, ki so
navajeni na maloazijske razmere. Pred vsem je treba misliti, da so bili
ti ljudje č!ani velike in nevarne zločinske družbe. Od Carigrada do Ki-
lisela smo imeli opravka z ljudmi, kterim ni bila ne imovina, ne življenje
svojega bližnjega sveta. Vedno smo bili v smrtni nevarnosti in tudi sedaj
nas lahko vsak trenutek doleti poguba. Na dobro premišljen in rafi¬
niran način so nas zvabili v to hišo, da bi nas umorili. Hoteli so nas
zastrupiti, a ker se jim to ni posrečilo, so nas hoteli zadaviti; mene so
hoteli zabosti in ustreliti. Potem ni čudno, da se je nas štirih polotila
jeza. VsJed omenjenih slabih razmer nismo mogli računati na pomoč
oblastnij; popolnoma smo navezani sami na-se. Ktera kazen je v razmerju

— 230

z proti nam namerjenim napadom? Ali je mogoče grozovitost ali krvo¬
ločnost, če odštejemo tem lopovom zaslužene udaree? Gotovo ne! Pac
pa sem prepričam, da smo še preveč milo in odpustljivo ravnali.

Da pustimo starega Habulama nekaj časa trpeti muke, nam nikdo
ne more zameriti. In naj se imenuje ravnanje s Habulamom izsiljevanje
ali kaj drugega, meni moja vest prav ničesar ne očita.

“Več hočeš dati?” vpraša Halef. “Koliko pa?”

“Plačan tristo — —” in ker Halef zopet zamakne, pristavi hitro
— — “štiristo, petsto pijastrov! Nimam jih več, kakor petsto.”

“No,” meni hadži, “če nimaš več, potem moraš pač prevzeti darilo
jeze. Mi smo seveda bogatejši, nego ti. Toliko nam preostaja udarcev,
da z njimi lahko obdarimo vse Kiliselo. Da ti to dokažem, bodemo ve¬
likodušni. in ti jih prulenemo petdeset, da jih sprejmeš toraj stopetdeset.
Upam, da hode tvoje hvaležno srce pripoznalo našo prijaznost.”

“'Ne, ne, stopetdeset jih ne maram! Niti sto jih nočem!”

“Toda določeni so ti in kor imaš ti kot reven mož samo petsto pi¬
jastrov, ni nikake pomoči. Omar, pridi zopet in štej! Jaz hočem začeti.”

Res zamahne in udari starca po desni nogi.

“Alah kerim!” zakriči Habulam. “Šeststo pijastrov plačam!”

“Dve!” zapoveduje Omar.

Halef primaže starca po levi nogi.

“-Stoj, stoj! Dam vam osemsto, devetsto, tisoč pijastrov!”

Halef me vprašujoče pogleda in ko pokimam, pobesi že dvignjeno
palico in reče: . f 1 1

“Tisoč? — Gospod, kako se glasi tvoje povelje?”

“To je Habulamova stvar,” odgovorim. Vprašatije je, če ima tisoč
pijastrov v gotovini.”

“Trnam jih! Tukaj so!” izjavi starec.

“Potem si stvar lahko premislimo.”

“Kaj je treba premišljevati? Vi dobite denar in lahko z njim v ve'
selju živite.”

“Ti se motiš. Ce sploh hočem biti tako usmiljen, da ti proti gotovi
svoti odpustim kazen, je tisoč pijastrov namenjeno revežem.

“Naredite z denarjem, kar hočete: samo pustite me!’

“Radi ubožcev, lderim je denar namenjen, hi se mogoče zadovoljil*
a samo, če spolneš še druge pogoje.”

“Se druge? O Alah. Alah. Alah! Ali hočete še več denarja?”

“Ne. Zahtevam samo. da Janika in Anko takoj odpustiš iz službe.”

“Rad, rad! — L e naj gredo!”

“Takoj ju bodeš izplačal, ne da bi jim kaj odtrgal!”

“Da, vse naj dobijo.”

“Dal jim bodeš tudi dobro, pismeno spričevalo!”

“Tudi to.”

“Lepo! Zapustili bodo hišo takoj z menoj. Da hi šla pa d»

— 231  —

Škopelj peš, je predaleč. Tudi bodo obteženi s stvarmi, ktere vzamejo
seboj. Radi tega želim, da se peljeta z vozičkom, ki je spodaj v hlevu.”

‘‘Vaj zana! To mi ne pade v glavo!”

‘‘Kakor hočeš. Halef, nadaljuj. Sedaj pride tretji udarec.”

‘‘Ne, ne!” vice starec, ko vidi, da dvigne Halef palico. “Saj je
vendar nemogoče, dati jim voziček!”

“Zakaj?”

“Ker ga ne bodeta hotela dati nazaj.”

“Janik in Anka sta poštena. Sicer ju pa lahko sodnijsko prisiliš,
da ti vrneta tvojo imovino.”

“Toda Skoplje so tako daleč!”

“ Ali nisi rekel, da je sedaj tvoja žena tam?”

Nekaj časa se brani, konečno pa le dovoli, da se smeta Janik in Anka
peljati z njegovim vozom in konjem do Skopelj, kjer naj oddata izposojeno
Habuiamovi soprogi.

“No sedaj smo menda končali?” vpraša z globokim vzdihom.

“Ne še. Podpisal mi bodeš tudi pismeno pripoznanje tega, kar si
z nami nameraval.”

“Kaj pa hočeš početi z to listino?”

“Janiku jo bodem dal. Kakor hitro nastopiš proti njemu sovražno,
te bode naznanil sodniku.’’

“To je prenevarno za mene!”

‘ ‘ Halef, vzemi palico! ’ ’

“Počakaj še!” zakliče starec. “Pomisliti moraš vendar, da se lahko
posluži listine, tudi če jaz ničesar proti njemu ne podvzamem!”

“In ti moraš pomisliti,” ga zavrnem, “da ne pomenja nikake večje
nevarnosti za tebe. Vsi ti posli, ki stojijo tukaj, so culi tvoje priznanje.
Vedo, kaj se je zgodilo in kmalu bodo vsi prebivalci te okolice vedeli, da
ste na.s hoteli umoriti in da si nas hotel zastrupiti. Ljudje te bodO' za¬
ničevali in se te izogibali. Vsled te okolnosti sem ti naložil tudi tako
milo kazen. Ne bode se treba meni maščevati, a vendar te doleti zaslu¬
žena kazen Listina toraj nevarnosti ne zmanjša in ne poveča. Premisli
si to-aj, a hitro, ker nimam časa.”

Da bi se starec bolj požuril, se dotakne Halef s palico njegovih
podplatov, kakor hi hotel meriti. To učinkuje izborno. ,

“Listino dobiš,” izjavi Habulam. “Odvežite me.”

To se tudi zgodi in jaz ga pošljem v spremstvu Oškota in Halefa
v stanovanje, da prinese denar, papir, črnilo in držalo.

Počasi krevlja ven in njegova, dva stražnika gresta z njim. Navzoči
hlapci in dekle se nekaj tiho pomenkujejo. Potem pride eden mladeničev
k meni dn reče:

“Efendi, mi nočemo več služiti Habulamnu; tega pa on ne bode pro¬
stovoljno pripustil in radi tega te prosimo, da ga prisiliš.”

“Tega ne morem.”

“Saj si vendar to storil za Janika in Anko!”

— 232  —

“Njima sem moral biti hvaležen. Rešila sta nam življenje. Vi pa
ste bili z morilci v zvezi.”

“To ni res, efendi!”

“Ali niste stražili konjev?”

“Da; toda cel večer in celo noč smo stali na dežju in pričakovali smo
plačila; ko so pa ti ljudje odšli, so bili zelo jezni in naplačali so nas z
udarci.”

“Kdaj so odjezdili?”

“Ko se je jelo daniti.”

“Kam so jo pa udarili?”

“Odjezdili so po Skopeljski cesti.”

“Kje so pa imeli svoje konje?”

“'Zunaj vasi, pri aiva agadžilar — kutnovih drevesih.”

“Ce me pelješ tja, bodem skusil vam omogočiti odhod.”

“Rad te peljem.”

Sedaj se vrne Habulam s stražnikoma. Omar nese papir, črnilo in
pero. Halef stopi k meni z mošnjičkom v roki in pravi:

“Tukaj je tisoč pijastrov. sidi. Natančno sem jih preštel.”

Jaz vtaknem mošnjiček v žep.

Habulam šepa k Janiku in Anki. Yroči jima denar in pravi jezno:

“Poberita se od tukaj in polteno oddajte voz v Škopljah. Jaz pa
bodem vsak dan molil, da bi vaju v zakonu doletelo vse hudo.”

Te besede vzbudijo Janiku jezo. Svoj denar spravi in odgovori:

“Ti me žališ, in vendar si hudodelec, ki nima kmalu para. To pot si
odšel rablju, ker je efendi kristjan in je jako milostljivo postopal. Kanalu
pa pride ura, ko doleti vso vašo roparsko tolpo zaslužena kazen. Vaše
ure so štete in vaš poveljnik bode podlegel pogumu efendija”

“Le naj ga išče!” se norčuje starec.

“0, ga bo že našel; saj ve, kje se skriva!”

“Ah, ali res to ve?”

“Ali misliš, da mu to ni znano? Jaz sam bodem šel z njim k Ka-
ranorman kanu, da bodem pomagal efendi.ju.”

Beseda je že spregovorjena! Neprevidnežu sem dajal znamenja. —
ni jib videl. Hotel sam ga prekiniti, a v svoji gorečnosti je govoril tako
hitro, da nisem mogel doseči svojega namena. Saj jaz vendar nisem hotel,
da bi drugi vedeli, da je nam kraj poznan.

Habulam ves začuden dvigne glavo. Prežeče zakliče:

“Kara — nor— man -— kan!” slovkuje, pri čemur “norman” posebno
povdarja. “Kje je to?”

“Pri vasi Vejica, kjer se zadržuje vaš vodnik.”

“Kara — norman — kan! Ta je pa dobra! Kaj praviš k temu
Suef ?”

In zraven se prav zaničljivo zasmejem.

Namišljeni krojač se je obrnil, ko je zaslišal ime, in pogledal Janiku
v obraz. Na Habulanovo vprašanje se glasno zasmeje in odgovori:

233  —

"To je krasno! Le naj gredo tja ter ga naj poiščejo. Rad ti bil
zraven, da bi videl, kake obraze bodo rezali, če najdejo tam našega
vodnika.”

To zadržanje me začudi. Pričakoval sem, da se bodeta prestrašila
in sedaj se norčujejo. Videti je, da. se ne prikrivata. V tem trenutku
mi je jasno, da poglavarja v Karanorman kanu ni.

Toda, saj sem vendar bral iz lista, da je bil Barud el Amazat poklican
na ta kraj. Ali pa je mogoče še kak drug kraj, ki se slično imenuje?

Toda te misli ne morem dalje zasledovati. Moram pisati. To storim
na orijentalski način, namreč na kolenih. Drugi se zadržijo tiho, da bi
me ne zmotili.

Murad Habulam se vsede zraven Suefa in oba šepetata med seboj.
Opazim, če ju slučajno pogledam, da nas s škodoželjnimi pogledi opazu¬
jejo. Enkrat se tudi na prav nesramen način zasmejita. To me vjezi.

"Idi ven in vprezi konja k vozu,” zapovem Janiku. “Naloži svoje
stvari, ker bodemo v kratkem odpotovali.”

"Ali naj privedem naše konje?” vpraša Halef.

"Še ne. Pojdi pa še enkrat v stolp. Opazil sem, da je ostalo od
zastrupljene jajčje jedi še nekaj drobtinic, ktere smo dali Vrabičem. Po¬
beri jih, a skrbno; mogoče jih še rabimo.”

Mali, bistroumni hadži takoj pripomni:

"'Jaz imam v žepu tudi še zavitek s podganjim strupom, kterega smo
odvzeli našemu dobremu gostilničarju Habulamu.”

"To je jako dobro. Zdi se mi, da se Habulam iz nas norčuje. Skrbeti
hočem, da postane resnejši.”

Janik, Anka in Halef se odstranijo. Zadnji se vrne nazaj, ko sem
ravno gotov s pisanjem. Prinesel je mnogo velikih in manjših drobtin,
ki gotovo zadostujejo za kemično preiskavo.

"To vendar nima nikakega pomena” pravi Habulam.

"Pa še celo velikega; tvoji veselosti hočem nekoliko pomagati.”

"Nisva se smejala!”

"'Ne laži! — Samo poslabšaš si svoj položaj.”

"Morala sva se smejati radi Karanorman kana.”

"Zakaj?”

"Ker ga sploh ne poznava.”

"No, ali je to kaj tako smešnega?”

"Ne; toda Janik je govoril o nekem poglavarju, kterega niti ne po¬
znava in kraj Karanorman kan nas še manj briga.”

"Tako? Toraj ničesar ne vesta o Zutu?”

"Ne,” odgovori, dasiravno vidim, da se prestraši, ko spregovorim to
ime. "Ne poznam ga, kakor tudi ne kraja, o kterem ste govorili.”

"Ali tudi ne poznaš kraja, ki bi se slično glasil?”

Ostro ga pogledam. On začne požirati in požirati, pogleda k tlom ip
odvrne:

"Ne, ne poznam ga.”

234  —

“Vidiš, in vendar vidim, da se zopet lažeš. Ne znaš se tako hliniti,
da bi mene varal Sicer bomo pa takoj videli!”

Iz žepa potegnem listnico v kteri imam spravljen listič, kterega je
pisal Hamd el Amazat svojemu bratu Barud el Amazatu in ki je meni
prišel v roke. Se enkrat ga prav natančno ogledujem.

Da bi bila lahko beseda Karanorman kan nerazločno pisana, še nisem
preiskoval in radi tega sem vedno mislil, da sem jo natančno bral. Komaj
pa sedaj pogledam omenjeno besedo, že vem, pri čem da sem.

Arabska pisava namreč nima črk za vokale; ti so označeni s tako-
zvanimi haraketi. To so vejice ali strešice, ki pridejo nad ali pa pod
dotično pismenko. Tako pomen ja na primer mala črtica (-), ki se ime¬
nuje istin ali esre, a ali e, če stoji nad črko. Ce je pa pod njo, velja
za y ali i. Takozvani etiri, vejica v naslednji podobi je nad črko in
pomeni o in u ali pa e in i. Pri nerazločni pisavi je toraj lahko mo¬
goče, da se beseda napačno bere. To se je tudi meni pri branju lističa
dogodilo.

Jaz sem namreč imel majhno črno piko na listku za etiri in črtico
pod črko sem popolnoma prezrl, ker je bila na pisavi tako malo označena,
da jo je bilo komaj opaziti. Toraj se ne sme brati o, ampak i, namreč
‘nir’ v tretjem zlogu besede.

In potem je pisec začetno črko četrte besede tako nerazločno zapisal,
da sem bral m za w. Vsled tega se morate obe besedi glasiti “nirwan”
mesto norman in na ta način se toraj imenuje beseda Karanirwan kam.

Ko pogledam Habulama, opazim, da so njegove oči prežeče obrnjene
na listič.

“Kaj imaš tukaj, gospod?” vpraša.

“Kakor vidiš, listič.”

“Kaj pa je v njem?”

“Ravno ime Karanorman kan.”

“Daj mi ga, da ga pogledam!”

Ali pozna Hamd el Amazata? Ali mu je znana skrivnost, ktero ho¬
čemo mi razrešiti? Potem namerava mogoče, listek vničiti. Toda to mu
vendar ne bi ničesar koristilo, ker mi je njega vsebina znana.

Radi tega si mislim, da je dobro, če mu dam listek. Ce ga jako ostro
opazujem, lahko iz njegovega zadržanja veliko sklepam.

“Tukaj ga imaš,” pravim. “Toda ne zgubi ga, ker ga bodem še
rabil. ’ ’

On vzame papir in ga opazuje. Dobro vidim, da obledi. Istočasno
pa slišim, da Halef pokašljuje. Hitro ga pogledam in z očmi mi namigne
k Suefu. Ko tega pazno in skrivaj pogledam, vidim, da se je dvignil
na eno koleno in stegnil vrat. Njegove oči so obrnjene na Habulama in
njegov obraz kaže izraz največjega zanimanja, da pač ne bi preslišal no¬
bene besecie.

Sedaj mi postane jasno, da sta obadva vedela mnogo več o tem listku,
kakor sem si mogel jaz misliti, in sedaj mi je žal, da smo govorili o našem.

— 235 r — “■

hitrem odhodu. Če bi mogel še ostati, bi mi bilo mogoče na kak način
možno, ju prisluškevati. Sedaj seveda je vse zaman in spremeniti ne mo¬
rem ničesar več.

Medtem pride Habulam nekoliko k sebi. Z glavo zmaje in pravi:

“Kdo naj bi toraj? Jaz ne! Saj to ni nikak jezik.”

“O, vendar!” ga zavrnem.

“Da, zlogi so že, ki pa ne dajo besed!”

“Treba jih je samo drugače postaviti in potem se dobi prav natančen
stavek.”

•'Ali znaš to?”

“Seveda.”

“Potem ga izgovori!”

“Kakor se vidi, se za te vrstice jako zanimaš?”

“Ker mislim, da jih ni mogoče sestaviti in ker ti nasprotno zatrjuješ.
Sestavi zloge pravilno skupaj in po temu mi jih preberi.”

Pogled skrivaj, toda ostro na Suefa obrnjen, izjavim:

“Besede se glasijo v pravilni sestavi: 'In pripeh beste la karanorman
chan ali sa panajir menelike. ’ Ali razumeš to ? ”

“Samo nekaj besedij.”

Natanko sem videi, da se mu je za trenutek obraz spremenil. Suef
se je pa zleknil kakor prestrašen v svojo prejšnjo lego. Sedaj vem, pri
čem sem in rečem:

“To je mešanica turškega, srbskega in romunskega.”

“Toda zakaj? Zakaj se pisec ni poslužil samo svojega jezika?”

“Ker vsebina listka ni vsakomur namenjena. Zut in njegovi znanci
se med seboj poslužujejo tajne pisave. Besede vzemajo omenjenim trem
jezikom in sestavljajo zloge sicer po gotovih pravilih, navidezno pa tako
zamotano, da jih kdo drugi ne more brati.”

“Šejtan — hudič!” se tiho oglasi Suef.

Svojega presenečenja le ne more popolnoma zakrivati. Njegov vzklik
mi pove, da sem pravo zadel, dasiravno sem spregovoril samo to, kar
domnevam.

“Toda ti si vseeno lahko bral!” meni Habulam, in njegov glas se
trese notranje razburjenosti.

“Seveda.” *

“Potem si toraj zaveznik Zuta?”

“Ti pozabljaš, da sem iz večerne dežele.”

“Povedati hočeš, da ste tam pametneji, nego tukaj?”

“Da.”

“Gospod, to se čuje jako ponosno!”

“Resnica je. Vam zadostuje ta skrivna pisava; mi jo pa lahko raz¬
rešimo, ker je prav neumno sestavljena.”

“Kako se pa vendar glasi vsebina teh, meni nerazumljivih besed?”

Seveda se hoče samo prepričati, če mi je vsebina znana; tajno pisavo
"vendar —iti  prav dobro pozna.

—$236  —

“Glasi se: Kakor hitro mogoče poročilo v Karan or man kan, ali pa

na letni semenj v Menelik.”

“To se toraj bere!” pravi z naglasom otročjega začudenja. “Ali je
ta listek za tebe tako važen, da me prosiš, naj ga nifcari ne -zgubim?”

“Da, ker iščem Žuta in 8 pomočjo listka upam, da ga najdem.”

“Potem si bil na letnem semnju v Menelilcu in sedaj hočeš v Kara-
norman kan?”

Radovoljno mu pritrdim in se delam, kakor bi se rad pustil izpraše¬
vati. Res se-pusti prevariti in povprašuje naprej:

“Kdo pa je pisal ta listek?”

“Kek tvoj znane«, namreč Hamd el Amazat. On je brat Barud el
Amazata, ki je bil to noč pri tebi.”

“In vendar nisem- še nikdar nič o njem slišal. Kje pa je?”

“Bil je v trgovini trgovca Galingre v -Skadru. Sedaj pa je šel proč

od njega, ter se je podal k Žutu, pri kterem se hoče s-niti z Barudovim
bratom. ’ ’

“Kako to, da to veš?”

“Listek mi pravi.”'

“Efendi, ti si jako pameten. Kar si mi pripovedoval o zločestnem

pogledu, je bila le prevara; to vem sedaj natanko. Najbrže bodeš tudi

našel Karanorman kan, kterega iščeš.”

“Našel sem ga že.”

“0 ne. Oni, o kterem si govoril, ni pravi.”

“Ha-bulam ravnokar si napravil veliko neumnost.”

“Ne vem ktero, efendi!”

“Ne laži sem te v jel. Prej si zatrjeval, da ne poznaš Žuta, in sedaj
si priznal, da veš, kje stanuje.”

“Aih! Nobene besede nisem rekel.”

“In vendar! Povedal si mi, da Karanorman kan pri Vejici ni pravi;
to je vendar toliko, da Žuta tam ni mogoče najti. Potem ti je njegovo
pravo bivališče znano.”

“Gospod, to so samo domnevanja. Napačno sklepaš!”

“Jaz pa sem prepričan, da sem pravilno sklepal.”

“No, če bi tudi pravilno sklepal, še vedno ne smeš zatrjevati, da si
našel pravi Karanorman kan. Sedaj veš samo, da je oni, kterega poznaš,
nepravi.”

Premišljen in moder obraz dela. Pogovarja se -z menoj kakor najbolj pri"
jazno, in ker mu rad odgovarjam, niti ne sluti, da hočem samo od njega
vse izvedeli, kar hočem. Kak drug, kteremu naše razmerje ne bi bilo
znano, bi si lahko mislil, da smo najboljši prijatelji in da se pogovarjamo
o vsakdanjih stvareh. Počasi položi prst na nos in potem nadaljuje:

“Ti si, kakor sedaj uvidim, bil napram nam jako popustljiv. Želim,
da bi ti na kak način mogel pomagati tvojemu potovanju. Radi tega ti
rečem: jaz senu mnenja, da je več krajev z enakim imenom in radi tega
ti hočem dati dober svet. Idi v Skoplje na urad in pusti si tam predlo-

— 237  —

žiti krajevni zapis, in potem bodeš takoj videl, koliko Karanorman kanov
je in kje so.”

“Tudi jaz sem že na to mislil, a odločil sem se, da tega ne storim,
ker padišahova država je slabo vladana. Prepričan sem, da v tako
važnem mestu, kakor so Skoplje, krajevnega zapisnika niti mimajo, ali
pa ni nič vreden. Sploh ne bodem jezdil k Karanorman kanu.”

“Kam pa, efendi?”

“iSpremenil bodem o v i in m v w in jezdim toraj v Karanirvvan
kan.”

To povem počasi in s posebnim povdarkom. Ker ga zraven ostro
gledam, vidim, da spremeni barvo in kako se ves prestrašen prime iza
glavo.

“Šejtan — hudič!” se oglasi zopet tiho Suef.

Tudi ta vzklik mi dokazuje, da sem na pravem sledu.

“Ali je jnogoee kak kraj, ki se tako imenuje?” vpraša Habulam po¬
časi in z boječim glasom.

“Nirwan je perzijska beseda; potemtakem mora biti ta kraj nekje
v bližini perzijske meje. Ali veš, kaj je lisan aramaki — jezikoslovje?”

“Ne, efendi.”

“Potem ti tudi ne morem razjasniti, zakaj domnevam iz sestave te
besede, da je dobil kraj ime oa svojega posestnika.”

“Mogoče te pa vendar razum etn.! ”

“Težko. Mož je Nirvvani, iz perzijskega mesta Nirwan. Črno brado
ima in radi tega ga imenujejo Kara, črni. Njegovo tukajšnje ime se toraj
glasi Karanirvvan. Sezidal je gostišče, kan, in radi tega je lahko umljivo,
da se imenuje ta hiša po lastniku Karanirvvan kan in se še danes tako
imenuje.”

“Sejtan — hudič!” zamomlja zopet Suef,

Murad Habulam si obriše pot s čela in meni:

“Čudovito je, kako moreš narediti iz ene same besede celo povest/
Samo bojim se, da se motiš.”

“In jaz bi na to prisegel, da ta kan ni v kakem mestu ali vasi.”

“Zakaj?”

“Ker bi v tem slučaju na listku bilo omenjeno tudi ime mesta ali
vasi. Hiša je na samem in radi tega Ki bilo neumnost, da bi pregledoval
kak krajevni zapisnik.”

“če je tako na samem, ga ne bodeš nikdar našel. Tujec si in pač
tudi nimaš časa, da bi ostal tukaj tako dolgo, kakor je potrebno za ob¬
sežno preiskovanje.”

“Motiš se, upam, da najdem kan pravo lahko. Ali poznaš v okrožju
Kilisela kakega Perzijca?”

“Ne.”

“To ti rad verjamem. V deželi Skipetarjev so Perzijci tako redki,
da je. če je kie kak, vsakdo že o njem slišal posebno ker so Perzijci Šiiti
in verska navada tega moža bi ga mogla storiti poznanega daleč na okolu.

Treba mi je torej povpraševati samo po Perzijcu.”

“■ 238  —

'‘Toda. daleč, jako daleč lahko stanuje, tako da ljudje, ktere srečaš,
o njem prav nič ne vedo.”

“Toda prav gotovo stanuje v smeri, v kteri bodem jezdil.”

“Kako hočeš to vedeti?”

“Listek mi vse pove.”

“Gospod, tega ne razumem. Saj sem ga jaz vendar tudi bral, od
besede do besede, in nisem nič našel.”

“0 Murad Habulam, kako veliko neumnost si sedaj zopet storil!”

“Jaz?” vpraša prestrašeno.

“Da, ti! Ali nisi poprej rekel, da ne moreš brati tajne pisave?
In sedaj zatrjuješ, da si bral listek od besede do besede. Kako se pa
to vjema?”

“Gospod,” odvrne v zadregi, “bral sem, a razumel nisem.”

“Saj si vendar rekel, da nisi ničesar našel! In na listku so zapisani
samo zlogi, a ti praviš ‘od besede do besede’. Murad Habulam^ zapomni
'si, da mora imeti lažnjivee jako dober spomin, če noče priti s seboj v pro¬
tislovje. Poslušaj tora j! Rekel sem ti že, da mi listek vse izdaja Pisal
ga je Harnd el Amazat v Skaaru in sicer svojemu bratu Barud el Aima-
zatu v Drinopolju. Prvi je pisal zadnjemu, da bode prišel k njemu in
do potuje skozi Menelik. Harnd el Amazat mu hoče priti nasproti do Ka-
ranirwan kana. No, sedaj mi povej, ee je pričakovati, da bodeta ta dva
delala velike in nepotrebne ovinke?”

“Ne, tega ne storijo.”

“Šli bo toraj v najkrajši smeri, toraj naravnost?”

“Gotovo, efendi.”

“Ta smer pa vodi iz Drinopolja čez Menelik v Skader in v tej mora
biti med obema zadnjeimenovanima krajema Karanirvvan kan. To je
za-me tako gotovo, kakor bi ga že pred seboj videl.”

“Šejtan — hudič!” zagodrnja krojaček četrtič. Ta beseda se mu je
menda priljubila. Jaz pa se naredim, kakor bi nič ne slišal, toda zopetni
vzdih mi je dokaz, da se ne motim.

“Efendi,” meni Habulam, “kar praviš, se čuje prav lepo in jaz
tudi voščim, da bi zadel pravo; verjamem pa ne. Govorimo raje o čem
drugem! Ali hočeš res vzeti strup in drobtinice v Skoplje? Saj sem
plačal svojo kazen in dobil sem dva udarca, ki me strašno pečeta; zado¬
volji se s tem.”

“Plačal si svojo kazen, a kasneje si nas zasmehoval. Sedaj bodeš
uvidel, da to ni bilo prav. Našel bodem kan brez vas. Da sta nas pa
zasramovala, se mora kaznovati. Jaz nisem človek, s kterim se sme uga¬
njati šale. V Škopljah bodem oddal strup in drobtinice policijski le¬
karni.” »y £|

“Ubožcem hočem dati sto pijastrov več, efendi.”

“In če bi mi jih tisoč ponudil, jih ne vzamem.”

“Prosim te, pomisli “nekoliko, če lahko kaj storim za tebe, da bi me
ne naznanil.”

“ Hm ! 11  zamrmram kakor v mislih.

— 239  —

To um vzbudi upanje. Vidi, da si še premišljam.

“Spomni se!’ ponovi.

‘•'Mogoče — pač — mogoče se lahko poravnamo. Povej mi najpreje,
če je v tej pokrajini težko dobiti posle.”

“Ljudij, ki hočejo služiti, je dovolj,” odgovori hitro.

“Potem bi ti ne bilo težko, dobiti hlapce in dekle?”

“Ne. Dobim jih, kolikor hočem.

“No, potem si jih poišči!”

“Kako to misliš?”

“Poglej te ljudij! Vsi želijo, da bi jih odpustil iz službe.”

Tega ni pričakoval. Obrne se in grdo pogleda hlapce in dekle. Potem
me vpraša:

“Kako veš to?”

“Povedali so mi.”

“Alah! Z bičem jih dam pretepsti!”

“Tega ne bodeš storil. Ali ga nisi sam okusil? Opozarjam te, da
popustiš in da začneš drugače delati. Zakaj teh ljudij nočeš odpustiti?”

“Ker se mi ne dopade.”

“Dobro, potem si ti bode dopadlo, da vzamem strup seboj v Skoplje.
Halef, ali so konji pripravljeni?”

“Da, efendi”, odgovori vprašani. “Treba jih je samo zajezditi.
Janik je tudi že napregel.”

“Potem idimo. Peljite me pred vrata!”

“Stoj!” zakliče Habulam. “Kako si vendar jeznorit človek, efendi!”

“Naredi na kratko,” mu pravim. “Plačaj svoje ljudij in ne brani
jim oditi!”

“Saj bi to storil, a brez poslov vendar ne morem biti!”

“Pa si najemi težake. Nimam časa, da bi se s teboj prepiral. Tukaj
so listine, ktere sem spisal. Preberi jih, da jih potem podpišeš.”

Papirje vzame in se vsede, da bi jih prav počasi prebral. Vsebina se
mu nič kaj ne dopade; po daljšem pričkanju konečno le podpiše. Halef
nese oba spričevala in tudi priznanje iz sobe, da bi dal listine Janiku.

“No, kako je sedaj s temi ljudmi?” vprašam.

Habulam ne odgovori takoj. Sedaj pa Suef jezno nad njim zakriči:

“Pusti jih vendar, naj gredo k vragu! Lahko dobiš druge, ki ne vedo,
kaj se je zgodilo včeraj in danes. Spodi jih! Cim dalje gredo, tem bolje
je za nas!”

To pomaga. Habulam odide, da prinese denar in jaz ostanem toliko
časa v sohi, dokler poslov ne izplača. Potem mu dam strup in drobti¬
nice in pustim pripeljati konje.

Lahko si je misliti, da se nič kaj ljubeznjivo ne poslovim od našega
gostitelja. Oprošča se nam, da nas ne more spremiti do vrat, Iker so
njegove nege ranjene.

“Zvedel si,” pravim, “da je Alahu mogoče tudi največjo laž uresni¬
čiti. Ko smo prišli včeraj k tebi, si dejal, da ne moreš hoditi; to je bila
velika laž. Danes pa je postala resnica. Nočem te spodbujati, da bi si

240  —

vzel to za vzgled. Ce je tvoje srce že tako zakrnjeno, ti ga jaz ne morem
omehčati. Kar se tiče tvoje gostoljubnosti, se 'ti nimam za nič zahvaliti.
Stief bi. me moral privesti v javno gostišče ; varal me je in me peljal k
tebi. V gostilni bi plačal, tebi pa ničesar ne ponudim. Kratkomalo, midva
sva kvit in mislim, da ne nastane še kak drug račun.”

“Toda midva še nisva pobotana!” mi zakliče Suef jezno. “Plačal
mi bodeš današnji račun!”

“Jako rad! Gotovo pač zopet z udarci!”

“O ne! Prihodnjič se bode streljalo!”

“Tudi to mi je prav. Jaz sam sem popolnoma prepričan, da se bo¬
deva še videla. Spoznal sem te in ne bodem se več v tebi motil.”

“O, nisi me še spoznal ne!” pravi zasmehljivo.

“To vidimo pozneje. Prav dobro vem, da zapustiš to hišo nekaj minut
po našem odhodu-”

“Saj ne morem hoditi.”

“Jezdil bodeš.”

“Mož, ti si ves vsegaveden! Ce si res tako pameten, kakor se delaš,
mi pa povej, kam hočeš jezditi.”

“Za drugimi.”

“Zakaj?”

“Da jim naznaniš da iščem Karanirvvan kan. Pozdravi jih v mojem
imenu in povej jim, da drugič ne bodo stali v vodi, ampak v krvi, v lastni
namreč.”

Oško me pelje ven, kjer stojijo konji, ktere zasedemo. Tudi voz z
Janikom in Anko čaka pred vratrni. ‘Svoje stvari sta naložila zadaj na
voz in obraza se jim svetita veselja.

“Mi jezdimo najprvo tja, kjer so bili konji in pridemo potem, za vama,”
jima zakličem.

Hlapec, ki nas hoče voditi, je pripravljen. Niti v vas ne pridemo in
čez pet minut dospemo do kraja. Tam se hlapec poslovi in ko mi poda
roko, ga še vprašam, naj ne pozabi glavne stvari, namreč koliko mož je
odjezdilo. Bilo jih je pet, a on je samo poznal Manah el Barša, Habu-
lamovega brata. Druge si pustim opisati: Barud el Arnazat, stari Mibarek
in oba Aladžija sta bila. Ban jeni Mibarek je sedel prav krepko na sedlu:
— starec mora res imeti jeklene živce.

Radi bolne noge ne morem razjahati in naročim drugim, naj sledove
tconj natančno preiskujejo.

“Kaj to koristi?” vpraša Oško. •

“Da konje zopet spoznamo. Mogoče pridemo v neprijeten položaj,
da ne vemo za gotovo, koga imamo pred seboj. V  tem slučaju bi bilo
dobro, če bi imel eden izmed konj kako posebno znamenje na kopitu.
Kasneje bi ga spoznali po sledu.”

- 241

S travo obrasel prostor je, na kterem se nahajamo. V senci velikan¬
skih plantan je mnogo grmičevja, med kterim so tla popolnoma potep¬
tana. Sledov je toraj dovolj a nobena ni tako karakteristična, da hi jo
mogli iznajti pozneje od drugih. Ne da hi kaj opravili, moramo zopet
oditi.

Dež je tla tako omehčal, da je prav lahko iti za sledom. Vodi na cesto,
po kteri se pride čez Gnriler in Kavadžinovo v Skoplje. Celo na tej
cesti je sled dobro vidna, ker leži blato visoko, in ni bilo mnogo prometa.

Voz srečnega parčka doidemo prav kmalu in sedaj, ko ne more nikdo
stanovalcev gradu videti, dam začudenemu Janiku tisoč pijastrov Habu-
lama kot ženitovansko darilo. Dobri dečko se sicer brani, vzeti tudi to
darilo, a kcnečno go mora le spraviti. Oba se mi presrčno zahvalujeta.
Osrečili smo dva človeka in to gotovo zaleže za neprilike, ktere smo do¬
živeli.

Blato na cesti je tako visoko, da moremo le počasi jezditi. Kjer je
kaka vodica, je prestopila obrežje. K sreči je nad nami prijazno nebo.

Halef pride na mojo stran in začne:

“Ti hočeš naše nasprotnike prehiteti; ali se nam to posreči?”

“Ne, ker sem se odločil, da tega ne storim. Ko sem mislil, da je naš
cilj Karanorman kan pri Vejici, sem mislil, da je dobro za nas, če pri¬
demo preje tja nego naši sovražniki. Ker se je pa izkazalo, da sem se
motil, je postal naš cilj popolnoma neznan in moramo, kakor dosedaj,
jezditi po njihovi sledi. Toda mislim, da se nam kmalu posreči zvedeti,
kje je Kai.nirsvan kan.”

“Dobovo za Skopljami. Ali ne?”

“Da ker drugače bi moral biti med tem mestom in tukaj kar je pa
zelo neverjetno.”

“Ali so Skoplje velike?”

“Štejejo menda nekaj malega manj kakor tridesettisoč prebivalcev.”

“Potem zgubimo tam sled.”

“Carigrad je večji, veliko večji, in ali nismo tam našli, kar smo
iskali? Sicer se mi pa dozdeva, da v.Skoplje sploh ne pridemo, ker se
bodo naši ljubljenci mesta izognili. Prenevarno je tam za nje. Pomisliti
moraš Halef. da je bil Manah el Barša tam davčni upravitelj, kterega
so spodili iz službe. Gotovo je toraj da se je pregrešil na kak način in radi
tega se ne bode hotel v mestu pokazati. Mogoče je seveda, da obiščejo
mesto radi starega Mibareka, da mu izkušen zdravnik obveže rane. Pri¬
pravljeni moramo pač biti za oba slučaja. Skoraj gotovo pa je, da
objezdijo Skoplje v velikem loku in da na drugi strani zopet zavijejo
na kakarrdelsko cesto. Ce se ne motim, moramo iskati Karanirwan kam
za tem zadnjim krajem v samotnih dolinah Shar Dagh.”

Dospeli, smo sedaj do Krive Rje k e in nje narastli valovi se penijo
daleč čez obrežje. Ce prinašajo vardarski pritoki toliko vode iz hribov,
je glavna reka prav gotovo nevarno narastla. Kes je nevarno priti čez
stari most, ki stoji skoraj pod vodo in stebri se kar zibljejo vsled pritiska

— 242  —

vznemirjenih valov. Voda stoji na obeli straneh nad en vatel visoko že®
cesto. Včerajšnja nevihta je menda divjala po vsej pokrajini Shar Dagh
in Kubereke Planine.

V sredini vsled svoje rodovitnosti znamenite doline Mustafa smo
sedaj in čer kake dobre pol druge ure pridemo v vas Gunler, ki leži ob
desnem pritoku Krive Rjeke.

Tudi ta je poplavila obrežje in je napravila precej škode. Stano¬
valci so zapustili svoja domovja in na vso moč se trudijo, da bi vodo
zajezili.

Ce bi hoteli priti v Skoplje, bi se morali držati dosedanje smeri do
Koradži Nove. Cesta vodi v skoraj ravni črti naprej.

Tukaj, kjer vedno bodi toliko ljudij, je sled, kteri sledimo, zbrisana.
Šele na drugi strani vasi jo zopet vidimo. Ko pa imamo vas za hrb¬
tom, sledi ni več videti.

Kolikor je meni znano, ni nobene druge ceste, ki bi se tukaj odcepila.
Ali se zadrzavajo od nas iskani mogoče v vasi? Majhen konak je v njej.
Hišo smo videli, a smo mimo jezdili. Ne preostaja mi nič druzega, kakor
da jezdim nazaj in se prepričam.

Hiša stoji tako tesno ob vodi, da pride ista skoraj do vrat. Pred
njimi dela nek mož jez. Ko ga pozdravim, mi komaj odzdravi ter me po
strani ter jako neprijazno pogleda.

"Neljub gost je prišel k vam,” pravim in pokažem na vodo.

,"0, še več slabejih gostov je,” odvrne pomenljivo.

"Kaj pa je hujše, kakor požar in poplava?”

"Ljudje.”

"Upam, da se o tem nisi sam prepričal.”

"Že večkrat in danes zopet.”

"Danes? Ali si gostilničar te hiše?”

"Da. Ali se hočeš mogoče pri meni ustaviti? Yidel sem, ko ste
jezdili mimo Zakaj se vračaš? Le potuj naprej!”

Tn podpre se na sekiro ter me ogleduje od strani. Mož ima pošten
obraz in ne izgleda tako, kakor bi sovražil človeštvo. Da pa ni prija¬
zen, mora imeti že svoje vzroke za to, ktere slutim. Radi tega pravim:

"Tvoja duša je menda zavzeta proti meni. S čem sem zaslužil, da mi
tako neprijazno odgovarjaš?”

"TJljudnost je kras človeka, to je res; toda dovolj je ljudij, ki se ne
ozirajo na ta pregovor.”

"Ali trudi mene šteješ k tem ljudem?”

"Da.”

"Potem ti povem, da se motiš. Očrnili so me pri tebi.”

"Kako to, da veš, da smo o tebi govorili?”

"(Sklepam tako iz tvojega obnašanja.”

"Ravno tvoja nezaupnost mi dokazuje, da me niso nalagali. Jezdi
naprej! S teboj ninlam ničesar opraviti.”

"Toda jaz s teboj! Jaz sem vse kaj drugega, kakor so me opisovali”

— 243  —

“Le ne trudi; ker te poznam!” pravi in zaničljivo zamakne z roko.
“Ce si pameten, zapusti to vas. Nisi v zapuščenem kraju, kjer se je
tebe in tvcjik ljudij treba bati, ker ni pričakovati od nikoder pomoči.
Tukaj, poglej tega moža! Vidiš, da so pri meni možje padišaha.”

Na po' vojaško oblečen mož je stopil na prag. Ker sta si oba jako
podobna, uganem, da sta brata. Tudi on me neprijazno gleda.

“Kaj pa je? Kaj hoče tujec?” vpraša gostilničarja.

“Ne vem,” odgovori le-ta. “Tudi ne maram ničesar vedeti. Povedal
sem mu že, naj odjezdi dalje.”

“To bodem tudi storil,” odgovorim. “Toda še preje pa bočem nekaj
poizvedeti in upam, da bodeta na moja vprašanja uljudno odgovarjala.”

“To bodeva storila, če bodo tvoja vprašanja taka, na ktera se lahko
odgovori,” meni vojak. “Jaz sem hekim askeri — vojaški zdravnik in
sem obiskal svojega brata. To ti bočem povedati, predno začneš izpra¬
ševati.”

Sedaj mi postane vse jasno. Kadi tega vprašam:

“Ali se ni danes zjutraj pet jezdecev tukaj ustavilo?”

“Da.”

“Eden je bil ranjen in ti si ga obvezal?” ,

“Tako je. Ali mogoče veš, kdo ga je ranil?”

“Jaz sam.”

“Potem je resnica, kar so ti ljudje govorili.”

“Kaj so pa pripovedovali?”

“To bodeš sam bolje vedel, nego mi. Ce nimaš nič drugega vpra¬
šati, smo s teboj gotovi.”

Obrne se, jaz pa mu rečem:

“Stoj, čakaj še! Lahko si mislim, da so vas nalagali, a rad bi vedel,
kako. Ker si zdravnik v padišahovej službi, bodeš znal brati to listino.
Oglej si jo.”

Svoj ferman vzamem ter mu ga podam. Komaj pogleda podpis in
pečat, se že globoko pokloni in reče začudeno:

“Saj to je vendar pečat in podpis velikega vezirja! Taka listina se
izda le s posebnim dovoljenjem padišaba.”

““Seveda! Veselim se, da ti je to znano.”

“In si ti pravi posestnik te listine?”

“Da; prepričaj se in primerjaj popis z mojo osebo.”

To stori, zmaje z glavo in pravi svojemu bratu:

“Zdi se mi, da sva delala krivico efendiju. Ni to, za kar so ga drugi
izdajali.” - ' ' ! ;

“‘Prepričan sem, da so vas nalagali,” mu pritrdim. “Ali mi bočeta
povedati, kaj so govorili o meni?”

“Toraj si ti res efendi iz Alemanje, dežele, ktero vlada čvekavi cesar
Viljem?”

Ko potrdim, nadaljuje:

— 244  —

“Tukaj imaš ferman. Res smo bili nalagani; rekli so nam, da ste
roparji.” ,

“Nekaj podobnega sem pričakoval. Toda ti ljudje, ki so bili pri tebi,
so roparji.”

“A zadržali so se popolnoma drugače.”

“Ali te to čudi? Potrebovali so tvojo pomoč.”

“Eden je bil zraven, kterega poznam.”

“Manah el Barša?”

“Da. Preje je bil davčni upravitelj v Skopljah.”

“Radi tega vendar ni treba do njega imeti nikakih ozirov. Saj je
bil odstavljen.”

“Da, toda kljub temu še ne moreš trditi, da je postal ropar!”

“Pa je. Ali si že kedaj kaj slišal o Aladžijih?”

“Velikokrat. Dva cestna roparja sta, ki strahujeta vso pokrajino
od Kerubških in Bastriških bregov do Davoniške planine. Zaman je bil
ves trud, da bi jih ujeli. Zakaj pa vprašaš po njih?”

“Ker sta bila tukaj. Ali nisiopazoval konjev teh jezdecev?”

“Da. Dva lisca sta bila zraven krasna konja, ktera-”

Obmolkne, in me v zadregi pogleda. Njegova usta so odprta. Prava
misel mu je prišla.

“No govori vendar dalje!” ga opomnim.

“Alah!” zakliče. “iSedaj pa vem, pri čem sem! Ta dva roparja
jezdita lisaste konje, in radi tega jih imenujejo Aladiije.”

“No, in kaj sklepaš iz tega?”

“Da sta bila Aladžija tukaj!”

“Res je! Sprejela sta dva Aladžija in drugi trije so ravno take
barabe. ’ ’

“Tega si ne bimislil! Oni sami so roparji in tebe so črnili. Rekli
so nam, da ste vi roparji in so se sešli z vami v Kiliselu. Vsled nekega
prepira ste jih počakali v zasedi in potem na nje streljali. Jaz sem starca,
kterega ste zadeli dve kroglji, obvezal.”

V kratkih potezah mu povem naše doživljaje in potem zvem od njega,
da je peterica odjezdila proti Skopljam.

“Toda na cesti ne vidim sledu,” opomnim.

“Jezdili so po poti, ki vodi v Rumelijo,” se glasi odgovor. “Menili
so, da je cesta vsled dežja preblatna. V Rumelijo pa lahko jahajo po
livadah. ’ ’

“Potem naredijo ovinek, ki je za ranjenca dokaj velik. Povem ti, da
ne bodo jezdili v Skoplje. Tam bi bili v nevarnosti, da jih primejo. Oni
so, ki bežijo pred nami. Radi tega so te nalagali, da bi jim ne izdal, kam
so jezdili. Ali je pot do Rumelije težko najti?”

“Nikakor ne. Vleče se nekaj časa ob reki in potem zavije na desno.
Sledu jezdecev bodeš lahko sledil, ker so tla jako mehka.”

Sedaj se poslovim in se vrnem k svojim čakajočim tovarišem.

— 245  —

‘'Naši nasprotniki ne gredo v Skoplje; jezdili so v Rumelijo.”

"V Rumelijo?” vpraša Janik. "Potem so zapustili cesto. Ali jim
hočeš mogoče slediti, efendi?”

"Da; tukaj se moramo ločiti.”

Slovo od srečnik zaročencev je bilo jako ginljivo.

Ko jezdimo mesto proti severozapadu naravnost v zapadni smeri in
imamo vas za seboj, lahko spoznamo sled petorice na s s travo porasli
zemlji. Pravega pota ni.

"Ali poznaš Rumelijo?” me vpraša Halef, ki se zopet drži moje
strani.

"Ne. Vem samo, da je vas, a 'tam še nisem bil nikdar. Najbrže
leži ta kraj ob cesti, ki vodi iz Kepreli ob Vardarju v Skoplje. Na drugi
strani je železnica.”

"Ah! Če bi se mogli enkrat voziti z železnico. Če se vrnem k Hani,
najlepši vseh hčera, hi ji ponosno pripovedoval, da sem sedel v vozu, kte-
rega vleče dim.”

"Ne dim, ampak para.”

"Ali ni to vse eno?”

"Ne; dim lahko vidiš, pare pa ne.”

"če pare ne moreš videti, kako pa veš, da sploh je?”

"Ali lahko vidiš godbo?”

"Ne, sidi.”

"Potem po tvojem mnenju tudi godbe ni. Ne morem ti dobro razlo¬
žiti stvarnost in učinke pare. Da bi me razumel, bi moral imeti nekoliko
predznanja.”

"Sidi, ali me hočeš žaliti? Ali ti nisem že dostikrat dokazal, da
imam predznanje?”

"Toda ne fizikaličnega.”

"Kakšno pa je to?”

"Ktero se nanaša na moči in postave narave.”

"O, dobro poznam vse postave in moč narave. Če ime kdo razžali,
je vendar prav priprosta naravna postava, da ga klofutnem. In če mu
dam klofuto, je to moja naravna moč, s ktero mu jo prisolim. Ali mogoče
nimam prav?”

‘‘Ti imaš velikokrat prav, četudi nimaš prav, dragi Halef. Sicer
mi je pa žal, da Hani, cvetki vseh žen ne bodeš mogel povedati, da si se
vozil z železnico.”

"Zakaj ne?”

"Prvič ne vem, če sedaj železnica prometuje, in drugič moramo slediti
našim sovražnikom. Ti se pa ne bodo vozili in radi tega s to vožnjo ne
bode nič.”

Cesta je sedaj boljša, in tako lahko precej hitro jezdimo. Čez pol
ure zagledamo pred seboj vas. Na levo vodi cesta iz Kepreli čez Kspe-
tanli Han, in na desno vodi naprej v Skoplje.

— 246

Ko pogledam to cesto, vidim nekega jezdeca brzo kalopirati po njej;
najbrže pride iz Kapetanli Hana. Kdor v tem globokem blatu tako hitro
jezdi, se mu mora že jako muditi. Vzamem daljnogled v roke. Komaj
pogledam moža, že dam Halefu daljnogled. On pogleda skozi in ga potem
povesi.

“Alah!” zakliče. “To je Suef, ki se je izdajal za krojača!”

1’oraj sem imel prav, ko sem rekel, da bode Kiliselo takoj za nami
zapustil.

“Jezdimo hitro,”' pravim sedaj. “On hoče druge svariti, kar pa ne
smemo pripustiti. On ve, kam so namenjeni.”

“Toda ne moremo ga dohiteti,” meni Halef, “ker je že preblizo vasi.
Toda na drugem, koncu vasi ga lahko dohitimo.”

“Samo, če vodi kak most čez reko. Ce pa prevažajo z brodom ali
konjem, ostanemo daleč za njim. Jaz bodem naprej jezdil.”

Samo malo se z ostrogami dotaknem vranca, in že dirja s hitrostjo
brzovlaka. Suef nas dosedaj še ni videl. Tu opazim, da se zdrzne, potem
pa zamahne bič in svojega konja na vso moč naganja. Spoznal me je in
hoče me prekositi.

Seveda je vasi bližje, nego jaz, toda njegovo kljuse se nikakor ne
more kosati z mojim Arabcem. Nekoliko zažvižgam in vranec podvoji
svojo hitrost. V eni minuti sem na cesti, po kteri jaha Suef naprej, in
sem tako med njim in vasjo. Iz strahu pred menoj se ne bode upal mimo
mene jezditi. V ovinku me pa ne more objezditi, ker drvi na levi visoko
narasla reka:.

Sredi ceste se ustavim, da počakam svoje tovariše. Tudi Suef se
vstavi, in sicer kakih štiristo korakov za menoj.

“To je tvoj Ki dobro naredil, sidi!” se smeje Halef, ko pride do me¬
ne. “Skoraj nemogoče si je misliti, da more konj tako hitro leteti. Kaj
pa na.j sedaj storimo? Ali hočeš z onim možem tam govoriti?”

“Nobene besede, če ne bodem k temu prisiljen.”

“In vendar nam streže po življenju!”

“Kaznovali smo ga že. Ce ga hočemo zopet, moramo počakati, da
proti nam sovražno nastopi. Delajmo se tako, kakor bi ga ne poznali.”

“Veliko napako smo naredili.”

“Ktero?”

“Ker smo mu dali bastonado. Sedaj lahko vsaj jezdi. Ce bi ga z bičem
namazali tam, kjer se dotika padišah prestola, kadar se na njega vsede,
ne bi mogel ne hoditi, ne jezditi.”

“To nam, ne bi nič koristilo, ker bi Mnrad Habulam poslal drugega
sela. Toraj naprej ! ’ ’

Odjezdimo in Suef nam počasi sledi. Gotovo je zelo jezen, ker smo
mu prekrižali račun.

Rumelija je videti večja, kakor Guriler. Vleče se od ceste do obrežja
reke. Vardar izgleda jako nevarno. Njega umazani valovi se visoko po¬
dijo. Izstopil je na obeli obrežjih in preplavil fvse bližnje travnike in

247  —

polja. Na drugi strani reke vidimo železnico in nek tovorni vlak prav
počasi prisopiha. Mnogo delavcev s krampi in lopatami dela na progi in
v bližini iste so lesene barake, ki gotovo služijo delavcem kot stanovanja.

Mosta ni, ampak brod, ki je precej širok in težak. Brodarji ga morajo
porivati na drugo stran z  močnimi lesenimi drogovi.

"Kaj storimo sedaj?” vpraša Halef, ko pridemo do prvih vaških
hiš. "Ali gremo takoj na drugo stran?”

"Ne,” odgovoiim. "Jezdimo nekoliko na stran in počakajmo, kaj
stori Suef; potem mu sledimo tja, kamor jezdi. Ne vemo, kje je Kara-
ninvan; neprostovoljno nam bode moral služiti za vodnika.”

"Ne, efendi, tako pameten bode že, da bi nas kam drugam pri¬
peljal.”

"Ne bode nas mogel prevariti. Pomisliti moraš, da ima ranjene noge,
in da ga strašno bolijo. Sicer jih ima v stremenih ali jahanje mu vendar
povzroča bolečine. Kadi tega bode gledal na to, da kmalu pride do svojega
cilja, in če nas hoče tudi kam zavoziti, daleč nas od svoje smeri ne bode
mogel.”

"A na vso moč se bode trudil, da ga zgubimo izpred očij!”

"Potem bodemo tudi mi vse storili, da mu to preprečimo. Idimo
sedaj!”

Jahamo nekoliko naprej, da Suef lahko prhle k 'brodil. Vstavimo se
tako, da ga jaz vidim. Sicer se pa delamo, kakor bi se za njega ne zme¬
nili; lahko si pa krojaček misli, da se samo potajujemo.

Čudno pa je, da ne jezdi k brodu. Enkrat nažene konja naprej,
potem pa zopet nazaj in pozorno gleda k železnici, kakor bi ga tam kaj
zanimalo.

"Noče iti,” pravi Halef. "Pametnejši je, kakor mi.”

"Bomo videli. Dela se tako, kakor bi imel oči samo za železniška dela,
a jaz vidim, da pogleda večkrat vstran — k neki belo barvani hišici.
Pred vratmi je zabit drog, najbrže za privezovanje konj. Mogoče je to
poslopje kak kan in da namerava iti tja. Naredimo se toraj tako, kakor
bi hoteli čez reko.”

In jezdimo k brodu, do kterega je.iz desk zbit mostiček, ki pa je na¬
menjen same pešcem. Radi tega moramo jezditi čez poplavljeni del obrežja
po vodi.

Prevoz ni brez nevarnosti. Stari brod je že na pol zgnjit. Vrvi, na
k ter ih visi, so jako sumljive in brodarji — star mož in trije neodraščeni
fantje tudi ne vzbujajo pravega zaupanja. Zraven tega se podijo valovi
jako visoko. Reka prinaša polno raznih predmetov, ktere je voda odtrgala
od obrežja. Naredilo se je več vrtincev, ki nam postanejo lahko pogubni.
Kratkomalo, ko smo na brodu, nas ne obdajajo nič kaj sladki občutki.

Stari brodar sedi na brodu in kadi. Pozorno nas pogleda in potem
pomenljivo pokima svojim trem pomočnikom.

Jaz se tako postavim, da lahko obdržim Suef a v očeh. Komaj smo
na brodu, že odkopita k omenjeni, hiši, razjaha, priveže konja in krevlja

— 248  —

skozi rrata.

“Halef in Oško takoj za njim! Zvedeti moram, kaj bode tam delal
in govoril. Pazita, da vama ne zgine 1”

Oba poženeta konja na obrežje in jezdita proti bili. Ni minulo pol
minute ko je stopil Suef v njo, ko že stopita oba za njim.

Sedaj se obrnem k starcu:

“Koliko morajo plačati štirje jezdeci, če jih prepelješ na ono stran?"

“Dvajset pijastrov," odgovori, ter nastavi roko. Z bičem ga rahlo
po njej udarim in odgovorim:

“Prav nič ti ne bodem dal."

“Potem ostaneš tukaj!"

“Ne, ti nas moraš prepeljati. Zahteval si petkrat več. kakor ti gre.
Radi tega te moram kaznovati. Prepeljal nas bodeš in na oni strani
dobiš za vsak pijaster eno po podplatih. Tukaj, poglej ferman padišaha!
Videl bodeš, da nisem človek, iz kterega se sme norčevati."

Ko vidi pečat, vzame pipo iz ust, prekriža roke na prsih, se pokloni
in pravi udano:

“Gospod, kar Alah pošlje, je dobro. Prepeljal vas bodem in za to
sprejel dvajset udarcev. Alah naj blagoslovi padišaha in njegove otroke
ter vnnke!"

Da, tako je 'tam doli v Turčiji!’ Ker pa nisem Turek, vzamem dvaj¬
set pijastrov iz žepa, mu jim dam, ter pravim:

“Smilijo se mi dnevi tvoje starosti, in radi tega ti udarce odpustim.
Reka je narasla in prevoz je težaven in nevaren; radi tega že lahko ne¬
koliko zahtevaš, a kar je preveč, je pa preveč.”

Obotavlja se, vzeti denar, in me presenečno gleda z odprtimi ustmi.

“No, ali naj denar zopet spravim?" ga vprašam.

Sedaj se zopet začne gibati. Skoči k meni, mi iztrga denar iz roke
in zakliče:

“Kaj? Kako? Kljub temu hočeš plačati, dasiravno si v padišahovi
senci in da si pod varstvom velikega vezirja?”

“Ali ne smejo biti. oni, ki so pod varstvom in zaščito mogočnega,
dobri in pravični?"

“O gospod, o agn, o efendi, o emir, navadno niso! Iz tvojih očij pa
sije dobrota in iz tvojih besed zveni milosrčnost prijaznega srca. Radi
tega naj te blagoslovi Alah, kakcr tudi tvoje pradede, otroke in vnuke!
Tako dobroto le redkokedaj doživimo, dasiravno moramo težko delati in
še zraven jesti trd kruh.”

“Toda na drugi strani je vendar toliko ljudij vposlenih. Potem za¬
služiš več, kakor če delavcev ne bi bilo.”

“Se manj zaslužim, veliko manj, ker ti ljudje so si omislili drug
brod nad mojim. Vsled tega še manj zaslužim, najemnina je pa vedno
ista."

“Ali se upajo ljudje tudi sedaj čez reko, ko je voda tako narasla?"

— 249  —

“Danes še ni nikdo poskusil, ker jim je prenevarno; morali bi imeti
še enkrat toliko vesel.” ,

“Pa saj si vendar že danes toliko ljudij prepeljal. Ali je bilo med
temi tudi pet jezdecev, od kterih sta dva sedela na lisastih konjih!”

“Da, gospod. Eden je bil menda ranjen. Prišli so iz onega gostišča,
kjer so bili nekaj časa.”

Pri tem pokaže na omenjeno, belo prepleskano hišico.

“Kako dolgo je že, kar si jih videl?”

“Že čez dve uri. A bolje bi bilo, da jih sploh ne bi videli”

“Zakaj?”

“Ker so me ogoljufali. Ko smo prišli na drugo stran in sem jaz
zahteval plačilo, so me nabili, mesto plačali. In zraven so mi nekaj na¬
ročili, kar pa ne bodem storil. Onemu, ki me ne plača, ne maram biti
uslužen.”

“Ali smem zvedeti, kaj so ti naročili!”

“Zakaj pa ne. Sporočiti bi moral nekaj možu, ki je preje razjahal
pri gostišču ”

. “Toraj ga poznaš?”

“Da, saj vsakdo pozna krojača.”

“Ali je res krojač?”

“Tako se govori, a jaz ne vem za nobenega tukajšnjega prebivalca,
kteremu bi že hlače umeril.”

“Hm! Kaj mu naj sporočiš?”

“Da r.aj hiti, ker ga bodo samo do jutra čakali.”

Kje? Tega ne ve in od petih jezdecev pozna samo bivšega škopelj-
skega davčnega upravitelja, ki je ljudij hudo mučil. “Alah naj ga obdari
z vsem hudim in naloži mu naj tisoč bolezni na dušo,” pristavi.

Hoče še dalje govoriti, a se obrne, ker njegovo pozornost vzbudi nekaj
drugega, iz gostišča namreč stopita dva moža, ki nosita na ramenih vesla
in stopata gor ob vodi.

“0 Alah,” zakliče brodar. “Kaj se hočejo ti lahkomiseljni ljudje
res prepeljati s čolnom?”

“Kje pa je?”

“Tam zgoraj, kjer vidiš ženo sedeti ob obrežju. Čolna ne moreš
videti, ker je skrit za grmičevjem.”

Oba moža dospeta do žene, s ktero spregovorita nekaj besedij in zgi¬
neta potem za jelševjem.”

“Da,” pravi starec, “res hočejo iti. No, če jih Alah varuje, se jim
mogoče posreči. Toda sami se gotovo ne bodo peljali, njih potnik pa bode
moral šteti lepe denarce. Pri meni bi bilo ceneje.”

“Najbrže bode žena plačala.”


To pravim, ker vidim, da zgine tudi ona za grmovjem; toraj je sto¬
pila v čoln. Starec pa zmaje z glavo in meni:

“ Ta ne da niti pare. Spada tja k delavcem in se vozi zastonj. Se-

— 250  —

dela je že od ~ ,T, "ga jutra tam in čakala. . Toda, kaj pa je to? Ali se
misli ta krojač-

Med pripovedovanjem starca je prišel namreč Suef iz gostišča ter
zajahal konja. Nas je postrani pogledal in potem odjezdil tja, kjer je
Žoln. Tam zopet razjaha.

“Alah, il Alah! Krojač hoeo čoln!” vikne starec. “Le naj se
pripravi, da hode požiral vodo. Vem, da je reven in za četrt pijastra,
ali pa tudi zastonj bi ga prepeljal. Zakaj ne pride k meni!”

Nepotrebno se mi zdi, da hi razjasneval staren, zakaj Suef ni prišel
k njemn. Spoznal je našo namero in pač misli, da pride s čolnom prej
na ono stran, nego mi z težkim brodom. Ce potem hitro zajaha in odjezdi
v kalopu, ga lahko izgubimo iz očij. Na sled, Sktero pa mora pustiti,
oeividno ne misli.

Medtem tudi prideta Halef in Oško hitro k meni.

“Sidi, lopov se prepelje s čolnom,” naznanil je Halef. “Ponudil je
trideset pijastrov plačila, če ga prepeljejo.”

“Ali ste še kaj drugega zvedeli?”

“Da, toda ne veliko. Ravno, ko smo vstopili, je govoril z gostilni¬
čarjem. Namignil mu je, naj molči, ta pa je bil sredi stavka, kterega je
končal, da smo ga mi slišali.”

“'In kaj ste zvedeli?”

“Da pričakuje peterica krojača v Treska konaku.”

“Kje je to?”

“Tega ne vem in tudi nismo mogli od gostilničarja izvedeti. Gotovo
drži z krojačem.”

“Drugega niso govorili?”

“Ne, samo o prevozu!”

“Tako da ste slišali?”

“Da. Suef nas je zraven prav škodoželjno gledal. Veselilo ga je,
da nas je mogel jeziti. Najraje bi ga primazal parkrat z bičem. Mnenja
je, da preje pride na ono stran, kakor mi.”

“Vi niste ničesar govorili?”

“Niti besedice.”

“To je dobro. Poglej, za seboj vleče konja — res gre v čoln in nje¬
gova mrha naj plava za njim. Bolj težko hode šlo po mojem mnenju.”

“O- sidi, kljuse sem predvčerajšnjem dobro opazoval: veliko boljše
je, kakor izgleda. Ta konj ima hudiča v životu.”

“No, kljub vsemu temu, kar se je zgodilo, ne želim, da bi se pri¬
petila kaka nesreča, že radi žene ne. Prepeljimo se kolikor mogoče hitro.
Naprej!”

Ta vzklik velja brodarjem.

Starec je ravnokar iztrkal svojo pipico in je potegnil mošnjiček iz
žepa, da bi si jo zopet natlačil. Kljub mojemu povelju prav počasi tlači
svoj vivček

— 251  —

“Ali si slišal?” ga vprašam. “Proč z pipo! Tudi brez kadenja
bode šlo.”

“Ne gospod '/odgovori udobno. “Pri delu moram imeti čibuk; brez
tega ne gre. Celo moje življenje je bilo tako in bode tudi šlo dokler zad¬
njikrat ne vodim broda.”

“'Toda jaz kocem priti preje na ono stran, kakor čoln!”

“Le ne delaj si nepotrebnih skrbij, gospod. Čoln skoraj gotovo na
ono stran niti ne pride.” *

In Tnož si počasi baše naprej pipico, vzame potem z golo roko žareč
ogelj iz ognja, ki tli v ta namen na brodu, ga potisne v vivček in začne
zadovoljno vlečti. Potem, ko parkrat potegne, zakliče zapovedujoče:

“Zgrabite za vesla in drogove! Zaslužiti si moramo pijastre, ktere
smo dobili.”

V tem trenutku vidimo kako odrine zgoraj čoln. Spredaj sedi žena;
sredi napenjata veslača svoje moči in na zadnjem koncu čepi Suef, držeč
vajefca v roki. Konjeva glava imoli iz vode. Krmila ladjica nima.

Ko nas Suef vidi, se obrne proti nam in zaničljivo zamahne z roko.
Seveda, če bode vozil čoln tako hitro, kakor skraja, je gotovo, da pride
na ono stran ko bodemo mi še sredi reke, ker brodarjevi pomočniki menda
nimajo udov. Prav počasi odvežejo vrvi, zgrabijo za drogove in s temi
suvajo po tleh, kakor bi hoteli najti šivanko. Zal, da naši konji na tak
prevoz niso navajeni. Obsedeti moramo tega del v sedlih, da jih pomi¬
rimo; drugače bi svojim spremljevalcem zapovedal, naj pomagajo.

Halef pride na pravo sredstvo, da poveča hitrost broda. Izza pasa
potegne bič, se obrne k prvemu hlapcu in pravi:

“Obrni se vendar hitreje!”

Zraven ga oplazi po hrbtu in komaj se to zgodi, zakliče staree:

“O Alah, o žalost, o usoda! Hitite, vi sinovi! Porivajte, suvajte
možje! Delajte, delajte, vi močni! Cim preje pridemo na ono stran tem
večji bode bakšiš, kterega dobimo od teh slavnih šejkov in emirja.”

Ta klic pomaga. Ljudje začnejo delati na žive in mrtve in brod vozi
z podvojeno hitrostjo. Seveda ne izpustimo čolna iz oči. Da bi prišel
v ravni smeri na nasprotno stran, morajo veslati proti vodi. V mirni bi
bilo to lahko: v razburkani vodi pa se vedno huje mučijo, čim bolj se
bližajo sredini. Voda čoln tako zanaša, da se nam bliža, mesto, da bi se
oddaljeval. Suefu se zdi to sumljivo. Iz njegovih kretenj spoznamo, da
naganja oba moža, naj se še bolj upreta v vesla.

Tudi naši ljudje morajo močno delati. Sila reke je tako huda, da
vrvi zamolklo brnijo. Ce se kaka utrga, nas pokopljejo valovi. Stari
brodar si izmišlja vsa mogoča imena, da bi svoje pomagače še bolj
podžgal.

Kar se čolna tiče. sta naredila oba veslača veliko napako. Najprvo
bi morali veslati v mirnejši vodi, dokler ne bi dosegli točke, kjer bi bilo
treba samo dobro krmariti, da bi voda sama nesla čoln na drugo obrežje.

Že se nam je ladjica za polovico približala, da razločno vidimo

— 252  —

obraze v njej sedežih. Naš brodar ogleduje čoln s strokovnjaškim po¬
gledom.

“Ne pridejo na drugo stran,” pravi. “Ali se jim zlomijo vesla,

ali pa-oh, Alah, Alah, res imajo sredo! To so pa res močni ljudje!

Posreči se jim — — o nesreča, o groza, o pogubljenje! Sedaj je pa
ven!”

Prav ima. Enemu mož je skotilo veslo iz zareze ter ga pritisnilo na
roko. Vsled bolečine je potem izpustil obe vesli, ktere voda takoj odnese.
Sedaj zamere samo še drugi delati, a njegove moči ne zadostujejo.

Na obrežju praznujejo sekire in lopate. Delavci stojijo ob vodi in
opazujejo dogodljaje z največjo pozornostjo. Tudi mi smo prišli sedaj
v sredo. Moč vode vzdigne naš brod na eni strani: lahko bi se napolnil
in potem bi bilo po nas. Bdi so trenutki največje nevarnosti.

Sedaj poidejo možu v čolnu moči. Vesla potegne k sebi in položi roke
v naročje. Valovi zgrabijo čolnič in ga nesejo naravnost proti našemu
brodu. Z bliskovilo hitrico drvi proti nam. Iz obrežja se čuje glasen
klic:

“Žena, žena, drži se trdno!”

Sedaj se že zgodi pričakovano. Glasan polom — čoln se je trčil ob
naš brod. En sam, močan krik je čuti. Izustili so ga ljudje na obrežju
in mi na brodu. Prišel je iz toliko ust, a vendar je bil slišati kakor en
sam. krik največjega strahu.

V takih trenutkih ravnajo mnogi po nekem tajinstvenem nagonu, ki
jim pomaga, da storijo pravo, dasiravno ne morejo misliti. Bliskovito
-hitro delajo in kasneje ne morejo povedati zakaj so ravno tako in ne dru¬
gače ravnali.

Drugi delajo po osirem. jasnem prevdarku. Ni treba govoriti, da
v takih trenutkih nevarnosti ni časa za odločen nastop. Res je čudovito,
s •kakimi možmi je Vsemogočni opremil človeški duh. V sanjah na primer
preživimo dogodke, ki so trajali po več dnij. Meni se je enkrat sanjalo,
da delam neko skušnjo. Bil sem pri pismeni skušnji najprvi gotov in sem
se šel sprehajat več nr v gore. Ustmena skušnja je trajala naslednja dva
dneva. Na večer zadnjega dne, malo pred koncem skušnje, se je podrla
neka klop, na kteri je sedelo mnogo poslušalcev, in — jaz sem; se prebudil.
Moj tovariš je zaloputnil okno. Na moje vprašanje mi je odgovoril, da
^em mu pred k večjem tremi minutami rekel, naj me ne nadleguje z vpra¬
šanji, ker sem zelo utrujen in da bi rad spal. Toraj sem v treh minutah
oroživei je v sanjah tri dneve. Znana mi je bila vsebina pismenih nalog,
ki so bile dolge po več strani, in domislil sem se na vsa vprašanja, na
ktera sem moral o Igovoriti. Da, vedel sem celo, ktere osebe so me srečale,
ko sem se v sanjah sprehajal in o čem sem se z njimi zabaval. Seveda sem
naslednji dan vse zopet pozabil.

Ce toraj človek v duhu, oziroma v spanju tekom treh minut lahko
zapopade toliko dogodkov, za kar hi euječ rabil nad štiristo minut, je to
sposobnost duha, ktero ima človek tudi, kadar čuje.

— 253  —

Nahajal sem se že v položajih, v kterih je viselo moje ali drugih
življenje na niti. Ko je ta čas minul ali je hila nevarnost odstranjena,
sem natančno vedel, da sem v eni sekundi nevarnost popolnoma prepoznal,
da sem vse premislil, kako hi rajhitreje in najlažje nevarnost odvrnil.
To se mogoče zdi komu čudno in nepojmljivo; toda tisoč drugih čudežev
se prigodi vsak dan, ne da hi za nje vedel. Obdajajo nas pač vedno ču¬
dežna božja dela.

Podobno se mi je godilo tudi sedaj na narasli reki. V koničastem
prednjem delu sedeča žena se je oprijela, strahu kričaje, roba ladjicse;

zadeli smo pa s tako silo skupaj, da jo je vrglo iz čolna. Zginila je v

umazanih ralovih in — jaz z njo.

Kako sem; prišel raz konja in nekoliko časa sem rabil, da sem odvrgel
od sebe puške, vsebino svojih žepov in kar mi je tičalo za pasom, ne mo¬
rem povedati. Halef je zatrjeval kasneje, da sem se zavihtel že preje

iz sedla, gotovo v prepričanju, da se žena ne hode mogla držati. Tudi

me je baje on zadrževal, da ne bi skočil v vodo, a jaz o tem ne vem ni¬
česar. Moje vse mišljenje je bilo koncentrirano v eno samo misel.

Natančno vem samo, da sem prijel ženo z eno roko, da hi prišel z  njo
pod brodorn naprej.

Ko pridem zopet na površje, vidim, da naju je voda daleč zanesla.
Ženska je nezavestna, kar mi je zelo ljubo; držim jo za obleko. V sredi
reke eem in gledati moram, da'priplavam do obrežja, ne da bi v boju
z valovi zgubljeval moči j. V takih slučajih se mora na vodi ležati na
hrbtu, kar je sicer vsled tega, ker se ne more gledati naprej, neugodno,
a udobneje in plava se lahko daleč. Žensko si položim povprek čez svoje
telo, tako da ne pride njena glava v dotiko z vodo, in se pustim nesti od
vode.

Ker moram nositi truplo nesrečnice, se moje telo globoko potaplja.
Z največjim naporom se mi tuintam posreči, da pridem z ustmi in nosom
toliko nad površino vode, da lahko potegnem sapo. Zraven se trudim,
da bi se vedno bolj bližal obrežju.

To pa ni tako lahko, kakor bi si mogoče kdo bralcev predstavljal.
Valovi so se lomili ob obrežju ter se visoko zaganjali nazaj do sredine
reke. Videl sem samo navzgor in nekoliko v stran, naprej pa ne, in
vendar se moram jako varovati naplavljenih predmetov, ki bi mi lahko
postali nevarni. Ljudje na obrežju tečejo ob reki navzdol v moji smeri
in me s.svojim kričanjem samo motijo. Seveda ne morejo tako hitro leteti,
kakor plavam jaz, ker voda me drvi naprej tako hitro, da se bojim, da
me ne bi omamilo. Sedaj velja, ostati hladnokrven. Če me potegne kak
vrtinec, kterih je vse polno, v se, ali pa da zgubim samozaupanje, sem
zgubljen in žena z menoj. Popolnoma oblečen plavati je že v mirni vodi
težko; ioda v razburjeni vodi, s takim bremenom in še z fatalnimi zdrav¬
nikovimi škornji, ki so mi bili preje tako dobrodošli, je nekaj drugega.
Kakor se je pozneje izkazalo, nisem bil dolgo v vodi, a jaz sem mislil, da
celo večnost.

— 254

Koneeno se mi vendar posreči, da pridem iz sredine nek iliko li kraju.
Sedaj sem v mirni vodi čez poplavljeno obrežje, a v svoje začudenje ne
morem doseči tal. To me zmoti; ker, ko hočem stopiti, se globoko
pogreznem. Tu zaslišim neki glas, ki mi zakliče:

"Alahi zeverzin! Daha uzak, daha uzak jie! Orada eukurler. Su¬
ra,da gel! — — Za. božjo voljo! Plavaj dalje, dalje! Tam 1  so jame.
Pridi sem!”

Pri napravi železnice so namreč rabili zemljo in vsled tega so na¬
stale globoke jame, nad kterkni se sedaj jaz nahajam. Ljudij ne morem
videti, ker mi voda pluska čez oči; ker pa domnevam, da stojijo na želez¬
niški progi, plavam k isti. Železniški nasip ni poplavljen, dasiravno sega
voda do njega.

Ko pridemo tja, se stegne deset, dvajset rok po meni in ženi, ktero
mi takoj odvzamejo. Jaz pa napol plezam, napol me pa vlečejo na nasip.
Sedaj šele čutim, kako težka je moja obleka.

Veliko veselje vlada okolu mene, a dva glasova slišim tožiti, v mnenju’
da je žena mrtva. Povem jima, da ni mogoče, da bi utonila; sicer je
pa tud: mogoče, da jo je v vodi zadela kap. Nesejo jo k barakam de¬
lavcev.

Sedaj zaeujem kopitaoje konj. Moji tovariši prijezdijo v kalopu k
železniškemu nasipu. Halef je najprvi.

"Sidi, sidi!” kriči že od daleč. "Ali nisi mrtev, ali še živiš?”

"Živ sem. kakor vidiš!” odgovorim. "Tako dobro se počutim, kakor
mačka, na peči.”

"Alahu, naj bode čast in slava!”

Skoči raz konja, se vrže zraven mene na tla, me prime za roke ter
pravi: v  i > ''! 'i J r jf»

"Kako moreš vendar skočiti v vodo! Ali si jo kaj požrl?”

"Da, in ravno tak okus ima, kakor pivo gostilničarja v Radoviču.”

"Raje jo ne pokusim. Alah, Alah, kako sem se prestrašil, ko si zginil
v reki! Ali je ženska vredna, da tvegaš za njo življenje?”

"Seveda! Ali ne hi ti za Hano, najlepšo hčera in žen tvegal svojega
življenja?”

"Da, za Hano! Toda kdo pa je ta žena? Ali je tvoja zaročnica ali
pa sestra? Ali te je mogoče ljubila, ali pa naj postane tvoja žena?”

"Bila je v smrtni nevarnosti in meni se vendar ni treba bati vode.”

"A reka je danes jezna. Samo poglej, kako divja, ker si ji iztrgal
njeno žrtev. Pripeljal sem seboj Rija, da ti ne bode treba hoditi. Za¬
jahaj ga! Poiskati moramo kak kraj, kjer si lahko posušiš obleko.”

"Kje ste pa moji puški in drugo?”

"Jaz imam vse. Puški višete tam na sedlu.”

"Kaj se je pa zgodilo z drugimi, ki so bili v čolnu?”

"Veslarja smo potegnili na brod, a krojaček je padel v vodo.”

"Ali je utonil?”

255  —

"Ne. Hudič ga še ne mara. Videl sem, kako je plaval s svojim
kljusetom; poglejmo, kje je sedaj.”

Dvigne se in pogleda po Suefu. Potem pokaže navzdol po vodi.

‘•'Tam sta oba, on in njegov konj.”

Jaz pogledam v navedeni smeri in zagledam daleč od nas omenje¬
nega, ki se je prijel za rep svojega konja ter se pustil od živine vlečti.
Oba sta že blizu obrežja. Stara kavka je res izborno živinee.

‘‘Ali naj jezdim tja ter ga vdarim po nosu, če pride iz vode?” vpraša
hadži.

‘‘Ne, dovolj je prebil strabu. To zadostuje.”

‘‘Toda samo on je kriv, da si moral skočiti v vodo!” ,

‘‘Radi tega ga še vedno ni treba usmrtiti.”

‘‘Ampak ušel nam bo. Tak, kakoršen si sedaj, mu ne moreš slediti.”

“Naj gre! Dohitimo ga gotovo.”

Seveda, mi pokažeta tudi Oško in Omar, kako sta vesela, da se mi
je rešitev posrečila. Okolu nas so železniški delavci, ki me z glasnimi
klici veselja pozdravljajo ter povabijo, naj grem v eno barak, kjer je peč,
pri kteri mokro obeko lahko posušim To je seveda najpotrebnejše, kar
moram storiti. Radi tega zajezdim konja in jezdim nazaj, v istem tre¬
nutku, ko je tudi krojač dospel na obrežje. Kar stori sedaj, mi je začasno
vseeno.

Ni mi treba konja voditi: to storijo železniški delavci. Prijeli so
namreč za uzdo, da celo za stremena. Nekaj jih koraka naprej, drugi
zopet ob straneh in zadaj, in tako me peljejo naprej v triumfu — mokrem
triumfu, ker voda kaplja in curi v malih potokih po meni in potem po
škornjih na zemljo. Ko se enkrat obrnem, vidim iSuefa, ki jezdi čez polje.
Tora.1 sta jezdec in konj odnesla zdravo kožo.

Halef je videl moj pogled. Teman obraz naredi, zagrozi s pestjo
jezdecu in pravi:

“Kem labana uzuv imri war; lakin Alah war eder, Alah jog eder —
plevel ima trdo življenje, toda Alah stvarja in Alah tudi vničuje.”

V svoji jezi hoče povedati, da se mora krojača, ta plevel uničiti.

Tam, kamor je zavozil brod^stoji brodar s svojimi tremi pomočniki.
Ko me vidi prihajati, povzdigne svoj glas in zakliče patetično:

‘•‘Tisočkratna hvala svetim kalifom, desettisočkratna slava preroku
in stotisočkratna glorija Alahu, Vsemogočnemu, ki te je varoval in ščitil
v nevarnosti. Ko sem videl, da si se zagnal v vodo, je postalo moje srce
tako trdo, kakor kamen in moja duša je točila krvave solze. Ker te pa
sedaj zopet vidim, zdravega, sem vesel, ker držal bodeš besedo in nam
dal bakšiš, kterega si nam obljubil.”

To je toraj zmisel celega govora. Zmajem z glavo in odgovorim:

“Jaz nič ne vem, da bi ti kaj obljudil.”

“Potem te je premotila voda. Misli na to, kaj smo govorili, ko nas
je tvoj spremljevalec z bičem opomnil, naj se požurimo. ”

“Moj spomin ni trpel; spomnim se vsake besedice. Ti si zahteval
bakšiš, jaz pa nisem ničesar odgovoril.”

25 « —

“O emir, kako me tvoje besede žalostijo! Tvoj spomin je postal
slab! Ravno, ker nam nisi ničesar odgovoril, si pritrdil mojemu predlogu.
Če  bi nam ne hotel dati bakšiša, bi se moral jasneje izraziti. Ker pa
tega nisi storil, ga moramo dobiti.”

“In že ga pa ne dam?”

“Potem smo primorani, da kaznujemo tvojo dušo in da te držimo za
moža, kterega obljuba je brez vsake vrednosti.”

Bolje bi bilo, da teh besed ne bi izgovoril. Da zahteva bakšiš, kteri
mu ni bil obljubljen, in to z žaljivimi besedami, vjezi navzoče delavce.
Naenkrat ga prime deset, dvajset pesti in udarci padajo po njem, da je
veselje.

“Stojte! Pustite ga!” prekričim vpitje, kterega so ljudje vzdignili.
“Jaz mu hočem dati bakšiš.”

“Tega ni več potreba,” mu zakliče eden nazaj. “Dobi ga od nas,
kakor vidiš.”

“Pustite me, pustite me!” kriči starec. “Saj ga ne maram!”

In ižtrga se, ter beži k svojemu brodu, kamor so se drugi trije junaki
že spravili v varnost. Pri tem pa je tako uren, da ne vidim ničesar več
one udobnosti, ktero je preje kazal. Celo na to pozabi, da ni vzel pipe
seboj. Padla mu je na tla in neki delavec mu jo vrže smeje na brod.
On pa začasno ne zgrabi po njej, ampak po vrvi, da bi z brodom lahko
kmalu odrinil od kraja. Kakor hitro pa je nekoliko vode med nami in
njim, začne zmerjati in nad menoj kriči, da sem skopuh, ki ne drži svoje
besede.

Haief stopi na obrežje, pomeri s puško in zagrozi:

“Sekiut dur, jokza atarim — molči, drugače te ustrelim!”

A) starec le naprej psuje, menda v mnenju, da hadži svoje grožnje ne
bode izpolnil. V roki ima drog, ne da bi ga rabil. Sedaj Haief sproži
Meril je na drog — in kroglja je udarila v bližini starčeve roke v njega,
da frčijo treščiee okolu. Sedaj brodar zakriči, vrže drog od sebe in se
vrže po dolgem po brodn, ker najbrže misli, da ga v tej legi kroglja ne
more pogoditi.

Delavci se glasno zasmejejo, ker nakratna urnost starca se jim zdi
ravno take smešna, kakor meni.

Sedaj pridemo do največje barake in pred vratmi iste se vstavimo.
Jaz razjaham in peljejo me notri.

Prostor je obsežen. Po zidu visi ubožna lastnina delavcev. Okolu in
okolu so pritrjene deske, ki služijo kot klopi in tudi kot ležišča; v zad¬
njem kotu je velika peč, kakoršne še nisem nikdar videl. Ob njej se moja
obleka prav lahko posuši.

Komaj vstopim, pride iz neke druge barake mlad, krepak mož k meni,
ki mi zakliče:

“Gospod, prav imaš. Ni mrtva, ampak živi; sedaj že diha. Samo
enkrat sem se hitro od nje odstranil, da se ti zahvalim.”

“Ali je tvoja sorodnica?”

“Moja žena je. Jaz sem baši izdžiji — nadzornik. Pustila se j«

— 257  —

prevoziti, ker sem ji zapovedal, naj bode zjutraj tukaj. Toda ti se moraš
sleči. Takoj prinesem svojo praznično obleko.”

Odstrani se in kmalu se vrne s hlačami, suknjo, telovnikom in parom
lahkih čevljev. S to obleko se podam v malo sobico, da se preoblečem.
Halef mi zraven pomaga. Ko mi vleče mokro obleko raz telesa, vzdi¬
huje:

“Efendi, sedaj je konec dostojanstva tvojega stanu in miline tvojega
značaja. Ta lepa obleka te je stala v Carigradu šeststo pijastrov in sedaj
je zgubila v vodi svojo lepoto. Poglej, pri plavanju si si hlače raztrgal;
vidiš, kako zija ta luknja. Treba jo bode zašiti, da krasota tvojih udov
ne bode užaljena. Nit in šivanke imam sicer vedno pri sebi, da bi pa
tukaj rasel gladilnik, ki bi dal obleki zopet svojo prvotno veselo obleko,
dvomim. ’  ’

Iz teh besed malega se ne sme sklepati na mojo postavo in osebo. Je
pač njegova navada da se tako izraža.

“Poizveduj nekoliko. Mogoče je med delavci kak krojač.”

Odstrani se z obleko im slišim ga, ko zunaj glasno vpraša:

“Poslušajte, vi sinovi in vnuki železnice! Ali je med vami kak
krojač?”

“Tukaj!” zakliče nekdo.

4 ‘Alah naj te blagoslovi, prijatelj moj, da si prišel v mladosti na
dobro misel, sukno tkalca z nitjo skupaj šivati, da lahko možje tvojega
naroda utikajo svoje roke in noge skozi! Toda — ali znaš tudi luknje
zaceliti?”

“Tako dobro, da zgleda obleka lepša nego prej.”

“Potem si velik mojster šivanke. Ali imaš tudi gladilnik pri sebi?”

“Dva celo!”

“Potem ti zaupam obleko svojega prijatelja in zapovednika. Posuši
jo in zlikaj, to razpoko pa tako zasij, da bode nevidna. Če popraviš
obleko tako. da luknje ne bode videti, ti obljubim bakšiš, in verniki vseh
dežel se bodo veselili tvoje umetnosti in tvojo slavo bodo razglaševali do
meje, kjer je konec sveta. Tukaj, vzemi obleko v roke in duh preroka naj
to razsvetli!”

Smejati se moram, ker si predstavljam resni obraz malega, s kterim
prednaša ta govor. Ko se. vrne k meni, me vidi, da preiskujem svojo
gipsovo obvezo.

“Vidi se tudi na cbvezi, da si bil v vodi,” pravi. “Ali se je omeh¬
čala?”

“Ne, a vendar bi jo rad odstranil. Sicer je preteklo samo nekaj dnij,
kar jo imam, vendar menim, da zadostuje.”

'A  noži odstranim obvezo, ne da bi pri tem čutil najmanjše bolečine.
To je jako ugodno. Ko je od noge odstranjen gips, poskusim stopiti.
Dobro gre, čez vse pričakovanje. Nekolikokrat celo korakam po sobi in
lahko precej krepko stopam. Zvinjenje pač ni bilo tako hudo, kakor sem
skraja mislil.

— 258  —

"No, ali bodeš še obul te škornje?’’ vpraša hadži in pokaže ome¬
njeno obuvalo, ktero mi je podaril zdravnik. "Voda jih je prav hudo
zdelala. ’ ’

"Ne, tukaj jih pustim.’’

"Potem jih hočemo podariti delavcem, ki jih lahko porabijo za lijak,
kadar preeejujejo kavo, ker v teh krajih jo preeejujejo skozi vreče, ker
bi jim bila drugače predobra. Alah ima različne ljudij v svoji državi.
Sedaj lahko zopet nosiš visoke usnjate škornje in zgleda! bodeš vse dru¬
gače. V zdravnikovih si pa izgledal kakor ded starega očeta, ki je zgubil
zobe že pred vesoljnim potopom. Ali naj prinesem usnjate? Privezal
sem jih na svojega konja.”

Ko prinese na mojo pritrditev škornje, vidim, da dobi noga v njih
dovolj zaslombe. Ker sem skoraj vedno sedel v sedlu, ni mnogo trpela.

Sposojena obleka mi še dobro pristoja, ker je njen posestnik moje
postave. Veseli se radi tega, ko me ugleda, in nas prosi, naj pridemo
v njegovo kočo, da se mi more žena zahvaliti.

Delavci, sedijo skupaj in jedo. Njih kosilo je koruzni močnik, kuhan
v vodi. S tako jedjo so ti ljudje zadovoljni, in še veseli so, da jo imajo
vsak dan.

Žena se hoče, ko pridemo do nje, zahvaljevati; jaz pa jo prosim, naj
molči. Njen mož sedi zraven nje in tako vesel je njene rešitve, da moram
sklepati, da se zelo ljubita. Tekom pogovora izvem, da sta oba kristjana.

"Veselim se, da si tudi ti kristjan,” mi pravi mož.

"Kje si pa to zvedel?” ga vprašam.

"Tvoja oba spremljevalca sta mi to povedala, ko si se preoblačil.
Slišal sem tudi, da nisi padišahov podložnik.”

"Ali si ti od tukaj ” ga vprašam jaz.

"Ne. Skoraj vsi smo iz gora, kjer je veliko revnih ljudij. Prebivalci
nižave nimajo veselja, delati pri železnici. Ko smo zvedeli, da se pri tej
gradnji lahko zasluži kruh, se je napotilo mnogo ljudij iz mojega kraja
sem. Ker sem izučen za zidarskega mojstra, som jih vodil, kakor jih tudi
še sedaj.”

"Potem si obiskoval višjo šolo?”

"Ne. Jaz sem drugi sin svojega očeta. Moj starejši brat dobi hišo
in radi tega me je vedno veselilo, da bi si jaz eno sezidal. Sam od sebe
sem se naučil brati, pisati in risati, potem sem se šel pa v Skoplje k ne¬
kemu zidarskemu mojstru učit. Moj oče je pastir kakih osem ur od
tukaj.” ,

"Kje?”

"Ni vas in tudi kraj ne. Samo dve hiši ste, ki ležite ob brodu
Treske, in ker ima naš sosed konak, se imenuje mala naselbina Treska
konak.”

"Ah! To je dobre! To je izvrstno!” vzkliknem.

"Zakaj?”

"Ker iščem ta Treska konak ”

"Ali hočeš mogoče tja jezditi? K mojemu očetu ali konadžiju?”

— 259  —

"K zadnjemu kakor mislim.’’

“Kakor misliš? Potem še sam ne veš gotovo?” vpraša začudeno.

“Ne. Mož, ki se je prepeljal s tvojo ženo z čolnom, hoče tja in jaz
moram za njim. Tam se hoče suiti s ljudmi, s kterimi imam tudi jaz spre¬
govoriti par besedij.”

“To se pa čuje tako, kakor bi jim bil sovražno naklonjen.”

“Uganil si. Danes zjutraj je tja jezdilo pet mož, ki hočejo nekaj
hudega ueiniti, in to hočemo preprečiti. Morali'so se prepeljati z bro-
dom. ”

“Ah! Ali je bil mogoče med temi tudi Manah el Barša, ki je bil svo-
ječasno davčni upravitelj v Škopljah?”

“Tako je ”

“Potem sem jih videl. 'Stal sem pri reki, ko so prišli. Prepirali
so se z brodarjem, ker so mu dali bič mesto denarja. Ko je jezdil Manah
el Barša mimo mene, mi je tudi grozil.”

“Zakaj?”

“Ker me sovraži. On je pobiral davke pri kristjanih in od mene je
vedno zahteval deset do dvanajstkrat več, in jaz imu tega nisem hotel dati.
Drugim se je ravno tako godilo, in radi tega smo stopili skupaj ter ga
naznanili. Kristjane ogoljufal je za velike svote.”

“Ali je bil kaznovan?”

“Ne. Pobegnil je in govori se, da je vzel seboj tudi davčno blagajno.
V Škopljah se ne sme pustiti videti. Toraj tega človeka iščeš? Vedno
je bil prijatelj konadžija in gotovo se bode tudi sedaj pri njem vstavil.”

“Ali mi lahko opišeš pot, po kteri moram jezditi, da pridem v Treska
konak?”

“Kdor hoče v ravni smeri dospeti tja, mora dobro poznati pokrajino.
Opis bi bil preveč zamotan, če ti je pa ljubo, ti dam seboj zanesljivega
moža, ki pozna pokrajino ravno tako dobro, kakor jaz. Štel si bode v ve¬
liko čast, če te pripelje do mojega očeta, in ker bode povedal, kak lep čin
si izvršil, te bode oče sprejel z odprtimi rokami.”

'L  veseljem sprejmem ta predlog in vprašam:

“Ali je stanovanje tvojega očeta daleč od konaka?”

“Kake dve minuti je za hoditi.”

“Potem nas bodo prebivalci konaka videli, ko pridemo?”

“Če želiš, da te ne vidijo, te bode moj svak tako vodil. Sicer bode
Pa že temna noč, ko pridete tja, Moj svak je sedaj za nekaj časa vposleri
Pri gradnji železnice. Kadar se vrne, mn bodem dal naročilo. Sedaj vas
Pa prosim, da ste moji gostje. Poldan je in jesti moramo. Predložim vam
jedila, kakoršna v deželi mohamedancev le redkokedaj dobite.”

In odpre neko s senom napolnjeno omaro, iz ktere potegne — pre-
krnjeno gnjat in več klobas.

“O Alah, Alah! Ali meniš res, da bodemo jedli zadnji prešičev del
in v dimu prepečeno meso in kri?” zakliče Halef. “Prerok nam je to
Prepovedal in velik greh bj storili, če bi se z prešičjim truplom na veke

onesnažili.! ’ ’

— 260  —

“Saj ti ni treba, moj ljubi Halef,” pravim jaz. “Kar se pa mene
tiče, bodeim jedel z največjim tekom.”

“Toda saj so vendar džil kurtlar — trakulje notri!”

“Teb se ne bojim.”

“Pravzaprav niti gledati ne bi smel, ker že sam pogled ma svinsko
meso,naj nas zgraža; ker pa Oško in Omar nista navzoča, se mi ni treba
bati, da bi mi predbaeiv,ala, če iz ljubezni do tebe, sidi, tukaj obsedim.
Kadar porineš kos slanine v usta, bodem pa oči zaprl ali vsaj na stran
pogledal. ”

Mladi mož mi predloži svinjino, klobase, krub, poper in sol. Potem
potegne nož izza pasa in jaz sledim temu hvalevrednemu vzgledu. Potem,
ko si odreže precejšen kos od gnjati, storim jaz isto in jed se prične. Še
nikdar mi ni svinjina bolje dišala, kakor takrat v Rumeliji.

Halef sedi za menoj; ne morem videti, če me opazuje, a dobro poznam
malega in vem, da ima velik tek. Vidi, kako meni diši in da si odrežem
drugi kos.

“Hajde šeitani — za hudiča!” vzklikne. “Sidi, ali hočeš, da zgubim
vse spoštovanje do tebe! če hočem izpolnjevati prerokove zapovedi, se
te ne smem nikdar več dotakniti.”

“To mi je jako žal, dragi Halef, a sedaj slušam dobremu okusu in
ne koranu.”

“Ali je res tako dobro?”

“Ne moreš dobiti nič boljšega.”

“Alah! Zakaj je prerok prepovedal gnjat?”

“Ker gotovo ni nikdar jedel prekajeni zadnji prešičev del: drugače
vernikom ne bi prepovedal svinskega mesa.”

“Mogoče ga je prepovedal radi trakulj.”

“Saj ni nobene notri, to te zagotovim.”

“Toraj meniš, da lahko pokusim?”

“Brez skrbi!”

Po glasu spoznam, da se mu kar sline cedijo. To tudi našega gosti¬
telja jako veseli, a se dela, kakor ne bi nič opazil. S slastjo je naprej in
reže zraven obraze, kakor bi se njegovo navdušenje z vsakim grižljajem
množilo.

Halef vstane in stopi pred vrata. Vem, da je šel pogledat, kje sta
Oško in Omar. Nazaj pride z jako zadovoljnim obrazom in obeh najbrže
ni videl. Stojita na nasipu in gledata lokomotivo, ki ravno vleče mimo
tovorni vlak. Nimata časa, da bi se za nas brigala.

Hadži se zopet vseae in pravi:

“Sidi, vem, da ne govoriš rad o veri; toda, ali ne misliš, da prerok
tuintam nima kaj prav?”

“Tega ne vem. Saj mu je vendar koran narekoval arhangelj
Gabrijel.”

“Ali se ne more tudi ar kangel j zmotiti?”

“Pač ne, dragi Halef.”

— 261  —

‘  ‘ Mogoč-e pa prerok angelja ni prav razumel. Če bistro premišljujem
mi zdi, da Alah vendar me bi 'vstvaril prešičev, Se bi jih ne smeli
sti.”

"V tem se seveda s teboj popolnoma strinjam.”

HaJef globoko vzdihne. Drugi kos sem pojedel in sedaj posežem po
lobasi, kar stori tudi moj sosed. Halef menda že uvidi, da bodemo vse
pojedli, predno premaga svoje pomisleke.

"Povej mi po pravici, sidi, ali tekne res tako izborno, kakor je skle¬
pati iz vajinih obrazov?”

"Še bolje, kakor mi je zapisano v obrazu.”

"Potem me pusti vsaj povohati.”

"Ali hočeš onečastiti svoj nos?”

"0 ne. Saj si ga bodem tiščal.”

To je seveda smešno. Odrežem košček gnjati, ga nataknem na no¬
ževo konico in mu ga pomolim, ne da bi ga zraven pogledal. Tudi nad¬
zornik je tako pameten, da ga ne pogleda.

"Ah, oh! To je pa res rajski duh!” zakliče mali. “Tako močan
in dober duh ima! Škoda, da je prerok svinjetino prepovedalt Tokaj
imaš zopet nož, efendi.”

Da mi ga nazaj — košček mesa pa je zginil.

"No, kje je pa meso?” ga vprašam začuden.

"Na nožu vendar!”

"Pa ga ni.”

"Potem je padel na tla.”

"Škoda, — — toda Halef, meni se zdi, da žvečiš.”

Naravnost v obraz ga pogledam. Prekanjeno me pogleda od strani in
odgovori:

"Saj moram, ker mi je košček padel naravnost v usta. Ali naj ga po¬
polnoma požrem?”

"Kakor hočeš. Kako ti pa diši?”

"Tako dobro, da moram izgovoriti neko prošnjo.”

"Govori!”

"Ali dovoliš, da zaklenem vrata?”

"Saj nas ne bode-nikdo napadel.”

"To ne. ampak Oško in Omar nista tako globoko študirala prerokove
postave, kakor jaz. Lahko bi padla v skušnjavo, če bi prišla sedaj notri,
in to hočem preprečiti. Njiju duši naj ne teži vest, da sta se onesnažila
z vonjem mesa in krvi, ki je napolnjeno v črevesih ter potem v dimu po¬
sušeno.”

In res vstane, zaklene vrata, se vsede potem k nama, potegne svoj
nož in — si odreže kakega pol funta težak kos od gnjati, ki zgine kaj
hitro pod njegovimi slabotnimi brkami — na desno šest in levo sedem
kocin. Potem si pogladi zadovoljno trebuh z obema rokama in pravi:

"Efendi, sedaj vidiš, kako veliko zaupanje imam do tebe.”

“Yidel sem samo, da ti je dobro teknilo.”

— 2#2

“To je posledica mojega zaupanja. Kar jč moj efendi, me ne more
odpraviti ob sedma nebesa in od tvoje molčečnosti pa upam, da Oškotu
in Omarju ne bodeš ničesar .povedal.”

“Nimam vzroka, da bi pravil, da rad ješ kaj dobrega.”

“Dobro, potem bodem vzel še kos klobase, ker je bila gnjat tako
izborna. Naš gostitelj mi bode dovolil, ker, kar daruje gostoljubnost, vrne
Alah tisočerokrat nazaj.”

Nadzornik pritrjevalno prikima in Halef se jako trudi dokazati, da
so mu danes prerokove postave deveta briga. Ko je gotov, obriše nož
ob blače, ga zopet zatakne za pas in pravi:

“Mnogo je stvarij, ki morajo trpeti vsled človeške nehvaležnosti.
Prešič gotovo ni ničesar storil, da bi zaslužil zaničevanje vernikov Če bi
bil jaz na prerokovem mestu, bi bolje pazil, ko bi mi bil narekovan koran.
Živali, kterih dober okus razveseljuje človeško srce, bi prišle do visokih
časti. Ir. sedaj, ko smo končali, lahko odpremo vrata, ne da bi se nam
bilo treba bati, da bi trpele duše naših prijateljev.”

Ravno, kc odklene, hoče vstopiti mlad, čeden dečko.

“Israd.” mn zakliče nadzornik nasproti, danes ne -bodeš več delal;
dopust ti dam. Ta efendi hoče jezditi v Treska konak in tvoja naloga je,
da ga vodiš v najkrajši smeri.”

Mladi mož je brai žene. ktero sem rešil utopi j en j a. Radi tega se mi
z kar najsrčnejšimi besedami zahvaljuje in prav vesel je, da mi more
storiti kako uslugo.

“Toda ali imaš konja?” ga vprašam. “Saj vendar ne moreš iti, ee
mi hitro jezdimo.”

“V vasi si sposodim enega,” pravi. “Kdaj pa hočeš oditi, efendi.”

“Kakor hitro mogoče.”

“Nekaj časa bodeš že še moral čakati, da se ti obleka posuši. Med
tem pa hočem preskrbeti konja.”

Ko se zopet odstrani, mi pravi njegov svak:

“Dobrega vodnika bodeš imel in od njega lahko izveš, kar hočeš.”

“'To mi je zelo ljubo, ker imam ga veliko vprašati.”

“Ali ne moreš meni pove dati?”

“Pred vsem bi rad vedel, kje leži kraj, ki se imenuje Karaninvan
kan. ”

“Karaninvan kan? Hm! Zakaj hočeš to vedeti?”

“Ker ;e hotelo onih pet mož, ktere zasledujemo, tja odjezditi.”

“Ne poznam krajo s tem imenom. Karanorman ka,n mi je znan; v
bližini Vejice je.”

“To vem, a ni pravi kraj. kterega iščem. Karaninvan kan mora biti
hiša na samem, konak. kterega posestnik je Perzijanec, ”

“Perzijani so tukaj redki.” «

“Ali ne poznaš nobenega?”

“Enega pač.”

“Kako se piše?”

263  —

‘“Njegovo pravo ime mi ni znano. Nosi veliko, črno brado, in radi
tega smo ga vedno imenovali Kara Aidžemi, črni Perzijanee.”

“Ah! Mogoče je to mož, kterega iščem. Močno, črno brado mora
imeti, ker ga imenujejo Kara Nirwan. Odkod je oni, kterega meniš?”

“Tega ne vem natančno. Mera pa biti iz pokrajine Jalica ali Luma.
Spominjam se, da je enkrat govoril o nekem medvedu, s kterim se je srečal
na Čaleski gori. Ta gora pa je v bližini omenjenih krajev.”

“Ali so v Shar Daght tudi medvedi?”

“Jako poredkoma. Preje jih je bilo več, kakor mi je oče večkrat
povedal. Sedaj se pa pripeti le kterikrat v letu, da se taka žival od daleč
priklati.”

“Ali tudi ne veš, kaj je ta Perzijanee?”

“Trgovec s konji je in jako premožen. Večkrat sem ga videl z več
kot desetimi hlapci, in celo čredo konj. ko se je vstavil pri našemu sosedu,
konadžiju.”

“To je jako zanimivo, ker iz tega lahko mnogo sklepam. Ta
konjski trgovec je Perzijanee in se piše Kara. Pri konadžiju ostaja, ka¬
mor hočejo sedaj iti tudi Manah el Barša in drugi. Zelo verjetno je, da
je to mož, kterega iščemo. ”

“Veselilo bi me, če bi vas mogel privesti na pravo sled.”

“Ali tvoj svak ne more povedati nič natanenejega ?”

“O tem ne. On je ravno tako, kakor jaz, že dalj časa od doma. Toda,
če prideš danes k mojemu očetu, ga vprašaj in tudi mojega brata, ker
ta dva ti bodeta lahko marsikaj povedala.”

“Ali je tvoj oče s sosedom prijatelj?”

“Nista ne prijatelja, ne sovražnika. Soseda sta, ki sta prisiljena,
da dobro drug z drugim izhajata. Konadži ima nekaj skrivnostnega in
zahrbtnega na sebi.”

“Ali veš, če občuje z sumljivimi ljudmi?”

“V samotnem konaku se vstavijo različni ljudje. O tem ne morem
ničesar povedati. K večjem bi lahko omenil, da občuje s starim Sar¬
kom. To ni dobro znamenje.”

“Kdo je ta Sarka?”

“Nek ogljar, ki biva s svojimi pomočniki v gorah. Baje prebiva v
globoki, temni jami in govori se, da “je v bližini iste marsikdo pokopan,
ki ni umrl naravne smrti. Samotna pot čez goro vodi po njegovi lasti in
čudno je, da je marsikateri potnik že zginil, ko se je podal na to pot.
Ju vedno samo taki ljudje, ki so nosili seboj denar ali druge vrednosti.”

“Potem pa je to pravo morišče! Ali niso mogli priti na sled temu
hudodelcu?”

“Ne, ker se malokdo upa do njega.. Njegovi pomočniki so surovi in
močni ljudje, s kterimi noče nikdo imeti opravka. — Nekdaj je šel k
ogljarju oddelek vojakov, obstoječ iz trideset mož, da bi ujel Aladžija,
ki sta bila pri njemu. Ne da bi kaj opravili, so se morali vojaki vrniti
in še slabo se jim je godilo..”

“Kako tol”

— 2^4 —

"Po noči so bili vedno napadeni od ljudij, kterih še videti niso
mogli. ’ ’

"Toraj Aiadžija sta bila pri ogljarju! Ali ju poznaš?"

"Ne," odvrne.

"In vendar si jih. danes videl, namreč oba grdogledneža, ki sta ja¬
hala lisaste konje. Ime teh zločinskih bratov se strinja z barvo njiju
konj."

"To js res! Kdo bi si to mislil! Videl sem Aiadžija! Sedaj se tudi
ne čudim, da so ti ljudje plačali brodarja z bičem. Jezdijo v Treska konak,
a tam gotovo ne ostanejo. Mogoče se napotijo zopet k ogljarju."

"To je skoraj gotovo."

"Potem te prosim za božjo voljo: ne jezdi za njimi! Ogljar in nje¬
govi pomočniki so baje pol divji ljudje, ki zadavijo najmočnejšega volka
z rokami."

"Jaz poznam ljudij, ki so istotako močni, dasiravno niso na pol, ah
popolnoma divji."

"Toda vendar je bolje, če se takih ljudij izogiblješ!”

"Tega ne morem. Povedal sem ti že, da moram preprečiti zločin-
Kavno tako moramo maščevati strašno hudodelstvo. Tiče se ljudij, ki so
prijatelji mojih prijateljev."

"Ali ne moreš drugim tega naročiti?"

"Ne, ker bi se bali.”

"Potem naznani zadevo policiji!”

"Kaj še! Ta bi se še bolj bala. Ne, jaz moram slediti tem peti®
jezdecem in če se moram pretepati z ogljarji celega sveta!”

"Bojim se za-te. Ta Sarka je pravi hudič. Njegova koža je baje tako
poraščena, kakor ona opice in zobe ima take, kakor panter."

"Tako hudo menda pa le ne bode.”

"Pač. Zvedel sem to od ljudij, ki so ga videli. Res se ne moreš
z njim primerjati."

"Zvijača in modrost je več, kakor telesna moč,” odvrnem. "Da se
pa pomiriš, te prosim, da narediš tako, kakor jaz.”

Na tleh leži težak, železen drog. Tega dvignem in ga držim s stegnjeno
roko, držeč ga na koncu. On stopi nazaj in pravi:

"Efendi, ali si ti — primojdunaj, da, če je tako, zadaviš tudi
z lahkoto volka!”

"Kaj to! Kdor se zanaša samo za svojo moč, bode kmalu osamljen-
Nekoliko premišljevanja je bolje, nego najveeja telesna moč. Sicer s®o
pa tako dobro oboroženi, da se nam ni treba nobenega bati.”

"In,” — pristavi Halef ponosno, ter se potrka po prsih, — "®ol
efendi ni sam, ampak ima n one pri sebi. ki sem se že večkrat pokazal'k 0 *'
zvestega prijatelja in varovalca, l.e naj pridejo sovražniki, bodo že hudi<‘ a
videli! Pohrustali jih bodemo, kakor požre prešič želod.”

To se ovije jako smešno. Visoki samozavestnosti, s ktero izgovori
besede, ne pristoja njegova telesna dolžina. Vendar ostanem resen, k®*
poznam malega; nadzornik pa ne more zdrževati smehljaja.

265  —

“Ali se mogoče sme jas?” vpraša Halef. “Jaz ne trpim, da bi me
kdo žalil! Celo oni me ne sme, ki mi je dal jesti gnjat in klobase. Če
bi me dobro poznal, bi se tresel pred mojo jezo!”

“Že se skoraj tresem,” meni nadzornik ter naredi jako resen obraz.

“0, to še ni vse! Tako se moraš tresti, da se bode slišalo klopotati
tvojo dušo ob stranice telesa Ti še ne veš, s kakimi živalmi in ljudmi
smo se bojevali. Usmrtili smo leva, gospoda puščave in bojevali smo se
s sovražniki, pred kterimi bi se ti takoj skril v omaro k prekajenemu zad-
nemu prešieevemu delu. Izvršili smo čine, ki nas storijo neumrljive.
Popisani bodemo v knjigi junakov in v listini nepremagljivih. Čez nas se
ne sme smejati, zapomni si to! Ali poznaš mogoče moje ime?”

“Ne, toda slišal sem, da te imenuje efendi Halef.”

'"Halef!” pravi mali zaničljivo. “Kaj je Halef? Čisto nič. Halef
se imenuje mnogo ljudij. Toda, ali so vsi ti kadžiji? Ali imajo očete
in dede, praočete in pradede, ki so bili vsi hadžiji? Povem ti, jaz sem
hadži Halef Omar ben hadži Abul Abas ibn hadži Dawud al Gozara.
Moji predniki so bili oni junaki, ki so živeli v davnih časih, tako, da
sedaj nihče nič več o njih ne ve; jaz sam itfudi ne. Ali lahko tudi ti toliko
poveš o svojih prednikih?”

“Da.”

“Kaj pa?”

•“Tudi jaz ne vem ničesar od njih.”

“Nadzornik pove to nekoliko posmehljivo. Halef ga tiho in jezno
gleda, zamahne potem zaničljivo z roko, se obrne: ia gre ven z besedami:

“Potem molči! Kdor nič ne ve o svojih prednikih, se ne sme z menoj
primerjati!”

“Toda,” zakliče drugi smeje za njim,” saj si ravnokar priznal, da
sam o svojih tudi 'ričesaf ne vos!”

“To si. moji, pa ne tvoji Od svojih mi sploh ni treba ničesar ve¬
deti, ker so že itak dovolj slavni in znani!” zakriči Halef v največji jezi
nazaj.

“Čuden možakar je tvoj spremljevalec,” pravi smeje nadzornik.

“Priden mož je, zvest, uren in brez strahu,” odgovorim. “Ogljarja
se ves ne boji. To ti je hotel povedati, a seveda na svoj način. On je
pravzaprav prebivalec puščave in ti ljudje se radi tako izražajo. Sedaj
bi pa rad videl, kje je moj krojač, Mogoče je že gotov z obleko.”

“In jaz moram dati delavcem delo. Oprosti me, efendi.”

Oba zapustiva kočo, in ko hočem jaz stopiti v drugo, zaslišim kreganje
:a vraimi. Ta se jako hitro odpro, da hi me skoraj udarila po obrazu, in
Iva moža prideta ven, ki se zadeneta ob mene, namreč Halef, ki ima
eni roki hlače, v drugi pa krojača. Za seboj ga vleče in toraj ne more
udeti, v kierega je zadel. Na pol se obrne in zakriči nad menoj:

“Tepec, ali nimaš oči?”

“Seveda jih imam, Halef,” odgovorim.

Sedaj se hitro okrene in ko mene vidi, pravi:

“Sidi, ravnokar sem hotel k tebi!”

— 266 —

V naj večji jezi je; ubogega krojača potegne bližje k sebi, meni pa
pokaže hlače in me vpraša:

“Sidi koliko si dal za hlače?”

“iStotrideset pijastrov.”

‘'•Potem si bil neumen, tako neumen, da se mi smiliš!”

“Zakaj?”

'‘Ker si dal stotrideset pijastrov za nekaj, kar bi morale biti hlače,
pa niso!”

“Kaj pa je potem?”

“Vreča, prav navadna vreča, v ktero lahko daš, kar hočeš: grah,

koruzo, krompir m radi mene tudi lahko podgane, martinčke in žabe.
Ali mogoče ne verjameš?”

Tako hudo me pogleda, da bi se ga moral bati. Odgovorim mirno:

“Kako prideš do tega, da primerjaš moje hlače vreči?”

“Kako pridem do tega? Na, poglej!”

In pest porine v hlačnico, ki je bila raztrgana, a me more skozi.
Dobri krojač je še preveč naredil, in ko je hotel zašiti luknjo, je tudi
hlačnico spodaj zašil.

“No, ali vidiš? Ali vidiš presenečenje in srčno bolest?” zakriči
Halef nad menoj.

“Seveda.”

“Vtakni nogo skozi!”

“Tega ne morem.”

“In vendar moraš, ker hlače so tukaj, iz kterih je pa sedaj nastala
prav navadna in ničvredna vreča. ‘Sedaj ti ne kaže drugega, kakor jezditi
po svetu z eno oblečeno in eno golo nogo. Kaj bodo ljudje rekli, ko te
bodo videli, tebe, slavnega efendija in emirja! In kje hočeš v tej revni
vasici dobiti druge hlače!”

“Ali rabim druge?”

‘bSeveda, kakopak! Teh vendar ne morčš obleči!”

“Zakaj pa bi jih ne mogel?”

“Zakaj?” Za to, ker so spodaj zašite!”

“To nič ne de. Krojač naj zopet odpara, kar je zašil, pa je mirna
Bosna.”

“Od — pa — ra — ti!” zakliče Halef, ter me prenesečenogleda. Potem
pa se glasno zasmeje in pristavi:

“Sidi, prav imaš. Na to v svoji jezi niti mislil nisem, — odparati,
to je pravo, da!”

Krojačev obraz, ki je dosedaj jasno kazal, kako je v skrbeh in zadregi,
se zopet zjasni; vendar pa se ne reši tako lahko, kakor meni, ker Halef
ga nahruli:

“Vražji človek, ali sedaj uvidiš, kako neumnost si naredil! Najprvo
zašiješ hlačnico, potem pa niti ne veš, kako bi napako zopet popravil!”

“O vedel sem že, a ti me nisi pustil do besede,” se zagovarja ubogi

hudič.

— 267  —

“Alah, Alah, kakšni ljudje so na svetu! Mimo sem te vprašal, kako bi
e napaka popravila; z marabujsko potrpežljivostjo sem čakal na odgovor,
'i pa si stal, kakor bi požrl kamelo in za to sem te prijel ter pripeljal
efendiju. Tako je bilo in nič drugače. Ali lahko zopet oidparaš, kar si
:ašil?”

“Da,” odvrne krojač malobesedno. ggfe

“In kako dolgo bode to trajalo?”

“'Dve do tri ure.”

“0 Alah! Potem naj radi tvojega ničvrednega šivanja čakamo do
večera? To ne gre in tega ne pripustimo.”

“Ne bode dolgo trajalo,” pravim jaz, “ker mu bodem pomagal.”

“Kako se pa to strinja z dostojanstvom tvojega poklica in tvojo
osebnostjo?”

“Jaz se bodem- vsedel k temu dobremu možu, ki je pa slab krojač.
Medlem, ko bode dmge reči likal, in najbrže sežgal, bodem jaz zaaelil
hlačnico. Povej mi vendar, ti umetnik šivanke, če si res krojač!”

Mož se popraska za ušesom, požira in požira, konečno pa odgovori:

“Efendi, pravzaprav ne.”

“Tako! Kaj pa si potem?”

‘ ‘  Mizai. ’ ’

“Kako pa prideš na. drzno misel, da se izdajaš za krojača?”

“Ker imam dva likalnika.” ^

“Od koga?”'

“Od svojega ideda, ki je bi! zares krojač. To je vse, kar sem od njega
podedoval. Potem sem si kupil še šivanko in nit, in kasneje, če je prišla pri¬
ložnost, sem izboljševal obleke, ker sedaj kot mizar nimam dela. Radi
tega sem tudi tukaj pri gradnji železnice.”

“Potem si res vsestranski človek. Toraj ti izboljšuješ obleke! Pač
na ta način, kakor si naredil z mojimi hlačami?”

“Ne, efendi! To se mi je pomotoma pripetilo.”

“Toraj imaš res dva gladilnika? Ali znaš likati?”

“0, izvrstno!”

“No, potem hočeva skupaj delati. Toda glej, kaj pa je to?”

Odparal sem namreč vse, kaj je, zašil in mu pokazal. Ker ne ve,
kaj menim, me vprašujoče pogleda.

“Kake barve je sukno?”

“Temnomodre, gospod.”

“In ktere barve je nit, ktero si rabil?”

“Bele.”

“Saj to vendar strašno zgleda. Ali nimaš črne niti?”

“Dovolj!”

“Zakaj pa si potem vzel belo?”

“Ker je bela še enkrat močnejša, kakor črna; radi tega sem misli,
da bode bolje držalo in da se ti hlače ne bodo zopet raztrgale, če bodeš
moral plavati v vodi”

— 268

“Ti si jako previden človek, kakor vidim. Jaz si pa bodem dovolil,
rabiti črno nit. Pridi tora j notri S”

“Ali naj pomagam, sidi?” vpraša Halef.

“Da, lahko držiš hlače, ko jih bodem šival.”

Baraka je prazna, ker so se podali delavci na delo. Jaz se vsedem
z Haiefom m  hlačami na posteljo. Krojač mi da nit in šivanko, mesto
Škarij pa raroiig nož, in tako pričnemo z delom. Kot šolski učenec sem
si marsikateri gumb prisil in tupatam tudi kako majhno luknjo; radi
tega začnem delo z velikim samozaupanjem. Medtem se vrti mizar-krojač
okolu peči in nalaga toliko drv na ogenj, kakor bi hotel speči bika. Peč
tako žari, da me vročina spominja na lepe saharske dneve. Moja obleka
je suha, treba jo je samo še ziikati.

Umetnik pripravi najprvo telovnik, ga položi na. desko in vzame s kle¬
ščami gladiJnik in žrjavice. Popolnoma r.udeč je in leseni ročaj je zgorel.
Možakar pogleda gladilnik, poteiii zopet mene ter se v zadregi popraska
po glavi.

;  Kaj pa hočeš?’’ ga vprašam.

“Eno vprašanje, gospod. Kaj naj sedaj storim?”

“Lika,;!”

“Toda kako?”

“Kakor vedno. Saj praviš, da znaš izvrstno.”

“Hm! Stvar je jako opasna.”

“Kako to?”**

“Če sedaj likam, ko je železo žareče, zažgem telovnik. Če pa čakam,
da se gladilnik shlari, ga ne zažgem, toda železo potem tudi likati noče.
Ali mi moraš dati kak svet? Slišal sem, ida si mnogo prepotoval; mogoče
si kterikrat opazoval krojača, ko je likal.”

“Ti, meni se tvoj ded zdi nekam sumljiv.”

“Ne sumi ga, prosim te! Mej ded — Alah naj gleda na njega v raju
— je bil pobožen moslem in zvest padišahov podložnik.”

“'To je lahko vse res, toda krojač pa le ni bil.”

iSedaj dvigne umetnik tudi drugo roko, da se lahko z obema čehlja
po giavi. Ves obupan je, a ne odgovori.

“No, kako je? Ali imam prav?”

“Efendi,” konečno vendar vzdihne, “kje si to zvedel?”

“Uganil sem. Toda povej mi, kaj pa je bil pravzaprav?”

“No, če že hočeš vedeti, ti povem, da je bil drvar in zraven je {pa
tudi krojačil za druge drvarje. Hladilnika pa je, če se me motim, tudi
podedoval od svojega deda.”

“Ki najbrže tudi ni bil krojač?” mu smeje odgovorim. “Ali si
oženjen?”

“Dosedaj še ne, a bom kmalu.”

“Potem se požuri, da bode lahko tvoj vnuk gladilnika zopet pode d, ,al.
Zvest moraš ostati vzgledu svojih hočetov in jaz tipam, da gladilnika ne

prideta nikdar v kako drugo rodbino.”

NARODNA IN UNIVERZITETNA

KNJI (17U' (17UNICA