V padišahovej senci.

POTrv« roman.

. Karol o7Way. — Prestavil L. P.

III. KINJIOA«

IZ BAGDADA V ŠTAMBUL

Ponatis iz “GLAS NARODA”.

Tiskala in izdala Slovenic Publisliing Co., 82 Cortlandt Street,
New York, N. Y,


1046^0

C HUW

*!5b

Plivo FOGKAVJE.

Med tatovi.

STa jugu velike sirijske in mezopotamske piuščavine, obdane od Rude-
, rega morja in Perzijskega zaliva, leži polotok Arabija, 'ki svoj najskraj¬
nejši rolb razteza daleč v vodove penečega in viharnega arabteko-indijskega
morja.

(Na treh straneh je dežela obrobljena s plodovitimi bregovi, ki so sicer
ozki, toda neizrečeno rodovitni; proti notranjosti dežele pa se začenja
pusta dežela, ki je posebno proti vzhodu oklenjena z visokimi gorskimi
vrhovi, kterim prištevamo tudi puste šamarske gore.

ITo deželo, ktere kvadratna površina še dandanes ni dobro znana stro¬
kovnjakom, so v starih časih imenovali Arabia petraa, Arabia deserta in
Arabia felix, po slovensko: petnejska, zapuščena ali puščavska in srečna
Arabija. Nekteri zgodovinarji so mnenja, da zaači izraz petraa “skalnat”
kar izvajajo iz grškod»tinske besede “ipetra”, kar ponnenja skala. Vendar
j« to mnenje napačno; Petra se je imenovalo starodavno mesto najbolj
severne provincije. Arabci imenujejo svojo deželo dšesirat el Arab, arab-
o otočje, dočim nazivljejo Turki in Arabci deželo Arabistan.

(Nad to. deželo se spenja vedno jasno nebo. na kterem ponoči zvezdice
'•isto in jasno svetijo navzdol; skozi gorske soteske ali po neobljudenih
puščavah, ki še večjidel niso preilskane, pa potuje napol divji sin te de¬
žele, Arabec, na brzih konjih ali na neutrudljivih kamelah. Njegovo oko
je vsepovsod, ker živi z vsem svetom v prepiru in sovraštvu, le s člani svo¬
jega rodu ne. Od ene meje do druge veje pih mirne, žalostne poezije, kmalu
"e pa spremi v divji orkan, ki vse uničuje pred seboj.

'Kot rodbinski oče pravih Arabcev ali Joktanidov še vedno velja Jok-
tan, sin Hutov, ki je bil potomec Šema v petem kolenu, in fcterega sinovi
,fO  se naselili v onem delu Arabije, ki se imenuje “'Srečna Arabija.”
Mnogo rodov pa pripoveduje, da so potomci Izmaela, sina Hagare, kar je
lahko brati tudi v svetem pi strmi.

Kakor pripoveduje pravljica je prišel Izmael s svojim očetom Abra¬
hamom v Meko in tam postavil sveto kabo. Resnica pa je, da so kaibo po-

" koreišiti. Studenec zem-zem in črni kamen, ki je baje padel iz neba,
so največje dragocenosti v Meki.

'Sem romajo različni arabski rodovi, da opravljajo svoje verske pobo-
' znesti. Meka je bila Arabcem in je še dandanes isto kot Grkom Delfi, in
Jeruzalem Judom; bilo je središče razkropljenim nomadom, ki bi se sicer
brez nje razkropili na vse štiri vetrove.

— 4  —

Ker je bila Meka tedaj v posesti koneišitov, je bil slednji rod naj¬
bolj ugleden med Arabci in najbolj močan, in seveda tudi najbolj premo¬
žen, ker potniki niso nikdar praznih rok prihajali v Meko.

Neki siromak rodu koneišitov, imenom Abd Alah (služabnik božji)
je umrl leta 570 po Kristusu, in nekaj mesecev po njegovi smrti je porodi¬
la njegova udov a dečka, kteremu so pozneje dali ime Mohamed. Zelo res¬
nično je, da je imel kot deček drugo ime; Mohamed so ga imenovali še>k
potem, ko je s svojimi preroškimi besedami in oznanjevanjem nove vere
dosegel uipljiv in moč nad svojimi rojaki. Ime Mohamed pišejo tudi Mu-
hamed ali Muhamad; iz spoštovanja do preroka se ne drzne noben privr¬
ženec turške vere nositi prerokovega imena; besedo pogosto spremenijo ;
Mehemad.

Dečku oče ni zapustil ničesar dru ze-ga kot dve kameli, pet ovac i
abesinsko sužnjo. Iskati je moral pomoči in varstva najprvo pri svojem,
■starem očetu Abid al Mokalib, in ko je slednji umrl, pri svojih strijcili
Zuheiru in Abu Talebu. Ker pa oba moža Mohamedu nis.ta bila ravno
naklonjena, se je moral preživljati sam kot ovčji pastir. Pozneje je po¬
stal kamelski poganjae ter strele«, kjer se je izvrstno izuril v orožju.

Ko je bil star petindvajset let, je prišel v službo k bogati trgovski
udovi, Hadidši, kterej je služil s tako zvestobo in udarnostjo, da ga je
vzljubila in vzela za svojega soproga. Toda velikansko premoženje trgov-’
B ke udove je zgubil po krivičnem potu. Do svojega štiridesetega leta j
I živel kot samostojen trgovec. Na svojih daljnih potovanjih se je seznani,
z Judi, kristijani, bramanci in častilci ognja; vedno se je trudil, da se ko¬
likor mogoče uglobi v njih vero. Tipel je na epilepsiji in razdraženih živ¬
cih, ki so mu povzročevali pogoste halucinacije. Ker se je ukvarjal nepre¬
stano z verskimi rečmi, je naravno, da je slednje še bolj pospeševalo nje¬
govo nervoznost. Komečno se je umaknil v samoto in sicer na goro Haro
v bližini Meke. Tu je imel svoje prve vizije.

Četa vernikov, ki se je zbrala okoli njega, je štela najprvo le njegovo
ženo Hadidšo, sužnja Zaida, dva Mekanca Otmana in Abu Bekrja, in nje¬
govega mladega strijčmika Alija, ki je pozneje dobil častni priimek Aret
Alah, božji lev.

, Slednji Ali je bil rojen leta Jož. po Kristusu, in Mohamed ga je tako
čislal, da mu dal svojo hčer Fatimo za ženo. Ko je prerok v krogu svoje
družine prvič pripovedoval o svojem verskem n oziranju in vprašal: “Kdo
izmed vas hoče biti moj privrženec?” so vsi molčali; samo Ali, ves navdu¬
šen po Mohamedovent govtoru, je odločno zaklical: “Jaz Ločean hiti in tebe
nikdar no zapustiti!” Tega mu Mohamed ni nikdar pozabil,
i Ali je bil hraber, predrzen borilec, in se vdeležil skoro vseh podjetij
za razširjanje islama. Vendar, ko je umrl Mohamed brez pravomočne opo¬
roke, so Alija prezrli in izvolili kalifom, to je Mohamedovem nasledniku,
Abu Bekrja, Mohamedovega tasta. Temu je sledil leta 634 drugi tast
Mohamedov, imenovan Omar in Omarju Mohamedov zet Otman. Slednjega
je leta 656. sin Abu Bekrja z nožem zabodel. Sum pa je. padel na Alija-
in ko ga je njegova stranka izvolila kalifom, mu je več namestnikov


5 —

provincijah odpovedalo pokorščino. Štiri leta se je bojeval za kalifat,
dokler ga ni leta 660. Abd er Raman umoril. Pokopan leži v K udi, kjer so
mu tudi spomenik postavili.

Od tedaj traja razpon v mohamedanizmu, ki je mobamiedance pregnal
v dva tabora, v sunite in šiite. Spor je nastal edino iz osebnega nasprot-
stva glede nasledstva v kalif atu. Priv rženci sije so namreč trdili, da je
imel edino Ali pravico slediti Mohamedu, ne pa Abu Bekr, Omar in
Otman.

Ali je zapustil dva sina Hasana in Hoseina. Prvega so izvolili šiiti
•a kalifa, dočim so privrženci sune imenovali Muavija I, ustanovnika di-
vstije Omajadov, kalifom. Slednji je ustanovil svojo prestolnico v Da-
■ja^fciu, določil, da je kalifat deden, in še ko je živel, določil za naslednika
Vojega sina Dižesida, ki je pa postal tak grozovitiež in tiran, da ga celo
suniti, njegovi privrženci, še dandanes kolnejo. Hasan se svojemu nasprot¬
niku Muaviji ni mogel ustavljati in je umrl leta 670' v Medini vsled
zastrupljenja.

Njegov brat Hosein ni hotel priznati Džesida kot kalifa. Hosein je
postal junak tragičnih dogodkov v zgodovini islama.

Kalif Muavija je vladal s železno roko, in njegovi guvernerji so ga
podpirali z  vsemi močmi. Zijad, guverner v Basri, je izdal povelje, da po
•olnčnem nahodu se živa duša ne sme več prikazati po mestnih ulicah, si-
■er bo vsak, kdor bi se-povelju ustavljal, plačal svojo predrznost s smrtjo,
ta večer istega, dne so obglavili nad 200 oseb, ki so jih dobili na ulicah;
drugi viečer .se je število že zmanjšalo, in tretji dan ni bilo nikogar več
na ulici. Najgrozovitejši vseh Omajadov je bil Hadjadš, guverner v Kufi,
ki je za časa svoje Vlade pomoril 120.000 ljudi.

Še slabši'kot Muavija je bil njegov sin Džesid. Ob njegovem času j«
bival HoseiS v Meki, kjer je iz Kufe .sprejemal poslance., ki so mu prigo¬
varjali, naj pride k njim, ker ga hočejo proglasiti kalifom. Sledil je njih
pozivu — v svojo pogubo.

IS sto svojimi pristaši je prišel pred Kufo, a mesto je ! že zasedel so¬
vražnik s kterim se je pričel pogajati. Živila so mtu pošla, voda se je po¬
sušila, živali so poknepale, in njegovi vojniki so gledali bledo smrt pred
seboj. Zaman je klical na pomoč Alaha in preroka. Obeid Alah, Džesidov
vojskovodja, ga je napadel pri Kerbeli, pomoril vse njegove ljudi in na¬
posled njega samega; ker že več dnij ni vžil ne jedi ne pijače, je bil že
skoro napol mrtev; zastonj se. je branil; grozoviteži so mu odrezali glavo,
nataknili jo na sulico in jo nosili po taboru.

To se zgodilo 10. muhanema, in še dandanes praznujejo šiiti ta dan
kot praznik žalosti. Po Hindostanu nosijo podobo njegove glave, pritrje¬
no na sulico. Okoli 10. muharema zadoni vsako. leto. grozni krik od Borneo
do Celeibes, če® Indijo in Perzijo do. zapadne Azije, kjer so privrženci sije
že precej razkropljeni, in v Kerbeli se vrše grozni dramatični prizori, ki
iednačij.o najdivjejšemu obupu. Gorje sunitu, gorje gjavru, ki se ta dan
rane prikazati v Kerbeli med blazino dmhaljo šiitotv. Raztrgali bi ga na
Ise! - i j.

— 6  —

Ta zgodovinski uvod! stm-o napisali, da bralci boljše razumejo sledeče
dogodke. ' ( . . •

Ob reki Zab smo sklenili, da jahamo naravnost ob njenem bregu do
Sirhana proti Cibar Kurdom. Do Širbana smo imeli priporočilna pisma od
meleka iz Ličana in beja iz Gumri, naprej pa smo si hoteli saabi pomagati.
Širbani so nas prijazno sprejeli, dočim so nas Cibar Kurdi zelo grdo gle¬
dali, vendar se mi je pozneje posrečilo pridobiti si njih naklonjenost in
varstvo. Srečno smo prišli do rečice Akra. kjer smo pa naleteli na tako
divje gorske narode, da smo morali spremeniti svoj prvotni načrt in jaha¬
ti proti jugovdhodli. Reko Zab smo prekoračili vizhodno od gorovja Gara'
Surg, pustili Pir Hasan na levici-, in ker tamošnjim Kurdom nismo zaupali,
smo se držali smeri proti jugovzhodu, da bi kje v bližini Dijale prekora¬
čili reko Tigrid. Upali smo, da nas Žerboa Arabci gostoljubno sprejmejo
in preskrbijo s kažipoti, vendar v našo žalost smo zvedeli, da so se sled¬
nji zvezali z Arabci rodu Obeide in Beni Lam ter se vojskovali -proti vsem
rodovom med reko Tigrid in Tatar. Sicer so bili Šamarji, kteremu rodu
je pripadal Mohamed Emin z enim- oddelkom Obeid-ov, kterim je načeloval
znani -šejk ESla el Mahem, prijatelji, vendar mož je teko-m časa svoje
mnenje lahko spremenil, in o drugih oddelkih je bil Mohamed Emin pre¬
pričan, da mu niso naklonjeni. V teh okoliščinah je bilo torej najpamet¬
neje jahati proti Sulimaniji. Ker smo Amad el Gandurj-a oprostili in ga
že tako daleč pripeljali, smo raje naredili ovinek kot bi se p<
nevarnosti. I.

Tako smo dospeli po daljšem, času, po mnogih naporih azavab
srečno do s-evernih oddelkov gorovja Cagros.

-Bilo je zvečer, in taborili smo ob parobku- platanskega gozda. Nad
nami se je bliščal firtmament s srebrnimi zvezdicami. Nahajali smo se v
bližini perzijske meje, in perzijski zrak je znan radi svoje -čistosti. Svetlo¬
ba zvezd je bila tako močna, da sem lahko tri korake- daleč videl kazalce
moje žepne ure. Bral bi prav lahko, čistost o rij entalsk ega firmamenta
zelo upljiva na orijentalsko mišljenje, in zvedel sem;, zakaj je Perzija
domovina astrologije.

Prenočevali smo na -prostem. Po dnevu smo si od nekega pastirja
kupili ovco; prižgali smo ogenj in spekli bravetino. ,

Konji so se pasli v bližini. Zadnje dni so precej trpeli, ker smo bili
vedno na sedlih; potrebovali so odlpoeitka, ki pa je bil skoro nemogoč.
Vsi smo bili zdravi razven jedn-ega. Bil je Sir David Lindsay, kteri je

zelo trpel. ' <  . . 1

Pred nekoliko dnevi ga je napadla mrzlica., ki se ga- je držala štiri¬
indvajset ur. Zginila je sicer, a zapustila je oni grozni orijentalski spo¬
minek, ki ga imenuje Latinec Fdbris Aleppenisis, Francoz -pa Mal d’
Aleppo. Ta alepo-bula je vselej posledica mrzlice; naredi se n-a obrazu,
ali na prsih, nogah ali rokah; traja skoro celo leto, in bo zgine, zapusti
brazgotine, ki se za vedno poznajo.

Opisano bulo sem že večkrat videl pri ljudeh, toda nikdar še v toliki
vefikosti kot pri master I,indsayu. Ne samo, da se je bula 'bliščala v šivalni

— 7  —

rudeči barvi, celo toliko je bila predrzna, da se mn je vse dl a bas na nos.
Naš Anglež svoje nadloge ni baš prenašal z potrpežljivostjo*, kot bi mu
pristajalo kot zastopniku very great and excellent nation, temveč svojo
jezo in ne vzdržnost je izražal v izbruhih, da so naša uisesa in mišice
kar trepetale.

Tudi sedaj je sedel ob ognju in neprestano tipal po nesramni buli.

“Master!” zakliče proti meni obrnjen. “Sem pogledati!”

“Kam?”

“ Hmi i Neumno vprašanje! Na moj obraz! Yes! Ali je zopet
narastla?”

“Edo? Kaj?”

“Damed! Bula! Mnogo narastla?”

“Zelo! Prav kakor kumara.”

“AH devils! Grozno! Nesramno! Yes!”

“Morebiti postane sčasoma še fowling-bull, Sir!”

“Hočete zaušnico, master? Sem takoj pripravljen! Želel bi, da se
tudi vam kaj enaeega pripeeati na nos!”

“Ali vas boli?”

“Ne.”

“Torej bodite vesel!”

“Vesel? Zounds! Kako naj bom vesel, ko ljudje mislijo, da je moj
nos že na svet prišel s to snuf¥-boxo. Kako dolgo traja ta stvar?”

“Skoro eno leto, Sir!”

Anglež me pogleda z očmi, da sem se strabu umaknil nekaj korakov
nazaj, in odpre usta, da bi lahko šel v notranjost njegov nos z bulo vred
na sprehod.

“Eno leto? Celo leto? Dvanajst polnih mesecev?”

■“Približno.”

“Oh! Ah! Horriible! Groznoi, neznosno! Ali ni nobenega sredstva?
Mazilo? Obliž? Kaša? Odrezati?”

“Prav ničesar.”

“Toda proti vsaki bolezni so vendar sredstva, da se jih prežene.”

“Za alepo-bulo ne, Sir. Bula ni nevarna, toda če jo dražite, ali celo
režete, vam povzroči obilo sitnosti j.”

“Hm! Kaj potem,..ko zgine? Ali se še vidi?”

1  'Kakor je. Čimveeja bula, temvečja brazgotina ostane.”

“My sky! Brazgotina, luknja?”

“Žalibože!”

“Ah! Grozna dežela tukaj! Miseirahle okolica. Grem nazaj na Old
England! Well!”

“Le potopite, Sir!”

'' Zakaj ? ’ ’

“Kaj bi ljudje rekli v Angliji, ko bi opazili, da je Sir David Lindsay
dovolil svojemu nosu ustanoviti podružnico! ”

“Hm! Imate prav, master! Paglavci po cestah bi kričali za menoj.
Torej ostanem tukaj in-”

— 8  —

“Sidi!” zakliče Halef, “nikar se ne ozri!”

Hrbet sem imel obrnjen, proti gozdu in seveda takoj pogodil, da je
Halef nekaj nenavadnega opazil.

“Kaj vidiš?” ga vprašam.

“Dvoje oči. Ravno za telboj so dve platane, in med njimi grm. Tam se
skriva mož, kterega oči setm opazil.”

“Ali jih še vidiš?

“Počakaj!”

Halef gleda prav neprisiljeno na grm, dočim zašepetam jaz svojim
tovarišem, naj kramljajo kot dosedaj med seboj.

“Sedaj!” reče Halef.

Jaz vstanem in grem navidez iskat drv za ogenj. Odstranim se tako
daleč od tabora, da me niso mogli več videti. Nato jo pa zavijem v gozd
in se plazim med drevesi nazaj. Še ni preteklo pet minut, že sem za obema
platanama. Halef je imel res bistro oko. Med drevesi in grmom je tičala
človeška postava, ki je opazovala, kaj delamo pri ognju.

Zakaj neki opazuje? Nahajali smo se v pokrajini, kjer milje daleč
ni bilo človeške naselbine. Bili so pač v bližini kurdski rodovi, ki so ži¬
veli v neprestanih bojih med' seboj; sempatja se je priklatil tudi kak per¬
zijski nomadski rod čez mejo, da se s plenom obložen vrne domov. Poleg
tega pa je živelo v tem kraju dovolj posameznih oseb, ki so se klatile
okoli in čakale prilike, da se pridružijo temu ali onemu rodu.

Zaupati nisem smel nikomur; počasi in previdno se splazim prav tik
do moža in ga mahoma zgrabim za vrat. Prestrašil se je tako hudo, da
je celo zakričati pozabil; brez upora ga zvežem in nesem k ognju. Tam ga
vržem na tla in potegnem bodalo.

“Človek, ne gani se, sicer si takoj mrtev!” ga svarim.

Sicer nisem tako hudo mislil, vendar tujec se prestraši mojih besed,
ker sklene roke in zakliče:

'‘Milost, gospod!”

“Milost zavisi od tebe; če mi ne poveš čiste resnice, si zgubljen.
Kdo si?”

“Turkman, rodu Bejat.”

Turkman? In v tem kraju? Oblečen je bil sicer kot Turkman, torej
sem mu skoro verjel. Tudi sem se spomnil, da so prej ob Tigridu in per¬
zijski meji res prebivali Turkmani, in da so bili Turkmani rodu Bejat.
Divjali in četovali so najraje po lurijski puščavi. Ko je pa Nadir-šah
■napadel s svojimi četami Ejalet Bagdad, je preselil Bejate v Korosan.

“Bejat?” vprašam. “Ti lažeš!”

“Govorim resnico, gospod!”

“Toda Bejati ne stanujejo v tej okolici, temveč v daljnem Korosanu. ”

“Imaš prav, gospod; toda iz Korosana se je preselilo mnogo Bejatov
v te kraje, in njih potomci so se precej pomnožili, da 'štejejo danes že
preko tisoč hrabrih bojevnikov. Svoje šotorišče imamo v okolici Kizzel-
Karaba in ob bregovih Kura-Čai.”

Spomnim se, da sem res nekaj enakega slišal.

— 9

"In sedaj ste res v bližini?”

"Da, gospod.”

"Koliko šotorov imate?”

"Nobenih.”

ISlednje je bilo kaj sumljivo. Ce zapusti nomadski rod svoje taborišče,
ne da bi vzel s seboj šotore, gre navadno na rop ali na vojno. Vprašani'
torej nadalje:

"Koliko mož vas je zbranih?”

"Dvesto.”

"In žensk?”

"Ženske niso pri nas.”

"Kje taborite?”

"Ne daleč od tukaj. Če zaviješ tam okoli goiztdnega roba, si takoj
pri nas.”

"Torej ste najbrž opazili naš ogenj?”

"Da, videli smo ga, in kan je odposlal mene, da poizvem, kdo tabo¬
ri pri ognju.”

“In kam ste namenjeni?”

"Proti jugu.”

"Kje leži vaš cilj?”

"V bližini in okolici Sine.”

"Sina je vendar že v Perziji!”

"Gotovo. Naši prijatelji so tam priredili veliko svečanost, b kterej
so tudi nas povabili.”

Slednje je bilo sumljivo. Bejati so prebivali pri razvalinah Kizzel-
Karaba in ob bregovih Kura>-Čai, torej v bližini Kifre; slednje mesto je
precej oddaljeno od našega taborišča in Sina pa istotako proti jugovzhodu.
Zakaj niso šli Bejati iz Kifre direktno v Sino? Zakaj so naredili tolik
ovinek ?

"Kaj delate v tej okolici?” vprašam zategadelj. “Zakaj ste naredili
tolik ovinek in pot skoro za polovico podaljšali?”

"Ker bi sicer morali korakati po ozemljjj paše v Sulimaniji; paša
pa je naš sovražnik.”

"Toda saj ste vendar tudi sedaj na njegovem ozemlju.”

"V tem kraju nas paša ne bo iskal. Znano mu je, da smo se dvignili
na pot, in pričakuje nas gotovo na jugu svojega ozemlja.”

'Vse te izpovedi in odgovori so bili dozdevno 'zelo resnični, vendar
možu kar nisem mogel vrjeti. Vendar so nam Bejati lahko koristili. Če se
podamo z njimi do Sine, je nevarnost za nas prestana. Med enakim premi¬
šljevanjem, me vpraša Turkman:

"Gospod, kaj ne da me spustiš, ker ti nisem ničesar naredil?”

"Storil si le svojo dolžnost, ker si spolnil povelje svojega načelnika;
prost si! ”

Mož se o dahne.

"Hvala, gospod! Kam: ste vi namenjeni?”

"Proti jugu.”

— 10  —

"In prihajate od poldneva?”

"Da. Baš smo se mudili pri bervardskih Kurdih in Kaldejeih. ”

"Torej ste zelo pogumni in hrabri možje. Kteremu rodu spadate?”

"Ta mož in jaz sva ernira iz Frankistana, in ostali so moji prija¬
telji.”

"Iz Frankistana! — Gospod, ali hočete z nami potovati?”

"Ali mi bo vaši kan kan ponudil svojo gostoljubnost?”

" Gotovo. Zinano nam je, da so Franki pogumni vojniki. Ali naj mil
grem povedat?”

‘'Pojdi in vprašaj ga, če nas sprejme!”

Mož vstane in se oddalji. Vsi so bili zadovoljni z mojim ukrepom,
posebno se je veselil Mohamed Emin.

"Efendi,” reče, "že večkrat sem slišal o Bejatih. Z Arabci rodu
Džerboa, Obeidov in Beni Lam žive v večnem sovraštvu, torej nam lahko
koristijo, ker tudi mi nismo prijatelji imenovanih Arabcev. Vendar jim
nečemo povedati, da smo Hadedini, ker je bolje, da zamolčimo.”

"Seveda, previdni moramo biti, ker še ne vemo, če nam njih kan
obljubi gostoljubnost. Pripeljite konje in pripravite orožje, ker previdnost
nikdar no škoduje.”

[Bejati so se morali glede nas precej dolgo posvetovati; predno nam
pošljejo sela, smo mi že spekli jarca in povžili. Konečno začujemo korake;
Turkman, kterega sem prej ujel, pride s tremi tovariši.

"Gospod,” reče, "kan me pošilja. Takoj pridite k njemu, ker ste mu
dobrodošli.”

"Torej korakajte vi naprej!”

JZajedno s svojimi tovariši stopim na konja in sledimo vodnikom s
puškami v rokah. Ko prekoračimo gozd, še ne opazimo nobenega tabo¬
rišča; naposled pa dospemo do nekega mesta, ki je bilo popolnoma zara¬
ščeno z grmovjem; v sredini je plapolal velik ogenj. Taborišč© je bilo
izborno, ker ga je bilo zelo težko opaziti.

Ogenj so najbrž zapalili, da si skuhajo večerjo. Dvesto temnih po¬
stav leži v travi precej tesno vsaksebi, in na osamljenem prostoru zapa¬
zim kana, ki se pri našem, prihodu počasi dvigne. Jahamo prav do njega
in poskačemo s konj.

‘‘Mir bodi s teboj!” ga pozdravim .

"Mi nevahet kjerdem — se klanjam!” odvrne kan in se prikloni.

(Govoril je perzijsko. Morebiti je hotel s tem dokazati, da je res
Bejat, kterega glavni oddelek ima svoje bivališče v Korosanu v Perziji.
Perzijanee je orijentalski Francoz. Njegov jezik je upogljiv in lepo do¬
neč, kar ima posledico, da ga govore skoro na vseh dvorih azijate kih
vladarjev. Toda prijazno, priliznjeno kretanje Perzijanea ni nikdar do¬
bro upljivalo na mene; veliko bolj so mi ugajali Arabci s svojim odločnim,
skoro surovim nastopom.

(Tudi ostali vojniki so planili po koncu in skušali priti do naših konj,
da jih odvedejo na pašo; toda držali smo jih krepko za uzde. ker še nis-in
vedeli, če bomo gostoljubno sprejeti.

— 11  —

“Le izroči jim. konje! Moji ljudje bodo skrbeli za nje,” zagotovi kan.

Hotel sem biti gotov, raditega vprašam kana, seveda v perzijskem

jeziku:

“Hestu iršad engic — ali smo varni pri tebi?”

K}an se zopet prikloni in reče:

“Mi saukend hordem — prisegam! Vsedite se poleg mene, da se po¬
govorimo ! ’ ’

Bejati odpravijo naše konje, le Ha-lef obdrži mojega, ker je dobro
vedel, da bom odobraval njegov nastop. VSedemo se poleg kana; ogenj
je živo plapolal in razsvetljeval obraze. Kan je bil srednje starosti in zelo
bojevitega izraza. 'Obrazne poteze so vzbujale spoštovanje in odkritosr¬
čnost, in dejstvo, da so se mu njegovi vojniki bližali z velikim spoštova¬
njem, je pričalo o njegovem velikem upljivu.

“Ali ti je že znano moje ime?” me vpraša.

“Ne,” odvrnem.

“Jaz sem- Heider Mirlam, nečak slavnega Hasan-Kerkuš beja. Ali si
že slišal o njem?”

“Da. Prebival je v bližini vasi Dšenija, ki leži ob poštni cesti Bagdad
in Tauk. Bil je zelo bojevit človek, vendar je ljubil mir, in vsak zapu¬
ščeni je dobil pri njem dovoljnega varstva.”

Imenoval mi je svoje ime, in nljudnost je zahtevala, da mn tudi jaz
povem svojega; raditega nadaljujem:

“Tvoji poslanci so ti menda že povedali, da sem Frank. Imenujejo
me Kara ben Nemsi- ”

‘Kljub orijentalskemu samozatajevanju se ni mogel zdržati začude¬
nega vzklika.

“Ajab — ob! Kara ben Nemsi! Torej je oni emir, ki sedi poleg tebe,
emir iz Inglistana, ki koplje kamenje in starodavna, pisma?”

“Ali si že slišal o njem?”

“Da, gospod; samo svoje ime si mi povedal, vendar poznam tebe in
njega. Mali mož, ki drži tvojega konja, je pa gotovo kadži Halef Omar,
kterega se boji toliko velikanov.”

“Uganil si.”

“In kdo sta ostala tvoja spremljevalca?”

“Moja prijatelja,"ki sta sklenila zamolčati svoje ime. Kdo ti je pri¬
povedoval o naših imenih?”

“Ali poznaš Cedar ben Hulija, šejka Abu-Hamedov?”

“Da. Ali je tvoj prijatelj?”

“On ni moj prijatelj in ne moj sovražnik. Nikar se ne boj, ker se ne
bom maščeval radi njega nad teboj.”

“Ne bojim se, ne.”

“Vrjamem. Srečal sem ga pri Esfc-i Kifri in pripovedoval mi je, da
si ti kriv, ker mora plačevati davek Hadedinom. Bodi previden, gospod!
Če prideš v njegove roke, te gotovo usmrti!”

..“Bil sem že v njegovi oblasti, toda ni me umoril. Bil sem njegov
ujetnik, pa sem mu vseeno pobegnil.”

— 12  —

“Slišal sera. Umoril si leva v temi popolnoma sam, in nato si z levjo
kožo odjahal. Meniš, da bi tudi meni pobegnil, če bi bil tmioj ujetnik?”

To je bilo sumljivo, vendar mu mirno odvrnem:

“Tudi tebi bi pobegnil, vendar ne vem 1 , zakaj bi me ujel!”

“Gospod, nas je dvesto, vas pa isamo pet!”

“Kan, ne pozabi, da sva med- temi petimi dva e mi rja iz Frankistana,
ki sta toliko vredna, kot vseh tvojih dvesto vojnikov!”

“Govoriš zelo ponosno!”

“In ti zelo negostoljubno! Ali naj dvojim o resnici tvojih bes-ed,
Heider Mirlam?”

“Vi ste moji gostje, dasi so mi imena dveh tvojih spremljevalcev
neznana; dobili boste kruha in soli.”

Na njegovem obrazu se pojavi pomenljiv smeh, in pogled, ki zadene
oba Arabca iz njegovih očij, mi je dovolj povedal. Kan je spoznal Moha¬
meda Emina, kterega je bilo lahko opaziti med tisoči radi njegove dolge
bele brade.

Na kanov migljaj prinesejo njegovi vojniki štirivoglate usnjene kose.
Na usnju, ki so služili kot krožniki, je bilo meso, dateljni in kruh, in ko
nekoliko povžijemo, dobimo vsak svojo pipo; 'kan sami lastnoročno prižge
tobak v naših pipah.

Šele sedaj smo bili njegovi gostje, torej varni; Halefu pomignem, da
odpelje mojega konja k drugam živalim. Ko izvrši povelje, se vrne in
vse de poleg nas.

“Kam ste se namenili?” poizveduje kan.

“Jahamo proti Bagdadu,” odvrnem previdno.

“In mi gremo v Sino. Morda hočete z nami?” vpraša kan.

“Če nam dovoliš?”

“Veselilo me ho, če vas vidim s seboj. Podaj mi svojo roko, Kara
ben Nemsi. Moji bratje so tvoji bratje, in moji sovražniki so tvoji so¬
vražniki ! ’ ’

Ponudi mi svojo desnico, in jaz mu sežem- v roke. Tudi vsem ostalim
krepko strese roko; vsi so bili veseli, ker so dobili nepričakovano prija¬
telja in varuha. Seveda pozneje smo se radi tega bridko kesali. Bejat je
sicer dobro mislil z nami; toda uporabiti nas je hotel za svoje načrte, ki bi
mu prinesli mnogo dobička.

“Kteri rodovi stanujejo v okolici, kjer se sedaj mudimo in ob potu
v -Sino?” vprašam kana.

“Tu je prosta dežela, kjer 'se pojavi zdaj ta zdaj drugi rod; kdor je
moeneji, ta ostane.”

“H kteremu rodu ste vi povabljeni?”

“K Džiafom.”

“Torej se veseli svojib prijateljev; rod Džiafov je najbolj mogočen
v deželi. Šejk Ismael, Cengeni, Kelogavani, Kelhori in celo Šenki in
Holali se ga bojijo.”

■“Emir, kaj si bil že enkrat v teh krajih?”

“Še nikdar.”

— 13  —

"Toda saj vendar poznaš vse rodove v okolici.”

"Ne pozabi, da sem Frank.”

"Da, Frankom je znar.o vse, celo ono, kar še niso nikdar videli. Ali
si slišal tudi o vojnikih rodu Bebe?”

"Da. Rod Bebe je najbolj premožni rod daleč naokoli; mnogo vasij
in šotorov je njdb lastnina.”

"Dobro si podučen. Ali imaš med njimi morda prijatelje ali sovra¬
žnike?”

'"Ne, ker še nikdar nisem občeval z Bebi.”

"Mogočo jih še spoznaš.”

"Kaj jih bomo srečali med potjo?”

"Mogoče, dasi bi se jim radi ognili.”

"Ali ti je pot v Bino natančno znana?”

"Gotovo.”

“Kako daleč je od tukaj do Sine?”

"Kdor ima dobrega konja, pride tja v treh dneh.”

"In kako daleč je do Sulimanije?”

"Samo dva dnij ježe.”

"Kidaj se napotite jutri naprej?”

"Takoj, ko se prikaže solnce. Ali bi rad šel k počitku?”

"Če do voliš.”

"Gostova želja je taboru postava, in vi ste trudni, ker ste že zdav-
nej odložili pipe. Tudi mož z bulo na nosu že zapira oči. Voščim vam, mi¬
ren počitek.”

"Bejatend sirinkar — Bejati imajo lepe navade. Dovoli, da razgrnem
svojo preprogo.”

"Seveda. Alah aramed šumara — Alah vas zaziblji v spanje.”

Moji tovariši se vležejo na pripravljene preproge. Jaz pa si zave¬
žem okoli roke konee moje lase, ktero zvežem z uzdo svojega konja, nakar
se oddaljim izven taborišča. Konja mi ni mogel nihče ukrasti, sosebno še,
ker je pe® čuval na moji strani.

'Tako mine nekaj časa. Še nisem zatisnil očes, ko se mi približa tem¬
na postava. Bil je Anglež, ki je prinesel obe svoji odeji s seboj.

"Le,po prijateljstvo,” začne mrmrati. “Sedim pri vas in ne razumem
nobene besedice! (Mislim, da mi razložite. Ste šli prezgodaj spat. Hm!
Hvala!”

"Oprostite, Sir! Na vas sem v resnici pozabil!”

"Mene pozabili! Ali ste slepi, ali pa nisem jaz dovolj velik!”

"No, vidi se vas pač lahko že tristo klafter daleč, posebno odkar
nosite svetilnik na svojem nosu. Torej kaj hočete vedeti!”

^‘Vse! Sicer pa o svetilniku molčite, master! Kaj ste s šejkom ali ka¬
nom govorili?”

Povem mu ves najin pogovor.

"Well! Je ugodno. Ne?”

"Da. Biti tri dni varen ali ne je precejšen razloček.”

“■Vi ste rekli: v Bagdad? Ali res menite potovati v Bagdad?”

— 14  —

"Najraje bi iel tja, vendar ni mogoče."

"Zakaj ne?”

"Ker se moramo vrniti k Hadedinom, kjer imate vi svoje služabnike,
in tudi jaz se ne morem ločiti od Halefa. Vsaj zapustim ga ne prej, do¬
kler nisem prepričan, da pride zdrav in varen k svoji mladi ženi.”

“Pravilno! Yes! Priden dečko! Desettisoč funtov vreden. Well! Bi
iel sam rad k Hadedinom!”

"Zakaj?”

"Kadi fowling-bulls.”

“Ah, starih razvalin dobite tudi v bližini Bagdada več kot preveč.
Ali ste že čuli o razvalinah pri Hili? Tam je stal starodavni Babilon, in
tam je razvalin v okrožju več milj, dasi Babilon ni bil tako velik kot
Ninive.”

"Oh, Ah! Takoj tja! V Hilo! Ali ne?”

“O tem sedaj še ni govora. Glavna stvar je, da pridemo srečno do
Tigrisa. Kam se obrnemo pozneje, se že dogovorimo!”

"Lepo! Yes! Well! Good nigbt!”

"Lahko noč!”

Dobremu Lindsayu se niti sanjalo ni, da pridemo prav kmalu v bliži
no starega Babilona in sicer v vseh drugačnih okoliščinah kot smo mi¬
slili. Zavil se je v svojo odejo in kmalu z glasnim smrčanjem izdal, da spi
spanje pravičnega. Tudi jaz sem kmalu zaspal, vendar sem še opazil, da so
štirje Bejati zajahali konje in odšli.

Ko se prebudim, je 'bil že precej dan, in posamezni Turkmani so kr¬
mili in napajali svoje konje. Halef, ki se je že tudi prebudil, pride k meni
in mi naznani, da je sinoči opazil, kako so štirje Bejati odjahali. Torej je
tudi on nekaj slutil. Po daljšem pomenku me vpraša:

“Sidi, zakaj odpošiljajo poslance iz tabora, če so pošteni?”

"Ne vrjamem, da so štirje jezdeci ravno radi nas odjahali. Saj nas
ima kan vseeno popolnoma v oblasti, če namerava kaj slabega z nami. Le
ne skrbi, Halef!”

Mislil sem, da je kan odposlal naprej štiri može, da poizvedo za pot,
in res mi je pozneje kan povedal, da je poslal može kot oglednike naprej.

Po kratkem in bornem zajutreku, se napravimo na pot. Kan je raz¬
delil ' svoje ljudi v posamezne oddelke, ki so v presledkih četrt ure jahali
eden za drugim. Kan je bil previden in moder mož, ki je po možnosti
skrbel za varnost svojih ljudij.

Ne da bi se odpočili, jahamo do poldneva. Ko je bilo solnce na višku,
se ustavimo, da privoščimo konjem počitka. Tekom dopoldanske ježe
nismo srečali žive duiše; le tupasem smo opazili znamenja štirih jezdecev,
ki so odjahali ponoči iz tabora v dokaz, da jahamo po pravi poti.

Ta znamenja pa mi postanejo kmalu prava uganjka. Kan mi je včeraj
povedal, da leži Bina, kamor smo hoteli potovati, v smeri proti jugo¬
vzhodu, mi smo pa jahali takoj s početka naravnost proti jugu. Obrnem se
k kanu da mi poda potrebno razjasnilo.

"Rekel si, da gremo k Džiafom, kaj ne?”

— 15  —

“Da.”

“Ia ta potujoči rod se nahaja sedaj v bližini Sine?”

“Da.”

“Toda če jahamo v tej smeri naprej, ne pridemo nikdar do Sine, tem¬
več v Bano ali pa v Kveicgijo! ’ ’

“Ali hočeš varno potovati, gospod?”

“Gotovo.”

“Mi tudi. Raditega sem sklenil, da se ognem vsem sovražnim rodovom,
ktere bi morda srečali med potjo. Do danes zvečer bomo jahali neutrudno
naprej in šele potem se spočijemo; jutri šele lahko pričakujem, da je pot
proti vzhodu prosta.”

Ta izjava mi ni nič kaj ugajala; ker pa kanu nisem mogel ugovarjati,
molčim in mislim svojo.

Po dveurnem počitku se odpravimo zopet na pot. Jahali smo zelo hi¬
tro in opazil sem, da večkrat križkraž; kan se je namreč ravnal po zname¬
njih, ki so mu jih zapustili štirje Bejati pred njim. Proti večeru dospemo
do neke nižine precej podobne soteski. Jahal sem ob kanovi strani pri
prvem oddelku. Že smo bili ven iz soteske, ko nas zagleda jezdec, ki je bil
videti precej preplašen, ker najbrž ni mislil, da dobi na tem kraju ptujce.
Prijaha k nam, povesi sulico in reče:

“Salam!”

‘'Salam!” odvrne kan. “Kam te vodi tvoja pot?”

“V gozd. Hotel sem si uloviti srno.”

“Kterega rodu si?”

“Rodu Bebe.”

“Ali stanujete v tej okolici, ali ste na potovanju?”

“Mi stanujemo ob zimskem času; poletu pa vodimo svoje črede na
pašo.”

“Kje stanuješ po zimi?”

“V Nveicgiji, proti jugovzhodu od tukaj. V eni uri si lahko tam. Moji
tovariši vas bodo z veseljem pozdravili.”

“Koliko mož vas je?”

“Štirideset in pri drugih četah jih je še več.”

“Daj mi svojo sulico!”

“Zakaj?” vpraša mož začuden.

“In tvojo puško!”

“Zakaj?”

“In tvoj nož! Ti si moj ujetnik!”

“Mašalah!”

Ta beseda znači presenečenje. Toda mož ne pomišlja dolgo; bliskoma
obrne konja in odkopita s svojim konjem.

“Le ulovite me,” zaslišimo še njegov klic, nakar ga zgubimo izpred
pogleda.

Tu prime kan za svojo puško in nastavi, da ustreli bežečega. Komaj
sem mu mogel še puško izpodbiti, ko že zadoni strel. Seveda je kroglja
zgrešila svoj cilj. Kan dvigne pest, da me udari, vendar se premisli.

“Izdajalec! Kaj počenjaš?” zakriči jezno nad menoj.

“Jaz nisem izdajalec,” odvrnem, mirno. “Jaz pač ne morem videti,
da se kar tako ustreli nedolžnega človeka.”

“Toda on mora umreti. Če nam pobegne, imamo mi škodo.”

“Ali mu pustiš življenje, če ga pripeljam nazaj?”

“Da. Toda ujeti ga ne moreš več!”

“Takoj!”

V istem trenutku pa odjaham za bežečim; videti ga nisem mogel več,
ko pa pridem ven iz soteske, ga zopet opazim. Pred menoj leži ravnina in
tam daleč pred seboj zagledam temno gozdno črto. Če begunec pride do
gozda, ga ne ujamem več.

“Ki!” zakličem in položim' svojemu vrancu roko okoli vratu. Izvr¬
stna žival je zadnje dni j že mnogo trpela; na to znamenje pa zleti kot ptič
in kot bi počival več tednov. V dveh minutah se približam Bebeju za kakih
dvajset konjskih dolžin.

“Stoj!” mu zakličem..

Mož je bil precej pogumen. Mesto da bi bežal dalje, obrne konja in
jaha meni nasproti. V trenutku bi morala trčiti skupaj. Opazil sem, kako
je prijel za sulico, torej posežem po moji brzostrelki. Tu pridivja mimo
mene; konec njegove sulice je bil obrnjen proti mojim preom; toda s pu¬
ško pariram njegov sunljaj in takoj obrnem konja. Mož je hotel jahati
v drugi smeri in skušal pobegniti. Zakaj vendar ni streljal? Tudi njegov
konj je bil dokaj izvrsten, da ga nisem hotel ustreliti. Moram se torej
poslužiti svoje lase. En konec privežem ob sedlo, dočim zvijem ostali del
v kolobare. Mož se ozre in vidi, da prihajam vedno bližje. Najbrž še lase
nikdar niti videl ni, torej tudi ni slutil, kako se uide tako nevarnemu
predmetu. Tudi do svoje sulice je zgubil vse zaupanje, ker vzame v roko
puško in pomeri. Z očmi premerim 1  daljavo med menoj in njim in prav v
trenutku, ko dvigne cev, zasumi jermen j e po zraku. Komaj sem nekoliko
obrnil konja, že me nekaj povleče na stran, začuje se krik, konja ustavim,
in Bebe leži zvezan na rokah na tleh. Trenutek pozneje sem že pri njem.

“Ali si se ranil?”

Moje vprašanje se je v teh okoliščinah seveda glasilo kot zasramo¬
vanje. Mož skuša oprostiti svoje roke in škriplje s zobmi:

“Ropar!”

“Motiš se! Jaz nisem ropar, pač pa želim', da jahaš z menoj.”

“Kam?”

“H kanu Bejatov, kteremu si pobegnil.”

“Bejatov? Torej so možje, ktere sem prej srečal Bejati? In kako se
imenuje njih kan?”

“Heider Mirlam.”

“A'h, sedaj vem vse. Alah naj vas uniči, ker ste roparji in lopovi.”

“Nikar ne psuj! Obljubim ti pri Alahu, da se ti ničesar ne zgodi.”

“V tvoji oblasti sem in slediti ti moram.”

-11  -

Izza pasa mu potegnem nož in poberem tudi sulico in puško. Nato
odvežem jermenje in takoj skočim na konja, pripravljen na vse. Toda mož
ni nameraval pobegniti, ker požvižga svojemu konju, kterega zajaha.

“Tvoji besedi zaupam, torej grem s teboj brez upora.”

Tako odjahava skupno nazaj in naletiva na Bejate pri koncu soteske,
kjer so čakali na naju. Ko zagleda Iieider Mirlam ujetnika, se takoj raz¬
jasni njegovo temno obličje.

“Gospod, ali si ga res ujel?” zakliče.

“Da, ker sem ti obljubil. Toda zastavil sem mu svojo besedo, da se
mu ne zgodi ničesar žalega. Tu je njegovo orožje!”

“Pozneje dobi vse nazaj, toda sedaj ga zvežite, da ne pobegne.”

Bejati takoj spolnejo kanovo povelje. Medtem je dospel do nas drugi
oddelek vojnikov, kterim izroči kan ujetega moža s pripomnjo, da lepo z
njim ravnajo, vendar ga dobro čuvajo, da ne pobegne. Nato pa nadaljujemo
s prekinjeno ježo.

“Kako si ga dobil v svojo pest?” vpraša kan.

“Ujel sem ga,” odvrnem na kratko, ker mi ni ugajalo kanovo vedenje.

“Gospod, zakaj se jeziš,” reče kan; “saj moraš vendar sam priznati,
da sem bil prisiljen ujeti tega človeka.”

“Upam.”

“Mož ne sme pripovedovati drugim ljudem, ki so morda v okolici, da
je videl Bejate v bližini.”

“Kdaj ga spustiš?”

“Takoj ko mine nevarnost za nas.”

“Pomisli, da je pravzaprav moj. Upam, da ne boš osramotil moje,
njemu dane besede.”

“Kaj storiš, če ravnam nasprotno in prelomim tvojo besedo?”

“Brez pomisleka bi te —”

“Umoril?” prekine me v govoru.

“Ne. Jaz sem Frank, to je kristijan; človeka umorim le tedaj, kadar
je moje življenje v nevarnosti. Toda uničil bi ti roko, s ktero bi se predr-
znil sramotiti mojo besedo. Emir Bejatov bi bil potem kot deček, ki ne
more držati noža v rokah, ali' pa kakor stara baba, ktere nihče ne posluša.”

“Gospod, da mi’je to kdo drugi povedal, bi se smejal; o tebi sem pa
prepričan, da bi me napadel v sredini mojih vojnikov.”

“Na vsak način. Med nami ga ni, ki bi se bal Bejatov.”

“Tudi Mohamed Emin ne?” vpraša smehljaje.

Spoznal sem, da je moja skrivnost izdana, vendar odvrnem brez
strahu;

“Tudi on ne.”

“In Amad el Gandur, njegov sin?”

“Ali si že kdaj slišal, da je bojazljivec?”

“Nikdar! Gospod, da niste vi možje, bi vas nikdar ne sprejel in po¬
vabil k sebi; mi jahamo namreč po potih, ki so kaj nevarna. Želim, da bi
naše potovanje srečno zaključili.” . ,

- Ig -

Večer se je storil, in vladala je le popolna tema, ko dospemo do ne¬
kega potoka, ki je prihajal ie labirinta skal in pečin. Tam so nas že pri¬
čakovali oni štirje Bejati, ktere je kan poslal naprej. Kan stopi takoj s
konja in se dalj časa z njimi pogovarja.

Zakaj neki je vse tako skrival pred nami? Morebiti je kaj nameraval,
kar mi ne smemo vedeti? Konečno zapove svojim ljudem, da stopijo s
konj. Eden štirih Bejatov nas pelje med skalovje. Po kratkem časi pride¬
mo do neke kotline, kjer je bil kaj pripravljen prostor za tabor. Kraj je
bil varen proti vsakemu napadu; seveda je bil veliko premajhen za dve¬
sto ljudi j s konji vred.

“Ali ostanemo tukaj?” vprašam.

“Da,” odvrne Heider Mirlam.

“Toda ne vsi!”

“Samo štirideset mož; drugi pa taborijo v bližini.”

S tem odgovorom sem moral biti zadovoljen; le čudil sem se, ker
kljub varnemu prostoru niso prižgali taboriščnih ognjev. Slednje se je
tudi mojim tovarišem zdelo sumljivo.

“Lep prostor!” reče Lindsay. “Jako lep, kaj ne?”

“Gotovo.”

“Toda vlažno in mrzlo pri vodi. Zakaj ne ognja narediti?”

“Ne vem. Morebiti so sovražni Kurdi v bližini.”

“Kaj nam morejo Kurdje. Nihče nas ne more videti. Hm! Mi ne'
ugajal”

Anglež sumljivo pogleda kana, ki je govoril tiho s svojimi ljudmi,,
da bi ga mi ne razumeli. Vsedem se poleg Mohamed Emina, ki je menda že*
čakal te prilike, ker me takoj vpraša:

“Emir, koliko časa ostanemo pri Bejatih?”

“Dokler se nam zljubi.”

“Če ti je prav, se že jutri ločimo od njih!”

“Zakaj?”

“Mož, ki zamolčuje resnico, ni odkritosrčen prijatelj.”

“Meniš, da je kan lažnik?”

“Ne; toda on je mož, ki ne pove vsega, kar misli.”

“Tebe je že spoznal.”

“Vem; videl sem v njegovih očeh.”

“In ne samo tebe, temveč tudi tvojega sina, Amad el Gandurja.”'

“Je že mogoče, ker ima moj sin iste poteze kot jaz.”

“Ali te kaj skrbi?”

“Ne. Postali smo gostje Bejatov, ki nas ne bodo izdali. Toda zakaj;
so vendar ujeli onega Bebeja?”

“Da ne izda njih navzočnosti v teh krajih.”

“Zakaj naj jih ne izda, emir? Česa naj se dvesto dobro oboroženih'
v ojnikov Iboji, posebno, ko še nimajo s seboj žensk in otrok, ne bolnikov
ne starčkov, ne šotorov ne črede? V kteri okolici smo sedaj, efendi?”

“V sredi pokrajine, kjer prebivajo Bebeji.”

— 19  —

“In kan je rekel, da gre k Džiafom? Opazil sem že, da jahamo pro¬
ti opoldnevu. Zakaj je kan razdelil svoje ljudij v dva tabora? Emir
Heider Mirlam ima dva jezika, dasi ne namerava ničesar slabega z na¬
mi. Če se jutri poslovimo od njega, po kterem potu jo udarimo naprej?”

“Gorovje Cagros leži na naši levici. Glavno mesto pokrajine leži v
naši bližini, že ise ne motim. Imenuje se Bana. Če se ognemo Bane, pri¬
demo mimo mest Amehdaibad, Bija, Surene in Bajendere. Za Amehdaba-
dom pelje neki gorski prelaz v Kdcelcie. Pri razdvoju Bistan in Karad-
solan, ki je v bližini Kieekie, smo že na varnem. Toda ta pot je zelo
nevarna.”

“Edo ti je povedal?”

“V Bagdadu sem govoril z nekim Bulbasi Kurdom, ki mi je vso oko¬
lico tako natanko opisal, da sem si lahko naredil majhen zemljevid.
Vrjel nisem, da ga bodemi kdaj potreboval, vendar ga nosim še sedaj v svo¬
jem žepu.”

“In meniš, da je ta pot vama?”

“Znana so mi sicer še druga pota, vendar meni je najljuibši ta, o
kterem sem ti povedal. Lahko bi jahali v Sulimanijo ali pa v Sino, toda
gotovi nismo, kako nas bodo tam sprejeli.”

“Torej ostanimo pri tem': jutri se ločimo od Bejatov ter se podamo
eez gore v Kiupri. Ali te tvoja karta ne bo varala?”

“Ne, če me Bulbasi ni nalagal!”

“Torej mirno zaspimo in odlpočijmo se! Bejati pa naj storijo, kar se

jim ljubi.”

Predno se podamo k počitku, napojimo pri potoku še konje in poi¬
ščemo za nje primernega živeža. Nato se moji tovariši zavijejo v svoje
preproge, jaz pa poiščem kana.

“Heider Mirlam, kje so ostali Bejati?”

“V bližini. Zakaj vprašuješ?”

“Pri njih je ujeti Bebe, kterega bi rad videl.”

“Zakaj ga hočeš videti?”

“Moja dolžnost je, ker je moj ujetnik.”

“Ni tvoj, temveč moj ujetnik, ker si ga meni izročil.”

“No, o tem se sedaj ne bodeva prepirala; toda videl bi ga rad, kako
se počuti.”

“Zelo dobro. Če Heider Mirlam kaj obljubi, tudi spolne svojo besedo.
Ne skribi gospod, temveč vsedi se k meni, da v miru spušiva pipico
duhana.”

Da ga ne razjezim, sledim njegovim besedam, vendar ga kmalu za¬
pustim, da se vležem k počitku. Zakaj ne bi smel videti Bebeja? Slabo
niso z njim ravnali, kar mi je pričala kanova beseda. Vendar je imel kan
z njim gotove namene, kterih nisem mogel uganiti. Sklenem torej, da ju¬
tri zjutraj v svojo lastno nevarnost oprostim Bebeja in se nato poslovim
°d Bejatov. S to mislijo tudi zaspim.

Kdor sedi od jutranje zarje do poznega večera na konju, je gotovo
truden, in tako je bilo tudi z menoj. Spal sem kot ubit in se zjutraj gotova

— 20  —

ne bi zbudil, da me ni opozoril moj pes. Zbudilo me je njegovo glasno
renčanje. Ko odprem oči, je bila še tema, vendar spoznam nekega moža,
ki je stal v moji bližini.

Takoj zgrabim za nož.

“Kdo si?”

Pri tem vprašanju se zbude tudi moji tovariši in pograbijo za orožje.
“Ali me ne poznaš, giospod?” glasi se odgovor. “Bejat sem!”

“Kaj hočeš?”

“Gospod, pomagaj nam! Bebe nam je pobegnil!”

Po teh besedah planem takoj kvišku, in tudi moji tovariši.

“Bebe? Kdaj?”

“Ne vem. Med tem, ko smo spali.”

“Ah! Stošestdeset ljudij ga je čuvalo, pa je vendar pobegnil!”

“Saj ljudij ni tukaj!”

“Kam so pa šli?”

“Takoj se vrnejo.”

“In kje so sedaj?”

“Ne vem.”

“Kje je kan?”

“Z njimi je odšel.”

Tu zgrabim moža za prša.

“Človek, kaj vendar nameravate z nami? Slabo vam plačamo, če mi¬
slite na hudobijo!”

“Pusti me, gospod! Kako naj se spozabimo nad vami! Saj si vendar
naš gost!”

“Halef, pojdi in preišči, koliko Bejatov je še v bližini!”

Bilo je še tako temno, da nisem mogel daleč pogledati. Halef takoj
odide, da spolne moje povelje.

“Še štirje smo tukaj,” reče Bejat, “in eden stoji zunaj pri vhodu v
to kotlino na straži. V drugem taboru nas je bilo pa deset, ki smo čuvali
ujetnika. ”

“Kako vam je pa vendar pobegnil? Peš?”

“Ne, vzel je s seboj svojega konja in še naše orožje.”

“Dokaz, da ste zelo čujeei in pametni stražniki. Toda zakaj vendar
si prišel k meni?”

“Gospod, ulovi pobeglega Bebeja!”

Skoro bi se na glas zasmejal. Bolj naivno me ni mogel nagovoriti.
Vendar se ne zmenim za njegove besede, temveč sprašujem dalje:

“Torej ne veste, kam je odšel kan s svojimi ljudmi!”

“Res ne vemo.”

j/tuda moral je vendar imeti vzrok, ker je odšel iz tabora!”
“Gotovo!” f

“In kaj je ta vzrok?” č

“Gospod, tega ti nečem povedati!”

“Dobro. Bomo videli, kdo bode sedaj zapovedoval jaz alj kan-”

— 21  —

Halef se vrne in mi naznani, da so res samo štirje Bejati v taboru.

“Tam stoje ob ovinku in nas poslušajo!” reče.

“Pustimo jih! Tbda povej, ali so tvoje pištole naložene, hadži Halef
Omar?”

“Ali so bile že kdaj prazne, sidi?” ^

“Vzemi jih izza pasa, in te mi ta mož ne odgovori na vprašanje,
ktero mu zadnjikrat stavim, tedaj mu poženi krogljo skozi glavo. Si
•me razumel?”

“Le ne skrbi, sidi; dobil bo dve kroglji mesto ene!”

Halef vzame v roke dve pištole in napne petelina. Jaz pa vprašam
ponovno Bejata:

“Zakaj je odšel kan iz tabora?” J'

Mož se niti trenutek ne pomišlja z odgovorom:

“Da napade Bebeje.”

“Bebeje? Torej me je nalagal! Rekel mi je, da hoče obiskati Džiafe.”

“Gospod, kan Heider Miriam nikdar ne laže. Če se mu posreči napad
na Bebeje, se poda res k Džiafom.”

Sedaj Be šele spomnim, da me je kan vprašal, če sem prijatelj ali so¬
vražnik Bebejev. ' ' "

“Ali živite z Bebeji v sovraštvu?” vprašam nadalje. ,!

“Bebeji z nami, gospod. Zato jim hočemo danes odvzeti njih črede,
preproge in orožje. Stopetdeset mož bode prineslo pk-11 domov, in petde¬
set se jih poda s kanom k Džiafom.”

“Če bodo Bebeji dovolili,” pristavim.

Kljub temi opazim, da Bejat ponosno dvigne glavo. “Bebeji? Bebeji
so bojazljivci! Ali nisi videl, kako je naš ujetnik bežal pred nami?”

“Eden pred dvesto ljudmi!”

“In ti si ga sam ujel!”

“Prav lahko; v enakih okoliščinah bi polovil deset Bejatov brez
posebne muje. Na primer: ti in tvoji štirje tovariši, zajedno s stražo in
ostalimi vojniki v taboru ste sedaj vsi moji ujetniki. Halef, čuvaj na izhod.
Kdor se oddalji brez mojega dovoljenja, tega ustreli na mestu!”

Hrabri hadži Halef takoj zgine na svoje mesto; Bejat pa boječe reče:
“Gospod, ti se samo šališ!”

“Nikakor ne. Kan mi je pozabil povedati najbolj važno stvar, in
tudi ti si govoril, ker si bil prisiljen. Raditega ste zdaj vsi moji poroki,
da sem jaz varen. Pojdite sem, vi stražniki!”

Bejati pridejo takoj brez ugovora.

“Odložite svoje orožje k mojim nogam!” In ko se obotavljajo spolni¬
ti moje povelje, še pristavim: “Če ne mislite na hudobije, se vam ničesar
ne zgodi, in tudi svoje orožje dobite povrnjeno; če se pa branite spolniti
moje povelje, vam niti sam satan ne pomaga.”

Bejati prestrašeni odlože svoje orožje, kterega izročim Mohamed
Eminu, in ga zajedno poučim, kaj mu je storiti. Nato pa se podam ven
iz kotline, da zasledujem tek potoka.

— 22  —

Med skalami pred uho do m v kotlino naletim na stražo, ki me ta¬
koj spozna.

‘‘KHo te je postavil na to mesto?” vprašam.

“Kan.”

“Zakaj?”

“Da ob svojem prihodu takoj zve, da je vse v redu.”

“Dobro! Pojdi v kotlino k taboru in povej mojim tovarišem, da e«
kmalu vrnem.”

“Svojega mesta ne smem zapustiti.”

“Saj kan o tem ne bode ničesar zvedel.”

“Na vsak način.”

“Naj pa zve; tedaj mu pa jaz povem, da sem ti jaz zapovedal zapu¬
stiti ta prostor.”

Mož odide. Vedel sem, da ga Mohamed pridrži pri sebi in razoroži.
Poiskati sem moral še drugo taborišče; kmalu začujem konjsko rezgetanje,
in ko sledim tem glasovom, pridem v kratkem eaisu do talbora, kjer sedi
v temi devet Bejatov; od daleč so me smatrali za enega svojih ljudij;
nekdo mi celo zakliče nasproti:

“Kaj je rekel?”

“Edo?”

“Tuji emir!”

“Tu stoji v lastni osebi,” odvrnem.

Sedaj me spoznajo in vstanejo.

“Ajh, emir, pomagaj nam!” prosi eden. “Bebe nam je pobegnil, in ko
s* vrne kan, se bo zelo jezil nad nami.”

“Kako je pa vendar pobegnil? Ali ga niste zvezali?”

“Bil je zvezan, toda ko smo spali, se je najbrž zmotal iz svojih vezij,
vzel svojega konja in vse naše puške ter zbežal.”

“Vzemite svoje konje in sledite mi!”

Brez ugovora me poslušajo, in jaz jih peljem proti našemu taborišču.
Ko pridemo tja, je Hadedin že prižgal majhen ogenj, ki je razsvetljeval
okolico. Stražo je razorožil, 'kakor sem pričakoval. Devet mož, ktere sem
bas pripeljal, je bilo tako prestrašenih, da mi brez upora izroče svoje su¬
lice in nože. Nato pa povem vsem petnajstim Bejatom, da so lahko brez
skrbi, ker kazen prejmejo le tedaj, če nas njih kan namerava zavratno na¬
pasti; ubeglega Bebeja pa nisem mogel več dobiti v svojo oblast.

Master Lindsay je za čaisa moje nenavzočnosti nekaj zvedel od Ha-
lefa, kolikor se je pač mogel z njim pogovoriti. Vendar ta razlaga ga
najbrž ni zadovoljila, ker ko se vrnem v tabor, pride k meni, da se po
možnosti natančno informira.

“Sir, kaj počnemo z ujetimi aduti?”

“To vidimo šele tedaj, ko se vrne kan.”

“Če pa pobegnejo?”

“To se jim ne posreči. Mi jih bodemo čuvali, in hadži Halef Omar
gtoji pri vhodu v taborišče.”

“Pri vhodu?” — Anglež pokaže na pot, ki jo vodila iz kotline. Eo

— 23

prikimam, pa še pristavi: “Ni dovolj! — Je še en izhod iz kotline. Tam
zadaj! Yes!”

Pogledam v smeri, kamor je kazal Lindsay s isvojo roko in res opa¬
zim neko skalno klečet, pred ktero je stal precej gost grm.

“Vi se šalite, Sir!” rečem. “K)do more preplezati čez ono skalo!
Saj je najmanj pet metrov visoka!”

Anglež se zasmeje, kar se more, in sicer na oni znameniti način, da
so tvorila njegova usta trapezoid, in iso se svetili njegovi rumeni zobje.

“Hlm! 'Ste pameten adut, master! Toda David Lindsay je še bolj
zvit! Well!”

“Razložite mi, .Sir!”

“Pojdite vendar tja in poglejte si skalo in grm!”

“Torej je res? Toda k skali ne smem, ker bi opozoril Bejate, da mi je
znan njih skrivni izhod.”

“Izhod je res pri skali, master! Yes!”

“In kakšen je?”

“Skala, ki jo vidite, ni ena skala, temveč dve in v sredini je razpo-
klina, ktero zakriva grm. Razumete?”

“Ah, nekaj prav imenitnega za nas. Ali vedo Bejati o tem izhodu?”

“Ne vrjamem; ko sem se mudil na onem prostoru, me nihče še po¬
gledal ni.”

“Ali je razpoklina široka?”

“'S konjem lahko jahate skozi.”

“In kakšen je svet za skalo?”

“Ne vem. Nisem mogel videti.”

Stvar je bila tako važna, da sem jo moral takoj preiskati. Svojim
tovarišem sporočita, kaj nameravam in se napravim na poizvedovanje. Ker
je bila še tema, in je ogenj le slaboi razsvetljeval okolico, sem se precej
trudil, prodno pridem do grma in omenjene skale. Razpoklina, ktero je
grm zakrival, je bila skoro dva metra široka. S konjem bi prav lahko
prišli skozi.

Ker nisem vedel, kaj.„se lahko prigodi, potegnem nož izza pasa in vre¬
žem tako globoko v grm, da se je moral podreti, kdor bi jahal s konjem
•skozi razpoklino. Seveda sem svoje delo tako previdno opravljal, da Se¬
jati v taboru niso ničesar opazili. Nato se pa vrnem k svojim tovarišem.
'Halefu sporočim, da mi vsakega došleca takoj naznani.

“Kaj si našel, efendi?” me vpraša Mohamed Emin.

“Krasen izhod za slučaj, če se moramo posloviti brez “salam

•aalejkum.”

*  ‘Skozi grm menda?”

“Da. Grm sem prerezal. Takoj ko pride jezdec v dotiko z grmom, bo
•slednji padel, in njegovi tovariši imajo potem prosto pot.”

'' “Meniš, da bomo rabili to pot?”

— 24  —

“Ne vem, vendar slutim. Ne smejaj se, Mohamed Emin; toda že v
otročji dobi sem imel nekake slutnje, ki so se pozneje skoro vedno
uresničile. ’ ’

“Vrjamem ti. Alah je velik!”

‘‘0 dobrih stvareh še nisem nikdar vnaprej slutil. Toda semtertja
me zgrabi nekak nemir, nekak strah, kot bi učinil kaj slabega, in bi se
moral bati posledic. Nekaj se je gotovo zgodilo, kar mi bo škodovalo. In
če pozneje primerjam čas, pa sem uganil pravo; nevarnost se je pričela
ravno v onem trenutku, ko me je popadla zla slutnja.”

‘‘Torej hočemo poslušati svarilo, ki ti ga pošilja Alah!”

Moja skrb se je polotila tudi tovarišev; molče smo sedeli okoli ognja,
dokler se ni posvetil dan. Komaj pa pogledam v daljino, že prisopiha
Halef in naznani, da se bliža mnogo jezdecev. Natančnega števila ni mo¬
gel razločiti.

Takoj stopim h konju, vzamem daljnogled iz žepa ob sedlu in sledim
Halefu. Skozi daljnogled opazim večje število temnih postav na ravnini.

“Sidi, kdo je?” vpraša Halef.

“Bejati.”

‘‘Toda saj Bejatov ni toliko 1”

‘‘Vračajo se s svojim plenom. S seboj peljejo tudi črede Bebejev.
Kakor vidim, jaha kan kar se da hitro. On bo prvi pri talboru.”

‘‘In kaj storimo mi?”

‘‘Hm! Čakaj! Takoj sporočim tovarišem.”

Vrnem se k svojim in jim povem, kar sem videl. Bili so prepričani,
da kan ne namerava ničesar hudega. Očitati mu nismo smeli druzega, kot
da je bil proti nam neodkritosreen. Po kratkem posvetovanju sklenemo,
da ga sicer previdno, vendar prijazno sprejmemo.

Oborožen od nog do glave se vrnem k Halefu.

Kan je s svojimi četami prihajal v galopu, in ne mine pet minut, že
stoji s svojim konjem pred menoj.

‘‘Salam, emir!” pozdravi. ‘‘Gotovo si se začudil, ko me nisi videl v
taboru, ko si se zbudil. Toda moral sem se podati na važno pot; načrt se
mi je posrečil. Poglej v daljavo!”

Jaz pogledam, njemu v obraz.

‘‘Ti si kradel, kan Heider Mirlajn.”

‘‘Kradel?” vpraša s začudenim obrazom. ‘‘Kdor jemlje svojim so¬
vražnikom, kar jim more vzeti, ali imenuješ ti take ljudi tatove?”

“Kristijani govore: On je tat, in ti veš, da sem jaz kristijan. Zakaj
si pa o svojem pohodu nasproti nam molčal?”

“Ker bi postala sovražnika. Ali bi nas zapustil v tem slučaju?”

“Na vsak način.”

“In svaril Bebeje?”

“Bebejev ne bi svaril, ker znano mi ni bilo, kteri tabor hočeš na¬
pasti. Toda če bi na svojem potu srečal Bebeja, bi mu povedal o nevar¬
nosti, ki jim grozi.”

25  —

“Torej vidiš, emir, da sem prav slutil. Preostajalo mi je samo dvoje:
— ali naj svoj naklep napram tebi zamolčim, ali pa te vjamem in s silo ob¬
držim pri sebi, dokler se mi napad ne posreči. Ker si moj prijatelj, sem
volil prvo pot.”

“Jaz sem šel pa ponoči v tabor onih desetih mož, ki si jih ti pustil za
stražo,” glasi se moj odgovor.

“Kaj si delal pri njih?” vpraša kan.

“Vjel sem jih.”

“Alah! Zakaj?”

“Ker sem zvedel, da si nas zapustil. Vedel nisem, kaj se nam lahko
pripeti; zato sem proglasil vse Bejate svojim ujetnikom, da sem bil
varen. ’ ’

“Gospod, ti si zelo previden; vendar mi lahko brez skrbij zaupaš.
Kaj si storil z Bebejem?”

“Ničesar. Niti videl ga nisem, ker je pobegnil.”

Kan spremeni barvo in zakliče:

“Ovbe! Saj ni mogoče! Lahko mi naredi lep škandal. Pojdiva k tem
psom, ki so spali, mesto, da bi čuvali.”

Šele sedaj skoči s konja, kterega pusti stati na mestu, dočim sam
divja med skalami proti taborišču. Oba s Halefom mu slediva. Med kanom
in njegovimi ljudmi se je odigral prizor, ki je nepopisljiv. Kan je divjal
kot obstreljeni mirjasec, bival z obema nogama po svojih ljudeh, jih suval
v hrbet in prša in ni odnehal prej, dokler ga niso moči zapustile. Nikdar
nisem vrjel, da zamere kan tako zdivjati.

“Pomiri se vendar, kan,” ga prosim, “moža bi moral vseeno opro¬
stiti.” t  /

“Seveda bi ga,” se jezi, “toda danes še ne, ker mi lahko izda ves
moj načrt.”

“In kakšen je tvoj načrt?”

“Bebejem smo vse vzeli; kar smo dobili pri njih. Sedaj hočemo plen
razdeliti. Kar je dobrega in koristnega pošljem po svojih ljudeh v naše
giavno taborišče, kar je pa manj vrednega, vzamemo mi s seboj, ki smo
namenjeni k Džiafom. Spotoma puščamo manj vredne stvari za seboj, in
Bebeji bodo mislili, da so. jih napadli Džiafi, med tem pa pridejo moji voj-
niki neovirano s svojim, plenom do naših vasij in stanovališč.”

“Načrt je zelo dobro izmišljen.”

“Toda sedaj je izjalovljen. Ujeti Bebe je bil vojnik onega oddelka,
kterega smo mi napadli; znano mu je bilo, da ,smo mi Bejati in izdal nas
hode svojim tovarišem. S seboj je imel izvrstnega konja. Kaj če je hitel k
prijateljskim rodovom in jih obvestil o našem napadu na njih rod?”

“To hi bilo slabo za vas in tudi za nas, ker nas je videl v vaši dru¬
ščini,” pripomnim.

“Tudi za naše taborišče ve, in pričakovati, je da nas Bebeji kmalu

napadejo. - !

Komaj je kan zgovoril zadnjo besedo, ko se začuje od vhoda sem klic:

— 56  —

“Alah il Alah! >So že tukaj! Vjemite jih žive!” .

|S kanom se obrneva proti strani, od koder je prihajal klic, in opaziva
prej ujetega Bebeja, ki plane nad mene; za njim se pa drenja in pritiska
Številna množica, do glave oborožena z grozovitim tuljenjem. Med naji¬
nim pogovorom smo popolnoma pozabili na dogodke izven taborišča in
pozabili celo postaviti stražo pred uhod. Sicer pa nisem imel mnogo ča¬
sa za premišljevanje, ker Bebe, ki je bil najbrže šejk, pridivja nad mene.
S seboj ni imel niti sulice niti puške; toda v njegovi desnici se je bleske-
tal afganski nož. Drznega napadalca sprejmem s prostimi rokami in ne
posežem niti po svojem orožju. Z levico zgrabim njegovo desno roko, v.
kteri je držal nož in z desnico ga pograbim za vrat. 1

“Umri, ropar!” zakriči nad menoj, ko si zaman skuša oprostiti svo¬
jo roko, v kteri je držal bodalo.

“Motiš se,” mu odenem. “Jaz nisem Bejat in tudi vedel nisem, da
vas hočejo slednji napasti.”

“Ti si tat, pes! Ti si me vjel, toda sedaj si ti moj ujetnik. Jaz sem
šejk Gazal Gaboja, kteremu še ni nihče pobegnil!” .

Kot blisk prešine moj spomin misel, da sem že enkrat čul njegovo
ime, in sicer kot ime najhrabrejšega Kurda. Pomišljati nisem mogel več.

“Torej me vjemi če me moreš!” mu odvrnem.

Po teh besedah ga spustim in stopim nekoliko nazaj. Šejk je menil,
da sem odnehal, ker se bojim, in že je stegnil visoko svojo roko, da me
zabode. Baš tega sem pričakoval; s pestjo ga udarim s toliko močjo na
senčno stran, da sem sam omahnil. V velikem krogu pade šejk skoro šest
korakov od mene na tla, in predno se , zamore pobrati, ga popolnoma
onesvestim.

' “Na konje in za menoj!” zakričim Bejatom in tovarišem.

En sam pogled mi predeči ves položaj. V naše taborišče je udrlo okoli
dvajset Bebejev, s kterimi so se Bejati borili; dva sta se lotila master
Lindsaya, in videl sem, da je baš enega podrl na tla; oba Hadedina sta se
naslonila na steno in odbijala napadalce, in mali Halef je klečal na sovra¬
žniku in s pištolo udarjal po njegovi glavi.

“Sidi, nikar ne bežimo, saj smo z lopovi takoj gotovi!” zakliče Ha¬
lef za menoj. 1

“Zunaj jih je še več; Bejati so napadeni. Naprej! Hitro!”

Na tleh ležečemu Gazal Gaboji spulim še bodalo iz rok, da si ga ob¬
držim kot spomin na ta nesrečni dan, in skočim nato na konja. Da si na¬
redim prostor in oprostim prijatelje njih napadnikov, stisnem konju
ostroge v trebuh, da se spue kvišku, nakar zajaham v sredo med Bebeje.
Prestrašeni se Bebeji umikajo, dokler niso zasedli vsi moji tovariši konje
in mi sledili. Konja obrnem naravnost proti grmu pred skrivnim izhodom.
Tovariši mi sledijo.

Takoj ko pridemo ven izmed skalovja in se prepričamo, da smo vsi
zbrani, poženemo konje in zdirjamo ven na planjavo.

27  —

Kratek pomislek me pouči o eelem položaju; šejk Gazal Gaboja je bil
kaj pameten mož; mesto, da bi šel sosede prosit pomoči, je takoj zbral
svoje vojake in z njimi obkolil od treb stranij taborišče Bejatov, da so
morali biti slednji veseli, če uidejo z golim življenjem. Za nami je še div¬
jal boj. Kako se je Bebejem posrečilo tako neopaženo obkoliti tabor, ni¬
sem imel časa premišljevati. Na levo od nas zapazim dolgo vrsto jezdecev,
ki so se približevali bojnemu pozorišču. In na desno od nas je bila vsa pla¬
njava pokrita s premakljivimi točkami; tudi tu so bili jezdeci.

"Naprej, efendi,” zakliče Mohamed Emin, “sicer nam lopovi zaprejo
pot. Ali si odnesel zdravo kožo ? ’ ’

“Da. In ti?”

“Samo malo prasko sem dobil na roko.”

“Pridite malo bližje k meni,” opominjam tovariše; “jahajmo eden
za drugim. Kdor nas vidi od daleč bo mislil, da jaha posamezni jezdec.”

Mojemu mnenju se tovariši takoj pridružijo, vendar se le prekmalu
prepričamo, da se nam zvijača ni posrečila; Bebeji so nas opazili in poslali
za nami precejšen oddelek vojnikov, da nas preganjajo.

“Sidi, ali nas bodo dohiteli?” vpraša Halef.

“Kdo ve! Odvisno je od njih konj. Toda, hadži Halef Omar, kaj je
vendar s tvojim očesom? Ali si ranjen?”

Njegovo oko je oteklo, dasi je minulo šele nekaj minut po napadu.

“Nič ni, sidi,” odvrne. “Bebe, ki me je napadel, je bil petkrat tako
dolg kot jaz in z bodalom me je ranil blizu očesa. Hamdulilah, v bližini
mojega očesa ne bo nikdar več stikal! ”

“Pa ga vendar nisi umoril!”

“Ne. Vem, da ti nisi prijatelj moritve, efendi!”

Bil sem lahko zadovoljen, ker nismo umorili nobenega sovražnika. Ce
pridemo Bebejem kdaj v roke, nam ne morejo očitati krvnega maščevanja.

Skoro četrt ure jahamo v galopu naprej. Bojno pozorišče je že zdavnej
zginilo izpred našega pogleda, toda zasledovalci so bili še vedno za nami.
Oni, ki so imeli dobre konje, so se nam že precej približali, dočim so ostali
bili še precej oddaljeni.

“Emir, došli nas bodo, če ne jahamo hitreje,” reče Amad el Gandur.

“Živalij ne smemo preveč mučiti. Sicer so se pa preganjalci ločili,
in bolje je, če z njimi govorimo takoj, kot da bi nas podili cel dan po
tem divjem kraju. ’ ’

“Mašalah, ti hočeš z njimi govoriti!” zakliče Mohamed Emin.

“Na vsak način. Upam, da jih pregovorim od nadaljnega zasledova¬
nja. Jahajte naprej, jaz pa počakam: na tem mestu.”

Tovariši jahajo najprej. Jaz pa stopim s konja, vzamem turban z gla¬
ve, pripravim orožje, se vsedem na zemljo in se z obrazoml obrnem proti
preganjalcem.

Že so bili oddaljeni kakih tisoč korakov, ko zamaham s turbanom po
zr &ku. Sovražnik takoj opazi moje znamenje in prične počasneje jahati.

— 28  —

Približno petsto korakov od mene se ustavijo, in po kratkem posvetovanju
pošljejo enega svojih k meni.

“Zakaj sediš na zemlji?” me vpraša. “Je li zvijača ali resnica?”

“Govoriti hočem z vami.”

“Z vsemi ali samo z enim?”

“Samo z enim; izvolite ga iz svoje- srede in pošljite k meni.”

“Toda ti imaš orožje s seflboj.”

“Tudi vaš mož ga lahko obdrži.”

“Odloži orožje daleč vstran; le tedaj pošljemo k tebi govornika!”

“Potem naj tudi on odloži orožje.”

“Na vsak način.”

Vstanem, -položim oba noža in revolverja na zemljo in obesim brzo¬
strelko in medvedovko čez sedlo; nato s-e pa zopet vsedem. Sicer pa lju¬
dje gotovo niso vedeli, koliko orožja nosim s sebboj; da sem bil nepošten,
bi lahko neopaženo vsaj revolverje pridržal.

Naštejem enajst mož. Oni, kije z menoj govoril, se vrn-e k svojim tova¬
rišem in precej dolgo govori z njimi. Nato pa stopi s konja, odloži puško,
nož in sulico in koraka počasi proti meni. Bil je lep, vitek mož, približno
petdeset let star. Njegov« črne oči so me temno pogledovale, vendar se
mirno vsede poleg mene, ne da bi spregovoril besedico.

K-er molčim tudi jaz, in ker je bil že nepotrpežljiv, začne z razpravo:

“Kaj hočeš od -nas?” vpraša.

“Govoriti hočem s teboj.”

■“Torej govori!”

“Ne morem.”

“Alah! Zakaj ne?”

Z roko pokažem za svoj hrbet.

“Poglej, več orožja sem imel s seboj kot ti, vendar sem vsega odložil.
Tudi ti si mi obljubil, da vse odložiš. Odkdaj so postali Bebeji
lažniki?”

'“Kaj menda lažem?”

“Kaj dela kol ipod tvojo obleko?”

Ker je 'bil spredaj zelo napet, sem takoj spoznal, da je skril pod ned-
rije svoj vojni kol. Ko ga opomnim, seže pod obleko in vrže buzdovan
od sebe.

“Pozabil sem ga odložiti,” se izgovarja.

•Ker je vrgel orožje od sebe, sem se prepričal, da ni nameraval ničesar
nepoštenega. Zaupal mi ni in se je hotel najbrž preskrbeti za vse slučaje.
Z razpravo začnem takoj nadaljevati:

“Tako! Mir naj vlada med nama, dokler se pogovarjava. Ali mi ob¬
ljubiš s svojo besedo?”

“Obljubim!”

“Daj mi roko!”

“Tu je!”

“Zakaj na-s preganjate?” viprašam nadalje.

— 29  —

Bebe me začudeno pogleda.

. “Kaj si nor?” zakliče. “Vi ste nas oropali; prišli ste čez našo mejo
kot roparji in tatovi, in sedaj tne vprašuješ, zakaj vas preganjamo!”

“Mi nismo prišli k vam kot tatovi in še manj kot sovražniki!”

Pogleda me še bolj začudeno.

■“Ne? Alah il Alah! In vendar ste nam od vedli naše črede in vse
premoženje, ki ste ga dobili v naših šotorih!”

“Motiš se! Ne mi, temveč Bejati so vas pokradli.”

“Pa saj ste vi vendar Bejati!”

“Nikakor ne! Nas je pet miroljubnih mož. Jaz in še eden mojih tova¬
rišev sva Franka; tretji je moj služabnik, Arabec, rojen onstran Meke,
ostala dva sta pa miroljubna Arabca iz zapada, ki še nista bila nikdar
vaša sovražnika.”

“Govoriš le, da bi me preslepil, vendar se ti ne bo posrečilo. Vi ste
Bejati!”

Vrhnjo ogrinjalo vržem od sebe in zaviham rokave svoje suknje;
nato pa zaviham tudi spodnje oblačilo.

“Ali ima Bejat, Kurd ali Arabec tako ramo?” vprašam Bebeja.

“Bela je,” odvrne. “Ali je celo tvoje truplo belo?”

“Gotovo. Ali znaš brati?”

“Da,” odvrne po nosno.

Iz žepa potegnem bilježnico in mu pokaž.em pismenko.

“Ali je ta pisava Arabca ali Kurda?”

“Tuja pisava je.”

'Bilježnico vtaknem zopet v žep in potegnem ven svoj potni list.

“Ali poznaš ta pečat?”

“Katera Alah — pri Alaini! To je pečat velikega sultana!”

“In ta pečat moraš spoštovati, ker si vojnik paše iz Sulimanije. ki
je podložnik velikega sultana. Veruješ sedaj, da nisem Bejat?”

“Verujem.”

“In res je tudi vse, kar sem ti povedal o svojih tovariših.”

“Toda vi ste bili pri Bejatih!”

“Sešii smo se na potovanju. Sprejeli so nas kot goste; povedali so
nam, da so namenjeni k Džiafom. Nam ni bilo znano, da so sovražniki
Bebejcv in tudi slutili niijmo, da hočejo vas napasti. Ko smo včeraj pod
njih varstvom zaspali, so ponoči odšli iz tabora in vas napadli in oropali.
Ko so se vrnili, smo šele spoznali, da smo jedli roparski kruli. S lleidcr
Mirlamom sem se začel prepirati, in med prepirom ste nas vi napadli.”

“Ah, Alah naj pomaga, da nam Ileider Mirlam ne uide. Ali ste se
branili proti našim?”

“Da, ker so nas napadli.”

“In koliko ste jih ubili?” 1

“Nobenega.”

* ‘ Brise zi! ’ ’

“Jaz ne prisegam, ker eem kristijan!”

“Kristijan!” reče presenečeno in skoro pomilovalno. “Ali, sedaj
sem prepričan, da nisi Kurd 1  niti moslem, ker slednji ne bi nikdar priznal
ali rekel, da je kristijan. Sedaj vam tudi vrjamem, da niste nikogar na¬
ših ubili temveč pobegnili. Kako more kristijan ubiti moslema! ’ ’

Govoril je mož tako zaničevalno, da bi mu najrajši pripilil par mast¬
nih okoli ušes; vendar radi naše varnosti sem moral biti miren. Bili smo v
prav neprijetnem položaju; skoro petsto korakov pred menoj je stalo tri¬
deset Bebejev pri svojih konjih. Najmanjša neprevidnost me lahko ta¬
koj pogubi.

“Torej sprevidiš, da nismo vaši sovražniki; ali nas pustite neovirano
potovati naprej?”

“Kam ste namenjeni?”

‘ ‘  Proti Bagdadu. ’ ’

“Počakaj. Govoriti hočem s svojimi tovariši.”

Mož vstane in koraka proti svojim, ne da bi pogledal za svojim oro¬
žjem, kterega je prej na moj poziv odložil. Med Bebeji se prične dolgo,
zelo živahno posvetovanje, in minilo je četrt ure, predno se mož zopet
vrne.

Ker se ne vsede-, vstanem tudi jaz.

“Ti lahko greš,” reče, “vendar tvojih tovarišev še nismo videli.
Pokliči jih sem! Na moj poziv pridejo tudi štirje Bebeji, nakar smo jed-
naki po številu.”

Ta predlog je bil kaj nevaren za nas. Dosedaj se še nisem- ozrl po
tovariših, ker nisem- hotel zgubiti svojega ugleda pred poslancem; ko pa
pogledam za n-jimii na njegov poziv, jih opazim v oddalji kakih dvatisoč
korakov; poskakali so s konj in čakali mene. Ali naj se vrnejo k meni?
V toliki oddalji so bili varni, ne pa v slučaju, da se vrnejo. Moral sem
biti torej zelo previden.

“Motiš se,” odvrnem poslancu, “potem še ne bomo jednaki.”

“Zakaj n-e? Vas je pet ih nas bo pet!”

“Pomisli na prednost, ktero imajo sedaj moji tovariši, in ktero bodo
imeli potem, če se vrnejo, in če nam' vi ne ponudite miru.”

Bebe zamaha z roko in skremži zelo zaničevalno svoj obraz.

“Le ne boj se, gjavr! Mi Bebeji nismo Bejati!”

V drugih okoliščinah bi moža pošteno splačal za njegovega “gjavra”;
sedaj sem pa menil, da je najbolje, če se naredim gluhega za žalenje,
raditega mu odvrnem:

“Zaupam ti! Ali pridejo tvoji štirje možje oboroženi?”

“Kakor hočeš!”

“Naj le obdržijo orožje in tudi moji tovariši ga prinesejo s seboj.”

Mož pokima in se vrne k svojim. Jaz pa poberem orožje na tleh in
zajaham konja. Nato pa pomigam tovarišem. Ozračje je bilo tako čisto in
jasno, da so tovariši kljub veliki razdalji opazili moj migljaj .Kmalu so pri
m-eni in od nasprotne strani pride pet Bebejev.

“Kdo je drugi Frank?” vpraša načelnik.

31  —

(Pokažem na Lindsa-ya in odgovorim: “Ta!”

(Kurd se zasmeje in reče z zaničljivim glasom:

“Vrjamami, da je kristijan in Frank, ker ima nos kot prešič, kte-
rega imenujejo sicer rilec.”

Mož je postal že preveč predrzen, torej sem ga moral zavrniti.

“Enake nosove sem videl že pri mnogih moslamih v Dierbekirju in
v Alepo.”

(Kurdi pa zagrmi nad menoj: “Molči gjavr!”

Jaz pa priženem konja še bližje njega in rečem:

'“Čuj, mož, rekel si, da lahko- -bereš. Ali si kdaj že bral vaš kuran?”

“In kaj tebi mar, če sem ga!”

“No, kuran me ravno ne -briga dosti, ker sem: kristijan; ti si pa mo-
slem in moraš spolnovati prerokove nauke! Ali ne pravi vaš Mohamed:

‘Kdor spoštuje sovražnika, je ljubljen od hrabrih; kdor ga pa sramoti,
tega poveličujejo bojazljivci.” Ti si prejel svojo vero po preroku in me¬
niš, da je prava; mi smo jo prejeli od Jezusa in trdimo, da je naša prava;
torej nama obema pristoja pravica, da se imenujeva gjavra. Ti si me sra¬
motil jaz pa tebe ne, ker ni lepo človeka sramotiti. Kdor poniža svojega
bližnjega v prah, se sam onesnaži. Zapomni si, Bebe!”

Kurd nekaj časa samega začudenja ne more spregovoriti; nato pa
bliskoma potegne bodalo izza pasa in zakriči:

'“Človek, ti »e hočeš učiti? 'Ti kristijan, kterega naj prekolne Alah
nn prerok? Pripravljen sem bil, da- vas spustim; sedaj pa vam zapovedu¬
jem: poberite se, nečisti! Jahajte petsto korakov naprej, potem pa hodite
k vragu v peklo!”

Obrnem se k tovarišem; na obrazih Hale-fa in obeh Arabbeev opa¬
zim jezne poteze. Tudi Angleš me ostro pogleduje, pripravljen na vse.
Ker našega razgovora ni razumel, sem mu moral stvar raztolmačiti:

“Sir, če jaz streljam, streljajte tudi vi, toda samo na konje!”

“Yes! Lepo Krasno!” odvrne.

Nato pa mirno odgovorim Beheju:

'‘Dobro, mi hočemo jahati; prej ti pa hočem še nekaj povedati. Ne mi¬
sli, da smo te prosili miru, ker se te bojimo! Mi ljubimo mir le, ker ne-
cemo prelivati človeške krvi. Ti pa nisi hotel miru, torej glej na posledice!”

“Vi? Vi se ne bojite nas?” psuj-e Kurd. “Ali se nisi pred menoj
vsedel v prah in me prosil usmiljenja, gjavr?”

“Bebe, ne zgovori več te besede 1 , ker sicer te zadene moja roka kot
blisk iz neba! Hotel sem: imeti mir radi vas, toda pokazati vam hočem
tudi, da vas zaničujemo. Nobene milosti nočemo od vas, temveč boj se naj
začne takoj. Le pridite sem!”

“Tako naj bode!” zakriči Bebe in pograbi za svoje bodalo. V istem
trenutku švigne moj konj mimo njega, jaz mu pa zbijem bodalo iz rok,
Pograbim za njegovo in ga potegnem k sebi. Dva strela, zadonita in še
štirje, in ko bliskoma obrnem konja, vidim, da se štirje Bebeji valjajo s
svojimi konji po tleh.

“Naprej! Hitro!”

S tovariši odjaham kot hlisk. Bebeja pa potegnem k sebi, mu priselim
par gorkih okoli ušes, nakar ga vržem na tla. Tako sem: mu plačal njego¬
vega gjavra. Vse se je zgodilo v taki naglici, da so Babeji šele sedaj opa-.
zili položaj in se s huronskim tuljenjem vrgli za nami.

“Ali sem: naredil prav ali ne?” vprašam Arabca med begom.

“Emir,” odvrne Mohamed Emin, “prav si delal; mož ni razžalil samo
tebe, temveč tudi nas. Vojnik ne sme 'biti več, ker je dobil od kristijana.
zaušnice. To je š-e hujše kot smrt. Čuvaj se, da ne prideš v roke Bebejev,
ker te čaka muko polna smrt!”

V desetih minutah se Bebeji zopet razdele v dva oddelka; samo pet
jih je zaostalo, ker smo jim postreljali konje. Sest jezdecev je jahalo
na čelu vsem drugim; teh smo se morali znebiti, ker so imeli izvrstne ko¬
nje, s kterimi so prihajali vedno bližje in bližje. Svoje mnenje razložim
Hadedinom, skočim s konja in pripravim puško na strel.

“Streljati?” vpraša Lindsay, ki me je pozorno ogledoval.

“Da. Konje!”

“Yes! Interesantno! Veliko denarja vredno!”

Tovariše še prosim., da ne streljajo prej, dokler ni vsak gotov svojega
konja, kterega je vzel na muho. Preganjalci so se nam že precej približali,
ko spoznajo naš namen. Mesto, da obrnejo, ustavijo konje.

“Fire!” komandira master Lindsay.

Daši Arabca angleške besede nista razumela, vendar sta uganila, kaj
pomeni. Vsi sprožimo, midva z Lindsayem dvakrat, in opazimo takoj, da
je vsak dobro pogodil — šest jezdecev se valja po tleh s svojimi konji.

Nato pa zopet zajahamo konje. Kmalu zaostanejo preganjalci daleč za

nami, in mi dirjamo sami po planjavi.

No, planjava se je kmalu končala. Od stranij se dvignejo velikanske
gore pred nami. Nehote zadržimo konje vsi hkrati kot bi se zmenili.

“Kam?” vpraša Mohamed.

“Hm!” zagodrnjam.

Še nikdar v življenju nisem bil tako negotov svojega pota kot v
tem trenutku.

“Premisli, emir,” reče Amad. “Časa imamo dovolj, in tudi naši konji
se lahko nekoliko odahnejo.”

“Tudi jaz bi vam lahko rekel, da vi nekoliko pomislite,” odvrnem.
“Sicer ne vem ravno, kje se nahajamo, vendar slutim, da ležijo proti ju¬
gu, kraji Merva, Bejtoš in Dejra. Ta pot bi nas pripeljala v Sulima-
nijo —-”

“Tja ne gremo,” ugovarja Mohamed Emin.

“Torej se moramo odločiti za gorski prelaz, o kterem smo govorili.”

“Sem popolnoma tvojega mrnenja,” reče Mohamed Emin.

Obrnemo torej konje proti jugu. Svet je postajal vedno bolj visok in
strm; gore in doline so se menjavale med seboj; malo pred solnenim

— 33  —

zatonom pa dospemo sredi v gorovju do male kočice, iz ktere odprtine se
,je kadilo,

“Tu pa nekdo stanuje,” reče Halef.

“Najbrž človek, ki nam ne more škodovati; ostanite tukaj, jaz pa
hočem pogledati v kočo.”

Stopim s konja in korakam proti kočici. Zidana je bila iz kamenja, in
lastnik je posamezne razpokline in luknje zamašil z mahom. Odprtina
pri vratih je bila tako majhna, da bi se moral pripogniti še otrok, če bi
hotel v kočo.

Ker so v notranjosti krasnega stanovališča najbrž začutili moje ko¬
rake, se prikaže pri odprtini nekaka glava, o kteri sem sprva menil, da
je medvedova; kmalu se pa prepričam, da me je prišel pozdraviti povsem
navaden — pes. Nato pa začujem v notranjosti oster žvižg in pri vhodu
se prikaže druga glava, ki je imela isto čudovito lastnost, da sprva nisem
mogel pogoditi, čegava je in kake vrste bitju pripada. Videl nisem ničesar
druzega kot lase, zmedene in skuštrane kot pri gorili, ogljeno-črn, širok nos
in dvoje svetlikajočih očij, ki so bile podobne šakalovim.

“Ivari ’1 ker — dober večer,” pozdravim.

Za odgovor dobim debelo brenčanje.

“Ali sam stanuješ v tej koči?” vprašam nadalje.

Brenčanje postane še bolj debelo.

“Ali je še kaj več hiš v bližini?”

Brenčanje je postalo že grozovito; nato pa se prikaže ost neke sulice,
— ktero je nevidna roka stezala vedno dalje, dokler se sulica ne ustavi
ob mojih prsih.

“Pridi ven!” prosim z uljudnim glasom.

Glej ga zlodja, glas še debeleje zabrenči, da me je skoro streslo in
sulica prične stikati po mojem vratu. Jelo mi je presedati. Potegnem to¬
rej sulico in jo iztrgam iz rok nevidnemu sovražniku. Skrivnostni prebiva¬
lec koče je svoje orožje dobro držal; ker ni hotel spustiti sulice, ga torej
potegnem z njo vred iz koče: najprvo njegove bujne lase s črnim, dimni¬
karskim nosom, nato dve roki iste barve in širokimi kremplji; temu slede
nekake cape in konečno dvoje čevelj, ktere je svoje dnij najbrž nosil
slavni Brdavs.

Takoj ko prestopi čevelj vrata in se čudovito bitje postavi nasproti
meni kakor je bilo dolgo in široko, plane tudi pes iz koče. Tudi pasja
beštija je imela črne oči, ogljeno-črn nos, oziroma gobec in skuštrano
dlako, kot njen gospod; neznano bitje in pasja mrcina sta se menda mene
bolj bala kot jaz njiju.

“Kdo si?” vprašam kar morem surovo.

“Alo!” zamomlja bitje, vendar takoj spoznam, da so to človeški
glasovi.

“In kaj si?”

“Ogljar.”

34  —

Ah, raditega jo imel z ogljem namazan nos, oči, roke in noge. Takoj
opazim, da um moj nastop kaj ugaja ter se me celo boji. Tudi njegov pes
je stisnil rep med noge in se skril za svojega gospodarja.

“Ali je kaj ljudi j v bližini?” vprašam nadalje.

“Ne.”

“Kako dolgo se mora korakati, da se pride do ljudij?”

“Več kot en dan.”

“Za koga žgeš oglje?”

'“Za gospoda, ki dela železo.”

“Kje pa stanuje?”

“V Bani.”

“Ali si Kurd?”

“Ne.”

“Džiaf?”

“Ne.”

“Bebe?”

“Ne.”

Pri slednji besedi pa zelo debelo pljune na tla. Ta estetični pojav pa
vzbudi vse moje zanimanje.

“Kteremu rodu pripadaš?”

“Jaz sem Bana.”

“Poglej navzdol, Alo! Ali vidiš štiri jezdece?”

Salamuči se popraska nekoliko- ipo obrazu, najbrž, da podeli svojim
očem daljši pogled, nakar obrne oči v pokazani smeri. Kljub zalogi oglje-
nega prahu na obrazu, pod kterim se je skrivala še njegova debela, zaka¬
jena kurdska koža, človek pobledi in se prestraši.

“Ali so Kurdje?” vpraša boječe.

Aha, sedaj je pričel že sam govoriti. Ko njegovo vprašanje zanikam,
nadaljuje:

“Kaj pa so?”

“Trije Arabci in dva kristijana.”

Glupee me debelo pogleda.

“Kristijani? Kaj je to?”

“Povem ti pozneje, ker nocoj prenočimo pri tebi.”

Mož se še 'bolj prestraši kot prej.

“Gospod, nikar ne!”

“Zakaj ne?”

“Ker stanujejo hudobni duhovi v gorovju.”

“Nam je prav ljubo, ker bi radi z duhovi govorili,” mu odvrnem.

“In tudi dežuje včasih.”

“Voda nam ne bo škodovala.”

“Grmi tudi.”

“Se razume.”

“Pa medvedje so v gorah.”

“Mi radi jemo njih tace.”

— 35

“Toda roparji pridejo v gorovje.”

“Bomo vse postreljali.”

Konečno, ko sprevidi, da noben izgovor ne pomaga, pa pove resnico,
in sicer reče s prosečim glasom:

“Gospod, bojim se vas!”

“Nič ne bo hudega! Mi nismo morilci in ne roparji. V bližini tvoje
hiše hočemo prenočiti in jutri se napotimo dalje. Ce nam dovoliš prenočiti
pri tvoji hiši, dobiš srebrn pijaster. (Približno pet centov.)

“Srebrnega, celega?” vpraša začuden.

“Da, ali pa celo dva, če boš prijazen!”

“Gospod, zelo prijazen sem!”

Pri tem zatrdilu se zasmeje ves adut s svojim truplom in dušo; oči
so žarele, usta so zijala, a nos je skakal kot obseden nad ustmi. In nje¬
govi lasje! Enakih še nisem videl v celem svojem življenju. Z njimi bi lahko
hodil po travnikih, kadar najbolj lije iz neba, pa bi niti moker ne postal;
la-sje so ga čuvali bolj kot vsak dežnik. Salamučijevo veselje se je polastilo
najbrž tudi njegovega psa, ker slednji ponižno zrnakne rep,,kterega je
dosedaj držal v ozadju, nekako sramežljivo pomaha z repom in igraje s
taco zamahne proti mojemu Dojanu, ki se pa zanj toliko zmeni kot kitajski
cesar za cestnega pometača.

“Ali si v gorah dobro znan?” ga vprašam čez nekaj časa.

“Da, vsepovsod!”

“Ali veš kje je Berozija reka?”

“Da, na meji je.”

“Kako daleč je do nje?”

“Pol dneva.”

“Ali veš kje je Bana?”

“Vsako leto grem dvakrat tja.”

Vedel je tudi za mesto Amehdabad in Bajendereh.

“Toda Bistan ne veš, kje leži?” nadaljujem prijazno.

“Prav dobro, ker tam stanuje moj brat.”

“Ali vsak dan delaš?”

“Delam, kadar se mi ljubi,” odvrne ponosno.

“Torej greš lahko na pot, kadar hočeš?”

“Gospod, ne vem, zakaj vprašuješ?”

Prazgodovinski človek je bil celo previden, kar mi je jako ugajalo.

“Povedati ti bočern, zakaj vprašujem,” mu odvrnem. “V teh krajih
smo vsi tujci, in pota čez gorovje so nam neznana; zato potrebujemo po¬
štenega moža, ki bi nas vodil. Vsak dan mu plačamo dva pijastra.”

“Ah, gospod, ali je res? Meni plačajo za delo vsako leto deset pija-,
strov (petdeset centov) z mlekom in soljo. Ali naj vas jaz vodim?”

“Danes te hočem šele spoznati. Če bomo s teboj zadovoljni, zaslužiš
v kratkih dnevih več denarja kot prej v desetih letih.”

“Pokliči sem može! Moko dobijo od mene, sol in lonec, kjer lahko
kuhajo; tudi divjačino imam, kolikor jo hočete, konji pa dobijo za živež

— 36  —

najlepšo travo, kar jo je v Kurdistanu. Tam zgoraj je studenec z mrzle
vodo, in prenočišče vam pripravim tako mehko, kot sultanu v Stamsbulu.

Starinski Alo se je v trenutku prelevil — in vse to je povzročil le up
na svetle pijastre.

Medtem pa pomigam svojim tovarišem, ki so bili že kaj radovedni,
zakaj se s črnuhom tako dolgo pogovarjam. Takoj pridejo k meni, in ko
zagledajo sajastega in črnega Kurda, se prav tako začudijo kot jaz prej.
Posebno Anglež je kaj pačil obraz; toda tudi salamuči je opazoval nos
mastra Lindsaya z izrazom, kterega je bilo treba le pogledati. Koneeno
pa spregovori prvi Anglež:

"Sto hudičev!” zakliče. "Kdo je to? Gorila?”

"Ne, temveč Kurd rodu Bana.”

"Hudič! Umij se!” zagrmi nad siromakom; ker pa revež angleškega
seveda ni razumel, je ogljeni prah naravno ostal še na njegovem obrazu.
Medtem so pa tovariši že razjahali, privezali konje, kjer so našli ugodno
mesto in razgrnili po mehkem mahu preproge. Skupno se vsedemo na
tla; Mohamed Eminu razložim vse, kar mi je povedal zamazani Kurd,
ki je pa bil vseeno zlata duša za nas. Po soglasnem sklepu ga sprejmemo
za našega vodnika, vendar določimo objednem, da hočemo nanj strogo
paziti.

Salamuči privleče iz koče vrečo z moko in postavi pred nas majhen
sodček soli. Nato pa prinese še nekak lonec, ki je leta in leta služil
bogvekakšnim namenom. Potem pa odpre majhno jamo za hišo. Stene
jame so bile obdane s kamenjem; jama je bila salamueijeva jedilna shram¬
ba; iz nje privleče dva zajca in ustreljeno srno, ktero je pa že pričel jesti.
Lahko smo si obirali. Odločimo se za srno. Položimo jo v vodo, kjer
jo dobro umijemo, ker sladki ostanki salamueijevih ust so se že poznali na
enem delu srne. Halef pripravi ogenj, Mohamed Emin pa nareže z nožem
obilno trave konjem, ker jih nismo spustili iz naše bližine, da se ne
zatečejo.

"Umazan adut!” mrmra Anglež; "toda zelo priden. Skoda!”

"Zakaj škoda?”

"Slab lonec! Yes! Bi bilo lepo, da je lohec čist. Bi lahko pekli
v njem!”

"Koga pa vendar, zlodja?”

"Puding.”

"Puding? Aha! Kako ste se vendar spomnili na puding, Sir?”

"Hm! Ali nisem Englishman?”

"Gotovo. Toda povejte mi vendar, kakšen zlodjev puding hočete
peči?”

"Vseeno je kakšnega. Yes!”

"Jaz sam poznam preko dvajset vrst pudinga, vendar na tem me¬
stu ga ne moremo peči.”

"Ah! Oh! Zakaj ne?”

"Ker nam vsega manjka.”

“Vse? O, no! Imamo srno, moko, sol, vse!”

“Srno,' moko, sol — vse lepo, Sir, vaš imenitni recept si hočem za¬
pomniti. Kar se pa sicer potrebuje za puding, slanina, jajca, čebula, poper,
limona, peteršilj, zabela, to vse le pokvari puding, kaj ne?”

“Tako je! Well!”

Anglež dobi mesto pudinga zalogaj srninega mesa, kterega obere do
koščic. Ko začnem pečenko razdeljevati tovarišem, stoji Kurd pri vratih
svoje koče in si poželjivo liže saje na svojih rokah.

“Pojdi sem, AIo, vsedi se in jej!” ga povabim.

V trenutku je pri meni, in sprevidel sem, da je od tega časa naprej
postal moj največji prijatelj.

“Koliko velja srna?’’ga vprašam.

“Gospod, srno vam podarim. Če bom. lačen, pa drugo ulovim.”

“Mi jo hočemo pa vseeno plačati! Evo vzemi!”

Posežem v žep in ižroeim Kurdu dva pijastra.

“Ah, gospod, tvSja duša jo polna dobrote! Ali hočeš speči tudi
zajce?”

“Jutri jih vzamem s seboj.”

V bližini salamjieijeve koče je bil kup listja. Listje privleče Kurd
k nam, da nam pripravi ugodno ležišče. S pomočjo naših preprog, ktere
stno vedno nosili s seboj, dobimo res ugodno ležišče, da smo morali dru¬
gega jutra priznati, da že dolgo časa nismo tako prijetno spali.

Predno se podamo na pot, povžije še vsakdo kos včeraj spečene srne.

“Ali ste plačali, master?” reče Lindsav; “vam vse povrnim.”

“Malenkost.”

“Ali nas bo ta gorila vodila, in koliko dobi na dan?”

“Dva pijastra.”

“To jaz preskrbim, razumete?”

“Ali right, Sir!”

a Ker je bil tudi Mohamed zadovoljen, da nas Kurd vodi na našem
Potovanju, pokličem ogljarja k sebi, da ga izprašam.

“Ali si že slišal o jezeru Kiupri?”

“Sem bil že sam tam k ”

“Kako daleč je do jezera?”

“Hočete videti mnogo vasij ali malo?”

“Najbolje, če nobene.”

“Torej potrebujete šest dnij.”

“Kje pelje pot?”

“Od tukaj se gre do Bcrozije in ob vodi do Amehdabada; tu zavije
gorski prelaz na desno proti Kizelziji, kjer se že lahko vidi vodo jezera
Kiupri.”

IV moje veliko začudenje mi je Kurd isto povedal kot oni Kurd v Bag¬
dadu,,ko sem ga vprašal za pot.

“Ali nas hočeš voditi?” ga vprašam znova.

— 38  —

“Gospod, lahko vas vodim, dokler no pridete v dolino pred Bag¬
dadom.”

“Kje si pa zvedel za vsa pota?”

“Vodil sem trgovce, ki pridejo obloženi z blagom v gorovje. Takrat
še nisem bil ogljar.”

[Mož je bil kljub svoji umazanosti pravi biser za nas. Sicer je bil ne¬
koliko omejene pameti, vendar pošten in zvest. Zatorej se požurim, da ga
dobim, za svoje namene.

“Peljal nas bodeš v dolino in vsak dan prejel dva pijastra. Ce nam
boš zvest, dobiš tudi konja, kterega boš sam 1  kupil; denar preskrbimo mi.
Ali si zadovoljen?”

Konja! To je bilo že preveč bogatstva za salamueija. V naglici zgrabi
za mojo roko in jo pritisne na ono mesto svoje brade, kjer sem' slutil, da
se nahajajo njegova usta.

“Ah, gospod, tvoja dobrotljivost je bolj velika kot naše gore! Ali
smem vzeti s seboj tudi psa in boste njemu dajali potrebne hrane?”

“Da. Divjačine lahko dovolj nastreljamo, da bodemo imeli vsi dovolj.”

'“Hvala, gospod; jaz nimam puške, torej moram živali loviti v mreže.
Kdaj hočeš kupiti konja za, mene?”

“Prej ko mogoče.”

Kurdu še naročim naj vzame s seboj tudi zalogo soli, ktero smo med
potjo večkrat pogrešali. Kako dragocena je sol, se spozna šele tedaj, ko
se jo mesece in mesece pogreša. Večina Beduinov in mnogo Kurdov pri
svojih jedilih sploh ne uporablja soli.

Alo je bil s svojimi pripravami kmalu gotov. Meso in sol, kar je ni
rabil, skrije v jamo, zgrabi za svoj nož in že prej omenjeno sulico ter pri¬
veže psu vrvico okoli vratu. Pokrivala sploh ni imel.

Na pot se podamo s precejšnim zaupanjem na našo sedanjo srečo.
Naš vodnik je korakal vedno naravnost proti jugu, dokler okoli poldne ne
dospemo do reke Berozije. Tu se odpočijemo in skopljemo v valovih reke.
K sreči pregovorim' salamueija, da se tudi on skoplje. Mesto mila uporabi
pesek ob bregu in iz vode je prišel kot čisto prerojen človek.

Nato, pa se napotimo naprej in sicer proti vzhodni strani; veliko ovin¬
kov je zadrževalo našo pot; ob reki je bilo mnogo nomadskih naselbin,
kterib smo se ogibali. Zvečer pa prenočimo ob bregu nekega potoka, ki je
prihajal iz gorovja in se zlival v Berozijo.

Drugega jutra smo bili komaj pol ure na potu, ko pride k meni
Kurd in me spomni moje obljube, da mu kupim konja. Pove mi, da ima v
bližini nekega znanca,, ki baš prodaja konja.

• “Ali stanuje v veliki vasi?” ga vprašam.

“Le malo hiš je v bližini.”

Meni prav ljubo, ker nisem hotel vzbuditi pozornosti, Kurda pa tudi
našemi hotel samega poslati v vas, ker mu še nisem dovolj zaupal.

“Koliko je konj star?” ga vprašam.

“Konj je še zelo mlad; star je šele petnajst let.”

— 39  —

“Lepo. Midva greva skupaj k ljudem in si ogledava konja, doeim čar-
kajo tovariši na nas. Poišči prostor, kjer se lahko skrijejo.”

Čez četrt ure že zagledamo ob vodi nekaj raztresenih koč.

“To je vas,” reče Alo. “Počakaj me na tem mestu, da skrijem tvo¬
je tovariše.”

Kurd odpelje moje prijatelje naprej, vendar se že vrne čez nekaj
minut.

“Kje so?”

“Y nekem grmovju, kjer jih nihče ne najde.”

“Ljudem v vaisi me smeš povedati, kdo sem jaz in tudi ne smeš pove¬
dati, da čakajo štirje na mene in kam smo namenjeni.”

“Gospod, niti besedice ne bom zinil. Ti si bil tako dober z menoj, da
sem te pričel ljubiti. Le ne skilbi, vse bom dobro izvršil.”

Skupna jahava torej s Kurdom po pobočju neke gore, in kmalu pri¬
deva v dolino, kjer opazim nekoliko raztrganih bajt. Pred kočo, kjer je
bilo razobešenih nekaj sedel in jermen j a, počakava. Za hišo je bila nekaka
ograja, kjer je par sestradanih konj zaman iskalo brane. Star, suh Kurd
se nama približa.

“Ti, Alo?” vpraša začuden. “Prerok blagoslovi tvoj prihod in vsa
tvoja pota!” In na tihem ga pa še vpraša: “Kdo je imenitni gospod •

teboj?”

OSTaš salamuči je pa bil tako- prebrisan, da politično odgovori:

“ Gospod je velik efendi iz Kerkuka, ki hoče v Kelekovo, da se snide
tam s pašo iz Sine. Ker so meni znana vsa pota ga spremljam. Ali imaš
kakega konja preveč?”

“Da,” odvrne mož in poln začudenja pogleduje mojega vranca. “Za
hišo jih imam precej. Pojdi.”

Ker oba moža nisem hotel pustiti sama, skočim urno s konja, ga pri¬
vežem o!b plot in jima sledim v pregrajo.

Konj, kterega je Kurd imel v mislih, ni bil ravno najslabši; ker je
imel lastnik še več konj, ki so bili slalbejši, sem se čudil, zakaj ravno naj¬
boljšega prodaja.

“Koliko velja konj?” ga vprašam.

■“Dvesto pijastrov,” se glasi odgovor.

“Pokaži ga.”

Mož ga pripelja izza ograje, ga pusti teči, galopirati, dirjati; hai s
tem pa vzbudi mož mojo sumnjo.

“Položi mu na hrbtišče tovorno sedlo in tovor!”

Zgodi se kot rečeni', in žival je poslušala vsak migljaj.

“Ali ima konj morebiti kakšno napako?”

“Niti ene, gospod,” zatrjuje lastnik.

“Konj ima napako, torej je bolje, da takoj poveš. Žival je za trojega
Priatelja Ala, kterega gotovo mečeš preslepariti. ’ ’

“Saj ne sleparim.”

— 40  —

“Dobro, torej hočem skušati, da odkrijem napako. Vzemi tovor s ko¬
nja in prinesi jezdno sedlo!”

“Zakaj, gospod?”

To vprašanje mi jo pokazalo, da sem na pravem sledu.

“Ker hočem tako imeti,” odvrnem kratko.

Mož uboga in nato mu zapovem, da zajaha konja.

“Gospod, saj ne morem,” se opravičuje.

“Zakaj ne?”

“Ker me trga po nogah, da ne morem jahati.”

“Torej bom jaz poskusil.”

Bral sem mu na obrazu, da se boji, ker bom takoj spoznal konjsko
napako. Konj stopi k meni, toda v trenutku, ko vzdignem nogo, se vmakne
vstran. Na noben način se mi ne posreči priti na sedlo, dokler ne priženem
konja do zida poslopja. Tu pa hitro skočim na sedlo, toda v istem trenut¬
ku skoči žival pokoncu, da bi spredaj skoro- zdrčal na tla; takoj za tem
pa se spne spredaj skoro ravno kot sveča, nakar začne skakati na vse stra¬
ni, da uporabim prvo priliko in skočim s sedla. Nalašč skočim tako, da so
je zdelo kot bi me konj vrgel s sedla.

“Mož, ta konj ni vreden piškavega oreha, kaj šele dvesto pijastrov;
nihče ne more jahati na njem, ker ga je nekdo pokvaril.”

“Gospod, konj je dober. Morebiti samo tebe ne more trpeti na sedlu.”

“Le ne govori, ker enake konje poznam. Dolgo časa je imel na sebi
slabo sedlo in še slabejšega jezdeca, kar si žival dobro zapomni. Kdo naj
sedaj zajaha konja? Kvečjem se ga lahko porabi še za prenašanje to¬
vorov.”

“Ali ne potrebuješ tovornega konja, gospod?”

“Ne. Vsaj sedaj ne, pač pa mogoče pozneje.”

“Torej ga kupi takoj, ker pozneje ne prideš več tako poceni do
konja. ’ ’

“Ali naj vlačim s seboj žival, ki mi že sedaj provzroča sitnosti?”

“Konja ti dam za stopetdeset pijastrov.”

“Sto dobiš, pa ne pare več.”

“Gospod, ti se'šališ!”

“Pa ga obdrži. V Bani kupim druzega. Pojdi, Alo!”

Jaz zajaham vranca, ogljar pa žalostnega srca caplja za menoj. Ko¬
maj pa prideva petdeset korakov daleč, ko začujeva glas za seboj:

“Daj stotrideset, gospod!”

Jaz molčim.

• “Stodvajset!”

Jaham naprej, ne da hi se ozrl za možem.

“Gospod, pojdi nazaj; konja dobiš za sto pijastrov!” (Skoro pet
dolarjev.)

Sedaj se šele vrnem in vprašam; če more tudi sedlo in preprogo pro¬
dati. Oboje mi prinese in zaračuna štirideset pijastrov. In kar je bilo še
najboljše za mene: trgovec je vzel denar v samem drobižu, kteri se je

polagoma nabral v mojem žepu. Ko mu plačam, d enem konju sedlo na
hrbtišče, nakar se poslovimo.

“Zdravstvu;! Hotel si ogoljufati svojega prijatelja, vendar boš takoj
videl, da je konj trikrat toliko vreden!”

Mož mi odvrne samo s zvitim, skoro zaničevalnim smehom. Tudi Alo
se poslovi in hoče takoj konja zajahati. Njegovo zaraščeno lice, oziroma
deli, kteri so se videli izpod brade in las, so se svetili veselja, in ponosa,
ker je smel s konjem med svet. Toda Kurd ga zgrabi za rame.' .

“Za prerokovo voljo, nikar ne zajahaj konja! Konj te vrže s sedla in
ti si zlomiš vrat.”

“Mož ima prav,” pritrjujem. “Stopi ti na mojega konja, ki te bo
dobro držal, dočim jaz vsedem na tvojega, da pokažem, kako zna ubogati.”

Alo res spleza z največjim, veseljem na hrbet mojega vranca, ki je
tak atentat kaj mirno prenesel, ker je čutil mene v bližini. Jaz pa priže¬
nem mrho do zidu in srečno skočim na sedlo. Zopet se spne pokoncu;
nekaj časa ga pustim skakati, potem ga pa trdo primem in stisnem
v lakotnicah. Hoče se speti kvišku — ne posreči se mn; spenja se in spe¬
nja, dokler konečno utrujeno ne odneha; pot mu teče iz vseh znojnih
luknjic, in iz gobca mu padajo pene na vse strani — žival stoji mirno,
dasi je nisem več stiskal z ostrogami.

“Konj je ukročen, mož,” se zasmejem. “Le pazi, kako bo slušal vsak
moj migljaj; v prihodnje nikar več ne slepari svojih prijateljev. Alah
bodi s teboj!”

Jaham naprej in Ri sledi z Alom na hrbtu.

“Gospod, vranec je sedaj moj, kaj ne?”

Hm! Tudi vprašanje!

“Ne,” odvrnem.

“Zakaj ne?”

“Ker bi te vranec vrgel s sedla, takoj ko te jaz zapustim. Mojega
konja boš jahal samo danes, da se novi konj privadi pokorščine.”

“In bo moj tudi potem, ko se poslovim od vas?”

“Da, namreč če bomo zadovoljni s teboj.”

“Saj naredim vse, kar zahtevate od mene.”

Kmalu prideva do grmovja, kjer so bili skriti tovariši. Skupno nada¬
ljujemo potovanje; vsi so bili kaj zadovoljni z mojo konjsko kupči¬
jo kupčijo. Le Halef je držal mulo.

“Srdi,” reče, “tega ti Alah nikdar ne oprosti, ker si svojega Rija
zaupal temu pasjedlakcu. Naj se vsede na mojega konja, in jaz zajaham
Raja.”

“Pusti ga, Plalef! Alo bi bil sicer razžaljen.”

“Maša!ah. kako more biti Kurd razžaljen, ki žge oglje in je nesnago
s svojimi prsti!”

Vendar ostane kljub Halefovim ugovorom pri mojem.

Popoldne dospemo do gorovja v bližini Bane in po kratki, toda na¬
porni ježi dospemo do prelaza, ki je vodil proti jugu. Ker so bili konji

— 42  —

vsled naporne popoldanske ježe precej: utrujeni, smo jim sklenili privoščiti
izdaten počitek; umaknemo se v postransko dolinico, gosto obraščeno z
grmovjem. Divjačine smo med potjo nastreljali dovolj, da nismo stradali.
Po večerji določimo nočno stražo, ker v (bližini važnega gorskega prelaza
se nismo nič kaj varne čutili; vest o izropani čredi je šla po vsej okolici,
in govorilo se je gotovo tudi o nas.

[Noč mine brez nevarnosti in z jutranjo zoro že jahamo proti prelazu.
Z volili smo si prav primeren čas, ko smo lahko popolnoma neopaženo pri¬
šli čez nevarno mesto.

pot je vodila čez golo skalovje in vrhove, skozi temine soteske in
puste doline, kjer ni bilo nobene vode. Jasno je kazalo vse, da se nahajamo
na ozemlju 1 , kjer dosedaj ni bil še noben Evropejec.

[Bilo je že blizu poldne, ko smo se bližali neki dolini. Prav ko smo
že prišli na drugi konec, naenkrat obstane Dojan in me proseče pogleda.
Takoj sem videl, da je opazil nekaj nenavadnega, in z očmi me je prosil,
da rou pustim prosto pot. Ustavim torej konja, preiščem okolico, vendar
ne opazim sovražnega sledu.

"Pojdi, Dojan,” rečem, in takoj skoči pes v grmovje. Nekaj minut
pozneje začujemo krik in za tem oni glas, ki mi je naznanjal, da je Dojan
nekoga zgrabil.

"Halef, pojdi!”

Oba. skočiva s konj, in slediva peš psu. Res, pod nekim trnjevim
grmom leži mož in nad njim pes, ki ga je pograbil za grlo.

"Dojan, nazaj!”

Pes spusti moža, ki se takoj dvigne.

"Kaj delaš tukaj?”

Mož me pogleda kot bi šele mislil na odgovor, vendar ne zine ne bev
ne rniev, temivteč skoči vstran in zgine v grmovju.

Na moj migljaj plane Dojan za beguncem. Ne preteče minuta, že za-
čtojemi ponovno prejšni krik in pasje, lajanje. Poleg mesta, kjer je mož
ležal, dobim njegovo puško na zlomljeni veji. Halefu pomigam, da jo
spravi, nakar jo ubereva med grmovje. Psa in moža dobim v istem položa¬
ju kot prej. Mož se ni drznil premakniti in suniti z nožem, ki ga je držal
v svoji roki.

"Dovolim ti še enkrat, da se dvigneš, toda povem ti: če skušaš zo¬
pet pobegniti, te pes raztrga,” ga svarim.

Nato pozovem Dojana, da spusti neznanca. Mož vstane in obstoji
pred menoj.

"Kdo si?”

"Prebivalec iz Šote,” odvrne.

"Bebe?”

"Ne, gospod. Mi smo sovražniki Bebejev, ker smo rodu Džiaf.”

"Od kod si pa priseli?”

'"Jz Ahmed Kulvana.”

"Ta kraj je zelo oddaljen. Kaj si pa delal tam?”


“Skrbel sem za črede tamojsnjega kiaje.”

“In kam si sedaj namenjen?”

“V Šoto k svojim prijateljem. Džiafi praznujejo velik praznik, kte-
rega bi se rad udeležil.”

Mož je govoril resnico.

“Ali so Džiafi k temu prazniku povabili tudi gosta?”

“Slišal sem,” odvrne, “da pride Haider Mirlam kan s svojimi
Bajati.”

Tudi to se je vjemaio. Mož ni imel namena lagati.

‘ ‘  Zakaj si se pa skrival pred nami ? ’ ’

“Gospod, kam naj gre posameznik v tej divjini, ko zagleda četo obo¬
roženih jezdecev pred seboj? V teh gorah človek nikdar ne ve, če sreča
sovražnika ali prijatelja.”

“Toda zakaj si mi skušal pobegniti?”

“Ker sem mislil, da si moj 1  sovražnik, ko si nahujskal svojega psa
'Zoper mene.”

“Ali si res popolnoma sam v tej okolici?”

“Popolnoma; lahko mi vrjameš, ker prisegam pri prerokovi bradi.”

“Dobro torej; stopaj pred menoj!”

Halef, jaz in tujec se vrnemo k tovarišem, kjer je moral mož svojo
izpoved še enkrat ponoviti. Vsi so bili mnenja, da nam mož ne more biti
nevaren. Izročim mu torej njegovo puško in rečem, da lahko gre. Ko se
'Zahvali in nas blagoslovi po mohamedanskem načinu, zgine med grmov¬
jem, mi pa nadaljujemo prekinjeno ježo.

Opazil sem, da je Ala tujca zelo pomenljivo pogledoval; tudi sedaj
je še zamišljeno sedel na svojem' konju, in pravkar sem' ga hotel vprašati,
kaj premišljuje, ko pride sam k meni.

“Gospod, ta človek vas je nalagal. Poznal sem ga prej, vendar se ne
morem spominjati, kdo je. Sedaj pa se mi je vrnil spomin. On ni Dižiaf,
temveč Bebe. Če se ne motim, je brat ali pa sorodnik šejka Gazal Gaboja.
|Oha sem videl večkrat v Nvejegiji.”

“Ali je reis? Ali se nei motiš?”

“Mogoče, vendar mislim, da sem dobro videl.”

Takoj povem tovarišem, kar mi je povedal ogljar in pristavim:

“iSkoro bi jahal za tujcem in ga zopet ujel.”

Mohamed Emin pa odkima z glavo.

•“Zakaj hočeš gubiti čas in moža preganjati? Če je mož res Bebe, kako
naj bi vedel, da je Heider Mirlam namenjen k Džiafom v goste. Heider
Mirlam svojim sovražnikom' vendar ni povedal, kam* je namenjen!”

'“In,” pristavi Amad el Garidur, “saj nam mož ne more škodovati.
lOn jaha proti severu, mi pa proti jugu. Dohiteti nas ne morejo, četudi pri¬
poveduje v Bani o nas.”

Ti vzroki so bili seveda zelo jasni, torej sklenem, da ne jaham za
tujcem. Samo Anglež ni bil zadovoljen.

“Zakaj spustiti aduta?” jezi se Sir David, ko mu vse razložim. “Bi
aduta ustrelil. Ga ni škoda. Vsak Kurd je lopov! Yes!”

“Ali je bil bej iz G umri tudi lopov?”

“Hm! Da!”

“Sir, vi ste pa zelo nehvaležni!”

“Vas niš ne briga! Bej bi nas ne sprejel tako uljudno, da nas ni
Mara Durime tako dobro priporočila. Dobra žena, krasna žena, ta sta¬
ra grandmother!” -

Z imenom Mare Durime se pojavijo v meni spomini, da pozabim za
trenotek na sedanjost. Premišljujem in premišljujem, dokler me Anglež
ne opomni, da je čas, da se spočijemo.

Imel je prav. Kljub slabemu potu smo prejahali precejšno daljino,
da smo konjepi lahko privoščili nekoliko počitka. Ko dobimo ugoden
prostor, povžijemo nekoliko hrane, nakar zaspimo, ko smo še prej dolo¬
čili, kdo straži, da nas nihče ne preseneči med spanjem.

•

DRUGO POGLAVJE.

t. '

Napad.

Ko se prebudimo, so se naše živali že dovolj spočile. Najprvo sklenem,
,da poskusim, če lahko novega konja zaupam ogljarju. Žival je medtem že
zapazila, da je pri nas ne bodemo mučili. Tako sem svojega Rija zopet
Jahko zajahal, in sicer k sreči ravno prav, kot sem se lahko kmalu
prepričal.

.Čimbolj smo se približevali jugu, tembolj je postajala planota, ozi¬
roma gorovje obraščeno; tudi voda se je pogosteje pojavljala. Vendar je¬
ča je bila zelo naporna. O pravilnem potu sploh ni bilo govora. Zdaj smo
morali plezati po strminah, zdaj zopet drča ti navzdol z konji; tu smo
jahali med skalami drugje pa zopet po močvirnati zemlji ali pa čez podr¬
ta drevesa. Tako dospemo popoldne v majhno dolino, kjer je bilo le v
,sredini nekoliko zelenja, na obeh straneh pa se je razprostiral mogočen
gozd. V daljavi se je pa dvigala mogočna gora, ki nam je navidez zapirala
nadaljno pot.

“Ali pridemo čez goro?” vprašam našega vodnika.

“Da, gospod. Obrnemo proti levi in jahamo ob vznožju gore.”

“Kaj pravi mož?” vpraša Lindsay.

“Da nas bode pot vodila ob levem vznožju gore.”

“Nam ni treba vedeti,” zagodrnja Lindsay.

Toda kmalu je sprevidel, da je imel naš vodnik zelo prav s svojo
ppazko; komaj sem namreč odprl usta, da nekaj odgovorim Angležu, ko
počijo od vseh stranij streli, in zajedno plane nad nas iz grmovja in izza
.drevja okoli petdeset, oboroženih jezdecev, ki nas v trenutku obkolijo.

Za nas grozno presenečenje. Vsi konji mojih tovarišev so"bi!i ranjeni,
je moj je ostal nepoškodovan. Kakor sem pozneje zvedel, se ni zgodil le

slučaj, temveč napadalci so hoteli imeti mojega konja nepoškodovanega.
(V trenutku smo popolnoma obkoljeni. Nad mene planeta dva jezdeca,
ktera takoj spoznam: šejk Gazal Gaboja in Bebe, s kterim sem se pogo¬
varjal, ko so nas začeli preganjati.

Streljali so samo na naše konje, torej so nas hoteli žive dobiti v roke.
Raditega pustim' brzostrelko in zgrabim za težko medvedovko.

“Črv, sedaj te imam!” zakliče šejk. “Sedaj mi ne pobegneš!”

IS kolom zavihti proti moji glavi, toda v istem trenutku plane nanj
(Dojan, ki ga zgrabi za vrat. Šejk glasno zakriči, njegov udarec mahne
.vstran in zadene glavo mojega konja. Ri glasno zarezgeče, skoči z vsemi
Štirimi kvišku, ter mi pusti tako dovolj časa, da priložim Bebeju precej¬
šen udarec s puško po plečih, nato pa zdivja konj naprej, in mene niti slu-
šati ni hotel več radi grozne bolečine, ki mu jo je prizadjal udarec na
glavo.

“Dojan!” zakličem še za seboj, ker izvrstnega psa nisem hotel po¬
grešati; sovražnik se zažene s sulicami nad mene; z medvedovko jih od¬
bijem., naprej se pa ne morem spominjati, kaj se je zgodilo; toda ježa,
,ki se je sedaj pričela, te pa ne pozabim celo svoje življenje. Noben jarek
,ni bil preglobok, noben kame.n previsok, nobena skala pregladka in nobeno
.močvirje premokro — vse, vse, drevesa, grmovje, skale, gore in doline so
se vrtile okoli mene, dokler polagoma podivjane živali ne dobim v svojo
oblast. Nato sem bil pa sam v divji, nepoznani okolici; zapomnil sem si
samo smer, od koder sem prišel, in ravno pred menoj se je dvigala ona
gora, o kteri smo trenutek pred napadom govorili.

Kaj naj storim? Hiteti na pomoč tovarišem? Nemogoče, ker sem
pričakoval, da bodo Bebeji tudi mene preganjali. Toda kako so prišli Rur-
dje v gorovje? Kje so zvedeli za naša skrivna pota? To j'e bila uganjka,
ktere nisem mogel rešiti.

'V trenutku tovarišem nisem mogel pomagati. Bili so mrtvi ali zve¬
zani in ujeti. Predvsem se moram skriti in šele jutri pogledati na vojno
pozorišče. Potem, šele jim morem pomagati.

Najjjrvo preiščemi glavo svojega konja; rana se je spremenila v ne¬
varno bulo; žmebca peljem dp bližnje vodice, kjer se je moral vleči: rano
mu obvežem s slkrbjo kot obvezuje mati svojega otroka. Minilo, je gotovo
že četrt ure, ko sem bil sam s svojim konjem., ko zaeujem v bližnjem gr¬
movju šum. Bilo je stokanje in sopihanje, kot bi komu sape zmanjkalo —
v istem trenutku pa že skoči nekdo na mene, da sem se skoro zvrnil v
travo.

Dojan!”

Pes tuli in ovili — kar potolažiti ga nisem mogel. Enkrat skoči na
meme, drugič zopet vstran, zdaj zopet nad konja; moral sem ga pustiti,
dokler se sam ni umiril. V svoje veselje nisem opazil na njen nobene
poškodbe.

Pametna žival je prav kmalu opazila, zakaj se bavim s konjem; ko
me nekaj časa pozorno ogleduje, se spne na konjsko glavo in jo začne

— 46  —

lizati; Dojan in Ei sta bila velika prijatelja. Ri je mimo počival na tleh
in zdaj pa zdaj prijazno zarezgetal.

ITako sem se mudil sko-ro eno uro na mestu, dokler se ne spo-mmim, da
je čas zapustiti prostor. Najbolje je bilo poiskati vznožje one gore, o
kteri je ogljar govoril. Zajaham torej konja in se podam na pot. Pobočje
gore je bilo zaraščeno z gostimi drevjem, le bolj spodaj je bilo toliko pro¬
stora, da sem s konjem neovirano prodiral naprej. Tam zapazim tudi
parobek gozda, ki se je raprostiral precej daleč v dolino; tam je lahko
vsakdo opazil prihajajoče; za mene zelo ugodno. V desetih minutah sem že
na mestu, kjer razjahami, skrijem konja v grmovju in se vležem. Ko poči¬
vam tako nekaj časa, Dojan tiho zalaja, znamenje, da je opazil nekaj ne¬
navadnega. Ker je bil položaj prenevaren, da bi pustil psa samega, mu
privežem vrv okoli vrata in s puško v roki sledim Dojanu.

Psu se je najbrž zdelo, da korakam prepočasi; vrvico je tako grozno
nategoval, da se roii je skoro strgala; med dvema drevesoma se vstavi; ko
potisnem veje, ki so se razprostirale do tal, nekoliko vstran, opazim pre¬
cejšno jamo, dva čevlja v premeru.

Morebiti je v jami kaka žival? Najbrž ne. Ko pa sunem s puško v
notranjost, začutim, da sem dregnil ob človeško truplo, in sicer je človek
moral biti ži.v; nevarnost mi ni pretila, to sem spoznal iz obnašanja Do-
jana;ko mu pokažem naj skoči notri, veselo zalaja, zamaha z repom, se
postavi pred jamo in me prijazno gleda.

<Tu se odločim, da sam posežem v jamo. Kmalu zagrabim — obraščeno,
kuštravo glavo. Ali, sedaj je bila zastavica rešena, V jami je tičal ogljair-
jev pes. Žival je najbrž pobegnila, ko je dišala strele, in se v svojem
strahu skrila v jamo.

“ Ajza! ” zakličem.

Čul sem namreč, da je ogljarjevemu psu “Ajza” ime. Žival se sprva
ne premakne; ko. jo- pa ponovno ‘pokličem, se začne premikati. Veje po¬
tisnem še nekoliko bolj vstran, in- kaj mislite, zagledam? Najprvo začujem
zadovoljno mrmranje, nato se pa prikažejo skuštrani lasje in brada, med
kbero- opazim širok nos in dvoje očiji; za tem se pa dvignejo dve roki,
oboroženi z mogočnimi kremplji, nato nekaj cunj 1  in za cunjami dvoje nog
z velikanskimi eokljami — pred menoj je stal salamuči Alo, kakor je živel
nn životaril.

(Prijetna slutnja se me poloti, ko ga zagledam; če se je salamučiju
posrečilo pobegniti, zakaj se drugim ne bi!

“Ti tukaj, Alo?” zakličem.

“Da,” odvrne priprosto in resnično.

“Kje je tvoj pe-s?”

“Poginil, gospod!” reče z zelo žalostnim- glasom.

■“Kako si pa pobegnil?”

“Ko so vsi za teboj jahali, ni nihče -na nas pazil, in ta trenutek sem
skočil med grmovje. Prišel sem- na to mesto, ker s-e-m ti povedal, da hočemo

47  —

jahati ob vznožju gore. Mislil sem tudi, da prideš sem, če te Bobe ji ne
ulovijo. ’ ’

“Kdo je še ušel?”

“Ne vem.”

“Počakajmo na tem 1  mestu, morebiti pride še kdo za nami. Poišči
skrivališče za konja!”

“Vem za zelo dobro skrivališče, gospod!”

“Kaj si znan v tem kraju?”

“Da, ker sem že večkrat oglje žgal. Le pojdi za menoj s konjem.”

(Kurd me pelje sk-oro četrt ure v gorovje, dokler ne prideva do mesta,
kjer so bile skale popolnoma zaraščene z nepredornim grmovjem. Kurd
potisne nekaj grmičja vstran, in prikaže se prostor, kot nalašč izbran
za skrivališče.

“Tu sem jaz stanoval,” mi razlaga. “Priveži konja v tej d-upljini,
jaz pa preskrbim za njegov živež.”

V skale je bilo zabitih več kolov, ki so svoje dni opravljali službo
nog salamueijeve mize. Ob enega kolov trdno privežem konja, da prostora
brez moje vednosti ni mogel zapustiti. Zunaj je Kurd že marljivo re¬
zal travo.

“Pojdi navzdol, gospod,” me prosi. “Medtem je gotovo že kdo pri¬
šel. Takoj, ko sem gotov, pridem za teboj.”

Kes se podam navzdol ter si zberem tako mesto, kjer se mi je odpi¬
ral pogled daleč na planjavo pred menoj, dasi mene ni mogel nihče opa¬
ziti, ker sem bil skrit. Čez četrt ure se mi pridruži tudi ogljar.

“Ali je konj varen?” vprašam 1  in ko mi salamuči zatrdi, da je se
pristavim: “Ali si lačen?”

Dvomljivo mrmranje je bil ves odgovor.

“Žal, da jaz nimam ničesar s seboj; potrpeti morava do jutri
zjutraj.”

[Kurd zopet zamrmra, nato pa nezaupljivo vpraša:

“Gospod, .ali dobim tudi danes dva pijastra?”

“Celo štiri boš dobil.”

Kjmalu se zvečeri, in ko zgine zadni žarek svetlobe, se mi zazdi kot
bi se na levioi od mene plazila med grmovjem neka postava. Ker pa je
bilo že temno, sem se tudi lahko varal; vendar, da se prepričam, vstanem
in grem pogledat. Kurdu- naročim naj ostane pri mojih puškah, dokler se
ne vrnem. S seboj vzamem tudi psa.

'Še nisem prišel do pol pota do omenjenega grmovja, ko skoči postava
drugam. Takoj skočim tudi jaz na isti prostor. Postava mora mimo- m-ene.
Ze hočem z nožem zamahniti, kar mi pa k sreči Doja-n prepreči. Pes za¬
čne prijazno lajati. Po-stava obstane in se začudi.

“.Zoundh! Kdo je tukaj?”

In , dve dolgi roki sežejo proti meni.

“Lindsay! Sir David! Ali ste res vi?” kričim.

— 48  —

"Oh! Aib! Masier! Well! Jaz sem! In vi? Ah! Ah! Well! "Vi ste tu-
di! Yee!”

Anglež je bil kar iz sebe, ko je spoznal, da sem jaz v njegovi bližini.
Zgrabi me s svojimi Krpanovimi rokami ter pritisne svoja usta na moje,
pri čemur mu pa je njegov nos delal velike ovire.

"No, da bi pa vas dobil na tem. mestu, pa nisem mislil, Sir David!"
"Ne? Gorila — no ogijar je vendar povedal, da moramo mimo tega
mesta. ’ ’

"Torej vidite, da je dober človek! Toda povejte vendar, kako ste
se rešili!”

"Bin! Je šlo hitro. Konj pod menoj ustreljen; me je vrgel na tla:
videl, da so vsi za vami, pa sem. zginil med grmovjem.”

"Prav kakor Alo.”

"Alo? Tudi tako naredil? Tudi tukaj?”

"Tam zadaj sedi. Pojdite!”

Peljem ga v naše skrivališče. Veliko je bilo veselje Kurda, ko zagleda
druzega tovariša pred seboj.

"Kako se. vam je godilo?” povprašuje Anglež.

Povem mu vse.

"Torej je vaš konj nepoškodovan?”

"Bulo ima na glavi, sicer je dober.”

"Moj je mrtev! Pridna žival! Streljal na Bebeje, vse postreljal!
Ves!”

"Ali imate še svojo puško?”

"Puško? Menite, da sem jo Bebeje m podaril? Tu leži.”

. V temi nisem zapazil njegovega orožja.

I "Torej bodite veseli, Sir! Puška je v tem času zelo dragocena.”

"Imam tudi nož, revolverje in patrone v mošnji.”

"Kolika sreča, da jih niste imeli v žepu pri sedlu! Kaj menite, če
je še kdo pobegnil?”

. "Ne vem. Halef je še ležal pod svojim konjem, in Hadedina sta zašla
/v sredo med sovražnike.”

, "Gorje, potem sta oba zgubljena!”

'‘Počakati, Master! Alah akbar — Bog je velik, pravijo Turki.”
"Imate prav, 'Sir. Upajmo, da pride še kdo za nami, če se pa varamo,
potem poskusimo vse, da rešimo tovariše, če so v jeti.”

"Pravilno! Toda sedaj spati. Sem truden; sem moral sopihati in dr¬
veti‘kot obseden. Spati brez pokrivala! Siromaški Bebeji! Slaba okolica!
Yes!”

Anglež zaspi in Kurd z njim. Jaz sem pa še dolgo cul; stopil sem
tudi navzgor, da pogledam za konjem. Nato pa poskusim, zaspati; nad
nami je čuval Dojan, na kterega smo se lahko zanesli. Ko se prebudim,
me nekdo zelo krepko prime za roko. Baš se je pričel dan svitati,

"Kaj je?” vprašam.

— 49  —

Mesto odgovora pokaže Kurd med drevesa proti parobku gozda
tam zapazim srnjaka, ki je baš stopil k vodi, da bi pil. Potrebovali smo
mesa, in dasi bi nas strel izdal, vendar zgrabim za puško in sprožim. Ko
zagrmi strel, plane Lindsay pokončni.

"Kaj je? Kje je sovražnik? Kako? Kaj? Kje? Yes!”

"Tam leži pri vodi, Sir!"

Anglež pogleda proti vodi.

!“Ah! Roe — buek — srnjak! Krasno! Ga takoj pojemo! Ničesar
jedel od včeraj. Well!"

Alo odbiti po srnjaka. Nekaj: minut pozneje pa že zapalimo ogenj,
kjer se je cvrla mastna pečenka. Vsak je potolažil svoj glad, in tudi Do-
jan je dobil svoj del. Med jedjo sklenemo, da počakamo še do opoldne,
nato pa se napotimo za Bebeji, da poiščemo še Mohamed Emina, njegovega
sina in Halefa. Med pogovorom dvigne Dojan glavo in pogleda v gozd.
Nekaj časa se zdi kot bi ne vedel, kaj: naj stori, nato pa skoči v goščavo,
ne da bi pogledal po meni. Takoj se dvignem tudi jaz, primem za puško
in mu sledim.

Toda mesto sovražnika zagledam — malega hadži Halef Omarja,
sicer brez konja, toda z vsem orožjem, s puško, revolverji in nožem za
pasom.

“Hamdulilah, sidi, ker sem te našel in ker še živiš,’' me pozdravi.
"Mojo srce je bilo zavito v žalost radi tebe, tolažil sem se le z mislijo,
ker ne more nihče sovražnikov dohiteti tvojega Rija."

"Hadži!" zakliče Lindsay. "Oh! Ah! Ne umorjen! Krasno! Nepri¬
merno! Takoj pečenko jesti. Well!"

Dobri Lindsay je bil kaj praktičen; vedel je, da mora biti Halef
lačen, torej mu takoj ponudi bedro od srnjaka.

"Kako si pa pobegnil?” ga. vprašam.

"Bebeji so streljali na naše konje," reče. "Tudi moj« konj je padel
n a tla in obvisel sem med jermenjem; ljudje se niso mnogo brigali za
nas; samo tebe in tvojega Rija so hoteli imeti; raditega jih je Alah udaril
s  slepoto, da niso opazili, kdaj je pobegnil Alo in Anglež. Tudi jaz sem
se oprostil nevarnega položaja, zgrabil za orožje in pobegnil. ’ ’

(Bebeji so bili pravi tepci. Da bi dobili nas v pest, so streljali na ko¬
nje, vendar smo akoro vsi pobegnili.

"Toda kje sla Hadedina?" ga vprašam.

‘ ‘ Še ko sem bežal, sem opazil, da so ju zvezali. ’ ’

'"Torej 1  ne smemo zgubljati časa, ternVeč tovarišem moramo takoj
hiteti na pomoč."

"Počakaj, sidi, da ti vse povem! Ko sem srečno pobegnil sovražnikom,
»etn se spomnil, da je bolj pametno, ee sovražnika opazujem kot da bežim
dalje. Splezam torej na drevo, kjer se škrijem med listjem. Na drevesu
sem. ostal do večera, in šele ko se je popolnoma stemnilo, sem' splezal
navzdol.”

"In kaj si videl?" 'j

— 50

"Bebeji niso zapustili svojega mesta. Postavili so tabor; naštel sem
osemdeset ljuidij.”

"In kako so naredili tabor?”

"Zgradili so koče iz vej. V eni izmed koč ležita oba Hadedina zvezana
na rokab in nogah.”

"Ali dobro veš?”

"Da sadi. Celo noč nisem spal, temveč lazil okoli tabora v nadi, da
se približam Mohamed Emina in ga rešim z njegovim si,nom. Toda vse je
bilo zaman; samo tebi hi se posrečilo; ti si izučen v vseh vrstah zvijače
in umetnosti zalezovanja.”

"Ali nisi mogel zvedeti, zakaj Bebeji niso zapustili svojega mesta
in zakaj so naredili tabor. Jaz kar ne morem razumeti, zakaj nas niso na¬
dalje preganjali.”

"Jaz tudi ne, sidi; toda zvedeti nisem mogel ničesar.”

"Sicer te pa moram pohvaliti, hadži Halef Omar, ker se ti je posre¬
čilo se priplaziti v našo bližino, ne da bi te kdo opazil. Kako si vedel, da
smo mi baš na tem mestu?”

"Ker te poznam’, sidi, da vedno tam iščeš skrivališče, kjer lahko
sam vse opazuješ, dočdm te drugi ne morejo videti.”

"Halef, spočij se nekoliko medtem hočem pa jaz premisliti, kaj naj
začnemo. Alo, pelji mojega konja k vodi in daj mu sveže hrane!”

iŠe se ni dvignil Kurd, da spolne moje povelje, kar moj pes tiho zala¬
ja. Na obzorju se pokaže jezdec, ki se nam hitro približuje in jaha v naj¬
hujšem diru mimo nas.

"Hallo! Ali naj mu eno prismodim, master?” vpraša Lind=say.

"Nikakor me!”

‘ ‘  Saj je vendar Bebe ! ’ ’

"Pustite ga, ker nismo zavratni morilci.”

"Toda če ga ustrelimo, dobimo njegovega konja!”

"Konj dobimo dovolj.”

"Hm!” smeje se Anglež. "Ne zavratni morilci, toda lopovi vseeno.
Hoče konje krasti! Yes!”

Jezdee mi je dal mnogo misliti. Zakaj je zapustil svoje, in kam
je namenjen?

Zastavica je bila rešena že čez eno uro, ker Bebe se vrne in jaha
prav v naši bližini, ne da bi slutil, da smo mi tako blizu.

"Kaj vendar jaha ta adut okoli?” vpraša Anglež.

"Mož je poslanec.”

"Poslanec? Čegav?”

"Šejka Gazal Gaboja.”

"'Toda kam ga je poslal?”

"K oddelku Bebejev, ki so pol ure od tukaj zasedli pot.”

"Toda od kod veste, da so Bebeji pol ure od tukaj zasedli pot?”

'‘Slutim. Šejk je bil prepričan, da pridemo md njemu v past, ter je
zastavil pot na dveh mestih, da pridemo drugi četi v past, če prvi
pobegnemo. ”

“Je prebrisan adut, šejk, če je res tako!”

Treba je bilo pomisleka. Po kratkem posvetovanju določimo, da osta¬
ne Anglež s Kurdom v dosedanjem skrivališču in pri konjih, dočim se s
Halefom napotiva na poizvedovanje. Predno odidem, še naročim Angležu:
“Če se ne vrnem do opoldneva druzega dne, zajahajte vi mojega konja in
Pod vodstvom ogljarja jezdita do Bistana, kjer stanuje njegov brat; pri
tem čakajte štirinajst dnij na mene. Če pa s Halefom še tedaj ne pridem,”
Pristavim — “tedaj sem mrtev, in vi, Sir David, ste moj dedič.”

“Hm! Testament! Grozno! Pobijem ves Kurdistan! Dedič? Kaj pa
na j podedujem?” vpraša začudeni Anglež.

“Mojega konja,” odvrnem.

“Ga ne maram. Če ste vi mrtvi, pokončam celo deželo! Vzamem vse
konje, ovce, Bebeje, vse! Yes!”

“Sedaj veste vse. Samo Kurdu, ki ostane pri vas, moram še pojasniti

Položaj.”

“Le pravilno mu povejte, Sir! Ne morem govoriti z njim nobene be¬
sedice. Lepa zabava! Veliko veselje! Krasno! Bi bil rad doma v Old
England. Ne rabim fowling-bulls! Yes!”

Ko še Kurdu razložim vse potrebno, vzamem obe puški in pod Hale-
fovim vodstvom nastopim nevarno pot.

tHaleif me pelje po istem potu, po kterem se je zjutraj priplazil do
n iene, dokaz, da je bil zelo dober učenec. Porabil je vsako skrivališče,
d^bro pregledal tla ter zakrival za seboj sled, da bi se celo izurjenemu
■^dijancu težko posrečilo ga zasledovati.

Tavala sva vedno med drevjem toda tako, da sva lahko opazovala
°kolico pred seboj. Psa sem imel pri sebi, in ker nam je še veter pihal
na sproti se nisem bal presenečenja.

Konečno se približa prostoru, kjer sva bila napadena. Halef me hoče
Se  dalje spremljati, vendar mu ne dovolim.

'“Če mene ujamejo, tedaj veš, kje je Anglež z.Kurdom,” rečem Ha-
_efu. ‘‘Najbolje je za telbe. če splezaš na ono pinijo ter se skriješ med list-
V slučaju nevarnosti hočem streljati, in ker si že tako dolgo pri
;°' ea b prav lahko razločuješ pok moje puške od drugih pušk. V nevarnosti
botn le tedaj, če bom- streljal.”

“Kaj naj pa potem storim, če streljaš?”

“Ostani na drevesu, raz ven, če te pokličem. Pojdi na drevo!”

Hsa pokličem prav k sebi, in se plazim dalje. Nevarno podjetje je
mio pač, se  plaziti pri belem dnevu do sovražnikovega tabora, ker izda-
J a lsko oko me je prav lahko spazilo. Čez kratek čas ugledam med drevjem
£ rv ° kočo taborišča. Takoj potem pa lezeta nazaj, da obkrožim, ves tabor,
v er  sem se moral prepričati, če so Bebeji tudi dalje v gozdu. V tem slu-
ea Ju bi mi prišli za hrbet ter m-e lahko prijeli.

— 52  —

Od drevesa do drevesa se premikam in pogledujem na vse strani v
gozd po sovražniku. Klnalu zapazim, da je bila moja sumnja neopravičena,
ker od časa do časa sem začul človeške glasove', in pes je tupaisem tiho
zarenčal. Pametna žival je vedela, da ne sme lajati; neprestano me je
gledala s svojimi velikimi očmi.

Ko pogledam proti oni smeri, od 'koder so prihajali glasovi, vidim
tri može pod nekim ogromnim drevesom; okoli drevesa je pa bilo obilo
grmovja; kraj je bil kakor nalašč za prisluškovanje. Možje so se med- seboj
pogovarjali; in ker sem sluitil, da je predmet njih pogovoru najbrž včeraj¬
šnji dogodek, počenem na tla in se tiho, polagoma priplazim' popolnoma
med nje, kjer se skrijem med grmovje, da sem njih besede lahlko prav
dobro razumel.

Kako se začudim, ko opazim med njimi tudi onega tujca, ki je dva¬
krat ležal pod mojim psom, in kterega sem spustil, ker se je izdal, za
Džiafa. Tudi Dojan ga spozna, ker njegove oči se povečajo in me pozorno
ogledujejo, kot bi me hotel vprašati, če se naj vrže na sovražnika. Alo- je
imel torej prav, ko mi je povedal, da je mož Bebe. Mož je bil najbrž na
straži in je imel nalog javiti naš prihod glavni četi.

“Vsi so bili neumni!” reče svojim tovarišem, “najbolj pa oni, ki je
jahal na krasnem vrancu.”

Najbrž so mene vlekli čez zobe in sieer nič kaj prijazno.

“Da ni ujel ostalih Bejatov in jih razžalil,” nadaljuje govornik,
“tedaj hi tudi mi ne zvedeli za pot, po kterem je nameraval jahati.”

Sedaj je bila tudi ta uganjka rešena. Ko smo se med Bejati med
seboj razgovarjali, da se ločimo od slednjih, je naš pogovor nekdo prislu¬
škoval. Bejati so pa Bebejetm izdali naš načrt, seveda v nadi, da njih
sovražniki bolj milo z njimi postopajo.

“Neumen je bil tuldi,” nadaljuje sosed prejšnjega govornika, “ker
se je dal od tebe preslepiti.” -

“Da. Neumen je bil pa tudi Gaizal Gaboja, ker je nam zapovedal, da
postreljamo konje, jezdece pa pustimo. Kaj nam mar jezdeci, ko nimamo
konj. Štirje so pobegnili, med njimi njih načelnik, in 'ker nimajo konj,
lahko pridejo čez najbolj strme gore. S konji bi pa morali jahati po onem
potu, kterega smo mi zasedli.”

/Vsi trije Bebeji so iskali po gozdu gobe, ktere so med pogovorom
čistili, da jih prinesejo v tabor. Med čiščenjem so imeli časa dovolj, da
se. pogovorijo.

“Kaj je pa sklenil šejk?” vpraša tretji.

“Poslal je sela k drugemu oddelku, kteremu je naročil naj čaka, do¬
kler solnee ne doseže poldneva, če se ubežniki še do tedaj ne pojavijo,
naj se ostali oddelek pridruži nam, ker ni več upanja, da jih zopet dobimo
v pest. Mi se pa Še danes vrnemo domov.”

“Kaj se pa zgodi z obema ujetnikoma?”

“Oba ata zelo imenitna moža, ker še nista spregovorila nobene be-

— 53  —

se<iiee. Vendar povedati nam bosta morala, kdo sta in plačati veiiko od¬
škodnino, če neeeta umreti.”

(Slišal sem dovolj, torej se pričnem umikati. Bebeji so svoje delo
skoraj izvršili in me lahko zapazijo, ko se vračajo v tabor.

Torej jaiz sem bil neumen, najbolj neumen izmed vseh! Ta ljubeznivi
poklon sem moral, žal, mirno utakniti v žep, ne da bi zinil le besedico.
Najbolj me je skrbelo, ker so sklenili že opoldne odpotovati. Do tedaj mo¬
ram oba Hadedina oprostiti. Toda kako?

Trije možje se dvignejo. Oni, ki se je izdal za Džiafa, reče tovarišem:
“Pojdite! Mdtem pa jaz pogledam, kje so konji.”

Od daleč mu sledimi. Mož me pelje, seveda proti svoji volji, proti
majhnemu izviru. Tu je bilo privezanih osemdeset konj med grmovjem in
drevjem in sieer v taiki razdalji, da so imeli vsi dovolj trave-. Prostor je bil
kaj solnčen in svetal; od prvega do zadnjega konja je bilo kakih osem¬
sto korakov.

Med konji je bilo več kaj krasnih živalij; v duihu si zberem šest naj¬
boljših. Najbolj pa me je veselilo, ker je bil pri konjih en sam 1  stražnik,
kterega sem lahko potolkel na tla.

Moj neprostovoljni vodja se poda k nekemu rjavcu, ki je bil skoro
Najboljši konj med celo četo. Najbrž je bil on konjev lastnik; sklenil sem,
da mu dam priliko peš korakati domov, ker me je prej tako ljubeznivo
imenoval najveejega tepca.

Ko spregovori nekaj besed s stražo, se napoti proti taboru. Sledim mu
še nekaj časa, da se prepričam-, ee je še kdo v bližini; nikjer ne opazim
živega bitja; brez skrbi se torej podam na konj-sko tatvino, prej si pa še
°gle-dam tabor.

Po skrbnem opazovanju naštejem šestnajst koč med drevesi. V najve-
je stanoval gotovo šejk Gazal Gaboja, ker je bila na vrhu okrašena s
kosom turbana. Koča je bila prav na koncu polkroga, kterega je tvorilo
taborišče, da sem se ji lahko približal; poleg šejkovega šotora sta pa bila
Zaprta oba Hadedina; pred tem šotorom opazim dva Kurda s puškami
na  ramah.

Lahko sem se vrnil k Halefu, ki je še sedel na drevesu. Ko me zagle¬
da, spleza takoj navzdol, in pričnem mu razlagati svoji načrt, kako. rešiti
°ba Hadedina; s-krijeva se v bližini tabora, od koder sva lahko opazovala
e elo okolico. Poloti se naju velika nepotrpežljivost kot vedno v enakih
slučajih. Pred nevarnim dogodkom je človek razburjen, razmišljen, dočim
v  trenutku dejanja zad-obi mirne, živce.

Kake dve uri pozneje zapazim prav zdolaj v dolini jezdeca.

“Ta najbrž prinaša poročilo,” meni Halef.

"Mogoče. Ali si videl oni visbki hrast v bližini konjskega skri¬
vališča?”

“Da, gidi.”

— 54  —

'‘Splazi se tja in čakaj na mene. Jaz moram zvedeti, kakšno poročilo
prinaša jezdec. Vzemi Dojana s seboj. Tudi moje puške vzemi s seboj,
ker jih ne potrebujem in bi me samo ovirale.”

■Halef vzame psa in odide; jaz pa hitim v bližino šejkovega šotora,
da slišim^, kaj se bodo pogovarjali. Komaj se skrijem za mogočnim dreve¬
som, ko pridirja jezdec, ki takoj razjaha.

“Kje je šejk?” vpraša.

“V svojem šotoru.”

Gazal Gaboja stopi iz šotora in se približa došlecu.

“Kakšno je tvoje sporočilo?”

“Tvoji vojniki pridejo takoj za menoj.”

“Torej niste ujeli nikogar?”

“Nobenega.”

“Morali ste biti pač vsi skupaj slepi.”

“Bdeli in čuvali in pazili smo celo noč dosedaj. Zasedli smo vse
stranske doline, toda živa duša se ni prikazala.”

“Že prihajajo,” začuje se klic v taboru.

Kar je 'bilo vojnikov v taboru odbite na prosto nasproti svojim tova¬
rišem; celo oba paznika pred šotorom obeh ujetnikov zapustita svoj pro¬
stor ; prepričana sta bila, da Arabca ne moreta pobegniti, ker sta zvezana.

iPrilika za beg je bila kaj ugodna. Z enim skokom sem pri 'koči ujet¬
nikov — dva ureza z nožem in že sem v šotoru. Tu sta ležala «ba, zvezana
na rokah in nogah.

“Mohamed Emin, Amal el Gandur, kvišku! Na noge!”

V dveh sekundah jima prerežem vezi na rokah in nogah.

“Brez orožja?” vpraša Mohamed Emin.

“Kdo je vama orožje vzel?” vprašam Mohamed Emina.

“Šejk.”

[Hitro stopim iz šotora in pogledam naokoli; živ krst ni pazil na
tabor.

“Ven in za menoj!” — Spotoma skočim v šejkovo celico, oba. Hade-
dina za menoj. Bila sta silno razburjena. V šotoru dobi vsak svoje orožje;
jaz pa vzamem s seboj tudi šejkovo puško in oba revolverja; za trenutek
pogledam iz šotora; opazil nas še nihče ni. Hitro planemo iz šotora in dr¬
vimo proti dolini, kjer je Halef čakal; v dveh minutah smo že pri njem.

“Mašalah, čudež božji!” zakliče.

“H konjem!” opominjam tovariše.

Paznik je še vedno sedel pri konjih, s hrbtom okrenjen proti nam.

■ Na moj migljaj plane pes nanj in kmalu leži mož pod njim. Enkrat
je zakričal, a drugič se ni drznil. Amadu pokažem šest najboljših konj in
mu zakličem: “Drži svojih šest konj! Halef pa Mohamed zapodita ostale
konje v gozd ! ’’

Halef in Hadedin me takoj razumeta. Pravkar se je dvignil za nami
stoterni klic, ko srno: skakali od konja do konja in rezali vrvi, s kterimi
so bili privezani. Tako oproščene živali potem zapodimo s palicami in ka-

— 55  —

menje-m v gozd. Amad el Gamdur se je truidil na vso moč, da je obdržal
ovojih, šest živalij. Čez ramo sem obesil tri puške in dve pištoli. Nato pa
zajaham rjavca in primem še druzega konja za povodec.

’"Na konje in naprej! Skrajni čas je že!”

Ne da bi se ozrl, kaj se godi za menoj, ženem konje proti gorskemu
vrhu, kjer se kmalu -skrijemo- med drevjem. Seveda pot je bila zelo slaba
m mnogi ovinki so nam pot še bolj otežili; vendar pridemo kmalu na bolj¬
šo cesto, kjer poženemo živali v dir.

Tu začujemo glasen krik za seboj; časa nismo imeli, da se ozremo,
kaj se godi za našim hrbtom. Le naprej, naprej!

Jahali smo v velikem loku, in prav na oni točki, kjer smo okrenili,
se pokažeta d'va jezdeca. Takoj ko nas zapazita, obrne eden svojega ko-
n ja, dočim nam drugi nemudoma sledi.

"Galop, najbitrejši galop, tovariši, sicer zgubim svojega Rija!” za¬
kličem. "Bebe ji so nami že za petami.”

Pohvaliti se- moram, d-a smo iz/brali najboljše konje, ki so divjali kot
veter po ravnini. Kmalu zagledamo pred seboj gozdni parobek, in po pre¬
teku petih minut že stojim pred Alom.

"Kje je Anglež?” ga vprašam.

"Zgoraj pri konju.”

“Tu imaš puško. Zajahaj tega rjavca, ker je tvoj!”

Kurdu izročim šejkovo puško in sopiham navzgor k svojemu konju.
Pred -skrivališčem sedi Lindsay.

“Že tuka-j, master? Ah! Oh! Kako je bilo?”

"Dobro, dobro! Toda sedaj nimamo- časa, ker nas preganjajo; bežite,
'kar se da po -bregu navzdol, Sir; spodaj vaš čaka konj!”

"Preganjajo? Alb! Lepo-! Krasno! Konj za mene? Dobro! Well!”

Lmdsay plane navzdol po klancu. Jaz pa odvedem svojega vranca in
divina za njim. Vendar ni šlo tako hitro kot sem mislil; ko dospem na/v-
7 ‘d«l so že vsi sedeli na svojih konjih.

"Dolgo si se obotavljal, efendi,” reče Mohamed Emin. "Poglej,
sfeoro je že prepozno-!”

Mohamed pokaže iz gozda' ven, kjer se je baš prikazal prvi jezdec.
Pogledam ga zelo natančno in takoj spoznam moža.

"Ali ga poznate?” vprašam tovariše.

"Da, s-idi,” odvrne- Halef, “oni je, ki se je izdal za Dž-iafa.”

"T resnici je pa Bebe, ki nas je izdal. Pustite ga mimo, in kmalu bo
v  naši oblasti.”

"Toda če med tem pridejo drugi na pomoč?”

"Tako hitro že rue — Sir David! Midva jahava naprej in dobiva Be-
beja v svojo sredino. Če se hoče braniti, mu izbijte orožje iz roke!”

"Lepo, m-aister! Kra-sno! Tes!”

Bebe zgine za gozdnim ovinkom in mi zapustimo svoje skrivališče.
Ko doseževa z Lindsayem ovinek, sva se mu že približala za petdeset ko-
ta ko-v. V trenutku nas spozna in se tako prestraši, da nehote zadrži konja.

— 56  —

Menil je, da smo pred njim, pa smo se naenkrat pojavili za njegovim
kribtom. Predno se zave svojega položaja, sva ga že zgrabila.

Ko hoče potegniti nož izza pasa, mu stisnem pest, da mu pade orožje
na tla; dočirn mu strga Lindsay iz rok sulico, prerežem jaz jermen, kjer
je visela njegova puška. Bil je razorožen, in njegov konj je pobegnil v
gozd. Udal se je v svojo usodo.

■Nato pa ga vzamem k selbi, in se zakadimo s svojimi konji naravnost
proti jugu. Dirjamo, in dirjamo skoro dobro uro, dokler nisem bil prepri¬
čan, da smo pred preganjanjem precej vami. Tedaj velim ustaviti konje
in zapovem salamučiju, da jaha naprej kot vodnik.

"Kaj storimo z adutom, master?” vpraša Lind&ay.

"Kaznovali ga bodemo!”

"Tes! Napačni Džiaf! Kakšna kazen?”

"Ne vem. 0 tem se hočemo posvetovati.”

"Lepo! iSession! Gorenja zbornica, poslanska zbornica! Well! Kako
ste rešili oba Hadedina?”

Povem mu v kratkih besedah ves dogodek. Ko cnu pripovedujem, ka¬
ke smo konje nagnali v gozd, naenkrat preneham z govorom.

"O gorje! Kaj sem vendar storil!”

"Kaj, master? Saj je vse dobro!”

“V naglici sem pozabil poklicati psa od moža, kterega je popadel!”

"Olh! Ah! Neprijetno! Pride za nami!”

"Nikdar! Pes je že mrtev in zajedno tudi straža.”

"Zakaj mrtev?”

"Takoj ko se mu kdo približa, umori prvega človeka pod seboj. Be-
beji so ga seveda takoj ustrelili. Kar žene me, da jaham ravno radi psa
nazaj, dasi mi preti velika nevarnost. Žal, da bi bila pot zaman.”

Tudi Halefa je neznansko jezilo, ker smo zgubili psa, ki je bil nepre-
plačljiv; tako sem se jezil in robantil celo popoldne. Zvečer, ko se je de¬
lal že mrak, prekinemo potovanje, da se odpočijemo. Ujetega Bebeja zve¬
žemo šele sedaj. Kljub velikanski naglici je imel Halef še čas, naložiti pri
našem, prejšnjem skrivališču pravkar vstreljeno smo na konja; jesti smo
imeli dovolj.

Po večerji zaslišimo Bebeja. Dosedaj ni zgovoril niti besedice. Najbrž
je upal, da nas njegovi tovariši kmalu dohitijo in njega oprostijo.

"Čuj, mož,” začnem z razpravo, "kaj si, Džiaf ali' Bebe?”

Adut molči.

''Odgovori moje vprašanje!”

• Mož ne zgane niti s trepalnicami.

"Halef, vzemi mu turban z glave, in odreži mu lase s temena 1 !”

To je največje onečaščenje, ki ga more doživeti Kurd ali sploh moha-
.medanec. Ko zgrabi Halef za svoj nož, da spolne moje povelje, me prosi
mož:

"Gospod, pusti moje lase! Odgovarjati hočem tvojim vprašanjem!”

"Dobro. Kterega rodu si?”

o

— 57  —

“Bebe sem."

“Toda včeraj si nas nalagal. ”

“Sovražniku ni treba povedati resnice.”

“Tvoje mnenje je prav lopovsko; ko si včeraj izjavil, da si Džiaf,
svojo izjavo prisegel pri prerokovi bradi.”

(1 Prisege napram neverniku ni treba držati.”

“Toda med nami so tudi mohamedanci in celo štirje, kterim si pri-

s «gel.”

“Men® niš ne briga."

“Nadalje si mene imenoval tepca.”

“To je laž, gospod!”

“Eekel si, da srno vsi neumni, jaz pa najbolj trapast med vsemi.
Temu ne moreš ugovarjati, ker sem slišal na lastna ušesa — za vašim ta¬
borom, ko ste čistili gobe. Ležal sem za grmom in poslušal vaš razgovor;
fiato sem pa oprostil oba vaša ujetnika in vaše konje zapodil v gozd. To¬
rej lahko vidiš, če sem res tak trapeč, kot si govoril o meni.”

“Oprosti, gospod!”

“Oprostiti ti ne morem ničesar, ker beseda iz tvojih ust me ne more
razžaliti. Včeraj sem te osvobodil, ker si mi ugajal; danes si pa zopet v
mojih rokah. Edo je torej bolj pameten izmed naju? — Ali si ti brat
®®jka Gazal Gaboja?” *

“Nisem.”

“Hadži Halef Omar, odreži mu lase na temenu!”

Kurd se prestraši.

‘“Edo ti je povedal, da sem.”

“Nekdo, ki te pozna.”

“Torej povej, koliko- odkupnine zahtevaš od mene?”

“Vi ste hoteli od obeh Arabcev zahtevati odkupnino; vi ste Kurdje;
Jaz pa ne vzamem nikdar odkupnine, ker sem kristijan. Vjel sem te le, da
pokažem, da smo mi bolj pametni in zviti, kot vi mislite. Kdo je prvi
°Pazil, da so ujetniki pobegnili?”

“Šejk.”

“Kako je zapazil?”

“Stopil je v svoj šotor in zagledal, da je zginilo njegovo orožje in.
*-adi orožje obeh ujetnikov.”

“Vse orožje sem mu jaz pobral.”

“Mislim, da kristijan ne krade tujega blaga.”

“Imaš prav. Kristijan ne vzame nikdar tujega blaga, toda on tudi
° 6  dovoli, da ga Kurdje pokradejo. Vi ste nam ustrelili šest konj, ki so
nam bili zelo priljubljeni; zato sem vam odvedel šest vaših konj, ker ste
Vl  krivi, da smo zgubili konje. V žepih pri sedlih smo imeli mnogo stvarij,
so bile zelo potrebne; vi ste nam sedla pobrali, in raditega sem odnesel
lz  šejkovega šotora njegovo orožje. Pravzaprav smo samo menjali med
^boj; vi ste pričeli menjavati s silo, jaz sem pa s silo končal.”

“Naši konji so boljši, kot so bili vaši!”

58  —


“Me nič ne briga, predno ste vi naše konje ustrelili tudi niste vpra¬
šali, Se so slabši kot oni, na kterib vi jahate. Zakaj pa mojega konja ni¬
ste ustrelili?”

“Šejk ga je hotel imeti.”

“Ali je res vrjel, da ga dobi v svojo oblast? In če bi ga tudi, jaz bi
gotovo prišel do njega. Kdo je zapazil, da so vaši konji zginili?”

“Tudi šejk. Tekel je v šotor ujetnikov, ki je bil prazen in nato v
skrivališče konj, ki so vsi zbežali v gozd.”

“Ali ni ničesar druzega našel?”

“Paznika, ki je ležal pod psom.”

“Kaj se zgodilo z njim?”

“Pustili smo ga ležati pod psom za kazen, ker ni čuval konj.”

“Grozno! Ali ste ljudje ali živina?”

“Šejk je tako zapovedal.”

“In kaj se zgodi s teboj 1 , ker nisi dobro stražil in prišel nam v pest!
Ležal sem' za grmom en sam korak od tebe; šel sem za telboj b konjem,
dasi nisem vedel, kje so; in ko si se vrnil v tabor, sem' ti tudi tja sledil.”

“Gospod, nikar ne povej tega šejku!”

“Brez skrbi! Svojim tovarišem hočem povedati, kar si mi razodel,
nakar naj izrečejo svojo sodbo. Ne bodo te sodili kristijani, temveč štir¬
je mohamedanci!” x

Ker sem z Bebejem govoril kurdsko, pretolmaeim moj pogovor tova¬
rišem v arabsko.

“Kaj nameravaš z njim?” vpraša me Mohamed Emin.

“Ničesar,” odvrnem mirno, *

“Emir, nalagal nas je, osleparil in izročil sovražniku: v pest. Zaslu¬
žil je smrt.”

“In njegov največji greh je,” pristavi Amad el Gandur, “ker je
krivo- prisegel pri Mohamedovi bradi. Beb-e zasluži trojno smrt.”

“In kaj praviš ti, sidi?j_’ vpraša Halef.

“Sedaj ničesar. Sami določite, kar nameravate.”

Dočim se štirje Mehamedanei posvetujejo, stepi k meni Anglež in'
vpraša:

“No? Kaj storim-e?”

“Ne vem. Kaj bi vi storili z njim 1 ?”

“Ban! Ustrelil, takoj ustrelil!”

“Ali pa imamo tudi pravico streljati?”

“Yes! Zelo!”

“Pot pravice je sledeča: Mi se pritožimo pri konzulatu; od tu gre
pritožba v Carigrad, ia potem dobi paša v Sulejmaniji povelje, da kaznuje
krivca — če ga neče celo obdariti.”

“Lepa pot pravice!”

“Toda edina, ki je nam dovoljena, ker nismo državljani turške drža¬
ve. In nadalje: Kaj bi vi kot kristijan storili s svojim sovražnikom?”

— 59  —

“Obdržite svoja vprašanja v ustih, rn&sterI Jaz sem Engiishmaa..
Storite, kar hočete!”

“In če ga spustim?”

“Pa naj jo pobriše! Jaz se ga ne bojim; radi mene ga ni treba pobiti.
Posadite mn raje moj nos na njegov obraz, kar bi bila najboljša kazen
zanj; včeraj nas je vodil za nosove, ki so bili še bolj zanimivi kot moj
sedanji! Yes!”

Med tem dolgim posvetovanjem se Be-beja poloti nestrpnost. 'Ker so
štirje Mohamedanci še vedno govorili med seboj, se obrne k meni:

“Gospod, kaj se zgodi z menoj?”

“Vise je odvisno od tebe. Kdo naj te sodi? Oni štirje možje, ktere ti
Hnenuješ vernike, ali pa midva z Lindsay emirjem, ktere si imenoval
,< gjavre”?”

“Gospod, jaz molim, k Alahu in preroku; o moji osodi naj določijo
°ni, ki so pravi verniki!”

“Zgodilo se bo po tvoji volji. Midva bi te takoj oprostila in jutri bi
bil že lahko pri svojih. Naj se zgodi .po- tvojem; želim le, da se pozneje
a« boš kesal, ker si dv-ojil o besedi kristijanskega emirja, ki bi ti gotovo
prizanesla. ’ ’

Mohamed Emin, njegov sin, Kurd in Halef so se koneeno zjedinili.

“Emir, sklenili smo, da ga ustrelimo!” reče Mohamed Emin.

“Tej obsodbi jaz ugovarjam!” odvrnem.

'‘Sramotil je našega preroka!”

“Ali morate vi o tern soditi? Kar je zakrivil proti svoji veri, naj
poravnaš svojo vestjo!”

“Bil je ogleduh, ki nas je izdal!”

“Ali se je komu izmed nas skrivil las?”

“Ne, toda zgubili smo mnogo- druzega.”

“In mnogo tudi pridobili. Hadži Halef Omar, tebi je znano, kaj mi¬
slim; žalosten sem, ker si postal naenkrat tako krvoločen.”

“iSidi, jaz nisem glasoval za smrt;” se opravičuje hadži; “le Moha¬
med Emin, njegov sin in Kurd so- pritiskali v mene.”

“Moje mnenje je, da Kurchne more glasovati, ker je naš vodnik,
bterega plačamo. Spremenite svojo obsodbo!”

Možje se zopet vsedejo in posvetujejo; čez pet minut mi Mohamed
Emin pove izid njih posvetovanja.

“Emir, mi nečemo njegovega življenja, pač -pa ga onečastimo-. Lase
mn porežemo z glave ter ga bijemo- z palicami v obraz- Kdor je s palicami
tepen, nima več časti.”

“To je še etraišnejše kot smrt, in tudi do zaželjenega u'speha »e vodi.
Nekemu Bebeju sem dal zaušnico, ker j-e sramotil mojo vero in včeraj
Se m ga videl, da se je bojeval ob strani svojega šejka. Ali so ga udarci
torej osramotili?”

“Toda odrezani lasje mu vzamejo čast!”

60  —

“Na glavi bo nosil turban, da se ne izda.”

“In ti si sam prej hotel ukazati, da se mu odrežejo lasje.”

“Ker sem ga hotel ustrašiti. Sicer pa — zakaj hočete Bebeje še bolj
razdražiti? Bebeji mislijo, da nas preganjajo s pravico, ker Smo baje za¬
vezniki Bejatov; niti slutijo ne, da mi nikakor nismo odobravali ropanja
jn (moritve Bejatov; nadalje ne slutijo, da sem Heider Mirlam kanu očit¬
no zabrusil v obraz, da bi Bebeje svaril, če bi vedel za namene Bejatov;
Bebeji so nas dobili skupno z roparji in seveda mislili, da smo imi njib
zavezniki. Sedaj ko smo jim srečno pobegnili, pa jib hočete z novim gro¬
zodejstvom še enkrat nahujskati zoper nas!”

“Emir, mi smo ,bili njih ujetniki in moramo se maščevati.”

“Tudi jaz sem bil ujetnik, in mogoče večkrat kot 'vi, toda maščeval
ae nisem. Bejs iz ^orda, Nedšir-bej me je vjel; toda oprostil sem se sam
in mu pozneje odpustil, nakar je postal moj prijatelj. Ali ni bolje živeti
ir  miru kot v krvnem sovraštvu?”

“Emir, ti si kristijan, in kristijani so ali izdajalci ali pa ženske!”

“Mohamed Emin, reci kaj tacega še 'enkrat, in najini poti se takoj
ločite; ti greš na desno, jaz na levo. Nikdar nisem sramotil tvoje vere;
zakaj ti sramotiš mojo? Ali si menda opazil, da sva midva z Lindsay
bejem izdajalca ali strahopetna kot ženske? Tudi jaz bi lahko sramotil
islam; rekel hi lahko: mohamedanci so nehvaležni, ker pozabijo, kar jim
kristijani storijo dobrega. Toda ne bom ti očital, ker vem, da mnogi me
morejo krotiti svojih strastij, dočim se drugi lahko zadržujejo!”

Mohamed Emin plane po koncu in stegne obe roki proti meni.

“Emir, oprosti! Moja brada je bela, in tvoja še temna, vendar ima
tvoje srq^ razum starosti, dasi je še mlado in 'vroče. Bebeja izročimo tebi
in naredi z njim po svoji volji!”

'‘Mohamed, zelo sem ti hvaležen! Ali je tudi tvoj sin zadovoljen?”

“Zadovoljen, efendi,” odvrne Amad el Gandur.

(Obrnem se torej k ujetniku.

“Enkrat si nas že nalagal. Ali obljubiš, da govoriš “sedaj resnico?”

“Obljubim.” '

“Dobro torej; štirje moslemini so te oprostili smrtne obsodbe; da¬
nes ostaneš še pri nas, a jutri se lahko vrneš k svojim.” '

, Odvežem mu roke in noge.

“Gospod,” reče, “lagati se ne dme, teedaj pa sam govoriš neresnico.”

"Zakaj?”

“Rekel si, da so me ti štirje mtožje oprostili, kar ni res. Tebi samemu
se imam zahvaliti za življenje; hoteli so me ustreliti, nato pa s palicami
biti po obrazu in mi odvzeti kras moje glave, ti si se pa mene usmilil.
Razumel sem vsako besedico, ker arabsko govorim tako dobro kot kurd¬
sko. In sprevidel sem tudi iz tvojih besedij, da niste pomagali Bejatom,
.temveč bili celo naši prijatelji. Emir, ti isi kristijan; kristijane sem vedno
sovražil; dan as sem jib pa spoznal od druge strani. Ali hočeš /biti moj pri¬
jatelj in brat?”

61  —

“Hočem!”

“Ali mi tolčeš zaupati in počakati na tem mestu, dokler ne dospejo
v ' a ši preganjalci ? ’ ’

“Zaupam ti!”

“Daj mi svojo roko!”

“Tu je! Ali so tudi moji tovariši varni?”

‘‘Vsak, ki je tvoj tovariš. Od mene nisi. zahteval odkupnin«; ohranil
si moje življenje in mojo čast; tebi in tvojim so ne bode niti lasu skrivilo!”

Tako smo bili namah oproščeni vseh skrbij. Niti sanjalo se mi ni, da
ruzume Bobe arabsko; vendar sem bil srečen, ker sem moral baš tej oko¬
liščini pripisovati svojo' zmago. Da slednjo vsaj nekoliko proslavimo, po¬
tegnem iz žepa ostanek tobaka, ki sem ga nosil s seboj; sicer ni bilo do¬
sti, vendar dim je povzročil, da smo postali veseli in vso druzega mnenja
kot pri začetku obravnave.

Z veselo nado se vležemo k počitku; celo tako predrzni smo bili, da
srno opustili običajno stražo za časa počitka.

Ko se druzega jutra prebudimo, stopim k Bebeju in mu rečem:

“Sedaj si prost; tam stoji tvoj konj in v bližnjem grmovju dobiš
tudi svoje orožje.”

“Ne, ostati hočem pri vas, dokler ne pridejo moji tovariši sem.”

“Če pa ne pridejo?”

“Oni pridejo!” odvrne zelo odločno, “in skrbel bodem, da ne bodo
•lahali mimo.”

Prenočili sme namreč v majhni, stranski dolini in sicer za nekim
učinkom, da nas v glavni dolini ni mogel nihče zapaziti. Bebe koraka
Proti izhodu doline, da so ga morali njegovi tovariši že od daleč zapaziti.
Čstali smo pa nepotrpežljivo čakali nadaljnih dogodkov.

“In če nas zopet oslepari?” reče Mohamed Emin.

“Jara min zaupam. Znano mu je, da bo prost, in če bi imel skrivne
Uačite, bi mi ne povedal, da razume arabsko. Bebe ne namerava ničesar

slabega.”

“Toda če nas zopet preslepari, tedaj prisegam pri Alahu, da mu
P r 'u zapodim krogljo v glavo.”

“Potem tudi ničesar druzega ne zasluži.”

Tudi Lindsayu ni bilo nekaj po volji.

“Master, tam sedi Bebe pri izhodu,” reče; “in če nas zopet nalaže
smo mi v najbolj nevarni luknji, kar smo jih še kedaj videli. Ne zamerit«,
Pogledam po svojem orožju in konju!”

IVfeekako sem prevzel veliko odgovornost za svoje in življenje svo-

tovarišev; odkritosrčno priznam, da mi položaj ni nič kaj ugajal. K
sreči nismo dolgo čakali odločilnega trenutka.

Bebe se dvigne, dene roke nad oči in pozorno gleda v daljino; nato
P® Poišče svojega konja, ktenega takoj zajaha.

"Kami?” ga vprašam..

— 62

“Bebejem nasproti,” odgovori; “dovoli, da jih pripravim na vse,
gospod!”

“Le pojdi!”

Mož odjaha. Mohamed Emin pa reče:

“Emir, ali nisi naredil velike napake?”

“Ujpam, da se nisem prevaral. Sklenili smo mir, in če bi Rebe opa¬
zil, da mu ne zaupam, postal bi tudi on moj sovražnik.”

“Toda imeli smo ga v svojih rokah in bi ga lahko porabili kot
talnika!”

“Na vsak način se vime k nam. Naši konji so pripravljeni, da 9mo
lahko z jednim skokom na sedlih. Pripravite orožje, vendar tako, da ne
vzbudimo sumnje. ”

“Kaj nam koristi, emir? Sovražnikov je veliko več kot nas in ti
vedno želiš, da streljamo' na konje in ne na ljudi.”

“Mohamed Emin, povem ti: Če nas meni Rebe izdati, nam ničesar
ne koristi pobitje konjev, in jaz bom prvi, ki bo obrnil svojo pulško na
jezdece. Sedite mirno na svojih prostorih, doeirn čakam jaz pri vhodu.”

Konja peljem proti izhodu doline, zajaham in pripravim brzostrelko.
Za nekim drevesom dobim zavetje; ko se nekoliko sklonem naprej in po¬
gledam po veliki dolini, zapazim tropo jezdecev, ki so se v diru ustavili,
da posluišajo govor nekega moža. Ril je brat šejka. Čez nekaj minut se lo¬
čita dva jezdeca od glavnega oddelka, dočim ostanejo drugi na svojem
mestu. V dveh j-ezedecib spoznam šejka Gazal Gaboja z njegovim bratom;
prepričal sem se 'takoj, da nam ne preti več nesreča.

Ko prideta bližje in me ugledata, ustavita konje. Šejk me temno
pogleda in vpraša:

“Kaj hočeš tukaj?”

“Tebe sprejeti!” mu kratko odvrnem.

“Toda tvoj sprejem ni uljuden, tujec!”

“Kjaj boš menda od emirja iz zapadne dežele zahteval, da te sprejme
bolj prijazno kot ti njega?”

“Mož, zelo predrzen si! Zakaj sediš na konju?”

“Ker tudi ti jahaš.”

“Pojdimo k tvojim tovarišem. Mož, kterega vidiš ob moji strani, je
sin mojega očeta in želi, da se pogovorimo, ee ti morem res odpustiti.”

“Torej pojdi tudi ti z menoj; moji tovariši se hočejo posvetovati
če te bodo kaznovali ali pomilostili.”

To mu je bilo pa vendar preveč.

“Človek,” zakriči nad menoj, “pomisli, kdo ste vi, in kdo smo mi!”

■“Vem,” odvrnem kratko.

“Vas je samo šest.”

Smejaje pokimam' z glavo.

“In nas je eela vojska!”

Pokimam še enkrat.

“Torej poslušaj in spusti me k svojim tovarišem!”

— 63

Pokimam tretjič in se umaknem s konjem nekoliko vstran, da sta
šejk in njegov brat lahko jahala v dolino. Igra je bila za nas dobljena;
s^jk in njegov brat. se morata pokoriti vsem našim poveljem, ker .sta bila
v  naših rokah.

Oba jahata do mojih tovarišev, kjer poskaeeta s konj in se vsedeta.
Jaz sledim njih zgledu.

“Ali je prijazno ali sovražno, master?” vpraša Lindsay.

“Še ne vem. Ali hočete pomagati!”

“Gotovo! Yes!”

“Čez minuto vstanite z najbolj nedolžnim obrazom -—”

“Well! Grozno nedolžen!”

“In pojdite k izhodu, kjer boste stražili —”

“Watckman! Lepo! Krasno!”

“In če vidite, da ostali Bebeji hočejo naprej k nam, pokličite —”
“Yes! Bom glasno zakričal!”

“In če hoče šejk ali njegov biat iz doline, ne da bi jaz dovolil, tedaj
S® ustrelite.”

“Well! Vzamem svoj pihalnik s seboj. Ali right! ,Sem David Lind-
' Sa y! No razumem šale! Yes!”

1  Oba Bebeja sta naravno poslušala, kar sem z Lindsayem govoril.
“Zakaj govorita v tujem jeziku?” vpraša me šejk.

“Ker hrabri emir iz Londonistana govori samo v tujem jeziku,”
°dvrnem in pokažem na Lindsa.va.

“Hraber? Ali res meniš, da je kdo izmed vas hraber?” In z  zaniče¬
valnim smehom še pristavi: “Vi ste bežali pred nami!”

“Govoriš resnico, Šejk,” odvrnem smeje. “Dvakrat smo vam ušli,
smo bolj pametni in hrabri kot vi. Nihče Bebejev se ne more spopri¬
jeti z  nami.”

■ “Molž, ali n:e hočeš žaliti?”

1  “Cazal Oaboja, naj bo mirna tvoja duša, da ostane tudi tvoje oko
cisto! Prišel si k nam, da obravnavamo o miru. Če hočeš res imeti mir,
to prosim da si bolj uljuden kot do sedaj. Nas je malo mož, in vas je cela
Vojska. Toda vsa tvoja vojska nas ni mogla zadržati. Ali je to čast ali sra¬
mota za nas? Boju se nismo ognili.iz strahopetnosti, temveč, ker nismo ho-
Mi pogubiti vaišib življenj.”

“Tujec, tebi se meša!” reče šejk.

“Misliš? Enega tvojih ljudi j sem imel pred seboj na konju; tvoj
rat  je bil naš ujetnik, in ko smo bili v sredini tvojega tabora, da opro¬
stimo tvoje ujetnike, tedaj vas bi lahko še več postreljal. Mi smo vam pri¬
zanašali in pri,zanesti va,m hočemo tudi sedaj; zahtevam, pa tudi, da si
toliko moder in spoznaš položaj, v kterern se nahajaš.”

“Poznam ga. V položaju zmagalea sem,. Pričakujem od vas, da me
kosite odpuščanja in povrnete vse, kar ste nami odnesli!”

“Šejk, motiš se, ker se nahajaš v položaju premaganega. Ne mi,
toaivee ti moraš prositi odpuščanja, in sicer takoj.”

— 64  —

Babe m« neverjetno začudeno pogleda, nato pa ae zakrohota na ves

glas.

“Tujec, meniš, da so BeT>eji psi in jaz, njih šejk, sramotni pes psico'?
Udal sem se prošnjam svojega brata in prišel k vam, da vam odpustim
velikost vaše krivde; vaša kazen bi bila zielo mila. Ker pa nečete spoznati
^dobrote, naj še nadalje odmeva glas sovraštva med nami, in sprevidili
.boste, da potrebujem samo ziniti, da vas vse pomandramo.”

“Zapovej takoj, šejk Gazal Gaboja!” odvrnem mrzlo.

Tu pa prične govoriti njegov brat, ki je doslej molčal:

“Ta tujec iz zapadne dežele je moj prijatelj; rešil me je sramote in
smrti; zastavil sem svojo besedo, da bo.de mir in prijateljstvo vladalo
med nami in svojo besedo hočem tudi držati.’’

“Le drži jo, če jo moreš!’’ roga se mu šejk.

^Bebe ne prelomi nikdar dane besede. Jaz ostanem na strani mo¬
jega prijatelja, dokler se nahaja v nevarnosti in videti hočem, če se voj-
niki našega rodu drznejo napasti one može, ki so se podali pod moje
varstvo. ’ ’

“Tvoje varstvo ni varstvo rodu. Tvoja neumnost te zapelje v nesrečo,
ker boš poginil zajedno s temi možmi.’’

Šejk vstane in stopi k svojemu konju.

“Ali je to tvoja zadnja beseda?” vpraša ga njegov brat.

“Da. Če ostaneš pri tujcih, glej za svojo lastno kožo; pomagati ti
ne morem več kot da dam povelje, da moji ljudje ne streljajo na tebe.”

“Tvoje povelje ne bo ničesar koristilo. Jaz ustrelim vsakega, ki bo
grozil mojim prijateljem, in ustrelim tudi tebe, če se drzneš napasti lju¬
di, kterih prijatelj sem jaz.”

“Stori, kar hočeš! Alah je pripustil, da si zgubil pamet; on naj te
varuje, ker jaz te ne morem. Jaz grem!”

Dočim ostane njegov brat pri nas, zajaha šejk konja, da zapusti do¬
lino. Tu pa se dvigne Lindsay in nastavi svojo puško na šejkova prša.

“Stop, old boy — stoj, stari mladič!” mu zapove. “V trenutku
razjahaj, ker sicer ti pošljem nekoliko svinca med rebra! Well!”

šejk se obrne k meni in vpraša: “Kaj govori ta mož?”

“Ustreliti te hoče,” odvrnem mimo, “ker ti nisem dovolil zapustiti
tega prostora.”

Držal sem se odločno in mrzlo, in šejk je sprevidel, da se ne šalim.
Zajedno opazi* tudi, da napenja Anglež petelina — šejk obrne konja in
jezno zakriči:

. “Tujec, ti si lopov!”

“Šejk, še enkrat red to besedo, pa dam znamenje stražniku, ki te v 1
trenutku ustreli! ’ ’

“Ti si me izdal! Prišel sem k tebi kot poslanec svojega rodu,
prost odhod.”

“Ti nisi poslanec, temveč vodja svojega rodu; ti nimaš  pr?
gajati se z drugimi strankami.”

— 65  —

“Ali veš, kaj je mednarodno pravo?”

“Veni’, toda tebi ni znamo. Morebiti si kje slišal o mednarodnem
,Pravu, toda tvoj duh ni zrel dovolj, da bi kaj razumel. Pravo, o kterem
govoriš, zapoveduje poštenost v boju; nadalje zapoveduje sovražnika pred
napadom obvestiti. Ali si ti to storil? Ne. Napadel si na's kot roparje,
razbojnike in tatove. In sedaj se čudiš, če te smatramo roparjem 1 . Prišel si
k nam 1 , ker si meinil, da smo bojazljivci, ki se boje tvojega spremstva;
toda povem ti: ne boš zapustil preje tega prostora, dokler ti jaz ne do¬
volim. Če skušaš s silo pobegniti, si mrtev v istem trenutku. Stopi s konja
in vsedi se k nam. Toda ne pozabi, da zahtevam od tebe uljudnosti,

in da je tvoja smrt neizogibna, če se Bebeji drznejo nas napasti.”

Šejk res stopi obotavljajoč s konja, vendar jezno pripomnit

“Moji ljudje me .bodo grozno maščevali!”

“Tvojih ljudij in njih maščevanja se ne bojimo, o čemur si se menda

že prepričal! Toda bodi pameten im govori v miru o zadevi, ki te je pri¬

peljala k nam. Govori, šejk Ga-zal Gaboja, toda opusti vsako neuljudnost!”

“Vi ste naši sovražniki, ker ste se združili z Bejati, da nas oro¬
pate -”

“Motiš, se šejk! Bejati so nas srečali, ko smo prenočevali, in njih
.šejk Heider Mirlam nas je povabil v svoj tabor in nam obljubil gosto¬
ljubnost. Povedal nam je, da je na poti k Džiafom, in mi smo mu vrjeli.
Ga smo mi slutili o njegovih roparskih nakanah, hi se mu nikdar ne pri¬
klopili. Vzel vam je vaše črede, ko smo mi spali, in fco sem opazil nje¬
govo roparsko dejanje, je prišlo do prepira med njim in menoj 1 . Ti si pa
P>ed tem napadel tabor im nas preganjal; mi nismo hoteli streljati na vas,
® tudi dokazal sem, da smo nedolžni. Ti si na® pa še nadalje zasledoval
, ] n nas hotel pogubiti. Ujeli smo tvojega ogleduha, vendar smo milostno
Postopali z njim. Ti si nas napadel, in prizanesli smo tvojemu življenju.
Prišel sem v vaš tabor in rešil svoje tovariše; lahko hi te ustrelil, vendar
■nisem niti kapljice krvi prelil. Vi ste nas preganjali; ujeli smo tvojega
,brata, vendar mu nismo niti lasu na glavi skrivili. Pomisli šejk, da nismo
bili tvoji sovražnki temveč vedno tvoji prijatelji. V zahvalo si pa prišel
k nam' z neuljudnimi besedami; nas žališ in tirjaš, da te prosimo 1  odpu¬
ščanja, kar se pravzaprav tebi pritetoja. Alah bodi sodnik med nami in
vami! Mi se vas ne bojimo!”

IŠejk me je malomarno poslušal, in ko sem končal še bolj malomarno
Pripomnil:

“Tvoj govor je zelo dolg, tujec, toda vse, kar si povedal, je lažnjivo
*n krivično! ’ ’

“Dokaži!”

“Dokaz je lahek. Bejati so naši sovražniki. Vi ste bili pri njih, to-
nej ste tudi vi naši sovražniki. Ko so moji ljudje preganjali tvoje tovariše,
ste jim posfcreljali njih konje. Ali je to prijateljstvo?”

“Ali ste bili menda vi prijatelji, ko ste nas preganjali?”

66  —

“Ti si me udaril na glavo, da sem zgubil zavest. Najhrabrejšega mo¬
jih ■rojniikov si udaril v obraz, da je padel na aemodjo kot črv. Ali' je to
prijateljstvo ? ’ ’

“Ti ,si me prvi napadel, tore sem se moral braniti; naj hrabre jši

“Ti si me prvi napadel, torej sem se moral braniti; najhrabrejši
proti me<ni> sam črv.”

“TH'oji udarci so najveeja. sramota za mojega vojnilka; on zahteva
tvojo kri! ’ ’

“Moji udarci zanj niso sramota, temveč čast, ker si mu vseeno dovo¬
lil, da se bojuje olb tvoji strani. Ce zahteva mojo kri; naji pride .sem in
me poeove na boj ! ’ ’

“In včeraj si nam ukradel šest naših najboljših konj. Ali je ta prija¬
teljstvo ? ’ ’

“Konje sem vam vzel, ker ste nam vi našepostre-ljali. Vsi tvoji iz¬
govori in očitanja so krivična in brez prave podlage. Mi nimamo niti ča¬
sa niti volje, da se s teboj nadalje pričkamo. Povej nam kratko, kar zah¬
tevali, .in nato dobiš tudi od mene kratek Odgovor!”

iSedaj prične šejk narekovati svoje pogoje:

“Zahtevam, da pridete k mojim Vojnikom — — —”

“Naprej!” rečem.

“In nam izročite vaše konje, orožje in vse, kar imate pri sebi.”

“Naprej!”

'“Možu, kterega si udari! v lice, moraš dati zadoščenje.”

“Naprej! Kaj še druzega?”

“In potem greste lahko, kamor hočete.”

“Ali je to vse?”

“Da. Vidiš torej, da sem zelo milosten!”

“In kakšno zadoščenje naj dam možu, ki sem ga udaril?”

“Plačati mu moraš odškodnino, ki jo določimo!”

“Motiš se, šejk! Vi ne dobite ničesar. Mi bodemo zahtevali odškodni¬
no, ne vi. Sicer so pa vse tvoje tirjatve skoro blazne. Kako naj plačam
možu odškodnino, če mi vi prej poberete ves denar! Svetujem vam, da
nais pustite v miru, ker bo najbolje za vas! Pomisli, da si v moji oblasti!”

“Ali me hočeš umoriti?”

“In sicer takoj, ko pričnejo tvoji vojniki s napadom.”

“Maščevali me bodo, kar sem ti že prej povedal.”

“Ne bodo se maščevali temveč drveli v lastno pogubo. Poglej sem,
šejk Gazal Gaboja! V tej puški imam petindvajset krogelj in v tej dve;
vsak izmed mojih dveh revolverjev ima šest krogelj in vsaka moja pi¬
štola za pasom lahko dvakrat ulstreli; torej lahko ustrelim triinštirideset-
ikrat zaporedoma, ne da bi basal. Moji tovariši imajo tudi dobro orožje,
in nahajamo se na mestu, kamor more priti hkrati le posamezen sovražnik.
•Visi tvoji ljudje bi v boju padli, ine da bi enega nas v pest dobili. Poslu¬
šaj moj glas in glas svojega brata: Pusti nas v miru!”

67  —

“Ali naj se mi moji vojriiki smejejo in me zasramujejo? Za¬
kaj lažeš, da imaš petindvajset krogelj v eni pulški. Zakaj govoriš ne¬
resnico ? ”

“Jaz me lažem. Kaši orožni kovači so bolj prebrisani kot vaši. Po¬
glej si puško! ’ ’

Pokažem mu napravo pri svoji brzostrelki in pri revolverjih; viden
znak začudenja opazim na šejkovem obrazu.

■“Alah je mogočen!” mrmra. “Zalkaj ni podelil svojim vernikom ume¬
tnosti izdelovati enake puške?”

“Ker bi zlorabili ortožje. Alah je dober in moder; on podeli brzo¬
strelke samo kristijanom, ki jih rabijo šele tedaj, ko jim poide .potrpež¬
ljivost. Povej, kaj si sklenil!”

“Goispod, videl sem tvoje orožje, ki je strašno, vendar se te ne bo¬
jim. Vendar se vas hočem usmiliti, če mi izročite, kar sedaj zahtevam.”

“In kaj zahtevaš?”

“Onih šest konj, ki ste jih nam ukradli in tvojega vranca. In poleg
tega mi izroči tudi svojo brzostrelko s petindvajsetimi krogljami in oba
revolverja; to je vse, kar zahtevam!”

“Konj ti ne dam, ker si ukazal naše postreliti; tudi mojega vranca
ne dobiš, ker je več vreden kot tisoč vaših konj. Orožje potrebujem sam.
Da se ,pa prepričaš, da želim mir, ti hočem izročiti ono orožje, ki sem ga
odnesel iz tvojega tabora.”

“P-omisli, tujec, kaj si - ”

iŠejk preneha govoriti, ker zunaj je nekdo ustrelil, dva strela, trije,
štirje. Takoj pokličem Angleža.

“Kaj je novega, Sir?”

“Dojan!” odvrne.

Ta beseda me tako elektrizira, da planem po koncu in hitim proti
izhodu doline. Kes, moj pes je dobil mojo sled in hitel meni nasproti.
Kurdje so ga pričeli takoj loviti; žival je bila toliko pametna, da je dir¬
jala v J oku, kar ji pa ni mnogo pomagalo. Pes je bil tako slab in utrujen,
da so konji Bebejev hitreje dirjali kot on. Nahajal se je v nevarnosti, da
da ustrele. Takoj skočim k mojemu konju.

“Šejk Gazal Gaboja, sedaj se lahko prepričaš, kakšno orožje nosi
emir iz zapadne dežele. Toda ne gani se s svojega mesta. Ti si moj ujet¬
nik, dokler se nevrnem.”

Po teh besedah pa zajaham konja.

“Kam hočeš, sidi?” zakliče Halef.

“Psa moram čuvati!”

''Jaz grem s teboj!”

“Ostani! Skrbi, da oba Bebeja ne pobegneta!”

Nato pa odjaham ven v veliko dolino ter dajem Kurdom z rokami
znamenje, da pustijo psa. Opazili so pač moja znamenja, vendar žival
niso nehali preganjati. Tudi pes me zapazi ter zdirja naravnost proti
meni. Pri tem pa je moral tik mimo svojih preganjalcev. Na vsak način sena

— 68  —

moral prepražita, da Kurdje psa ne ustrele. V trenutku zadpžim konja.
Pomerim; in poderem na tla konja dveh Kurdov, ki sta bila ppu najbližja.
Dojan ostane nepoškodovan, dočim drve Bebeji s krikom proti mani.

Pes skoči k meni na konja ter kaže na vse mogoče načine svoje vese¬
lje. Vendar mu ukažem, da skoči navzdol, ker me je nadlegoval.

“Buraja, Buraja — sem, sem!” zaslišim kričati šejka, ki je hotel
uporabiti to priliko, da uide nevarnemu položaju. Kurdje začujejo' njegov
klic, spodbodejo konje in vihtijo orožje. Seveda sem bil jaz hitrejši kot
Bebeji; baš ko pridem; k vhodu, opazim šejka na tleh, in nad njim Halefa
in Angleža, ki sta ga skušala zvezati. Njegov brat je pa stal mirno poleg.

“Emir, prizanesi mojim bratom!” me prosi.

“Če hočeš ti šejka čuvati!” odvrnem.

“Gotovo!”

V trenutku skočim s konja in zapovem tovarišem, da se skrijejo za
skalo pri vhodu.

“Streljajte samo na konje!” prosim.

“Ali tako držiš svojo besedo, emir?” jezi se Mohamed.

“Šejkov brat nas ni prevari!. Prvi strel torej oddajte na konje, na¬
kar vidimo, kaj porečejo Bebeji.”

Vke se je zvršilo s tako naglico, da so se Bebeji že približali na strel¬
no daljavo v naše zavetišče. Ustrelil sem že dvakrat iz medvedovke ter
primem za brzostrelko. Streli zadonijo, še enkrat in še enkrat.

“Hura, že padajo!” zakliče Anglež. “Pet, osem, devet konj! Yes!”

Anglež je klečal, zdaj se pa dvigne, da puško znova naloži. Tudi Alo,
ogljar, je enkrat ustrelil. Ker ni bil previden strelec, je ranil enega iz¬
med Bebejev; drugi so bili svojih strelov gotovi.

Prvi streli so naval Kurdov tako dolgo zadržali, da smo puške znova
naložili; ko pa drugič ustrelimo, se Kurdje umaknejo.

“Come on — naprej!” kriči Lindsay. “Ven, pobite pasje lovce,
bijte, morite!”

Puško prime za cev in hoče res planiti nad Kurde. V zadnjem tre¬
nutku ga še obdržim.

“Kaj ste obsedeni, Sir?” mu zakličem.. “Kaj hočete menda zgubiti
svoj patentovani nos? Ostanite, kjer ste!”

“Zakaj? Trenutek je ugoden! Le po njih, master, le po njih!”

“Neumnost! Tu smo varni, zunaj pa ne!”

“Varni? Hm;! Torej se vlezile. na divan in malo zaspite, master. Ne¬
umnost, če adute pustimo pobegniti! Well!”

“Le mirni bodite! Ali ne vidite, da se umikajo. Posvetili smo jim
dobro, da bodo še dolgo pomnili.”

“Lepo posvetili! Saj so zgubili samo nekaj konj!”

Tu stopi k meni šejkov brat in mi poda roko.

“Emir,” reče, “hvaležen, sem ti! Lahko bi umoril toliko ljudij kot
je sedaj mrtvih konj, vendar nisi. Kristijan si, vendar Alah te bode
čuval! ’ ’

— 69

‘‘Ali vidiš, da je naše orožje boljše kot vaše?”

"Prepričal sem se.”

"Torej pojdi svojim tovarišem in povej jim!”

‘‘Šel bom. Toda kaj se zgodi s šejkom?”

"Šejk ostane pri nas. Četrt ure ti dovolim, da se pogovoriš s svo-
tovariši. Če se do tedaj ne vmes, tedaj obesimo šejka na prvo dre-
■ Vo - Nikar ne mnjsli, da se šalim. Preneumno se mi zdi, da bi se bojeval s
trdovratnim sovražnikom. ’ ’

‘‘In če prinesem mir?”

"Tedaj šejka izpustimo.”

"In kaj ukreneš radi njegovih zahtev?”

"Šejk ne dobi ničesar.”

"Tudi svoje puške in revolverje ne?”

"Ne. On je kriv napada, kterega smo pravkar odbili; od mene ne
tttore pričakovati prizanašanja. Mi smo zmagalci, ti pa naredi, kar hočeš!”
Mož odide k Bebejem, jaz pa zapovem tovarišem, da nabašejo vse pu-
ih revolverje. Pes je Ležal pri mojih nogah in veselja cvilil, dasi mu je
r ®led utrujenosti visel jezik iz gobca.

"'Kaj misliš, emir,” vpraša Amad el Gandur; "ali je pes stražnika
na ®®ril, pri kterem smo ga pustili?”

"Ne vrjamem. Najbrž je moža zapustil, ker je predolgo ležal na
a l&ui. Čuval je pri njem celo popoldne in celo noč; uboga žival je grozno
t^dna. Halef, daj mu jesti! Vode dobi šele pozneje.”

Šejk leži zvezan na. tleh in ne spregovori besedice; toda s pogledom
opazoval vse naše delo. Na obrazu sem mu bral, da ne postane nikdar
prijatelj.

K napetostjo smo pričakovali, kakšen odgovor nam- prinese šejkov
kr&t. Beibeji so sedeli tesno vsaksebi in se burno posvetovali. 'Koneeno se
^e naš sel.

"Gospod, prinašam vami mir,” reče.

"Pod kterim pogojem?”

"Brez pogojev. ”

‘‘Tega nisem pričakoval. Vidčl sem, da si zelo govoril v nas prid, za
khr se ti lepo zahvaljujem!”

"Poslušaj me gospod, predno se zahvaljuješ! Prinašam ti sicer mir,
t & da tudi vi ne smete Bebejem staviti nobenih pogojev.”

“Ah! Oni imenujejo to mir! Dobro, torej se tudi jaz zavarujem. Po-
v ®3 Bebejem, da vzamem' njih šejka kot talnika s seboj.”

"In kako dolgo ga obdržiš v svoji oblasti?”

“Dokler se mi bo zljubilo; tako dolgo, dokler nisem prepričan, da
na s ne preganjate. Nato ga pa izpustim na svobodo.”

“Vrjamem ti, gospod. Dovoli mi, da povem tvoje besede mojim

Mnikom.”

. . “Da, le pojdi tja in zapovej jim, da se umaknejo do onib gor, ki ome-
dolino. Takoj pa ko oparim, da nas preganjajo, umorim njih šejka.”

— 70

Mož odide, in kmalu zapazimo, da se vsi Bebeji, na konjih in »•*
mikajo proti severu. Sam šejkov brat se pa vrne k nam, da odpelje

'<ra konja.

'mir,” reče, "[bil sem tvoj ujetnik; ali me hočeš spustiti?”

^i si moj prijatelj. Vzemi revolverje svojega brata. Ne njemu,
te,. h vračam. Puška pa ostane last onega moža, kteremu sem

jo V'

v brat ostane pri nas, dokler nismo šejka zvezanega posadili na
e pripravili na odhod. Nato pa mi ponudi roko. ,
idravstvuj, gospod! Alah blagoslovi tvoje roke in noge. S seboj
A  moža, ki je tvoj in moj sovražnik, in vendar ga priporočam tvoji
dobrotljivosti, ker je sin mojega očeta.”

Še dolgo gleda za nami, dokler nismo zginili; šejk svojega brata niti
pogledal nj; bil sem prepričan, da je postal njegov smrtni sovražnik.

Konje obrnemo proti jugu. Halef in Alo sta jahala ob strani šejka;
med potjo smo le malo govorili; opazil sem na obrazih svojih tovarišev,
da niso odobravali moje mnenje tekom zadnjih dnij. Sicer ni nihče črhnil
niti z besedico, vendar sem bral na njih pogledih in očeh nezadovoljnost-
Njih molčečnost mi je zelo presedala; raje bi Videl, da hi vsak odkritosrčno
povedal svoje mnenje. Tudi narava, v kteri smo se baš nahajali, ni bila pri¬
jazna. Jahali smo po strmih, pustih gorskih Hečeh, iskozi temne soteske 1 !
zvečer je postalo mrzlo in vetrovno kot po> zimi; tudi noč, ko smo prenoči¬
li, med dvema ogromnima skalama, ni zboljšala našega občevanja.

Malo pred jutranjo zoro vzamem v roke puško in se napotim v gozdi
da ustrelim kako zverjad za liTano. Po dolgem' iskanju se mi posreči ustre -
liti suhega jazbeca, kterega prinesem kot edini plen v tabor. Pogled, kte-
rega sem takoj po povratku opazil v Halefovih očeh, mi je pričal, da 9®
je za časa meje odsotnosti v taboru nekaj pripetilo. Da zvem za dogodek,
mi ni bilo treba dolgo čakati; komaj se vsedem, že pride k meni Mohamed
Srnin:

‘‘Emir, kako dolgo bomo Bebeja še vlačili s seboj?”

“Če hočeš z menoj dalj časa govoriti, tedaj ukaži, da prepeljejo' ujet'
nika na drugo mesto, ker sicer bo poslušal najin razgovor, ker je ves^
arabščine,” mu odvrnem.

“Alo naj ga čuva med tem časom.”

Ujetega šejka res odpeljem na samotno mesto, kjer ga izročim vat"
stvu našega vodnika. Ko mu priporočim, da ne obrne svojega pogleda d
njega, se vrnem k Mohamedu.

“Nihče naju ne posluša,” začne Mohamed Emin, “in svoje vprašanja
kako dolgo nameravaš še vlačiti 5’ seboj šejka, ponavljam še enkrat.”

“In zakaj vprašuješ?”

“Ali nisem menda upravičen, efendi?”

“Pravico imaš, kterej nečem oporekati. Hotel sem ga obdržati pr*
sebi, dokler ne bi bil prepričan, da nas njegovi vojniki več ne preganjajo.’’

“In kedaj se prepričaš, da smo vami?”

— 71  —

“V kratkem času; mi jahamo najprej do poldne; nato pa vi poiščete
na pripravnem mestu, nočno taborišče, jaz pa jaham nazaj in prepričan
k°in, da dobim sled Bebejev, če nas preganjajo. Jutri predpoldne sem pa

*°pet pri vas.”

“Ali je sovražnik vreden tolikega truda?”

“On ni vreden, toda naša varnost zahteva tolike previdnosti.”

“Zakaj pa ne olajšaš nam in sebi svoje varnosti?”

“Na kakšen način?”

“Ti veš, da je šejk naš sovražnik?”

“Celo hudoben sovražni je.”

*  ‘Ki nas je vedno zalezoval, da nas usmrti.”

“Gotovo.”

“Ki nas je celo izdal, ko je bil v naši oblasti; poklical je k sebi svo-
ljudi, ko si ti zapustil dolino, da (braniš psa. ’ ’

“Imaš prav, Mohamed Emin.”

“Po postavah Šamarjev je zaslužil večkratno smrt.”

“Kaj veljajo postave Šamarjev v tem kraju?”

“Vsepovsod, kjer Šamar lahko sodi.” (Šamar je mogočen rod Aralb-
** T » h kterim je tudi Mohamed Emin pripadal.)

“Aha, torej hočete ujetnika obsoditi? — Kakor slutim ste se glede
*°4be že zj-fcdinili! In kaj ste sklenili?”

“Obsodili smo ga na smrt.”

“In zakaj obsodbe že niste zvršili?”

“Ker ti nisi bil navzoč, emir.”

“Torej nimate poguma obsodbe brez mene zvršiti; toda pogumni ste
*>Mi, da sodite ujetnika brez mene! Ah, Mohamed Emin, zašel si Ha
pota, ker jetnikova smrt bi bila tudi tvoja.”

“Kaj misliš s tečni besedami?”

“Mohamed Emin, tu sedi moj prijatelj David Lindsay-bej in tu moj
^ r ahri hadži Halef Omar. Meniš, da bi tebi moja prijatelja dovolila, jet¬
ika, brez moje vednosti usmrtiti?”

, “(Branila gotovo ne bi, ker vesta, da sva jaz in moj sin močnejša

* ot  sama.”

“Res je, da sta vidva najhrabrejša sinova Hadedinov, toda pomisli,

4  tudi Lindsay in hadži Halef še nikdar nista čutila strahu v sebi. Kaj
^niš, kaj bi naredil jaz, ko bi ob svojem povratku opazil, da ste ujetnika
'^'Oirili brez moje vednosti?”

“Dejstva bi ne mogel spremeniti.”

“Res je, toda tudi vaša smrt bi bila zapečatena. Utaknil bi pred teboj
^ tvojim sinom nož v zemljo in bi se z vama bojeval kot maščevalec
. a6 Sa, ki je bil umorjen. Alahu samemu je znano, če hi se vama posrečilo
'tene premagati.”

. _ “Emir, molčimo raje o tem. Saj vendar vidiš, da smo te prej vpra-
predno smo hoteli sodbo izvršiti. Šejk je zaslužil smrt; posvetujmo se
^3, kaj zasluži za svoje izdajstvo; radi bi slišali tudi tvoje mnenje!”

— 72  —

"Posvetovali? Ali ne veste, da sem obljubil njegovemu bratu, da
takoj spustim šejka, ko se prepričam, da nas njegovi vojniki ne za¬
sledujejo?” i ' [j;, J

"Obljubil si prehitro. Ofbljuibil si, ne da bi nas vprašal. Kaj si mor¬
da naš zapovednik, ker si priilastuješ nekako poveljstvo nad nami?”

Mohamed mi je vrgel v obraz očitanje, kterega nisem pričakoval.
Molčim nekaj časa, da pomislim, nato pa odvrnem:

"Prav imate, ko trdite, da sem sempatja ravnal po svoji volji. Ven¬
dar se to ni zgodilo, ker sem sebe smatral vašim, zapovednikom, temveč iz
drugih vzrokov. Vi ne razumete kurdskega jezika, torej sem skoro vedno
sam govoril za vas. Ali naj vas pri vsakem vprašanju, pri vsakem odgovoru
vprašujem za svet? Ali ima človek čas se posvetovati s svojimi tovariši,
ki ne razumejo jezika dežele, kjer se nahajajo, pri vsakem važnem dogodku,
ko je treba hitrega dejanja? Ali ni bilo vedno koristno, če ste storili tako
kot sem vam svetoval?”

"Odkar smo se sešli z Bejati je bil tvoj nasvet vedno pogubonosen.”

"Ne vem: če je res, dasi se nečem z vami prepirati. Jaz nisem Alah,
temveč človek, ki se lahko zmoti. Dosedaj ste mi radovoljno prepustili
vodstvo, ker ste mi zaupali; ker je pa vaše zaupanje v mene zginilo, odsto¬
pam od svojega mesta. Mohamed Emin, ti si najstarejši med nami; ti
prevzemi čast našega vodje!”

Tovariši niso pričakovali kaj takega; toda zadnji stavek je imel v
sebi preveč časti za Mohamed Etmina, da bi jd slednji odvrnil od sebe.

"Ali si govoril iz prepričanja, emir? In res meniš, naj postanem jaz
vodja našega oddelka?”

"Da, ker si moder, močan in hraber.”

"Hvala! Toda kurdskega jezika ne morem govoriti.”

"Jaz rad« prevzamem službo tvojega tolmača.”

"Sicer pa,” dodenem še, "pridemo kmalu v kraje, kjer se govori
arabsko. ’ ’

"Ali so tudi ostali zadovoljni s tem predlogom?” vpraša Mohamed
Emin.

"Hadži Halef stori, kar mu jaz rečem, in Angleža hočem takoj
vprašati. ’ ’

Ko razložim Angležu ves položaj, reče suhoparno :

"Ne bodite neumni, Sir! Sem že zdavnej opazil, da Hadedine srce
tišči. Mi smo kristijani in smo njim veliko prečloveški. Well!”

"Zadeli ste pravo, master. Vprašam vas le, če pripoznate šejk Moha¬
med Emina kot našega vodja?”

"Ves, ee so. mu pota znana. Sicer pa k vragu z vodjem. Sem English-
man in delam, kar hočem!”

"Ali naj mu povem vaše mnenje?”

"Povejte mu, in radi mene mu tudi povejte še kaj druzega. Jaz sem
zadovoljen, ee .prevzame vodstvo naša gorila, ogljar Alo.”

Nato s«e obrnem k Mohamed Eminu in mu rečem:

— 73

“Darili Limdsay-bej je zadovoljen. Njemu je vseeno, kdo je poveljnik,
^ ali ogljar Alo. On je emir iz Inglistana in dela, kar se mu poljubi.”

Šejkov obraz se potemni.

1  ‘Kdor v mene. zauipa, bo zadovoljen z menoj,” odvrne. “Toda govo¬
rimo o ujetem Bebeju. Zaslužil je smrt. Ali naj ga ustrelimo ali obesimo?”

“Živi naj. Povedal sem ti že, da sem zastavil svojo besedo za nje¬
govo življenje.”

“Emir, tvoja beseda ne velja več, ker sem jaz poveljnik. Kar reče
Poveljnik se mora zgoditi!”

“Kar reče poveljnik, se zgodi šele tedaj, če so vsi zadovoljni. Jaz ne
Pripustim, da se prelomi moja beseda.”

“Ef-endi!”

“Šejk Mohamed Emin!”

fTu potegne mali hadži Halef Omar svoje pištole izza pasa in me
vpraša:

“'Sidi, ali želiš, da pošljem enemu izmed nas krogljo v glavo? Pri Ala¬
hu, če rečeš, takoj spolnem svojo grožnjo!”

“Hadži Halef Omar, vtakni svoje orožje za pas, ker smo prijatelji,
dasi so Hadedini pozabili na prijateljstvo,” odvrnem mirno.

“Gospod, mi nismo pozabili,” odvrne Aimad el Ganduir, šejkov sin;
“toda pozabiti ne smeš, da si ‘kristijan v družbi pravovernih mosleminov.
Tu veljajo postave kurana, in kristijan nas ne sme zadrževati. Branil si
Ze  brata ujetega šejka; njega samega ti pa ne izročimo. Zakaj si nam ved-
'zapovedoval naj streljamo na konje? Ali smo morda dečki, ki rabijo
°Požje za  igračo? Zakaj prizanašamo izdajale«? Nauk, po kterem se ti
r avnaš, ti lahko vzame tvoje življenje!”

“Molči, Amad el Gandur, ker si še deček, dasi nosiš ime junaka. Spo-
Zt) aj prej može, predno govoriš! ’ ’

“Gospod,” zakliče jezno, “jaz sem mož!”

“Ne, ker če bi bil mož, bi vedel, da slednji svoje besede nikdar ne
s *ne prelomiti.”

“Saj ne prelomiš svoje besede, ker bomo mi Bebeja kaznovali in

Be ti.”

“In jaz prepovedujem!”

“In jaz zapovedujem!” zakliče šejk Mohamed Emin, ko jezno vstane.

“Ali ti zapoveduješ tukaj?” ga vprašam.

“Morda ti prepoveduješ?” mi odvrne.

“Da. Moja zastavljena beseda me sili k temu.”
v  “Tvoja beseda pri nas ne velja. Mi se 1  ne pustimo več vladati od mo-
Za i ki ljubi naše sovražnike. Pozabil si, kar sem ti dobrega storil. Sprejel
Sem  te kot gosta, ko si prišel k meni; dal sem ti celo konja, ki je vreden
T°1 mojega življenja. Ti si nehvaležen!”

'čutil sem, 'kako mi je šinila kri v lice; roka je že grabila po bodalu
Za  pasom, vendar se premagam.

— 74  —

"Vzemi svojo besedo nazaj, 'Mohamed Emin.,” odvrne« atrai« š»
vstanem.

Halefu pomigam, nato pa odkorakam proti mestu, kjer je ležal
aani šejk s svojimi čuvajem. Tam se vse dem. Na preteče minuta, že j*
Anglež pri meni.

vj pa je, mas ter?” vpraša. "Zounds, kaj se jokate? Človek, po-
oga naj ustrelim ali zakoljem!”
ga, ki se dotakne tega ujetnika.”

'Kdo je tako predrzen?”

^Hadedini. Šejk Mohamed Emin mi je očital, da sem nehvaležen,
govega vranca mu hočem izročiti naizaj.”

"Vranca? Kaj ste znoreli, master, da izročate nazaj tako žival, ko
je že tako dolgo vaša last? Upam, da se premislite!”

Tu pride k meni Halef in pripelje dva konja; eden je bil njegov, dru¬
gi je bil pa odveč,, ker sem Bebejem vzel šest konj. Tudi moje sedlo je bilo
na njem 1 , kterega je Halef vzel s hrbta vranca. Mojemu Halefu stopijo
solze v oči, in njegov glas se mu trese, ko 1  spregovori:

"Prav si naredil, gospod. Hadedina je obsedel šejtan. Ali naj vzamem
bič, da mu ga izženem ? ’ ’

'"Odpustil sem mu vse. Podajmo se na pot!”

"‘Sidi, kaj storimo, če skušajo Bebeja umoriti?”

"V istem trenutku jih postreljamo.”

"Prav in pravično. Alah naj kamenja lopove!”

Ujetnika privežemo na konja in zasedemo naše živali; jaiz seveda n«
vranca, temveč konja, ki mi ga je privedel Halef. Nato pa jahamo mimo
Hadedinov, ki sta še sedela na travi. Mislila sta, da se udarno. Ko pa vidi¬
ta, da nameravam res odpotovati, skočita oba po konlcu.

"Emir, kam si namenjen?” vpraša Mohamed Emia.

"Stran,” odvrnem kratko.

“Kakor se vam ljubi!”

"Kje je vranec?”

"Tam, kjer sem ga pustil.”

“Mašalab, saj je vendar tvoj!”

"Vračam ga tebi. Salama — Alah ti podeli miri”

Konja spodbodem z ostrogami in v diru odjahamo naprej. Komaj pa
se oddaljimo dobro miljo, že prideta oba Arabca za nami. Amad el Ganduf
je'jahal vranca in peljal svojega konja za uzdo. Sprevidel sem, da bi ko¬
nja sam rad obdržal; torej mi je bilo nemogoče, da ga še kdaj vzamem
nazaj.

Mohamed Emin se pridruži meni 1 , dočim zaostane njegov sin za našim
spremstvom.

"Določili smo, da sem jaz poveljnik, emir!” začne Mohamed.

"Mi potrebujemo vodnika, pa ne tirana!”

-^ 75 -

“Bebeja hočem kaznovati, ker je mene in mojega sina ujel. Kaj sem
Pa tebi storil žalega?"

“Mohamed Emin, zgrabil si ljubezen in spoštovanje treh mož, ktero
s i do danes užival; trije možje so za teibe in za tvojega sina zastavili
sv oje življenje in bi ga še danes. ’ ’

“Efendii, oprosti!"

“Saj nisem jezen."

‘ *  Vzemi vranca! ’ ’

“Nikdar!"

“Kaj hočeš mene starca kaznovati in zasramovati mojo sivo brado?"

“Ravno tvoja starost in tvoji sivi lasje bi ti morali povedati, da jeza
n i nikdar dobra."

“Ali naj se menda med otroci Hadedinov pripoveduje, da je bilo
S6 jku Mohamed Emiau vrnjeno darilo, ker ni bil vreden da ga podari?"

“'Govorilo se bode!"

“Emir, grozovit si, ker mečeš sramoto na mojo sivo glavo."

“Ti sam si me sramotil. Bil sem tvoj prijatelj in ljubil sem te; tudi
danes ti odpuščam. Vem kakšna sramota te čaka, ko se vrneš k svojimi in
Spelješ s seboj vranca; rad bi ti pomagal, toda ne morem."

“Prav lahko, samo vranca sprejmi nazaj."

“■Rad 1  radi tebe in tvoje časti, toda postalo je že nemogoče. Ozri se!"

■Šejk pogleda nazaj, vendar zmaje z glavo.

“Ne vidim ničesar. Kaj si menil s svojimi besedami, emir?"

“Ali ne vidiš, da ima vranec že novega lastnika?"

“Razumem te, efendi. Araad el G-andur hoče takoj razjahati."

“Toda konja ne vzamem več. Tvoj sin je položil nanj svoje sedlo in
8 a  zajahal; to j« znamenje, da ste ga sprejeli od mene nazaj. Da si ga pri-
P^jal tako nazaj kot sem ga pustil pri tete, bi tel prepričan, da sva pri-
Jatelja in ti bi bil oproščen sramote. Amad el Gandur mi je očital, da sem
Kristijan in se ravnam po svojih naukih; dobro torej, on je moslem, pa ne
Posluša naukov svoje vere; zajahal je konja, ki je nosil kristijana. Pripo-
V0 dug vernikom, ktere srečaš mied„potjo !”

“Alah ii Alah! Kako sem se zmotil!"

Smilil se mi je stari šejk, vendar mu nisem' mogel pomagati. Ali naj
8e  sam osramotim, da prihranim njemu sramoto? Ne? Kar razumeti ni-
Se ®a mogel, kak satan je oba Arabca tako hipoma popadel. Osebno me go-
^° v o nista sovražila. Morebiti sta se skrivaj 1  že dalj časa nad menoj jezila.
111  njih jezo sem še pospeševal, ko sem s sovražnikom vddno milo postopal.
Znižanašanje napram Bebeju je bila pa iskra, ki je vnela streho. Daši me
1® zguba vrainea neizrečeno bolela, vendar svojega mnenja napram krvi-
®^jnim Arabcem nisem hotel spremeniti.

'Dolgo čaša jaha Hadeidin tiho poleg mene. Kjoneeno pa me boječe
vpraša:

“Zakaj sa tako dolgo jeiziš, emir?"

—■76  —

"Jezim se ne, šejk; toda žalosti me, ker želi tvoje srce po krvi onega,
kteremn je tvoj prijatelj oprostil.”

“Dobro; torej kocem poravnati svojo napako.”

Mohamed se obrne. Za menoj je jahal Halef z Angležem; za Angle¬
žem Alo z  ujetnikom in zadnji Amad el Gandur. Nazaj nisem pogledal,
ker sem menil, da toče šejk govoriti s svojim sinom; tudi Halef in Lindsay
se a« ozreta. Šele tedaj pogledam za svoj hrbet, ko začujem glasni klic
Hadedinov:

“Jahaj k svojim, ker si prost!”

Prvi pogled me prepriča, da je Mohamed Emin prerezal vezi ujetnika,
ki je takoj odjahal.

“Šejk Mohamed, kaj si uičinil?” zakriči Halef.

“Thunder-storm, kaj počenja ta človek!” jezi se tudi Anglež.

“Ali sem prav naredil?” vpraša Mohamed Emin.

■“Ravnal si koit deček!” mu odvrnem jezno.

“Spolniti sem hotel tvojo željo,” se opravičuje.

“Kdo ti je povedal, da želim ujetnika takoj oprostiti? Zgubili smo
talnika in zopet srno v nevarnosti.”

“Alah isaster — Bog mu odpusti!” zakliče Halef. “Pojdimo ga

lovit!”

1

“Ne dohitimo ga več,” rečem; “naši konji so slabši kot je njegov;
samo vranec je hitrejši.”

“Amad za njimi” zapove šejk Mohamed Emin. “Pripelji ga živega
ali mrtvega!”

Amad obrne vranca in odjaha. Komaj pa se oddalji petsto korakov,
ko ee njegov vrane« brani dalje dirjati; vendar Amad se ni dal takoj iz
sedla vreči. Tudi mi jahamo za Amadom, ki je pravkar zginil za nekim
ovinkom. Kmalu ga pa zagledamo, kako se v daljavi kakih tisoč korakov
bojuje 6 plemenitim konjem 1 . Uporabil je vso. svojo moč in spretnost, ven¬
dar zaman, ker konečno vendar pade s sedla. Konj se pa obrne in pri¬
dirja k meni; vsi so se čudili.

“Alah afcbar — Bog je velik,” reče Halef; “konju je podelil boljše
srce kot ga imajo ljudje. Škoda, sidi, da ti čast ne dovoljuje ga spre¬
jeti naizaj.”

Hadedin je precej težko padel, vendar poškodoval se ni.

“Ta vranec je satan!” reče. “Prej me je vedno rad nosil na svo¬
jem hrbtu.”

“Pozabil si, da je bil pozneje moj,” mi rečem, “in jaz sem konja
tako naučil, da nosi samo onega, kojemu jaz dovolim.”

“Šatana nikdar več ne zajaham.”

“Pametno bi bilo, da bi ga že prej pustil v miru. Da sem jaz sedel
na njem, nam bi šejk Gazal Gaboja ne bi pobegnil.”

“Zajahaj in pojdi za Bebejem!” prosi Mohamed Emin.

“Ne žali me, šejk!”

“Torej naj Bebe pobegne?”

— 77  —

"Po tvoji 'krivdi.”

"Grozno!” toži Anglež. "Neumnost! Zelo neprijetno! Yes!”

"Kaj začnemo, sidi?” vpraša Halef.

"Ničesar. Za pobeglim šejkom bi poslal psa, pa mi je predragocen.
Vendar čas je, da se posvetujemo.” In ko se obrnem k Hadedinu, mu
rečem: "Ali ste se danes zjutraj, ko' sem' jaz odšel na lov, posvetovali o
nameravanem potu v navzočnosti Bebeja?”

[Mohamed odlaša z odgovorom, Halef pa reče:

"Da, sidi, govorili so, kam smo namenjeni.”

"Toda arabsko,” se opravičuje Mohamed.

“Pametno vseeno ni bilo. Kaj ste pa govorili?”

“Da hočemo v Bistan.”

"Ničesar druzega? Pomisli vendar-! Gre se za vsako besedico, ki ste
jo spregovorili. Malenkost, ki jo zamolčite, nam lahko veliko škoduje.”

"Rekel sem, da iz Bistana potujemo lahko v Ahmed Kulvan, najbrž
pa v Kizeldsi, da pridemo b Kiupri jezeru.”

"Bil si norec, Mohamed Emin! Prepričan sem, da nas bo šejk Gazal
Gaboja preganjal. Ali še vedno misliš, da si sposoben za vodnika in
zapovednika?”

"Emir, oprosti! Prepričan sem, da nas Bebeji ne morejo več doseči.
Pomisli na dolgo- pot, ktero mora šejk prejahati predno pride do svojih!”

"Misliš? Bil sem pri več narodih, kterih značaje sem spoznal, torej
me ne more 'kdo kar tako preslepariti. Šejkov brat je pošten mož, toda on
ni zapovednik Bebejev. Pri njih je dosegel samo naš prost odhod,- toda
zastavim svojo glavo, da so nam Bebeji skrivno sledili. Dokler je bil šejk
v naši oblasti smo bili varni, sedaj pa nam vsak trenutek preti nevarnost.
Maščevali se bodo' za se in tudi za konje, ki smo jih odvedli.”

"Mi se jih ne bojimo,” tolaži nas Amad el Gandur; "odvedli smo jim
sest najboljših konj in več njih postreljali, da nam ne morejo vsi slediti.
In če pridejo, jih pa sprejmemo z našimi dobrimi puškami.”

"Rečeno- je lahko, toda storjeno ni kmalu. Bebeji so sprevideli, da
jih v očitnem boju premagamo; pripravili nam bodo zasedo ali pa nas
ponoči napadli.”

"Ponoči raapo-stavimo stražo.”

"Nas je samo šest mož in šest straž rabimo, če se hočemo popolnoma
zavarovati pred napadom. Misliti moramo na kaj druzega.”

Naš vodnik, ogljar se ni udeležil posvetovanja, ker je stal nekoliko
v stran od nas. Bil je precej v zadregi, ker se je bal, da mu bodem oči¬
tal, ker se Mohamed Eminu ni ustavljal, ko je slednji ujetega šejka
izpustil.

"Kako daleč proti jugu jahajo Bebeji?” ga vprašam.

“Do jezera,” mi odvrne.

"Ali jim je okolica dobro znana?”

‘"'Seveda. Vsako- goro in vsako dolino med Dergeeinom in Miekom

poznajo tako dobro kot jaz.”

1 8  —

^ Torej moramo spremeniti pot, po kteri smo prvotno namenili jahati.
Proti zapadu ne smemo. Kako daleč je od tukaj proti vzhodu do glavne
točke Zagros gorovja?”

"Osem ur, če hi lahko po zraku jezdili.”

"In po zemlji?”

"Ne vem natančno. Bolj spodaj mi je znan neki prelaz. Če jahamo
proti vzhodu, lahko prenočimo v varnem gozdu, in pridemo jutri do opoldne
do Zagros gorovja.”

"Tam je že perzijska meja, ee se ne motim?”

"Da, v bližini meji Kurdistan na Perzijo.”

"Ali so tam Kurdje rodu Džiaf?”

"Da, in zelo bojeviti so.”

"Morebiti nas prijazno sprejmejo, ker nismo njih sovražniki. Tudi
je mogoče, da nam bo koristilo ime šejka Iieider Mirldma. Pelji nas k pre¬
lazu, o kterem si govoril. Mi jahamo proti vzhodu!”

Z ogljarjem sem govoril kurdsko; tovarišem pretolmačim, kar sem
sklenil, in vsi mi pritrdijo. Ko je Amad el Gandur vzel drugega konja in
ga zajahal, nadaljujemo prekinjeno ježo; Mohamed Emin vodi vranca
za uzdo.

Tekom omenjenega pogovora in zamude je minilo precej časa, in bilo
je poldne, ko dospemo do prelaza. Nahajali smo se v sredini divjega go-
revja; ob prelazu zapustimo našo' sedanjo smer poti, ker se obrnemo proti
vzhodu. Za seiboj smo zakrili vse sledove, da bi nas sovražnik le s skrajno
težavo poiskal.

Že čez eno uro opazimo, da se svet zopet prične nižati, in ko vprašam
ogljarja po vzroku, mi pove, da se nahaja med dosedanjim svetom in Za¬
gros gorovjem velika dolžinska dolina.

Prepir, ki je vzibruihnil med nami, je imel tudi. svoje posledice; ni¬
komur se med potjo ni zljubilo govoriti, in na vseh obrazih šemi bral ne¬
kako pobitost. Vrantea niti pogledati nisem smel. Sicer moj novi konj ni
bil slabič, vendar iz Rijem se niti primerjati ni dal. Seveda sem mu iz
srca privoščil, ker ni nosil na hrbtu nobene teže dn prosto tekal poleg
Mohamedovega konja.

Proti večeru pridemo do gozda, kjer šklenemo prenočiti. Med potjo
nismo opazili živega krsta, pač pa mnogo divjačine, ki nam je nudila do¬
bro večerjo. Tudi pri jedi smo molčali vsi; vsak je skušal, da se čimprej
vleže, k počitku.

Imel sem prvo stražo in sedel nekoliko' vstran od tovarišev. Tu se
priplazi k meni Halef, se skloni nad menoj in zašepeta:

"iSidi, tvoje srce je žalostno; toda ali ti je konj ljubši kot tvoj hadži
Halef Omar?”

"Nes, Halef. Za tebe bi dal deset in še več enakih konj.”

"Torej potolaži se, sidri;, ker jaz sem pri tebi in ostanem pri tebi.”

®oko položi na prša ter se vlpže poleg mene.

79  —

Drugega jutra nadaljujemo- spočiti našo pot; s kazal o se je, da je bil
Alo dober vodnik; že pred poldnevom se- pojavijo pred nami Zagros gore;
utrujenim konjem privoščimo nekoliko počitka. Utaborimo se v dolini,
kjer smo menili, da smo popolnoma zavarovani. Konje spustimo na pašo,
sami se pa vležemo v svežo, visoko travo, ki je bila kaj sočnata, ker je
dolino napajal miren potoček z obilo vodo.

'Lindsay letži poleg mene. V rolko vzame kost, ktero kaj skrbno
gloda i-n mrmra nekaj neumevnega. Bil je slabe volje.

Hipoma se vzravna kvišku- in pokaže z roko proti smeri, kterej sem
kazal hrbet. Obrnem se in opazim tri može, ki so se nam približevali. Na
sebi so imeli le slabo obleko brez pokrivala in obuvala; vsak je nosil s
seboj nož, a druzega orožja nisem' opazil. Radi teh slabičev pač ni bilo
treba prijeti za orožje. Ko pridejo do nas, obstanejo in spoštljivo po¬
zdravijo.

“Kdo ste?” jih vprašam.

“Kurdje smo rodu Mer Ma-mali.”

“In kaj delate v tem kraju?”

“Živimo v krvnem maščevanju ter smo pobegnili, da pri drugemu
rodu iščemo zavetja in pomoči. Kdo ste pa vi, gospod?”

“Tudi popotniki.”

“In kaj delate tukaj?”

“Počivamo.”

Govornik kar nič ni zameril, ker sem mu kratko odgovarjal; po krat¬
kem premisleku me vpraša:

“V tej vodi je mnogo rib. Ali dovoliš, da jih nekaj polovimo?”

“Saj nimate niti mreže niti trnkov!”

“Mi jih kar z rokami lovimo.”

Tudi jaz sem v vodi opazil več lepih postrv, in ker sem bil radoveden,
kako se ribe z rokami lovijo, rečem:

“Povedali smo vam, da smo tuji v teh krajih; ribarjenja vam ne mo¬
remo zabraniti.”

Neznanci začnejo takoj z nožmi rezati travo. Ko so jo imeli že pre¬
cej, znosijo na kup precej kamenja, da zajezijo del potoka. Ko se voda
odteče, ostane na dnu struge precej rib. Ker me je stvar zanimala kakor
tudi moje tovariše, primemo sami za delo. Nalovili smo precej, in ker so
nam.polžke ribe vedno uhajale iz rok, smo posvečevali več pozornosti lo¬
vu kot tujim možem, ko naenkrat zakriči naš vodnik:

“Gospod, pazi, možje kradejo!”

Hipoma se ozretm im opazim vse- tri adute -sedeti na naših konjih;
e den izmed njih je -odvedel celo vranca, drugi mojega rjavca im- tretji
Lindsayevega najboljšega konja. Pr-edno s« zavemo, kaj se je zgodilo, so
bili iže precej daleč!

“Ali devils, moj konj!” zakliče Lindsay.

“Alah kerim — Bog bodi milosten, vranec, krasni vranec!” kriči
Mohamed Emin,

“Za njimi!” rjovi Amad el Gandur.

Med vsemi ostanem miren edini jmz.  Opraviti nismo imeli s konjski¬
mi tatovi niti z bo g-ve kako prebrisanimi ljudmi, ker sicer bi nam po¬
brali vse konje.

“Stojte, talkajtei!” zakličem. “Mohamed Emin, ali priznaš, da je
vranec tvoj?”

“Da, emir.”

“Dobro! Nazaj ga ne sprejmem več, toda posodiš ga lahko za treno-
tek. Ali mi ga izročiš za nekaj minut?”

“(Saj so ga vendar odpeljali!”

(“Povej hitro, če ga posodiš?”

'“Da, emir.”

“Torej jahajte ali pojdite počasi za menoj!”

~V  trenutku skočim na prvega konja in drvim za tatovi. Kar sem pri¬
čakoval, se je zgodilo; nekaj sto korakov pred menoj, je visel eden Kur¬
dov na hrbtu vranca, ki je skakal kot divji. Še nisem prišel popolnoma v
njegovo bližino, ko zleti Kurd s sedla. Vranec ise vrne ter obstoji pri me¬
ni. Takoj ga zajaham, pustim druzega 'konja na mestu in drvim za osta¬
lima tatovoma.

Medtem' se je pa Kurd pobral s tal in skušal pobegniti. Ko dirjam s
konjem mimo njega, dvignem kopito svoje puške im ga treščim po glavi,
da sc zvrne na izemljo. Nato pa vzamem laso v mko. Vrancu položim roko
med ušesa in zakličem:

“Ri!”

Konj zdirja hitreje kot ptič v zraku. V eni minuti sem že pri prvem
jezdecu.

“Stoj! Doli s konja!” mu zapovem.

Adut se ozre, vendar ne obstane, temveč dirja s konjem naprej. Že
sem bil z njim v enaki vrsti, ko mu vržem laso za vrat. Mož zdrči na tla,
in jaz skočim s konja, da ga rešim lase, ktero mu odvežem od vratu, nakar
skočim zopet na konja, da ulovim še zadnjeg’a lopova. Tudi njega dobim
kmalu v pest. Tudi on pade zadet od lase s konja na tla in se onesvesti.
Takoj skočim navzdol in mu prevežetn laso okoli telesa; njegov konj je
tresoč se po celem telesu ostal miren na mestu.

“To so torej ribe, ktere ste hoteli ujeti! Kako se imemtješ?”

Mož molči.

“Kaj si že pozabil govoriti. Ne pričakuj milosti, če molčiš! Kako
se iipenuješ?”

Adut še vedno molči.

“Torej leži na tleh, da privedemo tudi tvoja dva tovariša.”

Vsedem se poleg njega in čakam, da pridejo tovariši za menoj. V
kratkem času se zopet združimo, ko smo dobili nazaj konje, ulovili tatove,
in — kar je bilo še najboljše — Alo je bil tako pameten, da je med tem
časom ujete ribe zavil v svoj plašč in jih prinesel s seboj. V zemljo sko¬
pljemo luknjo, naredimo ogenj in apražimo ribe brez vode in ribje zabele, >

— 81  —

[Lindsaya se je 've led tega dogodka zopet polotila dobra volja. Twn
■o°lj so se pa “gdftali” trije adutje, ki so si privoščili kratko potovanje
2  našimi konji. Niti kvišku pogledati se niso upali.

“Zakaj ste nam hoteli ukrasti konje?” vprašam enega jetnikov.

“Ker jih kot begunci zelo nujno potrebujemo. ”

iTa izgovor je bil zelo dober, posebno če pomislimo, da Kurdje konj¬
ske tatvine ne smatrajo za zločin.

“Ti si še mlad. Ali imaš stariše doma?”

“Da, in moji tovariši tudi; ta, ki sedi na moji levici, je zapustil celo
2 ©no in otroka.”

‘“In zakaj ne govorita tvoja tovariša?”

“Ker se sramujeta.”

“Ti pa ne?”

“Eden ti mora odgovarjati.”

“Slab človek nisi, in ker se mi visi .trije smilite, hočem videti, kaj
'Porečejo moji tovariši.”

Toda vsi, tudi Halef in Lindsay so silili v mene, da tatovi morajo biti
kaznovani. Lindsay je želel, da bi jih s palicami pretepli, vendar umakn«
svoj predlog, ko mu razložim, da je pretepanje nečastno, ker smatrajo
Kurdje konjsko tatvino za viteški čin.

'“Torej ne našeškati,” reče. “Well! Torej požgati njih brade! Kra¬
sno! Imenitno! Yes!”

(Moral sem se sam; smejati in tudi drugim omeniti Lindsayev predlog.
Visi mi pritrdijo. Tri može primemo trdo za roke in po preteku dveh
minlut so imeli vsi “štuee” mesto htade, ktere smo jim zapalili, ne da
M pri tem kaj trpeli. Nihče’ adutov se ni branil ali ^pregovoril besedico;
ko pa jih spustimo, se sfcoro ustrašim pogledov, s kterimi so se poslav¬
ljali. Čez eno uro se tudi mi podamo na pot. Tu stopi Mohamed Emin k
meni in reče:

“Emir, ali mi storiš uslugo?”

“Ktero?”

“Za danes ti hočem posoditi -vranca.”

Lisjak! Menil je, da se mp bo z njegovim zvitim načrtom posrečilo
me z njim zopet sprijazniti ter mi znova podeliti konja.

“Jaz ga ne potrebujem,” mu odvrnem.

“Toda vsak trenutek se ti lahko ponudi prilika, da ga rabiš, kot si
£a prej.”

“Torej te prosim, kadar ga rabim.”

“Morebiti niti časa ne boš imel, da bi me prosil. Jahaj ga, efendi,
k er  ga nihče drug ne more.”

“Pod pogojem, da oistane konj tvoja last!”

“Tako naj bode.”

Ker sem že nekoliko- pozabil na njegova očitanja, mu željo spolnem,
S6 veda v prepričanju, da konja nikdar več ne sprejmem v svojo last. Ni-
iein  slutil, da bo prišlo kmalu vse drugače.


— 82  —

TRETJE POGLAVJE.

Mohamed Emin mrtev.

Ker je Zagros gorovje zelo strmo, smo sklenili, da potujemo po dolini,
ki je vodila proti jugu. In ko se je solnce že preeej pomaknilo proti zapa-
du, pridemo do osamljene skale, za ktero smo doibili toliko varstva, da
smo sklenili pri njej prenočiti. Najprvo jahamo okoli in okoli. Bil sem
na vrhuneu skale, obrnil okoli vogla-in bi skoro pogazil mlado kurd¬

sko ženo, ki je rosila mladega fantiča na ramah in se zelo prestrašila.
Prav v bližini, ob robu majhnega gozdička je stalo kamenito poslopje,
najbrž kakega veljaka.

"Ne boj se,” prosim ženo in ji ponudim roko v pozdrav. “Alah bla¬
goslovi tebe in tvojega lepega dečka! Čegava je ta hiša?”

“Šejka Mahmud Kanzurja.”

“Kterega rodu je šejk Mahmud Kanzur 1  ’’

“Rodu Džiafov.”

“Ali je doma?”

“Ne. Šejk pride zelo redko sem, ker ta biša je njegovo poletno stano¬
vanje. Nahaja se dialeč na severu, kjer praznujejo velik pralznik.”

“Slišal sem’ že o tem prazniku. Kdo stanuje za časa njegove odsot¬
nosti v tej hiši?”

“Moj mož.”

“Kdo je tvoj mož?”

“Imenuje se Gibrail Mamras ter jo hišni oskrbnik šejkov.”

“Ali nam bo dovolil prenočišče v svoji hiši?”

“Ali ste prijatelji Džiafov?”

“Tujci smo, ki od daleč prihajamo; prijatelji smo vseh ljudij.”

“Torej počakajte! Govoriti hočem s svojim, možem.”

Žena odide, mi pa razjahamo. Kmalu pa se nam 1  pridruži mož, "kakih
štirideset let star. Imel je pošteno, odkritosrčno obličje ter je posebno
na mene naredil zelo dober utis.

“Alah blagoslovi vaš prihod,” pozdravi. “Dobrodošli ste, če se vam
zljubi prenočiti v naši hiši.”

IVsakemu posebej se prikloni in strese desnico. Ta uljudnost nam je
pričala, da smo se nahajali že nai perzijskem ozemlju.

“Ali imaš tudi prostor za naše konje?” ga vprašam.

“Prostora in živeža je dovolj. Konji stoje lahko na dvorišču in
zobljejo oves.”

Poslopje je bilo zidano v podobi pravokotnika; zadaj je bilo dvorišče
in vrt. Ko vstopim: v hišo, zapazim, da je razdeljena v dva oddelka; za
možke in ženske. Nas gostitelj nas seveda pelje v možki oddelek, ki je bjl
kakih dvajset korakov dolg in deset širok. Oken ni bilo v sobi; svetloba
je prihajala od stropa, ki je bil na posameznih mestih odprt. Pletenje iz
bičevja je zakrivalo gola tla. Okoli in okoli štirih sten pa bpaszim dovolj

— 83  —

' naslonjač, ki sicer niso bile visoke, vendar zelo vabljive za osebo, ki je
aedela več tednov uevizdržema na sedlu.

Ko se vsedemo po naslonjačah, odpre naš gospodar nekaka vratiča v
z idiu in vpraša:

■“Ali imate lastne pipe s seboj?”

Nobenega vprašanja se ne bi bolj razveselil! Kaj je pač prijetnej¬
ša kot populiti pipico duhana v miru in počitku, posebno, če je človek
dal^časa v divjih gorah, kjer se mu ne nudi prilika priti do tobaka. Alo
J® ostal zunaj pri konjih; nas je bilo torej pet v sobi; pri vprašanju na¬
šega gostitelja pa se stegne petdeset prstov in deset rok proti možu in
Proti pipam in v zboru odgovorimo vsi hkrati: “Da!”

“Torej dovolite, da vam ponudim tobak!”

Kmalu prinese dolgo pogrešano zelišče. Alah il Alah, še enkrat
Alah! Tobak je bil one vrste, kot se ga dobi le v okolici Basirana, na se-
v ©rni meji perzijske puščave Lut. Y trenutku so pipice nabasane, in komaj
Se  dvignejo prvi oblački dima v zrak proti stropu, že pride tudi gostitelje-
Va  žena, ki nam ponudi okrepčaj oče pijače, v podobi sladko dišeče kave,
kot jo imajo samo v Perziji. Bil sem tako zadovoljen in vesel, da bi v tem
trenutku ne samo enega temveč deset, dvajset vrancev vzel od Mohameda,
ee bi mi jih ponudil; jezil sem se lc, ker sem danes toliko časa zgubil pri
^°ru rib. Tak je človek vedno — suženj trenutka!

Ko spijem tri ali štiri škudeliee kave, stopim s prižgano pipo na dvo¬
rišče, da pogledam’ za konji. Ogljar zagleda mojo pipo, in iziza njegove
krade, kjer sem slutil, da se nahajajo njegova usta, začujem tako poželji¬
vo mrmranje, da hitim takoj v hišo, da preskrbim tudi za našega vodnika
Nekoliko tobaka. Ko mu ga prinesem, ga vtakne v — usta mesto v pipo.
I®el je pač drug okus kot mi.

Zidovje okoli dvorišča je bilo precej visoko, da so bili konji popol¬
noma varni takoj, ko se zapro vrata pri vbodu. Zadovoljen se vrnem v so-
ko, kjer se je gospodar že pogovarjal arabsko z mojimi tovariši. Kmalu
Prinese gospodinja v sobo nekaj papirnatih svetilk, ki so razprostirale pri¬
jetno pol- svetlobo; za tem pa dobimo večerjo, večinoma mrzlo perutnino
in riž.

“V tej okolici mora biti precej ptičev,” pripomni Mohamed Emin.

“Zelo veliko,” odvrne Mamras. “Jezero ni daleč od tukaj.”

“Kjtero jezero?” vprašam.

“Zeribar. ”

“Ah, jezero Zeribar, na kterega dnu leži pogreznjeno mesto greba,
ki je bilo zidano iz čistega zlata?”

“Da, gospod. Ali si že slišal o tem mestu?”

“Mestni prebivalci so bili tako brezbožni, da so zasramovali Alaha
in njegovega preroka; tu je poslal Alah nad nje potres, ki je požrl
celo mesto.”

“Govoril si resnico. Ob gotovih dnevih, kdor se vozi po jezeru, vidi
T  globočini zlate kupole mošej ia zlate hiše, ki se leskečejo; m kdor ja

od Alaha posebno blagoslovljen, sliši celo glas velikega duhovna, ki kliče
iz minareta: “Hai aal el šalah — pripravite se k molitvi!” In potem lah¬
ko vidi, kako pogreznjeni hite v mošeje, kjer molijo, dokler se ne spokori¬
jo dovolj za svoje grehe.”

“Ali si jih že videl in slišal?”

“Ne, toda oče moje žene mi je pripovedoval. Ribaril je po jezeru in
je bil priča vsega, kar sem ti pripovedoval. Toda dovolite, da zaprem hišna
vrata. Gotovo ste trudni in si želite počitka.” * _

Mož odide in kmalu čujemo, kako zaškripljejo vrata v tečajih.

“Maister, priden adut!” reče Lindsay.

“Gotovo. Ni nas vprašal po naših imenih, niti kam gremo in od kod
smo prišli. To je pravo orijentalsko gostoljubje.”

“Rom plačal, dobro plačal! Well!”

Ko se vrne gospodar v sobo, nam prinese podvzglavnike im preproge.

“Ali stanujejo v tej okolici med Dtžiafi tudi Bebeji?” ga vprašam.

“Le malo. Bžiafi in Bebeji niso prijatelji. Bebeji so najdivjejši ro¬
parji; slutimo, da se pripravljajo na napad. Raditega so Džiafi s svojimi
četami odšli.”

“In ti si ostal?” \ J

'‘■‘Ker mi je moj gospod zapovedal.”

“Toda roparji lahko pridejo in ti vse odnesejo.”

•“Dobili bodo samo zidovje im ničesar druzeiga.”

“In- ti 'zapadeš njih maščevanju.”

“Tudi mene ne bodo dobili v pest. Jezero je obdano z bičevjem in
močvirjem. Tam so skrivališča, ki jih na izvoha noiben tujec. Toda dovoli¬
te, da odidem, ker vais nečem motiti pri vašem počitku.”

Ali ostanejo vrata v našo sobo .odprta?” vprašam.

“Da. Zakaj vprašuješ?”

“Mi smo navajeni, da Ičujemo pri naših konjih vsak nekaj časa in
pri tem moramo hoditi iz sobe in v sobo.”

“Vam ni treba stražiti, ker bom jaz vaš čuvaj.”

“Tvoja dobrota je prevelika; prosim te, da si ne pritrguješ spanja
radi nas.”

“Vi ste moji gostje, in Alah mi zapoveduje, da čuvam nad vami. Naj
vam podeli mirno spanje in prijetne sanje! ”

Kmalu nas prevzame spanec, M je hil za vse kaj krepčilen. Ko se
.drdzega jutra podamo zopet na pot, nam svetuje gospodar, da ne jahamo
dalje proti vzhodu, ker se tam- nahaja roparski rod Bilbov; pove nam, naj
raje jahamo proti reki Djali ter ob njenem bregu pro-ti jugu. Sicer me kar
-nič ni mikalo jahati po tem potu, ker bi lahko naleteli na Bebeje, če nas
preganjajo. Toda oba Hadedina sta bila s tem potnim načrtom zelo zado¬
voljna, da se tudi jaz udam njih mnenju.

Ko smo Mamrasa in njegovo ženo zelo bogato obdarovali, se podamo
na pot. Oddelek Džiafov na konjih nas spremlja. Gez nekaj ur dospemo
,do doline med gorovjem Zagros in Aroman. Skozi to dolino vodi znamenita

Pot Samian, ki tvori zvezo med Sulimanijo in Kirmašahom. Ob bregu malo
rečice se ustavimo.

“To je reka Garam,” reče načelnik Džiafov. “Potujte ob tej reki,
dokler ne pridete do Djale. Zdravstvujte in Alah naj vas spremlja!”

Džiafi odidejo, in bili smo- zopet pripuščeni samim sebi.

Prihodnjega dae pridemo do Djale, ki vodi proti Bagdadu. Ob bregu
Se  počijem©; bilo je okoli poldne. Bil je jasen, solnčnati dam, kterega nik¬
dar ne pozabim. Na desni strani so šumeli vodni valovi; na levi pa se je
dvigala precejšnja planota, obraščena s platanami, kostanji in borovci.

Mamras- nam. je dal na pot precej jedil, ktere smo pa že povšili; zgra¬
bim torej puško* da pogledam v bližini po divjačini. Grem v gozd in ko¬
rakam skoro pol ure, ne da bi kaj dobil. Nevoljen korakam proti dolini
na Kaj; še nisem dospel tja, ko začujem strel in še enega. Kdo le strelja?
Svoje korake požurim:, da pridem prej do tovarišev. Ko pridem do ta¬
borišča, dobim samo Halefa, Angleža in ogljarja.

“Kje sta Hadedina?” vprašam.

“Meso sta šla iskat,” odvrne Lindsay. Tudi on je slišal strele, ven¬
dar je menil, da sta streljala Mohamed in njegov sin. Tu — zopet počita
dva, trije streli in čez trenutek še več.

“Za božjo voljo, takoj na konje!” zakličem. “Zgodila se je nesreča.”

(Zajahamo in odirjamo. Alo sledi nekoliko počasneje, ker vodi oba
Hadedino.va konja za uzdo. Zopet počita dva strela; nato pa začujemo
oste r  strel iz pištole.

“Boj, resnični boj!” reče Anglež.

Jahamo po dolini, potem pa zavijemo- okoli ovinka in bojno pozorišče.
Se  pojavi pred nami, da smo takoj opazili, kaj se godi.

Ob reki je .počivalo nekaj kamel, in v bližini se- je paslo več konj.’.

bi živali preštel nisem imel časa; videl sem le poleg kamel žensko no--
Sl lnico in ob skali sedem, o-sem- tujih postav, ki so se branili proti števil-
aiat  Kurdom, in ravno pred nami Amad el Gandurja, ki se je branil s
Puškinim kopitom proti svojim napadalcem, ki so ga obkolili. Tik poleg
a J e ga leži Mohamed Emin kot mrtev na zemlji. Tu ne -velja obotavljanje in
v Praševanj-e. Ko izstrelim parkrat iz puške, planem, v sredino med Kurde.

“0>n je, on je! Varujte njegovega konja!” zaslišim znan glas za seboj.

se obrnem, zagledam šejka — Ga-za! Gaboja. Izgovoril je zadnjo besedo
^ svojem življenju: — Halef jaha proti njemu in ga ustreli, da na mestu
lz dahne. Nato se je pa vnel boj, kterega podrobnostij se ne morem več
^ominjati, ker niti takoj po boju nisem vedel, kaj pravzaprav se je zgo-
< ~b ) . Pogled na mrtvega Mohamed Emina, našega ljubega tovariša in
® c aka, nas je naredil divje. V podivjanosti bi planili proti tisoč sulicam,
6,6  bi nam zapirale pot. Samo spominjam se, da sem krvavel, da je moj- konj
^avel, da so pokali streli in švigali bliski okoli moje glave; odbijal sem
tt ^aree in sunljaje, in opazil sem, da se je neka postava ob moji strani
trudila, udarce, kterifa nisem mogel opaziti, odbijati od mene — bil
siesta duša Halef. Tu se pa vzpne moj konj, ker ga je nekdo- zabodel v

— 86  —

rrat — bodljaj je veljal meni — konj se visoko vzpne in pade na tla;
dalje pa nisem ničesar videl, slišal in čutil-- —

!Ko se prebudim, zapaizim poleg sebe objokani obraz malega hadžija.

‘‘Hamidulilah — Alahu hvala, on živi! Že odpira oči!” zakliče Halef.
“Sidi, čutiš bolečine?”

Hočem odgovoriti, toda ne morem. Bil sem tako slab, da sem skoro
omedleval.

“la Alah, ia jaoik, ia ia Alah, Alah, hu, ia — o gorje, gorje, Alah,
Alah, Alah, gorje, on umira!” čujem še Halefa nato pa me spomin po*
polnoma zapusti.

iSanjal sem grozne sanje. Bojeval sem se z zmaji in pesoglavei, proti
velikanom in gigantom; toda naenkrat vse te grozne pošasti zginejo; pri¬
jeten vonj plava okolu mene; tihi, angeljski glasovi šumljajo kot rahle
sapiee o,b moji glavi, in mehke, gorke ročice se trudijo okoli mene. Ali so
sanje ali resnica? Zopet odprem oči.

Gore nam nasproti so odsevale v zadnjih žarih poslavljajočega se
solnea in čez dolino se razprostira polmrak; toda bilo je svetlo dovolj, da
spoznam dve krasni ženski, ki sta čuvale pri moji glavi.

“Diriga, bija — o gorje, vstran!” zakliče nekdo v perzijskem jeziku;
ženske si zakrijejo obraz in zbežijo.

iSkušam se na svojem ležišču vsesti in z malim trudom se mi res po¬
sreči; pri tem' opazim, da imam na nogi veliko rano. Kot sem pozneje zve¬
del me je nekdo zbodel s sulico. Tudi po ostalem telesu čutim velike bo¬
lečine. Rana je bila skrbno zavezana, in vonj, ktere-ga sem prej v sanjah
duhal, je še sedaj pihljal okoli mene.

Tu pride Halef in reče:

“Alah kerim — Bog je usmiljen; podelil ti je novo življenje; hvala
njemu na veke!”

“Kaj se je zgodilo s teboj?” vprašam zvestega služabnika s slabim
glasom.

“Nič srdi. Ustrelil me je sicer pasji sovražnik v nogo, vendar je šla
kroglja pri drugem koncu ven.”

“In Anglež?”

“Kroglja ga je oprasnila po glavi in na levi roki sta mu odrezana
dva prsta.”

“Ubogi T.indsay! Pripoveduj nadalje.”

“Ogljar Alo je dobil več prask in ran, vendar je še krepak.”

“Amad e-1 Gandur?”

“Je nepoškodovan, vendar ne govori.”

“In njegov oče, Mohamed Emin?”

“Je mrtev. Alah mu podeli paradiž!”

Halef umolkne kakor tudi jaz. Smrt mojega prijatelja Mohamed
Emina me je grozno pretresla. Šele po daljšem presledku vprašam:

“Kaj je z mojim vrancem?”

— 87

“Njegove rane so zelo boleče vendar ne nevarne. Ti le ne veš vsega.
Ali naj ti pripovedujem?”

“Sedaj ne. Poskusiti hočem., če morem hoditi. Zakaj me niste pustili
pri mojih tovariših in me prinesli sem?”

“K*r so te ženske Perzijanca hotele obvezati. Perzijanec mora biti
zelo imeniten in bogat mož. Že smo zakurili ogenj; pri ognju dobiš tudi
Perzijanca.”

ISieer me je treslo po celem telesu, ko sem vstal, vendar s pomočjo
Halefovo je šlo. Nedaleč od mojega ležišča so zakurili velik ogenj; tja me
pelje Halef. Nasproti mi pride dolga Angleževa postava.

“Behold, vstali ste od smrti, master! Ste prav imenitno s konja padli,
vendar imate trda rebra. Menili smo, da ste mrtvi.”

“Kako je pa z vami? Glavo in roko imate obvezano?”

“Imam prasko ravno na onem mestu, kjer menijo učenjakarji, da so
možgani. Šop lasij in kos kosti sem zgubil v boju; je že dobro, yes! Se¬
veda sem zgubil tudi dva prsta; saj jih nisem potreboval!”

Za Angležem se pri ognju dvigne še druga oseba. Bil je mož ponosne
postave in krasne rasti. Nosil je krasno, svileno obleko premožnega Perzi¬
janca; za pasom se mu sveti dragoceno orožje. Ko sem bil z Lindsayem
gotov, stopi k meni in reče:

“Mi nevahet kjerdem tura — klanjam se ti!”

“Mi šeker kjerdem tura — hvala ti,” odvrnem jaz isto tako uljudno.

“Emir, neberd azmai — emir, ti se znaš bojevati!”

“Mir, pahavani — gospod, ti si junak!”

“Puradarem tu — tvoj brat sem!”

“Vafaldarem tu — in jaz tvoj prijatelj!”

•Oba si podava roke; nato pa mi Perzijanec uljudno reče:

“Tvoje ime mi je že znano. Imenuj me Hasan Ardšir-mirca ter me
smatraj svojim služabnikom!”

Mož se je imenoval “mirea”, kar pomenja v Perziji princ; najbrž je
bil zelo imenitna oseba.

'‘Tudi jaz sem tebi na razpolago,” mu odvrnem.

“Osem mož, ki so moji služabniki, ki sedaj sede pri ognju, bode služilo
tudi tebi.”

(Perzijanec pokaže na osem postav ki so sedeli v bližini in s spošto¬
vanjem zrli na svojega gospodarja, nakar me opomni:

“Ti si gospodar tabora. Vsedi se!”

Ne daleč od ognja zapazim truplo Mohamedovo. Pri njem sedi, proti
nam s hrbtom obrnjen, njegov sin Amad. Stopim k njemu. Stari Hadedin
je bil ustreljen skozi čelo in dolga, krvaveča rana je pobarvala rudeče nje¬
govo snežno belo brado. Pokleknem poleg mrtvega trupla, prevzet globoko
srčne bolesti. Po dolgem času pa, ko sem pomiril notranje občutke, položim
svojo roko Amadu na rame.

“Amad, jaz tožim in jokam s teboj! ”

— 88

Amad ne odgovori in se ne gane. Kakor sem se trudil, da ga pripravim
do govora, vse je bilo zaman. Vrnem se torej k ognju in se vsedem«ob
strani Perzijanca. Pii tem bi skoro padel na tla, ker sem se spodtaknil
nad ogljarjem, ki je ležal na trebuhu in tiho ječal. Ko ga preiščem, ne dobim
sicer nobene rane, vendar je dobil par krepkih udarcev, ki so ga morali
precej skeleti.

Tudi Perzijanee ni bil ranjen, tem bolj pa njegovi ljudje; vendar ni
niti eden z glasovi ali stokanjem izdal svoje bolečine.

“Emir,” reče Perzijanee, ko se vse dem poleg njega; “prišel si ob
pravem času in postal naš lešnik!”

“Veseli me, ker sem tebi pomagal!”

“Sporočiti ti hočem o vsem, kar se je zgodilo.”

“Dovoli ini, da še poprej vprašam po nekterih potrebnih stvareh.
Ali so Kurdje pobegnili?”

“Da; poslal sem za njimi dva mojih služabnikov, ki sta adute skri-
vej opazovala. Bilo jih je več kot štirideset, ko so nas napadli. Vendar
imajo vsaj deset mrtvecev, dočim objokujemo mi samo smrt tvojega pri¬
jatelja. Kam te vodi pot, emir?”

“Proti pašnikom Hadedinov onstran Tigrida. Bili smo prisiljeni na¬
rediti velik ovinek.”

“In mene vodijo opravki proti jugu. Slišal sem, da si bil v Bagdadu.”

“Le kratek čas.”

“Ali ti je znana pot v Bagdad?”

“Ne, vendar jo lahko najdem.”

“Tudi iz Bagdada v Kerbelo?”

“Tudi. Ali si ti namenjen v Kerbelo?”

“Da, ker hočem obiskati Hoseinov grob.”

Ta novica me je zelo zanimala. Perzijanee je bil šiit; na tihem sem si
želel, da bi zajedno z njim potoval v razvpito Kerbelo, shajališče šiitov.

“In zakaj si se napotil v Kerbelo čez te gore?”

“Da se ognem roparskim Arabcem, ki ob romarskih cestah prežijo
na plen.”

“Zato si padel Kurdom' v pest. Ali prihajaš iz Kdrmanše?”

“Še naprej od Kirmanše. (Kirmanša je precej obsežno mesto v Per¬
ziji.) Na tem mestu taborim že od včeraj. Eden mojih služabnikov je šel
v gozd in opazil Kurde. Tudi oni so ga opazili in šli za njim, nakar so
napadli naš tabor. Med bojem, v kterem bi skoro vsi obležali mrtvi, pride
nenadoma sedaj mrtvi starec, ki leži tam na zemlji. Pri priči je ustrelil
dva Kurda, nakar je planil nad ostale. Nato je prišel njegov sin, ki še pre¬
sega po hrabrosti svojega očeta; vendar bi padli vsi, da nam nisi še ti
prišel na pomoč s svojimi tovariši. Emir, tvoje je moje življenje in vse,
kar imam. Daj, da se ne ločiva kmalu!”

“Želim, da se ne ločiva kmalu. Toda mi imamo mrtveca in poleg tega
več ramjencev. Mrtveca moramo pokopati, in radi ran moramo ostati na
tem mestu, ker sicer nas pograbi mrzlica.”

— 89  —

"Tudi jaz ostanem r tem kraju, ker so tudi moji služabniki ranjeni,”

Tu, v sredi pogovora se spomnim na Dojana, kterega le nisemi opazil.
Vprašam Angleža, kje je pes, vendar mi odgovori, da ga ni videl. Halef
je sicer opazil psa v boju, kako je napadal sovražnike, vendar ga je poz¬
neje zgrešil.

Služabniki Perzijanca prinesejo k ognju obilo jedil, in kmalu je pri¬
pravljena južina. Po kosilu vstanem in se odpravim na -pot, da poiščem
Dojana; Halef me spremlja. Naj prvo se podava h konjem; ubogi vranec
je ležal na tleh. Imel je dve precej globoki rani, vendar ga je Halef že
skrbno obvezal. V bližini je počivalo več kamel; prežvekovale so, in ker
je bilo že precej tema, jih nisem mogel ceniti. Poleg kamel je ležalo bre¬
me ali tovori, in takoj v bližini opazim nosilnico, stanovanje obeh žensk,,
ki so pobegnile, ko sem odprl oči.

“Halef, ti si me videl, ko sem padel s konja. Kaj se je potem:
zgodilo?”

“Mislil sem, da si mrtev, sidi, in dobil sem grozno moč. Tudi Anglež:
s e je hotel maščevati, in sovražnik je moral odnehati, sicer bi ga bili po-
’ tolkli do zadnjega. Tudi Perzijanec je .hralber mož, kakor tudi njegovi
služabniki.”

“Ali ste zaplenili kaj od Kurdov?”

“Orožje in nekaj konj, kterih še nisi opazil radi teme. Mrtvece je pa
Perzijanec ukazal vreči v vodo.”

“Ali je bilo- tudi kaj ranjenih med njimi?”

“Ne vem. Po boju sem preiskal tvojo rano in čutil sem, da tvoje srce
še bije. Hotel sem te obvezati, toda Perzijanec ni dovolil. Prenesel te je
na mesto, kjer si se prebudil, in ženske, ktere so pobegnile, so ti obve¬
zale rane.”

“In kaj si zvedel o teb ženskah?”

“Ena je soproga in druga seistra Perzijanca. S seboj imajo staro
služabnico, ki neprestano sedi pri nosilnici in prežvekuje dateljne.”

“In Perzijanec? Kaj je on?”

“Ne vem; njegovi služabniki ničesar ne povedo; najbrž jim je pre¬
povedano govoriti o svojem gospodu, in mislim-”

“Stoj!” ga prekinem. “Poslušaj!”

Oddaljila sva se tako daleč od tabora, da nisva več eula šuma, ki je
vladal tam; okoli naju vlada skrivnostna tišina. Pri .poslednjih Halefovih
besedah se mi zdelo, da čujem znani glas. Oba obstaneva in prisluškujeva.
Da, kmalu začujem jezno renčanje, s kterim je moj pes naiznanjal, da je
ajel sovražnika. Toda smeri, iz ktere je glas prihajal, nisem mogel pogoditi.

“Dojan!” izakličem na glas. Na ta klic dobim zelo jasen odgovor:
Prihajal je izza grmovja na pobočju gore. Počasi plezava naprej po gor
vedno višje in višje. Da ne zgubim pravega pota, pokličem psa, ki mi j*
vedno odgovarjal; kmalu ga zapaziva, sklonjenega nad nekim Kurdom
^klonem se nižje, da opazujem moža. Njegovih obraznih potez nisem moge'
»pernati, vendar toplota njegovega telesa mi je pričala, da š« živi.

— 90

“Dojan, nazaj!”

Pes uboga, in nato zapovem Kurdu, da se dvigne. Mož se res pobere
od tal 'z težkim vzdihljajem, ki mi je pričal, da je prestal grozen, smrtni
strah. Moža takoj zaslišim, in odgovori mi, da je Kurd rodu Soran. Ker
sem znal, da so Kurdje rodu Soran smrtni sovražniki Bebejev, sem takoj
slutil, da mož laže; izdal se je za Sorana, dasi je bil morda Beibe.

Da se prepričam, ga vprašam: “Kako si prišel v tak položaj, če si
Kurd rodu Soran?”

“Ti si najbrž tujec v tej deželi,” mi odvrne, “ker vprašuješ tako
čudno. Vojniki rodu Soran so bili slavni in hrabri.. Stanovali so na jugu
Bulbe; njih glavni stan je bil v Hariru, najboljšem kraju celega Kurdista-
na. Toda Alah jim je odvzel moč ter jo podelil njih sovražnikom. Svojo
zadnjo zaistavo so prinesli v kraj Sandžiak; tu so prišli Bebeji in jo po-
mandrali. Bebeji so potolkli naše može in mladeniče, naše žene in deklice
odpeljali v sužnost in oropali naše črede. Le nekaj se jih je rešilo, ki so
se razkropili po celem Kurdistanu. Med rešenimi sem bil tudi jaz. Stano¬
val sem tu med skalami; moja žena je mrtva in moji otroci in bratje ubiti;
niti konja nimam; ohranil sem si samo nož in puško. Danes sem slišal
strele in sem se napotil v- dolino, da prisostvujem boju. Zagledal sem svo¬
je sovražnike Bebeje, ter prijel za puško, da se udeležim boja. Skrit za
drevesom, sem postreljal več kot enega. Streljal sem jih iz maščevanja,
in ker sem hotel dobiti konja. Tu zapazi pes blisk moje puške in me po¬
pade, ker je menil, da sem sovražnik. Nož mi je odpadel in puška ni bila
naložena. Branil sem se le kratek čas, nato pa me je vrgel na tla. Spoznal
sem, da me raztrga, če se premaknem, torej sem ostal miren. Bile so
grozne ure. ’ ’

Mož je govoril resnico, vendar sem moral biti previden.

“Ali nam hočeš pokazati svoje stanovanje?” ga vprašam.

“Da; naredil sem si kočo,iz listja in maha; druzega ne boste ničesar
videli.”

■“Kje je tvoja puška?”

“V bližini mora ležati.”

“Poišči jo!”

Mož odide, da spolne moje povelje, in midva, s Halefom: gledava za
njim.

“Sidi,” zašepeta Halef, “mož bo pobegnil!”

“Da, Če je Beibe. Če je pa res Soran, tedaj se vrne, in lahko mu
zaupanjo. ’ ’

Nisva dolgo čakala, ko nama zakliče:

“Pojdita navzdol! Našel sem puško in nož.”

Torej je bil vendar poštenjak.

“Spremljal naju boš v tabor,” mu rečem.

“Rad, gospod! 'Toda s Perzijaneem nemorem govoriti, ker razumem
samo kurdsko in arabsko.”

1  “Ali arabsko in kurdsko dobro govoriš?”

91  —

“Da, ker sem dalj časa med njimi prebival.”

Moža sem .bil prav vesel, ker mi bo lahko še koristil. Ko ga pripeljem
v tabor, se Vsi začudijo; naj večji vtis pa je naredil Kurdov prihod na
Amad ©1 Gandurja, ki se takoj vzbudi iz svojega premišljevanja.

-Mladi Hadedin, ki je postal po smrti svojega očeta šejk svojega rodu,
je menil, da je Kurd Bebe in že je segel po bodalu .za pasom. Položim mu
roko na ramo in mu povem, da je tujec sovražnik Be.bejov in stoji pod
mojim varstvom.

“(Sovražnik Bebejev! Ali jih poznaš in veš, kam so se obrnili,” vpra¬
ša hlastno soranskega Kurda.

“Poznam jih,” odvrne mož.

“Torej bom še govoril s teboj.”

Po teh besedah se Amad el Gandur zopet vsede poleg trupla svojega
očeta. Jaz pa razložim Perzijancu, kako sem dobil soranskega Kurda, in
P-erzijanee mu dovoli, da sme ostati v taboru.

Kmalu potem pa se vrnejo služabniki Perzijanca, ki naznanijo, da
so jahali Bebeji proti jugu in se potem po nekem ovinku obrnili proti gri¬
ču Merivan. Bali se nismo torej nikakega napada več, in mirno se podamo
'k počitku, ko smo določili potrebno stražo.

Predno se vležem, poiščem še Amad el Gandurja, kterega prosim, naj
si privošči nekoliko počitka.

“Počitek?” odvrne. “Emir, počitek uživa samo ena oseba, in sicer ta
mrtvec pred menoj. Žal, da ne bode počival v grobiščih Hadedinov, v doma¬
či grudi, pri svojih otrocih, ki so ga ljubili; ležal bo v tuji zemlji, ki je
prekleta po njegovem sinu. Odpotoval je iz svoje domovine, da pripelje
mene domov. Meniš, da se podam znova v svojo domovino, ne da bi mašče¬
val smrti svojega očeta? Oba morilca sem videl: onega, ki ga je zbodel s
sulico in onega, ki mu je zapodil smrtno krogljo v čelo. Oba sta pobegnila,
vendar ju pošljem k satanu v džebeno takoj, ko se naše poti srečajo.”

“Umejean tvojo jezo in znana mi je tvoja bolečina; toda prosim te,
da obvaruješ čistost svojih očij. Ti hočeš jahati za Bebeji, da maščuješ
smrt svojega očeta. Ali si tudi premislil, kaj nameravaš?”

“Krvno maščevanje mi.-zapoveduje, da maščujem svojega očeta, in jaz
moram ubogati. Ti si kristijan in me ne moreš razumeti, emir.”

Amad molči za trenutek nato pa vpraša:

“Ali me boš spremljal, emir, ko se podam na preganjanje Bebejev?”

Ko mu zanikam, pobesi glavo in reče: “Vedel sem, da je Alah ustvaril
zemljo, kjer ni pravega prijateljstva ne hvaležnosti.”

“Ti najbrž prijateljstvo in hvaležnost napačno pojmiš,” mu odvrnem.
“Le pomisli nekoliko na preteklost, in priznati moraš, da sem bil pravi
prijatelj tvojega očeta, za kar mi moraš biti ti hvaležen. Pripravljen sem,
Ja te spremljam v nevarnosti za svoje lastno življenje v tabor tvojega
rodu; toda kot tvoj prijatelj ti odsvetujem, da se podajaš med Be-beje v
nevarnost, kjer gotovo pogineš.”

— 92

“Jaz ti pa rečem še enkrat: Ti delaš in govoriš kot kristijan. Colo
Alah sam želi, da maščujem svojega očeta. Prosim te, da me pustiš
samega. ’ ’

“Tvojo željo ti rad spolnem, vendar te prosim, da ničesar prej ne
začneš, dokler nisi povedal meni.”

iAmad se obrne in ničesar ne odgovori. Slutil sem 1 , da je nekaj skle¬
nil pri čemur bi ga najibrž jaz oviral; odločil sem, da ga skrbno opazujem.

Ko se druzega jutra prebudim, sedi še vedno na svojem mestu poleg
mrtvega očeta; toda pri njem opazim tudi soramskega Kurda; oba sta se
živahno pogovarjala. Tudi ostali so se že prebudili; Perzijanec je stal pri
nosilnici in se pogovarjal z ženskami.

“Emir, očeta hočem takoj pokopati. Ali mi hočeš pomagati?” me
vpraša Arnad el Gandur.

“Da. Kje si ga sklenil pokopati?”

“Ta mož mi je pripovedoval, da je zgoraj med skalami neko mesto,
kterega solnee zjutraj obseva, in zvečer, ko se poslavlja od zemlje, ga po¬
ljubi s zadnjimi žarki. Ta kraj si hočem ogledati.”

“In jaz te spremljam,” pristavim.

Komaj zapazi Perzijanec, da sem se dvignil, že pride k meni, in ko
sliši o našem načrtu, se nam ponudi za spremljevalca. Visoko zgoraj, skoro
pri vrhuncu gore, dobimo mogočno skalo; tu sklenemo prirediti grob šejku
Hadedinov. V bližini je postavil svojo borno kočo soranski Kurd, in neko¬
liko vstran je bil precej širok prostor, prav pripraven za taborišče, poseb¬
no, ker dolbimo po kratkem iskanju tudi studenec v bližini. Takoj sklenemo,
da se utaborimo na tem mestu in spravimo vse blago na vrh.

iSieer je šlo težko, vendar po kratkem trudu smo se že udomačili na
vrhu gore. Nepoškodovani in manj ranjeni so zbirali kamenje za grob, in
drugi so pa prirejali stanovališče za ženske. Ker konji niso mogli prebivati
v bližini kamel, določimo za nje posebno mesto. Opoldne je. bil tabor že
gotov, in vsaka stvar na svojem mestu. Perzijanec je imel s seboj precej¬
šno zalogo tobaka, kave, moke- in drugih drobnarij. Divjačine je bilo v
gozdu dovolj, da nas radi hrane ni skrbelo.

Grob je bil gotov veliko pozneje. Zgradili smo osem čevljev visok
stožec iz veliko odprtino, kjer bi uložili mrtvo truplo ob času večerne molit¬
ve mobamedancev. Solnee se je že bližalo zapadu, ko se uvrsti mali spre¬
vod. Prva korakata Alo in soranski Kurd, ki nosita na nosilniei, spleteni iz
vej mrtvo truplo velikega šejka; mi drugi sledimo po dva in dva, in Ainad
el Gandur nas pričakuje' ob grobu. Odprtina na grobu je bila obrnjena
proti zapadno-jugo zapadu, ravno v smeri proti Meki, in ko so truplo po¬
ložili v grob, je bilo njegovo obličje obrnjeno proti onemu kraju, kjer je
prerok mobamedancev doživel prikazni in razodetja angeljev.

Arnald el Gandur se mi približa bledega obličja in vpraša:

“Emir, ti si sicer kristijan, vendar si bil v svetem mestu in poznaš
sveto knjigo. Ali hočeš skazati mrtvecu zadnjo čast in moliti pred njegovim,
grobom smrtno suro?”

"Prav rad, in tudi suro zapiranja.”
"Torej začnimo!”

ISolnee se je pravkar poslavljalo, in vsi padejo na kolena, da opravijo
y eeerno molitev. Nato se pa vsi dvignemo in sklenemo polkrog okoli groba.

Bil je veličasten prizor. Mrtvec je sedel pokoncu v svojem grobu. Ve-
Cer na zarja je s škrlatnimi žarki obsevala njegovo bledo lice, in rahel v.a-
r ie se je igral z njegovo snežno-belo brado.

Tu se obrne Amad el Gandur proti Meki, sklene roke in začne:

"V imenu vsemogočnega Boga! čast in hvala Bogu, Stvarniku, ki
s °di na dan sodlbe. Tebi hočemo služiti, in tebe hočemo prositi, da nas vo-
diš na pravo pot, na pot onih, ki se veselijo tvoje milosti, in ne na pot onih,
Da  ktere si jezen, in ne na pot blodečih! ”

'Sedaj se dvignem tudi jaz, razprostrem roke in molim petinsedemdeseto
Stl ro, naslovljeno "Vstajenje’:

"V imenu vseusmiljenega Boga! Prisegam pri dnevu vstajenja, ia
Prisegam pri duši, ki se sama obtoži: ali naj človek vrjame, da enkrat ne
00  našel svojih hostij ? Gotovo, mi zamoremo vrjeti, da sklenemo in najdemo
Ce P> najmanjše koščice; toda človek rad taji celo, kar leži pred njim. On
y Pra ! šuje: Kdaj pride dan vstajenja? Ko oko potemni in zguibi svoj sijaj,
r^see ter solnee svojo luč, potem bo človek vpraševal: Kje naj dobim

Svetišče? Toda zaman, ker ni kraja rešitve. Vi ljubite sedanje življenje
l n ne skrbite za bodoče. Nekaj obrazov bo ta dan še svetilo in zrlo svojega
®QSpod a , drugi bodo pa žalostni, ker jih bodo zadele nadloge. Gotovo! Ta-
e ®u človeku stopi v smrtni uri duša v grlo, in okoli stoječi govore:
''do pač prinese čarovno pijačo v njegovo rešitev? Nato je pa prišel čas
°dpotovanja; nogo položi čez nogo in ta dan ga nesejo pred sodnika, ker
J 11  v rjel in ni molil. Gorje ti, gorje! In zopet gorje, gorje! Morda veruje
*°vek, da mu bodo pustili vso prostost? Ali ni izorano zrnje? Zato ga je
Ustvaril Bog in naredil iz njega človeka. Ali naj oni, ki je to storil, ne
^re človeka obuditi k novem u živi j en ju ? ”

Obrnem se k mrtvecu in rečem:

"Alah il Alah! iSamo en Bog je in mi vsi smo njegovi otroci. On nas
s  svojo roko in nas vse drži'"za svojo desnico. Naredil nas je svojim
Zatoni in nas poslal na zemljo, da njemu služimo in se v slogi veselimo
djegov© milosti in usmiljenja. On pusti telesu, da se razvija in duši, da
ras te, dokler si ne želi nebes. Nato pa pošlje smrtnega angelja, da jo pre-
Iles ® k studencu, iz kterega se pije večno življenje. Prosta je bolečine in
Nadloge in se ne zmeni za ‘žalost onih, ki žalujejo okoli groba. Tu počiva
a dzi Mohamed Emin ben Abdul Mutaher es' Seim ibn Abu Merven Basar
6s  Sobana, hrabri šejk Hadedinov velikega rodu es Šamar. Bil je Ijublje-
110 ( 1 'Alaha; na njegovem jeziku ni nikdar počivala laž, in iz  njegove roke
f*® J© razlivala dobrota daleč čez borne koče, v kterih stanuje siromaštvo:

11  Je junak v boju; bil je prijatelj prijatelju; njegovi sovražniki so se ga
a  h in vsi so ga spoštovali, ki so ga poznali. Zato Alah ni pripustil, da
** Poslovi od nas v samoti svojega šotora, temveč poslal je s v* j »ga smrt

94  —

nega angel ja, da ga pokliče v boj, v sredino onih, ki smo sedaj zbrani :
okoli njegovega groba. Prah se spremeni v .pepel. Njegovo obličje se obra¬
ča proti Meki, zlati, njegova duša pa stoji pred Vseusiniljenim in gleda
krasoto, ki je ne more videti nobeno smrtno oko. Njegovo je življenje, naša
pa tolažba, da bodemo svoje dni tudi mi stali poleg njega, ko pride enkrat j
Iza ben Marryam (Jezus), da sodi žive in mrtve.”

Nato pa pristopita AIo in soranski Kurd, da grob zapreta. Že hočejn j
znova začeti z molitvijo, ko mi pomiga Perzijanec. Stopi pred grob i°
začne moliti dvainsedemdeseto suro:

‘‘V imenu najbolj usmiljenega Boga! Ko se nebesa razčesnejo, zvez¬
de razkropijo, morja pomešajo, in grobovi obrnejo, potem bo vsaki dus'
znano, kaj je naredila in kaj je opustila. Tako je, in vendar tajijo daJ>
sodbe. Toda nad vami so postavljeni stražniki, ki vse zapišejo, kar vi p o-
eenjate. Pravični bodo uživali rajsko sladkost, hudodelci pa peklenske
bolečine. Ta dan ena duša ne more drugi pomagati, ker ta dan vlada saJ 5
veliki Gospod.”

'Odprtina je bila zadelana s kamenjem, in opraviti moramo še sklepn 0
molitev. Tudi to molitev sem. sklenil jaz prevzeti, vendar me prebiti Ha-
lef. V očeh malega Halefa so se svetile solze, in glas se mu je tresel, k°
je začel:

“Moliti hočem!” — Poklekne, sklene roke in reče: “Slišali ste, da
smo vsi bratje, in da nas bo Alah vse skupaj 'zbral na sodnji dan. Solne«
je zatonilo', in jutri se znova dvigne; tako se bodemo tudi mi zbudili, k°
umremo. Alalh, pripelji nas k onim, ki so vredni tvoje milosti, in ne loči j
nas od onih, ktere smo ljubili. Ti si vsemogočen, in lahko uslišiš moj 0
prošnjo! ’’

Res čudovit pogreb. Dva kristijana, dva sunita, en šiit so molili pred
grobom mohamedanca, ne da bi Mohamed, Alahov prerok nas uničil z bh'
skom. Kar se mene tiče, se nisem pregrešil proti naukom svoje vere, ° e
sem nad grobom mohamedanca molil v onem jeziku, kterega je mrtvec v
svojem življenju govoril. Halefa bi radi njegovih lepih besed najraj e
objel. Vedel sem že zdavnej; bil je moslem le po zunanjem, a v resnici j fi
že postal kristijan.

Napravljali smo se, da se poslovimo od groba. Tu potegne Amal e ‘
Gandur svoje bodalo iz žepa in izdolbe iz skale ob očetovem grobu maj'
beri kamen.

Vedel sem, kaj to pomeni, in prepričan sem bil, da ga ni človeka n 3
zemlji, ki bi mu preprečil maščevanje. Cel večer ni ničesar jedel ne pil i”
tudi govoriti ni hotel. Na edino moje vprašanje je odgovoril.

“Znano ti je, da je Mohamed Emin vranca vzel nazaj,” mu rečen 5,
“Sedaj je tvoj.”

“Torej pripada meni pravica, da ga podarim, komur hočem?”

‘ ‘  Brezdvomno. ’ ’

“Podarim ga tebi.”

“Ja z  ga ue vzamem.”

— 95  —

"Torej te prisilim, da ga vzameš!’'

"In sicer kako?”

"Boš že videl. Lahko noč!”

'Obrne se in me pusti stati na mestu. Vedel sem, da je prišel čas, ko
Štoram nanj bolj skrbno paziti. Toda zgodilo se je drugače. Bil je žalo-
s ten, otožen večer. Perzijanec se je umaknil v svoj šotor; njegovi ljudje
80  “ieali skupaj, in jaz, Halef in Anglež, smo sedeli ob studencu, kjer smo
Sl  hladili sklece rane. Smrt Mohamed Emina je zapustila pri vseh globok
v ^s. L as i me  j e  p 0 C elem telesu močno žgalo, vendar me je semtertja spre¬
letela mrzlična groza — pojavljali so se znaki mrzlice. Tudi Halef je
P°stal mrzličen.

Noč sem slabo prespal, vendar je moja močna narava premagala mi-
ž hco. Čutil sem vsako kapljico krvi valovati po žilah; napol v spanju, na-
P°t 'bedeč, sem se premetaval na ležišču; govoril sem z vsemi osebami,
K tere sem videl v domišljiji — dasi sem vedel, da je vse le sanja. Šele
h r °ti jutru trdno zaspim in zbudim se šele — zvečer. Toda mesto pri¬
dnih očij perzijanskih deklic zapazim pred seboj zatekli nos Angleža

■^t®d!saya.

"Že po koncu?” me vpraša.

"Najbrž. Kaj? Na zapadu je solnce. Kaj je že večer?”

"Bodite veseli, master! Ladies so za vas skrbele. Poslale so kapljice
Za  rane. Halef jih je vlival v usta. Nato je pa prišla mlajša deklica sama
v a-m, in vam vlila nekega zdravila med zobe. Ribje olje ni bilo, sem
ride]! ’ ’

"Ktera je pa bila?”

"Prva, druge pa ni bilo. Morebiti pa je bila druga, in je prva ostala
v  Svojem šotoru. Ne vem!”

"Mislil sem, če je bila ona z modrimi ali s črnimi očmi?”

"Očes nisem videl. Zavijajo se kot poštna vreča. Najbrž pa je bila
' 6,1 dar ona z modrimi.”

"In iz česa sklepate, da je bila?”

"Ker ste tudi vi precej modro odnesli svoje pete smrti. Zdi se' mi, da
56  dobro počutite.”

"Seveda. Čutim se krepkega in zdravega.”

"Jaz tudi. Sem vam vzel kapljice ter jih položil na moje rane; sedaj
1)6  čutim več bolečine. Dobre kapljice. Hočete jesti?”

"Če imate kaj. Lačen sem kot volk.”

"Tu! Modra deklica je poslala. Ali pa črna?”

Poleg S ebe opazim lep krožnik z mrzlim mesom, kruhom in mnogimi
a dkarijami. Poleg krožnika pa je stal lonec za čaj, v kterem pa je bila
čaja krepka juha, še skoro gorka.

"Ladies so najbrž znale, da se zbudim, še predno postane juha mrzla.”
"Ta lonec čaka že od poldne na vas-. Takoj ko je postala juha mrzla,

da-

? a  ladies odnesle in zopet zagrele. Če prav mislim, vas ženske ne gle-
l l° ravno po strani.”

Šele sedaj se natančneje ozrem naokoli. V bližini leži Halef in spi-
Sicer pa ne vidim žive duše.

“Kje je Perzijaneo?” vprašam.

“Pri ženskah. Danes zjutraj je šel v goro in ustrelil divjo kozo. Vi
pijete torej kozjo juho.”

“Če pride iz takih rok, mora pač dišati.”'

“Če je le ni stara prismodila!”

“Toda kje je Amad el Gandur?”

“Danes zjutraj je jahal na sprehod.”

Takoj planem kvišku in rečem:

“Torej nas je zapustil, nesrečnež!”

“Yes. Z ogljarjem in soranskim Kurdom.”

Ah, sedaj sem se spomnil, kaj je menil z besedami, da mu je Alah dal
sredstvo, da se maščuje. Dobil je dva pomočnika, soranskega Kurda in
ogljarja. Vendar mu je pretila velika nesreča. Stavil bi deset proti eni, da
nikdar ne pride do svojega rodu. Da bi jahal za njim, je bilo že prepozno.
Prvič je odšel že zjutraj, drugič sem bil bolan in tretjič nisem hotel mo¬
riti ljudij, kar bi moral, če bi se pridružil Amadu.

“Ali je jahal z vrancem na sprehod?” vprašam Lindsaya.

“Vranca? Ne, Ri je tukaj,” odvrne.

Torej še to! Na ta način me je torej Amad el Gandur prisilil, da vza¬
mem nazaj konja njegovega očeta. Res nisem vedel, ali naj se veselim ali
jezim. Vsekakor pa me je Amadova usoda zelo vznemirjala.

“Torej tudi Alo je jahal z njim?” vprašam. “Kdo ga je plačal?”

“Ni hotel ničesar. Me zelo jezi. Nečem, da me ima ogljar za norca.”

“Le potolažite se, Sir. Konja in puško ima, in bogve kaj mu je Hade-
din obljubil. Kako dolgo že Halef spi?”

“Tako dolgo kot vi.”

“Spanec je pač najboljše zdravilo. Vendar sedaj je čas, da preskrbim
kaj za prazni želodec.”

Komaj začnem tešiti svojo lakoto, ko pride Perzijanec Hasan Ardšir
mirca. Hočem vstati, vendar me prijazno prime za roko in posadi zopet
na tla.

“Le sedi, emir, in jej! Kako se počutiš?”

“Hvala, mirca, zelo dobro.”

“Prepričan sem bil, da bo tako. Mrzlica se ne vrne več. Sedaj ti pa
moram nekaj sporočiti. Zjutraj je prišel Ama.d el Gandur k meni. Pripo¬
vedoval mi je mnogo o tebi in o sebi, da ste postali neločljivi tovariši. Šel
je preganjat Bebeje in me prosil naj ti povem, da je njegova želja, da ga
ne preganjate. Upa, da se vrnete k Hadedinom, kjer se zopet snidete. To
je naročilo, ktrega mi je izročil, predno je odpotoval.”

“Hvala, Hasan Ardšir-mirca. Njegov odhod me je zelo užalostil, ven¬
dar ga moram prepustiti njegovi usodi.”

“In kam si sedaj namenjen?”

— 97  —

“O tem se moramo še prej dogovoriti. Moj prijatelj in služabnik
hadži Halef Omar mora na vsak način domov k Hadedinom, kjer ga žena
težko čaka. In ta emir iz Inglistana ima pri Hadedinih dva služabnika.
Mogoče je pa, da jaham še prej v Bagdad. Tam ima Anglež ladijo, s ktero
Se  lahko peljemo po Tigri d u navzgor do pašnikov Hadedinov.”

"Torej se pogovorite, emir! Če greste v Bagdad, vas prosim, da me
'"zamete s seboj. Vi ste vsi hrabri vojniki, kterim se moram zahvaliti za
svoje življenje in rad bi se vam hvaležnega »kazal. Na tem mestu osta¬
lino, dokler vi lahko brez nevarnosti potujete naprej. Sedaj pa jejte in
Pijte. Poslati vam hočem še več jedil, ker ste moji gostje”

Perzijanec odide, in čez dve minuti že prinese njegova služkinja dve
Posodi obloženi z jedili.

"Vzemite, ker vam gospod pošilja!” reče.

'“Ali imate ogenj v šotoru?” jo vprašam.

"Da.”

"Torej vam povzročamo preveč skrbij.”

"Nikakor ne, emir, ker smo veseli, če vas smemo gostiti. Za vas

Moramo skrbeti kot za gospoda samega.”

Hrano smo dobili ravno ob pravem času, ker komaj se služabnica
odstrani, že odpre Halef oči in začne zdehati. Začudeno pogleda v krogu
n a nas in vpraša:

"Mašalah! Solnee je na zapadu! Ali sem se jaz obrnil, ali je pa soln-
skočilo s svoje poti!”

Bil je tak kot jaz; nikakor ni mogel razumeti, da je tako dolgo spal.
Kako se pa šele začudi, ko mu povem, da je Arnad el Gandur zginil.

"Zginil? Zares zginil?” vpraša. "Ne da bi se poslovil? Pri Alahu,
to pa ni lepo od njega! Toda kaj storimo mi? Sedaj nisi več obvezan vrni¬
ti se v šotore Hadedinov.”

"Nasprotno, prav žene me tja. Meniš, da te hočem zapustiti? Trdno

prepričan, da ti je že dolgčas po svoji ženi, ktero si pustil doma in
bo šejku Maleku, kterega ljubiš.”

"Sidi, oba se dobro počutita in bosta pač čakala, dokler se ne vrnem.
Mojo Hano res zelo ljubim, toda ne podam se prej od tebe, dokler se ne
v rneš v deželo svojih očetov.”

"Vendar take žrtve ne morem od tebe zahtevati, moj ljubi Halef!”

"Ni moja žrtev temveč tvoja, ker me toliko časa držiš pri sebi. Skle¬
ci, kar hočeš! Jaz ti sledim do konca, sveta, če me ne zapodiš od sebe.”

Perzijanci so medtem nalovili v reki številno rib, ktere pripravijo za
v «čerjo. Ker sem 'bil sit, pustim tovariše in stopim do Mohamedovega
Š^oba, da opaizujem zaton solnca.

Ta zapuščeni, tožni grob me je spominjal na skalnati spomenik, kte-
re ga smo postavili džesddskemu svetniku Pir Kameku v dolini Idic. Kdo
M tedaj pri pogrebu slavnega Džesida mislil, da najde tudi Mohamed
Kmin svoj grob v kurdskih gorah! Bilo mi je tako tesno in žalostno pri
Sr cu in čutil sem tako praznoto v sebi kot bi z Mohamed Eminom umrl

del mojega bitja. In vendar pravijo, da se ob grobu dobrega človeka nik¬
dar ne sme žalovati; smrt je vendar božja poslanka, ki se nam približa,
da nas odpelje navzgor k onim svetlim višavam, o kterih je Zveličar go¬
voril svojim učencem: ‘V hiši' mojega očeta je mnogo prebivališč, in jaz
pojdem tja, da vam preskrbim mesto’. Življenje je boj; živimo, da se bo¬
jujemo, in umremo, da zmagamo.

iSolnce je že poljubovalo zapad, in poslavljajoči žarki so ga barvali
z gorečimi lučmi, ki so vedno bolj otemnevale. Gozdnate višave pod menoj
so jednačile zelenemu morju, čez kterega razprostira tema svoje sence.
Vedno bolj se temni; daljina zgine pred mojim očesom; večerna zarja
utone, in v kratkem se tudi okolica zavije v črn plašč. Kdo bi hotel s
solneem potovati! Tu na zapuščeni višavi se me polasti otožno domotožje,
kterega se človek na tujem ne more nikdar znebiti, če ima rodoljubno srce.
Jaz v divjih kurdskih gorah, in bogv-e, kaj počenjajo moji domači v pri¬
jazni vasici! Začutil sem se tako samega, da me je skoro popadla groza.

Po ovinkih se vrnem v tabor, kjer so že vsi spali. Kljub pozni uri,
sem ležal še dolgo na moji preprogi, ne da bi mogel zatisniti očij. Zbudim
se okoli poldneva, in Halef mi pove, da je šel Anglež na lov s Perzijancem-
Rana hrabrega hadžija je bila še bolj skleca kot moja, vendar se ni pri¬
toževal; tudi so služabnice Penzijanca dovolj skrbele zanj.

"Kako dolgo ostanemo na tem mestu, sidiT’ me vpraša,

"Tako dolgo, da smo izven nevarnosti za naše rane. Kaj si zaju-
trkoval?”

"Različne stvari, kterih niti ne poznam. Perzijanke vedo, kje člo¬
veka čevelj v grlu žuli. A lab jih ohrani, dokler jih potrebujemo. Mirca mi
je 'naročil naj zaploskam z rokami ob steno njegovega šotora, kadar se
zbudiš! ’ ’

"Torej zaploskaj, Halef!”

Halef tleskne z rokami, in takoj sc prikaže Perzijanka, ki nam je |e
včeraj stregla. Prinese nam toliko raznovrstnih jedil, da se vseli še do¬
takniti nisem mogel.

"Kako se počutiš, emir?” vpraša služkinja. “Tudi danes si zelo
dolgo počival; Alahu hvala!”

"Prav dobro, samo lačen sem!” ji odvrnem.

'"Tu imaš dovolj jedil, da se poživiš; pij in jej, da ti ne bodo dnevi
prehitro sešteti!”

"Hvala ti, cvetlica; pozdravi prebivalke vašega šotora!”

"Sicer ni navada, vendar bom vseeno spolnila tvoje povelje, ker si
naš prijatelj-in gost!”

Ženska odide, in jaz se spravim nad jedila. Pravkar me hoče Halef
nekaj vprašati, ko se starica zopet vrne.

"Emir,” reče, "moja zapovednica ti pošilja hrano, ki je zelo dobra
proti mrzlici.”

[Ko odprem posodo, vidim v njej v svoje največje začudenje kuhane
hruške. Halef ni mogel več premagovati svojega okusa.

99  —

“Alah il Alah!” zakliče. “Bog hodi hvaljen, ki pusti rasti tako sla¬
stna jedila in k temu tako ljubeznive ženske, ki znajo jedila tako okusno
Pripravljati. Sidi. Perzijanke so ti zelo naklonjene, sicer bi ti ne pošiljale
tako krasnih jedil. Kar oženi jih, da bodejo za večno kuhale tebi!”

“Hadži Halef, kar molči, sicer še pozabim, da sem jedila s teboj
deliti sklenil.”

Hadži dene vseli deset prstov na obraz, dasi so se mu sline po kuha¬
nih hruškah kar iz ust cedile.

“Alah m>e obvaruj greha, da te oropam okusa, kterega podeljuje pri¬
čujoča jed, sidi! Jaz sem ubogi Arabec, in ti si velik emir. Lahko čakam,
dokler mi huriske v paradižu pripravijo enako jed!”

“Pa boš predolgo čakal, Halef! Kar deliva!”

“Sidi, poskušaš me čez moje moči.”

“Kar vsedi se k meni. Jaz bom zavžil kavo, kruh in meso, ti pa se
loti kuhanih hrušk in drugih sladkarij.”

“Toda ravno hruške in sladkarije so tebi namenjene, sidi!”

“Saj si vendar moj služabnik in prijatelj, Halef!”

“Najzvestejši služabnik, kar jih je na svetu!”

“Torej ubogaj, če me necel razjeziti!”

“če pa tako strogo zapoveš, tedaj moram ubogati!”

Njegova “pokorščina” je bila kaj hitra; še ni preteklo pet minut,
ko so že vse hruške in sladkarije zginile za njegovimi brkami. Vedel sem,
da se moj Halef kaj rad malo, posladka, torej sem ga s to malenkostjo zelo
razveselil.

Tekom časa se oba lovca vrneta z lova in prineseta s seboj obilo ple-
ua. Perzijanee me pozdravi z odkritosrčno prijaznostjo, nakar se poda k
? -enskam; tudi divjačino vzame s seboj. Anglež se pa vsede poleg mene.

“Kaj? Šele sedaj vstali? Vidim na kavi,” začne.

® “Spal sem tako dolgo, ker me ni nihče zbudil.”

“Well! Živimo kot v deželi lenuhov. Kako dolgo bo to trajalo,
uiaster?”

» “Tako dolgo, dokler ne odidemo.”

“Zelo duhovito! In kam pojdemo potem, master?”

“Ali greste z menoj v Bagdad?”

“Meni je vseeno. Samo, da zapustimo te preklicane gore. In kam' gre-
mo iz Bagdada?”

“O tem bomo še govorili. Sicer še nisem sklenil, če potujem najprvo v

Bagdad.”

“Meni vseeno. Samo stran od tukaj!”

Zatem pa prinese služkinja Perzijaneem vjeto perutnino, da jo osku¬
bijo. Tudi gospodar sam se mi približa in mi da skrivno znamenje, da mu
“ledini. Odidem za njim takoj ven iz tabora, Na nekem senčnatem mestu
Pod dvema drevesoma, kjer je bilo obilo mahu, se vsede in tudi meni odka-
prostor. Ko nekaj časa molpi, me hipoma vpraša:

— 100  —

“Emir, zaupam ti, torej poslušaj. Jaz sem preganjan, in nikar ne
vprašuj, kdo je bil moj oče. Umrl je nasilne smrti, in njegovi prijatelji so
tajno šepetali, da je moral umreti, ker je bil na potu nekemu druzemu.
Jaz, njegov sin, sem pa maščeval njegovo smrt, torej sem moral bežati iz
domovina. Še poprej sem pa vse dragocenosti, ktere sem v naglici mogel
dobiti, naložil na kamele in jih poslal v spremstvu zvestega služabnika
eez perzijsko mejo. Nato sem se pa sam podal iz domovine, seveda po ‘dru¬
gem potu. Vedel sem, da me bodo preganjali, zatorej sem preganjalcem
zmešal sled, ker sem potoval po divjem Kurdistanu. In sedaj, emir, povej
mi, če me hočeš tako dolgo spremljati, dokler so najini poti jednaki? Toda
premisli prej, da sem jaz begunec.” Perzijanee umolkne, in jaz od¬
govorim :

“Hasan Ardšir-mirea, 5 teboj grem, dokler ti lahko koristim.”

Poda mi roko in reče:

“Hvala, emir! In tvoji tovariši?”

“Gredo z menoj, kamor jaz grem. Ali smem vprašati, ktero mesto
je tvoj cilj?”

‘ ‘  Hadramaut. ’ ’

'Hadramaut! Ta 'beseda me elektrizira. Neznani, nevarni Hadramaut!
Brez nadaljnega premišljevanja vprašam Perzijanea:

“Ali te v tem mestu pričakujejo?”

“Da; v mestu imam prijatelja, kteremu sem po posebnem poslancu
že sporočil o mojem prihodu.”

“Ali te smem v Hadramaut spremljati?” ga vprašam.

“Tako daleč, emir? Tolike žrtve ne pričakujem od tebe.”

“Spremljam te le pod tem pogojem, če si z mojim- predlogom in
spremstvom zadovoljen.”

“Gospod, dobrodošel si mi! Ostani pri nas, dokler se ti zljubi. Le
pov-edati ti moram še, da pred obiskom Hadramauta posetim tudi mesto
Kerbelo.”

(K besedi “mirca”. Mirca je perzijska beseda, in pomenja dobesedno
“sin gospoda”. Če se stavi ime mirca pred priimek osebe, pomenja častni
naslov in izobraženega gospoda. Za priimkom pa pomeni “mirca” princ.
To ime imajo navadno perzijski beglenbegi ali poglavarji provincij-e.)

“Kerbelo? Če se prav spominjam se vrši okoli desetega prihodnjega
meseca velikanska romarska slavnost v Kerbeli.”

“Da; mrtvaška karavana je že zdavnej na potu, in jaz sem se napo¬
til v Kerbelo, da v bližini pokopališča Hoseina pokopljem truplo svojega
očeta. Vidiš torej, da ti je -skoro nemogoče me spremljati!”

“Zakaj nemogoče? Ker sem kristijan, ki ne sme v Kerbelo? Bil sem
že v 'Meki, dasi je kristija-nom prepovedan uho d v mesto.”

“Če te v Kerbeli zasačijo, te fanatični verniki raztrgajo v drobne
kosce.”

“Tudi v Meki so me spoznali, toda skrivili mi niso niti lasu.”

— 101  —

“Emir. predrzen mož si! Vem, da moj oče počiva v Alahovih rokah,
ča je njegovo truplo pokopano v Teheranu ali pa v Kerbeli. Toda moj oče
je želel, da bi bil pokopan v Kerbeli, in to slednjo njegovo željo mn hočem
spolniti, torej se pridružim mrtvaški karavani. Oe ostaneš pri meni, jaz te
gotovo ne izdam; tudi moje ženske so molčeče; le služabnikom ne -zaupam,
in oni bi bili prvi, ki ibi t-e izdali in'te umorili.”

‘‘Bodi brez skrbi. Kje dobiš svoje kamele?”

“Ali ti je znan Gadin pri Bagdadu?”

“Perzijsko mesto? Gotovo; mesto Gadin leži ob levem Tigridovem
bregu ter je z Bagdadom zvezano po konjski železnici.”

“Torej tam me pričakujejo kamelski poganjači, ki imajo tudi truplo
Mojega očeta s seboj.”

“Do Gadina te spremljam torej brez skrbi. Ali si ti varen v
Gadinu?”

“Upam. Sicer me preganjajo, vendar paša v Bagdadu me ne bode
izročil perzijskim oblastem.”

“Ne zaupaj nobenemu Turku in nobenemu Perzijancu! Bil si toliko
Previden, da si potoval po Kurdistanu; zakaj si postal naenkrat nepre¬
viden? V Kerlbelo prideš labko, ne da bi se pridruižil mrtvaškemu
sprevodu. !  ’

“Toda pot mi je neznana.”

“Jaz hočem biti tvoj vodnik.”

“Ali so ti znana pota?”

“Ne, toda prišel bom vseeno tja. Alah mi je podelil dar, da najdem-
brez vodnika kraje, kterih še ni nikdar prestopila moja noga.”

“Vendar ne morem -s teboj, emir, ker moram v Gadin k svojim
ljudem-. ’ ’

“Torej pojdi skrivno tja in ogni se Bagdada in mrtvaške karavane.”

“Gospod, jaz nisem bojazljivec! Ali naj moji mislijo, da se bojim?”

“Dobro, torej si precej predrzen. Me prav veseli, ker sva si jednaka;
torej potujeva skupaj.”

“Jaz sem zadovoljen, toda pod enim pogojem. Bogat sem, zelo- bogat;
v *e, kar potrebuješ, moraš vzeti pri meni.”

“Torej sem tvoj služabnik, ki prejme plačilo.”

“Ne; ti si moj gost, moj prijatelj, moj brat, kterega ljubezen mi
dovoljuje, da zanj skrbim. Prisegam pri Alahu, da ne jaham- s teboj, če
n « sprejmeš mojih pogojev.”

“'S svojo prisego me siliš, da sprejmem tvoje ponudbe. Poln dobrote
naklonjenosti si napram meni, dasi me ne poznaš!”

“M-eniš, da te ne poznam? Ali nas nisi rešil iz rok Be-bejev? Ali ni
Amad el Gandur o tebi pripovedoval? Midva ostaneva skupaj in za ma¬
lenkost, ki jo s svojo skrbjo podarim tebi. prejmem od tebe -druge zakla¬
de, ki so še več vredni — zaklade duha. Emir, jaz nisem navaden Perzi-
Janec, toda s teboj se tudi ne morem primerjati. Vem, da je v vaši deželi
Priprpst deček .bolj učen kot marsikdo pri nas. Vem, da je naša dežela

— 102  —

prava puščava napram vaši, in da uživa pri vas največji siromak večje
pravice kot perzijski vezir v glavnem našem mestu. Znano mi je še mno¬
go druzega in tudi vzrok, zakaj ste vi bolj srečni kot mi. Vi imate matere,
imate žene, mi pa ničesar. Dajte nam. dobrih mater, in naši otroci se bodo
kmalu lahko primerjali z vašimi. Materino srce je zemlja, v kteri poganja¬
jo otroškega duha korenine. Ah, Mohamed, kako te sovražim, ker si na¬
šim ženam iztrgal srce in jih naredil sužnje možke pohote; s tem si zdrobil
našo moč, okamenil naše srce, opustošil našo dežeio in vse one, ki sledijo
tvojim naukom, prevaral za resnično srečo!”

Perzijanec jo vstal in glasno tožil Alahovega preroka. Sreča, da ga
niso slišali njegovi ljudje! Šele po daljšem 1  času se obrne zopet k meni:

■“Ali ti je znana pot v Bagdad?”

“Sicer še nikdar nisem jahal po njej, vendar se ne bom zgubil. V
dveh. smereh lahko jahamo: ena vodi proti Hamrijskemu gorovju proti
jugozapadu, druga pa ob reki Djala v Gadin, ki leži v okolici Bagdada.”

“In kako daleč je od tukaj do Gadina?”

“če jahamo po prvem potu, potrebujemo pet dnij, po drugem smo
pa že v štirih dneh tam.”

“Ali vodijo pota po obljudenih pokrajinah?”

“Da, in ravno radi tega so najboljša za nas.”

“Torej vodijo še druga pota v Bagdad?”

“Seveda; toda jahati moramo po pustih krajih, kjer prebivajo samo
roparski Arabci.”

“ICterega rodu?” ,

“Največ Džerbojov in tudi nekaj oddelkov beni Lam.”

“Ali se jih bojiš?”

“Bojim? Ne! Toda previdni izvoli med več potmi vedno najbolj var¬
nega. ; S seboj imam potni list velikega 'sultana, kterega spoštujejo v oko¬
lici Bagdada in po za.padu reke Djale, nikakor pa ne Arabci, ki se klatijo
po pustinjah.”

“In vendar bi jaz raje potoval po neobljudenih krajih, ker sem
begunec.”

“Mogoče imaš prav; toda pomisli, da je pot po pustinjah za ženske
mio  težavna, ker se nahajamo baš v dobi najhujše vročine.”

“Moje spremljevalke se ne bojijo ne mraza ne vročine, ne lakote ne
žeje; bojijo se le, da mene sovražniki ne dohitijo. S seboj imam cevi z
vode is hrane za najmanj osem dnij.”

“In se na svoje ljudi lahko popolnoma zaneseš?”

“Popolnoma, emir!”

“Dobro, torej jahamo po ozemlju Džerbojov; Alah nas hode čuval-
Sicer pa takoj, ko pridemo iz tega gorovja, jahamo hitreje. Zjedinila sva
se t  vseh stvareh; na tem mestu počakamo še toliko časa. dokler se -n«
zacelijo naše rane.”

“Spolni mi še eno prošnjo,” reče Perzijanec. “Predno sem odpotoval
iz svoje domovine, sem se- z vsem jako bogato preskrbel. Na daljnih potova-

— 103  —

njih sie obleka zelo strga, it ker t»em vele!, da ne pridem zlepa do trgovine,
»em vzel tudi veliko obleke s seboj. Vaše obleke niso več vredne vašega
telesa, torej vas prosim, da vzamete od mene, kar potrebujete, ker imam
vsega v izobilju.”

Ta predlog md je bil kaj dobrodošel, kakor tudi sumljiv. Hasan. Ardšir-
mirea je imel prav; jaz, Anglež in Halef smo imeli tako raztrgano' obleko,
da bi nas v večjem mestu takoj zaprli kot potepuhe, vedel sem pa tudi,
da Anglež neee ničesar zastonj, iu poleg tega mi tudi ni bilo. ljubo takoj
prvi dan se okoristiti z dobroto Perzijanca. Sicer pa se svoje raztrgane
obleke nisem nič kaj sramoval; pravi Arabec moža ne ceni po obleki,
temveč po konju, in v tem oziru sem bil prepričan, da sem vzbujal zavist
vsakega Arabca. K večjem bi me sin puščave smatral za konjskega tatu,
kar je pa po arabskih pojmih častna stvar. Torej odgovorim Perzijancu:

“Hvala za tvojo naklonjenost! Vem, da nam želiš vse dobro, vendar
te prosim, da se glede obleke šele v Gadinu dogovorimo. Za. Džerboje so
naše obleke še dovolj dobre. Mislim, da- ”

Naenkrat preneham s svojim govorom, ker se mi je zdelo, da je v
grmovju med dvema hrastoma nekaj zašumelo.

“Nikar se ne daj motiti, emir; najbrž je bila kaka ptica ali žival, ki
se plazi po grmovju in preži za ostanki jedil,” reče rnirca.

“ V takih zadevah sem zelo natančen; tu mimo se ni plazila žival, tem¬
več človek.”

Z dolgim skokom planem proti grmu in v trenutku že držim za rame
moža, ki je pravkar hotel pobegniti. Bil je eden služabnikov Perzijanca.

“Kaj delaš na tem mestu?’’

Adut ne odgovori.

“Govori, sicer te prisilim!”

Mož res odpre usta. vendar samo glasno zagrgra. Tu pristopi rnirca
bližje in ko vidi moža, reče:

“Ali je to Saduk? On ne more govoriti, ker je mutast.”

“Toda kaj išče v grmovju za nama?”

“Meni bo povedal, ker razumem, njegova znamenja.” In ko se obrn*
k služabniku, ga vpraša:

“Saduk, kaj iščeš v moji bližini?”

Vprašani odpre roko, v kteri je imel nekaj jagod in zelišč.

“Od kje prihajaš?”

Saduk pokaže proti taboru.

“Ali nisi vedel, da sva midva na tem mestu?”

Sluga zmaje z glavo.

“Ali si slišal, kar sva govorila?”

Zopet isto znamenje.

“Torej pojdi, vendar me nikdar več ne motil”

Saduk odide in Perzijanec mi reče: “Saduku je stara služabnica naro¬
čila naj zbira za njo zelišča in jagode, ktere potrebuje, da pripravi divja¬
čino. V našo bližino je le slučajno zašel.”

— 104  —

“In poslušal najin razgovor,” pridenem jaz.

“Saj si vendar videl, kako je z glavo zanikal!”

“Jaiz mn ne vrjamem.”

“'Sadnk je zvest!”

“Njegov obraz mi ne ugaja. Ali je bil že mutast rojeni”

“Ne.”

“Kako pa je zgubil dar govorice?”

Mirca se sieer obotavlja z razgovorom, vendar konečno reče:

“Ker nama več jeizika.”

“Ab! In prej je lahko govoril? Torej so mu jezik najbrž odrezali?”

“Žal,” odvrne Perzijanec.

Z grozo  se domislim strašne kazni, ki je prevladovala v prejšnih
časih; kdor je namreč svojega gospodarja izdal z jezikom, temu so odre-
aali jezik. Ta nečloveška razvada je posebno udomačena pri orijentalcih.

“Hasan Ardšir,” začnem, “že vidim, da ne govoriš rad o tej stvari;
toda Saduk mi na noben način ne ugaja; njemu ne bi mogel zaupati, in
njegova navzočnost v teku najinega pogovora se mi zdi celo sumljiva.
Sicer nisem radoveden človek, toda v nevarnem položaju premišljujem o
vsaki malenkosti. Prosim te torej, da mi poveš, zakaj so Saduku odre¬
zali jezik.”

“Emir, dovolj sem ga že preskusil; Saduk je zvest in zanesljiv. Ven¬
dar ti povem, zakaj mu je moj oče odrezal jezik.”

“'Tvoj oče? Ah, najbrž bom. slišal nekaj zelo važnega!”

“Motiš se, emir! iSaduk je bil v svoji mladosti strelec mojega očeta,
in kot strelec je prenašal njegova pisma in povelja iz kraja v kraj: Kot
strele« in poslanec mojega očeta je veliko občeval v hiši muštaheda (veli¬
kega perzijskega duhovna) ter videl tudi njegovo hčer. Ona mu je ugajala,
im on je bil lep mož. Skočil je čez zid, ko se je mudila na vrtu in ji
govoril o svoji ljubezni. Veliki duhoven pa ga je zasačil in ga ukazal pri¬
jeti. la ozirov do mojega očeta ga ni hotel izročiti sodniji, ki bi ga obsodila
na smrt; vendar veliki duhoven je prisilil mojega očeta, da Saduku odre¬
že jeizik.”

“To je (hujše kot smrt. Ali je bil Saduk od tedaj vedno pri tvojem
očetu?”

“Da. Svoje bolečine je s potrpežljivostjo prenašal, ker je mirnega
značaja. Toda zdi se mi, kakor bi se kazen, ktero je prejel Saduk, mašče¬
vala nad vsemi, ki so jo povzročili.”

“Kaj?”

“Veliki duhoven je zastrupljen umrl; zdravnika, ki je Saduku odre-
aal jezik, so dobili nekega dne mrtvega v lekarni, in deklica je utonila na
vodi, ko je njen čoln zadel v čoln nekega moža, z zakritim obrazom.”

“To je pa kaj čudovito! Ali niso nikdar prijeli omenjenih treh

jnoitUeT?”

105  —

“Nikdar. Vem, kaj iboš mislil, emir; toda vse tvoje sumu j e so neopra¬
vičene, ker je ibil Saduk večkrat bolan, in je ravno ob onih dnevih, ko se
je nmor dogodil, ležal bolan na postelji.”

“In tudi tvoj oče ni umrl naravne smrti?”

“Bil je napaden, ko je jahal na sprehod. Saduk in neki poročnik sta
ga spremljala. Sam Saduk se je rešil — krvavel je iz dveh ran; moj oče
in poročnik sta pa hila mrtva.”

“Htm! Ali Saduk ni poznal morilcev?”

“Bilo je tema; enega napadalcev je pa vseeno spoznal in sicer po
glasu — bil je naj večji nasprotnik mojega očeta.”

“In kterega si ti pozneje umoril?”

“Sodniki so ga sicer oprostili umora toda sedaj je-mrtev!”

Po teh besedah pa odide Perzijanec v tabor; jaz pa ostanem še nekaj
časa na mestu, kjer sem pravkar slišal toliko čudovitih stvarij. Saduk je
moral biti popolnoma nedolžen človek, ali pa zelo navihan lopov. Sklenil
»eni, da ga opazujem. Ko se vrnem v tabor, so baš pripravljali kosilo. An¬
gležu povem, da bi z Perzijaneem rad jahal v Kerbelo in Bagdad, in
Lindsay je bil takoj zadovoljen, da jaha z menoj po nevarni poti.

Ker so bolečine moje rane popolnoma ponehale, in sem se precej dol¬
gočasil, primem popoldne za puško in v spremstvu Dojana se napotim po
gozdu. Sir David Lindsay me je hotel spremljati, vendar sena odklonil
njegovo druščino. Po starodavni navadi sem se- najprvo hotel prepričati,
če smo r taboru varni. Glavna stvar pri tem je, skrbno skrivati svoje
sledove in paziti, če so sledovi ali odtisi tujih oseh v bližini. Okrožim torej
tabor večkrat zaporedoma, dokler ne pridem navzdol do- reke. Tu opaizim,
da je trava na obrežju precej pohojena. Baš se hočem približati onemu me¬
stu, ko izačujem, da se premikajo veje za menoj.

Hitro stopim za prvi grm in se vležem na zemljo. Ne daleč od svojega
skrivališča za čajem korake — - izza grmovja stopi mutasti Perzijanec Sa¬
duk, in ko se previdno ozre po okolici, koraka proti označenemu mestu,
■kjer je bila trava shojena. Ko nekaj časa tepta po travi, se vrne. Predno
pride zopet do grmovja, ostro pogleda proti nekemu mestu blizu vode,
kjer opazim več grmov, ter hoče mimo mene.

Tu sem ga pa že zgrabil z levico za prša in mu z desnico pripilil tako
zaušnico, da se takoj zvrne na tla.

“Izdajalec! Kaj delaš na tem mestu?” zakričim nad njim. Govoriti
seveda ni mogel, in glasovi, ki so prihajali iz njegovega grla, so bili bolj
izrazi strahu kot začudenosti.

“Ali vidiš puško?” mu rečem-. “Če takoj ne spolneš m-ojega povelja,
te na mestu ustrelim. Vzemi svoje pokrivalo, napolni ga z vodo in polij
travo, ktero si prej poteptal, da se zopet vzravna.”

Saduk se nekoliko obotavlja, toda ko vzamem puško z rame, me ubo¬
ga, koraka k vodi in polije travo.

“In sedaj >z menoj,” mu rečem, ko je bil gotov; “zvedeti hočem, za¬
kaj ti je trava ob vo^i toliko na potu!”

— 106  —

Predno se napotiva v tabor, pa opazim na -dveh grmih odtrgano bil¬
ko; ko odstranim še slednje z grmov, odideva proti taboru.

Moje slutnje me torej niso varale: Saduk je bil izdajalec, daisi sem
mu podrobnosti moral šele dokazati. Ko pridemo v tabor, pokličem k sebi
.Perzijanea.

"Kaj je?” me vpraša. "Zakaj držiš Saduka za obleko?”

"Ker je moj ujetnik. On te hoče uničiti. Tebe preganjajo, in Saduk
daje tvojim preganjalcem skrivna znamenja, kje se nahaja naš tabor.
Dobil sem ga olb vodi, ko je travo teptal in opazil sem tudi, da je obesil
na grme bilke, ki sovražniku naznanjajo, po kteri poti mora prodirati, da
pride do našega tabora.” -

"Nemogoče!”

" Vendar. Izprašaj mu vest, če ga razumeš!”

•Perzijanee res stavi Saduku več vprašanj, vendar dožene iz vseh nje¬
govih znamenj, da Saduk ne ve, zakaj ga sprašujejo.

''Ali vidiš, da je nedolžen, emir,” reče mirca.

"Dobro, torej hočem jaz mesto tebe govoriti,” rečem.. "Upam, da te
pregovorim in ti dokažem, da je mož izdajalec. Poišči svojo puško in poj¬
di za menoj. Poprej pa povej svojim ljudem, da bodo moji tovariši vsake¬
ga umorili, kdor bo skušal Saduka oprostiti. Z mojimi tovariši se ni
šaliti.”

"Ali jahava ali greva peš?”

"Kje ste taborili, predno ste prišli v to okolico?”

"Jahali smo več kot šest ur.”

"Torej danes ne moreva več tja. Idiva peš!”

Perzijanee poišče svojo puško. Halefu in Angležu naročim vse po¬
trebno. Oba zvežeta Saduka In ga posadita v svojo sredo. Bil je v varnih
rokah, da sem lahko brez skrbi odšel.

6 Perzijancem jo udariva najprvo proti reki. Sredi pota pa prestra¬
šen obstanem, ker na mladem, hrastiču opazim znamenje, kot ga je Saduk
že prej naredil na grmovju.

"Stoj, mirca, kaj je to?” rečem.

"Trava,” odvrne.

“Ali trava raste na drevesih?”

"Alahu hu! Kdo jo je sem obesil?”

"Saduk. Pojdi dvajset korakov na desno in videl boš drugo zna¬
menje.”

Perzijanee mi sledi, in moja slutnja sc je potrdila.

"Toda ali ni bilo znamenje že prej tukaj?” vpraša mirca.

"Ah, Hasan Ardšir, kako dobro, da samo jaz slišim tvoj« besede! Ali
ne vidiš, da je trava še zelena in sveža? Pojdiva prav navzdol k reki,
kjer sem dobil prva znamenja. Izdajalski človek je zaznamoval c«lo pot,
ki vodi k taboru. Tam, bi bili napadeni in pobiti prav tako kot tvoj oče,
lekarnar,-veliki duhoven in njegova hči.”

"Gospod, kaj če govpijš reisnieo!”

— 107  —

“Na vsak način. Ali si dober pešec in lahko najdeš pot do mesta,
kjer ste zadnjič taborili?”

Ko mi potrdi, napotiva .se ob reki nazaj po onem potu, po kterem smo
prišli, še predno se je vnela bitka z Bebeji. Kmalu pridemo do mesta, kjer
s mo taborili, predno smo šli na pomoč Perzijancu. Baš je reka precej za¬
vila, ko opazim dve brezi, na kterih je bila koža precej poškodovana.

‘‘V kakšnem redu ste potovali?” vprašam mirco.

“Ženske nosilnice so. bile v sredi, in ljudje, razdeljeni v dva oddelka,
so šli pred in za nosilnico.”

“Pri kterem oddelku je bil Saduk?”

“Pri ženski nosilnici v sredini. Večkrat pa je zaostal, ker je opazoval
cvetlice in. zelišča, ki so m.u zelo. pri srcu.”

“Zaostajal je, ker je dajal skrivna znamenja tvojim preganjalcem.
On je zelo zvita buča.”

“Kje so znamenja?”

“Tu na brezah; pojdi z menoj!”

Čez četrt ure prideva do mesta, kjer je bila voda skoro trikrat bolj
široka in raditega tudi seveda bolj nizka. Lahko poiščeva mesto, kjer
skleneva vodo pregaziti. Tu opazi mirca mlado drevesce, kteremu je bil
Precepljen vrh.

“Morebiti je tudi to skrivno znamenje?” reče mirca smehljaje.

Takoj skrbno pogledam drevo.

“Seveda je znamenje. Le poglej drevesce in radi mene tudi druga
drevesa v bližini; poglej si nadalje gorske vrhove v okolici; v temi kraju
zamove nastati samo hud zapadni veter; južni, severni in vzhodni veter ne
mor e biti tako močan, da prelomi vrh drevesa. In vendar je prelomljen in
sicer v smeri proti zapadu. Ali ni to sumljivo?”

“Seveda, emir!”

“In poglej še bolj natančno drevesce. Drevo je precepil nekdo šele
pred kratkim časom- Tudi ni vladal zadnje dni jak vihar, ki bi drevesom
morda škodoval. Vrb drevesa kaže .proti zapadu, torej proti smeri, v kteri
ste vi potovali. Pojdi še naprej!”

“Ali hočeva plavati?”

“Plavati? Zakaj?”

“Ker smo prišli mi tudi čez vodo.”

“Mogoče nam niti plavati ne bo treba, ker je voda zelo nizka. Pre¬
pričan sem, da dobiva na istem mestu, kjer ste stopili v vodo, zopet
znamenja.”

Obleko povijeva v svitek, kterega deneva na glavo. Voda nam je dose¬
gala kmalu do kolen, kmalu višje. Ko prebrodiva vodo, se mirca takoj
Prepriča, da, sem prav govoril; več odrastkov divje trte je bilo tako zve¬
zanih skupaj, da so tvorili nekak prebod ali portal.

“Ali je imel Saduk čas se muditi s takim delom?” vprašam.

“Da. Spominjam se, da kamele niso hotele v vodo; mnogo truda smo
imeli z živalmi. Saduk je ostavil svojega konja na nasprotnem bregu, da je

108  —

gnal kamele oez vodo, nato se je pa vrnil sam po konja ter precej časa
zaostal.”

“Adut je zelo zvit! Ali mi veruješ, da je on morilec in izdajalec?”

“Emir, na vsak način imaš prav. Toda kakšna znamenja je dajal po
ravnini, kjer raste samo trava?”

“Tudi to zvemo kmalu. Od ktere strani ste prišli k vodi?”

“Od vzhoda. Tam je-ah, emir, kaj je to?”

Perzijanee pokaže proti vzhodu — in ko pogledam tja, zapazim temno
črto, ki se je nam približevala.”

“Ali so jezdeci?” vpraša mirca.

“Seveda. Hitro čez vodo, ker na tej strani se ne moremo skriti; na
drugem bregu je pa dovolj skal iu grmovja.”

Hitro se umakneva čez vodo in poiščeva varen prostorček, kjer
se »krijeva.

“Kdo so neki tuji jezdeci?” vpraša mirca.

“Hm! Trgovci ravno niso; počakajva na tem mestu, da pridejo
bližje.”

Kmalu pridejo jezdeci do vode na nasprotnem, bregu. Bili so nama
tako blizu, da sva lahko opazovala njih obraze.

“Gorje!” zašepeta Perzijanee, “perzijanski vojaki so!”

“Na turiškem ozemlju?” vprašam začuden.

“tSaj vendar vidiš, da so oblečeni kot Arabci.”

“Ali 9o rezervniki ali redni vojaki?”

“Redni. Načelnika poznam, ker je bil moj podložnik.”

“Kaj je načelnik?”

“Susbaši ali stotnik Maktib aga, predrzni sin Ejub kana.”

Načelnik pozorno ogleduje zvite odrastke divje trte; nato- spregovori
,s .svojimi vojaki nekaj besed in požene konja v vodo. Ostali mu sledijo.

“‘Gospod,” zašepeta Perzijanee vznemirjen, “imel si prav. Ljudi je
poslala perzijska vlada, da me preganjajo in ulove. Tam vidim tudi poroč¬
nika Omrama, ki je strijčnik Saduka, Alah, če naju zalotijo na tem me-
,situ! Tvoj pes naju vendar ne bo izdal?”

“Ne.”

Trideset preganjalcev sem naštel. Načelnik je 'bil divje, predrzne po¬
stave. Ustavi konja pri brezi in se zasmeje.

“Tisoč hudičev!” zakliče. “Poj-di sem, poročnik, in poglej, kako
lahko se zanesemo na tvojega strijčnika. Tu je novo znamenje. Šli so
ob reki. Naprej!”

Vojaki jahajo mimo naju, ne da bi slutili, kdo je v njih bližini.

“No, mirca, ali si sedaj prepričan?”

“Popolnoma! Toda sedaj ni časa za pogovore; emir, kaj začneva?”

“Začneva? Kaj? Ničesar kot da slediva vojakom.”

Skrivališče zapustiva in slediva vojakom, da nas slednji niso mogli
zapaziti. Jahali so počasi, kar je nama bilo baš ugodno, ker sva korakala
peš. Čez četrt ure pridejo do taborišča, od kjer je šel Mohamed Emin

— i09 —

Perzijancem na pomoč, kjer so ga potem ubili. Vojaki obstanejo, cLa pre¬
iščejo sledove tabora.

Midva pa se splaziva na desno med grmovje in prodirava hitro na¬
prej. Od tabora sva bila oddaljena deset minut, toda že v petih minutah
sva tam; en sam pogled me prepriča, da jo vse v redu.

“Bodite mirni, ker se bliža sovražnik!” zapove Perzijanec; nato pa
skočiva med grmovjem navzdol po gori; nisva čakala celo minuto, ko se
že prikaže sovražnik. Ravno nama nasproti se ustavijo.

“Lep prostor za tabor,” reče poveljnik; “kaj meniš, Omran?”

“Solnce se že bliža zatonu, gospod!” odvrne poročnik.

“Dobro, ostanimo na tem mestu. Vode in trave je dovolj v bližini!”

Tega pa nisem pričakoval. Položaj je bil kaj nevaren za nas. Sicer
smo zbrisali za seboj vse- sledove, toda na mestu, kjer srno taborili zadnjo
noč, je bila zemlja še požgana od ognja, cesar nismo mogli zakriti. Sicer
pa opazim, da se je trava tam, kjer jo je Saduk poteptal že precej dvigni¬
la, dasi je sempatja še kaka bilka povešala glavico.

“Alah il Alah! Kaj naj storiva?” vpraša Hasan.

“Jaz prevzamem stražo na tem mestu; vzemi psa in hiti v tabor, da
se pripravijo tovariši na boj. Če začujete glas mojega revolverja, ostanite
na svojem mestu; če pa začujete glas moje puške, tedaj sem v nevarnosti
in prihitite takoj na pomoč. Hadži Halef Omar naj prinese s seboj tudi
mojo težko medvedovko.”

“Toda samega te ne morem pustiti na tem nevarnem mestu.” ugo¬
varja Hasan.

“Tu sem bolj varen kot v taboru. Pojdi, ker me zadržuješ!”

Perzijanec odide s psom in jaz ostanem: sam. Da je ostal Perzijanec
pri meni, bi me nadlegoval; v nevarnosti bi bil le tedaj, če bi se modri
perzijski poveljnik domislil, da mora preiskati grmovje; ker pa poveljnik
ni bil indijanski glavar, se kaj tacega tudi domislil ni.

Vojaki razjahajo in spustijo konje pa pašo. Živali oddirjajo takoj k
vodi in se razkrope na vse strani; najbrž je vsak konj poznal klic svojega
gospodarja. Jezdeci pa odlože svoje sulice vse križem po tleh in se udobno
uležejo po travi. Le poročnik koraka naokolu po prostoru in pride tudi
do mesta, kjer smo mi kurili. Sklone se, da prostor preišče nakar
zakliče:

“Grom. in strela, kaj je to!”

“Kaj?” vpraša poveljnik in skoči kvišku.

“Tu je bil ogenj. Tu so prenočevali.”

“Kje?”

“Tukaj 1”

■Poveljnik odhiti k poročniku in potrdi resnico njegove izjave. Nato
pa vpraša:

“Ali je bilo tudi na tem mesto znamenje?”

— 110

“fiosedaj še nisem nobenega opazil. Najbrž se Saduk ni mogel odstra¬
niti iz tabora. Na tem mestu tudi mi lahko prižgemo ogenj. Vzemite moko
in naredite kruh!” —

Ko vidim vojake tako brez skrbi tekati okoli, takoj sprevidim, da se
njih ni treba bati. Kmalu narede velikanski ogenj, zmešajo moko in vodo
v kašo ali testo, kterega mečkajo med rokami, stiskajo in zvijajo in s
koncem sulic drže nad ognjem. To je bil kruh, kterega poženejo še na
pol surovega.po grlu kot lačni volkovi. Kako bi tem braniteljem domovine
šele teknila prava, mesnata kranjska klobasa!

Kruh je bila večerja vojakov.

Ko se stemni, šklepetajo vojaki svoje molitve ter se pomaknejo bli¬
žje ognja, da poslušajo pravljice iz “Tisoč in ene noči”, ktere so že ti¬
sočkrat slišali. Sprevidim, da sem. na tern mestu popolnoma nepotreben,
torej odidem proti taboru. V taboru niso prižgali ognja, in vsakdo je se¬
del na •svojem mestu pripravljen na boj. Saduk je še ležal med Angležem
in Halefom. Njegove vezi so podvojili in mu trudi v usta potlačili robec,
da ni mogel kričati in nas izdati.

'“'Kako je emir?” vpraša mirea.

“Dobro,” odvrnem.

“Ali so odšli?”

“Ne.”

“In ti praviš, da je dobro?”

“Ker so perzijanski vojaki z njih poveljnikom največji bedaki, kar
sem jih še kdaj videl. Če smo ponoči mirni, potujejo jutri naprej, ne da
bi slutili, kako blizu njih počivamo. Halef, ali lahko plezaš po gori?”

“Da, sidi!”

“Torej prepustim vojake telbi, ker se na tebe najbolj zanesem. Ti
ostaneš spodaj na straži, dokler ne pridem jaz.”

“Kje me boš iskal?”

“Vojaki so prižgali ogenj in ravno nasproti ognja proti našemu ta¬
boru stoji velik, mogočen hrast. Pri tem drevesu moraš čakati.”

“Že grem, sidi. Puško pustim v taboru, ker me nadleguje. Moj nož
je oster in nabrušen, in če se kdo teh bedakov domisli, korakati proti na¬
šemu taboru, bo v peklu vedno mislil na hadži Halef Omarja. Alahi, va-
lahi, talahi, govoril sem!” ' ,

Halef odide'proti omenjenemu prostoru. Njegov sosed, Anglež, pa me
prime za rame.

“Master, kam ste utaknili. svojo pamet? Sedim na tleh in ne razu¬
mem nobene besedice. Znano mi je samo, da spodaj leži cel kup Perzi-
jaacev, toda zakaj mi niste povedali. Iztegnite vendar jezik in povejte,
če se bomo tepli?”

V kratkem razložim tudi Angležu vse potrebno. Komaj sem z njim
gotov že pride Hasan, ki me vpraša:

“Emir, tudi jaz bi vojake rad opazoval!”

— 111  —

"Če lahko neslišno plezaš čez korenine, listje in okoli grmovja?”
glasi se moj odgovor.”

"Menim, da sem dovolj previden.”

"Ali si se učil, kako se zdrži kašljanja in dihanja?”

"Nemogoče! ”

"Prav lahko je; niti težko ni, kdor je vsemu vajen. Toda vseeno
odidem tudi jaz proti taboru vojakov; mogoče lahko kaj slišimo, kar je
važno za nas. Če te prime v grlu kašelj ali težko dihanje, položi glavo na
zemljo in pokri glavo. Kdor zasleduje svojega sovražnika, ne sme nikdar
dihati skozi nos. Kdor hoče v bližini sovražnika kihati, mora kihati z
obrazom proti zemlji, in če je noč naj pri tem posnema glas sove. Pravi,
izvežbani lovec pa nikdar ne kiha ali kašlja. Pojdi!”

'Jaz grem naprej, in Perzijanee za menoj. Ker isem že jaz spotoma vse
odstranil, ker bi bilo Hasanu na. potu, prideva srečno do obširnega grmov¬
na ob tparobku gozda, kjer dobiva izvrstno skrivališče. Le dvanajst ko-
>akov od nas je plapolal taboriščni ogenjr Oba častnika sedita prav pri
°gnju, drugi nekoliko vstran. Tupasem posveti ogenj postavo konja, ki
so se v bližini pasli in prosto tekali semtertja.

Hasan Ardšir-mirca ne spregovori nobene besedice; toda po njegovem
dihanju sem spoznal, da je zelo razburjen. Pogumen je bil in tudi vešč
orožja, toda nahajal se je trenutno v takem položaju, kot še nikdar v
svojem življenju. Tudi meni je trepetalo srce. ko sem v Ameriki prvič za¬
lezoval Sioux Indijance, ki so se podali na vojno pot, da me ulove.

Vojaki so bili prepričani, da so sami v okolici; pogovarjali so se
tako glasno, da jih je bilo pol ure daleč slišati. Pravkar, ko dospeva do
svojega skrivališča, reče poročnik:

"Ali ga boš živega ujel?”

"Če se ne bo branil, da.”

"In živega pripeljal v Perzijo?”

"Saj nisem norec. Povejte možje, ali ga hočete mrtvega ali živega?”

"Mrtvega!” glasi se v krogu vojakov.

"Na vsak način! Povelje imamo, da ga preganjamo in pripeljamo
živega v Perzijo ali pa prinesemo vsaj njegovo glavo. Če ga pripeljamo
živega, moramo izročiti vse, kar ima pri se*bi. Če pa prinesemo njegovo
glavo, nas ne bodo spraševali po njegovem imetju..”

"Izročiti bo moral ves svoj denar in dragocenosti,” pripomni
Poročnik.

"Da, prekleti sin prekletega generala, je zelo bogat; obložil je deset
kamel s svojim premoženjem; dober plen nas pričakuje, kterega bodemo
delili med seboj.”

"Toda, poveljnik, kaj se zgodi potem, če se je mirea izročil varstvu
kakega arabskega šejka ali turškega uradnika?”

\ "Mene nič ne briga; seveda v tem slučaju ue smemo izdati, da smo
pijrzijanei, ali razumete? Sicer pa ne bi niti časa imel iskati tujega 'var-
>’a; jutri ali pojutrašnjem je že v našjji rokah. Ivo napoči dan, se napo-^

— 112  —

tirno naprej; znamenja, ktera je puščal Saduk za seboj, nam bodo tudi
naprej služila kot vodnik. Bedak Hasan Ardšir-mirca je prepričan, da
Saduk ne more pisati, ker ne more govoriti. Znamenja, ktera nam je Sa¬
duk preskrbel, so boljša kot govor. Sedaj pa zaspite, psi, ker počitek ne
bo dolg.”

Vojaki takoj ubogajo svojega poveljnika in se podajo spat; marsikdo
je pač sanjal o zakladih, ki jih dobi pri vjetem Perzijaneu. Slišal sem do¬
volj zanimivih rečij; zvedel sem, da je bil Hasanov oče general in tudi
Hasan sam je opravljal najbrž isto službo. Njegovi sovražniki so morali
biti pač upljivni, ker so preganjali prejšnjega generala.

Ko se vojaki zavijejo v svoje plašče, zapustiva midva grmovje.

"Emir,” reče mirea, “poveljnik in poročnik teh vojakov sta uživala
mnogo dobrot od mene. Sedaj pa zahtevati mojo smrt. Oba morata umreti.”

“Pusti jih, ker ne zaslužita, da se brigaš za. nj.u; psa sta, ki so ju
poslali za teboj; ne jezi se radi njih, temveč radi njih gospodarjev!”

“Umoriti sta me hotela, da se polastita mojih zakladov!”

“Nameravala sta, vendar svojega sklepa ne bosta zvršila. O tem go¬
vorimo v našem taboru; pojdi naprej; jaz pridem takoj za teboj.”

Le nerad odide mirea. Ko zgine med grmovjem, se splaizim k Halefu im
m.u naročim vse potrebno glede straže. Nato pa v krogu grem okoli tabora
in jo udarim proti južni strani. Po preteku dveh minut zlomim vrh mlade
breze in ga obrnem proti južni smeri, in čez pet in deset minut ponovim
svoje znamenje. Nato se pa vrnem v tabor.

Za vsa znamenja sem porabil skoro pol ure, in mirea je bil že v skr¬
beh, če se mi je spotoma kaj pripetilo. Tudi Anglež me vpraša;

“Kje se pa potikate, master? Sedim tukaj kot berač ob romarskem
potu, kterega nihče ne pogleda; sit sem vsega! Well!”

“Le pomirite se! Kmalu dobite dovolj opravila!”

“Lepo! Dobro! Ali pobijemo adute?”

“Ne; toda sklenil sem, da. jih nekoliko povlečemo za nos!”

“Me veseli! Naj dobijo take nosove kot jaz! Yes! Kdo bo adute
vlekel za nos?”

“Samo jaz in vi,'Sir!”

“Dobro. Kdor sam dela, ima tudi sam zasluge za uspeh. Kdaj se
burka začne?”

“Predno' se zdani.”

“Šele? Boljše je, da nekoliko zaspim, ker imam še čas.”

Zavije, se v preprogo in kmalu sladko zaspi.

Hasan Ardlšir-mirtca bi se rad z menoj posvetoval, in iz nosilnice so
stopile tri ženske, ki so rajše same poslušale, kot da bi jim pozneje poro¬
čala tretja oseba.

“Kje si bil, emir?” vpraša Perzijanec.

“Hotel sem ti pustiti čas, da vse dobro premisliš in se pomiriš. Mo¬
der mož ne vprašuje svoje jeze, temveč svojo pamet in razum. Tvoja jeza
se je najbrž polegla; povej, kaj si medtem sklenil.”

— 113

“Vojak© bom s svojimi ljutdmi napadel in pobil.’'

“Trideset vojakov, zdravih in močnih hočeš napasti s svojimi ranje¬
nimi služabniki?”

“Ti in tvoj spremljevalec nam bosta pomagala.”

“Nikakor ne, ker nisem barbar in divjak, temveč kristijan; moja vera
mi zapoveduje, da branim svoje življenje, če me kdo napad©; sicer pa mi
zapoveduje, da spoštujem življenje svojega brata. Sveta knjiga kristija-
nov zapoveduje: 'Boga ljubi iz celega srca in cele duše in iz vseh svojih
moeij, in svojega bližnjega kot samega sebe’. Torej mora biti življenje
mojega brata meni tako sveto kot moje.”

“Toda vojaki niso naši bratje temveč sovražniki.”

“Pa vendar so naši bratje. Naše sveto pismo pravi: ‘Ljubite svoje
sovražnike, blagoslavljajte one, ki vas proklinjajo’. In jaz se moram rav¬
nati po teh besedah, ker sem kristijan.”

“Toda omenjene besede niso pametne in ne koristne. Če se ravnaš
po njih, pogineš’v vsaki nevarnosti in v vsakem boju te premagajo.”

“Narobe! V teh besedhh je skrita vsa božja modrost. Bil' sem v ve¬
čjih in večih nevarnostih kot marsikdo drugi; toda še danes sem živ, dasi
sem se tisočkrat bojeval; Bog m© podpira, ker se ravnam po njegovih
naukih. ”

“Torej mi nečeš pomagati, emir, dasi si moj prijatelj?”

“Tvoj’ prijatelj sem, kar ti bodem tudi dokazal; toda vprašam te:
Hasan Ardšir-mirca ali hočeš postati bojazljiv zavratni morilec?”

“Nikdar, emir!”

“In vendar hočeš vojake napasti v spanju! Morda jih misliš prej
zbuditi, da bode boj pošten? Potem si zgubljen.”

“Gospod, jaz se jih ne bojim!”

“Vem. Povem ti; da bi s© sam bojeval proti tridesetim vojakom, če
bi se šlo za pravično- stvar; moje orožje je več vredho kot ono, ki ga no¬
sijo vsi vojaki skupaj. Toda kdo se drzne trditi, da me labko smrtno za¬
dene že prva sulica in prva kroglja iz puške. Recimo, da pobijem deset,
petnajst vojakov; ostane jih še v-e-dno- petnajst, ki se borijo proti- meni.
Vi ste se -sami izdali preganjalcem, ki bodo šli za vašim sledom, dokler
vas ne pobijejo.”

“Tvoj govor je moder, gospod; toda če milo postopam s svojimi pre¬
ganjalci, škodujem- sam- sebi. Jutri ali čez dva dnij m« dobij-o v pest, in
kaj se potem zgodi-, ti je znano, emir.”

“Kdo pravi, da te dobijo v svojo pest?”

“Na vsak način. Mogoče jih hočeš ti prisiliti, da mirno odi-dejo po
svoji poti?”

“Da, baš to s©m nameraval učiniti.”

“Alah il Alah! To je — to je — emir, ne vem, kako bi se izrazil!”

“Imenuj- me blaznega, kar si najbrž mislil. Ali ne?”

— 114  —

“Tvojemu govoru ne smem pritrditi, ker te spoštujem. Ali res meniš,
da boš moje preganjalce, ki komaj čakajo, da me ubijejo in ee polaste mo¬
jega premoženja, pregovoril, da mirno odidejo?”

“Prepričan sem, da se mi posreči; toda čuj. Baš sem bil spodaj pri
vodi in sem zlomil nekaj drevesnih vrhov. Ko vojaki opazijo moja zname¬
nja, bodo .mnenja, da jih je naredil Saduk. Jutri nadaljujejo svojo pot.
Jaz jaham pred njimi ter jih bom s znamenji zapeljal na napačno pot.
Toda če pred svojim odhodom vendar napadejo naš tabor, se postavite v
bran. Slišal bom vaše strele in takoj' prihitel na pomoč.”

“Kaj nam koristi, če zgubijo začasno naš sled, kterega pozneje go¬
tovo zopet dobijo?”

“Bodi brez skrbi in zanesi se na mene! Vodil jih bom tako, da ne
pridejo nikdar več v našo bližino. Ali imaš pergament s seboj?”

“Da; tudi pri Saduku smo dobili pergament, kterega je porabil že
več listov.”

“Porabil ga je, ker je dajal vojakom znamenja. Ali si ga vprašal
glede pergamenta?”

“Da, vendar neee ničesar priznati.”

“Mi ne potrebujemo njegovega priznanja. Daj mi njegov pergament
in vlezi se k počitku. Kadar bo čas, vas zbudim.”

Ženske zginejo v svoje nosilnice in možje se vležejo k počitku. Saduk
je  slišal vsako besedico najinega razgovora; videti je bilo kot bi ležal na
šivankah. Preiščem njegove vezi in robec pred ustmi; vezi so bile močne,
in robec pred ustmi je bil zvezan tako, da je lahko dihal, ne pa govoril.

Zavijem se v svojo preprogo, ne da bi zaspal.

Ko se nekoliko zidani, zbudim Angleža. Tudi Perzijahci se zbude, in
mirea pride k meni.

“Ali se podaš na pot, gospod?” vpraša. “Kdaj prideš nazaj?”

“Takoj ko se prepričam, da sem preganjalce zvodil na napačno pot.”

“Lahko se cel dan zamudiš.”

“Seveda.”

“Torej vzemi moko, meso in dateljne s seboj. Kaj naj pa delamo,
dokler se ne povrneš?”

“Bodite mirni in ostanite na svojih prostorih. Če se zgodi kaj iz-
vanrednega, vprašaj mojega Halefa za svet, ki ostane v taboru. On je
zvest, izveden in pameten mož, na kterega se lahko zanesete.”

Še enkrat skočim k Halefu, da ga o vsem poučim. Ko se vrnem, je
bil Lindsay že pripravljen, in tudi precej brane so naložili k našim sed¬
lom. Poslovimo se kratko in odidemo.

Ker je bila še precejšna tema, je bilo zelo težko konje voditi med
grmovjem,, ne da. bi nas vojaki zapazili. Konečno pa dospeva v dolino,
kjer zajahava in oddirjava. V daljavo nisem mogel gledati, ker mi je gosta
megla zakrivala pogled. Po četrturni ježi pa prideva do ovinka vode. kjer
sem včeraj naredil zadnje znamenje. Na tem mestu razjaham.

“Stop?” vpraša Anglež. “Zakaj?”

— 115  —

“l'u motava, počakati, da se prepričamo, če bodo Perzijanci takoj
'Hjahali naprej, ali če bodo prej prostor preiskali in napadli naše tovariše
v ’ taboru.”

“Ah! Pametno! Well! Yes! Ali ste vzeli tobak s seboj 1 ?”

•“Bom pogledal.”

Hasan Ardšir-anirca — ali pa njegova lepa sestra — sta bila zelo
Previdha, ker poleg jedil dobim tudi majhno zalogo perzijskega tobaka.

“Lepo! Dobro! Zažgati! Krasen adut mirea!’’ reče master Lindsav.

“Poglejte, megle se že dvigajo in v dveh minutah la.hko ugledava
v °jake. Ogniti se morava za ovinek, ker sicer nas zapazijo vojaki, in naš
n ačrt bi bil izdan.”

•Skrijeva se za ostrim ovinkom reke in čakava. Konečno zapazim sko-
ri moj daljnevid, da se vseh trideset vojakov približuje. Takoj -zajahava
s  Angležem. Šele čez deset minut se ustaviva; pri bližnjem drevesu zare¬
čem v neko jelšo globoko zarezo.

“Hm!” mrmra Anglež; “adutje morajo biti zelo zabiti, če ne vidijo,
'ia je bilo znamenje narejeno šele.sedaj.”

“Da, perzijski poveljnik pač ni Lindsay-bej! Poglejte, na tem mestu
>'eka zelo ostro zavija; najbrž teče pri onih gorah tam zopet proti jugu.
čok je najmanj osem milj dolg. Ali ne bi vojake zvodila nekoliko v
vodo?”

“Sem zraven, master! Ali nam bodo sledili?”

‘‘Gotovo! Pazite, da ne zmočite žepov, kjer imate brano. ’ ’

“Toda voda je globoka!”

“Tem bolje. Ali se bojite, da utonete?”

“Pshaw, saj me poznate! Toda ali bodo adutje vrjeli, da je šel
toirea s svojimi kamelami čez vodo?”

“Boljše je, če poskusiva! Če vrjamejo tej zvijači, bodo drugim trnli.”

Pred vodo zvijem neki grm- prav očividno v velik lok in poženem
Vl 'anea v vodo. Anglež mi sledi. Na drugem bregu odlomim nekaj vršičkov
mladih dreves ter jih obrnem proti jugu, Gb bregu je bilo dovolj zelene
trave, kar je bilo za naju zelo ugodno, ker se" ni poznala voda, ki je kap¬
ljala od naju.

Nato pa zapodiva konje naprej. Ko pridejo Perzijanci na to mesto,
Morajo spoznati, če niso slepi, da- sledovi še niso stari niti pol ure. Dve
u ri jahava vztrajno naravnost v smeri proti jugu po ravnini, skozi ozke
doline, čeiz gole griče in prelaze. Kmalu pa prideva, kakor sem slutil, zo¬
pet  do leke Djale ter jahava čez vodo zopet na prejšni breg. Seveda sva
«a primernih mestih pustila svoja znamenja. Zadovoljen nad sedanjim
Uspehom, potegnem iz žepa kos pergamenta. &

“Ali boste pisali, master?” vpraša Lindsajr.

“Da, Znamenja morajo prenehati, in poskusiti hočem, ee bo perga¬
ment ravno tako upljival kot dosedanje zvijače.”

“Pokažite, kaj pišete!”

“Tu, le poglejte!”

— 116  —

Podam mu pergament, na kterega sem zapisal nekaj perzijskih besed.
Anglež pogleda črke potem pa mene; njegov obraz se raztegne, in njegov
nos se sramežljivo obrne na stran'.

"Zlodja, kdo bo bral take čečkarije! Kaj ste napisali?”

"Perzijsko je, in, se mora brati od desne na levo. Glasi se: Halijab
hemver eirn bala — sedaj vedno naprej! Videti hočem, če bodo poslušali
moj nasvet!”

Pri nekem grmu potegnem skupaj dve veje in pritrdim pergament,
da so ga morali takoj zagledati. Nato pa, jahava ob reki naprej, dokler ne
prideva do ugodnega skrivališča, kjer skleneva počakati vojake, da se
prepričava, če bodo sledili najinemu pozivu. Razjahava, poženeva konje v
vodo, sama pa zavžijeva nekoliko jedil, ktere sva vzela s seboj. Seveda
sva zelo napeto pričakovala, če se bo najina zvijača posrečila.

. Čakala sva več kot eno uro, dokler s pomočjo daljnogleda ne zapazim,
da se približujejo vojaki, Zadovoljen sam s seboj, zajaham konja; Lindsay
mi sledi. Šele malo, pred poldnevom: naredim drugo znamenje in proti
večeru zopet enega na ovinku neke doline, ki' se je od reke razprostirala
proti zapadu. S tem sva zapeljala Perzijanee na desno.

Pri vhodu v dolino skleneva počivati, ker bila sva skoro cel dan
na konjih.

Drugega jutra pritrdim oh grmu drug kos pergamenta, kamor sem za¬
pisal, da vodi pot naravnost proti zapadu 1 . Tekom predpoldneva zapustim
Iretje znamenje, in kos pergamenta, na kterega sem zapisal, da je postal
Hasan Ardšir nezaupljiv proti meni (namreč proti Saduku), ker me je
zasačil, ko sem delal, znamenja. Opoldne in zvečer pustim nekem grmu
četrti in zadnji kos pergamenta z naznanilom, da hoče mirca potovati ali
v Džumejlo ali v Kifri,in da je postal tako' nezaupljiv, da me je preme¬
stil v ospredje isvojega, oddelka; znamenj torej, ne morem več puščati za
seboj.

S tem je bila moja naloga rešena. Kiti potrebno ni bilo, da ,se pre¬
pričam, če je perzijski poveljnik s svojimi vojaki res jahal tako daleč; iz
vsega, kar sem sedaj' opazil, sem bil prepričan, da bo sledil mojim zname¬
njem kot ovca mesarju, ki gre v klavnico.

[Po kratkem počitku jo ubereva z Angležem nazaj, in ko* se popolnoma
■stemni, prenočiva v nekem' gozdičku; zjutraj, odlpotujeva naprej in sva bila
že opoldne druzega dne 'zopet v našem taboru.

Še nisva bila pri šotorih, že pridirja nasproti Halef z vzklikom:

"Alahu čast an hvala, sidi, ker si se vrnil! Bili smo zelo v 'skrbeh,
ker si zaostal dva dhij in: pol mesto, da bi se vrnil prvi dan. Ali se je
morda zgodila nesreča, efendi?”

1  "Ne, vse je šlo kot navito. Prej nisva mogla vrniti se v tabor, do¬
kler nisva bila popolnoma prepričana, da 'sva zvodila 'Perzijanee na na^
pačno pot. Kako je v taboru?”

"Dtobro, dasi se je nekaj, zgodilo, kar se ne bi smelo.”

"Kaj?” t

“Sadnik je pobegnil.”

"Sadnk! Kako je pa pobegnil?”

"Med služabniki' Perzijanca mora imeti prijatelja, ki ga je opro¬
stil vezij.”

"Kdaj je zginil?”

"Včeraj zjutraj na vse zgodaj.”

"In vi niste ničesar opazili?”

"Ti si z Angležem odšel, in jaz sem sedel na straži. Perzijanci so pa
Zapustili tabor eden za drugim, da se prepričajo, kaj počenjajo vojaki.
Vojaki so mimo odšli, in koi so se služabniki vrnili v tabor, je ujetnik
Zginil.”

"Ta je pa huda, zelo huda! Da se je zgodilo dan pozneje, bi bil mi¬
ren. Posledice prav gotovo' ne izostanejo.”

V tabbru so me vsi radostno sprejeli. Mirca se mi približa ter mi.po¬
re, kako je Saduk pobegnil.

"Misliti moramoi na dvoje stvarij: Ce je Saduk dobil vojake, jih bo
takoj pripeljal nazaj. Drugič: mogoče je tudi kje v bližini tabora, da se
maščuje. Na vsak način na tem mestu nismo več varni, in ga moramo ta¬
koj zapustiti. ’ ’

"Kam. pa gremo?” vpraša Hasan Ardšir.

"Na drugi breg reke. Ne vrjamem, da bi nas Saduk po dnevu na¬
padel. Sicer bi lahko poskusil, da s psom poiščem njegovo sled, kar bi mi
Pa vzelo preveč dragocenega časa. Daj povelje svojim ljudem, da odpotu¬
jejo in pokaži mi tudi prerezane vezij Saduka. Od sedaj naprej ne pri¬
poveduj svojim služabnikom., kaj. nameravaš.” *

Mirca odide, k nosilnici in se kmalu vrne z vezmi. Ko jih pregledam,
Prosim Perzijanca, da skliče svoje ljudi.

. Na njegovo povelje 'se zberejo, vsi,, ne da bi vedeli, za kaj se gre; ko
Pa pridejo k meni, vidijo vezi pred mojimi nogami.

"Izročite mi svoje nože in bodala!” zapovem. ,

Ko mi izroče vsi svoje nože, opazujem obraz vsakega posameznega,
De da bi vzbudil pozornost. Ko preiskujem nože, rečem prav neprisiljeno:
"Vezi je nekdo prerezal s trirobnim bodalom; storilca hočem takoj
Prijeti.”

Med vsemi bodali opazim samo dva. trirobata, in lastnik enega Vido¬
ma prebledi. Zajedno opazim, da privzdigne nogo kot bi s© pripravil na
skok. Radi tega rečem:

"Oni, ki je  prerezal vezi, hoče pobegniti; svarim ga, da raje opusti
beg, ker potem ga čaka še hujša kazen. Le 2 odkritim priznanjem 1  se
lahko reši.”

Mirca me začudeno pogleda, in tudi tri ženske, ki so gledali pri žen¬
ski nosilnici ves prizor, so tajno med' seboj šepetale.

Glede storilca seuni bil na jasnem. S prstom pokažem na dotičnega
m rečem:

‘'Ta je pravi; primite in držite ga!”

— 118  —

Komaj sem »govoril slednje besede, že skoči imenovani vstran in
med grmovje. Ostali rriu hočejo takoj slediti.

“Stojte!” jim zapovem.

“Emir, ušel bo!” reče mirea.

“Nikakor ne,” odvrnem. “Ali ne vidiš psa pri meni? Dojan, trat
onu — zgrabi! ’ ’

Pes zdirja za beguncem med grmovje — vsi začujemo glasen krik in
lajanje psa.

“Halef, pripelji aduta sem!” zapovem.

Mali hadži uboga z zelo zadovoljnim obrazom.

“Toda emir,” vpraša -mirea, “kako si mogel na nožeh spoznati, kdo
je storilec?”

“Prav lahko! Ravna klina naredi drugačen urez kot trirobata. In glej,
kako so vezi razrezane; klina, ki je -rezala, je v sredi poškodovana, ker
vezi niso redno rezane temveč kaj nerodno; in med vsemi klinami, ki -so
jih oddali tvoji ljudje, je ena -sama klina poškodovana.”

“Gospod, tvojo modrost moram res občudovati!”

“Tvoje hvale ne zaslužim. Izkušnja me je naučila, da pazim vedno
na vsako malenkost.”

“Toda kako si vedel, da hoče (pobegniti?”

“Ker sem videl, da je prebledel in dvignil nogo za skok. Kdo ga -bode
zaslišal ti, ali jaz?”

“Daj g'a ti, emir! Tebi ne bo tajil!”

“Torej ise naj tvoji ljudje odstranijo, da bo 1-aglje govoril. Daj
jim nože nazaj! Toda izdajalca zaslišim le pod tem pogojem, da izrečem
tudi sodbo sam, in da me ti ne boš oviral pri izvršitvi obsodbe.”

Mirea rad ugodi moji želji.

Halef pripelje .aduta, ki je gledal kot stoletni grešnik. S Hasan
Ardšir-mirco se vsedeva na zemljo, in ko nekaj časa grešnika ostro gle¬
dam v obraz, rečem :

“Od tebe je odvisno, kakšna usoda te bo zadela. Ce priznaš odkrito¬
srčno svojo .izdajo, lahko pričakuješ milost; če pa tajiš, tedaj se pa pri¬
pravi- na odhod v pekel.”

“Gospod, vse bom povedal,” odvrne; “toda odstrani prej psa!”

“Pes ostane pri tebi, dokelr nismo gotovi. Na moj migljaj te takoj
raztrga. Jn sedaj povej odkritosrčno: Ali si ti razrezal Saduku vezi?”

“Da, jaz sem: to storil.”

“Zakaj?”

“Ker sem prisegel.”

“Kdaj?”

“čredno smo odšli na pot.”

“Kako moreš Saduku kaj priseči, ker je mutast in ne more govoriti?”

“Gospod, jaz znam brati!” zatrdi ponosno.

“Torej pripoveduj!”

— 119

“Sedel sem s S a dutom sam .na dvorišču; tu mi napiše na kos papirja,
Ce  ga ljubim. Odigovoril sem ‘da’, ker se mi je smilil. Na dalje mi je na-
P!sal na papir, da tudi on mene- ljubi ter predlagal je, naj postaneva krv-
Da  prijatelja. Jaz -sem bil zadovoljen, in prisegla sva pri Alahu in pri pre-
r<> ku, da eden druizega nikdar ne zapusti, in da si hočeva pomagati v vsa¬
ki Nadlogi in potrebi.”

“Ali govoriš resnico?”

“Lahko ti dokažem), emir, ker imam pri selbi- še oni kos pergamenta.”

“Kje?”

“Tu za mojim pasom.”

Pokaži!”

-Mož mi izroči listek iv roko; bil je sicer zelo umazan, toda pisavo sem
Se  lahko bral. Ko prečita tudi mirtea pisavo, nadaljujem:

“Mož, t.i si bil zelo nepreviden,” rečem. “Prisegel si človeku, ne da
ki se prej prepričal, če ti prisega lahko škoduje.”

“Emir, -Saduk je veljal pri vseh za poštenega človeka!”

‘ ‘Pripoveduj dalje ! ’ ’

“Nikdar nisem vrjel, da je izdajalec, torej se -mi je smilil, ko je bil
2v ezan v taboru. Spomnil sem se svoje prisege, in mislil sem, -da me Alah
kaznuje, če ga ne oprostim 1  vezij, ker sem prisegel, da mu pomagam v
v saki nadlogi. Ko so odšli vsi iz taibora, sem prišel k Saduku in mu
Prerezal vezij.”

“Ali je govoril s teboj?”

“-Saj -ne more govoriti.”

“Mislim s znamenji in obrazri-imi potezami.”

“Ne. -Samo roko mi je dal in zginil med grmovjem.”

“Proti kteri strani?”

“Tu sem!”

Mo-ž pokaže proti reki.

“Ti si postal svojemu gospodarju nezvest in postal naš izdajalec,
da držiš lahkomiselj.no prisego. Ugani, kakšno kazen -si zaslužil?”

“Emir, obsodil me boš v smrt.”

“Da. zaslužil si smkt. ker si oprostil morilca ter -nas spravil v smrtno
^varnost. V-endar ker si priznal svojo hudobijo, ti dovolim, da prosiš
Sv e.jega gospoda -za milejšo kazen. Ne vrjamem, da si človek, ki greši, ker

mrzi vsako dobro delo.”

Adut se prične jokati in se vrže pred Hasan Ardšir-mirco na kolena.
Itil je grozno prestrašen, ustnice so mu trepetale, da ni mogel spregovo¬
ri besedice. Strogi obraz njegovega gospodarja zadobi milejše poteze.

“Ne govori,” reče; “vem, da m-e- hočeš prositi, vendar ti -ne moreni
Pomagati. Vedno sem! -bil 1  -zadovoljen s teboj, toda tvoja u-s-oda ni več v
^oji roki, ker samo .emir more o tebi odločiti. Obrni -se k -njemu!”

“Gospod, ali si slišal!” jeclja proseči, obrnjen k meni.

“Torej meniš, da mora dober moslemin svojo prisego držati?” ga

''Prašam,

— 120  -

“Da, emir.”

“Ali hi svojo prisego lahko prelomil?”

“Ne, 'tudi cehi me usmrtili.”

“Če bi Saduik sedaj skrivno prišel k tebi, ali bi mu pomagal?”

“Ne. Oprostil sem ga in spolnil svojo prisego; sedaj je pa vse dobro.’

“Ali hočeš poravnati svojo napako z ljubeznijo in zvestobo napraff
svojemu gospodu?” —

“Da. A'h, če bi bilo le mogočeI”

“Daj mi svojo roko in prisezi!”

“Prisegam pri Alahu in kurami, pri kalifih in vseh svetnikih!”

“Dobro je; prost si in boš Hasan Ardšir-mircu še nadalje služil. Toda
ne pozabi svoje prisege!”

Mož je bil ginjen veselja, ker .se je obsodba tako ugodilo zanj zaklju¬
čila. Tudi mirea je bil z mojim izrekom zadovoljen, vendar se o tem JU'
sva dalje pogovarjala, ker smo se morali pripraviti na odhod.

ČETRTO POGLAVJE.

V Bagdadu.

Ko smo zapustili sedanje taborišče, smo imeli največ opraviti, s ka¬
melami. Neumne živali, vajene le pustinje in gladkih tal, se kar niso mo¬
gle kretati med skalovjem, drevjem in grmovjem. Prisiljeni smo bili, da
kamelam odvzamemo tovore in jih sami znosimo do reke. Tudi čez vodo
smo jih le komaj prisilili.

S Halefom sem bil vedno zadnji, da zakrijem za nami vse sledove.

iSieer še nismo nameravali se podati takoj v Bagdad; zapustili ^m°
le kraj, kjer se nismo več čutili varnih, ker hi nas vojaki is pomočjo Saduka
lahko napadli. Proti večeru dobimo raztrgano bajto, ki je bila svoje dnij
najbrž stan kakega Kurda. Z eno steno je bila naslonjena na skalovje, in
okoli in okoli hiše je poganjalo bujno grmovje. Tu se odpočijemo in
spravimo tudi živali na varno.

Že se je stemnilo, ko smo bili gotovi; ženske so začele pripravljati
večerjo, ki nam je zelo teknila. "Visled tridnevnega .napora sem bil zelo
utrujen ter sem se takoj po večerji podal k počitku. Že sem spal nekaj
ur, ko čutim, da me nekdo prime za roko. Stara služabnica stoji pred me¬
noj in mi pomiga, naj ji sledim. 'Visi so spali razven nekega Perzijanea,
ki je stražil in je sedel med grmovjem, da me ni mogel zapaziti. Stariča
me pelje proti nosilnici, kjer dobim Hasan Ardšir-mirco.

“Ali imaš kaj važnega za mene?” ga vprašam.

“Za nas je zekv važno, ker se tiče našega potovanja. Premislil sem si
glede pota, in zelo ibi (bil 'zadovoljeni, če si tudi ti moje misli. Oprosti, feeT
isem te budil iz ispanja!”

“Torej povej, kar si sklenil!”

— 121  —

"Ti si bil že v Bagdadu. Ali imaš kaj prijateljev in znancev v
■mestu?”

"Nekaj oseb pač poznam, vendar jih ne morem imenovati svoje
Prijatelje.”

"Torej v Bagdadu lahko varno stanuješ?”

"Ne vem, kterega ibi se bal. Tudi sem v padišahovej senci ter pod
konzulovim varstvom. ’ ’

"Torej imam prošti j o dio tebe. 'Povedal sem ti če, da me moji ljudje
Pričakujejo v Gadimu. Zdi se mi, da v Gadinu ne bom var ep, torej se
fračam na tebe, da ti prevzameš moje opravilo in zadeve.”

"Rad. Kakšno naročilo mi daš s seboj?”

"Kamele, ki jib dobiš v mestu Gadinu so moja last in nosijo kot
fovor s seboj vise moje premoženje, ki sem ga mogel rešiti. Ker me pa
Prenašanje tolikega Maga zelo zadržuje, isem sklenil vse skupaj prodati.
Ali bi preskrbel ti prodajo in potem izročil meni denar?”

"Da, če mi toliko zaupaš.”

"Gotovo. 6 seboj, ti dam enega mojih služabnikov, ki te bode pri
mirei Selim-agi legitimiral. Prodaj vse: tovor in živali, izplačaj ljudi in
bh odpusti iz moje službe. ’ ’

"Ali ne bo Selim-aga jezen, ker si meni zaupal tako važno stvar?
Zvesto ti je slulžil dolgo časa in srečno pripeljal tvoje blago v Bagdad;
jorej ima pravico, da mu zaupaš.”

”Nikar ne ugovarjaj, emir, ker vem, kaj. delam. On je jedini, kterega
Pridržim v službi; s tem je lahko zadovoljen. Prepričan sem, da bodeš
moje naročilo boljše izvršil kot on. Ali dobiš v Bagdadu takoj sta¬
novanje?”

"Stanovanj je dovolj na razpolago.”

"Ne samo svojega premoženja temveč tudi ženske ti zaupam, v var¬
avo. Ali sprejmeš mojo ponudbo?”

"Hasan Ardšir-mirca, spravil si me v zadrego! Pomisli, da sem mož
in kristijan!”

"Nisem te vprašal, če si mož in kristijan; ko si me ti rešil dz rok
Kebe j,e v, tudi nisi vprašal, če sem mohamedanec. Skrbeti moram, da pobe¬
gnem svojim preganjalcem, ki ne smejo vedeti, kje se nahajam; zato ti
Zaupam svoje premoženje in ženske. Vem, da boš čast moje žene in sestre
Bende čuval kot dragoceno svetinjo.”

"Niti govoril ne bom z njimi niti pogledal jih ne bom. Toda kam se ti
Podaš ta čas?”

"Dočdm se vi mudite v Bagdadu, hočem jaz s 'Selim-ago obiskati Ker-
kelo, da pokopljem kosti svojega očeta.”

"Pozabil si, da hočem tudi jaz v Kerbelo.”

"Emir, premisli se; prenevarno je, če greš v Kerbelo! Bil si v Meki,
n e da bi te ubili; toda pomisli, razliko med Meko in Kerbelo. V Meki so
Pobožni mohamedanei, v Kerbeli pa fanatiki, ki pri svečanostih Huseina
Popolnoma zdivjajo ter so tako blazni, da postanejo marsikdaj žrtve celo

122

pravoverni moslemini. Če bi le eden slutil, da nisi šiit, kaj še, da nisi niti
moslem, te čaka najgroznejša smrt. Poslušaj moj nasvet in nikar ne pojdi
v Kerbelo l”

“Dobro torej! Odločil se bom šele v Bagdadu, kaj naj storim. Toda
če grem ali ne, Hasan Ardišir-mirca, radi svojega premoženja in žensk si
lahko popolnoma brez skrbi.”

Tako se je najin pogovor končal.

V taboru ostanemo še pet dnij in na pot smo se podali šele tedaj, ko
so se nam .rane vsem zacelile. Ježa po gorovju je bila sicer nekoliko te¬
žavna, vendar mirna, ker nismo vso pot srečali niti enega sovražnika, kar
pa je bilo pripisovati bolj naši previdnosti kot miroljubnosti sovražnikov.
Tudi po ravnini nismo srečali nobenega sovražnega arabskega rodu.

Štiri ure severovzhodno od Bagdada se pri nekem prekopu ustavimo-
Od tu bi moral jahati jaz v Gadin, da prevzamem premoženje Hasana 'f
svoje varstvo. Najprvo uredimo tabor, potem pa mi izroči Hasan priporo¬
čilno pism-o na njegovega dosedanjega oskrbnika Selim-ago.

“Ali pa bo Selim-aga radovoljno izročil meni tvoje premoženje?”
vprašam.

“On te mora ubogati kot bi mu jaz zapovedal. Ti prevzameš vse, kar
ima pri sebi, in ko Selim a več ne potrebuješ, ga pošlji k meni z možem, ki
gre s teboj. Prodaj vse moje stvari za isto ceno kot se tebi ljubi.”

Anglež je opazil vse priprave; takoj pride k meni in vpraša:

“V Bagdad, master?” — Grem z vami!”

Tudi Halef hoče z menoj; vendar ga nisem mogel vzeti s seboj, ker
je moral ostati pri taboru, da ga čuva.

Po dveh urah prideva z Angležem do tretjega ovinka reke Tigris, kjer
leži mesto Gadin prav ob reki. Poštno cesto, ki vodi naravnost v mesto,
in ki je v zvezi s Kjerkukoni, Dijarbekirjem in Erbilom, pustiva na desni
jahava mimo opekarne in se prepeljeva čez reko. 'Skozi prijazne palmove
vrte prideva kor.ečno v Gadin, kjer stanujejo skoro izključno šiitski
Perzijanei.

Mesto stoji na “svetili tleh”, ker leži v njem pokopan Imam Musa
ibn Džafer. Ta slavni mož je potoval v Meko in Medino in sicer v sprem¬
stvu slavnega kalifa Harun al Rašida. Pozneje je pa zgubil milost veli¬
kega kalifa, ki ga je ukazal zapreti. V ječi je tudi umrl. Toda po njegovi
smrti so ga pričeli častiti, in kmalu se- je dvignila nad njegovim grobom
krasna, mošeja, kteve kupola je pozlačena.

Poleg tega'pa ima Gadin še neko posebnost in sicer iz zapadne kul¬
ture; to je konjska železnica, ki vozi v Bagdad; zgradil jo je guverner
Midhat paša, ki je pozneje v Carigradu igral veliko ulogo. Da je ostal
Midhat paša na krmilu vlade kot guverner Iraka, bi imela danes Mezopo-
tanija, to je dežela med Tigri dom in Evfratom, svojo železnico, ki bi ve¬
zala glavna mesta Sirije ter imela zvezo s Carigradom.

Perzijanei, ki stanujejo v Gadinu, so večji del kupci in trgovci, ki
prihajajo vsak dan po opravkih v Bagdad. Da dobim 1  med temi ljudmi

123  —

Selim-ago, je najboljše, če se podam na karavansko dvorišče, kjer se sha-
•)a,]o vsi trgovci.

Bilo je okoli poldne meseca junija; po ulicah je vladala strašna vro-
(,| ua. V neki ulici srečam moža, ki je nosil bogato, perzijsko obleko; ja¬
hal je na belem konju z dragoceno opravo. Midva z Angležem sva bila na-
Pram njemu seveda kot dva postopača in klativiteza.

“Ec andša, čepu rast — poberi ta se, umaknita se na desno!” zakriči
n 'ož, ko naju zapazii.

•Jahal sem ob strani Angleža, vendar ulica je bila toliko široka, da je
Se  Perzijanec lahko jahal mimo. Kljub temu bi se inu umaknil, da ni ta¬
ko grdo gledal.

“Saj imaš dovolj prostora,” odvrnem. “Le jahaj naprej!”

Toda mesto, da ibi jahal svojo pot. obrne svojega konja počez in reče:

“Svinja sunitska, ali ne veš, kje si! Umakni se, sicer ti pokaže moj
kič pravo pot!”

“Le poskusi!”

Mož potegne kamelski bič izza pasa in hoče udariti. Toda zadel ni,
ker moj vranec skoči bliskoma mimo njega,, pri čemur aduta tako močno
Udarim po obrazu, da pade s konja. Nato pa hočem jahati mirno naprej;
ka r začujem za seboj klic služabnika, ki mi ga je dal Hasan Ardšir-mirea
seboj:

“Za božjo voljo, to je vendar Selim-aga!”

Takoj se obrnem. Selim-aga je že sedel na konju in potegnil sabljo.
Tudi on spozna služabnika svojega gospodarja.

“Arab. ti si!” zakliče. “Kako si prišel v družbo teh nečastnikov,
ktere naj Alah prekolne 1 ?”

Jaz pa služabniku ne pustim odgovoriti, temveč odvrnem sam:

“Drži jezik 'za zobmi! Ali se ti imenuješ Selim-aga?”

“Da,” odvrne začuden.

Svojega konja priženem prav poleg njegovega in mu rečem tiho:

“Odposlanec sem Hasana Ardšir-mdrce. Pel.ji rne v svoje stanovanje!”

“Ti?” — vpraša začuden in gleda mojo obleko. Nato pa vpraša mo¬
jega služabnika: “Ali je res?”

“Da,” odvrne. “Ta efendi je emir Kara ben Nemsi, ki ti bode izročil
pismo našega gospoda.”

Še enkrat me aga zaničljivo, ošabno pogleda, potem pa reče:

“Pismo hočem prebrati in .potem govoriti s teboj o udarcu. Sledite
ffli, vendar ne takoj za menoj, ker me vaš pogled žali.”

Ta mož je bil torej zvesti upravitelj Hasanovega premoženja, ki je
'apustil svoje mesto kot častnik v perzijski armadi, da služi svojemu go¬
spodarju na tujem, in ki si je pridobil tudi srce Hasanove sestre Bende
Tudi to mi je Hasan razodel, predno sva se ločila. Uboga deklica! Če je
bil Selim-aga res kdaj častnik, je moral moža soditi po konju, ue pa po
obleki, in v tej zadevi sem ga gotovo nadkriljeval, ker z mojim vrancem
ni mogel nihče primerjati. Sicer pa ni bilo baš pametno pd njega, da je

— 124  —

v Gadiinu kot perzijski begunec tako mogočno in sijajno nastopal. Tudi z*

njegov nasvet se ne zmenim, temveč spregovorim z Lindsayem nekaj be¬
sed, nakar zajahava vsak s svojim konjem oib njegovo desno in levo
stran.

“Pes,” grozi, “umakni se, sicer te pustim bičati!”

“Molči, bedak,” odvrnem mirno, “sicer te še enkrat udarim po nosu-
Kdor se postavlja na stroške svojega gospodarja,, je lahko nekoliko bolj
miren. Dovoli mi torej, da te učim nekoliko uljudrusti. ”

Pot nas pelje po ozkih ulicah, dokler ne pridemo do nizkega zida,
kjer zapazim vrata, kaj slabo zaklenjena. Neki mož nam odpre. Ko pride¬
mo na dvorišče, opazim večje število kamel, ki so ležale na tleh in zobale
hrano. Pri kamelah pa je lenarilo več človeških postav, ki se pa takoj
dvignejo, ko zagledajo ago. Kakor sem opazil, si je znal aga pridobiti
spoštovanje pri svojih ljudeh.

Svojega konja izroči enemu služabnikov, jaz pa in Anglež pustiva na¬
jine živali pri možu, ki je prišel z nama od Hasana. Aga naju pelje nato
v podzemsko stanovanje, ki je po leti, ko vlada grozna vročina, zelo pri¬
jetno. Po tleh se je razprostirala ena sama, krasna perzijska preproga in
po stenah opazim krasne, svilene naslonjače; po stenah je tudi viselo dra¬
goceno orožje in dolge pipe za slučajne goste; na sredi stropa, pa je visela
navzdol krasna svetilnica.

Po tukajšnih pojmih je bilo skrajno potratno stanovanje, in jaz se¬
veda nisem vrjel, da so vse te reči agova last.

“Salam aalejkum!” pozdravim, ko stopim v sobo.

Tudi Lindsay pozdravi, vendar Selim ničesar ne odvrne. Vsede se
na blazino in zaploska z rokami. Takoj se prikaže oseba, kterej aga na¬
roči, da pripravi kavo. Mož se takoj poda na svoje delo, ki mu je šlo kaj
počasi od rok, dočim stojiva midva z Lindsayem kot dva bedaka pri vra¬
tih. Konečno je bila kava pripravljena, služabnik odide, najbrž samo pred
vrata, da posluša, kaj se bo v sobi govorilo. Šele sedaj se spomni aga, da
sta dva človeka v sobi. Zažge si pipo in malomarno vpraša:

“Od kod prihajata?”

To vprašanje je bilo odveč, ker mu je že najin služabnik povedal,
kdo je naju poslal. Vendar mu odgovorim še precej prijazno:

“Poslanca sva od Hasan Ardšir-mirce.”

“Kje je Hasan sedaj?”

“V bližini mesta!”

“Zakaj ni prišel sem?”

“Ker je previden.”

“Kdo sta vidva?”

“Dva Franka.”

“Gjavra! Kaj delata v tej deželi?”

“Potujeva, da ogledava mesta, vasi in ljudi.”

“Sta pac zelo radovedna. Kako sta se seznanila z mireo?”

“Na potu smo se dobili.”

— 125  —

“Vem. Kje?”

“V kurdskih gorah. Dosedaj sem kil v njegovi družbi. 'S seboj mi je

pismo.”

“Hasan Ardšir-mirca je bil zelo nepreviden, ker vam je zaupal svo¬
je ime, vam, kterih niti dobro ne pozna. Jaz sem pravovernik, torej ne
toorem sprejeti pisma iz vajinih rok; poklical bom služabnika, kteremu
'bočita pismo.”

To je pa bilo že več kot nesramno; vendar rečem mirno:

“Po mojih mislih mirca ni lahkomišljen; raje mu povej sam, kaj
misliš o njem.”

“Molči, gjavr! Jaz sem mirca Selim-aga, in delam kot se meni ljubi.
Ali poznate vse ljudi, ki so pri Hasanu?”

Ko mu na njegovo vprašanje pritrdim, poizveduje nadalje, koliko
Ze nsk ima s seboj.

“Dve gospodarici in eno služabnico,” odvrnem.

“Ali sta videla njune postave?”

“Več kot enkrat!”

“Mirea je zelo nepreviden. Oko nevernika ne sme nikdar videti niti
oblačila naše ženske.”

“Povej mirci svoje mnenje!”

“Molči, nesramnež! Tvojega sveta ne potrebujem. Ali si slišal žen-

tudi govoriti?”

Adut se je prav nesramno igral z mojo potrpežljivostjo.

“V naši deželi ljudje ne vprašujejo po ženskah drugih ljudij. Ali ima-
le tukaj iste navade?” ga zavrnem.

“Kaj se drzneš?” zakriči nad menoj. “Čuvaj svoj jezik! Sicer pa
ftoram še glede udarca s teboj govoriti, vendar sedaj nimam časa. Daj
ah pismo!”

Zopet zaploska z rokami. Sluga pride v sobo, vendar ga niti ne po¬
gledam. Pismo vzamem izza pasa in ga ponudim agi.

“Daj ga služabniku v roke!” zapove aga. “Si me razumel?”

“Dobro, torej odidem! Zdravstvuj, mirca Selim-aga!”

Obrnem se in z menoj tudi Anglež.

“Stojta, počakajta!” zakliče aga, in zapove svojemu slugi: “Ne

Pusti jih ven!”

Že sem bil pri vratih, ko me prime mož za roke. To mi je bilo pa že
Preveč. Sir David Lindsay sicer ni razumel mojega pogovora z ago, ven¬
dar se mu je radi ostrih besed in radi mojih jeznih obraznih potez dozde-
v alo, da nisem baš ljubeznivo govoril. Suhega Perzijanca prime za bedra,
Sa dvigne in vrže po sobi, da prileti baš pred ago, kterega podre na tla. '

“Prav naredil, master?” vpraša.

“Yes! Well!”

Aga plane kvišku in potegne sabljo.

“Psi! Takoj vam odsekam glave!”

— 126  —

Skrajni čas je že bil, da tudi ago priučim dostojnosti. Stopim torej
k njemu, ga udarim na desno roko, da spusti sabljo iz rok ter ga primero
za obe rajne.

‘‘Selim-aga, najine glave niso zrastle, da bi jih ti sekal; vsedi se
poslušaj moje besede. Tu je pismo in zapovem ti, da ga takoj prebereš!’

Moža posadim na naslonjačo in mu stisnem pismo med prste. Ves
zmešan me gleda adut z neumnim pogledom; niti brani se ne, ko mu sti¬
snem pismo v roko. Ko se obrnem, vidim, da je hrabri služabnik že zginil;
in ko zaploskam z rokami, se prikaže pri vratih samo njegova glava.

“Pridi v sobo!” mu zapovem.

Mož sicer pride noter, vendar ostane pri vratih pripravljen skočiti
vsak trenutek ven.

“Prinesi pipe in kavo! Takoj!”

Začudeno pogleda najprvo mene, potem pa ago, toda jaz ga brez aa-
daljnih ceremonij primem za roko in ga tiram na ono mesto, kjer so bile
pipe ob steni. Takoj zgrabi adut dve nabasani pipi, jih vtakne nama z
Lindsayem v usta in prižge tobak.

“In sedaj kavo! Toda hitro in dobro!”

Mož zgine pri vratih kot kafra.

Z Lindsayem se pa vsedeva na mehke naslonjače, kadiva in čakava,
dokler aga bere pismo. Branje m  je šlo kaj počasi od rok; brati je znal
gotovo dobro, vendar vsebina pisma ni bila zanj nič kaj ljubezniva, zato
prebere pismo trikrat, predno se prepriča, da je res, kar mu piše njegov
gospodar.

Aga je bil lep, zelo lep mož; to sem moral priznati. Toda okoli nje¬
govih očij so se že pojavile one sence, ki znaeijo o leno zapravljenem ča¬
su v razkošju in razuzdanosti. Ta Selim-aga ni bil mož, ki bi mogel osre¬
čiti Hasanovo sestro, lepo Bendo.

Tu prinese služabnik kavo v krasnih zlatih škudelicah. Mesto dveh
posodic jih prinese kar deset, da bi enkrat za vselej opravil. Medtem P a
se je najbrž tudi aga zavedel svojega položaja. Temno me pogleda in
vpraša:

“Kako se imenuješ?”

“Imenujejo me Kara ben Nemsi.”

“In kako se imenuje tvoj tovariš?”

“David Lindsay-bej.”

“In jaz ti moram vse izročiti?”

“Tako mi je mirca naročil.”

“Toda od'mene ne dobiš ničesar.”

“Stori. ,kar hočeš; zapovedati ti ne morem.”

“Jahaj takoj k mirci in nesi mu moj odgovor na njegovo pismo.”

“Jaz ne grem nikamor.”

“Zakaj ne?”

“Ker od tebe ne sprejmem nobenih povelj; ker tudi jaz lahko sto¬
rim, kar hočem.”

5127  —

“Dobro! Torej pošljem k mirci poslanca, vendar se ne nmaknam
kraj iz te hiše, dokler ne dobim odgovora od gospodarja..”

‘‘Tvoj poslanec ne bo dobil miree.”

“Saj je Arabu, ki je prišel s teboj, vendar znano, kje se sedaj naha¬
ja gospodari”

“Res je.”

“Torej pošljem Araba k mirci.”

“Arab ne bo šel.”

“Zakaj ne?”

“Ker se meni tako zljubi. Hasan Ardšir-mirca me je prosil, da prev¬
zamem njegovo lastnino iz tvojih rok in tebe z Arabom pošljem k njemu.
To povelje hočem spolniti in ničesar druzega. Arab se le s teboj vrne k
svojemu gospodu.”

“Ali me hočeš menda siliti, kaj naj delam?”

“Hahaha, kaj misliš vendar s siliti! Da sem jaz tebi jednak, bi dru¬
gače govoril s teboj; toda jaz sem emir, in ti si navaden aga iz Perzije.
Niti uljudnosti se nisi naučil celo življenje. Na cesti se obnašaš kot bi bi-
*o celo mesto tvoje, in tu v svojem stanovanju naju nisi niti pozdravil,
uiti nama ponudil sedeža, ne tobaka, ne kave; imenoval si naju pse, svi¬
nje in nevernike. In kakšen črv si vendar ti proti svojemu gospodu! Z
levom se vedno borim; toda črv me ne rnbre motiti; k večjemu ga pogazim,
ko se plazi po blatu. Hasan Ardšir-mirca mi je zaupal svoje premoženje;
jaz ostanem torej v tej hiši. Stori, kar hočeš!”

“Zatožiti te hočem pri gospodarju!” reče strupeno.

“Jaz ne bom ugovarjal.”

“Premoženja ti ne izročim!”

“Saj tudi potreba ni, ker že sedim v tej sobi in sem vse prevzel.”

“Kar je meni bilo izročeno, se ti ne smeš dotakniti.”

“Dotaknil se bom vsega, kar je bilo izročeno v moje roke. Če mi boš
Ugovarjal, naznanim mirci. Toda sedaj naroči svojim služabnikom, da
Uii pripravijo dobro večerjo, ker nisem samo gost te hiše, temveč tudi za-
c a.Mii gospodar!”

“Hiša ni moja, ne tvoja!”

“Toda ti si jo najbrž najel na račun Hasana. Le ne obotavljaj se!
Če takoj ne zapoveš, da nam pripravijo večerjo, skrbim sam, da se spol-
n e moje povelje.”

Mož pride v zadrego in vstane.

“Kam greš?” ga vprašam.

“Ven, da naročim jed.”

“To storiš lahko v sobi; pokliči služabnika!”

“Mož, ali sem morda tvoj ujetnik?”

“Najbrž. Odrekel si meni pokorščino, dasi je Hasan zapovedal, da me
zuoraš ubogati; torej te ne smem pustiti iz tega prostora, ker sicer si kaj
domisliš, kar bi ne bilo v mojo korist.”

“Gospod, saj vendar veš, kdo sem!”

— 128  —

Imenoval me je prvič gospod; naš nastop ara je odvzel precej
ošabnosti.

“Znano mi je vse,” odvrnem. “Ti si mirca Selim-aga in niče¬
sar druzega.”

“Jaz sem zaupnik in prijatelj mirce. Žrtvoval sem vse, da sledim
njemu in rešim njegovo premoženje.”

“To je lepo in hvalevredno od tebe; služabnik mora biti svojemu go¬
spodarju vedno zvest. Spremljal me bodeš k mirci.”

1  ‘ Da, in sicer takoj !' ’

“Moj spremljevalec ostane med tem v hiši, in ti moraš skrbeti, da
se mu ne pripeti ničesar žalega. O vsem drugem pa določi Hasan
Ardšir-mirca.”

Angležu naročim še vse potrebno in bil je zelo zadovoljen, dočim sem
se moral podati jaz na solnčno vročino. Ko je aga oddal potrebna povelja
služabnikom, stopi na dvorišče, kjer je stal njegov dragoceni beli konj,
kterega je kupil šele v Gadinu seveda z denarjem svojega gospodarja.

“Vzemi drugo žival!” mu rečem.

Pogleda me začudeno in vpraša: “Zakaj?” »

“Da ne vzbudiš pozornosti. Vzemi konja svojega služabnika!”

Rad ali nerad se uda mojemu povelju. Arab nam sledi. Po dveh urah
neprijetne ježe po solnčni vročini pridemo do mesta, kjer se je utaboril
Hasan. Bil je zelo začuden, ko me zagleda pred seboj, ago pa sprejme z
veliko prijaznostjo.

“Zakaj si se pa vrnil?” me vpraša.

“Vprašaj svojega ago!” odvrnem in pokažem na Selima.

“Torej govori!” reče Hasan agi.

Aga naježi obrvi in vpraša:

“Gospod, ali si ti napisal to pismo?”

“Da; saj ti je vendar znana moja pisava. Zakaj torej vprašuješ?”

“Ker si mi nekaj zapovedal, česar nisem pričakoval in ne zaslužil.”

Ženske so ostale skrite za grmovjem, da so gledale Selima in poslušale
razgovor.

“Česa nisi pričakoval?” vpraša Hasan Ardšir.

“Da moram vse, ker sem rešil, izročiti temu tujcu.”

“Ta emir ni tujec, temveč moj prijatelj in brat!”

“Gospod, ali nisem tudi jaz tvoj prijatelj?”

Mirca ostrmi; nato pa kratko odvrne:

“Ti si bil moj služabnik, kteremu sem zaupal; kdaj sem ti pa podelil
pravico se imenovati mojega prijatelja?”

“Gospod, zapustil sem domačijo; žrtvoval sem svojo pribodnjost; po¬
sta! sem begunec; varoval in čuval sem tvoje premoženje: — ali sem de¬
lal kot prijatelj ali ne?”

“Delal si kot mora vsak pošten služabnik, kar je bila tudi tvoja
dolžnost. Tvoje besede me bolijo; nisem namreč pričakoval, da boš svojo

—;i29 —

, 'tulil)ost imenoval zasluge. Ali ti nisem v pismu naročil, da moraš emirja
prav  tako poslušati kot bi ti jaz zapovedal?”

• Glas Hasana j« postal strog in resen; age 6e pa poloti zadrega, po-
^bno ko opazi ženske; torej se mora opravičiti:

"Gospod, ta mož me je udaril, ko me je srečal na cesti.”

Mirca me pogleda in se zasmeje.

"Selim-aga,” reče, "zakaj ga nisi takoj ubil? Zakaj si se dal tako
razžaliti! Zakaj te je udaril?”

"Srečala sva se na cesti, in zapovedal sem mu, naj se umakne. On
ni hotel umakniti in me je tako udaril po obrazu, da sem padel s
butlja.”

"Ali je res, emir?” vpraša me mirca.

"Še precej. Jaz ga še nisem poznal, in tudi njegov služabnik ga ni
spoznal, ker je imel obličje zakrito. Jahal je na krasnem belem konju,, ki
nosil tvojo jezdno opravo; menil sem, da je velik, upljiven gospod.
Zapovedal je nama, da se mu umaknemo s pota, dasi je bila cesta dovolj
Otroka, in njegov glas je bil tako zapovedujoč kot bi bil aga sam padišah.
fi me poznaš, mirca; jaz sem zelo rad uljuden, toda zahtevam pa, da so
tftdi drugi uljudni; ago sem opozoril, da je na ulici dovolj prostora, toda
je zgrabil za svoj bič, me imenoval svinjo in me hotel udariti. Toda že
r  istem trenutku je padel na tla, zadet od mojega udarca; šele pozneje sem
* T edel, da je to mož, h kteremu si me poslal. To je vse, kar vem. Govori z
s go, in če me potrebuješ, me poklici.”

Šel sem h konjem, kjer dobim tudi Halefa.

Čez pol ure me pokliče Hasan. Na njegovem obrazu opazim poteze
v ®like nezadovoljnosti. ,

"Emir,” reče, "ta ura me je zelo razžalostila. Ali hočeš oprostiti
“»previdnemu iSelimu?”

"Rad, če ti želiš! Kaj si sklenil?”

“Selim se ne vrne več s teboj.”

"To sem tudi pričakoval.”

"Tu je seznam vseh stvari j, ki sem mu jih izročil. Vse premoženje

Preceni in ga prodaj; zadovoljen bodem z vsem, kar narediš, ker vem,
da se t  teh časih zelo težko dobi izvrstnega knpca. Potem pa odpusti vse
»lužabnike in jim daj toliko denarja kot sem zapisal na tem papirju. De-
“«r sem že vtaknil v žep pri sedlu tvojega konja. Kdaj naj odrinem r

Kerbelo?”

"Danes je prvi moharem in desetega se prične praznik. Štiri dni
Potrebuješ iz Bagdada v Eerbelo, in dan poprej moraš biti tam; torej
^hko odpotuješ petega tega meseca.” (Dejanje se vrši meseca junija).

"Torej naj se še štiri dni skrivam na tem prostoru?”

"Ne. V mestu lahko dobim za tebe kotiček, kjer se lahko »kriješ s
8v ojimi služabniki. Le prepusti vso skrb meni. Ali obdržiš vse za sebe,
W imaš sedaj s seboj?”

"Ne, vse se mora prodati.” L ,

—s 130 —

“Torej mi izrotki sedaj vse, česar ne potrebuješ, da vizamem s seboj; ■
določi vsemu blago ceno; mogoče dobim kakega Perzijanca ali Armenca,
ki bo vse skupaj kupil.”

“Emir, cena mojega blaga predstavlja veliko premoženje!”

“Brez skrbi! Gledal bom na tvoj dobiček kot bi sam prodajal svo¬
je blago.”

“Zaupam ti. Pojdi, da preiščeva blago, ki ga še imam v taboru.”

Ivo odpro zavoje, se mi zablišče pred očmi zakladi in dragocenosti,
kot jih še nisem nikdar prej videl. O vsem blagu naredim natančen seznam,
in mirca je nato določil ceno, ki je bila zelo nizka vpričo krasnega blaga;
vendar je bila določena svota že lepo premoženje, s kterim se je lahko
brez skrbij,živelo do smrti.

“In kaj narediš s svojimi spremljevalci, mirca?” ga vprašam.

“Obdariti jih hočem in odpustiti takoj, ko dobiš za mene primerno
stanovanje. ’ ’

“Za koliko oseb?”

“Za mene, ago, za dve ženski in služabnico. Nato si pa najamem
služabnika, ki me ne pozna.”

“Upam, da vse jaz lahko preskrbim. Zapovej, da blago nalože.”

“Koliko kamelskih poganjačev vzameš s seboj?”

“Nobenega. Jaz in Halef zadostujeva.”

“Emir, to ne gre. Ti vendar ne boš gonil kamel.”

“Zakaj ne? Ali naj vzamem s seboj ljudi, ki me bodo v Bagdadu in
Gadinu nadlegovali?”

“Stori, kar hočeš, ker vem, da jbo prav.”

Služabniki obložijo kamele in zvežejo eno za drugo. Na odhod je bilo
vse pripravljeno.

“Sedaj pa mi izroči še pooblastilo, ki me priporoča pri tvojih lju¬
deh,” prosim mireo.

“Tu, vzemi moj pečatni prstan!”

Tako se je približal čas poslovitve; age ne opazim nikjer in meni se
tudi ni ljubilo iskati njegove druščine. Do Gadina smo rabili tri ure, ker
so kamele korakale le počasi svojim tovorom.

Služabniki so bili zelo začudeni, ko dospemo z bremenom na dvorišče.
Toda takoj skličem vse k sebi, jim pokažem pečatni prstan njih gospodar¬
ja in zabičim, da morajo od slej naprej mene poslušati kot prej ago. To
poročilo jih navidezno ni kar nič nžalostilo.

Od služabnikov zvem, da je lastnik hiše bogat veletrgovec, ki stanuje
v zapadnem predmestju mesta Bagdad; nekje v pritličju je bilo že dovolj
blaga, kterega je aga pripeljal s seboj; tja ukažem, da prinesejo tudi novo
blago, nakar sklenem, da šele jutri vse natančneje pregledam, ker sem bil
že preutrujen.

Ko preiščem sedlo, dobim svoto denarja kot je obljubil mirca. Halef«
izročim, nadzorstvo nad služabniki, sam pa poiščem Angleža.

131  —

Ležal je v selamliku, stegnjen kot je kil dolg in širok po mehkih bla-
Zl nah. Njegov nos se je premikal kot po taktu, in iz široko odprtih ust se
16 razlegalo gromovito smrčanje.

"Sir David!”

Takoj plane pokoneu in zgrabi za nož.

"Kdo tukaj? Oh! Ah! Ali right! Ste vi, master?”

"Yes! Kako se pa počutite?”

"Izvrstno, krasno! Je zelo lepo v Gadinu!”

"Poglejte mene, kako se potim! Vročina na prostem je prav strašna!”

"Well! Uležite se in spijte!”

"Imam še mnogo druzih opravkov. Najprvo pa hočem jesti.”

"Samo zaploskajte z rokami, pa ho adut takoj prišel v soho!”

"Ste že poskusili?”

"Ves! Žal, da satana nisem mogel razumeti! Sem zahteval steak, pa
toi prinese čebulo; sem zahteval vino, on mi pa prinese dateljne. Grozno!”

"Torej bom videl, če se meni posreči!”

(Zaploskam in takoj se prikaže sluga, ki je prej stregel agi. Najprvo
tou povem, da sem sedaj jaz gospodar v hiši.

"Gospod, zapovej, kako naj te imenujem!” reče.

"Mene imenuj emirja, in ta mirca poleg mene je bej. Takoj nama
Pripravi večerjo.”

"Kaj hočeš jesti, emir?”

"Kar imaš. Ne pozabi sveže vode! Ti si torej načelnik kuhinje?”

"Da, emir. Upam, da boš z menoj Zadovoljen.”

"Kako te je aga plačeval?”

"Spisal sem račun kolikor sem -^potreboval za kuhinjo, in aga me je
Plačal vsaka dva dneva.”

"Dobro, tako hočem tudi jaz delati. Pojdi!”

V kratkem času se je šibila pred menoj miza najbolj izbranih jedil,
kar jih more nuditi Bagdad. Lindsay je začel krepko zajemati.

"Ali ste se znebili aduta, ki se imenuje aga, master?” me vpraša.

"Da; začasno je ostal pri svojem gospodarju. Bojim se, da se kuje
Proti meni maščevanje.”

"Psharv! Bojazljivec! Ali veste, kaj narediva po jedi? Peljiva se s
konjsko železnico v Bagdad in kupiva novo obleko!”

"Izvrsten načrt, jaz sem zraven. Pri tem lahko takoj poizvem, kar
Potrebujem glede Hasanovega blaga. Iščem namreč pripravnega trgovca,
ki mi bi odkupil vse, kar mi je Hasan izročil.”

"Ah! Oh! Kaj pa je?”

"Krasne stvari, ktere se proda za sleparsko ceno, ker se lastniku
Eiudi. Da sem jaz bogat mož, bi vse kupil.”

"Imenujte mi nekaj stvari!”

Vzamem perzijsko pisani cenik, in mu preberem nekaj imen.

“Ah! Oh!” zakliče. "Koliko pa veljajo te stvari?”

Imenujem mu svoto.

“Ali je toliko vredno?"

“Dvakrat več med brati.”

“Well! Dobro! Lepo! Ni treba iskati kupca. Poznam moža, ki vse
kupi.”

“Vi? Kdo pa je?”

“David Lindsay je! Yes!”

“Ali je mogoče, Sir? A!h, kako težke skrbi me s tem oprostite! Tod3
kako je z denarjem, Sir? Mirca koče imeti denar takoj!”

“Denar? Psiha w! Denar je tukaj! Toliko ima David Lindsay-bej ved¬
no pri sebi!”

“Kakšna sreča! V tem smo se torej zjedinili; sedaj pa pridejo na vr¬
sto še one stvari, ktere je aga pripeljal iz Perzije v Gadin.”

“Je veliko?”

“Moram šele pogledati. S seboj imam zapisnik vseh stvarij; jutri
hočem zavoje odpreti, da cenim blago; šele potem lahko vem, kakšno ceno
naj zahtevam.”

“Lepe stvari, kaj ne?”

“Gotovo! Poglejte na primer saraeenske verižne oklepe, trije kosi,
krasna redkost za vsako zbirko; meči iz lahorskega jekla in še bolj drago¬
ceni kot oni iz Damaska; mnogo steklenic pravega rožnega olja, srebrni in
zlati brokati, prave preproge, perzijske odeje iz kermanske volne, celi
zavoji najbolj dragocene svile. Vse je tako dragoceno, da je sploh nemo¬
goče kupiti. Kdor bi vse te stvari sedaj kupil in jih pozneje v Evropi
prodal, bi naredil lepo premoženje zraven.”

'Premoženje! Ah! Oh! Me nič ne briga premoženje! Kupim vse e*
sebe!”

“Vse, Sir! Tudi v tem zapisniku imenovane stvari?”

“Tes!”

“Toda, Sir, pomislite vendar na velikansko 6vote denarja, ktero mo¬
rate plačati!”

“Velikansko? Za vas, pa ne za David Lindsaya. Ali vest« koliko de¬
narja imam?”

“Ne. Po vaših razmerah vas še nisem nikdar spraševal.”

“Torej ne klepetajte preveč! Moje premoženje j« veliko, zel«
veliko! Ves!”

“Mislil sem že, da ste milijonar, toda tudi milijonar mora premisliti,
predno izda tolike svote-denarja za blago.”

“Ni dosti! Vredno je vse! Sicer nimam toliko denarja pri sebi, da 'bi
vse naenkrat plačal, vendar poznam ljudi. Bom papirje napisal, podpisal
David Lindsay na papir, in dobil mnogo denarja. Welll Bomo jutri bla¬
go ogledali!”

“Dobro. Ravnal bom nepristransko, ker ste vi moj prijatelj in tudi
mirca je moj prijatelj. Pozval bom sem izvedence, ki bodo blago Cenili,
nakar se pričneva pogajati.”

“Well! Sedaj pa v mesto, da se preoblečeva!”

“Vzemite eiibuk s seboj, Sir! Trg obiščeva kot prava mohamedanoa. ”

Ko še povem svojemu Halefu, da se vrneva najbrž že pred večerom ir
•fiesta, poiščeva z Lind«ayem konjsko železnico, ki je bila pa skoro v pred¬
potopnem stanju. Okna so bila pobita, naslonjači in sedeži so zginili, in
voz ste vlekli dve ubogi konjski pari, kterima so pri vsakem koraku za¬
klepetale vse kosti. Vendar prideva brez nezgode v Bagdad.

Prva pot naju pelje seveda v skladišče oblek, kjer se popolnoma na
novo preoblečeva. Liadsay je plačal tudi za mene, ker mu nisem mogel
ubraniti. Tudi na Halefa nisva pozabila, ker sem tudi zanj izbral pri¬
merno obleko.

“Kam sedaj, master?” vpraša Lindsay.

“Vino, rakije, kavarna!” odvrnem.

Lindsay se potuljeno posmeje in po kratkem iskanju dobiva kavar¬
no, da se pri škudelici dišeče kave in pri turškem čibuku pustiva obriti
•n olepšati.

Halefovo oibleko je nosil za nama poseben možak, ki se vsede pred
vrata kavarne. Na sebi ni imel druge obleke kot nekak predpasnik okoli
života, vendar se je držal kot kralj. Bil je pač prostorojeni Arabec. Zakaj
n eki je ta puščavski sin postal navaden dninar v Bagdadu? Njegova zuna-
ujost me je tako zanimala, da ga pokličem k sebi in mu velim naj se vsede
k moji mizi.

Ko mu podam pipo, ga vprašam:

“Ti nisi Turek, temveč prost Arabec. Ali te smem vprašati, kako si
Prišel v Bagdad?”

“Na konju in peš,” odvrne.

“Zakaj nosiš tovore druzih ljudij?”

“Ker moram živeti.”

“Zakaj nisi ostal pri svojih bratih v puščavi?”

“Krvno maščevanje mc je pregnalo od mojih bratov.”

“Torej te maščevalci preganjajo?”

“Ne, ker sem jaz maščevalec.”

“Tn tvoj sovražnik je v Bagdadu?”

“Da. V Bagdadu ga čakam že dve leti.”

Torej krvno maščevanje je ponižalo ponosnega Arabca, da je oprav-
Ijal najnižja dela!”

“Iz ktere dežele si prišel?”

“Gospod, zakaj pa vprašuješ?”

“Ker hodim po vseh islamskih deželah in ker bi rad vedel, če poznam
•udi tvojo domovino.”

“Jaz sem iz Kare, kjer se steka reka Montiš z reko Kvirbo.”

“V teh krajih še nisem bil, vendar se morda v kratkem podam tja.”

“Sprejeli te bodo prijazno, če si pravoveren spoznavale® Mohameda.”

“Ali je še kaj rojakov iz tvoje dežele v tem mestu?”

“En sam, ki pa hoče domov.”

“Kdaj zapusti Bagdad?”

-134  —

“Takoj, ko se m* ponudi prilika. Tudi njega, je pripeljalo' maščevanje
v Bagdad.”

“Ali bi naju vodil po svoji deželi kot vodnik?”

“Ne kot vodnik, temveč kot spremljevalec, ki je za vse odgovoren.’’

“Morem z njim govoriti?”

“Ne danes in ne jutri, ker je odšel v Dokhalo, in se vrne šele čez
nekaj dnij. Pridi pojutrašnjem v to kavarno, pa ga pripeljem sem!”

“Dobro, čakati hočem. Ker si že dve leti v mestu, si dobro poznan
po ulicah?”

“Vsako hišo poznam, gospod.”

“Ali ti je znana hiša, kjer s$ hladno in prijetno stanuje, kjer se lah¬
ko počiva in izhaja iz hiše, kakor se komu poljubi?”

“Tako hišo poznam.”

“Kje leži?”

“Ne daleč od koče, kjer jaz stanujem, v vrtu palm na južni strani
mesta.”

“Kdo je gospodar hiše?”

“Pobožen učenjak, ki samotno živi in ne nadleguje najemnikov.”

“Ali je daleč do hiše?”

“Če najameš osla, si hitro tam.”

“Torej pojdi in naroči tri osle, ker nas boš vodil.”

“Gospod, samo dva osla potrebuješ, ker jaz hočem peš korakati.”

Ni trajalo dolgo, že stojita pred hišo dva osla bele barve, kot se jih
dobi mnogo v Bagdadu.

Med tem pogovorom sem se vsedel na posebni stol in poklical brivca,
ki naj nekoliko olepša moj obraz. Tudi Anglež je storil isto. Pri britju sva
si obrnila hrbte. Moj brivec je bil že gotov, in kmalu zaploska tudi Lind-
sayev v znamenje, da je izvršil svojo dolžnost. iZ Lindsayem se pogledava;
toda dočim se Lindsay glasno začudi, se moram jaz na ves glas
zasmejati.

“Kaj se pa smejate, master?” me vpraša Anglež.

“Poglejte se vendar v ogledalo!”

“Kako se imenuje ogledalo po turško?”

“Ajna!”

“Well!” in Anglež se obrne proti brivcu: “Ajna please!”

Brivec mu izroči ogledalo in sedaj pa že ni bilo mogoče zadrževari
smeha, kdor je pogledal Lindsayev obraz. Mislite si dolg, suh, od solnca
zažgan obraz, široka odprta usta, dolg nos, še povečan po grozni buli, in
poleg tega pa popolnoma gladko obrita lobanja, na ktere vrhu je ostal sa¬
mo majhen kosmič las. In poleg tega še grozne obrazne poteze! Celo Ara¬
bec se ni mogel zdržati smeha.

“Thunder-storm! Grozno! Nesramno! Satansko!” kriči Sir David-
“Kje je moj revolver? Aduta takoj ustrelim] Zabodem ga skozi telo!”

“Ne razgrejte se preveč, Sir!” ga prosim. “Ubogi brivec ni slutil,

ste Englisbman. Mislil je, da ste mohamedanec, pa vam je pustil ke-
s mi6 las na glavi.”

“Well! Pravilno! Toda kakšen je obraz! Grozno!”

“Le potolažite se, Sir! Turban bo pokril glavo, in predno se vrnete
v  Anglijo, vam že zdavnej zrastejo novi lasje.”

“Yes! Pravilno! Kaj velja procedura?”

“Jaz bom dal deset pijastrov.”

“Deset pijastrov? Ali ste blazni? Požirek kavine godlje, dva ‘cuga’
!? - smrdljive pipe in pokaženje glave — pa hočete plačati deset pija¬
strov?” (iŠtirideset centov).

“Pomislite, da sva bila prej kot dva divjaka in kakšna sva sedaj!”

“Yes! Če vas sedaj stara služabnica Perzijančevih žensk zagleda,
Prične od veselja plesati četvorko! Stran iz te beznice! Toda kam?”

“Stanovanje najeti — v eni izmed vil zunaj mesta; Arabec nas pe¬
lje do hiše. Osla že čakata .zunaj!”

“Well! Lepo! Naprej!”

Kmalu sva na oslovskih hrbtiščih. Moje noge so se vlačile skoro po
tleh, velikanski Lindsay pa je vlekel svoje krake po bagdadskem prahu.
S koleni se je skoro tal dotikal. Spredaj pa je korakal in dirjal Arabec
ter s palioo mahal na desno in levo, če je kdo potnikov hotel nam zasta¬
viti pot. Nato sva sledila midva jahača na oslih kot opice na kameli, zadaj
Pa oba lastnika oslov, ki sta neusmiljeno ves čas udrihala po oslovskih
hrbtiščih. Tako dirjamo po cestah in ulicah, dokler se ceste ne prenehajo
in postanejo hiše bolj redke. Pred nekim visokim zidovjem obstanemo in
razjahamo. Naš vodnik stopi k vratom in potrka s kamenitim kladivom.
Precej časa mine, predno se nam odpre; nato pa se prikaže pri vratih
najprvo kroničast nos in za njim star, upadel obraz.

“Kaj želite?” vpraša mož.

“Efendi, dva moža bi s teboj rada govorila?” odgovarja najin
Vodnik.

Dvoje majhnih očij se zabode v mene, nato se pa odpro usta, in tresoč
glas mi veli.

“Stopi v hišo, toda samo ti!”

“Ta emir gre z menoj,” odvrnem in pokažem na Angleža.

“Toda le v tem slučaju, če je res emir.”

Z Lindsayem stopiva v vežo in vrata za nama se takoj zapro. Suhe
starčeve noge so tičale v velikanskih copatah; pelje nas skozi krasen vrt,
°b šene e n z mnogimi palmami. Pred lepo utico starec obstane.

“Kaj hočete?” vpraša.

“Ali si ti lastnik krasnega vrta in mogoče imaš kaj stanovanj, ktere
hi lahko oddal?” ga vprašam.

“Da. Ali bi najeli stanovanje?”

“Mogoče. Sobe moramo prej videti.”

“Torej pojdita! Kje neki imam ključe? Burza s piournami!”

13G —

Do čim on išče po- žepih svojega kaftaoa po ključih, sem imel jaz k«'
maj čas se oddalhniti od začudenja, kako more Turek r  Bagdadu po polj'
sko zakleti. Burza s piorunami je vendar poljsko! Konečnb pa dobi čudni
Turek ključe v najbolj globokem žepu in odpre vrata.

“Vstopita!”

Z lindsayem stopiva v hladno vežo, kjer so vodile stopnjiee navzgor.
Starec odpre na desni in naju potisne v široko sobo. Sprva sem mislil, da
je soba zeleno tapecirana, toda kmalu se prepričam, da rise od strop*
navzdol dolge zelene preproge, za kterimi opazim vse polno — knjig. N a
veliki mizi zagledam celo sveto pismo, tiskano nekje v Varšavi.

“Sveto pismo!” zakličem v domačem jeziku. “Shakespeare, -Mont-es-
quieu, Rousseau, Lord Byron! Kako so pa vendar te knjige sem prišle?"

To so bili naslovi nekterih knjig, ktere sem zagledal na mizi. Starec
pa ostrmi, me debelo pogleda in zakliče:

“Kaj vi govorite nemško?”

“Kakor enjete!”

“Ali ste Nemec?”

“Seveda. In vi?”

“Jaz sem Poljak. In kdo je vaš gospod spremljevalec?”

“Anglež. Moje ime je-”

“Prosim, nobenega imena,” me pretrga v govoru. “Predno si povemo
imena, se moramo spoznati.”

Mož zaploska po turški navadi z rokami in sicer večkrat zaporedoma;
nato pa se prikaže pri vratih postava, ki je bila debela in mastna kot bolj
mastne še svoj živ dan nisem videl.

“Alah akbar, že zopet!” zajeclja z ustnicami. “Kaj hočeš, efendi?”

“Karo in tobak.”

“tZa tebe?”

“Za vee.” I i

“Za vse.”

“Mnogo kave?” '

“Poberi se!”

“Valahi, bilahi, talahi, kakšen efendi je vendar to!”

S tem vzdihom odtaca debelo bitje iz sobe.

“Kdo je ta strah?” vprašam nekoliko usiljivo.

Moj sluga in kuhar.”

“09, groza!”

“Da, on povžije in popije vse sam. Jaz dobim samo ostanke!”

“To je pa več kot žalostno!”

“Navadil sem se; moj sluga je bil še kot sem bil častnik. Samo leto
je mlajši od mene.”

“Vi ste bili častnik?”

“V turški službi.”

“In sedaj v tej hiši sami stanujete?”

“Sam!”

I

— 137  —

Na obratu atama sem eital globoko žalost; mož m« j« aek> anaunal.
“Ali govorit« mogoče tudi angleško?”

' 1  Učil sem s« v svoji mladosti.”

“Torej govorimo angleško, da se moj spremljevalec ne bo dolgočasil.”
“Zelo rad! Torej vi ste res prišli radi stanovanja? kdo vam je pove¬
dal o moji .hiši?”

“Arabec, ki nas je pripeljal do vrat. On je vaš sosed.”

“Jaz ga ne poznam. Ali hočete sobe samo za sebe?”

“Ne. Mi spadamo k potni družbi, ki šteje štiri može, dve ženski in
'on služabnico.”

“Štirje možje — dve dami — km! Precej romantično!”

“Saj je tudi. Vse vam razložim takoj, ko si ogledam stanovanje.”
“Ne vem če bo toliko prostora. Toda kava je tukaj!”

Debeluh se zopet prikaže, rdeč kot, črešnja po obrazu. Na mizo po-
n *vi s težko mujo tri škudeliee kave in pipo ter za peščico duhana.”
“Tu,” ječi, “tu je kava za vse.”

Vsedli smo se na naslonjače in mu vzeli kavo iz rok. Njegov gospo¬
du r prvi pokusi kavo.

“Diši?” vpraša debelnh.

“Da.”

Anglež poskusi za gospodarjem.

“Diši?” ga vpraša debeluh.

“Pil”

Lindsay postavi škudelieo z brozgo na mizo, do čim se jaz kave niti
"e dotaknem.

“Ali ne diši?” vpraša sluga.

“Poskusi jo sam!” odvrnem.

“Mašalah, jaz ne pijem take kave!”

Naš gospodar pa zgrabi za pipo.

“V pipi si pustil pepel!” zmerja služabnika.

“Ker sem sam prej kadil iz nje!” odgovarja sluga.

“Torej bi vsaj osnažil za seboj.”

“Daj jo seml”

Pipo iztrga gospodarju iz rok, gre pred vrata in strese pepel iz pipe.
“Tu! Sedaj jo lahko nabašeš, efendi!”

Starec vzame pipo v roke. toda med basanjem tobaka se menda spom¬
ni. da še ničesar nismo jedli. Rad it ega se odloči, da nam ponudi najboljše,
k*”' ima v hiši.

“Tu je ključ od kleti. Pojdi navzdol!”

“Dobro, efendi! Kaj naj prinesem?”

“Vino.”

“Vino? Alah kerim! Gospod, ali hočeš svojo dušo vragu prodati? Ali
*'očeš biti preklet za večno v najbolj globoko peklensko brezdno? Pij kavo
'ht vodo; kdor pij« vino, pa ga zapusti pamet; njega čaka poguba in
tr p!jetije. ’ ’

— 138  —

“Efendi, saj meni prizanesi, da te ne vidim v krempljih satana!”

‘Molči in poslušaj!. V kleti so še tri steklenice; pojdi in prinesi 'jih!

“Torej moram ubogati; Alah mi ho prizanesel v svoji milosti; nedol¬
žen sem nad tvojim prekletstvom.”

Nato pa zgine pri vratih.

“Izviren adut!” pripomnim.

“Toda zvest, dasi mojemu živežu ne prizanaša. Le čez vino mu ne pu- ,■
stim gospodariti; ključ mu dam le tedaj, kadar hočem vino sam piti; ko -
mi prinese steklenico, mi mora ključ takoj zopet izročiti,”

“To je zelo pametno, vendar-”

Naprej nisem smel govoriti, ker debeluh je že zopet prisopihal v stfbo
V roki prinese tri steklenice. Sklone se, kar mu je pripuščalo njegovo de¬
belo truplo, da položi steklenice pred svojega gospodarja; moral sem s e
ugrizniti v ustnice, da se nisem na glas zasmejal; dve steklenici .sta bili
popolnoma prazni, tretja pa samo do polovice polna. Njegov gospod g' a
začudeno pogleda.

“Ali je to vino?” vpraša.

“Zadnje tri steklenice.”

“Saj so vendar prazne!”

“Popolnoma prazne!”

“Kdo je spil vino?”

“Jaz, efendi!”

Kaj si nor! V trenutku si spil dve in pol steklenici vina, v tem
trenutku, ko si bil v kleti?”

“Sedaj? V tem trenutku? Ah, efendi, saj ni res, jaz sem nedolžen.
Vino sem pil včeraj, predvčerajšnjem, predpredveerajšnjem in še pred
predvčerajšnjem; vsak dan -en kozarec.”

“Tat, lopov, nesramnež! Kako si vendar prišel vsak dan v klet? Kiju«
imam po dnevu in po noči pri sebi! Morebiti si ga ukradel ponoči, ko
sem spal?”

“Alah il Alah! Oj ta efendi! -laz sem popolnoma nedolžen!”

“Kako si pa prišel v klet, ko imam vendar ključ vedno pri sebi?”

“Efendi, povej, če sem že kdaj pri tebi vlomil! Klet vendar ni bila
zaprta. Kleti nisem nikdar zaprl, kadar si imel vino v njej!”

‘ ‘ Trzaskavviea! Dobro, da vem! ’ ’

“Gospod, če kolneš v tujem jeziku, ti ničesar ne pomaga! Za tebe
in svoje goste imaš še dovolj vina!”

Starec vzame steklenico v roke in pogleda vsebino proti luči.

“Kakšno pa je to vino, he!” vpraša služabnika.

“Efendi, škodovalo ne bode! V steklenici je bilo samo za pol kozarca
vina, in ker bi za tri ljudi ne zadostovalo, sem prilil vode!”

“Vode! Tu, tu imaš svojo vodo!”

Gospodar zažene steklenico proti glavi debeluharja; slednji se P a
sltfcnre KScflt '#m da Ufrčl' stbktenifeh pfrfti vratom; kje*

si! razbije, da padejo črepinje po tleh in vino, oziroma, voda se razlije po
sobi. Tu sklene sluga roke in zakriči:

“Za Alahovo voljo, kaj počenjaš, efendi? Najlepša voda, ktero bi
lahko pili kot vino, je uničena. In poglej črepinje I Pobrati jih moraš sam,
aer jaz se ne morem pripogniti k tlom!”

In debeluhar zgine pri vratih.

To je bil prizor, o kterem bi niti sanjati ne mogel. Razmere med go¬
spodarjem in služabnikom so morale imeti svoje vzroke, kterim sem skle¬
nil priti na svetlo.

“Oprostite, gospodje,” reče Poljak; “kaj enacega se nikdar več ne
pripeti. Morebiti vam še povem, zakaj sem tako naklonjen svojemu služab¬
niku. Storil mi je velike usluge. Nabašite svoje pipe!”

Ko z Lindsayem prižgeva vsak svojo pipo, reče gospodar:

“Pojdita z menoj, ker vama hočem pokazati stanovanje!”

Pelje nas po stopnjicah v prvo nadstropje. Pokaže nam štiri sobe,
vsako s svojimi vratmi; v sobah je. bila po sredi velika preproga in ob
steni naslanjače. Pod streho sta bila še dva prostora, ki sta se tudi zapi¬
rala. Stanovanje mi je ugajalo, torej vprašam za ceno.

“Stanovanja ne oddajam za denar,” mi odvrne starec. “Smatram
vas kot svojega rojaka; torej prosim, da ste zajedno z mojimi prijatelji
gostje.”

“Vaše nad vse prijazno povabilo kaj rad sprejmem, posebno, ker lahko
odpotujemo vsako uro. Glavna stvar je, da ne pridemo v dotiko z ljudmi.”

“Tu ste popolnoma varni in skoro pozabljeni od sveta. Koliko časa
pa nameravate prebivati v moji hiši?”

“Žal, da ne dolgo; najmanj štiri dnij in največ dva tedna. Da me
nekoliko bolj razumete, dovolite, da vam povem nekoliko svojih dogodkov.”

“Gotovo, kar vsedimo se. Prijetnejše je tu vzgoraj kot spodaj, in
naše pipe tudi še niso vgasnile.”

Ko se vsedemo, mu v kratkem toliko povem o svojih zadnjih dogod¬
kih, kot se mi je zdelo vredno in potrebno. Tudi o svojem znanju z Hasan
Ardšir-imireo mu omenim. iStaree me je poslušal z največjo pozornostjo,
in ko sem končal, plane kvišku in reče:

“Gospod, brez vseh skrbi j lahko pridete k meni na stanovanje vsi;
nihče vas ne bo nadlegoval ali izdal. Kdaj pridejo tvoji prijatelji?”

“Jutri, ko se zvečeri. Toda še nekaj sem pozabil; s seboj imamo več
konj in dve kameli; ali je za vse živali prostora v vaši hiši?”

“Dovolj; dvorišča še niste videli, ki leži za hišo. Dvorišče je pokrito
in na njem bodo imele vse živali dovolj prostora. Le nekaj zahtevam, nam¬
reč, da za svojo postrežbo sami skrbite.”

“Se razume!”

“Torej smo jedini. 'Ker ste vi meni zaupali svoje skrivnosti, vam
hočem, tudi jaz pripovedovati o svojem življenju, vendar ne danes, ker že
ste se dvignili, najbrž imate še opravke v mestu; če pridete jutri, pojdite
okoli vrtnega zidu; tam dobite široka vrata, kjer vas bodem pričakoval.” v

— 140  —

Kelo zadovoljen z uspehom, se z Lindsayem posloviva od starca tei'
se s svojimi prejšnjimi spremljevalci vrnemo v mesto.-

Drugega dne se nastanimo v novi hiši.: Hasan Ardšir-mirca v ženski
obleki, da bi slučajne zasledovalce premotil. Svoje prejšne služabnike j«
vise odslovil; pri njem je ostal samo Selim-aga. Mesto perzijanskih služab¬
nikov je sprejel v svojo službo Arabca, ki je nas včeraj vodil.

Bivanje v Bagdadu me je zapletlo v interesanten dogodek, kterega
kljub zanimivosti ne morem pripovedovati na tem mestu; mogoče se mi
nudi prilika pozneje. Le pripomniti moram, da sem v Bagdadu srečal ose¬
bo, ki je bila za las podobna izdajalskemu Saduku.

Ko sem pričel s Perzijancem zopet govoriti o potovanju v Kerbelo.
sem moral žal zapaziti, da Hasan ni bil zadovoljen z mojim spremstvom.
Zameriti mu nisem mogel; bil je šiit, in njegova vera mu je pod smrtno
kaznijo prepovedovala pripeljati nevernika na mesta verskih svetnikov.
Edino do Hile je dovolil, da ga spremljam: tam hi se ločili in se pozneje
zopet v Bagdadu sešli.

Sprva je hotel tudi ženske pustiti v Bagdadu, toda slednje so tako
zelo ugovarjale, da jih je konežno vendar vzel s seboj.

S tem mi je bila odvzeta tudi želo odgovorna naloga, čuvati ženske
za časa moževe odsotnosti.

Že sedaj so prihajali mimo Bagdada in v mesto samo, mnogi šiitski
potniki, ki so pa takoj odpotovali proti zapadu; toda šele petega m tiha -
rema, to je junija meseca, smo dobili sporočilo, da se bliža mrtvaška ka¬
ravana. Takoj poiščemo jaz, Anglež in Halef svoje konje, da uživamo
pogled na mrtvaški prizor.

Uživamo? — No uživanje, kakor smo ga pričakovali, je bilo kaj
dvomljivo. Šiit veruje, da pride vsak moslem, kterega truplo se pokoplje
v mestu Kerbeli, takoj v nebesa. Raditega je najbolj goreča želja vsakega,
biti pokopan v Kerbeli. Ker pa je transport mrtvih trupelj s karavano
zelo drag, prepeljavajo samo bogatini trupla v Kerbelo; siromak pa, ki
hoče biti pokopan v svetem mestu, se pa poslovi od svoje domačije in se
priberači do Kerbele, kjer ob grobu Hasana in Alija pričakuje svoje
smrti.

Leto za letom prihaja stotisoče mohamedancev proti -Hoseinovemu
grobu, a naval je največji ko se ;  bliža deseti moharem, dan smrti Hoseina.
Iz iranske kotline prihajajo šiitski Perzijanci, Afgani, Beludži, Indijci
i. dr.; od vseh stranij dovažajo mrtvece in celo v čolnih po rekah. Trupla
leže večkrat že cele mesece pripravljena za transport v Kerbelo; pot ka¬
ravane je zelo dolga in dolgočasna; južna vročina žge z grozno močjo po
pokrajinah, kjer prenašajo mrtva trupla, in lahko si misli vsakdo na
smrad, ki nastane. Mrtveci ležijo v lahkih krstah, ki s« češče radi vročine
razletijo, ali so pa zaviti v kožna ogrinjala; torej ni čuda, da sledi vsaki
•mrtvaški karavani nevarna sovražnica človeštva — kuga. Kdor zagleda
karavano, se ji umakne, kar se more daleč, le šakal in beduin, prebivalec
puščave, se splazita bližje: prvi, ker ga vleče duh smradu, drugega pa se

- 141 -

Polasti želja po zakladih, ki jih vozi vsaka karavana s seboj, da jih ob
koncu potovanja izroči čuvarjem trupel. Posode, obložene z dijamanti,
bisernimi predmeti, krasno orožje , in posode, velikanske množine kovanega
m nekovanega zlata, neprecenljivi amuleti i. dr., prinašajo vsakega junija
v Kerbelo, kjer zginejo v podzemeljskih kleteh. Zaklade shranijo navadno
v  krstah, da jih skrijejo pred poželjivimi Arabci, vendar so prišli slednji
tudi tej skrivnosti na dan. Ko napadejo karavano, odprejo kar vse krste,
'n zaklade gotovo dobijo. Seveda pride do boja med napadalci in sprem¬
ljevalci mrtvaške karavane, in grozen prizor nudi bojno pozorišče po boju:
zaklane živali, ustreljeni ljudje, raznesena mrtva trupla ter razbite krste
kažejo na žalosten prizor. Potnik, kterega privede pot v bližino, se hitro
Umakne s svojim konjem, da ga ne omami kuga, ki počiva ua onakih

mestih.

Kazumevno je, da mrtvaška karavana na svojem potovanju ne sme
blizu človeškega prebivališča. Prej je šla njena pot skozi sredino Bagdada;
toda komaj je prišla skozi mesto, že se je dvignila kuga za njo; tisoče mo-
bamedancev je pograbila kuga, in mohamedanci so se le tolažili z beseda¬
mi, da je njih smrt zapisana v knjigi življenja. V slednjem času se je v
tem oziru nekoliko zboljšalo; rodoljubni iMidhat paša je prepovedal mr¬
tvaški karavani uhod v mesto; dovolil ji je, da sme samo mimo severnega
dela mesta, da se prepelje čez reko Tigris, in baš na tem mestu smo jo
tudi mi pričakovali.

Neznanski smrad je prihajal do nas, ko smo se bližali usodnemu me¬
stu. Prvi udeleženci karavane so že prihajali. Baš so se fanatiki priprav¬
ljali, da se utabore, prodno nadaljujejo svojo pot; v sredino odbranega
Prostora zasadijo zastavo s perzijskim grbom. Pešci sedijo na tleh; jezde¬
ci so zapustili svoje konje in kamele; toda s krstami obložene mule pa še
Vedno držijo svoje tovore, v znamenje, da karavana ne bode dolgo počiva¬
la. Za krstami se pa vleče nepregledna vrsta ljudij, kterih kar ni hotelo
biti konec. Bile so rujave, od solnca obžgane postave, ki so le s težavo
sedele na konjih ali kamelah ali pa peš korakale. V njih temnih očeh pa
se je svetil divji fanatizem, in ne da bi jih motili številni gledalci, so peli
venomer dolgočasno, fanatično romarsko pesem:

“Alah, hesti dšihandar,

Alah, hestem asman pejvend,

Hosein, hesti hun alud,

Hosein, hestem ešk riz!”

Prosto prestavljeno v slovensko:

Alah, ti si gospodaar sveta,

Alah, jaz segam v nebo.

Hosein, oškropljen si s krvjo,

Hosein, jaz prelivam solze.

Y«i trije smo prišli tako blizu sprevoda, da so korakali fanatiki prav
Pumo nas; čim vee jih je prihajalo, temvečji je postajal smrad, dasd Halef
kmalu zatlači nos. Eden Perzijancev zapazi Halefa in stopi k njemu:

— 142  —

1  ‘ JPes! ’’  zakliče, 1  ‘zakaj si :  zamašil nos ? ”

Ker Halef perzijskega ni razumel, odgovorim jaz mesto njega:

“Meniš, da dišijo mrtva trupla po jabolkih iz paradiža?”

Perzijanec me zaničljivo pogleda in reče:

“Ali ne veš, kaj pravi kuran? V kuranu se piše, da diše kosti umrlih
po ambri, vrtnicah, jasminu, mošusu, vijolicah in jagodah.”

“Te besede niso pisane v kuranu, temveč v Ferid Edin Atars Pend-
name; zapomni si! Zakaj so si pa drugi usta in nos zavili v cunje?”

“Drugi, pa ne jaz!”

“Torej se pritožuj čez svoje spremljevalce, in potem pridi k nam. S
teboj nečem ničesar več govoriti.”

“Mož, tvoj govor je ponosen! Ti si sunit. Vi ste onesrečili kalifa in
njegove sinove. Alah naj vas prekolne v najtemnejšo peklo!”

Mož se obrne z grožnjami od nas, in tako sem bil prepričan o nesprav¬
ljivem sovraštvu, ki vlada med raznimi sektami mohamedancev. Mož, ki
je nas psoval, je bil šiit, in vendar je bil toliko predrzen, da nas je v nav¬
zočnosti tisočih sunitov, njegovih največjih sovražnikov, psoval. Kaj bi
šele naredili z možem, ki bi se prikazal v Kerbeli, in o kterem bi vedeli,
da ni šiit!

Rad bi počakal toliko časa, dokler ne bi odšel ves sprevod mimo nas,
vendar previdnost me je gnala naprej. Sklenil sem namreč, da se podam v
Kerbelo, če bo šlo vse po sreči; torej ni bilo kar nič priporočljivo se sedaj
kazati med šiiti, ker šiiti me pozneje v Kerbeli lahko spoznajo, in takoj¬
šnja smrt mi je gotova. Raditega se podamo v stanovanje; Anglež je bil
kaj zadovoljen; zatrjeval je, da bi padel kmalu v omedlevico, če bi še na-
nadalje duhal smrad, in tudi sicer junaški Halef je postal slab smradu,
ki se je razprostiral iz tabora šiitov.

Ko pridem domov, mi Hasan Ardšir pove, da se ne priklopi karavani,
temveč ji sledi šele jutri. Svoje mnenje je povedal tudi Selim-agi, ki je
potem takoj odšel iz stanovanja gledat karavano, kakor je povedal svo¬
jemu gospodarju.

Ne vem, zakaj se mi je zdel ta pohod age naenkrat sumljiv; da je imel
ogledati karavano, sicer ni bilo nič kaj sumljivega; vendar se je pojavila
v moji notranjosti temna slutnja. Celo, ko smo se že.vsi podali k počitku,
se aga še ni vrnil. Tudi Halefa ni bilo od nikoder; po večerji se je šel na
vrt sprehajat, in od tedaj ga nisem več videl. Šele proti polnoči zaeujem
lahne korake pred svojimi durmi, in deset minut pozneje, odpre nekdo
tiho moja vrata, in neka oseba se je bližala mestu, kjer isem spal.

“Kdo je tu?” vprašam poltiho..

“Jaz, sidi,” čujem.IIalefov glas. “Vstani, in pojdi z menoj!”

“Kam pa?” '

“Tiho! Mogoče nas kdo posluša.”

“Ali naj vzamem orožje s seboj?”

“Le nož in revolverje.”

— 143  —

Zgrabim tore ji nož in dva revolverja ter se bos napotim za Halefom.
Halef stopa naprej k sprednjim vratom, kjer isi šele obujem čevlje.

“Kaj zlodja vendar nameravaš, Halef?”

“Le za menoj, ef-endi! Hiteti morava in med potjo ti lahko vse
razložim. ’ ’

Halef odpre, nakar zapustiva vrt; vrata samo prisloniva. -Sprva sem
se čudil, ker me Halef ne pelje proti mestu, temveč proti južnemu pred¬
mestju, vendar ne spregovorim besedice, dokler Halef sam ne začne:

“Gospod, oprosti, ker te motim ponoči! Vendar Selim-agi nikakor
ne zaupam.”

“Kaj je z njim? Slišal sem ga, ko je prišel v hišo deset minut
pred teboj.”

“Daj, da ti povem! Ko smo se vrnili od tabora, kjer smo gledali ka¬
ravano, in sem pripeljal konje v hlev, sem zagledal na dvorišču debelega
služabnika našega gospodarja. Bil je zelo jezen in psoval je kot ‘furman’,
če njegova mrha ne teče.”

“Zakaj?”

“Čez Selim-ago. Aga je naročil, naj bodo vrtna vrata odprta, ker
pride mogoče pozno domov. Jaz Selim-age kar ne -morem videti, saj veš,
sidi, ker se tudi vidva ne razumeta. Služabnik gospodarja je gledal za
ago in opazil, da je slednji šel proti jpžni strani mesta. Kaj dela Perzija-
nec v predmestju? Efendi, oprostil mi bodeš, če sem bil nekoliko radove¬
den. Vrnil sem se v hišo, povžil svojo večerjo in opravil večerno molitev;
toda age nisem mogel pozabiti. Večer je bil krasen, in zvezdice so milo
sijale nad zemljo; storil sem torej isto, kot aga; šel sem na, sprehod in
sicer v isti smeri kot aga. Bil sem popolnoma sam; mislil sem na tebe,
šejka Maleka, starega očeta moje žene, na Hano, cvetlico med ženskami,
in pri tem niti opazil nisem, da sem se že precej oddaljil od svojega sta¬
novanja. Tu pa zagledam podrto zidovje, čez k te rega, -sem moral preplezati,
da sem zopet prišel na prosto. Tako- korakam počasi naprej, dokler ne
pridem do mesta, kjer opazim obilo dreves in križev. Bilo je pokopališče
nevernikov, kristijanov. Križi so s-e bliščali v luči zvezd'c in lune, in ko¬
rakal sem zelo tiho, ker se duš umrlih ne sme motiti; tu zapazim na gro¬
bovih sedeti nekaj človeških postav. Duhovi niso bili, ker so kadili iz ei-
buka, govorili in se smejali. Tudi možje iz mesta niso bili, ker so bili
perzijsko oblečeni; le. nekaj Arabcev je bilo med njimi; zadaj za njimi
sem pa čul kopitanje konj.”

“Ali si slišal, kaj so možje govorili?”

“Sedeli so precej daleč od mene, vendar sem slišal, da so govorili o
velikem plenu, kterega so pričakovali, in da ostanejo samo dve osebi živi.
Nadalje sem cul zapovedalen glas, ki je velel ostalim, naj počakajo do ju¬
tra na pokopališču, in nato se je nekdo poslovil. Sel je prav blizu.-mene,
in spoznal sem v njem ago. 'Sledil sem mu do naše hiše ; nato sem se pa
spomnil, da bi bilo dobro pozvedeti, kdo so možje, s k te rimi občuje aga
ponoči na- pokopališču in poklical sem -tebe.”

144  —

"Torej misliš, da so možje še na pokopališča?” 3

"Da, gotovo so tam.”

“Pokopališče, o kterem si govoril, je najbrž angleško. Poznam ga še
od tedaj, ko sem bil prvič v Bagdadu; do njega je prav lahko dospeti.”

Počasi korakava do pokopališenega zidovja, kjer se splaziva skozi od¬
prtino. Pri zidu postavim Halefa za stražo, da mi krije v slučaju nezgode
hrbet, sam pa korakam proti cilju. Nobena sapica ni pihljala, in na po¬
kopališču je vladala res grobna tišina. Neopaženo pridem do severnega
vhoda; vrata so bila odprta; tiho stopam naprej .in kmalu začujem konj¬
sko sopihanje. Hitro se vležem na zemljo in se plazim po vseh štirih
naprej.

čez kratek čas zagledam nekaj belega se svetlikati med grmovjem.
Bila so najbrž ogrinjala Arabcev. Splazim se še bližje in naštejem šest
postav; Perzijanea nisem 1  opazil; nemogoče, da bi se Halef motil, ki je
naštel sedem ljudi j. Mogoče so ležali Perzijanei na drugem prostoru, ali
so pa zapustili pokopališče. Da se prepričam, kje so Perzijanei, lezem še
bolj naprej in pridem prav blizu konj, vendar ne zagledam žive duše. Daši
so postale živali nemirne, ker sem bil v njih bližini, vendar me njih so¬
pihanje ni brigalo; moral sem zvedeti, koliko ljudij je na pokopališču;
konj naštejem sedem. Med grobovi vidim šest Arabcev, kje je bil torej
sedmi? Pravkar sem hotel še bolj naprej, ko se vrže nad mene neka po¬
stava, ki me skoro popolnoma pokrije. To je bil sedmi; stražil je pri ko¬
njih. In mož ni bil slabič; ležal je na meni kot Šmarna gora in rjovel iz
vseh ust, da bi poklical svoje tovariše.

Ali naj se pričnem tepsti? Ali naj se mirno odam, da mogoče zvem,
kaj ljudje nameravajo ? Ne, nikakor ne. Planem kvišku in zdrčim zopet na
tla; s  terni dobim napadalca pod sebe. Vendar hipoma se zopet pobere in
hiti proti izhodu. 'Za njim in za menoj pa začujem korake preganjalcev
K sreči sem imel pri sebi lahno obleko in lahko orožje; ko pridem do od¬
prtine pri zidovju, ustrelim dvakrat iz revolverja seveda v zrak; in ko
ustreli tudi Halef, kmalu zginejo bele postave. Minuto pozneje čujeva,
da so zajahali konje in odirjali; nadaljno bivanje na pokopališču jim je
najbrž presedalo.

“Kaj so te napadli, sidi?” vpraša Halef.

“Seveda. Bil sem nepreviden. Arabci so bili bolj pametni, kot jaz;
razpostavili so stražo, ki me je napadla.”

“Alah keriip! Slaba bi ti predla, da so te zajeli; možje gotovo niso
z dobrim namenom' obiskali .pokopališča. Ali so te Arabci preganjali?”

“Perzijancev, o kterih si govoril, ni bilo več tam. Skoro sva prišla
zaman sem, dasi se mi zdi, da so bili na pokopališču preganjalci Hasan
Ardšir-mirce. ”

“Kako so se pa na. pokopališču sešli?”

“Prav lahko, ker so slutili, da potuje Hasan v Bagdad.”

Vrneva se v stanovanje, kjer razložim Hasanu vse, kar sem Ibaš do¬
živel; Hasan se za pripovedovanje ni mnogo brigal. Prepričati se ni dal,

— 145  —

da so njegovi preganjalci že v Bagdadu, in tudi besedam, ktere je Halef
slišal, ko je bil na pokopališču, ni vrjel. Vendar ga prosim, da naj bo
Previden, in si pri paši sprosi močne straže. Vendar mi tudi to prošnjo
zavrne.

“Jaz se ne bojim,” reče. “Šiiti ne nameravajo ničesar hudega, ker
med prazniki vsako sovraštvo prepovedano, in tudi Arabci me ne bodo
nadlegovali. Do Hile jahaš ti z menoj s svojimi tovariši, in do Kerbele je
Potem samo en dan potu, na kterem je mnogo tisoč potnikov, da se ni tre-
ka bati roparskega napada.”

“Siliti te ne morem, da ubogaš moj nasvet. Ali vzameš s seboj v
kerbelo kaj več svoje lastnine, ali pustiš vse stvari pri meni?”

“Tu ne pustim ničesar. Ali naj tujim rokam zaupam svoje pre¬
moženje?”

“Naš gospodar je pameten in pošten mož.”

“Toda stanuje preveč na samem. Voščim ti dober počitek, emir!”

Preostajalo mi ni ničesar druzega kot molčati. Vležem se k počitku
'n šele pozno v jutro se zbudim. Angleža mi bilo v sobi; šel je v mesto in
Se vrnil s štirimi možmi, od kterih so bili trije oboroženi z lopatami, kram¬
pi in drugimi predmeti.

“Kaj zlodja pa nameravate s temi ljudmi?” ga vprašam začuden.

“Um, delati!” odvrne. “Trije so bivši mornarji iz Anglije, četrti je
Pa Škotec, ki razume nekoliko arabskega; on bo moj toftnač. Saj ga vendar
Potrebujem, ker nameravate vi v Kerbelo. Well!”

“Kdo je vam pa ljudi preskrbel, Sir?”

“Vprašal sem na konzulatu.”

“Torej iste bili pri rezidentu, ne da bi meni kaj povedali?”

“Yes, Sir! Dobil sem piisma in tudi denar. Vam nisem ničesar pove¬
va], ker nisem vaš prijatelj.”

“Zakaj ne?”

“Kdor gre v Kerbelo, ne da bi vzel mene s seboj, temu tudi ne povem,
kaj jaz nameravam. Well!”

“Toda, Sir, kaj vam je vendar padlo naenkrat v glavo? Če me vi
s Premljate, se podamo vsi skupaj v nevarnost!”

“Sem vas dolgo časa spremljal brez škode. Zgubil dva prsta — nič me
'kne; zato pa imam dvojni mois!”

Anglež se obrne in se pogovarja š svojimi ljudmi. Na vsak način si
Jo hotel ogledati praznik desetega muharema; vendar s sehoj ga nisem ho-

vzeti, ker bi bilo prenevarno.

PETO POGLAVJE.

Mrtvaška karavana.

j Popoldne, ko je pajveeja vročina preminula, ise odpravimo, da zapn¬
emo Bagdad., Naprej je jahal vodnik, kterega je najel Hasan Ardšir-
Vodnik je pripteijal s sehoj tudi svoje živali, ki so nosile Hasanovo

— 146  —

lastnino. Slednje je bilo kaj neprevidno. Za vodnikom je jahal Hasan
Ardšir z Selim-ago pri kameli, ki je nosila obe ženski. Jaz sem jahal s
Halefom in sprevod je zaključil Anglež, ki je poveljeval svojim štirim
možem, s fcterih pomočjo je hotel prisiliti razvaline v Babilonu, da m u
izroče svoje starodavne zaklade in leteče zmaje.

Sedanjo ježo sem si vse drugače predstavljal. Vse predpriprave niše
bile po mojem okusu. Mogoče sem bil sam kriv, vendar mi je postalo kaj
težko druge nadzirati. Rana, ki sem jo dobil v zadnji bitki, ni nič kaj
dobro vpljivala na moje zdravje, in poleg tega sem moral prestati več
skrbij, naporov in razburjenja kot vsi drugi. Telesno sem se čutil zelo
slabega, in tudi duh mi je opešal, ne da bi vedel zakaj.

Jahali smo ob reki, da pridemo čez most na onstran reke. Pri mostu
nekoliko postojim, da zadnjič pogledam mesto Bagdad, nekdanjo prestol¬
nico slavnega kalifa Harun al Rašida. Ležalo je pred menoj v solnčnem
blesku, v vsej svoji krasoti in veličastju, in vendar z vidnimi znaki pro¬
pada. Ko je bilo mesto Bagdad na vrhuncu svoje slave, ko so vladali naj¬
slavnejši kalifi, je bilo v Bagdadu okoli 100.000 mošej, (turških cerkva);
okoli 80.000 tržnic, 60.000 kopališč, 12.000 mlinov in čez dva milijona pre¬
bivalcev. Kakšen razloček med nekdanjim in današnjim Bagdadom! Ne¬
snaga, prah in razvaline vsepovssod. Celo most, raz kterega sem mesto opa*
zoval, je bil skoro neraben in se le s težavo še dvigal. Mesto imena “mesto
zveličanja”, “mestp krasote”, kakor so Bagdad svoje dni nazivali, za¬
služi dandanes ime “mesto kuge”. Kljub čarobni legi, ktero ima mesto še
dandanes, vendar je ena tretjina mestnega površja samo pokopališče;
kužna polja, mlakuže in podrtine. Kuga se v mestu pojavi vsakih pet ali
šest let ter zahteva na tisoče svojih žrtev. Moslem se pa v enakih slučajih
ne zmeni mnogo, temveč je udan v voljo božjo, ker je prepričan, da je vse
“zapisano v knjigi življenja”. “Alah je poslal nadlogo,” reče, “zakaj
bi se Alahu upirali, ki je tako dober!” Ko je leta 1831 vzbruhnila straž*
na kuga, je deloval tedanji angleški zastopnik v Bagdadu na vse kriplje*
da odredi obsežne zdravstvene naprave; toda proti njemu so se dvignili
mohamedanci ki so trdili, da je nastopil proti koranu, in moral je bežati
iz mesta. Posledica tega je bila, da je vsak dan umrlo nad tri sto ljudij-
Nato je pa sledila grozna katastrofa, ko so se zrušili mestni kanali iu
več tisoč hiš se je razpadlo v razvaline; ubitih je bilo nekaj nad tisoč
ljudij.

Pri takih mislih je tudi mene prešinila groza; skoro se me je polastila
mrzlica kljub grozni vročini, ki je pritiskala na zemljo. Stresem se in hitro
jaham za tovariši, da zapustim mesto in grozne misli.

Med cestama proti Basri na levo in proti Deiru na desno smo jahali
mimo obsežnih opekaren, ob grobnem spomeniku Zobeidov na odprto polje-
T>a pridemo v Hilo, srno morali prejabati mali polotok, ki se nahaja med
reko Evfrat in Tigris. Tu so bili še proti koncu srednjega veka vrtovi
za vrtovom; krasne palme so senčile velike pokrajine, duhtele so najlepše
cvetlice, rodilo je najbolj žlahtno sadje. Sedaj je pa vse le golo, pusto

— 147

Mje brez vode, posejano s peskom. Kanali so brez vode, ker so se posušili
Vs ied turške nemarnosti; dandanes služijo k večjem roparskim Arabcem
kot skrivališča. Solnce je še vedno pripekalo z vso silo, in zrak je bil še
"spolnjen smradu mrtvaške karavane, ki je včeraj šla mimo. Prijel se me
Je čut kot bi se nahajal v veliki, nikdar zračeni bolnišnici za kužne bolni¬
ke. In tega nisem sam občutil, temveč tudi Halef in Anglež, ki je dvigal
svoj nos in neprestano pihal okoli sebe. Tupasem smo naleteli na kakega
''omarja, ki se je podal na pot proti Kerbeli, kjer je želel biti pokopan,
a li četo vodnikov, ki so naložili ubogim mulam toliko bremena, da so ko-
®aj premikale noge. Ob potu sedi berač; bil je popolnoma nag, le okoli le¬
dja je imel privezan nekak predpasnik. Hotel je izraziti svoje gorje s
lem, da je posnemal Hasanovo mučenje; razrezal si je pleča in rame z
ostrim nožem in v nos, usta, brado, vrat si je zadrl po palec dolge žeb¬
lje ; na roke in noge si je privezal težke kamene; po vsem telesu je tičalo
mnogo šivank in golo teme na glavi si je krvavo razrezal; skozi vsak prst
"a roki in nogi si je vtaknil lesen, kroničast drožič. Ko se mi približamo,
s e dvigne in z njim cel roj muh in komarjev, ki so srkali na njegovih ra¬
ftali. Bil je res grozen pogled.

“Dirigha Alah, vaj Mohamed! Dirigha Hasan, Hosein!” kriči z
Opernim glasom' in stega krvave roke nasproti.

Videl sem v Indiji spokornike, ki so sami sebe na grozne načine mu-
čili; reveži so se mi smilili; adutu ob potu, kterega sem moral baš gledati,
Pa bi prisolil najrajše nekaj gorkih zaušnic, tako se mi je gnjusil. In
Poleg vsega tega misli fanatični bedak, da je velik svetnik, ki pride po
^Rirti v prva nebesa, ker se toliko muči za svojo vero; prepričan je tudi,
da je upravičen do podpore od vsakega, kterega prosi.

Hasan Ardšir-mirca mu vrže zlat v roke.

“Hasgabag Alah — Bog te blagoslovil” zakliče adut in stegne roke
kot duhovnik.

Tudi Lindsay seže v žep in mu da deset pijastrov.

“Subhalam Alah — usmiljeni Bog!” reče nesramnik že manj
liju dno.

Tudi jaz potegnem pijaster iz žepa in mu ga vržem pred noge. Šiitski
‘svetnik” me najprvo začudeno pogleda, potem pa naredi jezen obraz.

“Azdar — skopuh!” zakliče, nato pa še nesramno in hitro pristavi:
‘Azdari, pendš azdarani, de azdarani, hezar azdarani, lek azdarani —. ti
s ' skopuh, pet -skopuhov, ti si deset skopuhov, ti si sto skopuhov, ti si
stotisoč skopuhov!”

Adut potepta moj pijaster, pljune nanj in se razkači, da bi se ga
s koro ustrašil.

“Sidi, kaj pomeni azdar?” me vpraša Halef.

“Skopuh!”

“Alah in Alah! In kaj se pravi prav neumnemu
sko?”

“Bisamanl”

m

človeku po perzij-

-U. ... rwJ«Al A L*. . ’ - >sA.

—;i48 —

“In kako rečeš nesramniku?”

“Džafl”

Tu se obrne Halef proti adutu, mu stegno roko naproti, si jo obriše
ob nogah, kar je veliko zaničevanje med imohamedanci in zakliče: '‘Bisa-
man, Džaf, Džaf!”

Po teh besedah pa začne šiitski “svetnik” preklinjati, da smo vsi
pognali konje v hitrejši tek.

Zrak se še vedno ni sčistil. Poznali so se še natančno sledovi mr¬
tvaške karavane, in nekaj vstran od pota, po klenem je šla karavana,
opazim konjske odtise; iz Bagdada odpošlje namreč vlada vsako leto nekaj
konjenikov v pomoč karavani, da jih varuje pred roparskimi napadaji;
vendar jahajo konjeniki, kar se da daleč od karavane, da ne duhajo ne¬
znosnega smradu, ki prihaja od mrtvih trupelj.

Predlagal sem Hasan Ardšir-mirei naj zapustimo karavansko pot ter
v primerni oddaljenosti jahamo vzporedno z njo; vendar Hasan ni po¬
slušal imojega nasveta, ker je trdil, da je velika zasluga romarjev, če ja¬
hajo po poti “duha umrlih”. K sreči sem dosegel vsaj toliko, da nismo
zvečer prenočili tam, kot karavana, temveč na prostem. Nahajali smo se
v nevarni okolici in se od tabora nismo smeli oddaljiti, ker so nam pretili
roparski napadi. Predno se podamo k počitku, sklenemo še, da jutri jaha¬
mo kar se da hitro, da tako prehitimo karavano, pridemo pred njo v Halo,
in prenočimo pri “babilonskem stolpu”. Tu bi počakal Hasan Ardšir-
mirca zopet toliko časa, da pride karavana mimo, nakar bi jahal za njo,
dočim bi čakali mi na istem mestu njegovega povratka.

[Bil sem zelo truden in v glavi sem čutil skeleče bolečine, dasi še nik¬
dar nisem imel glavobola. Zdelo se mi je kot bi me popadla mrzlica; po¬
skusil sem nekoliko kinoidina, kterega sem na potovanju poleg drugih
potrebnih zdravil vedno nosil s seboj. Kljub utrujenosti nisem mogel dolgo
zaspati, in ko sem koneeno le zaspal, so me preganjale grozne sanje, ki so
me vedno zopet vzbudile. Enkrat se mi je zdelo, da čujem konjske stopi¬
nje, vendar sem še snival in mislil, da sanjam.

Konečno pa me nemir pred taborom vendar prebudi in skočim kvišku.
Dan se je pričel svetlikati. Pogledam proti jutru in opazim točko, ki se je
vedno večala. Že v dveh minutah spoznam jezdeca, ki so nam je 'hitro
približeval. Bil je — Selim-aga. Njegov konj je bil spehan in se penil;
Selim-age ise poloti velika zadrega, ko zagleda mene. Kratko me pozdravi,
priveže svojega konja oh šotor in hoče mimo mene.

“Kje si bil?” ga vprašam kratko vendar prijazno.

“Kaj tebe briga!” mi odvrne.

“Pa še precej. Možje, ki potujejo po tako razvpiti okolici kot mi, so
dolžni, da odgovarjajo medsebojno.”

“Iskal sem svojega konja.”

“Kje je bil konj?”

“Odtrgal ee je in pobegnil.”

Stopim k njegovemu konju in preiščem vezi.

— 14»

“Vezi ao še sedaj cele, torej se konj m mogel odtrgati.”

"Vozel se je raz vozi jaL. ’'

' ‘ Hvali Alaha, če mio bo vozel, kterega bodo kmalu položili okoli tvo~
J*ga vratu, tudi bolje držal.”

Po teh besedah ga hočem zapustiti, on pa stopi prav pred men«
^ reče:

"Kaj praviš? Kaj misliš? Jaz te ne razumem.”

"Torej pomisli nekoliko.”

"Stoj! Tako ne smeš od mene. Povedati mi moraš, kaj si mislil s
' v ojimi besedami.”

"Spomniti sem te hotel na pokopališče Angležev v Bagdadu.”

Mož prebledi, vendar se takoj zopet osrči in vpraša:

"Pokopališče Angležev? ‘Kaj mene briga pokopališče! Jaz nisem An¬
glež ! Toda ti si govoril o vrvi okoli mojega vratu. S teboj nimam ničesar
“Praviti, vendar povem' vse Hasan Ardširju. On te naj poduči, kako moraš
1  menoj govoriti.”

"Če mu poveš ali ne, meni je vseeno; s teboj bom vedno tako govo¬
ri kot zaslužiš!”

Kajin glasni pogovor je zbudil vse, ki so še spali. Predpriprave za
“^daljno potovanje so bile kmalu gotove. Napotimo se naprej proti Hili.
^®o pot, je Selim-aga kaj živahno govoril z Hasanom, dokler islednji ne
Pride k meni.

"Emir, ali do voliš, da govorim s teboj glede Selim-age?”

"Da.” j

"Ti ne maraš zanj, kaj ne?”

"Ne.”

"Pa ga vendar ne bi rad razžalil?”

"Razžalil sem ga, toda ni se zagovarjal; storil mu nisem torej no-
^fle krivice.”

"Ali si p moral očitati, da ho obešen, ker mu je konj pobegnil?”

"Ne. Toda obešen je lahko oni, ki odhaja iz tabora, da se posvetuje
* drugimi ljudmi, ki hočejo napasti tabor.” „

"Emir, opazil sem že, da je tvoja duša bolna, in tvoje telo trudno,
fa di tega vidi tvoje oko vse črno, in tvoj govor je grenak kot zdravilo.
Ozdravel bodeš in spoznal svojo napako, ker sodil si vedno prav, odkar
Poznam. Selim mi je bil zvest že mnogo let; on tudi ostane zvest, do-

ga Alah ne pokliče iz tega sveta.”

"In kaj pomeni njegovo plazenje po pokopališču Angležev ob pol¬
dni uri?”

. "Na pokopališče je slučajno prišel, kakor mi je pripovedoval. Tečer
j* ^il lep in šel je na sprehod, ko je zašel na pokopališče, ne da bi vedel,
■ *° ljudje tam. Bili so mirni potniki, M so si pripovedovali o roparjih,
!l1  Pri tem seveda tudi o plenu govorili. Povedal sem ti že, da mene ne mo-

pregovoriti s svojimi sumnjamL”

"Ali res vrjameš, da je Selimu danes zjutraj konj pobegnil?”

^-150  —

“trav nič iie dvojim.”

“In misliš, da je Selim-aga mož, ki more konja v temi uloviti?”

“Zakaj ne?”

“Tudi če je konj zelo daleč dirjal? Žival se je kar penila, ko je Se¬
lim prihajal v tabor.”

“Za kazen je konja zelo podil. Prosim te, da sodiš o Selimu boljše
kot do sedaj!”

“Prav rad, če se bo tudi on potrudil, da ne bo zahrbten kot do sedaj!”

“Zapovedati mu hočem. Ti pa pomisli, da se človek vedno moti; san®
Alah je vsegaveden!”

S tem opominom :se konča najina razprava.

Kaj naj storim, ali bolje, kaj sem lahko storil! Prepričan sem bil v
dno duše, da Selim nekaj slabega namerava; prepričan sem bil, da je da¬
nes ponoči govoril z onimi možmi, ki so bili pred kratkim na pokopališča
v Bagdadu. Kako naj mu pa dokažem? Bil sem grozno truden; čutil sed
■kot bi iz mojih kostij zginil ves mozeg, kot bi bila moja glava velik bo-
benj, na kterega tolčejo z vso silo; začutil sem, da moč moje volje polago¬
ma zginjeva, da so mi stvari, za ktere sem se prej najbolj zanimal, p°"
polnoma brezbrižne. Radi tega tudi nisem odgovoril na zadnje HasanoV e
besede; samo sklenil sem na tihem, da kolikor mogoče varujem lastno
kožo.

Naše živali so drvele z veliko naglico po ravnini. Romarji, ktere s® 0
srečavali, so se vedno bolj množili; smrad je postajal vedno bolj nezno¬
sen, in že prepoldne opazimo dolgo črto mrtvaške karavane na zapad-
nem horizontu.

“Jahamo okoli nje?” vprašam.

“Da,” odvrne Hasan in na njegov migljaj se obrne naš vodnik, d®
se ognemo karavani.

Kmalu smo bili sami na odprtem polju, zrak je postal čistejši; uži'
vali smo ga s pravo slastjo. Hitra ježa bi mi tudi ugajala, da ni bilo ob
potu toliko jarkov in grobov. Jahanje čez jarke in gomile mi je provzroča®
velike bolečine in vesel sem bil, ko smo okoli poldne razjahali, da počiva® 0
ob največji dnevni vročini.

“Sidi,” reče Halef, ki me je vedno opazoval, “tvoj obraz je siv, i°
okoli tvojih očij so kolobarji; ali ti je slabo?”

“Samo glava me boli. Daj mi vode iz cevij in posodo z jesihom!”

“Sidi, kako rad bi imel tvojo bolečino v glavi!”

Dobri Halef! Ni slutil, kaj tudi njega pričakuje. Da ni bil moj R 1
tako izvrsten konj, ne bi prestal grozne ježe.

Konečno, pozno popoldne, se pojavi pred nami razvalina el Himar!
razvalina je samo nekoliko milj od Hile oddaljena; v slabi pol uri smo ž«
pred mestecem. Skozi vrtove na levem bregu reke Evfrat jabamo v mesto-
Hila je -znamenita po obilnem mrčesju, ki' nadlguje prebivalce, po groz®
nesnagi, s ktero se prebivalci odlikujejo in po blazni fanatiki prebivalce^-
V mestu se mudimo le toliko časa, da zadovoljimo stotine beračev, ki 8°

151 —

sedeli ob potu, nakar jahamo takoj naprej proti podrtinam nekdanjega
babilonskega stolpa, ki je oddaljen dobri dve nri proti jugozapadu od
Hile.

Solnce se je že pričelo poslavljati od zemlje, ko dospemo do razva¬
line Ibrahim Holil. Razvalina nekdanjega babilonskega stolpa je danda¬
nes kakih petdeset metrov visoka. In ta razvalina je tudi še edini preo¬
stanek nekdanjega Babilona, kterega so nazivali “mater vseh mest”. Mo¬
ral sem se spomniti pesnikovih besed:

“En sam, jedin visok steber,

Nam kaže svoječasno moč;

In ta steber, razbit, razklan,

Se zgrudi lahko vsako noč.”

Ob vznožju razvaline sklenemo počivati, in dočim pripravljajo drugi
večerjo, se napotim jaz na vrh razvaline, da pregledam okolico. Sam sem
bil na vrhu; solnce je baš doseglo zaton, in njegovi žarki so se poslavljali
od razvalin, nekdanjega velikega mesta.

“Kaj je bil Babilon?”

Mesto‘Babilon je bilo zgrajeno ob reki Evfrat, ki ga je delila v dva
dela; grški zgodovinar Herodot nam pripoveduje, da je merilo mesto v
obsegu 480 stadijev, torej skoro šestnajst milj. Okoli in okoli mesta je bil
zgrajen gorostasni zid, 50 sežnjev debel in 200 sežnjev visok, pred kterim
je bil poleg tega v obrambo mesta še globok jarek in v določenih razdaljah
stolpi za vojake. Sto vrat iz čiste kovine je vodilo v to velikansko mesto,
in od vsakih teh vrat je vodila cesta vodoravno do drugih, tako da je bil
Babilon pravzaprav zidan v četverokotu kot so današnja moderna mesta.
Tri ali štiri nadstropja visoke hiše so bile zgrajene iz opeke. Poslopja so
imela krasna pročelja; med seboj so bila ločena po vrtovih ali nasadih.
Posebno znameniti so bili parki, kjer ise je lahko sprehajalo dva milijona
prebivalcev mesta Babilon. Tudi ob bregu reke je bil močan zid z mnogimi
vratini, ki so pa bila ponoči zaprta. Čez reko je vodil krasen most, 30 čev¬
ljev visok in kakor pripovedujejo zgodovinarji en četrt ure dolg. Nad mo¬
stom je bila zgrajena streha, ktero so pa lahko odkrili. Ko so gradili most,
so morali vodo reke Evfrat odvrniti od dotičnega mesta; blizu mesta so
skopali 75 čevljev globoko jezero in 12 milj dolgo, kamor je tekla voda,
dokler ;o gradili most. Jezero je ostalo tudi še pozneje, ko je bil most zgra¬
jen; vodo so rabili ob času suše, da so namakali polja. Na vsakem koncu
mostu je stala velika palača; obe palači sta bili zvezani po hodniku, ki
„ie peljal pod vodo. Najznamenitejša poslopja v mestu so bila: stara kra¬
ljeva palača, v obsegu ene milje, nova palača, obdana s trojnim zidovjem
in viseči vrtovi Semiramide. 'Slednji vrtovi so pokrivali zemeljsko površje
160.000 kvadratnih čevljev; okoli vrtov pa je bil zgrajen 22 čevljev debel zid.
Vrtovi, zgrajeni z velikanskimi stroški, so bili pravo čudo. Najznamenitej¬
še posldpje v Babikbru 'je? pa bil' babilonski stolp,' o ktefem nam' pripeve*

- 15 *-

duje sveto pismo 1. Moj. 11. Sveto pismo sicer ne pripoveduje, kako vi¬
sok je bil stolp; pile le: “kterega vrh se je dotikal neba”. Talmudisti
so trdili, da je bil stolp 70 milj visok; po orijentalskih tradicijah se j«
dvigal 10.000 sežnjev visoko, zopet po drugih sporočilih 35.000 čevljev;
milijon, ljudi j je dvanajst let zidalo stolp. To je seveda pretirano. Resni¬
ca je le, da se je iz sredine Balovega templa dvigal stolp, ki je meril v
obsegi tisoč čevljev, in bil ponajveč 800 čevljev visok. Okoli stolpa so vo¬
dile stopnjice na vrh. Stolp je imel osem oddelkov; v vsakem oddelku so
bile velike obokane dvorane, sobe in hodniki Najbolj spodaj je bil velikan¬
ski kip boga Bala, ki je tehtal tisoč babilonskih talentov, Torej je imel
vrednost več milijonov dolarjev. V gorenjem nadstropju je bila zvezdama,
kjer so učenjaki opazovali vreme iu zvezde. Perzijski kralj Kserkses j«
odnesel iz stolpa vse zaklade, ki so bili vredni 6300  zlatih talentov. Poleg
pa še pripoveduje orijentalska pripovedka, da je bil v poslopju studenec
in sicer prav tako globoko pod zemljo kot je bil stolp visok. V tem stu¬
dencu so priklenjeni zavrženi angelji.

To je bil Babilon. In sedaj-!

Tu na razvalini babilonskega stolpa sem se zamislil v domačijo, v
tiho prijazno, domačo sobico, kjer je ležalo pred menoj odprto sveto pis¬
mo. Kako rad sem čital prerokbe Jeremija, ki je oznanjeval, pogin me¬
stu. Ob vodah babilonskih, ob bregovih Evfrata so sedeli pregnani sinovi
Abrahama; -svoje harfe so obesili na drevje in iz očij so jim vrele solze
radi storjenih grehov. Bog je pa uslišal njih molitev in videl njih solze.
Poslal jim je preroka Jeremija, ki je z gromovitim glasom oznanjeval
ljudstvu boljšo bodočnost: To je Gospodova beseda zoper Babilon in Kal-
dejce: Od polnoči prihaja sem ljudstvo, ki bo njih deželo spremenilo v
puščavo; v rokah imajo lok in ščit ter so neusmiljeni in grozoviti: njih
krik je kot divjanje morja.Bežite iz Babilona, da lahko režite svojo dušo,
ker po deželi se razlega vojno kričanje in velika beda. Tako govori Go¬
spod: Glej, obiskati 'hočem babilonskega kralja; dvignite se vsi zoper Ba¬
bilon; vriskajte okoli mesta. Njegove trdnjave eo se odale in zidovje se je
podrlo. Le pojdite nad mesto; odprite svoje žitnice, zakoljite vso živino,
oblegajte jih in ne pustite nikomur pobegniti. Babilon je bil zoper Gospo¬
da. zatorej naj padejo njih možje in njih vojndki. Meč pride nad Babilon
in njegove kneze, čez preroke in mogoenake, čez konje, vozove in čez vse
ljudstvo, ki prebiva v mestu Babilonu. Prav kakor je uničil gospod Sodo¬
mo in Gomoro) tako postane tudi Babilon kup kamenja in njegova zemlja
postane puščava.” In ko sem stal vrh razvalin nekdaj tako mogočnega
mesta, sem se prepričal, kako grozno resnična je postala Gospodova be¬
seda. S 600.000 pešci, 120.000 konjeniki in 1000  vojnimi vozovi je prišel
perzijski kralj Cir in osvojil mesto kljub njegovemu močnemu zidovju in
kljub temu, da je bilo za dvajset let preskrbljeno s živežem. Poznejši kralj
Darij Histaspij je ukazal, da se podre babilonsko zidovje, in Kserkes je
‘»odnesel vse mestne zaklade. Ko je prišel makedonski kralj Aleksander
Veliki s svojo vojsko v Babilon, je sprvft nameraval sezidati nekdanji

tabilonski stolp. Sam je pridobil 10.000 delavcev, ki so odvažali razvali¬
ne, ve o dar se mu njegovo delo ni posrečilo, ker ga je prehitela zgodnja
»ttirt. Od tega časa je velikansko mesto vedno bolj propadalo, da danes
'd drugega videti kot kup razvalin, ki celo zgodovinskemu raziskovalcu
»udijo težavno polje iskanja. Na desno od stolpa vidim cesto, ki vodi v
Kerbelo. Rad bi ostal še nadalje na vrhu razvalin, vendar solnce se je že
Poslovilo o'd zemlje, in nastopil je mrak, ki mi je onemogočil nadaljni
Vzgled. Sklenem torej, da se vrnem k tovarišem, ki so med tem že pri¬
pravili tabor. Ra zven Lradsaya in Halefa so se podali že vsi k počitku.
Halef je čakal na mene, Lindsay se je pa hotel z menoj pogovoriti glede
uačrtov v prihodnjih dneh. Angleža kmalu odpravim, nakar se zavijem v
svojo preprogo in skušam zaspati. Kljub utrujenosti ne morem zatisniti
°?es; sem pa tja sem pač zadremal za minnto, kar me je pa še bolj zmučilo
kot pokrepilo. Proti jutru me strese mraz, ki se je menjaval z grozno vro¬
čico; neznana bolečina me spreleti po vseh udih, in kljub temi opazim, da
s« vse okoli mene ziblje. Mislil sem na mrzlico, ki kmalu prejenja, in vza¬
mem novo merico zdravila nakar zadremljem v nekak omotičen položaj.
Ko se zopet prebudim, je bilo že kaj živahno v taboru. V moje veliko
Začudenje poizvem, da je že devet ura, in 'baš je prihajala iz daljave
Mrtvaška karavana. Halef mi ponudi vode in dateljnov. Vode sem res
uokoliko pil, toda jesti nisem mogel ničesar. Bil sem v položaju, ki je zelo
Podoben “mačku”, ali onemu položaju, v kterem se človek nahaja dan
Pozneje, ko se je navžil preobilne pijače. Trudil sem se na vso moč, da
s ® tega neprijetnega položaja znebim, kar se mi deloma tudi posreči;
celo z Hasanom sem lahko govoril; Hasan je hotel odpotovati, takoj ko
odide večji del karavane mimo. Skrbno ga prosim, da se varuje med potjo
*u da ima svoje orožje vedno pripravljeno. Hasan se je neverjetno smejal
in obljubil, da se do 15. ali 16. julija gotovo vrne in sicer na mesto, kjer
*®daj. Proti opoldnevu se poslovi. Pri slovesu mi pomiga njegova sestra
Benda, ki je že sedela na kameli, naj pridem k njej.

“Emir, vem, da se v kratkem zopet vidimo,” reče, “dasi se zelo
boji& Da te pa pomirim, spolni mi eno prošnjo: — posodi mi svoje bodalo,
dokler se ne vrnemo!”

“Bodalo dobiš takoj. Tn jel”

Bil je krasen dvorezen nož, kterega mi je dal šejk Esla ben Mahem
r  dolini stopnjie v zahvalo, ker sem mu rešil življenje. Na klini krasnega
bodala so bile vrezane besede: “Le po zmagi v nožnico!” Prepričan sem,
da se bode hrabra dekliea z njim tudi branila, če bode treba.

Ko mi tudi Selim-aga zakliče nekaj kratkih, skoro sovražnih besed
v  slovo, odjahajo Hasan, obe ženski, služabnica in Selim-aga. Nato pa je
bila moja moč pri kraju. Halef je moj položaj že prej kot jaz opazil.

“Sidi, ti vendar omahuješ!” zakliče. “Tvoje obličje je rdeče kot
®karlat. Pokaži jeziki”

Jaz storim kot j« zahteval.

i

—• 154 !—

“Čistu moder je, sidi; prijela se te je huda mrzlica. Vzemi zdravile
in vlezi se! ”

Seveda sem se moral vsesti, ker v glavi se mi je tako vrtelo, da nisem
mogel več stati. Skrbeti me je pričelo za življenje. Pil sem jesihovo vodo
in si ovijal glavo z jesihovimi obkladki.

“Master,” reče Lindsay, “vi pač ne morete z menoj na kraj, kjer
bi lahko kopal razvaline?”

‘ ‘  Ne, ne morem. ’ ’

“Torej ostanem pri vas.”

“Ni treba. Prijela ise me je mrzlica kot večkrat na potovanju; vi'
lahko greste, kamor vas je volja, vendar ne idite predaleč, ker lahko na¬
letite na fanatične šiite, nakar vaše življenje ni vredno počenega groša-
Med tem časom pa je Halef pri meni.”

Anglež odide s svojimi ljudmi, in jaz zaprem oči. Halef pa sedi poleg
mene z otožnim licem. Ne vem, koliko časa sem ležal v pol nezavednem po¬
ložaju, ko se prebudim radi glasnih korakov v moji bližini in takoj za tem
vpraša nekdo z ostrim glasom:

“Edo ste vi?”

Odprem oči. Pred menoj stojijo trije dobro oboroženi Arabci peš;;
konj nisem mogel videti. Bile so divje postave, od kterih nisem nič dobre¬
ga pričakoval.

“Vi niste šiiti; kteremu rodu pripadate?”

“Mi prihajamo daleč iz Egipta; naš rod se imenuje Muharibe. Za¬
kaj pa vprašuješ?”

“Ti si pač lahko rodu Muharibe; toda ta mož, ki leži na zemlji, je P°
Frank. Zakaj ne vstane?”

“Ker je bolan; lotila se ga je mrzlica.”

“Kje so ostali, ki so bili prej pri vas?”

“Odjahali so proti Kerbeli.”

“In kje je drugi Frank?”

“S svojimi ljudmi mora biti nekje v bližini.”

“Čegav je ta vranec?” .....

“Efendija, ki leži na zemlji.” ■

“Izročite ga meni, kakor tudi vse vaše orožje!”

Mož stopi k mojemu konju in ga zgrabi za uzdo, kar pa je bilo čudo¬
vito sredstvo zoper mojo mrzlico; kot blisk švignem po koncu in potegnem
revolver.

“Stoje, govorite še z menoj prijazno besedo! Kdor se dotakne konja,
dobi krogljo v glavo!”

Mož takoj pusti uzdo in boječe pogleduje moj revolver.

“Saj sem se samo šalil!” odvrne.

‘ ‘  Šali se, s komur se hočeš, samo z nami ne! Kaj hočeš pri nas ? ’ ’

“Videl sem vas od daleč in mislil, da potrebujete moje pomoči.”

“Kje imate svoje konje?”

“Jih nimamo.”

— 155

“Ti lažeš! Na robih tvojega oblačila vidim, da si jahal. Edo ti jo
Povedal, da sta pri nas dva Franka?”

“Pripovedovali so mi romarji ob potu.”

“Zopet lažeš! Mi nismo nikomur povedali, da smo Franki.”

“Če nam ne veruješ, tedaj pa gremo!”

'Možje odidejo s poželjivimi pogledi za našim orožjem in po mojem
konju.

“Halef ti si bil zelo nespameten,” rečem. “Pojdi, prepričati se hoče¬
jo, če so res odjahali.”

Oba slediva tujeem, vendar zelo počasi, ker zajedno z jezo nad tujci
r °e je zapustila tudi trenutna moč, ktero sem dobil med pogovorom z
Piožmi; pred očmi mi je vse plesalo, da sem komaj razločeval posamezne
Predmete pred seboj.

“Ali jih vidi?” vprašam Halefa, ko prideva ven iz razvalin.

“Da; tam' zunaj hitijo proti svojim konjem.”

“Koliko konj je?”

“Trije. Toda ali jih ti ne vidiš, sidi?”

“Ne, ker se mi vse vrti v glavi.”

“Baš so vsi zajahali konje in oddirjali. Stoj! Alah il Alah, tam daleč
n »prej jih je cela četa vojnikov, ki ostale tri može pričakujejo.”

“Arabci?”

“Spoznati jih ne morem, ker je razdalja prevelika.”

“Torej teci v tabor in prinesi moj .daljnevid.”

Dočim steče Halef po ukazano, se jaz trudim, da se spomnim, kje
s em že enkrat slišal glas Arabca, ki je prej zahteval mojega konja in orož¬
je. Njegov ostri glas mi je bil poznan. Tu se vrne Halef in mi hoče izro¬
diti daljnevid, toda rdeča megla mi zapre pogled in Halef mora prevzeti
opazovanje. Trajalo je precej časa, predno se z daljnevidom spozna, na¬
kar pa glasno zakliče:

“Perzijanci so!”

“Ah! Ali moreš spoznati njih obraze?”

“Ne. Sedaj so se združili in odjahali.”

“Zelo hitro in proti zapadu? Kaj ne?”

Halef potrdi moje besede, nakar vzamem jaz daljnevid v roke. Omo¬
tica me je zapustila.

“Halef,” rečem, “Perzijanci so zasledovalci Hasan Ardšir-mirce.
Selim-aga je z njimi v zvezi. Ko ga včeraj ponoči ni bilo v taboru, jih je
n ®jbrž poiskal in jim izdal, kje taborimo. Poslali so k nam tri odposlance,

«e prepričajo, če je Hasan odpotoval, in sedaj hitijo, da ga spotoma
Upadejo, še predno dospe v Kerbelo.”

“Ah, sidi, grozno! Mi moramo za njimi!”

“Gotovo. Pripravi konje!”

“Ali naj pokličem Angleža?”

“Ne, ker zgubimo preveč časa. Hitro pripelji konje!”

— 15 * —

Ko pogledam »kozi daljnevid, ©pazim jezdece jahati proti zapadu-
Nato pa potegnem iz bilježniee listič in napišem nanj nekaj vrstic, da
sporočim Angležu, kam sem šel. Svetoval sem mu, naj zapusti razvaline
babilonskega stolpa in me čaka pri kanalu Anaua, ker ga pri razvalinah
lahko napadejo. listič vtaknem med kamenje, da ga je moral Lindsay o*
prvi pogled opaziti.

Skoro neverjetno je, kakšno moč ima človeški duh nad telesom. Moj 11
omotica je popolnoma zginila, glava je postala mrzla in pogled čist. Kma¬
lu sva z Halefom na romarski poti; dohajala sva zakasnele romarje, ki so
se nama psuvajoč umikali; dirjala sva mimo beračev, kterih niti pogledala
nisva; — šla sva mimo — ah, tu leži mrtva mula, in pri njej se trudita
dva aduta, da zavijeta zasmradelo truplo v kože. Neznanski smrad j e
plaval v bližini; popade me tak etud, de se mi upre vsa notranjost.

“Sidi, kakšen pa si!” zakriči Halef in pograbi za uzdo mojejga ko¬
nja. “Drži se, sicer padeš s konja!”

1  ‘Naprej!”

“Ne! 6toj! Tvoje oči so v blodnjah, kakor bi ponorel; saj vendar
padaš s konja!”

“Le naprej-” da, te dve besedi sem hotel zaklicati, ven¬

dar ju nisem več slišal, nisem jih mogel zgovoriti, samo jecljal sem, vendar
kljub temu sem konja priganjal k vedno večji naglici. Vendar smrtna
gonja na konjih ne traja dolgo, ker kmalu se ustavim sam. V želodcu me
prime krč in postane mi slabo. Iz ust mi privre slinasta tekočina, in ko
čutim, da me pri tem v želodcu prav nič ne boli, me popade smrtna groza-

“Halef, jahaj proč od mene. Zapusti me!”

“Zapustiti? Zakaj?” vpraša prestrašen.

“Mene, mene se je prijela-kuga!”

“KSuga! Alah il Alah, Alah, huhu, Alah il Alah! Ali je res, sidi?”

“Da. Mislil sem, da je mrzlica; sedaj pa vidim, da imam kugo!”

“Alah il Alah, il Alah, Alah kerim, Alah il Alah, kuga —kuga! Alah
il Alah, to je grozno, grozno!”

“Da. Le pojdi in poišči Angleža! On  bo skrbel za tebe; dobil ga boš
pri babilonskemu stolpu ali pa ob kanalu Anana.”

Slednje besede sem le jecljal. Toda mesto, da bi Halef odšel, prime
za mojo roko.

“Sidi,” reče, “misliš res, da te bodem zapustil?”

“Pojdi vstran od mene!”

“Ne! Alahova kletev naj me požre, če te zapustim! Na tvojih zobeh
leži temna rja, in tvoj jezik jeclja. Da, to je kuga; toda jaz se ne bojim-
Kdo bode pri mojem sidiju, če trpi? Kdo ga bode blagoslovil, če umrje-
Efendi, ah, moj efendi, moja duša plaka, in moje oko joka! Pojdi, -sidi-
drži se trdno na sedlu; poiskala bodeva kraj, kjer se lahko vležeš!”

“Ali -res hočeš z menoj, moj zvesti Halef?”

“Pri Alahu, gospod! Jaz ne grem od tebe!”

— 157  —

“Ali, Halef, tega ti n« pozabim! Mogoče se še lahko zdržim na sedlu.
Pojdi, dirjajva za Perzijanei! ”

“Sidi, to ne gre-”

“ Naprej!”

Konja spodbodem, in Halef mi mora slediti. Kmalu pa moram omejiti
hitrost vranca; pred očmi se mi stemni in moram se prepustiti Halefo ve¬
trni vodstvu. Vsak korak mojega konja je deloval kot udarec s krampom na
aiojo glavo; videl nisem nikogar na potu; držal sem le uzdo in dirjal na¬
prej.

Tu, po dolgem, dolgem času prideva koneeno do karavane, in z vtso
silo napnem oči, da razločim posamezne postave. Brez glasu dirjava mimo
Mrtvih, smradljivih trupel, vendar med vsemi ljudmi nisem mogel opaziti
Hasana s svojim spremstvom.

“Ali jih nisi videl, Halef?” vprašam, ko sva že prehitela karavano.

“Ne.”

“Potem ohrai na levo in jahava na nasprotni strani zopet nazaj.
Ali vidiš ptiče nad karavano?”

“Da, jastrebi so, gospod!”

“Mrhovine iščejo in dišijo jim trupla. Pazi natančno na vso okolico;
taeni se vse vrti pred očmi.”

“Toda, če pride do hoja, gospod?”

“V tem slučaju bode bode moja duša bolj močna kot telo. Naprej
torej!”

Mrtvaška karavana zgine ob naši levici; jahala sva tako hitro kot je
Halefov konj mogel teči, dasi sem se le težko držal na sedlu. Tu pokaže
Halef z roko navzgor.

“Ali vidiš brkastega jastreba, sidi?”

“Ali se spušča navzdol ali kroži v zraku?”

“Kroži.”

“Jahaj tako, da prideva prav pod njega. Jastreb opazuje kak boj
pa plen.”

Deset minut premine; čutil sem, da se bližamo odločitvi, in ker danes
ttisem mogel iz daljine varno streljati, privežem medvedovko ob sedlo in
Potegnem brzostrelko. Pri tem opazim, kako sem postal slab. Komaj sem
Premaknil težko medvedovko.

“Sidi, tu ležijo trupla!” zakriči Halef in stegne roke.

“Ali je kaj živih?”

“Ne.”

“Hitro jahaj tja!”

(Kmalu dospeva na mesto, in ponudi se nam pogled, kterega nikdar
v eč ne pozabim. Razmetanih po tleh je ležalo par postav. V največjem
razburjenju skočim s konja in pokleknem k prvi. Žile so mi burno tolkle
ru roka se mi je močno tresla, ko potegnem suknjo raz obraz na tleh le¬
tečega moža. Bil je-Sadnk, mutec, ki nam je v kurdskih gorah

pobegmj..

—158  —

Hitim naprej. Tu leži služabnica, ktero je zadela krogi j a iz pušk«
ravno v čelo, ia pravkar zakriči prestrašeni Halef:

"Vaj, — gorje, tu leži žena Perzijanea!”

Takoj skočim k njemu. Da, ona je: Džana, Hasanov ponos in njegova
sreča. Tudi ona je bila ustreljena, in poleg nje leži, pokrit s prahom i n
nesnago, njen mož Hasan. Moral se je grozno bojevati, predno so ga p°'
tolkli; bil je obrezan na rokah, nogah in po celem obrazu.

Skoro me spopade slabost. Prevzet bolečine zakličem: "Moj Bogi
zakaj me ni slušal!”

"Da," reče Halef s temnim obrazom, "on sam je kriv. Izdajalcu j®
zaupal več kot tebi. Tu leži še eno truplo. Pojdi!”

Daleč vstran od druzih trupel opazim žensko postavo; tla okoli nj e
so bila razteptana s konjskimi kopiti. Bila je Benda, Hasanova sestra.

"Alah inhal el aga; katelahun — Alah prekolni ago; on jo .1®
umoril!”

"Ne, Halef. Ali poznaš bodalo, ki tiči v njenem sr^eu? Jaz sem ga j 1
moral posoditi. Njena roka še drži ročaj bodala. Aga je hotel odvesti
Bendo; tu v pesku se še poznajo sledovi, kjer jo je vlekel; morebiti j e
tudi njega ranila, nakar je sama sebe zabola, ker ni videla druge rešit¬
ve. Hadži Halef Omar, jaz ostanem na tem mestu!”

“Sidi, v teh truplih ni več življenja; vsi so mrtvi; obuditi jih o e
moremo več, toda lahko jih maščujemo!”

Odgovoril nisem ničesar. Tu leži ona, "zmagalka”, z zaprtimi očmi
in napol odprtimi ustnicami kot bi hotela še v smrtnem trenutku šepetati-
Njene krasne trepalnice so za vedno pokrile njene oči; iz njenih ust m
več prihajal čist glas, in mrzlo jeklo je moralo prerezati mlado njeno srce-
Ležala je pred menoj, krasna človeška cvetlica, ki je morala v prve®
cvetju oveneti. Glava me je neizrečeno pekla; s krvjo napojeno polje J e
plesalo kot divje pred mojimi očmi; moje roke, s kterimi sem se naslonil
na kolena, so zgubile podporo, in padal sem počasi, zelo počasi. Zdelo se m 1
je kot hi padal nižje in nižje v črn, nedosežen prepad. Vedno nižje, nižje*
v neskončno tmino in iz oddaljenosti več milijonov milj začujem Halefo'
glas:

"Sidi, sidi, zbudi se, da se lahko maščujemo!”

Kohečno, po dolgem, dolgem času, začutim, da ne padam več; prišel
s^m do kraja, kjer sem obtičal, ker sem čutil pod seboj trda tla. Obje dnem
začutim, da me drži dvoje trdnih rok. Potipljem roke, ki me držijo, in po¬
gledam moža, čegar roke sem držal; in dvoje težkih solz pade na moj ob¬
raz. Govoriti hočem, vendar le s težavo zajecljam:

"Halef, ne jokaj!”

"Ah, gospod, mislil sem, da si mrtev, ker se nisi več prebudil. Hanr
dulilah; ti živiš! Dvigni se! Tu so sledovi. Morilcem moramo slediti ter
jih postreljati! Da, pohiti jih moramo kot pse, pri Alahu, pobili jH 1
bodemo1”

Jaz pa zmajem z glavo.

— 1597 —

"Truden sem. Daj mi preprogo pod glavo.”

"Ali ne moreš več jahati, gospod?”

"Ne.”

"Prosim te, vsaj poskusi!”

Zvesti človek je mislil, da m© šiloma spravi kvišku, če omenja mašče-
v anje; vendar se mu ne posreči. In ko vidi, da se ne ganem, se vrže na
nnljo in se tolče po čelu.

"Alah uniči izdajalca, kterega ne morem dohiti v pest! Alah prekolni

idi kugo, ki je vlezla mojemu sidiju v možko moč. Alah uniči- -

1 Alah ia Alah il Alah, črv sem, siromak, ki si ne more pomagati. Najbo-
e je, če takoj na tem mestu umrem.”

Tu planem jaz po koncu.

"Halef, ali naj jastrebi požro mrtva trupla?”

"Kaj jih hočeš pokopati?” me vpraša.

"Da.”

"Kje in kako?”

"Kar v pesek jih zagrebeva.”

"Bo težko delo, gospod, vendar hočem pomagati. Samo Saduk, ki je
s  tihim molčanjem izdal svojega gospodarja, naj ostane za hrano jastre¬
bom. Prej pa hočem še pogledati, če imajo mrtveci kaj vrednosti pri
Sebi. ”

Vse iskanje je bilo zaman; roparji so jim odvzeli vse. Koliko drago-
ee nostij so roparji vendar odnesli! Čudil sem se, ker so pustili v truplu
'ttrtve Bende bodalo. Morilci se niso drznili dotakniti se mrtvega trupla
deklice. Tudi jaz prosim Halefa, da pusti bodalo v srcu. Orožja se ne bi
Q 4dar več dotaknil.

Nato začneva pokopavati; orodja nisva imela drugega kot roke ia
a °že. Kopala sva precej dolgo z nožjpi v zemljo, naposled se pa prepri¬
ča, da dalje kot en čevelj globočine ne gre; zemlja je postala kamenita.

"Naprej ne gre, sidi,” reče Hale. "Kaj naj storiva?”

"Vrniva se k razvalinam pri babilonskem stolpu; saj so komaj dobre
^ v e uri oddaljene od tega mesta.”

"Valahi, na razvaline niti mislil nisem. Tam je tudi Anglež, ki ima
klavce in lopate s seboj.”

"Toda predno se vrneva, ne bo trupel več, ker jih požro jastrebi.”

"Torej jaham jaz sam k razvalinam, in ti me počakaš na tem mestu.”

"Da te med potjo napadejo roparji. Svoj cilj so pri Hasanu dosegli,
1,1  sedaj so so napotili najbrž k razvalinam, da. se polaste našega orožja
111  naših konj.”

"Jaz jih zadavim.”

"Ti sam — toliko ljudij?”

"Imaš prav, sidi. In sicer te sploh ne smem zapustiti, ker si bolan.”

"Pojdiva oba.”

"In mrtveci?”

"Položiva jih na konje, midva pa korakava.”

— 160  —

“Preslab si, gospod. Poglej, kako te je kopanje v pesku izmučilo'
Noge se ti kar tresejo.”

“Noge se bodo tresle, vendar bom vzdržal na poti. Pojdi!”

Bilo je žalostno in zajedno težavno delo, nalagati konjem trupla n*
hrbet. Ker nisva imela dovolj jermenja in vrvij, sem moral razrezati mojo
laso, ktera me je tako dolgo na vseh potovanjih spnemljevala. Mrtvece
pritrdiva tako, da je na vsaki strani konja eden visel; nato pa prhneva
za uzde in se podava na žalostni jx>t.

Tega pota nikdar ne pozabim. Da ni korakal poleg mene zvesti Halef?
bi se spotoma desetkrat zgrudil. Kljub velikemu naporu, da se obdržim
kvišku, sem omahoval skoro pri vsakem koraku; vsak četrt ure sem moral
počivati. Solnee se je že bližalo zapadu. Mesto da bi konja vodil, sem slo-
nel ob njegovi strani, in tako me je nekaj časa vlekel konj, nekaj časa
pa me je vodil Halef za roko. Konečno po stoternih mukah, smrtno utru'
jen, dospem z Halefom do razvalin. Ali hi mogel kdaj slutiti, da umrje®
baš pri teh razvalinah, da se baš pri njih poslovim za vedno od tega
življenja! , , 5  i« =.j  iii^j H

Bilo je že popolnoma temno. Poiščeva isti prostor, kjer smo včeraj
taborili. Od Angleža ni bilo nobenega sledu; tudi lističa ne opazim med
kamenjem; najbrž je bral, kar sem napisal in šel takoj proti kanalu Ana'
na. Mrtvece položiva na tla, priveževa konje in se vleževa k počitku, ke r
danes nisem mogel več stati na nogab.

“Vem, da se zopet vidimo,” je rekla Benda. Da, na vsak način jo bo-
dem videl. Daši sem bil truden na smrt in sem napenjal vse živce, da si
vsaj nekoliko predečim svoj trenutni položaj, začnem premišljevati o da'
našnjih dogodkih in si očitati, da sem tudi jaz nekoliko kriv grozne me'
ritve. Svoje mnenje bi moral bolj odločno zagovarjati, in če bi bilo treba
se s silo ustavljati proti Hasanu. Zakaj nisem pridržal Selim-age v svoji
oblasti, ko je Hasan Ardšir-mirea odjahal v Kerbelo. Tega očitanja se S 6
danes ne morem znebiti, dasi je preteklo že mnogo let od omenjenega
dogodka.

Preživel sem slabo noč. Videl sem v napol omedlevici tako grozovite
slike, da sem večkrat poklical Halefa in ga vprašal, če je resnica ali same
prikazen. Ko se zjutraj zbudim, zapazim po vratu, pod ramama in po
prsih velike bule. Nastale so ponoči. Sedaj sem bil popolnoma prepričanj
da me je popadla kuga. Za me ni bilo več rešitve in moja usoda je bil*
zapečačena. S težavo zbudim Halefa, ki je še počival. Halef se me pre¬
straši. Prosim ga, naj mi prinese vode, nakar ga pošljem h kanalu, da po¬
išče Angleža. Tri ure minejo, za mene tri večnosti, a vrne se sam Halef
nazaj. Dobil ni drugega kot kramp in v bližini mnogo konjskih sledov j
zemlja je bila poteptana, da je bilo lahko misliti na boj, ki se je m<>'
ral vršiti ob kanalu. Halef je prinesel kramp s seboj; takoj ga spoznam?
da je Lindsayev. Ali je bil Anglež napaden ? Moj Bog, kaj se godi, jaz se® 3
pa priklenjen na tla'! ,

— 1#1

Moj položaj se je od jutra sem še poslabšal in Halef me ponovno pro-
na .j jemljem zdravila. Da, zdravila, toda kakšen kinin, kloroform, salmi-
' ,a kov duh, arsenik, arnika, opium in vse druge stvari, ki sem jih nakupil
?  Bagdadu mi niso koristile. ‘Kaj sem jaz razumel, kakšna sredstva se upo-
^bljajo proti kugi. Vedel sem le, da potrebujem svežega zraka, cisto kože
la  prostega kopanja. Ker mi je previdnost svetovala, da ne ostanem dolgo
l ’ 1 ' 1  razvalinah, se začnem s Halefom posvetovati, kam naj se obrneva.
^ 0 < la, kje dobim vode v bližini. Halefa prosim, naj jaha proti vzhodu in
B°išee potoček, če je še tako majhen. Zvesti mož je bil takoj pripravljen
s Polniti mojo željo, vendar se le nerad poslovi od mene; skrbelo ga je pre-
Vee , da se mi za časa njegove odsotnosti kaj pripeti. In njegova slutnja ni
prazna. Halef je bil namreč odšel pred pol ure, ko začujem v bližini
^pitanje več konj. Ko se obrnem, zagledam sedem Arabcev, od kterih
bila dva ranjena. Med njimi opazim tudi one tri, s kterimi sem včeraj
dvoril. Ko zagledajo trupla se prestrašijo, nakar se tibo med seboj po-
^ tuj e jo. Nato pa pridejo bližje in me obkolijo.

“No, ali nam hočeš danes izročiti svojega konja in orožje?” vpraša
616  oni, ki je že včeraj govoril z menoj.

“Da, le vzemite vse,” odvrnem prostodušno in niti ne pogledam za

konjem.

“Kje je tvoj tovariš?”

“Kje so pa oni štirje, ktere ste vi včeraj pri kanalu Anana napadli?”

v Prašam jaz.

“Vse zveš, ko nam izročiš svojega konja in orožje. Vstani in daj mi
k°nja in puške. Toda poglej teh šest pušk! Vse so na tebe namerjene! Če
s o skušaš braniti, si v trenutku mrtev.”

“Kako naj se vendar branimi Kar zahtevate, vam rad izročim, ker
^oste da bi jaz samo enega vas ustrelil, boste vi vsi zgubljeni, kakor hi-
tr ° se dotaknete mojega konja ali orožja.

Mož se zasmeje.

“Puške vendar ne bodo same na nas streljale!”

‘ “Le poskusi! Tu vzemi!”

S težavo vstanem, mu z desnico ponudim najprvo revolverje, z levico
odprem spreda obleko, da so lahko videli mojo rano in prša. Takoj po-
[®?ne Arabec svojo roko nazaj in skoči v največjem strahu k svojemu

tonju. ‘ !

“Livahihala — za božjo voljo!” zakliče grozno prestrašen, in skoči
ot  panter na konja. “Kuga, kuga, smrt, smrt! Bežite verniki od tega.
Ukletega mesta, predno vas dohiti pogubit!”

V največji naglici odjaha, njemu pa sledijo vsi tovariši.

Ko zopet mine pol ure, se vrne Halef veselega obraza k meni Dobil
'!* majhen potoček, ki je pošiljal svoje vodice v reko Evfrat; ob bregu
; 6  celo opazil nekoliko grmovja. Povem mu, da so bili pri meni Arabci,
,!l  neznansko ga jezilo, ker on ni bil pri meni. Prisegel je, da bi vse po-

' j

— 162  —

Predno zapustiva razvalin*, še pokopljeva mrtvece, kar je bilo zdaj
veliko laglje, ker sva imela lopato. Ko so bili vsi v skupnem grobu, P°'
klekne mali hadži Halef in moli smrtno suro.

Nato je pa sledila zopet težavna pot proti vodi. Tam mi Halef ured 1
počivališče nad nekim grmom, ki mi je služil kot streha, da ni moglo sol'”'
ce do mene. Nato se pa skopljem v vodi, nakar se v ležem na mehko listj e '
ki je bilo moja postelj. Jezik mi je postal temno-rdeč, v sredini črn; i” 1 "
žlica me je zdaj stresala, zdaj žgala; Halef a sem videl skozi meglo in p®'
slušal njegov glas kot v spanju. Pri tem so bule vedno bolj naraščale, d 8
proti večeru prosim Halefa, naj jih prereže. Daši nevarno delo, vendar ” e
Halefu s pomočjo ostrega noža posreči. In da ponoči znova ne padem '
omedlevico, prosim Halefa, da me večkrat zbudi in polije z mrzlo vod”'
Tako je minila noč še precej mirno; čutil sem se boljšega in Halef odid”
na lov, da ustreli kako žival za hrano.

Že v kratkem prinese neko ptico, ktero takoj speče nad ognjem. J” z
spioh jesti nisem mogel, in tudi Halef je sedel žalostno poleg ognja, ne d*
bi se dotaknil jedi. Samo pes je povžil, kar je dobil. Joj, kako žalosten p°'
ložaj! Bolan za smrt, brez druge pomoči, prevzet po kužni bolezni. V Bi*”
ali v drugo mesto se nisem upal; tam bi nas takoj pobili, ker so se b aS
vršile verske fanatične slavnosti. Kaj bi naredil sam v tej divjini, da
sem imel pri sebi zvestega Halefa, ki je vse poskusil, da mi dokaže svoj”
ljubezen in zvestobo.

Danes je bili četrti dan bolezni, in slišal sem, da je ta dan odločile* 1 '
Proti večeru mrzlica nekoliko pojenja in tudi grozna bolečina po vsem
lesu me nekoliko zapusti. Ponoči sem celo dobro zaspal, in ko pokažem dr”'
gega dne Halefu jezik, mi z veseljem naznani, da so zginile temne črt”'
Sedaj sem šele pričel upati na ozdravljenje, vendar se popoldne sam p” e '
strašim, ko prične Halef tožiti o glavobolu, mrzlici, omotici, in bil se” 1
takoj prepričan, da se je Halef od mene nalezel kuge. Videl sem ga, kak”
je šel proti vodi in omahoval.

“Halef, ti padaš!” zakličem prestrašen.

“Ah, sidi, vse se vrti okoli mene!”

“Ti si bolan! Kuga se te je prijela!”

“Že jo čutim po vseh udih!”

“Bolezni si se od mene nalezel!”

“Alah je hotel tako; bilo je zapisano v knjigi življenja. Umrl bo” 5 '
ti pa greš k moji ženi Hani in jo boš tolažil.”

“Ne, Nalef, ne boš umrl, ker ti bočem jaz streči.”

“Ti?” reče in zmaje z glavo. “Ti se še sam boriš ® smrtjo, ki
neče zapustiti.” <

“Moj položaj je že boljši; ti si ostal pri meni v najhujšem položaj”
in sedaj hočem povrniti tvojo ljubezen.” ,

“Ah, sidi, kaj sem jaz proti tebi! Pusti me tukaj ležati in umreti’

Halef je postaja! čimdalje slabši;; gotovo ga je bolezen že prej
padla, vendar se je premagoval, da je meni stregel; kone*™ i«. na !e

— 163

“niagal, in ni mogel več dalje. Že nekaj ur pozneje ni mogel več pametno
dvoriti. Morebiti se ga je bolezen že tedaj prijela, morebiti se je že tedaj
°kužil J  ko smo v Bagdadu gledali sprevod mrtvaške karavane; ker je imel
‘fcofoto naravo, kuga pri njem ni takoj zbruhnila. Z največjo težavo se
s Pnem kvišku, da Halefu pripravim ležišče. Potreboval sem še sam pomoči,
v *adar sem njemu stregel. Bili so trenutki, kterih nikdar ne pozabim, dasi
najbolje, če jih tukaj ne omenim.

Tudi Halef je ozdravel, vendar je bil deseti dan potem, ko ga je na¬
padla bolezen, še tako slab, da sem, ga moral pri boji podpirati, in jaz sain
Sv °je velike puške še nisem mogel dvigniti za varen strel. Pravo srečo
Sv a imela, da ni nihče prišel do najinega tabora. Ko se prvič pogledam
f  vodij se kar prestrašim svoje lastne postave. Iz vode me je gledala mr-
tv aška glava, obraščena z gosto brado. Ni čuda, da so nad nami krožili
Jastrebi in se zbirali v okolici šakali in hijene, ki so čakale na svoj plen.
Vendar taboru se zverine niso drznile približati, ker Dojan jih je ved-
110  prepodil.

Ko se čutim nekoliko bolj zdravega, se podam k grobu Perzijancev,
^ je bil še nedotaknjen. Prišel sem peš k grobu in sem sedel gotovo eno

ob grobu in premišljeval pretekle dogodke. Tu zalaja pes, kterega sem
f Zel s seboj. Ko se ozrem, zapazim četo osmih jezdecev, ki so imeli s seboj
s °iola in tropo psov. Že so me opazili in prišli bližje.

“Kdo si?” me vpraša mož, ki je bil najbrž načelnik.

‘ ‘  Tujec. ’ ’

“Kaj delaš v tem kraju?”

“Žalujem za mrtvimi, ktere sem pokopal.”

In z  roko pokažem na grob.

“Ktera bolezen je umorila tvoje znance?”

“Bili so umorjeni.”

“Kdo jih je umoril?”

“Perzijski možje.”

“Ah! Perzijanei in Zobeide Arabci! O tem umoru smo že slišali. Umo-
ll h so tudi več mož ob kanalu Anana.”

Jaz se prestrašim, ker ob kanalu ni bil nihče drug kot Lindsav s
' v °jimi delavci.

“Ali gotovo veš, da so bili možje ob kanalu ubiti?”

“Da. Mi spadamo k rodu Šat; spremljali smo romarje v Eerbplo.
Omarji so nam med potjo pripovedovali.”

Mož je debelo lagal. Rod Šat stanuje daleč na jugu in se v teh krajih

pokazati ne sme. In ker so imeli s seboj pse in sokola, so se morali
•'^cati z lova, torej so morali tudi kje v bližini prebivati. Zla slutnja se
^ polasti, vendar ne izdam možem svojega mnenja.

Tu prižene prejšnji govornik svojega konja prav do mene in reče:

“Glej, glej, kakšno čudno puško imaš! Pokaži jo vendar meni!”

Z roko stegne proti brzostrelki, jaz jo pa umaknem in rečem:

“Ta puška je kaj nevarna onemu, ki je ne zna rabiti.”

— 164  —

“Torej mi pokaži, kako se z njo streljal”

“Rad, če razjahaš in greš nekoliko z menoj. Nihče na svetu ne odda
puške iz rok, če ni prepričan, da puška ni v nevarnosti.”

“'Sem z njo! Puška je moja!”

Ponovno stegne roko proti meni in objednem spodbode konja, da me
z njim pogazi. Tu pa skoči moj Dojan na moža in ga potegne s konja, Ara¬
bec, ki je držal svoje pse na vrvici, jih hipoma spusti in napol divje živali
se vržejo na mojega Dojana.

‘•'Pokličite pse nazaj!” zakličem in dvignem puško.

Iver na moj poziv ne pokličejo psov od Dojana, sprožim trikrat, šti¬
rikrat; vsak strel je umoril enega psa; pri tem pa nisem pazil na načel¬
nika. Slednji se je pobral in me od zadej napadel. Za hrambo sem bil še
preslab; na pomoč mu prihite tudi tovariši, ki me popolnoma premagajo.

Iz rok mi iztrgajo puško in nož; nato me pa zvežejo in posadijo aa velik
kamen pri razvalinah.

Medtem ise je pa grizel Dojan z ostalimi tremi psi; njegovo kožo so
mrcine že popolnoma obgrizle; krvavel je iz večih ran, vendar se je hrabro
branil. Tu dvigne eden Arabcev puško in ustreli psa; Dojan se zvrne n*
tla, in arabski psi ga raztrgajo na kosce.

Čutil sem, kot bi mi ustrelil najdražjega prijatelja moje duše. Da
sem imel svojo navadno moč, bi me nobene vezi ne mogle zadržati pri
mini.

“Ali si sam tukaj /” ine vpraša načelnik.

“Ne. Še enega tovariša imam,” odvrnem.

“Kje?”

“V bližini.”

“Kaj delata v tem kraju?”

“Spotoma je naju kuga napadla in obležala sva na tem mestu.”

Edino s tem odgovorom sem slutil, da se oprostim neprijetnega polo'
žaja. Komaj sem zgovorii slednje besede, že se vsi prestrašeno umaknejo-
Le načelnik reče z jeznim glasom:

“Zvit mož si, vendar mene ne boš varal. Kdor sredi pota obleži radi
kuge, ne postane nikdar več zdrav.”

“Torej me dobro poglej!” rečem priprosto.

“Tvoj pogled je sicer res kot pogled smrti, vendar ti nimaš kuge, tein'
več mrzlico. Kje je tvoj tovariš?”

“Leži pri-euj, že prihaja 1”

Od daleč sem namreč čul glas, ki je neprestano klical “Ri, Ri, Ril’
Trenutek pozneje vidim mojega Halefa, kako pridivja na mojem konju če?
kamenje in razvaline v najhujšem galopu. Levo roko drži na konjskem
vratu med ušesi, z desnico pa maha s pištolo.

Vsi Arabci se obrnejo za konjem. Kako je smrtno bolni Halef prisri
na konja!

“Dur kavi, Ri — stoj Ri!” zakličem glasno kot morem.

Takoj se ustavi pametna žival. .1

.

— 165  —

"Roko stran od ušes, Halef!”

^ Halef odstrani roku, in Ri obstane pred menoj. Halef pade na tla
0£ baj se zave, že vpraša z jeznim glasom •

“Slišal sem strele Sidi, koga naj ustrelim?”

Pogled na kužnega Haiefa je moral Arabce prepričati, da sem govo-
11  resnico.

“Kuga, kuga! Alah nas čuvaj pred njo!” zakličejo.

. “Da, kuga. je!” zakliče načelnik, ko vrže brzostrelko in nož od sebe
skoči k svojemu konju 'Bežite možje! Vi pa psi, ki imate kugo, pa
°^dite k vragu!”

Načelnik pomen na mene in drugi Arabec na Haiefa. Oba sprožita
‘ fer ati, toda roka prvega ni merila varno, ker jo je razgrizel moj pes, in
se je tresel strahu pred kugo; kroglje sfreijo mimo najinih glav.
, 11< R Halef je izstrelil svojo puško, toda njegova roka se je tresla kot ve-
ob vetru; tudi njegova krpglja ni zadela, in ko vzdigne puško, je bil
pr eslab, in Arabci so bili že iz streljne daljine.

“Tam odhajajo! Satan naj jih vjame!” zakliče. “Kaj so ti nare-
dil b sidi?”

Povem mu vse in ga prosim, da mi prereže vrv. Siromak je komaj
dr ^al nož v rokah, tako je bil slab.

“Toda, Halef, kako si prišel na konja?” ga vprašam.

“Prav lahko, sidi,” odvrne. “Ležal je na tleh in jaz sem se vlegel na
4 J e gov hrbet, nakar sem ga napodil v dir. Ker sem vedel, kje si bil, sem
11  takoj hitel na pomoč, ker sem slišal strele. Odmev iz tvoje brzostrelke
8| %a zelo daleč. Tudi si mi razodel skrivnost svojega konja, ki me je po
'Hrovo prinese} k tebi.”

“Samo prikazal si se, pa so bili vsi prestrašeni. Strah pred kugo je
u °ljši, kot vse orožje. Možje bodo pripovedovali, da sta v bližini dva oku-
^hea, torej se nam n a daljnih napadov ni treba bati, dokler sva v tej
Golici.”

“In Dojan? Tam ležijo kosi njegovega trupla.”

“Da.”

“0 jaeik — o gorje! Gospod, prav tako čutim, kot bi polovico tebe
‘gttbil! Alije padel v junaškem boju?”

v  “Da. Ostal bi zmagalec, da ga niso ustrelili. Toda obžalovati moramo
e  večjo zgubo. Angleža so ob kanalu ustrelili z vsemi njegovimi ljudmi. ”
“Angleža? Alah il Alah! Kdo ti je povedal?”

“Načelnik Arabcev. Trdil je, da so mu drugi povedali to novico;
tla .jbrž je bil pa sam pri napadu.”

“Torej moramo poiskati njih trupla. Poiščemo jih takoj, ko me zopet
" a 'Hjo noge. Anglež je> bil nevernik; toda tebe je rad imel, in zato sem ga
jaz ljubil. Gospod, naredi jamo za psa! Naj počiva v bližini Perzi¬
jcev, ker je tudi nje varoval. Njegovih ostankov ne sme požreti jastreb
!l ‘i šakal; nato me pa odpelji iz tega mesta, ker sem tako truden, kot bi
j zadela kroglja iz puške,”

166  —

S pomočjo lopato skopljeni precejšno jamo, kamor položim Dojen*’
njegov grob je bil baš pred grobom Perzijancev, kakor bi jib kotel le P°
mr ti varovati. Nato pa položim Halefa na konja in poberem orožje,
kar se vrneva k potoku, ne sluteč, da je bila pripovedka o smrti Anglež 8
izmišljena. Gnalo me je iz te okolice, kjer sem v kratkem času pokopi
I oliko mrtvih-.

Šesto poglavje.

V Damasku.

“Bodi mi pozdravljen, Damask! Ti vrt cvetočih rož, kralj prijetni! 1
duhov, pogled svetlovnega obličja, darovalec vsega veselja in sovražnik
vse bede!” Tako pozdravlja potnik Damask, ko stoji ob Kubet en NatSC;
kjer se dviguje ponosna mošeja na gori es Salehije.

Raz vrh gore es Salehije se brezdvomno uživa najčarobnejši razgled
na celi zemlji. Za hrbtom leže malerične gore Antilibamona, kterib vrhovi
se dvigujejo visoko proti nebu in pred kterimi se v dolini razprostira pl*'
njava, obdarovana po naravi s čudodelno rodovitnostjo. Tu .stoji potnik
na zgodovinsko važni zemlji, na kteri je pravljica porodila najčudovitejš £ '
dogodke. Proti severu leži džebel Kasium, na kteri je po jutrovski prav¬
ljici umoril Kajn svojega brata Abelna. V el Guta je stalo po arabski l e '
gendi drevo spoznanja, pod kterim se je storil prvi greh, in v Damask*
samem se dviga slavna mošeja Omajadov, in iz stolpa te mošeje se bode
po veri mosleminov spustil Krist na zemljo, da sodi žive in mrtve. Tako
traja torej zgodovina mesta Damaska, kakor nobenega drugega mesta, od
začetka do konca sveta, kakor trdi ponosni prebivalec omenjenega mesta.

Na vsak način je Damask eno najstarejših mest na svetu, vendar se
astanovljenje mesta ne da natanko določiti, ker mohamedanski zgodovini
se ne more zaupati, ker je preveč zmešana v svojih poročilih. Sveto pfefflO
Damask večkrat omenja. V  onih časih so mesto nazivali tudi Aram D»'
masek, Kralj David je mesto osvojil ter ga štel med najdražja svoja mesta-
Pozneje so nad njim gospodovali Asirci, Babilonci, P-erzijanci, Sele-veidi-
Rimljani in Arabci. Ko se je Savel spreobrnil v Pavla, je bilo mesti V
arabski oblasti. “Vstani, in pojdi v ulico, ki se imenuje ravna, in vpra¬
šaj v hiši Judeževej po nekem Savlu iz Tarza; ker glej, on moli!” Tako
je govoril Gospod Ananiji. (Ap. zg. 9. 11.) In še danes obstoji ista ulica,
ktero še. vedno imenujejo- ravno.

Pogosto, zelo pogosto je bil Damask osvojen in napaden po sovražni¬
kih, toda še vedno se je pro-budil k nekdanji živahnosti. Najbolj je mesto
trpelo pod divjim Timurlingom, ,ki je svojim divjim četam dovolil deset
dnij po ulicah ropati; ko je pa bilo oplenjeno celo mesto, ga je ukazal
zažgati. Pod osmansko vlado je mesto skoro zgubilo svojo prvotno veljavo-
Iz nekdanjega svetovnega mesta je postalo provincijalno mesto, sedež-
paše-guveraerja, in vsakdo ve, da te vrste vladarji osiromašijo najbogatej'

167  —

^  deželo na svetu. Dandanes cenijo prebivalstvo Damaska na, 200.000
tittdij; vendar je bolj verjetno, če jih cenimo na 150.000. Med temi je
»0-0OO kristijanov in do 5000 čifutov. Noben Tui - ek, niti prebivalci v Ker-
in Meki niso tako fanatični kot turški Damaščani. Ni še dolgo tega,
Kristijan v Damasku ni smel jahati konja ali kamele; k večjemu osla eo
^ privoščili; in kdo se ne spomni grozovitega klanja kristijanov v Da¬
masku leta 1860!

Iz Damaska vodi velika karavanska pot v Meko, kamor se pride v
^ dneh, V Bagdad pridejo karavane v 30 do 40 dneh, poštni sel pa jaha
tta  kameli do Bagdada samo 12 dnij. Svoje dnij je bila pošta iz Bagdada
v  Staanbul grozno draga. Za navadno pismo so morali plačevati po 6 do-
' a fjev, za priporočeno pa celo deset.

Tudi jaz ^em prišel iz Bagdada v Damask, toda ne po poštni poti,
kar sem imel svoje vzroke.

Po zadnjih dogodkih sva z Halefom ostala še šest dnij ob potoku, do-
y er se Halefu ni vrnilo zdravje, da sva se lahko napotila nazaj v Bag-
^ a d. Poprej sva pa še enkrat skupno preiskala vse sledove ob kanalu Ana-
se prepričava, če je. bil Lindsay s svojimi tovariši res umorjen,
nisva ničesar. Ko prideva v Bagdad, nama najin prejšni gospodar
**° v e, da ni videl niti Angleža niti njegovih ljudij, torej sva bila prisiljena,
se glede njega oglasiva pri angleškem poslaništvu. Takoj so začeli iska-
k Po njem. vendar brez uspeha; naposled se tudi jaz naveličam čakanja
111  sklenem odpotovati iz Bagdada. Denarja sem imel dovolj, ker sem v
r azvalinah pri babilonskem stolpu našel dovolj novcev, ne sicer s kopa¬
nem po kamenju in pesku, temveč na drug, zelo zanimiv način. Ko je
'lator.eč nekega dne moj Halef spal ob potoku in sem premišljeval o naji-
žalostnem položaju, se spompim besed Mare Durime, ktere je govo¬
ra, ko sem se od nje poslovil. Podala mi je amulet z besedami: “Dokler
* ,e  zaprt, ničesar ne pomaga; kadar pa potrebuješ pomoči, tedaj ga odpri,
’i kulian ti bode pomagal. Seveda od amuleta nisem pričakoval nobe-
' ll e pomoči; visel je dolgo časa na mojem vratu, ne da bi se brigal zanj;
i^i spominu na Maro Durime, pa se spomnim tudi na njen amulet; skle¬
pni torej, da ga odprem. Ko razrežem ovoje, kaj mislite dobim v njem
"" dve angleški bančni noti. Rad priznam, da sem nekako začudeno, ven¬
dar ne žalostno gledal denar pred seboj. Pri taki vsebini amuleta je stara
^tara Durime res imela prav. ko je rekla, da ničesar ne pomaga, dokler
zaprt. Kako pa je starka prišla do angleškega denarja? No, o tem si
a i&em razbijal glave: denar je denar, ki pride povsod prav. Najrajše bi
•lahal v Ličan nazaj in se ji zahvalil. Odkar me je zapustil Anglež, sem
^veda trpel tudi v denarnih obzirib; njegov “vse plažam sam, plačam
dobro”, je za mene siromaka precej pomenil; kadar me je Lindsay sprem¬
il na potovanjih, je vselej on plačeval. No, sedaj sem imel denarja do-
v ®lj za prvo silo, in s tem >e mi je odvalil težak kamen od srea. Tudi Ha-
se je zelo veselil, ko mu povem, kaj sem dobil v amuletu; da še pove¬
di njegovo veselje, mu naznanim, da sem sklenil jahati z njim k Hadedi-

— 168  —

nom, njegovi td  rojakom, prvič radi njega, drugič pa tudi radi Angleževih
služabnikov, ki so ostali svoje dnij pri Hadedinih.

Ko sva se v Bagdadu dobro okrepčala in preskrbela z vsem potreb¬
nim, odpotujeva; pri gospodarju sva pustila naslov najinega prihodnjega
bivališča v slučaju, da se vrne Lindsay. Jahala sva čez Samaro v Tekrit
(glej zemljevid azijatske Turčije) in sva nato krenila proti zapadu ob
reki Tatar, da se ognemo onim arabskim rodovom, s kterimi smo se svo¬
je dnij bojevali v dolini istopnjie (glej prvo knjigo, stran 201), ter sva p ar
dnij pozneje spotoma srečala dva moža. ki nama povesta, da so se Šama r
Arabci preselili v bližino el Deir, da se ognejo večnemu preganjanju tbo-
sulskega guvernerja. Po kratki ježi dospeva srečno v el Deir, ne da bi
nama spotoma kaj posebnega pripetilo.

Najin prihod je provzročil žalost in objednem veselje. Amad el Ga* 1 '
dur se še ni vrnil k svojim. Ves rod je bil v največjih skrbeh za našo
usodo, vendar so vedno upali, da se vrnemo nepoškodovani domov. Se¬
daj so pa vse njih na de splavale po vodi. Vsi Šamarji so smrt njih vrhov¬
nega šejka neizrečeno objokovali in priredili velikansko žalovanje, da po¬
častijo njegov spomin.

Vse drugače pa je bilo z Hano, ki se Halefu takoj vrže v naročje, ko
ga zagleda. Halef je bil kar razočaran, ko zagleda svojo ženico, ktere že
toliko časa ni videl; njegovo veselje se je pa še povečalo, ko ga vodi Ha¬
na zajedno z menoj v šotor, da mu pokaže malega Hadžija, ki je za ča?a
njegove odsotnosti nastopil svoje zemeljsko potovanje.

"In, ali veš, sidi, kakšno ime sem mu dala?” vpraša w Halefova
žena.

“No?”

“Imenuje se — po tebi in svojem očetu — Kara ben Halef.”

“Pametno si naredila, ti krona žensk in cvetlica med deklicami.’
zakliče Halef. Moj sin postane junak, kakor je njegov oče, ker njegove
ime je bolj dolgo kot sulica sovražnika. Vsi moški ga bodo častili, vse de- f
Hiee ga bodo ljubile, in vsi sovražniki bodo bežali, ko se bode v boju za¬
slišalo ime Kara ben badžd Halef Omar ben hadži A.bul A bas ibn hadzJ
Davud al Gosara!”

Seveda je bil tudi šejk Malek grozno vesel, ko nam je stisnil desnico-
Pri Hadedinih si je pridobil veliko spoštovanje, in kakor so bile trenutne
okoliščine, sem bil prepričan, da mu bodo kmalu poverili dostojanstvo na
čelnika. V tem slučaju je pa, tudi moj Halef lahko računal, da postane
sčasoma šejk' Šamarjev.

Maleku so se pridružili še številni Arabci, ki so nas prijazno sprem-
Ijevali po vseh krajih, kjer smo se prvič mudili, in zvečer smo sedeli pred
šotori ali pa v šotorih; Halef je pa na. vsa usta pripovedoval, kaj sva do¬
živela, in seveda ni nikdar pozabil omeniti da me je vso pot varoval ko*
oče svojega sina.

Obeh Iw»v, ki jih je pustil Anglež pri Hadedinih, ni bilo več v tabora-
Za časa njih bivanja sta postala napol divja ter se priučila toliko arah-

sčine, da sta se z ljudmi lahko razumela; ko sta pa slišala, (la je njih
Prejšnji gospodar najbrž mrtev, sta me nujno prosila, naj jih vzamem s
seboj, kar sem tudi sklenil storiti.

Določil sem, da potujem v Palestino in od tu po morju v Carigrad
ali Štaimbul. Vendar bi še prej rad ogledal mesto Damask.

Toda Hadedini me niso takoj spustili iz svoje sredine. Halef je pa
ua vso moč silil, da me spremlja v Damask; te želje mu nisem mogel od¬
biti, in ker sem ga videl tako srečnega pri svoji družini, sem sklenil, da
raje še nekoliko počakam, pri Hadedinih; tako se je moje bivanje pri Ha-
dedinih veliko dalj časa vleklo kot sem prvotno nameraval. Teden za
tednom je mineval, leto >e je bližalo svojemu koncu; sklenem torej za
trdno, da odpotujem, in tudi Halef je bil zadovoljen.

Velik del vojnikov rodu Hadedin nas je spremljal do reke Evfrat,
kjer smo se na levem bregu poslovili; Halef le za. kratek čas, jaz pa več¬
no. Preskrbel sem se dobro z živežem in z vsem potrebnim. Kmalu nam
zginejo spremljevalci izpred ocij. Teden pozneje pa že zagledamo hauram-
*ke višine; dva dnij prej pa sem doživel srečanje, ki je precej upljivalo na
moje poznejše dogodke.

Nekega jutra namreč zagledamo pred seboj štiri kamelske jahače, ki
so jahali v isti smeri kot mi. Ker hauranskim Beduinom ni zaupati, in bi
;se rad pridružil omenjenim štirim jahačem, rečem svojim spremljevalcem,
da. poženejo konje v hitrejši tek. Toda ko nas jahači zapazijo, poženejo
tudi oni svoje živali v dir, vendar so naši konji hitreje tekli. Ko tujci pred
nami spoznajo, da se jim vseeno vedno bolj približujemo, ustavijo svoje
živali ter se umaknejo vstran, da jahamo mi naprej. Bil je star mož s
tremi mlajšimi spremljevalci, ki sicer niso bili bogve kako bojeviti, vendar
dobro oboroženi za vse slučaje.

“Salam,” pozdravim in ustavim konja, “Pustite orožje na svojem
mestu, ker nismo roparji.”

“Kdo ste?” vpraša starec.

“Trije Franki iz zapadne dežele, in moj služabnik je miroljuben
Arabec. ’ ’

Tu se zjasni starčev obraz in takoj me vpraša v slabi francoščini:

.“Iz ktere dežele si, gospod?”

“Iz Nemčije.”

“Ah,” reče, “to je zelo miroljubna dežela, kjer ljudje samo kavo pi¬
jejo in knjige berejo. Od kod prihajate? Ali ste morda trgovci kot jaz?”

“Ne, jaz potujem po deželah, da spoznam narode. Prihajam iz Bagda¬
da in sem namenjen v Damask.”

“Toda mesto pisalnih stvari j nosiš s seboj grozovito orožje.”

“Ker bi se s peresom prav slabo boril proti sovražnikom.”

“Je res,” odvrne mož, ki si je predstavljal pisatelja najbrž z veli¬
kanskim peresom in z dvema loncema črnila. “Ali potujemo skupaj?”
nie vpraša nadalje.

“Rad. Ali greste tudi vi v Damask?”

170  —

“Da. Jaz stanujem v Damasku ter se vsako leto podam na pot k
južnim Arabcem po kupčiji. Baš sedaj se vračam s potovanja."

“Torej v božjem imenu, naprej!"

Trgovčevo nezaupanje je popolnoma zginilo. Sprevidel sem, da J*
pošten, odkritosrčen mož in zvedel sem tudi, da nosi s seboj precejšni 0
svoto denarja.

“Tudi s Štambulom sem v živahni kupcijski zvezi. Potujete morda ' il
v Štambul?"

“Da.”

“Ah, potem mi lahko ponesete tja pismo za mojega brata, za kar h'
bil vam zelo hvaležen."

“Prav rad. Dovolite torej, da vas v Damasku obiščem in pridem P°
pismo.”

“Le pridite! Tudi moj brat Maflej je trgovec z zelo živahno kupčij 0 '
Mogoče vam lahko kaj pomaga."

“Maflej? Hm! To ime sem že enkrat slišal!"

“Kje?"

“Him, čakajte, da nekoliko pomislim, v-da, ga že imam! ^

Egiptu sem se seznanil s sinom nekega carigrajskega trgovca, ki se je i®®"
no val Isla ben Maflej.”

“Res? Isla je namreč moj nečak, sin mojega brata.”

“Če  je bil res isti Isla!"

‘ ‘  Popišite ga nekoliko! ’ ’

“Boljše kot vsak popis je, če vam povem, da je v Egiptu i*kal
deklico, ktero so ugrabili njenim starišem."

“Je že res! In kako se je imenovala deklica?"

‘ 1  Zeniea. ’ ’

“Res je. Kje ste ga videli? Kje vam je pripovedoval o Zenici? Mog0"
le  v Kairo?"

“Ne, temveč na mestu, kjer se je vse to zgodilo, Ali vam je znan*
vsa dogodba?"

“Da. Po dogodku je namreč prišel k meni v Damask in mi vse p 11 '
povedo val. Svoje neveste ne bi nikdar več našel, da mu ni prišel na p°'

moč neki Kara. ben Nernsi, neki efendi iz-ah, Alah il Alah, Al si

il Alah, ta'efendi je tudi pisal knjige, ki se pozneje berejo! Kako je vflš e
ime, gospod?” (

“Y Egiptu in pri Arabcih so me vedno imenovali Kara ben. Nem«-

“Hamdulilah, Alahu hvala! Vi ste, vi ste pravi!"

“Vprašajte mojega služabnika, hadži Halefa, ki mi je pomagal res*! 1
Zenico!"

“Ah, gospod, tu je moja roka! Kakšna sreča! V Damasku mol® 40
stanovati pri meni z vsemi svojimi ljudmi. Moja hiša je vaša ia vse, k**
imam!’’ , ,

Ve* prevzet veselja strese desnico tudi z Halefom in Irci. Halef se¬
veda ni razumel, kaj sva govorila z možem v francoskem jeziku, torej sem
In n moral vse pretolmaeiti.

“Ali se še spominjaš Isle ben Maflej, hadži Halef?” ga vprašam.

“Da,” odvrne. “Bil je oni mladenič, kteremu smo rešili nevesto iz
hiše Abrakim-mamurja. ”

“In ta mož, kterega smo srečali, je njegov strijc.”

“Alahu hvala! Sedaj imam vsaj moža, kteremu lahko pripovedujem,
kar sem takrat doživel. Dobro delo ne sme umreti; pripovedovati se mora
o njem okoli, da ostane vedno živo.”

“Da le pripoveduj!” prosi Damaščan.

Sedaj je dobil Halef zopet enkrat priliko, da pokaže zmožnost svoje¬
ga jezika. Pripovedoval je v najbujnejših barvah orijentalskega jezika po¬
drobno vse dogodke, ki smo jih svoje dni doživeli v Egiptu. Seveda je
mene proglasil za najslavnejšega zdravnika, samega sebe za največjega
■Ittnaka na svetu, Islo za najlepšega mladeniča v Štambulu in Zenico za
bajlepšo rajsko devico. Abrahima je proglasil največjim lopovom na sve-
•u; in ko poskusim, da nekoliko ustavim tek njegovega govora, reče ze¬
lo odločno:

“Sidi, tega ti ne razumeš! Jaz vem vse bolje, ker sem bil tedaj tvoj
aga z nilskim bičem, ki je za tebe vedno skrbel.”

Orijentalee je v enakih rečeh nepoboljšljiv, torej sem moral tudi jaz
Halefu dovoliti, da je še naprej govoril o svojih junaštvih. Nasprotno pa
je Damaščanu Halefovo pripovedovanje zelo ugajalo.

Brez nadaljnih ovir dospemo v predmestje Meidan, od koder pelje
v elika. karavanska pot v Meko, ki je posebno živahna v mesecu velikega
romanja. Damask v notranjosti sicer ni tak kot se pričakuje od razgleda,
kterega se vživa pred mestom. Sicer je v mestu dovolj krasnih stavb, ven¬
dar ulice so večinoma ozke, krive in netlakovane. Cestno in zdravstveno
Policijo oskrbujejo večinoma psi. kot v vseh O orijentalskih mestih. Ljudje
mečejo namreč ostanke jedil kar na cesto, in psi, ki se klatijo v večjih
tfopah po ulicah poberejo vse, kar je užitnega.

Kristijani stanujejo v vzhodnem delu mesta. Južno od tega mestnega
dela prebivajo čifuti, dočim stanujejo na zapadni strani mohamedanei.
Tu so najlepše mestne stavbe: mestni grad, krasna trgovišča in predvsem
krasna mošeja Omajdov, v ktero žal kristijanom ni dovoljen vhod. Mo¬
šeja. je 550 čevljev dolga in 150 široka ter stoji na mestu nekdanjega po¬
ganskega tem pl a, kterega je vzhodni rimski cesar Teodozij ukazal podreti.
V njej imajo tudi skrinjo, kjer je ležala odsekana glava Janeza Krstnika,
To skrinjo je našel Halid, osvojitelj mesta Damaska. Omenjeni Halid,
kterega imenujejo mohamedanci “meč božji”, je spremenil polovico nek¬
danje Janezove cerkve v mošejo, posebnost, ki je imela svoj izvanred.u
vzrok. Armada, ki jc oblegala mesto je imela namreč dvojno vnsto voja¬
kov; en oddelek je pod poveljstvom Halida oblegal vzhodno stran mes '■
drugi pa pod blagim Abu Obeidom, zahodnjo stran. Ker se mesto le ni

_ 172  —

hotelo udati, je Halid prisegel, da ne prizanese nobenemu prebivalcu.
nežno je vendar zmagal in ukazal po mesti daviti in moriti. Tu so se P re ”
bivalci zapadnjega dela mesta požurili k poveljniku Abu Omeidu in ^
mesto predali pod pogojem, da prizanese prebivalcem. Abu Obeid je P r j
volil željam prebivalcev. Oba vojna oddelka sta se pomikala po “ravn 1
cesti v mesto ter sta trčila skupaj pri Janezevej cerkvi. Na Abu Obeid°'°
prošnjo je Halil nehal moriti in zapovedal, da se kristijanom ohrani
cerkve. Tako so približno 150 let molili kristijanje zajedno. z mohameja 9
ci v istem tempelnu, dokler ni Velidu, turškemu glavarju, presedala sl
molitev kristijanov in mohamedancev. Tempel je hotel imeti samo za &[;>
hamedanee. Sicer je kristijanom ponudil odškodnino, vendar mu niso

liti

' J. -V—-7 —- J.-- - ' — - . . Mf

nad tem božjim tempelnom. Vendar Velid se ni zmenil za pravljico 1
je celo sam prvi zgrabil za kladivo in razbil altar kristijanov. Nato so P
vhod v tempel, kjer so kristijanje hodili v notranjščino, zazidali. Ceri*®
so spremenili popolnoma v mohamedansko mošejo. Velid je poklical 1'
grških umetnikov v Damask, da okrasijo novo turško cerkev; pravijo
govori, da je nosilo 18 mul račune, ktere je prejel Velid, da je pora' -118
stroške za zidavo mošeje. Velid je plačal in zažgal račune, da ne bi m* 1
zvedel, koliko je stal okrasek krasne te stavbe. Mokadi, arabski pisate
pripoveduje, da so stene v mošeji do višine 12 čevljev iz marmorja in
stropa pa prepletene z zlatom.

Prav v bližini te mošeje, je bilo stanovanje mojega potnega tovariš
Vhod je bil obrnjen proti mali, stranski ulici, v ktero zavijem, ker
mogel odbiti njegove gostoljubnosti. Trgovec razjaha, pobere kamen 9

pali ter se uprli njegovemu predlogu. Prebivalci v mestu so si pri pove#
vali starodavno pravljico, da postane oni blazen, ki so drzne pregr ® 9

tleh in potrka z njim po močnih vratih. Kanalu se vrata odpro in prik 9 ’
se zamorec.

“Alaha, gospod!’’ zakliče in odpre kar mogoče široko vrata.

Trgovec molči in koraka naprej po hodniku, ko nam je pomigal, #

mu sledimo. Ircem povem, naj pripeljejo živali na hodnik in jih čuvaf

S Halefom pa korakava za trgovcem. Nahajali smo se v sredi dolgega

ozkega dvorišča, obdanega, od visokega zidovja. Od treh stranij SOVO#

na dvorišče stebernite arkade, obdane s citronami, oranžami in 0'ranata' 5 ’'

°  . 1(1

Na sred^ dvorišča zapazim krasen ribnik. Nad arkadami se je spenj 9
pisano slikano nadstropje, do kterega so vodile s cvetlicami okrase 9
stopnjice; v tej zidavi je bilo mnogo sob s krasnim pohištvom.

Ob vodnjaku počiva skupina žensk na mehkih blazinah. Ko se pi'ih !i
žarno, strahoma zakriče in se v trenutku porazgube po stopnjicah in
sobah. Ena. .sama ni zbežala. Sicer je vstala s svojega naslonjača, pride
trgovcu in mu spoštljivo poljubi roko.

“Alah altunlama sonin gelme, baba Alah pozlati tvoj prih® 1
oče!” pozdravi.

On pa jo pritisne k sebi in reče prijazno;

— 173  —

"Pojdi k materi ia povej ji, da je Alah blagoslovil mojo bišo z  dra¬
gimi gosti. Peljem jih v selamlik in potem pridem k vam. ’ ’

Njegova hči in on, oba sta govorila turško. Mogoče sta prej stanovala
dolgo v Štambulu.

Hčerka odide po stopnjicah in mi sledimo, dokler ne pridemo do širo¬
kega hodnika, ki je kazal dolgo vrsto vrat. Hišni gospodar odpre eno iz¬
med vrat, in vstopimo v prostrano sobo, ki je dobivala svetlobo od pro¬
stega stropa, ki je bil bogato okrašen z mozaikom; na sredi pa se je raz¬
prostirala odprtina, pokrita z dragocenim mozaikom. Ob stenah so se vrsti¬
le visoke, svilene blazine; v neki duplini tiktaka franeoska ura; od stro¬
pa navzdol visi krasen lestenec in po stenah, v kolikor niso pokrite z
dragocenimi preprogami, vise slike risane v živih barvah. Pred naslonja-
eami stoje majhne, lične mizice s kovinskimi ploščami, na kterih dobimo že
nabasane pipe in posodice za kavo; v sredi prostorne sobe pa zagledam
— svojim očem nisem vrjel — glasovir, sicer nekoliko srednjeveški, ven¬
dar pravi, resnični glasovir. Najraje bi ga takoj odprl in pričel igrati,
vendar sem moral čuvati svoje dostojanstvo v tuji hiši.

Komaj smo se vsedli po naslonjačih, že vstopi krasen fantiček s kot-
Ijičko oglja, da zažge tobak v naših pipah, in dve minuti za njim že dru¬
gi, ki prinese v srebrni posodici kave. Gospodar potegne parkrat iz svoje
pipe in nas pozdravi kot dobrodošle goste, nakar se opraviči z uljudnimi
besedami, da mu oprostimo, ker mora tudi svojce pozdraviti.

Med tem pa smo mi kadili in se pogovarjali, dokler se gospodar ne
vrne in pozove, da mu sledimo. Pelje nas v sobo, ki je bila po orijentai-
skih ozirih zelo bogato okrašena; namenjena je bila za mojo spalnico,
dočim določijo Halefu prostor takoj zraven mene. Tudi za Irce obljubi
gospodar primerno stanovanje. Nato pa se podamo po stopnjicah v pri¬
tličje. Tam dobimo vse pripravljeno za kopel, poleg tega pa popolnoma
nova oblačila, fctera smo res potrebovali. Dva služabnika sta čakala na¬
ših povelj.

To je bila res prava orojentalska gostoljubnost, ktero sem znal ce¬
niti. Ko se skopljemo in oblečemo nove obleke, smo se čutili kot prero¬
jene. Skrbni gospodar nas je že opazil in prihitel po stopnjicah nasproti.

"Gospod,” reče, "veliko srečo si prinesel v našo hišo. Ko sem jim
povedal, kdo si, so me vsi prosili, če me smejo obiskati. Ali jim dovoliš?”

"Rad, ker me ho zelo veselila njih druščina.”

"Moja družina pride šele popoldne, ker morajo sedaj vsi pripravljati
obed, kterega niso hoteli prepustiti služabnikom. Ali si že ogledal vse
krasote moje sobe. Najbolj dragocena stvar pa je glasovir. kterega sem
kupil od nekega. Angleža. Ali naj ti pokažem, kako se igra na tako
stvar 7”

Na tihem sem se veselil, kako bode mož pokazal svojo umetnost v
glasovirju. Da ni znal igrati, sem bil prepričan. Mož odpre glasovir in zač¬
ne tolči po tipkah, da so se mi lasje težili po glavi. Glasovir je že mnogo

— 174

trpel, ker je bil v nepravih rokah; strune so oddajale vse druge glasove,
kot prave. Tudi je bil v notranjosti zamazan in zaprašen.

“Ali hočeš ti igrati?” me vpraša. “Sicer ne sme nihče v hiši od¬
preti glasovirja, toda ti si moj gost ter smeš položiti svoje prste 3®
umetnino.”

“Pokazal si mi, kako se v Damasku igra,” mu rečem, “jaz ti pa ho¬
čem pokazati, kako mi igramo v zapadni deželi. Poprej mi pa dovoli, da
glasovir nekoliko popravim.”

“Gospod, pa ga vendar ne boš pokvaril!”

“Ne; lahko ga meni brez skrbi zaupaš!”

Najprvo nategnem strune, nato se pa vsedem na visok stol in zač¬
nem piano uglasovati. Ko sliši gospodar kvinte in oktave, zakliče vesel:

“Saj znaš veliko bolje igrati kot jaz!”

“To še ni godba; žicam, kfcere vidiš v glasovirju podajem šele pravi
glas. Ali ti Anglež ni pokazal, kako se mora igrati na glasovirju?”

“Njegova žena je igrala, toda zdaj je že umrla. Anglež je s pestmi
tolkel po glasovirju, kar mu je zelo ugajalo, ker se je neprestano smejal.”

“Torej ti jaz takoj pokažem, kako se na glasovir pravilno igra.”

Svoje dnij sem kot dijak večkrat uglazbil glasovirje, da sem si pri¬
služil nekaj centov; torej mi ni bilo težko napeti strune in jim podati
pravilne akorde.

Med mojim opravilom se odpro vrata sobe, in prikažejo se vse ženske
ki sem jih prej videl pri vodnjaku. Tiho šepetanje se začuje med Evinimi
hčerkami, ki kar niso mogle dočakati, da pričnem igrati. Koneeno sem bi!
gotov in zaprem oni del glasovirja, ki je pokrival strune; objednem pa
zginejo tudi ženske.

“Ali neč-eš dalje igrati?” vpraša me gospodar. “Ti si velik umet¬
nik v igranju, in ženske so bile tako očarane, da so najbrž še kosilo pri-
palile, ker so te poslušale.”

“Saj nisem še ničesar igral, temveč samo popravljal glasovir,” raz¬
lagam dobrodušnemu gospodarju; “toda glasovir mora sedaj mirovati;
po kosilu pa boste slišali godbo, kot je še niste culi v svojem življenju.”

“Nekaj žensk je na obisku v mojem haremu. Ali smejo tudi one po¬
slušati glazbo?”

“Na vsak način.”

Radoveden sem bil, kako hode na Turkinje upljival naš domači val
ček ali polka, vendar sedaj sem moral še mirovati, ker so se ženske pečale
z našim kosilom. Toda komaj smo se poživili z jedjo in pijačo, ko me pro¬
si gospodar, če smejo ženske v dvorano. Ko privolim, odide mali dečko, ki
je skrbel za kavo, takoj k ženskam, da jih skliče na užitek glazbene
umetnosti.

Najprvo pride prava žena Damaščana z dvema hčerkama in dvanajst¬
letnim sinom. Vse ženske so bile gosto zavite v pajčolane; imenovali so
mi jih samo po imenu. Ostale štiri ženske so bile prijateljice hišne go¬
spodinje. Vsedejo se na pffaiernem mestu, in tiho šepečejo med seboj; na

— 175  —

vseh obrazih sem čital skrajno nepotrpežljivost, torej se dvignem, da
spolnim svojo obljubo.

Neizrečeno zanimivo je bilo gledati obraze vseh poslušalcev, ko za¬
donijo prvi ubrani akordi iz glasovirja. Vsi se hkrati začudijo.

“Mašalah!” zakliče Halef prestrašen.

“Bana bak — čn.jte, eujte!” zakriči gospodar in stegne obe roki
od sebe.

Ženske se pa zganejo, stezajo roke in kričijo veselja, da skoro vsem od¬
pade pajčolan in sem lahko pogledal vsem v obraz, kterega so sicer skrb¬
no zakrivale.

Po kratki predigri zaigram najbolj “šti-mani” valček. Moje občin¬
stvo je sprva sedelo kot zadeto od strele. Sam gospodar stoji za mojim
hrbtom in strmi v moje prste.

Ko 'končam, prime moje roke in jih opazuje.

“Ah, gospod, kakšne prste imaš! Tekali so po tipkah kakor mravlje.
Kaj takega še svoj živ dan nisem videl.”

“Sidi,” reče Halef, “enako godbo imajo samo v paradižu, kamor
pridejo samo izvoljenci Alaha, in kjer stanujejo duhovi izveličanih. Alah
i-1 Alah!”

Ženske se niso drznile, da glasno dajo oduška svojemu začudenju;
vendar na njih obrazih sem opazil, da so se izvrstno zabavale. Igral sem
še dalje eelo uro, in poslušalci se kar niso hoteli utruditi.

“Gospod, nikdar nisem vrjel, da počivajo taki glasovi v tej škatlji.”
reče gospodar, ko si odpočijem.

“No, še veliko bolj krasnih se lahko sliši,” odvrnem; “samo umeti
se mora, kako se jih izvabi ven. Pri nas v zapadni deželi je tisoče žen in
mož, ki znajo še desetkrat lepše igrati kot jaz.”

“Tudi ženske?” vpraša začuden.

“Tudi.”

“Torej se bode tudi moja žena naučila, kako se na glasovirju igra
in po tem za njo se nauče tudi moje -hčerke.”

Dobri mož seveda ni pomislil, koliko "težav se -nudi osebi v Damasku,
predno -se nauči igranja na glasovi-r; sklenem torej, da imu vse razložim;
prej ga pa še vprašam:

“Ob godbi na glasovir se lahko tudi pleše. Ali si že kdaj videl ples
zapadne dežele?”

“Še nikdar.”

Torej pošlji svojega slugo, ki naj pripelje oba moja spremljevalca.
Takoj naj prideta v dvorano.”

“Kaj bosta menda plesala?”

“Da.”

“Rot moža?”

“Običaji zapadne dežele dovoljujejo, da tudi možje plešejo; prepri¬
čal *e boš, da plešejo zelo lepo.”

— 176  —

Občno začudenje se čuje po dvorani, ko deček odide, da pripelje ob*

Irca,

“Ali znata plesati?” ju vprašam, ko vstopita.

Oba Irca sta se preoblekla v novo obleko in gotovo sta bila tudi v
kopališču. Ko zagledata glasovir, dregneta eden drugega pod rebra.

“Iiigh-day, a mušic ehest — hura, godbena škatlja v dvorani!” s«
smeje Bill s svojim širokim obrazom. “Plesati? Seveda znam plesati! Ali
naj kar začneva?”

“Da.”

“V tej obleki?”

“Zakaj me?”

“Well, torej sezujeva opanke in pleševa v nogavicah.”

“In kaj znata plesati?”

“Vse! Polko, galop, mazurko, valček, štajeriš, škotsko, vse plese zna¬
va že od mladih let.”

“No, torej zgrnita preproge po tleh in poskusimo, kako gre štajeriš!"

Oba Irca sta dobro privzdigovala podplate ter žela občno odobrava¬
nje navzočih žensk. Prepričan sem bil, da bi šle ženske najraje same ple¬
sat. Toda konečno se mi je pa zdelo vsega dovolj. Ženske se uljudno po¬
slovijo, in tudi gospodar je želel pogledati po svoji trgovini. Jaz sem si
pa hotel z Halefom ogledati mesto, nakar gospodar takoj zapove, da ose¬
dlajo dva osla, in da nas spremlja njegov služabnik. Zajedno nas prosi,
da se kmalu vrnemo domov, ker je na večer povabil nekaj prijateljev v
goste.

Na dvorišču zagledam dva bela bagdadska osla za naju, in sivega za
služabnika, ki se je bogato preskrbel s pipami in dukanom. Tobak v pipah
zažgemo in odjahamo. Z golimi nogami v opankah, s prižgan imi  čibuki
in velikanskimi turbani smo jahali kot turški paše po mestu proti vzhod¬
ni strani mesta, kjer prebivajo kristijanje. Že med potjo sem opazil, da
hiti večina potnikov proti mestnim vratom sv. Tomaža.

“Nekaj se je zgodilo pri vratih!” rečem proti služabniku, ki je naju
z Halefom spremljal.

“Da, efendi, in zelo mnogo,” odvrne. “Danes praznujejo praznik
streljanja. Kdor se hoče zabavati, gre pred mesto v šotore in v vrtove,,
da vidi, kako veselje mu je Alah pripravil.”

“Tudi mi gremo lahko tja, ker še ni pozno. Ali veš, kje streljajo?”

“Da, efendi!”

“Torej jahaj naprej!”

Živali zapodimo v hitrejši tek in kmalu smo izven mesta v Guti, kjer
vlada pravo veselo in živahno življenje. Strelski praznik v Damasku je
praznik vseh veroizpovedanj, ker sem med množico opazil mohamedance,
kristijane in čifute. •

Na prostem so postavili šotore, v kterih so prodajali cvetlice, sadje
in druge jestvine. Plesavci na vrveh, indijski glumači, požiralci ognja,
krotilei kač, so zabavali občinstvo; beraški derviši so kradli med minožioo,

kjer so le mogli; otroci kriče, težaki se prepirajo, konji rezgetajo, psi
lajajo in iz raznih šotorov se oglaša mačja in resna godba, da kar skozi
ušesa leti. 0 streljanju na lok ni bilo govora; sempatja >sem res opazil
dečka, ki je meril z lokom, vendar se temu ni pripisovalo nobene važno¬
sti. Praznik je bil bolj v zabavo ljudstva kot da bi se urili v stre¬
ljanju.

Tudi midva z Halefom se prerineva s svojim oslom med množico ter
se udeleživa občnega veselja. Pred nekim šotorom razjahava in si naroči¬
va dva kozarca šerbeta, hladilne pijače. Dočim jaz poslušam glazbo, ki
je prihajala iz raznih šotorov in opazujem kretnje plesalcev, ki so se
vrtili kot divji, je bil Halef zamaknjen v neko skupino ljudij. Naenkrat
me dregne pod rebra in pokaže proti izhodu šotora. Ko pogledam tja, o-
pazim moža, o kterem smo zadnje dneve mnogo govorili, in kterega se
nisem nadjal videti v Damasku. Njegove lepe, fine, toda v disharmoniji
tako neprijetne obrazne poteze, ostre, bodeče oči, ki so izražale veselje,
sovraštvo, strastno ljubezen, so mi bile preveč znane, da bi me zmotila
polna brada, ktero je mož pričel nositi, odkar ga nisem videl. Bil je Da-
vud Arafim, ki se je v svoji hiši ob Nilu imenoval Abrahim-mamur. Da,
spoznal sem, da je on ropar deklice Zenice.

• Gledal je po navzočih ljudeh, in njegov pogled se vjame tudi z mo¬
jim. Nataeno sem opazil, kako se je prestrašil, potem se pa hitro obrnil
in zginil iz šotora.

"Halef, za njim! Zvedeti morava, kje stanuje!”

Takoj skočim kvišku in Halef za menoj. Ko pridem- pred šotor, vidim,
kako skoči na nekega osla, s kterim v hipu oddirja, dočim se njegov po¬
gan jač obesi za oslov rep in divje kriči za njim; našega služabnika ni bilo
nikjer, in ko ga po kratkem iskanju dobiva pri nekem pripovedovalcu,
je bilo že prepozno za preganjanje.

To me tako razjezi, da se nemudoma vrnem domov. Takoj, ko sem
skrivnostnega človeka zapazil, me je popadla slutnja, da bom imel kmalu
z njim opraviti; jezil sem se torej, ker nisem mogel takoj zvedeti, kje
stanuje. Tudi Halef je nekaj mrmral v svojo brado, česar pa nisem mo¬
gel razumeti.

Nazaj jahamo po istem potu, po kterem smo prišli. Na cesti nas nek¬
do pokliče. Bil je naš gospodar, ki je stal z nekim, mladim možem pred
vhodom neke zlatarske trgovine.

"Pojdi z menoj v trgovino, gospod!” me prosi, "potem se pa lahko
skupno vrnemo domov.”

Z Halefom torej razjahava, stopimo v trgovino, in mladi mož, ki je
spremljal našega gospodarja, naju kar najprisrčnejše pozdravi.

"To je moj sin Šafej ibn Jakub Afara.”

Ah, torej sem imel čast govoriti »  sinom našega gospodarja, kteremu
je bilo ime Jakah Afara! Ko gospodar pove svojemu sinu tudi naša ime¬

na, nadaljuje;

— 178  —

“To je moja zlatarska trgovina, ktero upravlja moj sin Šafej z enim
pomočnikom. Oprosti, ker naju sedaj ne more spremljati. Ostati mora v
trgovini, ker je odšel pomočnik na. zabavo pred mestom.”

Ozrem se po trgovini. Bila je sicer majhna in precej temna, toda
obložena s tolikimi dragocenimi zlat ni nami, da .se mi je kar bliščalo pred
očmi. Iz govora z gospodarjem zvem, da ima v mestu še več bazarjev s
krasnimi preprogami in dišavami. Ko popijemo v trgovini škudelico kave,
se napotimo proti domu. Že je bil večer, in še- nismo dospeli domov, ko se
je popolnoma stemnilo.

Za časa moje odsotnosti .so mi okrasili sobo. Od stropa navzdol so
obesili krasne košarice polne duhteeih cvetlic, in v vsakem kotu opazim
krasno vazo z najlepšimi vrtnicami.

Vležem se na mehke blazine, da se nekoliko spočijem, toda v mislili
sem se mudil pri Abrahim-mamurju, kterega kar nisem mogel pozabiti.
Kaj neki dela v Damasku? Najbrž je že zopet mislil na kako lopovščino.
Zakaj je bežal pred menoj, ko sva glede Zenice že vendar v Egiptu obra¬
čunala? Kako bi le staknil njegovo stanovanje?

Tako se.m mislil in premišljeval in pri tem prisluškoval živahnemu
tekanju in vrvenju pred mojo sobo na hodniku. Tu, po dolgem času po¬
trka nekdo na moja vrata in Jakub vstopi.

“Gospod, ali si pripravljen za večerjo?”

“Kakor zapoveš!”

“Torej pojdi! Halef, tvoj spremljevalec j« že v dvorani.”

Toda gospodar me ne pelje v sprejemno sobo, kakor sem pričakoval,
temveč po dveh hodnikih proti načelni sfrafti hiše, kjer odpre vrata. Bila
je velika soba, skoro dvorana. Stotine sveč je krasno razsvetljevalo okra¬
šeni prostor; po zidu jc bilo polno svetih napisov z zlatimi črkami. Na
posameznih sedežih je sedelo okoli dvajset gospodov, ki se pri mojem
vstopu dvignejo in mi podajo roko, dočim mi gospodar pripoveduje njih
imena. Med gosti sta bila dva gospodarjeva sinova in trije pomočniki v
trgovini; tudi Halefa opazim na svojem sedežu; vedel se je zelo dostojno,
Jasi je bil priprost Arabec.

Pred jedjo nam nažgejo pipe in ponudijo okrepčilne pijače; nato pa
prinesejo na mizo večerjo, da so Halefu sline tekle iz ust; kar premagati
se ni mogel, da ne bi parkrat zadovoljno potegnil svojih šest kocin, kar
je imenoval brado. Poleg irnnogo drugih sladkarij so nam predložili tudi
indijske fige z  mirtami, salato iz Sibh el Belad, neke vrste rdečo kore¬
nino, podobno naši pesi, pečeno čebulo, šest vrst rib, in toliko drugih
jestvin, .da se niti imen ne morem spominjati. Ko smo bili z večerjo goto¬
vi, odnesejo služabniki posode in prinesejo v sobo — glasovir. Proseč po¬
gled iz Jakubovih očij mi pove, kaj želi, in jaz tudi brez ugovora ugodim
tihi njegovi prošnji. Vendar sklenem, da igram samo pod enim pogojem.
Prosil sem namreč, da odstranijo preprogo, ki je delila veliko dvorano ▼
dva neenaka dela. Jakub pa me prestrašeno pogleda.

“Zakaj, gospod?” vpraša.


— 179  -

“Ker bo baržunasta preproga ulovila vse glasove, da ne boste slišali
mnogo lepega," odvrnem.

“Toda za pregrinjalom sedijo ženske 1"

“Saj imajo pajčolane pred obrazom!”

Šele po dolgem pogovora s svojimi gosti se da pregovoriti, da od¬
strani zastor, in tu zagledam okoli trideset žensk, ki so sedele na meh¬
kih blazinah. Tako sem jih zabaval z  godbo in petjem skoro celo uro. Vsi
gostje so bili skrajno zadovoljni.

Ko sem bil gotov, me pelje Jakub proti malemu zamreženemu oknu,
ki je merilo na “ravno ulico”. Kakor je bila ulica široka, opazim glavo
pri glavi; ljudje so poslušali igranje in petje. Kaj so neki mohamedanci
mislili, ko so me slišali peti! Toda gostje mojega gospodarja me niso sma¬
trali blaznim, ker sem jim “izdal glas svojega grla”, kar sicer pri rno-
hamedaneik ni navada. Proti polnoči so se vsi poslovili s stoternimi zatr¬
dili, da Jakuba kmalu zopet posetijo. Jakub pa me pelje z največjo lju¬
beznivostjo proti moji sobi in se je veselil, ko sem njegovemu sinu dovo¬
lil, da me spremlja v mojo sobo. Le obžaloval je, da ni navzoč tudi nje¬
gov pomočnik.

“Zelo bi se zabaval pri tvoji godbi,” mi reče. “On je zelo navdušen
za muziko ter sicer zelo pameten mož. S teboj lahko govori italijansko,
francosko in angleško.”

“Kaj je rojen v Damasku ali kje drugje?” vprašam uljudno, da na¬
daljujem pogovor, kterega smo začeli.

“Ne,” odvrne Jakub. “Prišel je iz Drinopolja ter je unuk mojega
strijca. Ime mu je Afrak ben Hulam; videli ga še nismo nikdar prej;
prišel je s pismom svojega očeta in s pismom mojega brata Mafleja iz
Štambula, da se dovolj priuči v vseh zlatarskih poslih.”

“Zakaj pa ni bil danes navzoč pri pojedini?” ga vprašam.

“Bil je truden in se je čutil jako slabega,” odvrne gospodarjev sin.
‘‘Ko se je vrnil iz zabave, sem mu povedal, da je prišel Kara ben Nemsi
ter nas bode danes zvečer zabaval z godbo; rad bi prišel, toda naenkrat
je zbolel in bil je bled ko smrt. Vendar je slišal godbo, ker spi blizu sobe,
kjer smo mi večerjali.”

Ko se še nekoliko pogovarjamo, mi voščita oče in sin labko noč ter
me zapustita. Tudi jaz se podam k počitku. Kako vse drugače se je spalo
na mehkih blazinah, ko pri razvalinah na pesku in mokri travi!

Ko se zjutraj prebudim, začujem slavčka, ki je žvrgolel baš pod mo¬
jim oknom. Tudi Halef je bil že na nogah, in ko stopim v njegovo sobo,
Pije kavo in uživa sladkarije. Ko povžijem tudi jaz svoj zajutrek, odideva
skupno na dvorišče, da pri vodnjaku popušiva nekoliko iz čibuka. Poprej
Pa še pogledam, kako se godi konjem. Stali su na marmorju in pšenični
slami ter hlastali dateljne; pritožiti so se imeli toliko kot midva z Ha-
tefom.

Ob vodnjaku srečava mladega Šafeja. ki se pa takoj poslovi od naju,
ko je še izrekel uljudno prošnjo, da ga posetiva v njegovi trgovini. Mo-


— 180  —

ral je ostati ta dan v prodajalni, kor njegovemu pomočniku še sedaj
odleglo.

"Gospod, vem, da si hekim-” reče gospodarjev sin. (IIek lin

je zdravnik.)

"Kdo ti je povedal, da sem zdravnik?” ga pretrgam v govoru.

"Ob Nilu si ozdravil obilo bolnikov, kakor nam je Ida pripovedoval-
Radi tega sem pomočnika prej prosil, da se posvetuje s teboj, o čem 1 ' 1 '
pa ni hotel ničesar slišati. Povedal mi je, da ga bolezen večkrat pri®®j
vendar že v dveh dneh zopet zgine. Ali hočeš pogledati, kako se počuti?

"Ne. Ker me on ne želi, tudi jaz ne grem k njemu.”

Ko se mladi mož oddalji, zaslišim tihe glasove na glasovirju; bi le
so prav nežne roke, ki so poskušale svojo umetnost na glasovirju; km alu
pride k meni k vodnjaku mlad dečko, ki me prosi, naj grem v sprejem ® 0
dvorano. V sobi dobim gospodarjevo hčer, ki mi pride proseče naspro* 1 ’

"Efendi, oprosti! Ah, kako bi rada še enkrat slišala ono pesmi® 0 '
ki si jo včeraj igral!”

"Tvoji želji prav rad ugodim!”

Deklica se vsede v kot sobe in nasloni glavo na steno. Jaz sem P*
igra! ono starodavno, vendar še vedno očarujočo nabožno pesnico: "Pt e ,
Bogom pokleknimo, povzdignimo srce!” Deklica me posluša z zaprti- 711 ’’
očmi in odprtimi ustnicami, da je laglje poslušala tihe, krasne glasove.

"Ali naj še kaj zaigram?” jo vprašam, ko sem bil gotov.

Deklica vstane in se mi približa.

"Ne, efendi, ker nečem, da se glasovi te pesnice zmešajo z drugi 1111 '
Kdo sme pri vas peti take pesnice in tako milo igrati?”

"Možje, dečki, ženske in deklice jo pojejo v kristijanskih božjih &
šah. In kdor ima družino, poje tudi doma s svojimi otroci.”

"Gospod, kako lepo mora biti pri vas! Vaši duhovniki morajo bi 11
boljši in prijaznejši, ker pojejo tako lepe pesnice skupno z vami; prim®*’
jaj z vašimi naše duhovnike, ki trdijo, da Alah ženski ni podelil d«^
Alah jih kaznuj in zajedno njih preroka, ker oznanjajo take laži! Hv^
efendi, za tvojo prijaznost!” š

Deklica odide iz sobe, in jaz molče gledam zanjo. Da, orijent teži f
oproščenju iz tisočletnih, starodavnih vezij! Kdaj pride tudi za nr
rešenje! —

Po kratkem premišljevanju zaprem glasovir in poiščem Halefa, d
osedla, ker sem hotel v mestu kupiti nekaj potrebnih stvarij. Ker se v,il .
ma ni mudilo, sva jahala zelo počasi po mestu, in zašla celo v čifut 5 ^
oddelek. Joj, koliko gorja in bede vlada v tem kraju! Razpadle, raztrgaj
bajte, kjer prebivajo napol nage osebe, so vsakdanja prikazen; otroci s
valjajo po blatu in nesnagi.

Na povratku sva jahala mimo zlatarskih prodajalcu in pri Sa*®
sem se hotel oglasiti; pa kako se začudim, ko dobim prodajalno zap 1 "’’
Dva policaja sta stražila pred trgovino. Ko ju povprašam, zakaj straž 1 **

mi

tako surovo odgovorita, da takoj poberem šila in kopita. Ko pr 1


— 181  —

domov, vlada v'hiši največje razburjenje. Že pri vratih mi prida Šafej
nasproti. Pravkar hoče planiti iz hiše, vendar se ustavi, ko mene zagleda.

‘‘ Efendi, ali že veš?” me vpraša.

“Kaj?”

“Da smo pokradeni, grozno pokradeni in ogoljufani!”

“Nobene besedice!”

“Torej ti bode oče vse povedal! Jaz moram naprej!”

“Kam?”

“Alah il Alah. saj sam ne verni”

Mladenič hoče mimo mene, vendar ga zadržim. Dogodek ga je tako
razburil, da ni vedel, kaj dela.

“Ostani v hiši,” ga prosim.

“Pusti me! Jaz moram za njim!”

“Za kom? Za tatom? Kdo pa je tat?”

“Vprašaj očeta!”

Šafej hoče z vso silo mimo mene, vendar ga še enkrat zadržim ter ga
prisilim, da gre z menoj. Le z .nevoljo ga preprosim, da se poda z menoj
po stopnjicah k očetu. Slednjega dobimo v njegovi sobi, baš ko je pre¬
gledoval nekaj dobro nahasanih pištol. Ko zagleda svojega sina, ga jezno
vpraša:

“Kaj delaš tukaj? Niti minuto potrebnega časa ne smemo zgubiti!
Pojdi, hiti! Tudi jaz grem za teboj in lopova ustrelim na mestu, kjer
ga dobim.”

Okoli očeta pa stoje elani družine in glasno jokajo, da so razburje¬
nost še bolj povečali. Le s težavo se mi posreči, da jih nekoliko pomirim
in prosim J a kuba, da mi vse natančno razloži. Afrak ben Hulam, bolni
pomočnik njegovega sina, je potem, ko sva midva s Halefom odjahala
iz hiše, zapustil svojo posteljo in šel v prodajalno Šafeja, kjer mu je spo¬
ročil, da naj takoj pride k svojemu očetu, ki se trenutno nahaja v velikem
mestnem hotelu Asad paša. Šafej je rS&  odšel iz trgovine, vendar po dol¬
gem iskanju svojega očeta ni dobil. Vsled tega je odšel domov, in kako se
je začudil, ko je dobil očeta počivati na vrtu. Jakub je izjavil, da ni ni¬
česar naročil pomočniku. Radi tega se je Šafej, njegov sin vrnil v trgo¬
vino, ki je pa bila zaprta. Ko odpre trgovino z drugim ključem, kterega
je vedno nosil s seboj, je takoj sprevidel, da so zginile največje vrednosti,
in z njimi seveda tudi Afrak ben Hulam, pomočnik. Takoj je hitel k svo¬
jemu očetu, poprej je* pa še poklical dva policista, ki sta stražila trgovi¬
no. Njegovo poročilo je naravno razburilo celo hišo, in ko sva prišla midva
z Halefom. je Šafej, gospodarjev sin, baš hotel drveti za tatom, dasi ni
vedel, kam se je slednji obrnil. Tudi Jakub je bil pripravljen, da odide
na lov, dasi ni nihče vedel, kje'naj tatu lovijo,

“Z nepremišljeno naglico si več škodujete kot koristite,” rečem po¬
mirjevalno. “Vsedite se in posvetujmo se po pameti. Nemirni dirjalec ni
redno najboljši konj!”

— 182  —

Moral sem še mnogo govoriti, predno pomirim člane družine, ki m«
ko n e eno vendar ubogajo.

“Koliko pa vami' je tat odnesel?” vprašam najprvo.

“Natanko še ne vem,” odvrne Šafej, “vendar bo najbrž veliko ti¬
soč pijastrov.”

“In misliš, da je Afrak res tat?”

“Samo on. Sporočilo, s kterim je prišel k meni, je bilo zlagano, in
on sam je imel ključe, kjer so bile spravljene največje dragocenosti.”

“'Dobro, torej mislimo samo nanj. Ali je bil res vaš sorodnik?”

“Da. Sicer ga še nismo nikdar videli, vendar smo bili obveščeni, da
pride; tudi pisma, ki jih je prinesel, so bila prava.

“Ali je 'bil zlatar, dragotinar?”

“Celo zelo spreten.”

“Ali je poznal vašo družino in vse njene razmere?”

“Da, četudi se je večkrat zmotil.”

“Včeraj je bil pri zabavi pred mestom, in povedal si mi, da je bil
zelo bled. Ali je bil že bled, ko je prišel domov, ali je postal bled šele po¬
tem, ko si mu povedal, da je Kara ben Nemsi v hiši?”

Šafej prestrašeno pogleda.

“Pri Alahu, kam siliš s svojimi vprašanji, efendi? Bled je postal šele
tedaj, ko sem mu omenil tvoje ime.”

“In baš njegova bledost me bo pripravila na njegov sled.”

“Efendi, če je res!”

“Mož se je ustrašil, ko je slišal moje ime; tudi k zabavi ni prišel,
ko sem jaz igral na glasovir; rekel je, da je bolan, ker ni mogel iz hiše,
ker sem jaz sedel na dvorišču in bi ga moral opaziti, ko bi korakal mimo
mene. Halef, ali veš, kdo je Afrak ben Hulamf”

“Kako naj jaz vem!” odvrne hadži,

“Nihče drug kot Davud Arafim, ki se je svoje dnij nazival tudi
Abrahim-mamur, ki je odvedel Zenico, nevesto štambulskega trgovca. Že
včeraj zvečer sem mislil na kaj enakega, vendar je bilo preveč predrzno,
da bi bilo resnično. Sedaj sem pa prepričan, da sta Afrak ben Hulam in
Abrahim-mamur ena in ista oseba.”

Moji poslušalci so kar odreveneli, ko sem jim pripovedoval svoj«
mnenje; konečno pa mi reče hišni gospodar, Jakub:

“Saj ni mogoče, efendi. Noben mojih sorodnikov se ni nikdar ime¬
noval Davud Arafim ali Abrahim-mamur, in tudi nihče ni bil v Egipta.
Torej včeraj si mamurja zopet videl?”

“Da. Pozabil sem vam povedati, ker sem bil preveč zatopljen v god¬
bo. Popiši mi nekoliko obleko tvojega sorodnika, v kteri je včeraj jahal
na praznik!”

Jakub mi popiše dozdevnega tatu, kar je mogel na drobno, in spoznal
fem. da je bil neznanec pri zabavi sličen s pomočnikom v zlatarjevi hiši
Toda oče in sin nista hotela vrjeti.

— 18 * —

“Afrak ben Halam ni bil nikdar v Egiptu,” zatrjujeta oba, “in kako
bi prišel sicer do pisem, ktere je nama izročil, ko je vstopil l
službo?”

“0 tem sedaj še seveda ne moremo ničesar gotovega trditi; kaj pa
je, če je Abrahim-mamur pravemu Afraku pisma ukradel in se potem i*-
dal za Afraka?”

‘ ‘  Alab kerim, potem bi ga moral vendar usmrtiti, da bi bil varen svo¬
jega življenja!”

“No, vsemu pridemo še na dan; Abrahim-mamur je največji lopov;
na vsak način ga moramo dobiti v pest. Torej vidite sedaj, da je mimo
premišljevanje boljše, kot nespametnim naglica. Tat je morda še skrit kje
v Damasku, ali pa je z vso hitrostjo pobegnil. Pripraviti se morate za
oba slučaja, posebno pa za zadnjega, Kaj storiš, Jakub, če je tat že po¬
begnil iz Damaska?”

“Da vem, kam je bežal, bi šel za njim, in če tudi je šel na konec
sveta. ’ ’

“Torej pošlji takoj Šafeja, svojega sina, k policiji. Policija naj za¬
sede vsa mestna vrata in naj pošlje posamne oddelke tudi v predmestje.
Poleg tega pa naj pri policiji preskrbi za tebe potni list, ki je veljaven po
vsej sultanovi državi; tudi oddelek policistov na konjih naj ti pre¬
skrbijo.”

“Efendi, tvoj govor je boljši, kot moja prejšnja jeza. Tvoje oko je
bolj ostro kot moje; ali mi hočeš še nadalje pomagati?”

“Da. Pelji me v sobo, kjer je tat stanoval!”

Šafej odide na policijo, in mi ostali se podamo v Afrakovo stanova¬
nje. Takoj se prepričamo, da je odšel s trdnim sklepom, da se nikdar več
ne vrne; vendar ne opazimo prav ničesar, kar bi nam izdalo smer, proti
kteri je krenil po tatvini.

“Sledove moramo iskati drugje. Mi trije se moramo razdeliti po me¬
stu. Poizvedovati moramo pri vseh mestnih vratih in pri lastnikih oslov,
ker si je pri veselici sposodil osla.”

Jakub in Halef z veseljem sprejmeta, moj predlog, in že dve minuti
pozneje, jaham na oslu proti mestnim vratom. Konja nisem hotel jahati,
ker sem bil prepričan, da ga bom pozneje boljše rabil. Sicer pa je bilo vse
iskanje zaman. Poizvedoval in povpraševal sem na vseh krajih, kjer sem
slutil, da dobim kako sled za tatom. Spotoma sem .srečal tudi policijsko
patruljo, in tri ure pozneje se vrnem ves poten domov. Jakub je bil med¬
tem že parkrat doma, vendar je vedno zopet odšel. Iskal je po severnem
delu mesta in prišel tudi v okolico, kjer smo včeraj pri veselici sedeli.
Pri vhodu nekega šotora je opazil pevko, ki ga je od včeraj spoznala in
k sehi poklicala. Opazila je namreč, da smo se včeraj radi mamurja tako
hipno poslovili, in Halefu je povedala, da naj pridem, jaz k njej, ker mi
lahko pove mnogo zanimivega,

“Toda zakaj ni takoj tebi povedala, Halef?” ga vprašam.

184  —

“Sidi, ona ne govori arabsko, in tursko tudi meni ne gre od rok;
govorila je tako, da je nisem mogel razumeti. Celo ono, kar mi je povedala,
sem uganil bolj iz njenih kretenj kot iz govora.”

“Torej jahajva takoj k njej; vzemiva tudi najine konje, ker so osli
že trudni.”

Bil je zadnji dan praznika, ki je trajal pet dnij.

Ko pridemo do pevskega šotora na veseličnem prostora, ni bil tako
napolnjen kot dan poprej. Godba je uprav nehala igrati, in tako sem z de
klico takoj lahko govoril.

“Zakaj ste včeraj tako nenadoma vstali od mize?” me vpraša pevka-

“Ker sem hotel slediti možu, ki se je prikazal pri vhodu v šotor. Ho¬
tel sem poizvedeti, kje stanuje.”

“Tega on ni nikomur povedal.”

“Ali ste prepričani?”

“Da. Včeraj je prišel trikrat v šotor. Sedel je poleg nekega Angleža,
kteremu tudi ni povedal, kjer stanuje.”

“Je !i mamur govoril angleško, ali Anglež arabsko?”

“Govorila sta angleško, in razumela sem vsako besedico Gentkman
ga je najel kot tolmača.”

Nemogoče! Za tolmača v mestu ali na potovanju?”

“Na potovanju.”

“Kam?”

“'Tega ne vem; slišala sem samo, da se najprvo ustavita v Salehiji.”

“In kdaj hočeta odpotovati?”

“Takoj ko bode tolmač gotov ze neko trgovino, radi ktere je prišel
v Damask. Če se ne motim, je govoril o neki kupčiji z olivami.”

To je bilo vse, kar mi je pevka mogla povedati. Zahvalim se ji torej
in jo obdarim.

Da tudi Jakub o tem zve, pošljem Halefa domov; jaz pa jaham pro¬
ti predmestju, od koder vodi pot v Salehijo; skozi to mestece vodi trgov¬
ska pot v Bejrut ob Sredozemskem morju.

■Ko pridem tja, se je že večerilo. Sicer nisem pričakoval, da izvem kaj
posebnega, zlasti, ker se nisem mogel orijentirati po mestu; ko tavam
okoli, pa zagledam nekaj onih nesrčnežev, ki so bili izvrženi iz človeške
družbe: gobavi. Ležali so precej daleč od ceste in glasno kričali po da
rovih.

Jaham proti njim, vendar takoj pobegnejo, ker jim je prepovedano
se muditi v bližini zdravega človeka. Šele, ko jim zatrdim, da sem iz za~
padne dežele, torej .se ne bojim njih bolezni, obstanejo.

“Kaj hočeš, gospod,” vpraša eden izmed njih. “Položi svoj dar na
zemljo in odstrani se, ker ne smemo čisto v tvojo bližino.”

“Kakšen dar vam je najljuhši? Hočete denarja?”

“Ne. Kupiti ne moremo ničesar, ker nihče ne vzame denarja od nas,
v mesto pa ne smemo. Daj nam kaj drugega: tobaka, kruha, mesa ali
»ploh kaj užitnega.”

i

l

— 185  —

'‘Bolnišnice so vse prenapolnjene. Čakati moramo, dokler nam smrt
ne pripravi prostora.”

“Rad bi dobil od vas nekaj pojasnila. Če mi dobro odgovorite, dobite
jutri zjutraj tobaka za več tednov in še drugih stvarij, ki jih potrebujete.
Sedaj nimam ničesar s seboj.”

“Kaj naj ti povemo?”

“Kako dolgo se že mudite na tem prostoru?”

“Že več dnij.”

“Torej ste pač videli vse ljudi, ki so korakali mimo. Ali jih je bilo
mnogo?”

“Ne. Radi praznika je v mesto prihajalo mnogo ljudij; iz mesta je
pa prišla samo neka družba z mulami in neki Anglež z dvema spremlje¬
valcema.”

“Kako veste, da je bil Anglež?”

“Angleža se takoj spozna. Bil je oblečen v sivo obleko, imel je na
glavi zelo visok klobuk, velik nos in dve modri stekli na njem. Eden nje¬
govih spremljevalcev mn je razložil, kaj hočemo od njega, nakar nam je
vrgel nekaj tobaka, kruha in mnogo žveplenk.”

“Popišite mi moža, o kterem menite, da je bil njegov tolmač.”

Možje mi natančno popišejo tolmačevo zunanjost, ki se je popolnoma
ujemala s popisom Afraka.

“Kam so pa jahali?”

“Ne vemo. Šli so po bejrutski cesti; toda otroci starega Abu Medšaha
ti lahko vse povedo, ker jih je starec sam vodil. Starec stanuje v hiši
poleg one palme, ktero lahko vidiš.”

“Hvala! Jutri na vse zgodaj pridem mimo vas in vam prinesem, kar
sem obljubil.”

“Ah, gospod, radi tvoje dobrosrčnosti te bo Alah obilo poplačal. Ali
bi nam lahko prinesel tudi nekoliko pipic, ktere nam lahko kupiš za
mai denar?”

“Vse boste dobili.”

Jaham naprej v Salehijo, kjer zvem od- vodnika, da je hotel Anglež v
dolino Sebdani. Njega so samo do tja najeli. To je bila zelo previdna
kretnja tolmača, ki je hotel zakriti nadaljni sled za seboj. Vendar sem za
sedaj vedel dovolj, torej se vrnem v mesto.

Stari trgovec Jakub me je nepotrpežljivo pričakoval. Sicer so bila
vsa njegova poizvedovanja zaman, toda Halefovo sporočUo ga je napol¬
nilo z novo nado. Preskrbel si je že potni list in pismo aa vse policijske
oblasti v pokrajini Damaska; poleg tega je pa čakalo deset policistov na
konjih njegovega povelja

Trgovcu povem vse, kar sem spotoma zvedel. Ker se je že večerilo,
sklenem, da še počakam do jutra, predno začnem nadalje poizvedovati
Vendar Jakub se ni strinjal z menoj; hotel je takoj za tatom svoje zlat¬
nine; v mestu dobi izkušenega vodnika, ki je tudi ponoči vodil varno in
zanesljivo; nadalje najame tri konje, dva za sebe in služabnika in tre-

186  —

tj ega za tovor. Ker ni vedel, kam ga pot pelje in koliko časa se ne vrne
domov, vzame tudi precejšno svoto denarja s seboj. Slovo je bilo kratko.
Mesec se je dvignil na nebu, ko smo jabali po "ravni” cesti proti mest¬
nim vratom; naprej vodnik z lastnikom najetih konj, nato mi, namreč
Jakub in njegov služabnik, Halef, jaz in oba Irca, konečno pa oboroženi
kavasi ali policisti na konjih. Za stražo pri vratih se niti ne zmenimo;
predno zavijemo v Salehijo, jaham proti gobavim, kterim izročim vse,
kar sem jim obljubil. Nato pa jahamo v diru naprej. Salehija je bila že
za nami; jabali smo po pobočju, ki vodi na vrh Kubet en Nasr, o kterega
krasnem razgledu sem že prej omenil. Zgoraj na vrhu se obrnem proti
Damasku. Tu je ležalo pod menoj mesto, obsejano po luni, kakor stanova¬
nje duhov in vil. Na desni se je vila cesta iz Hurana, po kteri sem prišel v
mesto. Tedaj nisem slutil, da se bom v Damasku tako kratek čas mudil-
— Za Kubet en Nasr obrnemo na desno proti džebel Rebah ter pridemo
do sotesk Rabu in skozi sotesko do velike vasi Dimar, kjer sklenemo, da
se nekoliko odpočijemo.

S pomočjo policistov zbudimo vaškega načelnika in njemu se imamo
zahvaliti za sporočilo, da so včeraj pozno popoldne jahali štirje jezdeci
skozi vas; med njimi sivo oblečen Anglež z modrimi očali. Obrnili so se
proti poti, k vodi v Es Suk, kamor tudi mi zavijemo.

Že se je danilo, ko smo jahali po el Džeide planoti; sledilo je nato
več vasij, kterih imena sem že pozabil; v eni izmed vasi« smo počivali,
da so konji zadobili novih močij.

Prejahali smo že toliko pota, da bi v normalnih razmerah potrebovali
ves dan. Če živali še nadalje tako mučimo, nas ne bodo dolgo nosile. Si¬
cer so nam pa prijazni ljudje vedno pripovedovali, da so videli jahati mi¬
mo štiri jezdece.

Ko se konji dobro spočijejo, se odpravimo proti Es Suk, ki ni bil
daleč, vendar nismo ničesar gotovega zvedeli. Ko smo bili že ven iz vasi,
nam pride nasproti posamezni jezdec. Bil je star, belobradat Arabec, ki
prijazno pozdravi našega vodnika, ter ga nam predstavi z besedami:

"To je Abu Medšah, vodnik, ki je spremljal Angleža.”

"Ti si?” zakliče Jakub. "Kje si se ločil od Angleža in njegovih
ljudij?”

"V Sebdani, gospod.”

"Koliko mož je bilo pri njem?”

"Dva, tolmač in služabnik.”

"Kdo je tolmač?”

"Pravil je, da je prebivalec iz Konije, kar pa ni res. On ne govori
kot ljudje v Keniji. On je lažnik in goljuf.”

"Zakaj?”

"Ker Angleža goljufa; vse sem opazil, dasi z Angležem nisem moge’
govoriti. ’ ’

"Ali ima mnogo tovora s seboj?”

— 187  —

“Tovor in tovorni konji so Angleževi: tolmač no*i e seboj asuno nekaj
škatelj, ki se niu zdijo jako dragocene.”

‘ ‘ V fcteri hiši so počivali ? ’ ’

“Nikjer. Mene so v Sebdani plačali, nakar sem se vrnil; oni so p*
jahali naprej, dasi so njih konji že omahovali. Ostal sem. pri nekem znan¬
cu, da sem se spočil in isedaj se vračam v Damask.”

Mene je posebno zanimal Anglež; vprašam torej vodnika:

“Ali nisi slišal, kako so Angleža klicali po imenu?”

“Tolmač ga je vedno nazival “ser”.”

“To ni ime, temveč le naslov in pomeni ‘gospod’. Pomisli vendar, če
si slišal kdaj Angleževo ime.”

“Včaisih je tolmač poleg Ser pristavil še eno besedo, ki pa ne vem,
kako se natančno glasi, Lise ali Linse.”

Jaz se začudim. Ali mogoče! Ne, popolnoma nemogoče je, da bi bil,
Lhdsay v Damasku, vendar vprašam še. enkrat:

“Mogoče Lindsay?”

“Da, da, tako se glasi beseda, ravno tako!”

“Opiši mi moža!”

“Imel je sivo obleko, ki je bila nova, in njegov sivi klobuk je bil
tako visok, da mi je segal skoro do kolena. Pred očmi je imel modra ste¬
kla in v roki je vedno nosil kramp, tudi tedaj, ko je jahal.”

“Ah.! In njegov nos?”

“Bil je zelo velik in rdeč. Najbrž, se ga je prijela Alepo-bula. Tudi
njegova usta so velika in široka. ’ ’

‘ ‘ Ali nisi ničesar opazil na njegovih rokah ? ’ ’

“Da. Na levi roki mu manjkata dva prsta.”

‘ ‘ On je; Halef, ali si slišal ? Anglež še živi! ’ ’

“ Hamdulilah! ” zakliče mali hadži. “Alah je velik in mogočen. On
oživi mrtve, kakor se njemu poljubi!”

Jakub ni mogel razumeti, zakaj se z Halefom tako veseliva; ko mu
pa vse potrebno razložim, je bil tudi on deležen našega veselja; nato pa
urneje poženemo konje. Lopovskega tolmača sem imel na sumu, da po¬
krade tudi našega mastna Fovding-bula.

Stari vodnik se poslovi, in mi jahamo naprej mimo več vasij, ki so
nudile kaj prijazen pogled. Toda kmalu dospemo v bolj puste kraje. Jahali
smo čez most čez reko Barada na levi breg, nakar se kmalu pokaže veli¬
kanska soteska z navpičnimi skalnatimi stenami. Soteska se imenuje Suk
el Barada in vodi do Sebdani, ki je majhno mestece.

Ko je bila soteska za nami in smo že prišli v dolino, ki se razpro-
sitra pred Sebdani, smo jahali še mimo. par vasij in konečno dospeli iz¬
mučeni in zaprašeni v Sebdani. Moj in Halefov konj sta bila dobro zmu-
čeaa, ostali konji so pa skoro padali po tleh.

Sebdani je pravzaprav velika vats s čednimi hišami in krasnimi vrto¬
vi, dasi leži precej visoko. Prebivalci so večinoma maroniti. Kavasi ali
policisti so za nas in sebe kmalu poiskali stanovanje, kjer smo zvedeli,

da je vodnik prenočil v isti hiši. Vaški načelnik pa je poslal sela v prihod¬
njo vas, in ko se je slednji proti večeru vrnil, je naznanil, da je Anglež
s svojim tolmačem prenočil v vasi Šijit ter se zjutraj napotil proti Sorhe-
iru. Kam se je pozneje obrnil, ni bilo nikomur znano

Komaj se drugo jutro zdani, smo bili že zopet na konjih. Kakor nu
je pripovedovala pevka v Damasku, je govoril tolmač o nekaki trgovini
z olivami v Bejrutu Seveda glede trgovine je lagal, vendar je nameraval
na vsak način v Bejrut, ker je moral kot Angležev spremljevalec povedati
Angležu resnico. Da pa ni jahal po cesti, ki pelje iz Damaska naravnost
v Bejrut, je umevno, ker se je bal svojih preganjalcev.

V Siji ti zvemo, da je bil Anglež res v vasi, nakar jahamo proti Bor-
heiru. Konji naših policistov so bili popolnoma nerabni; naša ježa je bi¬
la poeasneja vsako uro; na ta način seveda ne bi nikdar dosegli- ljudij,
ki so jahali osem do devet ur pred nami iz Damaska.

Predlagam torej Jakubu, da jahava z Ilalefom naprej, dočim naj on
s služabniki in policisti počasneje jaha za menoj in Halefom; toda Jakub
o tem ni hotel ničesar slišati; služabnikom in policistom ni zaupal. Tola¬
žil sem se le z mislijo, da Lindsay ne bo tako kmalu zapustil okolice Baal-
beka, kjer je precej razvalin. Le če se Lindsay spotoma ustavi, ga lahko
dohitimo. Le počasi nas je vodila nadaljna pot, ki je bila sicer .dokaj ne¬
prijazna. Po strmih gorskih klancih smo konečno dospeli v Baalbek, nek¬
danje solnčno. mesto, kjer so velikanske razvaline. Spotoma pa izjavi
eden policistov, da njegov konj ne more več naprej, in vodnik sklene
radi tega odpočiti se. Nobena prošnja ni pomagala; za nobeno obljubo
se ni dal pregovoriti, da nas pelje naprej. In ker pove tudi Jakub, da so
policisti izročeni njemu v varstvo, nam ni preostajalo ničesar drugega,
kot se udati vodnikovi volji. K sreči se je vodnik uro pozneje dal prego¬
voriti, da nas pelje vsaj do bližnje vasice, seveda le proti posebnemu pla¬
čilu. Tam zvemo, da je bil v vasi neki Anglež, ki se je s svojim tolmačem
prepiral, in malo kasneje je jahal po vasi neki mož, kterega takoj nago¬
vorim. Bil je Lindsayev vodnik; vračal se je v Šijit, kjer so ga najeli; do
Baalbeka ni niti prišel, ker so ga že prej odslovili.

Po vodnikovem mnenju sta se Anglež in tolmač skregala, in Anglež
je bil, kakor je vodnik pripovedoval, -zelo previden mož, ki je imel svoje
roke vedno na pištolah, ki imajo sicer samo eno cev, vendar se z njimi
lahko večkrat strelja. Torej je bil Lindsay v nevarnosti za življenje. Tol-
piač je bil zmožen, da ga umori, ker umorov je imel že več na duši. Ponoči,
ko smo počivali, nisem mogel zaspati. Skrbelo me je za Lindsayevo uso¬
do. Komaj so zdani, že zbudim vse ljudi; vodnik in policisti so se le pro
ti novemu plačilu dali pregovoriti za nadaljno potovanje. Po kratki ježi
se razgrne pred nami dolina Baalbek. Zelo težko je dobiti kje mesto, kjer
je toliko razvalin kot baš pri Baalbeku. Nekdanji tempelni so bili svoje
dnij posvečeni Baali ali Molo-hu; razvaline so še iz rimskih časov. Mesto
Baalbek samo je bilo v starem veku kaj znamenito, ker je mimo vodila
pot iz Palmire v Sidon. Pozneje pa so prišli Mongoli in za njimi Tartarji,

_ m:—

^ so pred seboj in za seboj vse uničili in požgali. Tudi potres leta 1170
J 6  skoro popolnoma razdejal mesto. Na prostoru nekdanjega slavnega
^esta leži danes borna vasica/kjer prebivajo divji Arabci, in posadka
f °.jakov, ki je tam nastanjena, še bolj vznemirja okolico.

Iz žepa potegnem svoj daljnogled in pregledam ravnino pred seboj
&ve duše ni v bližini. Kakor sem pozneje zvedel, so si vojaki posadke sa
“d dovolili dopust in Arabci nas menda tudi niso z veseljem pričakovali,
trosim torej načelnika policistov, da preišče s svojimi ljudmi vse razvali¬
ne v okolici, če najde morda kje Angležev sled. Vendar se ni hotel udati
teoji prošnji, ker so se po njegovem mnenju njegovi ljudje prej morali
spočiti. Ko sedimo pri razvalinah že kaki dve uri, se ljudem še vedno ni
ljubilo vstati. Jakub prosi in prosi in postane konečno surov; tudi jaz
5 em prosil zlepa in zgrda, vendar vse zaman. Konečno pa izjavi načelnik
Policistov, da gre s svojimi ljudmi le tedaj naprej, če se mu plača. Že hoče
Jakub'' poseči v svoj žep, vendar mu jaz zabranim.

“Kaj ne, policiste si dobil, 'da ti pomagajo, da uloviš tatu?’' mu
r eČem.

“Da,” odvrne.

“In koliko jim moraš plačati?”

“Živež irt prenočišče, poleg tega pa še vsakemu tri, načelniku pa pet
Pijastrov na dan.”

“Lepo. Svoje plačilo dobijo, če tebi služijo. Če te pa ne ubogajo, pa
ne dobijo ničesar. Pri tem ostane, in če me ne poslušaš, te pustim na tem
mestu in jaz grem svojo pot naprej. Ko se pa povrneš v Damask, pa pri¬
poveduj paši, kakšne lenuhe ti je dal na pot.”

“Kaj tebe brigajo moje zadeve!” zarohni načelnik policistov nad
menoj.

“Govori bolj uljudno z menoj. Jaz nisem tvoj policist,” mu odvrnem.
“Ali hočeš s svojimi ljudmi naprej ali ne?”

Le z nevoljo vstane načelnik in zajaha konja in z njim tudi njegovi
tovariši. Ker se je po dolini pretakal potok, sem , e takoj domislil, da mo¬
ra biti Anglež, radi konjev gotovo v bližini, potoka. Sklenemo torej, da
iščemo vsak na eni strani; Halef z Jakubom proti desni, jaz pa z obema
Ircema proti levi strani. Nato pa odjahamo, ko smo se še domenili, da
ustrelimo, kdor prvi dobi Angleževa sled. Kmalu pridem do podrtega zi¬
dovja, pred kterim opazim jamo. Pred jamo je sedel mož, ki je držal v
roki puško. Malo naprej pa zagledam visok, siv cilinder, ki je radovedno
gledal iz neke jame. Takoj se obrnem k Ircema, jima izročim konja in
povem, da naj me čakata na tem mestu, dokler se ne vrnem. Nato pa odi¬
dem naprej proti možu, ki je držal puško. Bil je po turško oblečen, vendar
mi zakliče v angleškem jeziku:

“Stop! Sem ne sme nihče!”

“Zakaj ne?” ga vprašam angleško.

“Ah, vi govorite angleško! Ali ste tolmač?”

"Ne’. Toda obrnite raje svojo puško kam drugam in ne proti meni,
ker sem vaš prijatelj. Ali ni oni mož, ki dela v jami, Sir David Lindsay?"

"Yes!”

"Al ste vi njegov služabnik?"

"Yes!”

"Dobro. Jaz sem Lincbayev prijatelj in bi ga rad presene&l.”

"Kakšna sreča! Pojdite k njemu! Sir David bo zelo vesel!"

Počasi in tiho stopam naprej. Posreči se mi dospeti prav do jame, ne
da bi me Lindsay opazil; ko pa pridem do njega, mu vzamem klobuk z
glave.

"Damned! Kdo je-— ”

Lindsay se obrne, vendar ne spregovori ničesar, ničesar, samo usta
odpre kar mogoče na široko. Da, to je bil njegov dolgi, rdeči nos, ki je
tako trpel.

"No, Sir,” ga vprašam, "zakaj niste pri kanalu Anana na mene
čakali ? ’ ’

"Sto hudičev!” zakliče. "Kdo pa ste vi? Saj ste vi vendar mrtvi?”

"Da, toda prikazal sem se vam kot duh. Saj se vendar ne bojite
duha dobrega znanca?”

"Ne, ne!”

Po teh besedah skoči iz jame. Streznil se je in me objel z obema roka¬
ma.

"Vi živite, mast er? In Halef?"

"Je tudi z menoj. In še dva druga znanca.”

"Kdo?”

"Bill in Fred, ki sta -pri Hadedinih na vaju čakala.”

"Ah! Ah! Nemogoče! Vi ste bili pri Hadedinih?”

"Čez dva meseca.”

"In jaz — wel'l, jaz vas nisem našel!”

"Kdo je pa oni mož, ki drži puško v roki?"

"■Moj sluga. V Damasku sem ga dobil. Pojdite, master, vi morate
pripovedovati! ’ ’

Pelje me k neki odprtini v razvalinah in prinese steklenico in ko¬
zarec.

Bil je sherry, pravi sherry!

"Počakajte, Sir, da pokličem še oba Irca!”

Ko pokličem še oba prejšnja Lindsayeva služabnika, se je veselje še
pomnožilo. Oba, Irca sta veselja jokala, in l.indsay je natezal obraz, da
bi zakril, kako zelo ga je ganil ves prizor.

"In kje je vaš tolmač?” vprašam konečno.

“Tolmač? Ah, kaj veste, da imam tolmača?”

"Da. V službo ste ga sprejeli v Damasku, ko se je vršila veselica
pred mestom.”

"Čudno! Neumevno! Vi vse veste! Ali ste me slučajno našli, ali ste
me iskali?”

— 191  —

“Iskali smo vas. Iz Damaska sem vam že sledimo. Torej kje je vaš
tolmač 1  ’ ’

“Stran!”

“'Gorje! S svojim tovorom?”

“No. Svoje reči ima še tukaj.”

Z roko pokaže Lindsay na odprtino v zidovju.

‘ 1  Res? Imenitno. Pripovedujte vendar! ’’

“Kaj? Pripovedovati? Ne razumem.”

“Pripovedujte mi o vašem tolmaču, kterega preganjamo. Za vse dru¬
go imamo še pozneje dovolj časa.”

* ‘  Preganjate ? Zakaj ? ’ ’

“On je tat in star moj sovražnik.”

“Tat? Hm! Najbrž tat zlatnine, kaj ne?”

“Seveda. Ali ste videli ukradeno zlatnino?”

“Yes! Vam vse povem. Aduta sem videl v šotoru pred mestom, ko je
bila zabava. Videl je, da sem Englishman in je govoril angleško z menoj.
Imel je opraviti s trgovino oliv in je hotel v Bejrut. Jaz pa v Jeruzalem,
torej sem ga vzel v službo. Obljubil je, da gre z menoj v Jeruzalem in se
potem preko Jafe vrne v Bejrut. Tu je prišel adut in odpotovala sva.
Vodnika je najel v Salehiji-”

“Vem; s tem vodnikom sem že govoril.”

“Well! Najbrž vas je srečal. Jahali smo torej proti gorovju Antili-
banon; že zvečer sem postal pozoren, in zjutraj sem opazil, da ne jahamo
proti Jeruzalemu. Pazil sem še nadalje in se pričel kregati. Dobro krega¬
ti. Sprva je tajil, pozneje pa je priznal, da hoče najprvo v Baalbek, kjer
mi hoče pokazati razvaline in fowling-bulIs. Meni je bilo prav, vendar mu
vseeno nisem več zaupal. Jahal je vso pot tako hitro kot bi bil na begu.
V tej okolici mora biti poznan, ker je jahal naravnost k tej odprtini in
rekel, da je dobro prenočišče. Spali smo; zunaj pred razpoklino v zidov¬
ju so stali konji. Kakor v sanjah sem cul, da je neki konj zarezgetal in
Čutil sem tudi, da mi je nekdo zgrabil v žep. Zbudim se; bilo je jutro, in
moja denarnica je zginila. Takoj skočim kvišku in zagrabim za puško. Zu¬
naj opazim, kako dirja tolmač vstran. Pomerim in sprožim. Konj njegov
pade na tla. Mož je hotel breme, ki ga je imel s seboj pri sedlu, odnesti,
vendar je pobegnil in pustil breme na mestu, ko sem prišel bližje. Ko sem
zaboje odprl, sem videl v njih samo zlatnino in dragotino.”

“Kaj -ste pa vi imeli v denarnici?”

“Ah. oh! Same dragocenosti: obliže, niti za šivanje, šivanke in pe¬
čatni vosek. Svoj denar imam kje drugje. Well!”

“No, srečni ste lahko, kakor tudi mož, ki je šel z menoj; njemu je
namreč vaš tolmač pokradel zlatnino.”

“Pokličite ga! Takoj mu hočem vse izročiti!”

“Kje pa. imate zlatnino?”

“Tu!”

— 192

Anglež stopi v luknjo in se vrne z zabojem, kter-ega odpre. Poleg
srajce in turbana opazim v njem samo kartone in listnice. Pokrijem torej
vse stvari in dvakrat ustrelim s puško. Takoj za tem zacujem drug strel,
ki je prihajal iz bližine. Limdsayu in ostalim trem ukažem, da se skrijejo,
v luknji, da Jakuba tem bolj preseneeim. Kmalu pride Halef z Jakubom-
Obo zagledata samo mene in zavoj na tleh.

“Ali si ti ustrelil, sidi?” vpraša Halef.

“Da.”

“Torej si kaj našel, kaj ne?”

“Seveda. Jaknb, dvigni oni zaboj na zemlji in poglej, kaj je v njem!’

Ko spolne moje povelje in odkrije škatrjo, iz samega veselja prestra¬
šeno zakriči:

“Alah ia Alah, moje stvari!”

“Da, tvoja lastnina je. Preštej, če kaj manjka!”

“Gospod, hitro povej, kje si vse našel?”

“Ne zahvaljuj se meni temveč možu, ki je tu skrit v duplini. Poišči
ga vendar Halef!”

Mali hadži stopi v razpoklino in veselo zakriči:

“Alah akbar, Anglež!”

Ko se o najpotrebnejšem pogovorimo, stopim v razpoklino, da si. jo
v vaotranjosti ogledam. Znotraj dobim štiri Lindsayeve konje in njegovo
lastnino. Ustreljeni konj tolmača je ležal zunaj pokrit s peskom, da mr¬
hovina ni privabila jastrebov v bližino.

Jakub je bil neizrečno srečen, ko je dobil svoje stvari; le neznansko
ga je jezilo, ker je tat pobegnil.

“Rad bi plačal nekaj tisoč pijastrov, če bi lopova mogli dobiti v pest-
Ali je mogoče, gospod?” me vpraša.

“Jaz na tvojem mestu bi bil zelo vesel, ker sem ukradeno reč zo¬
pet dobil.’’

“Toda še boij vesel bi bil, če dobimo tatu.”

“I-Im! Mogoče ga lahko dobimo v pest.”

“Kako?”

“Ali misliš morda, da bo tako dragocenost pustil na cedilu, ne da bi
»e še enkrat povrnil in pogledal, če se je lahko zopet polasti?”

“Čuval se ho priti v našo bližino.”

“Ali ve morda, da smo mi tukaj? Najbrž je iz Baalbeka ta-koj od¬
potoval, torej ■ o našem prihodu ne more ničesar slutiti. Povrnil se bo na
vsak način, ker je prepričan, da bo z Lindsavem in njegovim služabnikom
kmalu gotov, če ju preseneči. In pri tem ga pa mi primemo.”

“Na vsak način. Mi ostanemo tukaj, dokler ga ne ulovimo,”

“Torej ne smemo kazati naših konj in tudi mi se moramo skrivati-
Tudi kavasi naj zginejo. Najbolje je, če gredo v vaško vojašnico; veselilo
jih bode, ker bodo brez dela. Tudi naše konje lahko spravimo v vas, kjer
ostanejo pod nadzorstvom enega naših ljudij.”

— ig3 —

“jaz vse preskrbim. Takoj grem k načelniku ali bolje k kodži baši,
ker Baalbek je mesto, in se dogovorim z njim.’’

Jakub zajaha in odjaha. Sicer bi najraje sam preskrbel Vse, vendar
Jakub je imel pri sebi pisma, ki so mu odpirala vsa policijska vrata. Ko
»topim ven iz luknje in pogledam po policistih, ni bilo Se nikogar
videti. Kakor sem prav slutil, so šli vojaki sami v mesto, kjer so v ka¬
varnah zapili, kar so tekom dnij zaslužili ter se hvalili, da hočejo ujeti
nevarnega tatu.

Šele sedaj je prišel trenutek, da se z Lindsayem natančneje pogo¬
vorim; vsedem se torej k njemu ter mu povem vse zadnje dogodke.

“Jaz sem pa mislil, da ste mrtvi,” odvrne Lindsay, ko sem končal.

“Zakaj?” vprašam.

“Adutje so mi povedali, ki so me ujeli.”

“Torej ste bili ujeti, Sir?” •

“Zelo, prav zelo, vvell!”

“Kdo vas je ujel?”

“Ah! Šel sem z delavci od vas, da kopljem; ko smo se vrnili, nismo
nikogar našli, samo vaš listek. Sledili smo vam in prišli do kanala Anana;
neumnost, zelo velika neumnost!”

“Ker so vas ujeli?”

“Yes! Taborili smo ob kanalu in spali-”

“Ali ni bilo zvečer?”

“Ne, bilo je še po dnevu, sieer bi eden. nas čuval in prosti bi bili.
Torej mi smo ležali in spali; tu so padli čez nas, ne da bi kaj slutili.
Ves! In predno smo se mogli v bran postaviti, smo bili razo roženi in naši
, žepi spraznjeni.”

“Ali ste imeli veliko denarja pri sebi?”

“Ne, ker sem se hotel vrniti v Bagdad.”

“Kdo so bili adutje, ki so vas ujeli?”

“Arabei. Povedali so, da so rodu Šat.”

“Torej so bili najbrž oni, ki so pozneje med in pred mojo boleznijo
bežali. ”

“Najbrž. Nekaj dnij so nas skrivali v razvalinah in prav lačni smo
bili; nato so pa odjahali in nas vzeli s seboj.”

“Kam?”

“Ne vem. Bilo je samo močvirje in bičevje. Naredili nam niso niče¬
sar, samo denar bi radi imeli, nakar bi nas spustili. Moral sem pisati
pismo, kterega so hoteli nesti v Bagdad in dobiti denar, 20.000 pijastrov.
(800 dolarjev.) Pisal sem John Logmanu, toda tako, da adutje niso niče¬
sar dobili. Povedal jim je, naj v treh tednih zopet pridejo, ker nima to¬
liko denarja pri sebi.”

“‘‘Toda medtem hi vas lahko že umorili!”

“Ne, ker sem medtem imel srečo. Pripeljali so nas bližje Bagdada,
kjer so se skregali s ptujim arabskim plemenom. Vnela se je bitka.
Naši Arabci so sieer zmagali, ker so bili v premoči; toda med bojem se je

— 194  —

nam posrečilo pobegniti v Bagdad. Ko bomo imeli čas, vam podrobneje
pripovedujem vse dogodke.”

‘‘Ali ste poiskali naše prejšnje stanovanje?”

“Ves! Tam so mi povedali, da ste šli k Hadedinom. Kaj naj storim?
Moral sem k vam in k Ircem. Prodal sem parnik, ki je že toliko časa le¬
žal v Bagdadu. Najel sem si potem moža, ki je govoril angleško ter se
pridružil poštnemu selu. Bila je hitra ježa. Pri Selamiji smo prekoračili
reko Tigrid, da vas poiščemo; vendar tam ni bilo Ha ded in o v. Odšli so v
druge kraje, in vi ste bili mrtvi.”

“Kdo vam je povedal, da sem bil jaz mrtev?”

“Arabci rodu Abu Saiman so oropali tuje potnike in jih pobili, in
takoj sem mislil na vas, ker se je popis ujemal. Ker se pa jaz nisem pu¬
stil pobiti, sem sklenil, da potujem v Damask. Tri tedne sem bival v Da¬
masku skoro vedno na cesti. Da ste stanovali pri Evropejcih, bi se že prej
dobila. Drugo ste pa že slišali. Ali naj vam še podrobneje povem?”

“Hvala, je že dovolj. Je bila pač nevarna ježa iz Bagdada v Da¬
mask - -  —”

“Pshoiv! Ali niste tudi vi isto storili?”

V tem trenutku se prikaže oddelek mož. Obrnili so se proti poti, po
kteri smo tudi mi prihajali. Ko pogledam natančneje, spoznam, da so
naši — policisti.

Kaj neki nameravajo? Zakaj niso prišli k zidovju, kamor sem jim uka¬
zal? Obe vprašanji ste bili kmalu rešeni, ker iz mesta se vrne Jakub v
spremstvu kodže baše, mestnega poveljnika. Slednji je bil častitljiv mož,
čegar zunanjost je že zahtevala spoštovanje.

“Salam!” pozdravi, ko se nam pridruži.

‘ ‘Aalejkum! ’ ’ odgovorimo.

“Jaz sem kodža baša v Baalheku ter prihajam k vam, da vas vidim
in popušim pipico duhana z vami.”

Poseže za pas in potegne svoj čibuk na dan. Lindisay pa mu podari to¬
bak ter mu ga tudi prižge.

“Dobro došel, efendi,” mu rečem. “Ali nam dovoliš, da se za kratek
čas pomudimo na prostoru, kjer ti vladaš?”

“Ostanite tukaj, dokler se vam zljubi, in dovolite, da k vam prisedem.
Slišal sem. da ste Franki; bral sem tudi pismo policijskega načelnika iz
Damaska, in zato sem prišel sam k vam, da vam naznanim, da hočem vse
storiti, kar zahtevate. Ali vam je prav, ker sem poslal kavase v Damask?”

“Nazaj si jih poslal?”

“Da. Slišal sem, da so sedeli v kavarnah in klepetali o vaši zadevi.
Ali morete ujeti tatu, če mu je znano, da ste na lovu za njim? In tudi
Jakub mi je pripovedoval, da njega in vas niso hoteli poslušati ter so za
vsako delo zahtevali še posebej nagrado. Zato sem jih spodil in njih načel¬
niku dal s seboj pismo, kterega mora izročiti svojemu kajmakanu, da jih
kaznuje. Veliki gospod, sultan v Štambulu, kterega naj Alah blagoslovi,
želi, da vlada red v njegovi deželi, in tudi mi hočemo skrbeti za red.”

— 195  —

To je bil menda prvi pošteni turški uradnik, kterega sem srečal na
svojem potovanju.

“Bodite veseli,” reče po .kratkem, molku, “da niste prišli drugemu
kodži baši v roke! Ali veste, kaj bi drugi na mojem mestu storil?”

“Prosimo te, da nam poveš!”

“Zahteval bi zlato in drage kamene za sebe, da odloči, čegavi so.
Saj se mora vendar dokazati, da se je tatvina res zvršila, da so najdene
stvari res ukradene ter da je oseba, pri kteri ste dragocenosti dobili, res
pravi tat. Medtem preteče precej čar-a, in med tem časom se lahko mar¬
sikaj spremeni, tudi zlato in kamenje.”

Mož je imel prav. Jakub si je lahko častital, ker je dobii tako po¬
štenega moža. Kodža- baša nas prosi, naj izročimo svoje konje njemu v
varstvo ter jih posamič pripeljemo v vas. da ne vzbudimo pozornosti. Tudi
nas je svaril pred podzemeljskimi hodniki v razvalinah, ker se človek
v njih lahko ponesreči.

Podzemeljski hodniki so za časa egiptovskih napadov bili razupita
skrivališča lopovov, in še dandanes so skrivajo tam razni potepuhi, za
ktere je boljše, če ne pridejo v dotiko r,  oblasti.

Jakub je svojega konja že prej pustil pri kodži baši. Tudi mi odvza¬
memo našim živalim sedla in jih posamič odpeljemo v mesto. Mesto je
zelo majhno in precej nemarno. Prebivalci se pečajo deloma s svilorejo,
deloma so pa znani po svojih izvrstnih konjih in mulah.

Županova hiša je bila najboljša, kar sem jih v meistu opazil, in tudi
z hlevom, kamor so prepeljali naše konje, smo Bili lahko zadovoljni. Ne¬
kaj časa smo 1  sedeli skupaj, nato sem pa jaz odšel k razvalinam, toda ne
po onem potu, po kterem sem prišel. Posamnega moža se tat, če se vrne k
razvalinam, ne bode ustrašil, torej sem hodil precej brez skrbij med raz¬
valinami kot bi jih hotel opazovati. Med podrtim zidovjem opazim več
kač, kameleon me je radovedno pogledoval, in visoko gori v zraku je pre¬
žal sokol, ki se je navpik spustil na enega podrtih stebrenikov, kjer je
imel najbrž gnezdo.

•Stoj, ali ni tam skočila izza zidovja neka postava, hitro in umo kot
^enca oblaka? Najbrž sem se Varal, vendar korakam vseeno proti mestu,
kjer sem postavo opazil.

Za podrtim stebrenikom se je odpirala predorna duplina, ki takoj
vzbudi mojo pozornost. Rad bi si ogledal podzemeljski hodnik, kjer so
svoje dnij žrtvovali neštevilno siromakov poganskim bogovom. Nekaj ko¬
rakov v notranjost me ne more pogubiti. Če grem samo tako daleč, dokler
sega dnevna luč, mi ne preti nobena nevarnost.

Stopim torej v odprtino in korakam dalje. Hodnik je bil tako širok,
da so lahko hodile štiri osebe v eni vrsti: zrak je bil čist in suh. Pri na-
daljnih korakih me skoior popade groza. Kaj, ko bi tudi nad mene prišli
služabniki solnenega boga in me vrgli v ogenj kot žrtev njih poganske¬
mu bogu!

— 196  —

Obrnem se proti izhodu. Kako bolj prijetno je zunaj pri dnevni sve¬
tlobi! Pri solnenem blišču mora-stoj, ali ni zašumelo za menoj 1 ?

Ko se hočem obrniti, pa me nekdo grozno udari na glavo. Spominjam se
še, da sem omahnil in z rokami zagrabil proti možu, ki me je udaril; nato
pa se je potemnilo okoli mene.

Kako dolgo sem ležal v omedlevici, ne vem. Le počasi sem se zavedal
in spominjal, kaj se je z menoj zgodilo. Ležal sem na zemlji; roke in noge
so bile zvezane. Kje neki sem? Okoli mene je bilo vse temno in tiho; to¬
da baš pred menoj opazim dvoje plamenčkov, ki so prihajali zdaj bližje,
zdaj se zopet oddaljevali. Bilo je dvoje očij ki so se odpirale in zapirale.
In bile so človeške oči.

Kdo je bil mož? Najbrž oni, ki me je udaril. Zakaj me je napadel?
Pravkar sem hotel vprašati, ko mož sam spregovori.

“Konečno si se zbudil! Sedaj lahko s teboj govorim!”

Grom in peklo! Njegov glas mi je bil znan. Kdor ga je enkrat slišal,
ga ni mogel pozabiti. Človek, ki je sedel v podzemeljskem' hodniku na¬
proti meni, ni bil nihče drug kot Abrahim-mamur, kterega smo hoteli uje¬
ti, tolmač, ki je pokradel Lndsaya, lopov, ki je odpeljal Zenico njenemu
očetu, ki je ukradel v Damasku zlatnino. Da me ničesar dobrega ne pri¬
čakuje sem vedel; vendar nisem obupal.

“Govori!” mi kratko ukaže. “Ali me poznaš?”

“Da.”

“Ne vrjamem. Kdo ti je povedal, kdo sem jaz?”

“Moja ušesa mi pripovedujejo. Abrahim-mamur.”

“Ah, res, poznaš me; toda spoznal me boš še boljše. Pomisli na
Egipt!”

“Da.”

“Na Gicelo, ktero ste vi imenovali Zenico, in ktero ste mi odpeljali
iz moje hše!”

“Da.”

“Vihar na Nilu me tedaj ni pogubil, ko sem padel v razburkane va¬
love; Alah torej hoče, da se maščujem.”

“Saj sem ti vendar jaz življenje rešil. Alah torej hoče, da se tvojega
maščevanja ne bojim.”

“Misliš?” zasika z zobmi. “Zakaj te je izročil v mojo oblast? V
Kajiri sem za teboj poizvedoval, vendar te nisem mogel dobiti v pest; tu
v Damasku, kjer te nisem pričakoval, sem te pa zapazil --”

“In zbežal pred menoj.” mu sežem v besedo. “Abrahim-mamur, ali
Davud Arafim, ti si bojazljivec!”

“Le zbadaj, škorpijon; jaz sem lev, ki te bode razstrgal! Vedel sem,
da me bodeš izdal, radi tega sem šel. Vi ste me preganjali in mi ves moj
plen odvzeli; jaz pa dobim dragocene kamne zopet v sr r ojo' oblast, ker sem
tudi mož za to.”

“Le. radi mene, če jih moreš!”

‘'  Pa, gotovo. Prinesel jih bodem in tebi pokazal, radi tega, te rise-ni

— 197  —

umoril. Toda umrl boš vseeno, kor si kriv tisočerim bolestim, ktere sem
pretrpel. Vzel si mi Gicelo, ki bi iz mene naredila lahko boljšega moža.
Ti si me zopet potegnil v blato, iz fcterega se nikdar več ne dvignem;
prejmi tudi ti svojo 'zasluženo kazen. Umrl boš, toda ne hitro, ne bom te
ustrelil s puško ali zaklal z nožem. Umiral boš počasi z milijoni bolečin.
Lakota bo razjedla tvoje drobovje im žeja bo spila tvojo dušo, da bo žeje
sikala kot kapljica vode, če jo vliješ na ogenj.”

“Tebe se pač ne bojim!”

“Le me psuj. in ne veruj, da mi pobegneš! Da veš, kdo sem jaz, bi
okamenel strahu.”

“Kdo si, niti vedeti nečem.”

“Ne? Pa vendar ti povem, da zgubiš vsako upanje na rešitev, da se
bo obup polastil tvojega srca. Da, vse boš zvedel, da ti bodo šklepetali
zobje groze. Ali veš, kaj je čuvaldar?” (Čuvaldarji so moški morilci, ki
mečejo svoje zaklane žrtve v vrečah v vodo.)

“Znano mi je,” mu odvrnem, ker sem slišal mnogo govoriti o čuval-
darjih, ki so zadnje čase posebno v Carigradu počenjali svoje grozo¬
vitosti.

“Ali veš tudi, da tvorijo čuvaldarji družino, k ter o vlada družin¬
ski glavar?”

“Ne.”

“Torej znaj, da sem jaz bil glavar im sem še danes.”

“Bahač!”

“Nikar ne dvomi! Ali nisi videl v Egiptu, kako sem bogat? Kje naj
hi sicer vzel bogastva, jaz, izbacnjeni uradnik? Tudi Afraka ben Hulam
iz Drinopolja sem v vreči vrgel v vodo, ker je eden mojih ljudij videl obilo
denarja pri njem. Ko sem mu izpraznil žepe, sem ga vrgel v vodo i:n šel
z njegovimi pismi v Damask, kjer sem sklenil oropati prodajalno. Tedaj
si pa prišel ti, gjavr, in zadovoljiti sem se moral z malim blagom, ker sem
moral bežati. Satan naj ti za plačilo odpre najbolj žareče peklo!”

“Toda ukradeno zlatnino si vendar zgubil.”

“Videl 'boš, da bo kmalu zopet moja. In to bode tudi zadnje, kar boš
videl na zemlji. Prepeljal te bom rna mesto, od koder se nikdar več ne
vrneš. Že iz mladega ,sem znan v teh krajih, in znani so mi tudi vsi podze¬
meljski: hodniki. Prostor, kjer bo segnjilo tvoje truplo je že izbran. Umrl
boš v groznih bolečinah.”

“Tudi Alahu je znan ta prostor!”

“Toda Alah ne bo tebi pomagal, gjavr! Tvoja smrt je zapečačena!”

“Torej mi povej vsaj, kje se nahaja oni Barud el Amasat, ki je Ze¬
nico kot sušim jo tebi prodal!”

“Tega ne zveš nigdar!”

“Ali vidiš, kako se bojiš! Če bi bil prepričan, da umrjem na tem me-

bi mi gotovo povedal!”

— 198  —

“Toda jaz ne molčim, ker se bojiim, da se ti posreči rešitev; tebi s®
nobena želja več ne bo spolnila. Sedaj pa molči! Počivati hočem, ker bo
koč zahtevala novih močij od mene!”

“Spati ne boš mogel, ker ti vest ne bo dala miru.”

“Gjavri imajo vest; pravovernik pa jo zaničuje.”

Iz šumenja njegove obleke spoznam, da se je vlegel. Ali hoče res
spati? Nemogoče! Mogoče se je hotel samo igrati z menoj kot deček z
žogo!

Opazujem ga kar mogoče ostro. Res je zaprl oči, toda kadar jih je od¬
pel, niso bile trudne in zaspane, temveč razburjene in opazujoče. Saj ven¬
dar ni mogel spati, ee je pomislil, kako slabo me je zvezal. Noge sem imel
zvezane s kosom starega platna in tudi roke le s slabo vrvjo.Z rokami
sem prav lahko segal do nog, ker so bile zvezane spredaj. Da, ko bi imel
nož pri roki! Toda adut mi je spraznil vse žepe. Kakšna sreča, da sena
vzel s seboj samo nož in oba revolverja! Če mi je bilo res namenjeno
umreti v teh razvalinah, bi vsaj Halefu ostalo drugo orožje. Toda umreti!
Ali sem bil že res tako pri koncu? Ali se ne morem braniti? Ker sem z
rokami lahko nekoliko pregibal, ni bilo mogoče, iztrgati mu nož izza pasa-
Če se mi to posreči, sem prost. Odkar me je vjel, je preteklo že precej
časa, in mož se lahko domisli medtem, da je boljše, če me ustreli, da ho
gotov moje smrti. Premišljam in premišljam. Kaj, če se neslišno sklonim
k njemu in mu potegnem nož izza pasa? Ali pa če se vržem na njega in
ga z roko zadavim? Ali naj uporabim svoje noge za obrambo? Mogoče ga
zadenem v sence, da omedli. Tudi to mi ni ugajalo, ker če ne zadenem nje¬
gove desne strani, sem bil zgubljen.

Radi tega poskušam, da se polahkoma vsedetm. Niti jedna gubica mo¬
je obleke ne sme zašumeti, in zapreti sem moral tudi oči, da iz njih blišča
ne spozna, da se dvigujem. Posreči se mi po dolgem, dolgem trudu. Oči
odprem napol, da pogledam, kje je in kaj dela moj sovražnik. Tudi on
pogleda v mene — in komaj je zaprl trepalnice, že grozno zakriči; s svo¬
jim desnim kolenom tišim njegov vrat in z levom njegova prša. V trenut¬
nem strahu zagrabi z rekami proti vratu, da si ga opresti neradevoljne
teže, in te mi da dovolj čaisa, da z zvezanimi rokami posežem za njegov
pas, kjer je tičal nož. Mož začuti nevarnost, v kteri se nahaja. Z groznim
sunkom se me znebi in plane kvišku.

Z vzklikom: “Pes, pobegnil ne bodeš!” skoči preti meni.

Toda doseže me samo s prstom. Vedel sem, da bo trenutek pozneje
zgrabil v isti smeri, kjer je prej čutil svoj prst na meni; sklenem se torej
in umaknem vstran ter skočim za njegov hrbet. Opomniti moram, da je v
podzemeljskem hodniku vladala popolna tema.

“Kaj si pobegnil? Ojavr, kje si? Meni ne uideš!”

Nož sem. mu že prej iztrgal; sedaj, ko ni vedel, kje se nahajam, sere
lahko razrezal vezi na nogah in rokah; zatem se pa splazim več korakom
proč. Posrečilo se mi je, in bil sem prost. Toda kaj sedaj? Najprvo iz nje¬
gove bližine, da lahko mimo premišljujem.

199  —

to odkorakam še- nekaj metrov naprej, se naslonim na zid. Kaj naj
storim? Ali naj vedno bolj globoko prodiram v hodnik? Kodža baša me je
svaril, ker se lahko zgubim, AJi naj napadem aduta in ga prisilim, da me
pelje na prosto? Ne. Pri sebi je imel streljno orožje; premagati ga ne bi
mogel drugače kot da ga usmrtim; in njegovega trupla se ne bi mogel
posluževati kot vodnika.

Stal sem mirno ob zidu; tudi njega ne slišim nikjer. Kje je? Ali je
prihajal k meni ali od mene? Vsak trenutek me lahko zgrabi. Ah kaj,
saj podzemeljski hodniki ne morejo biti tako nevarni. Plaziti se pričnem
torej mirno naprej in vsak korak pred seboj preiščem. Tako sem priešel
že kakih dvesto korakov naprej, ko postane zrak pred menoj bolj vlažen
in hladen. Pozornost moram podvojiti. In res, komaj pet korakov naprej
zmanjka tal. Vsedem se in tipljem z rokami po tleh. Čez hodnik je bila
skopana velika jama, ki je zavzemala vso hodnikovo širino. Najbrž
je bil svoje dnij na tem mestu vodnjak. Še celo sedaj je bila voda v njem
iz česar sem razlagal vlažnost zraka. Kdo ve, kako je vodnjak globok?
Kdor je telebnil notri, ne pride nikdar več ven.

Proti tej. strani se torej ne morem rešiti, torej se obrnem. Seveda vse
početje je bilo skrajno predrzno. Sovražnik je še vedno molčal. Morebiti
je prežal še vedno na istem mestu, kjer sem ga pustil, ker je bil prepričan,
da na nasprotni strani ne morem pobegniti. Ali pa je hitel proti izhodu,
kterega je zasedel? Vendar mirno na tem mestu ne morem ostati. Vzamem
torej nož med zobe, se vležem na tla in se plazim po vseh štirih naprej,
sicer zelo počasi, vendar vztrajno. Naštel sem že preko dvestokrat, odkar
sem premaknil koleno, torej sem moral biti že precej blizu mesta, kjer
sem prej ujet ležal, ali pa še eelo naprej. Za teh dvesto korakov sem goto¬
vo porabil celo uro. Še pol ure mine; zid zgine, vendar hodnik vodi še
dailje.

“Kaj je to? Na desni in levi je vogal; torej je hodnik, po kterem
sem dosedaj hodil, peljal v drug hodnik, in sicer pravokotno. Mogoče se je
hodnik za ovinkom zopet nadaljeval. V tem slučaju sta se oba hodnika
na tem mestu križala, in najbrž Abrabim-mtCmur tudi na tem mestu stra¬
žil. Poslušam dalj časa, vendar ne morem čuti najmanjšega šuma. Najprvo
moram zvedeti, če se hodnik nadaljuje; plazim torej zopet naprej proti
desni. Pihal nisem in tudi razburjen nisem bil; potreboval sem hladno¬
krvnosti in premišljenosti.

Srečno pridem do ovinka in .se. prepričam, da se hodnik nadaljuje.
V kteri smeri naj korakam? Naravnost ali, na levo? Zrak je bil v vseh
smereh jednak; tudi temno je bilo v vseh treh odprtinah. Trenutek pre¬
mislim. Če se AbrahimHmamur nahaja na tem mestu, je najbrž pri oni stra¬
ni, ki vodi na. prosto ; če gai pa ni tukaj, tedaj je zasedel izhod. Obrnem
se proti levi strani. Po desetih minutah .se prepričam, da mamurja ni na
tej strani. Sklenem torej, da preiščem še desno stran. Že sem prišel do
srede križišča, ko začnjem tih, pritajen šum. Nategnem posluh in poslu¬
šam dalje. Bilo je tiktakanje žepne ure, ktero mi je Abrahitm vzel. Torej

— 200  —

na tem mestu tiči, in tu vodi hodnik na prosto. Kako pa naj pridem ven V
Ali morem mimo njega?

Da to zvem, se moram prej prepričati, kje pravzaprav stoji Abrahim;
ali leži, sedi ali stoji. Poskusim torej najdrznejši čin in se mu še bolj
približam. Da bi ga zgrabil in se z njim boril, nato nisem smel mi¬
sliti; gotovo je imel v vsaki roki po en revolver, s kterim me je priča¬
koval.

Počasi, previdno stezam roke, naprej 1  kot polž svoje tipalnike. Tikta¬
kanje postaja vedno bolj slišno, in sedaj —pst! — s prstom sem se neče-
ar dotaknil. Mož je bil neposredno pred menoj; samo roko bi stegnil, pa
bi me imel. In v tem nevarnem položaju mine najmanj deset minut, pred¬
rlo se prepričam, da leži Abrahim stegnjen po celem hodniku.

Ali naj stopim preko njega? Ali naj ga z zvijačo speljem iz mesta?
Zberem si prvo kot boljše. Bilo je sicer bolj nevarno, vendar bolj gotovo.
Ko tipljem še dalj časa, s prstom okoli, se prepričam, da je Abrahim polo¬
žil eno nogo čez drugo. Počasi se dvignem od tal, stopim prav poleg njega
in dvignem nogo. Kaj, če v tem trenutku tudi on vstane! Vendar- srečno
prestopim s prvo nogo, kakor tudi z drugo nogo- čez njega.

Najtežje delo se mi je posrečilo. Naprej sem šel lahko korakoma in
ne plezaje po tleh. Čimdalje sem od njega, tem trdnejše lahko korakam-
Že v kratkem začutim, da se je zrak spremenil. Kmalu začutim stopnjice
pod seboj; previdno stopim navzgor; postajalo je svetlejše in svetlejše;
v kratkem pridem do odprtine, ktero je zakrival velik grm.

Hvala Bogu! Bil sem zopet prost! Toda hiteti sem moral, ker sicer
nam adut pobegne iz hodnika. Solnee se je že nagibalo proti zatonu. Hi¬
tim torej proti mestu, kjer so me pričakovali tovariši. Ko pridem tja, me
burno pozdravijo. Ker so me pogrešili, so me iskali, vendar brez uspeha.
Celo kodža basa je prišel s svojimi ljudmi, da pomaga mojim tovarišem.
Povem jim na kratko vse, kar sem doživel v podzemeljskem hodniku.

“Alahu hvala! Zopet si pri nas!” zakliče Jakub. “Naprej proti hod¬
niku, da dobimo aduta živega v pest!”

Navzoči takoj zgrabijo po svojem orožju.

“Stojte!” reče kodža basa. “Počakajte, da se jaz vrnem iz mesta in
pripeljem še več ljudij s seboj.”

“Saj nas je mož dovolj!” ugovarja Halef.

“Ne,” odvrne kodža baša. “Skrivnostni hodniki pod zemljo imajo
svoje tajnosti. Izhodov in uhodov je toliko, da se neznanec zgubi že pri
prvem koraku. Najmanj petdeset mož rabimo, ki bodo obkolili razvaline.”

“Nas je devet mož; to je dovolj.” zatrjuje Jakub. “Kaj  praviš ti?’’

Jakub je vprašal mene. Tudi jaz sem smatral, da je najboljše, če ta¬
koj začnemo; istega mnenja je bil Lindsay. Torej sklenemo, da se takoj
podamo na delo.

“Toda kako je z razsvetljavo?” vprašam.

“Jaz prinesem sam luč,” reče kodža bala.

“Iz mesta? Bo trajalo predolgo.” j;

"Ne, prav iz bližine. Tam zgoraj pri onih razvalinah stanuje neki
siromak, ki ima ve« Sn-eij. ” Medtem, ko hiti kodža. po luči, se mi posve¬
tujemo.

Uhod, kjer -sem jaz prišel v hodnik, kakor tudi izhod, najprvo -zasede¬
mo. Pri zlatnini in pri naseli stvareh mora tudi nekdo stražiti, za kar
smo potrebovali tri može. Pri izhodu je zadostovala ena oseba, ker smo
tam udrli v notranjost, da tatu prestrižemo beg na prosto; toda pri Vho¬
du, kjer sem jaz prišel v hodnik, smo morali postaviti dva moža.

Kako naj sedaj razdelimo posamezne ulogef Jaz sem na vsak način
moral v hodnik, in ker je bil Halef dober za plezanje po tleh, si zberetm
njega kot svojega spremljevalca in kodžo bašo radi njegove uradne osebe.
Kot četrti se ponudi' Lindsay. Toda njega, odbijem, ker sem želel, da osta¬
ne pri zlatnini in pri naših stvareh. Vendar se Lindsay ni hotel udati,
in je silil toliko časa, dokler ga nisem vzel s -seboj. Zunaj ostaneta torej
Jakub z Lindsayevim služabnikom. Ob vhodu v hodnik postavim oba Irca,
Jakuba k zlatnini,, ker je bila njegova, in pri izhodu, kjer sem prišel iz
ujetništva, postavim Jakubovega služabnika. Za pas utaknem dva revol¬
verja in nož; Billu izročim Henryevo brzostrelko, Fredu medvedovko, nato
se pa poda vsak na svoje mesto. V tem je preteklo že najmanj pol ure.
Kod-ža basa in Lindsay sta nosila svetilnice, seveda še ne prižgane, in jaz
korakam, z Halefom naprej. Spodaj na stopnjieab sezujemo čevlje, nato
se pa tiho splazimo naprej.

Halefa peljem za roko. Na eni strani vleče Halef z roko po steni, po
drugi pa jaz, da ni mogel nihče skozi. Drug gla-s ni odmeval po hodniku
kot včasih škripanje baševik čevljev. Kmalu pridemo do križišča obeh
hodnikov. Tam ukažem Lindsnyu in kodži baši, da počakata, dočim se
z Halefom vleževa na tla in plezava dalje. Dogovorila sva se, da hočeva
viak z eno roko Abrahima zgrabiti, na kar pokličeva tovariše, da ga
razorožijo.

Počasi prideva na mesto, kjer sem stopil preko Abrahima, toda —
njega ni bilo več tam. Kaj sedaj? Ali se je skril v drug hodnik? Preiščemo
tudi druge, vendar brez uspeha. Vrneva sc -torej k tovarišema, ki sta naju

že težko- pričakovala.

"Njega ni več tu,” rečem tiho. "Pojdita nekoliko nazaj in prižgita
svetilke?”

"Kaj storite, maste-r?” vpraša Lindsay.

"Vse tri hodnike preiščemo.”

"Brez svetilke?”

"Da. Luč hi n-a,s izdala, ker bi nas on že iz daljine lahko zapazil in
streljal na nas.”

"Toda če ga dobite in nas ne bo zraven?”

"Si bom pač sam- pomagal.”

Zopet vzamem Halefa s seboj, da preišče v a še ostale hodnike. Nobene¬
ga sledu o Abrahim-u. Nezadovoljna se vrneva k tovarišem.

Tovariši so z začudenjem poslušali najino pripovedovanje.

— 202  —

“Adut je bil v hodniku, torej še ni mogel ven!” reče Linsav.
“Yes!”

“Mogoče je meS tem časom, ko nisem bil notri, zapustil hodnik. Vze¬
mite luči. Pogledati hočemo v vodnjak!"

Vsi štirje korakamo proti vodnjaku. Bil je zelo globok; sem doli
Abrahim gotovo ni zatekel. Ko iščemo še dalje po hodniku, pridemo do
neke jame, od koder so vodile navzgor nekake stopnjiee, ki so pa bile ta¬
ko visoke, da jih niti z roko nismo mogli doseči.

“Ali gremo navzgor?” reče kodža skoro v strahu.

“Seveda. Edino po tem potu je pobegnil.”

“Toda če bo kje skrit na nas streljal?”

“Torej pojdi ti za menoj in grem jaz prvi. Daj mi luč!”

Stopimo navzgor; naštel sem dvajset stopnjic. Pa vse iskanje je bil 0
brez uspeha. Niti najmanjšega sledu ne dobimo o pobeglem. Sklenemo to¬
rej, da se vrnemo na površje. Ven pridemo na onem mestu, kjer sem po¬
stavil oba Irca za stražo. Toda mislite si moje začudenje, ko nikjer n«
opazim straže.

“Sidi, najbrž je tat pri tem izhodu pobegnil in oba Irca sta jo udrl*
za njim,” reče Halef.

“Torej hitimo, mogoče nam še pride v pest!”

Hitro korakamo proti onemu mestu, kjer je bila druga straža; tudi
Jakubov služabnik ni bil na .svojem mestu.

Odidemo torej proti mestu, kjer smo se pred iskanjem po hodniku
posvetovali; tam sedi Angležev služabnik z obema Ircema v živahnem
pogovoru. Arabski sluga Jakuba, pa stoji poleg Angležev. Ko pa mozj*
zagledajo nas, nam pridejo vsi nasproti.

“Sir, on je odšel!” kriči Bill že od daleč.

“Kdo?”

'‘Mast er Ja kub.”

“Kam pa?”

“Za drugim.”

“Za kterim?”

“Ki smo ga hoteli ujeti.”

“Jaz te ne razumem. Mislil sem, da ste ga že prijeli.”

“Mi? Ne. K nam ni prišel. Toda mislili smo, da je telebnil mastru
Jakubu v pest, ker smo ga slišali streljati, torej smo hiteli njemu n*
pomoč.”

“Zakaj je pa streljal?”

“Vprašajte tega!”

Z roko pokaže na Lindsayevega služabnika, in ta nam vse natanen 0
pove, kar se je zgodilo. Z Jakubom je sede! pri vhodu v hodnik in mislil'
da bodemo tatu kmalu prijeli. Tu je za njima nekaj zaropotalo, in ko s*
ozreta, opazita, da se je podri kos še ohranjenih razvalin. Mislila sta, da
začne padati tudi po njima, pa sta hitro pokazala pete. Ker pa se ostal 1
zid ni premaknil, se vrneta zopet na prejšnje mesto, in glej čudo — i*

— 203  —

razvalin jima pride jezdec nasproti — bil je Abrahim-mamur. Prestrašila
sta se oba, in to priliko je porabil tat, da je v diru pobegnil. Toda Jakub
se kmalu zave, pobere puško na tleh in potegne druzega konja iz odprtine;
ustrelil je dvakrat za bežečim, vendar brez uspeha. Nato pa je zdirjal
na konju za njim.

Skoro nisem mogel vrjeti, kar mi je mož povedal. Ejo pa stopim v
odprtino, kjer smo imeli konje, in kjer je ležal zavoj z zlatnino, se
takoj prepričam, da je resnica. Zginil je zavoj z zlatnino in poleg tega
dva konja.

“Ob! Ah! Proč!” kliče Lindsay. “Za njimi Hitro! Yesl”

Anglež pograbi za tretjim konjem, jaz pa njegovo roko.

“Kam pa hočete, Sir?”

“Za adutom!”

“Ali veste, kam je pobegnil?”

No.”

“Torej bodite tako dobri in ostanite tukaj, dokler se Jakub ne vrne.
Od njega zvemo vse natančno.”

‘  ‘ Sidi, kaj je to ? ” reče Halef, ko pobere na tleh košček papirja.

“Kje je ležalo?”

“Pri konju.”

In ko pogledam papir, berem sledeče turške besede: “Din le-dim,
kopišit-dkn.” (Poslušal sem in vse slišal.) To je bil hud udarec! V hod¬
niku Abrahim gotovo ni pisal, ker ni imel časa in prilike;
pismo je napisal že prej. Abrahim je najbrž kmalu po mojem odhodu po¬
iskal skriven izhod, kjer so se razvaline podrle, in porabil prestrašenost
obeh stražnikov, da je zginil s konjem in zlatnino. Človek je bil zelo ne¬
varen lopov.

Anglež stoji pri konjih in sedla.

“Vaše delo je preveč,” mu rečem.

“Celo potrebno je!” odvrne.

“Danes mu vendar ne morete slediti.”

“Pa bom vseeno!”

“Ponoči? Ali ne vidite, da se že temni?”

“ Ah! Hm! Toda pobegnil bo! ”

“Počakajmo, da se Jakub vrne.”

Tu pride kodža basa bližje.

“Efendi dovoli, da tudi jaz nekaj predlagam.”

' ‘ Govori! ’ ’

“Mož je najbrž pobegnil v gorovje, kjer ga ne morete zajeti. Jaz pa
imam. dovolj ljudij, kterim je znana vsaka pot med gorovjem in med mor¬
jem. Ali naj odpočijem preganjalce za njim?”

“Da, kodža baša, le pošlji jih; poplačali bomo bogato troj trud.”

“Kam naj jih.pošljem?”

“V morske luke, kjer lahko pobegne na ladijo.”

“Torej v Tripoli, Bejrut, Saido, Zor ali v Ako?”

; 204'—

“Da, v vseh pet mest, ker tat ne 1» ostal v deželi. Ali daš poslan¬
cem pisma s seboj?”

“Da.”

“Torej se požuri, da spišeš pisma; pošlji ljudi sem, da jih plačamo!”

“Kar potrebujejo, dobijo od mene; vi pa meni pozneje plačate. Od
vas bi preveč zahtevali.”

Pošteni mož se hitro vrne v mesto. Mi se pa vsedemo na tla in pre¬
mišljujemo o begu sleparskega tatu. Jezil sem se neizmerno, ker nam je
tako lahko pobegnil. Po preteku pol ure se vrne kodža baša s štirimi jez¬
deci. Preskrbel jih je z denarjem in živežem; vendar podeli Lindsaj vsa¬
kemu še posebej bakšiš, da so bili lahko prav zadovoljni. Nato so pa
odjahali.

Šele pozno zvečer začujemo v bližini tek utrujenega konja, in ko po¬
gledamo v oni smeri, zapazimo Jakuba. Ko pride do nas, skoči s konja
in se tiho vse d© na tla poleg nas. Nihče ne spregovori besedice, dokler
sam ne začne:

“Alah me je zapustil! Zmešal je moj razum.”

“Alah ne zapusti nikdar dobrega človeka,” ga tolažim. “Tat nam
pride kmalu v pest. Že simo poslali preganjalce v Tripoli, Bejrut, Saido,
Zor in Ako.”

“Hvala! Toda ni bilo potrebno, da me Alah ni zapustil. Saj sem ga
vendar že imel.”

“Kje?”

“Na oni strani vasi Džead. V naglici si je zbral slabega konja; jaz
pa najboljšega, ki je last angleškega efendija. Prihajal sem mu vedno
bližje, dasi je imel veliko prednost med menoj, V diru sva galopirala pro¬
ti severu in skozi vas Džead. Bil sem že tako blizu njega, da bi ga skoro z
roko zgrabil-”

“Ali nisi streljal?”

“Nisem mogel, ker ni bila puška nabasana. Jeza mi je podelila dvoj¬
no moč; hotel sean ga v diru potegniti s konja in vreči na tla. Tu pridemo
mimo več orehov ob potu. Tat skoči s konja, prime zavoj in zavije med
drevesa. Ker mu na konju nisem mogel slediti, skočim jaz s konja in hi¬
tim za njim. Podil sem ga precej dolgo;. toda on je boljši tekač kot jaz.
V ovinku se je vrnil proti mestu, kjer sva oba pustila konje, skoči na
Lindsayevega konja in meni pusti slabe j šega. ’ ’

“Usodno, zelo usodno! Potem ga seveda nisi mogel več dohiteti?”

“Poskušal s'em, vendar nisem prišel bližje njega; tudi stemnilo se je
že medtem. Alah naj mu spremeni vsak dragocen kamen, kterega je meni
ukradel, v gorje in nesrečo.”

Ubogi mož se mi je res smilil; vdrugič je zgubil svoje imetje, kte¬
rega je že enkrat strgal tatu iz rok. Meni se je prav dozdevalo, da bode
jahal Abrahim-mamur proti Tripoli. Ker smo pa mi mogli odpotovati šele
zjutraj, je bilo nemogoče ga prej dobiti v roke kot v Tripoli.

— 205  —

Še bolj jezen kot Jakub je bil pa Lindsay. Da mu je lopov ukradel
ravno najboljšega konja, ga je jezilo do skrajnosti.

“Jaz ga pustim obesiti, well!” reče proti meni.

“Onega, ki je ukradel vašega konja?” vprašam.

“Yes! Koga druzega vendar?”

“Torej morate obesiti našega prijatelja Jakuba.”

“Jakuba? Tega? Zakaj?”

“Ker vam je Jakub prvi ukradel konja, in lopov Abrahim mu ga je
pozneje na begu odvzel.”

“Ah! Ob! Kako vendar? Pripovedujte!”

Povem mu vse, kako je Jakub tatu preganjal. Toda mesto da bi po¬
stal miren, se je še bolj razljutil. Tako groznih obraznih potez še nisem
nikdar videl pri njem; kar plameni jeze so mu švigali iz očij.

“Torej tako! Grozno! Nesramno! Imel je dobrega konja in ne tatu .
ulovil? Se pusti za dobrega konja ogoljufati! Grozno!”

Jakub je menda slutil, da se o njem govori, in o ukradenem konju.

“Takoj, ko je mogoče, mu kupim druzega!” reče Jakub proti meni.

“Kaj govori?” vpraša Anglež.

“Kupiti vam hoče druzega konja.”

“On! Meni! David Lind-savu? Konja? Vedno boljše! Najprvo sem se
jezil, ker je lopov odvedel najboljšega konja; potem sem se jezil, ker ga ni
imel, in sedaj me vi jezite, ker mi hočete kupiti novega konja! Siromaška
dežela! Grem proč; se peljem v Old England! Tu ni več pametnega
človeka!”

Tudi jaz sem bil enakih misli j. Najboljše je, če se vlečemo na tla
in spočijemo do jutra. Lindisay naprosi kodžo bašo, da mu preskrbi vodni¬
ka in dva nova konja; nato se pa vlečemo k počitku.

Bilo je kmalu po polnoči, ko -se -zbudimo radi Mica v bližini, kjer
opazim kodžo bašo z na-ročenim vodnikom in dvema konjema. Takoj -se
dvignemo in pripravimo na pot. Poštenega uradnika Jakub do-bro nagradi,
nakar zajahamo -konje ter -se po-slovimo. Iz Baalbe-ka nismo odnesli baš
prijetnih spominov.

Že med pripravami za pot je postalo, tako svetlo, da smo lahko opa¬
zovali predmete v bližini. Po dv-eu-rni ježi dospemo v vas Džead. Tu poiz¬
vemo, da včeraj ni prenočil noben tujec v vasi, pač pa so videli jahati
v smeri proti vasi posamnega jezdeca, ki je šel najbrž v Ain Ata. V sled¬
nji vasi pa izvemo, da je bil jezdec res tam in si je najel dobrega vodnika,
ki je znal za bližnjico v Tripoli.

Tudi mi najamemo vodnika ter odjahamo. Tako smo potovali proti
zapadu in vpraševali v vsaki vasi po tujem jezdecu. Počivali smo le po
noči, da smo -konjem privoščili- nekoliko počitka. Žal mi je bilo, ker si
nisem mogel ogledati krasnega Libanona in krasnih cedernih gozdov, radi
kterih je Libanon znamenit.

Konečno se zablišči pred nami Sredozemsko morje v vsej svoji kra¬
soti, in spodaj pod vznožjem gorovja na morskem- obrežju se pojavi mesto

— 206  —

Tripolis, kterega imenujejo Arabci Tarablus. Mesto samo leži nekoliko
proč od morja; prav ob vodi so pa predmestja, ki so z mestom zvezana po
krasnih nasadih in parkih. ,

Baš, ko smo jahali v mesto, zapazimo, da odhaja iz luke lična ladija.
Ali smo morda že prepozni? Mogoče je Abrakim-mamur na krovu? Živali
poženemo še v urnejši tek, da pridemo prej do vode. Tam vzamem daljno¬
gled in ga naravnam na ladijo. Lahko sem spoznal še obrazne poteze onih
oseb, ki so gledale proti deželi. Da. tam stoji na krovu on — Abrahim-
mamur. Jezno udarim z nogo ob tla. Poleg mene stoji umazan turški
pomorščak.

"Kakšna ladija je to, ki je baš odplula iz luke?” ga vprašam.

"Mašalah! Jadranka je!” odvrne, in zaničljivo obrne hrbet proti
meni.

Nekoliko vstran od pomorščaka zapazim poveljnika luke, kterega
spoznam po njegovih našivih. Tudi njega vprašam po imenu ladije, na¬
kar mi odgovori, da se ladija imenuje "Boutese” ter je jadranka iz
Marseille.

"Kam jadra?”

"V Štambul.”

"Ali gre še kaka ladija za njo v Stambul?”

"Nobena več.”

Tu smo torej stali ob morskem obrežju in čakali, kaj naj začnemo.
Tat nam je pred nosom popihal iz mesta. Anglež psuje angleško, in oba
Irca mu pomagata; Jakub psuje turško in jaz bi mu najraje pomagal, ven¬
dar od kletvine nisem pričakoval nobene koristi.

"V Bejrut moramo nemudoma. Tam gotovo dobimo ladijo, ki takoj
odplove v Štambul.” svetujem tovarišem.

"Ali res meniš, gospod?” vpraša Jakub.

"Celo prepričan sem.”

"Toda ti si bil namenjen v Jeruzalem!”

"Pozneje imam še dovolj časa. Pred nečem mirovati, dokler ne zvem,
da so zlatnina in dragoceno kamenje zopet v tvojih rokah.”

ITalef, moj mali liadži me vpraša, če me sme spremljati. Naravno. In
da nas Lindsay ne bo pustil same. je bila tudi gotova stvar. Jakub plača
dosedanjega vodnika in lastnika izposojenih konj. V mestu si preskrbimo
z drugim vodnikom in konji, in drugega jutra se podamo na vse zgodaj
na pot.

Ko pridemo v Bejrut, poizvemo, d-a čaka v luki ameriški škuner, ki
odplove proti Štambulu. Takoj se pogovorimo s kapitanom ter vkrcamo
svoje reči naladijo. Z Bogom, ljubi Libanon! Z Bogom Damask! Le kratek
čas sem se mudil pri vas; upam, da se prihodnjič dalj časa pomudim v
vaših prijaznih pokrajinah! — --

SEDMO POGLAVJE.

V Šambulu.

V lepi sobi hotela “de Pest” v Štambulu sedita dva gospoda ter pi¬
jeta krepčilno pijačo, ktero jim je gospod Totfaluši pravkar natočil v ko¬
zarce. Sedita, kadita in se navidez zelo dolgočasita. Njuna zunanjost ni
bila taka, da bi se lahko reklo: Taka sta, kot bi jih iz škatljiee potegnil.
Eden izmed njiju je mel dolge, močne škornje, rjave hlače, rjavo suknjo,
rjav obraz, zažgan od isolnea in rjave, arabske roke. Zunanjost druzega
je pa bila “sivo pobarvana”, razven velike vrtnice na suknji, ki je ka¬
zala sramežljivo, zardelo barvo. Pijeta in kadita, in kadita in pijeta ter
— molčita. Ali sta se res dolgočasila, ali sta se bavila z 'mislimi, kterih
ni mogoče izraziti? Najbrž je zadnje pravilno, ker naenkrat odpre sivi
gospod usta, strese nos in zapre oči; dalj časa se ni mogel zdržati; ena
njegovih mislij je morala na dan in sivec res spregovori:

“Master, kaj mislite o orijentalskem vprašanju?”

“Najraje ničesar!” odvrne človek v rjavi obleki.

Sivi gospod, zapre usta in na njegovem obrazu se radi odgovora rja¬
vega gospoda pokažejo znamenja, kot bi sivi gospod pravkar dokončal
največjo modroslovno knjigo, vezano v svinjsko usnje.

Sivi gospod je bil Sir David Lindsay, rjavi, no, ta sem bil pa jaz.
Ta uvod sem napisal, da bravee spozna, da smo srečno prišli v Štambul
(Carigrad).

Tam v luki leži jadranka “Bouteuse”. Svoja jadra je zgrnila, in z
verigami so jo priklenili ob suho zemljo. Vendar je bila dobra jadranka,
ker je rezala svojo pot iz Tripolisa v Štambul tako hitro, da je prišla en
cel dan prej v luko Zlatega roga kot naš ameriški škuner.

Ko smo v Štambulu stopili iz ladije, je bila moja prva pot k “Bou¬
teuse”. Kapitan me je sprejel s skrajno ljubeznivostjo, ki je lastna
Francozom.

“Torej vi bi radi ogledali mojo ladijo?” me vpraša.

“Ne, kapitan; pri vas bi rad poizvedel za ime enega vaših potnikov.”

“Pripravljen sem odgovarjati.”

“V Tripoli je prišel na vaš krov neki mož- ”

“En sam, res je.”

“Ali smem vprašati pod kterim imenom?”

“Ah, vi ste gotovo policist?”

“Ne. temveč povsem nava.den človek; mož. po kterem sprašujem, je
v Damasku enemu mojih prijateljev ukradel za več tisoč pijastrov vred-
noetij.  Začeli smo ga takoj preganjati, vendar jo bil že na krovu vaše la-

— 208  —

dije, ko smo prišli v Tripoli. Radi tega sem se sedaj obrnil na vas za
vašo pomoč.”

Mož si zamišljeno pogladi nagubanoeao čelo.

“Obžalujem vašega prijatelja, vendar ne vem, če vam morem kori¬
stiti, kakor bi tudi rad.”

“Ali je tujec, ki je prišel na vašo ladijo v Tripoli, takoj zapustil
krov, ko 1  ste prišli v luko v Štambulu?”

“Takoj. Ah, pravkar se spominjam, da je poklical na krov nekega
težaka, kteremu je izročil zavoj. Težaka bi zopet spoznal, če bi ga videl.
Mož, potnik moje ladije, se je pa imenoval Afrak ben Hulam.”

“Je napačno ime.”

“Najbrž. Potrudite se pozneje še enkrat na krov moje ladije. Ce sre¬
čam onega težaka, ki je pomagal tujemu potniku, pa ga zaslišim
glede vaše zadeve.”

In tako sem odšel. Drugi so me čakali na bregu. Jakuib j® prevzel
mesto našega vodnika, da nas pelje k svojemu bratu, ki je imel v Štam-
buln velikansko trgovino, in o kterega sinu sem že pripovedoval v prvi
knjigi tega romana. Niti jaz, niti Lindsay nisva sicer hotela pri njem
stanovati, vendar predstaviti sem se moral radi uljudnosti.

Maflej, veletrgovec, je stanoval v Jemi Džami, v bližini nove mošeje;
zunanjost njegovega stanovanja nikakor ni pričala o njegovem velikan¬
skem bogastvu. Ne da bi naznanili naša imena, nas peljejo v sprejemno
sobo, kjer nas kmalu pozdravi hišni gospodar.

Hišni gospodar je bil sprva začuden, ko vidi tako velik obisk v svoji
hiši. Ko pa spozna svojega brata Jakuba iz Damaska, popolnoma pozabi
turško dostojnost ter mu hiti z razprostrtimi rokami nasproti.

“Mašalah, čudež božji, moj brat! Ali me je Alah res obdaroval s pra¬
vim pogledom?”

“Tvoje oči vidijo dobro, brat moj!”

“Torej naj Alah blagoslovi tvoj prihod in prihod tvojih prijateljev
v mojo bilo!”

“Da, vsi so moji prijatelji, ki jih vidiš pri meni.”

“Ali si prišel po trgovskih opravilih v Štambul?”

“Ne. Vendar o tem govorimo pozneje. Ali je Isla, sin tvojega srca,
doma ali je na potovanju?”

“Doma je. Njegova duša bo vesela, ko zve o tvojemi prihodu.”

“Veselil sC bo še bolj, ko bo vse zvedel. Pokliči ga v sobo!” (Isla
je oni Isla ben Maflej, o kterem smo pripovedovali v prvi knjigi, da je
prišel v Egipt iskati svojo ukradeno nevesto Zenico, ktero je imel Abra-
him-mamur v svoji hiši ob Nilu zaprto. Glej prvo knjigo, stran: 60.)

Nekaj minut mine, predno se Maflej vrne. S seboj pripelje Islo ben
Maflej, in predno stopi v sobo, se skrijem za neko preprogo. Mladi mož
objame svojega strijca Jakuba in se ozre po drugih osebah v sobi. Njegov
pogled pade na Halefa, kterega takoj spozna. ^ w  _ ,

— 209  —

“Alahu! Hadži Halef Omar-aga, ti si tukaj? Ti si v Štambulu?”
zakliče vesel in začuden. “Bodi mi pozdravljen, sluga in prija,tel j svojega
gospoda! Ali si se že ločil od njega?”

“Ne.”

“Torej je tvoj gospod tudi v Štambulu?”

“Da.”

“Zakaj pa ni prišel s teboj?”

‘ ‘  Poglej nekoliko po sobi! ’ ’

Isla se obrne in kmalu priteče tudi meni v naročje.

“Efendi, ti ne veš, kako si me razveselil! Oče, poglej si tega moža!
To je Kara bebn Nemsi efendi, o kterem sem ti pripovedoval, kako je
rešil mojo Zenico, in to je hadži Halef Omar-aga, njegov prijatelj in
služabnik.”

Nato je pa sledil prizor, da je bil celo Lindsay ganjen. Služabniki
cele biše so morali znoisiti kavo in pipe v sobo. Maflej in njegov sin Isla
takoj zapreta svojo trgovino, da se tako znebita vseb opravkov. Kmalu
smo sedeli na mehkih naslonjačih, pripovedovali, kadili eibuke in pili
kavo.

“Toda kako vendar s prišel skupaj z efendijem, strije?” vpraša Isla
ben Maflej.

“Bil je moj gost v Damasku! Dobila sva se med potjo v mesto in
postala sva prijatelja.”

“In zakaj nami ne prinašaš pozdravov od Afrak ben Hulama, unuka
mojega strijea?”

“Pozdravov ti ne morem izročiti, pač pa važno sporočilo.”

“Sporočilo brez pozdravov? Jaz te ne razumem.”

“K meni je prišel neki Afrak ben Hulam, ki pa ni bil pravi.”

“Alah il Alah! Kako je to mogoče? Saj smo mu pismo dali na. pot.
Ali ni pisma prinesel k tebi?”

“Da. Vzel sem ga v svojo hišo, kakor ste zahtevali; določil sem mu
tudi mesto v svoji trgovini in v svojem srcu, toda postal je nehvaležen in
mi ukradel za mnogo tisoč pijastrov dijamantov.”

Maflej in njegov sin nista mogla spregovoriti niti besedice, tako sta
se piestrašila. Nato pa skoči stari Maflej s svojega sedeža in reče:

“Motiš se, Jakub! Nihče, po kterem se pretaka naša kri, ni še kra¬
del in ne bo.”

“Imaš prav,” pritrjuje Jakub. “Oni, ki mi je prinesel tvoje pismo,
in ki se je imenoval Afrak ben Hulam, je bil tujec.”

“Misliš, da bi tujcu izročil moje pismo in ga tebi priporočil?”

“Bil.je tujec. Prej sc je imenoval Dav ud A ra f im, pozneje pa Abrn-
him-mamur, in sedaj — — — ”

Tu skoči Isla- kvišku.

, ♦ ‘Abralum-mamur? Kaj govora o njem? Kje je? Kje «i ga ndel?”

— 210  —

“V moji MS je bil, pod mojo streho je bival in pri.meni spal; zau-
pal sem mu svoje zaklade v milijonski vrednosti, ne da bi slutil, da je on
Abrakim-mamur naš smrtni sovražnik.”

“Alah keriin! Moja duša bo okaimenela! ” stoka stari Maflej! “Kak¬
šno nesrečo je provzročilo moje pismo! Toda kako je prišel lopov do
mojega pisma, ko mu ga jaz vendar nisem izročil v roke, temveč svoje¬
mu strijčniku.”

“ Abrahim-mamur je pravega Afraka ben Hulam umoril in mu od¬
vzel pismo. Ko ga je prebral, je sklenil, da se mesto njega poda k meni
in mu sprazni mojo trgovino. Le temu efendiju se moram zahvaliti, da
mi ni še več odnesel.”

“In kaj si storil z njim?”

“Pobegnil nam je, in mi smo šli za njim. Včeraj je prišel z neko fran¬
cosko Iadijo v Štambul, mi šele danes zjutraj.”

“Torej se podam takoj k kapitanu francoskega parnika,” reče Isl»>
in vstane.

“Lahko ostaneš v tej sobi,” rečem. “Jaz sem že bil pri njem; tat
jo že zapustil Iadijo, a kapitan mi je obljubil, da mi bode šel na roko. Po¬
vabil me je naj pridem jutri k njemu.”

“Torej ne muči naše duše in povej nam vse, kakor se je zgodilo.”

Jakub se takoj poprime prilike in obširno pripoveduje celo dogodbo*
ki je njegovega brata seveda grozno prestrašila. Maflej j.e hotel takoj k
kadiju in k vsem višjim sodnikom; preiskati je hotel ves Štambul za lopo¬
vom. Korakati je hotel po Štambulu kot lev, ki pričakuje svojega sovraž¬
nika. Tudi Isla je bil zelo razburjen. Jaz pa svetujem, da o vsej stvari z»
sedaj policiji še ničesar ne povedo ; prepričati sem se hotel najprvo sata,
če najdem tatovo sled; temu mnenju mi tudi vsi pritrdijo.

Ko hočemo jaz, Halef in Anglež oditi, nas Maflej in njegov sla
Tsla ne pustita za nobeno ceno. Zahtevala sta, da moramo ves čas našega
bivanja v Štambulu ostati pri njih. Da ne bodemo moteni, nami ponudi
stari Maflej posebno hišico na vrtu, in morali smo se udati njegovi že¬
ji, sicer bi ga smrtno razžalili.

Hiša je bila v ozadju vrta; opravljena je bila v bogatem turškem slo¬
gu ; živeli smo popolnoma ločeni od drugih. Imeli smo čas se dobro spočiti
in se pogovoriti, kako bi tatu prišli na sled. To je bila v Carigradu, k jen
posameznik v veliki gnječi tako lahko zgine, precej težavna naloga, Preo-
stajalo nam ni ničesar druzega kot kolovratiti po mestu in iskati sledove
našega sovražnika. Zdelo se mi je kot bi nas sreča iskala. Že tretji dan
pride k nam oni težak, ki je nosil tatov zavoj, in pove, da ga je kapitan
jadranke poslal k nam, )

Ko ga vprašam, kam je spremljal tujca, mi pove, da je izstopil pred
neko hišo v Pera ulici. Težak je trdil, da mu je hiša prav dobro zna¬
na, in tud! ponudi se nam, da nas tja spremlja. Seveda ga takoj najamem
v svoj« službo.

211  —

V hiši je stanoval neki agent, ki mi pove, da se prav dobro spominja,
da je pred kratkim neki tujec spraševal za stanovanje; šel je z njim in
mu pokazal več stanovanj, vendar tujec ni bil zadovoljen; pozneje sta
se pa ločila.

To je bilo vse, kar sem zvedel. Zato sem pa spotoma doživel zanimivo
srečanje, ki je imelo precej koristij za mene. Stopil sem namreč v neko
kavarno, kjer naročim kavo in pipo. Komaj se vsedem, že začujem znan
glas poleg sebe, ki pokliče v domačem jeziku:

“Hura, ali je mogoče? Ali ste res vi v Carigradu, ali je kdo drugi?’’

Obrnem se proti govorniku in zapazim obrasel obraz, ki se mi je se¬
veda zdel znan, vendar se nisem mogel spomniti, kje sem ga videl.

“Mislite menda mene?” ga vpraša#!:

“Da, koga vendar drnzega! Ali me več ne poznate?”

“Seveda bi vas moral poznati, toda prosim vas, da pridete mojemu
spominu nekoliko na pomoč.”

“Ali ste pozabili Hamzad al Džerbajo, ki je tam ob Nilu tako lepo
prepeval, in ki je-”

Hitro ga prekinem v govoru:

“'Ah, je že res! Pozdravljeni, rojak! Vsedite se k meni. Ali imate
Čas?” (Glede Hamzad al Džerbaje glej prvo knjigo, stran 57 .)

“Več kot preveč, ee ste tako dobri, da plačate kavo za mene. Jaz sem
namreč glede denarja popolnoma bankerot.”

Vsede se poleg mene in pogovarjala sva se brez skrbi, ker nas moha-
medanci gotovo niso razumeli.

“Torej vi ste bankerot? Zakaj vendar?” ga vprašam. “Pripovedujte
vendar, kako se vam je godilo, od kar se nisva videla!”

“Kako se mi je godilo? Slabo! In s tem je vse rečeno. Isla ben Ma-
flej, kteremu sem služil, me je spodil, ker je mislil, da me več ne potre¬
buje. Tako sem prišel v Aleksandrijo in z nekimi Grkom v Kandijo, in od
tu kot pomorščak v Štambul.”

“In kaj delate v Štambulu?”

“Posredovalec sem, vodnik po mestu in služabnik za vse, kjer se
lahko denar zasluži. Toda žive duše ni v mestu, za kterega bi jaz mogel
posredovati; nihče me neče najeti za delo, in tako kolovratim po ulicah
in stradam, da mi želodec žvižga. Mislim, da se boste za mene zavzeli kot
rojak, ee se še spominjate, da isem vami tudi jaz svoje dni šel na roko.”

“Hočemo videti! Zakaj se niste pa na Isla ben Mafleja obrnili? Saj
je vendar v Štambulu.”

“Hvala! O njem nečem ničesar vedeti. Užalil je mojo čast, torej ga
nikdar niti videti nečem več.”

“Jaz stanujem v njegovi hiši,” rečem.

“Ah, zelo neprijetno za mene, ker vas ne morem obiskati.”

“Saj ne boste njega obiskali, temveč mene.”

“Če tudi. V njegovo hišo se nikdar več ne podam; če morete, storite
kaj drnzega za mene.”

212  —

♦

“Čakajte, takoj ini lahko ukažete uslugo. Saj se še vendar spominja¬
te onega Abrahim-niamurja, kteremu smo deklieo odpeljali?”

“Zelo dobro. Imenuje se pravzaprav Davud Araiim.”

“Sedaj je v Štambulu, in jaz ga iščem po ulicah.”

“Da je v mestu, vem dobro, ker sem ga že videl.”

“Ah! Kje?”

“V Dimitri, kjer sem ga srečal, ne da bi me spoznal.”

Slišal sem, da je Dimitri najbolj razvpit del mesta Carigrada.

“Ali greste večkrat v Dimitri?” vprašam rojaka.

“Gotovo. Saj tam stanujem.”

Vedel sem dovolj. Hamzad al Džerbaja, ali kakor sem ga prej imeno¬
val, brivec iz Kozjega sela, se je udomačil pri Grkih v Dimitriju, kjer
■stanujejo najveeji lopovi v Carigradu. Tam so zločini doma kot na pri¬
mer v New Torku na Bowery ali pa v Londonu na Blaekfriars St. Ponoči
je sploh nevarno hoditi po onem mestnem delu, in še po dnevu ne veš, če
prideš srečno skozi umazane ulice.

“V Dimitri stanujete?” vprašam zategadelj. “Ali niste nikjer
drugje mogli najti prenočišča?”

“Dovolj je stanovanj, toda v Dimitriju je zelo lepo, posebno če ima
človek denar, da uživa življenje.”

“Ali ste Abraliim-mamurja menda opazovali, ko ste ga srečali? Rad
bi namreč zvedel, kje stanuje.”

“Pustil sem ga pri miru, ker sem bil vesel, da me ni opazil. Toda hi¬
šo poznam, kjer stanuje in grem lahko tja vprašat.”

“Mogoče bi mi hišo takoj pokazali?”

“Da. zelo rad.”

Plačam torej kavo za njega in sebe; nato pa najamem dva konja in
se podam skupno z novim znancem skozi Pero proti Dimitri.

Pravijo, da so Kodanj, Draždane, Neapol in Carigrad štiri najlepša
mesta na svetu; prav nobenega povoda nimam nasprotovati tej trditvi.
Toda glede Carigrada moram omeniti, da je lep le, če ga vidiš od zunaj.

Takoj pa ko> se pride v notranjost mesta, se ne moreš dovolj jeziti
radi nesnage, ki vlada po ulicah, ki so krive in umazane, da kar smrdijo.
O tlaku po cestah ne more biti govora. Hiše so večinoma lesene; pri vsa¬
kem koraku zagledaš umazane, kosmate pse, ki nadomestit je jo zdravstve¬
no policijo, in ker so ulice zelo ozke, moraš biti pripravljen vsak trenu¬
tek, da te sune kak težak s svojim bremenom, ali te zadene voz, če nisi
tako srečen, da se pravočasno umakneš.

Tako prideva koneeno v Dimitri. Tu razjahava in izročiva konje njih
lastnikom. Kaj prvo mi pokaže, bivši brivec svoje stanovanje v neki napol
razpadli koči, ki je bilo bolj podobno kozjem hlevu kot človeškemu prebi-
-vališču. Vrata so bila narejena na zelo umeten način; nekaj pol trdega
papirja je tvorilo okna; posode ne opazim v stanovanju nobene; le star,
razbit vrč je sameval v kotu in pajek je prepredel ob robu svojo mrežo?
stara cunja na tleh je pa bila Hamsadova postelja.

— 218

Iz svojega stanovanja me pelje zopet sna ulico do neke kile, ktere
zunanjost ni obetala ničesar dobrega in ktere notranjost je potrdila zu¬
nanji vtis. Bila je ena onih grških, kavarn in pivnic, v kterih človeško živ¬
ljenje ni vredno počenega groša.

Ne da bi se ozrla po gostih v prvi .sobi, me pelje brivec v drugo sobo,
kjer so igrali na karte in kadili — opilim. Ponudi se mi grozen prizor.
Ljudje, prevzeti strasti do opija, so ležali na dolgih, gnjilib blazinah ter
strastno vlekli iz pip, kjer se je kadilo strupeno zelišče. Njih roke, noge
in glave so se tresle. Mladi in stari, vsi povprek. V kotui se zvija neki
propadli derviš, ki je zapustil svoj samostan, da žrtvuje svojo življenskO'
moč pogubnemu opiju.

“Menda tudi vi kadite?” vprašam svojega vodnika.

“Da,” odvrne; “toda še ni dolgo, kar sem začel.”

“Za božjo voljo, tedaj imate morda še čas, da opustite prekleto ka¬
jenje opijal Ali ne veste, kako satansko, kako strupeno deluje opij na
človeka?”

“Satansko? Han, najbrž me ne razumete! Nasprotno, človek se po¬
čuti v nebesih, ko puši opij. Ali hočete morda poskusiti?”

“Pojdite k vragu! Kaj lahko pijemo v tej beznici?”

“Vino. Jaz bom naročil, drugo je pa vaša stvar.”

Kmalu nama postavijo na mizo slabega grškega vina. Torej v tej
kisi prebiva Abrahim-mamnr. Glede lopova vprašam krčmarja; ker pa iz
Previdnosti nisem hotel imenovati njegovega imena, in mi ime, kterega si
je sedaj pridjal, ni bilo znano, so bila vsa moja poizvedovanja zaman.

Radi tega naročim brivcu, da ostro pogleduje po hiši in mi takoj
naznani, če vidi Abrabima. Predno se posloviva, mu izročim nekoliko de¬
narja; še nisem stopil iz beznice, že je sedel pri igralcih, da zgubi denar
v hazardni igri, ostanek pa porabi za opij. Slutil sem, da je mož duševno
in telesno zgubljen, vendar sem sklenil, da se z vsemi močmi zavzamem
2a njega; mogoče ga še lahko rešim.

Drugi dan je bil petek, in Isla, ki je imel opraviti v Peri, me povabi,
da ga spremljam. Na povratku prideva mimo zamrežene hiše v bližini
Ruskega poslaništva. Isla obstane in vpraša:

“Efendi, ali si že kdaj videl plešoče derviše?”

“Da, toda ne v Štambulu.”

“Tu je njih samostan, in baš ob tej uri imajo svoje vaje v plesu. Ce
kočeš, stopiva v samostan.”

Ko pritrdim njegovemu vprašanju, odpre Isla vrata, in kmalu pri¬
deva po širokem hodniku na dvorišče, ki je bilo tlakovano z marmornatimi
Ploščami. Na levi strani opazim večje pokopališče. Med temnimi cipresami
Pa se sprehaja številno žensk, in kamor sem pogledal, so se bliščali beli f
Plašči med zelenjem. Turki se zelo radi sprehajajo po prostoru, kjer njih
Pokojni spe večno spanje.

— 214 ' —

V sredini dvorišča stoji visoka cipresa. Na dvorišču samem se je pa
drenjala množica; Isla me pa pelje najprvo v samostan, da si ogledam
njega notranjost.

Derviš je perzijska beseda in pomen j a 'siromak'; Arabci jim pa pra
vijo ‘fakirji’. Derviš se imenuje vsak, ki pripada kaki mohamedanski
verski družbi. Verskih družb je več, vendar njih elani ne delajo nikakih
obljub; obljube čistosti, pokorščine in siromaštva ne poznajo, kakor naši
redovniki, kar je sicer sama hlimba.

Turški samostani so večinoma zelo bogati. Menihi so večjidel vsi po-
ženjeni in se pečajo z jedjo, pijačo, spanjem, igranjem, kadenjem in le¬
narjenjem, torej jim sije kaj prijetno življenje. Svoje dnij so imeli turški
menihi velik npljiv na politiko; toda ta upljiv je dandanes popolnoma
zginil; le ljudstvo jih ima še nekoliko v časti. Radi tega so navezani na
razne umetnosti, da se ljudstvu priljubijo; zdaj pa zdaj prirejajo javne
plese in izvajajo vsakovrstne umetnosti in čarovnije.

Po pregledu samostana se podava navzdol na dvorišče, kjer je bil v
ozadju postavljen paviljon; derviši so že prihajali drug za drugim. Bilo
jih je okoli trideset; njim na čelu njih predstojnik. Bil je star, sivobradat
mož z dolgim, črnim plaščem; ostali menihi so bili oblečeni v rjave halje
kot pri nas frančiškani. Prostor, kjer se je vršil ples, je bil podoben ve¬
liki dvorani; počasi in častitljivo korakajo trikrat okoli po dvorani, na¬
kar počenejo na tla, načelnik nasproti vhodu, drugi pa na levi in desni
okoli njega. Godba prične igrati grozne melodije, da me je trgalo po uše¬
sih, in k tem so peli neko pesem, da bi lahko “kamenje omehčal in bi
ljudje ponoreli”, da govorim po pesnikovih besedah.

Po tem uvodu se začno derviši priklanjati deloma proti svojemu na¬
čelniku, deloma proti samim sebi. Majali in zibali so se na desno in levo,
naprej in nazaj, dvigali telesa, tresli z glavami, mahali z rokami, treskali
z nogami, padali po tleh, da je kar odmevalo.

To je bil prvi del čudovite slavnosti, ki je trajala skoro pol ure. Nato
pa utihne godba in derviši ostanejo mirni na svojem mestu. Vse skupaj
je naredilo na mene utis, kot bi gledal blazne ljudi. Turki so pa vse
ceremonije opazovali kaj pobožno ter se po mojem mnenju zelo
zabavali.

Zopet prične igrati godba in sicer v hitrejšem teku. Derviši posko¬
čijo, zaženejo rjave kute od sebe, nakar se pokažejo njih bele obleke.
Znova se priklonijo proti predstojniku, nakar pričnejo plesati ples, ki je
samo njim lasten.

Vse skupaj sicer ni ples, temveč le nekako vrtenje. Vsak derviš ob¬
stane na svojem mestu ter se vrti v počasnem teku okoli svoje osi in si¬
cer stoji vedno na eni nogi. Zdaj prekrižajo roke čez prša, zdaj jih stegne¬
jo daleč od *šebe. Godba igra čimdalje hitreje, in tudi derviši se vedno
hitreje vrtijo. Konečno se vrtijo že tako hitro, da zaprem oči, sicer bi m«
popadla še vrtilna bolezen. Ta komedija traja približno pol ure. nakar po-

— 215  —

padajo eden za drugim na tla in prizor je bil gotov. Sklenil sem, da m«
“plešoči” derviši nikdar več ne vidijo.

Isla je obrne k meni in vpraša: “Efendi, kako ti je ugajalo?”

“Skoro mi je postalo slabo,” odvrnem odkrito.

“Imaš prav. Ne vem, če je prerok zapovedal enake plese; tuli ne
vem, če so njegovi nauki dobri za sve osmansko ljudstvo.”

“In to praviš ti, kot mahamedanee?”

“Efendi,” zašepeče, “Zenica, moja žena, je vendar kristijanka.”

S tem mi je indirektno priznal, kar ni botel izraziti z besedami. Ze¬
nico je ljubil, in ona mu je najbrž mnogo pripovedovala o kristijan-
stvu. Dobra žena je hišna duša in nositeljica kulture in božjega bla¬
goslova.

Ko korakava proti izhodu, začutim, da me nekdo potraplje po rame¬
nih. Obstojim in se obbmem; mlad mož stoji pred menoj, kterega takoj

spoznam.

“Omar ben Sadek! Ali je mogoče, da si ti v Štambulu?”

“Čast in hvala Alahu, ker mi je podelil milost gledati solnce tvo¬
jega obličja! Moja duša je stokrat in stokrat želela po tebi, odkar sva
se ločila.”

Bil je v resnici Omar, sin Sadeka, ki je mene in Halefa peljal čez
šot Džerid, in čegar očeta je ustrelil Abu en Nasr. (Glej prvo knjigo,
stran 26 .)

“Kako si prišel v Štambul in kaj delaš v tem mestu?” ga vprašam
v eni sapi.

“Ali ne vidiš, da sem težak? Stopimo v bližnjo kavarno, sidi, kjer
ti hočem vse povedati.”

Isla ben Maflej je že slišal o Omarju, ker sem mu jaz še v Egiptu
pripovedoval. Tudi on ga prisrčno pozdravi, nakar se podamo v prvo
kavarno ob potu.

Tu mi Omar pripoveduje, kako je podil morilca svojega očeta po
celem Egiptu, po puščavi, po otoku Cipru, dokler ga usoda ni konečno za¬
nesla v Carigrad, kjer trdno upa, da dobi morilca kmalu v svoje roke.

“Sidi, mogoče mesto kmalu zapustim,” mi reče Omar. “Alah mi je
dovolil najti zelo važno ime.”

“Ktero?”

“Ali nisi tedaj v šot Džeridn rekel, da se Abu en Nasr zove prav¬
zaprav Hamd el Amasat?”

“Seveda.”

“V Štambulu sem dobil nekega moža, ki se imenuje Ali Manah ben
Ra rud el Amasat.”

“Ah! Kdo pa je ta mož?”

“Mlad derviš v samostanu, kterega si baš obiskal. Bil sem tam ter
šel k njemu v celico, da z njim govorim in kaj poizvem od njega.; tn sem
pa tebe zagledal in seveda njega pustil.”

iv Af) Manah ben Baru d el Amasat!” zakliče Isla, skoro na glas, da

— 216  —

sem ga moral posvariti glede ostalih obiskovalcev kavarne. “On je torej
sin onega Barud el Amasata, ki je prodal mojo ženo, Zenico. Takoj gre®
k njemu v samostan, da govorim z njim.”

“Ti ne greš nikamor,” rečem. “Amasat je prav navadno ime. More¬
biti ni derviš prav nič v sorodu z onim, kterega ti meniš. Če pa je, tedaj
moramo biti zelo previdni. Ali dovoliš meni, da grem jaz v samostan?”

“Da, le pojdi, efendil Toda takoj! Z Omarjem te hočeva čakati v
tej kavarni.”

Jaz pa poizvedujem še nadalje:

“Kako si zvedel, Omar, da se derviš imenuje Amasat?”
v “Včeraj sem se z njim im še z enim tovarišem peljal v čolnu v Kaik

proti Baharive Keui; govorila sta med seboj in med tem pogovorom sem
slišal ime Amasat. Bila je že tema; sklenem torej, da grem za njima; oba
obstaneta pred zaklenjeno hišo. Ko se vrata nekoliko odpro, vpraša neki
glas, kdo hoče v hišo, nakar sta odgovorila ‘En Nasr’. Čakati senu moral
več ur, predno sta zopet prišla na ulico; medtem je šlo več možkih ven in
notri, in vsakdo je zgovoril ‘En Nasa”. Ali ni to čudno, sidi?”

“Ali so imeli svetilke s seboj?”

“Ne, dasi ponoči nikdo ne hodi brez svetilke; v bližini tudi ni bilo
nobenega kavasa. Nato sem pa šel za obema moškima do samostana
dervižev. ”

“Ali si besediee ‘En Nasr’ prav razumel?”

“Natančno.”

Omarjevo sporočilo me je osupnilo. Nehote se spomnim besed, ki jih
je spregovoril Abrahim-maimur, ko me je pri razvalinah v Baalbeku na¬
padel takrat je napram meni izjavil, da je glavar morilske bande; seveda
mi je priznal le, ker je mislil, da se nikdar več živ ne vrnem izpod zemlje.
Če je to res, tedaj je lopovska banda bila razširjena po vsej Turčiji, kar
so mi baš pokazali dogodki v Damasku in ob Nilu. V Carigradu je bilo
za javno varnost presneto malo preskrbljeno. Skoro vsak dan so dobili v
Bosporu trupla umorjenih oseb; lopovi so zažigali na več krajih mesta,
in med požarjem so kradli in ropali, kar se je dalo ; po mestu iso zvečer in
ponoči hodili brez lučij, in če so jih stražniki ustavili, so se začeli z
■ njimi pretepati. In kako milostno postopa z njimi turška policija! Nekoč
so vjeli celo gnezdo lopovov; sultan pa jih je pregnal samo v Tripolis;
čez kratek čas pa se je kapitan iste ladije, ki je peljala zločince v Tripolis,
vrnil v Carigrad in povedal, da se je njegova barka razbila na obrežju;
svi zločinci, ktere je imel krovu, so utonili. S tem je bila stvar pozabljena
Nekaj dnij pozneje pa so se prejšni lopovi že pojavili po carigradskih uli¬
cah, in živemu krstu ni padlo v glavo, prijeti lopovskega kapitana, ki je
zločince nalašč spustil na svobodo, ker so ga bogato podkupili.

Omar mi pove. da stanuje dotični derviš v peti eeliei, če računam
od vhoda naprej. Nato se pa podam v samostan. Ne da bi se brigal za nav-
roče. korakam čez dvorišče ter stopim v predvežo. Vrata na hodnik so
odprta. Dcvviši so bili že vsi v svojih celicah. V peti opazim mladega člo-

— 217 —

veka, v>koJu dvajsetih let; strmel je skozi okno in v rokah je držal rožni-
venec z 99 jagodami.

“Salami!” pozdravim z debelim glasom.

“Salam aalejkum!” odvrne. “Kaj želi!?”

“Iz daljne provincije prihajam in* nisemi vešč običajem, ki vladajo
v tej hiši. Videl sem vaš ples ter bi se vam rad zahvalil za zabavo, kte-
ro sem užival. Ali smeš sprejeti dar od mene?”

“Lahko; daj sem!”

“Koliko naj ti podarim?”

“Vsako paro vzamemo.”

“Torej vzemi!”

Izročim mu petdeset pijastro v (nekaj nad dva dolarja), na kar se mi
on zahvali:

“Hvala! Ali je denar moj ali ga podariš samostanu?”

“Bodi toliko uljuden in spravi denar za sebe.”

“Torej uni povej svoje ime, da vem, komu se imam zahvaliti.”

“Prerok pravi, da kdor molči, dvakrat da; dovoli mi torej, da mol¬
čim in povej mi raje svoje ime, da bom vedel, s Merim pobožnim sinom
islama sem imel čast govoriti.”

“Imenujem se Ali Manah ben Barud el Amasat.”

“In kteri kraj je videl tvoje rojstvo?”

“Is&endrije (Skadar) je moje rojstno mesto,” odvrne.

To se je ujemalo. Isla mi je že v Egiptu pripovedoval, da je Barud
el Amasat, ki je Zenico ukradel, stanoval v Skadru. Vendar vprašam
še dalje:

“Ali živijo člani tvoje družine še vedno v Skadru?” ,

“Ne,” odvrne.

Dalje nisem sm el  vpraševati, ker bi mož sicer postal sumljiv; ko se
uijudno poslovim, zdfrastim samostan. V kavarni sta me Omar in Isla
že nepotrpežljivo čakala.

“Kaj si zvedel?” vpraša Isla.

“Da je on sin Barud el Amasata, ki. je prodal Zenico v sažnjost
Abrabim-tnamurju; torej je Hamd el Amasat, M se je sicer imenoval Abu
en Nasr, njegov strijc.”

“Efesndi, torej nam mora povedati, kje je njegov oče!”

“Mora? Kako ga hočeš vendar prisiliti?”

“Po sodniku.”

“Torej bo imenoval napačno mesto, ali pa- če/bo izdal pravo mesto,
opozoril svojega očeta. Ne, mi moramo biti zelo previdni. Najprvo si ho¬
čem ogledati hišo, kjer si ga včeraj videl.”

Isli ni preostajalo drugega ket vrniti se domov; še prej pa mi naroči,
da mu pozneje pripeljem tudi Omarja v njegovo hišo, kjer mu hoče od-
kazati stanovanje.

Isla se vrne domov, midva z Omarjem pa se podava proti vodi, kjer
najameva čoln, da pristaneva v Ejubu. Od tu korakava peš v Baharive

— 218  —

Keuei, ki je severoszapadni del mesta Carigrada. Bila ni pa5 prijetna hoja
po ulicah, polnih blata in 'vsakovrstne nesnage.

Omar ini pokaže dotieno hišo kar mimogrede, da nisva zbudila poseb¬
ne pozornosti. Bilo ja ozko poslopje; vrata pa obita z močnim železjem.
Tudi sosedno poslopje je bilo enako zidano. Na vratih je visel kos papir¬
ja, na kterem berem — ‘ ‘ Arar-im bir kiradšiji — iščem sostanovnika”.

Po kratkem premisleku stopim do vrat in primem za kljuko; Omar
mi sledi ves začuden. Vrata so bila odprta; po temnem hodniku pa pri¬
deva kmalu do drugih vrat, ki so bila tudi odprta; skozi slednja vrata
dospeva na dvorišče, ki je bilo sicer ozko, vendar zelo dolgo. Na desni
in levi ugledam napol razpadle hleve. Na vrh poslopja so pa vodile trhle
stopnjice, kterim bi le v skrajnem slučaju zaupal svoje korake.

Dvorišče je moralo hiti večkrat popljavijeno; tupasem se je moralo
posušiti; baš sedaj je bilo suho; v sredini blata in nesnage opazim ne¬
kak kol zabit v zemljo, in na tem kolu sedi postava, ki bi bila še veliko
bolj skrivnostna, da ni pulila iz čibuk a. Postava je bila podobna kroglji,
ki je oblečena v cape; na tej kroglji je tičal moder ali radi mene tudi
rdeč turban in med krogljo in turbanom, je sili! na dan navidezno člo¬
veški nos in že prej omenjeni čibuk. Nos ni bil nič krajši kot čibuk.

Ob najinem prihodu se neznano bitje nekoliko premakne, parkrat
po nečloveški zakruli in se pripravlja,’ da se izvije iz kaftana okoli
trupla.

‘ 1  Salam! ’’ pozdravim.

“Ssssssss --mmmmmm:!” zašumi in zagodrnja v odgovor.

“Ali je ta hiša. na prodaj, ali mogoče sprejmeš Stanovnike?”

V. trenutku skoči postava s kolca, in se razvije v človeški postavi
pred menoj.

“Da, da, gotovo, takoj jo oddam v najem! Leg$i hiša krasna hiša,
krasno stanovanje, celo za pašo prelepo, skoro vse novo! Ali si hočete
hišo ogledati, visokost?”

To je vse tako hitro zblebetal kot bi odprl zatvomice pri mlinn. Mož
pred menoj je bi! gotovo čifut. Bil je majhen, zelo majhen, toda precej
debelušast. Mož me je imenoval ‘vi’; torej zahteva uljudnost. da jaz nje¬
ga nazivi jenu z istim naslovom.

“Ali ste vi lastnik te hiše?”

“Ne, toda visokost je lahko zagotovljena, da nisem sirftenaški,
ubogi-”

“Prosim,” ga. prekinem v njegovem govoru, “odgovarjajte mojim
vprašanjem, kar se da na kratko! Čegava je hiša?”

“Bogatega peka Mohamada; on jo je podedoval.”

“In kaj delate vi tukaj?”

“Stražiti moram in čakati, če se zglasi kdo, ki bi stanovanje najel.”

“In kaj dobite za svoje delo?”

'‘Vsak dan en pijaster in za pod pijastra kruha,”

“Adi kdo stanuje v hiši?”

— 219  —

“Nihče; ja* stanujem v sosednjem poslopju.”

“Koliko najemnine zahteva pek?”

“Za en teden deset pijastrov, kar se mora plačati naprej.”

“Pokažite nam sobe.”

Mož najprvo odpre obe luknji v pritličju; v njej zagledamo samo
golazen in blato. Nato pa splezamo navzgor po trhlih stopnjicah, kjer so
bile tri sobe ali boljše luknje; o prvi sem menil, da je golobnjak, druga
kokošnjak in tretja zajčnjak.

“Tu je selamlik, govorilnica, tu je stanovanje in tu harem,” razlaga
starec tako veličastno kot bi nam kazal palačo turškega sultana.

“Dobro. In kaj je v poslopjih na dvorišču?”

“Ničesar. Poslopja so za konje in služinčad.”

“In kako se vi imenujete?”

“Jaz sem Baruh Šebet ben Baruh Hereb ben Rabi Baruh Micah;
kupujem in prodajam brilijante, zlatnino in starino, in če potrebujete
vam lahko vsak dan osnaž.im obleko, počistim sobe in opravim vsa pota
v mestu. ”

“Pa imate zelo bojevito ime! Kje pa je zaloga vaših brilijantov in
dijamantov?”

“Visokost, pravkar sem vse prodal.”

“Torej pojdite k bogatemu peku Mohamadu iu povejte mu, da bom
hišo najel kot stanovanje. Tu je deset pijastrov, ktere dobi vsak teden,
in tu je še deset pijastrov za vas, da si lahko kupite tobaka.”

“Visokost, hvala!” zakliče radosten; “vam je znano, kako se občuje
z možem, ki se peča samo z briljanti! Toda Mohamad me bo vprašal, kdo
ste vi. Kaj naj mu odgovorim?”

“Najprvo me ne imenujte visokost ! Moja obleka je sicer nova in cela,
toda moja edina. Jak sem ubog pisar, ki je vesel, če najde osebo, za kte-
ro lahko piše; in tu je moj prijatelj, ki si s težkim delom služi svoj živež.
Skupaj hočeva stanovati v tej hiši, in morebiti se nam pridruži še kdo,
da bodemo laglje plačevali stanarino.”

Vse to sem povedal, ker nismo smeli vzbuditi sumnje, radi nevarne
hiše v bližini, kjer so se shajali vsi lopovi.

“Kdaj se lahko preselimo v stanovanje?” vprašam.

“Takoj, efendi.”

“Torej pridemo še danes, in upam, da bode hiša tedaj odprta.”

“Takoj hitim k peku, nakar vas bodem tukaj pričakoval.”

Tako je bila torej pogodba sklenjena, in mi se poslovimo od starega
čifata. Ko pridem domov, povem Isli, njegovemu očetu in strijcu vse,
kar nameravam, preseliti se namreč v soseščino shajališča raznih lopovov,
da pridem tem laglje na sled Abrah imemamurj u , ki je bil tudi član ali
pa celo poglavar raznih morilcev, Tudi Halefa sklenem vzeti s seboj. Si¬
cer se je tudi Lindsay uisiljeval, vendar sem ga odklonil, ker bi mi lahko
škodoval. Vsled tega se je tako razjezil, da sc je odločil preseliti se iz

— 220  —

Matflejevega stanovanja; in res, popoldan je že šel v Pero, evropski dal
mesta Carigrada.

Slo smo preskrbeli vse potrebno, vzamemo naše orožje in se peljemo v
Bab ari ve Keui; konje smo seveda pustili pri Mafleju.

Čifut nas je že pričakoval v hiši. Med časom naše odsotnosti je sobe
nekoliko počistil, pri čemur mu je pomagala njegova žena, in veselil ®e
je zelo, ko sem mn izrekel svoje priznanje. Takoj mu naročim naj prinese
kruha, kavo, moke, jajca, tobaka in nekaj posode. Ko čifut odide, srno
lahko neovirano odložili naše puške in jih spravili na varno. Djali smo jih
v ono sobo, kamor razven nas ni smel nihče stopiti.

E ar uh se je kmalu vrnil in prinesel zahtevano'; medtem se je tudi
že stemnilo. Ko se staremu čifutu še priporočim za naslednji dan, se po¬
slovi in odide v svoje stanovanje. Mi pa prižgemo luč in nažgemo svoje
pipe. Isla nam je dal s seboj tudi svetilnieo, ki nam je prav prišla. Dogo¬
vorimo se, da za časa moje odsotnosti pazi Omar pri hišnik vratah na
obiskovalce sosednje hiše; Halef pa naj se poda na dvorišče. Obe hiši
ste bili med seboj ločeni po ozki steni iz desk, in če se vleže mali hadži v
hlevu na nekaj mrve, bi moral gotovo kaj slišati, kar se govori v sosednji
hiši. Jaz sam se podam k Baruhu, ker sem obljubil, da pridem k njemu
na večerjo. V teku pogovora začnem->spraševati Baruha tudi glede so¬
seščine.

“Efendi,” reče Baruh, “sami siromaki stanujejo v bližini. Nefcteri
so dobri in pošteni, drugi pa zlobni in lopovski. Vi ste pisar in v okolici
pač ne boste dobili dela z ljudmi torej ne boste imeli ničesar opraviti,
vendar vas prosim, da se posebno ogibljete sosedne hiše.”

“Zakaj?”

i “Ker je nevarno, če splob govorimo o njej.”

“Jaz sem zelo molčeč.”

“Vrjamem, vendar bi svoje novo stanovanje takoj zapustili, če bi
vam pripovedoval, kaj se godi v tukajšnej okolici.”

“Obljubim vam, da vseeno ostanem v svojem stanovanju, tudi če
mi vse poveste. Upam, da simo prijatelji in tudi mislim, da boste napram
meni odkritosrčni. Sicer nisem bogat, toda celo siromak je lahko hva¬
ležen.”

“Enkrat sem že občutil vašo dobroto ter hočem vrjeti vašim zatr¬
dilom. Vsi stanovalci v tej ulici vedo, da se v vaši sosednej hiši ne go¬
di ničesar poštenega, vendar se zategadelj prav nič ne zmenijo; nekoč
se je eden izmed prebivalcev v tej ulici splazil v sosednjo hišo, da bi po¬
slušal; ko se druzega jutra še ni vrnil, so ga šli njegovi sorodniki iskat;
dobili so ga obešenega na nekem brunu v sosednji hiši. Sam se gotovo ni
obesil.”

“Torej mislite, da so moji sosedje ne samo sumljivi, temveč celo
nevarni ljudje?”

“Da. Njih se morate zelo čuvati.”

“Toda. poizve se vseeno lahko, kdo stannjje v tej nevarni hiši?”

— 221

“Neki Grk s svojo ženo in s svojimi otrokom. V hiši imata vino in
mnogo lepih, mladih deklic in dečkov, kterih se pa nikdar ne vidi na uli¬
cah. V hišo prihajajo imenitni gospodje in pripro-sti, prebivalci Štamibula
in tujci. Igrajo in plešejo, da je veselje; toda meni se zdi, da vsd zopet
odidejo iz hiše, ki so prišli. Večkrat ponoči se sliši rožljanje orožja in
klice na pomoč, in zjutraj navadno opazimo plavati mrtvoi truplo v vodi.
Večkrat pride ponoči tudi cela tropa možkih brez svetilnic, toda obloženi
z mnogimi bremeni. V hiši pa delijo bremena drug drugemu.

“Vi ste rekli, da se .nihče ne briga za hišo, vendar vam je vse na¬
tančno znano. Ali ste tudi kedaj pri vratih poslušali?”

“Efendi, tega ne smerni živi duši povedati, ker sicer sem takoj:
zgubljen. ’ ’

“Tudi meni ne?”

“Vam celo ne, ker bi potem ravno tako naredili kot sem jaz, in dru¬
gega jutra bi vas dobil obešene.”

“Morebiti samo pravite, da ste nekaj videli, da bi me ustrašili.”

“Efendi, kakor gotovo tukaj stojim, jaz ne lažem!”

“Mogoče, vendar ste takrat najbrž sanjali!”

To je pomagalo. Mož ni hotel veljati niti za lažnika niti za sanjača
in reče zategadelj:

“Povedati vam nečem sicer ničesar, samo prosim vas, da se niti
deske niti kola ne dotaknite!”

“Ktere deske?”

“V desni strani vaše sprejemne sobe je ena deska takorekoč samo
naslonjena na steno; ker visi samo na gorenjem žeblju, se jo lahko poti¬
sne vstran. Za steno je majhen presledek, za kterim je pa takoj stena so¬
sednje hiše; tudi ta stena je iz lesenih desk, kterih ena visi tudi samo na
enem žeblju, ker sem jaz drugega izruval, če potisnete desko vstran, lah¬
ko vidite v sobo, kjer ležijo kadilci opija, in poleg tega slišite tudi kako
ropotajo s kozarci; lepe mlade deklice pa ležijo na naslonjačih in poleg
njih leže imenitni gospodje.”

“Torej ste bili vi zelo neprevidni, ker ste šli gledati skrivnosti
tuje hiše. Kaj pa če v sosednji hiši opazijo, da deske niso dobro
pritrjene?”

“Videti sem pač hotel, kaj počenjajo v sosednji hiši, in ker drugače
ni šlo, sem moral deske odstraniti.”

“In kaj je s kolom, kterega ste omenili?”

“Kol leži v hlevu, ki je naslonjen na sosednjo hišo, ter je tako velik,
da se lahko uporabi za lestev, po kteri se spleza navzgor. Tudi stene po¬
slopja na dvorišču so iz lesa. Več desk ima široke razpotkline,
in če pogledate skozi te luknje vidite več možkih, kako si delijo naro¬
pani plen.”

“Toda zakaj vendar niste naznanili, kar ste videli. To je vendar va¬
ša dolžnost?”

222  —

“Efendi, moja prva dolžnost je, da skrbim za lastno kožo. Jaz neče®
biti obešen.”

“Policija bi vendar ne izdala vašega imena!”

“Gospod, vi najbrž še ne stanujete dolgo v Stambulu. Ko sem po-
gledal skozi špranje v deskah, sem opazil več imenitnih gospodov; videl
sem tudi. derviše in policiste. V Stambulu je mnogo visokih uradnikoiv,
kterim sultan ne more dati denarja, ker ga nima; ti uradniki živijo ob
tem, kar izsilijo iz drugih. In kaj naj tak uradnik naredi, če ne izsili
dovolj? Kdor naznani svojega soseda, pride pred policijskega narednika
ali pred navadnega sodnika, ki je sam član lopovske tolpe; in kaj tak čk>'
vek potem pričakuje, je znano. 'Zgine navadno za vedno. Jaz vem, kaj po¬
čenjajo* v oni hiši, in dalje se ne bom več brigal. Samo vam. seru povedal,
in upam, da vam zadostuje moje svarilo.”

Zvedel sem dovolj in nisem več silil v Baraka. Prepričan sem bil, da
sem s svojimi tovariši v nevarnosti. Grk, ki stanuje v sosednji hiši, je na’
vsak način zvedel, da je dobil nove sosede; na vsak način nas je ostro
opazoval, da se prepriča, kakšne baže sosedje smo. Med dnevom torej
nismo smeli dovolj hoditi po dvorišču, ker bi nas morda kdo slučajno
iz one strani opazil, ki nas je že prej videl. Torej je bilo dobro, da sem
najel Baruha kot našega služabnika, ker smo mi medtem lahko tič ah
v sobah.

Mogoče so moji tovariši pustili še luč v sobi. Lne kaj lahko zapazijo
v sosednji hiši skozi špranje; mogoče govorita Halef in Omar o naših'
dogodkih in ju v sosednji hiši poslušajo. Zatorej nisem mogel več strpeti
pri čifutn ter sklenem, da se vrnem domov. Poprej pa še naročim Barubu,-
kaj naj odgovarja, če ga kdo za nas vpraša. Vsakemu naj pove, da se je
v hiši naselil ubog pisar, nek težak in še ubožnejši Arabec. Ker se je na¬
se stanovanje naslanjalo na čifutovo, sem. trebal samo z roko potrkati na*
steno, in moral me je slišati.

Ko pridem do sprednjih vrat v naši hiši, so bila samo prislonjena,
in Omarja opazim stražiti na omenjenem mestu. Pove mi, da. je že več oseb
prišlo v sosednjo hišo. Vsakega so pri vhodu vprašali za neko besedo,
in vsak je odgovoril ‘En Nasr’. Prosim ga, naj zapre hišo in gre za me¬
noj v stanovanje. Halefa dobim na dvorišču; on ni ničesar videl ne slišal-
Tudi on gre za menoj v sobo, kjer ni še gorela luč, sklenem torej, da še
nadalje ostanemo v temi.

Ko jim povem vse, kar sem govoril z Baruhom, preiščem desno ste¬
no selamlika; desko, ki se je dala odstraniti kmalu najdem. Potisnem je
toiej vstran in posežem z roko naprej. V dalji dveh čevljev začutim* stene
iz desk sosednje hiše ter tudi desko, ki se je dala odstraniti. Ko potisnem
tudi slednjo vstran, zapazim temen prostor. Previdno se splazim zopet na
zaj, in ko privlečemo naše preproge v selamlik, t. j. sprejemno sobo, » e
vležemo in čujemo, če bomo vjeli kako besedico v sosednji hiši.

223  -

Toko smo čakali gotovo dobro uro in se tiho med seboj pomenkovali,
ko začujemo v sosednji sobi pogovor. Takoj potisnem desko vstran. Težke
korake začujem in objednem stokanje; nato pa zapove možki glas:

“Sem! Tako! Hasan naj se odpravi na pot!’’ Tn čez trenotek zopet:
‘‘Adut, ali znaš pisati?”

“Da.” odvrne drug glas.

“Ali imaš denar v svoji hiši?”

“Ti zahtevaš denar! Kaj sem vam naredil, da ste me zvabili sem in
■ne zvezali?”

“Storil? Ničesar, prav ničesar! Tvojo listnico, uro in prstane, in
tudi tvoje orožje, toda to še ni dovolj. Če ne moreš izročiti, kar zahtevamo,
ho-do dobili jutri tvoje truplo v vodi.”

“Alah kerim! Koliko zahtevaš?”

“Ti si bogat! Pettisoč pijastrov ni preveč, če plačaš!” (Okoli

$ 250 .)

“Preveč je. ker nimam toliko!”

“Koliko pa imaš doma?”

‘ ‘  Komaj tritisoe. ’ ’

“Ali bodo izročili denar našemu poslancu? Ne laži, ker ti prisegam,
da je odbila tvoja zadnja ura, če mi ne dobimo denarja.”

“Alah il Alah! Poslali vam bodo denar, če jaz napišem pismo in ga
Zapečatim s pečatnim prstanom.”

“Prstan ti posodim za ta čas. Razvežite mu roke, da bo lahko

pisal.”

Dolgo časa mine, ne da bi slišali kak ropot ali pogovor. Posežem to¬
rej znova po deski ter jo odstranim, da lahko -pogledam v sosednjo sobo.
kjer se je baš vršil omenjeni pogovor. Ravno pred špranjo- sedi mož, s
hrbtom pioti meni obrnjen. Obleka je bila deloma raztrgana kot bi se mož
branil proti napadalcem. Pred njim stojijo trije oboroženi adutj-e. Gledali
so. kako je mož na kolenih zapečatil pismo.

Desko položim zopet v naravno lego in poslušam dalje. Čez kratek
čas začujem zopet glas: govoril je najbrž gospodar hiše, že prej omenjeni
Grk.

“Tako! Zvežite ga in prepeljite v sosednjo sobo. Če ne bo miren, ga
kar zabodite z nožem. Slišal si, torej bodi miren!”

Čujem, da odpro neka vrata, nakar postane vse tiho; Omarju i-n Ha-
lefu povem, kar sem videl in islišal.

“Tatovi so!” reče Halef. “Kaj storimo?”

“Ne samo tatovi, temveč tudi roparji!” zašepečem jaz. “Meniš, da
bodo moža zopet oprostili? Čakali bodo. dokler ne dobijo tritisoe pija¬
strov, nakar bodo neznanca ubili.”

“Torej mu moramo pomagati!”

“Seveda. Toda kako?”

“Deske razbijmo in oprostimo ga!”

— 214  —

"Je vse preveč ropota in proti našemu načrtu. Lahko se vname boj.
ki nam bo nevaren, in če tudi zmagamo, bodo adutje medtem hišo zapu¬
stili in mi lahko gledamo, kje se z njimi zopet srečamo. Boljše bi bilo.

če pokličemo policijo; pa kdo ve. kdaj bi našli kakega aduta, ki bi bil

pripravljen iti z nami! Najbrž bi še na® zaprli, če bi povedali, da hočemo
udreti v hišo. Najboljše je, če izmaknemo še eno desko iz vsake stene,
nakar bo luknja tako široka, da se lahko splazimo skozi. Nato prepeljemo
ujetega moža v našo sobo in deske postavimo v prejšnjo lego; potem' se
tudi lahko dalje posvetujemo.”

"Toda klešč nimamo, da žeblje poruvamo iz desk!” reče Halef.

"Seveda ne, toda dobre nože. Glavna stvar je, da nas v sosednji hiši
ne slišijo. Takoj pojdimo na delo!”

"Ali pa veš sidi. kje je mož, ki ga imajo ujetega?”

"Da. Nesli so ga skozi sobo, o kteri mi je Baruh pripovedoval, da

ležijo gospodje pri deklicah. Nasproti naše stene je druga soha. ktere vra¬
ta sem videl; in baš v tej sobi je sedaj jetnik.”

Ko preiščem našo steno, se prepričam, da je vsaka deska spodaj in
zgoraj pritrjena z žebljem. Na naši strani smo žeblje prav lahko potegnili
iz deske; vtaknil sem imed bruno in desko nož ter polagoma odtrgal desko;
toda odprtina je bila vseeno premajhna, da bi se splazil mož skozi; odstra¬
niti sem moral še dve deski, kar se mi tudi posreči, ne da hi povzročil po¬
zornost v sosednji hiši. Splazim se iz naše sobe na prostor, ki je delil na¬
šo in sosednjo hišo. Tudi pri steni .sosednje hiše moram odtrgati tri deske,
kar mi je provzročilo obilo truda.

Tako minejo dve uri, in baš sem bil s svojim delom srečno gotov, ko
zaeujem korake. Prihajal je Grk z lučjo. Gospodar odpre vrata nasproti
nam, vendar ne vstopi.

Ali ste dobili denar?” vpraša ujetnik.

"Da,” odvrne Grk s kratkim, nasmehom.

"Torej me spustite!”

"Sedaj še ne; prost boš šele jutri zjutraj. Povem ti le. da pridejo
skozi sobo različni ljudje, ki ne smejo vedeti, da si ti tukaj; seveda k
tebi ne bodo prišli, toda tiho moraš biti vseeno. Ker se pa bojim, da nas
boš izdal, te bom zvezal in položil pred usta povoj, da ne boš kričal. Če
boš tiho, si jutri prost; če pa kričiš, tedaj te vržemo v vodo.”

Ujeti Turek pa še nadalje prosi, naj ga .spustijo, ker noče živi duši
črhniti o današnjih dogodkih; vendar vse njegove prošnje so bile zaman.
Iz njegovega boječega glasu sem posnemal, da mu je pravi Grkov namen
prav dobro znan; slutil je, da ne pride nikdar več živ iz te hiše. Gospodar
ga zveže in položi pred usta povoj, nakar ga zapusti, ko je še zaklenil
vrata za seboj. ,

In sedaj na delo, predno pridejo ljudje, o kterih je gospodar govoril.
Sreča, da sem že prej odstranil vse deske. Nož in revolverje vtaknem k
sebi ter se splazim naprej; Omar in Halef mi sicer ne sledita, vendar s«
postavita v obližju, da mi priskočita na pomoč, če bi bilo treba.

225  —

Kmalu sem pri vratih in potegnem zapah nazaj.

“Bodi tiho, ker te hočem oprostiti!” rečem ujetniku in potipljem
njegove vezi. Bile so iz vrvij. ktere takoj prerežem ter vtaknem v svoj
žep. Tudi povoj mu vzamem izpred ust, kterega ietotako vtaknem v žep.

“Mašalah,” reče mož in hitro skoči kvišku; “kdo si ti, in kako —”

“Tiho!” mu rečem; “pojdi za menoj!”

Potegnem ga iz temnice in zaprem vrata za seboj; kmalu sva v našem
stanovanju.

“Hamduliiah, hvala Alahu!” zašepeta Halef. “Prav skrbelo me je
za tebe, sidi; vendar se ti je prej posrečilo kot sem mislil.”

Jaz mu ne odgovorim, temveč pritrdim deske zopet v njih naravno
lego, da ni mogel na oni strani nihče sumiti 1 , da so bile prej odtrgane.

Zopet začujemo korake. Prinesli so nekega pijanca, kterega vržejo
v sobo, kakor je dolg in širok. Sedaj sem bil prepričan, da ne pride nihče
več blizu. Svojima tovarišem rečem torej naj mi sledita v drugo sobo,
kjer prižgemo luč in si ogledamo našega rešenega gosta.

(Bil je srednje postave, blizu petdesetih let in precej inteligentnih
obraznih potez.

“Dobrodošel!” ga pozdravim. “Slučajno smo videli i.n slišali vise,
kar so v sosednji hiši s teboj počenjali; takoj smo sklenili, da te rešimo.”

“Torej vi niste lopovi!” vpraša nezaupno.

“Ne.”

“Vedel sem, da.: me živega ne bodo več spustili iz luknje, in menil
sem da si prišel, da ima odrežeš glavo. Kdo iste vi?”

“Jaz sem Frank in ta dva sta moja prijatelja, prosta Arabca iz
Sahare. Ta mož, Omar ben Sadek, živi v krvnem sovraštvu z nekim mo¬
žem, ki občuje v tej hiši; radi tega smo si najeli takoj poleg stanovanje,
da prebivalce laglje opazujemo. V hišo smo se preselili šele danes, vendar
je Alah hotel, da takoj prvi večer preprečimo umor. Ali smemo zvedeti,
kdo si ti?”

Mož temrno pogleda pred se; nato pa strese z glavo in reče: “Bolje
je, če molčim. Moje ime je znano mnogim ter ga nečem mešati v to zade¬
vo. Ti si tujec in lahko se ti bom zahvalil, če tudi ne zveš mojega imena.”

“Tvojo željo spoštujem in te prosim zajedno, da ne govoriš o hvali.
Ali si spoznal kterega izmed mož v sosednji hiši?”

“Ne. Mnogo gostov je v hiši in še mnogo več ljudij, ki niso gostje.
Prekleto beznico ukažem še to uro preiskati do zadnjega kota.”

“Ali se ti bode posrečilo? Sicer somi prepričan, da Grk pred jutrom
ne zve, da si ti rešen; policija ga bode torej popolnoma presenečala. Toda
slišal sein,.da hodi mnogo policijskih uradnikov v to hišo, torej ne vem, če
bo imela tvoja policijska preiskava kaj uspeha!”

“Policija?” vpraša Turek zaničujoče. “Bes, v neki sobi te luknje
sem opazil sedeti več policistov; poznam jih vse, vendar oni mene niso
videli. Ne, k policiji ne grem. Vedi, efendi. da sem jaz visok častnik, kte¬
rega redu, je postranska stvar. Od tu se podam naravnost v vojašnico,

— 226  —

kjer pokličem na noge svoje vojake ter na kratko obračunam z lopovi v
tej hiši!”

To mi je bilo ljubo in neljubo objeidnem. Če častnik udere s svojimi
vojaki v hišo, se kaj lahko zgodi, da baš onih ne bo notri, k ter e mi iščemo;
raztepli ise bodo na vse kraje, in mi jih moramo znova iskati. Vendar se
častniku nisem mogel ustavljati; le prosim ga: “Torej mi spolni vsaj eno
prošnjo; pokaži mi vse ljudi, ktere boš polovil. Rad bi vedel, če so poleg
ljudje, ktere jaz iščem.”

‘ ‘  Videl boš vse! ’ ’

“Dovoli mi še eno opazko! Kjdor hoče priti v lopovsko hišo, mora
povedati besedo’ 'En Naisr’, ker sicer ga ne spustijo notri. Mogoče ti bode
ta besedica še koristila.”

“Ah, to je torej beseda, ktero je izgovoril moj vodnik, ki me je pri¬
peljal v hišo! Toda,” nadaljuje s sumljivim glasom, “kje si ti zvedel za
to besedo?”

Ker je na ta način govoril z menoj, je bil najbrž zelo visok častnik.
Odvrnem mu mirno:

“Omar ben Sadek je poslušal pri vratih in zvedel za besedo. Poslu¬
šaj me še nekoliko. Najboljše je, če isvoje vojake primerno razdeliš. Polo¬
vica vojakov pride lahko v hišo skozi glavna vrata, če spregovorijo ome¬
njeno besedico; druga polovica se pa lahko skrije v moji sobi in udere
ned lopove skozi steno. Vendar prvi vojaki ne smejo prej v hišo, dokler
ni druga polovica vojakov že skrita v moji sobi, ker sicer stražnik, ki
stoji pri vratih, lahko zakriči in tako podeli lopovom čas. da pobegnejo.’’

“Ze vidim, da si pošten ter bom ubogal tvoj nasvet. Ali imaš kak
turban pri sebi? Lopovi so mi mojega vzeli, za kar jim pošteno plačam.”

“Posodim ti mojega; tudi moje pištole ti posodim, da ne boš brez
orožja.”

“Hvala ti, Frank! Kar je tvojega, dobiš vse nazaj. Bodite tibo in
eujte: najkasneje v eni uri se zopet vrnem.”

Spremljam ga do vrat, nakar zgine v ulici.

“Sidi,” vpraša me Omar, ko se vrnem v sobo, “ali bodo Abu en
Nasrja, ee ga ulovijo v hiši, izročili meni? On je morilec mojega očeta.”

“Ne vem.”

“Moje maščevanje to zahteva!”

“Častnik najbrž ne bo- dovolil.”

“Torej vem, kaj mi je storiti. Ali se še spominjaš prisege, ktero sem
presegel na šot Džeridu na onemi mestu, kjer je bil ustreljen moj oče?
(Glej prvo knjigo, sl ran 27.) Glej, do danes se nisem obril, niti se nisem
nasmejal od onega dneva. Sovražnik in morilec mojega očeta, ki je danes
tako blizu mene, mi ne uide.”

Omar odide v selamlik in se vsede pred deske. Gorje Abu en Nasrju,
cc  pride maščevalcu v pest!

V sobi ugasnem luč in sledim z Halefom Omarju. V sobi sosednje
hiše je moralo biti več oseb. Tako sedimo mirno in molče skoro tri četrt

227  —

ure, ko se podam po stopnjicah navzdol, dn. pričakujem častnika. Sko-
ro je že minula ura, odkar je častnik odšel, ko zapazim na ulici dolgo
vrsto temnih postav. Častnik jih je že prej o vsem poučil. Doeirn osta¬
ne oddelek vojakov na ulici, koraka drugi oddelek naravnost proti naši
hiši, njim na čelu častnik, sicer še vedno v prejšni obleki, vendar dobro
oborožen.

“Ah, ti si nas že pričakoval!” zašepeta. “Tu imaš svoje pištole in
svoj turban! ”

Pištole in turban je nosil za njim eden njegovih častnikov, kterega
spoznam po obleki, da. je stotnik. Dočim jaz odpeljem vojake po stopnji-
cah proti moji sobi, ki je mejila na sosednjo hišo, ostane častnik pri
vratih. Vojakov, H so šli v mojo sobo, je bito trideset. Kljub slabim
stopnjieam, so se vojaki brez ropota zbrali v sobi. Konečno pride tudi
častnik.

“Užgi luč!” reče.

“Ali si spodaj vrata za seboj zaklenil?” ga vprašam.

“Potegnil sem zapah preko vrat.”

“In postavil stražo' k vratom?”

“Stražo?” se zasmeja. “Zakaj?”

“Povedal sem ti že, da šele od danes prebivam v tej hiši; torej mi
niso še znane vse okoliščine te hiše; mogoče se topovi, ktere hočeš polo¬
viti, zberejo na našem dvorišču in pobegnejo skozi naša vrata na ulico.”

“Le bodi brez skrbi,” reče; “vse se bode v redu zvr.šilo.”

Ko prižgem luč, jo postavi častnik poleg desk in zapove, da začnemo
7.  delom. Sprednji vojaki dvignejo puške, da podero steno s puškinimi
kopiti. To je bila največja neumnost, ker, predno pride prvi vojak v so¬
sednjo sobo. so bili lopovi že zdavnej na varnem. Vendar, kar se je zgo¬
dilo, nisem mogel več preprečiti. Častnik je na čelu svojih vojakov že
udrl v sosednjo hišo. Jaz sem pa sprva mislil, da se sam podam na stražo
pred spodnja vrata, vendar se tudi domislim, da nisem človek, ki bi po¬
pravljal napake drugih. Uderem jo torej takoj za častnikom v topovsko
hišo. V prvi sobi dobimo pet ali šest popolnoma pijanih ljudij. Preko njih
trupelj poskaeemo v sosednjo sobo, v kteri vidimo, da beži baš zadnja
oseba pri vratih ven. Mi jim sledimo.

Tudi od spodaj sem je prihajal strašanski krik: prvi oddelek vojakov
je pri vratih udrl v hišo. Soba, v ktero zdaj pridemo, je imela dvoje vrat.
Ko odpremo prva, vidimo prostor, ki ni imel izhoda; bil je napolnjen z
mladimi deklicami in dečki, ki so kleče prosili usmiljenja.

“Stražo k vratim!” rjove častnik.

Častnik skoči k drugim vratom dn jaz za njim. Tu se zaletiva v Omar¬
ja, ki je prišel od sosednje strani.

“Njega ni zgoraj!” divja Omar. “Jaz moram navzdol!”

Krvno maščevanje ga je popolnoma podivjalo.

“Kdo je zgoraj?” vpraša častnik.

“Več kot dvajset adutov, vendar nobenega ne ponzam.”

— 228  —

Omar nas potisne, na stran in divja naprej. Mi pa bežimo skozi več
sob, ki so bile vse razsvetljene. Napad je prišel tako nepričakovano, da so
strahu pozabili ugasniti luči. Pozneje sem zvedel, da je straža lopovskih
adutov, takoj ko je zagledala vojake, ustrelila z revolverjem in zginila
po temnem, hodniku, V naši sobi tega strela nismo slišali, ker so vojaki s
puškami razbijali leseno steno. Hišni prebivalci so radi strela seveda ta¬
koj nabrusili pete, da poiščejo zavetja. Radi tega tudi pri našem napadu
nismo dobili živega k ust a v roke. Koneeno dospemo do vrat zadnje sobe.
Lopovi so se od znotraj zabarikadirali. Dočim se vojaki trudijo, da razbi¬
jejo vrata s puškinimi, kopiti, zasujemo tudi znotraj glasno pokanje. Vra¬
ta so bila zelo' močna ter se niso takoj udala vojaškemu pritisku; zatorej
hitim skozi vse sobe nazaj v naš prostor, da prinesem s seboj svojo veliko,
težko medvedovkn, ktero sem v naglici pozabil v svoji sobi.

Ko s« s puško vrnem, so vrata še vedno stala.

“Stran!” zapovem; ljudem. “Pustite mene blizu!”

Moja medvedovi,a je bila seveda druge vrste razbijalec zidovja kot
lahke puškiee sultanovih vojakov. Že pri prvem udarcu prebijem vrata;
še trije krepki udarci, in vrata se poderejo z velikanskim ropotom na tla.
Toda v istem trenotku nas pozdravi iz notranjosti sobe najmanj deset
strelov. Več vojakov se zgrudi, le jaz sem ostal nepoškodovan, ker setu
»tal ob strani, ko sem razbijal vrata.

“Sidi, na pomoč, hitro, urno!” zač ujem kljub velikanskemu ropotu
ITa loto v glas iz dvorišča.

Mali hadži je. bil najbrž v veliki nevarnosti za svoje življenje. Se¬
veda. moram takoj k njemu. Kot hudournik bežim skozi sobe v naše sta¬
novanje in po stopnjicah navzdol na dvorišče. Že začujem drugi, še bolj
silni Halefov glas, ki je prihajal iz nekega poslopja na dvorišču. Takoj
namerim puško proti steni in dobro udriham po starih deskah.

“Le hrabro se drži Halef! Jaz pridem takoj k tebi!” mn zakličem.

“Hitro, sidi, jaz ga že imam!” zakriči Halef.

Stare gojile deske se kmalu udajo; v prostoru je vladala egiptovska
tema, vendar izproženi streli kmalu nekoliko razsvetlijo okolico; začujejo
se divje kletve. Tu ni bilo časa se obotavljati. Brez odlašanja skočim v
sredo med lopove.

“Halef, kje si?” zakličem.

“Tu pri vratih!”

Res! Hrabri hadži si je zapomnil moje besede, in mesto, da bi‘šel za
nami v sosednjo hišo, je hitel k vratom za stražo. Adutje iz sosednje hiše
so prebili tenko steno in planili na naše dvorišče. Polovica jih je bila že
spodaj, ko sem razbil vrata. Hoteli so pobegniti skozi naša vxata na prosto,
kjer se jim je pa Halef postavil krepko v bran. Streli, ktere sem slišal,
so bili nanj merjeni; če je bil zadet, še nisem mogel videti, vendar je še
ttal pri vratih in se branil s kopitom svoje puške.

Res nekaj čudovitega je ponočni boj. Človeški živci delujejo z dvojno
močjo; človek vidi, kar bi sicer nikdar ne oparil, in neki posebni nagon

— 229  —

daje človeku ob enakih prilikah dvojno bistroumnost. Kopito moje puške
kmalu oprosti Halefa nevarnosti; vidim, kako njegovi napadalci padajo
Pod njegovimi udarci.

‘‘Koga pa vendar imaš, Halef?” ga vprašam v sredi boja.

' ‘ Abrahim-mamurja. ’ ’

“Njega? Kije vendar?”

“Pri mojih nogah! Pobil sem »a. s puško na tla!”

“Konečno! Živijo!”

Peščica ljudij, ki se je še branila, se je kmalu razkropila na vse
strani. Za nje se ne »menim, temveč se sklonem navzdol, kjer je moral
ležati Abrahkn-mamur.

“Ah, Halef, saj ni on!”

“Ni, sidi? Nemogoče! Pri blisku strela iz puške sem ga razločno
videl!”

“Torej je pobegnil, in ti si mesto Abrahima nekega druzega držal.
Kje neki je pravi lopov?”

Dvignem se in pogledam po dvorišču. Tu vidim begunce kako plezajo
čez neki plot proti Baruhovemu dvorišču. Tudi Halef opazi isto.

“Za njimi, sidi!” zakliče. “On je med njimi!”

“Gotovo! Toda na ta način ga ne dobimo v roke. Saj mora pri na¬
ših sprednjih vratih mimo iti!”

Iz Banihove hiše prihiti več postav; bilo jih je pet ali šest. Sedmi,
ki jim je sledil in naju ni zapazil, zakliče:

“Stojte! Ostanite skupaj!”

To je on! To je bil njegov glas, oni glas, s kterim je v oni noči ob
Nilu klical svoje ljudi. Tudi Halef ga spozna in neprevidno zakriči:

“On je, sidi! Za njimi!”

Abrahim ga začuje in zbeži, ne da bi pogledal nazaj; midva z Bale¬
tom pa drviva za njim. Da nam pobegne, zavije okoli več vogalov ter v
različne temne, ozke ulice; pa za kakih petnajst korakov je bil vedno pred
menoj in Hailefom. Ko sem hitel v hlev, sem se najbrž kje spodtaknil,
radi tega nisem mogel tako urim teči kot po navadi. Abrahim-mamur je
bil dober tekač, in Halefu je že skoro jela pohajati sapa.

“Stoj, sidi, in ustreli ga,” sopiha.

Seveda ustrelil bi lopova lahko, vendar nisem hotel. Drugi so imeli
večjo pravico do njega, torej sem ga hotel živega dobiti v pest. Lov tra¬
ja vedno dalje. Tu se odpre ulica, po kteri smo dirjali, in pred nami se
prikaže morje.

“Na desno, Halef!” zakličem.

Halef uboga, in jaz skočim na levo. Tako priženeva begunca med naju
in vodo. Za trenutek postoji Abrahim-mamur, da se ozre za nama, nato
Pa skoči v morje in zgine nad vodnimi površjem.

“O gorje!” zakliče Halef. “Vendar pobegnil nam ne bode!”

Halef nameri puško, da ustreli, če se prikaže iz vode.

— 230  —

“Ne streljaj,” mu svetujem. “Saj se še vas treseš! Ja/ skočim za
njim v vodo!’?

“Sidi, če moram paziti na tega lopova, se ne tresem!” odgovori
Halef.

Tu .se prikaže glava plavajočega nad valovi — strel zadoni — krik
se začuje iz vode in glava zgine takoj za tem v morskem valovju.

“Zadel sem ga!” zakliče hadži. “Mrtev je. Ali vidi, sidi, da se
nisem tresel!”

Ob vodi čakava še pet minut, vendar Abrahim-mamur se ne prikaže
več na površje, torej sva bila prepričana, da je bil strel dobro merjen-
Vrneva se na pozorišče vojnega prizora.

Medtem se je tam mnogo spremenilo. Na ulici je bilo precej svetlo,
ker radi streljanja in velikanskega ropota so se prebudili stanovalci &
spanja in prišli s svetilnicami v rokah pogledat, kaj se godi. Oddelek vo¬
jakov straži tri hiše, dočim iščejo še drugi skrite lopove ali pa jih čuvajo
one, ktere so vjeli in zvezali. Ujeli so vsakega, ki so ga dobili v hiši pr'
Grku. Gospodar sam je bil med bojeim ustreljen. Njegovo ženo pa opazim
pri dečkih in deklicah, ki so bile vse zvezane. Celo pijane ljudi :so okle¬
nili. Med viharnim bojem se je skoro vsem vrnila zavest. Nekaj vojakov
je bilo ustreljenih, nekaj ranjenih, in tudi moj hrabri Halef ni odnesel
zdravih peta. Ubodel ga je nekdo z nožem v roko. Pravzaprav so bili uje¬
ti le štirje lopovi, o kteri se je gotovo vedelo, da so elani roparske tolpe-
Šest so jih vojaki ustrelili, dočim se je drugim posrečilo pobegniti. Omar.
ki se je najbolj odlikoval, je pa slonel malomarno in jezno ob stopnjieab;
Abu en Nasrja ni dobil, nakar se za boj sploh ni več brigal.

Ištari Baruh je že odšel spat, ko se je pričelo streljanje. Takoj z a
tem so vojaki ulomili tudi njegova vrata, in starec se je iz strahu zakle¬
nil v najbolj skrivno sobo. Šele sedaj se prikaže in vije roke radi dogod¬
kov, ki so se baš odigrali. Konečno so zvezali vse ujetnike drug ob dru¬
gega in častnik dovoli vojakom, da smejo hišo Grka opleniti. Tega si vo¬
jaki ne pustijo dvakrat veleti; v teku desetih minut odnesejo vojaki vse.
kar ni bilo pretežko ali prenerodno za transport.

Medtem pa jaz poiščem stotnika, kterega sem že poprej omenil, da
ga povprašam po častniku, ki je poveljeval vojakom.

“Zunaj pred hišo stoji,” glasi se odgovor.

To sem- že sam vedel; gnalo me je, da zvem nekaj več o možu. Sprva
sem ga zelo spoštoval; toda ko je bil gotov, se za mene ni niti zmenil
ni, torej sem tudi jaz sklenil, da opustim svojo prejšno uljudnost na-
pram njemu.

“Ktero stopinjo ima kot častnik 1 ?” vprašam stotnika.

“Ne vprašuj,” mi odvrne slednji precej robato. “Prepovedal je o tem
govoriti. ’ ’

In baš radi tega. sem moral zvedeti njegov karakter pri vojaštvu. Neki
vojak je še stikal po Baruhovem dvorišču. Bil je zelo slabe volje, ker ni
ničesar našel. Takoj se podam k njemu.

— 231

“Ti pa gotovo nisi nič plena dobil?” ga vprašam:.

“Ničesar,” zamrmra jezno.

“Če mi odgovoriš na vprašanje, ki ti ga stavim, pa dobiš od mene
sekaj denarja.”

“Ktero vprašanje?”

“Kakšno stopinjo častništva uživa oni častnik, ki vas je pripe¬
ljal sem?”

“On njem ne smemo govoriti, toda on se tudi na mene m spomnil.
Ali mi daš dvajset pijastrov, če ti povem?”

“Prav rad.”

“On je polkovnik in se imenuje-”

Vojak mi imenuje ime moža, ki je pozneje igral veliko ulogo pri
turški politiki in je bil znan vsem diplomatičnim krogom. On ni sicer
rojen Turek, vendar s svojimi zmožnosti se je povzpel na visoko stopinjo
turškega uredništva.

Vojaku plačam, kar sem obljubil in se podam na ulico. Polkovnik sto¬
ji baš pri vratih ter me ne more prezreti, torej vpraša:

“Ali so vsi Franki tako boječi kot ti? Kje si bil medtem, ko smo se

mi bojevali?”

Kakšno vprašanje! Najrajše bi mu prisolil zaušnico.

“Tudi mi smo se bojevali,” mu odvrnem prostodušno; “seveda le z
onimi, ktere si ti pustil pobegniti. Previden mož vedno misli, kako bi po¬
pravil napake drugih.”

“Kdo je meni pobegnil?” zagrmi nad menoj.

“Skoro vsi. Ker nisi takoj poslušal mojega sveta in postavil pred
'Tata stražo, meni in mojemu služabniku nikakor ni bilo mogoče zadržati
vse lopove; ki so se zbrali na našem: dvorišči in pobegnili. Kaj se zgodi
* ujetniki?”

“Alahu je znano! Kje boš jutri stanoval?”

“Najbrž tukaj.”

“Tukaj ne bodeš več stanoval.”

Zakaj ne?”

“Boš kmalu videl zakaj no. Torej kje te dobim jutri?”

“Pri trgovcu Mafleju, ki stanuje v bližini Jeni Džamija.”

“Poslal bom svojega poslanca k tebi.”

Po teh besedah se brez pozdrava obrne od mene in da vojakom zna¬
menje. Ujetnike obkolijo in sprevod se začne pomikati naprej. Jaz se pa
vrnem na naše dvorišče in tu seveda opazim, zakaj jutri v tej hiši ne bom
mogel več prebivati. Prijazni častnik je ukazal Grkovo hišo zažgati# in
ogenj je že lizal posamezne prostore. Pač prav na turški način iztrebiti
iz zemlje lopovsko gnezdo! Hitro se podam po stopnjieah navzgor v našo
sobo, da. odnesem- puške in druge stvari, ktere smo imeli zgoraj. Zunaj na¬
stane pravo satansko vpitje in kričanje kot je vedno navada v Carigradu,
kadar gori. Nihče ne misli na gašenje temveč samo na beg; ker si hiše

— 232  —

večjidel lesene, zgori pri vsakem požarju več hiš, predno začnejo ognje-
gasci z resnim delom.

Maj stari Baxuh je zgubil ves svojo govor radi groznih dogodkov,
in njegova žena se kar ni drznila premakniti s svojega mesta. Njih ma¬
lenkostno premierno izvadimo iz stanovanja na prosto in starcu še ob¬
ljubim, da mu preskrbim pri Mafleju prijazen sprejem. Nekaj težakov
tudi dobimo kmalu, in tako zapustimo hišo, kjer nismo stanovali niti en
dan, dasi smo plačali najemnino za cel teden naprej. Stari pek pa na po¬
drtiji ni zgubil milijonov.

®>b pozni nočni uri so bila vrata Maflejevega stanovanja seveda za¬
prta. Ko pa potrkamo, nam kmalu odpro. Zberejo se člani vse družine;
bili so zelo razočarani, ko jim povem, kako se je končalo naše podjetje.
Seveda bi vsakdo raje videl, da bi bil Abrahim-mamur v njih oblasti,
vendar so bili koneeno tudi zadovoljni, ko jim zatrdno povem, da je utonil
v morju. Starega Baruha sprejme hišni gospodar kaj prijazno in obljubi,
da hoče skrbeti zanj.

Ko se že hočemo podati v našo vrtno hišico, pa stopi mladi Isla ve¬
selega obraza k meni in reče:

“Efendi, danes ko te ni bilo pri nas, srno dobili kaj vesel obisk. Uga¬
ni, kdo je prišel k nam?”

“Edo 1  la more uganiti! Povej mi raje! Ali sem osebo: jaz že videl?”

“Videl še nisi oisebe, toda o; njej sem ti že pripovedovat. Poklicati
jo hočem in potem ugani, kdo je.”

Bil sem precej radoveden, kdo je novi gost, ker so mu morale biti
znane vse naše razmere. Čez kratek čas stopi Isla v mojo sobo z nekim
starim' možem, kterega seveda še nikdar nisem videl. Nosil je navadno
turško obleko in na sebi ni imel ničesar, iz česar bi sklepal kdo je. Nje¬
gove obrazne poteze so bile predrzne in ostre, toda gube, ki so razorale
njegov obraz in dolga, siva, snežnobela brada mi je pričala, da je starec
prestal dovolj gorja.

“To je mož, efendi,” reče Isla. “Sedaj pa ugani!”

“Ne morem!”

“In vendar boš uganil.” In ko se Isla obrne k staremu možu, mu
reče: “Govori vendar v svojem maternem jeziku z njim!”

Stari mož se mi prikloni in reče v čisti srbščini:

“Sluga pokoran, visoko poštovani — udani služabnik, zelo spošto¬
vani gospod.”.

Ta prijazni hrvatski ali srbski pozdrav me pripelje na pravo sled.
Takoj ponudim starčku roko in rečem:

”‘Evo, oče Ozko, dobro mi došli — pozdravljeni očka Ožko!”

Bil je res Ožko, oče Zenice, ki je bil zelo vesel, ker se je spoznal z
menoj. Seveda o spanju sedaj ni bilo govora, ker sem moral poizvedeti,
kako se je njemu godilo, odkar so mu odvedli hčerko.

Ko je Zenica, njegova 'hčerka, zginila iz očetovske biše, starec ni
imel več miru. Blodil je po celem orijentu, da bi dobil njeno sled. Prav

— 233  —

po Črnogorsko je prisegel, da se ne vrne prej v domačo hišo, dokler ne
najde ukradene hčerke. Ker v Mali Aziji ni ničesar izvedel od nje, je bil
prisiljen vrniti se v Štambul. Kdo popiše njegovo veselje, ko dobi v hiši
MaJleja svojo Zenico že poročeno z možem, kteremu jo je obljubil. Zvedel
je za vso hudobijo in želel si je maščevanja. Bil je odločen, da poišče der-
viša Ali Manaha, kterega je hotel prisiliti, da imiu izda sedanje bivališče
njegovega očeta, ki je ukradel njegovo hčerko. Le s težavo, sem ga prego¬
voril, da sem to težko nalogo že jaz prevzel.

Šele potom se vležemo k počitku, in spal bi gotovo do opoldne dru¬
gega dne, da me niso zbudili že precej zgodaj zjutraj. Prišel je neki člo¬
vek, ki jo trdil, da ga je poslal krčmar one gostilne, kjer sem včeraj go¬
voril z brivcem iz Kozjega sela, znanim Hamzad al Džerbajem.

"In kaj hoče Hamzad al Džerbbaja?” vprašam človeka, ki me je
prišel iskat.

"Ne vem,” mi odvrne. "Jaz stanujem v bližini, in krčmar je prišel
k meni, in me prosil, naj pripeljem tebe v krčmo.”

"Torej mu povej, da takoj pridem.”

Pet minut, pozneje sem bil z Omarjem že na potu. Halefa nisem hotel
mučiti, ker je imel ranjeno nogo. Sam pa tudi nisem hotel iti, ker po
beznicah enake vrste človek ni nikdar varen življenja. Ko pridemo do
krčme, na,s jc gostilničar že pri vratih pričakoval. Pozdravi me zelo
ponižno in reče:

"Efendi, ali nisi, ti oni Frank, ki je bil pred kratkim z Hatuzad al
Džerbajo pri meni?”

"Da.”

"On hoče s teboj govoriti.”

"Kje pa. je?”

"Zgoraj leži. Tvoj spremljevalec naj stopi v krčmo ta čas!”

Besede: ‘Zgoraj leži’ — so pričale, da je oseba bolna, ali pa ranjena.
Doeim stopi Omar v krčmo, se podava z gospodarjem po stopnjicaih nav¬
zgor. Še pred vratini me krčmar vstavi in reče:

"Gospod, nikar se ne vstraši, e© je paož bolan!”

"Kaj mn pa je?”

"Ah, samo nekdo ga je vbodel v roko!”

"In kdo ga je vbodel?”

"Neki tujec, ki še ni bil nikdar pri meni.”

"Zakaj?”

"Sedela sta skupaj v krčmi in se zelo 1  živahno pogovarjala; nato pa
sta se spravila k igri, im, ko je bilo čas plačati, ni imel tvoj prijatelj de¬
narja. Igralca sta se skregala in potegnila nože; tvoj znanec je bil pijan
in tujec ga je lahko ranil.”

"Ali je rana nevarna?”

"Ne, ker ni bil takoj mrtev!”

Torej po krčmarjevem mnenju je rana samo tedaj nevarna, če človek
na mestu izdahne dušo!

—3234  —

“Pa si vendar dal zapreti lopova, ki je mojega prijatelja zabodel
z nožem?”

“Kako le?” odvrne krčmar v zadregi. “Tvoj prijatelj ni imel de¬
narja in je prvi potegnil nož. ”

“Toda moža vsaj poznaš?”

“Povedal sem ti že, da ga še nikdar ni bilo pri nas.”

“Ali si poslal po zdravnika?”

“Da. Takoj sean poklical slavnega zdravnika, ki je ranjencu obvezal
rano. Saj mi boš vendar plačal, kar sem imel stroškov za zdravnika i»
kar je bolnik meni dolžan? Tujcu sem moral plačati celo oni denar, ki ga
je tvoj prijatelj zgubil pri igri.”

“Prej si hočem še premisliti. Pelji me'k njemu!”

“Stopi pri teh vratih notri. Jaz imam še zdolaj mnogo posla.”

Ko stopim v sobo, dobim brivca ležati na borni slamnici. Bil je prepa-
lega in smrtnc-bledega obraza. Takoj spoznam, da je njegova rana zelo
nevarna.

“Hvala, ker ste prišli,” reče brivec težko in počasi.

“Ali smete govoriti?” ga vprašam.

“Škodovati mi ne more več. Z menoj je pri kraju.”

“Le pogum! Kaj vam je rekel zdravnik?”

“On je mazač.”

“Prepeljati vas hočem v Pero. Ali imate potni li»t svoje države?”

“Ne. Za Franka se nisem hotel nikdar izdati.”

“Kdo je bil mož, s kterim ste se kregali?”

“On? Ali ne veste? Saj sem ga za vas iskal! Bil je Abrahim-
mamur!”

Jaz skočim kvišku ko slišim to ime.

“Nemoguče, saj je vendar mrtev!”

“Mrtev? Želel bi, da je!”

“Pripovedujte vendar!” ga prosim.

“Bil sem pozno zvečer v krčmi; tu pride on, čisto moker, kar mu j«
kapljala od obleke. Spoznal sem ga takoj, on pa mene ne. Šel sem k nje¬
mu ter sva dolgo pila, nakar se spraviva k igri; jaz sem zgubil. Bil sem
pijan in sem mu v pijanosti najbrž izdal, da. ga poznam ter moram pove¬
dati vam, kje se nahaja; ker nisem imel denarja, da bi plačal zgubo, s*
pričneva prepirati; hotel sem vam storiti uslugo ter potegnil nož, da ga
zabodem; on pa je bil hitrejši. To je vse!”

“Nečem vas grajati, ker ničesar ne pomaga. Ali niste opazili, že j®
Abrahkn-mamur poznan s krčmarjem?”

“Navidez sta oba dobra zijanca; krčmar mu je dal suho obleko, ne da
bi ga Abrahim-mamur prosil.”

“Ali hočete, da vas dam prepeljati v Pero, v evropski del mesta?”

“Izkazali bi mi veliko uslugo.”

“Dajte mi nekoliko pijače in nikar me ne pozabite!”

— 235  —

Govoril je le s težavo in v presledkih;' pravkar zatisne oči, ker ga
je najbrž spomin zapustil. Jaz pa se podam navzdol krčmarju, naročim
za bolnika hladilne pijače in obljubim, da vse plačam, kar je prav. Nato
pa z Omarjem odjahava. Podam se najprvo na konzulat bolnikove domače
dežele, kjer mi konzulov tajnik prijazno obljubi, da bode skrbel za ra¬
njenca; po odhodu iz konzulata pa poiščem dobrega zdravnika in naročim
Omarju, da ga spremlja k bolniku; bil sem pomirjen, ker je bilo za ra¬
njenca vse preskrbljeno.

Ko pridem domov, poiščem najprvo Islo, da mu povem, da Abrahim-
mamur ponoči ni bil ustreljen, temveč da še živi. Isla je bil baš zaposlen
pri svojih računih v svoji pisarni. Pred njim je ležalo več odprtih knjig.
Moja novica ga ni nič kaj razveselila. O brivcu pa se je izjavil, da ga je
spodil iz službe, ker mu je večkrat kradel.

Med pogovorom se zagledam v odprto knjigo pred njim. Bila je naj¬
brž računska knjiga, ktere vsebina me seveda ni zanimala. Naenkrat pa
kakor slučajno zagledam v knjigi neko ime, ki takoj vzbudi mojo pozor¬
nost. Plitro položim svojo roko na knjigo, da bi Isla lista v knjigi ne
obrnil. Bilo je ime ‘Henry Galingre, Skadar’.

“Galingre v Skadru?” vprašam. “To ime me neizrecno zanima. Ali
si morda z Galingrejem v Skradru v trgovski zvezi?”

“Da. On je Francoz iz Marsilje in eden mojih založnikov.”

“Iz Marsilje na Francoskem! Krasno! Imenitno! Ali si’ga že videl
ali govoril z njim?”

“Že večkrat. On je bil pri meni in tudi jaz sem ga že večkrat
obiskal.” '

“Ali veš kaj o njegovi usodi ali pa o usodi njegove družine?”

“Poizvedel sem po njem, predno sem' sklenil z njim kupčijo in tudi
pozneje mi je sam mnogo pripovedoval.”

“Kaj veš o njem?”

“Imel je majhno trgovino v Mansilji, ki mu pa ni ugajala; šel je
najprvo v Štambul in pozneje v Drinopolje, kjer sem ga spoznal. Skoro
eno leto pa že stanuje v Skadru, kjer je eden najbolj premožnih mož.”

“In njegovi sorodniki?”

“Imel je enega brata, kteremu v Marsilji tudi ni ugajalo. Šel je v
Algier in pozneje v Blido, kjer je imel toliko srečo, da je njegov brat po¬
slal k njemu svojega sina, da se priuči trgovine. Ta sin se je oženil z neko
deklico iz Marsilje ter se čez več let vrnil k svojemu očetu v Drinopolje,
kjer je prevzel trgovino. Nekoč je moral v Blido k svojemu strijcu, da se
z njim pogovori radi večje trgovine, in baš ob onem času, ko je bil v Blidi,
je bil njegov strije umorjen in oropan svoje blagajne. Sumili so umora
nekega armenskega prodajalca, in mladi Galingro se je napotil za njim,
ker je bi! mnenja, da ga policija ne išče dovolj marljivo. Vrnil se ni nik¬
dar več. ker so tudi njega najbrž umorili. Njegov oče je postal dedič svo¬
jega brata, ki je bil umorjen, ter je s tem podvojil svoje premoženje, toda

236  —

še danes se joka po svojem sinu ter bi ne vem koliko plačal, ee bi mu
prišel kdo na sled. To ja vse, kar ti morem povedati.”

“No, dobro, jaz mu takoj lahko pokažem sled za njegovim sinom!”

“Ti?” vpraša. Isla strme.

“Da. Zakaj isi toliko časa molčal! Že v Egiptu sem ti pripovedoval)
da je Abu en Nasr, kterega Omar išče, v Vadi Tarfaui umoril nekega
Francoza, kterega stvari sem mu jaz potem odvzel. Ali ti nisem povedal)
da se Francoz imenuje Paul Galimgre?” (Glej prvo knjigo, stran 8.)

“Imena mi nisi povedal!”

“Se danes nosim na svojem prstu prstan, ki je bil njegov; ostale
stvari sem, žal, zgubil, ko se je moj konj pri ježi čez šot Džerid udrl v
solnato maso.”

“Efendi, ali nečeš takoj sporočiti staremu možu to novico?”

“Gotovo!”

“Ali mu boš pisal?”

“Še ne vem. Če mn pišem, bi ga sporočilo preveč zadelo. Ko* potujem
v svojo domovino, se ustavim morda tudi v Skadru.”

Po tem pogovoru poiščem Halefa, ki sprva ni hotel vrjeti, da njegov
strel ni zadel Abrahim-mamurja; konečno pa vendar prizna in reče :

“Sidi-, mogoče se je pa moja roka tedaj vseeno tresla!”

“Gotovo!”

“Toda. človek je vendar zakričal in zginil pod vodo. Njegove glave
nismo več videli.”

“To je storil iz gotovih vzrokov; najbrž je dober plavalec. Moj ljubi
hadži Halef Omar, midva sva bila prava norca. Ali res misliš, da more
Človek kteri je bil v glavo smrtno zadet, še kričati?”

“Ne vem,” odvrne, “ker me še nikdo ni ustrelil v glavo, če se pa
kdaj zgodi, da bodo streljali tudi v mojo glavo, kar naj Alah radi moje
ljube Hane prepreči, bom poskusil, če morem zakričati. Toda, sidi, misliš,
da najdemo njegovo sled?”

“Upam!”

“Po krčmarju?”

“Ali nam pove krčmar, ali pa derviš, ker tudi slednji pozna Abrahim-
mamurja. Še danes hočem govoriti z njim.”

Še smo govorili, ko pride v sobo črni sluga Mafleja ter mi pove, da
je prišel neki častnik, ki hoče z menoj govoriti.

“Kaj je častnik?” ga vprašam.

“Stotnik.” 1

“Pripelji ga v mojo sobo.”

Ni se mi zdelo vredno podati se radi surovega moža v glavno hišo;
grem torej v svojo vzprejemno soho v vrtni hišici in vzamem s seboj tudi
Halefa, kterenm povem, kakšen obisk nas čaka.

“Sidi,” reče Halef, “stotnik je bil včeraj kaj surov napram tebi.
Ali boš ti uljuden?”

“Da.”

— 237  —

“Ti najbrž misliš, da se mora sramovati? Dobro, torej bodem tudi
jaz zelo uljuiden z njim. Dovoli, da ga sprejmem, predno pride k tebi, kot
tvoj služabnik.”

Halef stopi pred vrata na hodnik, in jaz se vsedem na divan ter priž¬
gem lulo. čez nekaj minut pa že začujem- korake in takoj za tem glas

malega hadžija, ki vpraša črnega slugo:

“Kam hočeš?”

“Tega ago moram odpeljati k tujemu efendiju.”

“K emirju iz Frankistana misliš menda? Lahko se takoj obrneš, ker
moraš si misliti, da se k emirju ne pride tako kot k čevljarju ali krojaču.
Emir, kterega mi je Alah podaril kot svojega gospodarja, je navajen,
da se z njim občuje le z naj več jo uljudnois.tjo.”

“Kje je tvoj gospod?” začujem sedaj surov stotnikov glas,

“Dovoli, visokost, da tebe prej vprašam, kdo si!”

“Kaj tebe briga!”

“Toda jaz ue vem, če se mojemu gospodu zljubi tebe sprejeti. On je
zelo strog gospod in jaz se ne smem drzniti, da spustim k njemu človeka,
ne da bi ga prej vprašal za dovoljenje.”

Prokleti Halef, kako je znal izvrševati svoj posel! V duhu sem* si
predstavljal njegov prijazni-ponižni obraz napram jeznim potezam suro¬
vega častnika, ki je bil poslan od svojega predpostavljenega, torej se ni
smel vrniti, ne da bi z menoj govoril. Častnik odvrne Halef u:

“Ali je tvoj gospod res tako velik emir? Taki ljudje stanujejo
drugje, pa ne v brlogih kot smo vas včeraj videli.”

“Tam je stanoval le, ker mu je ugajalo. Ker mu je bilo dolgčas, je
sklenil da si enkrat ogleda, kako zabavno je, če šestdeset hrabrih vojakov
napade in zveže dvajset mladih dečkov in deklic, starejše pa. pusti pobeg¬
niti. To mu je zelo ugajalo, in sedaj sedi na svojem divanu ter spi, torej
ga jaz ne morem motiti.”

“Ti si ranjen. Ali nisi bil včeraj tudi zraven?”

“Da. Jaz sera bil, ki sem pri vratih stražil. Toda že vidim, da bi rad
tudi z menoj govoril. Dovoli, visokost, da ti ponudim sedež!”

“Stoj, človek! Meni se zdi, da govoriš resno! Povej svojemu gospodu,
da bi rad z njim govoril!”

“In če me vpraša, kdo si?”

“Torej mu povej, da sem stotnik, ki je bil včeraj z vojaki pri lo¬
povski hiši.”

“Dobro, prositi hočem svojega gospoda, da te razveseli s svojo do¬
broto in te spusti v svojo sobo.

Halef stopi v mojo sobo in zapre vrata za seboj. Njegov obraz je kar
žarel veselja.

“Ali naj se vsede poleg tebe?” vpraša tiho.

“Ne. Položi naslonjač nasproti mene prav blizu vrat toda zelo uljud-
no; po tem pa prinesi kavo ia pipe.”

“Tudi tebi kavo?” _ j ■ ^ L

— 238  —

"N«, ker ne pijem z njim.”

Halef odpre vrata in spremi stotnika v sobo. Slednji se le lahko pri¬
kloni in vpraša:

'‘Prišel sem da včerajšnjo obljubo-”

Naenkrat umolkne, ker sem' zamahnil z roko, da ga nečem poslušati.
Pričakoval sem od njega uljudnega pozdrava, ne pa takih besed.

Stotnik stoji pri vratih. Halef mu prinese naslonjače in mu jo položi
prav pred noge, nakar odide iz sobe. Bil je res smešen prizor opazovati
stotnikove poteze na obrazu, v kterih je bilo citati začudenje, odpor, sra¬
moto in ogorčenje. Konečno se vendar uda v svojo usodo in se vsede.
Premagati se je moral zelo, ker se je on kot mohamedanec vsede! v nav¬
zočnosti kristijana pri vratih. Ne traja dolgo, že prinese Halef kavo in
pipo. Stotnik vzame nekoliko kave in si pusti nažgati pipo, nakar se je
obravnava lahko začela.

“Sin moj,” začnem z očetovskim glasom, ktere besede so se sicer
kaj čudno glasile, ker stotnik ni bil starejši kot jaz; “ sin moj, svetujem
ti, da si zapomniš, kar ti rečejo moja usta. Kdor pride na obisk k olikane¬
mu možu, mora pozdraviti, sicer se misli o njem, da je mutast ali pa neve¬
den. Tudi se ne sme takoj začeti govoriti, temveč se mora čakati, dokler
hišni gospodar ne da znamenja. Kdor sodi drugega, ne da hi ga prej spoz¬
nal, se bode mnogokrat zmotil, nakar se bode kesal, ker bo osramočen.
Vzemi si moje besede k srcu! In sedaj mi lahko poveš, s kakšno prošnjo
prihajaš k meni.”

Mož je spustil pipo iz ust in strme zri v mene. Naenkrat pa blekne:

“K tebi- nisem' prišel s prošnjo, temveč s poveljem.”

“Povelje? Jaz v celem Štambnlu ne poznam človeka, kterega povelje
bi moral poslušati. Ti najbrž meniš, da si ti dobil povelje od svojih višjih,
da prideš k meni, ker si podložnik, jaz pa prost človek. Kdo te pošilja
k meni?”

“Mož, ki nam je včeraj poveljeval.”

“Polkovnik-”

Poleg tega še pristavim ime polkovnika, kterega sem včeraj zvedel
od vojaka. Stotnik se prestraši in zakliče:

“Ti poznaš njega in njegovo ime?”

“Kakor si slišal. Ali kaj želi od mene?”

“On ti zapoveduje, da ne govoriš, in o včerajšnjih dogodkih popol¬
noma molčiš!”

“Enkrat sem ti že povedal, da meni ne more nihče zapovedovati. Po¬
vej svojemu polkovniku, da objavim vse dogodke v prihodnji številki
štambulskega dnevnika! Ker tvojih povelj nečem poslušati, je najin raz¬
govor s tem končan.”

Vstanem in odidem v sosednjo sobo. Stotnik pa vsled samega strme¬
nja pozabi na govorico in na odhod, in šele čez nekaj minut pride Halef
in mi pove, da je častnik odšel e krepkimi kletvami na jeziku.

— 239  —

Bil sem prepričan, da pride polkovnik sam k meni; vendar dolžan
nisem bil, da ostanem doma; pripravim se torej na odhod. Namenil sem
se v samostan dervišev, kjer sem hotel govoriti z Ali Manahom. Kakor
včeraj, sedi tudi danes v svoji celini in moli. Ko začuje moj pozdrav, me
pogleda; iz njegovega pogleda spoznam, da mu moj prihod nikakor ni
prijeten.

“Salam!” se zahvali na moj pozdrav. “Morebiti si mi zopet prine¬
sel darilo?”

“Ne vem še. Kako naj te imenujem Ali Manah ben Barud el Amasat
ali en Nesr?”

Z naglim skokom je derviš pri meni ter boječe reče:

“Pst! Molči na tem mestu!” zašepeta. “Pojdi ven na pokopališče;
v kratkem času pridem za teboj!”

Takoj uganem, da je igra za mene dobljena; seveda sem se moral
pripraviti na nekaj diplomatične izvežbanosti, če se nisem hotel izdati.
Zapustim torej samostan in korakam čez dvorišče na pokopališče, Iki je
mejilo na samostan dervišev.

Tu so počivali derviši na stotine. Naplesali so se, in sedaj leži ka¬
men nad njihovimi glavami. Njih komedija je izigrana. Kako neki se jim
godi na onem svetu!

Še nisem bil daleč med grobovi, ko pride derviš za menoj. Ne zmeniv-
ši se za mene, koraka navidez zatopljen v molitev mimo mene ter se usta¬
vi v nekem skritem kotičku. Jaz mu sledim.

“Kakšno sporočilo mi prinašaš?” me vpraša.

“Najprvo te moram spoznati. Ali se lahko zanesem na tebe?”

“Vprašaj usto, ker me dobro pozna.”

“Kje je sedaj usta?”

“V Dimitriju pri Grku Koletis. Do včeraj smo se shajali v Baharive
Keui, toda zalotili so nas in pregnali ter celo hišo zažgali. Usto bi skoro
ustrelili; le s plavanjem se mu je posrečilo rešiti.”

Iz teh besed sem seveda posnel, da je Abrahim-mamur načelnik lopo¬
vov in rokovnjačev. Toda derviš je v pogovoru imenoval še drugo ime,
kterega sem se še spominjal iz preteklih dogodkov. Ali se ni oni Grk, kte-
rega smo zajeli po zmagi Hadedinov v dolini stopnjic, imenoval Koletis?
Poizvedujem torej še nadalje:

“Ali smo' pri Koletisu varni?”

“Popolnoma. Ali veš, kje stanuje?”

“Ne. Jaz sem šele pred kratkim prišel v Štambul.”

“Od kod?”

“Iz Damaska, kjer sem govoril tudi z usto.”

“Da, usta je bil pred kratkim v Damasku, vendar njegovo delo se mu
ni popolnoma posrečilo. Neki frankovski emir ga je poznal, in je moral
bežati.”

“Vem, usta je hotel bogatemu Jakobu odnesti del njegove zlatnine in
dragega kamenja. Ali je zlatnino že prodal?”

— 240  —

a Ne.”

“Ali veš gotovo?”

“Prav gotovo, ker jaz in moj oče sva njegova zaupnika.”

“Prišel sem k tebi, da se radi zlatnine s teboj pogovorim. Zvedel sem
za gotovega moža, ki bo vse kupil. Ali ima usta zlatnino pri sebi?”

“Skril ga je v galateskum stolpu na. varen prostorček. Morebiti pri¬
deš prepozno, ker je Koletisov brat tudi zvedel za nekega moža, ki pride
se danes, da kupi ukradeno zlatnino.”

Ta novica me je neprijetno dirnola, ker preostajalo mi je samo malo
časa, da pridem do zlatnine, ki je bila ukradena Jakobu iz Damaska.
Vendar svojih skrbij ne izdam' in vprašam nadalje:

“Kje je Barud el Arna,sat, tvoj oče? Tudi njemu prinašam važno spo¬
ročilo.”

“Ali si zvest?” me vpraša derviš pomišljajoče.

‘ 1  Poskusi 1 ’ ’

“Moj oče je v Edrene (Drinopolje), pri trgovcu Hulamu.”

Vidno se zopet prestrašim, ker rokovnjači so najbrž mislili na novo'
hudobijo, vendar zopet Mitro zberem svoje misli.

“Vem,” odvrnem zaupno. “Hujam 1  je sorodnik onega Jakuba iz
Damaska, kjer je bila ukradena zlatnina.”

“Že vidim, da ti je vse znano. Lahko ti popolnoma zaupam.”

“Torej mi še povej, kje je trenutno tvoj strije Hamd el Amasal ?”

“Kaj tudi njega poznaš?” vpraša začudeno.

“Zelo dobro. Bil je v Sahari im v Egiptu.”

Derviševo začudenje vedno bolj narašča. Pričel me je smatrati zelo
uglednim članom njegove rokovnjaške tolpe, ker me vpraša:

“Torej si ti najbrž usta iz Damaska?” (Usta se je imenoval poglavar
rokovnjaške, organizirane tolpe, o kteri bodemo pozneje še več čitali.)

“Fe vprašuj, temveč odgovarjaj,” mu odvrnem.

“Moj strije Hamd el Amasat je sedaj v 'Skadru, kjer prebiva pri ne¬
kem francoskem trgovcu po imenu Galino ali Galine.”

“Galingre si botel reci.”

“Gospod, tebi je pa res vse znano!” zakliče derviš.

“Da. Toda še nekaj mi' povej; kako se imenuje usta v Štambulu se¬
daj; prej se je imenoval Abrahim-mamur. ”

“Imenuje se Abd el Mirata, rodom iz Konije. Ime je moral spreme¬
niti, ker so mu na sledu.”

“Hvala. V kratkem boš še več o meni slišal.”

Na slednje moje besede odgovori z globokim poklonom, ki mi je pri¬
čal. da se mi je posrečilo derviša pre variti. Sedaj pa ne smem več gubi ti
niti trenutka, ker sicer so vse moje poizvedbe zaman. Fe da bi jahal do¬
mov k Mafleju, se podam naravnost v mestni oddelek Dimitri, da poizvem
za krčmo Koletisa. Spotoma se oglasim' tudi v krčmi, kjer je ležal Ham-
sad el Džerbaja. Tu poizvem, da so ga že prenesli v bolnišnico. Ker krč-

— 241 "—

marja ni bilo doma, vprašam njegovo ženo, kje je gostilna Koletis. Nje¬
gova žena me začudeno pogleda in reče:

“Koletis? Tako se vendar moj mož imenuje!”

“-Ah! Tega nisem vedel. Ali ni pri vas neki mož iz Konije, ki se
imenuje Abd el Mirata?”

“Da, on stanuje pri nas.”

“Kje je sedaj?”

“Odšel je na sprehod proti galatskemu stolpu.”

“Sam?”'

“Z bratom mojega moža.”

Izborno! Najbrž sta šla po dragotine ia zlatnino! Jaz moram za
njim. Od krčmarice še poizvem, da- sta odšla šele pred kratkim časom.
Tudi poizvem, da je bil pred njima tudi Omar v krčmi in je takoj za obe¬
ma odšel. Maščevalec je bil torej takoj za morilcem. Zajaham konja in
dirjam proti Galati. V temnih ulicah tega mestnega dela kar mrgoli vo¬
jakov, mornarjev, krošnjarjev in barantačev, težakov, usiljivib čifntov
in drugih oseb, da se človek le težko premika po ulicah med toliko gnječo.

Goječa pa postane še večja, ko se približam galatskemu stolpu. Pri¬
meriti se je moralo nekaj izvanrednega, ker množica se je drenjala in
prerivala kot na sodnji dan. Oddam torej konja lastniku, ki je bodil za
menoj, mu plačam in stopim bližje, da poizvem o> vzroku' ljudske vzruja-
nosti. Neki Turčin, ki se je bal izvil iz gnječe, mi razloži:

“Dva sta šla na galerijo na stolpu in sta padla na tla; sedaj pa Ležita
z razbitimi glavami na tleh.”

Tu me pograbi strah. Omar je šel za obema možema; kaj če se je
jzgodila nesreča?

Drenjam se torej z vso- silo in surovostjo naprej; seveda sem dobil
tudi jaz imarsikteri sunek in udarec med rebra ali po glavi, vendar že v
kratkem sem popolnoma v ospredju, kjer opazim na tleh dvoje razbitih
trupel j, kterih pogled je bil grozen. Galerija galatskega stolpa je visoka
kakih 140 čevljev, in lahko si mislite, kak« se  pobije človek, ki pade iz ta¬
ke visočine! Omarja ni med njimi, kar opazim na prvi pogled. Obraz ene¬
ga je bil nepoškodovan, in takoj »poznani v njem onega Aleksandra Ko-
letisa, ki smo ga ujeli pri Hadediniu in je pozneje pobegnil. (Glej prvo
knjigo, stran 205.) Toda kdo je drugi? Njega ni bilo mogoče spoznati.
Prestati je moral grozno smrt, kakor mi je pripovedoval nekdo izimed
množice, ki je bil priča vsega prizora. Med padcem se mu je namreč po¬
srečilo poprijeti se nekega klina v stolpu; toda komaj se 1  je držal minuto,
je že padel na tla. Nehote pogledam -njegove roke. Ah, čez roko- opazim
ur-ez z nožem,; mož se ni ponesrečil, temveč nekdo ga je -sunil s stolpov«
galerije. Kje je Omar? Pridrenjam se torej do stolpa; bakšiš, ki ga po¬
dam stražniku, mi podeli dovoljenje, da vstopim. V vsej naglici drvim
po stopnji ca h do petega nadstropja, kjer se nahaja kavarna. V kavarni
je same natakar, a nobenega gosta. Hitim še naprej do- galerije; po krat¬
kem pregledu opazim na tleh več kapljic krvi. Predno sta bili trupli vr-

_ 242  —

ženi navzdol, se je to vršil boj. Boj v taki vkožini, in sicer, kakor selil
slutil, dva proti enemu! Grozno! Ne da se zamudim v kavarni, stopim zo¬
pet navzdol ter hitim domov. Prvega srečam starega Jakuba, kterega
obraz se je svetil samega zadovoljstva. Objame me in reče:

“Emir, veseli se z menoj; ukradena zlatnina mi je vrnjena!”

“Nemogoče!” odvrnem.

“ In vendar je res.”

“in kje si jo dobil?”

“Tvoj prijatelj Omar mi jo je prinesel.”

“Kje jo je on dobil?”

“Ne vem. Izročil mi je zavoj, nakar je odšel v svojo sobo v vrtni
hiši, kjer se je zaprl. Odpreti neee nikomur.”

Pri vratih vrtne hišice stoji Halef. Ivo me zagleda, stopi k meni in
mi zašepeče na uho:

“Sidi, kaj se je zgodlof Omar ben Sadek je prišel domov ves krvav.
Sedaj si pa rane izpira.”

“Srečal se je z Abrahim-mamurjem in ga je vrgel iz galatskega
stolpa. ”

“Mašalah, ali je res?”

“Samo slutim, vendar bo najbrž res. Seveda o tem ne smemo govo¬
riti. Molči tudi ti!”

Odidem proti Omarjevim vratom, potrkam in povem svoje ime. Omar
takoj odpre in pusti tudi Halefa v sobo. Ne da bi ga vprašal, začne pri¬
povedovati, kaj se je zgodilo.

Bil je v Koletisovi kremi, kamor je spremil zdravnika k ranjencu
ter je v krčmi opazil tudi Abrakim-mamurja v pogovoru z Aleksandrom
Koletis, ne da bi ju spoznal. Slučajno je slišal nekaj besed njih pogovora
in postal pozoren. Vstal je in odšel ven, toda vrnil se je skozi druga vrata
v sosednjo sobo, kjer je ob steni prisluškoval nadaljnemu pogovoru. Go¬
vorila sta o dragocenostih iz Damaska, ktere hočeta dobiti v stolpu, kjer
je bil eden Abrahamovih ljudij stražnik. Omarju sem že pripovedoval o
tatvini v Damasku; ko je pa slišal sedaj v kremi pogovor o tej tatvini,
je takoj pravilno slutil, da ima tatu pred seboj. Nadaljni pogovor ga je
prepričal, da je njegova slutnja resnična, ker je Abrahim tudi pripove¬
doval, kako je včeraj skočil v morje, da se reši preganjalcev. Ivo je bil
pogovor dokončan, se je vrnil nazaj v njih sobo in sklenil, da oba lopova
zasleduje. In res, ko sta odšla iz krčme, jima je tajno sledil. V pritličju
stolpa sta se dalj časa zamudila, nato pa se podala po stopnjicali. Omar
za njima. V kavarni sta Abrahim-mamur in Aleksander Koletis spila
vsak čašico kave, nakar sta se podala na galerijo, kamor jima je sledil
tudi Omar, nakar sta ga zagledala.

“Kaj iščeš tukaj?” ga vpraša Abrahim-mamur. “Ali nisi bil prav¬
kar v Koletisovi krčmi?”

“Kaj tebe briga!” odvrne Omar.

“Kaj naju hočeš morda izdati, pes!” je zasikal AbrahLm.

243  —

Ta psovka je Omarja neizrečeno razžalila, ker se je spomnil, da je
svoboden Arabec in polastila se ga je ogromna jeza.

“Da, poslušal sem vajin razgovor!” reč« odkritosrčno. “Ti si Abra-
him-mamur, dekličji ropar in tat zlatnine, kterega brlog smo včeraj raz-
djali. Maščevanje je blizu. Pozdravljam te od emirja iz Frankistana, ki
ti je Gicelo odvzel in te pregnal iz Damaska. Tvoja ura je prišla!”

Abrakim je skoro okamenel; to priliko je Omar porabil in ga blisko¬
ma vrgel raz galerijo. Koletis pa je zakričal in. potegnil bodalo. Borila
sta se samo en trenutek. Omar je dobil lahek sunljaj na vrat in to ga je
še bolj razburilo; tudi Koletisa je v kratkem zagnal čez ograjo galerije.
Tu je opazil Omar, da se je Abrahi.m z eno roko poprijel nekega klina ob
stolpu; takoj je pristopil k njemu in mu odrezal roko, da je truplo padlo
iz visoeine na tla.

To vse se je zgodilo tako hitro, da se ne more povedati. Omar je v
naglici pobral še zlatnino, ktero sta lopova prinesla na vrh stolpa in po¬
begnil. Daši se je okoli obeh trupelj namali nabralo številno ljudij, vendar
je srečno odnesel pete.

Vse to je pripovedoval s tako pripro-stim glasom kot bi ubil muho,
ki ga nadleguje. Tudi mene vsa zadeva ni mnogo brigala; Omarju zave¬
žem rane, potem ga pa vzamem s seboj k Mafleju in Jakubu, ki, ko tudi
njim pove ves dogodek, takoj odhite na lice mesta. Vrneta se šele čez
dalj časa in sporočita, da so trupli prenesli v pritličje stolpa. Nihče ne
pozna mrtvecev in tudi oba trgovca nista izdala, da jima je sploh kaj
znano o vsem dogodku.

Eden izmed glavnih rokovnjačev, ktere smo zasledovali, je torej
prejel zasluženo kazen. Preostajala sta nam še oba Amazata, kterik eden
je ugrabil in prodal 'Zenico v sužnjost Abrahimu in drugi umoril fran¬
coskega trgovca v puščavi ter ustrelil Omarjevega očeta.

“Alahu je znano, če nam pridejo, kdaj v roke!” reče stari Maflej.

“Vam zadostuje samo Barud el Amasat, ki je ugrabil in prodal de¬
klico; drugi vam ni storil ničesar žalega. Če mi obljubite, da ga izročite
sodniku, tedaj ga vam izročim.”

'Slednje besede vzbudijo, novo začudenje. Vpraševali so me, vendar
ostanem trden, dokler mi ne obljubijo, kar sem zahteval. Nato pa jim po¬
vem, kar sem se pogovarjal z dervišem v samostanu.

Komaj sem končal, že plane Jafcub kvišku in vzklikne:

“Alah kerirn! Meni sc dozdeva, kaj lopovi, nameravajo. Sklenili so,
da uničijo vso našo družino, ker je Isln Abrahimu odvzel Zenico. Najprvo
^ hoteli mene popolnoma okrasti, ker se jim ni posrečilo; sedaj so obr¬
nili svojo pozornost na naše sorodnike v Drinopolju, nakar pride morda
Maflej v Stambulu na vrsto. Pri njegovem založniku Galingreju v Skadru
so že začeli. Takoj moramo pisati ter svariti Bulam«, v Drinopolju iu
Galkigrčjo v Skadru.”

— 244

"Pisati?” reče Isla. "Pismo ne pomaga dosti; sami moramo jahati
v Drinopolje in sicer takoj, da dobimo Barud el Amacata v pest. Efendi,
ali greš z menoj?”

"Da,” odvrnem. "V Drinopolje grem rad, ker je ob potu v mojo
domovino. ’ ’

"Zakaj se ti tako mudi domov?”

"Ker sem že dalj časa na potovanju, kakor sem sklenil.”

"In kdaj odpotujemo?” vpraša Isla, 'kteremu se je neznansko mudilo.

"Takoj!” odvrne Ozko, oče Zenice. "Kar strpeti ne morem, dokler
ne dobim roparja svoje hčerke v pest.’’

"Jaz pa mislim, da se moramo še nekoliko poprej pripraviti,” pri¬
pomnim. "Če odpotujemo jutri na vse zgodaj, je še dovolj časa. Jahamo
ali se peljemo?”

"Jahamo!” reče Maflej.

"In kdo gre na pot?”

"Jaz, jaz, jaz, jaz!” kričijo vsi hkrati.

Torej visi so hoteli potovati. Po daljšem pogovoru odločimo, da se
sledeči, vdeležijo ekspedicije v Drinopolje: Šafej in Jakub, ki z Barudom
pravzaprav ni imel ničesar opraviti, vendar je hotel v Drinopolju obiskati
svoje sorodnike; Isla, ki je na vsak način hotel dohiti v pest roparja
svoje žene; Ožko, ki je hotel maščevati svojo hčer; ki je bil namenjen
iz Drinopolja v Skadar, da obračuni z Haimd el Amasatom, morilcem svo¬
jega očeta in bratom Barud el Amasata; jaz, ker sem bil namenjen do¬
mov. Med vsemi je bil samo Halef tih; ko ga vprašam, kaj namerava,
odvrne:

"Sidi, ali misliš, da te pustim samega? Alah me je pripeljal k tebi,
in jaz ostanem pri tebi.”

"Toda misli na Hano, cvetlico med ženskami! Vedno, dalje greš od
nje! ’’

"Molči! Ti veš, da delam vedno, kar sem sklenil storiti. Jaz grem
s teboj!”

"Toda enkrat se morava ločiti!”

"Gospod, ta čas pride kmalu in Alahu je znano, če se na zemlji še
kdaj vidiva. Prej se ne ločim od tebe kot drugi in dokler nisem prepričan,
da si zapustil to deželo.”

Po teh besedah pa Halef vstane in odide iz sobe, da se izogne vsem
nadaljnim ugovorom; prisiljeni sem bil torej, da ga vzamem s seboj.

Posebnih priprav za na pot nisem imel. Le z Halefom osedlam konje,
in bila sva gotova. Le eno dolžnost sem še imel; obiskati sem. moral še
Lindsaya, da mu sporočim, kar nameravam. Ko stopim, v njegovo stano¬
vanje, se je baš vrnil iz sprehoda. Pozdravi me pol prijazno, pol jezno
in reče: . >,f ' | 1  !f;

"Welcome! Slab adut! Kaj hočete pri meni, he?”

"Sir, prišel sem, da vam naznanim da ne stanujem več v Babarive
Kerti. ’ ’

— 245  —

"Ne več? Ah! Lepo! Pridite k meni, master!’’

"Hvala! Jutri zjutraj zapustim Štambul. Greste z menoj ali ne?"

"Zapustiti? Ah! Oh! Slaba burka! Yes!’’

"Ni šala, temveč resnica!”

"Torej res? Zakaj tako hitro? Saj ste komaj sem prišli!”

"Vem, vendar gotovi dogodki me vlečejo iz mesta.”

Povem mu natančno, zakaj smo sklenili tako brzo odpotovati.

Ko sem bil s poročilom gotov, Limdsay zadovoljno pokima in reče:

Lepo! Dobro, da je Abrahim ubit! We!l! Bi šel rad z  vami, pa sem
že obljubil.”

"Kako?”

"Sem bil na konzulatu, kjer sem dobil tudi nekega Liadsaya, pa ni
David. On hoče v Jeruzalem in me je prosil, naj grem z njim. Škoda, da
vi ne greste z nami! Yes! Hočem danes zvečer Mafleja obiskati, da se
poslovimo. ’ ’

"Baš to sem vam hotel povedati. V teku nekaj mesecev smo doživeli
toliko dogodkov, da smo postali res odkritosrčni prijatelji, in baš to nas
veže drugega na drugega. Postal sem vaš prijatelj, in ločitev mi je zelo
težka, vendar se moramo udati neizprosni usodi; ostane nam še vedno,
upanje, da se še enkrat vidimo.”

"Yes! Oh! Ah! Well! Svidenje! Miserable ločitev! Mi kar nič ne
ugaja!” reče z negotovim glasom, dočim miri z eno roko svoj nos,. z dru¬
go pa sega proti očesu. "Toda pri tem sem se spomnil: "Ka.j bo s
konjem ? ’ ’

"S kterim?”

"Z vašim — Rijem!”

"Kaj bo? Jaz ga bom jahal.”

"Hm! Vedno? Ali ga vzamete s seboj domov?”

"Ne vem.” 0

"Prodajte ga, Sir! Dobite lep denar! Premislite! Če ga sedaj še po¬
trebujete, ga pripeljite pozneje na Angleško. Jaz ne mešetarim, temveč
plačam, kar zahtevate! Well!”

Pogovor o mojem konju mi kar nič ni ugajal. Kaj naj jaz kot pisa¬
telj storim s konjem? Ali ga naj prodam? Kot darilo 1  šejka Hadedinov?
In kakšnega gospodarja bi moj Ri dobil! Ne; obdržati konja nisem, mo¬
gel, toda prodati ga tudi: nisem hotel. Dobri živali, ki me je nosila skozi
toliko nevarnosti sem bil dolžan preskrbeti gospodarja, ki jo bode razu¬
mel. Ri ni smel poginiti na severu; določil sem, da mu preskrbim biva¬
nje na južnih pašnikih, v taborišču junaških Hadedinov.

Ker jo Lindisaj'obljubil, da me zvečer obišče, se poslovim. Spotoma
se oglasim na konzulatu, kjer poizvem, da je brivec iz Kozjega sela,
Hamzad e! Džerbaja v bolnišnici umrl. Škoda za mladeniča, ker je bil
sicer nadarjen, vendar ni znal uporabiti svojih zmožnostij. Baš ko sto¬
pam po stopnjicah iz konzulata, prijahata mimo dva turška častnika. Jaz

— 246  —

se sicer ne zmenim za njiju in že hočem zaviti proti domu, ko me eden.
častnikov vstavi in zakliče:

“Mašalah! Ali je res? Emir!”

Ali veljajo te besede meni? Obrnem se proti jezdecema. Eden čast¬
nikov je bil oni polkovnik, kterega poslanca sem zjutraj tako prijazno
sprejel, in drugi tudi polkovnik, je bil oni pobočnik, kterega sem pri
Džesidib ob potoku ujel in ga pozneje izpustil. (Glej prvo knjigo, stran
287 .)

Stopim torej k njemu in mu živahno stresem desnico, neizrecno vesel,
ker sem se srečal s starim znancem.

“Salam, efendi!” pozdravim. “Ali se še spominjaš besedij, ktere sem
ti povedal, ko sva se ločila?”

“Kaj si rekel?”

“Rekel sem: Ždim, da te prihodnjič vidim kot polkovnika! In Alah
je spolnil mojo željo. Iz nasir agasija si postal zapovednik celega polka.”

“In veš,, komu se imam zahvaliti za svojo čast?”

“Na”

“Tebi, emir. Dže-sidi so se pri sultanu pritožili, in namestnik v Mo-
sutii jo bil z mnogimi drugimi uradniki kaznovan. Prišel je anadoli kazi
'-eri (vrhovni sodnik azijafcske Turčije) in uvedel preiskavo; njegova

i. je bila pravična, in ker sem se tedaj radi Džesidov za tebe nekoliko
so me povišali. Dovoli mi, da te pri priliki obiščem!”
brodošel si mi vsako minuto. Toda, žal, je danes zadnji dan mo¬
je, \  v Štambulu. Jutri zjutraj odpotujem.”

“1 padu. Bil sem v orijentu, kjer sem obiskal raznovrstne na¬

rode, da am jjjih navade in običaje; na zapadu bom lahko pripove¬
doval, kak bil sprejet, in kako raznovrstne dogodke sem doživel,

kako male <;eri ljudje uljudni.”

.Sled’ de sem govoril nekam hudomušno proti spremljevalcu

mojega • r; najbrž je zalotil skrivno očitanje, ker takoj spregovori:

“T m zopet k tebi poslal svojega častnika, vendar tebe ni bilo

doma. jliš, da jaz pridem k tebi?”

J .rzlo odvrnem:

. te bodem, dasi imam zelo malo časa.”

mo uro; pozneje pa ne več.” v

i akbar!” zakliče Nasir, “tudi vidva se poznata? Dobro, torej
prideva skupaj!”

Nasir mi prisrčno seže v roke, polkovnik pa nekam prisiljeno.

Ko pridem domov in povem Halefu, koga som srečal, je bil tudi on
vesel z menoj. Takoj začne čistiti pipe in pripravljati kavo. Ura še ni
minila, ko stopita oba častnika v uiojo sobo. Sprejeli smo ju prisrčno in
dobro pogostili. Pogovor se je seveda vršil o naših dogodkih pri hudičevih
oboževalcih. Nasirju tudi povem, da. sem v Amadiji videl makredšn, kt.e-

I

— 247 —

nega so vojaki srečno pripeljali v Mosul, nakar je zginil. Anadoli kazi
askeri je dobro vedel, v kterem zaporu tiči.

Ko pride čas ločitve, spomni me polkovnik, ki je včeraj vodil vojake,
da je čas, da se tudi glede njegove zadeve poravnava.

"Emir,” vpraša, "slišal sem, da pride jutri nekaj v časopis. Ali se
ne more tega preprečiti?”

Jaz pa zmajem z rameni in odvrnem počasi in s povdarkom:

"Ti si moj gost, in navajen sem, da skazujem vsem gostom enako
čast; toda dovoli mi, da sem odkritosrčen. Kar sem jaz storil, sem storil
kot kristijan in človek, torej ne zahtevam nobenega plačila, vendar bi
moral ti vsaj vpoštevati mojo zaslugo, ker sem te rešil iz rok rokovnjačev.
Toda ti si ravnal z menoj kot s svojim vojakom in zjutraj si celo poslal
k meni svojega stotnika, ki mi je hotel nekaj ukazovati. Jaz nisem nava¬
jen, da se z menoj ravna kot z možem, ki obiskuje grške beznice, da se
zabava; mislim, da sem včeraj več kot svojo dolžnost opravil, in če si
pripravljen mi spolniti eno željo, tedaj pozabim vse, kar se je pripetilo.”

"Povej mi svojo željo!”

"Za svojo rešitev se moraš pravzaprav nekemu eifutu zahvaliti. On
je stanovali poleg mene in me opozoril na odprtino v zidovju, skozi ktero
sem te rešil smrti. Ti si beznico ukazal zažgati, in pri tem je tudi čifut
zgubil vse svoje premoženje. Če hočeš ubozemu možu podariti majhno
odškodnino, pozabim jaz na vse.”

Polkovnik je bil osramočen. Le po daljšem prigovarjanju se uda v
mojo željo in plača Baruhu, ki je stanoval v moji bližini sveto tisoč pi-
jastrov (50 dolarjev), vsled česar je bil stari čifut od veselja kar iz sebe.
Po kratkih besedah uljudnosti pa se poslovimo. Z nasiljem odkritosrčno,
polkovnik, kterega sem z besedami ugnal v kozji rog, pa nekam klaverno
in skoro jezno.

Zvečer smo bili vsi združeni; gospodar, stari Maflej, je priredil po¬
jedino za slovo, ktere se je tudi Zenica udeležila; prišla je k mizi z  od¬
kritim obrazom, kar ji je njen mož, Isla, rad dovolil, ker je bila kri-
stijanka.

Koneeco se poslovi tudi Limdsay, ki” je prišel k večerji. Velikanska
bula je že zapustila njegov nos, da se je' lahko v Londonu prikazal.
Ko je odšel, sem ga še spremljal proti njegovemu stanovanju. Tam od-
maši še steklenico najboljšega vina in mi zatrdi, da me ljubi kot svo¬

jega brata.

"Sem z varni popolnoma zadovoljen,” reče. "Samo nekaj ime jezi.”
"Kaj pa takega?”

"Sem se z vami potikal vsepovsod, pa fowling-bulla nisem našel.
Je sitna stvar! Me jezi! Yes!”

"Mislim, da jih imate tudi na Angleškem precej, kterih ne potrebuje¬
te šele izkopati. Saj tam je dovolj John-fovding-bullov.”

"Ali velja to meni?”

"Se mi niti ne sanja, Siri” • _ _•

"Ali sle se ra;di konja premislili?’’

"Da, jaz ga namreč ne prodam.”

"Torej ga obdržite. Toda na Angleško pridete vseeno; jaz sem v
dvefi mesecih doma. Razumete! Tn sedaj še nekaj! Vi ste bili moj vodnik,
in plačal vam še nisem ničesar. Tu> vzemite!”

Čez mizo mi porine malo denarnico, kjer je bilo gotovo najmanj 10.000
pijastrov.

"Ne bodite neumni, Sir!” mu rečem. "Jahal sem z varni kot vaš
prijatelj in tovariš, ne pa kot vaš služabnik, kterega plačate!”

"Toda, master, mislim, da-”

"Mislite, kar hočete, toda ne tega, da jaz vzamem denar od vas,” ga
pre trgam. " Zdravstvujte! ’ ’

"Ali ne vzamete 'listnice s seboj?”

"Z Bogom, farevvell, Sir!”

Objamem ga in hitim proti vratom, ne da bi se zmenil za njegove
klice.

O slovesu drugega jutra lahko molčim. Ko se je solnce na vzhodu
dvigalo, smo že skoro prišli do Čatalše, skozi ktero mesto pelje cesta čez
Indšigis' in Vizo v Drinopolje.-

k«, j

OSMO POGLAVJE.

i '■ V Drinopolju.

|

Drinopolje, ktero mesto nazivljejo Turki Edrene, ki je znano tudi pod
imenom Adrianopel, po rimskem cesarju Hadrijanu, je za Štambulom ali
Carigradom najimenitnejše mesto osmanskega cesarstva. Tu so imeli svo¬
jo prestolnico turški vladarji od sultana Murada I. do Mohameda II., ki
je leta 1453 osvojil Carigrad ter prestavil svojo prestolnico iz Drinopolju
v Carigrad. Toda še pozneje-je stanovalo v Drinopolju več sultanov.

Med 40 mestnimi mošejami je najbolj znamenita ‘Selinje’, ktero ja
postavil sultan Selim, drugi. Mošeja ‘Selinje’ je še večja kot Aja Sofija
v Carigradu. Mogočna stavba naredi na opazovalca res velikanski utis-
Ob času mohamedanskih svečanosti; meseca ramazana gori v mošeji 12
•tisoč svetilk.

Prišli smo od Kirkilisarja ter že od daleč zapazili vitke minarete
ponosne mošeje. Od daleč nudi mesto Drinopolje res krasen pogled; toda
takoj ko pride tujec v notranjost mesta, se zgubi vsa lepota kakor pri
vseh orijentalskib mestih.

Hulam, kteremu je veljal naš obisk, je stanoval v bližini Uč Šerifeli,
mošeje sultana Murada. Ulica, po kteri smo jahali, je bila kaj živahno
naseljena; kmalu se ustavimo pred mogočnim' zidovjem, pred kterim
opazim težka vrata.

Isla. ki je bil že večkrat pri, Hulamu, stopi k vratom in potrka s
kladivom. Pri luknji v vratih se pokaže bradat obraz.

— 249  —

“Ali me še pozna, Monahem?” vpraša mladi Carigrajčan. “Odpri
vendar!”

“Mašalah, Alah dela čudeže!" začujemo glas od znotraj. “Ali si
res ti, gospod? Pridi hitro motri!"

Vrata se odpro na stežaj, im mi jahamo po široki poti proti precej¬
šnjemu dvorišču, ki je bilo obdamo od galerij velikega poslopja. Vse je
kazalo na neizmerno bogastvo. Tudi število prihitelih služabnikov ji® po¬
trjevalo moje mnenje.

“Kje je gospodar?" vpraša Isla nekega moža, ki se približa z veliko
spoštljivostjo, im ki je bil, kakor sem pozneje zvedel, bišni oskrbnik.

“V delavni sobi pri svojih knjigah."

“Pelji te može v sprejemno sobo, in skrbi, da m  jim dobro postreže.
Tudi za konje preskrbi dobro stajo.”

Nato pa prime Isla starega Jakoba za ramo in odkoraka z njim pro¬
ti delavni sobi Hulama. Nas druge pa odpeljejo v sprejemno sobo, ki je
bila že skoro jednaka dvorani. Kljub prahu, ki je tičal na naših oblekah,
se vsedetno po svilenih in baržumastih naslonjačih in vsak dobi takoj' pi¬
po in kavo v srebrnih posodicah. Gospodar je moral biti res neznansko
bogat, ker vse posode, ki sem jih opazil v rokah služabnikov, so bile zla¬
te ali pa srebrne.

Komaj povžijemo kavo, že prideta Isla in Jakub s hišnim .gospodar¬
jem. Slednji je bil kaj častitljive postave in s svojo dolgo, belo brado
je jednaeil pokojnemu Mohamed Emimu. Tak vtis je naredil na nas, da
smo nehote vstali s svojih sedežev, dasi hišni običaji tega niso zahtevali.

“Salam aalejkiun!" pozdravi hišni gospodar in sklene obe roki kot
za blagoslov. “Dobrodošli v moji hiši in mislite, da je vaša!”

Nato pa gre k vsakemu ter strese prav prisrčno' vsem desnico, na kar
se v se de poleg nas. Tudi njim prinesejo pipe. in kave; potem pa da go¬
spodar znamenje, in služabniki odidejo. Isla nas predstavi. Mene gospo¬
dar najdalj opazuje; nato pa mi zopet poda desnico, ktero drži celo
minuto v moji roki.

* “Ti morda še ne veš, da te poznam, efendi," reče. “Isla mi je mno¬
go o tebi pripovedoval. On te ljubi, in tudi jaz sem te imel rad, dasi se
nisva še nikdar videla."

“Gospod, tvoje besede mi lajšajo dušo," odvrnem. “Ne nahajamo se
v puščavi pri gostoljubnih Arabcih, torej človek ni vedno gotov, da ga
povsod prijazno sprejmejo.”

“ Da, gostoljubnost naših očetov, prava gostoljubnost, zginja leto za
letom, zginja iz mest in se prikazuje v puščavah. V velikem mestu se čuti
tujec bolj zapuščenega kot v Sahari; ali morda ne govorim resnice?"

“Alah je vsepovsod, kjer človek vanj veruje. On prebiva, v mestih,
in svoje oko ima obrnjeno na puste in puščave; on čuva nad vodami in
šumi po skrivnostnih gozdih; on deluje v notranjosti zemlje in v visokem
ozračju; on vlada Miščečega metuljčka in jasno solnee; slišiš v veselju
radovanja in v klicih bolesti; njegovo oko se blišči v solzi' veselja in od-

— 250  —

seva iz kapljice, ki porosi obličje žalostnega. Bil sem v mestih, kjer pre¬
bivajo milijoni, in bil sem v puščavi, kjer ni človeškega prebivališča, toda
nikdar se nisem bal, da sem sam, ker sem vedno znal, da me čuva božja
roka. ’ ’

"Efendi, kristijan si, toda pobožen mož; vreden si, da postaneš mo-
slem, in častim te kot bi bile tvoje besede prerokove. Isla mi je povedal,
da ste prišli z namenom, da me obvarujete težke zgube. Govori ti za
druge!”

"Ali ti Isla še ničesar ni povedal?”

"Ne, ker sem moral hiteti, da vas pozdravim.”

"Torej mi povej, če je bil zadnje čase kak tujec pri tebi?”

“Da, tu stanuje neki tujec, pobožen mož iz Konije, ki pa sedaj ni v
Drinopolju. Odjahal je proti Hadži Bergas.”

"Iz Konije? Kako se pa imenuje?”

"Abd el Mirata. Obiskal je grobišče slavnega svetnika Mirata, da
spolni neko obljubo, zato si je pridjal ime služabnika Mirata.”

"Zakaj pa stanuje pri tebi?”

"Ker sem ga sam povabil k sebi. V Brusi hoče postaviti velik bazar
ter bo v ta namen tukaj veliko blaga kupil.”

"Ali stanuje še drug tujec z njim?”

"Ne.”

"Kdaj se Abd el Mirata vrne?”

"Danes zvečer.”

"Torej postane danes zvečer naš ujetnik.”

"Alah kerirn! Kaj govoriš! Pobožni moslem je mož po Alahovi volji!
zakaj ga hočete ujeti?”

"Ker je goljuf in še veliko slabši kot goljuf. Opazil je, da si pobo¬
žen Alahov služabnik, torej je sam pričel hliniti pobožnost, da te pre¬
vara. On ni nihče drug kot oni mož, ki je odpeljal Zenico, ženo! Me. Naj
ti vse drugo Isla sam pove!”

Hulam se prestraši, in Isla pripoveduje. Tudi ko Isla konča svojo
pripoved, stari Hulam še ni hotel vrjeti, da ima opraviti z lopovom.

"Poglejte ga sami in govorite z njim,” reče; "in prepričali se bo¬
dete, da ste se pri osebi zmotili.”

"Saj z njim ni treba niti govoriti,” pristavi Ožko; "samo da ga
vidimo, pa takoj vemo, kdo je; tudi Isla ga dobro pozna.”

"Niti videti niti govoriti ni treba z njim,” dodenem jaz. "Jaz sem
prepričam, da je Barud el Amasat. Tudi Abrahim-mamur, ki je sedaj mr¬
tev, se je nekaj časa nazival Abd el Mirata, in prepričan sem, da se tako
nazivlje tudi Barud el Amasat.”

Toda moj gost je vendar lahko pravi Abd el Mirata!” ugovarja

Hulam.

"Seveda je mogoče, toda ne vrjetno. Do danes zvečer moramo torej
počakati. ’ ’

— 251

■S tem je bil pogovor končan. Od dolgega potovanja smo bili seveda
zelo trudni. Ko se skopljemo, dobimo vsak novo obleko po starem, patri-
jarhalnem običaju in vsak svojo- o-dkazano sobo. Nato se pa zberemo pri
večerji, ki je odgovarjala hišnemu bogastvu. Le z nepotrpežljivostjo smo
Čakali večera; medtem smo se zabavali s pogovori in z igro šah; v-en se
nismo upali, ker je bilo mogoče, da Abd el Mirata ni šel v Hadži Bergas
ter se nahaja kje v mestu, kjer bi nas lahko opasil in pravočasno odne¬
sel pete. Najbrž je imel v mestu- svoje zaveznike, kterim je šel naznanit
kako važno novico.

Kone-eno se stemni, in vsi se podamo v sobo k Isli, da ostanemo sku¬
paj. Hulaan mam je obljubil, -da bo večerjal a -svojim gostom v sprejemni
*obi, in tako smo sklenili, da ga med večerjo Isla in Ozko presenečita,
dočim bi mi, ostali trije, skrbeli, da ne pobegne. Past je bila torej dobro
nastavljena, in miš tudi ne daleč od pasti. Mačke smo pa mi predstavljali.

Še dve uri mineta, predno začujemo konjsko kopitamje na dvorišču,
in četrt ure pozneje nam služabnik Hulama naznani, da sedi gospodar s
svojim gostom v sprejemni- sobi in večerja. Mi se podamo navzdol.

Vrata na dvorišču so bila zaklenjena, in stražnik je -dobil navodila,
da ne spusti žive duše iz hiše. S tihimi koraki se bližamo sprejemni sobi
te-r se utaborimo na obeh straneh visokih stebrenikov. Slišali »smo lahko
vsako besedo, ki sta jo Hulam in Abd el Mirata govorila. Hulam, ki je
strogo pazil, je vendar začutil maš prihod, in obrnil pogovor na drug
predmet. Govoriti je začel o Carigradu in pri tej priložnosti vprašal:

“Ali si bil večkrat v .Štambulu?”

“Večkrat,” odvrne vprašani.

“Torej ti je mesto precej znano ?”

“Da.”

“Ali ti je menda znan mestni del, ki se imenuje Babarive Keui?”

“Mislim, da sem čnl o njem. Ali ne leži -blizu -zaliva Zlatega roga?”

“Da. Pred kratkim se je tam nekaj čudovitega zgo-dilo. Zajeli so nam¬
reč veliko roparsko in rokovnjaško tolpo.”

“Alah il Alah!” zakliče mož navidez prestrašeno. “Kako se je pa
to zgodilo?”

“Rokovnjači so imeli hišo, kamor so imeli samo oni pristop, ki so
pri vratih imenovali besedico ‘en Nasr’, in-”

“Ali je mogoče!” pretrga ga gost.

Iz teh besedic -sem spoznal, da je mož tisti-, ki ga iščemo, ker njegove
besedice so donele kot strah onega, ki se je sam ud-eležil dejanja. Poleg
tega pa mi še Ozko zašepeta na -uho :

“On jel Njegov obraz prav lahko razločim.”

“To besedo- je pa nekdo -slišal,” nadaljuje Hulam proti svojemu go¬
stu, “in je s pomočjo te besede prišel v hišo.”

Hulam pripoveduje nato ves dogodek, in njegov gost ga pozorno po¬
sluša. Slednji vpraša, ko je Hulam svojo pripoved končal, s trepetajo¬
čim glasom:

— 252  —

‘‘In ali je bil usta res ustreljen?”

“Usta? Kdo je to? Kdo se tako imenuje? Te besede še nisem nikdar
slišal?”

“Mislil sem načelnika, k te rega si imenoval Abrakim-mamurja.”

7 j  besedo ‘usta’ se je mož izdal. Tudi Ilulam je moral zdaj biti pre¬
pričan, s kom' ima opraviti; vendar se še ne izda, tein vež odvrne mirno:

“Ne, ustreljen nijail; samo hlinil se- je kot bi bil zadet od k roglje.
Toda drugega dne je vendar dobil svoje plačilo. Nekdo ga je vrgel z ga¬
lerije galatskega stolpa na tla.”

“Res? Orožno! Pa je bil gotovo takoj mrtev?”

“Da, on in Grk Koletis, ld je bil tudi vržen iz visočine stolpa na
zemljo. ’ ’

“Koletis? Ia vaj! Kdo ju je vrgel na zemljo?”

“Neki Arabec iz- Tunisa, iz. okolice šot Džerid, ki živi v krvneim
maščevanju z nekim Hamd el Amasatom. Ta Amasat je v Blidi umoril ne¬
kega francoskega trgovca, njegovega nečaka ustrelil in pozneje ustrelil
tudi očeta imenovanega Arabca. Sedaj ga pa sin išče.”

“Alah kerim! Kako hudobni ljudje so na zemlji! To prihaja od tega,
ker nihče več ne veruje v preroka in njegove nauke! Ali bo Arabec do¬
bil Jlamd el Amasata?”

“Je že za njegovim sledom. Ta morilec ima brata, ki se imenuje Ba-
rud el Amasat, in ki je tudi veliki lopov. (Barud el Amasat je bil Abd
el Mirata, kteremu je Hnlam vse to pripovedoval.) Odpeljal je hčer svo¬
jega prijatelja in jo prodal kot sužinjo. Toda iz rok onega, kteremu so
jo prodali, je bila oteta. Njen mučitelj ni bil nihče drug nego oni Abra-
him-mamur, in Isla ben Maflej, moj sorodnik, jo je vzel za ženo. Tsla je
sedaj na. potu, da zaloti roparja svoje žene in ga kaznuje.”

Med tem pogovorom je postajal gost vedno bolj boječ; slast do jedij
mu je popolnoma, prešla in skoro nepremično je zrl v pripovedovalca.

“Ali ga bo doibil?” vpraša.

“Gotovo! On ni sam. Ožko, oče uropane deklice, je pri njem, nadalje
imenovani frankovski zdravnik, (mislil je mene), ki je Zenico oprostil,
njegov služabnik in tudi oni Arabec, ki je treščil Abrahim-mamurja s
stolpa. ’ ’

“Torej so najbrž že našli njegovo sled?”

“Da, celo ime, kterega sedaj nosi, jim je že znano.”

“Res? Kako se. pa imenuje?”

“Abd el Mirata. Tudi usta v Stambulu se je tako imenoval.”

“To je vendar moje ime!” vzklikne gost začudeno.

“Seveda, Alahu je znano, zakaj si je lopov nadjal tako ime. Prejel
bo za. to dvojno kazen.”

“Toda kako so vendar zvedeli za njegovo ime?”

“Takoj ti povem. Barud el Amasat ima v samostanu plešočih dervi-
še.v v Štambulu sina. K njemu se je podal frankovski zdravnik ter se je
izdal, da tudi on pripada k tajni družbi ‘en Nasr\ Mladi človek se je dal

— 253

preslepiti in povedal mu je njegovo ime in tudi omenil, da se Barud el
A masa t nahaja v Skadru pri nekem francoskem trgovcu, z imenom
(tali.igre. ’ ’

Sedaj se pa gost ni mogel dalje premagovati. Vstane s svojega sedeža
in se opra viči:

"Gospod, vse, kar si :mi pripovedoval, je tako grozno, da ne morem
več jesti. Od ježe sem zelo utrujen. Dovoli torej, da se podam k počitku."

Tudi Iiulam se dvigne.

"Vtjamem, da ne moreš jesti. O komur se tako govori, temu teče
že voda v grlo."

"O komur se tako govori, praviš? Jaz te ne razumem! Pa vendar ne
misliš, da sem jaz oni lopov, ker imam isto ime?"

"Ne mislim, temveč prepričan sem, ti lopov!"

Til se mož zravna pred njim in zakliče:

"Lopova me imenuješ! Ne izreci več te besede, sicer-!"

"Sicer — kaj se bo vendar zgodilo?" oglasi se za njim drug glas.

Isla je skočil v sobo proti lopovu.

"Isla ben MafLej!" zakliče mož grozno prestrašen.

"Da, Isla ben Maflej, ki te pozna, in kterega ne moreš prevarati.
In ozri se vendar nekoliko; tu stoji se nekdo, ki bi rad s teboj govoril!"

Mož se obrne proti, drugi strani, in pred njim stoji Ozko. Takoj spre¬
vidi, da je zgubljen, če se ne reši s hitrim begom.

"Sam satan vas je pripeljal seml Odlazite v džeheno!"

S tem vzklikom sune- Isloi vstran in hoče pobegniti. Že je prišel do
stebrenikov; tu pa mu stopi Halef nasproti in mu nastavi nogo; Barud
el Amasat pade na tla. Seveda ga. takoj zgrabimo in pripeljemo nazaj v
sprejemno sobo.

Mož, je bil bojazljivec. Mirno se j>usti zvezati in posaditi na tla.

"Gospod, ali še veruješ na njegovo pobožnost?" vpraša Halef hišne¬
ga gospodarja. "Pokrasti te je hotel in pobegniti."

"Imate prav," odvrne gospodar. "Kaj se zgodi z njim?"

Tu vzdigne Ožko roko nad ujetnikom in reče:

"On je odpeljal mojo 1  hčer ter mene izpeljal iz domačije, da jo z ža¬
lostjo in jezo iščem po svetu. On pripada meni, ker tako hočejo postave
Črnegore.”

Tu pa stopim' jaz pred njega.

"Te postave veljajo samo v Črnigori, ne pa v DrinopoJju. Vi ste
obljubili da izročite ujetnika sodniku, in mislim, da boste držali svojo
besede."

"Kendi, sodnike te dežela poznamo," ugovarja Črnotgoreic. "Pod¬
kupiti se bodo pustili in ujetniku dali priliko, da pobegne. Jaz ga zahte¬
vam za sebe!”

"Kaj storiš z njim, če ga izročimo tebi?" ga vpraša hišni gospodar.

Vprašani potegne svoje bodalo izza pasa in odvrne:

"Umrl bo na tem jeklu!" I:

— 254  -

"Tega jaz ne prepustim, iker ni prelil nobene krvi.”

"V Štambulu se je družil z morilci.”

"In baš radi tega ga ne smeš umoriti. Ali naj ostane njegov sin brez
kazni? Ali naj nam vsi pobegnejo, ki pripadajo rokovnjaški tolpi. In
pobegnili nam bodo, če nam sedanji ujetnik ne izda njih imen in biva¬
lišč,”

"Edo pa mi svedoči, da prejme lopov res svojo kazen?”

"Jaz! Mož, ki se imenuje Hulam, ni zadnji med prebivalci Drino-
polja. Še ta trenutek se podam k sodniku, da odvede tega moža in ga
zapre, in prisegam ti pri Alahu in preroku, da bo sodnik spolnil svojo
dolžnost! ’ ’

“Torej naredi, kar hočeš!” odvrne Ožko akoro jezno. "Toda povem
ti, da te bom držal za tvojo prisego, dokler ne bo lopov prijel zaslu¬
žene kazni!”

Barud el Amasata zapremo v posebno sobo, in Ožko se kar ni dal
pregovoriti, da zapusti jetnika; zaprli smo ga torej z njim vred. Hulam
pa se poda k sodniku, doeim smo mi čakali njegovega povratka. Ivo se
vrne, pride z njim več kavaiaov, ki naj bi odpeljali jetnika. Ko slednji
zgine s policisti, smo se lahko podali k počitku v prepričanju, da smo
našega gospodarja obvarovali težke zgube ter se rešili nevarnega lopova.

Sodnik ali kadija v enakih zadevah ne odlaša dolgo z obravnavo, to¬
rej sklenemo, da ostanemo v Drinopolju in počakamo obsodbe. Imeli smo
tudi čas si mesto ogledati.

Drugega jutra se podamo v mesto in si ogledamo različne mošeje in
znamenitejša poslopja. Tudi smo ®i najeli čoln in se peljali po divni reki
Marici, ob kteri stoji Drinopolje. Opoldne se vrnemo domov, kjer nas je
že čakalo povabilo, da se udeležimo kadijeve obravnave. Okoli tretje ure
popoldne se podamo k sodniku.

Ker je bilo zasliševanje javno, se je zbrala velika množica ljudi.}.
Vsak izmed nas je moral svojo izpovedati, in ujetnik je poslušal. Ko strto
že vsi govorili, vpraša kadija ujetnika:

"Slišal si, kar so možje povedali. Ali je res ali ne?”

Vprašani ne odgovori; kadi čaka minuto, nato pa nadaljuje:

"Ti torej ne moreš govoriti, da zavrneš obtožbo navzočih mož, torej
si vsega kriv, česar so te obdolžili. Ker si član rokovnjaške tolpe, ki je
grešila v Štarnbulu, te moram poslati v Štambul; tam zveš tudi svojo ka¬
zen za dekličji rop; ker si se pa drznil misliti o hudobijah tudi v Drino-
poljn, prejmeš tudi v Drinopolju svojo kazen; ukazal bom, da ti naložijo
sto udarcev po golih podplatih. In to se zgodi takoj!”

Modri kadija pomiga kavasom, ki so stali v bližini in zapove: "Pri¬
nesite desko in palice!”

Dva kavasa odideta, da prineseta, kar je kadija ukazal.

Razven uradnikov in nas se je nabrala številna množica, da priso¬
stvuje obravnavi in obsodbi. V tem trenutku pa se pojavi med množico
neki nemir, ki je bil sicer brez pomena, vendar ostri opazovalec ga je mo-

— 255  —

ral takoj opaziti. Neki mož je silil sicer počasi, toda vedno dosledneje
naprej. Kmalu ga opazim. Bil je dolg in suhljat, oblečen kot Bolgar, kar
pa gotovo ni bil. Njegov dolgi vrat, jastrebov nos, ozek obraz, vse je pri¬
čalo, da je mož Armenec. Zakaj sili mož naprej? Ali je bil tako radoveden,
ali je silil proti vzpredju iz posebnega namena? Sklenem torej, da ga na¬
tančno opazujem.

Kavasi se vrnejo. Eden izmed njih prinese one osodepolne palice, ki <
so pri bastonadi neobhodno potrebne; drugi pa desko, kamor privežejo
delinkventa. Na zadnjem delu deske je posebna priprava, ki drži noge
kvišku, da se Iaglje bije po njih s palicami.

“Slecite mn obleko in sezujte mu čevlje!” zapove kadija.

Kavasi pristopijo bližje, da spolnejo povelje. Tui se obsojenec spom¬
ni, da zna govoriti.

“Stojte!” zakliče. “Jaz se ne dam pretepati!”

Kadija naježi obrvi.

“Ne?” vpraša. “Kdo mi hoče prepovedati, da ti naložim bastonado?”

“Jaz!”

“Pes! Ali se drzneš tako nesramno z menoj govoriti? Ali naj ti jih
nasolim' dvesto ? ’ ’

“Niti enega udarca ne dobim! Ti si pač različno zvedel in vprašal;
kar je pa najbolj potrebno, si pozabil. Ali si menda vprašal, kdo in kaj
sem jaz?”

“Mi ni treba znati! Ti si morilec, tat in lopov. To zadostuje .’’

“Dosedaj še ničesar nisem priznal. Toda mene tepsti vseeno nimaš
pravice.”

“Zakaj ne?”

“Ker nisem moslem, temveč krietijan.”

Med temi besedami je obsojenec opazil tujca, ki se je prerinil do
vzpredja. Seveda se je slednji čuval izdati, da je v morebitni zvezi z ob¬
sojencem. Vendar vsa njegova postava in pogledi so kazali, kakor bi obso¬
jencu prigovarjal, naj ne obupa.

Tudi kadija je bil navidez začuden nad obsojenčevim izrazom.

“Kaj, gjavr si?” vpraša. “Morebiti celo Frank?”

“Ne, jaz sem Armenec.”

“Torej vendar podanik padišaha, kteremu naj Alah podeli tisoč živ¬
ljenj. Torej te smem vendar pretepsti!”

“Motiš se,” odvrne Armenec, dočim se trudi kaj oblastno govoriti.
“Jaz ne spadam pod sultanovo oblast niti pod patrijarha. Po rodu sem
Armence; toda postal sem angleški kristijan ter sem nastavljen kot tol¬
mač pri angleškem poslaništvu. V tem trenutku sera angleški podanik ter
te opozarjam na odgovornost, ktero si naložiš, če ukažeš pretepsti angleš¬
kega, podanika!”

Kadija se začudi. Sklenil je, da povsem ugodi uglednemu trgovcu
Hulaanu' iz Drinopolja, sedaj pa pride Armenec s takimi dokazi na dan!

“Ali lahko dokažeš?” vpraša kadija.

— 256  —

“Da.”

“ Torej dokaži!”

“Vprašaj pri angleškem poslaništvu v Štambulu!”

“Ne jaz, temveč ti moraš dokazati!”

“Saj ne morem, ker sem ujet!”

“Torej pošljem poslanca v Štambul. Toda če si me nalagal, dobiš
mesto sto, dvesto udarcev po podplatih!”

“Povedal sem resnico. Toda tudi v slučaju, da ni resnica, kar sem
povedal, me ne smeš tepsti ali me inače obsoditi. Ti si kadi ja; jaz pa
zahtevam, da se me obsodi pred vrhovnim sodiščem.”

“Jaz sem tvoj vrhovni sodnik.”

“Ni res. Soditi me morajo sodnije petih mest. (Posebne vrste sodnija
v Turčiji.) In če me zasliši samo en sodnik, mora imeti pri sebi muftija,
naiba, ajak naiba in baš kiatiba.” (Kadija je sodnik, mufti je državni
pravnik, oaib je njegov namestnik, ajak naib civilni poročnik in baš kia-
tib sodnji pisar.)

Sedaj je bilo pa tudi kadiju dovolj. Jeze mu zaplamte oči in srdito
zakriči proti lopovu:

“Človek, tebi so znane vse postave, in vendar si jih prekršil. Skrbel
bom, da se tvoja kazen potroji.”

“Stori, kar hočeš, samo glej, da se ti hode tudi posrečilo. V imenu
angleškega poslanika protestiram proti udarcem, ktere si meni namenil!”

•Kadija pogleda v zadregi drugega za drugim' in reče:

“Postava me sili, da poslušam njegove besede. Toda ne veruj, da se
s tem tvoj položaj zboljša. Ti si morilec in zapadel si svojo glavo. Odpelji¬
te ga v ječo in 'stražite ga desetkrat strožje kot druge ujetnike!”

Armenca odpeljejo; predno zgine med vratmi pogleda zmagoaosno
tujega moža v dvorani, ki odvrne njegov pogled, ne da bi — razven meno
— kdo opazil ta pogled.

Ali naj kadijo opozorim na tega moža? Kaj mi koristi? Kadija ga ne
bi mogel obsoditi, ker tujcu nisem imel kaj očitati. Sicer pa kadiji kar
nič nisem zaupal, da bi bil kos tem premetenim ljudem. Radi tega skle¬
nem, da tujca sam tajno opazujem.

Obravnava je bila. končana, in poslušalci se pričnejo razhajati. Ka¬
dija stopi k Hularnu, da se opraviči, in Ozko, Črnogorec, se obrne jezno
proti meni:

“Ali ti nisem povedal, efendi, da se bo tako končalo?”

“Tega jaž sam nisem pričakoval,” odvrnem. “Jaz sicer nisem sod¬
nik ali državni pravnik, toda v tem slučaju, bi sam enako postopal.”

“Sodnik mora v Štambulu vprašati, če je lopov govoril resnico
ali ne?”

“Da.”

“In kako dolgo bo I« trajalo?”

“Moramo pač čakati!”

“In če je res angleški podanik?”

"Prejme vseeno svojo kazen.”

"In če ni?”

"Torej je sodnika nalagal, in sodnik bo že skrbel, da se lopov ostro
kaznuje. Sieer pa jaz sam prav ničesar ne verujem lopovu.”

"Mogoče je. Zakaj pa bi sieer tako nesramno lagal?”

"Najprvo, da uide udarcem po' podplatih, in drugič, da dobi čas. Ka-
diji moramo naročiti, da jetnika kar najstrožje čuva. Prepričan sem, da
bo vse poskusil, da uide iz zapora.”

"Efendi, ali hočeš govoriti s kadijem?”

"Le dajte vi, ker jaz nimam časa. Podati se moram urno na pot, o
čemur vam že pozneje povem. Pri Hulamu se zopet vidimo.”

Tujec, kterega sem opazil med obravnavo, je že zapustil sodnjo dvo¬
rano. Ker sem hotel zvedeti, kdo in kaj je, hitim za njim. Počasi in pre¬
mišljujoče koraka po ulicah, in sledil sem mu že gotovo deset minut, ko
se tujec naenkrat obrne in me zagleda. Ker sem pri obravnavi mnogo
govoril, me je tujec moral opaziti in spoznati. Pogleda me ostro, vendar
koraka zopet naprej in zavije v ozko ulico. Sklenem torej, da ga še nada¬
lje zasledujem; navidez hodim 1  kot bi se n© zmenil za ničesar na svetu,
kot človek, ki se sprehaja iz samega dolgega časa po ulicah.

Prišel je že menda do polovice ulice, ko- se že drugič obrne; ker me
zagleda že drugič, se mit je zadelo gotovo čudno. Tako korakava po ulicah,
cestah in stezah, in mož sempatja pogleda nazaj. Dejstvo, da se me je
bal, je še povečalo v meni sumnjo, da nima' nič 'dobrega na vesti.

To je najbrž tudi sam sprevidel. Ko spet zavije v ozko> ulico, in pri¬
dem jaz pol minute za njim, stoji pri vogalu. Pogleda me z jeznimi očmi
in vpraša:

"Ali mi slediš?”

Jaz pa obstojim pred njim, ga natančno opazujem in odvrnem:

"Kaj tebe briga, kje jaz hodim!”

"In še precej! Ti hodiš po istem potu kot jaz!”

"Dobro za tebe, če je res; pot, po kterem jaz hodim, jo pošten in
odkrit.”

"Morebiti hočeš reči,‘da moj ni?”

"Tvojih potov ne poznam in sploh nečem ničesar s teboj opraviti
imeti!”

"Upam,” odvrne zaničevalno; "odslej naprej korakaj pred menoj.”

"Meni vseeno,” odvrnem.

Jaz korakam naprej, ne 'da bi se za tujcem ozrl, toda moje uho se
ni dalo preslepiti. Čul sem njegove korake za menoj, ki pa polagoma
utihnejo. Ko jih nič več ne slišim, se hitro obrnem in tečem nazaj. Pra¬
vilno! Adut je bežal in pravkar zavil v neko' ulico. Hitim torej za njim,
vendar tako, da me ne more opaziti, in pravkar pridem! v drugo' ulico, ko
on zavije v tretjo. Ko pridem tudi jaz tja, opazim, da zavije proti čaršiji
Ali paše.

— 258 —

Caršija pomeni bazar. Mož je namreč mislil, da bodem- med množico
zgubil njegov sled, če mu še sledim. Meni je pa baš množica pra-v prišla,
ker sem se med njo- lahko pomešal, ne da bi sme on opazil. In to se je tudi
zgodilo. Vedno sem bil za njim, dasi je smer svoje hoje najmanj desetkrat
spremenil. Kon-eeno> — prišla sva baš do bazarja za obleko — koraka na¬
ravnost proti karavanseraju in. vstopi. Tu mi ni mogel pobegniti, ker sem
bil prepričan, da ima ka-ravanseraj samo ena vrata. Sedaj je pa na¬
stalo vprašanje, če neznanec tukaj stanuje, ali je iz drugega vzroka obi¬
skal karavanseraj. Najbrž je bilo zadnje pravilno. Opazim ga namreč za
vratmi, kako gleda na pot pred seboj. Tu se nečesa domislim. Hitro sto¬
pim k bližnjemu trgovcu z obleko.

"Salam aalejkum!”

"Aalejkum!” odvrne mož prijazno.

"Ali imaš modro sukno za turban?"

"Da, efendi!”

"In morebiti plašč?"

"Kolikor jih hočeš!”

"Meni se zelo mudi. Oboje si hočem samo posoditi a ne kupiti. Hitro
mi daj turban in plašč. Tu je moja ura in tu je moje orožje; poleg tega ti
dam: pa še 500 pijastrov, kar ho- menda dovolj, da boš veroval, da se
vrnem."

Trgovec me začudeno pogleda. Kaj enacega menda še ni nikdar
doživel.

"Efendi, zakaj se ti pa tako mudi?" vpraša.

•Da me ne bo še nadalje zadrževal, mu kratko odvrnem:

"Ker preganjam nekega moža, ki me pozna, ki me pa ne sme pozna¬
ti," odvrnem. "Hitro, sicer mi uide!"

"Alah il Alah! Ti si menda gizli aramdši (skrivni policist)?"
vpraša.

"Ne vprašuj, temveč hiti!" mu zapovem. "Ali ne veš, da zahteva
padišah od tebe pomoči, če se mora uloviti nevarnega lopova?"

Trgovec je bil sedaj trdno prepričan, da sem preoblečen kavas. Ta¬
koj odložim svojo suknjo in on. mi vrže plašč okoli telesa in v eni sekundi
si posadim nov turban na glavo. Ko mu ome'njene predmete izročim, sto¬
pim pred vrata karavanseraja in čakam.

Armenca nisem spustil iz pogleda. Še- je stal za vratmi in prežal.
Trgovec opazi, kam je obrnjen, mtoj pogled in vpraša:

"Efendi, ali menda opazuješ moža, ki stoji pri vratih?"

"Da.”

"Saj je šel baš pred trenutkom mimo mojega bazarja.”

"Seveda.”

"In me prijazno pozdravil.”

"Tega nisem opazil. Torej si ti njegov znanec?”

"Da. Kupoval sem obleke bd njega. Ti torej misliš, da je zločinec?”

"Bom kmalu zvedel. Kako se imenuje?”

— 259  —

“Ti si služabnik padišaha, ia zatorej hočem biti pošten. Povej, kaj
hočeš vedeti?”

“Ali so bile obleke, ktere si ti kupil od njega. noveV”

“Ne.”

“On torej ni krojač?”

“Ne. Imel sem 1  velikansko škodo. Obleke so bile sicer zelo poceni,
toda vse so mi vzeli, ker se je dognalo, da so bile pokradene onim ljudem,
ki so bili na cesti napadeni.”

“Ali človeka, ki ti je obleke prodal niso kaznovali?”

“V tem mestu je tuj in ga: niso mogli najti. In ko se je zopet prikazal,
so ga zaprli, vendar so ga spustili radi njegovega denarja.”

“Kdo je on?”

“Oblači se kot Bolgar, vendar je Armenec z imenom Manah el
Bat-ša. ’ ’

“AH veš, kje stanuje?”

“On pobira davke v Skopi ju. Mnogo Armencev je vzelo v najem po¬
biranje davkov. ’ ’

“In kje se sedaj nahaja?”

“Če  je v Drinopolju, stanuje sedaj tu, sedaj tam, najbolj pogosto
pa pri bolgarski krčmi Doksati.”

“In kje je ta krema?”

“Takoj zraven hiše grškega metropolita.”

Tudi ta hiša mi je bila. neznana, vendar nisem smel pokazati, da sem
tako zelo neznan v mestu. Sicer pa pride Armenec baš v tem: trenutku
iz seraja. nakar se po kratkem pozdravu poslovim od trgovca.

Bil je pač srečen slučaj, da sem naletel na človeka, ki je Manah el
Baršo poznal. Kdo ve, kako dolgo bi moral iskati in povpraševati, prodno
bi zvedel kdo pravzaprav je skrivnostni tujec!

Armenec se spotoma sicer še parkrat o-brne nazaj, toda v meni seveda
ni spoznal onega moža, ki mu je vso pot sledil, ker sem bil preoblečen.
Torej skrivati se ni bilo treba. Sicer pa ne koraka dolgo, temveč kmalu
vstopi v neko hišo, ki je bila gostilna.

V  bližini je postavil svojo pečico prodajalec kostanjev. Pri njem
kupim pet kostanjev in vprašam :

“'Ali veš kdo stanuje v veliki hiši na tvoji levici?”

“Grški metropolit, efendi!”

“In kdo stanuje zraven?”

“Neki bolgarski krčmar. Imenuje se Doksati. Morebiti hočeš pri njem
stanovati? On ni drag, in udobno se stanuje pri njem!”

“Ne. Hvala 2a pojasnilo!”

Zvedel sem dovolj. Skrbeti smo le morali, da nami ujetnik me pobe¬
gne. V kaki zvezi je slednji z Manah el Baršo pa tudi ne bo težko poizve¬
deti. Ko si natančno zapomnim bolgarsko krčmo, da bi jo celo v temi lah¬
ko dobil, se vrnem proti hiši Bulama. Čakali so že dolgo na mene. Konec

— 260  —

obravnave je bil vsem neljub in tudi razumeti niso mogli, zakaj sem tako
nacagloma odšel.

“Sidi,” reee moj mali hadži Halef Omar, “poveza ti, da me je zelo
ski-belo radi tebe."

“Skrbelo radi mene? Zakaj?”

“Zakaj? Tako vprašuješ?” reče začudeno. “Ali še vedno ne veš, da
sem tvoj prijatelj in čuvaj?”

“Seveda vem, moj dobri HalefI”

“No, torej mi moraš kot prijatelj povedati, kam greš in kot. svojega
čuvarja me moraš celo s seboj vzeti.”

“Saj te nisem potreboval.”

“Ne potreboval?” vpraša Halef in energično potegne svojih šest
kocin, ktere je imenoval brada. “V Sahari si me potreboval, v Egiptu, ob
Tigridu, pri zlodjevili oboževalcih, pri razvalinah, kterih imena se celo
ne spominjam, v Štambulu in po drugih krajih; tukaj pa me ne moreš
rabiti? Tega ne vejam,em. Ali ne veš, da je v tem mestu prav tako nevar¬
no kot v Sahari ali pa v dolini stopnjic, kjer si se bojeval s toliko so¬
vražniki?”

“Zakaj?”

“Ker tukaj svojih sovražnikov radi velike množice ljudij niti videti
ne moreš. Morda, meniš, da ne vem, da si se odstranil radi nekega skriv¬
nega sovražnika?”

“Kako pa veš?”

“Ker vodno sledim tvojim očem in vidim, kam ti gledaš.”

“In kam so gledale moje oči?”

“Pri kadiji so opazile nekega Bolgara, ki pa ni Bolgar. Njo se je
slednji odstranil, si šel tudi ti za njim.”

“Res, Halef, pravilno si me opazoval,” rečem.

“Sidi,” reče ponosno, “ali še veš. ko sva jahala čez puščavo v Algi-
ru in zalezovala sledove morilcev?”

“Da, še se spominjam.”

“Teda; sem se tebi smejal, ker si trdil, da lahko v pesku bereš. Tedaj
sem bil še grozno neumen, dasi nisem hotel priznati.”

“In od tedaj si se že precej od mene naučil, kaj ne?”

Halefa se poloti zadrega. Naravnost ni hotel priznati, da se je čuvaj
naučil od čuvanega, česar pa vendar ni mogel zanikati. Radi tega odvrne
prav diplomatieno:

“Učila sva drug drugega, sidi. Kar si ti znal. sem se jaz od tebe na¬
učil, in kar sem jaz vedel, si ti prevzel od mene. Na ta način sva postala
oba bolj pametna, tako pametna, da je naju Alah in prerok vesel. Da si
ti pravoverni moslem in ne fcristijan, bi bilo to veselje še tisočkrat
večje.” I 1  I

“Kar si baš povedal, je zelo dvomljivo in se mora prej preskusiti.
Takoj danes hočemo videti, če si res tako pameten kot misliš!”

Njegove majhne oči me skoro grozeče pogledajo.

_«1

— 261  —

“Sidi,” reče, “ali me hočeš razžaliti? Bil sem tvoj zvest služabnik,
odkar te poznam. Čuval sem te pri vseh dušnih in telesnih nevarnostih.
Tvoj prijatelj in svetovalec sem, in ljubim te tako, da kar ne vem, kdo; ima
večji prostor v mojem srcu, ti ali moja liana, cvetlica vseh cvetlic. S te¬
boj sem trpel glad in žejo, mraz in vročino; s teboj in za tebe sem se bo¬
jeval; noben sovražnik ni videl mojega hrbta, ker bi bila za mene sramo¬
ta, če bi te zapustil. In sedaj hočeš vedeti, če šemi pameten! Za vse moje
dobrot« imaš sedaj samo žaljenja. Sidi, da si me sunil z nogo, bi me ne
bolelo tako kot tvoje besede!”

Dobri človek je govoril resno. V njegovih očeh opazim nekaj se sve¬
tlikati kot solzo. Seveda, nisem nameraval ga žaliti; zato položim svojo
roko na njegove rame in odvrnem:

“Tako pa nisem mislil, moj dobri Halef! Povedati sem le hotel, da
imaš baš sedaj priliko svoj razum in bistro pamet pokazati.”

Te besede mu takoj povrnejo dobro voljo.

“Pokaži mi priliko, ,sidi,” reče, “in videl boš, da sem vreden tvo¬
jega zaupanja!”

“Gre se za onega moža, kterega sem med obravnavo opazil. Zdi. se
mi - ”

“Da; je znanec ujetnika, kaj ne,” prekine me Halef, da mi dokaže,
da. je uganil moje misli.

“Na vsak način,” odvrnem.

“Morebiti misli neznanec ujetniku na kak način pomagati iz
zapora!” '{ b

“0 tem kar nič ne dvomim. Barud el Amasat se more rešiti samo z
begom. Edoir ga hoče rešiti, mu mora za to podati tudi potrebna sred¬
stva. Tujec ga. je v sodnji dvorani pomirjevalno pogledoval, kar gotovo
ni brez pomena.”

“Ti ei gotovo šel za njim, da poizveš, kje stanuje?” vpraša Halef.

“Da. Tudi za njegovo ime sem poizvedel.”

“Kako se imenuje?’

“Manah el Barša, ki je po poklicu zakupnik davkov v Skoplju ter
stanuje pri krčmarju Doksati.”

“ V’ Alah! Že  slutim, kako naj pokažem svojo zvitost.’ ’

“Ali si res uganil?”

“Da. Mahali el Baršo moram Čuvati.”

“Pravilno!”

“In to se more zgoditi le v tem slučaju, če stanujem pri krčmarju
Dofesati. ’ ’

“Tako je. Ti jahaš v krčmo takoj, ko se stemni. Jaz grem s teboj,
da ti hišo pokažem.”

Tu stopi v sobo Ozko, Črnogorec, in reče:

“Tudi jaz bom čuval, gospod!”

“Ah! Kje?”

“Pred zaporom, kjer j« ujetnik.”

“Meniš, da je potrebno?”

— 262  —

"Je vseeno, če je potrebno ali ne. On je prodal mojo hčer kot su¬
žnjo ter mi povzročil veliko gorja. On je zapadel mojemu maščevanju. Ti
si kristijan. Rekel si, da je maščevanje v božjih rokah, in spolnil sem ti
željo ter izročil Barud el Amasata sodišču. Če se sodišču odtegne, tedaj
moram jaz skrbeti, da se meni ne bo. Sedaj vas zapustim in vam takoj
naznanim, če sem kaj važnega opazil.”

Tudi Halef zbere svoje reči in zajaha konja. Delal se je navidez kot
bi šele sedaj prišel v Drinopolje. Jaz ga peš spremljam skoro do krčme in
čakam, dokler ne zgine pri vratih. Nato se pa vrnem v bazar, da zame¬
njam sposojeno obleko.

Ko pridem v Hulamovo hišo, je že nastala tema. Hulam predlaga, da
obiščemo kopališče, kjer nris bodo podvoriii z dobro kavo in sladkarijami;
tudi zabave ne bo primanjkovalo. Hulamov predlog je bil enoglasno
sprejet.

'O turških kopališčih se je že toliko pisaSo, da bi bila vsaka beseda
odveč. Ko zapustimo kopališče, je vladala zunaj že popolna tema, in
večer je bil tako lep, da sklenemo nekoliko se sprehajati. Zapustimo torej
mesto ter korakamo ob bregu reke Arde, ki se zliva v Marico. Pozno
proti noči se' vračamo proti domu. Bilo je okoli enajste, toda še precej
svetlo. Še nismo 'dospeli do mesta, ko nam pridejo nasproti trije jezdeci;
dva sta jahala belce, tretji pa črnega konja. Ne da bi se zmenili za nas,
jahajo mimo. Pri tem je eden jezdecev nekaj omenil proti svojemu tova¬
rišu. Ker sem' besede slišal, se takoj ustavim.

“Kaj je?” vpraša Isla. “Ali jih poznaš?”

“Ne; toda glas se mi zdi znan.” !

“Najbrž se motiš, sidi. Glasovi so drug drugemu podobni.”

“To je res, in edino to me pomirja. Sicer bi stavil, da je bil glas
Barud el Amasata.”

“Torej bi moral pobegniti iz zapora!”

“Seveda. Toda. njegov beg je skoro nemogoč.”

Neki notranji glas mi je pripovedoval, da se ne motim'. Požurim to¬
rej svoje korake, da pridemo prej v mesto. Ko pridemo domov, nas že
pričakuje Ožko pred vratmi.

“Konečno, konečno!” zakliče. “Pričakoval sem vas z bolečinami.
Zdi se mi, da se je nekaj zgodilo.”

“Kaj?” vprašam napeto.

“Ko je bilo .temno-, sem ležal pred vratmi zapora. Tu pride neki člo¬
vek, ki ukaže, da se mu vrata odpre. Res je vstopil v ječo in prišel kmalu
z dvema, drugima iz zaporov.”

“Ali si ki or ega spoznal?”

“Ne; toda, ko so se oddaljili, je eden izmed' njih vzkliknil: 'To se
je pred posrečilo kot smo slutili'. Te besede so vzbudile mojo sumnjo,
torej sem se napotil za neznanci, vendar jih nisem mogel več opaziti.”

“In petsm?”

— 263  —

“Potem sem šel domov, da vam povem, kar se je zgodilo. Toda vas ni
bilo doma in zaman sem vas skoro dve uri čakal.”

“Dobro! Takoj se hočemo sami prepričati. Hulam naj gre z menoj;
'ostali pa naj počakajo v hiši.”

Z Hulamom hitim proti uliei, kjer je tuji neznanec iz sodišča stano¬
val pri bolgarskem krčmarju. Vrata so bila še odprta in z Hulamom ta¬
koj vstopiva. V prvi sobi dobim služabnika, kteremu takoj naročim, da
pokliče krčmarja.

Doksati je bil majhen, star možiček z grškim obrazom. Globoko se
/prikloni in vpraša, kaj želim.

“Ali je prišel danes zvečer k vam' neki gost?” ga vprašam,
j “Več gospodov.” odvrne.

V “Jaz mislim nekega malega moža, ki je prijahal.”

“Ta je še tukaj. On ima brado, ki je tako tenka kot kokošji rep.”
“Ti govoriš zelo ueuljudno; vendar bo že pravi, kterega iščem. Kje
je sedaj?”

“V svoji sohi.”

, “Pelji me k njemu!”

“Takoj, gospod!”

Krčmar koraka naprej na dvorišče in zavije potem na vegaste stop-
njiee. Ob svitu večih leščerb zapazim zgoraj nekaj vrat. Krčmar odpre
prva vrata; prikaže se mi majhna sobica, v kteri je brlela medla svetilka.

, “Ali stanuje tukaj?” vprašam.

[ “Da.”

“Toda saj ga ni v sobi!”

'“Alahu je znano, kje je!”

“Kje ima svojega konja?”

“V hlevu.”

“Ali je bil danes zvečer spodaj pri drugih gostih?”
j “Da. Potem pa je stal dolgo časa pri vratih.”

“Razvem njega iščem še drugega moža z imenom Manah el Barša.
Ali ga poznaš?”

“Zakaj ne! Saj je danes pri meni stanoval.”
j. “Je stanoval. Torej ni več pri tebi?”

| “Ne. ker je odpotoval.”

“Sam?”

i “Ne, temveč z dvema prijateljima.”

“Ali so jahali?”

“Da.”

“Na kakšnih konjih?”

“Dva belca sem videl in enega črnega konja.”

“In kam so jahali?”

“Rekli so, da gredo proti Filipovem in proti Sofiji.”

“Ali poznaš oba prijatelja Manah el Barše?”

“Ne. Manah el Barša je odšel iz gostilne in se vrnil z njima.”

— 264

“AH je tri konje s seboj pripeljal?”

“Ne, temveč le črnega. Belce je danes zvečer kupil.”

Sedaj sem' bil prepričan, da me moje uho prej ni motilo. Barud el
Amaisat je s pomočjo Manah el Barše pobegnil iz zapora. Kdo pa je bila
tretja oseba? Morebiti paznik zapora, ki je vsled bega ujetnika tudi »aitn
moral pobegniti? Krčmarja vprašam še nadalje:

“Ali je mož, po kterem sem te najprvo vprašal, sledil trem ne¬
znancem?”

“Ne.”

“Ali veš gotovo?”

“Natančno; stal sem pri vratih, ko so odjahali.”

“Pelji nas k njegovemu konju!”

Čez dvorišče nas pelje proti nizkemu poslopju. Duh, ki je prihajal
od poslopja mi je izdajal, da je slednje hlev. Kromar odpre vratu.. Takoj
začujezn konjsko brkanje.

“Aii ne gori v hlevu luč?” vprašam krčmarja.

“Nekdo jo je ugasnil,” odvrne.

“Ali je prej gorela?”

“Da.”

"Ali so bili konji Manah el Barše tudi v tem hlevu?”

“Da. Jaz nisem bil zraven, ko jih je dovedel iz hleva ”

“Torej prižgimo luč!”

Iz žepa potegnem žveplenko in kmalu zabrli lešeerba, ki je visela na
zidu. Takoj spoznam Halefovega konja in zraven na tleh nekaj v vrečo
zavitega. Ko prerežem vrečo, zagledam v njej — mojega malega hadži
Halef Omarja. Takoj skoči kvišku, zapreti z obema pestmi in zakliče:

“Alah il Alah! Sidi, kje so psi, ki so me napadli, sinovi psov in
unuki pasjih sinov, ki so me zvezali in posadili v vrečo?”

“To moraš vendar ti vedeti!” odvrnem.

“Jaz? Jaz naj vem? Kako naj vem, ko senu bil zvezan kot s\eti ku-
rau, ki visi v Damasku priklenjen na sedmih verigah!”

“Zakaj si se pa pustil zvezati?”

Halef me neverjetno začudeno pogleda.

“Ti me še vprašuješ? Ti, ki si mi naročil, naj grem sem, da —-”

“Da dokažeš, kako si pameten,” ga prekinem. “No, svojo modrost
si kaj slavno dokazal!”

“Sidi, nikar me ne žali! Da si bil zraven, bi me gotovo opravičil.”

“Mogoče, vendar ni dosti vrjetno. Ali veš, da je Manah el Barša
pobegnil?”

“Da. Satan naj ga požre in zadavi.”

“In Barud el Arna sat z njim?”

“Da. Peklo naj ga razseka in raapili!”

“In da si ti vsega kriv?”

“Ne, tega ne vem; to ni res!”

“Torej pripoveduj vendar!”

— 265  —

‘ 1  Takoj! Ko sem prišel k krčmarju Doksati, ki stoji sedaj poleg
inene in odpira usta, ko bi bil sam satan, ki naj požre Manah, el Baršo,
tedaj sem slišal, da ima slednji tri konje, ker je zvečer kupil dva belca.
Opazoval sem ga in videl, da je zapustil hišo.”

“Ali si slutil, kaj namerava?”

“Da, sidi.”

“Zakaj mu pa nisi sledil?”

“Mislil sem, da bo šel proti zaporom, kjer je vendar Olžko stražil.”

“Hm, to je bilo seveda pravilno!”

Po glasu malega moža sem spoznal, da mu je po teh besedah precej
odleglo. Kmaln nadaljuje s pripovedovanjem:

“Slutil sem, da hoče oprostiti ujetnike; toda vedel sem tudi, da
potrebuje konje. Na vsak način je moral priti nazaj v hlev, zatorej sem
se tam skril, da ga preseneekn.”

“Skril? To ni bilo baš potrebno. Tekel bi na policijo in pripeljal
nekaj policistov, kar bi bilo najbolj pametno.”

“Ah, sidi, kar je najbolj pametno ni vedDo najbolj lepo, in jaz sem
si v duhu predstavljal, kako bom lopove sam polovil.'’

“In sedaj moramo trpeti.”

“Alah nam jih zopet pripelje v roke! Torej čakal sem. Ko so prišli,
so bili trije. Vprašali so me, kaj iščem v hlevu; toda komaj me je Barud
el Amasat zagledal, me je že spoznal. Saj sem vendar pri sodnji obravnavi'
nastopil kot priča proti njemu. Nastal je pretep. Branil sem se, kar se
je dalo. Barudu sem eelo obleko razstrgal, toda konečno so me le pre¬
magali.”

“Zakaj pa svojega orožja nisi rabil?”

“Sidi, šest rok me je držalo, in jaz imam samo dve roki. Da mi je
Alah podelil deset rok, hi s štirimi lahko streljal na hudiče. Konečno so
aie vrgli na tla, me potlačili v vrečo in zvezali. Tu sem ležal, dokler nisi
ti prišel, da si me oprostil. Tako se je zgodilo!”

‘‘Gorje, ha-dii Halef Omar! Gorje!”

“Sidi, tudi jaz bi lahko- klical: vaj, vaj! Toda vse klicanje nam nič
ne pomaga. Pobegnili so! Da sm-o v puščavi, bi lahko našli njih sledove;
v velikem Drinopolju pa je kaj enakega nemogoče.”

“Jaz že imam njih sled. Jaz vem, kam so se podali.”

“Hamdulilah! Čast Alahu, ki ti je podelil toliko pameti, da-”

“Ktere imaš ti vsaj danes premalo!” ga prekinem. “Moževa sled
ni mož sam. Toda posveti vendar na tla! Kaj leži tukaj?”

Halef se pripogne in dvigne neko cunjo. Pogleda jo in reče:

“To je kos obleke, ktero sem raztrgal Barud ©1 Amasatu. Tu visi
še njegov žep.”

“Ali je kaj notri?”

Halef poseže v žep in reče:

“Kos papirja. Tu je.’’

Papir pogledam ob svetlobi svetilke in ga odprem. Bilo je majhno,,
zapečaeeno pisemce. Pisano je bilo v arabskih pismenkah in tako majhno,
da mi je bilo nemogoče brati. Vtaknem ga torej v žep.

Kar razumeti nisem mogel, ker so sovražniki Halefu pustili nož in
revolverje. Njegovo puško pa sem. prej v njegovi sobi opazil.

“Ali je tudi Manab el Barša imel pri tebi svojo sobo?” vprašam
krčmarja, ki je z začudenjem poslušal, kar smo se pogovarjali.

“Da,” odvrne.

“Ali je bil večkrat pri tebi?”

“Da.”

“Torej ga dobro poznaš?”

“Da. On se imenuje tako kot si ga ti imenoval; on pobira davke v
Skopi ju. ’ ’

“Kje pa stanuje?”

“V Skoplju. Toda 'doma, skoro nikdar ni; ker ima veliko okrajev v
najefim za davke, mora mnogo potovati.”

“Pelji nas v sobo, kjer je stanoval.”

Krčmar ugodi moji želji; vendar v rokovnjaški sobi ne dobim ničesar,
kar bi me pripeljalo na sled za lopovom. Halefa pošljem s konjem vred
domov; pobitega obraza se poda na pot in preklinja, da se je kar kadilo.
Z Hulamom pa se napotiva proti sodnikovej hiši. Dosedaj ni govoril no¬
bene besedice; šele ko sva bila sama, se nru razveže jezik.

“Ketir, ketir, — to je preveč, preveč! Kdo bi kaj taeega mislil! Da
nismo šli v kopališče in bi ostali doma, bi nas Ožko dobil v pravem času
in beg se ne bi posrečil.”

“Pomisliti moramo, da- se je tako moralo zgoditi!”

“In kaj hočemo pri kadiji? More- li on položaj spremeniti?”

“0 begu mu moramo poročati in le z njegovo pomočjo lahko dožc
nemo, če je jetnik res pobegnil iz zaporov.”

“Toda kadija že najbrž spi!”

“Torej ga zbudimo.”

“Če bo hotel vstati!”

“On mora!”

Seveda je kadija že počival, in moral sem se pošteno zadreti nad
služabnikom, predno se je drznil zbuditi svojega gospodarja. Kladi nas
prav neprijazno sprejme in vpraša česa želimo.

“Barud el Amasata smo izročili v tvoje roke,” odvrnem, seveda ne
preveč uljudno. “Ali si tudi poskrbel, da se jetnika dobro straži?”

“Ali si prišel', da me vprašuješ enake stvari?”

“Slišal bi rad tvoj odgovor!”

“Ujetnika dobro stražijo. Lahko se podaste domov.”

“Ne, mi ne moremo domov, pač pa je ujetnik šel.”

“On? Kdo?”

“Ujetnik.”

“Alah akbar. Bog je velik in te lahko razume; jaz te ne morem.”

“Torej govorim bolj razločno: Barud el Amasat je pobegnil.”

— 267  —

Kadija poskoči iz postelje in se vzravna pred nami.

“Kaj praviš?” reče. “Pobegnil je?”

“Da.”

“Kje si pa zvedel?”

“Spotoma smo ga srečali.”

“II Alah! Zakaj ga pa niste držali?”

“Ker ga nismo poznali.”

“In kako veste, da je bil on?”

“Zvedeli smo šele pozneje. Oprostil ga je neki davkar Mamah el
Barša.”

“Manah el Barša? On je bil prej davkar, sddaj ni več, ker živi
v gorah.”

Stanuje v gorah, pomeni, da, je moral pobegniti. Radi tega vprašam:

“Ali ga  nisi opazil tekom' sodnje obravnave?”

“Ne. Kako ga pa poznaš?”

“Stgmoval je pri Bolgar ju Doksati, kupil tri konje in odjahal z
ujetnikom.”

“In kdo je bil tretji človek, ki je bil z njimi?”

“Ne vem. Vendar slutim, da jetniški paznik.”

V kratkem mu vse povem, kar se j® zgodilo. Kadija si pripaše sabljo,
pokliče deset policistov in se poda. v ječo.

Nadzornik ječ ni bil malo začuden, ko. pride ob tako pozni uri sam
kadija v zapore.

“Pelji nas k ujetniku, ki sei imenuje Barud el Amasat!” zapove
kaJdija.

Uradnik uboga im se ne prestraši malo, ko dobi ječo prazno. Oni
paznik, ki je imel nalog posebej čuvati jetnika, pa, je tudi pobegnil.

Jeza kadijo se kar ne da, popisati. Psoval in kričal je v takih izrazih,
da slovenski jezik nima enakih besed. Naposled je ukazal, da se takoj
zapre vrhovnega nadzornika ječ v ono celico, iz ktere je Barud el Amasat
pobegnil. Le s tem sem' potolažil sodnika, ker sem mu obljubil, da hitimo
drugega, dne za. pobeglim; kadi obljubi, da nam da nekaj policistov na
pot z zapornimi povelji. Nato pa zapustimo ječo in si prižgemo zunaj na
cesti svetilke, brez kterih ponoči ni varno hoditi po cestah, ker te ima,
sicer kmalu policija pod ključem.

Nismo bili še daleč in baš smo zavili okoli nekega vogala, ko tre&či-
mo skupaj z nekim možem, kteremu se je navidez strašno mudilo.

“Pozor!”

“To besedo bi lahko prej izustil!” mu odvrnem.

“Oprosti, oprosti!” se zagovarja, “Meni se grozno mudi in poleg te¬
ga mi je še svetilka ugasnila med potjo. Ali jo morda lahko oh tvoji
prižgem ? ’ ’

“Le. Kar prižgi!”

Ko si prižge leščerbo, pa pripoveduje nadalje;

— 268  —

“Mudi se mi, ker moram poiskati zdravnika, brivca ali pa lekarnarja.
Pri nas je nanagloma zbolel neki gost, ki govori samo nemško, da ga nihče
ne razume. ”

Mene je stvar pričela zanimati. Tujec, nezmožen turškega jezika,
je naenkrat zbolel med Turki. Ali ni moja dolžnost, da pogledam za bol¬
nikom. Vprašam torej; moža:

“Iz ktere dežele pa je?”

“Iz Bavaristana.” (Bavarsko.)

Torej Bavarec! Na. laž in prevaro nisem mislil. Vprašujem torej še
nadalje:

“Kakšno bolezen ima bolnik?”

“Mrzlico* v živcih.”

V tem trenutku se nisem domislil, kolika nesmisel je bila v tem od¬
govoru. Mislil sem le, kako bi rojaku pomagal.

“Kaj pa je bolnik?” vprašam.

“Ne vem. Prišel je k mojemu gospodu, ki prodaja tobak.”

. “Ali stanujete daleč?”

“Ne.”

“Torej me pelji v hišo!”

“Ali si zdravnik ali lekarnar?”

“Ne; toda, ker je moj rojak bolan, ga hočem videti; mogoče mu
lahko pomagam.”

“Iniš Alah — Bog daj! Pojdi za menoj!”

Moj spremljevalec hoče tudi z menoj; ko mu pa odločno odsvetujem,
vzame mojo svetilko in se napoti proti domu.

Tujec me ne vodi dolgo; že čez nekaj minut prideva do vrat, na kte-
ra potrka. Kmalu nama odpro, in jaz sem stal še na cesti, ko slišim
vprašanje:

“Hekim buldun mi — ali si dobil lekarnarja?”

“Ne, toda nekega rojaka!”

“Torej bo lahko naš tolmač, ker bolnega gosta ne moremo razumeti.”

- Po teh besedah stopim v teman hodnik, ki je vodil proti nekemu dvo¬
rišču. Svetilka v roki mojega vodnika je svetila komaj tri korake daleč.
Niti slutil nisem, da mi preti nevarnost, ter se neznansko začudim, ko
slišim v temi zapovedajoč glas:

‘ ‘  Onu tutin! Gerče dir — zgrabite ga! On je pravi!' ’

V istem trenutku ugasne svetilka in mene zgrabim močne pesti kar od
štirih stranij. Seveda nisem niti za trenutek pomišljal, če so se menda
zmotili v moji osebi. Če bi glasno zaklical na pomoč,- bi bilo brez uspeha.
Vreči moram torej napadalce od sebe in po hodniku steči nazaj k vratom.
Postavim se torej prav široko, stegnem kar mogoče daleč roke od sebe
in jih zopet potegnem nazaj. S tem sem se rešil dveh adutov; toda. več
temnih postav me je še držalo spredaj in zadaj, in oba otresena adute
se tudi kmalu obesita na mene.

S tem sem se prepričal, da se niso zmotili v moji osebi; napad je
veljal meni. Na cesti so prežali za menoj in me zvabili v volčji brlog.

— 269

Pričnem, torej otepati okoli sebe kot divji, mislil sem, da mi prša počijo,
pa — vse zaman. Bilo. jih je preveč. Kmalu me poderejo na tla, in daai
sem še suval z  rokami in nogami, vendar' čutim, kako me povezujejo z
močnimi vrvmi.

Bil sem ujet in zvezati.

Zakaj nisem kričal na pomoč ? Da si rešim vsaj življenje, če že ne
prostosti. Za kožo mi še ni šlo ker bi me lahko takoj ustrelili ali pa za¬
bodli. Toda bojeval .sem 1  se divje; tudi moji nasprotniki so pihali kot
mačke. Za pasom sem imel nož in revolver, kar so mi pa v prvem trenutku
iztrgali. Do orožja sploh nisem mogel, ker me je takoj pograbilo štiri¬
najst močnih pestij.

Sedaj so pa adutje kleli in psovali okoli mene v vseh mogočih izrazih,
in taka tema je vladala v prostoru, kjer smo se tepli, da niti ped: daleč
nisem mogel videti.

‘‘Iiacir — gotovo?” vpraša neki glas.

“Evet — dal”

“Peljite ga notri!”

Nekdo me prime za vrat in drugi za noge. Sicer sem telo in kolena
še lahko pregibal, vendar se nisem več branil, ker bi s tem le svoj polo¬
žaj poslabšal.

Po boji opazim, da me nesejo skozi dve sobi v tretjo, kjer me eno¬
stavno na tla vržejo. Nosači odidejo. Kmalu pa stopita dva moža v ječo,
eden s precejšnjo leščerbo v roki.

“ Ali me ]>ozna?” vpraša pivi.

Postavil se. je tako, da je svil luči paidal na njegov obraz. Mislite »i
moje veselo začudenje, ko spoznam v njem. — Ali Manah ben Barud
Arnuša ta, sina pobeglega ujetnika, derviša, s kterim sem v Štamibulu v
samostanu govoril.

Jaz ne odgovorim. Derviš pa me sune z nogo in ponovno vpraša:

“Vprašam, če me še poznaš?”

Ker mi molčanje ne koristi ničesar, in ker moram zvedeti, kaj z me¬
noj nameravajo, sklenem, da odgovarjam.

“Da,” odvrnem.

“Laznik! Ti nisi bil nasir!”

“Saj tudi nisem rekel, da sem!”

“Gotovo!”

“Ne. Kaj nameravate z menoj?”

“Umoriti te hočemo!”

“Radi mene!’.’ odvrnem s prezirljivim glasom.

“Le nikar se ne hlini, da ne ljubiš življenja. Ti si gjavr, krisitijaa,
in kristijanski psi ne znajo umreti, ker nimajo karana, preroka in
paradiža! ’ ’

Po teh besedah me ponovno hrene z nogo. Da sem imel prosto eno
samo roko, bi hinavskega derviša naučil še vse drugačne plese kot jih je

plesal v Štambulu.

- 270 ,-

“Kaj morem, če me umorite?” odvrnem. “Prav tako mirno bom
umrl, kakor mirno prenašam sedaj tvoje brce. Kristijan ni nikdar tako
nesramen, da bi brcal in psoval zvezanega človeka. Odvzemi mi vezi,
in kmalu hočeva videti, čegav prerok je, bolj mogočen in čegav paradiž
je lepši.”

“Pes! Le nikar ne grozi, sicer se spoznaš še pred jutrom s smrtjo.”

“Torej me pusti v miru in poberi se!”

“Ne, jaz moram s teboj govoriti. Mogoče si tako dober in boš celo
nekoliko kadil z menoj?”

No, mladič se je znal kaj slabo norčevati. Moral bi se jeziti, da ni
bil ves položaj tako smešen.

“Da si dober plesavec, sem že v Štambulu videl; : da si pa tudi dober
za ulogo Pavlihe, pa nisem vedel, ker plesavcem navadno manjka pameti.
Če hočeš res govoriti z menoj, tedaj pomisli, s kom 1  govoriš. Povem ti, da
bodem le tedaj govoril s teboj, če spoštuješ mojo brado, kakor ti je Alah
zapovedal.”

S temi besedami sem ga hotel nalašč razžaliti. Turki namreč menijo,
da je ples dervišev svet, torej se iz plesa ne sme norčevati. Torej dervi-
ša nisem mogel bolj razžaliti kot da sem mu oponašal njegov ples in mu
celo dejal, da plesavei nimajo pameti. Pripravil sem se torej natihoma
im no ve brce, vendar sam bil začuden, ko me sprva samo jezno pogleda, po¬
tem se pa mirno vsede poleg mene.

“Da si ti moslem, tedaj bi te že znal kaznovati,” reče derviš; “toda
kristijan pravega vernika ne more nikdar razžaliti. Kako naj vendar
žaba onesnaži solnce? Toda nekaj bi vseeno rad zvedel od tebe. Jaz bom
vprašal, in ti boš odgovarjal.”

“Ali nisi ti oni frankovski zdravnik, ki je preprečil v Damasku na¬
črte našega usite?”

“Da,”

“In pozneje si se z ustom v Štambulu srečal?”

“Da.”

“In ti si nanj streljal, ko je skočil v vodo?”

“Ne jaz, temveč moj služabnik.”

“Ali si tisto še enkrat pozneje videl?”

“Da.”

“Kje?”

“Pred galatskim stolpom, kjer je ležal kot mrtvo truplo.”

“Torej je vendar res, kar mi je ta mož povedal?” In po teh besedah
pokaže na svojega 'spremljevalca.

“Ali nisi sam vedel, da je usta mrtev?” ga vprašam.

“Ne. Usta je naenkrat zginil. Koletisa so našli mrtvega in poleg
njega še truplo nekega moža, kterega ni nikdo spoznal, ker je bilo pre¬
več razbito.”

“Bil je usta.”

“In vi ste ga treščili iz stolpa?”

“Kje si pa to slišal?” 1

— 271  —

s**

‘‘Mož, ki je prišel z menoj, mi je povedal. Mene so poklicali k mo¬
jemu očetu. Poiskal sem ga pri Hulamu, ne da bi povedal, kdo sem, in
zvedel sem, da ste ga vi med tem že ujeli. Rešen je bil brez moje pomoči.
Ta mož tukaj je njegov služabnik in je z njim zajedno pri Hulamu stano¬
val. Sedaj si v naši oblasti. Kaj meniš, da. s teboj naredimo? Lizali te ne
bomo, o tem si lahko prepričan!”

Slednje besede bi mi sicer lahko dale mnogo misliti, vendar ne po-
inišljam temveč kratko odvrnem:

“Za, svoje življenje se ne bojim. Umorili me ne boste.”

‘‘Zakaj neki ne? Saj si vendar v naši oblasti!”

‘‘Če me umorite, pa ne dobite odškodine, ktero bi vam sicer plačal
v denarju.”

Njegove oči se zablišee. Zadel sem v njegovo slabo stran. Če plačam
denar, me še vedno lahko umore. Torej me vpraša:

‘‘Koliko hočeš plačati?”

‘‘Ne vem, kako visoko me ceniš.”

‘‘Vreden nisi več kot škorpijon ali gad. Oba sta strupena, in kdor
ju zagleda, ju umori. Tvoje življenje ni vredno niti počenega groša. Toda
nam si provzroeil obilo gorja in sitnosti, torej te bomo kaznovali s tem,
da nam plačaš odškodnino.”

Aha, kako je vendar jasno povedal: moja odškodnina bi bila samo.
kazen, in ko bi denar plačal, bi me vseeno umorili. Vendar med tem do¬
bim obilo časa za beg, in odvrnem torej z resnim glasom:

“Primerjaš me s strupenim mrčesjem. Ali je to uijudnost, ktero sem
zahteval od tebe? Umorite me; jaz ne bom ugovarjal. Jaz ne plačam niti
enega pijastra, če ne govoriš bolj' uljuidno z menoj!”

“Naj se zgodi po tvoji volji; toda čim bolj uljndnejši bodemo s teboj,
te m večjo evoto bomo zahtevali.”

“Imenuj jo!”

“Ali si bogat?”

“S teboj se ne grem menjati!”

“Torej čakaj!”

Mož vstane in odide. Njegov tovariš pa ostane pri meni in molči ves
čas. V sosednji sobi sem sicer slišal razne glasove, vendar nisem mogel
urneti nobene besedice. Skoro pol ure mine, predno se adut vrne. Ko
vstopi, se ne vsede, temveč stoje vpraša:

“Ali plačaš 50.000 pijastrov?” (Dvatisoč' dolarjev.)

“To je precej!”

Braniti sem se moral nekoliko. Ali Manah pa nepotrpežljivo cepet-
ne z nogo in reče:

“Niti pare manj! Ali plačaš? Odgovori takoj, ker časa nimamo
preveč!”

“Dobro, torej plačam!”

“Kje imaš denar?”

“Pri sebi gotovo ne. Vi ste mi že itak spraznili vse moje žepe. De¬
narja tudi nimam v Drinopolju.”

— 272 —

“Kako nam pa hočeš torej plačati?’’

“Napišem vara nakaznico v Štambul.”

“Na koga?’’

“Na perzijskega konzula.”

“Na perzijskega konzula?” vpraša adut presenečen. “Njemu naj
nakaznico pokažemo, Ida nam splača denar?”

“Da.”

“Ali bo plačal?”

“Misliš, da zastopnik perzijskega šaha nima denarja?”

“Pa še precej; toda ali bo pripravljen za tebe plačati odškodnino?”
“Prav rad, ker dobro ve, da mu bo vse povrnjeno, kar bo za mene
plačal.”

Lagal se nisem, ker sem dobro vedel, da bo Perzijanee mene in do-
našalea mojega pisma smatral blaznim. Sinu perzijskega šaha se ni niti
sanjalo, da sanja po svetu tak škripač kot sem jaz.

“Če si tako gotov, da dobiš denar, torej napiši nakaznico,” reče
derviš.

“Kam? Kje? Morebiti na stenoi?”

“Kar potrebuješ, ti že prinesemo in tuldi roke ti razvežemo ta čas.”
Slednje zagotovilo me zelo razveseli. Roke proste! S tem si lahko
zadobim svojo prostost. Derviša bi lahko zgrabil in ga toliko časa tiščal
za vrat, dokler bi me ne spustil iz zapora.

Vendar enake misli sem kmalu opustil. Derviš je bil zelo previden
adut. Ker ml ni zaupal, se je vrnil s štirimi tovariši v moj zapor, ki so
bili vsi močno oboroženi. Postavijo se ob mojo levo in desno stran.

Ko mi razvežejo roke, dobim pero, črnilo in kos pergamenta, nakar
začnem pisati:

“Mojemu bratu Abbas Jeziub Haman-mirei, žarku perzijskega
solnca, ki sveti 1  sedajo v Štambulu.

“Plačaj za mene, tvojega nevrednega prijatelja, prinašalcu tega
pisma takoj 50.000 pijastrov. Moj blagajnik ti jih plača nazaj, kadar
hočeš! Ne vprašaj prinašalca, kdo je, odkod 1  prihaja, in 1  kam gre. Jaz
sem senca tvoje svetlobe.

Hadži Kara ben Nemsi.”

Podpisal sem se s tem imenom, ker soi me v Turčiji povsod tako ime¬
novali. Ko na pišem še naslov na ovitek, izročim 1  oboje Idervišu, ki glasno
prebere, kar sem zapisal, in na obrazih vseh sem opazil prijetno' zadovolj¬
stvo, ker so pričakovali 50.000 pijastrov. Na tihem sem si pa predstavljal
obraz, kterega bo naredil perzijski poslanik v Štambulu, ko 1  mu prineso
pismo od mene z zahtevo, naj plača na moj račun 50.000 1  pijastrov, dasi
perzijski poslanik ni niti slutil, da jaz živimi na svetu. Gorje donašalcu
mojega pisma!

Derviš pa. zadovoljnoi pokima in reče:

“Dobro je! Dobro, da si pisal, naj poslanik donašalca pisma ne vpra¬
šuje, kdo je. Sedaj mu pa zvežite roke. Kiradši že čaka!”

— 273  —

Adutje me zopet zvežejo, nakar zapuste moj prostor, in jaz ostanem
sam v temini.

Najprvo preskusim svoje vem. Kmalu set prepričam, da se jih ne mo¬
rem znebiti. Pričnem torej delovati z duhom in ne z rokami.

Kako je prišel iderviš iz Štambula v Drinopoljei? Najbrž so lopovi
zopet nameravali izvesti kak hudoben načrt, o kterem nisem niti slutil.

In kje se pravzaprav nahajam? Kdo so ti ljudje? Po njih obraznih
potezah sem sodil, da morajo biti Arnavtje. In derviš je tudi omenil, da
kiradši že čaka. Kiradšiji soi balkanski vozniki ki prevozijo' med letom' ves
Balkan, kakor so svoje dni, ko še ni bilo železnice, vozili po Slovenskem
vozniki blago iz kraja v kraj. Kiradši je balkanski ekspres; on je povsod
in nikjer; on pozna vse; oh zna odgovoriti na vsako vprašanje. Kjer se
ustavi s svojim vozom, povsod je dobrodošel, in ljudje se zberejo okoli
njega, da poizvedo za različne novice.

Tem balkanskim voznikom zaupajo ljudje cela premoženja, ne da bi
od njih zahtevali varščine. Edino njih jamstvo je poštenost. Vrnejo se
se šele čez več mesecev, včasih čez več let; toda vrnejo se prav gotovo in
prinesejo denar. Če je oče spotoma umrl, prevzame njegov posel sin ali
vnuk ali pa zet.

Ta poštenost balkanskih kiradšijev je prešla že v pregovor. Le žal,
da se je dandanes že marsikaj spremenilo. Med stare, poštene voznike so
se urinili novinci, ki so začeli zlorabljati, njih poštenost. Navadno si nade¬
nejo taki novinci ime kakega starega kiraldšija, ljudje jim, izročijo obilo
blaga, s kterim pa navadno za vedno zginejo.

Tak voznik je torej tudi nas čakal! Ali me nameravajo mogoče prepe¬
ljati iz mesta? Tu v mestu sem, še upal na' rešitev. Če do zjutraj ne pridem
k Hulamu, bodo moji prijatelji gotovo spravili na, noge celo mesto, da. me
poiščejo. Če sem se spomnil na prijatelje, ki se doma čudijo, kje se mudim,
toliko časa. bi same jeze raztrgal vezi; le žal, da so bile premočne.

Nekaj ur prej sem oštel Ilalefa, ker je bil tako nepreviden, da se je
dal ujeti; toda jaz sem se ujel še v veliko bolj neumne zanjke. Preostajalo
mi ni druzega kot potrpežljivo čakati in porabiti vsako priliko za beg.

Tu, v moj zapor pridejo zopet štirje adutje. Ne da bi bleknili, mi za¬
vežejo usta z debelo cunjo; potem, pa me zavijo v neko staro preprogo, da
nisem mogel gibati. Nato pa me dvignejo in vlečejo proč. Kam, seveda ni¬
sem mogel vedeti.

Sapa mi je. uhajala. Cunja okoli ust je smrdela, po česan in vseh mo¬
gočih gnjilabah. Iskal sem zraka — zaman. Tako se najbrž počuti oni, ki
ga živega zakopljejo, ko padajo prve lopate prsti na njegovo rake v. Adut¬
je niti. mislili niso, da se lahko kmalu zadušim.

Možje se po kratki hoji ustavijo. Pod seboj začutim trda tla. Nekam- so
me položili, vendar kam? Nato- pa se mi zazdi, kot hi začutil škripanje in
premikanje koles. Da, ležal sem na vozu; peljali so me torej iz Drinopolja,
proč od mojih tovarišev.

Posameznih udov nisem mogel premikati,; pač pa sem lahko stegnil
noge; s premikanjem slednjih se preproga, v ktero eem bil zavit, razvije.

— 274

Sedaj šele sem vdihoval nekoliko zraka in vprašal sem se, če je moj po¬
ložaj res tako nevaren in obupen.

Kakor sem tudi napenjal ušesa, vendar nisem slišal nikogar govoriti.
Niti dognati nisem mogel, če me čuva posameznik ali več ljudij. Premeta¬
vam se na desno in na levo. Yoz sicer ni bil velik, in zaletel sem se vedno
na mehko, kar mi je pričalo, da ležim na slami ali senu.

Po več poizkusih se prepričam, da ležim z glavo proti koneu voza. Kaj
če skočim z voza. Predno zapazijo moj beg, se privalim lahko že daleč,
daleč.

Skrčim torej noge in se zaženem proti koncu voza. Tu pa naletim na
trdo odporo; moj trud je bil zastonj. Opustiti sem moral vse nade.

Nato pa mine precej časa, ki se mi je zdel eela večnost. Tu, koneeno,
naposled, začutim, da se premikajo človeške roke okoli mene. Nekdo
odvije preprogo, v ktero sem bil zavit. Prepričam se, da ležim globoko v
slami, da se že skoro dan svita, in nad menoj se prikaže obraz služabnika
Barud el Amasata.

“Če mi obljubiš, da molčiš, ti vzamem cunjo izpred ust,” reče.

Seveda z največjim veseljem takoj pomigam z glavo. Odveže mi to¬
rej usta in — hvala Bogu — svež zrak začutim v pljučih. Čutil sem, kot
bi prišel iz pekla v nebesa.

“Ali si lačen?” me vpraša.

“Ne.”

“Žejen?”

“Ne.”

“Dobil boš jed in pijačo, in ne bomo te mučili, če boš molčal in ne
skušal pobegniti. Če si pa nepokoren, te moram umoriti.”

'Obraz nad menoj zgine. Lahko sem se vsedel, ker me preproga ni več
ovirala. Nahajal sem se v ozkem, toda zelo dolgem vozu; ravno pred me¬
noj sloni moj služabnik kot stražar, in spredaj sedite dve osebi. Eden
izmed njiju je bil najbrž kiradši, voznik. Sicer o njem nisem videl drugega
kot kožuh in širokokrajni klobuk; vendar je bil v tem trenutku mož v
debelem kožuhu velike važnosti za mene. Mogoče je voznik stare šole,
pošten in zanesljiv in ne v zvezi z lopovi, ki so me ujeli. Čakati moram
ugodnega trenutka. Naslonim se torej na vozovo. stran in skrbno opazujem
voznika.

Po dolgem, dolgem času se slednji obrne proti meni. Nekaj' časa me
nepremično zre, nato pa, pomigne z levim očesom in pomiga z glavo.

Njegov pogled sem takoj razumel. Ker je pomigal z levim očesom,
sem sklepal, naj pazim na levo stran voza. Mogoče je tam kaj koristnega
za mene.

Pogledam torej proti oni strani, vendar ne opazim ničesar dragega
kot dolso vrv, ki je bila pritrjena na vrhu voza in ktere konec je bi!
skrit med slamo. Vrv je bila napeta, torej je moralo nekaj viseti na njej.
me je vozaik opozoril m  to vrv?

v  U  's ..-.. fe-ri

Naredila se, kot bi mi sedanje ležišče ne ugajalo in se prerinem na
drugo stran. Privalim se prav k omenjeni vrvi, in kdo popiše moje vese¬
lje, ko dobim med slamo — nož. Pošteni voznik je namenil nož meni. V
prihodnjem trenutku ga že imam. v rokah in ga vtaknem v svoje škornje.
Ko me nihče ne opazuje, si prerežem vezi, in nihče ni opazil, da sem re¬
šen. Drznem se torej nekoliko ven pogledati. Tu ob levi strani voza jaha
— Ali Manah be,n Baru.d el Amasat, derviš iz Štambula. Slutil sem, da
jaha nekdoi tudi ob drugi, desni strani voza,

Moj načrt je hitro narejen. Moji spremljevalci so bili najbrž vsi obo¬
roženi z puškami. Ogniti se morami torej, boju in se zanesti na zvijačo.
Pomaknem se torej zopet proti koncu voza in skrijem roke pod senom.
Skrit pod senom, začnem vrtati luknjo v voz, ki je bila kmalu dovolj veli¬
ka, da sem lahko skočil z voza. Sempatja je tudi moj stražnik zvedavo
pogledal na mene. Ii sreči je pa. stari voz tako ropotal in škripal po karne-
niti cesti, da ni nihče slišal mojega vrtanja.

Čakam torej, dokler stražnik ne obrne očesa od mene, nato pa. urno
skočim, z voza in — bi.l sem zopet prost. Sedaj pa, kako. naj dobim konja
v oblast.

Nahajali smo se na zelo slabem potu; na. obeh straneh je bil obširen
gozd. Na levi strani voza jaha derviš, in na desni neka draga oseba, kte-
re nisem mogel spoznati. Dervišev konj je bil sicer bolj majhne rasti,
vendar, kakor sem opazil, zelo čvrst in krepak. Kaj bi dal v tem trenutku,
če bi mogel priti do konja! In ali ne more en konj dveh oseb nositi?

Slednja misel me elektrizira. Najprvo sem bil jaz ujetnik derviša,
sedaj pa lahko on postane moj.

Nož vzamem med zobe. Nihče ni niti slutil, kaj se godi za njih hrb¬
tom. Kakor opazim ima derviš no-ge le lahno v stremenih. Udarec na nje¬
gov tilnik bi zadostoval, ! da bi zgubil nadzorstvo nad konjem. Za mene je
bila glavna stvar, da se čvrsto držim na konju, da me slednji ne vrže na
tla. Nekaj hitrih korakov in za konjem sem. Zaženem se z vso. močjo in že
v prihodnjem trenutku sedim za jezdecem na konju. Konj je bil vsled
nenadnega sunka sprva kakor okamenel, radi česar nekoliko pošto ji. Ta
trenutek mi je zadostoval. Krepak udarec in derviš se nagne naprej ter
objednem povleče noge iz stremen. Pograbim ga hitro za vrat in vržem, s
sedla, na kterega se sam usedem. In to se je zgodilo baš v pravem trenut¬
ku, ker se. sedaj prične tudi konj spenjati in brcati. Še. imam časa, da s
prosto roko .zgrabim za uzde, nakar sem bil gospodar položaja. Konja
obrnem, seveda proti strani, od ktere smo 1  prišli.

Pot kmalu zavije. Pred ovinkom se še enkrat ozrem. Mojega bega ni
nihče zapazil; voz še vedno- mirno ropota naprej -svojo pot in drogi jez¬
dec jaha mirno poleg. To je bilo le mogoče, ker se je. med menoj in dra¬
gim jezdecem nahajal voz, da me jezdec ni mogel opaziti; i menda mu ni
niti. v glavo padlo, da bi se, ozrl nazaj, ker je bil prepričan, da ležim zve¬
zan na vozu.

Rad bi bil priča prizoru, kako se bodo ljudje sažudUi, ko bodo dogna-

]jy 4» rtft pjib ih iijetuik ^ajedno efiaii«, KM tošftinc ne bi bi-

— 276

io  za mene, če bi se kje skril in tega trenutka počakal; vendar nisem ho¬
tel skušati sreče, ki mi je bila dosedaj mila, in spomnil sem se tudi mo¬
jih prijateljev, ki so se s skrbmi čakali mojega povratka.

Radi tega položim derviša povprek preko sebe in napodim konja k
večji 1  naglici.

Ali Manah, derviš, je bil vsled mojega napada tako presenečen, da je
celo pozabil zakričati. Nato sem pa stisnil nje.gov vrat tako trdo, da sploh
ni mogel ziniti. Le neslišno grgranje, slično onemu utopljenca, je prihajalo
iz njego vih ust. Ležal je pred-menoj kot mrtev.

Konj je razvijal tako naglico, da se nisem bal, da bi me. dotekli, če
bi me preganjali. Vendar se tudi boja ne bi ustrašil, ker sem imel pri sebi
strelno orožje. Ali Manah je imel namreč pri sebi dvoje pištol, ktere sem
seveda utaknil za svoj pas.

Med ježo preišeem njegove žepe. Tu najdem svojo uro, ktero mi je
odvzel in tudi mojo- denarnico, ki je pa bila dokaj težja, kot prej, ko je
bila še v mojem žepu. Najbrž je derviš svoj denar utaknil v mojo listnico,
ker je bil prepričan, da bode za vedno njegova. Ob strani njegovega se¬
dla dobim tudi precejšno torbo, in v njej precej živeža; tako sem' bil z
vsem preskrbljen.

Gozd preneha in pred seboj zagledam vjeliko ravnino ; tupasem je bilo
tudi več polj posejanih s koruzo. Ko se čez nekaj časa ozrem, zapazim
za seboj jezdeca, ki dirja z vso močjo proti meni. Najbrž je bil oni, ki je
jahal ob drugi strani voza. Moj beg so torej zapazili in sklenili, da me
preganjajo.

Daši je moj konj' moral nositi dvojno breme, vendar je dirjal tako
urno, da me preganjalec ni mogel dohiteti. In ko pridem kmalu do bolj
obljudene ceste, se nisem več bal. In res opazim, da mož za menoj vedno
bolj zaostaja in konečno zgine.

Sedaj šele ustavim 1  svojega konja in razjaham. Derviša položim na
tla in ga preiščem. Srce mu tolče pravilno in tudi dihal je v rednih
presledkih.

"Ali Manah, nikar se ne skrivaj!” mu rečem. "Vem, da si popolno¬
ma pri zavesti. Odpri oči!”

Sprva je bil seveda v nezavednem položaju, iz kterega se je pa po¬
zneje prebudil, vendar se še vedno delal mrtvega, da se izogne mojim
vprašanjem in premišljuje, kaj mu je storiti. Kljub mojim besedam ne

odpre oči.

"Dobro!” rečem. "Če si res mrtev, se hočem prepričati. Zabosti ti
hočem nož v srce!”

Toda komaj čuti ojstrino noža na svojih prsih, odpre oči, kar se da
liriko in zakriči:

"Aaj vaj! Stoj! Ali me hočeš res umoriti!”

"Živega ne zabodem rad. Mrtvecu pa nekaj železa v srcu prav nič ne
škoduje. Če nečeš biti umorjen, ne pritajuj se, temveč govori!”

Dosedaj je ležal stegnjen na tleh; sedaj se pa vzravna in vsede. Jaz
pa nadaljujem:

mm

‘Povej ini vendar, Ali Manah, kam si me hotel peljati?”

“Na varen prostor,” odvrne.

.“To je zelo sumljivo. Kdo naj bo varen? Ja/, pred vami ali vi pred
menoj ? ’ ’

“Zgodilo se ne bi ničesar, efendi. Prepeljati smo te hoteli v kraj, kjer
ne bi mogel pobegniti. Moj oče bi moral dobiti časa, da pobegne. Nato bi
te pa proti odkupnini izpustili.”

“Zelo ljubeznivo od vas. Kam ste me pa hoteli peljati?”

“V neki stolp v gorah.”

“V stolp? Vi ste bili torej mnenja, da tvoj oče laglje pobegne, če
sem jaz na varnem?”

“Da, efendi.”

“Zakaj?”

“Ker bi ti sicer prišel na sled, kam se je skril.”

“Saj nisem v s ega, v eden.”

“Tvoj hadži je pripovedoval, da najdeš vse sledove.”

“Hm! Kako naj bi v Drinopolju dobil sled tvojega očeta?”
i ‘ ‘ No vem. ’ ’

“Torej, Ali Manah, povedati ti hočem, da sled že imam. Tvoj oče je
t  jetniškim paznikom in z Manah el Baršo jahal ob reki Vardar proti za¬
padli. Imeli so dva bela konja in temnega.

Videl sem mu, kako se je prestrašil.

“Motiš se!” reče. “Zelo se motiš!”

“Pa se ne. Upam, da v kratkem še več zvem. Kje imaš listek, leterega
ste mi vzeli?”

“Kakšen listek?”

“Ti sam si ga potegnil meni iz žepa. Upam, da ga imaš še pri sebi.”

“Ne, vrgel sem ga proč. Saj ni bilo ničesar važnega na njem!”

“Meni se pa zdi, ida mora biti zelo važen. Hočem ga torej poiskati.
Pokaži mi svoje žepe!”

Adut vstane, da bi navidez laglje preiskal njegove žepe; v trenutku
pa, ko posežem po njegovem žepu, skoči nazaj proti konju. Kaji enaeega
sem tudi pričakoval. Komaj dvigne nogo v stremena, ga že zgrabim in
vržem na tla.

“Leži na tleh, sicer ti zapodim krogi jo v glavo!” grozim. “Spreten
si menda dovolj za samostan plešočih dervišev v Štambulu, meni pa ne
pobegneš!”

Preišeem njegove žepe, vendar ne dobim ničesar. Tudi pri sedlu za¬
man iščem po omenjenem listku. Pogledam' še. v listnico. Poleg nekaj zlat¬
nikov, ki jih je pridjal derviš v mojo mošnjo, zagleldam v njej- tudi pogre¬
šani listek s ski-ivno pisavo, ktere nisem mogel raztolmačiti. Bil sem zado¬
voljen. časa nisem' imel, da bi razvozlal pisavo na listku; vtaknem ga to¬
rej v žep in rečem:

“Upam, da skrivajo pisane vrstice na listku precej zanimivosti. Tebi
je seveda znano, kam je pobegnil tvoj oče?”

“Tega ne vem, efendi.”

— 278

“Kaj taeega mi vendar ne bodeš zatrjeval.”

”0n je že odšel, ko sem prišel včeraj v Drinopolje.”

“Toda vsekako si zvedel, kam je namenjen. Vsekako jezdi v Iskande-
rije, kjer ga pričakuje njegov brat Hamd el Amasat, ki je tvoj stric.”

Ko sem to govoril, sem se vedel, kakor da bi ga ne opazoval natančno.
Na njegovem obrazu se pojavi zadovoljnost. Njegov oče toraj ni krenil v
[skendrije.

“Mogoče,” dejal je, “toda tega ne vem. Sedaj pa, efendi povej, kaj
nameravaš z menoj!”

“Kaj neki misliš?”

“Dovolil mi bodeš, da jezdim dalje.”

“Ah, to pa ni slabo! Ti toraj nečeš iti, temveč jezdeti.”

“Konj je 1  vendar moja last!”

“In ti si moja last, toraj je tudi konj moj. Povem ti toraj, da te ne
izpustim. ’ ’

“Toda ti si prost, in jaz ti nisem ničesar žalega storil.”

“Toraj nič? Spremljal me bodeš v Drinopolje, in sicer v hišo, v ktefo
.ste me včeraj zvečer zvabili; radoveden sem namreč, kedo tam stanuje.
Naravno, da gre tudi kadija z nami.”

“Efendi, tega ti ne storiš! Slišal sem, da si kristijan in da je Tza ben
Marjam, ki je vaš zveličar, vam zapovedal: Ljubite vaše sovražnike!”

“Ti toraj priznaš, da si moj sovražnik?”

“Jaz nisem bi! tvoj, temveč ti si bil moj. sovražnik; upam, da si do¬
ber kristjan in da spoštuješ zapovedi tvojega Boga.”

“To bodem storil!”

“Čemu me pa tre izpustiš, efendi?”

“Baš radi tega, ker spoštujem te zapovedi, Ali Manah. Jaz le namreč
tako ljubim, da se ne morem od tebe ločiti.”

“Ti se norčuješ! Plačam ti odkupnino!”

“Si li bogat?”

“Ne jaz, toda moj oče bode kmalo.”

“On si bodi svoje bogastvo nakradel in naropal in takega denarja se
sploh nečem dotakniti!”

“Dal ti bodem drug denar. Dobil bodeš tvoje novce!”

“Moj denar? Imaš ti moj denar?”

“Ne, toda sel je že odšel, da prinese iz Štambula denar, kterega bi
nam ti plačal za svoje osvobojenje. Ako me izpustiš, potem dobiš denar,
kakor hitro ga prinese sel.”

“Oh. Ali Manah ben Barud el Amasat, ti si tvojo pamet v Štambulu
zaplesal! Vaš sel ne dobi niti jednega pijastra, kajti imena, kterega sem
vam imenoval, sploh ni v Štambulu, in Perzijanec, kterega bode sel morda
obiska), me niti ne pozna!”

“Efendi, ti si nas toraj varal? Mi bi toraj ne dobili denarja?”

“Ne.”

“Potem bi bil ti zgubljen.”

— 219  —

“To »ena vedel. Toda zgubljen bi bil tudi potem, ako bi vi dobili de¬
nar. V ostalem se vais pa nisem zelo bal, in da sem imel prav, sem ti že do¬
kazal: — sedaj sem prost.”

“Ti me toraj nameravaš povesti seboj v Drinopolje kot ujetnika?”

“Da.”

“Daj mi' denar, kterega sem dejal v tvojo mošnjo!”

“Čemu?”

“Ker je moj in ga potrebujem. Vsekako moram jesti in piti tudi ako
sem v ježi.”

“Tebi morajo dati, kar potrebuješ; slaščic ti seveda ne bodo dali.
V ostalem pa plesajočemu dervišu nikakor mnogo ne škoduje, ako mora
malo stradati!”

“Ti me hočeš toraj okrasti?”

“Ne. Le poglej me. Ko sem se pred vami branil, ste mi raztrgali oble-
! so in sedaj si moram kupiti drugo. To si ti zakrivil in vsled tega zamorem
• ne da bi izvršil kako tatvino, prilastiti tvoj denar. Toda tega ne bodem
■ storil, kajti denar izročim kadiji. Toda sme li imeti derviš tudi denar? Jaz
namreč mislim, da je vse ono, kar dobi, last njegovega reda!”

“Jaz nisem veš derviš, kajti bil sem le za nekaj časa v samostanu.”

“Vsekako iz poslovnih ozirov! Toda to me ni briga, ker morava odi¬
ti. Daj mi tvoje roke!”

Pri tem vzamem iz sedla vrvico, kojo sem' že preje opazil,
i “Efendi, kaj nameravaš?” vpraša me ves prestrašen.

“Privezati te hočem za roke k sedlu.”

“Tega ne smeš! Ti si kristjan in jaz sem pristaš preroka. Ti nisi ka-
vas in radi tega nimaš pravice postopati z menoj kot z jetnikom!”

“Ne hrani se, Ali Manah. Tu je vrv. Ako mi takoj ne prožiš roke, te
udarim po glavi, da se zopet onesvestiš. Nikakor ne dovoljujem, da bi mi
ti predpisoval, kako naj s teboj postopam.”

To je delovalo. V ostalem je pa bil ta pseudoderviš brez vsake srčno¬
sti im podjetnosti. Pomoli mi toraj obe roki in na to ga zvežem. Potem ga
pritrdim k sedlu in zajašim.

“Kaj nameravaš s konjem?”

“Izročim ga kadiji. Dalje!”

Takoj na to odrineva dalje. Nikakor nisem mislil, da se bodem zamogel
tako kmalo vrniti v Drinopolje in poleg tega še na tako čuden način.

Kmalo prideva na glavno cesto, ki je ona r  ki vodi v znani karavanski
seraj Mustafa paša. Tu srečava mnogo ljudi. Yse nas gleda začudeno,
kajti vsakdo se je nama čudil, ne da bi kedo smatral umestnim z nama tu¬
di jedae besedico spregovoriti.

Čim se bolj bližava mestu, tem živahnejša postaja cesta. Takoj' v je-
dnej prvej mestnih ulic ugledam dva kavasa. Ko jima v kratko opišem
položaj, ju pozovem, da me spremljata, kar sta tudi takoj storila. Namera¬
val sem uajpreje jezditi k Hulamu, da pred vsem pomirim svoje prijatelje.
S pomočjo policije kmalo najdem pravo smer.

— 280  —

Na nekej ulici, po kterej jezdimo, opazim med mnogimi ljudmi moža,
ki z vsemi znaki strahu obstane, ko opazi Ali Manaha. Takoj na to pa
odide.

Pozna li mojega jetnika? Najraje bi posla! za ajiin kakega kav asa,
da ga prime. Kaj, ako bi ta človek ostale posvaril? Toda na podlagi pra¬
znega sumnjičenja in domnevanja, vendar ne smem odvzeti svobode člo¬
veku, ki je morda popolnoma nedolžen. Jaz kristjan, potujem vendar po
mohamedanskej deželi.

Prišedši k Hulamovej hiši, potrkam na vrata. Ključar pogleda skozi
luknjo in veselja zakriči, ko me vgleda.

“Hamdulilah! Ti si efendi!”

“Da, odpri, Malhem!”

“Takoj, takoj! Bili smo v velikem strahu radi tebe, kajti mislili smo,
da se ti je pripetila kaka nesreča. Sedaj pa vidim, da je vse dobro!’’

“Kje je hadži Halef Omar?”

“V selamliku. Tam so vsi zbrani in žalujejo za teboj.”

“Alargha — pazite!” zakriči jeden izmed obeh kavasov. “Ali si ti
morda Kara ben Nemsi, efendi?”

“Da. tako se imenujem.”

“Pe ne gizel — kako lepo je to ! Zaslužili smo toraj 'tristo pijastrov. ”

“Kakih tristo pijastrov?”

“Odposlali so naju, da, tebe iščeva. Kedor najde tvoj sled, dobi
to svoto.”

“Hm! Pravzaprav sem vaju jaz našel. Toda denar bodeta dobila. Poj¬
dita z menoj v hišo!”

Tristo pijastrov je približno petnajst dolarjev. Toliko so me toraj
cenili! Na to sem lahko ponosen. Čuvaj je vrata na stežaj odprl. Ko ugle¬
da derviša napravi skrajno čuden obraz, kajti derviša doeedaj ni mogel
videti. Jedva, da se začuje na dvorišču peket konjskih kopit, že pride
vse krog nas.

Prvi pride moj mali hadži Halef Omar. On skoči samo z jednim sko¬
kom po vseh stopnjieah, kar je v popolnem: protislovju z orijentalskim do¬
stojanstvom, prime za mojo desnico in kriči:

“Alah il Alah! Ti si? Ali si ti v resnici, sidi?”

“Da, jaz sem, dragi moj Halef. Pusti mi, da razjašim!”

“In ti si prijezdil? Bil si izven mesta?”

“Da, imel sem veliko smolo, toda budi obilo sreče.”

Tudi drugi mi prožijo desnice. Sredi veselih klieov se pa začuje glas
začudenja. Zakričal je Isla.

“Kaj je to, efendi?” me vpraša. “Koga si dovedel, to je vendar der-
viš Ali Manah!”

Dosedaj se je pazilo le name, ne pa na derviša, toda Islov vsklik je
opozori! navzoče na jetnika. Šele sedaj uvidijo, da je zvezan.

“Ali Manah? Sin beguna?” vpraša Hulam.

“Da,” odvrnem, on je moj jetnik, pojdite notri, da vam pripove¬
dujem.”

— 281  —

Odidemo v selamlik, kamor povedemo tudi jetnika, toda nismo se še
▼sedli, ko se vrata ponovno odpro. Prišel je kadija, ki se ravno tako čudi,
kakor veseli, ko me ugleda.

“Efendi, ti živiš? Ti si tukaj? Alahu bodi hvala! Mislili smo, da si
zgubljen, dasiravno sem te dal iskati. Kje si pa bil?”

“Vsedi se k nam, takoj bodeš vse zvedel.”

“Poslušal bodem kaj imaš povedati; kako se veselim, da se ti ni nič

žalega pripetilo!”

Jetnik se vsede v kot in kraj njega počepi mali Halef. Mali hadži je
dobro vedel, kaj mu je storiti, ne da bi mu jaz kaj dejal.

Potem sem pričel pripovedovati in medtem sem moral večkrat prene¬
hati, kajti vsakdo me je imel kaj vprašati. Jedini Halef je ostal miren,
in končno vzklikne:

“Molčite možje! Sedaj ne smemo govoriti, temveč početi kaj dru-
zega !’ ’

Kadija grdo pogleda Halefa, kakor da bi ga hotel posvariti, toda
končno ga vendar vpraša:

“Kaj pa misliš, da bi bilo najboljše storiti?”

“Ali Manaha je treba takoj zaslišati, potem pa poiskati hišo, v kterej
so mojega sidija napadli; tudi treba zasledovati voz, na kterem so  ga na¬
meravala peljati v karani.”

1  ‘Imaš prav! Takoj bodem poslal begunovega sina v ječo in ga potem
zaslišal. ’ ’

“Čemu ga pa ne zaslišiš takoj tukaj?” vprašam sodnika. “Jaz bi
namreč najrajše takoj pričel z zasledovanjem njegovega očeta, kajti zgu¬
bili smo itak že obilo časa. Radi tega je dobro, da se že preje ve, kako se
glase njegovi odgovori.”

“Ker tako želiš, se bode to tudi zgodilo!”

Sodnik postane silno resen in vpraša jetnika:

“Ime ti je Ali Manah ben Barud el Amasat?”

“Ha.”

“Potem je tvojemu očetu ime Barud el Amasat?”

“Ha.”

“.Jeli to oni človek, ki nam je ušel?”

“0 tem ničesar ne vem.”

“Ti skušaš tajiti? Ukazal bodem dati ti bastonado! Poznaš prejšnje¬
ga davkarja Manah el Baršo?”

“Ne.”

“Ti si včeraj zvečer dal tega efendija izvabiti v neko hišo, da ga
tam vjamete?”

“Ne.”

“Pes, ne laži, efendi je. sam pripovedoval!”

“On se moti.”

“Toda ti si ga vendar zvezal in danes zjutraj odpeljal z vozom.”

“Tudi to ni resnično! Jezdel sem po cesti in došel voz. Tu sem govo¬
ril s k;radšijem, ki je bil lastnik voza. Tu sem dobil hud udarec, da sem se

— 282  —

onesvestil, m ko sem sei zopet zavedal, sem bil jetnik tega človeka, kteremu
nisem nič žalega storil.”

"Tvoj jezik je poln laži; toda laži ne bodo poboljšale tvoje stvari,
pač pa poslabšale! Mi vemo, da si nasr,”

“Jaz ne vem, kaj je to.”

“V samostanu, dervišev si vendar o tem z efendijem govoril.”

"Jaz nisem nikdar bil v 'kakem samostanu dervišev.”

Jetnik je brezdvomno mislil, da se bode rešil, ako vse zanikuje in
vsled tega je kadi ja jezno odgovoril:

“Pri Alahu, dobil boš bastonado, ako še nadaljuješ s pritajevanjem
resnice! Ali, morda si kak podanik Angležev, kakor tvoj oče?”

“Jaz nimam očeta, ki bi bil podanik Angležev. Pripomnim, da je
Barud el Amasat, o kterem govorite, povsem drug- mož, kakor moj. oče,
čegar ime si je krivično prilastil. !

“Kaj pa si pravzaprav, ako nisi derviš?”

“Jaz sem šajiad es seimek (ribič), in sem na potovanju.”

“Od kje prihajaš?”

“Iz Inade pri morju.”

“Kam si namenjen?”

“Potujem v Sofijo, da obiščem sorodnike. V Drinopolju nisem bil
niti jedno samo uro. V mesto sem prišel po noči in sem jezdil skozi mesto
zopet na drugem: koncu na .prosto. Kasneje sem došel voz.”

“Ti nisi ribič, temveč lažnjivee. Zamoreš li dokazati, da bivaš v
Inadi?”

“Pošlji tj©, in povedali ti bodo, da sem govoril resnico.”

Vsled te drznosti se je sodnik nepopisno razjezil. Obrne se proti Isti
Ln ga vpraša :

“Isla ben Maflej, si li tega človeka v resnici videl v samostanu der¬
višev v Štambulu?”

“Da,” glasi se odgovor. “On je, to ti prisežem pri prorokoveij bradi
in pri bradah mojih očetov.”

“In ti. Kara ben Nemsi, ti si ga tudi tam videl?”

“Da, tam sem celo z. njim govoril.”

“In trdiš, da je to oni derviš?”

“On je. Še včeraj zvečer in tudi že danes mi je to priznal. On misli,
da se bode rešil z lažjo.”

“Njegova nesreča bode tem večja. Kako pa naj njemu dokažemo, da
se vi ne motite?”

To je bilo čudno vprašanje!

“Ali ni on, ki mora dokazati, da se mi ne motimo?” glasil se je moj
odgovor.

“To je prav! Toda v tem slučaju moram poslati v Inado!”

“Dovoli mi samo jedno vprašanje!”

‘ 1  Govori! ’ ’

“Videl si morda oni listek, kterega smo našli včeraj v ha-ndžijev^m
hlevu, jeli?”

— 283

"Da, efendi.”

"Bi li ga zopet spoznal?”

“Prav gotovo.”

"Je li ta?”

Pri teh besedah vzamem iz žepa listek, in ga pokažem kadiji, kteri
ga natančno ogleduje in reče:

"Da, ta je. Čemu vprašaš?”

"Takoj bodeš izvedel! Hadži Halef Omar, poznaš mojo denarnico?”

"Baš tako, kakor svojo,” odvrne mali.

Je li ta?”

"Da, ta je.”

Sedaj sem bil zagotovljen, da vjamem derviša in vsled tega ga
vprašam:

"Ali Manah, povej mi, eegav je ta denar, ki je v tej denarnici?”

"To je m- — denar je vsekako tvoj, ako je denarnica v resnici

tvoja. ’ ’

Le malo je manjkalo, da se ni zagovoril ; toda še medtem, ko je govo¬
ril, je spoznal nastavljeno mu past.

"Ti toraj ne zahtevaš tega denarja?”

"S tem denarjem nimam kaj opraviti.”

Kadija zmaja z glavo.

"Efendi,” reče kadija, "ako ga jaz ne vjamem, se to tudi tebi ne po¬
sreči. Radi tega ga bodem dal zapreti in potem ga prisilim, da pripozna.”

"Toda toliko časa nc moremo tukaj čakati. Odvedimo ga v hišo, kjer
so me napadli. Stanovniki bodo morali pripoznati, da je to oni mož, za
kterega ga- imamo.”

"Prav imaš. Vse bodemo vjeli! Ali Manah, v kterej ulici je ona, hiša?”

“Jaz je ne poznam,” odvrne jetnik, "še nikdar nisem bil v Drino-
pelju! ’ ’

"Efendi, njegove laži. postajajo vedno večje! Bi li ti sam našel ono
hišo?”

"Prav gotovo, kajti dobro sem si jo zapomnil.”

"Potem pa pojdimo. Poslal bodem po kavase, ki nam bodo sledili in
polovili vse ljudi, ki se mude v hiši. Toda tvoj prijatelj Hulam je ponudil
tristo pij astro v in ta dva kavasa sta te našla. Dobita li denar, efendi?”

"Da, dal jima bodem denar takoj.”

Vzamemi denarnico h  žepa; toda Hulam me prime za roko in reče,
kakor da. bi bil razžaljen :

"Stoj, efendi! Ti gost moje hiše. Hočeš li osramotiti mojo čast, da
mi ne dopustiš storiti ono, kar sem obečal?”

Končno uvidim, da mu moram to prepustiti. On vzame svojo denar¬
nico, in že hoče vročiti denar obema kavasoma, ki sta stala pri vhodu, ko
mu pomoli sam kadija svojo roko.

"Stoj,” veli kadija, "jaz sem predpostavljeni teh policijskih urad¬
nikov t  Drinopolju. Povej mi efendi, so li te v resnici našli?”

--284  —

Obeh kavasov nisem hotel pripraviti ob njun denar, in vsleid tega
rečem:

“Da, ona sta me našla.”

“Tvoje besede so zelo modre, toda povej mi tudi, bi li te našla, ako
bi ju jaz pustil doma, mesto da bi ju poslal za teboj?”

"Hm, potem bi me seveda ne našla.”

“Komu se imaš toraj pravzaprav zahvaliti, da sta te ugledala?”

Prisiljen sem bil slediti n j ego ve j logiki; v ostalem bi pa nam ne bilo
v prid, ako bi se mu zamerili in vsi e d tega odgovorim tako, kakor je
pričakoval:

“Pravzaprav tebi.”

On mi prijazno pokima in nadaljuje z izpraševanjem:

“Čegavi so toraj ti pijastri, efendi?”

“Samo tvoji.”

“Toraj naj jih Hulam meni plača! Nikomur se ne sme goditi krivica,
in tudi kadija mora gledati na to, da pride doi svoje pravice.”

On dobi denaT in ga spravi, medtem, ko oba policaja začudeno gleda¬
ta. Vsled tega skušam priti neopaženo do njih, vzamem dva zlatnika iz
denarnice in dam vsakemu po jednega. To se je moralo po tajno zgoditi,
ker inaee je bilo pričakovati, da bi sodnik ponovno sodil o pravičnosti.

Kavasa sta bila zelo srečna vsled tega daru, dočim ta izdatek meni ni
škodoval, kajti dal sem: jima od denrja, ki je bil last Ali Manaha.

Sedaj pošlje kadija po policaje, ki kmalo pridejo-. Predno pa odidemo,
mi da kadija znamenje, naj pridem k njemu. Bil sem zelo radoveden, kaj
mi ima tako zaupnega povedati.

“Efendi,” reče kadija, “si li tvoje stvari povsem gotov, namreč, da
je on derviš iz Štambula ?”

‘ ‘  Popolnoma! ’ ’  mn odvrnem.

“Je li bil poleg, ko so tebe vjeli?”

1  “Da, on je celo določil odkupnino, ktero bi imel jaz plačati.”

“In on ti je odvzel, kar si imel v svojih žepih?”

“Da.”

“Tudi tvojo denarnico?”

“Da.”

Sedaj se mi je pričelo svitati, kaj- on namerava. Ko sem pripovedoval
o svojem dogodku, sem pošteno povedal, da sem našel v denarnici več de¬
narja. kakor sem ga imel preje. Ta denar si je hotel prilastiti. Kadija ga
je hotel zapleniti! Tn vsled tega je kar najprijaznejše pričel izpraševati:

“Danes je imel denar v svojem žepu?”

“Da, jaz sem mu ga odvzel.”

“In v denarnici je bilo več denarja, kakor poprej?”

“V njej je bil zlat denar,'kterega nisem jaz dejal notri. To je res.”

“Potem mi bodeš priznal, da ta denar ni tvoj!”

“Čegav pa?”

“Njegov, efendi.”

— 285  —

“Tega ne zapopadem. Iz kakih razlogov pa naj, bi dal svoj denar v

mojo denarnico?’’

“Ker se mu je tvoja denarnica bolj dopadla, kakor njegova. Toda
nihče ne sme obdržati ono, kar ni njegovo!”

“Ti imaš prav, toda misliš li, da sem si kaj pridržal, kar bi ne bilo
moje ? ’ ’

“Naravno! One zlatnike, ktere je dejal v denarnico.”

“ Valahi! Ali si slišal iz njegovih lastnih ust, da je dejal denar v
mojo denarnico?”

“On laže.”

“To se mora dokazati. Jaz o denarju ničesar ne vem.”

“Toda dejal si vendar sam, da oni denar ni bil preje v tvojej de¬
narnici!”

“To tudi priznam. Toda nihče ne ve, kako je prišel denar v denarni¬
co; ker je pa sedaj v njej, je toraj moj.”

“Tega ne smem pri poznati in dovoliti. Denar mora vzeti oblast, da
o'a potem izroči pravemu lastniku.”

“Povej mi preje, čegava je voda, ki dežuje po noči na tvojo dvo¬
rišče?”

“Čemu to vprašanje?”

“Ali oblast pride po vodo, da jo potem vrne pravem lastniku? Preko
noči je deževalo v mojo denarnico. Voda je toraj moja, kajti jedim, čegar
je zamogel biti denar, se mu je odpovedal.”

“Sedaj vidim, da si Frank, ki ne pozna zakonov te dežele.”

“Mogoče je temu tako; vsled tega se pa ravnam po svojih lastnih za¬
konih. Kadija, denar pridržim jaz in ti ga ne dobiš!”

Pri teh besedah se »krenem in on niti ne skuša, da bi me pregovoril.
Nikakor pa nisem nameraval denar pridržati, kajti z njim zamorem vse-
kako kaj koristnejšega ukreniti, nego, da bi ga dal v žep uradnika, ki je
brez dna.

Potem odidemo. Kavasi dobe povelje, da nam morajo od daleč slediti,
da ne bode stvar sumljiva.

Ivančno pridemo do vogala, kjer smo se včeraj zvečer z možem sestali.
Tudi Hulam se je tega dobro spominjal. Od tu naprej sem pa moral jaz
voditi družbo. Nikakor mi ni bilo težavno najti hišo. 'Vrata so bila zapr¬
ta. Mi potrkamo, toda nihče ne pride, da bi nam odprl.

“Oni se boje,” pripomni kadija. “Videli so nas in sedaj so se poskrili’

“Tega ne verjamem,” mu odvrnem. “G-otovo sem srečal kakega izmed
teb ljudi, ko sem z Ali Manahom jezdil po mestu. Ta je videl, da je derviš
vjet,, in da se je načrt ponesrečil. Vsled tega je ostale pravočasno posva¬
ril, in oni so bežali.”

“Potem moramo s silo udreti!”

Ljudje na ulici so se pričeli zbirati, da vidijo, kaj se bode zgodilo.
Kadija je svojim kavasom ukazal množico razgnati in potem smo vrata
jednostavnc razbili.

286  —

Dolgi in odd mostovž takoj spoznam. Policaji se takoj porazdele po
vseh prostorih v hiši, toda kljub temu ne najdejo v poslopju niti jednega
človeka. Razni znaki pa kažejo na to, da so Stanovniki v naglosti zbežali.

Poiščem tudi oni prostor, kjer sem ležal, ko sem bil vjet. Ko se vrnem
na dvorišče, je kadija ponovno pričel zasliševati Ali Manaha, ki je pa se¬
daj mnogo bolj samozavestno nastopal in odgovarjal, kakor preje. Mogoče
se je bal, da ga Stanovniki hiše ne izdajo, toda ta strah je sedaj ravno ta¬
ko -zginol, kakor oni ljudje ,ktere smo tukaj pričakovali. Tu moram pono¬
viti vsa svoja prejšnja izpovedanja; sodniku pokažem tudi prostor, na kte-
rem je Ali Manah kraj mene sedel, kakor tudi ono mesto na dvorišču,
kjer sem se boril proti premoči mojih napadalcev.

‘‘In ti te hiše v resnici ne poznaš?” vpraša kadija.

“Jaz je ne poznam,” odvrne Ali.

“Nisi hil še nikdar tukaj?”

“Nikdar v življenju.”

Sedaj se okrene sodnik proti meni:

“Efendi, tako ne more nihče lagati in tajiti! Vsled tega se mi vsilju¬
je prepričanje, da se ti motiš.”

“Potem se moti tudi Isla, ki ga je videl v Štambulu.”

‘ ‘ Ali m to mogoče, kajti mnogo ljudi na svetu si je podobnih. Ta ri¬
bič iz Inade je morda nedolžen! ’ ’

“H^češ z menoj stopiti malo na stran, kadija?”

“Čemu?”

“Rad bi ti nekaj dejal, kar drugim ni treba slišati.”

Kadi zmaja z glavo in reče :

“Ti ljudje lahko slišijo vse, kar mi’imaš povedati, efendi.”

“Želiš toraj, da slišijo ljudje besede, ki zate niso povoljne?”

Končno se vendar premisli in reče strogim glasom:

“Ti ne bodeš spregovoril niti jedne besedice, ktere bi jaz ne hotel sli-
šači; vendar pa hočem 1  hiti milostljiv in hočem tvojo prošnjo vsiišati. Poj¬
di in govori!”

Kadija se odstrani za par korakov in jaz mu sledim.

“Od kod pa prihaja to, kadija, da sedaj; govoriš z menoj na povsem
drugačen način, kakor preje? Kako prideš do tega, da si sedaj uverjen, da
je ta človek nedolžen, dasiravno si bil še malo preje prepričan, da je on
pravi zločinec?”

“Uvidel sem, da se motiš.”

“Ne,” odvrnem mu tihim glasom. “Ti nisi uvidel, da se jaz motim,
temveč, da ši se ti zmotil. I” 1

“V čem, naj se jaz zmotim? Ali mar naj se motim glede tega ribiča?”

“Ne, temveč glede mene. Ti misliš, da si bodeš prilastil mojo denar-
nioo. Ker pa sedaj veš, da tega ne moreš doseči, smatraš zločinca ne¬
dolžnim.”

“Efendi!”

“Kadija!”

Pri tem napravi zelo hud obraz in reže:

— 287  —

"Ali ne veš, da te zamorem radi te žalitve poslati v ječo?”

"Tega ne bodeš storil! Jaz sem gost te dežele in njenega vladarja; ti
z menoj ne moreš razpolagati. Povem ti pa, da bode Ali Manah vse pri¬
znal, ako postopaš tako, kakor da bi ga dal pretepsti. Jaz ti ne delam ni-
kacih predpisov, vendar bi pa doma rad pripovedoval, da so sodniki padi-
šaha pravični ljudje.”

"To smo tudi in to ti bodem takoj dokazal!”

Sodnik odide zopet k ostalim in vpraša jetnika:

"Poznaš h and ji j o Doksata v tukajšnjem mestu?”

Jetnik spremeni barvo in odgovori dokaj omahljivo:

"Ne; saj vendar še nisem nikdar bil v Dritoopolju!”

"In on tudi tebe ne pozna?”

"Kje neki naj bi me videl?”

"On laže!” pripomnim jaz. "'Kadija, ti' si moral videti na njem, da
laže, in vsled tega zahtevam, da se: ga predstavi Doksatiju, da ga —stojte!
Za božjo voljo nazaj!”

Medten , ko sem govoril, sem slučajno pogledal kviško. Bili smo na
malem dvorišču, ki je bilo kroginkrog obdano z hišami. Tam, kamor sem
pogledal, stoji neke vrste lesena ograja, skozi ktero sta moleli dve puški
naravnost proti nam: jedna je merila naravnost name in druga na jetnika.
Takoj skočim v stran pri vhodu, da se tam zavarujem. V tem trenutku
počita dva strela in istodobno se zasliši glasen -krik.

"Alah ia Alah! Ma una! Moj Bog, moj Bog, pomagajte!”

Tako je zakričal jeden izmed kavasov in padel.

Jedna kroglja je bila brezdvomno namenjena meni. Ako bi počila
strela le za t-renotek preje, -bil bi ubit, kajti strelee je že sprožil, ko sem
odskočil. S stre''- njem ni -zamogel prenehati in tako je pogodila kroglja
kavama v glavo, ker je stal baš za menoj.

Druga kroglja je pogodila svoj eilj, kajti Ali Manah je ležal mrtev
na zemlji.

Yvs  nisem videl, kajti par trenotkov kasneje sem bil že na drugi stra¬
ni dvorišfa Male lesene stopnice -so tu vodile navzgor proti leseni ograji,
kjer so počili streli.

"Navzgor, sidi! Tudi jaz prihajam-!”

To je bil glas mojega, malega in hrabrega hadžija, ki mi je takoj sle¬
dil. Po stopnicah pridem na mali mastovž, ki je vodil v male sobice, ktere
so bolj služile- ime lulknje. Mostavž je vodil naravnost proti omenjeni ogra,-
'i. Tu še diši po- smodniku, toda nikjer ni kakega človeka. Z Halefom pre¬
idem- vse sobice, ki so pa bile tudi prazne. Streljala sta dva lopova, kajti
vitel sem natančno dve puški.

Sedaj zaslišim onstran poslopja hitre korake. Stena je bila lesena in
v ii,ej ugledam malo razpokljino, skozi ktero pogledam. Pravilno! Po dvo¬
rišča hitita dva moža, oborožena z dolgimi turškimi puškami.

■Taz po-hitim na mostovž in zakričim na dvorišče:

“Hitro na prosto, kadija ! Morilci beže skozi sosedno hišo!”

— 288  —

"To ni mogoče,” zakriči sodni.

" : Saj sem ju videl! Hitro, hitro!”

Sodnik se okrene proti svojim ljudem in reče:

"Poglejte, ako se efendi ne moti!”

Dva kavasa odideta počasi. Meni je bilo naposled prav vse jedno, sta
li napadalca prijeta ali ne, in vsled tega odidem zopet na dvorišče. Ko
pridem doli, me vpraša kadi ja:

"Efendi, si li ti hekim?”

Orijentalci so namreč mnenja, da je vsak tujec zdravnik, ali vrtnar.
Modri kadija je hil ravno takega mnenja.

Ker nisem hotel dolgo govoriti, mu pritrdim.

"Prosim te, poglej, sta li ta dva popolnoma ustreljena!”

0 Ali Manah n ni bilo dvoma, kajti kroglja mu je prišla v jedno sence
in je prišla zopet skozi drugo na prosto. Kavas je hit ustreljen v čelo, to¬
da živel je še,dasiravno sem takoj videl, da mora vsaki trenotek umreti.

"Moj oče, moj oče ! ” plaikal je dragi kavas, ki je pokleknil kraj ustre¬
ljenega.

"Čemu plakaš!” reče kadija. "To je njegov kizmet, tako je bilo za¬
pisano v knjigi, in Alah ve, kaj počne.”

Sedaj se vrneta onadva kavasa, ki sta počasi sledila napadalcema

"Ima li ta efendi prav?”

"Da.”

"Sta videla morilce?”

"Videla sva jih.”

"Čemu jih pa nista prijela?”

"'Bila sta že nekoliko oddaljena.”

"Čemu jima nista sledila?”

"Ker nisva smela, kajti ti nama nisi t ukazi- D nam.;; - n
zal, naj pogledava, se li ta efendi ne moti.”

"Vidva sta lena psa! Takoj pojdite vsi
morete vjeti!”

Sedaj odidejo vsi kavasi in teko. Prep:
kom prenehali, kakor hitro se dovolj oddal;

V Alah akbar — Bog je velik!” mrm:
hotela tebe ustreliti in sedaj zamoreta uiti!

"Pusti ju, dragi Ilalef, kajti tu se ne i

t-udi samo jeden korak.”

"Toda ako hi te kroglja pogodila?”

"Potem hi bila zgubljena, kajti ti hi jim:

Kadija je 'imel posla s truplom jetnika

"Ali morda veš, efendi, čemu so ga usti :

"Naravno, mislili so, da jih bode izdal
od njega bi lahko vse izvedeli.”

"Dobil je svojo plačo! Toda čemu so s.

— 289  —

“Oni niso streljali na tega, kajti kroglja je bila meni namenjena. Sa¬
njo radi tega, ker sem še pravočasno odskočil, ine niso ustrelili Ysled te
ifa je pa kroglja pogodila moža, ki je stal za menoj.”

“ PoTtrnj-takem so se ti hoteli osvetiti.”

“ Vsekako. Kaj se zgodi s truplom?”

Jaz se nečem z ni’m omadeževati. Ta človek je dobil svojo plačo in
radi tega ga bodem dal pokopati. To je namreč vse, kar se zamore sedaj
z njim zgoditi. Njegov konj je še pri Hulamu, toda poslal bom' ponj.”

“In njegov oče? Naj li ta uide?”

“Ali ga nameravaš' še zasledovati, efendi?”

■“Naravno! ”

“Kedaj?”

“Potem nas ne bodeš več potreboval?”

“Ne. Ti lahko odpotuješ.”

“Potem bodemo v dveh urah že na potu.”

“Alah bodi z vami in naj vam dodeli, da se vam lov posreči.”

“Da, Alah naj pomaga; toda kljub temu se ne odrečem tvojej po¬
moči.”

“Jaz naj vam pomagam? Kako si ti to domišljaš?”

“Ali mi nisi obljubil, da mi daš zaporno povelje in šest kavasov?”

“Da, oni bi čakali ob jutranje.} zarji pred Hulamovimi vratmi. Toda
zvedel sem še preje, da si ponesrečil. Rabiš vseh šest kavasov?”

“Ne, trije bodo zadostovali.”

“Ti pridejo k tebi tekom dveh ur. Toda bodeš tudi ti držal besedo,
ko jo si mi dal?”

“Držal jo bodem tako, kakor ti tvojo.”

‘‘Potem, zdravstvu}! Alah naj te ohrani zdravega, da prideš zdrav in
živ v deželo tvojih očetov!”

Pri te besedah odide. Odkar sem se branil izročiti mu denar, je  postal
povsem drugačen. Tudi njegovi podložniki so zginoli. Le sin kleči še kraj
svojega ustreljenega očeta in glasno jadikuje za njim. Ranjenec ima le še
par ur živeti. Jaz vzamem denarnico, pr&štejem denar, ki je bil last Ali
Manaha, in ga dam kavasu. Kljub žalosti, me začudeno pogleda in vpraša:

“Naj li bode to moje, efendi?”

“Da, to je tvoje. Pokoplji s tem tvojega očeta, toda ne povej o tem
kadi ju.”

“Hvala ti, efendi! Tvoja dobrota mi prinaša balzam v rano, kojo mi
je poslal Alah. Moj oče se je moral odzvati njegovemu klicu. Jaz sem siro¬
mak. Sedaj pa bodem lahko dal postaviti na njegov grob kamen s turba¬
nom, da zamorejo obiskovalci mezarkana (pokopališča) videti, da tu leži
verni sin proroka.”

Tako sem jaz, ki sem kristjan, nevede pomagal mrtvemu muzlomanu
do nadgrobnega spomenika. Radoveden s&n, bi se li denar umorjenega Ali
Manaha porabil v boljšo svrho, ako bi ga izročil kadiju? —

Še nismo prišli do Hulai o ve hiše, ko ugledamo- dva kavasa, ki sta vo¬
dila Ali Manahovega konja.

— 290  —

Tako »e je toraj zgodilo ono, o Čemur smo že včeraj zvečer mislili, da
je nemogoče. Vprašal sami: “Ali naj Ali Manah ne bode kaznovan?"

Pravici ni bilo potreba, da bi ga iskala v Štambulu, kajti sam jej je pri¬
šel v roke. Vsled. tega dogodka smo pa zgubili seveda celo -Adpbiudna in
vsled tega nam ni kazalo kaj drazega, da zamujeno zov-et popravimo z
hitrim.^ potovanjem.

Doma smo se posvetovali. Najprej e vpraša Halam, kake vrste so bili
orni ljudje, ki so zahajali v hišo, v kterej je bil derviš ustreljen. On je bil
mnenja, da so bili v zvezi s takozvanirui nasri v Carigradu. To je bilo
najbrže pravilno, toda pred vsem sem jih držal za ljudi, kterim pravijo
prebivalci 1  na Balkanu, “da boi  šli v gorovje".

Šele sedaj sem imel čas baviti se z listkom, kterega še vedno nisem
raztolmačil.

“Znaš li citati te vrstice, efendi?” vpraša Isla.

Mučil sem se na vso moč, toda na njegovo vprašanje sem moral odgo¬
voriti z “ne". Listek gre iz roke v roko, toda vse je bilo zaman, kajti ni¬
hče ga ni' znal brati. Posamezne črke so bile dokaj jasno napisane, toda
tvorile so besede, ki so bile meni in ostalim popolnoma tuje.

čital sem posamezne najkrajše besede skupaj — toda imele niso smi¬
sla. Pri tem se pa izkaže moj mali Halef za najpametnejšega, med nami.

“Efendi,” reče HaJef, “Od koga je ta listek?”

“Visekako prihaja od Hamd el Amazata.”

‘•'Ta mož ima vsekako dovolj razloga, da ostane ono, kar napiše, taj¬
no. Ali ne misliš, da je ta pisava tajna?’ 7 ’

“Hm! Morda imaš prav. Hamd el Amazat je moral vsekako uvaže-
vati, da -zamere listek priti v napačne roke. Pisanje ni tajno; toda, kakor
se mi dozdeva so črke napačno postavljene. “Za ila ni”; tega ne razu¬
mem. “Al”, to je beseda, toda ne orijentalska in “nak” — — ah, ako se
eita narobe, potem je to “kan”!”

“Mogoče je pisano vse narobe!” reče Hulam. “čital si “ila”. Ako
se to čita narobe, potem dobimo besedo “ali”..”

“Pravilno!” odvrnem. “To je ime toda zajedno tudi srbska beseda,
ki pomenja slovensko “ali”. “Ni” se eita narobe “in”; to je rumun-
sko in pomenja “zelo”.”

“čitaj vse tri vrstice od leve na desno, mesto da eitaš od desne na
levo!”, reče Isla.

To storim, toda vzelo mi je precej časa, predno se mi posreči črke raz¬
postaviti tako, da so nastale besede in da se je cital stavek:

“In pripe besie la karanorman kan ali za panajir menelikde.”

To je bila vsekako mešanica rumunskega, srbskega in turškega jezi¬
ka in se glasi v slovenščini:

“Zelo hitro- poročilo v knrnttOTman kanu; toda po sejmu v Meneliku. ”

“To je pravilno; to mora biti pravilno I” vzklikne Hulam- “V  i iar

ifaevih je sejm v Meneliku.”

“In Karanorman kan?” vprašam jaz. “Kedo pozna to kraj?” __j

— 29 L —

Nihče ga ne pozna. Beseda bi pomenjala v slovenskem jeziku “hiša
v črnem gozdu”. Kraj je bil toraj vsekako majhen in je bil v gozdu, ozi¬
roma v temnem gozdu. Toda v kterej pokrajini?

Bavili smo se z mnogimi predlogi, da bi pronašli ta kraj ali hišo, toda
ni jcds:i  predlog nas ni vodil do zaželjenega cilja.

Kočno predlagam prijateljem: “Ne mučimo se sedaj preveč; glavna
stvar je, da je treba poročilo prinesti v Karanorman kan šele po> sejmu v
Meneliku. Beseda “za” pomenja “v” ali pa slovenski “za”. Iz tega skle¬
pam, da mora. oni, ki bi prejel poročilo, najprije obiskati sejm, in šele po¬
tem iti v Karanorman kan. In pot, po kterej so odjezdili oni trije jezdeci
včeraj po noči, vodi gotovo v Menelik, ne?”

“Da,” odvrne Hulam, “ti imaš prav, efendi. Barud el Amazat je od¬
šel v Menelik. Tam. ga prav gotovo najdemo.”

“Ne gubimo toraj po nepotrebnem časa in podajmo se kakor hitro
mogoče na pot. Potrebno pa bode poslati tudi posebnega sela v Iskendrije
(Skadar) k Henri Galingreju, da ga posvarimo pred pretečo mu nevar¬
nostjo.”

‘To oskrbim jaz. Toda p red n o odidete, morate pri meni obedovati.”

V kratkih besedah naj navedem, da smo bili v dveh urah pripravljeni
na pot in zbrani na dvorišču. Bili smo štirje: Ožko, Omar, Halef in jaz.”
Vsi drugi so morali ostati v Drinopolju.

“Efenoi,” reče Isla, “za koliko časa se poslavljaš?”

“Tega ne vem. Ako lopove kmalo dobimo, se vrnem, da dovedem
Banid el A mazal a v Drinopolje. Ako jih pa ne dobimo, potem je tudi mo¬
goče, .da se nikdar več ne vidimo.”

“Tega naj Alah ne dopusti! In ako se sedaj podaš v tvojo domovino,
se moraš zopet vrniti v Štambul, da vidimo tvoje obličje. Tvojega hadži
Halef Omarja, nam pa že sedaj pošlješ nazaj.”

“Jaz grem tje, kamor se poda moj efendi!”, odvrne Halef, “jaz se le
tedaj ločim od njega, ako me zapodi od sebe.”

Sedaj pridejo na .dvorišče oni trije kavasi, ktere nam je poslal kadija.
Le težavno seanse vzdržal smeha, ko jih vgledam. Sedeli so na konjih, kte-
rih nijeden ni bil vreden sto pijastroV.' Vsi so' pa bili oboroženi do glave,
da.sira.vno so kljub temu povsem miroljubno izgledali.

Jeden prijezdi do mene, me zvedavo pogleda in povpraša:

“Efendi, ali si ti Kara ben Nemsi?”

“Da.”

“Dobil sem. povelje, da se pri tebi javimo. Jaz sem namreč kavas-
baši.”

Bil je toraj poveljnik kavasov. '

“Si prinesel seboj zaporno povelje?”

“Da, efendi?”

“Znate dobro jezditi?”

“Jezdimo kakor sam vrag in tebi bode težavno nas dohajati.”

“To me veseli. Ali vam je kadija naznanil, koliko dobite svaki dan?”

— 292  —

‘‘Da. Za vsako osebo- moraš plačati vsaki dan deset pijastrov. Evo
ti pisma.”

Naznanilo se je v rezniei glasilo tako-, da mora vsak ks"- o

deset pijastrov na dan. To je pa bilo povsem d.,

z menoj dogovoril! Pravzaprav bi mu moral pot

zdijo, kakor vrag, nazaj, toda že prvi pogled na n.,

ne bode treba večno jim dajati plačo. Kavas-baši oju, kakor

netopir na strehi in tudi ostala dva sta bila njem > jedna-ka.

“Ali so vam znane vaše dolžnosti?” jih vprašam.

“Naravno!” odvrne mi vodja naših trabantov. “Mi moramo vjeti tri
lopove, kterih vam ni mogoče vjeti, nakar vas moramo z njimi zajedno
transportirati v Drinopolje.”

To je bilo zelo čudno povedano, vendar pa moram izjaviti, da so mi
bili vsi trije po volji. Že v naprej sem vedel, da bodemo- imeli na poti obilo
smeha. Halef se je pa zelo jezil, ker se je kadija upal nam poslati tabo
spremstvo.

Potem se je pričelo poslavljanje, kar se je vršilo po slikovitem orijen*
talskem načinu, toda s popolno iskrenostjo. Mi nismo vedeli, se li še kedaj
vidimo ali ne, in radi tega je bilo slovo negotovo, oziroma ne baš težko za
vse življenje in tudi ne površno in lahko le za kratko dobo.

Pesnica je, ostavil sem drage prijatelje, toda najdražji, moj hadži, je
ostal pri meni; to je omililo ono žalost, kterej se ne more nihče izogniti,
kadar se poslavlja.

Mislil sem, da bodemo ostavili Drinopolje v smeri proti Pilihe; sedaj
je pa prišlo drugače in odrinili smo- proti zapadu ob Ardi napram večjim
naporom in nevarnostim, kakor smo si predstavljali. —-

Konec tretje knjige.

f

NARODNO IN UNIVERZITETNA

KNJI (17U (17UNICA

00000461149