F. Valenčič
Pravljica o treh bratih
Sili so trije bratje. Eden je bil hrom, drugi grbast, tretji pa suhorok. Hodili so po svetu in iskali službe. Ia vsak izmed njih je imel svojo skrivnost. Hromec je imel nevidno koso, grbec nevidne grablje iu suhoroki oči, ki so oblažile vsakega hudobnega človeka. Bilo je ravno o košnji, ko so dospeli do bogate vasi. Vstopili so v hišo, ki je bila najlepša v vasi in v kateri je živel hudoben človek. Suhorokec ga je po-gledal, pa so mu kanile solze po licu. Nato je hudobni človek peljal brate v hišo in jim rekel: »No, če iščete ravno službe, jo dobite lahko pri meni. Koscev nimam, pa mi boste vi pokosili travnik ...«
t- -                   •
38                           '                            '
Nato jim je dal obilo jesti, kose in grablje in jiii peljal k travniku. Travnik pa je bil tako velik, da mu ni bilo videti konca, če ga je človek gledal z visoke gore. Ko jih je hudobni človek pripeljal do travnika, jim je rekel: »Vidite, tukaj je, pa ga pokosite! Ali dlje ko tri dni ga ne smete kositi, če ne, vas spodim iz službe.« Hudobni človek je seveda mislil, da se bodo trije bratje hudo prestrašili.
Hromec pa je rekel mirno: »Gospod, zdaj greste
lahko domov. Delo bomo že sami opravili brez vas.. .«
Hudobni človek se je zastnejal in odšel proti domu.
Trije bratje so polegli v senco, hromec pa je rekel
nevidni kosi:
»Kosa, gfej (ravico, odsekaj ji glavico, da bo umi la, očesa zaprla . . .«
In res, nevidna kosa je sekala glavo travici, da je padala, umirala in očesa zapirala. Se pred večerom je bil pokošen ves veliki travnik. Nato je kosa kakor blisk priletela k njemu nazaj in legla poleg njega v travo.
»Jutri bomo pa pograbili,« je rekel grbec.
Hudobni človek je prišel proti večeru k bratom, ki so ležaii v fravi pod velikim hrasfom. Hudo se je pre-strašil, ko je videl, da je veliki travnik že ves pokošen. Tiho se je priplazil do hrasta in poslušal, kaj se pogo varjajo bratje.
Hromec je rekel grbcu: »Moja nevidna kosa je vsč vredna ko tvoje nevidne grablje ...«
Grbec je rekel: »Nikdar! Brez mojih nevidnih grabelj pa ne bo pograbljena trava ...«
Hromec je odgovoril: »Brez moje nevidne kose pa ne bi bila pokošena trava ...«
Tako sta se prepirala hromec in grbec, dokler niso vsi trije zaspali pod velikim hrastom
39
Hudobni človek pa je začel tipati po travi in iskati nevidno koso in nevidne grablje. Ko jih je našel je vesel tekel proti domu in jih s'-ml v temno klet.
Hromec in grbec sta strašno zajokala, ko nista več našla nevidne kose in grabelj
Suhorokec je pa rekel: »Ce je hudobni človek vzel nevidno koso in grablje, ga bom jaz pogledal tako milo, da jih bo dal nazaj...«
Šla sta za suhorokim v vas k hudobnemu človeku.
Hudobni človek pa je bil zvit. Ko je videl, da gredo trije bratje k njemu, si je zavezal oči z robcem, ker je vedel, da ima suhorokec čudapolne oči, ki človeka omehčajo in oblažijo.
Tako ni mogel suhorokec z očmi preprositi hudob-nega človeka, da bi dal nazaj nevidno koso in grablje. Trije bratje so žalostni odšli.
Hromec je jokal: »Kosa, Ijuba kosica, vrni se, vrni!«
Orbec je jokal: »Orablje, ljube grabljice, pridite nazaj k meni! ...«
A kosica in grabljice se niso vrnile. Hudobni človek pa se je smejal z zavezanimi očmi skozi okno.
Pa hudobnemu človeku so grabljice in kosica malo koristile. Ko je velel drugega dne, naj pograbijo grablje travnik, ga grabljice niso ubogale.
Tako je raoral najeti takoj sto Ijudi, da so mu po-grabili pokošeno travo Hudobnega človeka je pa še povrhu pekla vest, da je vzel revnim bratom nevidne grablje in koso.
Nekoč, ko so prišli bratje spet v tisto vas, jim je vrnil grabljice in kosico.
*
40                                                            '