ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA. JOžA GAšPERŠIČ Joža Gašperšič, rojen v Kropi 14. marca 1896, je izšel iz ugledne kroparske delavske družine: njegov oče je bil med drugim tudi ustanovni član znamenite Zebljarske zadru- ge, mati pa je pripadala tistemu družinskemu okolju, ki je kazalo velik smisel za umetnost; tako Peter Zmitek, priznani slikar-profesor, kot Valentin, glasbenik-samouk, sta bila pri- ljubljena Joževa strica. Kot odličen učenec in maturant šentviške gimnazije je Joža študiral tudi glasbo, a prva svetovna vojna mu je temeljito prekrižala račune. Po vojni je še bil nekaj semestrov slušatelj eksportne akademije na Dunaju, potem pa se je vrnil v Kropo in se zaposlil v Zebljarski zadrugi. Predal se je dvema nalogama: reor- ganizaciji te zadruge in pospeševanju ljudske kulture. Za oboje je skrbel z njemu lastno širino nazorov in s čutom osebne odgovorno- sti. Glede reorganiziranja Zebljarske zadru- ge, ki se je preimenovala v »Plamen«, in se- stave novih zadružnih pravil se je posvetoval s takratnimi priznanimi sociologi. Sel je za tem, da bi podjetje postalo resnično delavska last, in za tem, da bi s primernimi glavnica- mi aajamčil trdnost podjetja. Predlagal je zvišanje zadružnih deležev na 30.000 din in čeprav so v času njegovega upravljanja de- leže še dvakl-at zvišali, je veliko število de- lavcev imelo polno vplačane deleže že pred izbruhom druge svetovne vojne. Prav v dobi njegovega upravljanja zadruge je odmrla starodavna žebljarska obrt, ker jo je spodrinil stroj. Podjetje je bilo s tem pri- siljeno, da je tudi samo prešlo na moderni sistem proizvodnje vijakov. Vsi stroji, ki so jih takrat kupili, so obratovali do poslednje rekonstrukcije pred nekaj leti ali polnih 35 let; nekaj jih je v pogonu še danes. Leta 1936 je ustanovil umetnokovaško delavnico, da bi v okviru zadružne skupnosti vsaj delno ohra- nili ravnotežje med starim in modernim. Te- mu delu je sledila ustanovitev Kovinarske strokovne šole s pravico javnosti, prve take šole pri nas. Joža Gašperšič si je omislil tudi izdajanje lista »Zadrugar«, glasila podjetja Plamen. V časih, ki nikakor niso bili prijazni de- lavskemu gibanju, je tudi v socialnem po- gledu prispeval dokaj koristnega. Oprt le na skromne domače moči in domača sredstva, ki jih ni ščitila nobena oblast, je v poslednjih letih pred vojno visoko dvignil delavske za- služke, uredil pokojninsko vprašanje zadruž- nih delavcev in vpeljal v podjetju družinske doklade za otroke in nezaposlene matere. V ta namen je zadružna skupnost vplačala 1 */o svojih plač. Tik pred okupacijo so se tudi že izdelovali načrti za povečanje tovarne, novo ustanovljena Stavbna zadruga pa je še uteg- nila nakupiti več zemljišč za gradnjo delav- skih hišic. Okupacija je prekrižala vse račune. Kljub hudim pogojem je izdelovalo podjetje Pla- men z vednostjo vodstva predmete, ki jih je potrebovala narodnoosvobodilna vojska. Ker je bil Gašperšič skromen in nesebičen mož, ni rad govoril o tem delu in o zvezah z dru- gimi gospodarskimi osebnostmi Gorenjske, ki jih je imel prav z namenom, da bi podpiral narodnoosvobodilno stvar. Ranjki Gašperšič je mnogO' žrtvoval za dvig kulturnega življe- nja svojih rojakov. Po upokojitvi, ki je prišla zanj prezgodaj, se je veliko ukvarjal s krajevno zgodovino železarstva. Napisal je tudi dolgo vrsto član- kov v časopis za slovensko' krajevno zgodovi- no Kroniko in v znane Loške razglede; spisal je dalje brošuro Vigenc. Tudi kronika »Pla- mena« je njegovo delo. Mnogo zamisli pa ni mogel več uresničiti. Umrl je v svojem rojstnem kraju 7. decem- bra 1964. Joža Solar 103