Anka. Drobne, vprašujoče otroške oči v belem obrazkn so pokukale skozi vrata v sobo. »Ali še vd ateka domov? ... Mama!« ... Žena je pogledala na uro. »Oh, to je nadloga. Skoro gotovo že zopet sedi v krčmi in zapravlja denar. Doma pa pomanjkanje, ki bi ga ne bilo treba, če ne bi bilo te nesrečne pi-jače.« Trudna je odložila delo, vse pospravila v košek, sukanec, igle in škarje ter odšla, da bi dala lačnemu otroku košček kruha. Njen predčasno še razorani obraz, njeni rahlo posiv^li lasje, tožna guba okrog njenik ust: vse to je govorilo pretresujočo zgodbo o trpljenju, ki ga je morala prestajati, ker je Ankin oče tako strastno vdan pijači. Edino veselje, edini svetli sončni žarek, ki je ožarjal temo v noči trpljenja, ji je bila Anka, njen edini otrok. Ko so se vtihotapljali obupni trenotki, ji je vselej misel na ubogega otroka dala zopet moci, da je tiho in brez tožbe prenašala mučeništvo. Z globoko, tiho ljubeznijo je večkrat podrsela njena od dela raskava roka čez zlate laske dragega ji bitja. Nekoč je Anka ob tem znamenju materine ljubezni s svojimi čudovito lepimi očmi proseče po-gledala mater, nežno ovila desnico okrog njenega vratu in tiho zašepetala: »Mamica, rada bi te nekaj vprašala.« »Kaj pa imaš na srcu?« »Mama, gospod katehet so danes v šoli napisali tiste otroke, ki bodo smeli iti letos k prvemu sv. ob-hajilu. Meni so rekli, da sein sicer še majhna in mlaj-§a kot drugi, pa bi vendar labko šla že letos, samo, če sta oče in mati zadovoljna. Kajne, mamka, da ne braniš. Saj bom močno pridna. — No, niamiea, kajne, da bom šla!« Neverjetno prisrčna prošnja je govorila iz otro-ških oči. ki so počivale na skrbečem obrazu mate-rinem. t34 Dva mlada učenjaka. »Saj sem že sama mislila na to.« odgovarja mati. >Zdaj, ko sama prosiš in vidim, da so gospod katehet tudi tega mnenja, sem pa srečna, če bomo imeli v hiši že letos prvoobhajanko. Toda ..••« Anka je ugenila. zakaj je materi zastala sapa. Dvignila je glavico ter boječe vprašala: fc____ 135 Kajni;, da bo.atek tudi dovolil!« Cotovo, Anka, saj te ima tudi tako rad kakor jaz. Samo kadar pride iz pivnice, takrat ni za po-govor. Bom že govotila, nič se ne bo.ir le iz srca se veseli najlepšega dne v svojem življeHJu!« Hvala, mamica! Pridno bom molila za vaju oba in priporočila Jezuščku iia dan prvega sv. ©bhajila po-sebno še ateka. Gotovo bo ljdbi Jezušček uslišal- mojo , molitev, da atek ne bo več popival.« Bog daj, otrok moj: toda toliko časa, dokler Ou hoče, moranio.pač prenašati to hudo trpljenje.« Glaseh udarec na kištia. vrata je vzdramil mater in otroka iz prisrčnega pogovora. Trdi- koraki so po-stali vedno bolj sli.šni; nekdo je ropotal po stopnicah navzgor. Roka je s težko silo odprla sobna vrata in mož okoli tridesetih let se je opotekel v sobo. Trdo se je usedel na bližnji stol. Njegov topoglavi pogled, zoprno sladak vonj po žganju, ki se je širil od njega, je razodeval, da se zbirajo viharni oblaki. j\ekaj časa je topo buJj] v tla. Xo mu je pa žena pripravila jed, se je nenadoma dvignil v besnem na-padu in s surovo pestjo udaril po mizi, da se je raz-bila skledica, v kateri je bila jed. Z zavaljenim gla-som je izustil nerazločno kletev. V nepopisnem strahn se je Anka bJeda ko smrt stisnila k vratom, neopazno zapustila sobo in hitela po stopnicah navzdol, kjer ni več slišala divjega oče-tovega glasu- »Oh, morebiti bo atek celo udaril mamico, pa ne bo nobenega, ki bi jo branil!« Ta misel jo je begala, pa je sklenila roke ter pričela prositi: »O Ijuhi Jezušček, odpusti mi, da seni zbežala in pustila mamico samo: pa saj veš, kako se bojim očeta. Ne morein biti zraven, kaclar je hud. Povej svetemu angelčku. da naj jo varuje!« Ro je mala Anka zopet stopila v hišo in se boječe pomikala po stopnicah navzgor, je mati zgoraj po-mirljivo zašepetala: >Le pridi, Anka! Nič se ne boj: saj je atek že zaspal.« V vroči, prekipevajoči prisrčnosti jo je mati ob-jela. 136 Otrokova ljubkost je na mah prepodila materino bridkost, ki jo je pravkar prestano trpljenje razlilo v njeno du.šo. Mala Anka se je že nekaj tednov s posebnim po-ukom pripravljala na prvo sv. obhajilo. Oče je io do-volil in sedaj je bila vsa blažena in srečna. Bližal se je veliki dan ... Zmagoslavna pomlatl je trkala na duri, sveta po-mlad se bo nastanila tudi v mnogih, mnogih otroških dušah. Ena izmed najbolj pridnih prvoobhajank je bila mala Anka. Z angelsko pobožnostjo se je pripravljala na najlepši clan v življenju. Njeii obrazek je žarel kot nebeški čar. Ko je pri pouku prisluškovala besedam gospoda kat&heta, ki je tako lepo govoril o čudežnem kruhu. je iz njeuih svethh ocesc pogosto zažarelo razjedajoče hrepenenje, kot da komaj, komaj čaka milosti prvega trenutka, ko bo zdmžena z božjim Odrešenikom. Ni-koli v svojem življenju še ni bila tako srečna kot sedaj. Spovedni dan je minil.. • Anka je .skupaj z mamico odraolila večerno mo-litev in se nlegla v sVojo belo posteljico. »Samo še tri tlni« — je zaklicala. pa bo Jezušček prebival v meni!« Pred spovedjo je starše prosila, uaj ji odpuste vse, če jih je kdaj žalila. Še očeta je prevzela ta nežna prošnja, pa je Anko poljubil na netlolžno čelo. Pri teni je pa zopet puhnil nasproti zoperni duh po žga-nju. — Prišel je pravkar iz pivuice. Ankine oči so se porosile s solzami. Tiho je jo-kala na postelji, dokler ni nočni angel položil svojih rok ua njene oči ter jo zazibal v sanje o obhajilni slovesaosti. Prazuični glasovi zvoziov farne cerkve so prav-kar utihnili. Napovedali so mladinski praznik, dan prvega sv. obhajila. 137 Še enkrat so presrečni otročiči očistili mlada srca, da bodo vredna prejeti božjega Gosta, ki bo drugo jutro praznoval svoj prihod. Med starši, ki so se odločili, da bodo s prvoobha-janci prejeli Jezusa v sv. obhajilu, sta bila tudi An-kina mati in oče. Takoj po končanem delu je hotel oče iti k sv. spovedi: kajti napravil je sklep, da bo pustil nesrečno pijačo. S tihimi koraki je prihajal večer in. mirao je raz-penjal svoja mehka krila večerni mrak nad malo vasico v dolinici. Kmalu je sprejela v lahek objem svetla pomladaiiska noč s tisočerimi zvezdami vso vas. Na Ankinem domu so še čuli. Mati je pogledala na uro. Očeta dolgo ni bilo iz cerkve. »Mora gotovo čakati, preden pride na vrsto, ker je danes mnogo spovedancev«, se je tolažila mati. Zopet je preteklo pol ure... Očeta ni bilo... »Mamica, pusti ine, da grem gledat v cerkev, če bo atek kmalu na vrsti,« je prosila Anka. Mati jo je pustila. »Mogoče se bosta dobila z očetom že med potjo.« Anka je odhitela. Kmalu je bila pred glavnim vhodom v cerkev. Močno se je morala upreti v težka lirastova vrata, da jih je odprla- Pred spovednico je čakalo Ie še nekaj Ijudi, za-topljenili v molitev ... Očeta — ni bilo ... Kako je začelo močno utripati srce mali Anki! Zdajci se dvigne neki mož in gre počasi proti iz-liodu. Bil je sodelavec Ankinega očeta; tudi njegov sinček je drugi dan pristopil prvikrat k mizi Gospo-dovi. Anka je stopila za njim, ga prijela za roko in ga tiho vprašala, če kaj ve, kje je njen atek. Pogled poln sočutja je zrl iz moževih oči na mlado Aiiko. »Le domov pojdi, mala, ininilo bo še precej časa, preden bo prišel atek. Hotel je z menoj v cerkev. toda na poti ga je srečal njegov stari zuanec, pa ga je pregovoril, da sta zavila v krčmo. Hotel sem ga za-držati, toda vse prigovar janje je bilo zaman...« Anica vsa zbegana se še zahvalila ni za uslugo, ainpak je v divji naglici odhitela in zavila na stran- 138 sko cesto, kjer je bila krčma. Vsa zasopla se ustavi pred vežnimi vrati, ki so bila na poi odprta. »Noter grem«, je spregovorila vsa potrta. »Mo-goče me bo atek ubogal. Prosila ga bom, da bo vsaj danes šel z menoj domov.« Zazdelo se ji je, da je izbruhnil prepir; kajti težke pesti so ndarjale ob mizo, glasno zmerjanje in divja kletev se je valila na cesto. Anko je prevzel grozen strah, ki je iztisnil iz .nje-nega srca gorko prošnjo: »Usmili se me, jezušček! Varuj me. angelček božji, varih moj!« Nato naglo odpre vrata, vstopi in zagleda očeta, kako se glasno prepira s svojim sosedom, nevarnim pijancem. Divje kletve so udarjale na uho nedolžnega otroka. V tem hipu pijani sosed dvigne močno pest in aameri udarec na Ankinega očeta. Anka skoči z ne-verjetno naglico k njemu in z vso težo svojega telesa ¦ potegue dvignjeno roko divjega razgrajača, da je omahnila. 139 Razjarjen od jeze ua nežnega otroka. zabrusi ne-srečni pijanec strašno kletev, pograbi z divjim kri-korn pivsko steklenico in jo z vso silo zažene nasproti plavolasi deklici... Lahen, bolesten krik in — Anka je omahnila kot mrtva na tla ... (Konec prih.)