1»45 - PADLI ZA KOC;A, NAHOD, DOMOVINO - 1085 EL FORTIN 5-6 1'ABOR jo jfiasilo Združenih slovenskih protikomunii/tov • TABOR je last in vestnik Tabora Č3PB 9 Mnenje Tabora 9PB predstavljajo članki, ki so podpisani od glavnega odbora • Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič • Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo Lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR i« the voice of the Confederation of the United Slovene Anticommunists. TABOR es el drgano de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 362-7215 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 246.391. NAROČNINA: $a 1.500.-, Južna Amerika 10 dolarjev, Evropa-Avstralija: 12 dolarjev, ZDA in Kanada 12 dolarjev (zračno paketi). Letalska naročnina za vse države 15 dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič — Rio Colorado 1806 — (1686) Hurlingham — Bs. As. — Argentina. SLOVENSKI DOMOBRANCI PRED 40 LETI NISO UMRLI ZASTONJ! — NJIH IDEJNO VODILO BOG — NAROD — DOMOVINA JE LAST VSEGA SVETA, KJERKOLI JE ČLOVEŠTVO PO ZGLEDU NAŠIH NESMRTNIH MUČENCEV PRIMORANO Z VSEMI RAZPOLOŽLJIVIMI SREDSTVI ISKATI POTI IZ TEME K LUČI, IZ NASILJA V SVOBODO. — V TEM BOJU SVOBODOLJUBNEGA ČLOVEŠTVA SE JE SLAVA NAŠIH VZORNIKOV IZPRED 40 LET RAZŠIRILA PREKO VSEGA SVETA. — HVALA VAM, NAŠI DOMOBRANSKI MUČENCI! PORAVNAJTE NAROČNINO! Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Mayo-Junio 1985 BUENOS AIRES Maj-Junij 1985 Fstamos conscicntes? No es ningun secreto que en ’cualquier lugar del mundo, los derechos humanos sienrpre ban sido violados. Asimismo, tampoco es secreto que a los culpables, tarde o temprano, les ha alcanzado la merecida pena. En relacion con lo iprecedentcmente senalado, hemos de preguntarnos: iY las obrgaeiones humanas? ^Estamos cumpliendolas? Para la mayoria de la gente el obrar de Dios resulta incomprensible. Resultaria muy sencilla la vida, si todos cumpliesemos las leyes divinas. Pero el hombre con sus limitadas posibilidades establece sus propias leyes y en esto se olvida muchas veces del Dios, quien esta por encima de el. Pero Dios es para todos uno mismo, para todos igualmente justo; unica-niente, no Lo podemos entender y algunos ni quieren entenderlo. Todo esto (pasa por nuestras mentes mientras rememoramos nuestros —hace cuarenta anos— bestialmente masacrados combatientes anticomuni-stas eslovenos. Los cegados britanicos los cntregaron — enganos y men-tiras mediante. Los sanguinarios partisanos de Tito los masacraron. No se han fijado quien es quien. Para Tito todos eran iguales: los ha uni-do en la muerte. Dios, que ha visto todo esto, lo ha permitido, al igual que permite desde hace cuarenta anos el martirio de nuestro pue-Mo bajo el comunismo ateo. Y solo El sabe, cuanto va a durar esta esclavitud... [Esto aeontece en nuestra Patria! ;Asi sufre nuestro Pueblo! qu6 ocurre en otras ipartes del mundo? iComo actuan los aliados occidentales — defensores de la democracia y de la libertad? — En vez de frenar al co-tttunismo ateo tratando de combatirlo, en su ceguera proceden a ayudarle. Solamente es nccesario mirar el mapa y ante nuestros ojos aparece el he-cho de que mas de un tercio del mundo ya pertenece al dominio comunista. ^ el mundo democratico y libre observa como paises enteros se transfor-^an en cementerios y como se convierten los derechos humanos en cuentos chinos. Dios tambien ve todo esto y lo permite y espera el momento en que el mundo libre se de cuenta que futuro le espera si no despierta y re- torna a Dios. SI la humanidad reconociera esto, el comunismo desaparece-rfa antes de lo esperado. Pero existe otra posibilidad: que se esparsa por todo el mundo y la humanidad llegarla a sentir la diferencia entre Dios y el Anticristo, entre la religion y el atelsmo. Y el comunismo caera en el momento en que toda la humanidad llegani a clamar arrepentida: ‘‘[Bas-ta ya, Dios!” El pueblo esloveno ha desenmascarado al comunismo a tiempo, ha re-sistido su embestida; y sus mejores hijos fueron inmolados hace ya 40 anos. Estos —en la lucha abierta nunca vencidos— heroes-martires, cla-man, desde el mas alla, en sefial de advertencia: “[LIBBES DEL MUNDO — UNIOS!” “POR DIOS — PUEBLO — PATRI A!” Ali se zavedamo? Nobena skrivnost ni, da so se kjerkoli po svetu vedno kršile osnovne človekove pravice. Prav tako ni skrivnost, da je krivce prej ali slej doletela zaslužena kazen. S tem v zvezi se moramo vprašati: kaj so pa človekove dolžnosti? Ali jih ljudje izpolnjujemo? Večini ljudi so božja dejanja nerazumljiva. Kako enostavno bi bilo življenje, če bi vsi izpolnjevali božje postave. Toda človek v svoji omejeni miselnosti postavlja svoje zakone in pri tem dostikrat pozabi na Boga, ki je nad njim. Toda Bog je vsem enak, vsem pravičen, le ne razumemo Ga, nekateri Ga pa razumeti nočejo. Na vse to mislimo, ko se spominjamo pred štiridesetimi leti zverinsko poklanih slovenskih protikomunističnih borcev. Zaslepljeni Angleži so jih zvijačno predali. Krvi željni Titovi partizani so jih poklali. Pri tem niso nič gledali, kdo je bil klerikalec, kdo liberalec. Za Tita so bili vsi eno: združil jih je v smrti. Bog je vse to videl in dopustil, prav tako kot dopu-šča, da naš narod že štirideset let trpi pod brezbožnim komunizmom. Pa tudi samo On ve, koliko časa bo to Še trajalo. Tako je v naši domovini! Tako trpi naš narod! Kaj se pa dogaja drugod po svetu? Kaj delajo zapadni zavezniki — branilci demokracije in svobode? Mesto,, da bi brezbožni komunizem zavirali in ga omejevali, v svoji zaslepljenosti delajo ravno tisto, kar komunizmu pomaga. Samo pogledati je treba zemljevid, in videli bomo, kako se je že razširil! Obvlada več kot tretjino sveta! In svobodni, demokratski svet gleda, kako se cele države spreminjajo v pokopališča in človeške pravice postajajo pravljice za obroke. Tudi Bog vse to gleda in dopušča ter čaka, kdaj bo svobodni svet sprevidel, kaj se mu bo zgodilo, če se ne povrne k Bogu. Čim bodo ljudje to spoznali, bo komunizem padel preje, kot to upamo. Toda mogoče je, da .se bo popolnoma razširil in vsi ljudje bodo občutili razliko med Bogom in Antikristom, med vero in brezboštvom. In komunizem bo propadel takrat, ko bodo vsi ljudje skesano klicali: ,,Bog’, dovolj je!“ Slovenski narod je komunizem v pravem času spoznal, se mu uprl in je pred 40 leti žrtvoval svoje najbolj/še sinove. Ti, v iboju nikdar premagani junaki-mučeniki, kličejo iz onostranstva nam in vsem svetu v opomin: ..SVOBODNI SVETA! ZDRUŽITE SE!“ „ZA: BOGA — NAROD — DOMOVINO!“ PRIČE ALOJZIJ OPEKA Čatnikar: — Lojze Opeka je pri svojih 72 letih čil in zdrav ter lepo preživlja svojo „tretjo dobo“ v krogu svoje družine, ki še vedno raste in se veča. Ima že pet hčera poročenih, kar je njegovo potomstvo že doslej povečalo za več kot pol ducata vnukov. Pa ima še eno hčerko in dva sinova, od katerih je eden zobni tehnik, drugi pa misijonar na Madagaskarju. Dobili smo ga v weekendici v letoviškem mestu Mrramar, kjer z ženo preživljata vroče argentinske poletne mesece. Kakor torej vidimo, ga Bog ni popeljal samo skozi strahotno preizkušnjo, ko je bil s svojimi domobranskimi sotrpini iz Vetrinja izročen brezdušnim rdečim zverinam in se rešil, temveč mu je tudi radodarno nasipal blagoslove, zaradi katerih v blagostanju svobodnih ljudi — po trudu in znoju, ki mu seveda tudi nista bila prizanešena, v daljnji tujini sanja o svoji nepozabni rojstni Notranjski. Za neizbrisne anale trpeče slovenske usodnosti, ob katerih bodo še pozni rodovi preklinjali izrodke, ki so bili sposobni tolikšnih grozodejstev, nam je domobranec Lojze Opeka takole opisal svojo pot skozi pekel in odprl rano, ki se na Slovenskem telesu ne bo nikdar zacelila... Priča: — Sem Alojzij Opeka, rojen 17. junija 1913 v vasi Topol, obči-ua Begunje na Notranjskem; oče Janez in mati Jožefa roj. Turšič. Ker je prav iz Notranjske bilo vse to že tolikokrat opisano, ne bom na dolgo opisoval še jaz, kako je bilo, ampak samo na kratko rečem, da smo se zaradi zločinov komunističnih partizanov fantje iz vasi organizirali kar sami v vaško stražo v Begunjah. Pri domobrancih pa sem bil na Rakeku. Dne 5. maja 1945 smo zapustili Rakek in se umikali skozi Ljubljano, Tržič, preko Ljulbelja in Borovelj. Ob prehodu dravskega mostu smo odložili orožje Angležem in tako 10, maja 1945 prišli na Vetrinjsko polje. Pri preorganiziranju domo-'brancev v ,,slovensko narodno vojsko" sem bil dodeljen 1. polku polk. Emila Cofa. V četrtek dne 1. junija 1945 popoldne so našo skupino naložili na tovornjake in nas odpeljali v Pliberk, kjer so nas izročili jugoslovanskim komunistom. Po 40 so nas zbasali v tovorne vagone in vlak je odpeljal proti Mariboru in od tam v Celje... Ča nikar: — Tako enostavno? Priča: — Seveda so nas ves čas pretepali in sramotili; na postajah pa nas je nahujskana množica zmerjala z izdajalci, belogardisti in zločinci... Malo pred Celjem je vlak ustavil in so nas iztovorili... Odgnali so nas v Teharje... Po poti so nas ves čas pretepali... posebno pa še tiste, ki so jih prepoznali ali kar sami spoznali za oficirje,... jih povezali in že odpeljali pobit. . . Mojega brata Antona Opeko so tako pretepli, da ga tudi domačini niso prepoznali, in ga tudi že v Teharjih umorili... Časnikar: — Kako je bilo z Vami? Priča: — Mislim, da je bilo okrog 8. do 10. junija. .. Ob 11 ponoči so nam najprej zvezali roke vzadaj s telefonsko žico in nato po dva skupaj. Takšne so nas po 44 nabasali na majhen tovorni avtomobil, na katerega je splezalo še po troje stražarjev, od katerih sta dva sedela na kabini, eden pa zadaj pri vratih. Bili smo nametani kot polena... drug vrh drugega... Ko so nas vozili po tistih slabih cestah in je tovornjak poskakoval,'so nekateri tulili od bolečin, ker se jim je telefonska žica zarezala do kosti v meso.. . drugim so se pa tudi kosti lomile... Jaz sem imel to „sročo“, da sem šel prvi na tovornjak in sem čepel za kabino pri ograji. Tako so nabasani domobranci-sotrpini le z ene strani pritiskali name. Pa še ta pritisk je bil tako hud, da nisem mogel spraviti rok na površje, ko se mi je posrečilo, da sem si jih razvezal. — Pripeljali so nas na kraj pobijanja... na nek vrt pred samotno hišo... Vse je bilo razsvetljeno z električnimi in karbidnimi lučmi... j— Pred nami je stal tisti 7najhen, plavo popleskan avtobus, s katerim so že več dni vozili žene in dekleta iz taborišča... in smo mislili, da jih vozijo na kak bolj človeški kiaj... — V hipu sem vedel, kaj se je zgodilo z mojo sestro in mamo.. . Pred dvema dnevoma so odpeljali sestro.. . včeraj pa mamo... še popoldne sem pri vodnih pipah govoril z njo. Povedala mi je, da so sestro že odpeljali. Še prekrižala me je in rekla, da se verjetno ne bomo nikdar več videli... Zares so jo tisti večer odpeljali z istim avtobusom. . . — Ko so avtobus izpraznili in je odpeljal, smo prišli na vrsto mi... Mečejo nas iz tovornjaka in nas pri tem nepres'ano pretepajo s koli... posebno še mene, ki so me dobili razvezanega. Tu nam tudi poberejo vso še preostalo dobro obleko in nam sezujejo čevlje. -— Ne vem, zakaj tako divje pretepajo mojega prijatelja Toneta Bonača iz vasi Preserje... Eden ga bije v obraz z gojzerji — do nezavesti... — Ko se je tisti divjak hotel zopet spraviti nad mene, ga je prišel poklicat drugi partizan, češ da ga kliče poveljnik... časnikar: — Samo, kdor je že bil rojen za zločinca, je lahko bil zmožen tolikšne krutosti... Priča: — Tedaj so nas ponovno zvezali po dva skupaj in nas v koloni peljali na strelišče... Časnikar: — Kako ste to ugotovili? Priča: — Ves čas smo že poslušali streljanje.,, in smo že vedeli, da ob tej uri lahko streljajo samo domobrance, ki so jih pripeljali sem pred nami... Ni bilo težko uganiti, da sedaj nas čaka ista usoda... — Ves sem se priporočil Bogu in klical: „Jezus, Marija in sv. Jožef, spremljajte nas!‘‘ časnikar: — Tako so torej šli v smrt možje, ki jih komunistična svojat še danes, po štiridesetih leiih proglaša za izdajalce... Priča: — Jaz sem zopet bil prvi v koloni.. . ob meni pa dva stražarja, ki sta posebej pazila name, ker sem se jim že dvakrat odvezal... — Zavije-nio za hišo mimo kupa domobranskih uniform in čevljev — v hrib... Prav kmalu pridemo pred izkopane jame... iz katerih še slišimo stokanje pravkar pobitih domobrancev... četudi je bil kraj ves razsvetljen, vseeno pomislim: Sedaj ali nikoli! — Z vso silo napnem roke... in rešim eno iz vezi... To sta seveda opazila stražarja, me pograbila in pritiskala k tlom... Jaz pa hitim reševati še drugo roko, s katero sem privezan na soborca Jožeta Turšiča iz Bezuljaka... Že jo osvobodim.. ., pa v obupu z nekakšno nadčloveško močjo zamahnem proti stražarjema in ju zbijem po tleh... Udarim še tretjega, ki jima je pritekel na pomoč... — in se poženem proti gozdu... Padam... in se plazim naprej... Takrat že zahreščijo brzostrelke kot za stavo... in njih krogle luknjajo zemljo — okrog mene; le mene ni zadela nobena... — Prepričan sem, da je to bila samo božja volja..., da sem ostal živ..., da svetu pričam o grozodejstvih slovenskih komunistov! ■— Obležal sem v travi na neki jasi..., čisto blizu mene pa so svetili partizani in me iskali.. . — Ko so odšli, sem se postavil na noge in bežal... bežal.. . Časnikar: — Ste vedeli, kje je to bilo? Priča: — Jaz teh krajev seveda ne poznam. Toda po specialki selu Pozneje preštudiral, da je moralo biti..., da so nas pobijali nekje okrog Jeleniče ali Bernice nad Hrastnikom. Na begu sem dvakrat prečkal cesto ■n šele drogi dan prišel nad Trbovlje, kjer sem se šele orientiral in ugotovil, kje sem... Po petih dneh sem prišel nad Šmartno pri Litiji..., nato pa Porabil še štiri dni do doma, kjer sem se dobil s skrivači iz domačih krajev, čez kakšnih deset dni smo še z nekaterimi fanti odšli proti Italiji... •— Čarnikar: — Zares, mimo smrti v svobodo, da bo sedaj od tod, iz daljnega Miramara Vaša resnica o komunizmu na Slovenskem preko „Tabora“ šla preko vseh zemeljskih celin — in tudi v domovino... Priča: — Še nekaj... Iz Teharij niso gonili pobijat samo domobran-cev... — Kakor sem že omenil, so odgnali pobit tudi mojo mamo, sestro in sestrično Milko Turšič. Tudi dekleta, ki so bila z nami iz vasi Bezuljaka, Kozi jeka, Selsčka..., tudi niso nikdar več prišla domov... Časnikar: — Oprostite, da smo Vaš zasluženi mir zmotili s tem ponovnim odpiranjem strahotne rane! Priča: — Čisto prav! — Ob štiridesetletnici mučeniške smrti naših domobranskih vzornikov poklanjam njihovemu svetlemu spominu to svoje ponovno opisovanje, kako je „brat“ komunist že mesec dni po koncu vojne moril, mučil in pokončaval svoje brate in sestre... Na tako grozovit način, kakor dvolnim, da ima še primera kjerkoli na svetu... — Sl. S. Nemogoče je potvarjati zgodovino Leta 1982. je izšla v Budimpešti v založbi Gondolat tretja književna izdaja ..Zgodovina druge svetovne vojne". Napisal jo je prof. G. Ranki. Knjiga vsebuje na 648 straneh 836 izvirnih literarnih del v madžarščini in v nemških, angleških in ruskih prevodih. Zgodovinski viri in ponarejanje resničnih dejstev nas ne presenečajo, saj vemo, da jih je pisatelj zbiral pod silo političnih razmer, ki ne dopuščajo stvarnih zgodovinskih razprav. Zadostuje nam že samo nestvamo opisovanje varšavske poljske vstaje 1. 8. 1944. V varšavski vstaji je padlo 20 tisoč poljskih vojakov in 150 tisoč civilnega prebivalstva. Sovjetske armade so bile le 20 km od bojnega prizorišča; sovjetski topovi so utihnili, nemška vojska je uničila vstajo protikomunističnih poljskih rodoljubov. Ranki dolži poljske rodoljube, da niso iskali zvez s Sovjeti in tak6 prikazuje madžarskemu narodu položaj vse drugače, kakor je v resnici bil. Pisatelj navaja Stalinovo izjavo, ki je pripisala temu junaškemu dogodku neodgovorno dejanje. Razumljivo: to je sovjetska sodba. Beloruska armada, kateri je poveljeval na Poljskem rojeni sovjetski maršal Rokossovsky do 12. 9. ni ukrenila ničesar v pomoč varšavskim upornikom. Ranki se izgovarja, da je ta zgubila svojo ofenzivno moč prav pred varšavsko prestolnico — oddaljena le 20 km., ne pojasnuje pa, zakaj je bila zavezniškim letalcem prepovedana uporaba; sovjetskih letališč. Stalinov načrt ni bil pomagati poljskim rodoljubom v Varšavi. Nasprotno, kar se je odigravalo tudi v Jugoslaviji, je že predvideval, kako bo Sovjetija po končani vojni odločala na Poljskem red po sovjetskem vzorcu. Osvobojenje Varšave po poljskih rodoljubih ni odgovarjalo moskovskim načrtom. Njen načrt je bil ©slabljenje poljske odpornosti. Stalin je podobno politiko izvajal tudi v Jugoslaviji. Taktično je podpiral navidezno ugodno politiko do kralja Petra in londonske vlade, za hrbtom pa cinično — z zavezniško pomočjo pripravljal pot svojemu učencu J. Brozu-Titu. V tej zvezi omenjamo Djilasovo knjigo ,,Leta moči — 1945—66", ki je izšla v Monakovem leta 1983. Djilas obravnava na več straneh poročilo poljskega poslanika v Belgradu in zatrjuje: »...poljski poslanik -v Jugoslaviji, ki je bil častnik v poljski armadi pod sovjetskimi poveljstvom, mi je pripovedoval, kako so poljski vojaki ob Visli z bolečino in nemočjo sledili gigantski vojni v Varšavi, videli ogenj in dim, poslušali orglanje topov in grgranje avtomatičnega orožja. Sovjetski polki so se ustavili ob Visli, med tem so nemške sile dan in noč oblegale Varšavo in v krvi zadušile poljsko narodno vstajo. Sovjeti so sicer na izrecno zahtevo begunske poljske vlade že po končani varšavski žaloigri dovolili, Mako se je previdno in zadržano izrazil poshmik, poljski diviziji, da je prešla Vislo in v boj. Ta seveda ni zadostovala in ni mogla rešiti Varšave, vinila se je po kratkem boju ZDESETKANA zopet za Vislo...“ Madžarski publicist Laszlo Szalay ugotavlja k temu dogodku naslednje: »Sovjetskemu zadržanju, ob Visli moramo pripisovati samo političen manever. Kremelj je že mnogo prej določil, kako bo po zmagi izvedel na Poljskem svoj politični naart. Angleška letala so po zahtevi poljske vlade v Lodonu zares bombardirala Varšavo, a vse prepozno. Z letal odvrženo orožje in hrano so že sprejemali Nemci...“ Če vzporejamo vojne in politične dogodke v tistih časih v Jugoslaviji, pridemo do zaključka: Moskva je klicala na upor v Poljski istočasno, ko je taktično zahtevala od Tita, da pusti kraljevega Mihajloviča, da se z njim bojuje proti Nemcem. Zviti Stalin je tudi tod predvideval uničenje narodnih jugoslovanskih rodoljubov, ki bi se morali bojevati proti Nemcem in partizanom. Dr. šubašič je verjel Stalinovim lažem in prevaram; prav tako tudi nekateri slovenski politiki v Londonu. Churchill je po svoji moralni obveznosti zahteval od Stalina pomoč Varšavi, diktator pa mu je odgovoril, da se »sovjetsko poveljstvo ne bo spuščalo v manevre varšavske zločinske tolpe". Prav tako je prezident Roosevelt odlašal obljubljeno pomoč in jo končno zavrnil. Varšava je ostala v ruševinah kakor po potresu: 200 tisoč življenj in 800 tisoč preživelih, ki so jih Nemci potem nasilno izselili. Sovjetsko in poljsko komunistično zgodovinopisje pripisuje junaški varšavski vstaji neodgovorni poizkus poljskih reakcionarjev in fašistov, katerih namen naj bi bil, po navodilih poljske londonske vlade prevzeti oblast pred sovjetsko zasedbo. Varšavska žaloigra je pravzaprav le nadaljevanje Hitler-Stalinovega načrta iz leta 1939, ko sta si ta dva evropska nasilneža razdelila Poljsko. Stalin je po dogovoru zasedel tretjino Poljske s 5 milijoni prebivalcev. Od teh je poldrugi milijon izginil v sibirskih taboriščih, kjer so Poljaki garali in umirali od lakote. Stalin je po nemškem napadu 22. junija 1941 že meseca decembra podpisal z v Londonu obstoječo vlado z generalom Sikorskim na čelu polj-sko-sovjetsko prijateljsko pogodbo. Približno tako kot z jugoslovansko kraljevo vlado. Stalin je po tej pogodbi izpustil del poljske vojske iz Sovjetije, da se je pridružila zaveznikom. Za sovjetsko vlado je bila vznemirljiva usoda 15 tisočev po Sovjetih ujetih poljskih častnikov, o katerih Kremelj ni hotel ničesar vedeti. Prav tako ne o vprašanju bodoče poljske-sovjetske meje. Sovjetska senca, ki je že takrat plavala s suženjstvom nad Vzhodno in Srednjo Evropo, je zatemnila poljsko-sovjetske odnose. Ko je sovjetska vlada leta 1943 pozaprla na desettisoče v Sovjetski zvezi živečih Poljakov in jih proglasila za sovjetske državljane, se je razmerje s poljsko vlado še poslabšalo. Kremelj je prekinil diplomatske odnose s poljsko vlado, ki je namreč zahtevala pojasnilo o odkritju množičnih grobov blizu Smolenska v brezovih katynskih gozdovih, kjer so Nemci izkopali 4153 ubitih poljskih častnikov. Zapadni svet je v začetku ta pokol pripisoval Nemcem. Zato je general Sikorski prosil Mednarodni rdeči križ, da preišče to narodno nesrečo. Sovjetska vlada je to odločno odklonila in s poljsko vlado prekinila vsako zvezo. Kremelj je začel napadati poljsko vlado in ji pozneje za nove diplomatske zveze določil dvoje: priznanje po Hitler-Stalinovi pogodbi obstoječo ločitveno črto kot bodočo poljsko-sovjetsko mejo in odstranitev vseh reakcionarnih in Sovjetom sovražnih elementov v londonski vladi. Kremelj je zahteval, da S. Mikolayczik, ki je prevzel predsedstvo po v letalski nesreči ubitem generalu Sikorskim, izpopolni poljsko vlado s pravimi demokrati in naprednimi narodnimi zastopniki — po sovjetskem žargonu — s komunisti. Poljski narod ni pričakoval, da ga bodo zapadni zavezniki izročili Sovjetom. Curzonova črta, ki sta jo v soglasju z Angleži podpisala Hitler in Stalin že leta 1939, je obveljala tudi po drugi svetovni vojni. Churchillovi protesti so ostali v zraku, prav tako Rooseveltove obljube za pomoč, ki jo je, kakor o tem razpravljajo razne vojaške literature, bolni prezident vedno odlašal in v svojem oboževanju Stalina končno opustil. Stalin je ustavil ofenzivo tik pred Varšavo, odgovarjajoč komunistični dialektiki. Vodstvo varšavske vstaje je imenoval razredne sovražnike in pristaše buržujskega sistema. NJIH UNIČENJE JE TOKRAT — V NASPROTJU S KATVNOM — PREPUSTIL NEMCEM. Ko so Poljaki umirali v tisočih za svobodo, je poslal svoje armade v Romunijo. Bolgarijo in Madžarsko. Že takrat je odločil usodo romunskega kralja, ki si je prizadeval doseči premirje. Moskva je vzporedno uravnavala v svojo politiko v Vzhodni in Srednji Evropi tudi usodo južnoslovanskih narodov. Tu je imela še lažje stališče, ker ji je J. Broz-Tito s pomočjo zapadnih zaveznikov uveljavljal razširjenje sovjetskega boljševizma. Sovjetija je po tem načrtu predvidevala razširitev svojih meja od Gdanska do Berlina, zaveznikom pa prepustila le majhno Avstrijo in Trst. Vse to smo že brali, boste rekli. Vsaj starejši. Pa je vendar potrebno, da si znova oživimo spomine na dobo ko so veliki odločali o naši usodi. VARŠAVSKA ŽALOIGRA NAM ZGOVORNO DOKAZUJE, DA SO BILI V ZMOTI TISTI, KI SO ZAHTEVALI, DA SE SLOVENSKO DOMOBRANSTVO LETA 1944 PRIKLJUČI TITU. NAŠA VOJSKA BI ŽE TAKRAT DOŽIVELA SLOVENSKI KATYN, SLOVENSKI NAROD PA ŠE VEČJE IZSELJEVANJE V ŠLEZIJO ALI ZLOGLASNA NEMŠKA TABORIŠČA. TEGA NI PREPREČILO PARTIZANSTVO, TEMVEČ SLOVENSKO DOMOBRANSTVO IN PREZIDENT GENERAL LEON RUPNIK. Zgodovina bo to morala priznati. Sovjeti so zasedli Belgrad 15. oktobra 1944. Slovenski domobranci so držali položaje na Gorenjskem, Dolenjskem in Primorskem — na Štajerskem mobilizirani vermani. Potrebno je prebrati 1.300 strani obsegajočo Dedijerovo knjigo ,,Priloge k življenjepisu J. Broza-Tita“, pa bomo našli stotere laži t. i. osvobodilnega boja. V njih se zrcalijo protislovja in ponarejanja zgodovinskih dogodkov. Kakršnokoli zavijanje zgodovinskih resnic nikoli ne bo moglo opravičiti zavezniške izdaje in partizanskih zločinstev v revoluciji in po zmagi 1. 1945. ČE JE KRALJ PETER KLONIL PRED CHURCHILLOM IN ZAPOVEDAL PRIZNANJE TITA KOT VRHOVNEGA POVELJNIKA JUGOSLOVANSKIH ARMAD, TEGA SLOVENSKO DOMOBRANSTVO NI MOGLO SPREJETI, SAJ JE ZGODOVINSKO UGOTOVLJENO DA SO PARTIZANI NA HRVAŠKEM IN NA PRIMORSKEM PODPISALI PREMIRJE Z NEMCI, KER SO PREDVIDEVALI ZAVEZNIŠKO INVAZIJO V ISTRO IN PREHOD ZAVEZNIŠKIH ARMAD ČEZ LJUBLJANSKO KOTLINO. Še danes ni pojasnjen ponesrečeni vdor slovenskih domobrancev v Belo Krajino. Preživeli domobranci dolžijo za to, nemškega stotnika Schumacherja. Nemško poveljstvo ni prav nič zaupalo' domobrancem. V Ljubljani je na smrt obsojeni krvnik slovenskega naroda general Rdsener to potrdil na razpravi v slovenski prestolnici, ko je sodnikom zatrjeval, da so domobranci bili odločno narodno zavedni, anglofilsko usmerjeni in nezanesljivi. Le majhno število domobrancev se je po londonskem povelju pridružilo partizanom, tisti pa ki so prišli k njim iz Italije, so z domobranci dočakali isto usodo. PROSLULI SODNTJSKI PROCES V ČASU BOŽIČNIH PRAZNIKOV V LJUBLJANI JE POTRDIL, DA JE BIL POIZKUS DEMOKRATIZACIJE V JUGOSLAVIJI NEMOGOČ. KPJ NI RAZLIKOVALA LEGALE OD ILEGALE, ZANJO SO RILI VSI IZDAJALCI. Zgodovinarji ne bodo tnogli nikoli zapisati, da je majhen slovenski narod imel čez 30.000 izdajalcev, in jih je KPJ pobila množično brez sodb! Politični zdomci se vse premalo posvečamo polpretekli dobi naše revolucije in mnogokrat še sedaj zasledimo v našem tisku imaginarna ponarejanja resničnih zgodovinskih dejstev. Po 40 letih vse preveč drobničarsko razpravljamo o dogodkih, ne da bi se globlje posvetili preučevanju zgodovine, ki jo ponarejajo komunisti s svojo propagando v domovini. Potrebno je Pisati, pisati! Mnogi so v tujini že umrli, ne da bi kaj napisali, četudi so revolucijo doživljali. Sodelavcem našega tiska priporočamo, da preberejo knjige J. Thor-walda „Tako je začelo na Visli", ki je izšla v Stuttgartu, njegovo knjigo „Nepojasnjeni primeri", J. Schultzovo „Zadnjih 30 dni" in H. A. Quintovo .^Spremenljivi vojni načrti". Zanimiva je tudi knjiga maršala Lohra, zadnjega poveljnika umikajočih se armad pa Balkanu. On večkrat omenja slovenske domobrance. Vrnimo se k preučevanju političnih dogodkov leta 1944. Madžarski državni predstavnik von Horty si je 15. oktobra 1944 prizadeval zaključiti premirje s Sovjeti. Zanašal se je na zaveznike, Gestapo ga je zaprla in odvlekla v Nemčijo, novi madžarski poveljnik general Miklos pa je zbežal s svojo divizijo k Sovjetom. Sovjeti so ga zaprli in večino vojaštva odpeljali v Sibirijo. KPJ ni hotela že leta 1943 premirja z vaškimi 'stražami in četniki. Grčarice, Turjak, Novo mesto in Begunje so zgovorni dokazi! Ali ni že takrat računala, da nas bodo Nemci v primeru napadov prav tako uničili kot so zadušili varšavsko vstajo? Resnica je na dlani, vsako potvarjanje je ničevno. Nemci n. pr. niso hoteli dati domobrancem dovolj orožja, da bi se branili, še manj, da bi prešli v napad. Mefisto Bormann in šef zločinske SD (Gestapa) Himmler sta po zmagah v Sovjetiji razpolagala s stotisoči Ukrajincev in Rusov, ki so bili pripravljeni, bojevati se za svobodo svojih narodov. V knjigi J. Thorvvalda beremo na nekaj straneh prepričljivo Schubei'-tovo pričevanje o zadnjem razgovoru z višjim Vlasovim častnikom, ki je pri slovesu vprašal nemške častnike: „Kje bi bili danes vi in mi, če bi Hitler razumel Vlasova?" Sovjetski general Vlasov je za zasluge v bojih pri Moskvi sprejel sovjetska odlikovanja. Izšel je iz kmečke družbe, bil žc v mladosti komunist, pa je kmalu spoznal razliko med pravo socialistično in boljševiško stvarnostjo. Upal je, da bodo ruski narodi z nemško pomočjo zmogli streti boljševizem in z njim zgraditi pravo nacionalistično Rusijo. Vlasov bi bil sposoben z niškimi in drugimi slovanskimi narodi ki so ljubili svoje domovine, ne pa Stalina, organizirati 'milijonske armade. Hitler je sanjaril samo o kolonialni Rusiji in podcenjeval slovanske narode. Nemci so šele v pozni jeseni 1944 dovolili organizirati eno divizijo. Hitler in Rosenberg sta šele po velikih nemških izgubah spoznala priložnost, ki se jima je nudila, še vedno pa sta pošiljala te prostovoljce v mešane nemške polke. Naši učitelji so bili Učenci, na vzhodu pa pretkani politični mojstri... Stotere knjige poveličujejo Roosevelta in Churchilla kot največja državnika polpretekle dobe, zgodovina pa jima bo pripisala slepost in jima dala končno pečat političnih oportunistov in slabičev, ki zdaleka nista bila kos pretkanemu mojstru Stalinu. Že se bliža doba, ko bodo zgodovinarji popravljali zlagane tekste za novo, resnično zgodovino. Nemogoče je potvarjati zgodovino. Izdajstvo je v vseh jezikih enako Pod tem naslovom je prinesel Nedeljski dnevnik z dne 27. jan. t. 1. odgovor partizana Sava Vilfana - Sineta znani kulturni osebnosti Spomenki Hribar, katera zagovarja človečanske pravice tudi za nasprotnike; kar je prav gotovo vredno priznanja. Ne zato, ker smo mi tisti nasprotniki, temveč, ker podobna razumevanja in nesebičnosti redko zasledimo celo v zahodnih demokracijah. Ne bi se podal v njihovo sporno debato, če ne bi partizan Sine pri tem javno dolžil nas domobrancev vse svinjarije, katere so počenjali politkomisarji, ko so „osvobajali“ naš narod pred nami! <če bi bila vse sama resnica, kar trdi omenjeni partizan, bi po 40 letih tako prostaško izražanje ne bilo primerno. Kajti tudi najbolj primitiven očividec, ki je doživljal tisto težko dobo, na katerikoli strani, se ustavi ob gotovih momentih. S spoštovanjem brede po spominih ter išče prijatelje še pred to nevihto, ki jih je razklala na dvoje za sovraštvo, rekoč: „škoda, da je vse to moralo priti"! Savo Vilfan pa še vedno dviga pest in vpije smrt; bolj svoji lastni vesti, kot nam; kajti leto za letom mu postaja glasnejši sodnik. GOVORILI BOMO V JEZIKU OPERATIVCEV, pričenja Sine v uvodniku. V tistem jeziku, katerega vas je naučil „Slovenski poročevalec". Vi niste ne kradli, ne ropali, temveč „rekvirirali“. Niste mučili, ne pretepali, ne klali in pobijali, temveč „justificirali“, ali pošiljali v „13. brigado" vam nezaupane partizane in mobilizirance. Zato se niste šli ustrahovalno tiranijo banditov in delomrznežev, temveč „oblast delovnega ljudstva". Seveda tudi niste izdajalci in sodelavci okupatorja, temveč ,,tovariši" nemškega in italijanskega proletariata, s katerim ste se postavili za sodnike in valpte našemu na križ pripetemu narodu! Ne le sodelovali, imeli ste celo edinico italijanskih vojakov, tistih, ki so do 8. 9. 1943 gonili Slovence na Rab in v Gonars, v počasno umiranje; po tem datumu pa za vas s topovi razbijali Grčarice in Turjak, ker so se hoteli boriti za „svobodo slovenskega naroda in smrt fašizmu". V Teharjih — so prav ti — nas obsojence na smrt polivali s kropom in se drli nad nami; seveda po laško. Vilfan trdi, da drugi partizani, ki se niso borili na ozemlju bivše Ljubljanske pokrajine, „ne morejo objektivno obravnavati spopadov in obračunov z (belogardisti... kajti niso poznali tako surovega jn zločinskega boja." Jaz bi pridal še zahrbtno —- sadističnega, kajti KP se je po svojih politkomisarjih posluževala vseh svinjarij, celo streljanja talcev v nočeh in divjini gozdov. Strah pa jo je bilo dneva in odprtega boja. V vseh letih borbe nisem videl, niti ne vem za primer, da bi bil ustreljen zajeti, ranjeni partizan. Mi pa hranimo dolgo črno listo vaše „poštene 'n vljudne borbe", z našimi ranjenci: Suhor — ranjenega poveljnika Iztoka Ste obesili za noge in ga mrcvarili, prav tako Okorna in Galeta. — Grčarice, Turjak, Lašče, Grahovo —v ogenj ste jih metali. Koprivnik — zažgali ste ambulante z ranjenci vred. — Ranjeniški transport, zajet na Lescah, je končal v Toškem čelu! — Ne, to ni bilo ne surovo, ne zločinsko. To je bilo vse po zakonu rdeče ,,pravičnosti"... Ker sem tudi jaz „nosil konico o; trine tega skoraj nečloveškega boja", seveda na drugi strani — Gorjanci, Sv. Urh, Rupnikov udarni bataljon — upam, da nimaš nič proti, da tvojo objektivnost poobjektivim v resnico; in to le tam, kjer sem bil osebno navzoč! Pozivalši Spomenko Hribar, da stopi iz .jezuitskih višav", da jo boste popeljali tik mimo osamljene cerkvice zločinov na Sv. Urhu. Kot sem ti že omenil, bil sem na Urhu in ponosen sem, tako kot na Gorjance in Rupnikov udarni bataljon! Bil sem še doma, in to že v „svobodi“, ko je AFŽ prinesla članek „Morišče pri sv. Urhu" s sliko neke lipe v dolini, okoli debla oviti z žico. Poleg lipe je velika mlakuža. Pod sliko stoji: Na to lipo so belogardisti privezovali svoje žrtve. Nikoli nisem videl omenjene lipe. Slučajno nisem šel tam mimo. Ko sem pozneje prišel v Avstrijo v begunsko taborišče, sem sliko pokazal Lovšetov! mami, ki je doma pod Urhom, pa mi je pojasnila: „Seveda, še od otroških let poznam to lipo." In žica okoli debla? — „Tam je stari mežriar privezoval živino, ko je napajal. Razen te živine, ni bil nihče privezan k lipi! Mnogi so mi prigovarjali, da bi odgovoril, ali vsaj pojasnil resnico, na knjigo laži, „Sv. Urh", ki je izšla pozneje. Napisala jo je učiteljica Štefanija Podbevšek, vsem znana vlačuga fašistične in SS soldateske na Vevčah. Če bi se dalo, da bi stisnil to knjigo, ki bi morala biti vir resnice za zgodovino, ne vem, če bi pritekla kaplja resnice. Celo pod slikami v knjigi stoje lažni napisi. Zamenjuje osebe, dogodke, dejanja. Npr. slika, kjer se vidi del pogreba umorjenih Pavčiča in Jakoša, pravi: »Belogardisti z Italijani se vračajo od sestanka" in koliko je takih primerov! Več resnice, ki 'bi jo pojasnil jaz, hranijo naši dobri ljudje po okoliških vaseh za dan, ko bo smela spregovoriti. Ti, Sine, praviš, „da bi Spomenko Hribar peljali tik mimo osamljene cerkvice". Povej ji po pravici: mimo onečaščene cerkvice. In ne mimo, v notranjost naj pogleda, da bo videla, česa ste zmožni. Dokler je bila postojanka na Urhu —- v mbžnariji, ne v cerkvi! •— cerkvica ni bila osamljena, ne izropana in onečaščena. Vsako nedeljo je bila podružniška sv. maša ob polni udeležbi okoliških ljudi. Pa ste »osvobodili" tudi njo; z izgovorom, da potrebujete muzej. Vem, Sv. Urh je zato Sv. Urh, ker vas še vedno boli, da smo 35 domobrancev dali pošteno po grbi trem brigadam! (Oz. dvema in ljubljanski). Takrat smo »odkrili", da je domobranski juriš za vas strah, ki je ohromil kosti, pa nabrusil pete. Le škoda zares, da je najprej padla prva bojna vrsta, ki ste jo pognali pred naše strojnice in so bili večina naši zajeti vaški stražarji iz Vel. Osolnika. Ste pač heroji! Sem pa vam hvaležen, da ste jim postavili primerno grobnico. Pozneje jo bomo še povečali, . maja artilerijski divizion in 30. maja in 31. maja ostali 1. polk, še nekaj civilistov in mobiliziranci Slovenske legije. Ko jim še 29. maja ni bilo dovolj pokazano, kam peljejo naše fante, sem vzel Tomiča, da sva se mimo hodiškega jezera odpeljala čez Rožek mimo Sv. Jakoba do Loč, kjer sva najela nekega naivnega partizana, da se je šel v Podrožco informirat, kaj je z našimi vojaki. Ugotovitev na licu mesta je bila porazna in tudi Tomič je bil dokončno prepričan, kaj se je zgodilo. Pripeljala sva se nazaj v Celovec. Nisem smatral za potrebno, da se vračam v taborišče, ampak so se tja odpeljali člani NO z dr. Webletom. Istočasno se je iz Velikovca pripeljal z go. Ruparjevo dr. Janež, ki je potrdil, da v Pliberku Angleži naše ljudi predajajo partizanom. Šele. tu je vsem dokončno bilo jasno, da ni več pomoči. Bitenc je bil kmalu v civilu. Cof in Vizjak sta še v taborišču in oklevata, da izdata povelje za pobeg... POGOVOR DRČAR IVAN, načelnik organizacijskega štaba slovenskega domobranstva, sedaj v Spittalu na Dravi, pravi (v obliki pogovora): Ne morem natančno povedati, koliko domobrancev je prišlo preko Ljubelja v vetrinjsko taborišče. Najmanj pa jih je bilo 11.000. Od teh je bilo po moji cenitvi nasilno odpeljanih v Jugoslavijo kakih osem do devet tisoč, drugi so se razpršili, ko so zvedeli, da so bili njihovi tovariši izročeni partizanom. Težko je reči, koliko domobrancev so partizani pomorili, vendar lahko trdim, da je bilo po prejetih poročilih pobitih najmanj 6,000, raje več kot manj. Kaj pomeni v vašem dnevniku beseda „nekako“? ičeravno sem po Peterlinovi aretaciji postal načelnik štaba slovenskega domobranstva, me Vule Rupnik ni nikdar kot takega upošteval. Sploh je imel Vule z našim poveTstvom prav rahle zveze, pravzaprav nobenih. Ko je prihajal v Ljubljano, je zahajal le k svojemu očetu in pa k Nemcem in se tam menil o vseh operativnih zadevah. Ker se mi je zdelo zelo sumljivo, da je prišel tako zgodaj ravno Vule k nam, sem slutil, da ga je privedla da nas kaka prav važna zadeva. In zato sem po ovinkih iz njega spravil, za kaj gre. Na ta način pridobljene informacije sem v dnevn ku označil z besedico: nekako. Kaj ste vi na to ukrenili? Po tem pogovoru sem takoj obvestil Bitenca in dr. Basaja ter se je nato sklenilo, da gredo dr. Basaj, Krenner in Bitenc k angleškemu komandantu divizije in od njega poizvedo, kam so naši fantje namenjeni. Pri-iporočal sem tudi gen.^Krennerju, da naj angleškemu generalu pove, da mi nismo samostojna edinica, temveč, da stojimo pod poveljstvom generala Prezlja, ki je komandant vse Slovenske narodne vojske in ki je vdružena v protikomunistično armado generala Damjanoviča, ki se oba ta moment nahajata nekje na Primorskem. Naj reče, da bi se angleško poveljstvo obrnilo preje do teh dveh, predno odvede naše vojake kam drugam iz Vetrinja. Krenner mi je tedaj odgovoril: »Pustite to! Ravno na generala Damjanoviča se ne smemo sklicevati." Kaj je ta trojica opravila v Celovcu? Angleški general naše deputacije ni hotel sprejeti. Na pismeno vprašanje je pa divizijski general pismeno odgovoril, da ima nalog od višje komande, odpeljati naše vojake na odrejeno mesto.' ■— Ko je pa deputacija vprašala generalovega adjutanta, je pa ta odgovoril, da gredo v Italijo. Kdaj je odšel ta dan prvi transport domobrancev? Po tem, ko so gospodje prišli iz Celovca. Kdaj je mislil odriniti gen. Krenner pam? V soboto popoldne dne 26. maja je Krenner sam odredil, da gre drugi dan na transiport dopolnilni bataljon pod poveljstvom Pavlovčiča, žandar-merijski bataljon in del glavnega štaba, obstoječ iz generala Krennerja samega, podporočnika Mi*šola in poročnika Kovača. V ta namen se je Kren-ner v soboto zvečer tudi pripravlja! in spravljal svoje stvari v red in v kovčke. V nedeljo zjutraj je pa po pogovoru z Vukom Kupnikom spremenil svojo odredbo in je,, še predno je šel v Celovec, določil, da gredo v nedeljo na transport namesto dopolnilnega bataljona tehnični bataljon in žandar-merlja in eventualni slovenski legionarji. Kakšen položaj je zavzemal v domobranstvu polkovnik Mirko Bitenc? On je bil pomočnik generala Prezlja, komandanta Slovenske narodne vojske in kot tak ni spadal v sestav slovenske domobranske vojske ter je stal izven nje. General Prezelj se je tedaj nahajal na Primorskem, ker so ga vojaške operacije odcepile od naše edinice. Polkovnik Bitenc je ibil seveda o vsem poučen, ker je bil vedno skupaj s Krennerjem. Sicer je tudi njegova (Bitenčeva) narava taka, da se vedno sili v ospredje, ker hoče povsod igrati posebno vlogo; je še precej oholega in prevzetnega značaja, oblasten, sicer čvekač in kot vojak brez vsake vrednosti in znanja, Kot tak je v Vetrinju samo škodoval in prav bistveno pripomogel do grozne katastrofe, ki nas je zadela. Kako je pa bilo s Slovensko legijo? Je prišla ta V taborišče Vetrinje v vojaški formaciji? Slovenska legija je bila del Slovenske narodne vojske in ni prišla v taborišče v vojaški formaciji, temveč so člani prišli kot civilisti. Spadali so pod poveljstvo polk. Bitenca in Kermavnerja. Ko se je pričelo govoriti, da pojdejo slovenski domobranci v Italijo, sta silila polk. Bitenc in Kermavner Ivo, da se razglasi mobilizacija slovenske legije. Jaz sem se temu iz v dnevniku navedenega vzroka upiral, a nisem s tem popolnoma uspel, ker se je ta mobilizacija vendarle izvršila. Uspeh pa ni bil popoln, ker se mobilizaciji niso odzvali vsi člani. Vendar jih je Še precej šlo s posameznimi transporti v Jugoslavijo. Polk. Bitenc in Ivo Kermavner pa nista odšla z njimi in sta ostala v Vetrinju. V svojem dnevniku pišete ma str. 16 pod datumom od 14. do 24. maja: Kljub temu je Narodnemu odboru stavljeno na znanje, da nas bodo : matrali za vojne ujetnike, če ostanemo v uniformi, kateri se pa preoblečejo v civile, spadajo med begunce. — Kaj ni bil dan s tem dovolj jasen namig, da je bolje, hko bi fie vojaki preoblekli v teivile? Seveda je bilo to jasno — zame. Pristavljam, da je tudi dr. Bajlec napram meni rekel že 21. maja, da so Angleži rekli, da bodo vse one smatrali za vojne ujetnike, ki so uniformirani, one ki so v cvilu, pa za begunce. Kako je bilo pa seji Narodnega odbora dne 30. maja 45? Kad bi vedel kolikor je mogoče natančno: kdo se je te i eje udeležil, kdaj se je seja pričela in kaj se je na seji obravnavalo? Tisti dan predpoldne sem šel jaz s Tomičem — kakor stoji v mojem dnevniku — čez Režek mimo Sv. Jakoba do Loč in opravil na terenu v dnevniku navedene porazne ugotovitve. Tedaj sem vzel Tomiča s seboj zaradi tega, ker mi prejšnji dan niso verjeli, kar sem videl na terenu v ponedeljek. Ko sva prišla oko'i poldne nazaj v Celovec, sva sklenila iti na sejo in tam poročati o vsem, kar sva videla in slišlala. Na vrtu v gostilni Scherzer so se zbirali ravno odborniki NO. Ko so se ti zbrali, smo šli v posebno sobo in ravno v tem trenutku je prišel tudi dr. Janež, ki je z dr. Ruparjevo ravnokar prišel iz Pliberka, kjer se je rešil iz partizanskih rok. Te seje so se udeležili: dr. Basaj, dr. Bajlec, dr. Weble, Mirko Bitenc, Marko Kranjc, dr. Jelenc in, če se ne motim, tudi dr. Zajc. Pristavljam, da je dr. Janeža pripeljal iz Pliberka Šega Franc, ki je bil tudi na vrtu gostilne, a v sobo ni šel. Na seji se drugega ni govorilo, kakor samo o tem, kam so .šli naši domobranci. Le skupnemu referatu od moje strani, od strani Tomiča in končno še dr, Janeža se je zahvaliti, da smo vse gospode prepričali, da so bili vsi domobranci izročeni partizanom in šele tedaj so ti gospodje bili popolnoma prepričani o tem. Nobeden izmed gornjih gospodov ni pred naišim referatom verjel v to, da so Angleži izročali naše ljudi jugoslovanskim partizanom. Na seji je bil sprejet samo sklep, da se gre takoj v taborišče in tam ljudi obvesti, da se imajo takoj razpršiti in razbežati. V taborišče so šli dr. Basaj, dr. Weble in Marko Kranjc. Kaj so tam opravili, ne vem, ker jaz zaradi premalo prostora na avtomobilu nisem mogel iti z njimi. Ko |r,te bili v ponedeljek dne 28. maja na terenu, ste ugotovili samo to, da vlak me vozi jz Podrožce V Trbiž? V dnevnik nisem vsega napisal, ker sem ga pisal bolj v strnjeni obliki in tudi ne vsak dan sproti temveč tu pa tam tudi par dni pozneje. Imel sem tudi v tistih razburljivih dneh prav malo časa. Zato sem marsikaj opustil. Tako sem v ponedeljek dne 28. maja zunaj na terenu tudi govoril z domačini in z nekim železničarjem, ki so mi vsi povedali, da so na lastne oči videli, kako so Angleži izročali naše ljudi na postaji Pod-rožca ali Maria Ellend part zanom. To sem tudi poročal na štabu, ko sem se v torek dne 29. maja vrni1, a mi tega niso hoteli verjeti. Koliko domobrancev fe šlo dnevno s transportom jv Jugoslavijo? Dnevno bi morali iti s transportom najmanj 2000 ljudi, ker bi morali biti vsi ljudje odpeljani do najkasneje četrtka dne 31. maja. Šlo jih je pa še nekaj več kak dan, ker so šli z vojaki tudi civilisti in posebno slovenski legionarji. To je bilo posebno ppm dni. Le zadnji dan dne 31. maja je šlo le kakih 500 oseb. V katerem redu so odšli domobranci v Jugo;Javijo? Dne 27. maja tehnični in žandermerijski v Podrožco. Dne 28. maja 4. gorenjski polk pod vodstvom majorja Mehleta in dopolnilni bataljon pod vodstvom kap. Pavlovčiča v Podrožco. Dne 29. maja artilerijski divizion peš v Podrožco, kjer so jih zajeli partizani, in 3. polk pod vodstvom majorja Kunstlja s kamioni v Pliberk. Dne 30. maja 2. polk pod vodstvom majorja Vuka Rupnika v Pliberk. Dne 31. maja ostanki Cofovega 1. polka in nekaj ostankov civilistov in legionarjev. S (katerimi edinicami bi moral iti štab? Prvotno je gen. Krenner odločil, da odide prvi del štaba, to je gen. Krenner sam v spremstvu podporočnika Mršola in nadporočnika Kovača v nedeljo dne 27. maja, torej s prvim transportom. Istočasno naj bi odšel tudi dopolnilni bataljon. Drugi del štaba, obstoječ iz polkovnika Vizjaka in mene kot načelnika organizacijskega štaba, pa naj bi šel zadnji dan, to je 31. maja. Kako je prišlo do sipremembe, sem že povedal. Major Ivan Boh in polkovnik Milko Vizjak pa sta v zadnjem trenutku od transporta odstopila in sta ostala v Vetrinju. Kako se je (rešil Vuk Rupnik? To vem samo iz pripovedovanja. Z njim je namreč šla tudi njegova žena, ki je še precej energična ženska. Ko je ta videla v Pliberku partizane, je s svojimi prošnjami dosegla od Angležev, da so ji izročili njenega moža nazaj in ga tako niso predali partizanom. Slišal sem tudi, da so se v Pliberku godile pred predajo partizanom obupne scene. Bilo je grozno. Ko so domobranci zagledali partizane, so zahtevali od Angležev, da jih na mestu postrele. Angleži so morali poklicati okrepitev in uporabiti silo, da so mogli izvršiti predajo. Pred končno izročitvijo so se vsi Rupnikovi domobranci strnili v gručo in kleče pričeli moliti zadnji del — žalostni — rožnega venca. Pri tem je vse jokalo. Razen — partizanov! Tako so šli ti junaki v smrt! G. podpolkovnik, povejte mi prav odkrito ovoje mišljenje: Kdo je vse to gornje zakrivil? Kot največja krivca smatram jaz Krennerja in Bitenca. Ta dva sta do zadnjega zatrjevala na vse ugotovitve in na vsa poročila, da to ni res, da to ne more biti res, da so vsi oni, ki širijo te in take vesti, komunisti, in da je treba take ljudi zapreti ali pa z njimi .še hujše postopati. Ta dva sta naravnost ustvarila psihopatično vzdušje in ozračje in poskrbela, da se je širilo z naglico po taborišču. Ta dva sta v tem oziru naravnost zločinca! Velik del krivde pa nosijo vsi drugi, ki kljub temu, da so bili o nasprotnih poročilih vedno informirani, zatrjevanjem teh dveh oseb slepo verjeli, ne da bi se o tem preje prepričali. Vsi ti nosijo pred zgodovino strašno odgovornost za vse, kar se je z našimi domobranci zgodilo . Čudim se temu, gospod podpolkovnik, da so bili med odločujočimi osebami taki ljudje, ki t .o v etičnem, verskem in moralnem oziru stali vendar na izelo visokem nivoju, kakor na primer dr. Basaj? Ne vem, kako je to. Vendar vas pa spomnim na dejstvo, da je bil dr. Basaj sam od mene že v nedeljo zjutraj informiran o Rupnikovem poročilu glede bega Ljotičevega sina. Še to, g. podpolkovnik, vi ste imeli v celo zadevo popoln in pravilen vpogled. Čeravno gliste vsega vedeli, ste vendar spoznali že v nedeljo, z vso gotovostjo pa v nedeljo zvečer dne 27. maja, kam gredo transporti, in ste to tudi poročali, kakor pravite. Kaj te mbgli ničesar proti temu ukreniti? V (skrajnem slučaju bi morali uporabiti celo orožje! G. doktor! Na to vam dam sledeči odgovor: Mene je Krenner že v začetku, takoj po prihodu v Vetrinj naravnost popolnoma cerniral (obkolil). Izrecno mi je prepovedal, da se nimam ganiti iz štaba. Na to je pazil posebno v dneh, ko so se pričeli odpravljati transporti. Že v Ljubljani je vsak moj predlog, ki se je tikal operativnega nastopa domobranstva, omalovaževal, pobijal in onemogočal. Krenner je hotel biti sam popoln avtokrat in samodržec. Ni pustil nikakega ugovora in je slepo verjel v Nemce. Saj ste videli iz mojega dnevnika, da je še celo v Vetrinju zidal vse na Nemce. Moje mnenje je bilo tedaj že od vsega početka brez veljave, moj glas brez ulšes in jaz sam brez najmanjšega vpliva. Seveda bi bil na mestu edino upor! A kako hočem sam to izpeljati v nekaj dneh, ko nisem imel nikakega somišljenika, ki bi bil pripravljen vso to gospodo aretirati — in postreliti. V tem slučaju bi bilo res mogoče rešiti najmanj osem desetin naših domobrancev, ker bi Angleži do prihoda feldmaršala Alexandra ne mogli poloviti vseh domobrancev, a zato je treba imeti ljudi, ki so istega prepričanja. Jaz sem bil pa sam, popolnoma sam. In ob Krennerju je stal Bitenc, ta zli duh, ki je na satanski način pobijal vsako njemu nasprotno mnenje, ki je sam do konca trdil, da gredo vsi domobranci — tudi čez Bohinj — v Italijo, ki ni nikdar pustil — kakor Krenner — obveljati mnenje drugega. Ta dva sta naravnost hipnotizirala vso okolico. Poglejte, g. doktor! Jaz sem imel tudi domobranca-brata. Ko sem prejel od Krennerja v ponedeljek dne 28. maja dovoljenje, da grem iz taborišča in pogledam, kje je moja družina — le pod to pretvezo sem mogel oditi iz štaba —, sem rekel svojemu bratu, da gredo vsi domobranci v Jugoslavijo in da se mora takoj preobleči v civil in zginiti. In kaj se je zgodilo? čeravno mi je brat zagotovil, da bo zginil in da drugi dan ne pojde s transportom, sem v torek popoldne zvedel, da je šel istega dne predpoldne tudi on sam v smrt! Tudi njega so pregovorili; njega, ki je vse vedel, ki sem mu vse povedal in je vse prav dobro vedel! Ne samo svojemu bratu, vsakemu sem svetoval, da naj ostane v taborišču in naj zgine kot civilist, kamor le more. Tako se mi je posrečilo marsikaterega uvidevnega rešiti, a svojega lastnega brata nisem mogel rešiti, ker sta Krenner in Bitenc ustvarila tak trden zid zaupanja v njune besede, da je bilo nemogoče ta zid porušiti. Kako težko mi je še danes po svojemu bratu! Sklicujem se pri tem, ne da bi hotel pri tem kaj očitati, na postopanje polkovnika Cofa. Ta je stal do zadnjega trenutka na stališču, da gredo domobranci res v Italijo. Saj je le na podlagi njegovih besed šel moj brat v torek dne 29. maja s transportom v Jugoslavijo in tam brez sledu zginil za vedno. Cof, ki je drugače bil uvideven človek! On je šele v sredo dne 30. maja, in sicer po seji Narodnega odbora, ki se je vrSila — kakor že povedano — v Celovcu istega dne, dal fantom povelje za pobeg, kakor sem to pozneje zvedel. S tem je rešil več kot tisoč naših fantov! In še morda več! Tako bi morali postopati vsi s Krennerjem in Bitencem na čelu. Potem bi se rešili vsi naši domobranci in ibi ne bilo sedaj toliko solza, toliko nesrečnih mater, sester in nevest, toliko proti nebu segajočih pesti očetov, bratov in prijateljev! P O G O V D JR DR. MERŠOL VALENTIN, primarij, pripoveduje sledeče (v roki ima svoj dnevnik, ki mu je v pomoč): Kaj ti je znano o odhodu naših domobrancev iz Vetrinja v Jugoslavijo? Si pred izvršenimi transporti ali pa ivsaj fried transporti kaj slišal, kam odpravljajo angleške vojaške »Marti naše fante? Prodno so transporti pričeli odhajati, nisem jaz ničesar slišal o tem. Kmalu potem pa, ko sta odšla dva ali celo trije transporti v „Italijo“, sem tudi jaz zvedel za neko šušljanje o tem, da baje ne gredo domobranci v Italijo, temveč da jih odpravljajo v Jugoslavijo, odnosno da jih izročajo na meji jugoslovanskim partizanom. Jaz sem na to vprašal majorja Barre-ja, kaj je na tem resnice. Vsak mi bo priznal, da je bil major Barre naš tedanji najboljši prijatelj in odkritosrčen mož, ki je gledal kot malokdo drugi na blagobit in korist naših beguncev, kateremu smo bili podrejeni, najsibo civilov in v kolikor je mogel, tudi vojakov. Ta se je obrnil do vojaške oblasti — ne vem na koga — in dobil tam odgovor, da gredo naši domobranci vsi v Italijo. Pristavil je še, da naj se vsakega, ki širi take vesti, pridriži in zasliši in nato o tem prepriča. Si imel ti kake zveze z Narodnim odborom v Celovcu? Morda bi imel priliko tam kaj natančnejšega zvedeti? Nisem bil odbornik Nar. odbora v Celovcu. Tudi kakih posebnih zaupnih zvez nisem imel s tem odborom. Tega končno nisem mogel imeti. Prvotno sem bil res tolmač za vse taborišče in sem večkrat hodil ali se s kolesom vozil v Celovec in prišel tam v zvezo z zastopniki NO! Ko sem pa opazil, da me hočejo partizani, ki so bili do 10. maja še vedno v Celovcu, zajeti in so mi v ta namen pripravljali zasede tako, da sem jim enkrat komaj ušel, sem izjavil, da jaz ne morem več hoditi v Celovec in sem se nato omejil samo na tolmačenje v civilnih zadevah med majorjem Barrejem in taboriščnim odborom v taborišču. Pri Krennerju pa je postal nato tolmač Podhorsky. Šele pozneje, ko je nastopila že gotovost in je že bilo vse končano •— torej po 31. maju —, sem zvedel, da je domobransko poveljstvo, v prvi vrsti Krennor, zvedel o usodi srbskih četnikov in dobrovoljcev, ki so odšli iz Vetrinja v četrtek dne 24. maja, že v soboto dne 26. 5., torej predno je odšel v Jugoslavijo prvi transport (domobrancev). Osebno sem namreč govoril in sicer prav gotovo šele v mesecu juniju s srbskim podporočnikom Vujičičem, o katerem ne vem, kje se sedaj nahaja, Ta mi je pravil, da je odšel iz Vetrinja s svojimi četniki. Angleži so jih prepeljali s kamioni do Podrož-ce, tam naložili na vlak, ki je pripeljal na Jesenice, kjer so jih partizani prevzeli in že tam z njimi kruto postopali. Njemu in še dvema drugima se je posrečilo v zadnjem trenutku uiti in priti skrivaj zopet v Vetrinj. Ko pa se je vrnil v Vetrinj, je to takoj poročal generalu Krennerju, ki mu pa tega ni hotel verjeti. Vujičič je bil v soboto dne 26. maja dvakrat pri Krennerju in mu vse poročal, a Krenner ga je v svoji oblastnosti in ošabnosti zavrnil in mu drugič celo zagrozil, da ga da zapreti, ako bo širil po taborišču panične vesti. Se je vršila po odhodu domobrancev v taborišču kaka kontrola o tem, ali so šli vsi domobranci ali ne? Poleg angleških straž so prišli parkrat v taborišče angleški častniki in me vprašali, ali se nahaja v taborišču še kak slov. vojak. Ko sem to zanikal, so mirno odšli. Tudi straže niso zalotile nikakega domobranca v taborišču in nobenega odvedle, čeravno jih je bilo tam še na stotine in stotine. Kdaj si postal ti član taboriščnega odbora? Dne 25. maja, ko je odstopil Marko Kranjc, ki je bil odbornik Narodnega odbora in te funkcije še naprej opravljal. Tedaj me je major Barre na predlog ostalega taboriščnega odbora imenoval za taboriščnega voditelja. Je res, da nosi glavno krivdo na tej naši grozni nesreči major Johnson, ki je bil za časa vojne angleški zvezni oficir v Titovem glavnem stanu v Jugoslaviji? Po mojem mnenju to ne bo držalo. On je bil res pol leta kot angleški . oficir v Titovem glavnem stanu in ne nosi, v kolikor morem jaz soditi, nobene krivde na tem, da so naši domobranci bili vrnjeni partizanom v Jugoslavijo. V kolikor sem jaz imel opravka z njim, ni kazal proti nam nikakega nasprotstva in nam je šel, kolikor je le mogel, vedno na roko. On je bil pri vojaški upravi referent za civilne begunce. V tem svojem položaju nam je šel izredno na roko in na našo intervencijo rešil tisočim naših ljudi življenje. Končno je izvrševal Johnson samo odredbe, ki so prišle od nadrejenega mesta. Pač pa sumim, da nosi velik del krivde na domobranski katastrofi general ,Creery, o katerem je bilo znano, da je med vojno pogosto občeval s partizanskimi oddelki in se udeleževal njihovih družabnih prireditev, posebno obedov. Znano je bilo tudi, da je bila VIII. armada, katere poveljnik je bil ta gen. Creery, še precej titofilska. Dobro se spominjam, kako sva se midva dne 31. maja, to je b"lo na praznik sv. Rešnjega telesa, srečala pred šolo v vetrinjskem taborišču in si mi tedaj, ne da bi te kaj vprašal, povedal, da smo sedaj rešeni, ker da bi drugače že drugi dan pričeli Angleži odvažati še civilne begunce v Jugoslavijo? Dne 31. maja sem šel z našim angleškim referentom civilnega taborišča Barrejem v Podgoro (Unterloibl), kjer smo imeli v bolnišnici nekaj bolnic — begunk. Nekako ob 4. popoldne sva se vrnila v taborišče, kjer je čakal na njega angleški tolmač vojaškega poveljstva taborišča, ki mu je sporočil, da ga pričakuje komandant Lt. Ames, ker gre za transport civilnih beguncev v Jugoslavijo. Tedaj sem šele sigurno spoznal, da so vse naše begunce odpeljali v Jugoslavijo in jih tam izročili partizanom. Gornja vest naju je zadela kot iz jasnega. Do tega trenutka je bil tudi major Barre prepričan, da so šli domobranci v Italijo. Pozval me je, da naj grem z njim k poveljniku Ames-u in tam sva zvedela, da ima biti drugi dan kot prvi transport odpeljanih na kamionih 1500 civilnih beguncev na postajo Podrožca, drugih 1200 pa na postajo Pliberk. Vse da mora biti pripravljeno za odhod ljudi že jutri ob 5. uri zjutraj. To je bilo za naju pregrozno spoznanje. Prosil sem Barreja za pomoč. In šla sva nato takoj v Celovec in se podala do majorja Johnsona; bil je tam najmanj kakih 20 minut. Slišal sem telefonirati na več strani. Končno me pokličejo v sobo še mene. Po pozdravu mi Johnson ponudi stol, nato gleda nekaj sekund zelo predirljivo in takoj reče: „Odločili smo, da se od sedaj ne bo sililo k povratku v Jugoslavijo nikakega civilista. Vrne se lahko v Jugoslavijo samo oni, ki hoče iti prostovoljno." Šele sedaj sem se oddahnil, sedaj, ko so bili ljudje rešeni. Zahvalil sem se in pristavil, kaj vse bi ti ljudje drugače v Jugoslaviji pretrpeli, a Johnson me je kar prekinil in rekel: „Jaz vem veliko o tem. Ni treba, da me o Jugoslaviji informirate!". PODATKI o važnejših dogodkih slovenskih beguncev v Avstriji v maju in juniju 1945. V prvem tednu meseca maja 1945 je zaradi bližajoče se fronte in partizanskih grozovitosti zbežalo iz Slovenije na Koroško okrog 10.000 civilnih beguncev, predvsem kmetsko prebivalstvo. Istočasno so prišli tudi slovenski domobranci (okrog 12.000). Večina beguncev je prišla preko Ljubelja. Tako civilni kakor tudi vojaški begunci so prišli na Koroško z namenom, da se prijavijo tu zavezniškim oblastem (angleškim) in jih zaprosijo za zaščito in preskrbo, v kratkem za azil. Dne 11. maja 1945 se je odpeljal iz Borovelj poveljnik slov. domobrancev gen. Krenner z gosp. Kranjcem na avtu v Celovec, kjer se je javil na vojaškem poveljstvu (brigadni komandi). Govoril je z nekim generalom, ki mu je naročil, naj pridejo domobranci čez Dravo, izroče orožje in naj gredo nato v vojaško taborišče pri Vetrinju. Istega dne 11. V. smo se pripeljali v Celovec: za Slov. narodni odbor: Dr. Basaj, Monsignor škerbec, dr. Eiletz. Dr. Meršol kot tolmač. Na angleški komandi smo izrazili željo, da bi nam bilo omogočeno govoriti s feldmar-šalom Alexandrom. Poslali so nas k FSS (v Poreče), kjer so nas obvestili, da feldmaršala Alexandra v Celovcu ni. Nato smo bili poslani k Military Governement v CelovcUj češ da vprašanje civilnih beguncev itak tja spada, saj je tam oddelek za preseljence (Department for Displaeed Persons). Okrog 7. zvečer smo našli vodjo tega oddelka majorja Johnsona, ki nam je naročil, naj pridemo prihodnji dan, ker je danes že prepozno. 12. maja ob 10. predpoldne nas je major Johnson ljubeznivo sprejel. Povedali smo mu, da je pribežalo na Koroško veliko število civilnih beguncev in vojaštva. Za nje prosimo za sprejem pod angleško varstvo in za vzdrževanje. Rekel je, da se vojaštvo njega ne tiče, pač pa civilni begunci, katere bo Military Government radevolje sprejel in jim pomagal. Naj se zberejo na polju pri Vetrinju poleg vojaškega taborišča. Prišel bo čimpreje sam tja ali pa vsaj poslal kakega oficirja, ki se bo brigal za taborišče. Glede domobrancev smo bili istega dopoldneva na vojaški komandi, kjer nas je sprejel adjutant Capt. Hornby, ki je naročil, naj domobranci kar pridejo, da jih bo vojaška komanda že sprejela. 12. maja proti večeru so se na polju pri Vetrinju zbrali slovenski civilni begunci v bližini vojaškega taborišča, v katerem so bili domobranci, srbski dobrovoljci, četniki, Vlasovci in nemški vojni ujetniki. Prenočili smo kar na polju, civilni begunci po večini brez šotorov in strehe. 13. maja 1945 smo šli (Dr. Rasaj, dr. Bajlec in jaz) zopet k majorju Johnsonu, ki je ponovno obljubil, da bo prevzel v preskrbo civilne begunce. Bili smo tudi pri vojaški 'komandi, kjer smo podali informacije o domobrancih. Govorili smo z adjutantom Capt. Hornby. General brigadir nas ni sprejel. 13. maja so partizani pred vhodom v civilno bolnišnico ugrabili zdravnika dr. Graparja, ki ga kljub takojšnji intervenciji pri ljubeznivem angleškem šefu policije (neki lieutenant) in na vojaški komandi (šef policije je bil sam pri brigadirju) ni uspelo rešiti, češ, da zaveznik (angleška vojska) Proti zavezniku (partizanska jugoslovanska vojska) ne sme uporabljati silo. Istega dne popoldne (13. V.) so m° v Celovcu in na poti v Vetrinj partizani zasledovali z avtom, mi grozili in mi napravili zasedo. Komaj sem se srečno izmuznil na biciklu, držeč se angleških vojakov. 14. 5. 1945 sem bil ves dan v taborišču Vetrinj, kjer sem začel tolmačiti. Posle tolmača za Slov. narodni odbor v Celovcu so prevzeli p. Odilo Hajnšek, p. Zamjen in g. Podbregar. Za domobrance (pri generalu Kren-nerju) je tolmačil v glavnem g. Podhorsky. Tako Slov. narodni odbor kot tudi komanda domobrancev je na angleški vojaški komandi vložila več spomenic o domobrancih s prošnjo za sprejem pod angleško zaščito. Na vse prošnje in ustmene intervencije ni bilo nobenega pozitivnega odgovora. 14. 5. 1945 je prevzel slovensko civilno begunsko taborišče v imenu Miiitary Governmenta (g. Johnsona) kanadski major g. P. H. Barre (izg. Beri) zelo skrben, in za slo,venske begunce zelo zaslužen oficir. Civilno taborišče je postalo bolj in bolj avtonomno in samo indirektno še pod komandantom vojaškega taborišča, kateremu so bili direktno podrejeni domobranci (vse vojaške edinice raznih narodnosti). Vodja slov. begunskega taborišča je bil g. Marko Kranjc, ki ga je imenoval g. Barre za voditelja civilnih taboriščnikov. Major Barre se je brigal v glavnem za hrano, ki smo jo dobivali najprej od vojaškega taborišča, nato naravnost iz magazinov. Komandant vojaškega taborišča je bil od 16. V. dalje Lt. Ames. Okrog Barre-a se je zbralo kmalu več osobja, ki je skrbelo za civilne begunce; tako Miss Jane Balding B.R.C. od 17. V., Mr. Corsellis od 18. V. (P.A.U.), Miss Alorena Philips B.R.C. od 25. V. Taborišče so hodile obiskovat razne znamenite osebnosti. Tako 15. V. Lady Louise Mountbatten in drugi. 16. V. sem s polk. Bitencem odšel v Celovec na štab brigade, da bi prevzeli domobrance v zaščito. Nisva dobila nobenega jasnega odgovora. Govorila sva samo s Capt. Homby, adjutantom, brigadir naju ni sprejel. Podala sva ponovno pismeno in ustmeno podatke o domobrancih, ki se niso nikdar borili proti zaveznikom, ampak skrbeli samo za varnost v Ljubljanski pokrajini in na Gorenjskem, kjer so partizani morili nedolžne ljudi in požigali hiše in cele vasi. Zato je bila samoobramba proti notranjemu sovražniku neobhodno potrebna in po mednarodnem pravu dovoljen? Isti dan sva bila tudi pri majorju Johnsonu, ki je glede civilnih beguncev ponovno izjavil, da bo vojaška uprava skrbela zanje, glede vojaštva pa ni on merodajen. Dne 21. maja je olbiskal taborišče General Lt. Me Creery, komandant VIII. armade. Govoril je samo z majorjem Barre-jem, ki ga je spremljal skozi taborišče. Par dni nato je prišel brigadir-zdravnik Cameron, eden najvišjih vojaških sanit. avtoritet. On je prišel iz Italije. Večina obiskovalcev, ki so med vojno videli razna taborišča, je imelo splošen vtis, da je slovensko civilno begunsko taborišče kljub primitivnosti mnogo bolj čisto, kot italijanska taborišča, dalje, da so ljudje (slovenski begunci) videti zelo agilni, iznajdljivi in zdravi. V drugi polovici maja se je začelo govoriti o odhodu srbskih in slovenskih vojakov v Italijo. Kdo je začel širiti te vesti, ne vem. Razni angleški oficirji, vprašani o tem, so bodisi potrdili, da pojdejo domobranci (verjetno tudi civili) v Italijo, ali pa vsaj tega niso zanikali. Nihče od Angležev pa ni niti namignil, kaj še, da bi jasno povedal, da bodo domobranci vrnjeni v Jugoslavijo. In vendar so jih Angleži poslali; in sicer najprej Srbe, Črnogorce in četnike, ki so se od leta'1941 dalje borili proti Nemcem in Italijanom v prisotnosti in z vednostjo angleške in ameriške misije na terenu v Jugoslaviji. Dne 24. V. (četrtek) so bili poslani na tovornih avtomobilih v Podrožco, tam vkrcani v vagone, nakar so jih prevzeli jugoslovanski partizani. Angleški vojaki so se pa vrnili. Srbi in Črnogorci s četniki so bili pripeljani na Jesenice in dalje proti Kranju in Škofji Loki, deloma tudi v Radovljici, kjer jih je dočakala nagrada za dolgoletno borbo proti Nemcem v obliki mučenja, zasmehovanja in partizanske krogle v tilnik ali pa strojnice, brez vsakega zaslišanja ali drugega pravnega postopka. Vse to se je izvedelo žalibog šele prepozno. Prvi srbski oficir, ki je ubežal iz Jesenic čez Karavanke nazaj v Celovec, je bil poročnik Vujičič. Vrnil se je pred prvim transportom domobrancev, šel je h generalu Kren- nerju, katerega je obvestil, da angleški vojaki pošiljajo srbske vojake in druge v Jugoslavijo v mučenje in smrt, ne pa v Italijo. Ker pa so informacije od strani Angležev govorile, da gredo transporti s Srbi v Italijo, ali pa vsaj tega niso zanikale, gen.Krenner poročniku Vujičiču .ni verjel in mu je zagrozil, da ga bo dal zapreti, ker neupravičeno širi paniko, kot da bi bij v službi komunistov. Prihodnje dneve so bili poslani v „Italijo“ transporti s slovenskimi domobranci in nekaj civilisti — po večini sorodniki. Prvi transport je odšel v nedeljo 27. V. (tehnična četa, policija etc.) naslednji 28. V., 30. V. in 3il. V. Po vsakem transportu se je bolj z gotovostjo govorilo, da je cilj „Ita-lija“, samo varanje, v resnici se pa izročajo antikomunistični borci na jugoslovanskih oziroma avstrijskih obmejnih postajah (Podrožca, Maria Ellend in Pliberk) jugoslovanskim partizanom. Major Barre je na vsa direktna vprašanja in dvome glede „Italije“ vedno zahteval, naj se osebe, ki širijo vesti o pošiljanju vojakov v Jugoslavijo pridrži in zasliši. Da se po informacijah, ki jih ima on, v resnici pošiljajo v Italijo. Isto so govorili drugi angleški oficirji. Zaradi tako nasprotnih si informacij ni bilo jasnosti. Za Slov. narodni odbor in nas vse pa je postalo jasno, da so poslali Angleži srbske in slovenske vojake v Jugoslavijo šele z vrnitvijo v Celovec dr. Janeža iz Pliberka, ker je sam osebno bil prisoten, ko so Angleži izročali slovenske domobrance Partizanom, in je komaj ubežal. 25. V. me je major Barre po odstopu g. Kranjca imenoval za vodjo civilnega begunskega taborišča v Vetrinju, potem ko me je taboriščni odbor tudi sam soglasno predlagal. Nekaj dni sem se tega otepal in skušal ostati v ozadju, dokler me razmere same niso potisnile naprej. 31. maja (na dan sv. Eešnjega Telesa) ob 2. popoldne smo se (major Barre, Miss Balding, šofer in jaz) odpeljali z avtom v Podgoro (Unterber-Sen), kjer je bila ženska bolnišnica. Tam smo obiskali vse begunke, ki so bile tam zaradi poroda ali bolezni. Major Barre je zlasti posredoval, da bi, se hrana zboljšala. S seboj smo pripeljali nekaj kruha in konzerv, kar smo razdelili bolnim begunkam kot priboljšek. Okrog 5. popoldne smo se Vrnil; v taborišče. Pri pisarni nas je čakal tolmač g. Krištof (tolmač pri Lt. Ames-u), ki je sporočil, da naj major Barre čimprej pride k Lt. Amesu, ker gre za vrnitev civilnih beguncev-Slovencev v Jugoslavijo. Tedaj sem Prvič zvedel za namero, da bodo tudi civilni begunci vrnjeni, čim sem to sbŠal, sem dejal majorju Barre-ju: „Torej je vendarle res, da Angleži vranjo begunce v Jugoslavijo v mučenje in smrt. Prej so poslali vojake, sedaj Pridemo pa še mi civilni begunci na vrsto P1 Major Barre je na te besede prebledel in mi naročil, da ga spremljam k Poveljniku vojaškega taborišča Lt.Ames-u. Prišedši tja me je major vzel y Pisarno Lt. Amesa, čeprav je ta želel, da bi se razgovarjal samo z major-jem, ker je zadeva tajna. Major mu je pojasnil, da sem voditelj taborišča *n kot tak upravičen, da zvem, kar se tiče beguncev. Nato je Lt. Ames vzel v roke nek dopis in rekel: „Imam odredbo, da se jutri 1. VI. odpravi iz taborišča 2.700 slovenskih civilnih beguncev in sicer 1.500 na postajo v Pliberk, 1.200 pa na postajo v Maria Ellend. Pripravljeni morajo biti že ob 6. zjutraj za odhod. Odpeljani bodo na kamionih iz taborišča na imenovani postaji, kjer jih čaka vlak“. Ko sem slišal to naročilo, sem se vmešal v razgovor in odločno rekel: ,,Torej vendarle Angleži pošiljajo slovenske begunce v Jugoslavijo k Titu, ki jih po sedaj prejetih vesteh ubija! Vaša odredba mi dokazuje, da so bili domobranci vrnjeni v Jugoslavijo, kljub vsem negacijam in trditvam, da so odpotovali v Italijo. Nisem mogel in ne morem verjeti, da bi bili Angleži, katere so Slovenci tako cenili in po njih hrepeneli ter jim med sedanjo vojno reševali pilote, Angleži, katere sem v prvi svetovni vojni reševal in jim pomagal, zmožni, da svoje prijatelje, ki so nedolžni in ki so jim obljubili zaščito in pomoč, pošiljajo v smrt. Prosim Vas, g. major Barre ,da podvzamete vse korake da se v bodoče prepreči!" Lt. Ames je bil vsled mojih besed nevoljen in pripomnil, da je to'odredba komandanta divizije in da se v to jaz ne smem vmešavati. Major Barre pa je prosil Lt. Amesa, naj počaka, da gre on z menoj v Celovec na Military Government, da intervenira. Imel sem vtis, da je do sedaj tudi major Barre sam bil mnenja, da so bili domobranci poslani v Italijo in da je danes lahko prvič jasno sklepal iz odredbe glede civilnih beguncev, da to ni res. Ker je bil avto g. Barreja pokvarjen, je dal Lt. Ames svoj avto na razpolago'. Okrog 6. zvečer sva se peljala na Military Government, kjer sva odšla takoj na oddelek za D. P. Major Barre me je pustil v predsobi, sam pa je odšel v pisarno k majorju Johnsonu, čakal sem približno 20 minut. Mislim, da je med tem major Barre informiral majorja Johnsona o vsej zadevi in ga prosil, da podvzame-mo vse korake, da se civilni begunci ne vrnejo prisilno v Jugoslavijo. Slišal sem telefonirati na več strani. Nato me je major Barre poklical v pisarno majorja Johnsona, katerega sem prosil, naj uredi, da Slovenci ne bodo nasilno poslani v Jugoslavijo. Major Johnson mi je ponudil stol, me par sekund molče gledal nato pa rekel v prisotnosti majorja Barreja: „Mi smo odredili, da civilisli ne bodo poslani proti njihovi volji v Jugoslavijo. Samo tisti, ki to želijo, naj gredo." Zelo me je razveselila njegova izjava, ki je prišla zame nepričakovano. Zahvalil sem se mu s prisrčnimi besedami, da je s tem pomagal rešiti življenje in preprečil mučenje tisočev, da so razmere v Jugoslaviji strašne, gotovo pa niso demokratične. Prekinil me je z besedami: „Nikar me ne informirajte o razmerah v Jugoslaviji! Jaz jih precej dobro poznam. Zato smo odredili, kot sem Vam povedal." (Major Johnson je bil v partizanskem štabu v Jugoslaviji ca. 6 mesecev.) Ob tej priliki pripomnim, da smatram da maj. Johnson ni bil kriv, da so bili domobranci vrnjeni v Jugoslavijo, saj je ves čas mojega stika z njim poudarjal, da on skrbi samo za civilne begunce, vojaki pa ne spadajo v nje- gov resor. Pač pa je major Johnson gotovo zelo zaslužen, da slovenski civilni begunci 1. VI. in pozneje niso bili nasilno vrnjeni v Jugoslavijo. Da so bili domobranci vrnjeni je po mojem krivo dejstvo: 1. ) Predhodni dogovor med zavezniki da se po vojni vsi domači nasprotniki posameznih režimov vrnejo pripadajoči državi zaradi preiskave, sojenja in event. kaznitve oziroma amnestije po demokratičnih načelih. 2. ) Da je bila VIII. Armada Titc-filska, ker je za časa borb in bivanja v Italiji bila sosed in je sodelovala s partizani. 3. ) Da ni uspelo še med vojno prepričati in informirati angleške vrhovne komande o pravem bistvu domobrancev, ki se niso borili proti zaveznikom, ampak so bili njihovi prijatelji in so jim pomagali, kjerkoli je bilo mogoče, in reševali njihove pilote etc. V Celovcu do prihoda feldmaršala Alexandra ni bilo mogoče priti do višjih, odločujočih komandantov. Nižji pa niso smeli samostojno odločati. 4. ) Sodeč po poznejših dejstvih, Angleži nikakor niso pričakovali, da so jugoslovanski partizani tako krvoločni, da so veliko večino vrnjenih domobrancev pobili. To dejstvo jih je pozneje frapiralo in pomagalo do poznejše odločitve, naj se noben Jugoslovan ne vrača nasilno. Ako je kdo od Slovencev kaj kriv za vrnitev domobrancev, je kriv po mojem mnenju samo toliko, da ni verjel poročilu Srbov in drugih, ki so ubežali s transportov ali celo iz Jugoslavije in poročali, da Angleži izročajo domobrance in Srbe etc. partizanom. V kolikor se ni verjelo takim poročilom, bi se pa vsaj lahko informirali na razne načine o vprašanju in bi na podlagi tega dejstva dali lahko odredbe, ki bi število slovenskih žrtev občutno zmanjšale ali celo preprečile. Pred odhodom sem se majorju Johnsonu še enkrat zahvalil za njegovo odločno pomoč in rešitev Slovencev ter se poslovil. Na poti v taborišče sem se prav tako prisrčno zahvalil majorju Barreju. Vrnila sva se k Lt. Amesu, ki je sicer vzel na znanje ustmeno spreme-nitev odredbe glede vračanja civilnih beguncev, istočasno pa prosil majorja Barreja, naj poskrbi, da dobi to odredbo tudi pismeno od divizije oz. brigade. Poleg tega je zahteval, da še isti večer do 10. dobi sporočilo, koliko civilnih beguncev bi se prostovoljno vrnilo v Jugoslavijo, da bi on mogel pripraviti Primerno število avtomobilov. Bil sem mnenja, da jih prostovoljno ne bo šlo preko 200, raje manj, pa se Lt. Amesu to ni zdelo verjetno. Major Barre se je nato ponovno vrnil v Celovec na vojaško komando (divizijo), jaz pa sem odšel v taborišče, da sporočim uspeh intervencije in da ugotovimo, koliko beguncev bi se želelo vrniti prostovoljno. Prijavilo se jih je okrog 200. Ko je okrog 10. zvečer prišel major Barre v taboriščno pisarno, je Uašel tam zbrane člane odbora, ki so se mu na iskren in prisrčen način zahvalili za uspešno intervencijo glede vračanja beguncev. Bil je ganjen, oči 80 mu postale solzne. Sporočil je, da bodo begunci, ki se žele vrniti prosto-voljno v Jugoslavijo, odposlani šele 2. VI. ali 3. VI. Nato nas je oki-og 11- zvečer odpeljal v tovarno, da nas ne bi ustavljale angleške straže, sam pa se je vrnil k Lt. Amesu, da mu sporoči število prostovoljno vračajočih se beguncev, in nato v Celovec. 3. VI. (v nedeljo) je odšlo v Italijo okrog 200 beguncev in sicer okrog 100 Slovencev (ostali so se skesali), okrog 100 pa Hrvatov in Srbov. Odpeljali so se na 40 slovenskih vozovih s konji. Ta dan je prišel tudi en črnogorski četnik, ki je ubežal iz Radovljice, kjer so na mostu partizani postrelili okrog 1000 Črnogorcev in Srbov, ki so bili poslani s prvim transportom iz Koroškega. Napravili smo zapisnik in ga v angleškem prevodu predložili Angležem. Takih beguncev in zapisnikov je bilo prihodnje dni še mnogo. Maj. Barre mi je naročil, da naj bom prihodnji dan (4. VI) gotovo v taborišču, ker obišče taborišče, neka visoka osebnost. 4. VI. (ponedeljek) okrog 11. mi je major Barre javil, da pride ob 12. feldmaršal Alexander, Naj bom kje blizu, da bom na razpolago, ako bo želel z menoj govoriti. Naj mirno odgovarjam na vprašanja, zraven pa lahko povem želje beguncev. Ni bilo časa, da bi sestavil kratko pisano spomenico ali da bi se posvetoval, kaj naj povem. V mislih sem si fiksiral važnejše točke. Okrog poldne 4. VI. 1945 je bilo javljeno, da feldmaršal prihaja. Pri pisarni ob poti skozi taborišče smo ga čakali major Barre, jaz, Miss Balding in Miss Philips, ki sta se veselili, da bosta prvič v življenju videli „a real Field-Marshal“. Bil je lep dan. Pripeljalo se je okrog 6 avtomobilov z oficirji. Na tretjem se je pripeljal Field-Marshal Viscount Harold Alexander, Commander in Chief Me-diterrean Area, ki je dal ustaviti avto pred našo skupino. Stopil je iz avtomobila, pristopil k majorju Barreju, ki mu je raportiral in nato nas predstavil. Nato je feldmaršal okrog 10 minut govoril z menoj. Bil je zelo Ijubez-njiv. Kakor morem naknadno sklepati, je prišel s posebnim namenom, da bi govoril z zastopnikom slovenskih beguncev. Moral je biti že precej obveščen o nas in naših težavah. Imel sem vtis, da želi, da mu povem, kaj nas teži in kaj želimo, zato sem kar začel govoriti: „Jaz sem dr. Valentin Meršol, zdravnik in ne politik. Sulžil sem v prvi svetovni vojni 18 mesecev pod angleškim poveljstvom na Murmanu v Severni Rusiji. Sedaj Vas prosim kot zastopnik slovenskih beguncev za Vašo zaščito in pomoč za Slovence, ki so prišli preko ‘Karavank, ker so antikomunisti in zvesti svojemu kralju Petru II. Posebno pa Vas prosimo, da blagovolite odrediti, da slovenski begunci ne bodo vrnjeni v Jugoslavijo, ker bi bili tam zaprti, mučeni in event. ubiti. Na podlagi informacij prejetih od oseb, ki so ubežale, vemo, da je Pečina slovenskih vojakov-domobranecv, ki so bili tekom zadnjega tedna vrnjeni v Jugoslavijo, bila mučena in ubita brez kakšnega sojenja in obsodbe. Ti domobranci se niso nikdar borili proti zaveznikom; nasprotno, oni so reševali njihove pilote in pomagali zaveznikom, kjerkoli so mogli. Oni so se borili samo proti partizanom, ki so se v Sloveniji ponašali kot roparji in morilci. Slovenski begunci so bili in so anglofili." Nato je feldmaršal vprašal: 1.) »Odkod veste, da so Vaši vojaki bili ubiti?" Odgovor: „Mi smo o tem obveščeni od oseb, ki so ubežale, se vrnile preko hrilbov in podale izjavo'." 2.) Odkod ste prišli?" Odgovor: Pokazal sem karto Slovenije, mesta (kraje) na Gorenjskem in pot preko Karavank do Vetrinja. »Večina beguncev so kmetje iz strahu pred partizanskimi morilci." »Sir, zahvaljujem se Vam in angleškim oblastem za vso pomoč in podporo do danes. Toda mi Vas prosimo za azil, zaščito in pomoč tudi v bodoče; Prosim Vas, pustite nas tu v Vetriniu, ne pošljjte nas nazaj v Jugoslavijo, kar bi za mnoge od nas pomenilo mučenje in smrt." ' Feldmaršal Alexander je rekel: »Kar se mene tiče, ostanete lahko v Vctrinju. Dalje Vam pa lahko povem, da ne bo noben Jugoslovan poslan nazaj v Jugoslavijo proti svoji volji". Nato sem se mu zahvalil za ljubeznjivo obljubo in pomoč. Medtem nas je neki angleški ‘oficir fotografiral. Nato nam je feldmaršal Alexander dal vsem roko, se vsedel v avto in odpeljal naprej po taborišču. Prišel je prihodnji avto, ki , se je ustavil. Adjutant feldmaršala si je zapisal moje ime in osebne podatke ter se nato odpeljal dalje. Feldmaršal AIexander si je ogledal naše taborišče in naročil, da se morajo naše stanovanjske razmere zboljšati. Bil je zelo zadovoljen s čistočo kljub neugodnim razmeram. Nato se je odpeljal na drugem koncu iz taborišča. Pozneje so mi major Barre in obe sestri B.R.C. Miss Balding in Miss Philips čestitale, da sem dobro govoril in da so zaenkrat begunci rešeni, ker angleške oblasti bodo gotovo izpolnile, kar je feldmaršal obljubil. Istega dne (4. VI.) je komandant vojaškega taborišča dobil bitno odredbo s sledečim besedilom: Novi armadni postopek napram Jugoslovanom veljaven od sedaj. !•) Noben Jugoslovan ne bo vrnjen v Jugoslavijo ali izročen jugoslovanskim četam proti njegovi volji. 2.) Jugoslovani, ki so se borili proti Titu, se bodo smatrali kot vojni ujetniki in bodo poslani >v vetrinjsko taborišče, glede njih naj se čaka nadaljnje odredbe. 3-) Vse te osebe se bodo smatrale kot DP in končno poslane proti Italiji, d-) Nobene evakuacije vetrinjskega taborišča. Po 4. juniju 1945 res noben Jugoslovan več ni bil nasilno vrnjen v Jugoslavijo. Tako sta intervencija majorja Barreja 31. V. začasno in odredba feldmaršala Alexandra za vso dosedanjo dobo (do konca 1. 1946) poma-§nla, da Slovenci in ostali Jugoslovani, tako civili kot bivši vojaki, niso bili prisilno vračani, sicer bi bila vsaj 1/3 vrnjena, ako ne več, ubitih, ker v juniju 1945 so bili partizani še zelo krvoželjni. Mene sta pa Gospod Bog in Devica Marija postavila o pravem času na pravo mesto in mi narekovala primerne besede in korake. Hvala jima! 18. VI. 1945 je zapustil vetrinjsko taborišče za Slovence zelo zaslužni major P. H. Barre in odšel v Leoben, ker je spadal v team za štajersko (po evakuaciji sovjetske armade). Poslovili smo se od njega s petjem pevskega zbora in hvaležnimi besedami. Bil je ves ganjen. Taborišče je prevzel angleški major Bell, ki je bil po dobroti in značaju prav podoben majorju Barreju. Bil je z nami do 29. VI., ko smo se preselili iz Vetrinja v D. P. Centre Lienz, Spittal, Sv. Vid na Glini in Judenburg. Dr. V. Meršol GOSPODARIC ALBIN, ordonančni podoficir na domobranskem poveljstvu, sedaj Spittal na Dravi, pravi: Na štabu domobranskega poveljstva, to je pri generalu Krennerju, sva se vrstila v ordonančni službi jaz in moj tovariš Marn Franc, ki sva opravljala v Ljubljani isto službo. Spominjam se prav dobro, da mi je Marn nekega dne pravil, da je prejšnji dan pustil Krenner zapreti nekega domačina iz Podrožce, ki je prišel nalašč zato v taborišče Vetrinj povedat naši vojaški komandi, da odpremljajo Angleži jugoslovanske vojake partizanom. V zaporu je ostal ta civilist čez noč do drugega dne. General Krenner je pri tem povelju še izrecno pristavil, da dela ta civilist pobuno med narodom in domobranci,, ker trdi, da gredo transporti jugoslovanskega vojaštva v Jugoslavijo in tako razširja alarmantne vesti. Z vso gotovostjo trdim, da mi je Marn pravil o tem dogodku že pred odhodom našega prvega transporta v Jugoslavijo, torej pred dnem 27. maja 1945. Dodajam še to: Meseca decembra 1946 sem govoril z Jarcem Radom, ki je dober prijatelj Boha Ivana, domobr. majorja, in mi je povedal, da se Boh zelo boji vrniti se v Jugoslavijo, četudi bi Titov režim v Jugoslaviji padel. Skušal bo raje dobiti čez mejo svojo družino in bd tukaj z njo živel. SLABE KAROL, domobranski kapitan, učitelj, Spittal na Dr., pravi: Dne 30. 5. predpoldne smo zvedeli, da je gen. Krenner odposlal zjutraj v Pliberk svojega poizvedovalen šego Franceta, da pogleda, kam vozijo Angleži domobrance. Pred glavnim štabom nas je čakalo večje število častnikov in vojaštva na prihod tega obveščevalca in nd vesti, ki jih ima prinesti. Nekako po 2. uri popoldne je Šega res tudi prišel, se podal takoj h Krennerju in še precej časa ostal pri njemu. Nato je prišel Krenner ven, preoblečen v civilne hlače, le vojaško bluzo je še imel, vstopil v syoj avto in molče izginil. Nato smo zvedeli vso resnico. Na štabu je ostal sam polkovnik Vizjak. Proti večeru smo se zbrali nekaj oficirjev in več domobrancev pri kapetanu Budi, mojemu svaku, in se tam pogovarjali, kaj nam je storiti. K naši skupini sta prišla; tudi dva srbska četnika, ki sta v Radovljici ušla, in nam pripovedovala svoje žalostne doživljaje. Fantje so bili vsi obupani. Jaz sem predlagal, da se raje Angležem npremo, kakor da bi šli v gotovo smrt ali pa naj nas Angleži kar tukaj postrele, mesto da nas izročajo partizanom. Fantje (moštvo) so v obupu nekli, da naj gremo vsi tja, kamor so že šli njihovi tovariši. Major Boh je Wl proti uporu in da gremo vsi skupaj v Jugoslavijo, kjer so že drugi naši tovariši. Fantje so mu pritrdili. Sklenili smo nato, da gre Boh na štab k Vizjaku, ki je po Bohu poslal Poročilo: „če so šli v Jugoslavijo, grem tudi jaz!“. Isto je rekel tudi ponovno major Boh. Jaz sem pa fantom izjavil, da ne grem v Jugoslavijo; isto je izjavil tudi Buda. To je fante razburilo in so zahtevali, da gremo vsi skupaj nazaj v domovino, kamor so šli že drugi tovariši, in da je treba one, ki nočejo iti z njimi, zastražiti in jih tako prisiliti, da grejo skupno. Položaj je bil izredno napet. Po tem pogovoru sta imela Vizjak in Boh še skupni pomenek, a ne vem, kaj sta sklenila. Drugi dan pa oba nista odšla, ker sta v zadnjem trenutku ušla iz transporta. Res so domobranci tisti večer mene in Budo zastražili, da jima nisva Ulegla uiti. Šele drugo jutro sva se zmuznila v jutranjem mraku, ko naju ni nobeden opazil. — Kaj mislite Vi o Bohu? Kaj je tedaj Boh mislil, mi ne more biti znano. Vem pa prav dobro, da so fantje gledali le na nas oficirje, kaj bomo mi napravili, če bi tedaj Boh rekel, da on ne gre domov, bi gotovo ostali tudi dragi fantje v Vetrinju in se tako rešili s tem, da bi se poskrili, kakor se je isti večer poskrilo mno-go drugih in jih Angleži niso nič kaj resno iskali. —1 Kakor Vam je znano, sva midva stanovala v taborišču št. Vid na Glini skupno z Bohom in njegovo sestro Anico. Se spominjale še, ko je Anina enkrat pripovedovala vpričo brata Boha, kako ga je ona s pomočjo neke gospodinjske učiteljice zadnji moment rešila, da ni šel v Jugoslavijo in ostal tako pri življenju. Res je. Nekoč je prišla ta učiteljica na obisk k Bohovim. Tedaj je Anica nama dvema pripovedovala, da se ji je posrečilo pregovoriti svojega brata s pomočjo te učiteljice in to prav v zadnjem trenutku, ko je bil brat Ivan že na avtu, namenjenem za odhod. Bilo je to na travniku, kjer so vstopali domobranci na kamione, in da je avtokolona takoj odšla, kakor hitro J® skočil Boh iz avta. Ta zadnji transport se je peljal v Pliberk. Boh je vsemu temu pritrjeval. VALANT FRANC, podporočnik izvidniške čete v Cofovem polku, sedaj v Spittalu n. Dr., pravi: Dne 30. maja popoldne odnosno proti večeru je sklical Cof na hitro roko nekaj častnikov skupaj, jim sporočil, da gredo vsi transporti domobrancev mesto v Italijo v Jugoslavijo, kjer jih prevzemajo partizani. Odvezuje jih zaradi tega prisege in jim resno priporoča, da gre vsak svojo pot. Vsak naj si pomaga, kakor si more. To naj tudi drugim povedo, v prvi vrsti pa posebno onim, ki so se v boju proti partizanom v domovini posebno odlikovali odnosno izpostavljali. Istega dne sem bil po tem dogodku še parkrat na štabu. Prvič sem videl in slišal, kako je major Ivan Boh zasliševal tri na novo došle srbske četnike, ki so ušli iz Radovljice in pripovedovali, kako so partizani njihove tovariše v Radovljici zvezane pretepavali, zasramovali in jih na mostu isto-tam postrelili. Major Boh je prvotno mislil, da so te vesti izmišljene, in je natančno te Srbe izpraševal o legi Radovljice, o lokalnih razmerah istotam in posebno o legi mostu. Iz odgovorov se je spoznalo, da so Srbi morali biti res v Radovljici, ker so dajali natančne in točne odgovore. Pozivali so prisotne domobrance, da, naj ne gredo drugi dan na transport, in svarili pred povratkom v Jugoslavijo. Kljub temu ni major Boh izdal nikake odločitve in je samo rekel, da se bo še informiral na glavnem štabu. Zvečer, nekako ob 10.—lil. uri sem bil spet na štabu pri Bohu in sem tam našel več domobranskih oficirjev; med njimi so bili tam tudi Prakelj, Golob, Buda, jaz in še drugi. Govorili smo spet o tem vprašanju ali gremo drugi dan s transportom ali ne, ali pa vsak izgine, kamor more. Major Boh je pa rekel: „Pomolimo se Bogu! Ženo in otroke smo itak izgubili, ker so že uničeni. Kar pride, naj pa pride! Gremo v Jugoslavijo, kamor so šli že drugi." Vprašal je še, če je navzoč kateri izmed duhovnikov in če lahko spovedujejo fante. Prisoten je bil res neki duhovnik, katjrega imena ne vem več, in ki je izjavil, da je pripravljen spovedovati tudi celo noč. Nadporočnik Frakcij je pa na to rekel, da on ne gre v Jugoslavijo, češ, če ga dobe partizani v roke, bodo iz njega kot oficirja še pred usmrtitvijo rezali jermene, vsakega navadnega vojaka pa takoj ustrelili. In je nato odšel. Major Boh je še pristavil: ,,Saj se bomo še jutri pogovorili, dajmo sedaj naprej igrati tarok". In pričeli so igrati tarok. Ko sem drugi dan zjutraj prišel iz gozda, kjer sem se skrival, sem srečal majorja Boha in ga vprašal, kako stvari stoje in kam on pojde. Odgovoril mi je, da bodo še civiliste odpeljali v Jugoslavijo in da govori za to 80 procentov verjetnosti. Iz tega sem spoznal, da se je major Boh odločil za odhod s transportom. Tudi s fanti sem govoril, ki so rekli, da morda vendar ni tako hudo in da gredo vsi za onimi svojimi tovariši, ki so že odšli. „Mi gremo z njimi!" To je bil zadnji klic teh fantov. Ko sem isti dan popoldne govoril z dr. Zamjenom, sem se zelo čudih ko mi je ta pravil, da Boh ni odšel s transportom. Bil sem do tedaj prepričan, da je Boh odšel s fanti, ker je vedno tako govoril, kakor da pojde tudi on z njimi. Res je, da je Cof izdal naredbo, da naj ves polk ponoči na 31. maja zgine in se razprši. DR. JANEZ JANEŽ, domobranski zdravnik, pravi: Dne 29. maja v torek so nas Angleži naložili na vetrinjskem travniku na kamione in nas odpeljali proti Pliberku. Prišedši v Pliberk sem opazil okoli kamionov vse polno partizanov, katerim so Angleži po vrsti izročali domobrance. Ko sem to opazil, sem takoj skočil iz kamiona, ki je stal še zadaj in tako ušel. V Celovec sem prišel drugi dan s šegovim avtomobilom. Z menoj se je peljala tudi zdravnica dr. Ruparjeva. Tam sem se oglasil v gostilni „Zur Stadt Triest“ in tam poiskal polkovnika Mirka Bitenca. Ta je z menoj govoril zelo milostno in visoko, čeravno sem mu pripovedoval svoje žalostne doživljaje. Ni mi hotel verjeti. Prosil sem ga, da mi da priliko, da govorim tudi z drugimi odborniki Narodnega odbora, na kar me je vendarle spremil do gostilne Scherzer na Bahnhofstrasse, kjer so bili zbrani člani tega odbora: dr. Basaj, dr. Bajlec, dr. Jelenc, Marko Kranjc, dr. Veble, Mirko Bitenc, nato Drčar Ivan, menda tudi dr. Zajc in jaz. Bil je tam tudi Tomič. Odborniki so ravno prihajali in šli smo v posebno sobo, kjer smo o svojih doživljajih poročali: Drčar, Tomič in jaz. Vsi odborniki so bili v začetku zelo neverni in šele skupnemu našemu poročilu, v prvi vrsti mojemu, so se vendarle uklonili in na koncu sprejeli sklep, da se ima takoj poslati v vetrinjsko taborišče deputacija, ki naj ljudem pojasni položaj in vračajoče domobrance in druge civile opozori, da naj ostanejo drugi dan v taborišču, ker da gredo vsi transporti v Jugoslavijo in ne v Italijo. Kdor se ne more takoj preobleči, naj se razbeži. Drugega na seji ni bilo ne govorjeno, ne sklenjeno. Nato je šla deputacija z menoj v taborišče. Tam smo povedali ljudem, kako stvar stoji. Preplah je splošen, razpoloženje porazno. (Sledi) K. M. Oj mučenci! Oj mučenci, oj mučenci, sveti vi mučenci naši! Kje grobovi, kje grobovi, kje so grobovi vaši? Kdo je, kdo vas pokopaval? Kdo, oj, kdo vas objokaval? Kdo je, kdo vas blagoslavljal? Kdo se je od vas poslavljal? Nihče se poslovil ai. Nihče blagoslovil ni. Nihče objokaval ni. Nihče pokopaval ni. Ko na nas streljali so, mukam se smejali so, V jame nas metali so, Da ne zvedel nič bi svet: grobovom zbrisali so sled! Oj mučenci, oj mučenci, sveti vi mučenci naši! Kje so palme, kje so venci, kje so venci vaši? Kdo vas, kdo vas bo proslavil? Kdo vas, kdo nam v zgled postavil? Kdo vas, kdo vas bo nagradil? Kdo na prestol vas posadil? Bog nas sam proslavil je. Bog nas v zgled postavil je. Bog nas sam nagradil je. Na prestol posadil je! Palma zmage zeleni, v roki svojo vsak drži. Venec žrtev nas krasi, krona rajska nas časti. Zbrisana ni naša sled, nas slavi vesoljni svet! NAŠI MRTVI f Dr. Marjan Zajc V starosti 80 let nas je 6. februarja 1985 v Ramos Mejia — Buenos Aires — nepričakovano zapustil Dr. Marjan Zajc. Pokojni je bil doma tajnik NO in je zastopal liberalno stranko, a v emigraciji se ni politično udejstvoval. Že pred več leti je stopil v pokoj, a ker je bila pokojnina nizka, je bil vse do smrti uslužbenec pri tvrdki prevozništva Jose Musar S. A. Bil je član Rozmanovega Zavetišča ter redni naročnik glasila Tabor. Naslednji dan je bil pokopan na pokopališču Los Polvorines. Globoko sožalje gospej Štefki, sinovoma Saši in Mojcu in vsem ostalim sorodnikom. f Mihaela Medved 7. aprila 1985 je nepričakovano umrla gospa Mihaela Medved. Pokojna je živela zadnja leta pri družini svoje sestre Fili por. Bla-zinšek v kraju Carapachay vel. Bs. Aires. Pred dvemi leti se je upokojila in je dočakala 62 let. V življenju je veliko pretrpela. Bila je razgledna in razsodna gospa. Ves čas je bila naročnica borčevskega glasila Tabor, ki ji je bil zelo priljubljen. Pokopana je bila na pokopališču Olivos v grob svojega sina, ki je umrl Pred par leti. Naše globoko sožalje vsemu sorodstvu, posebno pa dobri družini Bla-zinškovi. ZA BELEtmCO SPRIČEVALO V „Taboru“ 1984, št. 9-10, smo natisnili več kot 4 strani dolgo poročilo Našega sodelavca o knjigi zdomskega pisatelja Franka Btikviča „Vojna in revolucija", ki nam jo je poslala v oceno njena založnica Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu. Kakor naši bralci lahko ugotovijo, je naš sodelavec lojalno priznal, da »roman ima nedvomne literarne vrednosti" in ,,izpričuje močnega epičnega Pripovednika" ter da je „kot literarni proizvod čitljiv in privlačen" in „ga b°do zdomci — pa tudi doma... — gotovo radi čitali". Ker pa nismo specializirana literarna publikacija, kakor je naš poročevalec tudi poudaril, nas knjiga zanima z druge plati. To je, da njen pisec razkošno opisuje »veličastno osvobodilno borbo" komunističnih prevratnikov ' Cb žalostnem Koobekovem sopotništvu — prav za časa tuje okupacije, na nasprotni strani pa med takoimenovanimi »belogardisti", kakor jih dosledno naziva, in o katerih zgodovina že ve, zakaj so vzeli orožje celo od okupatorja, ne najde nič pozitivnega, temveč samo (vsaj) negativne lastno- sti, tipe in dogodke; kar je naš dopisnik dokazal z dobesednimi citati (samo nekaterimi; še zdaleč ne vsemi) iz knjige. Spričo tega smo torej lahko samo ponosni, če smo po vsem, kar je za nami, in voči sadov, kakršne je komunistično-kocbekovska „osvoboditev“ prinesla naši domovini, leta Gospodovega 1984 še bili vsaj edini, ki smo značajno — najsi „ipovsem neliterarno, naravnost banalno" (!?) — povedali svoje mnenje o takšnem krivičnem opisovanju komunistične revolucije za časa tuje okupacije. Ker s tem zdomski pisec ni dohitel niti tiste stopnje bbjektivnosti, s kakršno danes opisujejo isto dobo v še vedno zadavljenih literarnih prikazih celo že nekateri pisci v domovini, je njegova knjiga ■— s tega gledišča — zares najmanj gnojnica, ki sta jo z založnico zlila na vse naše mrtve od Kozinčeve družine naprej... — tja do 12.000 zverinsko pokončanih slovenskih domobrancev pred 40 leti, v kakršni izključni in edini zvezi je to besedo zapisal naš sodelavec. Ker pa sta založnica in pisec knjige očitno bila prepričana, da je plesen že tako globoko izjedkala ideološko zdomstvo, da bomo tudi domobranci stisnili rep med noge, sta v ranjenem samodopadenju po poznanem vzorcu argumentiranja z žaljivkami, psovkami in histeričnimi nesmisli v „Glasu“ (Leto XXXII, št. 1, jan.-feb. 1985) zapustila sledeče spričevalo o svoji kulturni, literarni, pa tudi idejni in čisto človeški ravni: Od slovenskih časopisov in revij, ki so ocenili Biikvičev roman, je le eden, ki ga je ocenil negativno. V „Taboru“ je neki Pika povsem neliterarno, naravnost banalno označil roman kot „gnoj-nico“. Na ta nečedni zapis v slovenskem listu avtor romana takole odgovarja: „Moj roman je torej gnojnica, zato ker se ne držim Vaših klišejev. Jaz nisem noben peroprask in ,,Propagandaleiter“, da bi opisoval mrtve tipe: komuniste, belogardiste, fašiste in druge —iste, temveč pisatelj, ki gradim žive značaje. Če bi bilo po Vašem ali po Frančku Sajetu, bi bili vsi Slovenci (vsaj v Ljubljanski pokrajini) zločinci. Se mi za malo zdi, da bi se z Vami pričkal, še manj iskal vzroke Vaše življenjske zagrenjenosti. Namesto mene naj spregovorijo drugi, slovenski bravci pa si naj potem sami ustvarijo svojo sodbo. Fairfield, 6. dec. 1984. Frank Biikvič, pisatelj." Tako! Dobesedno! Čeprav je že naš sodelavec v svojem poročilu tudi lojalno zapisal, da „si bo lahko vsakdo mimo nas ustvaril lastno oceno — kajpak v skladu z njegovo idejno opredelitvijo in z njegovimi pogledi in odnosi do dogajanj okoli stalinistične revolucije na Slovenskem za časa vojne", si bodo s tem spričevalom pred očmi slovenski bralci zares šele sedaj lahko sami ustvarili svojo pravično sodbo. — Naša je samo potrjena! Še en dosežek ... Na dvodnevni javni tribuni, ki so jo na začetku januarja t. 1. priredili slovenski kulturni delavci v Cankarjevem domu v Ljubljani in prišli do Marsikaterih poraznih zaključkov, je Dimitrij Rupel povedal tudi, da 46% Slovencev ne prebere letno nobene knjige. — Če se spomnimo, da v „gnili“ in »nazadnjaški" Sloveniji pred vojno ’n pred komunistično »osvoboditvijo" ni bilo takorekoč najbolj zakotne hribovske vasi, ki ne bi imela svoje prosvetne knjižnice, in da so celo pastirji na paši prebirali knjige, ko so čuvali živino, se ob tej ugotovitvi lahko samo 2grozimo. So komunisti tudi za ta »dosežek" med revolucijo za časa tuje okupa-c*je pomorili na tisoče Slovencev? So tudi za to »novo stvarnost" pred 40 leti zverinsko pokončali slovenske domobrance?----- IZ PISEM Sl. K. 30. 3. 1985. Dragi gospod urednik! Tabor štev. 11-12/1984 na strani 170 omenja „velikosrbsko partijo"! Dovolite mi, da v zvezi s tem najenergičneje protestiram, ker vem, da je resnica ravno nasprotna. Komunistični banditi so že od samega začetka Izrazito antisrbski. Ves medvojni čas niso mogli biti v Srbiji, ki je v celoti bila na strani generala D. Mihailoviča, čemu so morali pozvati Stalinovo aririado na pomoč? Čemu so naročili angloameriško bombardiranje Beograda !• 1944 na sam dan pravoslavne Velike noči? Čemu so banditi — nasprotno bot druge dele domovine — razkosali Srbijo na razna področja? čemu se 2 groznim terorjem preganja Srbe (vštevši črnogoi-ce) na izselitev s Kosova, b' je zibelka Srbije? Oba, srbski in črnogorski parlament, sta sklenila in ustanovila združitev obeh srbskih držav (1918) za večne čase. Naj dodam, da sta ta dva Parlamenta bila svobodno izbrana in zares predstavljala svoj narod. S kakšno Pravico so banditi ločili ene in druge Srbe? Poznam mnoge Črnogorce in vsi Se smatrajo za Srbe. čemu avtonomija Vojvodine in Kosova? Mar to nista srbski pokrajini? Vsi ljudje smejo biti nacionalno zavedni — toda ne Srbi. Srb je v tem slučaju takoj ožigosan za »velikosrbskega buržuoaznega šovinista". (Podobno je z vsemi narodi pod sovjetskim škornjem, nikakor pa ne z Rusi, ki hočejo vse narode porušiti.) Jaz kot Srb nikdar nisem mogel dobiti štipendije, pa čeprav povojni Beograd stalno tone v amerikanskih dolarjih pri vsem svojem antiamerikanizmu (pišite za božjo voljo Reaganu, naj se spametuje!). Administracija zmanjšuje uporabo cirilice. Naspi-otno vsem drugim manjšinam, Srbi na Hrvaškem (800.000 ljudi!) nimajo šol, tiska, organizacij itd. — skratka, nimajo ničesar — že 40 let! Mnogi nedavno pobiti svobodni Jugoslovani so Srbi. Največji pisatelj naše dobe, Aleksander Solženicin pravi, da nima komunizem ničesar skupnega z nobenim narodom', na izbiro imaš dvoje: ali si Rus ali komunist, Slovenec ali komunist, Srb ali komunist itd. Gre torej za mednarodno mafijo, za stalinistične filiale po vsem svetu, tudi v domovini. Prejeli smo THE SOUTH SLAV JOURNAL, Volume 7, No. 1-2 (23-24), Spring-Summer 1984. — 7 Chesterford Gardens, London NW3 7DD. — Editorial Board: N. Marčetič MA, U. Loring MA, M. Davis AL A, 71. Antič, D. Pleničar, P. Taylor, F. Pomeranz MA — Oontents: In Memoriam — Prof. G. H. N. Seton-Watson, — News. — Features: — Muriel Heppell, Dobriča čosič and the Yugoslav Idea. — Nikola Pribič, Juraj Križanič, a Baroque Humanist. — Stephen Clissold, Murder in Marseilles. — Marion Safaris, International Historični Conference; Greece 1930—1944. — Ljubo Sire, Among the Liberators (V) Economic Affairs: — M. Milivojevič, Some Reflections on Foreign Investment in Yugoslavia. — Balkans Report: — Patric Moore, The Balkan Diplomatk: Scene, February-August 1984. — Dissent and Human Rights in Yugoslavia: — The Commitee for P'reedom of Thought set up. in Belgrade. — The čosič Commitee Manifesto. — Spanish Civil War Veterans’ call for Aotion — General Nikolilšs Address to Spanish Civil War Veterans. — Spanish Civil War Veterans’ letter to Party leaders. — Letters to the Editors. — Book Revie\vs: — George Leggett, The Cheka, Lenin’s Political Police, by Nikolai Tolstoy. — Bogdan Radiča, Živjeti Nedoživjeti, by Nenad Grisogono. — Geoffrey Stewart-lSmith, Global Collective Security in the 1980’s, by John Hadley. — Thomas Plate and Andrea Darvi, Secret Police; The Inside Story of a Network of Terror, by G. Chowdharay-Best. — Ferdinand Hauptmann, Die Oestrreichisch-Ungarische Herrschaft in Bosnien und der Herzegovina, 1878—‘1918; Wirtschaftspolitik und Wirt— schaftsentvvicklung, by Jaroslav Istvan Roman. — Heinz Ischreyt, Studien zur Geschichte der Kulturbeziehungen in Mittel und Osteuropa, by Frank Pomeranz. —■ C. M. Woodhouse, Karamanlis — The Restorer of Greek De-mocracy, by Marion Sarafis. — Periodični Reviews. — Notes on Contribu-tors. — Ta dvojni zvezek je izšel z veliko zamudo. Uredništvo mu je priložilo letak, v katerem se opravičuje in pojasnjuje, pa obenem prosi svoje bralce in prijatelje za pomoč, t. j. redno plačilo naročnine in darov za tiskovni sklad, če vzamemo v poštev, da letna naročnina te dragocene publikacije znaša za Zdr. Države in Kanado samo $ 26, smo prepričani, da bo tudi marsikateri naših prijateljev pomagal, da se ne bo zadušila. Bila bi nepopravljiva škoda in naš resničen kulturni greh. Takšno kvalitetno revijo bo zdomstvo jugoslovanskih narodov le težko še kdaj znova priklicalo v življenje. Od 1. 3. 19«5 do 15. 4. 1985 Za zavetišče: $a Rev. Malenšek Janez ...... 1.500 Mustar Stane ............. 1.880 M- N., Munro ................. 880 Dimnik Dušan .............. 5 OOo Kev. Cukjati Franc cerkvena uabirka ipri sv. ma'3i 31. 3. 1985 v Zavet'šču ........... 5.875 Čisti dobiček pri kosilu 31. 3- 1985 v Zavetišču ...... 327.506 ^ spomin na pok. Pavleta Ranta: Škulj Edi .................. 1.500 M spomin na pok. dr. Marjana Zajca: Tičar Beno ................. 1.000 Lob Maks - Anica .......... 1 000 Krenner Juli'a ............. 1.000 M spomin na pok. starše: Šurnian - družina .......... 1.000 V spomin na pok. Mihaelo Medved: Inž. Matičič - družina ..... 1.000 (v dol.) Jakše Janez ................... 40 Martinčič Ferdo ............... 20 diskovni sklad Taher: $a Tfod. vez. Taborov (5) ... 20.000 Dr, Franc Luskar ........... 2.400 Marolt Anton ................. 200 Dolčič Feliks .............. 1.000 Gladek Viktor .............. l.OOo N. N., O. Ive s ............ 1.000 Pelan Ema .................. 1.000 N. N., Argentina ............. 500 Mustar Stane ............... 2.000 N. N., Merlo ................. 500 Langus Milan ............... 1.000 (v dol.) Longar Albin ................... 8 Cenkar Frenk ................... 8 Zupančič Hinko ................. 8 Kolarič Rudi st................. 3 Varšek Ivan .................... 0 Lukež Frenk M. D............... 20 Bizyak Joseph ................ 200 Zupančič Hinko ................ 10 Socialni .sklad Tabor: (v dol.) Kolman Ludvik ................. 20 Galič Lojze .................... 5 Kunover Ivan ................... 5 Bojc Karl ..................... 18 Gregorič Lojze ................ 20 Za križ na Orlovem vrhu: (v dol.) Bizyak Joseph ................. 50 VSEBINA žEstamcs conscientes? — Ali se zavedamo? — Priče — Nemogoče je potvarjati zgodovino (Sl. S.) — Izdajstvo je v vseh jezikih enako (Lic. I. Korošec) Nov križ na Orlovem vrhu — Zgled — odmevi iz domovine — Moji spojini iz onih dni — Iz društev — Naši možje — Nekaj za arhiv — Forli 1945 — Grozen opomin — Oj mučenci! Naši mrtvi — Za beležnico — Iz pisem — Prejeli smo — Darovali so OPOZORILO: NOVA NAROČNINA TABORA: $a 1.500 v Argentini Sporočam vsem slovenskim rojakom, da sem prodal v j Rimu Hotel „B!ed“ in da sem kupil v Gorici Hotel „Pala- : Naslov: Vinko Levstik Hotel „Palace“ — Corso Italia 63 — 34170 Gorizia — Italia. Tel. 82.166 - Teler 461164 Pal Go I Za obisk se vsem lepo priporoča: Vinko Levstik. TARIFA REDUCIDA Hil« Conc*»l6n N9 8133 FRANOUEO PACADO Concesi6n N9 241f Rejristro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 300.434.