AÑO XXXIII (27), Štev. (No.) 32
Dlktatwa na poti diktature
Preteklega 27. julija je perujska vo-ia.ška vlada s posebnim dekretom razlastila in „socializirala“ šest naj večji h perujskih dnevnikov, ki izhajajo v glavnem mestu Lima. Ta ukrep je dokončno postavil vlado generala Velazca Alvarada na pot levičarske diktature, pobarvane z močnim socialnim prizvokom.
Kdor ni vsaj povrhu sledil perujskemu revolucionarnemu razvoju, bo težko pravilno razumel ta ponesrečeni korak diktature. Zato naj omenjeni razvoj vsaj v kratkem prikažemo našim bralcem. Ko je v Perú 3. oktobra 1968 izbruhnil vojaški udar, ga je večina opazovalcev prištela k nenehni vrsti vojaških pučov, ki so tako običajni v latinski Ameriki. A dejstvo je bilo drugačno. Perú se je tedaj nahajal v klasičnem položaju odvisnosti. Nezmožne vlade, podkupljeni politiki, socialni kaos, gospodarski propad. Sedemdeset procentov vseh mladostnikov, ki so letno nastopali vojaški rok, je bilo nepismenih. Razsežne planjave so bile last maloštevilnih gospodarjev, medtem ko so kmečke množice, in zlasti indijanski prebivalci, trpeli v lakoti. Tuje ladjevje je trumoma ribarilo v perujskih vodah in tuje petrolejske družbe so, včasih kar ilegalno, praznile perujska petrolejska ležišča. Temu stanju se je zoperstavila nova perujska vojaška vlada.
V tej vladi se je takoj pokazala kot odločujoča, osebnost tedanjega vojaškega vodje. Juan Velazco Alvarado se ji postavil na čelo Perujske Revolucije. Novi 54-letni predsednik je takoj ukinil vse petrolejske pogodbe in 9. Oktobra 1968 (dan, ko je to storil), proglasil za „Dan narodnega dostojanstva“. Država je začela izvajati globoko agrarno reformo, po kateri je bilo razlaščenih 800.000 hektarjev in s to zemljo okoriščenih okoli 30.000 družin. Vlada je zlasti pazila, da je to zemljo dajala v roke kmečkim zadrugam, da se je izognila prevelikemu in neproduktivnemu razkosavanju. Pod Velazcovim načelstvom jo bila tudi izvedena, industrijska reforma, s katero je šepajoča perujska proizvodnja hitro napredovala. Spremenila je tudi vzgojni sistem.
Kakor je bila vlada neizprosna na kmetijskem polju, tako je bila bolj previdna na ribolovnem in mornariškem. Tu st' ni otepala, nasprotno, iskala je sodelovanja tujih kapitalov. A prav tako je v notranjem gospodarskem polju pričela izvajati ostre spremembe, s katerimi je dala delavcem močno kontrolo nad podjetji. V tem ni tuj vplh/ jugoslovanskega komunizma in njegove ideje samoupravljanja. Nam je še v spominu Kardeljev obisk v Peruju.
'Zaradi teh ukrepov, in pa zlasti zaradi podpore domačih komunistov tem korakom, je vojaška vlada kaj kmalu bila označena za komunistično. To je vztrajno zanikala. Tako je gen. Velazco Alvarado v govoru 28. julija 1969 zatrjeval: „To ni marksistična revolucija in zato tudi nismo na poti v družbo komunističnega ustroja.“ In leto pozneje: „Niti izhodiščna točka, niti postopek razvoja naše revolucije, niti nien cilj ne spadajo y tradicionalne okvire kapitalističnega ne komunističnega sistema. Ne kapitalizem, ne komunizem nista model naše nacionalistične revolucije.“ Temu je tem bolj verjeti, ko ie Velazco Alvarado znan po svojem preganjanju komunistične gverila izza časa pred 1968. Res pa je. da je perujska revolucionarna vlada nastopila svojo neodvisno pot tudi v zunanji politiki : navezala politične in gospodarske stike z Rusijo in Kitajsko, se pobratila s Kubo in podvzela popolnoma samostojno nastopanje v sklopu Organizacije ameriških držav.
A perujska vojaška vlada je zašla, kot mnoge druge revolucionarne vlade, na pot politične diktature v nedogled. Ne le v začetku, marveč tudi po skoraj šestih letih vladanja, ko je mnogo go-
RSLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
8. avgusta 1974
GENERALI V KOMUNISTIČNI JUGOSLAVIJI
POLICIJA V VOJAŠKIH ROKAH
Jugoslovanski komunistični diktator Tito je po 10. partijskem kongresu, ki ie bil konec maja t. I. v Beogradu, potisnil vrsto generalov v vodstvo države in svojega režima. Na najvišje položaje jih je takole namestil:
1.	Notranji minister (šef civilne policije UDB-e) je aktivni pehotni general, 59-letni Hrvat iz Bosne Franjo Herljevič;
2.	Obrambni minister je 58-letni srbski general Nikola Ljubičič;
3.	Vrhovni šef jugoslovanskih oboroženih sil je 55-letni slovenski general Stane Potočar;
4.	Šef partijske organizacije jugoslovanskih oboroženih sil je 53-letni muslimanski general Džemail Šarac;
5.	Šef vojaške policije (KOS — Kon-tra obaveštajna služba) je hrvaški general Stjepan Domankušič.
Vseh omenjenih pet generalov so še z 10 drugimi člani jugoslovanskih, o-horoženih sil člani Centralnega Komiteja KP, ki je bil sestavljen na 10. kongresu KP. Tako sedaj generali vseh naj-večjih narodnostnih skupin (Slovench Hrvati, Srbi in muslimani) zavzemajo pet najvišjih položajev v jugoslovanskih vladnih policijskih in partijskih krogih.
Vojska skupaj s partijo
S Titovo postavitvijo generala za šefa policije in vodjo celotne varnostne službe je tako poleg partije vojska dobila pod kontrolo vse javno in zasebno življenje v Jugoslaviji. V nedavnem razgovoru s člani UDB-e, ob praznovanju 30-letnice obstoja te jugoslovanske tajne policije, jim je diktator Tito izjavil, da morajo „sedaj stopiti na novo pot“ in nadaljeval:
„UDB-a mora vedno slediti liniji partije, sicer ne bo mogla pravilno o-pravljati svojih dolžnosti. To mora hit', da tako rečem, vodilna misel vašega dela. Nastopati morate kot varnostna služba in kot politični faktor. To je vaša dolžnost. Vaša dolžnost je tudi odpraviti nekatere napake preteklosti, sedaj, ko, kakor veste, nekateri poskušajo federalizirati vse, vkliučno partijo, varnostno službo, itd. Sedaj stopate na novo pot. Bodite čim bolj enotni. Izo-gibaite se tekmovalnega duha, ker bi mogel imeti negativne posledice. Povezava v varnostni službi je absolutno nujna. . . “
Zaradi vedno večje kontrole nad celotnim državnim partijskim in nepar-
vora o „socialni demokraciji“, se ne omenja kak politični ali institucionalni izhod. Vladajoči krogi ostajajo praktično nespremenjeni in ni . izgleda ne napovedi kakega resničnega ljudskega udeleženja v političnih odločitvah. Vzporedno je vedno bolj izrazita politična nestrpnost režima, ki z ojačeno strogostjo preganja svoje politične nasprotnike. Po skoraj šestih letih absolutnega vladanja, je'tudi revolucionarni u-stroj vlade okostenel in pojavlja se vedno močnejša birokracija. Vzrok in posledica temu je, v kratkih besedah, absolutno pomanjaknje demokratične alternativa
Vojaška vlada v takem stanju ne more zakriti svojih napak in slabosti, manj pa je pripravljena, v svoji nestrpnosti jih priznati. Zato je naravno, da jo močno skrbi javno mnenje in njegovi organi, kot pač vsako vlado, zlasti pa vsak diktatorski režim. Perujska revolucija je doslej neizpodbitno u-živala ljudsko zaslombo. Bi bilo to možno trditi tudi v bodoče? Vlada se hoče na vsak način izogniti temu vprašanju. In najlažja izhodiščna točka je kontrola javnih občil. Že 31. decembra 1969 vlada postavila v veljavo Statut svobode tiska, ki ga je svetovno časopisje obsodilo ravno kot napad na to svobodo. Novembra leta 1971 ie vlada razlastila in podržavila radio, TV, telefon in telegraf. In končno je 27 julija t. l. raz-
tijskim življem v državi je diktator Tito imenoval za šefa UDB-e generala, ker meni, da bo tako zagotovil „povezavo v varnostni službi.“
Zadnji civilist na vodstvu Titovega notranjega ministrstva, se pravi policije, je bil Luka Banovič. Ne smemo spregledati dejstva, da je bila julija 1966 ob odstranitvi Rankoviča, takratnega Titovega naslednika in vrhovnega šefa UDB-e, prav vojaška veja varnostne organizacije (KOS) tista, ki je okrnila moč UDB-e in prevzela njene posle v svoje roke. Toda pozneje, v dobi tkim. „odjuge“ (1967—1971) je tudi KOS začela izgubljati vpliv, ker so, kakor je izjavil, diktator Tito, „bili storjeni poskusi federalizirati vse, vključno partijo in varnostno službo.“
Hrvaški generali najpripravnejši za čistke
V	prej omenjeni odstranitvi Rankoviča in čistki UDB-e leta 1966 je glavno vlogo odigral hrvaški general Tvan Miškovič, ki je bil takrat šef KOS-e. Tudi v čistkah hrvaških partijskih veljakov decembra 1971 je Miškovič odigral važno vlogo, prav tako v odstranitvi Kavčiča v Sloveniji in v čistkah v Srbiji oktobra 1972. Za njegovo „lojalno službo" ga je diktator Tito nagradil z imenovanjem, aprila 1973, za „svetovalca pri državnem pred-sedništvu glede državne varnosti“ in r,a „posebnega svetovalca predsednika republike“ ter za „vrhovnega poveljnika oboroženih sil za zadeve državne varnosti.'
Toda junija 1973 je bil Miškovič iznenada odstranjen. Njegova odstranitev je „sovpadala s počasnim toda vztrajnim naraščanjem moči prej oslabljene UDB-e. Na mesto Miškoviča je diktator Tito za vodjo LTDB-e postavil, spet Hrvata, generala Stjepana Doman-kušiča, ki ga je potegnil iz obrambnega ministrstva.
V	članku, ki ga je napisal za 30-letnico UDB-e, general Domankušič pravi, da so organi UDB-e „oboje, komunisti in člani jugoslovanske ljudske vojske, ki se borijo proti vsem vrstam sovražnikom." Nato nadaljuje: „Da bi kompromitirali oborožene sile in ljudsko vojsko, sovražniki Jugoslavije sistematično širijo različne govorice, vključno idejo, da bodo v bodoče oborožene sile in policija igrala odločilno vlogo in da morajo ,demokratske sile' misliti in se vprašati, kaj se bo zgodilo, če se vojska povzpne na oblast."
Postavitev hrvaškega aktivnega pe-
lastila tudi vse neodvisne dnevnike glavnega mesta. Te je dala v roke civilnim organizacijam (kmetijski, pisateljski, zadružni, profesionalni, delavski in vzgojni zvezi), ki pa so neposredno ali posredno kontrolirane od države, t. i. od vojaške vlade. V takem stanju je skrajno neumestno govoriti o svobodi tiska. Tako so razumeli tudi številni Peruanci, ki so v tridnevnih manifestacijah napadli ta ukrep in sploh Ve-lazcov režim. Da so bile manifestacije precej splošne je dokaz, da je policija zaprla nad 500 izgrednikov, ter jih postavila pred vojaško oz. policijsko sodišče.
Težko je govoriti o bodočem razvoju v Peruju. Smer kaže v vedno bolj ostro diktaturo levičarskega (nekomunističnega) kova. Nemožen pa ni tudi korak nazaj, in sicer na pritisk v lastnih oboroženih silah. Saj je znano, da je mornariški minister in poveljnik flote, viceadmiral Luis Vargas Caballero bil prisiljen odstopiti, ker je v časnikarskem intervjuju pred časom izrazil, da „v Peruju mora vladati svoboda tiska." Koliko časa bo vlada lahko kontrolirala taka nasprotna mnenja v lastnih vrstah?
Dokler pa se ne dogode kake izredne spremembe, je jasno, da je s tem korakom, ko je zatrla svobodo tiska, perujska vojaška vlada dokončno nastopila pot absolutne diktature.	e. t.
Convocatoria al pueblo
El pasado martes, 6 del corriente, la presidenta de la Nación, Señora María Estela Martínez de Perón, dirigió un mensaje al país, en el que convocó a todo el pueblo en defensa del bienestar general. Entre otros conceptos la Presidenta expresó en esa oportunidad también los siguientes conceptos:
“En forma mancomunada, combatiremos! también el desabastecimiento y la especulación, luchando contra le delincuencia y la violencia —ya sea abierta o solapada— pues su único objetivo es obstaculizar el plan de reconstrucción y liberación nacional.
De este modo, desarrollaremos la conciencia nacional en el seno del pueblo, profundizaremos la convivencia vecinal para la resolución de los problemas comunes efectuaremos una compulsa socio-económica de la población y la organ*-zaremos a partir de su núcleo: el barrio, hasta lograr el objetivo primordial de nuestro general: la comunidad organizada.
En un clima de absoluto respeto y total libertad, trataremos de pulsar directamente las necesidades inmediatas, para resolverlas en el menor plazo posible."
Smrt zaslužnega prijatelja Slovencev
t UNIV. PROF. DR. BOHDAN HALAJČUK
V sredo, 31. julija ponoči, je umrl za srčno kapjo direktor Filozofsko-hu-manistične fakultete ukrajinske univerze papeža sv. Klimenta v Rimu, podružnica v Buenos Airesu (v katero je vključen tudi slovenski oddelek), univ. prof. dr. Bohdan Halajčuk. Pokojnik je bil majhen človek, celo malo grbast, toda bil je „velik mož" po duhu, izobrazbi, dinamiki in iznajdljivosti, človek neumorne delavnosti ter strokovnjak mednarodnega prava, znan po svetovnih kongresih na katerih je predstavljal razne ustanove, predaval čili posegal konstruktivno v debate. V Svobodni Sloveniji zasluži njegova smrt omembo na vidnem mestu, kajti bil je velik prijatelj Slovencev, ki je želel vedno in povsod sodelovati najtesneje s slovenskimi kulturnimi delavci.
Iz njegovega življenja naj omenimo samo nekaj najvažnejših podatkov. Rodil se je 1. 1911 v Galiciji, tedaj v Avstriji, študiral je v Belgiji v Lovainu in potem v Lvovu, kjer je končal pravo, nadaljeval študij političnih ved v Salzburgu ter doktoriral iz mednarodnega prava v Miinchenu. Že v tem času se je uveljavljal v mednarodnem pravnem svetu s svojimi spisi, katerih pregled je izšel v letopisu Ukrajinske unijatske univerze v Rimu ob njeni petletnici. Ko je prišel po drugi svetovni vojni v Argentino, je postal knjižničar in profesor na Katoliški univerzi, te" je tu razen predavanj iz mednarodnega prava vodil tudi oddelek Sov-jetologije (Centro de estudios sovieto-logicos). V zadnjem času je bil tudi svetovalec pri Ministrstvu zunanjih zadev. Zadnja leta je bil tudi vodja za mednarodno pravo na privatni univerzi Belgrano ter je prav zadnje dni pred smrtjo predaval na univerzi v Mar del Plati. Bil je neizmerno marljiv kot pisatelj. V zadnjem letu sta izšli dve važni njegovi znanstveni knjigi: obširna zgodovina mednarodnega prava ter zgodovina pravnih razmer v vzhodni Evropi. Pa tudi prav tako v ukrajinski skupnosti, kjer je opravljal najrazlič-neiše funkcije, Bil je v vodstvu katoliških skavtov, odbornik v centralnem društvu, bil predsednik odbora za obrambo od komunistov preganjanega znanstvenika Moroza, itd., itd. Glavno pa je deloval pri ustanavljanju in vodstvu kot direktor Ukrajinske katoliške univerze imena, papeža Klimenta, ki jo je ustanovil v Rimu kardinal Slipij. namreč pri nje podružnici Filozofske humanistične fakultete v Buenos Airesu. Ta stoji pod pokroviteljstvom ško-
hotnega generdla Franja Herljeviča za novega jugoslovanskega notranjega ministra pa sedaj ravno potrjuje govorice, ki jih je, general Domankušič poskušal zanikati, da bodo namreč „v bodoče oborožene sile in policija igrale odločilno vlogo" v komunistični Jugoslaviji.
Bilo je konec leta 1946, po terorju ljudskih sodišč in množičnih obsodb, ko je bila tedanja varnostna služba, imenovana OZN-a, prevedena iz obrambnega ministrstva, se pravi izpod kontrole vojske, v notarnje ministrstvo, se pravi pod kontrolo civilne oblasti.
Dr. Bohdan Halajčuk govori na inavguraciji Ukrajinske univerze v dvorani Slovenske hiše v Buenos Airesu
fa dr. A. Sapeljaka, toda pod vodstvom pokojnega dr. Halajčuka.
Za Slovence je pomembno njegovo sodelovanje z nami na Katoliški univerzi Marije Buenosaireške (UCA). Takoj si je zamislil na njej tudi sovjetolo-ški oddelek, ki naj bi znanstveno raziskoval teorijo komunizma, ter njega praktično uveljavljanje v Sovjetiji kakor tudi po vsem svetu.
Naslonil se je takoj na slovenske sodelavce, ki so na tem oddelku sodelovali kot profesorji, pa tudi kot od-ministrativni tajnik in kot študenti. Vpeljal je na tem zavodu predavanje iz zgodovine posameznih slovanskih narodov, ukrajinskega, poljskega, slovenskega, itd., ter njih kulturni razvoj.
Podajal je zgodovinski pogled na Vznik tega sistema, ki je nastal kot simbioza marksizma iz zahoda in tu-ranske diktatorske tradicije, ki jo je Halajčuk poznal kot malokdo. Iz tega se je razvila tudi slavistika na Katoliški univerzi, sicer v nepopolni obliki, toda kot prva v tem delu sveta. Ko je sovjetološki študij prenehal zaradi znanih sprememb v mednarodnem svetu, je prenesel študij vzhodne Evrope v podružnico Ukrajinske rimske univerze, kamor je spet povabil slovenske predavatelje ter jim v oddolži tev prepustil slovenski oddelek s slovenskim učnim jezikom in izpiti. Na tej fakulteti je doslej sodelovalo pet slovenskih profesorjev (umrl je Marjan Marolt), ab-solviralo 6 študentov, ter je na njej začasno deset slušateljev. Sovjetološki študij na argentinski UCA ter ta fakulteta, katere spričevala izdaja rektorat univerze v Rimu, sta nevinljivi zaslugi prof. Halajčuka, zaradi katerih morajo biti Solvenci pokojnemu direktorju iz srca hvaležni in ohraniti njegov spomin zapisan v letopisih slovenskega zdomstva.
Z veseljem je hodil predavat v našo Slovensko hišo, celo inavguracij ske slovesnosti so se vršile v naših prostorih,
(Nad. na 2. str.)
Ciper na dvoje?
PREMIRJE V NEVARNOSTI
Po sprejetju premirja na Cipru sta Grčija in Turčija pristali na medsebojna pogajanja skupno z Anglijo, in sicer v Ženevi. Grki so na prvih sestankih v Ženevi vztrajno zagovarjali ohranitev neodvisnosti otoka, Turki pa so neuradno sprožili vprašanje delitve otoka na vzhodni turški in zahodni grški del. Angliji gre predvsem za ohranitev letalskega oporišča na otoku, v čemer jo podpirajo ZDA in ostale članice NATO.
Grčiji sami je zaradi ciprške krize prišla v krizo tudi grška vojaška vlada ter je enostavno predala vodstvo države v roke politikom, s konservativcem Karmanlisem na čelu, ki se je tako po desetletnem begunstvu v Londonu vrnil v Atene. Tudi na otoku Cipru je upornik Sampson predal oblast Ma-kariosovemu privržencu Cleridesu, ki je
takoj objavil, da vztraja na neodvisnosti Cipra.
Medtem so Turki večkrat kršili premirje in izkrcali nove vojaške oddelke na otoku. Grška vlada je zagrozila, da bo tudi ona prekinila premirje ter se je položaj proti koncu minulega tedna znova poslabšal.
Opazovalci ugotavljajo, da razvoj nakazuje turški načrt, po katerem naj bi se dokončno utrdili na otoku in dosegli delitev Cipra med Grčijo in Turčijo.
Združeni narodi so nameravali povečati svoje vojaške sile na otoku, da hi tako lažje preprečevali morebitne spopade med Turki in Grki, toda ZSSR je zadevni sklep v Varnostnem svetu ZN vetirala ter stvari ni bilo mogoče izvršiti. To je bil že 110. sovjetski veto, odkar obstoja Organizacija združenih narodov.
Špaisija pred novim razvojem
PROBLEMI BODOČEGA KRALJA
Španski predsednik general Francisco Franco se je iz bolnišnice, kalnor se je zatekel zaradi flebitisa, vrnil v svojo rezidenco in ostaja kljub svojiip 81 letom pri dobrem zdravju. Vendar je bil previden ter je pred odhodom v bolnišnico „začasno“ predal vodstvo Španije v roke princu Janezu Karlu Burbonskemu, ki ga je bil izbral za kralja Španije, ko njega ne bo več. Po vrnitvi iz bolnišnice „začasne“ predaje oblasti ni preklical ter ostaja princ Janez Karel na vodstvu Španije, dasi
SMRT ZASLUŽNEGA PRIJATELJA SLOVENCEV
(Dalje s 1. str.)
ter bi moral predavati prav na dan svojega pokopa. Pa njegova neutrudljiva marljivost mu je ubila srce, ki je v slabem telesu ni moglo prenesti.
Njegov pogreb je pokazal kako so ljudje cenili to delavnost in dinamiko. Na dan smrti ob 9 zvečer sta opravila molitve za pokojnika skupno dva škofa: unijatski ukrajinski dr. Sapeljak, ki se ga je spomnil z lepim govorom, ter rektor Buenosaireške katoliške u-niverze tit. škof dr. Derisi. Drugi dan pri pogrebu na Chacarit', ki ga je vodil unijatski župnik č. g. Halabarda, pa se je poslovilo od njega osem govornikov od najrazličnejših kulturnih skupin, pri katerih se je uveljavljal njegov duh in delo. V imenu Slovencev se je poslovil od njega univ. prof. dr. Tine Debeljak, ter mu tako dal posmrtno zahvalo za njegov delež ob ustanovitvi in vzdrževanju slovenskega viso-košolstva z željo, da bi njegova smrt ne omajala tega plodnega kulturnega sodelovanja med slovanskima narodoma. Naj počiva v miru!
monarhija še ni vzpostavljena, ker je Franco ni proglasil odn. je še vedno živ.
Opazovalci razvoja v Španiji po Francovi smrti enoglasno ugotavljajo, da se bodo razmere na pirenejskem polotoku spremenile. Princ Janez Karel, ki bo postal španski kralj, bo moral odločiti, kdaj in kako bo Španija zavila na pot parlamentarne demokracije.
Važen faktor razvoja bo španska vojska, za katero menijo, da- bo podprla kralja Janeza Karla, prav tako špansko prebivalstvo samo, ki se, kakor kaže, tudi nagiba k priznanju monarhije.
še pred leti je španska vlada vrgla med ljudi geslo: Francoizem brez Franca, ki naj bi vladal v Španiji po Francovi smrti. To geslo je počasi izgubilo vrednost in danes nanj, tudi v Francovi okolici, nihče več ne misli.
Francu Španci danes na splošno priznavajo, da je državo rešil komunizma, ko je v državljanski vojni od 1936 do 1939 potolkel marksistične socialiste, ki so bili povsem privrženi Moskvi. Dalje, da je državo rešil grozot in razdejanja
2.	svetovne vojne in da je državo gospodarsko dvignil na raven, kakor je še ni imela.
Politične stranke so ostale sicer vso dobo prepovedane, vendar so se v „ilegali“ organizirale in pravijo, da bi moral aretirati tisoče ljudi, če bi bodoči kralj Janez Karel hotel preprečiti vznik političnih strank po Francovi smrti. Franco in druge stranke vedo, da je posebno dobro organizirana komunistična partija, toda ostale stranke se je izogibajo, da se ne bi kompromitirale s sodelovanjem ali. da ji ne bi predčasno priznale pravice do soodločanja po Francovi smrti.
IVov političen umor v Münchens!
Mednarodni teden
FRANCIJA je pred kratkim eksplodirala svojo peto atomsko bombo na tihomorskem otočju Muroroa v seriji letošnjih atomskih poskusov. Vsi mednarodni protesti niso omajali odločnost francoske vlade, da program letošnjih atomskih poskusov izpelje, kakor si ga ic: zastavila. Poleg Francije se tudi komunistična Kitajska ne zmeni za mednarodne proteste in nadaljuje z atomskimi poskusi v atmosferi.
ZADEVA WATERGATE je po mnenju nekaterih zunanjih opazovalcev razvoja v ZDA podpihovana tudi iz Moskve in iz Pekinga, dasi ne v ZSSR ne v Kitajski ne bi hoteli, da bi Nixon odšel iz Bele hiše. Obema komunističnima središčema gre le za čim večje omajanje predsedniške in sploh državne avtoritete v ameriškem prebivalstvu in za ustvaritev čim večjih dvomov v umestnost in življenskcist demokracije in načina življenja, kakor so ga doslei prakticirali v ZDA. Tako menijo tudi nekateri arabski vladarji, med njimi saudijski kralj, ki je to tudi povedal znanemu ameriškemu časnikarju Sulz-bergerju, ko ga je ta nedavno obiskal. Sulzberger je ta mnenja natisnil v New York Timesu, toda s svojo pripombo, da ne držijo, nima pa dokaza za svoje zanikanje, kakor ga nimam Arabci in drugi opazovalci za svoje trditve. Toda izgubljen je, kdor kar koli verjame Moskvi ali Pekingu. * 1 2 3
Baskovski nacionalisti, med katerimi deluje komunistična teroristična organizacija ETA, so trenutno mirni in čakajo, kakšna ho politika bodočega kralja Janeza Karla. Upajo, da bo ob nastopu proglasil amnestijo za njihove „politične“ pripornike.
Ko bo Janez Karel postal kralj, bo moral reševati tri nujne probleme:
1.	Dobiti bo moral kontrolo in istočasno podporo oboroženih sil. Španski častniki so večinoma politični sredinci, skrajnežev tako na levi kakor na desni je malo. Radi bi videli, da bi Španija postala demokratična. S pomočjo vojske se namerava Janez Karel nato lotiti razpusta falangistov in skrajnih desničarjev in preprečiti vznik skrajnih levičarjev,
2.	Kralj bo moral rešiti tudi problem svojega očeta, izgnanega prestolonaslednika Don Juana, katerega je Franco preskočil in ponudil prestol njegovemu sinu Janezu Karlu. Menijo, da problem ne bo težak, ker je Don Juan že storil korak v tej smeri, ko je sporočil Janezu Karlu, da je pripravljen odpovedati se prestolu, če bo princ začel vladati z deklaracijo, da bo popeljal državo na pot demokracije.
3.	Urediti bo moral status Francove družine in zagotoviti častno pokojnino Francovi ženi doni Carmen Polo de Franco in drugim članom njegove družine.
V	Miinchenu so v stanovanju 10. julija prijatelji našli umorjenega Srba Jakoba (Jaša) Ljotiča, ki je bil star 79 let. Jakob Ljotič je bil brat pokojnega Dimitrija Ljotiča, ki je leta 1934 v Jugoslaviji začel s pokretom „Zbor“. Pred drugo svetovno vojno je bil Jakob Ljotič generalni konzul Jugoslavije v Atenah, Tirani in Trstu. Po drugi svetovni vojni je v emigraciji prevzel vodstvo „Zbora“ in je leta 1949 ustanovil v Miinchenu glasilo tega pokreta Iskra. List izhaja dvakrat na mesec in je odločno protikomunističen, ter je dosegel naklado 2000 izvodov.
V	Miinchenu je bilo doslej umorjenih 9 emigrantov iz Jugoslavije, Zadnji pred Ljotičem je bil umorjen 17. aprila 1969 Ratko Obradovič, glavni urednik Iskre in najožji sodelavec sedaj umorjenega Ljotiča. Umor Liotiča je našel velik odmev tudi v nemškem časopisju, ki je poudarjalo, da nobeden političnih umorov v tem mestu doslej še ni bil pojasnjen. „Miinchner Merkur“ v številki z dne 12. julija objavlja izjavo šefa kriminalne policije Hansa Fischerja, ki je de.ial z ozirom na to, da nobeden političnih umorov ni bil razjasnjen tole: „Težava za pojasnitev teh umorov je trojna: morilci niso nikaki amaterji, ampak hladnokrvni profesionalci. Predno mi žrtev najdemo, so morilci že daleč preko gora in po statutih „Interpola“ ne dobimo nobene opore, kadar gre za politične umore. Če gre tudi v Ljotičevem primeru za političen umor, so izgledi, da bi našli morilce prav tako dvomljivi.“
Kako je prišlo do umora posnemamo iz pisma z dne 11. julija prijatelia pokojnega Ljotiča, ki je v njem obvestil o umoru somišljenike ZBORA. Takole pravi med drugim: „Včeraj okrog treh popoldne so prijatelji „Jaše“ zvonili na njegovem stanovanju; ker niso mogli razumeti, da nihče ne odpre, se je enemu posrečilo priti v stanovanje skozi stransko okno. Jašo so našli mrtvegii na tleh. Stoli so bili razmetani. Morilci se niso dotaknili ne denarja ne. vrednosti. V pisalnem stroju je bilo začeto pismo zdatumom 8. julija, iz česar skle-oamo, da je bil umorjen tega dne^ Bil je zadavljen s kravato in ker je ime! po telesu posledice udarcev, se je verjetno branil pred morilci. Tudi so ugotovili, da je med prsti držal nekaj las morilca, kar tudi kaže na trdo borbo. Prolevičarski novinarji so začeli s propagando, da so Ljotča ubili ustaši. To je največja neumnost, ker Jaša ni imel z ustaši nikakih sporov. Morilca je iskati med UDBInimi angenti“.
Pisec tega pisma tudi dostavlja, da je verjetno, da bo v kratkem umorjen tudi kak Hrvat. Po UDBInem sistemu ni običajno moriti le pripadnika ene narodnosti. Tako je bil umorjen 17. aprila 1969 Ratko Obradovič, 30. junija istega leta pa Hrvat Mahid Kulenovič.
Süddeutsche Zeitung z dne 12. ju-liia v obširnem članku opisuje umor in pravi, da je münchenska policija mnenja, da okolnosti umora kažejo, da morilca ni iskati med osebnimi znanci žrtve in je razpisala 2000 DM nagrade za vsako informacijo, ki bi pripomogla k razjasnitvi umora.
Tudi dnevnik Die Welt z dne 12. julija v poročilu o umoru pravi: „Ni izključeno, da je bil Ljotič žrtev tajne službe vzhoda.“
Solženicinova knjiga „Otočje Gulag“ je na pokojnega Ljotiča napravila tak vtis, da je začel zbirati material za knjigo, v kateri bi prikazal zločine komunističnih partizanov med drugo svetovno vojno in po vojni. Hotel je zbrati material za nekak „Gulag“ jugoslovanskih komunistov.
Pogreba so se udeležili številni osebni prijatelji in člani „Zbora“ ne samo iz Münchena, ampak so prihiteli tudi iz Pariza, Severne Amerike, Anglije in Avstralije. Poslovilne besede ob grobu mu je govoril Ratko Parežanin.
f DR. BOŽIDAR VLAJ Ir
V	Londonu v Veliki Britaniji je u-mrl eden od zadnjih še živečih mož, ki so imeli vodilno vlogo v političnem živ-lienju predvojne Jugoslavije, doktor Božidar Vlajič.
Pokojnik. se je rodil leta 1888 v Beogradu, kjer je opravil srednjo šolo, nato pa študiral pravo na univerzah v Berlinu, Leipzigu, Heidelbergu, Miin-chenu in v Ženevi. Po prvi svetovni vojni je deloval kot odvokat v Beogradu in se tudi kmalu začel uveljavljati kot politični publicist in vodilni razumnik v Srbski demokratski stranki, v kateri je postal najtesnejši sodelavec Ljube Davidoviča.
Doktor Vlajič je bil med prvimi srbskimi razumniki in političnimi delavci, ki so uvideli potrebo po spremembi centralistične vidovdanske ustave in zahteval federativno ureditev države, kar je zlasti poudarjal po drugi svetovni vojni, ko se ni hotel vrniti v domovino.
V	emigraciji je vodilno sodeloval v mnogih pogovorih med slovenskimi, hrvaškimi in srbskimi političnimi delavci, ki so končno vodili v znani sestanek v Stansteadu v Britaniji, na katerem so se udeleženci več ali manj sporazumeli o nekaterih načelih, ki bi naj — če bi bila uveljavljena — omogočila za vse narode pravično ureditev države in s tem njeno ohranitev.
Vsi, ki so pokojnega Božidarja Vla-jiča poznali, ga bodo ohranili v lepem ' spominu kot značajnega in poštenega moža in javnega delavca.
aaaaaaaaaaaaaBaaaaaaaaaaaaaaaaaaaBaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaasaaeBaaaaaaaMaaaaaaaaaaaaaaai

aaaaaaaaaaBaaBaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaai
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaB«
Jugoslovanski Sistem delegacij“
PARTIJSKI KORPORATIVIZEM
1
Kakor smo svoječasno poročali, je
15.	maja t. 1. novo „izvoljeni“ dvazbor-nični parlament komunistične Jugoslavije na skupnem zasedanju „izvolil“ diktatorja Tita za predsednika republike „z neomejenim mandatom“ (člen 333 nove jugoslovanske ustave, ki jo je jugoslovanska KP proglasila 21. februarja t. L).
Razen tega sta: Federalna zbornica kot prva zbornica jugoslovanskega parlamenta, (220 delegatov: po 30 delegatov iz vsake od šestili republik in po 20 delegatov iz vsake od obeh avtonomnih provinc, vsi delegirani iz občinskih skupščin) in Zbornica republik in avtonomnih provinc (vsega 88 delegatov: po 12 delegatov iz vsake od šestih republik in po 8 delegatov iz ' vsake od obeh avtonomnih provinc, delegirani iz republiških in provincijskih skupščin) „proglasili izvolitev in objavili sestavo (devet članskega) Predsedništva Socialistične Federativne Republike Jugoslavije (SFRJ)“, kratko imenovanega „Državnega predsedništva“ (člen 322 nove ustave). Za 8 od 9 članov tega Državnega predsedništva pravijo, da so bili „izvoljeni s tajnim glasovanjem“ v zadevnih republiških in provincijskih skupščinah, dasi so bili dejansko vnaprej določeni od partijskega vodstva. Predsednik jugoslovanske KP (diktator
Tito) je deveti, „ex officio“ član Državnega predsedništva (člen 321 nove ustave).
Volitve v treh etapah
Te zadnje „volitve“ v komunistični Jugoslaviji je partija izpeljala v treh etapah, ki so trajale približno dva meseca.
V	prvi etapi, meseca marca t. L, so delavci v podjetjih, kmetje v zadrugah in samostojni kmetje, uradniki v podjetjih in raznih ustanovah, državni funkcionarji in člani oboroženih sil „izvolili nad 1,000.000 delegatov“, ki naj jih predstavljajo v višjih ustavnih organih.
V	drugi etapi, izpeljani aprila in prve dni t. L, je bilo (izmed prej omenjenih nad 1,000.000 delegatov) izbranih 100.000 delegatov „za službo“ v občinskih, provincijskih in republiških skupščinah ter v federalni skupščini SFRJ v Beogradu.
V	tretji etapi, t. j. 15. maja t. L, pa je skupno zasedanje obeh zbornic, se pravi parlamenta SFRJ, „pomenilo začetek novega in edinstvenega sistema, ki ga doslej svet še ni poznal: sistema delegacij,“ kakor je izjavil tvorec tega partijskega korporativizma, jugoslovanski komunist št. 2, Edvard Kardelj.
Proti parlamentarni demokraciji
Kaj ta „novi sistem delegacij“ pomeni?
Že leta 1965 je vodstvo jugoslovanske KP začelo izjavljati, da „ljudstvo prav za prav noče imeti imenovanih po več kandidatov za eno in isto mesto.“ Vedno glasneje in pogosteje so trdili, da „ljudstvo hoče le enega kandidata, brez opozicije, zlasti kadar ve, da ima kvalitete, ki ga usposabljajo za uspešno izvrševanje njegovih predstavniških funkcij“ (se pravi: če je član partije). Kajti, „več kot en kandidat za isto mesto bi predstavljal samo formalistično demokracijo, ne pa ljudske“, je postalo partijsko geslo.
Toda partija s Kardeljem na čelu še vedno ni našla načina, da bi obšla načelo tkim. „formalistične demokracije“ ter se ni mogla izogniti, da ne bi na „volitvah“, ki jih je izpeljala med
9.	aprilom in 12. majem 1969, dopustila
80.000	kandidatov za samo 43.878 mest v vseh vrstah skupščin. Tako je bilo pred petimi leti „izvoljenih“:
40.279 predstavnikov v 501 občinsko skupščino
820 poslancev v dve provincijski skupščini (Vojvodina 350, Kosovo 270)
2.159 poslancev v šest republiških skupščin, in
620 poslancev v pet zbornic federalne skupščine v Beogradu.
Na „volitvah“ leta .1969 so imeli
volilci vsaj malenkostno izbiro (in možnost izvolitve) celo nekaterih ne-partij-skih kandidatov, seveda v glavnem le na občinski ravni. Toda povsod, kjer je bilo več kandidatov kakor mest, kandidati niso smeli voditi svoje lastne volilne kampanje ali pa celo postaviti svojo lastno politično platformo. Vsi kandidati brez izjeme so morali braniti samo politično platformo, ki jo je predpisala Socialistična Zveza Delovnega Ljudstva Jugoslavije (SZDLJ), pomožna organizacija jugoslovanske KP.
Toda kljub več ali manj popolni kontroli, ki jo je imela, partija ni bila zadovoljna z načinom volitev leta 1969 in je začela sestavljati nov volilni sistem, ki bi ga lažje kontrolirala in ki bi omogočil partijskemu vodstvu popolno dominacijo izvoljenih predstavnikov in s tem vsega javnega in zasebnega življenja v državi.
Rezultat je bila nova ustava (proglašena 21. februarja t. L), ki je uvedla „sistem delegacij“, neke vrste „indirektno izbiro“, temlječo na ideji tkim. „imperativnega mandata“. Ta pomeni, da delegati, izbran; za različne skupščine, ne morejo izražati svojega mnenja, temveč se morajo striktno ravnati po navodilih „iz baze“, ki jo dejansko kontrolira KP.
Po uradni jugoslovanski partijski teoriji je ta sistem delegacij „več kakor indirekten način volitev“. V njem je „izražena ideja odposlancev nasproti ideji predstavnikov.“ Na ta način je „klasična buržujska in razredna ideja
predstavništva premagana in nadomeščena z idejo direktnega razrednega vladanja večine“ po odposlancih, ali kakor jim sedaj v komunistični Jugoslaviji pravijo: delegatih.
Z drugimi besedami: po indirektnih volitvah naj bi delavski razred (se pravi partija) direktno vladal.
Amaterski pnlitiki v „bazi“, poklicni na vrhu
Medtem ko so bili prej poslanci v narodnih skupščinah na vseh ravneh poklicni politiki, se pravi, pustiti so morali svoje službe v gospodarstvu ali upravi, da so predstavljali ljudstvo, ki j'h je izvolilo, morajo sedaj ti nov! delegati ostati na svojih službenih mestih v podjetjih, šolah, raznih ustanovah, v vojski, upravi, itd. in postanejo ama-tetlrski politiki. Svoje politične dolžnosti morajo opravljati v svojem prostem času ali v svojem normalnem delovnem času. Medtem, ko so zaradi opravljanja svojih političnih dolžnosti odsotni od svojega dela, jih morajo njihovi delodajalci plačevati kakor da bi delali pri svojih strojih' ali v pisarnah.
Prvi jugoslovanski partijec za diktatorjem Titom, Edvard Kardelj, trdi, da je namen novega sistema delegacij preprečiti, da bi se delegati spremenili v poklicne politične predstavnike, kar da je največje zlo buržujskega demokratskega sistema.“
(Bo še)

KOSTANJEVICA — V Kostanjevici so 30. junija predstavili nekatere slovenske pesnike iz Gorice in Trsta: Filibetta Benedetiča, Miroslava Košuta, Marka Kravosa, Aca Merniolja in Ireno Žerjalovo. Njihova dela sta brala člana tržaškega Stalnega gledališča Mira Sardočeva in Jožko Lukeš.
KOSTANJEVICA — V cerkvi sv. Miklavža je 12. julija, XIX. dolenjski kulturni festival pripravil komorni koncert. Na sporedu so bila dela Boccheri-nija, Gallusa, Zupana, Monteverdija, Haydna ter Srebotnjakovo delo Vojne slike. Dela so izvajali godalni trio Da camera; sopranistka Zlata Ognjanovič, tenorist Mitja Gregorač, violinist Srečko Zalokar, pianist Leon Engelman ter tolkalci Slovenske filharmonije iz Ljubljane.
LJUBLJANA —- Ljubljansko že-
tavnemu sodišču, naj oceni, če je odlok hrvaškega sabora v skladu z ustav.o.
KRANJ — Tudi Kranjčani se potegujejo za visoko šolo. Zahtevajo, da se višja šola za organizacijo dela preimenuje v visoko šolo. Svet združenja visokošolskih zavodov iz Maribora je enoglasno podprl zahtevo. Mariborčani računajo na podporo Kranjčanov glede univerze v Mariboru.
LJUBLJANA — Ljubljanski živalski vrt, ki ima 35 hektarjev rezerviranega zemljišča zasedene le 3 hektarje, je od hotela „Lev“ dobil v dar levji par. Pravijo, da bi ljubljanskemu zoološkemu vrtu kmalu zmanjkalo nrostora, če bi vsa slovenska podjetja sledila „Levovemu“ zgledu. V vrtu bi bilo vse polno bobrov, jelenov, kozorogov, orlov in celo slonov ne bi primanjkovalo.
SLOVENCI V
Osebne novice
Xrst. 20. julija je bila krščena v cerkvi San Isi(jro Labrador Klavdija Ocvirk, hčerka inž. Marka Ocvirka in ge. Metke roj. Pirc. Botrovala sta Matej Ocvirk in Monika Pirc. Srečnim staršem naše čestitke.
JANEZ LUžOVEC — 70-Ietnik
Živahen, delaven, navdušen za vsako dobro stvar, vedno pripravljen pomagati, pa na' se gre za o-sebno zadevo ali za skupni blagor, tak je naš rojak Janez Lužovec. Jub i 1 a n t je prav zaradi te svoje delavnosti znan po vseh slovenskih naseljih Velikega Buenos Airesa, pa brez dvoma tudi drugod. Zato je prav, da se ga ob tako lepem jubileju, kot je 70 let življenjske poti. vsaj na kratko Spomnimo.
lezniško podjetje je 2. julija javno pozvalo vse organizacije, ki imajo blago v železniških vagonih, naj jih čimpre.j raztovorijo. V Sloveniji ja nastala velika težava z tovornimi vagoni, ki jih je premalo, pa še podjetja jih zelo neredno raztovarjajo. Tako je bilo konec junija kar 3000 neraztovorjenih vagonov v vsej Sloveniji. To je več kot tretjina vseh, s katerimi razpolagajo slovenske in istrske proge. Podjetje je' zaprosilo, naj bi poskrbeli za raztovor-.ienje tudi ob prostih dnevih in nedeljah, ker bo le tako mogoče vsaj deloma rešiti stisko, ki je nastala zaradi pomanjkanja tovornih vagonov.
MURSKA SOBOTA — Konec junija so zapisali v Delu, da je akcija za reševanje belih štorkelj lepo uspela in da je sedaj že več štorkelj v Pomurju. Kustos Prirodoslovnega muzeja Slovenije Ivan Božič pa je Delu 9. julija napisal poseben članek, v katerem podaja podatke-, ki niso tako zadovoljivi, kot jih je omenil poročevalec konec junija: Kustodiat za ornitologijo je letos obiskal 91 krajev, kjer gnezdijo štorklje. Člani te. ustanove so mogli zagotovo ugotoviti le, da je od 54 gnezd bilo zasedenih le 39 in so našteli 114 mladičev. Seveda člani niso mogli vsega točno ugotoviti, tudi obiskali so le okoli 65% ozemlja, kjer gnezdijo štorklje. Vendar bo treba še precej dela, da bi uspeli z rešitvijo pomurskih štorkelj. Kajti leta 1953 so našteli na Prekmurskem 153 gnezd, v katerih se je izvalilo 450 mladičev. Kustodiatu tudi ni bilo dosti znano kje je postavljenih tistih 160 umetnih gnezd o katerih je pisalo Delo 26. junija.
LJUBLJANA — Istrske železnice ostanejo v povezavi z ljubljanskim železniškim podjetjem. , Zvezno ustavno sodišče je osvojilo mnenje istrskih železničarjev, da se delavci morejo svobodno opredeljevati glede združenega dela, Pred časom je namreč hrvaški sabor sklenil, da bo istrske proge prevzelo v upravo Železniško podjetje Zagreb; s tem odlokom pa istrski železničarji niso bili zadovoljni in so predlagali us-
Umrli so od 9. do 14. julija:
LJUBLJANA:	Vekoslav Mlekuž
(76); Alojzija Leskovic up.; Gabi Ravnikar; Iva Kamenšek r. Dovgan (84) ; Ivan Krašovec; Štefanija Šircelj r. Bob-nik; Cecilija Klopčič r. Resnik (90) ; A-nastazija Mavčec. r. Kevc; Ignac Kju-der up. (78); Janez Peternelj up.; Franc Eršte; Veronika Prebil up.; Jože Pavlin PTT,upv (77); Ivan Pernuš up. (88) ; Ciril Klešnik, papirničar; Ivana Černe r. Pirnat (91); Slavko Jančar diskote-kar; Ivan Flander up. kor. borec (79); Ivanka Prosenc; Danica Šuštar r. šu-flaj; Marija Pečnik; Ivan Stojkovič up.; Janez Peternelj up.; Rezka Pišlar up.; Teodora Markič r. škrabelj; Jo sip Kržič, taksist v p.; Anica šlibai r. Končan; Fani Videmšek up.; Jože Oblak, dentist v p.; Karel Terglav ud.: Stanka Hvastja r. Jug up.; Janko Kramar kor. borec up.; Julči Grčar r. Adamič (88).
RAZNI KRAJ 1: Avgust Moro up. (74), Novo mesto; Franc Zupančič delavec, Dolsko; Ivanka Kovačič, Rakitna; Razalija Hočevar, knjigov., š-martno pod Šm. goro; Matija Mivšek, Kranj; Alojzija Dobovšek r. Drošler, Črnuče; Frančiška Pišek r. Trček, ža-gar, Vinko Langerholz, pravnik, Slov. Konjice; Ivan Pivk, čevljarski up., Žiri; Jože Zorič, biv. čevlj. mojster (801 Krško; Ivan Koračin, kurjač, Novo mesto; Ladislav Šeško, Dev. M. Polje-Avgust Grad, up., Sostro; Karla Robar r. Nemec,. Stranje; Anton Meglič up., Dravlje; Anton Židanik up., Maribor; Anton Kožuh up., Stepanja vas: Janez’ Zupan, delavec, Litija; Antoni Ta Bizovičar up. tob. tov., Vrhnika: Janez Tome, zidar, Rudnik; Vito Turk. grafik, Zagorje ob S.: Rozalija Laiko-vič (80), biv. gost., Pristava pri Krškem; Ivan Sotenšek up., Zagorje: Janez Kopač — Tometov ata ■—, Dravlje; Janez Marinko (80), Vič; Franc Kladpik, Sp. Palovče; Dragica Kukovec, ped. vodja, Koper; Neža Briški r Mihelčič, Kamnik; Mojmir Milič. Črnomelj ; Emil Klakočar, Krško; Anton Gruden (75), Podpeč; Jože Tomažin up. Tržič: Rosanda Jakovljevič r. Razber ger, Maribor; Julka Zdešar (75), Horjul; dr. Maks Bitenc, zdravnik v p.. Žalec; Milena Bregar r. Bonifer, Zgra-dec; Jože Zupančič, tkalski m. v p. Brestie: Lovro Plevnik up.. Ponikva pri Grobeljnem; Franc Omeic 773) Vešter nri Stari Loki; Marija Pirkovič r. Mervar (86). Novo mesto- M-’”-b'n Skrbinšek prof., Črnomelj; Franč;-škn Serko (82), Šancelnova hia^a iz Kelovca: Katarina Prašnikar v Breznik. Dole pod Sv. Troiieo- LuTL-ik s-'i 187). bančni ra v. v n.. CeUe: Terezi‘a Novak up., Rošnie; Lojze Zupančič "u t73). Novo mesto: Ivanka Flerin, Vi” pri Domžalah.
Rodil se je Janez Lužovec 2. avgusta 1904 v Poženku v cerkljanski fari. Še mladega ga je prizadela nesreča, da je izgubil očeta. Tako je bil v mnogem prepuščen sebi in svoji lastni uvidevnosti. Po končani ljudski šoli leta 1918 se je šel učit krojaške obrti, vzporedno pa je obiskoval tudi obrtno šolo. Kmalu si je ustvaril poklic, pa tudi zgradil družino, skupaj z go. Julko Kmetičevo. Njun zakon je Bog blagoslovil z osmimi otroki, od katerih je šest še živih.
Kakor je v družini znal ustvariti lepo versko in narodno vzdušje, tako se ie za isti cilj prizadeval v skupnosti, kjer se,.-je. jubilant udeleževal v raznili ka-tpjiških prosvetnih organizaciiah. Politično je bil formiran v Slovenski ljudski stranki. Zaradi te svoje dejavnosti je bil za časa režima kralja Aleksandra tudi zaprt. A ni bil nikoli strahopeten, in to je najbolje dokazal pod nacistično okupacijo, ko je po izgonu slovenskih duhovnikov in učiteljev, sam v cerkvi vodil pobožnosti, in otroke učil verouka.
Kot odločen protikomunist je po vojni nastopil pot begunstva z vso družino. Bil je v taboričih na Koroškem, odkoder se je leta 1948 preselil v Argentino. Najprej’ so živeli v Quilmesu. nato pa so bili med prvimi, ki so se naselili v Slovenski vasi v Lanusu in si postavili lasten dom. Tudi tu se je Janez Lužovec posvetil skupnemu' delu. tako v okviru krajevnih kot osrednjih organizacij. Odbodnik in predsednitTdru-štva Slovenska vas, navdušen član in vodja za gradnjo doma, ponovno odbornik Društva Slovencev in potem Zedinjene Slovenile. Skrbeh brat najboTf potrebnih v delu v Vincenciievi konferenci. pa tudi eden naj'bolj aktivnih n" političnem polju, saj je eden naiboli vestnih udeležencev. Slovenske ljudske stranke SKD. Kako rad ima slovensko stvar nriča tudi njegova udeležba ne slovenskih prireditvah.
Omenimo končno še eno izmed jubilantovih lastnosti, ki sicer prepleta vse njegovo delo, a se posebej kaže na tem področju: njegov idealizem, kot jih je malo med nami, v službi slovenske tiskane besede. Najsibo kot poverjenik raznih listov, ali tudi dfugace. vedno napenja vse moči, da razširi v svojem okolju slovenske knjige, revije in časopise. Dobro se zaveda važnosti, ki jo slovenska tiskana beseda ima za narodno, versko in ideološko ohranitev, in zvest tej zavesti dela v skupnosti' ke4-le malokdo. Ko bi le imeli še več takih nožrtvovalnih ljudi, kot je Janez Lužovec.
Jubilant je dočakal to lepo obletnico v krogu svoje družine: dve hčerki živita na domu, tretja, Anica, poročena Kokalj, živi tudi v Slovenski vasi, dve hčeri sta salezijanski sestri, sin pa je duhovnih, salezijanec.
Z našo pesmijo — po domovini
(Pred nastop» m Slovenskega pevskega zbota v Mendozi v Buenos Airesu)
Vsaka kulturna' stvartev je dogodek, ki ga je vredno zapisati. Kadar pa je kulturna stvaritev sad zdomskega umetniškega napona, je prav gotovo dvakrat vredna opombe. Slovensko zdomstvo v ■ -svojem kulturnem izrazju ni revn,o;. Mnoge in zares velike so. vrednote, ki jih lahko pred svetom izkaže kot plod svoje kreativnosti. Ne najmanjša med njimi — slovenska pesem. Ubrana na slovensko melodijo. Zapeta is slovenskim srcem. Za slovensko vero, upanje in ljubezen.
Slovensko zdomstvo v Buenos Airesu je znova pred praznikom slovenske pesmi. Tokrat prihaja daleč izpod andske kordiljere, iz Mendoze. V okviru jubilejnih slovesnosti ob 20-letnici ustanovitve Slovenske kulturne akcije bomo na državni praznik, v soboto, 17. avgusta, v Slovenski hiši doživeli večer slovenske pesmi, s katerim ise nam b.o predstavil Slovenski pevski zbor v Mendozi, k( ga tako uspešno že 25 let vodi prof. Božidar Bajuk, redni ustvarjalni član v glasbenem odseku Kulturne akcije. Večer, ki so nam ga za to priložnost pripravili mendoški slovenski pevci, so nazvali Z našo pesmijo — po domovini. S pesmijo nas bodo popeljali v
slovensko domačnost, na slovenske gore in ravni, k slovenskemu morju in v -slovenske gozde, mimo belih cerkvic po domačih gričih, skozi trt.jp goriške dežele, na prekmursko ravan, iz gorenjskega zdravja v dolenjsko mehkobo... Vse za potrjenje, da je slovensko zdomstvo v svobodi zvesto najvišjim duhovnim in narodnim vrednotam: svoji slovenski besedi, sv.o-ji krščanski vernosti, svoji neodtrganost; od domače -zemlje.
Zbor, ki se nam predstavlja obhaja letos svoj srebrni jubilej. Začel se je s povezavo peščice pevcev — šest jih je bila — brž po priljodu v večjih slovenskih zdomskih skupin v Mendoz-o leta 1949. Pevce je zbral ob sebi prof. Božidar Bajuk, sin pok. ravnateljg Marka Bajuka. Iz početnega prepevanja v ljudskem tonu pri nedeljskih popoldan skih pobožnostih, pa z uvedbo lastne slovenske maše aprila 1949 se je zbor zvečal in začel načrtno-, s štiriglaisnim petjem. Isto leto je prišel za -svojim sinom v M-e-ndozo tudi pok. ravnatelj pof. Marko Bajuk, eder. največjih in najdarovitejših slovenskih zborovodij našega časa. Krepko je zastavil svojo glasbeno veščino v ustvaritev slovenskega mešanega zbora.
■Pevcj so sprva peli le -pri cerkvenih slovesnostih, pa še takrat tako, da je ravn. Bajuk na koru sedel za orgle, prof. Božidar pa je pevcem dirigiral pred oltarjem: v tistih prvih letih namreč v Argentini mešani zbor ni smel v cerkvi na kor.. . Vsem težavam navkljub pa se je zbor lepo razvijal. Brž je začel tudi s svetno pesmijo. Ko je Mendoz-o leta 1949 obiskal škof Gregorij Rožman, so ga naši rojaki pod Aconcaguo pozdravili z velikim slavjem v dvorani pri maristih; pri tej priložnosti se je Bajukov zbor nadvse kvalitetno predstavil ne samo slovenski, marveč tudi argentinski publiki, ki je prišla pozdravit slovenskega škofa — zdomca.
Poslej so -si pevski nastopi Slovenskega zbora v Mendozi naravnost podajali r.oko. Ravnatelj Bajuk, ki ‘e 1953 prevzel vodstv-o zbora in ga vodil z zares lepim; in nepozabnimi uspehi tja do svoje smrti 20. junija 19-61, je zanes-1'ivo resnično zatrdil: Zbor je najbolj povezana in delovna enota naše skupnosti! Z življenjsko glasbeno in -pevsko izkušenostjo, pa s svojo neugnano kreativno -energijo je dal ravnatelj Marko Bajuk svojemu mendoške-mu zboru kremenit zagon, ki je -rastel od koncerta do k.onc-erta. Ne samo v -domačem slovenskem okrožju, marveč tudi med ar-
ARGENTINI
Čestitkam prijateljev in znancev, se iz srca pridružuje tudi Svobodna Slovenija, ter svojemu zvestemu sodelavcu kliče: še na mnoga leta!
IGNACIJ FRANČIČ — 80-letnik
Zopet je eden izmed naših ro-jako, znanih javnih delavcev iz domovine, dosegel svoj osemdesetletni življenjski jubilej. Praznoval ga je v krogu svoje družine, prijatelji pa so mu po maši v San Martinu, kamor redno zahaja vsako nedeljo, in v sanmartin-skemu domu, prisrčno čestitali k lepi obletnici.
Jubilant se je rodil 19. julija 1894 v Stari vasi pri št. Jerneju na Dolenjskem na velikem „Matičkovem“ posestvu.
Kot mlad fant je bil poklican v prvo svetovno vojno in je bil na obeh frontah — nazadnje na ruski, kjer je Lil zajet in več mesecev ruski ujetnik Po vrnitvi iz ujetništva se je posvetil lesni trgovini, se poročil z Karolino Keglojevič in si ustanovil svoj dom na Dolnji Brezovici nri št. Jerneju.
V	zakonu so se rodili trije otroci: hčerka Lina, viš. med. sestra, poročena z inž. Antonom Matičičem, drugi sin Ivček je bil študent novomeške gimnazije, mlad domobranec in še ne 18 let star ubit v Teharju. Najmlajši sin Nace, ki je prišel z mamo kasneje v Argentino, pa je profesor za zgodovino in zemljepis.
Jubilant se je še kot mladenič u-dejstvoval v prosvetnih, političnih in gospodarskih katoliških organizacijah in je ob izbruhu revolucije stopil odločno na stran protikomunistov.
Zapustiti je moral svojo domačijo in družino že leta 1943 in je bil begunec v Kostanjevici. Po končani vojni mu je uspelo pobegniti v svobodni svet — v Argentino, kjer si je v Villa Ba-lester postavil skromen dom, kjer uživa prisluženo pokojnino. Bog daj, da bi jo še dolgo užival v zdravju in’ zadovoljstvu.
IVAN KLEMENČIČ — 60-letnik
V	Castelarju bomo 9. t. m. lahko voščili spet novemu 60-letniku. Ivan Klemenčič, ki mu teh let nihče ne bi prisodil, ko ga gleda odločno stopati po Pristavi in ga opazuje vsega živahnega in vedrega pri debatah in razgovorih bodisi v_ domačem pomenku pri kozarcu vina ali na odborovih sejah, je naš slavljenec.
Rodil se je 9. avgusta 1914 v Dolu Pi\ Ljubljani. Po ljudski šoli se je izučil kolarstva, nato pa se kot zaveden slovenski fant vneto udejstvoval v domačem prosvetnem društvu in pri Slovenskih fantovskih odsekih.
Tudi on je bil med 2. svetovno vojno postavljen pred izbiro med komunističnim zlom in svobodo. Odločil se je za svobodo in se postavil po robu uvoženi „tuji učenosti,“ ki je v obliki Osvobodilne fronte „osvobajala“ slovenskega človeka naidražiega: življenja, duhovnega in fi-ičnega. Uvrstil se je brez pomišliania ” domobranske vrste, pod geslom: Mati. domovina, Bog.
Kakor toliki tisoči ,se je tudi Ivan moral umakniti pred prodirajočim zlom leta 1945 na Koroško, v Vetrinj. Doletela ga je usoda vrnitve, a mu je Bog dal srečno misel in voljo, da se je ? begom rešil iz kolone blizu Velenja, že v zasužnjeni domovini, sigurne smrti in se prebil nazaj na Koroško v svobode
V	begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi se je poročil z go. Mari ;e Kokalj. V srečnem zakonu se jima ie rodilo pet sinov.
Po nreselitvi v Argentino se je na selil v Castelarju, kjer je odbornik Društva Slovenska Pristava, sodeluje in udeležuje pa se tudi drugega prosvetne.
;n o^snodarskega dela v slovensU skupnosti v Buenos Airesu.
K čestitkam za jubilej se Ivanu Klemenčiču pridružujemo in mu želimo še veliko srečnih in zdravih let!
gentinsko javnostjo, ki je postala pozorna na to slovenske duhovno tvornost. Povabil za nastope- v Mendozi, pa tudi v provinci, ni manjkalo. ¡Slovenski zbor je poslej priznan, cenjen in povsod zaželen. -S pevskimi nastopi so in še danes -mendoški iSloverci vredno potrjujejo islovensk;o prisotnost v svetu.
Višek je zbor pod vodstvom ravnatelja Bajuka dosegel z dvema koncertoma leta 1960. Na -prvem, -slavnostnem ob 150-letnici argentinske državne samostojnosti je pokojni vidiki slovenski zborovodja povabil na oder ob svoj zbor tudi vse slovenske pevske zbore v Velikem Buenos Airesu. Tako smo takrat doživeli resničen tHtmf slovenske pesmi z nastopom čez 200 slovenskih pevcev pod taktirko Marka Bajuka. ‘Takrat se je bil pok. zborovodja zavzel za ustvaritev Slovenske zdomske pevske zveze. Do uresničenja tega zares vrednega. visokega in pomembnega cilja do danes žalibog še ni prišlo. Leto dni po čudovitem nast-opu v Buenos Airesu je že z bolniške postelje napisal spodbuden članek v naš list, ki ga je sklenil z vzklikom: ŠE BOMO PELI! Ravnatelj Bajuk je iskoraj po tistem odšel prepevat med angelske zbore, mendoški pevci pa zdaj s tem njegovim sporoči lom prihajajo v Bs. Aires. ŠE BOMO PELI je geslo njihove pevske vneme in napona.
MENDOZA
Praznik sv. Cirila in Metoda v našem šolskem tečaju
Za god zavetnikov našega šolskega tečaja, sv. Cirila in Metoda, so otroci vrtca in tečaja priredili prisrčno in zelo uspelo proslavo.
.Že dopoldne — na prvo nedeljo ■-juliju jo bila skupna slovenska maša posvečena slovanskima sv. apostoloma. Za petje so tokrat imeli vodilno vlogo otroci. Peli so Zafošnikovo „Ljudsko mašo“ v P duru s celotnim liturgičnim besedilom. Tudi pri obhajilu so nas presenetili z evharistično Gačnikovo o „Oltarni mizi“.
Popoldne pa smo bili povabljeni k pestri proslavi v dvorani Slovenskega doma.
Ko se je odstrl zastor, so se pred nami prikazali vsi otroci žarnih lic in s črkami v rokah, ki so nam v treh vrstah klicale: ..Ciril, Metod, varujta naš dom in rod!“
Za uvod so zapeli himno: Opevajmo junaka dva. Vse petje je vodil prof. B. Bajuk.
Sledil je nastop otroškega vrtca. Pod vodstvom vrtnarice gdč. Francke Grintalove so nam malčki zapeli in zaigrali štiri pesmice. Na flavto jih ie spremljal šol. tečajnik Markec Bajuk.
Potem so prišli na vrsto šolarji tečajniki z deklamacijami. Učiteljica gdč. Lenčka Božnarjeva jim je porazdelila otroške pesmice — v izboru M. Kunčiča in vloge tako, da se je vsakteri mogel — izkazati. Bilo je dvanajst pesmic, pa smo jih z velikim užitkom in zadoščenjem poslušali! Saj je z odra odmevala „naša beseda“ in iz ustec „naših otrok“!
Pa so nam pokazali tudi, kako znajo korajžno in veselo zapeti. Poslušali smo pesmice „Šolarček mlad“; „Barčico“. ki jo je tudi spremljal s flauto Markec Bajuk; ,,Na planincah luštno biti“ in „Jaz pa nojdem na Gorenjsko“.
Višek pa je bil vsakdanji zadnji del, ko so se naši mali tudi „igralsko“ izkazali in proti vsemu pričakovanju uspešno odrezali. G. R. Hirschegger je znal mladim igralčkom izvabiti vse skrite igralske zmožnosti v dveh odrskih prizorih: „Cefizeli in policaj“ (po Fr. Milčinskem) in Stritarjev dramatični prizor „Dela dobil“. V prvem delu sta se nadvse imenitno, zares kar igralsko neprisiljeno odrezala Markec Bajuk m Danijel Hirschegger; priskočila sta v dopolnilo na pomoč gdč. Anica Štirn in Janez Štern.
Navdušenje v dvorani je bilo pri starih in mladih veliko; in zasluženega odobravanja ter priznanja ni manjkalo.
Po prireditvi so dobre mamice pod vodstvom društvenega šolskega odbora poskrbele, da so se vsi mali —pa tudi odrasli — pokrepčali s toplo čokolado in pecivom.
Veseli smo in hvaležni Bogu, ko z velikim zadoščenjem poslušamo, kako . naša beseda“ živi med našim najmlajšim rodom!
Naj bi v to še nadalje s svoio priprošnjo pomagala oba pokrovitelja, sv. brata Ciril in Metod!	Bb.
14. «1)1(1»‘‘t! 4«»» in žrtve za našo mladino
SAN MARTIN
Slovesen sprejem mladine v članstvo Slovenskega doma
Odbor Slovenskega doma v San Martinu je sklenil, da se bo v soboto, 31. avgusta proslavila nova (že 26.) obletnica ustanovitve slovenske sv. maše v San Martinu. Ob tej priložnosti bo slovesna sv. maša, ki bo obenem tudi šolska in mladinska sv. maša, ki jo bo daroval msgr. Anton Orehar v cerkvi ko legija Sagrado Corazon. Po sv. maši bo v Slovenskem domu slovesen sprejem fantov in deklet v članstvo doma, in nato večerja. Že dane« opozarjamo vse rojake iz sanmartinskega okoliša na ta lepi dogodek._________________
v nedelio. 18. avgusta ob 15.30 bo svetoletno ROMANJE \ EOURDES
Prof. Božidar Bajuk, ki je po o,čet;ovi smrtj znova prevzel vodstvo mendoške-ga zbora, je poskrbel, da -se je- zbor ozdržal na zavidni ustvarjalni ravni. Vsakoletni koncert v Mendozi na že tradicionalno Markovo nedeljo- je samo en izraz mnogostranske in občudovanja vredne glasbene delavnosti slovenskih mendoških pevcev. Ni slovenske prireditve v Mendozi, da bi na nji vsaj z nekaj pesmi ne nastopil tudi Bajukov zbor. Tako najbolj zanesljivo druži v svojih vrstah naše zdomstvo pod Andi. Zadnja leta pojo v zboru tudi že v Argentini rojeni sinovi in hčere slovenskih pevcev, kar je nedvomno zanesljivo poroštvo z.a živost in požlahtnenje. zbo-rove življenjske prisotnosti v Mendozi tudi za prihodnost.
Ne dvomimo nič, da še bo slovenska zdomska javnost v polno odzvala povabilu -Slovenske kulturne akcije in napolnila dvorano Slovenske hiše v soboto, 17. avgusta, ob devetih zvečer, da s svojo prisotnostjo pozdravi -slovenski pevski obisk iz Mendoze. Saj prihajajo mendoški pevci med nas zvesto predani nalogi, ki jo je bil zboru ob njegovi desetletnici odmeril pok. ravnatelj' Marko Bajuk z besedami:
„Vse naše -delo velja božji časti, ljubezni do domovine in plemenitenju duše!“	mt
Iz življenja In dogajanja v Argentini
V torek, 6. avgusta, dopoldne so se na buenosaireških cestah in trgih pokazale majhne mize, ob katerih so sedele žene in dekleta. Nepripravljenemu opazovalcu je bila vloga teh miz neznana, dokler ni ob pol dvanajstih predsednica države], gospa Maria Estela Martinez de Peron v svojem nagovoru narodu napovedala splošno ljudsko kampanjo. Cilj te ljudske ofenzive naj bi bila okrepitev socialnega pakta, pa tudi sploh večja aktivnost raznih krajevnih organov. Gospa predsednica je povabila ljudstvo, naj pri mizah, ki jih upravljajo članice ženske peronistične veje, naznanijo trgovine, ki prodajajo nad uradno dovoljenimi cenami; naj naznanijo, da v določenem sektorju primanjkuje tega ali drugega izdelka; naj predlagajo ideje, za izboljšanje, olep-šanje, popravo mestne četrti, v kateri živijo, najsibo to prazno, opuščeno zemljišče, najsibo cestna, električna ali kaka druga okvara. S tem, zlasti v kolikor se tiče kontrole cen, skuša vlada podpreti omahujoči socialni pakt, pa tudi pritegniti ljudstvo v čim širšo udeležboi pri naporu za boliše upravljanje javnih služb. Gospa predsednica pa je napovedala boj tudi špekulaciji pa tudi nasilju sploh in prevratništvu.
Socialni pakt skuša vlada podpreti tudi po delavskem ministrstvu, ki je imelo prav pretekli teden velike težave. Delavci kordobskih avtomobilskih tovarn so že dalj časa zahtevali povišice
plač in razne ugodnosti. Ko so dobili od podjetja končen negativen odgovor, so pričeli z raznimi motilnimi ukrepi, kar je povzročilo praktičen zastoj proizvodnje. V tem stanju je vodstvo tovarne (IKA-Renault) sklenilo ustaviti obratovanje in razpustiti podjetje. To bi pomenilo izgubo dela kakih 12.000 kordobskih delavcev, ki so, paradoksalno, eni najbolje plačanih v državi. Delavsko ministrstvo je ukazalo podjetju, naj ponovno odpre vrata, delavcem pa, da naj prenehajo z ukrepi in z zahtevami za povišanje plač. Delavci ministrskega ukaza niso ubogali. Poleg tega je napetost še v raznih drugih sindikatih širom države.
Napetost je tudi v vladnih krogih, zaradi ponovnih govoric glede gospodarske vladne ekipe. Po mnenju nekaterih opazovalcev so štete ure ministrski funkciji Gelbarda, pa tudi ministru za vzgojo dr. Taiani.
Glede nasilja pa je pretekli teden prinesel nov žalosten dogodek. V sredo, 31. julija, ponoči je bil na ulici umorjen narodni poslanec dr. Ortega Pena. Bil je izvoljen na listi Justicialistične fronte, a je vodil samostojno politiko. Pred tem pa je bil, še za časa vojaške vlade, advokat vseh mogočih gverilcev. Bil je znan po svojem levičarskem filo-komunističnem prepričanju. Njegov umor je ponovno dokazal, da mir nikakor ni še dokončno zagotovljen v Argentini.
Slovenska kulturna akcija -
oh dvajsetletnici
SLOVfiMSIti PEVSKI ZBOR V MENDOZI
Z našo pesmijo — po domovini
dirigent prof. Božidar Bajuk
Sobota, 17. avgusta 1974 ob 21 v Slovenski hiši Vstopnice v predprodaji v Dušnopastirski pisarni
ESLOVBSA UBRE
Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Bedocción y Administración: Ramón Raleón 4158, Buenos Air<-» T.E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Slovensko smučarske tekme
Pod gr dom „V SLOGI J E MOČ“ c je v soboto in nedeljo 21. julija pomerila slovenska bariloška mladina na snežnih poFanah ob priliki 21. slovenskih smučarskih tekmah pod pokroviteljstvo"' Slovenske Hranilnice SLOGA, ki je "" to nriliko razpisala jubilejne nagrade in spominske diplome.
Rezultati tekem so bili sledeči:
VELESLALOM: 1. Aleks Černigoj 53“00; 2. Marko Jerman 53“09; 3. Matjaž Jerman 54“08; 4. Nejko Razinger in Peter Drajzibner; 6. Tonček Arko: 7. Martin Jerman; 8. Klemen Arko; 9 Gregec Arko; 10. Jurček Drajzibner; 11. Rihar Godec; 12. Martin Bačer; 13. Janez Drajzibner, 14. Milenka Razinger; 15. Dušan Šinigoj: 16. Veronika Razinger ; 17. Deborah Šinigoi; 18. Tonček Zidar; 19. Anica Arnšek: 20. Romana Bertoncelj: 21. Edgar Godec; 22. Bogdan Bertoncelj; 23. Zalka Arnšek: 24. Janika Jerman; 25. Neienka Jerman: 26. Tomaž Arko; 27. Katica Arnšek.
Po skupinah:
Otroci do 10 let: 1. Dušan Šinigoj, 2. Bogdan Bertoncelj, 3. Janika Jerman, 4. Tomaž Arko.
Naraščaj: 1. Klemen Arko; 2. Martin Bačer; 3. Tonček Zidar.
Mladenke: 1. Milenka Razinger; 2 Veronika Razinger; 3. Deborah Sinigoi.
Mladci: 1. Peter Drajzibner in Nejko Razinger; 3. Tonček Arko.
Člani: 1, Aleks Černigoj; 2. Marko Jeramn; 3. Matjaž Jerman.
SMUČARSKI TEK NA 3 KM.
Člani: 1. Marko Jerman 9‘ _13“; 2. Martin Jerman 9‘ 50“; 3. Matjaž Jerman 10‘ 03“.
Mladci: 1. Nejko Razinger 14‘ 53“: 2. Klemen Arko 15‘ 13“; 3. Gregec Arko 19‘ 03“.
SMUČARSKI SKOKI: 1. Nejko Razinger 62,2 točk|. 2. Marko Jerman 60,0 točk in Martin Jerman 60,0 točk; 1 Matjaž Jerman, 5. Tonček Arko; 6; Jurček Drajzibner; 7. Peter Drajzibner; 8. Klemen Arko; 9. Gregec Arke
(izven konku-
in 10. Janika Jerman
renče).
V trojni kombinaciji (veleslaloni-tek-skoki) je zmagal .Marko Jerman z 289,20 točkami ter .si s tem osvojil naslov slovenskega smučarskega prvaka v Argentini za 1974, drugi je bil Matiaž Jerman z 248.20 točkami in tretji Martin Jerman 207,35, sledijo 4. Neiko Razinger 5 Klemen Arko in 6. Gregec Arko.
Tekme so potekale v veliko zado-volistvo mladine, le geslo, ki smo ga razpeli na ciliu je malo „škripalo“ pogrešali smo uradne zastopnike pa sm^ jih opravičili z.razdaljo.	F. J.
OBVESTILA
SOBOTA. 10. avgusta 1974:
V	Našem domu v San Justu ob 20.
prijateljska večerja, katero pripravlja aio vensko zavetišče.
NEDELJA, 11. avgusta 1974:
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi OP 16. predstavi Carapachayiska dramatska skupina igri? .,Na razpotju“.
Na Pristavi ob 15.30 prirejajo dekleta in fantje Otroško tombolo.
V	Našem domu ob 15.30 Otroški dan. SOBOTA, 17. avgusta 1974:
V	Slovenski hiši ob devetih zvečer nastop Slovenskega pevskega zbora iz Mendoze.
SREDA, 21. avgusta 1974:
V	Slovenskem domu v San Martinu ob 18,30 redni sestanek Lige Žena-Mati s predavanjem g. Jožeta Košička: „Nekaj iz naše preteklosti.“
NEDELJA, 18. avgusta 1974:
Svetoletno romanje v Lourdes. Začetek obredov ob 15.30.
SOBOTA. 24. avgusta 1974:
V	Slovenski hiši ob 20 pevsko glasbeni festival.
SOBOTA, 31. avgusta 1974:
V	Slovenskem domu v San Martinu. zvečer proslava 26. .obletnice ustanovitve slovenske maše z mašo, slovesnim sprejemom mladine v članstvo doma in večerjo.
NEDELJA, 1. septempra 1974:
Čajanka ob 16 v dobrodelne namene Zveze slovenskih mater in žena.
Zveza slovenskih mater in žena bo
priredila dne 1. septembra ob 16 v ¡Slovenski hiši svojo vsakoletno čajanko v dobrodelne namene. Kot posebnost letošnje prireditve bo razstava ročnih del. katero pripravljajo vsi krajevni odbor’. Po sporedu, ki bo pod okriljem odseka Zveze mater in žena iz San Justa, se bo vršila prosta zabava s pogostitvijo. Vmes bo žrebanje dveh slovenskih narodnih noš v miniaturi ter dražba slovenske avbe. V prodaji bodo lena ročna dela po zmernih cenah. — Odbor vabi vse rojake, da bi se v velikem številu udeležili te družinske prireditve ter s tem. podprli Zvezo v njenem delovanju.
SBO
SFZ
PEVSKO .GLASBENI FESTIVAL
Sodelujejo dekleta in fantje iz:
A drogué Caistelar Carapachay
Ram.os Mejía ’ I San Justo San Martin Slovenska vas
sobota, 24. avgusta, ob 20 v Slov. hiši
Carapachatjska dramatska skupina
gostuje v Slovenski vasi z igre
■ NA RAZPOTJU
V nedeljo, 11. avgusta, ob 16 v Hladnikovem domu.
Vabljeni!
DRUŠTVENI OGLASNIK
Zedinjena Slovenija pripravlja predavanje o zadružništvu. Zaradi zanimive teme že sedaj vabljeni!
Pisarna in knjižnica Z S ie odprta vsak dan od 16-, do 20. ure, razen ob sobotah.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Aires Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827
NOVO UGODNOST nudi svojim članom
Kreditna zadruga S. L. O, G. A
Bartolomé Mitre 97	T. E. 658-6574	Ramos Mejía
¡Posredovalnica dela
Uradniki! Delavci! Iščete službo ali bi radi menjali sedanjo? Podjetniki! Obrtniki! Iščete dobrega uradnika ali delavca?
Obrnite se na nas!
Pri tem lahko račun-ate z našo priznano diskretnostjo!
Tudi pri posredovanju dela velja:
SVOJI Iv SVOJIM!	V SIOGI JE MOČ!
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMA FUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUST©
A VDA. PAVON/H. YRTGOYEN 8854/62 LOMAS BE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo
DR. JUAN JESUS BUASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
C. Juse E. Uriburu 285, Cap. Fed Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855.
Privatni telefon: 628-4188
Ordinira v torek in četrtek od 17 do 20
FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775
TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual Nç 2.233.341
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1974 za Argentino $ 135.— (13.500) — pri pošiljanju po pošti $ 140.— (14000). ZDA in Kanada 16 USA dol.; za Evropo pa 19 USA dol. za pošiljanje z avion-sko pošto. Evropa. ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 12 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L.. Estado.-Unidos 425, Buen»s Aires. T. E. 33-7213
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
VSI SLOVENSKI PODJETNIKI
Ivi ŠTEJEJO V ČAST SVOJE NARODNO POREKLO,
KI SO PONOSNI NA SVOJE STORJENO DELO IN KI JIM JE MAR BODOČNOST NAŠE SKUPNOSTI,
BODO SOUDELEŽENI OD ’9. DO 27. OKTOBRA 1974 PRI
prvi Razstavi slovenske podjetnosti
Za rojake izven Argentine bomo razstavo filmali !
V SLOGI JE MOČ !
Zveza slovenskih mater lit žena
vljudno vabi na
ČAJANKO
dne L septembra ob 16 v Slovenski hiši
Začetek s sv. maš/3 za vse v tem letu umrle žene in matere;
Spored pod okriljem odsek; Zveze mater in žena iz San Justa. Razstava rbčn’h del vseli ‘Krajevnih odsekov.
Žrebanje dveh slovenskih narodnih noš v miniaturi.
Dražba slovenske avbe.
Prodaja ročnih del.
Vstop prost.
Izkupiček namenjen dobrodelnemu delovanju Zveze slov. mater in žena
S kruhom močnih okrepčana nas je 1. avgusta zapustila v starosti 77 let naša mama. stara mama, sestra in teta, gospa
Alojzija Mehle roj. Zaviršek
K zadnjemu počitku smo jo položili 2. avgusta na pokopališču Lomas de Zamora.
Žalujoči : sin Stanko,
hčerke Olga in Slavka z družinami V domovini: brat Jože z družim in sestri Marija in Jožefa z družino,
Buenos Aires, Šmarje Sap, Šmartno ob Savi.
Sporočamo vsem prijateljem in znancem, da nas je 5. avgusta nenadoma zapustil naš mož, oče, brat, stric in svak, gospod
Jože Esih
Pokopali smo ga na pokopališču v Olivosu.
Priporočamo ga v molitev.
Esihcvi, v imenu vsega sorodstva. Buenos - Aires, Ponikva, 5. avgustaa 1974.
Z a hvala
Ob smrti naše ljube mame in stare mame, gospe
Alojzije Mehle
se iskreno zahvaljujemo č. g. župniku Prebilu in č. g. Petku za vsakodnevno obhajilo, podane zakramente, pogrebno sv. mašo, poslovilni govor in opravljene molitve ob odprtem grobu.
Zahvala tudi č. g. dr. Starcu, dr. Gogolu in Mirkotu Grbcu za opravljene molitve.
Prisrčna zahvala vsem številnim prijateljem in znancem, ki so nam bili v pomoč in se tako lepo poslovili od naše dobre mame.
Otroci: Stanko, Olga, Slavka