Spoštovani bralci revije Vzgoja! 
Dopolnili smo 17 let izhajanja revije Vzgoja. Vsako leto je priložnost za izboljšanje dela. Prosimo vas, da nam pri tem pomagate in svoje mnenje izrazite z izpolnitvijo kratke ankete na spletnem naslovu: 

https://www.1ka.si/a/79142 
Vaše mnenje nam veliko pomeni. Zahvaljujemo se vam za 
podporo in sodelovanje. 
Blagoslovljene, veselja in topline polne božične praznike ter 
vse dobro v novem letu! 

Vaše uredništvo revije Vzgoja 

VZGOJA 68 
december 2015, leto XVII/4 

Ustanovitelja in izdajatelja 
Društvo katoliških pedagogov Slovenije in Družba Jezusova 
Svet revije 
mag. Ivan Bresciani dr. Helena Jeriček Klanšček mag. Albert Bačar dr. Viljem Lovše Marjan Peneš dr. Bogdan Polajner dr. Peter Svetina dr. Peter VenceljMarija Žabjek 

Odgovorni urednik
mag. Silvo Šinkovec 
Uredniški odbor 
Erika Ašič dr. Dejan Hozjan dr. Petra Javrh dr. Jana Kalin dr. Vanja Kiswarday dr. Franci M. Kolenec dr. Andrej Perko mag. Magda Burger 
Naslov uredništva 
Vzgoja Ulica Janeza Pavla II. 13 1000 Ljubljana 01/43 83 983 revija.vzgoja@gmail.com silvo.sinkovec@rkc.si http://www.revija-vzgoja.si 
ID za DDV 
SI64231160 

Transakcijski račun 
SI56 6100 0000 9750 496 odprt pri Delavski hranilnici 
Prelom 
Ikona Rozman d.o.o. 
Tisk 
Grafis trade d.o.o. 
Lektoriranje 
Lucija Petelinšek Barbara Rodošek 
Revija VZGOJA izhaja štirikrat letno. Cena izvoda v letu 2016 je 4,70 EUR. Naročnina za naročnike v Sloveniji je 18,80 EUR (tujina 33 EUR). DDV in poštnina sta všteta v ceno. Odpoved naročnine sprejemamo samo pisno za naslednje obračunsko obdobje. Navodila za pisanje prispevkov lahko dobite na uredništvu ali na spletni strani. Nenaročenih prispevkov ne honoriramo. Natisnjenih 1700 izvodov. 
ISSN: 1580-0482 
Revijo sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. 

Uvodnik 


Na poti 
k sebi 

. Silvo Šinkovec 
S
redi decembra smo imeli novoletno srečanje našega društva. Gostje, do­bitniki Slomškovih priznanj, so s seboj prinesli delček svoje kulture. V tem večeru smo prepevali, ker je Slavki pesem življenjska spremljevalka; poslušali odlo­mek iz zgodbe, ker Jože vse življenje pripo­veduje zgodbe, ter poslušali besedila treh kultur, ki jih je izbral Mirko. Ta besedila so me prevzela, zato jih delim z vami. Hvala, Mirko. 
Iz mističnega spisa Knjiga skrivnostne­ga svetovanja (str. 261) neznanega avtorja smo poslušali: »Če je ta prijetni vzgib tako prekipevajoč, da te spremlja v posteljo, s tabo vstaja naslednji dan in ti ves dan sledi, naj počneš karkoli, če se vriva med opravila in tebe in radosti tvoj obraz; če se zgodi, da ti je vse v uteho in te nič ne žalosti; če si pripravljen teči 1000 milj, le da bi lahko govoril z nekom, za katerega veš, da je resnično čutil vse to; če so tvoje besede redke, a polne sadov in ognja; če je tvoja tišina mehka in tvoj govor jedrnat, tvoja molitev skrivna in tvoj ponos čist, tvoja drža ponižna in tvoje veselje nežno, tvoje razpoloženje takšno, da se lahko igraš z detetom; če si rad v samoti in rad sediš sam …« Zdi se, da danes tako prijetni in močni vzgibi niso pogosti, saj imajo te besede, ki jih poslušamo, drugačen zven, melodijo in sporočilo. 
Mirovnik Thich Nhat Hanh, vietnam­ski budistični menih, je sodeloval v ne­nasilnem boju med vietnamsko vojno, kasneje pomagal vietnamskim beguncem, delal z ameriškimi vojaki, obremenjenimi z vojnimi travmami, vodil delavnice spra­ve za Palestince in Izraelce ter meditativne umike za ogromno število ljudi po vsem svetu. Predlagan je bil za Nobelovo na­grado za mir. Menih v pr vem delu pesmi Prosim, kličite me z mojimi pravimi imeni (Essential Writings, 80) opisuje doživetje globoke povezanosti z vsemi bitji, v glo­bini srca občuti njihovo veselje in žalost, strah in upanje. 
Sem otrok v Ugandi, le koža in kosti, / moje noge so tanke kot bambusove palčke. / Sem trgovec s smrtonosnim orožjem, / prodajam ga v Ugando. // Sem dvanajstletna deklica, / begunka na malem čolnu, / posiljena s strani pirata / sem se vrgla v morje. // In sem pirat, / moje srce še ni sposobno / videti in ljubiti. // Sem član politbiroja, / vsa moč je v mojih rokah. / In sem mož, ki mora plačati s krvjo / za počasi umirajoče svojce / na prisilnem delu. // Moje veselje je kot topla pomlad, / rože cvetijo po vsej zemlji. / Moja bolečina je kot širna reka solz, / napolnjuje štiri oceane. // Prosim, kličite me z mojimi pravimi imeni, / da bom lahko slišal vse krike svoje bolečine / in se hkrati smejal, / da bom lahko videl enost radosti in žalosti. // Prosim, kličite me z mojimi pravimi imeni, / da se bom lahko prebudil / in bodo vrata mojega srca / odprta sočutju. 

Kako bi bilo na svetu, če bi se v vseh dru­žinah in šolah vadili v čutenju in povezano­sti z vsemi ljudmi, da bi čutili bolečino, ža­lost in trpljenje, upanje in radost drugih. Ta čut potrebujemo, saj vsak dan poslušamo o vojnah, beguncih in bodečih žicah, o strahu, negotovosti in brezposelnosti mnogih, o ne­plačanih položnicah, rubežih in deložacijah v naši domovini, o lažeh in manipulacijah v gospodarstvu, politiki, cerkvah, kulturi, zdravstvu, sodstvu ... Mirko je odgovoril s Tagorejem. Napuh in ošabnost se ne moreta skloniti in slišati človeka. Kruta je samota domišljavcev. Ponižni in preprosti lahko planet ozdravijo smoga, smeti, agresivnega in domišljavega vedenja, ki potvarja naravo, človeka in Duha. Duša se zdrami, ko poslu­ša duha v pesmi (R. Tagore, Darovanjke, 1975, 20). 
Tu je tvoj podnožek in tvoje noge počivajo tam, / kjer živijo najrevnejši, najnižji in zgu­bljeni. / Ko se skušam prikloniti pred teboj, / mi glava nikoli ne doseže globine, / kjer ti počivajo noge med najrevnejšimi, / med najnižjimi in med zgubljenimi. // Napuh nikoli ne stopi v kraje, / kjer ti hodiš v ponižni obleki / med najrevnejši­mi, med najnižjimi in med zgubljenimi. // Moje srce nikoli ne more na pot, / kjer se ti družiš z osamelimi / med najrevnejšimi, med najnižjimi in med zgubljenimi.• 


Vsebina 
5 

25 

32 

37 

44 



Uvodnik 
1 	Silvo Šinkovec: Na poti k sebi 
V žarišču: Soglasje o temeljnih 
vrednotah 

3 Marko Pavliha: Svetovljansko gibanje za domače sožitje 5 Borut Ošlaj: Zakaj potrebujemo skupne vrednote 7 Janek Musek: Evropsko ogrodje etike in vrednot (EOEV) 9 Peran Bošković: Soglasje o temeljnih vrednotah za priho­
dnost slovenske družbe 12 Budistična kongregacija Dharmaling: Nepristranskost – osnova 
pravičnosti in sočutja 14 Vlasta Nussdorfer: Pravičnost 16 Jurij Dobravec: Papeževa okrožnica povezuje vse zemljane 
Naš pogovor 
19 	Silvo Šinkovec: dr. Miroslav Mozetič: Človekovo dostojan­stvo je temeljna vrednota 
Biti vzgojitelj 
23 Boris Kham: Biti učitelj fizike 24 Majda Srna: Matematika je lahko tudi lepa 
Etika v šoli 
25 	Vojko Strahovnik: Vrednote in etična vzgoja v zgodnjem najstništvu 
Duhovna izkušnja 
29 Janez Poljanšek: Bodite budni 31 Lojze Bratina: Truhlar – vzgojitelj duhovnega izkustva 
Razredništvo in vzgojni načrt 
32 	Viljem Ščuka: Otroci in mladostniki z motnjo pozornosti: prevzemanje odgovornosti 
Starši 
35 Simona Levc: Ne grem več v šolo 37 Janja Dermastja: Razvoj čustvene inteligence pri otroku 39 Mojca Košič: Brez plenic pred drugim letom? 
Vzgojna področja 
40 Milček Komelj: Sožitje umetnika in domovine 42 Bojan Kovačič: Nadarjenost skozi čas 
Prostovoljno delo 
44 	Sabina Gombač: Prostovoljno delo pri Društvu zaupni tele­fon Samarijan 
46 Prebrali smo 47 Nova spoznanja 47 Iz življenja DKPS 49 Napovedni koledar 50 Letno kazalo 52 Summary 52 Avtorji 


Svetovljansko gibanje za domače sožitje 
• Marko Pavliha 


Pred dobrimi tremi leti je bilo v navzočnosti legendarnega profesorja Hansa Künga z manifestom ustanovljeno gibanje Svetovni etos Slovenija, ki si znotraj globalne etike prizadeva živeti kot etična vest naše domovine. Kot civilna družba vključujemo ljudi dobre volje v projekt humanizacije sveta, utrjujemo vrednote z javnim delovanjem in podpiramo vse podobne oblike civilne družbe, ki krepijo svetovni etos. 
Z
avedajoč se dejstva, da je bil slo­venski prostor v zgodovini vse­lej na križišču različnih idejnih in kulturnih tokov, želimo samoza­vestno in tvorno prispevati k pleme­nitenju globalne ideje o humanosti in k poglabljanju medkulturnega ter medreligijskega dialoga doma in v sve­tu. Zato naša etična skrb velja tudi so­ustvarjanju zdravega, utemeljenega in vzajemno spoštljivega dialoškega duha znotraj slovenskega kulturnega pro­stora, da ta ne bo žlahten samo v mi­šljenju in udejanjanju razlik v njihovi različnosti, temveč tudi v mišljenju in udejanjanju razlik v njihovi enotnosti. Idejo svetovnega etosa domišljamo in uresničujemo kot osrednjo vrednotno paradigmo, ki omogoča ohranjanje in negovanje različnosti na temelju enotnih vrednotnih izhodišč, ki so v njihovi elementarni človečnosti sku­pna vsem religioznim in sekularnim kulturam. 
Gibanje je letošnjega oktobra v Can­karjevem domu organiziralo že tretji posvet, tokrat v Kosovelovi dvorani, ki je potrdila pesnikovo prepričanje, da je človek poslanec celote, zatorej »kar čuti, da mora napraviti, mora napraviti za celoto«. Na pr vem do­godku smo govorili o svetovnem eto­su globalno in lokalno, na drugem o pomenu holistične vzgoje in na tre­tjem o iskanju soglasja o temeljnih vrednotah za prihodnost slovenskedružbe. Že drugič je bil pokrovitelj predsednik vlade Miro Cerar, ki se je zadnji hip opravičil zaradi begunske krize. Metaforično po Borutu Ošlaju torej kočijaža trenutno ni bilo na naši kočiji, na kateri sedimo potniki dr­žavljani, vlečejo pa jo parlamentarni, vladni, sodni, gospodarski, upravni, zdravstveni, občinski in drugi konji, ki imajo poleg enotnega zamegljenega cilja tudi vsak svojega, vključno s spe­cif ično moralo, zato vozimo slalom, škripljemo in se nevarno nagibamo. Med častnimi gosti je bila tudi naša prva pokroviteljica Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic, ki je v svo­jem nagovoru poudarila pomen druži­ne, šole in pozitivne naravnanosti, da v vsaki stvari vidimo tudi dobro, da kdaj posežemo tudi po knjigi pohval namesto pritožb. 
Na posvetu so sodelovali vplivni predstavniki največjih verskih skupno­sti, civilnodružbenih gibanj, znanstve­ne in umetniške sfere, univerz, gospo­darske zbornice, sindikatov, ustavnega sodišča, rednega sodstva, medijev in politike. Zvrstilo se je naslednjih pet­najst imenitnih govorcev: 
• 	
Borut Ošlaj (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani): Zakaj potre­bujemo skupne vrednote?; 

• 	
Janek Musek (Inštitut za etiko in vrednote Jože Trontelj): Evropsko ogrodje etike in vrednot; 

• 	
Lenart Škof (Act Tank – Dejanje): 


Demokracija kot rast: o vrednotah so­bivanja in upanja; 

• 	Anton Stres (Rimskokatoliška cer­
kev): Dostojanstvo slehernega človeka kot temelj in izhodišče družbenega nau­ka Katoliške cerkve; 

• 	
Nevzet Porić (Islamska verska sku­pnost v Sloveniji): Vrednote so sestavni del vzgoje otrok; 

• 	
Geza Filo (Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveni­ji): Človekovo dostojanstvo, svoboda in pravice kot temeljno vrednotno soglasje iz krščanske perspektive; 

• 	
Peran Bošković (Srbska pravoslavna cerkev v Sloveniji): Katere krščanske vrednote so sprejemljive za današnjo Evropo?; 

• 	
Mojca Savski (Budistična kongre­gacija Dharmaling): Nepristranskost – osnova pravičnosti in sočutja; 

• 	
Jakob Počivavšek (generalni sekretar Konfederacije sindikatov Pergam): Pomen spoštovanja delavskih pravic; 

• 	
Janja Roblek (predsednica Sloven­skega sodniškega društva): Neodvi­snost sodstva/sodnikov in spoštovanje kot vrednoti sodobne družbe; 

• 	
Metka Penko Natlačen (Gospodar­ska zbornica): Etika v socialnem dia­logu; 

• 	
Marko Pogačnik (Unescov umetnik za mir): Oris tretje osamosvojitve Slo­venije; 

• 	
Janez Krek (Pedagoška fakulteta): 


Skupne vrednote družbe in vzgoja v javni šoli; 

• 	Neža Kogovšek (Mirovni inštitut): 
Vrednote med deklaratornostjo in pra­kso: primer človekovih pravic; 

• 	Božidar Voljč (predsednik Državne komisije za medicinsko etiko): Sve­tovni etos in vrednote medicinske etike. 
Nastope sta večinoma povezovalaMaša Gedrih in pater Silvo Šinkovec, ki sta se tudi sicer izjemno potrudila za odlično organizacijo posveta. 
Prisluhnili smo vrednotnim man-tram, ki so teoretično skorajda ne-spor no har monične, praktično pa si jih trmasto, vzvišeno, hinavsko in egoistično razlagamo po svoje: do­stojanstvo človeka, duhovnost, vera, vzgoja, družina, šola, mediji, umnost, humanost, evropskost, rast, sobiva­nje, upanje, pravičnost, spoštovanje, sprejemanje, poslušanje, dialog, dru­gačnost, nepristranskost, sočutje, skrb za človeka, prijaznost, pravna in soci­alna država, človekove pravice, social­ni dialog, neodvisnost sodstva, delo, pridnost, ustvarjalnost, poštenost, narava, večdimenzionalnost, zdravje, medicina, ljubezen, praznovanje, po­čitek, fair play, kultura, umetnost … 

Dogodek smo zaokrožili z okroglo mizo, na kateri smo sodelovali pravnik in predsednik Ustavnega sodišča RS Miroslav Mozetič, profesor teologije Vinko Potočnik (namesto maribor­skega nadškofa metropolita Alojzija Cvikla, ki je zbolel), novinar in urednikSobotne priloge Dela Ali Žerdin, pi­sateljica, publicistka, performerka in članica Društva slovenskih pisateljev Nina Kokelj ter moja malenkost kot moderator. Ker je pravo zgodovinsko povezano z univerzalnimi vrednotami, ki so njegovo najpomembnejše hranilo in gibalo ter hkrati vezivo sleherne družbene zgradbe, smo razglabljali o retoričnih in hkrati dejanskih vpra­šanjih, na primer: v čem je problem, zakaj se kvari tolikanj opevana pravna država (vladavina prava) in se maliči v oksimoron? Je za slovenski narod res tako usodna polpretekla zgodovina, da se ne more(mo) izkopati iz njene­ga uničujočega primeža? Kakšen je prispevek ustavnega sodišča – sodišča vseh sodišč in vse bolj prve veje oblasti 
– h krepitvi osnovnih vrednot sloven­ske družbe, ki naj bi nas povezovale, namesto pehale na oddaljene bregove? Kako lahko mediji, ki so nekoč veljali za sedmo silo, potem za četrto, vse bolj pa dominirajo kot najpomembnejša sila, v večji meri vplivajo na pozitivno prevrednotenje vrednot? 
Brez umetnosti, literature in na­sploh kulture ne bi bilo več slovenske­ga jezika niti samostojne države. Bese­de imajo čarobno moč in mitološko celo premikajo gore, kar metaforično pomeni revolucije in preobrazbe. Bi se morali na primer književniki ali vsi umetniki zopet tesneje povezati, tako kot že nekajkrat poprej v zgodovini slovenskega naroda, in kot civilna družba odločneje poseči v zakonodaj­no in izvršilno oblast? 
Sleherna v-red-nota bi morala zve­neti kot prava nota, ki spravlja v red razglašeno družbo. Zakaj je torej veli­častna beseda ‘morala’ morasto osta­la brez zadnjih dveh črk in postala dnevna môra, zakaj je etika vse bolj jetika? Vrednote bi morali živeti, ne samo sanjati, najhujša sankcija za do­brega, umnega človeka pa bi moralo biti pekljenje vesti. 
Ali je naš posvet izpolnil pričako­vanja? Da in ne. Pisati in govoriti je dobro, še bolje pa bi bilo dobro ude­janjiti. Preveč je bilo monologov, po katerih so govorci zapustili dvorano, domnevno zaradi drugih opravkov, skorajda v stilu veni, vidi, vici, pri če­mer ni nihče zmagal, kajti premnogi so zgolj prišli, povedali in odšli. Raz­prava je bila živahna, a s(m)o bolj ali manj prepričani še naprej prepričevali že prepričane. Pri tem je zaskrbljujoča odsotnost pretežne večine medijev, kar kaže na neverjetno ignoranco in nenaklonjenost čemur koli spodbu­dnemu in povezovalnemu. Mar je še prezgodaj za iskren dialog in odkrito­srčno iskanje soglasja o minimalnih skupnih temeljih in nadaljnjih nujnih ‘opekah’ za izgradnjo prizidka sloven­ske družbe? 
Nekaj ti moram povedat je otrokom prišepnil Andrej Rozman Roza v svoji čudovito preprosti pesmi, ki spominja na umetnijo Ivana Minattija Nekoga moraš imeti rad, in jo takole sklenil: 
»Pogovarjanje je bližina in toplina, 
s pogovarjanjem smo družina in skupina. 
S pogovarjanjem se človek s člove­kom prepleta, 
s pogovarjanjem smo mreža tudi zunaj interneta.« 
Če bi zmogli vsak dan živeti in se ravnati zgolj po teh verzih, bi bilo ži­vljenje brž lepše in boljše.• 



Zakaj potrebujemo skupne vrednote 
• Borut Ošlaj 

Danes pogosto govorimo o amoralnosti na vseh družbenih ravneh in se v en glas pritožujemo, da se premalo držimo osnovnih moralnih standardov. Seveda to drži, toda nič manj ne drži tudi to, da tovrstna jadikovanja ne odpravljajo težav, temveč jih v svoji nemoči prej vzdržujejo. Vsi skupaj pa se bistveno premalo zavedamo kompleksnosti moralno-etičnih vprašanj in njihovih predpostavk. 

G
lavni problem namreč ni to, da smo premalo moralni, temveč prej to, da smo preveč neumni in nespametni. K neumnosti namreč sodijo nezmožnost in nepripravljenost za dialog, nekritično sledenje pred­sodkom in ozkim interesom, splošna lenoba kritičnega mišljenja, predvsem pa sistematično zanemarjanje ali celo zlorabljanje drugega. Na posvetu So­glasje o temeljnih vrednotah za prihodnost tnih orientacij, ne morejo zagotoviti in vzdrževati uspešno delujoče javne mo­rale. Seveda pa prizadevanja za oblike skupnega dobrega niti ne morejo, še manj želijo, odpravljati posebnih in posameznih oz. individualnih oblik dobrega. Zato morebitni pomisleki, da se s tem vzpostavljajo oblike nekakšne obče vrednotne tiranije oz. ideologije, ne zdržijo kritične presoje. 
Dovolite mi, da se na začetku zate­čem v svet metafor, da bi tako goto­vo ne najbolj natančno, a zato toliko bolj ilustrativno ponazoril stanje, v katerem se od osamosvojitve naprej nahajamo, in ki je po moji presoji ena od osrednjih težav naše družbe. Pred­stavljajmo si kočijo s kočijažem in potniki na njej ter osmero konjsko vprego. Vprežni konji kažejo veliko mero samovolje, zdi se kot da potniki, predvsem pa kočijaž , ki so mu prvi zaupali upravljanje vpre­ge, nanje nimajo zadostnega vpliva. Vsak konj počne, kar se mu zahoče. En bi šel v to, drugi v drugo, tretji v tretjo smer. Eni bi kar stali, drugi spet divjali, toda noben od njih ne ve natančno, v katero smer naj gredo vsi skupaj, s kakšnim tempom, kaj šele, da bi vedeli, čemu sploh. Vsak skrbi le zase in za svojo kratkoročno dobrobit. 
stanju zadovoljivo prijetnega sedenja, med­tem ko kočija, ker jo konji hkrati vlečejo v različne smeri, počasi razpada, kolesa se močno majejo, podvozje oglušujoče škripa, streha na številnih mestih pušča. 
S to metaforo zavestno pretiravam, vendar ne toliko, da ne bi v njej zlahka prepoznali stanja naše družbe. Vsi smo si verjetno edini, da kočijaž, potniki in vprežni konji v opisanem primeru ne delujejo dobro. Četudi nekaterim uspeva, da v nepregledni situaciji zase poskrbijo bolje kot drugi, kar je vselej možno le na račun poslabšanja stanja drugih, pa je takšno stanje za celoto pogubno, saj je le vprašanje časa, kdaj bo kočija dokončno razpadla, vse vre­dno v njej pa bo uničeno ali izropano. 
“
Zato bi se bilo smiselno dogovori­ti o tem, katere od tistih vrednot, 

lahko jim rečemo tudi tradicio­nalne ali klasične vrednote, ki so že dolgo del naše družbe, pa so nekako izgubile moč in pomen, kaže ponovno obuditi k življe­nju, ker vsi skupaj menimo, da so za našo družbo ključne in to ne oziraje se na naša siceršnja religiozna, svetovnonazorska, 

slovenske družbe smo se zbrali prav zato, Kočijaž zaman zateguje uzde, v obupu vije politična in druga prepričanja. da damo besedo dialoškemu umu, ki roke, vpije na konje, občasno kakšnega za 
“ 


je sposobnost obče oz. univerzalne ra­cionalnosti, zbrali smo se, da se skupaj pogovorimo in po možnosti dogovo­rimo, kaj je pri vseh naših legitimnih razlikah in vrednotnih usmeritvah za vse nas vredno, dragoceno, cenjeno in spoštovano do te mere, da to lahko in mora za skupno vrednoto sprejeti sleherno umsko bitje. Tako želimo eti­ko umestiti tja, kamor po svoji naravi najprej sodi: v javni prostor, v katerem se edino lahko smiselno, upravičeno in uspešno kujejo podobe skupnega dobrega. Dr užbe, ki ne premorejo 
trenutek celo umiri ali preprosto zamenja. Potniki v kočiji so se na vse to že navadili, brez pravega upanja tudi sami nenehno menjavajo kočijaže, sicer pa se predajajo malodušju in vso skrb tako kot konji po­svečajo sami sebi. V kaotičnem stanju se poslužujejo vseh metod, da bi preživeli. Sklepajo nenačelne koalicije, da bi lažje skrbeli za svoje sedeže in jih ohranjali v 
“
Države torej, če smo natančni, 
ne vlečejo gospodarstvo, politika, 
znanost, kultura in šolstvo, tem­več tisto, kar določa in usmerja 


Metafore so sicer ilustrativne in su­gestivne, niso pa natančne. Zato mora­mo zdaj nekoliko spremeniti in dopol­niti razdeljene vloge v naši metafori. Resnični konji, ki dejansko usmerjajo in vlečejo državo in državljane v smeri iskanega blagostanja, niso niti gospo­darstvo, niti kultura, niti znanost ali šolstvo, še manj politika ali mediji. Na prvi pogled se sicer zdi, da oni vlečejo državno kočijo in skrbijo za njeno di­namiko. Toda če se gibanju te celote natančneje posvetimo, vidimo, da so tudi omenjena vitalna področja gnana, 
nabora temeljnih in skupnih vredno-njihovo voljo, to pa so vrednote. 

“


da tudi njih same vleče neka skrivno-


Foto: Matej Hozjan 
stna sila in usmerja njihovo delovanje. Na splošno lahko temu rečemo intere­si, dejansko pa so to predstave o tem, kaj je za njih pomembno, vredno in zaželeno; ta pogosto nevidna in prekri­ta raven pa ni nič drugega kot to, kar v najširšem smislu predstavljajo vre­dnote. Države torej, če smo natančni, ne vlečejo gospodarstvo, politika, zna­nost, kultura in šolstvo, temveč tisto, kar določa in usmerja njihovo voljo, to pa so vrednote. Zato moramo prav tem pripisati vlogo resničnih gonilnih konjev. Kam in kako se bodo temelj­na državna področja gibala, je najprej odvisno od njihovih vrednot, torej motivator naših dejanj in hkrati merilo za presojo naših odločitev in opustitev, kot tudi vseh dejanj in dogodkov, ki so sad našega skupnega življenja. Če so temeljne skupne vrednote odsotne, tako kot v primeru naše družbe, potem vsak onstran meril in zahtev skupnosti sledi zgolj svojim lastnim. Takšno stanje pa dolgoročno ne razkraja le skupnosti kot celote, temveč ogroža tudi njene posa­mezne akterje. Zato se morajo, če želijo takšne razmere preseči, kočijaž, potniki in ‘konji’ najprej usesti za isto mizo ter se dogovoriti, kaj je za vse njih kljub vsem nujnim in legitimnim razlikam enako pomembno, za kar se bo vredno 
Potrebujemo družbeno pogodbo o temeljnih in skupnih vrednotah. Ne zato, ker naj bi bile vrednote v krizi, kot pogosto slišimo, temveč zato, ker smo v krizi mi kot vrednotujoči su­bjekti. Zato bi se bilo smiselno dogo­voriti o tem, katere od tistih vrednot, lahko jim rečemo tudi tradicionalne ali klasične vrednote, ki so že dolgo del naše družbe, pa so nekako izgubile moč in pomen, kaže ponovno obuditi k življenju, ker vsi skupaj menimo, da so za našo družbo ključne in to ne oziraje se na naša siceršnja religiozna, svetovnonazorska, politična in druga prepričanja. Obenem bi bilo dobro 
od tistega, kar jih v njihovem početju motivira, usmerja in določa tempo, šele za tem pride vse ostalo. Toda pri iskanju soglasja nas seveda ne zani­majo vrednote posameznih področij, temveč tiste skupne vrednote, ki jim morajo slediti vsi posamezni segmenti, če naj bo njihovo gibanje usklajeno in v dobro države in njenih državljanov. Tudi vrednote posameznih gonilnih sektorjev je torej treba vpreči v enotno strukturo nekakšnih meta vrednot, ki bodo nadrejene vsem posameznim, ne da bi pri tem škodovale njihovim legitimnim posebnostim. 
Vrednote določajo smer gibanja, so orientacija našim odločitvam, osrednji s skupnimi močmi zavzemati. Uskladiti se morajo glede minimalnega nabora temeljnih vrednot, ki bi državo kot vre­dnostni kažipot usmerjal v njenih rav­nanjih tako navznoter kot tudi navzven. Če neka državna skupnost ne temelji na določenih skupnih vrednotah, potem tvega popolno poljubnost, nepredvidlji­vost, anarhičnost in končno kaotičnost lastnega delovanja. Modre skupnosti se temu izogibajo; skrajni čas bi bil, da se v smeri takšne skupnosti pričnemo tru­diti tudi mi. To pa pomeni, da morajo pri tem sodelovati vse interesne, verske, svetovnonazorske skupnosti in društva na eni kot tudi državne institucije in njeni organi na drugi strani. 
tem vrednotam dodati tudi nekatere specif ične, nove vrednote. Premalo se namreč zavedamo, da družbe in dr­žave ne morejo dolgoročno uspešno delovati, če ne temeljijo na določenih idealih, vizijah ali smernicah, če ne temeljijo na določenih vrednotnih usmeritvah in tem večinsko sledijo. Dogovor o skupnih vrednotah sicer terja precej časa in veliko tr uda z vseh strani. Toda če želimo, da nam bo kdaj pozneje, zlasti pa našim za­namcem, šlo bolje kot nam, bi se bilo dobro in koristno pričeti truditi že danes, če ne, bo naša skupna kočija še naprej razpadala, ‘konji’ pa bodo šli vsak po svoje.• 


Evropsko ogrodje etike in 


vrednot (EOEV) 

. Janek Musek 
Obstaja močno soglasje med evropskimi državljani, misleci in politiki, da ima sedanja ekonomska in socialna kriza v bistvu globlje korenine. Pri ugotavljanju teh korenin pogosto opažamo, da so mnogi negativni pojavi v družbi neizogibno povezani z odstopanjem od tradicionalnih in civilizacijskih vrednot ter odstopanjem od etično osnovanega znanja, izkušenj, odločitev in obnašanja. 

K
o govorimo o svetovnem etosu, se razume, da želimo spošto­vati dialog med kulturami in dialog med njihovimi vrednotnimi sistemi. Svet, v katerem živimo, pa vendarle – vsaj uradno – priznava ci­vilizacijske vrednote, na katerih teme­ljijo ustanovni dokumenti tega sveta. Mislim seveda na Splošno deklaracijo človekovih pravic, sprejeto v Organi­zaciji združenih narodov ob njenem nastajanju. Vse članice so podpisnice Deklaracije. Zavedati pa se moramo, da Deklaracija temelji na civilizacij­skih vrednotah zahodne, predvsem evropske civilizacije in iz njih izhaja­jočega etosa. To preradi pozabljamo. In ko je govora o dialogu, ne moremo pristati na dialog z nekom, ki tega te­meljnega okvira ne bi priznaval. Di­alog je potreben, je nujen, vendar ob brezpogojnem spoštovanju človekovih pravic, ki jih je epohalno zapisala naša, daj. Homo sapiens sapiens – naš rod v širšem pomenu besede – hodi po Ze­mlji morda 200 000 let in v vsem tem času po vsej verjetnosti kot misleče in govoreče bitje. V vsem tem času živi družbeno življenje in v vsem tem času ni mogel obstati brez pravil in smer­nic za svoje bivanje. Vrednote in etika današnjega človeka so samo današnji odraz te eksistencialne nujnosti. 
A najbrž imamo prav, če menimo, da so vrednote in etika sodobnega sve­ta tudi izid dolgotrajne evolucije in razvoja. Obdobje civilizacij je zadnja velika postaja tega razvoja. 
Na veličastnih temeljih antične mi­selnosti in krščanstva se je v okviru zahodne (to pomeni predvsem evrop­ske) civilizacije izoblikovalo tisto, kar v vrednotnem in etičnem pogledu po­meni platformo današnjih, globalno sprejetih civilizacijskih smernic z vse­mi njihovimi temeljnimi deklaracijami in drugimi dokumenti. 
A te svoje lastne evropske dediščine se premalo zavedamo. Na njenih vre­dnotnih in etičnih temeljih, na njeni kulturi temelji tudi njena velikanska gospodarska moč, do katere znamo biti – vsaj primerljivo – včasih tako kritični in kar defetistični. Pa se moti­mo: gospodarstvo EU je v absolutnih merah najmočnejše gospodarstvo sve­ta, močnejše od gospodarstva ZDA, skoraj dvakrat močnejše od gospo­darstva Kitajske, štirikrat močnejše od 
gospodarstva Japonske, devetkrat močnejše od gos podar s tv a Indije ali Brazilije in skoraj desetkrat močnejše od gospodarstva Rusije. 
A t a gospodar sk a moč ni padla z neba. Kakor koli obračamo, je plod evropske kultu­re in njenih vrednotnih ter etičnih temeljev. 
Toda, katere so vre­dnote te naše evropske k ultur ne dediščine? Kaj je duhovno ogrod­je evropskih vrednot in evropske etike? Prav iz­delava takšnega okvira evropskih vrednot in etike je naloga, ki se je je v času svojega nasta­janja lotil Inštitut za 

usmerjajo človeško družbo od nek­

v angleščini European 
VZGOJA 68 | december 15 | 7 
zahodna, evropska kultura in civili­
etiko in vrednote Jože 


zacija: ob spoštovanju, ne glede na to, 

Trontelj (IEV). Nastal je 


da dobro vemo, kako je ta kultura in 

dokument z naslovom 


civilizacija znala te pravice kršiti. 

Evropsko ogrodje etike 

Vrednote in na njih temelječa etika 

in vrednot (EOEV) ali 



Ethics and Values Framework (EEVF), ki ga bom na kratko predstavil. Do­kument je eno od temeljnih gradiv Evropskega projekta za etiko in vre­dnote, najpomembnejšega programa IEV (glej Sliko 1). 
Obstaja močno soglasje med evrop­skimi državljani, misleci in politiki, da ima sedanja ekonomska in soci­alna kriza v bistvu globlje korenine. Pri ugotavljanju teh korenin pogo­sto opažamo, da so mnogi negativni pojavi v družbi neizogibno povezani z odstopanjem od tradicionalnih in civilizacijskih vrednot in odstopanjem od etično osnovanega znanja, izkušenj, odločitev in obnašanja. 
Vendar je potreba po skupnem ra­zumevanju evropske etike in vrednot veliko starejša od sodobne krize. Po­treba po poudarjenem pomenu evrop­skih vrednot je bila trdno postavlje­na v Berlinski deklaraciji 2007, da bi omogočila evropskim državljanom do­kument, ki bi jasno odražal enotnost Evropske unije in poudaril občutje skupne pripadnosti. Ta pomembni dokument je nastal in bil podpisan s strani takratnega predsedstva EU, Evropske komisije in Evropskega par­lamenta, potem ko se je vseh 27 pred­sednikov oziroma suverenov držav in vlad zedinilo glede besedila. 
Berlinska deklaracija postavlja v ospredje več univerzalnih vrednot: člo­veško dostojanstvo, človekove pravice, enakost glede spola, mir, svobodo, de­mokracijo, vladavino prava, vzajemno spoštovanje, skupno odgovor nost, napredek, varnost, strpnost, partici­pacijo, pravičnost in solidarnost. V nadaljnjem Evropski projekt za etiko in vrednote ta temelj postavlja v šir­ši kontekst etike in vrednot sodobne evropske družbe in njenih skupnosti. Obsežno empirično podlago doku­menta predstavljajo podatki evropske študije vrednot (European Values Stu­dy) in svetovne študije vrednot (World Values Study). 
Evropski projekt za etiko in vredno­te je torej oblikovan za uresničevanje potrebe po skupnih temeljih evropske etike (etičnih standardov) in vrednot. Gre za projekt, ki temelji na evropski zgodovinski, kulturni in civilizacij­ski tradiciji in na vodilnih sodobnih modelih vrednot. Evropski projekt za etiko in vrednote sloni na Berlinski de­klaraciji 2007 ter upošteva empirične in teoretične modele vrednot in vrlin, vključujoč modele naslednjih avtorjev: Schwartz & Bilsky (1987, 1990); Mu­sek (1993, 2000); Elizur (1984); Hof­stede (1981, 2001); Triandis (1995); Bond (1988); Inglehart (1990, 1997); Peterson & Seligman (2004); Europe­an Values Study (2008). 
Po modelu EOEV je končni cilj predvidenih sprememb vzpostavljanje stabilne družbe, temelječe na etiki, vre­dnotah in znanju – družbe modrosti, sreče in blagostanja, ki vključuje indi­vidualno (osebno) blagostanje, srečo in življenjski smisel. Ta del modela pomeni jedrno stanje (model jedrnega stanja), ki vsebuje šest jedrnih vidikov ali sestavin: 



• 	
skrb za življenje, kakovost življenja in zdravje; 

• 	
skrb za demokracijo in človekove pravice; 

• 	
skrb za etiko in vladavino prava; 

• 	
skrb za evropsko državljanstvo; 

• 	
skrb za naravo, okolje in trajnostni razvoj; 

• 	
skrb za kulturno tradicijo in kul­turno različnost. Bolj specifično lahko jedrno stanje 

dosežemo s pomočjo 10 vrednotnih področij ali vrednotnih domen, od katerih vsaka vključuje več reprezen­tativnih vrednot: 

• 	
humanost: svoboda, ljubezen, člove­ško dostojanstvo, strpnost, dobrota, prijaznost, osebna rast, optimizem, napredek; 

• 	
modrost: resnica, miselna odprtost, razumnost, perspektiva, odgovor­nost, ljubezen do učenja in znanja, zmernost; 

• 	
življenje, narava, zdravje: spoštova­nje življenja, spoštovanje narave in okolja, zdravje, bioetične vrednote; 

• 	
skrb za sočloveka: vzajemno spo­štovanje, enakopravnost spolov, partnerstvo, skrb za otroke, starej­še in ljudi s posebnimi potrebami, družinska sreča, medgeneracijska harmonija, solidarnost; 

• 	
pravičnost: spoštovanje zakonov, enakopravnost, nepristranskost, človekove pravice, enakost pred za­konom, varnost, aktivno državljan­stvo; 

• 	
univerzalizem: mir, enakost, kul­turni pluralizem, spoštovanje raz­ličnosti in drugačnosti, skromnost, odpuščanje; 

• 	
integralnost: poštenost, pogum, vztrajnost, vitalnost, skupna od­govornost, samodisciplina; 

• 	
delo, kreativnost : radovednost, miselna kritičnost, odličnost, pod­jetništvo, delovna etika, participa­cija, organizacijsko državljanstvo, ekonomsko-f inančna odgovornost, skrb za okolje; 

• 	
tradicija: spoštovanje tradicije, spo­štovanje staršev in družine, lojal­nost, domoljubje, marljivost, olika; 

• 	
kultura: svetovni nazor/vera, spo­štovanje lepote, umetnost in kul­tura, spoštovanje vzgoje in drugih pridobitev človeške civilizacije.• 



Soglasje o temeljnih vrednotah za prihodnost slovenske družbe 
. Peran Bošković 

To je najboljši trenutek za spremembe in iskanje skupnih evropskih vrednot, ki nam bodo zagotovile bolj varno ter boljše življenje. To počnemo v času, ko Evropo in cel planet zaznamujeta dva velika tragična jubileja, stoletnica prve svetovne vojne in sedemdesetletnica druge svetovne vojne. Nihče ni nikoli preštel vseh žrtev teh vojn, vemo samo, da štejejo desetine, če ne celo stotine milijonov človeških življenj ter milijarde uničenih materialnih in kulturnih dobrin. 
Praznovanje miru z razkazovanjem orožja 

P
ozor no smo spremljali poča­stitev jubilejev. Toda, kakšna ironija in posmeh človeštvu je to: v ospredju vseh proslav je orožje! Nepregledne kolone najbolj ubijalnega orožja se kotalijo po najlepših trgih svetovnih prestolnic in na zaslonih skoraj vseh televizorjev. 
Sebi in svetu moramo zast aviti vprašanje, kdo stoji za vsem tem smr­tonosnim orožjem, s čigavim denar­jem je narejeno ali kupljeno. Odgo­vor je zelo enostaven. Vsi državljani Slovenije, Evrope in sveta stojimo za tem. Vsako leto v svojo bodočo ne­srečo vlagamo povprečno 2,5 % bruto domačega proizvoda. Kdo bi nas lahko brez našega blagoslova, ki mu se reče glas na volitvah, odpeljal na takšne stranpoti?! 
Dopuščamo, da si neodgovorni po­litiki v našem imenu izmišljajo opravi­čila, češ da so nam tovarne smrti bolj potrebne kot univerze, otroške bolni­šnice, šolska igrišča in cerkve. Sami vidimo, da nam vse to zastrašujoče in osupljivo orožje, ki ga gledamo, ne prinaša niti mirnega spanca niti bla­gostanja. Več je orožja, več je revščine in strahu. 
Evropejec 
Kdo grozi nam in Evropi, da nas bo napadel ter zasužnjil, da se tako obo­rožujemo? Komu smo s tem orožjem prinesli svobodo v sodobnem svetu? Koga smo osvobodili oziroma kateri svetovni problem smo rešili? 
Evropa danes na svetu skorajda nima sovražnikov, njeni največji pro­blemi so pri njej doma in te je treba reševati. Revščina, socialna neenakost, meddržavna in mednarodna neiskre­nost, pohlep in sebičnost. 
Zbrati moramo moči in reči, da bomo namesto v oborožitev vlagali v izobraževanje in humanost, ki bo izkoreninila vse naštete bolezni, ki raz­sajajo v zahodni civilizaciji. Evropa je bogata, a sebična, Evropejec je človek z malo srca. 
Ni dolgo tega, ko smo kruh rezali na tanke rezine in skrbeli, ali ga bo kaj za naslednji dan, danes pa z njim polnimo zabojnike za smeti. Dobro se spomnimo, kako smo vsem kazali vsak nov kos obleke, danes pa so deponije ter omare polne skoraj novih oblačil, ki jih ‘njegovo veličanstvo’ sin oziro­ma hčerka nočeta obleči, saj nimajo ustrezne znamke. Tisoče ton hrane, obleke, obutve se odvržejo pred očmi tistih, ki goli in bosi umirajo zaradi lakote in žeje. 

Koliko je še naše sebičnosti, ko govorimo o hiši, stanovanju, avtu in užitkih. Če bi imeli vsi vsaj približno 
enako stvari ali vsaj minimum, ki hra­
umirajo in ravno zaradi teh milijarder­jev nimajo nič. 
Dirka z milijarderji je enako po­gubna kot dirka z oboroževanjem, obe pa sta pravzaprav vzporedni. Milijar­derji potrebujejo močno orožje, da bi uresničili svoje namene, orožje pa potrebuje denar milijarderjev. 
Od lažne k resnični 
moralnosti 


ni človekovo dostojanstvo, bi bilo to obračanje odveč. 
Dejansko stanje ponazarja vsakda­nji, a resničen primer iz neke srednje bogate družine. Za mizo zelo dobrih ljudi, niti malo razsipnih ali pretirano bogatih, je beseda nanesla na njihove­ga psa, za katerega gostiteljica skrbi z veliko pozornostjo in ljubeznijo. To bi bil lep pogovor, kakršni potekajo za milijoni omizij po Evropi in sve­tu, če ne bi gimnazijski profesor za tem omizjem izjavil: »Naši gostiteljici bom predlagal, da po smrti njene­ga psa namesto njega jaz lajam pred to hišo, saj je danes njemu bolje kot meni.« 
Profesor je povedal resnico. Dobro vemo, da je veliko takih profesorjev in otrok v naši ljubi, mali in veliki domo­vini Sloveniji ter Evropi, kjer bolje živi hišni ljubljenček kot človek. 
Hitro razslojevanje na bogate in revne 

Današnji evropski politiki nam podtikajo lažno moralo, češ da mo­ramo varčevati, da bi nam bilo jutri bolje. To bi bilo sijajno, saj sv. apostol Pavel v enem svojih pisem pred več 
kot dva tisoč leti sporoča bratom, naj pa zla. 

Zakaj smo zašli v slepo ulico in kako priti iz nje? Sprejeli smo lažno moralo lažnih rešiteljev, zavrgli pa resnični moralni zakon, ki ga je Bog vgradil v naše bitje ob našem stvarjenju in ga dopolnil z učenjem Božjega Sina, ki se je učlovečil, da bi bil novi človek s Kristusom ves obnovljen in dopolnjen z vsem, kar v sebi nosi Božji Sin. Bog vzdigne padlega človeka tako, da se obleče v njegovo padlo telo, da bi ga ozdravil, povzdignil in okrepil. Nov, Kristusu podoben človek ni sebičen, ne išče samo svojega, razdaja se dru­gim, nad seboj postavlja vse druge in jim streže, pripravljen je dati svoje ži­vljenje zanje, ne potrebuje ne milijard ne strašnih raket. 
“
Nov, Bogu podoben človek ne bo nikomur odvzel svobode in 
pravic, bo pa opozoril, da ni vse koristno, čeprav je dovoljeno. Z izgradnjo novega, Bogu podob­nega bitja bomo ustoličili resnič­no moralo, ki nam bo odkrila, da ne potrebujemo orožja, da imamo vsega dovolj, da nikomur ni treba biti lačen, gol ali bos, da nismo proti milijarderjem, če je njihovo delo v službi človeka, ne 

“ 

temveč da nam pomagate, da skupaj izgrajujemo tega novega, Bogu podob­nega in plemenitega človeka. 
“
V dialog naj se vključijo vsi 
dobronamerni ljudje iz vseh 

družbenih plasti. Medkultur­ni in medverski dialog naj bo evropska civilizacijska norma, kot so to demokracija, človekove 
pravice ter svoboščine. 

“ 


V izgrajevanju novega, Bogu podob­nega človeka mora sodelovati celotna skupnost z vsemi svojimi potenciali, intelektualnimi, institucionalnimi in materialnimi, saj je to naložba v re­snično mirno ter srečno prihodnost. Nov, Bogu podoben človek ne bo ni­komur odvzel svobode in pravic, bo pa opozoril, da ni vse koristno, če­prav je dovoljeno. Z izgradnjo novega, Bogu podobnega bitja bomo ustoličili resnično moralo, ki nam bo odkrila, da ne potrebujemo orožja, da imamo vsega dovolj, da nikomur ni treba biti lačen, gol ali bos, da nismo proti mi­lijarderjem, če je njihovo delo v službi človeka, ne pa zla. 
Vzgoja plemenitega človeka 
Novozgrajeni človek nam bo po­kazal lepoto življenja v družini, kjer dajemo in prejemamo ljubezen eden od drugega, starši od otrok, otroci od staršev. Pokazal nam bo, da je vrh ženske lepote v rojevanju, ne pa v deto­moru, za kar je bolj odgovorna sedanja družba kot ženska, ki se za to odloči. Današnja družba ne ponuja nikakr­šne možnosti, da bi se rodili nešteti splavljeni otroci, ki so sad nesrečne ali 
tisti, ki noče delati, ne je od truda svo­jih bratov in tistih, ki so nemočni, da bi si priskrbeli hrano. Lažna morala prikriva prave namene in resnico o varčevanju, ki se najbolje razodeva v članku, kjer piše, da so Američani šoki­rani, da ima Kitajska več milijarderjev kot ZDA; Kitajska 596, Amerika pa le 
537. Današnji pozivi k varčevanju so pravzaprav skrb, da bi imeli čim več milijarderjev, da Evropa ne bi zaostala za Kitajsko in Ameriko. To ni skrb za boljši jutri vseh nas, posebej tistih, ki 
Zakaj se o tem in takem človeku ter njegovem Stvarniku danes tako malo govori oziroma se o tem sploh ne sme govoriti v šolah in na univerzah naše ljube Evrope? 
Ne zahtevamo, da se državne usta­nove sakralizirajo in da se v njih opra­vljajo bogoslužja, niti toliko, kolikor se v teh ustanovah priporoča in praktici­ra joga, še manj, da se hierarhija vtika v delo politike. Ne zahtevamo, da nam to dovolite, čeprav nam je dovoljeno, nespretne ljubezni. Mnoge mlade ma­tere bi rodile te otroke, če bi jim kdo stal ob strani in jim pomagal. Ko bi se v Evropi začelo rojevati več otrok, jih ne bi bilo treba ‘uvažati’ z drugih celin. 
Nov, Bogu podoben človek ne bo nikomur rabelj – niti tistim, ki živijo drugače: Bog ni dopustil, da bi kame­njali grešnico, čeprav je prekršila Božje zakone, kljub temu pa je ni podprl v grehu. Z novim človekom se bomo laže dogovarjali in poslovali, ne bomo potrebovali toliko sodišč, novi človek ne bo goljuf in lažnivec, iz takšnega človeka se ne bodo mogli roditi rablji in tirani, ki so prelili reke krvi pred sedemdesetimi, stotimi leti in ki še danes enako delajo po svetu. 

Mnogi pravijo: »Imate cerkve in mošeje, izgradite takšnega človeka. Kdo vam brani?« Toda: kako in s čim naj ga izgradimo? Koliko stane uspo­sabljanje pilota bojnega ali civilnega letala, vrhunskega zdravnika, inženir­ja, športnika ali znanstvenika? Zanje človeku, da bi postale luč sveta in me­sto, ki stoji na gori. 
Evropa je velika, lepa in bogata hiša, lahko rečemo, da je najlepša ter najbogatejša na planetu. V njej živi množica raznovrstnih narodov, ki se razlikujejo po veri, kulturi, jeziku in običajih. Raznovrstnost je lahko nje­no bogastvo, toda tudi njena nesreča. Zdaj nihče od evropskih prebivalcev ni pretirano zadovoljen s stanjem v sku­pnem domu. Ne zapirajmo oči pred razpoložljivimi sredstvi podprejo zače­tek kulturno-verskega dialoga znotraj Evrope. V dialog naj se vključijo vsi dobronamerni ljudje iz vseh družbe­nih plasti. Medkulturni in medverski dialog naj bo evropska civilizacijska norma, kot so to demokracija, člove­kove pravice ter svoboščine. Poleg ver­skih skupnosti in njihovih voditeljev morajo biti vključene v dialog šolske in vse izobraževalne ustanove, znan­stvene ter politične ustanove. 

Dialog bo v vseh verskih skupnostih ločil zrnje od plev, tako da ne bo mogel nihče pod krinko vere sejati zločinov in zla. Nihče ne bo mogel zaradi zla in zločinov posameznika ali skupine preganjati cele skupnosti. Napetosti bodo prenehale, prenehali bodo strahovi in sumi, ljudje se bodo spo­znali in prepoznali po svoji bogopodobnosti. 
To ne sme biti stvar lepih manir, saj je to nujna potre­ba. Na sto tisoče ljudi s seve­ra Afrike je na poti v Evropo 
ali so sem že prišli. Samo za­radi njih je treba začeti s tem delom, da bi lahko gostitelji videli, kdo prihaja v njihovo hišo, tisti, ki prihajajo, pa bi vedeli, h komu so prišli. Ne 

je denar v proračunih evropskih držav. Ko pa ga je treba vložiti v etiko in mo­ralo, denarja ni. 
Koliko sredstev dajo naši ver niki v proračun, ob tem pa ne smejo niti pomisliti, kaj šele zahtevati deleža za svoje versko-etične potrebe. Nekoč, v nekem nesrečnem času je nekdo razglasil, da mora biti vera ločena od sodobne države: da, vendar hkrati ne smeta biti druga proti drugi. Ločenost naj bo samo razdelitev vlog, enako pa naj skrbita za celo družbo. 
Preporod skupnosti 
Naša družba se mora spreminjati, a temeljito se morajo spremeniti tudi verske skupnosti in pripraviti za neko novo, boljše obdobje. Očistiti se mo­rajo vseh svojih slabosti, da bi postale resnično podobne Bogu, da bi služile dejstvom, da so najhujši rablji v ISIS-u prišli iz evropskih prestolnic in da je več klavcev v evropskih vojnah kot v vojnah islamskih držav. 
Domorodci po veri in kulturi v evropskih državah so nezadovoljni in to svoje nezadovoljstvo kažejo v vse pogostejših šovinističnih izpadih ter nasilju do novih prebivalcev Evrope. Novi in stari narodi na tleh današnje Evrope se ne poznajo, ne poznajo vere ter kulture drugih, zato se med seboj prezirajo in eni drugih bojijo. 
Spodbujanje kulturno verskega dialoga 

Kaj storiti, da bi se problem začel reševati, še preden se začnejo resnejši spopadi znotraj Evrope? 
Najodgovornejše ustanove in posa­mezniki naj dajo pobudo in z vsemi smemo dopustiti sedanjega stanja, ko prišleki samo računajo, katera država daje več socialne podpore, in mislijo, da so prišli v obljubljeno deželo in da jim ni treba ničesar narediti, da bi se prilagodili novemu okolju. 
Na dr ugi strani so tisti, ki meni­jo, da so prišli novi sužnji, ki se jih lahko neskončno izkorišča in malo plačuje. Tako prvo kot drugo stališče je napačno, saj socialna blagajna ni vreča brez dna, prišleki pa ne bodo hoteli biti večno sužnji. Stara, jalova in utrujena Evropa je s prihodom novih prebivalcev dobila novo kri, razmah in priložnost, ki jo mora izkoristiti in je nikakor ne sme zaigrati s svojim kolonialnim imperialnim modelom oblasti. 
Ali lahko sedanja Evropa sprejme vsaj takšno krščanstvo in toliko Kri­stusovega nauka?• 


Nepristranskost – osnova pravičnosti in sočutja 
. Budistična kongregacija Dharmaling 

Največji problemi, s katerimi se danes soočamo, so človekovo delo, in človek je tisti, ki jih lahko razreši. Zakaj obstajajo revščina, družbena neenakost, naraščajoče nezadovoljstvo na temeljnih ravneh družbe? Zato, ker smo sprejeli odločitve, ki vodijo do njih. Na enak način naše sedanje odločitve oblikujejo našo prihodnost. 
Moč odločitev 

N
jegova svetost dalajlama po­gosto pravi, da če se že odlo­čimo biti sebični, bodimo vsaj modro sebični. Vsi smo povezani med seboj, pa vendar človeško družbo ves čas delimo na ‘nas’ in ‘njih’, na ‘zma­govalce’ in ‘poražence’ ter ustvarjamo 
napetosti med njimi. 


Vse ljudi, ki so vpleteni v dolo­
čeno situacijo, lahko sprejemamo 


Enakodušnos t je podlaga za razvoj re­sničnega, nesebičnega sočutja, ki želi poma­gati kolikor mogo ­če veliko bitjem. Kot pravi Njegova svetost, takšno véliko sočutje ni zgolj čustveni odziv, ampak trdna zaveza­nost, ki temelji na ra­zumu. 
Vse največje religije imajo podobne vre­dnote. V budizmu se enakodušnost nanaša na temeljno dejstvo, da vsa čuteča bitja želijo biti srečna in nihče ne želi izkušati trpljenja. 
V budizmu običaj­no govorimo o petih temeljnih vrednotah, ki jih najdemo tudi v dr ugih religijah; de­
jansko jih lahko sprej­
memo in udejanjamo 

tudi brez vsakega reli­
s sočutjem, ob tem pa sprejemamo odločitve na podlagi etičnih vrednot. Sočutje ne pomeni, da z nasmehom sprejemamo vse, na kar naletimo. Vedno pa nas mora voditi eno: so­čutna skrb za kolikor mogoče veliko število bitij. 
Lahko bi rekli, da je družba močna in stabilna toliko, kolikor so močne in stabilne njene etične vrednote. 
Družbena pravičnost in enakodušnost 

Kadar koli srečamo konf likte ali napetosti, vedno lahko opazimo moč­no ideološko delitev na ‘nas’ in ‘njih’, kadar pa srečamo harmonijo, vidimo, da prevladuje duh enakosti. 
Temeljna enakost 

V mahajanskem budizmu upora­bljamo izraz enakodušnost, ki bi ga lahko prevedli kot nepristranski po­gled. Ta pogled ne pomeni, da zane­marimo razlike, ampak odločitev, da običajne težnje in nase osredotočeni čustveni odzivi ne bodo motili našega pogleda, razmišljanja in odločanja. Enakodušnost je odločitev za racio­nalno mišljenje. Ta točka nič, točka nepristranskega odnosa, je tam, kjer je um odprt in nepristransko spreje­ma vse različne informacije, ki so na voljo; to pa omogoča jasno racionalno analizo situacije in najprimernejših korakov, ki jih je treba izvršiti. 
gioznega verovanja. Te vrednote so: 
• 	
Ne ubijaj! 

• 	
Ne kradi! 

• 	
Ne laži! 

• 	
Ne spuščaj se v neprimerno spolno vedenje! 

• 	
Ne uživaj opojnih snovi! 


Zadnja je dodana zato, ker opojne snovi navadno zameglijo posamezni­kov razum in znižajo raven etičnega obnašanja – zmanjšajo posamezni­kovo sposobnost nepristranske raci­onalne presoje in povečajo nagnjenje k pristranskim čustvenim odzivom. 
Ljudje, ki imajo skupne vrednote, lahko sodelujejo z večjim veseljem in bolj preprosto. Skupne vrednote so podlaga za dialog in sodelovanje na vseh ravneh družbe; mi izbiramo, ali se bomo osredotočili na tisto, kar nam je skupno, ali na tisto, kar nas ločuje. 

Družbena neenakost 
Vsaka družbena skupina je do neke mere podvržena socialnemu razliko­vanju. Zdi se, da je pri tem za dobro­bit družbe pomembna velikost vrzeli med privilegirano skupino in ostalimi. Dokazano je, da ima velik razkorak med tema dvema skupinama nega­tivne posledice na več ravneh. Nara­ščajoča vrzel med bogatimi in revni­mi posledično pomeni večjo stopnjo zdravstvenih in socialnih problemov, nižjo stopnjo socialnih dobrin in celo krajšo življenjsko dobo. 
Povečevanje te vrzeli pomeni po­večevanje družbenih napetosti. Vrzel med elitami in množicami najdemo v času propada velikih civilizacij v prete­klosti, na primer rimskega imperija ali imperija Han. Tudi v sedanjem času ne smemo zanemariti tega pokazatelja. 
Pomembnost kritičnega mišljenja 
Diskusija o vrednotah se navadno osredotoča na ideale, ki jim želimo slediti in jih udejanjati, obstaja pa še en element, ki ga je treba upoštevati, če želimo, da bodo naše sodbe modre in pravične: kritično mišljenje. Lahko ga uporabimo tudi v povezavi s katero pomeni moč, da po potrebi plavamo proti toku, moč moralne integritete, ki ne temelji na čustvih, ampak na razumu, na zavedanju o pomembnosti močnih moralnih vrednot in njihove­ga udejanjanja ter negativnih posledi­cah njihovega ne udejanjanja. 
Slovenija 

70 let po vojni Slovenija še vedno doživlja težave, povezane s spravo, ter napetosti med levim in desnim krilom 
– in tukaj se spet lahko osredotočimo na enakodušnost. Poleg tega imamo tudi nove neoliberalne sile, ki pod­pirajo tuje imperialistične interese … Da bodo Slovenci lahko ostali gospo­darji svoje države, bo treba najti vsaj nekaj skupnih ciljev, nekaj, čemur naj bi naša država sledila po splošnem konsenzu – to je lahko ekonomsko blagostanje vseh prebivalcev, varova­nje okolja itd. Če med Slovenci ne bo soglasja, lahko tisti, ki sledijo manj plemenitim ciljem, kot so pohlep, moč itd., izkoristijo naše notranje razprtije. Tako se majhno državo lahko prepro­sto podredi ali zavzame. 
“
Pomanjkanje sodelovanja je danes prisotno vsepovsod. Vzrok 
je pomanjkanje odkritosti pri politikih, ki povzroča pomanj­kanje zaupanja pri ljudeh. Zato potrebujemo odkritost, politike, ki ne mislijo samo nase, ampak 

kritost je tisto, kar je v človekovem umu, resnicoljubnost pa se nanaša na to, kako to izrazimo. 
2. 
Kaj pomeni pravičnost? Pomeni te­meljno enakost ljudi. 

3. 
Prijaznost vodi v sodelovanje. Od­kritost in prijaznost sta pogoja za resnično demokracijo. 

4. 
Kompetentnost – razlog za zase­danje določenega položaja morajo biti kvalif ikacije, ne samo prija­teljske vezi in služenje določenim interesom. Voditelji morajo ime­ti integriteto in ves čas misliti na dobrobit svojih državljanov (svojih ‘delodajalcev’) in ne na polnjenje lastnih žepov ali služenje drugim, močnejšim interesom. Pomanjkanje sodelovanja je danes 


prisotno vsepovsod. Vzrok je pomanj­kanje odkritosti pri politikih, ki pov­zroča pomanjkanje zaupanja pri lju­deh. Zato potrebujemo odkritost, po­litike, ki ne mislijo samo nase, ampak tudi in predvsem na ljudi. Odkritost vodi do poznavanja sebe in poznavanja dr ugih ter do udejanjanja temeljne enakosti vseh bitij. Enakodušnost je tako pomembna, ker vodi do sočutja. Do nje lahko pridemo z racionalno analizo, razmišljanjem o medsebojni povezanosti in globalni družbi (modra sebičnost) ali pa empirično. 
Sklep 
Če se vrnemo na začetek: tako kot 
koli instanco, ki lahko vpliva na našo tudi in predvsem na ljudi. 

“

so naši problemi plod človekove de­
neodvisnost in integriteto na osebni, nacionalni ali mednarodni ravni, in pri tem dobro premislimo, ali so naša dejanja v skladu z našimi vrednotami ali ne. 
Puer aeternus (večni otrok), ki pre­naša moralno odgovornost na višjo instanco, lahko upravičuje ali raciona­lizira vse, kar ustreza njegovi trenutni situaciji, ne da bi se preveč obreme­njeval s posledicami. Nasprotno pa ima nepristranski odnos, ki upošteva dobrobit vseh vpletenih ljudi, z zave­danjem, da bo to vplivalo tudi na našo lastno prihodnost, drugačne dolgo­ročne posledice. 
Enakodušnost do vseh bitij ne pomeni naivnosti. Pomeni jasnost, resnično skrb in dolgoročno korist; 
Tako bi torej lahko povz eli na­slednje ključne točke za bolj etično Slovenijo in morda za bolj uspešno Slovenijo v današnjih turbulentnih časih: odkritost in resnicoljubnost, pravičnost (enakodušnost), prijaznost, kompetentnost. 
Dr žavljani brez teh vrednot ne morejo voditi dialoga. Če ni dialoga, znotraj družbe nastajajo napetosti – te pa so potencial za nemire. Ljudje že protestirajo proti socio-političnim problemom, zaupanje v politike je niz­ko, to pa se lahko še poslabša, če ne bomo izboljšali etičnih vrednot. 
1. Odkritost ne nadomesti diplomacije 
– človek je lahko odkrit, pa še vedno pozoren na to, kako pove stvari. Od­javnosti, velja tudi za rešitve. Imamo moč, da lahko oblikujemo svojo pri­hodnost, zato morajo biti naše odlo­čitve modre. Za to potrebujemo nepri­stransko zavedanje in sočuten odnos. Vsak poskus dialoga, sodelovanja in družbene pravičnosti je brez njiju ko­majda mogoč. Pristranski um ne more pravilno dojeti resničnosti. 
Zato morata vsak proces odločanja voditi nepristransko zavedanje in so­čutje. Naše vrednote morajo biti ute­meljene v zavedanju temeljne enakosti. Nepristransko zavedanje, povezano s sočutjem, nam pomaga razviti različ­ne druge vrednote, na primer jasnost, odprtost, prožnost, dobronamernost, sočutje, integriteto … in je tako dobra podlaga za družbeno pravičnost.• 


Pravičnost 

. Vlasta Nussdorfer 

Ko govoriš, 
morajo biti tvoje besede boljše od 
molka. 

(slovenski pregovor) 
Vzgoja se zagotovo začne v zibelki, nadaljuje v vrtcu in šoli ter se nikoli prav ne konča. V spominu mi je ostala misel osemletnega Maja, ki je zapisal: »Pravičnost je to, da če imaš enajst bombonov, ki jih moraš razdeliti med dve osebi, jih razdeliš tako, da daš pet bombonov enemu, pet drugemu, enega pa sebi.« 
‘Kaj pa ti je?!’ ‘Ah, nič takega,’ je re­kel revež, ‘samo željo sem si izpolnil! Prepuščam vam skodelico riža, kar vi jo imejte.’« Zgodba uči o tem, kako je revež za zaušnico, ki jo je dobil, doži­vljal ‘plačilo’, torej zgolj skodelico riža. Nadaljeval je pri sodniku in mu jo kot kazen kar podaril. Zgovorna pripo­ved pušča bralcu, da razmišlja, ali je sodnik izrekel pravično kazen. Težko vprašanje, na katerega je zagotovo moč najti več odgovorov. 
Kot varuhinja človekovih pravic se zavedam, da imajo pravice vsi, ne gle­de na razlike, a zagotovo jih prav t. i. ‘majhni’ ljudje (pa ne po svoji višini) doživljajo zelo različno. Izraz zanje mi sicer sploh ni všeč, saj so lahko zelo veliki. 
“
Če tisto, kar mi imaš povedati, 

ni niti resnično, niti dobro, niti 

mreč ni moč izreči kazni, ki bi povrnila gorje, predvsem ko gre za žrtve nasilja, dandanes celo terorizma. 
O vrednot ah govorimo dan za dnem, a kaj ko običajno le govorimo, v praksi in realnosti pa popuščamo. Dopuščamo izginotje idealov, iščemo izgovore, ker ne uspemo zadev izpeljati pravično, ker ni tiste prave solidar­nosti in pomoči revnim in bolnim, invalidom, pa tudi vsem ‘drugačnim’, ki bogatijo družbo. Svojo krivdo vča­sih ‘operemo’ celo tako, da izpeljemo dobrodelni dogodek ali prispevamo zanj in mislimo, da smo s tem opravili svojo dolžnost. 
Težko sprejemam misli ljudi, ki pra­vijo, da poštenosti ni več ali se ne spla­ča. Da so pošteni le bedaki in se jim to ne obrestuje. Spominjam se zgodbe o očetu in sinu, ki sta ribarila, sin pa je ujel velikansko ribo. Ko jo je želel potegniti na plan, je oče pogledal na 
Z
agotovo je ena izmed temelj-koristno, potem tega raje ne bi nih vrednot, ki nas lahko vodi v bodočnost, tudi pravičnost. 
vedel. 


“

uro in ugotovil, da do začetka ribolov­
ne sezone manjka še nekaj ur. Sinu je 

Kakšna naj bo, ko pa imamo ljudje na eno in isto temo lahko tudi več ‘pravičnih’ rešitev? Vsak vidi stvar s svojega zornega kota – glede na izku­šnje, znanje, vzgojo, ki je je bil deležen, in trenutno stanje ali položaj. 
Ker sem se v preteklosti kot tožilka in humanitarka pogosto spraševala, kakšna kazen je lahko za koga pra­vična, se spominjam zgodbe, ki pravi takole: »Nekega dne se je revež sprl z bogatašem. Vse glasneje sta se prere­kala in bogataš je meni nič tebi nič nenadoma revežu prisolil zaušnico. Slednji ni nameraval popustiti in se je po razsodbo o zadevi napotil na sodišče. Sodnik je prisluhnil obema stranema in razsodil, da mora bogati revnemu izplačati odškodnino – sko­delico riža. Revež je pristopil k sodni­ku in mu prisolil krepko in zvonko zaušnico. ‘Saj si nor!’ je zavpil sodnik. 
Mnogi me nenehno opozarjajo, da je denar sveta vladar. Preprosti in ubogi ljudje nimajo toliko pravic ozi­roma jih vsaj ne uspejo ali zmorejo najti, še zlasti če za pomoč ne dobijo brezplačnega strokovnjaka za pravna vprašanja. Težko jih je poslušati, a z lahkoto razumeti. Bijejo svoj boj, ho­dijo od vrat do vrat in iščejo pravico, ki pa je sami pogosto res ne zmorejo najti. Sprašujemo se, ali je mogoče z denarjem izbrisati moralno škodo žrtve ali jo sploh povrniti, kako je z maščevanjem ‘oko za oko, zob za zob’, z usmrtitvijo za morilce. Kakšne naj bi bile primerne in pravične kazni? Denar ne bi smel biti najpomembnej­ši, ne bi smel krojiti usod ljudi in jim prinašati uspeha, če ga brez denarja ne bi dosegli, maščevanje ne bi sme­lo prednjačiti in kazen bi morala biti poučna, ne pa maščevalna. Nikoli na­preprečil velik uspeh. Ta ga ni mogel razumeti, saj je moral ribo na očetovo zahtevo izpustiti. Ko je odrastel in po­stal vpliven podjetnik, so ga novinarji vprašali, od kod mu vrednote, ki jih goji dan za dnem. Pojasnil je, da si je za vedno zapomnil dogodek z ujeto ribo, in kadar koli pomisli, da bi naredil kaj nepoštenega, se spomni na očeta. Koli­ko je dandanes takih očetov in sinov? 
So starejši in starši sploh zgled mlaj­šim? V besedah morda, a v dejanjih pogosto ne. Otroci od njih slišijo eno, a žal delajo drugo. To je čas o morali in nemorali današnjih delodajalcev, o mobingu na delovnih mestih, trgovini z ljudmi in organi, nepoštenosti, ko je na prodaj vse, razen poštenosti. 
Kako je s slavnimi? Se jim ljudje kla­njajo in jim sledijo zgolj zaradi njiho­vega bogastva, položaja, trenutkov sla­ve ali ker so preprosto dobri in odlični in bi jih radi posnemali? Obstajajo etični kodeksi različnih poklicev, a tudi preštevilne kršitve. Mnogi niso člani združenj, kjer se zahtevajo etični standardi in jih zato kršijo, vedoč, da ne morejo priti pred častno razsodišče. 

Aktualni dogodki, ki dan za dnem pretresajo javnost in polnijo medije vseh barv, so tajkunske zgodbe, dol­gi in neuspešni procesi, tako različne sodbe o isti stvari ter trditve in kdaj celo izgovori, da je vse konstrukt. Če nisi obsojen, pač pa oproščen, je sicer po mnenju nekaterih pravica zmagala. Če si obsojen, je krivično. 
Sklepam pa, da si dejstva spustil vsaj skozi drugo sito, sito dobrote. Je tisto, kar mi želiš povedati, vsaj dobro?!« Mož je nekaj hipov okleval, nato pa odgovoril: »Ne, žal ni dobro, prav nasprotno …« »Hmmm!« je pristavil veliki filozof. »Pa si vseeno oglejva še tretje sito. Je koristno, da mi poveš to, kar mi želiš povedati?« »Koristno? Ne ravno …« »Potem pa ne govoriva več 
o tem!« je rekel Sokrat. »Če tisto, kar mi imaš povedati, ni niti resnično, niti dobro, niti koristno, potem tega raje ne bi vedel. Svetujem ti celo, da vse to pozabiš …« Gotovo bi morali ta sita prihajajo in si to zaslužijo. Prihodnost slovenske družbe je namreč tesno po­vezana tudi s prihodnostjo ostalih na­rodov velike Evrope in sveta. Ta ima predvsem sedaj klavrno in žalostno podobo vojn, grozot, begunstva, pa tudi in celo terorizma. 

Kako ustaviti nasilje? Kako prepre­čiti, da ne bi pod streli padale povsem nedolžne žrtve? Jim je lastno le to, da so ob napačnem času na napačnem kraju? Kako ustaviti bežanje množic z lastnih domov, kako jim sploh po­magati v tujem svetu, ki ga vidijo kot obljubljeno deželo? Kaj bo, ko se bodo 
razočarani vračali? 

Sam človek ne zmore ničesar, tudi dva ali trije zagotovo ne. Potrebne so množice ljudi, ki gradijo in ne rušijo, potrebne so vrednote, ki zdr užujejo, opogumljajo, hrabrijo in pomagajo, pa tudi ljudje, ki znajo videti sočloveka in 
o njem govoriti dobro, ga 
celo kdaj pohvaliti. Phil Bosmans je zapisal: 
Če takole prisluhneš ljudem, ki se pogovarjajo na cesti ali v gostilni, dobiš vtis, da je veči­na ljudi slabih. Če nato teden dni hodiš na pogrebe in bereš 
osmrtnice in članke o umrlih, bi si lahko mislil, da slabih lju­di sploh ni, da so vsi očetje in matere idealni in da obstajajo samo srčno dobri, ljubeči in skrbni zakonci. Nisem še videl osmrtnice, kjer bi pisalo: »To 
S kakšno lahkoto danes ‘sejemo’ slabe novice, zgodbe, resnice, neresni­ce, polresnice? Nekega dne je filozo­fa Sokrata obiskal mož in mu rekel: »Poslušaj, Sokrat, povedati ti moram, kako se je vedel tvoj prijatelj.« »Kar takoj naj te prekinem,« je odgovoril Sokrat. »Ti je prišlo na misel, da bi tisto, kar mi imaš povedati, presejal skozi tri sita?!« Ker je mož zmedeno strmel vanj, je nadaljeval: »Da, preden spregovoriš, moraš tisto, kar mi imaš povedati, presejati skozi tri sita. Naj ti pojasnim. Prvo sito je sito resnice. Si preveril in se prepričal, ali je vse, kar bi mi rad povedal, resnično?!« »Ne, slišal sem, da so pripovedovali …« »Dobro! 
uporabiti marsikdaj, ko odgovarja­mo, ko širimo vse mogoče zgodbe, jih pripovedujemo ljudem in medijem, ti pa široki javnosti. Sokrat bi nam zagotovo pritrdil. 
Prihodnost je le v poštenosti, morali in etični drži, vljudnosti, prijaznosti in delavnosti. 
Kje so meje med varovanjem lastnih pravic in kršitvami pravic drugih? Vča­sih so tanke, saj pogosto vidimo le svo­je pravice in ne tujih. Spimo pa lahko povsem mirno le, če ohranjamo zavest, da smo delali po najboljšem védenju in možnostih, predvsem pa, da zavestno nismo ničesar kršili. Velja se potrudi­ti. Če ne za nas, pa vsaj za rodove, ki 
je bil cepec!« ali »Bila je ničvredna mrha.« 
Iz osmrtnic se lahko celo učimo; ne hranimo pohvalnih besed šele za po­greb. Zato je lahko prihodnost družbe tudi v tem, da ne vidimo le slabega in črnega, da smo torej pesimisti, pač pa da svet slikamo v svetlejših bar vah. K ajti svetloba pomeni prihodnost, zbližanje z ljudmi, ki jih tarejo vse mogoče slabosti, a bi radi izstopili iz njih in vstopili v svet dobrega. 
So časi, ko je treba stopiti skupaj – v boju za enakost, za strpnost, sobivanje in pravice vseh ljudi, ne glede na vse­mogoče razlike. Ta čas je zagotovo tu in danes. Bodimo enotni in uspeh ne bo izostal.• 

Papeževa okrožnica povezuje 


vse zemljane 

. Jurij Dobravec 
Papeževa okrožnica Laudato si’ 
(Hvaljen, moj Gospod, 2015) 
je močno zaznamovala utrip 
letošnjega leta. Mnogi, ki se 
srečujejo z varstvom narave, 
okoljskimi zadevami, vzgojo o 
naravi in za naravo, ter drugi so 
jo prebrali že v tujih jezikih. Ko 
je septembra izšla v slovenščini, 
so se pojavila še mnoga širša 
vprašanja, predvsem taka, ki 
verjetno že leta vznemirjajo 
slovensko javnost. 
V
prašanja so znak odgovornega pristopa do vsebine. Če vprašaš, izpadeš neumen samo enkrat, če ne vprašaš, ostaneš neumen za ve­dno. Pomen odprte razprave spodbu­ja tudi papež sam, večino odgovorov glede vsebine in konkretnih rešitev pa prinaša besedilo okrožnice. V nada­ljevanju se bomo ob nekaj vprašanjih sprehodili skozi izzive, ki so se odprli v pogovorih z različnimi ljudmi, ki delujejo na področju vzgoje in izobra­ževanja. Odgovori so izključno osebni pogled, ki izhaja iz večkratnega po­drobnega branja okrožnice, poznava­nja nekaterih delov ozadja besedila in sledenja dogajanju po uradnem izidu junija letos. To so predvsem izhodišča za razpravo. 
Ali papeževa okrožnica govori o vzgoji? 
Okrožnica je zelo pastoralna. Papež s povezovanjem misli, besed in pred­vsem dejanj stoji pred nami kot pastir. Povsem evangeljsko. Vzgoji je posveče­no šesto poglavje, ki zadeva vse, ne le vzgojnih sistemov in šolstva. Vsakega človeka spodbuja k samovzgoji, druž­bo pa poziva, naj to omogoča in ljudi ozavešča o teh vrednotah. 
Je vsebina okrožnice revolucionar­na? 
Pravzaprav ni. Je pa odlično sesta­vljen dokument, ki povzema in zdru­žuje misli mnogih predhodnikov ter jih nadgradi s svojevrstno duhovno dimenzijo človeka. Mnogi misleci na­mreč že več kot stoletje opozarjajo na težave (tudi na duhovno plat teh po­javov), ki bi se lahko pojavile zaradi prekomernega izkoriščanja narave in neprimernega odnosa do nje; v Evropi na primer Albert Schweitzer, Hans Jo­nas in Romano Guardini, ki ga papež v okrožnici tudi večkrat navaja. Žal je nesrečni družbeni red zatrl ideje, ki so se v tej smeri že prej razvijale pri slovanskih narodih. Berite Solovjeva 
– duh o tesni povezanosti človeka in vseh bitij se je na Vzhodu prekinil šele s I. svetovno vojno in revolucijo. 
Politiki – prevladujejo levo usmer­jeni – si že več desetletij prizadevajo za bolj kakovostno obravnavo okolja v družbenih procesih. Vsekakor pa je javna uprava na državnih ravneh (pa tudi na svetovni) dosegla že zavidljivo raven, vključno s sistemi izobraževanja in nekaterimi vidiki vzgoje. 
V Evropi je ž e desetletja znano prizadevanje carigrajskega patriarha Bartolomeja. Posamezniki so opozar­jali v okviru različnih protestantskih cerkva, predvsem v ZDA, pa tudi v Skandinaviji. Katoliška Cerkev je ime­la velika imena, ki šele danes prihajajo na površje, npr. že omenjeni Romano Guardini in p. Teilhard de Chardin. Slednji je dolgo veljal skorajda za oporečnika, morda zato, ker je nara­voslovje na izviren način povezoval s teologijo. 
Iz prakse mnogih duhovnikov na terenu, tudi slovenskih, je znano, da so skušali predvsem mlade vzgajati za primeren odnos do narave. 


Kaj pa cerkveni dokumenti? 
Papež v okrožnici že uvodoma nava­ja nekaj dejstev iz cerkvene zgodovine okoljskih prizadevanj, ki jo lahko do­polni vsak od nas, če le malo pobrska po spletu. Po številu jih je veliko le na prvi pogled. 
Je pa opaziti neverjeten napredek. Drugi vatikanski koncil na primer v marsičem premika družbene temelje; na mnogih mestih se subtilno pojavlja tudi misel o spoštovanju stvarstva in zaskrbljenost zaradi nevarnosti teh­nologije. A koncil je konkretno glede človekovega odnosa do ostale narave precej skop. Seveda končno prekine še srednjeveško usmeritev »Sovražite svet!« in jo obrne v »Ljubite svet!« S posebnim poglavjem Voditi stvarstvo v svobodo nekoliko predrugači človekovo vlogo gospodarja vsega na nebu in na zemlji. Seme je vsejano. Truhlar v Pokoncilskem etosu navaja: »Človek je s tvarjo tesno povezan; ne le s tvarjo lastnega telesa, ampak tudi z ostalim snovnim stvarstvom. Saj se nadenj ne dviga kakor kip, ki bi mu snovno stvar­stvo bilo za podstavek, marveč raste iz njega kakor cvet, ki so mu ostale stvari za steblo.« Pri razvoju odnosa do ostalega stvarstva koncil izrecno nagovori laike. Če danes primerjamo obseg in kompleksnost okrožnice Lau­dato si’, je razlika v poglobljenosti obeh dokumentov zelo velika. 


Je mogoče takšen tip vzgoje vpelja­ti v šolski vzgojni sistem? 
Ne. 


Zakaj ne? 
Kolikor razumem zahodno civil-no šolstvo, so možnosti za vzgojo za vrednote že v načelu omejene zaradi zadržkov, ki so povezani s svetovni­mi nazori. V praksi se tudi zdi, da se učitelji/ce pretežno ukvarjajo s ti­stim delom vzgoje, ki je pravzaprav bolj vzdrževanje reda in miru. Redarji v sedanjem smislu besede pa redko vzbujajo pozitivne asociacije. 
Laična šola zato po mojem mnenju ni prostor za vzgojo za vrednote, je pa prostor, kjer lahko odrasli vzgo­jitelji vrednote živijo in to pokažejo otrokom. 
Je to kritika šole in šolstva? Ka­kšen pristop bi bil boljši? 
Motimo se, če si domišljamo, da se bodo otroci do okolja znali obnaša­ti, če jim starši ali vzgojitelji tega ne bomo pokazali z dejanji. Zato v smislu organizirane vzgoje vsekakor vidim rešitev bolj v ozaveščanju odraslih, zrelih kristjanov in vseh ljudi dobre volje. Papež vsakega od nas poziva k spremembi življenjskega sloga. To je začetek. S seboj ima odrasel človek največ izkušenj, sebe najgloblje pozna v veselju in v napakah. Gre za klic k osebni ekološki spreobrnitvi, kakor jo imenuje papež. Morda je tu zaznati kanček ignacijanske duhovnosti. Ne vem, ali so otroci tega sposobni brez predhodno vzpostavljenega ustrezne­ga duhovnega okolja. Šele osebna spre­memba življenjskega sloga bo prinesla spremembe tudi v družbi, pravi papež. Družba in organizacije so dolžne oza­veščati, vzgoja pa je življenjski proces, ki sta mu enako podvržena vzgajani in vzgojitelj, oba predvsem osebno – glede na svoje zmožnosti. 
Bi zadostovalo dnevno prizadeva­nje?
Rekel bi, da – ritmično. Življenje in procesi v naravi potekajo v določenem ritmu, kvantno: od atoma do vesolja. Tudi človek je – tako se zdi – najbolj notranje zadovoljen, če mu uspe slediti naravi v njenih časih. Najbolj pozna­mo dnevne in letne ritme; nanje neka­ko ‘računa’ tudi papež. 

Kako konkretno? 
Izrecno spodbuja k obnovi dragoce­ne navade molitve pred obedom in po njem, ko se Bogu zahvalimo za darove stvarstva. To je ritual, ki dolgoročno vzgaja, ki predstavlja malenkost vsak­danjika, nas po hrani povezuje v pre­hransko verigo živega sveta, duhovno pa s stvarstvom kot celoto, v otroku pa pusti neizbrisen pečat. 
Nedelja je tedensko praznovanje: včasih je šel kmet ob nedeljah na njivo ‘le’ pogledat, načrtovat, preverit, ali mejniki še stojijo. Podobno je danes nedelja v drugih poklicih čas, ko se ustavimo, ko premislimo, ko zakoli­čimo mejnike prihajajočega delovnega tedna. 
Za vsakoletni spomin se katoliška Cerkev pridružuje pravoslavni, zato je 
1. september dan molitve za skrbnejši odnos človeka do stvarstva. Poveza­nost z vesoljno Cerkvijo je pomemb­nejša, kot si mislimo. 
Kaj pa otroci s posebnimi potre­bami in narava? 
Tu ni veliko povedati. Nekatere te­lesne drugačnosti skuša narava sama ‘popravljati’. Tako nam je dano. Čutila, ki ne delujejo tako kot pri večini ljudi, se vsaj delno nadomestijo z zaznavami na druge načine. Tudi umetniška na­darjenost se lahko pojavlja v po našem mnenju drugačni obliki, na primer pri avtistih. Te mehanizme je vzpostavila narava in se jih premalo zavedamo; morda nanje niti ne pomislimo, kaj šele da bi bili hvaležni. Mnogi ljudje s posebnimi potrebami naravo dojema­jo in občutijo bistveno globlje; lahko so zgled in močni oznanjevalci Božje prisotnosti v naravi. Njihova drugač­nost je drugačnost le v družbi, kakr­šno smo oblikovali, sicer pa je zelo naravna. 

Misli globalno, deluj lokalno 
Pri današnji poplavi nasprotujočih si informacij ni lahko misliti global-no. Zato velja bolj poudariti bistvo človeka, ki je misliti, torej opazovati svet, razmišljati o njem in pred dejanji premisliti. Vsak od nas ima možno­sti in svobodno voljo. Mnogi aktivisti obupajo iz osebnih razlogov ali ker se njihov idealizem potopi v mehanizme politike in drugih družbenih dogajanj. Prenehanje je znak, da dobrota ni bila znotraj človeka, da ni bila premišljena in usmerjena v vsebino. Delujmo pa predvsem pri sebi, v sebi. 

Kaj pa smeti, odpadki? 
To je zelo popular na tema, zelo ‘ekološka’, če v najbolj grobi obliki izrazimo napačno razumevanje besede ekologija. Vendar pozor! Iz smeti smo na Zahodu naredili močno industrijo. Ta industrija je mnogokje postala del uničujočega potrošništva, ki izkorišča vsiljeno miselnost, da so nekatere reči pomembne, ker zanje veliko plačamo. Vendar ni ključno, kako bomo ravna­li z odpadki, pomembno je ne delati odpadkov. 
Se to nanaša tudi na (ne)kulturo odmetavanja? 
Sploh ne. Kultura odmetavanja je veliko hujša kot odpadki. Tu izvorno ni udeležen noben gospodarski interes komunalnih storitev. Gre izključno za človekovo neposredno okolje in ozaveščenost. Odmetavamo stvari, ki po uporabniški plati niso za odmet, ampak so le iz mode: obleke, strojč­ki, telefoni ... Želimo biti trendovski, najsodobnejši; materialno in intelek­tualno, če hočete; v kolikšni meri npr. izkoristimo računalniško programsko opremo? 
Tu je še dimenzija globalnega ‘od­metavanja v tretje dežele’. Tudi kari­tativna dejavnost. Priznajmo si, v do­brodelne organizacije nosimo odslu­žene obleke, v bistvu jih rešimo pred smetnjakom, da v omarah naredimo prostor novim. Oni, torej revnejši, jih bodo lahko še uporabili. Je to res naša notranja etična drža? 

Ali bi uporabili elek­trični avtomobil? 
Papež ga ne uporablja, pa bi ga kakšno veliko podjetje gotovo z veseljem podarilo v promocijske namene. Pa še skromen bi bil. V bistvu gre za bolj zahtevno dejstvo in treba je pogledati širše. Pri mno­gih vrstah t. i. čiste energije gre za skrito ozadje. Kon­kretno se pri električnih vozilih lahko vprašamo, iz katerih elektrarn pride elektrika v vtičnico, iz ka­tere napolnimo avtomo­bilske baterije. Mar ne gre za velikanske dimnike, z 


umetnimi jezeri zalite travnike in cele doline, nevarnost jedrskega sevanja in podobno? Je električna vtičnica potem­takem res čista? 
Kakšna je vloga Cerkve pri okolj­ski vzgoji? 
Če bomo odrasli verniki zgled, nam bodo otroci sledili. To je bolj v njiho­vi naravi kot učenje iz besed. Verouk seveda lahko izobražuje o etiki, a pri­znajmo si, tisto slabo uro na teden ... Ne vem, ali bi šlo. 
V vsakem primeru je treba misli­ti na kakovost in kredibilno razlago okoljskih problemov. Skrbi me preti­ravanje. Strašni graf i, apokaliptične napovedi ... Skrbi me tudi romantici­zem, olepševanje narave na lepih pred­stavitvah. Narava ni samo lepa, je tudi trpljenje, ubijanje za hrano, smrt. Je tudi žalost in razočaranje. Via doloro­sa, je rekel eden vodilnih ameriških naravovarstvenih f ilozofov in pastor Holmes Rolston. Tudi predkoncilska paradigma gospodovanja nad naravo je žal še zelo živa in se skriva v marsi­kateri naši dejavnosti v naravi, ki je na videz povsem nedolžna. 
Največ priložnosti vidim v vzgoji multiplikatorjev, na primer članov in članic župnijskih pastoralnih svetov. Letos obravnavamo družino in prav nanjo stavi papež. Morda je tu vzpore­dnica. Priložnosti so tematski večerni pogovori, ljudski misijoni, pastorala z naravo v naravi in podobno. Nikakor vse naenkrat in ne kar na pamet. Na­glica pri nepremišljenih akcijah lahko naredi več škode kot koristi. 
Upam si trditi, da ima katoliška Cerkev dobro izhodišče, da postane tudi na področju naravovarstvene in okoljske etike sol zemlje. V okrožnici in tudi drugih cerkvenih dokumentih imamo razkrito in razloženo Božjo be­sedo v duhu znamenj sedanjega časa. Besedilo okrožnice nas konkretno po­ziva in usmerja, hkrati pa dopušča svo­bodno ustvarjalnost razvoju, seveda v luči odgovornosti. Okrožnica povezu­je vse zemljane, saj se konkretno tiče mene, mojih otrok, zdravja, posame­znih skupnosti in celotnega človeštva. Zato je tudi ekumenska, stična točka med verami, na kateri ni teoloških in metodoloških razlik. 


Ali nas necerkvena javnost opazuje? 
Brez kritik v javnosti seveda ne bo šlo. Toda kritike so pokazatelj, da de­luješ. Cerkev je vedno izpostavljena v svojih dobrih lastnostih in človeških napakah. Če se bo na primer slovenska Cerkev lotila izvajanja načrtno in pre­mišljeno, bosta želi rezultate Cerkev in celotna družba, z njima pa narava okrog nas. 


Kako lahko zaključimo? 
Človeštvo odrašča tudi v odnosu do narave. Kot človek ne more uiti na­ravi, ubežati spremembam v naravi, ne more uiti svoji notranjosti, svoji možnosti spreobrnjenja. Tu ne gre za vprašanje, ali naj se človek spreobrne. To vprašanje je že konkretno klic k naši notranji odločitvi, notranji svo­bodi odraslih zrelih ljudi. 
Ta okrožnica je začetek. Če jo bo­ste prebrali, vam bo jasno, da nam papež ne pridiga, ampak nas usmerja predvsem k notranjim dejanjem. Če jo boste brali, priporočam, da jo berete na glas, s papeževo melodijo. Presene­čeni boste. Sedanji papež ni pisatelj, zato tudi v pisani besedi spregovori v živem in neposrednem jeziku pastirja Cerkve. Melodija njegovega jezika je enako pomemben del njegovega vzgoj­nega zgleda kot vsebina. Kar se pa tiče konkretnega odnosa do narave, člove­ku največ pove lastna izkušnja. Zato pojdimo v naravo!• 
Vir: 
Papež Frančišek (2015): Hvaljen, moj Gospod. Laudato si’. Okrožnica o skrbi za skupni dom. Ljubljana: Družina. 




Človekovo dostojanstvo je temeljna vrednota 
Pogovor z dr. Miroslavom Mozetičem, 
predsednikom Ustavnega sodišča Republike Slovenije 

. Silvo Šinkovec 
Izhodišče pogovora je bil 
posvet o soglasju o temeljnih 
vrednotah za prihodnost 
Slovenije, ki je potekal 20. 
oktobra 2015 v Cankarjevem 
domu v Ljubljani. Udeležilo 
se ga je 18 predavateljev 
in 4 gostje na okrogli mizi. 
Posvet je organiziralo gibanje 
Svetovni etos Slovenija. Med 
gosti na okrogli mizi je bil tudi 
predsednik Ustavnega sodišča 
RS, dr. Miroslav Mozetič, zato 
smo ga prosili za pogovor za 
tokratno številko naše revije, 
v kateri predstavljamo nekaj 
prispevkov s tega posveta. 



Kako gledate na tovrstne pobude v naši državi? 
M
enim, da so takšne pobude nujne in da jih je premalo. Občutek imam, da smo v tem času šele na stopnji ozaveščanja o nujnosti pogovora o skupnih te­meljnih vrednotah. Najprej se mora čim več ljudi zavedati, da so tovrstni pogovori ne le nujnega, temveč preži­vetvenega pomena za našo skupnost. Nujno je, da se začnemo pogovarjati, saj se sedaj niti pogovarjati nočemo, ne znamo ali ne čutimo potrebe po tem. 
Ena od ključnih besed ali vrednot, ki se je na posvetu ponavljala, je bila človekovo dostojanstvo. Kaj ta pojem pomeni za družbo, za pravo, za sodobnega človeka? 
O tem je veliko napisanega in izre­čenega. Naj kot odgovor, kaj z vidika ustavnega prava pomeni to načelo, citiram, kaj je o tem povedalo Ustav­no sodišče v odločbi št. U-I-109/10. »Spoštovanje človekovega dostojan­stva (human dignit y, Menschenwürde) je pravno-etični temelj sodobnih dr­žav, ki temeljijo na konceptu ustavne demokracije, tj. na predpostavki, da mora biti oblast omejena z nekaterimi temeljnimi pravicami in svoboščina­mi, ki človeku pripadajo zaradi nje­gove lastne vrednosti. (…) Človekovo dostojanstvo je tudi v središču ustav­nega reda Republike Slovenije. (…) Iz TUL, preambule Ustave in iz številnih ustavnih določb izhaja, da je človeko­vo dostojanstvo temeljna vrednota, ki prežema ves pravni red in ima zato tudi objektivni pomen pri delovanju oblasti tako v konkretnih postopkih kot tudi pri sprejemanju predpisov. Po vsebini gre pri človekovem dosto­janstvu za predpostavko, da ima vsak človek enako in absolutno notranjo vrednost, ki mu pripada prav zato, ker je človek. Spoštovanje človekovega do-Izhajanje iz predsodkov onemogoča racionalen (umen) pogovor in iskanje soglasja, kar pa vedno predpostavlja tudi kompromis. 


Filozof Borut Ošlaj je trdil, da moramo »ustvariti umni pogo­vor«. 
Delno sem že odgovoril pri prej­šnjem vpr ašanju. Doseči st opnjo »umnega pogovora«, ki je tudi po mojem prepričanju edina prava pot, seveda ni lahko. Vendar druge poti ni. Druga pot je le avtoritarna ali totali­tarna, ki pa skupne ‘vrednote’ lahko le predpiše in vsili. To izkušnjo že ima­mo, poznamo tudi njene posledice in verjamem, da si česa takega ne želimo več. 
Psiholog Janek Musek je pred­stavil »evropsko ogrodje etike in vrednot«. Se vam zdi to ogrodje dobro izhodišče – ne samo za iskanje soglasja v Sloveniji, ampak tudi v Evropi? 
Ta iskanja premalo poznam. Go­tovo tudi Evropa potrebuje ‘novo’ so­glasje o skupnih vrednotah, čeprav mislim, da vsaj kar zadeva Evropsko unijo, ne bi smelo biti težav, saj smo v Pogodbi o Evropski uniji zapisali celo vrsto vrednot, na katerih temelji ta skupnost, in se ne nazadnje z Listino 
o temeljih pravicah zavezali varovati in spoštovati človekove pravice in te­meljne svoboščine. 
Lenart Škof je trdil, da ni dovolj le poznavanje pravnih postopkov demokracije, ampak se je treba učiti demokratičnega sobivanja, demokratičnega mišljenja. Prehod od prava, od razuma k čutenju in vedenju. Je naša mlada država še premlada, da bi se navzeli ‘demo­kratičnega čutenja’? 
Popolnoma se strinjam. Če osta­jamo samo pri formalni demokraciji 
– večinskem odločanju – lahko pri­stanemo v ‘diktaturi’ večine in obču­tek imam, da naša politika pristaja predvsem na to stopnjo demokracije. Morda je petindvajset let prekratka doba. Vendar je Ustavno sodišče ta problem že zaznalo. Zato je v pojem (vrednoto, načelo) demokratičnosti stojanstva zato pomeni varstvo osebne vrednosti posameznika pred neupra­vičenimi posegi in zahtevami države in družbe. (…) Kot posebno ustavno­pravno načelo pa je načelo spoštovanja človekovega dostojanstva neposredno utemeljeno že v 1. členu Ustave, ki Slo­venijo opredeljuje kot demokratično republiko. Načelo demokratičnosti (…) po svoji vsebini in pomenu pre­sega opredelitev državne ureditve kot zgolj formalne demokracije, v kateri se zakoni in drugi predpisi sprejema­jo po večinskem pravilu. Nasprotno, načelo demokratičnosti vsebinsko opredeljuje Republiko Slovenijo kot ustavno demokracijo, torej kot državo, v kateri je ravnanje oblastnih organov pravno omejeno z ustavnimi načeli ter človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, in to prav zato, ker sta človek in njegovo dostojanstvo v sre­dišču njenega obstoja in delovanja. V ustavni demokraciji je človek subjekt in ne objekt oblastnega delovanja, nje­gova (samo)uresničitev kot človeka pa je temeljni namen demokratične ure­ditve. Resnično demokratična je samo takšna državna ureditev, v kateri je spoštovanje človekovega dostojanstva temeljno vodilo delovanja države.« 
Kako naj ljudje, ki imajo mnoge predsodke, pridejo do soglasja o temeljnih vrednotah? 
Formalnopravno je bistvo demokra­cije iskanje večine, večinsko odločanje. Vedno bolj se poudarja iskanje soglas­ja. Predpostavka demokratičnega od­ločanja so seveda svobodne in poštene volitve ter svobodni in uravnoteženi mediji, svoboda govora, združevanja in zbiranja. Pri demokratičnem odlo­čanju pa je treba upoštevati tudi vse­binski, lahko bi rekli vrednostni vidik. Ta pa izhaja prav iz človekovega do­stojanstva, ki, kot je zapisalo Ustavno sodišče (U-I-109/10), določa človeka za subjekt oblastnega delovanja. Člo­vekovo (samo)uresničenje je temeljni namen demokratične ureditve. Zato je sicer večinsko odločanje omejeno (vezano) z Ustavo in zlasti človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščina­mi. Predsodki pa so po mojem mnenju nepremostljiva ovira na poti do soglas­ja. Najprej se je treba spopasti z njimi. 
Foto: Marko Hrovat 

(Slovenija je demokratična država) vključilo vrednoto (načelo) človeko­vega dostojanstva (U-I-109/10) in zapisalo, da načelo demokratičnosti po svoji vsebini in pomenu presega opredelitev državne ureditve kot zgolj formalne demokracije, saj vsebinsko opredeljuje Republiko Slovenijo kot ustavno demokracijo, torej kot državo, v kateri je ravnanje organov oblasti pravno omejeno z ustavnimi načeli ter človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Tu vidim ‘čut’ demo­kratičnosti. Ta izhaja iz spoštovanja vsakega človeka zato, ker je človek, ne glede na njegov položaj ali imetje. 

Škof Evangeličanske cerkve Geza Filo je trdil, da demokracija živi od vrednot, da demokracija rabi skupno f ilozofijo. Imamo pri nas že dovolj ‘skupne f ilozofije’? 
Očitno te ‘skupne f ilozof ije’, sam bi rekel sposobnosti ‘umnega’ dialoga, nimamo dovolj. Včasih imam občutek, da dialog zamenjujemo za ‘vojno’, v kateri moramo poraziti nasprotnika. To pa gotovo ni pot, ki pelje do soglas­ja ali v iskanje najboljše skupne rešitve. 
Paroh Srbske pravoslavne cerkve Peran Bošković je opozoril, da smo ob praznovanju konca druge svetovne vojne in začetka prve svetovne vojne na proslavah videli preveč razkazovanja orožja. Ka­kšno je razmerje med produkcijo orožja in mirom? Bi odločitev za nič produkcije orožja prinesla več miru v svetu? 
Vprašanje za politike, državnike (če jih je še kaj). Verjetno naivno razmi­šljanje, a če ne bi nihče imel koristi od prodaje orožja in vojn, bi verjetno prej zavladal pravi mir, mir kot vrednota in ne mir kot strah pred orožjem in vojno. A zgodovina nam od izgona prvega človeka iz raja dokazuje, da je pričakovati kaj takega prej utopija kot realnost. Ne glede na to pa verjamem, da bi manj orožja gotovo pomenilo manj gorja. 
Neža Kogovšek iz Mirovnega inšti­tuta vabi, da bi »ustvarili pogoje za mir«. Božidar Voljč, predsednik Državne komisije za medicinsko etiko, pa je rekel, da je Svetovni etos potreben tam, kjer vlada na­silje, kapital in manipulacija. Kaj lahko ustavi vojne v Siriji, Pale­stini, afriških državah, teroriste v Parizu in drugje? 
V preambuli Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov razgla­sila kmalu po koncu druge svetovne vojne, piše, da je priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe ter njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti ter mir u na svetu in da sta zanikanje ter teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest, in nadaljuje, da so se vse države članice zavezale, da bodo v sodelovanju z Združenimi na­rodi pospeševale splošno in resnično spoštovanje človekovih pravic in te­meljnih svoboščin. Lahko nadaljujem le s ciničnim vprašanjem: ali danda­našnji državniki ne sprejemajo več na težkih izkušnjah ter grozotah prve in druge svetovne vojne porojenih zavez, sprejetih s Splošno deklaracijo? 
Anton Stres, upokojeni škof Kato­liške cerkve, Mojca Savski, pred­stavnica budistične skupnosti, in mnogi drugi so opozarjali na po­men osebne odgovornosti: »Ima­mo moč oblikovati svojo priho­dnost.« Je to korektiv trditve, da je osrednja vrednota demokracije »vladavina prava«? Pravne regula­cije odpovedo, če ni osebno etično zavezanih ljudi. Kaj menite? 
Temeljni elementi vladavine prava so pravnost (vezanost na pravo, spo­štovanje prava), demokratičnost (brez katere obstaja nevarnost diktature) in spoštovanje človekovih pravic. Vse tro­je zahteva osebno odgovornost in ne nazadnje tudi moralno ali etično zave­zanost (odgovornost). Gre za povsem osebno odgovornost do sebe, svojega bližnjega, do ožje in širše skupnosti, ki ji pripadam, odgovornost do narave, do kulture … 
Predsednik Konfederacije sindi­katov Pergam Jakob Počivavšek je izpostavil temeljne vrednote: delo, spoštovanje sodelavcev, so­lidarnost, znanje, socialni dialog, varstvo delavskih pravic. Sindikati skušajo zavirati pospešen proces razslojevanja družbe, kopičenje bogastva pri nekaj posameznikih in obubožanje mnogih. Ali v kapi­talizmu lahko ustvarimo pravično družbo? 
Najprej bi morali odgovoriti na vprašanje, kaj je pravična družba. Ali je pravno urejena država tudi pravična? Ob načelo pravne države postavlja­mo vedno tudi načelo socialne drža­ve. Država je tako kot pravo človeški produkt, naše delo. Njegov namen ali smoter bi moral biti v teženju k čim bolj pravični dr užbi, k pravičnemu pravu. Vse, kar so poudarjali govorni­ki, so nedvomno sredstva za doseganje pravične družbe. Gre za cilj. In ne vi-dim razloga, zakaj k temu cilju ne bi mogli težiti tudi v kapitalističnemu sistemu. 
Janja Roblek, predsednica Sloven­skega sodniškega društva, je pou­darila pomen neodvisnosti sodni­kov. Zakonodajna oblast je preveč podvržena izvršni, saj stranka, ki zmaga na volitvah, dobi izvršno in zakonodajno oblast. Je tretja veja oblasti, sodstvo, dovolj samostoj­no? Bi zato sodstvo lahko odigralo večjo vlogo pri uveljavljanju etič­nih standardov v naši družbi? 
Ali so sodniki neodvisni (torej da so pri sojenju vezani samo na Ustavo in zakon), je najprej in predvsem odvisno od njih samih. Vezanost na Ustavo in zakon pa ne pomeni le, da ne sme nihče vplivati na sodnike oziroma jim dajati navodila, kako naj sodijo, tem­več tudi, da morajo biti pri sojenju nepristranski in da ne smejo soditi arbitrarno (samovoljno). Na drugo vprašanje je odgovor pozitiven. Trdijo, in s tem se strinjam, da je neodvisno in nepristransko sodstvo nujen pogoj za obstoj vladavine prava in za zagotavlja­nje pravične družbe v smislu enakega obravnavanja vseh. Brez neodvisnega in nepristranskega sodstva ni pravne države. Neodvisno in nepristransko sodstvo je tudi naša pravica. 
Metka Penko Natlačen iz Gospo­darske zbornice je trdila, da soci­alni dialog ni možen, če ni zavezan temeljnim vrednotam. Kakšen je odnos med etiko in pravom? 
Razmerje med moralo (etiko) in pravom je precej kompleksno. Ko pa govorimo o socialnem ali katerem koli drugem dialogu, se strinjam s trditvijo, da ni možen, če ne temelji na vredno­tah, na etiki. Pri dialogu ne gre prven­stveno za pravna vprašanja, temveč za odnos med dvema ali več stranmi, ki so udeležene v dialogu. Ta odnos mora temeljiti na nekaj predpostav­kah: izhajati mora iz enakopravnosti vseh udeleženih; nobeno stališče ni ‘a priori’ večvredno, pomembnejše ali prednostno; vsi udeleženci morajo biti pripravljeni na popuščanje in na priznanje relevantnosti stališč drugih; biti morajo pripravljeni sprejeti, da je njihovo stališče nesprejemljivo ali 

vira ljudi k etičnemu vedenju ali je ostala le votel formalni okvir? 
Tudi sam menim, da imamo mno­gokrat samo polna usta človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pogosto se do njih obnašamo potrošniško. Če gre za moje pravice, jih seveda z vso 

družba storimo, da bi se ponotra­njenje vrednot dogajalo bolj hitro, bolj učinkovito, da bi ustvarili pravičnejšo družbo? 
Citiral sem našega velikega pravni­ka dr. Leonida Pitamica. Naj ponovim citat: »Ne bomo je ustvarjali, ne bomo je delili in ne bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas!« Ni kaj dodati. To je tudi odgovor na vprašanje r azmerja med pr a ­vom in moralo, tako z zornega kota tiste­ga, ki pravo ustvar­ja (zakonodajalca), kot tistega, ki mora to pravo spoštovati. Pravo, ki se oddalju­je od nekih splošnih moralnih norm ali od splošnih vrednot, bo težko spoštovano, ker ga bodo naslovljenci imeli za nekaj vsilje­nega, za nekaj, kar se ne ujema z njihovim vr ednostnim sist e ­
mom. Pa tudi človek, ki ne spoštuje niti osnovnih moralnih norm niti temeljnih skupnih vrednot, ne bo spoštoval prava. 
celo napačno, in zelo pomembno je zavedanje, da kompromis ni poraz. 
Marko Pogačnik, Unescov ume­tnik za mir, je – kakor nekateri drugi predavatelji – poudaril du­hovno razsežnost vsega bivajočega in pomen sodelovanja vseh bitij. Naša družba dovolj gradi na du­hovni motivaciji za etično vedenje državljanov? 
Strinjam se z njegovimi poudarki. Bojim pa se, da je naša družba pozabi­la ali zanemarila duhovno in transcen­dentalno dimenzijo človeškega bitja. 
Janez Krek, dekan Pedagoške fakultete v Ljubljani, je dejal, da sodobne družbe slonijo na demo­kraciji, pluralnosti in človekovih pravicah. Filozof ija človekovih pravic še ustvarja soglasje in moti­

vehemenco zagovarjam, istočasno pa pozabljam, da so na drugi strani pravic obveznosti, da imajo enake pravice tudi drugi in da se moje pravice nehajo tam, kjer se začnejo pravice drugih. Ko govorimo o človekovih pravicah in moralnem vedenju, pa menim, da gre za vzajemen odnos. Spoštovanje dostojanstva in pravic, ki izvirajo iz dostojanstva, je prvenstveno moralna obveznost, pravna obveza je sekundar­nega pomena, je prisila za tistega, ki ne sprejema moralne, notranje zaveze. 
Naj dodam še misel, ki ste jo iz­rekli: da ne bomo ustvarili pra­vičnosti, če ni pravičnosti v nas. Vrednote je treba ponotranjiti. V tem procesu so mnogi (na primer tudi Nevzet Porić, tajnik Islamske verske skupnosti) poudarili vlogo družine in učiteljev. Kaj lahko kot 
Mislim, da smo v zadnjem času priča obema pojavoma. 
Katere so temeljne vrednote naše družbe? 
Poglejmo kar v Ustavo. Človeko­vo dostojanstvo in iz njega izvirajoče pravice in svoboščine, vladavina prava, demokratična ureditev, socialna drža­va, osebna in ekonomska svoboda. Ob vstopu v Evropsko unijo smo ponovili in poudarili svojo zavezanost skupnim vrednotam: spoštovanje človekovega dostojanstva, svobodo, demokratično ureditev, enakost, vladavino prava in spoštovanje človekovih pravic, vključ­no s pravicami manjšin. Tako smo se odločili, tako smo zapisali in podpisa­
li. Smo mislili resno? 
Gospod Mozetič, hvala za vaš čas in odgovore.• 


Biti učitelj fizike 

• Boris Kham 

Živimo v objemu narave in časa ter s smo del božjega stvarstva. V tem prostoru dojemamo urejenost, množico dimenzij, lepoto, smotrnost in kamor koli pogledamo ali stopimo, če le ustavimo korak in se ozremo okoli sebe, lahko sprejemamo govorico narave. Iščemo odgovore, kje smo in kaj smo, zakaj je noč in zakaj je dan, zakaj se gibljemo okoli Sonca. Odkrivamo in spoznavamo red in zakone, po katerih vse deluje. Naša misel poleti v vesolje, v svet atomov ali v svet rastlin in živali. Hlastamo po odgovorih! 
Utrinek o razsežnostih 
U
stavili se bomo pri nočnem nebu, delu božjega stvarstva, ki nas pritegne zaradi svojih razsežnosti. Za boljše razumevanje nadaljevanja premislimo o spodnjem utrinku opazovanja v naravi: 
Tema je zakrila pokrajino. Gledam proti jugu, kjer v daljavi žarijo luči ita­lijanskih mest, na zahodu je mogočna kepa Mangart. 
Pogled mi drsi po nebesnem svodu od severa proti jugu in nad mano se zalesketajo biseri najrazličnejših barv in sijev, zvezde. Kako daleč ste? Preko neba se vije svetel pas, Rimska cesta (Mlečna pot). Usedem se in razmišljam 
o tej cesti. To je naša galaksija, kjer smo 
km ali v eni uri 324 000 km. In to ni vse. Naša Zemlja (naš sončni sistem) se giblje okoli središča galaksije s hitro­stjo 260 km/s. Če bi mi lahko potovali s tako hitrostjo, bi bili v eni sekundi iz Ljubljane v Portorožu in nazaj. Kje smo in kam gremo? Vse se dogaja v prostoru in času. 
Najprej me teleskop popelje v Veli­kega medveda, da ujamem 12 milijo­nov svetlobnih let oddaljeno galaksijo M 82, ki je kakor tanka cigara, ki je na sredi debelejša kot na obeh koncih. Gledam, kaj se je dogajalo na tej ga­laksiji pred 12 milijoni let, toliko časa svetloba potuje do nas (1 sv. leto je 9,5 bilijona km, hitrost svetlobe je 300.000 km/s). Na sredi opazim razklanost in na obeh straneh te razklanosti je sve­tlejša kot na koncih. Torej je svetloba potovala do nas 12 milijonov let in to s hitrostjo 300.000 km/s. V zornem polju teleskopa pa je tudi galaksija M 81, ki je od M 82 oddaljena le 150.000 svetlobnih let. Doživim jo kot vetrnico, opazim celo nekaj krakov. Potem se odpeljem v 46 milijonov svetlobnih let oddaljeno galaksijo M109, ki ima premer 100. svetlobnih let in sveti kot 19 bilijonov sonc. 

Ko razmišljam o vsem tem, ne mo­rem mimo misli filozofa Janeza Jan­žekoviča, ki je v knjigi Smisel življenja zapisal: »Tudi preprost človek, nešolan človek, ki ima bistre oči, uvidi, da nara­va ni slepo mešanje snovi, marveč da je v njej marsikaj tako pametno in duhovito zasnovanega, da daleč prekaša vse, kar je zmožen ustvariti človeški razum.« 
Učitelj ni le podajalec snovi 
In kako v današnjem času, ko hi­timo eden mimo drugega in mimo lepot narave, ozaveščati, racionalno razmišljati in čuditi se naravi? 
Izhajam iz štiridesetletnih izkušenj poučevanja f izike na osnovni šoli in gimnaziji, poučevanja matematike na osnovni šoli, iz različnih medpredme­tnih, astronomskih taborov, ki sem jih vodil ali pa bil mentor skupine. 
V praksi se vsak dan srečujemo z vprašanjem, kako prenesti snov na učence, da bo zanimiva, kakovostna, povezovalna, da bo sledila učnemu načrtu itd. Kako učiti, da ne bo npr. fizika ‘zamorila’ učencev, da jih ne bo ‘strah’? 
Pomembno je, da se problema zave­mo, da razmišljamo o tem in ga posku­šamo rešiti tako, da bomo zadovoljni mi in učenci. Prav je, da poudarimo, da vseh učencev ne bomo nikoli do konca motivirali. Uspeh je že, če dijaki ne ‘zasovražijo’ fizike. 
Učitelj mora biti predan svojemu poklicu in fiziki. Fiziko mora ljubiti, jo ponotranjiti in jo podajati z žarom 

doma, ima obliko ovalnega krožnika, 

in navdušenjem. Poučevanje fizike ni 


ki je sestavljen iz 400 milijard zvezd 

le podajanje znanja o naravi, temveč 


(sonc), in hiti po prostranstvu vesolja 

se učitelj sreča ob tem še s psihologi­

s hitrostjo 90 km/s. Kaj to pomeni? 

jo, sociologijo in pedagogiko, saj ima 


Da bi v eni minuti prepotovali 5.400 
pred sabo učence, ki niso avtomati 

VZGOJA 68 | december 15 | 23 

za sprejemanje znanja, temveč celo­vite osebnosti in potrebujejo celovit razvoj (osebnosti). Učitelj v razred prinese svoje pojmovanje o učenju, o odnosu do narave, do soljudi in vse to vpliva na podajanje snovi. Učitelj mora obvladati svoj predmet, mora biti razgledan, samostojen, ozaveščen, spoštovati mora učenca, mu znati pri­sluhniti ter mu poskušati pomagati, če je zašel v težave. Dober učitelj mora imeti živahno in radostno glavo. Od­prt mora biti za nova spoznanja in zmožnost, da uporabi različne sloge poučevanja. Imeti mora čut za mlade, da prisluhne tudi osebnim težavam. Imeti mora smisel za humor, a biti mora tudi dosleden. 
“
Učitelj mora obvladati svoj 
predmet, mora biti razgledan, 
samostojen, ozaveščen, spoštovati 
mora učenca, mu znati prisluh­
niti ter mu poskušati pomagati, 
če je zašel v težave. Dober učitelj 
mora imeti živahno in radostno 

Matematika je lahko 


tudi lepa 
• Majda Srna 
Že Galileo Galilei je zapisal, da nam narava govori v jeziku matematike. V tempu življenja se le redko ustavimo, da bi pogledali lepo obliko polžka, drevesa, cvetlice. Ne zavedamo se, da nas prav takšne malenkosti bogatijo in osrečujejo. 
S
vojim učencem želim pokazati, kako bogat in lep svet se skriva v geometrijskih vzorcih na papir­ju in v naravi ter da je tudi matematika spevku, je potekal tri leta. Učenci dveh različnih generacij osmega razreda so s pomočjo šestila in ravnila načrtovali zanimive geometrijske vzorce od pol­žastih spiral do Pitagorovega drevesa, različnih fraktalov in sakralnih vzorcev. Ugotovili so, da podobne vzorce lahko najdejo tudi pri rastlinah in živalih v naravi. Med fraktale v naravi spadajo npr. gore, oblaki, drevesa in grmi ter veliko ostalih rastlin, na primer cvetača in praprot. Tudi brokolijevo obliko bi lahko označili kot fraktal; vsaka glavica je sestavljena iz niza manjših brstičev, urejenih v logaritemski spirali. 
Otroci so izbrali vsak svoj vzorec, ga 
glavo. 

“


lahko lepa. opazovali in razmislili, kako ga bodo Verjamem, da vsak otrok skriva v narisali. Nato sem jim podala od ene 
Ob tem, kakšen mora biti učitelj, mi je blizu misel Johannesa Keplerja: »Ljudem sem hotel pokazati vzviše­nost stvarstva, kolikor je moj omejeni um mogel doumeti neskončnost.« 
In še dve misli Pavla Kunaverja, velikega pedagoga naravoslovja: »Bil sem pedagog iz prepričanja, ne po po­klicu.« In: »Človek je dolžan vse, kar lepega in dobrega ve, predajati naprej mladini.« 
Pri dojemanju narave je osnovni aksiom: »Znati moramo prisluhniti tišini narave in slišati njen šepet.« 
Učitelj fizike ni klasičen raziskova­lec fizike, temveč je lahko in mora biti raziskovalec poučevanja f izike. Učitelj se mora truditi stremeti k zgornjim idealom (ciljem). Vendar vsak učitelj stopa po svojih specifičnih poteh.• 
Viri 
Strnad, Janez (2006): O poučevanju fizike. Ljubljana: DMFA – založništvo. 
Janžekovič, Janez (1966): Smisel življenja. Celje: Celjska Mohorjeva družba. 
Kham, Boris; Prosen, Marijan (2010): Viljem Ogrinc, Ivan Tomec, Pavel Kunaver v astronomiji. Ljubljana: Jutro. 
sebi številne nadarjenosti in se tru­dim, da bi jih poiskala. Moje delo se ne omejuje zgolj na matematiko in f iziko, temveč tudi na skrb za dobre medčloveške odnose, skrb za naravo in živali ter za vzgojo odgovornih ljudi. Učence spodbujam za sodelovanje na različnih razstavah, festivalih znano­sti, kulturnih prireditvah, tekmova­njih in raznovrstnih sejmih.
Že več let vodim krožek Naravo­slovje in tehnika. V krožku se družijo učenci različnih starosti, vsem pa je skupna ljubezen do narave ter naravo­slovnih znanosti. V okviru krožka iz­vajam različne dejavnosti, ki jih vsako leto prilagajam znanju in zanimanju učencev. V juniju 2015 sem v Londonu, na mednarodnem festivalu Science on stage predstavila projekt s f izikalno vsebino o optičnih napravah. 
Veliko časa posvečam tudi ekologiji, saj sem prepričana, da je poslanstvo pedagogov tudi ozaveščanje otrok, staršev in širše družbene skupnosti z okoljskimi problemi in varčno rabo energije. 
Večji projekt z naslovom Lepota geometrije, ki ga opisujem v tem pri­do največ pet opornih točk, ki sem jih za vsak vzorec predhodno preračunala in določila njihovo lego na papirju formata A1. Načrtovanje zahtevnej­ših vzorcev je zahtevalo veliko iznaj­dljivosti, vztrajnosti in matematične logike, saj so učenci morali za vsako črto poiskati npr. predhodno narisano vzporednico, oglišče, vrstni red. Nari­sanih črt niso smeli radirati, saj bi z brisanjem pokvarili podobo izdelka. Risali so z velikim veseljem in sproti opazovali vzorce, ki so se porajali na papirju pod svinčnikom, ravnilom in šestilom. Na koncu so slike pobarvali s suhimi barvicami in tako še polepšali izdelke ter dodali osebno noto. 
Sodelovali so: Laura Miklič, TajaPrimožič, Anja Štros, Chenyun Lin,Vesna Vrankar, Živa Kopavnik, Petra V. Đurđević, Ana Dvoršak, Blaž Mekina, Katarina Erman, Eva Heberle, Jani­na Jemc, Katja Kranjec, Urška Kužet, Ajda Rakovec Širovnik, Ana Rejc in Viktorija Svetina. Obsežna zbirka slik je navdušila tudi obiskovalce razstave, ki je prepotovala Slovenijo od Jesenic, preko Bleda, Radovljice, Lesc, Brda pri Kranju do Črenšovcev.• 



Vrednote in etična vzgoja v zgodnjem najstništvu 


• Vojko Strahovnik 
Projekt ETHIKA: Etika in vrednote v šolah in vrtcih* je mednarodni projekt v okviru 
programa Erasmus+, katerega cilji so razvijati in spodbujati inovativne prakse na področju 
etike, vrednot in kritičnega mišljenja, razvoj učnih gradiv in metod ter s tem doseči povečanje priložnosti za izobraževanje in usposabljanje učiteljev in vzgojiteljev. Želimo doseči tudi večjo ozaveščenost na ravni izobraževalnih politik o pomenu etike in vrednot ter večji vnos teh vsebin v izobraževalne poti učiteljev in vzgojiteljev. V okviru projekta v reviji Vzgoja predstavljamo štiri vsebinske sklope s tega področja, ki smo jih razdelili glede na teme ter starost in razvoj otrok. V tej zadnji številki v letu 2015 predstavljamo nekaj metodoloških pristopov k vzgoji za etiko in vrednote za starostno obdobje zgodnjega najstništva (11 do 14 let). 

Razvoj kritičnega mišljenja ter oblikovanje osebnosti v obdobju zgodnjega najstništva
C
elostna vzgoja in izobraževanje imata ključni pomen v ustvar­janju in prenosu znanja ter pri­pravi posameznika za nadaljnje življe­nje in delo ter sta tako poleg znanosti postala eden od temeljnih stebrov družbenega razvoja. V tem kontekstu imajo vzgoja za etiko, medkulturni dialog in kritično mišljenje pomemb­no vlogo pri izoblikovanju moralno zrelega posameznika. Dialoška narava etike in etične vzgoje napotuje k odpr­tosti do drugega in nas spodbuja, da smo odprti v procesu skupne rasti in učenja. Vseobsegajoča narava etične ref leksije terja celostni pristop, s ka­terim etične vsebine obravnavamo pri večini ali celo pri vseh šolskih predme­tih, zunajšolskih dejavnostih in v šol­skem življenju kot celoti. Najstnikom je pomembno, kaj si drugi mislijo o njih in s postopnim odkrivanjem sebe začnejo oblikovati svojo lastno iden­titeto (Boeree, 2006; Erikson, 1950). Pri izgradnji lastne identitete je razvoj kritičnega mišljenja zelo pomemben. Drugi izjemno pomemben vidik pa je razvoj in gradnja značaja. Zato v tej številki predstavljamo ti dve tematiki oz. metodi s primeri učnih aktivnosti. 
Kritično mišljenje 
Kritično mišljenje je bistveno pove­zano z izvori filozofije; korenine poj­ma so v grški besedi kritike, ki pomeni umetnost presojanja ali mišljenja. Kri­tično mišljenje je ref lektirajoče mišlje­nje, ki se sprašuje o tem, kaj verjeti in kako delovati; v širšem smislu je po­vezano s Sokratovim načelom, da »ni vredno živeti nepreiskanega življenja«. Motivacija za kritično mišljenje v okvi­ru vzgojnega procesa je, da se morajo otroci naučiti, kako misliti in ne samo, kaj misliti. Kritično mišljenje velja za utemeljeno, natančno in odzivno mi­šljenje, ki vsebuje dobro definirane in jasne pojme ter je zato tudi izhodišče za kultiviranje razmišljujočega, kritič­nega in avtonomnega posameznika. »Na kratko, idealni kritični mislec je nagnjen k temu, da poskuša ‘povedati bistvo’, pošteno in jasno predstaviti tr­ditev in da je skrben do drugih (slednje je pomožno, ni konstitutivno); nada­lje, idealni kritični mislec je sposoben razjasniti, poiskati in presoditi osnovo stališča, razumno sklepati iz osnove, z domišljijo predvideti in povezati, vse to pa počne hitro, občuteno in z veliko retorične spretnosti.« (Ennis, 2011) 

Obstajajo številni pristopi vpelja­ve kritičnega mišljenja, in sicer: (a) s posebnimi krožki ali učnimi urami 
o kritičnem mišljenju; (b) s prepoji­tvijo, kar pomeni, da ga eksplicitno vpeljemo v redne predmete in šolske dejavnosti; (c) s potopitvijo, kar po­meni, da kritično mišljenje vpeljemo, a ne nujno na ekspliciten način (Ennis, 1997). Na začetku je najboljši pristop potopitev, toda skladno s kognitivnim in moralnim razvojem lahko postopno uporabimo bolj eksplicitne pristope. Pri tem se lahko osredotočimo na teh­tno argumentacijo; poiskati moramo torej dobre razloge za svoje trditve oz. primerno odgovoriti na vpraša­nje, zakaj zastopamo določeno stališče ali zakaj tako mislimo. Če na primer nekdo trdi, da se bo kovanec razširil na vročini, ga vprašamo, zakaj tako meni. Eden od načinov, kako zagoto­viti pomožno verigo razlogov bi bil, da je kovanec narejen iz kovine in da se kovina na vročini razširi. Argument je niz stavkov, ki ga sestavljajo premise 

(razlogi) in sklep, ki sledi iz premis. 
Primer enostavne oblike argumenta je: 

Vsi ljudje so smrtni.  premisi  
Sokrat je človek.  
Sokrat je smrten.  sklep  



Vidimo lahko, da sklep sledi iz pre­mis, torej: če so premise resnične, je tudi sklep resničen. Seveda niso vsi argumenti v našem vsakdanjem ži­vljenju tako enostavni, a na splošno dobra argumentacija vedno sledi pra­vilni strukturi mišljenja in sklepanja. Argumentacija lahko združuje več ar­gumentov, ki podpirajo isti sklep, ali celo protiargumentov (argumenti, ki nasprotujejo prvotnemu sklepu), ki se jih nato v argumentaciji ovrže. 
V kritičnem mišljenju je pomembno ustvariti vzdušje, kjer bodo prevladova­li zaupanje, odprtost in nekaj humorja. Tekmovalnost naj v primerih kritičnega mišljenja ne igra ključne vloge. Nada­lje, spodbujanje kritičnega mišljenja pri otrocih zahteva tudi spodbujanje kritičnega mišljenja pri učiteljih: pri­pravljeni morajo biti izpraševati lastna stališča, prevzeti nove perspektive in dopustiti, da učenci izzovejo njihovo mnenje. Kritično mišljenje pomaga otrokom, da bolj utemeljeno presojajo in posledično delujejo bolj razumno, odgovorno ter se zavedajo možnih po­sledic svojih odločitev in dejanj. Prenos iz okvira razreda v vsakdanje življenje je lahko težaven, vendar ga je mogoče premostiti z uporabo konkretnih pri­merov, igro vlog ali projekti. Obstaja nekaj splošnih priporočil, ki jih je razvil Jahn (2013): 
• 	
mišljenje potrebuje spodbudo; izku­šnje presenečenja, dvoma ali mejnih situacij so še posebej primerne za ta namen (npr. branje zapletene zgod­be ali prikaz prizora iz filma); 

• 	
vedno naj bo vzpostavljena poveza­va z življenjem otrok; 

• 	o dani temi je treba spregovoriti z različnih zornih kotov; učitelj naj sicer podaja predloge in nasvete, a predvsem naj prisluhne idejam učencev; 

• 	
miselni proces je lahko mestoma ek­spliciten, da učitelj lažje prepozna miselne strategije učencev in jim na 


osnovi tega svetuje glede kakovosti, svoje strategije pa predstavlja kot zglede; 
• 	faze socialne interakcije naj se izme­njujejo s fazami ref leksije in kon­templacije; primeri faz interakcije so različne oblike razprav (glej tudi sokratski dialog), igra vlog, izme­njava idej itd., primeri faz ref leksije so branje besedil, zapisovanje misli na določeno temo ali naučeno snov. 
Učna aktivnost: Razprava in porota 
Razred razdelite na tri skupine, ena skupina naj vključuje tri člane (poro­ta), drugi dve (skupina A in skupina B) naj imata enako ali vsaj približno enako število članov. Predstavite jim zgodbo s primerom etične dileme, ki ima odprt zaključek, tako da dopu­šča dve možni dejanji (npr. oseba C v zgodbi naj bi pomagala osebi D ali ne). Nato razložite pravila igre. Skupina A ima nalogo, da zagovarja dano trditev (npr. oseba C je moralno zavezana, da pomaga osebi D), medtem ko mora skupina B zagotoviti protiargumente. Obe skupini imata na voljo pet do de-set minut za pripravo in predstavitev čim večjega števila argumentov. Nato začnite s skupino A; idealno je, če vsak član skupine predstavi en argument. Če je več argumentov kot članov, naj se vrstni red ponovi, ali pa vprašajte, če želi še kdo kaj dodati. Člani skupine B in člani porote morajo pozorno poslu­šati. Takoj zatem naj člani skupine B predstavijo svoje argumente in protiar­gumente. Ko končajo, ima skupina A nekaj časa za odgovor, potem pa lahko zaključi skupina B. Poroti je dana na­loga, da sprejme razsodbo na podlagi argumentov, ki sta jih predstavili obe skupini. V petih minutah se morajo odločiti in pripraviti obrazložitev, ki jo na koncu razglasijo. 
To je odlična vaja za urjenje argu­mentiranja in kritičnega mišljenja, obenem pa uči, kako biti strpen in pozoren do drugih. Učenci se lahko znajdejo v položaju, ko morajo zago­varjati stališče, v katerega morda niti ne verjamejo in sami ne bi presojali v tej smeri. Naučijo se sodelovanja in v vlogi porote tudi doseganja kompro­misov. 
Vzgoja značaja in vzgoja za vrline – metoda Melarete 
Vzgoja značaja je vzgoja značajskih lastnosti ter je pomembno utemeljena v etiki skrbi in vrlinski etiki. V grščini je melete eden od izrazov, ki označuje skrb, izraz za vrlino pa je arete. Metoda Melarete je nastala na podlagi raziskave 
o etični vzgoji ter preiskovanja procesa 



Etika v šoli 

etičnega mišljenja pri otrocih in odkri­vanja različnih dejavnosti ter strategij, ki spodbujajo takšno mišljenje (Mor­tari in Mazzoni, 2012). Aristotelova etika temelji na predpostavki, po kate­ri dobro življenje sestoji iz razumnega delovanja, ki je posledica usklajenosti duše z vrlinami. To je izhodišče za je­dro metode Melarete, ki etiko razume predvsem kot odgovor na vprašanje, kako dobro živeti. Povezana je s sta­rogrškim modelom vzgoje paideia, kjer je poudarek na kritičnem mišljenju. 
Glavne učne dejavnosti v okviru te metode so: 
• 	pogovori o etičnih vprašanjih (do­ločitev etičnega problema, razprava 
o pojmih, zagatah ipd.), 

• 	
branje zgodb in pisanje s poudar­kom na etičnih vsebinah, 

• 	
zapisovanje osebnih in etično po­menljivih življenjskih izkušenj. Naše misli določajo našo identiteto; 


z mišljenjem usmerjamo naše čustve­no življenje in določamo način naše­ga bivanja. Ozaveščanje lastnih misli je pomembno ontogenetsko dejanje, ki ga lahko izpeljemo skozi pisanje. Pisanje je izkristalizirana misel. Ko med pisanjem izražamo svoje misli, hkrati opazujemo svoje izkušnje in način, kako jim pripisujemo smisel. Da bi izurili naše miselne sposobnosti, mora pisanje postati disciplinirano, redno in trajno. Redno pisanje (tudi ko se ne zgodi nič posebnega) kultivira notranji pogled duha in izostri naše zavedanje o njegovem delovanju. Z me­todo Melarete te poudarke vpeljujemo v vzgojo in otroke učimo, kako biti pozoren v odnosu do svojih misli in dejanj. S pisanjem jih spodbujamo, da zapisujejo svoja doživetja in dejanja ter 
o njih premišljujejo z ozirom na vrline. 
Melarete kot posebna metoda etič­ne vzgoje pripisuje osrednji pomen vrlinam, tako kot vzgoja značaja,. Ima dva osrednja cilja: spodbujati težnje po doseganju dobrega ter razvijati sposobnosti za analitično in kritično presojo etičnih vprašanj. Podobno kot filozofija za otroke zastopa stališče, da so otroci dobri misleci, da so sposobni obvladovati višje kognitivne veščine, smiselno sklepati in da jih zanimajo etične vsebine. Za razliko od filozof ije za otroke pa te metode ne zanima filo­zof ija kot veda, temveč kot način, kako razmisliti o nečem, kar ima pomen in kar otroci poznajo iz lastne izkušnje, in torej po tej poti spodbuja moralni razvoj otrok. Medtem ko filozofija za otroke zagovarja razvoj »skupnosti, ki se v pogovorih uči f ilozofskih veščin«, Melarete razred razume kot »skupnost mislečih«. Ena izmed možnih dejavno­sti sestoji iz razmišljanja o izkušnjah in dejanjih, npr.: 
• 	
poslušanje in pripovedovanje o kre­postnih dejanjih, ki so jih otroci storili, izkusili ali doživeli; 

• 	
razčlenitev okoliščin, v katerih se je 


Foto: EA 



Etika v šoli 
si ne izmenjujejo informacij. Ko so vse karte razdeljene, jim pojasnimo pra­vila igre. Izberemo enega, ki bo z igro pričel. Stopi na sredo kroga, izbere eno izmed kart od drugih otrok ter glasno prebere, kaj piše. Če gre za stvar, drugi otroci iz svojih rok umaknejo karte, ki se nanašajo na isto kategorijo. Nato lahko izbere naslednjo karto. Zopet prebere naglas in ponovimo od prej, nato izbere še tretjo karto, tako da ima sedaj vzorec: stvar + situacija + vrlina. Ko ima vse tri, jih mora po­vezati v zgodbo ali izkušnjo, v kateri se je udejanjila ta vrlina. Ko z njo za­ključi, razporedi karte v košare po teh vrstah. Zadnji, ki mu je izročil tretjo karto, prevzame njegovo mesto in spet ponovimo igro, dokler kart v rokah otrok ne zmanjka. Medtem ko otroci povezujejo vrline s situacijami, lahko razberemo dvoje: katere od desetih vrlin, ki so uporabljene v igri, otroci poznajo in kako dobro ter kakšen po­men pripisujejo izbrani vrlini.• 
Foto: Matej Hozjan 
Literatura 
Boeree, George C. (2006): Personality Theories. Erik Erikson. Pridobljeno: 16. 4. 2015 s http://webspace.ship.edu/cgboer/erikson. html. 
Ennis, Robert H. (1997): Incorporating Critical Thinking in the Curriculum: An Introduction to Some Basic Issues. V: Inquiry 
zgodilo krepostno dejanje, o mislih 

Igra Košara vrlin 

in čustvih, ki jih je vzbudilo; 

16 (3): 1–9. 

• razpravljanje v razredu in učenje Košara vrlin je dejavnost, ki ima 

osnovnih veščin sporazumevanja. dvojni namen: pozornost otrok usme-

Ennis, Robert H. (2011): The Nature of 
riti na pojem vrline in jim predstaviti 

Critical Thinking: An Outline of Critical Thinking Dispositions and Abilities. Pridobljeno: 19. 
etično presojanje kot razmislek o tem, 
Pisanje dnevnika o vrlinah 
2. 2015 s http://faculty.education.illinois. 
edu/rhennis/documents/TheNatureofCriti­
kaj lahko vpliva na boljše odnose z 


Najprej na podlagi pogovora in drugimi ljudmi. Najpomembnejše so 

calThinking_51711_000.pdf. 

izkušenj določimo tiste vrline, ki so izkušnje otrok in njihova prepričanja, 

Erikson, Erik (1950): Childhood and Society. 
W. W. Norton & Co. 
Jahn, Dirk (2013): »Was es heißt, kriti­

najbližje izkušnjam otrok (npr., veli-ko pričnemo z dejavnostjo. Določena 

sches Denken zu fördern. Ein pragmatischer 

kodušnost, pogum in spoštovanje) ter dejavnost ima vzgojni pomen pred­
metode za osebnostno rast: (a) igranje; vsem takrat, ko jo je mogoče navezati 

Beitrag zur Theorie und Didaktik kritischen 

(b) opazovanje drugih (odraslih in vr-na izkušnje učencev. Zato predlaga­
stnikov) in krepostno igranje vlog; (c) mo dejavnost, v kateri se lahko otroci 

Nachdenkens«. V: Mediamanual (28): 1–17. Mortari, Luigina & Mazzoni, Valentina (2012): Le virtu a scuola. Questioni e pratiche di 
educazione etica. Verona: Cortina. 

učenje – odrasli pojasnijo, kako ravnati vključijo v premislek o pojmu vrline. 
krepostno. Potem otrokom predlaga-Zanima nas zlasti pomen, ki ga otroci 

mo, da pišejo osebni dnevnik o vrli­nah. Izberejo naj si zvezek, v katerega naj zapisujejo svoje vtise, izkušnje in vse, kar se naučijo o krepostnem življe­nju in vrlinah. Spodbudimo jih, naj opisujejo zlasti tiste osebne izkušnje, na osnovi katerih so spoznali, kako je biti velikodušen, pogumen in spoštljiv (kaj so storili, kaj so zaznali in česa so se naučili). 

28 | december 15 | VZGOJA 68 
pripisujejo besedam ter svetu okoli njih. Ali poznajo različne vrline? Kako jih umeščajo v vsakdanje življenje? V učilnici pripravimo tri košare in tride­set kart: na desetih naj bodo napisa­na imena stvari, na desetih vsakdanje situacije, na desetih pa imena in/ali opisi vrlin. Karte razdelimo med otro­ke, tako da vsak dobi vsaj eno karto. Pogledajo naj svoje karte, ampak naj 
* 	Projekt je f inanciran s strani Evropske unije in slovenske nacionalne agencije za program Erasmus+. Vsebina prispevka je izključna odgovornost avtorjev in tako v nobenem primeru ne predstavlja odgovor­nosti Evropske unije in slovenske nacional­ne agencije za program Erasmus+. 



Bodite budni 

• Janez Poljanšek 

»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih, ne Sin, ampak samo Oče. Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj bedi. Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Bodite budni!« (Mr 13,32–37). 

B
udnost, čuječnost, pozornost 
– te besede pogosto slišimo ob 

koncu liturgičnega leta in v začetku adventnega časa. Za kakšno budnost gre? Na kaj naj pazimo? Ne gre toliko za strah, da bi nas nekdo presenetil kakor tat, tudi ne za strah pred nepričakovanim, pred skušnja­vami, pred grehom. Poglejmo nekaj vidikov pomena te budnosti ali čuječ­nosti, ki nam lahko pomagajo v našem življenju v Duhu. 
Varovati seme Besede 
Najprej gre za budnost in pozor­nost, ko se približamo Božji besedi. Pa-ziti moramo, da nam ptice ne vzamejo semena Božje besede, kakor beremo v Jezusovi priliki o sejalcu. Ptice so misli, skušnjave, raztresenost, skrbi, ki v naši notranjosti švigajo sem in tja ter jih je težko ujeti. Prihajajo iz različnih strani, pozobljejo seme in odletijo. Potrebno je varovati seme, ga nekako objeti, pokriti z rokami, ga nežno zaščititi, da ptice ne bodo mogle blizu. Ne odganjajmo ptic, to ne bo pomagalo. Če namreč skušamo odgnati eno, pride deset drugih, od vseh strani. Vso svojo pozornost rajši usmerimo na seme. Tako bo moglo rasti in postati mogočno drevo. Potem bodo ptice lahko priletele in prebivale v njem, kakor beremo v drugi evan­geljski priliki. Ne bodo mu mogle več škodovati. Budno torej varujmo seme Božje besede. 
Božja beseda je polna Gospodovih obljub in budnost je povezana s tem, da ne pozabljamo nanje. V Svetem pi­smu se molivci pogosto obračajo na Boga z besedami: »Gospod, spomni se na svojo obljubo, ki si nam jo dal. Ne pozabi obljube, s katero si prisegel, da boš z nami ...« Obljuba je tista, ki ustvarja odnos bližine. Bog daje oblju­bo, mi pa smo vabljeni, da mu zaupa­mo in tako rastemo v zaupljivosti z njim. On je vedno zvest svoji obljubi. Te vrste budnost, se pravi spominjanje Božjih obljub, je znova zelo pomemb­na v času preizkušenj. Zakonca sta na primer pri poroki prejela blagoslov, ki je neke vrste obljuba Boga, da ju bo spremljal na skupni poti. Kadar pridejo težave, se zakonca vedno lahko obrneta h Gospodu in ga spomnita na njegovo obljubo. Vzemimo še primer, ko naredimo nek greh, recimo greh obsojanja drugih. Po navadi smo po grehu žalostni, potrti, tarejo nas ob­čutki krivde, zelo dobri smo v tem, da se jezimo nase in se obtožujemo. Morda je bolje moliti takole: »Gospod, obljubil si, da ne boš obsodil tistih, ki ne obsojajo. Zaupam v tvojo oblju­bo. Pomagaj mi, da ne bom obsojal.« Koliko Božjih obljub je že vsakdo od nas prejel v življenju! Koliko blago­slovov! Dobro je budno spominjati se teh obljub. 
Zaznati Božjo naklonjenost 
Budnost je povezana z Božjo na­klonjenostjo do nas. »Gospod se je nagnil k vam in vas izbral« (5 Mz 7,7). Te besede, namenjene starozave­znemu Izraelu, so gotovo namenjene tudi nam. Bog je na naši strani, saj je s Kristusovo daritvijo na križu z nami sklenil zavezo, od katere ne more več odstopiti. Takšna ljubezen Boga je nora, je zapisal nek vzhodni cerkveni pisatelj. Žalostno pa je, da ljudje nismo najbolj prepričani o tej Božji norosti, 
o ljubezni, ki ne postavlja pogojev, in si mislimo, da si jo moramo najprej zaslužiti. Z vsem mogočim: s spreo­brnjenjem, s poboljšanjem, z dobrimi deli, z molitvijo … A ničesar si ni treba zaslužiti! Gospod se je nagnil k nam in je že na naši strani, razodeva nam svojo naklonjenost in ljubezen ne glede na naše kreposti. Namen budnosti je, da smo pozorni na to Božjo naklonjenost do nas, da je ne pozabljamo. To je še posebej pomembno, ko smo v preiz­kušnji ali ko pademo v greh. Kadar smo v potrtosti in nas morda dušijo občutki krivde, se hitro obrnimo k Bogu in mu recimo: »Gospod, ti si tu, z menoj, na moji strani. Zaupam, da si mi naklonjen in ti lahko izročim to stanje svoje duše. Ti me ne obsojaš.« 
Velelnik »Bodite budni!« poziva tudi k temu, naj gojimo in ohranjamo zavest, da Bog prihaja, da je on Prihaja­joči. Vse naše življenje je hrepenenje po srečanju, bližini, okušanju, ljubezni,zaupnosti. Živeti pomeni iti nekomu naproti. O tem lepo govori prilika o desetih devicah (Mr 25,1–13). Device so vzele svoje svetilke in šle ženinunaproti. Ženin, ki prihaja, je središče njihovega življenja. Od veselja, ker so spoznale svojega pravega Ljubega, ra­dost svojega srca, so se vsemu odpo­vedale, vse zapustile. Smisel njihovega življenja predstavlja srečati ga in iti z njim na svatbo, v tem je vse njihovo hrepenenje, vsa njihova strast, vsa nji­hova pozornost. Iti naproti Njemu, ki prihaja – v tem je povzetek našega krščanskega življenja, v tem dobi po­men vsakršno naše odrekanje, askeza, premagovanje. Prilika o desetih devi­cah se konča precej dramatično. Petim devicam je ženin dejal, da jih ne pozna.Žalostno. Toliko so se trudile, vse so zapustile in šle za njim, zdaj pa pravi, da jih ne pozna. Lahko bi rekli, da je bil njihov duhovni napor nekoristen. Te device niso bile budne, niso bile pozorne na to, da bi gojile takšen za­upljiv odnos z ženinom, ki bi dosegel višek na svatbi. Ostale so zunaj. Niso okušale sadov svoje odpovedi. 

Potrpeti v preizkušnjah 
Pomemben vidik budnosti je tudi potrpljenje, to je drža, v kateri vztra­jamo do konca. »Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen« (Mt 24,13). Konec tu ne pomeni konec sveta ali konec naše­ga življenja. Omenjena Jezusova bese­da je bila namenjena prvim kristjanom v času preganjanja. Vztrajati do konca pomeni vztrajati v preizkušnji, dokler se nam v njej ne razodene Gospod. Pomeni ne pobegniti z bojišča (gre za duhovni boj), temveč prenašati vse okoliščine, stiske in nasprotovanja do konca, to je do trenutka, ko nam bo Gospod razodel smisel preizkušnje, skozi katero gremo. Ena takšnih preiz­kušenj je duhovna potrtost, v kateri se »duša čuti vsa lena, mlačna, žalostna in kakor ločena od svojega Stvarnika in Gospoda«, kakor je potrtost označil sv. Ignacij Lojolski v knjižici Duhovne vaje. V njej najdemo tudi nekaj na­potkov, kako ravnati v času potrtosti. Najprej v tem času ne smemo delati pomembnih odločitev ne spreminjati tistih, ki smo jih naredili v času pred potrtostjo. Potem je potrebna zavest, da je potrtost neke vrste Božji vzgojni pripomoček: »Kdor je potrt, naj pomi­sli, kako ga je Gospod za preizkušnjo prepustil njegovim naravnim močem, da se bo znal upirati raznemu beganju in sovražnikovim skušnjavam.« Konč­no je treba »vztrajati v potrpežljivosti, ki je protiutež mučnemu nadlegova­nju, ki prihaja nad človeka«. 
Omenimo še en vidik čuječnosti, povezan je s skušnjavami. »Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo!« (Mr 14,38). Tu je potrebna budnost, da nas ne zajame strah pred skušnjavami. Prva stvar, ki nam jo skušnjave(c) želi prebuditi, je strah. V strahu človek kar otrpne in je lahek plen skušnjave. Budnost, o kateri govori Jezus, pa se ne osredotoča toliko na skušnjavo in strah, temveč na to, da ohranja zau­pljiv odnos z Bogom. Bedite in molite, pravi Jezus. Molite! Kadar smo v nje­govi družbi, v njegovi bližini, nam sku­šnjava ne bo mogla blizu. Vzemimo tole podobo: Mi smo v sobi, pred vrati pa skušnjavec pozorno prisluškuje. Če je v sobi tišina, bo odprl in vstopil, ker bo predpostavljal, da smo sami. Če pa sliši v sobi pogovor, torej če smo v Go­spodovi družbi in z njim klepetamo, se bo ustrašil in pobegnil. Budnost torej pomeni ohranjati nenehno občestvo z Gospodom, biti vedno na klepetu z njim.• 


Duhovna izkušnja 


Truhlar – vzgojitelj 
duhovnega izkustva 

• Lojze Bratina 

gojenje nečesa v osebi že obstoječega. 
P
ri vzgoji človeka pride nujno tudi do izraza, kako prebujati, spreminjati, usmerjati razvoj drugega kot enkratno, individualno osebo v njeni življenjski zgodovini. 
Vzgojni proces predpostavlja v peda­gogu zaupanje v speče, še neprebujene sile, doživetja, ki jih je treba razgibati in naravnati v osebno samouresničitev. Vsakomur je jasno, da vzgojni proces, kompleksen kot je, naj bi se osredotočil na osebo, na človeka v njegovi globini, na njegovo enkratno identiteto. Čeprav se dejavnost vzgoje mnogokrat zreduci­ra na dejavnost znotraj kontekstov kon­sumizma, tehnicizma, športa ... znotraj vsebinsko postmoderne ideologije ter v nasprotju s tradicionalno kulturo, religijo in etiko. 
Truhlar kot duhovnik, pisatelj in dejaven pedagog izhaja iz pomena žive človeške osebe, ki nosi v sebi dno, osebno in izkustveno sredo, »ki vse zmožnosti vključuje še v nerazčlenje­nem stanju in ki človekovo bit naravna dalje k njenemu prvinskemu Duhu, t. 
j. k absolutni biti. Človek v tej globini naj bi dojel, da obstaja neki vzrok, od katerega visijo in iz katerega izhajajo vse stvari, ter teži, da bi v njem na veke počival.« (Jan Ruysbrock) 
Ta čudovit objem, 
v katerem ni nobenega upora, 

Foto: Matej Hozjan 
ko ne čutim bolečine, 

ko sem sam v sebi cel, 


Večplastnost vzgojnega procesa Vladimir Truhlar izpelje iz latinskega izraza educare – vzgajanje v smislu educare – vleči. Se pravi iz osebe iz-vleči ali to prav oblikovati in uresničevati dani potencial. (po: Leksikon duhovnosti). V slovenščini pa naj bi šlo za vzgojo človeka kot načrtno 
Znotraj slovenske duhovnosti vidi Truhlar globino človeka lepo izraženo v pesmi Boža Voduška Vrnitev k sebi: 
Ali te bom spet začutil, 
ti tenki, čisti curek, 
ti beli, svetli glas, 
globoko, temno dno? 

Ali bom spet poslej 
občutil najpopolnejšo slast, 
ko se bom v samem sebi 
strnil s čudežnim: ti? 


Izkušnja naravnega transcenden­tiranja v Absolutno je gotovo velike­ga pomena, saj pomeni doživljajsko plast, v katero se uteleša krščansko doživljanje. Prizadevanje vzgojitelja in kristjana naj bi se oziralo tudi na to globinsko plast. Posebej še prizadeva­nje kateheta in tudi staršev. 
ko v brezdanjem prisluškovanju 
utihne vsak utrip, 
ko se nemir ustali, 
ko se ustavi nihalo srca … 

Sam pa se v tej smeri tudi izreče v pesmi Srce v večeru: 
Le sam veš, 
kako si zaživel 
iz žarkega popoldneva 
nad bleščavo reko. 

Tvoja motna zelenina, 
tvoji sivomodri pasovi 
in čisti ognji 

zdaj dobrotno 
stopajo vame 
in mi presevajo 
ugasle bolečine 
še vedno čakajočega 
srca. 

Ko mu spokojno 
dosežejo dno, 
se zrcalijo v brezbrežju 
Boga. 


Italijanska škofovska konferenca je v svojih pastoralnih smernicah za de­setletje 2010–2020 posebej poudarila: »Vsaka vzgoja se uresničuje v okolju konkretnega in izpovedanega izku­stva. Otrok živi znotraj spleta vzgojnih odnosov, ki bodo že od začetka za­znamovali prihodnost njegove osebe. Tudi podoba Boga, ki jo bo imel v sebi, bo zaznamovana z versko izkušnjo zgodnjih let. Zato je pomembno, da se starši vprašajo, kakšna je njihova naloga pri verski vzgoji. Kako živimo svojo vero v družini? Kakšno krščan­sko izkušnjo doživljajo naši otroci?« (Paoline, Milano 2010: 64) 
Pojem verske izkušnje se je v zadnjih desetletjih zelo uveljavil. Nove verske kultne oblike se pojavljajo tudi zunaj Cerkve. Ezoterika, New Age, ekodu­hovnost, magija, okultne prakse, gu­rujske prakse ... Vprašanje pa nasta­ne, koliko so takšne izkušnje novega subjektivizma sposobne prispevati k rasti krščanske duhovnosti. 
Kako je svojo izkušnjo v življenje vključil profesor, pesnik, duhovnik Truhlar? Več v prihodnji številki.• 


Otroci in mladostniki z motnjo pozornosti: prevzemanje odgovornosti 

• Viljem Ščuka 
Šolarji in mladostniki z motnjo pozornosti so nenehno na ‘miselnem begu’ in ne utegnejo ozavestiti sprotnega dogajanja, kaj šele da bi prekinili zmeden miselni tok in se vprašali: kdo, kaj, kdaj, kje in kako, s tem pa sprejeli odgovornost za odločitve, ki se nanašajo na poseg, ki naj spremeni neko dogajanje oz. stanje. Beseda odgovornost izhaja iz sposobnosti dati odgovor na zgornja vprašanja (angl. responsibility iz besed response, ability). Odgovoren je torej tisti, ki je sposoben pojasniti svoj poseg in posledično spremembo nekega dogajanja ali stanja. S takim odgovorom zagotavlja, da ostane polje pregledno in meja med sodelujočimi liki jasno začrtana. Da se ve, kdo pije in kdo plača. 
Vsak je odgovoren zase 
P
oseg v dogajanje oz. spremembo stanja je lahko povsem načrto­vano razumsko dejanje, lahko je čustveno pogojena odločitev ali pa čisto biološka potreba. Pravzaprav je čistega razuma in čiste biologije pri tem še najmanj, saj se čustva vpletajo tako na področje razuma kot biologije. Tako kot odrasli je tudi mladostnik pri sprejemanju odločitev ‘krvav pod kožo’. Nemalokrat se odločitve nanaša­jo na odpoved nesprejemljivemu, saj je v vsakem od nas nekaj nesprejemljivih teženj. Odloča pa se vsak tako, da jih iz­živi, se jim odpove ali jih oddalji od sebe (‘pomete pod preprogo’). Za odločitve sprejme odgovornost sam, saj je sam odgovoren za lasten življenjski slog in način bivanja. Vsak je pač odgovoren zase, saj naj bi poleg čustev in razuma razpolagal tudi s pametjo in vestjo. 
V mladostniških letih sta še dopu­stna neodločnost in nihanje med dve­ma ali več možnostmi (ambivalenca), kasneje takšno nihanje opredeljuje­mo kot osebnostno nezrelost. Prav v tem je težava pri osebah z ADHD, ko se upirajo odgovornosti in s tem razmejitvi med seboj in drugimi. Raje se umaknejo v obrambno vedenje, kjer je meja zabrisana, izbrani cilji napačni in naloge nedokončane. Tak umik oz. beg pred resnico in pred seboj je pri odraslih tudi znak neodgovornosti. Umik v obrambne mehanizme lahko postane pri osebah z ADHD življenj­ski slog, ki polje dogajanja zabriše do neprepoznavnosti. Da ne bi zabre­del v resnejše življenjske težave, naj ga ozaveščeni odrasli opozarjajo na ozaveščenost njegovih posegov v neko dogajanje in na posredovanje jasnih odgovorov glede opravljenih posegov. Pri tem naj pazijo, da pri odgovorih uporablja jezik odgovornosti. 
Odgovornost je tudi pripravljenost sprejeti posledice za lastne odločitve in storjena dejanja. Vsak naj bi poznal svoje obveznosti do drugih in sebe ter si jih prizadeval izpolniti. Imamo sicer svoje pravice, a izhajajo iz dolžnosti – ne obratno. Bistvena dolžnost mladih je npr. učenje, dolžnost odraslih pa delo in skrb za dom ter vzgoja otrok. Odgovornost je vezana na samostoj­nost in zavestne odločitve. Dojenček, ki je še povsem odvisen od matere, še ne more biti odgovoren, je pa lahko že odgovoren malček, ko se sam odloča in si želi v odločitvah postati samostojen (neodvisen). Ker še nima izkušenj, se največkrat opeče in obtiči v nelagodju, kar je zanj imenitna izkušnja. Vzgoja naj bo torej vezana na izkušnje, ne na prepovedovanje ali kaznovanje. 
Otroka oz. šolarja ni treba tiščati ‘v vati’, saj si s pretiranim varovanjem ne bo nabral dovolj izkušenj. Zlasti otrok z ADHD potrebuje nekaj ustvarjalne svobode in ‘enajsto šolo pod mostom’. Učenje odgovornosti teče namreč do zrelih let (in čez), da bo postal posame­znik samostojen in neodvisen, s tem pa odgovoren za sprejete odločitve in storjena dejanja. 
Učenje odgovornosti je vezano na urjenje razmejevanja v ‘jaz – ti’ odno­sih. Pazljivost je še zlasti potrebna pri osebah z ADHD, ker imajo nejasno predstavo o sebi in nizek občutek la­stne vrednosti, kar jih dela plašne in nesamostojne. Neodločen posameznik se boji soočenja s problemom in za­devo ‘pomete pod preprogo’, da ne ve več, ‘kdo pije, kdo plača’ oz. kdo je odgovoren za stanje. Gre za nadomestno vedenje (odpori in obrambni mehaniz­mi), ki se jih posameznik ne zaveda in je prepričan, da je resnično vse, kar si domišlja, in pravilno vse, kar počne. Ta ‘namišljeni teater’ deluje prav neis­kreno in je največkrat vzrok, da okolje odklanja posameznike z ADHD. 
Načini odpora 
Odpor je nezavedno nadomestno vedenje, h kateremu se v neprijetnih okoliščinah radi zatečemo vsi. Pojavi se le ob srečanju z za nas neprijetnim dogajanjem, ko ne želimo videti, sli­šati in govoriti o neprijetnem – kot v zgodbi o treh opicah, ko si prva zatiska oči, druga ušesa, tretja usta. Posame­zniki z ADHD se v odpor zatekajo še pogosteje, da bi se izognili neprijetnim obveznostim (doma, v šoli), srečanjem z neljubo osebo, soočanjem z realnim dogajanjem itd.: 



• 	
Gostobesednost : neprijetnemu vprašanju se izogne tako, da v naka­zani odgovor vpleta številne druge zgodbe, o katerih govori na dolgo in široko, le o vprašanem ne pove nič. Govori glasno in hitro, krili z rokami, v pripoved vpleta anekdote, šale in drugo. Govori pač zato, da ne bi ničesar povedal. 

• 	
Racionalizacija: pred zastavljenim problemom se spretno umakne z modrovanjem in resnobno držo. Loteva se podrobnosti, išče vzro­ke, ki jih vedno najde zunaj sebe. Za vsako ceno hoče biti znanstven, kavzalen, empiričen in dialektičen, da bi bil prepričljiv. Ko najde vzrok, tj. grešnega kozla, se izmuzne. 

• 	
Intelektualizacija: deluje vzviše­no, govori vzneseno, napihnjeno. V odgovor na zastavljeno neprije­tno ali izzivalno vprašanje vpleta manj znane tujke, pri tem pa navaja številne avtorje, ki so tak problem že obravnavali. Zelo zamotano in težko razumljivo tudi pove, kako so ga rešili. O sebi pa nič. 

• 	
Umik v fantazijo: ko doživlja sre­čanje kot nadležno in ‘nujno zlo’, govorca ne zmore zbrano poslušati. Misli mu nehote bežijo drugam in se jim kljub prizadevanju ne more upreti. Vseskozi ostaja nezbran, tiho, vljudno prikimava, gleda v prazno in komaj čaka, da bo nepri­jetnega srečanja konec. 

• 	
Dialog ‘gluhih’: v sodobnem času je odtujenost vse večja. Tudi soci­alne stike doživljajo kot odvečne in se sporazumevajo z odporom. Sogovornika ne zmoreta ozavestiti dogajanja in drug mimo drugega pripovedujeta vsak svojo zgodbo, ne da bi se poslušala. Navzven vljudno, vendar prazno. 

• 	
Pozabljivost: ko se posameznik želi 


izogniti neustreznim sodbam o ne­kih dogodkih ali osebah, se ne more spomniti imena, videza, vedenja, vsebine pogovora in drugih podrob­nosti nepriljubljene osebe. Hitro pozabi na dogovorjeni zmenek ali na obljubljeno uslugo, čeprav je bil takrat trdno prepričan, da jo lahko izpolni. Šolar rad pozabi na domače zadolžitve. 

• 	Ukvarjanje s telesom: ko posame­znik želi prikriti zadrego, si grize ustnice, nohte, stiska pesti, vleče za prste, nos, uho, ščipa po vratu, vrta po laseh, praska po glavi, snema očala, menca oči, gladi brado, po-
Foto: Matej Hozjan 
grkuje, zardi v obraz, požira slino, zdihuje, zeha, mečka rob obleke, ‘obdeluje’ nakit, popravlja kravato, krilo, vrti svinčnik … 

• 	
Vsiljivke: ob neugodnem soočanju z realnostjo se posamezniku vsilju­jejo razni neprijetni spomini, brez­plodno razmišljanje in nepotrebni dvomi (obsesije), lahko pa postane ujetnik pretiranega redoljubja, sis­tematičnosti, nesmiselnih kretenj, var nostnih ukrepov in obredov (kompulzije), da bi ubežal pred ne­prijetno realnostjo. Pri mladostni­kih ne manjka kletvic in pljuvanja. 

• 	
Izmikanje: ko se sogovornik izgo­


varja s pomanjkanjem časa, pome­ni, da se želi izmakniti soočenju z neprijetnostjo. Vsak ima pač čas za tisto, kar hoče, in ne za tisto, česar noče. Potrebuje le dovolj poguma, da bi sporočil, kaj hoče in česa noče. Ker pa takega poguma ne premore, se pogovoru izmika. 

• 	Žaljivost: če je sobesednik zavero­van vase, si bo pred javnostjo krče­vito prizadeval ohraniti dober vtis in nepoškodovano ‘fasado’. Ko se razkrije njegova šibka točka, posta­ne žaljiv, napadalen in nesramen. Ravna po načelu: napad je najbolj­ša obramba, pri čemer ne manjka 
nesramnosti, žaljivk, kričanja in razbijanja. 

• 	
Zamujanje: posameznik si pred odhodom na neprijetno srečanje, sestanek ali konferenco vzame čas za drobna opravila, ki tisti trenu­tek sicer niso nujna. S tem nehote sporoča svojo nejevoljo v zvezi z na­črtovanim srečanjem (lahko tudi službo). Podobno ravna šolar pred odhodom v šolo, ko postane zamu­janje k pouku nekaj vsakdanjega, saj se tik pred odhodom od doma spomni na nekatere neopravljene obveznosti. 

• 	
Opuščanje: če se neka dejavnost 



med potekom začenja neprijetno zapletati, bo udeleženi našel dovolj opravičljivih razlogov za površnost ali za opuščanje posameznih faz (npr. odhod iz razpravne dvorane ali konferenčne sobe, ‘špricanje’ pre­davanja, odpoved udeležbe) ali zaprekinitev celotne dejavnosti. Šolar gre pri tem lahko še dlje: pred uči­teljem zvija aviončke iz testnih pol in jih spušča po razredu … 
Obrambni mehanizmi 
Obrambni mehanizmi so bolj za­motano nadomestno vedenje, saj po­vedenjem. Tudi ko se odziva impul­zivno in žaljivo, za lasten neprime­ren odziv krivi druge, zato se zanj noče opravičiti. 
• 	R etrof leksija se nanaša na po­škodovanje sebe, ko naj bi kazno­val (obtožil) dr uge. Tudi tu gre za nedoslednost v vzgoji, ko je bil posameznik za isto dejanje enkrat kaznovan, drugič pohvaljen. Ker ne zna postaviti jasne meje, tudi v kasnejših letih ostaja pri odloči­tvah razdvojen in nejasen. V stiski raje poškoduje sebe: si grize nohte, puli lase, praska do kr vi ali pa si povzroča glavobol, tiščanje v grlu, ki kaže na odtujenost sodobnih med­sebojnih odnosov. 
Odgovorno ravnanje je vezano na besedo ‘jaz’, npr.: »Slabo se počutim, ko govoriš o meni v moji odsotnosti.« Meja je tu jasna: TEBI povem, da se JAZ slabo počutim … Govorim torej 
o sebi – o tebi pa le, če me boš vpra­šal za mnenje. Vsak naj torej pometa pred svojim pragom. Odgovoren posa­meznik uvidi in prizna svojo napako, ‘šibko točko’ ali spodrsljaj in se zanj opraviči. 
“
Vzgoja naj bo vezana na izku­
šnje, ne na prepovedovanje ali 

stanejo z leti ustaljen vedenjski vzo-stiskanje v prsih, tiščanje v želodcu kaznovanje. rec, ki mu posameznik ne more več itd. Med posamezniki z ADHD je 
“ 

ubežati. Gre za nenehno nezavedno izmuzljivost zaradi zabrisanih mej v jaz – ti odnosih, ki spominjajo prej na ‘teater’ kot na resničnost. Pri tem ne gre za namerno lažnivost in prebrisa­no sprenevedanje, ampak nevrotično vedenje, ki ga posameznik doživlja kot realno in ne uvidi, da je namišljeno. Za lažje razumevanje predstavljam štiri oblike tega vedenja: 
• 	
Introjekcija pomeni vdano spreje­manje vsega, kar ponujajo drugi. Če je bil posameznik z ADHD vzgojen ponižno, bo ubogljiv in bo dovolil, da drugi šarijo po njegovem telesu in možganih, saj se boji, da bi izgu­bil zaupanje, varnost in ljubezen odraslih. Zaradi pomanjkanja sa­mozavesti prevzema odgovornost za druge, premalo pa poskrbi zase. Potrebuje pohvalo drugih, ne zna pa poskrbeti za lastno ugodje. Raje torej ostane ‘trpeče vdan’ v usodo in prevzame vlogo Pepelke. To je sicer značilna osebnostna drža slo­venskih mater … 

• 	
Projekcija je ravno obratno do­gajanje, ko odgovornost za lastne napake prenaša na druge, saj si do­mišlja, da on ne more delati napak. V otroštvu so ga prestrogi starši učili, da mora živeti čisto in brez napak. Ker pa smo ljudje kr vavi pod kožo, se ne more sprijazniti, da je zmotljiv. Svoje ‘grehe’ pri­pisuje drugim ter jih doživlja kot moralno oporečne in sovražne – ne zmore pa vzpostaviti stika s seboj, da bi se soočil z lastnim ‘grešnim’ 


veliko psihosomatskih motenj in celo bolezni, kot so npr. ekcem, rev­matoidni artritis, diabetes, kronič­no vnetje sluznice debelega črevesa, intoleranca na nekatero hrano, rak itd. 
• 	Konf luenca pomeni iskanje opore v močnejšem, pri čemer se šibkej­ši z njim ‘zlije’ in se mu podredi. Otrok je pred rojstvom v konf luen­ci z materjo, a si v letih odraščanja prizadeva postati od nje neodvisen. Če ga mati predolgo priklepa nase, tudi kasneje ostane nesamostojen in ne zna prevzemati odgovorno­sti. Pri ‘zlivanju’ z močnejšim pa ni več demokratičnih odnosov, am­pak le še odnos gospodar – hlapec. Potrošnik je npr. v konf luenci s trgovino, najstnik s pametnim te­lefonom, kockar z igralnico, debe­luh s hrano itd. 
Jezik odgovornosti 
Ko se posameznik z ADHD zateka k nadomestnem vedenju, ga je treba opozarjati na jezik odgovornosti. Od­govoren posameznik namreč govori o sebi (v pr vi osebi ednine) in pometa pred svojim pragom. O drugih go­vori le, ko je vprašan za mnenje – in še takrat pove, da je njegovo mnenje neobvezujoče. Povsem neodgovorno je govoriti v prvi osebi množine, v smi­slu: »Naše mnenje je …« ali v nedoloč­niku, npr.: »Zadeva bo končana, ko bo podano mnenje.« Takih nesmiselnih sporočil mrgoli v uradniškem jeziku, 
Neodgovorno ravnanje se pojavlja pri posameznikih, ki ne znajo razme­jevati med jaz – ti, moje – tvoje itd. Za neodgovorno ravnanje podajam primer: »Nekateri mislijo, da lahko govorijo o meni vse.« Ker sporočilo ne vsebuje mej, je neodgovorno, saj ni znano, kdo, kdaj, kje, kaj in kako nekaj govori. Doma, v šoli in na delovnem mestu naj posameznik napako prizna in prevzame odgovornost zanjo, da bi jo v naslednjem sporočilu lahko popravil. Zato naj si ne ‘zatiska oči’ in beži iz realnosti v nezavedno. 
Da bi posameznik z ADHD (p)ostal odgovoren, ga je treba nenehno opo­zarjati na jezik odgovornosti, da bi se naučil prevzeti odgovornost za po­dano izjavo. Vsaka njegova izjava naj vključuje odgovor na vprašanja: kaj, kdo, kje, kako, kdaj. Tak način sooča­nja preprečuje neodgovornost in s tem nepotrebne nesporazume.• 

Za razmislek in pogovor: 
Si pripravljen prevzeti odgovornost za neko svoje neustrezno dejanje? Znaš dr ugim jasno tolmačiti in prepričljivo zagovarjati lastne od­ločitve? Katere okoliščine te največkrat silijo v izmikanje odgovornosti? Katero vedenje pri drugih ocenjuješ kot neodgovorno? Se kdaj zalotiš pri uporabi jezika neodgovornosti? 



Starši 



Ne grem več v šolo 
• Simona Levc 

Miha iz šole prihaja vsak dan bolj slabe volje. Mamica ga sprašuje, kaj je narobe, in Miha pove vedno novo zgodbo: »Jan mi nagaja, sošolci se pretepajo, učiteljica pa vedno kara le mene …« Ob takšnih in podobnih izjavah se starši običajno ustrašijo, želijo zaščititi svojega otroka. To počno na različne načine, le nekateri pa se z otrokom tako dolgo in spretno pogovarjajo, da pridejo resnici do dna in lahko otroka pravilno usmerijo. Nekateri reagirajo v trenutku in pokličejo sošolčeve starše ter jim v jezi povedo, da naj njihov otrok pusti Miha pri miru, tretji namenjajo ogromno pozornosti otrokovemu pripovedovanju o slabih dogodkih v šoli in tako ima otrok vso njihovo pozornost dlje časa. 

Ko nastane težava 
N
e trdim, da se v vrtcu ali šoli med otroki ne dogajajo pre­piri, prerivanje, celo pretepi. Seveda se in to pogosteje, kot bi želeli. Včasih vrstniške spore rešuje vzgoji­teljica ali učiteljica, včasih sošolci, ki 
so bili priča sporu ali pretepu, in še večkrat starši, čeprav dogodku niso bili priča … Le redko udeleženci sami. Kako naj starši rešujejo spore, ki so se zgodili v vrtcu, šoli, na treningu? 
Poglejmo si različne načine ravna­nja ob istem dogodku v treh različnih družinah. Kot rečeno Miha toži, da ga sošolci ne marajo, da ga je Jan udaril, da se mu dogaja krivica … 
Prva družina 
Mama pozor no posluša sina, ki pripoveduje o slabih stvareh iz vrtca ali šole. Vmes deli komentarje: »Sem vedela, da je Jan nasilen, tudi njegov oče je bil … tako pa ne bo šlo. Ne sme biti nasilen do tebe. Ali ga je učiteljica kaznovala? Zakaj si pa ti dobil kazen? Se bom jaz že pogovorila z učiteljico in z Janovo mamo.« 
Ko pride domov še oče, mu mama razburjeno opiše situacijo in skleneta, da bosta ob naslednji takšni situaciji poklicala Janove starše in jim povedala svoje … 
Naslednje jutro oče pred šolo s pr­stom požuga Janu, češ le pazi, če se še približaš mojemu otroku. Jan ga preplašeno pogleda in gre v razred. Včerajšnji spor je že pozabil in se je želel z Mihom pred uro še malo igra­ti, a zaradi očetove grožnje odreagira jezno in mu reče: »Toži baba.« Fanta sta si spet v laseh. Iz majhnega spora počasi raste sovraštvo. 
Druga družina 
Starša pozorno poslušata otroka in 

Foto: Petra Duhannoy 
ga ob tem tolažita, da bo drugič bolje, da ne sme dovoliti, da ga kdo zafrka­va ali mu celo kaj naredi. Vsak dan po prihodu iz šole ga vprašata, če se mu je spet kaj zgodilo in fant jima postreže z vedno novimi zgodbami, saj mu je njuna pozornost všeč. Včasih že sam ne ve več, katera zgodba je resnična in katera ne. Vsi sošolci so slabi, vsi mu hočejo kaj žalega. Počasi ima občutek, da je v šoli res slabo in dobi odpor do obiskovanja pouka. Starša sta obupana, ne vesta, kaj bi naredila in stopita do učiteljice … Ta jima pove, da se njun otrok večkrat spre s sošolci, da so večkrat jezni, ker nepresta­no moti pouk in jim nagaja, jih moti, ne dovoli, da bi poslušali razlago učiteljice. Med odmorom jim podre stolp iz igrač in potem se pritožuje, da ga ne marajo. V začetku so bili prijatelji in še sedaj bi se radi družili z njim, a išče konf likte … Starša sta presenečena, saj nista pomi­slila, da bi lahko težave povzročal tudi 

»Ja, mislim, no, ne, med odmorom sem ga malo spotaknil, ker mi ni do­volil, da bi se igral z njim.« 
»Aha, in ti si ga zato spotaknil? Kaj pa se je igral Jan?« 
»Spomin s sošolcem.« 
»Aha, pa si bil zelo jezen?« 
»Ja, zelo, zato sem ga spotaknil in je padel.« 
»Aha, se je udaril?« 
»Ja. V usta, malo je tekla kri, učite­ljica se je ustrašila za njegove zobe.« 
»Mhm, potem se verjetno ni več igral?« 
»Ne, ni se mogel in jaz sem mu po­kazal ‘šleka pac’.« 
»Torej si bil še vedno jezen nanj, »Kaj lahko storiš sedaj?« »Pokličem Jana in vprašam, kako je.« »Odlično si se spomnil. Zaupava ti, 
da boš naslednjič v podobni situaciji ravnal drugače. Kako si že rekel?« 
»Ja, umaknil se bom ali pogovoril, namesto izzivanja bom raje kaj po­magal …« 
Sošolec res pokliče sošolca, v petih minutah se pogovorita in naslednje jutro začneta prijateljsko. 
“
Kaj bi morala storiti starša? 
Usmeriti ga v iskanje dobrega. 

Da vsak dan pove kaj lepega o katerem od sošolcev, opiše en lep dogodek, eno svoje dobro dejanje 

njun otrok … Ne vidita ga kot krivca, kot kljub temu, da si je ob tvojem spotiku v razredu. 
provokatorja, le kot nemočno žrtev. To presekal ustnico?« 
jasno sporočita učiteljici. »Ja, malo sem se ustrašil.« 

Kje sta starša naredila napako? Od »Pa si mu vseeno rekel ‘šleka pac’?« Vodenje do rešitve 
“ 

majhnega sta iskala krivce drugje, ni­koli se nista vprašala, kaj je v spore ali pretepe pridal njun otrok. Nista niti želela slišati, če je kdo omenil, da je njun otrok udeležen v enaki meri, ali da morda celo sam sprovocira reakcije sovrstnikov. Njun sin se jima je smilil in postavila sta ga v vlogo žrtve. Ni iskal več stika s sošolci, imel pa je ve­dno več pozornosti staršev. To mu je godilo. Zato je včasih doma povedal tudi kakšno neresnično zgodbo, le da je bila zanimiva. Počasi je izgubil stik s sošolci, ni več prepoznal svojih slabih ravnanj. V razredu je ostal ob strani. Počasi je dobival odpor do šole. 
Kaj bi morala storiti starša? Usme­riti ga v iskanje dobrega. Da vsak dan pove kaj lepega o katerem od sošolcev, opiše en lep dogodek, eno svoje dobro dejanje v razredu. Pri sporih v šoli, ob njegovih napačnih ravnanjih, bi mu morala pomagati priti do resni­ce in mu dajati občutek, da je varno priznati krivdo, ker le ko se zavemo svojega napačnega ravnanja, ga lahko nadomestimo z boljšim. Vsi skupaj bi se morali naučiti iskati dobro. 
Tretja družina 
Starša brez komentarja prisluhneta zgodbi, nato pa postavita fantu nekaj vprašanj: 
»Kako te je Jan potisnil, kar tako, iz čistega miru?« 
»Ja, iz navade.« 
»To večkrat rečeš sošolcem?« 
»Ja, če se jim kaj slabega zgodi.« 
»Pa tebi kdaj kdo reče kaj takega?« 
»No, tega ne, kaj drugega.« 
»Kako misliš, da se je Jan počutil?« 
»Bolelo ga je in malo je bil jezen.« 
»Aha, potem te je pa potisnil. Kdaj?« 
»Ko sem mu rekel ‘šleka pac’.« 
»Torej te ni potisnil iz čistega miru. Oba sta pridala svoje. Ali misliš, da si ravnal prav?« 
»Jan je …« 
»O Janu si že povedal, z njim se se­daj pogovarjajo njegovi starši. Mene zanimaš ti, tvoja ravnanja, tvoje raz­mišljanje.« 
»Ja, jaz …« 
»Ti, ja, kako bi lahko ravnal?« 
»Ja, lahko bi se šel igrat drugam ali pa bi vprašal, če bi lahko jaz igral, ko končata … Lahko bi ga vprašal potem, ko sem ga že spotaknil (kar ni bilo v redu), če ga boli in če mu lahko po­magam.« 
»Ja, prav. To bi bila dobra rešitev. Kaj pa drugi sošolci, kako reagirajo, kadar jim govoriš ‘šleka pac’ in po­dobno?« 
»Jezni so.« 
»Ali misliš, da ti to pomaga do bolj­ših odnosov z njimi? Saj praviš, da bi se rad s kom od njih igral. Bi lahko tudi tu kaj popravil?« 
»Ja, lahko bi pomagal, namesto nor­čevanja …« 
Ste videli razliko? Zadnja družina je prisluhnila otroku, vendar je reševanje problema predala njemu. Vodili so ga z vprašanji, da je priznal tudi svoj del in videl, da je varno, če priznaš napa­ko, da namesto kazni skupaj iščejo rešitve. Starša ga tako opremljata, da zna uvideti, priznati svojo napako in poiskati rešitev. 
Starša prvih dveh družin iščeta kriv­ca drugje. Takoj si ustvarita sodbo, po kateri je njihov otrok ‘angelček brez madeža’, vsi drugi, vključno z učite­ljico, pa ravnajo napak. Tako otroci postopoma izgubljajo kompas. Ne vedo, da ravnajo narobe. Krivdo iščejo zunaj sebe. Tako napake ne znajo in ne zmorejo popraviti. Pričakujejo, da bodo njihove probleme reševali drugi. 
Če se tudi vaši otroci zatekajo k opi­sovanju večinoma slabih dogodkov iz vrtca in šole, jih usmerjajte v to, da opazijo tisto dobro. S tem dobrim naj pridobijo vašo pozornost. Usmerjajte jih k pravilnemu ravnanju, k iskanju dobrih rešitev. 
Če vaš otrok pogosto prihaja v kon­f likte, pridite resnici do dna in se po­govarjajte o tem, kakšno ravnanje bi bilo primerno. Ukvarjajte se s svojim otrokom, ne z ostalimi udeleženci – le ti imajo svoje starše.• 
Odlomek iz knjige v nastajanju: Varuh otrokovih dolžnosti II.: Klic po vrednotah. 


Starši 


Razvoj čustvene inteligence pri otroku 
• Janja Dermastja 

»Izkušnje še posebno v otroštvu oblikujejo možgane.« Daniel Goleman 
Daniel Goleman, behavioristični znanstvenik, psiholog ter avtor uspešnice Čustvena inteligenca, odgovarja na vprašanje, zakaj je lahko le-ta pomembnejša kot IQ. Pravi, da gresta razmišljanje in čutenje z roko v roki. Njegovo delo je odličen prikaz raziskav s področja izobraževanja, medicine, behaviorističnih in možganskih znanosti. 

Pomen čustvene inteligence 
G
lavno sporočilo je, da ne sme­mo pri otroku razvijati le ko­gnitivnih spretnosti, temveč moramo tudi čustvene. Čustva vodijo naše vedenje, oblikujejo naše vrednote in nas usmerjajo. Čustva, zavedanje sebe, ravnanje v konf liktnih situacijah, samovrednotenje in vsa druga razvoj­na področja so bistvenega pomena za kakovost življenja. In kaj je čustvena inteligenca? 
To je skupek človekovih sposobno­sti, povezanih z zmožnostjo dobrega upravljanja z lastnimi in tujimi čustvi. Visoko čustveno inteligenco imajo lju­dje, ki znajo te svoje sposobnosti upo­rabiti v praksi. Gre za skupek znanja, spretnosti, veščin in naravnanosti, ki so potrebne za razumevanje, izražanje in obvladovanje naših čustev. 
Čustvena inteligenca je ena od po­membnih osebnostnih lastnosti. Člo­vek z razvito čustveno inteligenco je uspešnejši v odnosih z drugimi in s samim seboj, pri pridobivanju zna­nja, lažje rešuje težave ter lažje doseže osebno in socialno blaginjo. Nobenega dvoma ni, da čustva močno vplivajo na zdravje, saj sta živčni in imunski sistem tesno povezana in si neprestano pošiljata sporočila. Vemo, da zatiranje ali omejevanje čustev zmanjšuje od­pornost. Študije so povezale prehlade in okužbe zgornjih dihalnih organov s čustvenimi pretresi, ki so se zgodili 3 ali 4 dni pred pojavom simptomov. Študije so pokazale tudi, da so pozitiv­ni medsebojni odnosi dobro zdravilo, saj povečujejo imunsko odpornost, krajšajo čas okrevanja in podaljšujejo življenje. Čustvene inteligence pa ni lahko pridobiti. 
Najprej se moramo zavedati po­membnosti, ki jo ima čustvena inteli­genca v našem življenju. Čustva so del življenja in vplivajo na vsa področja človekovega življenja: zdravje, učenje, vedenje in na medsebojne odnose. Starši naj bi zato naučili otroke pravil­no ravnati s svojimi čustvi. Ni dovolj, da otroku le pojasnjujemo ali ga celo oštevamo. Potrebna je vsakodnevna vaja, potr pežljivost, ponavljanje in vztrajanje. Če želimo naučiti otroke, da bi bolje obvladali svoja čustva, po­trebujemo čas, trud in pozornost. Ko prepoznamo svoja čustva in čustva drugih, se moramo naučiti še ustrezno odzivati. 
V družinah, kjer se neguje čustvena inteligenca (EQ) enako skrbno kot ko­gnitivna inteligenca (inteligenčni ko­ličnik – IQ), se pokaže, da otroci lažje prenašajo frustracije, se manj prepira­jo in pretepajo in so manj nagnjeni k samouničevalnemu vedenju. Ti otroci so tudi bolj zdravi, manj osamljeni, manj impulzivni in bolj osredotočeni. Čustveno spretni otroci imajo poveča­no željo po učenju in dosežkih tako v šoli kot izven nje. Spremljajo jih čustvaponosa in navdušenja. Želja in motiva­cija izhajata iz EQ. Čeprav so miselne sposobnosti povezane z IQ, prispeva IQ le 20 % k življenjskemu uspehu, visok EQ pa kar 80 %. 
Otroci imajo dve vrsti uma: tistega, ki misli, in tistega, ki čuti. Od IQ in EQ je odvisno, kako otroci delujejo. Razum ne more dobro delovati brez čustvene inteligence, njej pa koristi razumska presoja. Ko oba delujeta usklajeno, se dvigneta tako IQ kot EQ. 
Sposobnost čustvovanja in čustve­nega odzivanja biva v čustvenem delu možganov ali umu. Gre za čustvene sposobnosti, kot so: zavedanje sebe, empatija, nadzor impulzov, obvlado­vanje jeze. Stopnja njihove razvitosti določa višino čustvene inteligence. 
Pr va šola za razvijanje čustvenih spretnosti je dom. Starši morajo sami obvladati določeno stopnjo čustvene pismenosti, da lahko otrokom po­magajo ravnati s čustvi. Starši, ki se ne zmenijo ali ne spoštujejo čustev svojega otroka, ogrožajo tako čustve­ni kot intelektualni razvoj otroka. Dokazano je, da otroci čustveno spo­sobnih staršev bolje obvladajo svoja čustva, se znajo pomiriti, so boljšega telesnega zdravja, so bolj priljublje­ni med vrstniki, so socialno spretni, imajo manj vedenjskih težav ter daljši razpon pozornosti. Otroci, ki imajo dobre odnose z drugimi, so sposobni razumeti svoje vrstnike in se zavedajo, da njihovo vedenje vpliva na druge. Za svoja dejanja prevzemajo odgovornost. Otroci, ki ne znajo prepoznati čustev ali jih izraziti, doživljajo frustracije. Ne razumejo, kaj se dogaja okoli njih, hitro napačno razumejo nek pogled, gesto, izjavo ter se neprimerno odzove­jo. Ker ne prepoznajo svojih čustev in čustev drugega, ne morejo razviti em­patije. Imajo pomanjšano zmožnost 


Starši 
Foto: Marko Hrovat 
vživljanja in se niti ne zavedajo, kako njihovo vedenje vpliva na druge. 
Otroci v šolo prinesejo vse, kar so se naučili – vse svoje navade in prepri­čanja o sebi, drugih in svetu. Ta različ­nost povzroča spore. In če so sposob­nosti za reševanje sporov slabo razvite, se spori ne razrešijo in preidejo celo v nasilje. Otroke moramo naučiti razu­meti, spoštovati in upoštevati razlike. 
Kako razvijamo EQ pri otroku? 
Prvi korak pri učenju otrok je, da jim pomagamo razviti zavedanje sa­mega sebe. Ko se otrok zaveda sebe, se nauči biti pozoren na svoje notra­nje čustveno stanje, ve, kaj čuti, in prepozna dogodke, ki pospešijo raz­burjanje. Ko damo nekemu čustvuime, ga otrok prepozna. Šele takrat lahko govori o jezi, strahu, zavisti, ljubosumju, sovraštvu, besu. Če se otrok ne zaveda sebe, ga lahko čustva tako preplavijo, da se v njih utopi in izgubi. Nezavedanje dogajanja v no­tranjem in zunanjem svetu povzroči neprimerno vedenje. 

Otrok se mora naučiti zavedati la­stnih in tujih čustev v trenutku, ko je v odnosu z drugimi, šele potem bo sposoben obvladati svoja čustva. Ob­vladovanje čustev je sposobnost, da zna otrok primerno upravljati s svojimi čustvi (npr. da zna počakati, ohraniti mirno kri), kar je bistveno pri odno­sih z drugimi. Otrok se mora naučiti poslušati in se ne prenagliti v svojih odzivih. Če otrok doživi neko razbur­jenje, je lahko razdražen. Razdraženost se spremeni v jezo, ta v bes in na koncu celo v nasilje. Zato moramo otroka na­učiti, da ne izbruhne takoj. Ko je jezen, sta sposobnost poslušanja in govora zmanjšana. Otroka lahko naučimo bolj konstruktivno izražati jezo. Zelo učinkovito je, če npr. boksa v boksarsko vrečo, tolče z vzglavnikom po postelji, teče ipd. Umetnost je naučiti otroka izražati jezo na sprejemljiv način, tako da ne poškoduje sebe ali drugih. Zelo pomembno je, da otroku sporočamo, da so vsa neprijetna čustva sprejemljiva in da jih ne sme zatirati ali potlačevati.
Šele, ko otrok razume svoja čustva in čustva drugih, lahko razvija empatijo, ki je ključna za dobre medsebojne od­nose. Ključne sposobnosti za spretnosti v medsebojnih odnosih so še: aktiv­no poslušanje, pravilno razumevanje, zmožnost shajanja s čustvi drugega, ustrezno odzivanje, konstruktivno so­delovanje ter obvladovanje spretnosti reševanja sporov. Eden od učinkovitih načinov reševanja sporov je preokvirja­nje okoliščin. Gre za to, da pogledamo na situacijo z drugega zornega kota. 
Cilj razvijanja čustvene inteligence je, da otrok odraste v čustveno samo­stojno osebo, ki zna in zmore izražati to, kar čuti do sebe in drugih, ceni svojo lastno in družbeno identiteto, se spoštuje, si zaupa, je motiviran, se je sposoben soočati z neprijetnimi okoli­ščinami in ima razvit pozitiven odnos do življenja.• 
Viri 
Goleman, Daniel (1995): Emotional inte­ligence: Why it can matter more than IQ? New York: Bantam books. 
Schilling, Diane (2000): 50 dejavnosti za razvoj čustvene inteligence. Ljubljana: Inštitut za razvijanje osebne kakovosti. 
Bisquerra Alzina, Rafael (2010): Čustvena inteligenca otrok. Priročnik za učitelje in starše z vajami. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. 


Starši 


Brez plenic pred drugim letom? 

Odvajanje od plenic po pristopu montessori 
• Mojca Košič 

takrat pričnete previjati stoje ali pa njo vsak dan bodisi zjutraj ali zvečer, ga počasi začnete odvajati od plenic. potem je čas, da tej rutini dodate šeV tem času si otroci zelo radi pričnejo en ali dva ‘obiska’ kahlice. Število obi­odpenjati pleničko in je ne želijo imeti skov postopoma povečujte in opazujte 
Foto: EA 
Pravi čas za odvajanje od plenic nastopi veliko prej, kot smo starši pripravljeni na to, zato je pomembno, da pri otroku prepoznate sporočila, s katerimi vam želi povedati, da je pripravljen opustiti pleničko. Takrat je tudi čas, da pripravite sebe, da boste otroka lahko podprli v tem in se skupaj z njim lotili tega lepega obdobja. 
Kdaj je pravi čas? 
V
ečina staršev razmišlja, da bi v poletnih mesecih malčka odva­dili od plenic. Če ta čas sovpa­da s časom, ko je otrok v občutljivem obdobju za odvajanje od plenic, je to krasna priložnost, ki jo vsekakor mo­rate izkoristiti. Ni pa to edini čas, ko otroka lahko odvadite uporabe plenic. 
Otroci običajno sami nakažejo, da je nastopil čas, ko ne želijo imeti več pleničke. Okoli 12. meseca starosti jih boste težko pripravili do previjanja v ležečem položaju. Najbolje, da ga šicami zapiralkami, ki kontrolirajo mehur in črevesje. V tem času proces mielinizacije namreč zajame nadzor nad mišicami zapiralkami in takrat se otroci najlažje in z velikim zani­manjem naučijo prevzemati nadzor nad svojim odvajanjem. Potrebujejo le malo spodbude s strani odraslega, bodisi starša ali odraslega, pri katerem so v varstvu. 
Kako začeti? 
Najprej je pomembno, da se otrok navadi na kahlico. Predlagam, da ga posadite na kahlico takoj zjutraj ali pred večernim umivanjem, lahko pa tudi takoj po popoldanskem spanju, ko je več možnosti, da bo otrok od­vajal. Dobro je, da so pr ve izkušnje učinkovite, ko otrok začuti in vidi uči­nek, tako se mu čez čas ‘posvéti’, kaj to pomeni. 
Ne bodite razočarani, če otrok ne bo odvajal, ko ga boste posadili na kahlico. V tem času je bolj pomemben proces kot rezultat. Lahko se zgodi, da ne bo želel sedeti na kahlici. Nič hudega, boste pač poskusili drugič. Ko se otrok navadi kahlice in gre na­viti, ker imajo vedno občutek, da so suhi. Občutek mokrote pa je nujen, da otroci lahko sploh spoznajo posledico svojega odvajanja. Te hlačke priporo­čam tudi iz naslednjega razloga. 
Odvajalne hlačke si otroci na začet­ku lažje preoblačijo, kar je pomembno, saj se pri odvajanju od plenic učijo tudi samostojnega oblačenja in slačenja. Otroci jih običajno z veseljem nosijo in so pri tem zelo ponosni. Vsekakor pa priporočam, da čim prej preidete na spodnje hlačke. 
več na sebi. Zelo jih zanima tudi do­gajanje v kopalnici, zato nam ves čas sledijo in opazujejo, kaj počnemo. Vse to so znaki, s katerimi nam otroci spo­ročajo, da so pripravljeni na odvajanje od plenic. 
Občutljivo obdobje za polno odva­janje od plenic, ko otrok pri odvajanju od plenic le-teh ne nosi več, je med 
16. in 20. mesecem starosti, navaja­nje na kahlico pa že veliko prej. To je obdobje, v katerem otroci najlažje pridobijo kontrolo nad svojimi mi­otrokov ritem odvajanja in njegovo pripravljenost. V tej fazi boste otroku lahko popolnoma odvzeli pleničko. 
Pri tem si lahko pomagate z odva­jalnimi hlačkami, ki so zelo primerne na začetku odvajanja od plenic, ko je ‘nesreč’ malo več. Otroci v teh hlačkah občutijo, da so mokri, kar je pri od­vajanju od plenic izrednega pomena, še posebej za otroke, ki so imeli do sedaj plenice za enkratno uporabo. V plenicah za enkratno uporabo otroci občutka, da so mokri, ne morejo raz-
Ves čas odvajanja od plenic imejte v mislih, da je odvajanje od plenic proces učenja, v katerem se otroci skupaj z vami učijo oblačiti in slačiti, nadzoro­vati svoje mišice zapiralke, prepozna­vati občutke, brisati lužice, uporabljati toaletni papir itd. Dobro je, da si pri tem ne postavljate časovnih rokov in se temu obdobju neobremenjeno po­svetite. Tako kot se otrok uči samo­stojnega hranjenja, tako tudi odvajanje od plenic zahteva ljubezen, potrpljenje in čas.• 




Sožitje umetnika in domovine 

Andrej Jemec: Moja domovina (Utrip življenja), 2015 
• Milček Komelj 
Slovenska domovina na sliki Andreja Jemca je zajeta kot intenziven utrip nemirnega življenja. Kvišku priraščajoča kompozicija živo gomazi v hlastno nakopičenih barvnih nanosih, ki se izživljajo v ekstatičnosti svoje radoživosti. Da nemirna celota ne razpade, ampak se v svoji gibljivosti sproti konstituira, pa njene segmente povezuje in prežema sunkovito zverižena risarska konstrukcija, ki enako oznanja en sam nemir, zaznamujoč življenjsko rast. 
P
odoba nasičeno utripa v sijo­čih barvah, duhovni in zračni modrini ter rdečkastih in ru­menkastih tonih, ob teh pa se v svojih pobliskih kot barva narave oglaša tudi zelenina. Značilno je, da je umetnik pred leti enako naslovil že sliko, ki bolj idilično živi v ritmičnem objemu pretežno zelenih pokrajinskih valov, spominjajočih na mehko razgibano gričevje. Izraz najnovejše »domovin­ske« slike pa temelji na sunkovitejši energičnosti, na »naturalističnem« vitalizmu vodá in zelenine, vsaj to­liko pa tudi na prebliskih nenehno spreminjajočega se življenja sodobne civilizacije. 
Taka umetnikova domovina je v svojem izhodišču njegovo ustvarjalno življenje samo po sebi, saj ga poganjata eksistencialni utrip in tudi v naslovu slike oživljena budna zavest o njem (umetnikove značilno nemirne line­arne risbe so videti kot sunkovito na­elektreni kardiogrami); že zato v njem vedno vse drhti. Umetnikova domo­vina je brezbrežen svet, hkrati pa je v njem intimno zajeta država Slovenija, ki ji slikar posveča posebno skrb že od njenega nastajanja dalje, zlasti v risbah in graf ikah, s katerimi je spremljal naše osamosvajanje ter zgostil njeno ime v dominantno črko S ali ga na dnevniških risbah z veliko ljubeznijo večkrat tudi v celoti izpisal; že na njih pa včasih pod nebom zaslutimo triko­tniške obrise prišiljenih gora, kakršni zaokrožajo tudi obzorje pričujoče sli­ke, na kateri se nam pred očmi zvrsti še cel orkester razmerij in aluzij, ki so težko natančneje opredeljivi. Levo spo­daj med drugim zaslutimo trak sijoče reke, ki jo premoščajo mostovi, obrisi pod belkastim skladom desno zgoraj se spreminjajo v slutnjo sfinge, ki bdi nad nami in nam prikriva usodo, vse skupaj pa oznanja živo spremenljivost stalnega prerajanja in razkrajanja. 

Umetnik zre na táko krajinsko pa­noramo iz izrecno duhovne razdalje in hkrati s čutnostjo svojih zaznav ter hlastnostjo impulzivnih gest va­njo razdaja svojo lastno življenjsko napetost in ustvarjalno moč. Med barvnimi utrinki, ki mu polzijo in se razsipavajo ali pljuskajo po tkivu slike, pobliskava nenehno dogajanje, ki pa ni topografsko opredeljeno, kaj šele ilustrativno konkretizirano, mar več je izraženo le v svojem bistvu in zato hkrati odmaknjeno in vseobsegajo­če. Ob pogledu na táko prizorišče se nam lahko v spominu oglasijo celosunkoviti ritmi Župančičevih verzov, v katerih ljudje pod sonci, ki merijo čas, vzklikajo: »Mi pa pod njimi se bijemo, vijemo, / sijemo, gasnemo, / škodimo, hasnimo, / … / vriskamo, jočemo – / hočemo, hočemo,« pa četudi iz ume­tnikove »panoramske« perspektive na sliki ni videti ljudi, kolikor ne razbe­remo njihove prikrite navzočnosti v konf iguracijskih pregibih izrisanih silhuet. 
V Jemčevi umetnini, ki je v svoj pogled vsrkala prizorišče, v katerem drhti v nadrobnostih sicer nerazviden življenjski vrvež, je moč zaslutiti prav táko upanje in hotenje človeštva. Obmisli na Župančiča je mogoče še do­dati, da je panoramo slovenske nara­ve podobno dinamično doživljal tudi pesnikov prijatelj Rihard Jakopič, ki jo je dojemal izrazito mistično, kompo­zicijo pa mu je usmerjalo in s svojim utripanjem uravnoteževalo predvsem barvno oziroma svetlobno sozvočje. Tako kot njegove spevno mehkejše sli­ke so dinamično raznihane tudi kom­pozicije Andreja Jemca, čigar ustvarjal­ni svet je prav tako trajno ‘vzvibriran’, ne glede na dejstvo, da je njegova ku­bična in pogosto pref injeno prikrita arhitektonska konstr ukcija hkrati ostrejše ogrodje, ki s svojo likovno pi­savo impulze strastnih barv predvsem ritmično sunkovito usmerja, ne da bi jih spokojno umirila. 
Rihard Jakopič je v svojem koz­mično presijanem delu prehajal tudi v likovno abstrakcijo ter zdr uževal bar vit videz , čustveno občutenje in poduhovljeno doživljanje, zato je bil lahko hkrati impresionist in ekspre­sionist, usmerjen tudi v simbolične vizije gorenjskih gorá nad ožarjeno in zvrtinčeno vznemirjeno Savo. An­drej Jemec pa izhaja iz radikalnejših možnosti modernejšega, bolj abstrak­tnega, a zelo gibkega in vsakokratni vsebini prilagodljivega izraznega je­zika, ukoreninjenega v humusu za­hodnoevropske moderne umetnosti, kot iz svojega primarnega likovnega izhodišča in skozenj, podobno kot véliki prednik, izraža prekipevajočo ljubezen do življenja in sveta. 
Ves, kar ga je, zajema v življenjsko celovitost svojega pogleda vse, kar se dogaja na svetu (v številnih slikah se je izrecno likovno odzval tako na sodob­ne apokaliptične kot na zgodovinsko­-politične pojave in razmere). Oznanja nam, da na svetu sije eno sonce za vse, a pri tem ohranja skrb za usodo do­movine ter izpričuje pesniško zavest o dragocenosti slovenstva, ki jo razbira tudi s sklicevanjem na bogastvo naše umetnosti in kulture. Že v osnovi svo­jega ustvarjalnega impulza pa sije kot angažiran oznanjevalec moči življenja, ki ga zanosno dojema v njegovem brez­mejno pestrem bogastvu, raznoliki barviti polnosti in hkrati veliki krhko­sti, zato ga ponekod slika tudi v luči smrti kot padanja v temo, ki naseljuje njegov nočni pogled med kozmične planete, hieroglifske meglenice ter raz­pršene iskre in zvezde. 


Podoba umetnikove domovine je v bistvu podoba samega ustvarjalca, ki – spojen z mislijo nanjo – s svojo potezo in bar vo vnaša v navidezen likovni in manj navidezen svetovni kaos lastno osebno energijo in spre­minja realnost v ustvarjalno vizijo oziroma ekstatičen privid. Skozenj se pretakajo življenje narave, zatišja do­
mov, bleščava zidov 
in cest; na meji tik pod nebom pa lahko zaslutimo stiliziran obris Triglava, na katerega se kot na mitičnega varuha in pričevalca zgodovi­ne zanašajo že verzi nekdaj pri Slovencih nadvse popularnih domovins kih bu ­dnic. Njihov duh je do danes sicer v glav­nem izzvenel in tudi slikarski krajinarski mo tivi so pos t ali bolj nosilci osebnih intimnih občutij kot domovinskih idej. Pa vendar se lahko spo­min nanje preraja tudi skozi povsem različne izrazne na­čine in umetnostne smeri, vsaj ob mi­slih na trajne, četu­di spreminjajoče se vrednote, k akršna je za sicer vse prej kot domačijsko na­ravnanega umetni­k a Andre ja Jemca njegova domovina. Le da se je umetnik prepustil njenemu slikanju brez razvi­dnejše vnaprejšnje int ence, gledalč e v pogled nanjo pa je usmeril z naslovom, ki predpostavlja do­movino kot itaško pokrajino človeške oziroma slovenske pripadnosti ter kot ustvarjalen življenj­ski utrip.• 




Nadarjenost skozi čas 

Kratek pregled razvoja področja 
• Bojan Kovačič 
Razvoj področja nadarjenosti ima večstoletno tradicijo. Konceptualizacija nadarjenosti je v prejšnjem stoletju pripeljala do današnjih širših pogledov v obravnavi nadarjenosti, kar ima za posledico mnogoterost opredelitev, ki imajo navadno skupno rdečo nit: visoko nadpovprečnost. 

P
retekli miselni tokovi in teorije so zaznamovali današnje pogle­de na nadarjenost. Zgodovinski pregled nadarjenosti lahko začnemo z Grki in Rimljani, ki so verjeli, da se je talentiranih ali uglednih posamezni­kov dotaknilo božanstvo; biti dober v čem je pomenilo prejeti božanski navdih od muz (zaščitnic umetnosti in znanosti). S porastom znanosti in humanizma v renesansi (14.–16. sto­letje) so misleci vedno več pozornosti namenjali posamezniku kot subjektu proučevanja. V tem obdobju je medi­cinska praksa zagotovila platformo za opazovanje človeškega telesa in ve­denja ter privedla do povezave med intelektualnimi zmožnostmi ter živč­no nestabilnostjo. To je bil čas, ko se je premik zgodil v smeri povezovanja nadarjenosti z nevrozami (Grinder, 1985 v Robinson in Clinkenbeard, 2008: 14). 
Jan Amos Komensky 
Posebno pozornost si zasluži češki duhovnik J. A. Komensky (1592-1670), ki je v okviru svojih pedagoških misli pred štirimi stoletji obravnaval tudi na­darjene. V svoji Veliki didaktiki (1632), s katero je utemeljil osnovno šolo, je pojem nadarjenosti zastavil široko in za tedanji čas napredno. Govoril je o šestih različnih vrstah nadarjenosti (bistrou­mni, topoglavi, mehki in upogljivi, trdi in neupogljivi, vedoželjni in tisti, ki so bolj zavzeti za praktična opravila) in iz teh šestih vrst nadarjenosti nasta­ne mešanica šestih različnih naravnih nadarjenosti: 1. bistroumni, vedoželjni, vzgojljivi otroci, najsposobnejši za štu­dij; 2. bistroumni, a počasni in poslušni otroci, potrebni spodbude; 3. bistrou­mni in vedoželjni, a hkrati trmasti in uporni; 4. voljni, poslušni in vedoželjni, a počasni in neokretni; 5. slaboumni, zanikrni in leni ter 6. topoglavci (beb­ci), ki so zlobne narave in so navadno izgubljeni (Komensky, 1995: 70–71). 

»Različnost v nadarjenosti ni nič drugega kakor preobilica ali pomanj­kanje naravne harmonije, prav tako, kakor so telesne bolezni odraz preti­rane vlage ali suše, toplote ali mraza.« Bistroumnost je Komensky opredelil kot »natančnost in gibčnost duhovnih zmožnosti, ki preko čutil spoznavajo zunanji svet«, topoglavost pa je »velika duševna negibčnost in tema v možga­nih« (Komensky, 1995: 71). 
Komensky v smislu skrbi za nadar­jene pravi, da je »nadarjenim pouk še dosti bolj potreben, kajti bister duh se bo ukvarjal z marsičim nekoristnim, nenavadnim in škodljivim, če ni zapo­slen s koristnimi stvarmi«, in dalje, da je »izredni talent poln najbolj nenava­dnih misli, če mu ne vsejemo semena modrosti in vrline«; in »tudi bister duh, če nima priložnosti, da bi bil re­



pr i pr ou č e v anju svoje teorije o ge­nialnos ti. S v o je delo je zaključil s tem, da je nadarje­nost podedovana. Preko mentalnega t es tir an ja in bi ­
o g r a f s k i h š t u d ij uglednih ljudi je Galton predstavil dve metodi prou­čevanja nadarjeno­sti – prospektivno in retrospektivno. S svojo osredoto­čenostjo na znan­stveno proučevanje in z empirizmom je 

postavil temelje proučevanja nadarje­nosti v 20. stoletju (Robinson in Clin­sno zaposlen /.../« se »zaplete v prazne, čudne in škodljive stvari, da samega sebe uničuje« (Komensky, 1995: 49). 
Začetek znanstvenega proučevanja 
Začetek znanstvenega proučevanja sega v 19. stoletje, k Darwinu in Men­dlu oz. njunemu proučevanju spre­minjanja vrst. Pri proučevanju razlik med ljudmi so jima sledili tudi dr ugi. Najpomembnejši med njimi je bil Galton (1869), ki 
je razumel pomen 


sen, Gagné). Če povzamemo modele zelo na splošno, je za pr vo stopnjo značilna splošna razlaga nadarjeno­sti. Glede na modele druge stopnje je posameznik lahko nadarjen na različ­nih specif ičnih področjih. Sistemski modeli vidijo nadarjenost kot sistem interakcije psiholoških procesov, ra­zvojni modeli pa presegajo preveliko poudarjanje genetske pogojenosti na­darjenosti z vključevanjem zunanjih dejavnikov. Prikazujejo pa tudi pre-hod od potencialov (nadarjenost) k dosežkom oz. razvitim sposobnostim (talent). 
Razlikovanje med 
nadarjenostjo in talentom 

Termina nadarjenost in talentira­nost se v vsakdanjem jeziku pogosto (napačno) uporabljata kot sopomenki. V literaturi s področja nadarjenosti se je po letu 1985, ko je Gagné prvič objavil model razlikovanja med na­darjenostjo in talentom, začela vse bolj uveljavljati naslednja distinkci­ja: nadarjenost označuje posedovanje in uporabo izjemnih prirojenih spo­sobnosti na najmanj enem področju sposobnosti, znotraj najboljših 10 % vrstnikov enake starosti; talent ozna­čuje izjemno obvladovanje sistema­tično razvitih sposobnosti in znanja na najmanj enem področju človekove aktivnosti, znotraj najboljših 10 % vr­stnikov enake starosti, ki so aktivni na nekem področju (ali na več področjih) (Gagné, 2009: 243). 
“ 


Razvoj področja predvsem od za­dnjih dveh desetletij 20. stoletja dalje odpira nove perspektive in prinaša širši pogled na nadarjenost, pred­vsem z vključevanjem metakognicije, ustvarjalnosti, motivacije, razvojnih procesov, s proučevanjem značilnosti nadarjenih učencev ter sposobnosti in dosežkov nadarjenih. V zadnjem času se vedno več raziskovalne pozornosti namenja tudi temam, kot so dvojna izjemnost, prezrtost nadarjenih, spe­cif ične učne težave in neuspešnost na­darjenih, čustvene motnje, vedenjske motnje (posebno ADHD in Asperger­jev sindrom) ipd.• 
Literatura 

Gagné, Françoys (2009): Differentiated model of giftedness and talent. V: Kerr, Barba­
ra (ur.), Encyclopedia of giftedness, creativity, and 
podporo in dejavnosti, ki jih šola obi­čajno ne ponuja (Stephens, 2008: 391). 
V današnjem času je vstop v ‘resnej­šo’ obravnavo področja nadarjenosti precej zahteven predvsem zaradi po­plave najrazličnejše literature, ki pri­naša terminološko pestrost in nepoe­notenost. Splošno sprejeta def inicija nadarjenosti ne obstaja. Kljub temu, da avtorji pogosto izhajajo iz različnih teoretskih pozicij, je rdeča nit v teori­jah zmeraj nadpovprečnost oz. visoka nadpovprečnost. 
“
O nadarjenosti smo v reviji 
Vzgoja že pisali, in sicer v žari­
šču 15. številke (leto 2002) ter v 
nekaterih drugih številkah. 

zbiranja podatkov 


kenbeard, 2008). 

talent (str. 243–246). Thousand Oaks: SAGE 
Nadarjenost danes 
Publications. Kaufman, Scott Barry; Sternberg, Robert J. 
Ena od najpogosteje uporabljenih 

Dvajseto stoletje 

def inicij na svetu je Marlandova de­
(2008): Conceptions of giftedness. V: Pfeiffer, 
Zgodnje 20. stoletje je zaznamova-f inicija, ki je zapisana v ameriškem 

la uporaba testov inteligentnosti oz. Zakonu o izobraževanju nadarjenih 

merjenje t. i. inteligenčnega kvocien-in talentiranih iz leta 1978 in po ka­
ta (IQ). Po Kaufmanu in Sternbergu teri termin »nadarjen in talentiran« 

Steven I. (ur.), Handbook of giftedness in children: 
psychoeducational theory, research, and best practi­se (str. 71–91). New York: Springer. 
Komensky, Jan Amos (1995): Velika didakti­

ka. Novo mesto: Pedagoška obzorja. 
Robinson, Ann; Clinkenbeard, Pamela R. 

(2008) je razvoj teoretskih modelov nadarjenosti potekal v štirih stopnjah: področno splošni modeli (Galton, Spearman, Binet in Simon, Terman), področno specif ični modeli (Thur­stone, Horn, Catell, Caroll, Stanley, Gardner), sistemski modeli (Renzulli, Sternberg) in razvojni modeli (Tan­nenbaum, Feldman, Mönks, Feldhu­označuje otroke in mladostnike, ki na predšolski stopnji, v osnovni ali srednji šoli že izkazujejo sposobnosti ali potencialne sposobnosti, ki ka­žejo na zmožnost za visoke dosežke na področjih, kot so intelektualno, ustvarjalno, specif ično akademsko, vodstveno področje, izvajalska in vi­zualna umetnost, in zato potrebujejo 
(2008): History of giftedness: perspectives from the past presage modern scholarship. V: Pfeiffer, Steven I. (ur.), Handbook of giftedness in children: psychoeducational theory, research, and best practise (str. 13–31). New York: Springer. 
Stephens, Kristen R. (2008): Applicable federal and state policy, law, and legal con­siderations in gifted education. V: Pfeiffer, Steven I. (ur.), Handbook of giftedness in children: psychoeducational theory, research, and best practi­se (str. 387–408). New York: Springer. 

Prostovoljno delo pri Društvu zaupni telefon 




Samarijan 

• Sabina Gombač 
Idejo o zaupnem telefonu, ki je posamezniku v stiski na voljo 24 ur na dan, vse dni v letu, je 
g. Marjan Žveglič z ustanovitelji začel razvijati pred dobrimi dvajsetimi leti. V tistem času je bilo na voljo precej telefonov, ki so omogočali pogovor v stiski, le da so bili na voljo le nekaj ur dnevno. Potrebnih je bilo veliko pogovorov, organizacije, energije in truda, da je na božični večer leta 1996 ob 1.05 prvič zazvonil 
telefon. Od tedaj telefon deluje neprekinjeno. 
D
anes je Društvo zaupni te­lefon Samarijan nevladna, neprof itna, humanit ar na, prostovoljska organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju social­nega varstva in izvaja program klica v duševni stiski na mednarodni telefon­ski številki 116 123, ki si jo delimo s te­lefonom Sopotnik. Društvo finančno podpirajo Ministrstvo za delo, druži­no, socialne zadeve in enake možnosti, FIHO – fundacija za financiranje in­validskih in humanitarnih organiza­cij, občine, v katerih delujemo, člani s plačilom članarine in drugi donatorji. Društvo deluje na sedmih lokacijah po Sloveniji in združuje 340 članov, ki skrbijo, da telefon deluje 24 ur na dan, vse dni v letu, na dveh telefonih hkrati. Osnovno poslanstvo ostaja od samega začetka isto: biti pozorno uho in odprto srce za sočloveka v stiski. V teh letih so usposobljeni prostovoljci opravili že pol milijona pogovorov. Teme pogovorov se dotikajo bolečin v odnosih ali pomanjkanja odnosov, ži­vljenja s telesno ali duševno boleznijo, soočanja z različnimi odvisnostmi in posledicami le-teh, nenadnih življenj­skih udarcev, ki nas močno pretresejo in vplivajo na naše življenje ipd. Klica­lec je lahko kdor koli, ki se je v stiski odločil za telefonski pogovor. 
Na telefonu delujemo v skladu z osnovnimi načeli društva, ki so v skladu z Mednarodnim združenjem kriznih telefonov IFOTES: 
• 	
Popolna anonimnost in zaupnost tako klicalca kot prostovoljca. Po­polna anonimnost klicalcu omo­goča varnost, da se lahko sprosti in neobremenjeno razmišlja o svojem doživljanju, življenju in razmišlja­nju o poteh iz stiske. 

• 	
Spoštovanje klicalca kot osebe, nje­gove življenjske zgodbe, stiske, saj ne prevzemamo odgovornosti za drugega, ampak ga podpiramo v njegovih korakih. Sledimo načelu: »Kar želim, da drugi naredijo meni, jaz naredim drugim.« 

• 	
Štiriindvajseturna dostopnost kli­calcu omogoča, da ve, da smo mu lahko v oporo kateri koli del dneva. Naročanje in napotnice niso po­trebni, samo telefon. Klicalci so še posebej hvaležni za delovanje tele­fona v prazničnih dneh, nočeh, ko so stiske še bolj prisotne. 

• 	
Brezplačnost klica za klicalca omo­goča Telekom Slovenije. Tako smo na razpolago tudi tistim, ki jim f i­nančno stanje ne omogoča drugih oblik pomoči. 

• 	
Laičnost omogoča pogovor člo­veka s človekom v trenutku, ko je notranja stiska prevelika za enega. Klicalci so seznanjeni s prisotno­



stjo usposobljenega prostovoljca na drugi strani, če pa klicalec želi strokovno pomoč, ga usmerimo v ustrezne programe. 
• 	Pogovore izvajamo po Rogersovi metodi nedirektivnega svetovanja, ki je usmerjena v aktivno poslu­šanje, kar pomeni, da slišimo tudi neizrečeno in da ne sklepamo na osnovi lastnih izkušenj, ampak smo odprti za zgodbo klicalca. Vemo, da ko nas nekdo resnično sliši – brez sodb in nasvetov – nam je lahko že precej laže. S sočutnim in empatič­nim pristopom klicalcu pomaga­mo, da pride v stik s svojimi čustvi, jih ubesedi, kar mu lahko poma­ga pri uvidu v trenutno situacijo in razmišljanju o novih poteh. Pri tem smo čim bolj pristni in pozorni tako na svoje kot klicalčeve zašči­tno-obrambne mehanizme. Kdo je usposobljen prostovoljec, 
poslušalec? Poslušalec je odgovoren, sočuten član družbe, ki se je odločil, da bo namenil nekaj svojega proste­ga časa posamezniku v stiski in za to ne bo pričakoval plačila. Da je pro­stovoljec pripravljen za delo na tele­fonu, mora najprej uspešno opraviti trimesečno uvodno usposabljanje, ki je sestavljeno iz teoretičnega in prak­tičnega dela. Na usposabljanju se se­



telefon z visokimi pričakovanji in že-2016 pričelo v Ljubljani. 

“


je in kaj je storil. 

ljo, da bi čim bolj pomagal drugemu, kmalu pa spozna, da klicalec potrebuje predvsem veliko sprejemanja, strpno­sti in podpore za lastne korake. Pri tem se vsak izmed nas uči tudi o sebi, svo­jem odnosu do stiske, do življenja, do drugega in pri tem osebnostno raste. To lepo odseva tudi krajša pripoved 
Ne sprašujem se, kaj lahko dam, ampak enostavno sem. V času dežur­stva poskušam pustiti svoje skrbi pred vrati in biti na razpolago drugim. Na šolanju smo se učili veliko stvari, ki nam pridejo zelo prav. Najbolj po­membno zame je poslušanje. Tega se 
Prostovoljno delo ni samo trenu­tni navdih ali modna muha, ampak je odgovornost do vseh, ki so vključeni v to. Zato poleg rednega dežuranja obi­skujem tudi predavanja in supervizije. 
Od prvega dne sem se pri Samarija­nu čutila sprejeto takšno, kot sem. Za­radi vsega tega ostajam in vztrajam.«• 
znanijo z osnovnimi načeli društva in z Rogersovo metodo nedirektivnega svetovanja ter z ravnanjem v posebnih primerih. 
Ker se zavedamo odgovornosti dela na telefonu in ker vemo, da se prava šola začne šele s samostojnim dežura­njem, imamo mesečne supervizije in predavanja. Na telefonu se srečujemo z različnimi stiskami, ki jih klicalci na svojstven način izražajo, in ko se dotikamo duše drugega, je nemogoče, da se ne bi dotaknili tudi svoje. Klicalci lahko v nas prebujajo različne občutke, nas vabijo v različne skušnjave, zato redni superviziji dajemo velik pomen. Supervizija je priložnost za pogovor s strokovnjakom o lastnih stiskah pri delu na telefonu in je pomembna pod­pora med prostovoljci. Predavanja pa prinašajo predvsem širjenje obzorij 
o temah, s katerimi se srečujemo pri 
delu. Marsikateri prostovoljec pride na prostovoljke M., ki mesečno dežura na telefonu že od vsega začetka: 
»V vseh letih prostovoljnega dela na zaupnem telefonu se nikoli nisem spraševala, zakaj to počnem in kakšen smisel ima to moje početje. Od tre­nutka, ko sem v neki tuji seriji videla primer iz življenja mladostnice, ki je bila v stiski in je poklicala na tamkaj­šnji telefon, sem vedela, da si želim delati prav to. Priložnost je prišla in od takrat sem del čudovite skupine ljudi, ki darujejo svoj čas in svoje pozorno uho za stisko bližnjega. 
“
Če želite tudi vi del prostega časa nameniti posameznikom v 
stiski, se pridružite prostovoljcem zaupnega telefona Samarijan. Pokličite na tel. št. 01/23-91-673 ali pišite na e-naslov samari­jan@gmail.com in izvedeli boste več o usposabljanju za nove prostovoljce, ki se bo februarja 

učim še danes. V vsem tem času pa sem vse bolj hvaležna za vse, kar sem na telefonu prejela. Klicalci ogromno dajo, pa čeprav si predstavljamo, da dajemo samo mi. Oni iščejo pomoč ali pa samo poslušalca in so pripravljeni razgaliti svojo stisko, pokazati svoja čustva, ubesediti tisto, kar jih boli … Oni so pogumni, čeprav velikokrat čisto obupani, jezni, prestrašeni, bolni, pa vendar preživijo in gredo naprej. Težko, pa vendar. Z vsemi svojimi te­žavami se laže soočam, saj vem, da je moja preizkušnja tako majhna proti nekaterim drugim. Moje bližnje laže sprejemam, saj se zavedam, da ima vsak globoko v sebi svojo zgodbo in živi v svoji resničnosti. Skozi pogovore prečiščujem sebe, svoja občutja, doži­vljanje in odzive. Delo na zaupnem telefonu je del moje osebne rasti, saj laže sprejemam sebe z vsemi svojimi napakami in slabostmi in sprejemam drugega, ne glede na to, kdo je, kakšen 
Foto: Marko Hrovat 


Robert W. Reasoner, Marilyn L. Lane 

Kako vzgojiti srečnega otroka 
Ljubljana: Inštitut za razvijanje osebne kakovosti, 2015 168 strani, cena: 24,00 EUR 
Avtorja podajata ideje, strategi­je in predloge, ki so učinkoviti pri čustvenem, socialnem in in­telektualnem razvoju otrok ter pozitivno vplivajo na otrokovo vedenje in lastnosti. Delo temelji na podlagi 40-letnih raziskav in izkušenj. Predlogi v knjigi poma­gajo pri razvijanju osebnostnih lastnosti, ki jih kot starši želite spodbuditi pri svojih otrocih, da odrastejo v odgovorne, skrbne, spoštljive, notranje motivirane, srečne in uspešne odrasle. Avtorja za pomoč predlagata tudi 50 preprostih dejavnosti za krepitev toplega in pozi­tivnega odnosa z otrokom. 

Vojko Kavčič 
Umovadba 

Za bistre možgane v poznih letih 
Dob pri Domžalah: Miš, 2015 288 strani, cena: 24,95 EUR 

Avtor v pr vem delu poučno in razumljivo opisuje možgane, nji­hovo strukturo in funkcije ter razloži, kaj se z možgani doga­ja, ko se starajo. Velik poudarek je na tem, kaj lahko storimo, da ohranimo čim bolj bistre mož­gane – od prehrane do gibanja, socialnih stikov in različnih oblik vadbe. Avtor opisuje tudi demen­co, s poudarkom na alzheimerjevi bolezni, pri čemer ne pozabi na skrb za takega bolnika. V drugem delu knjige so praktične vaje za krepitev možganov ter nazorne sheme dogajanja v naših možganih. Knjiga je torej lahko tudi odlična telovadba za možgane. 

Anja Štefan 
Svet je kakor ringaraja 
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015 358 strani, cena: 39,90 EUR 

Gre za zbirko več kot 140 najboljših pesmic, pravljic inugank Anje Štefan. Številne nove, še neobjavljene ume­tnine so opremljene z ilustracijami najboljših slovenskihilustratorjev vseh generacij. Anja Štefan je znana po tem, da zna otrokom tenkočutno prisluhniti in kar najbolj spretno zapisati prenekatero pravljico, pesmico in ugan­ko. V tej zbirki je izbor najboljših, dodanih je nekaj še neobjavljenih. 
Michele De Beni (ured.) 
Biti vzgojitelj 

Ljubljana: Zavod Novi svet, 2015 173 strani, cena: 24,00 EUR 
Avtorji razmišljajo o vzgoji, opira­joč se na izkušnjo Chiare Lubich, ustanoviteljice gibanja fokolarov. Pomen medsebojnih odnosov, po­treba po ljubezni, učenju, kompe­tentnosti, iskanju, smislu … Vseh teh tem se avtorji lotevajo z zave­stjo, da vzgoja ni izbira na ‘kratek rok’, pač pa dolgotrajno priza­devanje: je zaupno pričakovanje, vsak dan novo, ki zahteva pokli­canost. Vzgoja ni samo didaktični načrt, ampak načrt za življenje. 

Borut Ošlaj 

Človek, svet in etos: študije o postsekularni f ilozof iji in svetovnem etosu 
Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. 204 strani, cena: 19,90 EUR 
Posebna odlika študije je premislek odnosa med predse­kularno filozof ijo, sekularno f ilozofijo ter postsekularno f ilozofijo, ki poslednje utemeljitve ne išče več izključno v človekovem razumu, hkrati pa se odvrača od sekularnega brezprizivnega zavračanja vsega religioznega. Avtorjevo mišljenje ne opušča metafizičnega izročila v celoti, saj še vedno misli utemeljitveno v smislu iskanja substancialnega mišljenja, ki bo sposobno poiskati trdne osnove v pogre­šanih moralnih vrednotah. 


Mateja Dostal 	Petra Burkelca 
Vloga učitelja pri razvijanju tujejezikovne Odgovornost za onesnaževanje morja sporazumevalne zmožnosti za poslovne z naftnih ploščadi sestanke v angleškem jeziku: primer Diplomsko delo 
simulacije poslovnih sestankov 	Fakulteta za pomorstvo in promet Univerze v Ljublja­ni, 2015 
Doktorska disertacija 
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, 2015 
M
ožnost onesnaženja morskega okolja se povečuje, Želeli smo prispevati k izboljšanju učinkovitosti in sicer zaradi velikega števila delujočih naftnih in poučevanja angleškega poslovnega jezika na viso-plinskih ploščadi v svetovnih morjih. Uvodni del tega dela košolski stopnji izobraževanja, in sicer z učinkovitim temelji na predstavitvi razvoja in delovanja naftnih plošča­razvijanjem tujejezikovne sporazumevalne zmožnosti, tj. di. Podrobno je opisan postopek vrtanja v morske globine, s simulacijami poslovnega sestanka v angleškem jeziku saj je ta eden glavnih povzročiteljev nesreč, omenjeni pa so za nadaljnje avtonomno in vseživljenjsko učenje tujih tudi najhujši dosedanji izlivi nafte ter njihove posledice za jezikov in lažje vključevanje v mednarodno poslovno okolje. Glavni del projekta je posvečen razvoju zakonodaje okolje. Korpusna analiza simulacij poslovnih sestankov na področju naftnih in plinskih ploščadi s poudarkom na študentov Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je dokumentih, katerih namen je ureditev in preprečevanje pokazala, kako se razvijajo nabor, struktura in nadzor onesnaževanja morskega okolja. Vsebinsko najpomembnej­nad jezikovnimi, sociolingvističnimi in pragmatičnimi ši del je razdeljen na mednarodno in evropsko zakonodajo, pr vinami tujejezikovne sporazumevalne zmožnosti ob del pa je namenjen tudi lokalni problematiki, torej Sre­prisotnosti in odsotnosti učit elja, opravljena je bila dozemlju in slovenski obali. Predstavljene so organizacije, primerjava simulacij poslovnih sestankov študentov in ki so uvedle pomembnejšo zakonodajo in konvencije, ter poslovnih sestankov poslovnežev ter podobnosti in razli-natančnejši opis prepovedi ali omejevanja onesnaževanja ke v pojavnicah, različnicah, sopojavnicah, pozitivnih in s strani naftnih ploščadi. Na globalni ali lokalni ravni ni negativnih ključnih besedah v obeh korpusih, kar skupaj enotnega dokumenta, ki bi urejal problematiko naftnih in s kvalitativno analizo pričevanj učiteljev in študentov plinskih ploščadi. Tudi področje preprečevanja in ukrepa­omogoča vpogled v specif iko in vlogo učitelja pri raz-nja v primeru nesreč naftnih izlivov ni dovolj urejeno. V za­vijanju in ozaveščanju celostnega razvoja tujejezikovne ključku je omenjena aktualna problematika v slovenskem sporazumevalne zmožnosti, da bodo ta spoznanja lahko prostoru ter novejša direktiva o regulaciji onesnaževanja postala del širše izobraževalne in poslovne skupnosti.• naftnih in plinskih ploščadi v evropskem okolju.• 

Iz življenja DKPS 

Ob prejemu Slomškovih 	»Če hočeš druge vneti, moraš sam Hvala vsem, ki so mi stali ob strani: goreti.« v mislih imam najprej okolje domače 
priznanj in naziva častni 
S
lomškovo priznanje! Sprejemam 	družine in župnije, rad se spominjam 
član DKPS 
ga vesel in presenečen obenem. semenišča in bogoslovja, navdušene-Ponikva, 26. 9. 2015 Koliko katehetov, katehistinj in du-ga iskanja in dela na župnijah, redne 
hovnikov širom naše domovine to po-udeležbe na katehetskih tečajih na Nocoj, pri cerkvi svetega Andreja slanstvo izpolnjuje še veliko boljše … Mirenskem Gradu, dragocenih izku­se bova ustavila, ljubimca stara, Na misel mi prihaja goreči grm v šenj iz stržiških tednov za mlade in dokler da zvon tišine ne razpara puščavi, Mojzesovo približevanje skriv-še mnogih izzivov, ki so mi pomagali in vabi v hram, kjer maša se odreja.nostnemu dogajanju in razodevanje in odstirali prav ta in tak pogled na 
Še nas je nekaj v veri iz Ogleja, Boga, ki se je takrat zgodilo in zazna-poslanstvo oznanjevanja. 
ki pomnimo, da Bog človeka mara, movalo vso človeško zgodovino. 	Jože Pegan 
samo da vrag nam duše ne začara, 	Dobra kateheza nastaja in se zgo­
ki slej ko prej po večnosti jo žeja. di na določenem kraju, ob ljudeh, ki Ob prejemu Slomškovega priznanjaTamkaj poklekneva v črvivi klopi, jih Sveti Duh išče, vabi in kliče, in ob Prevevajo me različne misli in ob­roke k molitvi sklenejo se same vsebinah, ki življenje posameznika in čutki. Najprej veselje, saj je ob­in pride glas, ki ga srce zastopi: skupnosti bogatijo in spreminjajo. čutek, da je kdo nate pozoren, da te 
kadar zaprosiš, se nasloni name, Brez teh, za posredovanje vere temelj-ceni in spoštuje, eden najosnovnejših 
jaz ti porečem, o prijatelj, vstopi, nih prvin, lahko verouk postane zgolj pogojev za človekovo srečo. 
in križ preloži si na moje rame! verski pouk, kar se nam žal pogosto Priznanja sprejemam tudi kot član 
dr. Andrej Capuder dogaja. 	učiteljskega zbora ŠKG in tudi kot priznanje skupnosti ljudi, ki je bila po osamosvojitvi Slovenije sposobna speljati projekt, ki ga neki moj prija­telj imenuje največja zgodba o uspehu v samostojni Sloveniji. Pri tem misli na obnovo, razvoj in uspešno delovanje nele ŠKG, ampak celega Zavoda Svetega Stanislava. 

Vesel sem in ponosen, da mi je bila dana milost, da sem tudi sam sodeloval v t ej ‘zgodbi’. Ko je let a 1993 po 48 letih prisilnega zaprtjaŠKG ponovno odprla vrata, smo se vsi sodelavci počutili nebogljene. Jaz sam se nikakor nisem zdel primeren za to, da bi v tej častitljivi ustanovi nadaljeval delo velikih profesorjev slovenščine Antona Breznika, Jakoba Šolarja, Franca Omerze, Antona Ko­ritnika … A očitno na božanski pisti za t a polet ni bilo dr ugega. R ekel sem si po Claudelu: Če bi te Bog ne potreboval na tem mestu, te tja ne bi postavil – in odrinil sem na ne­gotovo in neizhojeno pot profesorja slovenščine na prenovljeni šoli. Priiskanju podobe ŠKG smo se nasla­njali na predvojno tradicijo, na lastne pedagoške izkušnje in zaupali v svojo iznajdljivost in v božjo pomoč.
Pr vo leto delovanja ŠKG sem sam učil slovenščino vse razrede, pripra­vil letni delovni načrt, v njem dolo­čil poudarke in zasnoval nekatere posebnosti. Nekatere med njimi soše sedaj sestavni del pouka na ŠKG. Zelo sem vesel, da se je potem obli­kovala lepa ekipa slovenistov, s ka­terimi smo na šoli skupaj snovali in oblikovali nadaljnji razvoj pouka maternega jezika. 
Geslo letošnjega Slomškovega dne »Če hočeš druge vneti, moraš sam go­reti« (Slomšek) se mi zdi več kot pri­merno. Sam sem imel to misel več let napisano nad delovno mizo v kabine­tu za slovenščino. Učitelja vabi k temu, da razume svoje delo več kot le delo, ki ga je treba opraviti, ampak kot po­slanstvo, v katerem je pomemben žar, veselje do tega, kar počnem, in stalno izpopolnjevanje. Za ta zadnji del bi dodal misel velikega srednjeveškega filozofa Tomaža Akvinskega, namreč: »Človek je neskončno izpopolnljiv.« To velja tako za učitelje kot za učence. 
Jože Kurinčič 
Zahvala za Slomškovo priznanje 
D
ovolite, da se zahvalim za pri­znanje. Najprej naši predsednici Mirjani in članom OS Zahodna Do­lenjska, ki ste oblikovali predlog, nato komisiji za podelitev Slomškovih pri­znanj ter upravnemu odboru. Zahva­ljujem se tudi svojemu možu, ki mi ves čas stoji ob strani, me podpira in mi pomaga. Priznanje smo si zaslužili vsi. Res je, da sem marsikaj postorila za društvo, toda sadove je obrodilo le skupno in vzajemno delo. 
Ogenj smo zanetili. Okolica nas je prepoznala in sprejela. Nihče nam ne postavlja ovir. Navadili so se nas. Končno se počutimo svobodne pri opravljanju pedagoškega poslanstva.Že na ustanovnem občnem zboru smo ugotovili, da nas je pravzaprav veliko in da bomo lahko »gore premikali«, če bomo složni. In prva leta smo jih res. Predvsem v Kočevju. Na predavanjih smo se povezali tako posamezniki kot učiteljski zbori. Gostili smo mnoge dobre predavatelje, kot so BogdanŽorž, p. Silvo Šinkovec, Berta Golob in drugi. Duhovniki pripravljajo za nas postne duhovne obnove, sodelova­nje med pedagogi in župnijo se krepi. Ludvik in Božena ter zadnja leta tudi Mirjana nam pomagajo odkrivati na­ravne lepote, zgodovino in kulturo naše Slovenije in zamejstva. Ogenj se z leti sicer manjša, toda še vedno gori. Bog daj, da bi še naprej tlel in grel mlajše rodove. Hvala!• 
Slavka Janša 
V Postojni se je začelo 
V
četrtek, 19. novembra 2015, se je na povabilo postojnskega žu­pnika in dekana g. Ervina Mozetiča zbralo okrog 30 pedagogov. P. SilvoŠinkovec, Slavka Janša in Marija Ža­bjek smo na kratko predstavili svoj pogled na DKPS in predstavili, zakaj so člani društva. Na koncu so prisotni izrazili željo, da bi ustanovili območno skupnost ter povabili še pedagoge iz okoliških župnij (Pivka, Ilirska Bistrica …), kot je to v OS Zahodna Dolenjska. Oblikovali so iniciativni odbor v sesta­vi: Jože Mlakar, Eva Čeč, Ana Jurca in Leon Kernel.• 
Marija Žabjek 
Pedagoška maša 
V
četrtek, 12. novembra 2015, smo se zbrali pri pedagoški sveti maši v Kapeli nedolžnih otrok v Duhovnem središču svetega Jožefa. Nekateri so bili tu prvič, drugi pa že v materinem telesu, saj je bila prav tu ginekološka ordinacija. Na oltarju je upodobljeno, kako se je zemlja odprla in nam Bog na daritvenem oltarju nudi pomoč. 
Če komu, je ta kapela namenjenaučiteljem. Še kako smo poklicani, da varujemo otroke. Po sveti maši je sledil Slomškov večer v Ignacijevi sobi.• 
Magdalena Jarc 
Iz življenja OS Ljubljana 
V
zadnjem tednu septembra je po Sloveniji potekal Socialni teden pod naslovom V iskanju dialoga. Do­godkom smo se pridružili z zanimivim pogovornim večerom Učenec, učitelj in identiteta. Pogovor z dijaki je povezoval Matevž Vidmar, član skupine mladih pedagogov. Večer je bil zanimiv tako za mlade kot za že izkušene učitelje, saj je bil živa izkušnja dialoga in vseh njegovih pozitivnih učinkov med so­govorniki. V oktobru smo člani OS Ljubljana sodelovali v svetopisemskem maratonu, v novembru pa smo pogo­vor po sv. maši posvetili organizacij­skim spremembam v DKPS.• 
Helena Kregar 
Mini svetopisemski maratoni 
OS Mozirje 
V
Mozirju smo imeli Svetopisemski maraton v torek, 13. 10. 2015 od 19.30 do 24.00. Brali smo evangelij po Janezu in Pavlova pisma. 
Jelka Repenšek 
OS Ljutomer 
S
vetopisemski maraton smo izpelja­li. Brali smo 3 ure in imeli dobro podporo domačih duhovnikov. Bral­cev je bilo 13, poslušalcev nekaj več. Splača se biti vztrajen v dobrih stvareh. 
Milena Rakuša 
OS Ljubljana 
V
petek, 16. 10., smo v sklopu Sve­topisemskega maratona od 14.00 

do 16.00 v Marijini kapeli izvedli Mini svetopisemski maraton. Ni nas bilo veliko. Brali smo za vse tiste, ki niso mogli priti, za slovensko šolo in še najbolj za vse nam zaupane mlade, s trdno vero, da je Božja beseda dejavna! 
Magdalena Jarc 

OS Zahodna Dolenjska 
O
d 11. 10. do 18. 10. smo tudi v Ko­čevju organizirali svetopisemskimaraton. Že nekaj let katoliški pedago­gi povabimo vernike in drugo občestvo k branju Božje besede v cerkev Corpus Cristi na Trati. Da bi se Božja beseda sli­šala še izven cerkvenih zidov, smo letos dva dni prebirali Sveto pismo v Knjižni­ci Kočevje. Prijazno so nam odstopili čitalnico, v njej smo posedli v krog in branje je steklo. V duhu ekumenstva smo k branju povabili še evangelijsko in adventistično skupino vernikov in našemu vabilu so se prijazno odzvali. 
Trudili se bomo, da bi vnesli še ka­kšno spremembo, ki bi padla na plo­dna tla in naslednje leto privabila čim več tistih, ki jih stik s Svetim pismom poučuje, osrečuje in opogumlja. 
Mirjana Furlan 

OS Celje 
V
stolni župniji sv. Danijela v Celju, je bil Mini svetopisemski maraton – skupno branje Svetega Pisma (iz­menično 1 bralec 1 poglavje) v torek, 13. 10. 2015, in v sredo, 14. 10. 2015, od 15:00 do 17:45 v Marijini cerkvi v Celju. Povprečno število navzočih je bilo 10, kdaj kdo manj. Prebrali smo Markov in Janezov evangelij. 
Stanislav Pirnat 

OS Novo mesto 
B
ožjo besedo smo brali tri dni, od 
12. do 14. 10., v kapeli Zavoda F. 

I. Barage v Novem mestu. Vsak dan se nas je v dvorani zbralo v povprečju 10 bralcev oz. poslušalcev Božje besede. V Božjem miru smo se skupaj zbirali in iz kapele odhajali spočiti in napolnjeni z Besedo. Ta nas je včasih nagovorila glasneje in jasneje, včasih pa tiše in manj jasno. In vendar je delovala in bo delovala tudi v prihodnje. Hvaležni za skupaj preživete trenutke in trenutke povezanosti z Bogom se obračamo na Gospoda, naj nas v letu Božjega usmi­ljenja napolnjuje s Svetim Duhom, ki naj deluje in prenavlja nas same ter svet okrog nas. 
OS Novo mesto 

OS Trebnje 
L
etos smo v Trebnjem že tretjič or­ganizirali MSM. Začeli smo s sve­topisemsko urico za otroke in starše 1. in 2. razreda. S pomočjo oratorijskih animatorjev, ki so svetopisemski odlo­mek tudi odigrali, smo približali Jezu­sovo besedo na njim razumljiv način. S pesmijo in animacijo so animatorji dogodek še popestrili. 
Geslo letošnjega maratona je bilo: V ljubezni ni strahu. Strah pred Bogom izginja toliko bolj, kolikor bolj ga spo­znavamo. Spoznavanje Boga nas nav­daja tudi zaupanjem, da nas sprejema. Bralci in poslušalci smo tako imeli pri­ložnost, da smo globlje začutili Božjo navzočnost, saj ima Božja beseda moč, da spreminja življenja. 
Jasna Korbar 

OS Kranj 
Z
aradi misijona, ki je potekal v kranjski dekaniji med 15. in 25. 10. 2015, smo molitveni maraton izve­dli šele v ponedeljek, 9. 11. 2015. Brali smo Evangelij po Marku. Z branjem smo pričeli ob 16.00 in končali ob 17.45. Sodelovalo je 8 bralk, v kapeli pa je bilo tudi nekaj poslušalcev.• 
Marjeta Brence 

Dobrodelni koncert 
V
torek, 1. decembra 2015, je v An­tonovem domu na Viču potekal dobrodelni koncert ob 15. letnici pro­grama Človek za druge. Okrog 250 poslušalcev je prisluhnilo 5 različnim glasbenim izvajalcem: Katrinas, Jamm, Čedahuči, Ivana & Lev, Murat & Jose. Koncert je povezoval Marjan Bunič. Zbrana sredstva so namenjena pod­pori nadaljnjemu delovanju prosto­voljcev. Podprla so nas tudi nekatera podjetja: Finneko, Mclow, Igmat, InVi­sual Design, Plato, Do-Val, Hiša vizij, Sputnik, Top majice, Najcom. 
Prostovoljno delo lahko podprete tudi vi -z nakazilom na TRR SI56 6100 0000 9750 496, sklic 0600. 
Srčna hvala vsem!• 





Letno kazalo 2015 

Priimek in ime  Naslov  Rubrika  Št. Stran  
Ašič, Erika  Znanstveniki o teoriji spola  V žarišču: Človekove pravice in družina  66 13-14  
Ašič, Erika  Otroci so radi v naravi, pogovor z g. Ivanom  Naš pogovor  66  24,  
Esenkom  29-30  
Bajd, Tadej  Robotika navdušuje mlade za tehniko  V žarišču: Spoznavanje narave  67  19-20  
Bednjički Rošer, Barbara Gibalna dejavnost predšolskih otrok  Izkušnje  65  44-45  
Blažič, Igor  Vzgojni pogled na obdobje adolescence  V žarišču: Pedagogika montessori  65  11-13  
od 12. do 18. leta  
Bošković, Peran  Soglasje o temeljnih vrednotah za prihodnost  V žarišču: Soglasje o temeljnih vrednotah 68  9-11  
slovenske družbe  
Bratina, Lojze  Truhlar – vzgojitelj duhovnega izkustva  Duhovna izkušnja  68  31  
Cankar, Urša; Petek, Franci Razumevanje gibanja skozi oči Marie Montessori  V žarišču: Pedagogika montessori  65  16-17  
Cukjati, France  Človekove pravice in njihova zloraba  V žarišču: Človekove pravice in družina  66  19-20  
Cvelbar, Franc  Temna snov v vesolju  V žarišču: Spoznavanje narave  67  11-12  
Cvelbar, Franc  Krščanstvo, znanost in Evropa  V žarišču: Spoznavanje narave  67  18-19  
Dermastja, Janja  Popravni izpit  Starši  66  38-39  
Dermastja, Janja  Ob začetku novega šolskega leta  Starši  67  41-42  
Dermastja, Janja  Razvoj čustvene inteligence pri otroku  Starši  68  37-38  
Dharmaling  Nepristranskost – osnova pravičnosti in sočutja  V žarišču: Soglasje o temeljnih vrednotah 68  12-13  
Dobravec, Jurij  Papeževa okrožnica povezuje vse zemljane  V žarišču: Soglasje o temeljnih vrednotah 68  16-18  
Gajšek, Marija  Okolje montessori kot mikrodružba  V žarišču: Pedagogika montessori  65  5-7  
Gerjolj, Stanko, Franz  Etika in vrednote v šoli: 6–8 let  Etika v šoli  66  25-28  
Feiner, Mojca Resnik  
Golc, Lidija  Odluščiš …  Duhovna izkušnja  65  24  
Golež, Tine  Znanost ter vprašalnici kako in zakaj  V žarišču: Spoznavanje narave  67  7-8  
Golob, Nika  Od spoštovanja narave do spoštovanja človeka  V žarišču: Spoznavanje narave  67  5-7  
Gombač, Sabina  Prostovoljno delo pri Društvu zaupni telefon  Prostovoljno delo  68  44-45  
Samarijan  
Holcman, Borut  Na rob novemu ZZZDR  V žarišču: Človekove pravice in družina  66  10-12  
Janša, Slavka  Blagoslov šolskih torbic  Izkušnje  66  46  
Jarh, Vesna  Kako doživljamo pravljico  Izkušnje  67  47-48  
Jemec, Ana; Jarc, Evgenija Duhovnost v pedagogiki montessori  V žarišču: Pedagogika montessori  65  18-19  
Kham, Boris  Slomšek in naravoslovje  V žarišču: Spoznavanje narave  67  15-17  
Kham, Boris  Utrinki s festivala Science on stage 2015  V žarišču: Spoznavanje narave  67 24, 29  
Kham, Boris  Posedovanje znanja prinaša odgovornost;  Naš pogovor  67 30-33  
pogovor z dr. Edvardom Kobalom  
Kham, Boris  Biti učitelj fizike  Biti vzgojitelj  68  23-24  
Knavs, Simona  Pedagoška osebnost  Biti vzgojitelj  65  22-23  
Kolenec, Franci M.  Didel didel dojsa  Vzgojna področja  65  43  
Kolenko, Marijana  Človekove – otrokove pravice v luči ZZZDR  V žarišču: Človekove pravice in družina  66  3-4  
Komelj, Milček  Umetnik in hčerka  Vzgojna področja  65  41-42  
Komelj, Milček  Desetnica kot Maleševa barvita osebna izpoved  Vzgojna področja  66  42-43  
Komelj, Milček  Znanstvenikov dvom in zanos  Vzgojna področja  67  43-44  
Komelj, Milček  Sožitje umetnika in domovine  Vzgojna področja  68  40-41  
Končan, Peter  Preventivna vzgojna ponudba  Izkušnje  66  47  
Končan, Peter  Don Boskov preventivni vzgojni sistem  Biti vzgojitelj  67  34-35  
Kordeš Demšar, Melita  Spodbujanje otrokovega razvoja od 6. do 12. leta  V žarišču: Pedagogika montessori  65  8-10  


Priimek in ime Naslov Rubrika Št. Stran 
Košič, Mojca Brez plenic pred drugim letom? Starši 68 39 Kovačič, Bojan Pomen igranja inštrumenta in vaje Starši 66 40-41 Kovačič, Bojan Nadarjenost skozi čas Vzgojna področja 68 42-43 Lah, Peter Človekove pravice V žarišču: Človekove pravice in družina 66 21-22 Levc, Simona Mama, zmorem sam(a)! Starši 65 35-36 Levc, Simona Koraki do samostojnosti Starši 66 36-37 Levc, Simona Samostojnost šolarja Starši 67 40 Levc, Simona Ne grem več v šolo Starši 68 35-36 Mal, Bernarda Razmišljati. Kdo si upa? Kdo zna? Razredništvo in vzgojni načrt 65 32-34 Mlakar, Jože Življenjski polet V žarišču: Spoznavanje narave 67 3-4 Musek, Janek Evropsko ogrodje etike in vrednot (EOEV) V žarišču: Soglasje o temeljnih vrednotah 68 6-7 Novak, Bogomir Ukrepi zoper trgovino z ljudmi Prostovoljno delo 66 44-46 Nussdorfer, Vlasta Pravičnost V žarišču: Soglasje o temeljnih vrednotah 68 14-15 Ošlaj, Borut Zakaj potrebujemo skupne vrednote V žarišču: Soglasje o temeljnih vrednotah 68 4-5 Ottowitz, Niko Jožef Stefan – ob 180. obletnici rojstva V žarišču: Spoznavanje narave 67 13-14 Pavliha, Marko Alojz Cindrič o doktorandih prof. Franceta Vebra Biti vzgojitelj 66 31 Pavliha, Marko Svetovljansko gibanje za domače sožitje V žarišču: Soglasje o temeljnih vrednotah 68 3-4 Pirnat, Stanislav Kje se je izgubil zakaj V žarišču: Spoznavanje narave 67 9-10 Poljanšek, Janez Božja beseda nam nima ničesar povedati Duhovna izkušnja 65 24, 29 Poljanšek, Janez Ton Duhovna izkušnja 66 32-33 Poljanšek, Janez S simpatijo Duhovna izkušnja 67 36-37 Poljanšek, Janez Bodite budni Duhovna izkušnja 68 29-30 Pungertnik, Sonja Pravice so zapisane v stvarstvu in ljubezni V žarišču: Človekove pravice in družina 66 23 Rožič, Peter Deklaracija človekovih pravic: moč, argument, V žarišču: Človekove pravice in družina 66 5-7 soglasje? Schweiger, Robin Jezuitsko združenje za begunce Slovenije Prostovoljno delo 67 45-46 Skribe Dimec, Darja Televizija, tablica, telefon ali igra v naravi? V žarišču: Spoznavanje narave 67 21-23 Srna, Majda Matematika je lahko tudi lepa Biti vzgojitelj 68 24 Strahovnik, Vojko Vrednote in etična vzgoja Etika v šoli 67 25-28 Strahovnik, Vojko Vrednote in etična vzgoja v zgodnjem najstništvu Etika v šoli 68 25-28 Strahovnik, Vojko; Etika za najmlajše: 3–5 let Etika v šoli 65 25-28 Ćurko, Bruno Ščuka, Viljem Otroci in mladostniki z motnjo pozornosti: Razredništvo in vzgojni načrt 65 30-31 stik s seboj Ščuka, Viljem Otroci in mladostniki z motnjo pozornosti: Razredništvo in vzgojni načrt 66 34-35 prepoznavanje dogajanja Ščuka, Viljem Otroci in mladostniki z motnjo pozornosti: Razredništvo in vzgojni načrt 67 38-39 urjenje samoobvladovanja Ščuka, Viljem Otroci in mladostniki z motnjo pozornosti: Razredništvo in vzgojni načrt 68 32-34 prevzemanje odgovornosti Šinkovec, Silvo Osebna trdnost Uvodnik 65 1 Šinkovec, Silvo Družina je … Uvodnik 66 1 Šinkovec, Silvo Vaška gmajna Uvodnik 67 1 Šinkovec, Silvo Na poti k sebi Uvodnik 68 1 Šinkovec, Silvo Človekovo dostojanstvo je temeljna vrednota, Naš pogovor 68 19-22 pogovor z dr. Miroslav Mozetičem Šteblaj, Edvarda Enaka pot za vse, pogovor z Lore Anderlik Naš pogovor 65 20-22 Šturm, Milica Žar ptica Starši 65 36-37 Urh, Elizabeta; Šteblaj, Montessori kot pedagoški koncept celostne V žarišču: Pedagogika montessori 65 3-5 Edvarda obravnave človeka Vodeb, Roman Ustava, psihoanaliza, človekove/otrokove pravice V žarišču: Človekove pravice in družina 66 15-18 Vučajnk, Ajda Kristina Otrok ljubi delo V žarišču: Pedagogika montessori 65 14-15 Žalec, Bojan Pravica do prave družine: neodtujljiva pravica V žarišču: Človekove pravice in družina 66 7-9 vsakega otroka Žorž, Bogdan Redefinicija družine – eksperimentiranje Starši 65 38-41 z obstojem naroda 

In the 68th issue of the Vzgoja magazine, the last one in 2015, we write about the agreement on fundamental values. On 20th October 2015 there was a conference in Cankarjev dom, which was attended by representa­tives of various social and religious communities. They discussed the meaning and content of fundamental values which the future Slovene society can be built upon. In the Focus Theme Marko Pavliha presents this conference and writes about the importance of such a common foundation. The head of Serbian Orthodox Church Peran Bošković points out that the greatest threat to European society lies within itself; this is poverty, social inequality, interstate and international dishonest, greed and selfishness. He claims that we have discarded the true moral law, which God fitted into our being upon the creation; we should build the new humanity and promote cultural and religious dialogue. The representatives of the Buddhist Congregation Dharmaling point out that the impartiality is the condition for fairness and compassion. They speak of the fundamental values held by all the major religions and the importance of an individual’s critical thinking. Janek Musek presents the European framework of ethics and values, based on the European historical, cultural and civilisation tradition and leading contemporary value models. Borut Ošlaj discusses the importance of shared values directing our actions. He claims that if a state is not a community built on certain common values, it risks anarchy and chaos. Wise communi­ties try to avoid that. Vlasta Nussdorfer reflects on justice. She accentu­ates that it is not enough just to speak about values; what is important are actions, join commitment to fundamental values such as fairness, honesty, ethics, and diligence. Jurij Dobravec writes about pope’s docu­ment Laudato si’. In Our Interview Silvo Šinkovec talked with the President of the Insti­tutional Court of the Republic of Slovenia, dr. Miroslav Mozetič. As the core values he highlights the ones which are incorporated into the Constitution; these are respect for human dignity, freedom, democratic regime, equality, the rule of law and respect of human rights, including minority rights. In the Ethics at School section Vojko Strahovnik presents the starting points for ethical education in early teenage years and adds some actual material for workshops. In the Teachers rubrics Boris Kham derives from experience and presents his views on what a physics teacher should be like. Majda Srna shows a way how a teacher can make mathematics interesting for pupils, and finally Boris Kham presents some highlights from the festival Science in stage. In Spiritual Experience Janez Poljanšek writes about some aspects of the meaning of vigilance, attention and alertness, which can help us live in the Spirit. His reflection is based on texts from the Bible. Further on, Lojze Bratina presents the work of Vladimir Truhlar; he characterizes him as ‘educator of spiritual experience’. Under the heading Class Teachers and the Educational Plan Viljem Ščuka concludes his cycle of articles about children and teenagers with ADHD. This time he writes about the importance of accountability and how to achieve it. In the Parents section Simona Levc writes about how parents deal with problems of their children in school. Janja Dremastja presents the de­velopment of emotional intelligence, which is all too often neglected at the cost of the development of cognitive intelligence. Mojca Košič writes about potty training following the Montessori Method before the second year of age. In Fields of Education Milček Komelj presents the life and work of the painter Andrej Jemec. He rests his text on the image that adorns the cover, that is, a picture titled My Homeland. In the continuation, Bojan Kovačič writes about the concept of talent throughout history. In the Voluntary Work section Sabina Gombač presents volunteering at the society Confidential Phone Samaritan. In the New Insights rubrics we present diploma, master and doctoral the­ses. In the end, we are publishing the table of contents for the year 2015. 
Written by: Erika Ašič Translated by: Tanja Volk Peran Bošković, paroh srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani. Lojze Bratina, DJ, dr. teologije, je ustanovitelj založbe Župnijski zavod Dravlje. Napisal je vrsto razmišljanj, člankov, pesmi. Dharmaling je budistična kongregacija, ki širi Budove nauke v skladu z nasveti najvišjih lam in svetih bitij preteklega in sedanjega časa. V Sloveniji deluje od leta 2003 in je edina budistična skupnost doslej, ki je podpisala sporazum z Republiko Slovenijo. V svojem centru v Ljubljani izvaja reden program učenja in praks. Janja Dermastja, dipl. ped., prof. nem., je certificiran in licenciran praktik NLP, ‘coach’ in mediator, vodi center za kakovostno življenje Modra ura. Ima 20 let delovnih izkušenj v šolstvu. Jurij Dobravec, biolog, je desetletje in pol poklicno deloval na področju raziskav, komunikacije in varovanja narave Triglavskega narodnega par­ka. Danes se posveča pisanju o okoljski in naravovarstveni etiki. Dejaven je tudi na področju cerkvene glasbe in ohranjanja kulturne dediščine. Sabina Gombač, univ. dipl. soc. ped., integrativna psihoterapevtka, je strokovna vodja Društva zaupni telefon Samarijan. Ima tudi izkušnje s tera­pevtskim delom z odraslimi po možganski poškodbi ter njihovimi svojci. Boris Kham, prof. fizike in amaterski astronom. Na osnovni ali srednji šoli je poučeval 40 let, sodeloval je v različnih komisijah in pri organiza­ciji medpredmetnih taborov. Je avtor radijskih oddaj, samostojnih raz­stav ter 88 strokovnih člankov s področja metodike in didaktike fizike ter astronomije. Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve (2011) pre­daval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. Je izredni član SAZU, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, predsednik Slovenske matice in častni občan Novega mesta. Mojca Košič, mag., je pedagoginja montessori in ustanoviteljica Mon­tessori doma. Bojan Kovačič je asistent za specialno didaktiko (podpodročje glasba) na Oddelku za razredni pouk na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Simona Levc je svetovalna delavka in logopedinja na Drugi osnovni šoli v Slovenj Gradcu. Ima več kot dvajset let delovnih izkušenj, predava strokovnim delavcem in staršem. Janek Musek, prof. dr., je redni profesor za občo psihologijo na Filozof­ski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskuje in predava na področju oseb­nosti, vrednot, etičnih standardov, psihičnega blagostanja in zdravja. Doma in v tujini je objavil več kot 500 besedil, od tega nad 100 znan­stvenih člankov, 49 knjig, učbenikov oz. znanstvenih monografij. Vlasta Nussdorfer je pravnica, predavateljica, publicistka, pisateljica, humanitarna delavka ter dolgoletna predsednica Belega obroča Slovenije, društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj. Ustanovila je dva sklada za pomoč družinam v stiski. Je varuhinja človekovih pravic. Borut Ošlaj, dr., redni prof. za filozofijo na Filozofski fakulteti Univer­ze v Ljubljani. Ukvarja se predvsem s področjem etike. Predaval je tudi na univerzah na Dunaju in v Berlinu. Napisal je vrsto člankov ter šest monografij. Marko Pavliha, dr. iur., redni prof., prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani, gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti, publicist, esejist, soustanovitelj gibanja Svetovni etos Slovenija. Janez Poljanšek, DJ, mag. teologije, deluje v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani. Je voditelj duhovnih vaj in podobnih programov, ki poma­gajo udeležencem vstopati v lastno srce in odkrivati njegovo bogastvo. Majda Srna poučuje matematiko in fiziko na Osnovni šoli Frana Saleške­ga Finžgarja v Lescah. Vojko Strahovnik, doc. dr., je raziskovalec na Teološki fakulteti v Ljublja­ni ter predstojnik katedre za teorijo prava in etiko v javnem življenju na Fakulteti za državne in evropske študije. Je koordinator projekta ETHIKA ter avtor in/ali soavtor preko 50 znanstvenih in strokovnih besedil.Viljem Ščuka je zdravnik, ki raziskuje in spodbuja zdrav način življenja otrok. 35 let je bil šolski zdravnik, več kot 15 let dela kot psihoterapevt, prejel je vrsto priznanj. Strokovno dejavnost je usmeril v področje od­klonov v vzgoji, čustvovanju, vedenju in v obravnavo psihosomatskih težav otrok in mladih. Silvo Šinkovec, DJ, mag. psih., defektolog in teolog, ima izkušnje s svetovalnim delom, vodi duhovne vaje, različne seminarje ter več šol za starše. Je supervizor, predavatelj različnim skupinam ter avtor številnih strokovnih člankov, urednik revije Vzgoja in duhovni asistent DKPS. 



Andrej Jemec: Moja domovina (Utrip življenja) 
akril na platnu, 2015, 275 x 220 cm, zasebna last