Šolski novičar.
Unidan smo začeli novice ravno preteklega letošnjega eolskega leta naberati; naj gremo s tem početjem danes naprej, kamor nam ravno šolski letopisi ali programi ali pa preproste šolske klasificije v roke dohajajo.
Program višje gimnazije zagrebške nam razodeva posebno marljivost g. učnikov, zakaj trije so mu podali svoje doneske. Gospod prof. Brodnik je spisal nemški sostavek o neznano naglem razširjanji kristjanske vere vkljub mno-goverstnim overam pod gospodstvom rimskim, — gospod prof. V. Babukič v horvaškem jezika: „Mnenje o postanku glagoljskih pismenah", — gosp. profesor Zeit-hammer pa je priobčil „Resuitate der meteorologischen Beobachtungen an der Agramer Station vom Jahre 1858 bis Juni 1859. — Navaden nameček vsakega programa tedaj tudi tega so „Schuluachrichtenc', ki ga je spisal gosp. direktor Premru, iz kterega pozvedamo, da je zagrebška gimnazija štela letos 14 učnikov z vodjem vred, učencov pa 302 v 8 razredih. V 7. in 8. razredu je bilo čuda malo učencov: v unem 12, v tem celo le 4; vzrok te male množice se razjasnuje s tem, da tisti učenci, ki bojo duhovni, že po 6. šoli prestopijo v škofijsko privatno učilnico.
Letopis   ljubljanske realne  šole  se   pričenja  z nemškim spisom  pod   naslovom ;,Schule und Leben — ins-besondere Realschule und  gevverbliches Leben",  v  kterem marljivi gosp. vodja M. Peternel posebno razklada namen realnih šol in njih potrebo za vsakega fabrikanta, obert-nika in rokodelca,  ker  le ta šola mladini,   ktera hoče kadaj   s kakoršnim   koli  obertnijstvom   ali   rokodelstvom   se pečati, odpre oči, da spoznajo naturne stvari, njih moči in postave,   po kterih  se   godi   to   in uno.    Kdor ni   v šoli si razbistril   uma  in   ni   dosegel   do   jedra  natornim   stvarem, grize ves  čas  svojega  življenja   le lupino  in  ostane reven samouk.  Naloga realnih šol je tedaj za življenje obert-nikov in rokodelcov imenitna, al težavna je tudi, ako se pomisli, da po celo kratki poti se imajo peljati mladi fantiči v delavnico ravno tako veličanske kakor skrivnostne nature. Omenjeni sostavek našteva potem težave realnega šolstva in podučuje   starše,   ki   pošiljajo  svoje   fante   v te  šole.    Naš poklic ni, da bi celi ta sostavek prestavili v slovenski jezik, čeravno se nam dozdeva, da taki praktični spisi bi ravno tako potrebni bili   v slovenskem jeziku  spisani   kakor v nemškem.    Od   našega   prostega   ljudstva   se   v eno mer terja,   naj   bi ne zanemarjalo šolskega nauka   in zlasti toliko potrebnega   realnega,   in   marsiktero   zabavljico mora požreti zavoljo tega, — al   če  mu nihče   po   domače ne razloži:   kako in kaj  — in če se vse piše le v nemškem jeziku kakor  da   bi   le   nemški   stariši   pošiljali   svoje otroke   v šolo, kdo se nehote ne spomni Vodnikove pe-semce od „krajnske pare"! Ce v mariborskih, celjskih, va-razdinskih,   zagrebških in druzih šolskih letopisih nahajamo slovanske spise in se iz tega soditi sme, da ni prepovedano kak članek pisati tudi v domačem jeziku, se nam čudno   zdi,   da  ravno  v  ljubljanskih   gimnazijainih   in realnih šolah ni nikoli ne duha ne sluha!   Ker so gospod vodja   realnih  šol   v letošnjem   letopisu kakor tudi lani spisali hvale vredne praktične sostavke in ker stareji bravci ;,Novica vejo,   da oni znajo tudi dobro slovenski pisati,   bi se pač prikupili vsem, kterim je za omiko prostega naroda mar,   ako  bi   omenjene  poduke   v kterem  koli   slovenskem časniku krajnskim starišem podali v domačem jeziku, ker pisatelj sam more to, kar je v enem jeziku spisal, točno in razumno povedati v drugem jeziku. — Letos je ljubljansko
274
275
realno šolo obiskovalo 136 u cene o v, tedaj 5 manj kakor lani. To sicer ni velik razloček, vendar kaže število učeneov od leta 1853 do letošnjega leta, da ne raste od leta do leta, ampak da malo po malem p oje ml je, ker je leta 1854 že bilo 181 učeneov v vseh treh klasih. Kaj nek je vzrok tega? saj je menda ljubljanska realna šola tako dobra kakor vsaka druga spodnja realka. Po tem takem bi utegnili drugi trije vzroki poglavitni biti, — tako saj mi mislimo: Pervič imajo naši stariši po kmetih še premalo zapopadka o potrebi in koristi teh novih šol; našim kmetom so še večidel šole le za to, da se njih fant ali enmalo nemško nauči ali da bi dobili „gospoda"; za vse drugo jim ni mar, ker sami nepodučeni mislijo, da tudi njih fantom ni treba šolskega poduka za kmetijstvo, obert-nijstvo, rokodelstvo itd. Zato smo gori rekli, da kdor piše kaj praktičnega o realnih šolah, naj piše to tudi v domačem jeziku, da bojo ljuJje brali in se malo po malem „zbrihtali". Drugič: so ene leta sem se jele spet gimnazij al ne šole bolj polniti in zavoljo tega morebiti koliko toliko opušati realne. Tretjič: da doma nimamo višjih realnih šol. V7emo za stariše, ki pravijo: „če moram že fanta čez 3 leta v Gradec dati, ga pošljem tje raji koj pervo leto". In to, da smo v Ljubljani dozdaj le pol o vi carji, je gotov eden poglavitnih vzrokov, da peša naša realka. Ako bi se mesto združilo z deželnimi stanovi kakor tam pa tam drugod, bi se dala višja realna šola kmali napraviti; samo mesto ni kos vsemu temu; ako cela dežela zajema iz enega korita, naj pomagajo vsi za napravo tega korita. Nadjamo se, ko bode v življenje stopilo že dolgo zaželjeno novo deželno namestilištvo, da se bode naprava potrebnih višjih realnih šol kmali v pre-vdarek vzela; dotistihmal bomo še mogli čakati.