RAZMIŠLJANJA O RAZMIŠLJANJIH Smo sredi največje polemike o vlogi kulture in posebej umetnosti v samoupravni socialistični skupnosti. Kritične besede, izrečene na VIII. kongresu ZK Slovenije, ki odmeva v številnih člankih naših dnevnikov, časopisov in revij, izhajajo zdaj iz načelnih marksističnih pogledov, zdaj iz materije kulturnih disciplin samih, ne da bi doslej našli konkretnih stičišč in skupnega jezika. Če prav razumemo zgodovinsko—sociološka dokazovanja Stevana Majstoroviča v njegovi najnovejši nagrajeni knjigi »Kultura in demokracija", potem bi bilo treba ..osvoboditi kulturo njene apriorne vzvišenosti ali pa vsaj postaviti to vzvišenost pod resen vprašaj, kar bi bila danes prva kulturna naloga". Toda kako se spoprijeti s to nalogo, da bi kulturo ločili od zgolj civilizacije in bi postala kultura ,,pravica človeka do samopotrjevaja"? S samim posnemanjem kulturnih stvaritev se namreč spreminja v kult. Pri tem ne moremo mimo točne in usodne ugotovitve Cirila Zlobca v njegovem kongresnem razmišljanju (Naši razgledi, 21. )V. 1978), kjer pravi: ..Načrtovanje konkretnih oblik, konkretne podobe dela za prihodnost utegne postati na področju kulture znotraj umetniškega snovanja skoraj zanesljivo tvegano početje, ki nemalokrat deformira naravni tok stvari. Če kje, v kulturi prav gotovo sam dober namen ne more nadomestiti globljega posluha za naravne možnosti in potrebe, ki ustvarjalno navzočnost kulture v družbi pogojujejo ne zmerom v najbolj razvidnih oblikah". Najtežje pa je vsakršno načelno načrtovanje v glasbi ali bolje, v glasbeni umetnosti. Ne le pri nas, tudi po vzhodnem in zapadnem svetu se kopičijo v zadnjem letu zanimiva razmišljanja v tej smeri, da citiramo samo nekaj inozemskih prispevkov: Carl Dahlhaus „Ali je revolucija leta 1848 bistveno vplivala na razvoj glasbe" (ZRN), Lucca Lombardi: ..Razmišljanja o temi ..Glasba in politika", Miloš JozI „Na rob sovjetske diskusije o socialističnem realizmu" (ČSSR). Iz teh člankov razberemo, N 4 7 N 4 V kaj naj bi bilo v glasbi dokazljivo napredno, revolucionarno, socialistično, marksistično, pri čemer ugotavljamo, da smo tudi v mednarodnem merilu šele na začetku prave poti. Pri nas je prve temelje o osnovah glasbene sociologije šele nekaj let nazaj sprožil v svoji sorbonski disertaciji dr. Ivo Supičič. Preprost razlog za tako stanje je dejstvo, da glasba ne potrebuje nikakršnih izvenglasbenih sredstev za svojo umetniško dovršenost, ampak se lahko povsem zadovoljuje z lastnimi glasbenimi izraznimi sredstvi. Ta pa ne silijo v nikakršne izvenglasbene predstave in posiljevanje z njimi v šolskem pouku, komentarjih in razlagah nas samo oddaljujejo od bistva glasbene umetnosti. Morda je to pravi vzrok, zakaj na srečanju kultur narodov in narodnosti Jugoslavije aprila v Zagrebu ni v imenu glasbene kulture spregovoril noben slovenski glasbenik. Morda bolje tako. Izkazalo bi se namreč, da Slovenija „kot naša tradicionalna kulturna regija" glede glasbe že močno zaostaja za nekaterimi bratskimi republikami. Vendar k stvari! Vmes je nesporno vzgojni moment, o katerem smo zgoraj dejali, naj se ne razvije v „kult vzvišene kulture", ampak v sredstvo za osvobajanje človeka. Ali se zavedamo, kako zahtevna je taka vzgoja, ki mora demistificirati, kar je dokazljivo, izluščiti tisto, kar je genialno — enkratno — neposnemljivo, povzdigniti, kar je zdravo in se da posplošiti kot vrednota, obsojati, kar je nevredno in ponižujoče, pa najti za vse te kočljive naloge v odnosu na okoliš vedno primerne, verodostojne in prepričljive, nežaljive in usmerjevalne besede? Ne pozabimo, da je umetnost alogična kulturna disciplina, glasbena umetnost pa najmanj konkretna v njenem sklopu. Zato je toliko bolj pereča zahteva, da glasbeni vzgoji prav zaradi izjemno kočljive vloge spričo novih pogledov na samoupravno socialistično kulturo posvečamo večjo pozornost. PAVEL ŠIVIC FOTO: MARKO ALJANČIČ 2 d*" UREDNIKOVA BESEDA V tokratnem kramljanju z vami, spoštovani bralci, bi rad usmeril vašo pozornost na dve stvari. Prvič, številka, ki je pred vami, je zadnja v letošnjem letniku. Z njo končujemo že osmo leto izhajanja revije GM. Čas je torej primeren za obračun. Še pred počitnicami bomo podrobno analizirali letošnjih sedem številk. Pri tem močno računamo na pomoč strokovnjakov, ki smo jih zaprosili za oceno dela, pa tudi na vaša mnenja, želje in predloge. Rezultati analize nam bodo potem vodilo pri načrtovanju vsebine in oblike novega letnika. Mnogo si obetamo tudi od okrogle mize o reviji GM. Pripravlja jo Kulturna skupnost Slovenije, na njej pa bodo sodelovali predstavniki vseh institucij in OZD, ki so člani odbora podpisnic družbenega dogovora o razširjanju in financiranju periodičnega tiska. Naša revija bo tako prvič — podobno kot druge publikacije, ki so sistemsko financirane z družbenim dogovorom — javno ocenjena od vseh tistih, ki s svojim deležem na kakršenkoli način pripomorejo, da izhajamo. Pod lupo bo torej uresničevanje naše temeljne vsebinske zasnove. In drugič, kakor nestrpno pričakujemo oceno našega dela, vaših predlogov in želja, dragi bralci, tako si ob sklepu letnika seveda nadvse želimo, da bi nam ostali zvesti še naprej. Da bi jeseni ponovno naročili revijo GM in jo priporočili znancem in prijateljem, ki je doslej morda niso prebirali. HA SVIDENJE SEPTEMBRA! VAŠ UREDNIK 4 POGOVOR S PREDSEDNIKOM GMJ 6 PISMA 7 NAGRADA BOŽU LOTRIČU 9 DOSEŽKI UČEN- CEV SLOVENSKIH GLASBENIH SOL 11 ZBOR OVSKE NOVICE . 12 - 13 GIOACCHINO ROSSINI 14 JAZZ 16 POP 18-19 FINALE KVIZA GMS 78 24 MLADI SLOVEN- SKI SKLADATELJI $Oi ## NASLOVNA STRAN Fotografija RAGLJE je spodbudila le dobrih štirideset reševalcev, saj je oblika tega glasbila na naši sliki zares nenavadna. Vendar je bila večina rešitev pravilnih in izžrebali smo NADO MARAŽ, Celovška 177, Ljubljana DARJO SAVINEK, Polzela 206, Polzela in FRANCIJA ŠILARJA, Kuratova 29, Kokrica, Kranj, ki prejmejo veliko ploščo. Zadnja letošnja naslovnica prikazuje glasbilo, ki ga imenujemo tudi „panova piščal". Od reševalcev bi radi zvedeli za slovenska imena, ki jih še uporabljamo za ta inštrument. Rešitve pošljite do 15. junija, imena nagrajencev pa bomo objavili v prvi jesenski številki. V* /s Izdaja Glasbena mladina Slovenije Ureja uredniški odbor: dr. Janez Hoefler (glavni urednik), Igor Longyka (odgovorni urednik), Miloš Bašin (tehnični urednik in oblikovalec), Kaja Šivic (resorni urednik); lektorirala Mija Longyka. Naslov uredništva: Ljubljana, Krekov trg 2—II, telefon 322-367. Tekoči račun pri SDK Ljubljana, št. 50101-678-49381. Izhaja sedemkrat v šolskem letu, celoletna naročnina 25 din, cena posameznega izvoda 4 din. Grafična priprava: Dolenjski list, Novo mesto. Tiska tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. Oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov po sklepu republiškega sekretariata za informacije 412-1-72, z dne 22. oktobra 1973. Uredniški svet: Jože Stabej — predsednik (DGU), Mirko Vaupotič (RK ZSMS), Tone Lotrič (ZKOS), Dušan Vodišek (ZDGPS), Dane Škerl (DSS)., Sonja Cigan in Silvester Mihelčič (GMS), delegacija uredništva: glavni, odgovorni in resorni urednik. Revijo sofinancirata kulturna skupnost Slovenije in izobraževalna skupnost Slovenije. POGOVOR S PREDSEDNIKOM GMJ MILOŠEM POUANŠKOM & SODELOVANJE, ZAGOTOVILO RAZVOJA Majsko II. sejo zvezne konference Glasbene mladine Jugoslavije so spremljali pomembni sestanki predsedstva GMJ, aktiva zveze komunistov ter predsednikov republiških in pokrajinskih Glasbenih mladin. Kako bi ocenili rezultate, ki jih je prinesla konferenca? Najprej je treba povedati, da smo iz poročil pokrajinskih in republiških organizacij izvedeli marsikaj zanimivega in spodbudnega. Zelo ugodne spremembe so se v zadnjem letu zgodile predvsem v Glasbeni mladini Bosne in Hercegovine, kjer so uspeli rešiti nekajletne težave in pomladiti vodstvo. Razmere so se uredile tudi v Vojvodini, na težave pa je opozoril predsednik Glasbene mladine Srbije, kjer prihaja do krize predvsem zaradi neurejenih družbeno—ekonomskih odnosov. Eno najpomembnejših poglavij je seveda akcijski načrt, o katerem je že razpravljala vsa jugoslovanska Glasbena mladina v bazi in ga je konferenca ponovno potrdila kot dokument trajnejše vrednosti. V tem načrtu je treba poudariti nekatere osnovne naloge, ki čakajo Glasbeno mladino v prihodnjih letih. V letu kongresov, ki v mnogočem močneje poudarjajo kulturnopolitično vlogo Glasbene mladine in ko z vso resnostjo pripravljamo praznovanje 25—letnice Glasbene mladine Jugoslavije in 30. mednarodni kongres FIJM, ki bo leta 1979 pri nas, si moramo prizadevati, da bi dosegli jasnost glede članstva, prek katerega se uveljavlja delegatska beza. Ob tem j« seveda tako] naslednja naloga ustanavljanj« novih osnovnih organizacij Glasben« mladine. To bo mogoče le s te tesnejšim sodelovanjem z organizacijami zveze socialistične mladine, zveze kulturnih organizacij in podobnih pobudnikov kulturnega življenja. Močneje pa se bo treba povezovati tudi z vsemi glasbenimi in vzgojnimi ustanovami: glasbenimi šolami, vzgojno-varstvenimi ustanovami, osnovnimi, srednjimi in visokimi šolami ter akademijami za glasbo, da bi okrepili in razširili možnosti ustvarjalnih hotenj mladih. Svoj jubilej bi GMJ želela proslaviti s tem, da bi bilo v naslednjem letu v Jugoslaviji 500 občinskih in 5000 osnovnih organizacij GM. Pripravljamo tudi jugoslovansko karavano Glasbene mladine, ki naj bi pod naslovom „25 let - 25 mest" prepotovala vso državo. V tem času naj bi izšla tudi knjižica o 25-letnem delu Glasbene mladine pri nas. Priprave za kongres FIJM napredujejo, vendar smo nekoliko pozni, saj še vedno nimamo dokončnega uradnega pristanka za to veliko manifestacijo. Treba je paziti na pravočasnost programiranja in zagotovitev finančnih sredstev. Mednarodni glasbeni tabor v Grožnjanu postaja ena najpomembnejših prireditev naše organizacije, saj je vodstvo dobro sestavljeno in kadrovska zasedba okrepljena. Kaj pa medrepubliško sodelovanje? Ta aktivnost je doživela na konferenci resno kritiko. Izkazalo se je celo, da več pozornosti posvečamo mednarodnim akcijam kot sodelovanju med republiškimi in pokrajinskimi organizacijami. Od lanskega kongresa v Rovinju ima Glasbena mladina Jugoslavije neprofesionalno vodstvo, kar verjetno prinaša določene tehnične težave. Prav gotovo delo ni olajšano s tem, da je predsednik v Ljubljani, sekretar v Sarajevu, strokovna služba pa v Beogradu. Na konferenci smo na zamotano poslovanje opozorili in prosili za pomoč pri iskanju prostorov, kjer bi mogli postaviti samostojno strokovno službo za Glasbeno mladino Jugoslavije. Trenutno to delo namreč opravljata strokovni službi Beograda in Srbije, kar pa ja la začasna railtev. KAJA ŠIVIC POVEČANA AKTIVNOST GMJ V prvih dneh maja so se v Topoli-Oplencu (SR Srbija) zbrali delegati republiških in pokrajinskih organizacij Glasbene mladine na seji zvezne konference GMJ, najvišjega organa GMJ med dvema kongresoma. Pregledovali so uspehe pri izpolnjevanju akcijskega programa, saj je bil to prvi sestanek zvezne konference po kongresu v Rovinju maja 1977. Delegati so obravnavali vprašanja z obsežnega dnevnega reda, predloga predsedstva ZK GMJ, ki je imelo svojo sejo uvodoma. Najprej so poročali predsedniki republiških in pokrajinskih organizacij, še posebej kritično so ocenili medrepubliško izmenjavo programov. To bo potrebno organizacijsko utrditi in obogatiti še zlasti prihodnje leto, ko bo Glasbena mladina Jugoslavije slavila 25-letnico svojega delovanja. V letu 1979 bo GMJ tudi gostiteljica 30. kongresa mednarodne federacije Glasbene mladine (FIJM). Komite za pripravo kongresa je poročal o dosedanjih pripravah ter predlagal program samega kongresa. Delegati so po obširni razpravi sprejeli program dela kongresa, potrdili nosilce posameznih nalog in izvolili delegacijo Z K GMJ, ki bo kongres predstavila julija letos na seji generalne skupščine FIJM. Zvezna konferenca je v svojem delu razpravljala in sklepala o poslovniku organov GMJ, o načrtu dela in finančnem predračunu za leto 1978 ter o ostalih vprašanjih, ki so pomembna za tvorno in uspešno uresničevanje akcijskega programa razvoja organizacije. V času zasedanja zvezne konference je bila še seja aktiva ZK delegatov v organih GMJ In sestanek vseh predsednikov republiških in pokrajinskih organizacij Glasbene mladine. MARKO STUDEN POLETNI GLASBENI TABORI Kot vsako leto bodo tudi letos organizacije Glasbene mladine pri nas in v svetu pripravile delo poletnih glasbenih taborov. Prijteno bivanje v zanimivem kraju se dopolnjuje in bogati s pridobivanjem glasbenega znanja in ! izmenjavanjem izkušenj s tovariši s celega sveta. Na kratko vas obveščamo o obliki in vsebini dela posameznih tečajev. DOM A... Najbližji poletni tabor je že v Grožnjanu. Kulturni center mednarodne federacije Glasbne mladine bo od junija do septembra priredil najrazličnejše tečaje (trajajo od 2 do 3 tedne): mešani mladinski zbor in otroški zbor, seminarji za zborovodje, simfonični orkester, komorni orkester, seminarja za mlade dirigente in mlade skladatelje, tečaji afriške, arabske in jazz glasbe, mojstrski tečaji za kitaro in orgle, seminar za instrumente srednjega veka in renesanse ter rekonstrukcije orgel. Poleg tega bodo vsakokrat delovali tudi umetniški ateljeji vseh udeležencev (glasba, drama, ples,...). Tečaji za organizatorje in animatorje kulturnih dejavnosti pa so organizirani v vmesnih izmenah. ... IN NA TUJEM Irchonvvelcz v Belgiji - komorni orkester, Vejle na Danskem — komorna glasba, Orage/Aix en Provence v Franciji — zborovsko dirigiranje, uvod v opero in operni festival, Pecs na Madžarskem — poljska glasba, Bayreuth v ZR Nemčiji — simfonični orkester, komorna glasba, godalni kvartet, mešani zbor, tečaj za operne soliste, interpretacija orgelske glasbe, indijski klasični ples, seminarji in simpoziji, Weikersheim v ZR Nemčiji — opera in komorna glasba, Bydgoszcz na Poljskem — interpretacija sodobne glasbe, Olsztyn — komorni orkester in orgle, Siedlce — simfonični in komorni orkester in afriška glasba, Umea na Švedskem -simfonični orkester in komorna glasba, Halmstad — komorna glasba za pihala in tolkala, Severna Dakota v ZDA pa spet komorna glasba. Za vse podrobnosti in prijave se povežite s strokovno službo GMS, Ljubljana, Krekov trg 2/II (tel. 322-367) do 10. junija. ORGANIZIRANOST ALI GIBANJE GLASBENE MLADINE? ABONMA MLADI MLADIM STANKO ARNOLD FOTO: SREČKO ZALOKAR Prav je, da si v zadnji številki naše revije pred počitnicami malo pobli-ie ogledamo trenutno organizacijsko stanje GM v Sloveniji. Po 2. programsko-volilni seji RK GMS (Ljubljana, 19. 11. 1977) se je na prvi seji predsedstva GMS (Ljubljana, 11. 3. 1978) utrdilo število občinskih drušev Glasbene mladine v Sloveniji. Vseh je sedaj 19 in od teh je večina že statutarno-pravno legalizirana, skoraj nobeno pa nima organiziranih osnovnih organizacij oziroma aktivov GM ter članstva. Kaj to pomeni? Ugotovitev, da se dejavnost (program in akcije) Glasbene mladine pri nas odvijajo večinoma kot gibanje in ne organizirano. In to kljub temu, da je bilo sprejetih že nešteto sklepov, popisanih mnogo materialov, dopisov... Kljub temu, da je Glasbena mladina v Sloveniji organizirana že od 1964 v Ljubljani, od 1965. v Mariboru in od 1969. v Sloveniji (GLASBENA MLADINA SLOVENIJE). Četudi vsa društva GM v SRS, ki so podpisala Samoupravni sporazum o prostovoljni združitvi v Zvezo društev GM v SRS (GMS) sprejemajo statute, glasujejo za številne sklepe samoupravnih organov Glasbene mladine Slovenije in svojih društev, v Sloveniji še vedno nima-nio izvedenega popisa članstva GM. To vse se dogaja ne glede na to, da je Glasbena mladina že četrto leto kolektivni član Zveze socialistične mladine na vseh nivojih združevanja in od 1977. naprej soustanovitelj Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Danes je Glasbena mladina organizirana na občinskem, medobčinskem ali mestnem nivoju v: AJDOVŠČINI, BELI KRAJINI (za Črnomelj in Metliko), BREŽICAH, CELJU, GORNJI RADGONI, HRASTNIKU, JESENICAH, KRANJU, KRŠKEM, LENDAVI, Ljubljani (za pet ljubljanskih °bčin), LJUTOMERU, MARIBORU, MURSKI SOBOTI, NOVI GORICI, NOVEM MESTU, POSTOJNI, SLOVENSKIH KONJICAH in VELENJU. Predvsem bi bilo potrebno od občinskih društev GM slišati, kaj je Poglavitni vzrok za tako stanje 9'banja in takšno (ne)organiziranost Glasbene mladine v Sloveniji. Če si °b ustanavljanju novega društva želimo v prvi vrsti program in akcije, le povsem nenormalno, da se je po ,ei začetni zagonski odločitvi Staknilo. Ali GM v Sloveniji ne Potrebujemo? Na republiškem nivoju se poleg občinskih programov odvija nekaj akcij, ki so enako pomembne za celo republiko, ne glede na to, ali se v določenem občinskem prostoru odvija (ne)organizirana GM. Ali bi bilo potrebno te akcije zopet najprej za vzor in metodo dela še posebej ovrednotiti v smislu (ne)članstva v Glasbeni mladini? Kljub številnim samoupravnim organom GMS in profesionalnim delavcem za GM v Sloveniji (dva tajnika na nivoju občinske-mestne organizacije GM v Ljubljani in Mariboru ter štirje delavci na GMS) to še ni zaživelo in se zato ne čuti neposredna menjava znotraj vseh nivojev (ne)organiziranosti GM v SRS. Samoupravni organi GMS, kot so RK GMS, predsedstvo, izvršni odbor, komisije (za program in koordinacijo, za statut, organizacijski razvoj in kadrovska vprašanja, za splošno ljudsko obrambo), odbori ..., so zaživeli zlasti po zadnji republiški konferenci GMS. Na vsakem koraku je čutiti zagnanost in dobro voljo peščice posameznikov, ki pa „zadeve Glasbene mladina" enostavno ne morejo premakniti v množičnost. Kaj je temu vzrok? Ker je to zadnji prispevek pred prvo naslednjo sejo predsedstva GMS, naj vse skupaj zveni kot nagovor njegovim delegatom, ki naj še pred naslednjo sezono dokončno programsko ovrednotijo članstvo v Glasbeni mladini. Vsaj kar se tiče programov, ki se neposredno odvijajo na republiškem nivoju, kot so revija GM, kviz GMS, poletni glasbeni tabori, koncertne in ostale prireditve ... Seveda v prihodnje kaže na bolje. Videti je, da bomo bogatejši kar za štiri nova občinska društva GM v Sloveniji: Koper (obalno-kraško društvo za Izolo, Koper, Piran in Sežano), Tržič, Radlje ob Dravi in Tolmin. Tu se že zbirajo peščice mladih in njihovi mentorji, ki sestavljajo iniciativne odbore za ustanovitev Glasbene mladine. Želimo njim kot še ostalim občinskim društvom ZKOS ter OK ZSMS (beri: še 28 občinskih središč v Sloveniji brez GMI), da svoje želje uresničijo z ustanovnim občnim zborom in komornim koncertom, ki ga jim ob takem dogodku prireja Glasbena mladina Slovenije. Ali ste že razmislili pri tem o takojšnji organizaciji osnovnih organizacij in svojem članstvu? Članske karte, ki so enotne za celo Jugoslavijo, lahko naročite na GMS. FRANC KRIŽNAR Ker je rubrika, namenjena abonmaju, v prejšnji številki zaradi pomanjkanja prostora izpadla, smo vam tokrat dolžni poročilo kar za dva pretekla koncerta. Oba sta doživela presenetljiv odziv, tako da je bila mala dvorana Slovenske filharmonije zopet prenapolnjena. Stanko Arnold, prva trobenta simfoničnega orkestra SF, je učenec Antona Grčarja, znanja in izkušenj pa si je nabiral še na izpopolnjevanju v Parizu pri svetovno znanem solistu Rogerju Delmottu. Bržkone je tukaj iskati tudi vpliv na izbiro programa, ki je bil skoraj izključno francoski. V izvedbi sta se izvrstno ujela fanfarni značaj glasbe in virtuozno obvladovanje instrumenta. Pri izbiri programa je imel pozavnist Kiril Ribarski manj srečno roko (vprašljive adaptacije violinske literature). Pač pa je bil po izvajalski plati popolnoma enakovreden izvajalec koncertnega večera, še posebej izvedbe Petričeve Kadence za solo trombon, ki je izzvala spontano in bučno pohvalo. Sedmi koncert abonmaja je predstavil najnovejše dosežke najmlajše slovenske skladateljske generacije — o tem si poglejte reportažo na zadnji strani. ..Nagrajenci tekmovanja glasbenih šol Slovenije" je delovni naslov majskega abonmajskega koncerta, na katerem so nastopili tisti slovenski solisti in ansambli glasbenih šol, ki so prejeli najvišje nagrade tudi na zveznem tekmovanju, ki je bilo konec aprila v Beogradu. Tako so se predstavile tri pianistke: (Lidija Malahodky, Verenka Terčelj in Božena l+up) ter trije komorni ansambli: Kvartet CGV Koper (Jelena Kobi—flavta, Ksenija Kos—flavta, Milan Rejec-klarinet, Sindija Korenič—klavir), Klavirski trio ZGBI Ljubljana (Jernej Jerši-novič—klavir, Gordana Ivančir— violina, Ivan Gracar—violončelo), in Kivntet flavt ZGBI Ljubljana (Marjeta Pucelj, Marija Ladič, Matjaž Debeljak, Mateja Haler, Cveto Kobal). Naj navedemo še imena njihovih učitetjevoz. mentorjev. Prvi dve pianistki sta iz razreda prof. Janeza Lovšeta, tretja iz razreda prof. Andreja Jarca, mentorji komornih ansamblov pa so: prof. Marijan Kocjančič, prof. Tomaž Lorenz in prof. Igor Karlin. Sklepni koncert abonmaja Mladi mladim 1977/78 bo 6. junija. Ob ansamblu tolkal ZGBI Ljubljana pod vodstvom Borisa Šurbeka bi moral nastopiti že napovedani Jazz ansambel istega zavoda, kar pa zaradi kadrovskih in tehničnih težav ne bo mogoče. Tako bo drugi del koncerta izvedel Pihalni orkester CGV Maribor pod vodstvom Staneta Jurgeca. Tudi ta ansambel je prvi nagrajenec letošnjega zveznega tekmovanja glasbenih šol. Tako bo abonma v juniju sklenil že svojo drugo sezono. Vsekakor doživlja primeren odmev v okviru koncertne dejavnosti v Ljubljani pa tudi v širšem okviru. Vse koncerte namreč snema ljubljanski radio in posnetke je mogoče poslušati enkrat mesečno ob sredah ob 18.05 uri. Vabimo k poslušanju! MARKO STUDEN 5 V zaključni številki tega letnika objavljamo kar štiri zanimiva pisma naših mladih bralcev in sodelavcev, zato jim namenjamo nekoliko več prostora. Pisemca iz Idrije, s Koroške in z Vzgojiteljske šole v Ljubljani bomo nagradili s posebno številko lanskega letnika revije GM — Življenje in delo Bele Bartoka, pismo učenk s šole Majde Vrhovnik iz Ljubljane, ki pišejo o sodelovanju na letošnjem kvizu Glasbene mladine, pa s knjigo Leonarda Bernsteina „Srečne ure ob glasbi", saj so si jo s prizadevnostjo in prijetnim pisanjem zaslužile. PREŽIHOVI DNEV11978 OPERNI PEVCI V IDRIJI V torek, 28. marca, so se idrijski glasbeni publiki predstavili solisti ljubljanske opere: sopranistka Anica Pusar—Jerič, altistka Božena Glavak, sopranistka Zlata Ognjanovič, tenorist Jurij Reja in basist Ivan Sancin, pri klavirju je bil Igor Švara. S svojim enournim programom so pevci vse prej kot navdušili idrijsko občinstvo. V programu arij in samospevov iz vseh glasbenih obdobij se je s svojo poustvarjalno močjo nad povprečnost dvignila le Zlata Ognja-novičeva, ki je opravičila ugled tako kvalitetne glasbene ustanove kot je ljubljanska operna hiša. Prvi vzrok, da večer arij in samospevov ni uspel tako, kot bi lahko, gre iskati kar pri občinstvu. Publika, ki zelo redko sliši opernega pevca „v živo", takih nastopov ni vajena. Zakaj jih sliši tako redko ali, bolje rečeno, zakaj jih sploh ne sliši, je drugo vprašanje. Dejstvo pa je, da so poslušalci napolnili le slabo polovico rudniške dvorane, kar je za mesto z osem tisoč prebivalci odločno premalo. Drugi vzrok za neuspeh koncerta pa gre iskati pri izvajalcih samih — v vsem njihovem obnašanju, v slabem in napačnem napovedovanju, v čakanju solistk, da so se za odrom uredile, v pavzah, v glasnem smehu in pogovoru med točkami, ki so motili poslušalce. Kratko rečno — publika je imela občutek, da jo ljubljanski solisti naravnost podcenjujejo. Ob vsem tem seveda ni kaj govoriti o stiku med poslušalci in nastopajočimi. Nekoliko, a ne dosti bolje je izzvenel popoldanski dijaški nastop, za katerega gre organizatorja še posebej pohvaliti. Če smo bili pri večerni predstavi razočarani nad obiskom, smo bili popoldan presenečeni nad zanimanjem naše mladine za operno glasbo. Mladi iz vseh idrijskih šol so napolnili dvorano do zadnjega kotička. Izbira programa se je zdela povsem pravilna, kajti poslušali smo samo arije, pa še to nekoliko bolj znane. Le 35-minutni program je bil malo prekratek. Tako množičen obisk mladine vsekakor narekuje pristojnim organizacijam, da pomnožijo število koncertov za mladino. DAMIJAN BOGATAJ 6_________________________ Ivan Cankar je zapisal: „Ne bela krizantema na fraku, ampak rdeč nagelj na kamižoli!" Teh besed bi se morali zavedati vsi Slovenci, še posebej mi, ki živimo na Koroškem. Še večjo odgovornost čutimo, saj našim rojakom, komaj nekaj kilometrov oddaljenim od nas, še danes ne priznavajo pravic, ki so jim zagotovljene z državno pogodbo. Februarja in v začetku marca so potekali pri nas „Vorančevi dnevi 78", letos posvečeni kar trem velikim mojstrom slovenske besede: Prešernu, Župančiču in Prežihu. Razrasli so se v obsežno manifestacijo z nad 50 prireditvami in tu in onkraj jugoslovansko-avstrijske meje, z nad 3000 nastopajočimi in okrog 20.000 obiskovalci. Začeli so se v Študijski knjižnici na Ravnah z recitalom Župančičevih pesmi. Občuteno recitiranje članov več KUD iz vse doline je zelo uspešno dopolnjeval moški pevski zbor VRES. Osrednja prireditev je bila vsekakor veliko pevsko srečanje „Od Pliberka do Traberka". Na njej je sodelovalo kar 27 pevskih zborov z obeh strani državne meje. Sedemnajstega februarja smo, razdeljeni v tri skupine, nastopili po vseh večjih krajih doline. Pevski zbor ravenske gimnazije je nastopil v Mežici in Pliberku. Najbolj se nam je vtisnil v spomin sprejem, ki so nam ga priredili gostoljubni Pliberčani v svoji nabito polni dvorani. Presenetili in nagradili so nas z izredno prisrčnostjo in toplino. Nepozabno doživetje za vse pevce in obiskovalce je bila zaključna prireditev srečanja, še posebej njen sklepni del, ko smo vsi zbori (osemsto pevcev) skupno zapeli tri koroške pesmi. Pri tem se nam je pridružila tudi navdušena publika. Na dan Prehžihove smrti je naša šola organizirala proslavo, na katero smo povabili tudi predstavnike literarnih krožkov z drugih srednjih šol po Sloveniji. Povabilu se je poleg drugih odzval dijak slovenske gimnazije v Celovcu. Predstavil se nam je s svojimi zelo občutenimi in aktualnimi pesniškimi teksti. Ob tej priložnosti so dijakom, ki so tekmovali za Prežihovo bralno značko, podelili značke in skromna knjižna darila. Vorančeve dneve je izredno popestrilo gostovanje folklorne skupine iz pobratenega Čačka. Zaplesala nam je nekaj skrbno naštudiranih plesov iz raznih krajev Jugoslavije. Društvo likovnih umetnikov iz istega kraja pa je priredilo na Ravnah razstavo slikarskih in kiparskih del nekaterih svojih članov. Imeli smo priložnost poslušati koncert simfoničnega orkestra RTV Ljubljana. Zaigrali so nam dela Liszta, Parme, Saint—Saensa, Čajkovskega in Dvoraka. Dirigiral je Anton Kolar. Orkester je pri nas gostoval prvič. Nastopil je v veliki šolski telovadnici pred okrog 1200 poslušalci. V gledališkem delu programa je skupina KPD Prežihov Voranc z Raven uprizorila krstno predstavo Prežih — Šipekovega Judenburga, Šentjakobsko gledališče iz Ljubljane pa je dvakrat nastopilo z Župančičevo Veroniko Deseniško. Vseh prireditev, ki so se v času Vorančevih dnevov zvrstile v krajih naše krajine, seveda nismo mogli našteti, menimo pa, da že teh nekaj podatkov dokazuje, kako si prizadevamo uresničiti načelo, da bi kultura res postala sestavina vsakdanjega življenja, kar se le da velikega števila naših občanov in nas samih. Dijaki 2. e letnika pedagoškega oddelka gimnazije Ravne na Koroškem SREČANJE Z USTVARJALCI SODOBNE GLASBE Članice osnovne organizacije Glasbene mladine na Vzgojiteljski šoli v Ljubljani smo že nekaj časa nameravale pripraviti srečanje z nekaterimi izvajalci in skladatelji. S kolegico Mojco sva se povezali s profesorjem Tomažem Lorenzom in na najino veselje je naše povabilo sprejel. Predlagal je, da povabimo tudi kitarista Igorja Sajeta in skladatelje Igorja Štruhca, Primoža Ramovša in Lojzeta Lebiča. Začele so se velike piprave — s plakati, sestanki in organizacijskimi težavami, ki pa smo jih uspele končno le urediti. Tako smo se 7. aprila sestale z obema izvajalcema in skladateljema Lebičem in Ramovšem, profesor na naši šoli — Igor Štuhec — se srečanja žal ni mogel udeležiti. Zadovoljne smo opazovale, kako se telovadnica polni, ne samo z dijakinjami, ampak tudi s profesorji. Malo strahu, če bo res uspelo, pa je le ostalo. Najprej sta nam izvajalca — violinist Tomaž Lorenz in kitarist Igor Saje - zaigrala nove skladbe omenjenih treh skladateljev, po glasbenem progamu pa smo se začeli na dolgo pogovarjati. Imele smo vse polno vprašanj in naši gostje so nam radi odgovarjali. Predvsem nas je zanimalo, kakšna je glasba, ki jo pišejo in kako nastaja, s kakšnimi znaki jo zapisujejo in v kakšnem sodelovanju sta skladatelj in izvajalec pri takem modernem delu. Ob razlagi so vsi poudarili pomen estetskih predmetov v vzgojno-izobraževalnem procesu in seznanjanje mladih ljudi z umetnostjo v šolskih klopeh. Če bi namreč učenci to glasbo bolje poznali, jo večkrat poslušali, bi jo gotovo bolje razumeli in vrednotili. Tako sta minili kar dve uri in zbale smo se, da goste že predolgo zadržujemo. Sledil je kratek zaključek — vsakemu gostu smo izročile majhen spomin, „preparirano kitaro", kakor ta instrument v našem žargonu imenujemo. Preprosto glasbilo je narejeno iz jogurtovega lončka. S tem uradnim zaključkom srečanja pa se naš razgovor ni končal, postal je še bolj sproščen in neposreden, saj smo ga nadaljevali še pred šolskimi vrati, kjer so naši gostje čakali taksi. KATJA VIRANT NAGRADA BOŽU. LOTRIČU Na letošnji Tribuni mladih glasbenih umetnikov v Zagrebu je nastopal tudi slovenski pozavnist Božo Lotrič in prejel eno od nagrad. Tribuno organizirata Združenje glasbenih umetnikov h+vatske in Društvo hrvaških skladateljev. Tribuna je obsegala 11 koncertov, ki so bili v zagrebškem zgodovinskem muzeju. Vsakokrat sta sodelovala dva mlada izvajalca, vedno pa je bila prisotna tudi strokovna žirija, ki se je po končani sezoni odločila za najboljše nastopajoče. Med 22 mladimi umetniki je nagrado Vjesnika „Darko Lukič" prejela sopranistka iz Zagreba — Ivanka Boljkovac, diplomo pa violinist Drago Rucner in violinistka Karmen Rak—Pleteršek. Božo Lotrič pa je prejel posebno nagrado Društva hrvaških skladateljev za najboljšo izvedbo domačega dela. Ob klavirski spremljavi Vlaste Doležal—Rus je izvedel Sonato (vox gabrieli) za ozavno in klavir Stjepana uleka. V prvih dneh maja so pri Jugotonu začeli snemati ploščo »tirih nagrajencev in upamo, da ..kmalu našla prostor tudi v naših prodajalnah. VESELA POMLADNA EPISTOLA V aprilu so ljubljanski srednješolci pripravili enourni kulturni program, ki so ga posvetili spominu našega velikega pesnika Otona Župančiča. Ob pomoči profesorjev in mentorjev je skupina okoli sto dijakov s približno dvajsetih srednjih šol pripravila predstavo recitacij, glasbe, plesa in folklore. Skozi devet dni jo je izvajala po dvakrat na dan v ljubljanski Unionski dvorani in jo predstavila več kot 11.000 vrstnikom. Predstava je odražala veliko življenjske radosti in zagona, mnogo daru in prizadevanja. Uvodno skupinsko recitacijo je sproščeno in prisrčno dopolnila folklorna scena, ko so na oder privriskali, priplesali in pripeli fantje in dekleta v belokranjskih narodnih nošah. Med njimi je bil Zeleni Jurij, ki so ga mladi ob živi narodni glasbi štirih godcev slavili s petjem in plesom. Ista scena je manifestacijo tudi sklenila in utemeljila naslov „Vesela pomladna epistola". Nasproti odru je bil med vrstami v parterju postavljen podij in mladi obrazi in glasovi so se menjavali na enem in drugem, si odgovarjali zdaj v Župančičevi, zdaj v svoji lastni poeziji, se skozi verze pogovarjali o mladosti, pomladi, ljubezni, življenju. Prijetno presenečenje je bil mlad baletni par, ki je s sodobno glasbo in gibom prikazal iskanje in stiske današnjega mladega človeka. Govor je vseskozi povezovala in spremljala glasba. V temnem kotu odra je stal zbor, ki so ga reflektorji sem in tja osvetlili in takrat smo zaslišali pesem na Župančičevo besedilo izpod peresa starejših slovenskih skladateljev. Oglašala pa se je še glasba z magnetofonskega traku, zelo standardna in prav nič izrazna glasba. Bila je le bežna podlaga recitacijam in težko bi trdili, da se je prilegala pesniškim izpovedim in razmišljanjem. V manifestaciji, ki je zajemala skoraj vse zvrsti umetniškega ustvarjanja in v kateri so naši srednješolci pokazali, da so dorasli našemu kulturnemu trenutku, je glasbeno ustvarjanje zatajilo. Predstava bi z enakovredno, za ta trenutek ustvarjalno glasbo najmlajših avtorjev mnogo pridobila. Prireditev je dokaz, da naši mladi potrebujejo še več podobnih priložnosti, da se izpovedo in da najdejo prostor, kjer bodo svoje dosežke posredovali vrstnikom in vsem, ki jih mlado ustvarjanje zanima. Tu bodo spodbudo dobili tudi vsi tisti, ki zamisli še pestujejo in jih ob pičli estetski vzgoji na naših srednjih šolah tudi nimajo kje izdelati in izraziti. KAJAŠIVIC „0NJEGIN” SPET V LJUBLJANI Prizor s premiere opere „Evgenij Onjegin", Onjegin — Stane Koritnik, Lenski — Jurij Reja V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, bogatih z opernimi mojstrovinami, se je pojavil na odru tudi Evgenij Onjegin, operno delo P. I. Čajkovskega. Te ,,liričr*^ scene", kot jih je sam skladatelj krstil, pa se po svojih intimnih izpovedih glavr.,h junakov močno razlikujejo od patetičnih VVagnerjevih ..Mojstrov pevcev" in „Parsivala", vročekrvne Bizetove „Carmen", bleščeče Verdijeve „Aide", neobrzdanega „Othella" ali silnega in razrvanega „Borisa Godunova" M. Musorgs-kega. Zrcalijo v glasbi vso osebno prizadetost hrepenečega in razočaranega mladega srca, vso bol ljubosumne pesniške duše, vse gorje zaslepljenega svetovljana, ki jih je vložil pesnik Puškin v nedolžno Tatjano, zaletavega Lenskega in gosposko zadržanega Onjegina. Videti je, da tokrat naša ljubljanska opera nima pevcev, ki bi znali v svoje petje in igro zajeti duha te intimnosti in prizadetosti. Niti režiserju niti scenografu se ni posrečilo ustvariti potrebnega vzdušja. Najmanj prilagodljiv pa je bil orkester, kjer je namesto obolelega dirigenta R. Simonitija vskočil asistent Švara. Ni manjkalo glasovno lepo oblikovanih arioznih mest; tudi nekaj igralskih situacij je izstopalo iz celotnega okvira; omenimo zelo sproščeno petje in igro basista Sancina v vlogi Gremina. Zares zanimiva in že kar skladna v zahtevnem liku Tatjane z glasbenim izrazom Čajkovskega je bila na premieri sopranistka Ana Pusarjeva, ki uspešno uveljavlja svoje znanje in svojo nadarjenost za operno umetnost. Čeprav je večina vlog v Onjeginu kar trojno zasedena, dvomim, da ljubljanska opera trenutno premore tisto žlahtnost muziciranja, ki smo ga znova in znova občudovali na našem odru pred vojno in po njej. PAVEL SIVIC DRUŠTVO H RVATSKIII SKLADATELJA NAGRADA BOŽIDARU LOTRIČU Za izvrdbn rijcla S. Stilcka-Sonaia (vox gabrieli) i tromlmn^gJaMivir na Tri hi ni mladih inuziCkih iiinjc-lnika -D. Lukič« ii sezoni 1977/78 Torek, 14. marca 1978 Violinist Tomaž Lorenz, kitarist Igor Saje in tenorist Mitja Gregorač so nam v ateljeju DSS predstavili pester in zanimiv spored, sestavljen večinoma iz slovenskih sodobnih skladb, ki so na tem koncertu doživele bodisi svoje krstno ali prvo izvedbo v Ljubljani. Komorna uporaba kitare in različne kombinacije izvajalcev so zlasti pripomogle k intimnemu čaru večera. Tehnična in interpretacijska dognanost izvedb pa je izzvala topel sprejem novitet pri sicer razvajenem občinstvu. Izvedli so Wengerlo-ve, Šivičeve, Božičeve, Lcbičevc, Mihelčičeve, Štuhčeve, Ramovševe ter Williamsove in Brittnove skladbe. Pogovor z izvajanimi je spretno in zanimivo vodil skladatelj Ivo Petrič. B. J. Petek, 31. marca 1978 Po au. o m času se r ,r.i je ko ^ost predstavil dirigent Oskar Danon, ki si je za program izbral dve pomembni deli Sergeja Prokofjeva: Romeo in Julija - baletno suito št. 2 in Simfonijo št. 5, op. 100. Obe deli je izvedel z orkestrom Slovenske filharmonije solidno in muzikalno doživeto. V osrednji točki sporeda se je dot solist predstavil pianist Michel Dalberto, ki si je za svoj nastop izbral Koncert za klavir in orkester št. 4 v g-molu Sergeja Rahmaninova; delo po svoji kvaliteti daleč zaostaja za drugimi klavirskimi koncerti Rahmaninova in je škoda truda, da ga sploh še izvajajo. M. D. Sobota, 1. april 1978 Vsako zadnjo soboto v mesecu priredijo v hotelu Bellevue jam session ljubljanski jazz glasbeniki: Peter Ugrin, trobenta, Jernej Podboj, saksafon, Aleš Strajnar, kitara, Žare Prinčič, klavir, Čai li Novak, bas, in Ratko Divjak, bobni. Tokrat so igrali dela znanih jazzovskih mojstrov. Kaže, da se oblika takšnih srečanj z jazzom končno uveljavlja. M. B. Torek, 4. aprila 1978 V koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev se je predstavila altistka Marjana Lipovšek komornim sporedom, ki je obsegal raznovrstne samospeve skladateljev XX. stoletja, med njimi tudi domače krstne izvedbe. Slogovno je izvajanje segalo od romantika Antona Lajovca prek ekspresionista Schrecker-ja do sodobnih hotenj. Vpričo (pevkinega) tehnično izdelanega glasu in umetniško pretehtanega izraza so vse drobne umetnine zaživele v tako avtentični interpretaciji, da so poslušalcem razgalile vse svoje vsebinske značilnosti. Nesporno je najbolj ogrel ciklus „0 življenju in smrti trobentača Krištofa Rilkeja” lani umrlega švicarskega skladatelja Franka Martina s svojo ganljivo, nc-izumetničeno glasbeno govorico. Razgovor Boruta Lopar nika z izvajalci in skladatelji je po koncertu razgrnil pred poslušalci nešteto vprašanj o vlogi samospeva pri nas, ki so zadevala ob problem besedil, sodobnih slogovnih prijemov, osveščenosti pevcev- solistov za to komorno zvrst in pomanjkljivo navdušenje pubiike zanjo. Več podobnih večerov bi prav gotovo zanetilo večje zanimanje poslušalcev za umetniški samospev. P. S. Petek, 7. aprila 1978 Na 5. koncertu modrega abonmaja SF smo prvi točki poslušali Istri-janko slovenskega skladatelja Karola Pahorja, drugi pa Sostakovičevo manj znano delo Koncert za klavir, trobento in godala. Izvedla sta ga solista Aci Bertoncelj in trobentač Anton Grčar z dirigentom Antonom K OPERNA PEVKA GERTRUDA MUNITIC POGOVOR Z UMETNICO Približati se vrhuncu operne umetnosti pomeni istočasno biti dober igralec in pevski talent. S pomočjo požrtvovalnega dela in neizmerne ljubezni do poklica lahko ta dva osnovna pogoja mladega umetnika pripeljeta med velikane glasbeno-scenskega oblikovanja resničnosti in fantazije. „Več kot dve desetletji amaterskega in poklicnega dela na področju operne umetnosti je bil zame čas neprestanega iskanja," pravi prvakinja sarajevske opere Gertruda Munitič. Sopranistka, ki je s svojim glasom in petjem navduševala občinstvo v ZDA, Avstriji, Italiji, Sovjetski zvezi, Nemčiji, Belgiji in še drugod, prav tako pa tudi v vseh jugoslovanskih opernih hišah (razen mariborske), je že pri treh letih kazala izredno glasbeno nadarjenost, Talent male Gertrude ni ostal neopažen. Njen prvi mentor, beograjska operna umetnica Nada Šterle, je skrbela za pravilen razvoj glasovnih sposobnosti splitskega „čudežnega otroka". Že v enajstem letu je Gertruda uspešno pela arije, sledili so večji javni nastopi in na koncertih letnih svečanosti v Splitu se je pojavila na sceni ob tedanjih velikanih Tomislavu Neraliču in Gertruda Munitič v vlogi Mirando-line v Martinijevi operi , Mirando-lina" Marijani Radev. Operno kariero je Gertruda Munitič nadaljevala v Osijeku, kjer je kmalu dobila naslov prvakinje operne hiše. Po sedmih letih nastopanja v Osijeku in občasno Beogradu in Zagrebu je postala že priznana umetnica prvakinja sarajevske opere. ..Nekoliko sem tudi slovenska pevka," poudarja Gertruda Munitič. „Moja srečanja z ljubljanskim občinstvom so pogosta in polna prijetnih vtisov." Med mnogimi priznanji, ki jih je pevka dobila za svoje umetniško delo, ji je najdražja nepozabna kritika tovariša Tita. Ko je leta 1974 v Jajcu na proslavi Dneva republike zapela uspavanko partizanke, jo je Tito imenoval ..jugoslovanski slavček". Pogovor je nanesel tudi na Glasbeno mladino in pevka je izrazila prepričanje, da ta organizacija zbira prave prijatelje in iskrene ljubitelje glasbe. Zato vsem članom Glasbene mladine Slovenije svetuje, da se čim širše in globlje spoznavajo s skrivnostmi glasbe ter si gradijo kriterije za vrednotenje te umetnosti. Le tako bodo obvladali izrazna sredstva glasbe in se dokopali do vseh lepot, ki jih glasba nudi. IGOR ŠARANOVIČ FLAVTIST RAFAEL CASASEMPERE JORDA V glasbi ne srečujemo velikokrat imen, kot so Tadeja Perkavec ali Irena Grafenauer, ki se že zgodaj, pred dvajsetim letom postavljajo ob bok velikim umetnikom, koncertantom s samostojnimi nastopi. Eden takih je mladi španski flavtist Rafael Casasempere Jorda. Ta petnajstletni nadarjeni flavtist, sin rednega profesorja Rafaela Casasmpere Juana na konservatoriju Instituto Oscar Espla v mestu Alicante na španski Costa Bravi, živi od rojstva v glasbenem okolju. Sedaj končuje šolanje na že omenjenem konservatoriju — v flavti je že diplomiral in prejel prvo posebno nagrado, obenem pa prav tako končuje splošno izobraževanje, ki je v Španiji nekoliko krajše kot pri nas. Flavto študira z mojstrom Franciscom Casanovasom, poleg tega pa se je že učil in prejel nasvete od znanih izvajalcev, kot so Lopez del Cid in še bolj priznani J. P. Rampal. Ta je Rafaela potem, ko ga je slišal prvič, povabil na mojstrski tečaj, ki ga vodi v Nici. Na srečanju mladih umetnikov v Vigu je izstopal — po mnenju kritike v enem od vodilnih španskih časopisov „EI Pais" — kot najboljši sodelujoči flavtist. Na koncertih širom po Španiji ga vselej spremlja njegov oče Rafael Mladi flavtist Rafael Casasempere Jorda Casasempere Juan, ki svoj spremljevalni del vselej odigra z velikim občutkom za komorno igro. Na svojem programu imata mnoga zahtevna dela od Partite v a-molu J. S. Bacha za flavto soloj ki jo mladi Rafael zaigra brez večjih tehničnih težav, pa do sonat Mozarta, Tele- mana, Haendla, Poulenca, J. S. Bacha in drugih del Schumanna, Debussvja, Ravela, Bartoka itd. Na enem od popoldnevov, ki jih doma prirejata vsako nedeljo za prijatelje in znance, me je Rafael Jorda presenetil z muzikalnostjo, pa tudi z izjemno vzdržljivostjo in koncentracijo, vsekakor pa z mnogimi zelo ugodnimi kritikami svojih koncertov. Ena od njih govori o njegovem koncertu julija 1977 leta na Inter nacionalni Univerzi Menendez Pelayo: „V okviru kulturnih dogodkov je bil prirejen koncert flavte in klavirja v enem od salonov palače. Duo Casasempere je izvajal izbran program, ki je obsegal vse dobe, v katerih se je pisala glasba za flavto To je bil opazen koncert, v katerem so izstopale izredne poteze muzi-kalnosti, zvoka in tehnike mladega flavtista v spremljavi z veliko umetnostjo njegovega očeta." „Alerta' Santander, 21. VII. 1977. Po končani splošno-izobraževalni šoli se misli Rafael Casasempere Jorda posvetiti samo glasbi in nadaljevati s študijem v eni od glasbenih prestolnic, verjetno v Barceloni ali v Parizu z J. P. Rampalom. Vsekakor pa ga bomo še slišali z glasbenih odrov. ANDREJ VARL 8 DOSEŽKI SLOVENSKIH UČENCEVGLASBENIH ŠOL Vse več slovenskih otrok se -zadnja leta vpisuje v glasbeno šolo in razredi klavirja, kljunaste flavte in kitare so kar prepolni za kadrovske in prostorske zmogljivosti naših glasbenih šol. To pa seveda tudi pomeni, da vse več mladih aktivno spoznava glasbo in ji posveča mnogo svojega prostega časa. Vse več je tudi učencev, ki študij nadaljujejo v višjih razredih in se glasbi posvečajo do take mere, da se lahko udeležujejo glasbenih tekmovanj. Na letošnjem sedmem republiškem tekmovanju učencev glasbenih šol, ki ga organizirajo Društvo glasbenih pedagogov. Skupnost glasbenih šol in Glasbena mladina Slovenije, je bila udeležba presenetljiva in pripravljenost tekmovalcev z vseh koncev Slovenije občudovanja vredna. Tekmovanje je bilo v Ljubljani sredi marca, znanje pa so Pokazali mladi pianisti, harmonikarji, solo pevci, komorne skupine in orkestri. Najštevilnejši so bili »veda pianisti, vendar je bila komisija dokaj stroga in ni dodelila mnogo prvih nagrad. Tekmovalci, razdeljeni po starosti v štiri skupine, so pred veččlansko komisijo, ki so io sestavljali profesorji nižje in srednje glasbene šole in akademije za glasbo, izvajali najprej obvezno skladbo in nato vsak svoj program. Vsak član komisije je imel na razpolago do 100 točk, po nastopu vsakega tekmovalca so ocene sešteli 'n povprečje je tekmovalcu prineslo rezultat — pohvalo ali celo nagrado. Od 70 — 80 točk pomeni tretjo nagrado, od 80 — 90 točk drugo in od 90 — 100 točk prvo nagrado, ki Prvonagrajeni trio ZGBI iz Ljubljane Ivan Gracar prinese nadaljnje tekmovanje — nastop na zveznem tekmovanju glasbenih šol. To je bilo letos sredi aprila v Beogradu. Pomerili so se prvonagrajenci vseh republiških in pokrajinskih tekmovanj. V Ljubljani so prvo nagrado dobile le tri pianistke v najvišji kategoriji — Ljubljančanki Božena Hrup in Lidija Malahodky ter Verenka Terčelj iz Trsta. Vse tri so se dobro odrezale tudi v Beogradu, saj sta Malahodkyjeva in Terčeljeva dobili drugo nagrado, Hupova pa tretjo. Prvonagrajena sopranistka Irena Vremšak se zveznega tekmovanja zaradi bolezni ni mogla udeležiti, nekaj zveznih nagrad pa so odnesli slovenski komorni ansambli. Prvo nagrado v Beogradu so prejeli kvintet flavt in klavirski trio z ljubljanskega Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje ter koprski kvartet (dve flavti, klarinet in klavir), drugo pa kvartet pozavn iz Ljubljane in trobilni kvintet iz Pirana. Pri orkestrih sta se v Ljub- Jernej Jeršinovič, Gordana Ivančir in Ijani odlično odrezala pihalni orkester Centra za glasbeno vzgojo iz Maribora in jazz orkester ZGBI iz Ljubljane, vendar se ljubljanski ansambel zaradi finančnih težav tekmovanja ni udeležil, Mariborčane pa je prišla zvezna komisija poslušat kar v Maribor in dodelila jim je prvo nagrado. Slovensko tekmovanje je v dvoranico Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje privabilo številne poslušalce, ki so nastopom disciplinirano sledili brez ploskanja, ki je po pravilih na tekmovanjih nezaželeno, zato pa je občinstvo, ki je v Beogradu napolnilo Kolarčevo dvorano, z aplavzom pridno navijalo za tekmovalce. Lahko zapišemo, da je letošnje tekmovanje resnično uspelo v vseh pogledih, saj je zbudilo dovolj zanimanja in pokazalo dosežke učencev glasbenih šol iz vseh jugoslovanskih republik in pokrajin. KAJAŠIVIC VTIS S SREČANJA GLASBENIH AKADEMIJ (Ne)srečanje je bilo v Novem Sadu. Pihalni kvintet, pianist, dva študenta kompozicije, dva umetniška vodja, umetniška sodelavka in dekan smo se tja odpravili kot slovenska delegacija. Jasno, da smo jo mahnili po zraku. Jatov boeing si je kot ponavadi privoščil dokajšnjo zamudo. Tolikšno, da smo prispeli kasneje, kot smo načrtovali. Gostitelji si zastran tega niso delali sivih ias in so slavnostno odprli srečanje °b naši odsotnosti. Razumljivo je 'udi, da nas potemtakem nihče ni Pričakal na postajališču. Ravno smo začeli opazovati „fijakerje" in se jim čuditi, ko nam je nekdo namignil, da bi vsa reč utegnila imeti poganjke v hotelu z zapeljivim imenom -Pariz", Navalili smo na taksije in zdrveli tja. Informacija ni bila napačna in tako smo noč prespali "'i in niti ne žejni. prvi koncert je bil 7. aprila v „Sali radničkog doma", ki je precej oddaljena od hotela. Bili smo (po)toiaženi, ko so nas obvestili, da bodo na tej liniji vozili posebni avtobusi prav za nas. Vendar je bila tokrat informacija napačna in spet je čarobna denarnica tovariša dekana poklonila nekaj rdečkarjev taksistovi denarnici. Tik pred koncertom: dvorana fantastična - duh po plesni, majhen stisnjen oder s škripajočim ladijskim podom, kavbojsko uglašeni salonski Steinway, neprijetni reflektorji. Sledilo je dvanajst do petnajst točk (akademija iz Prištine se je odločila za sodelovanje naknadno). Koncert sam je bil dokaj nezanimiv. Le tri ali štiri točke so navdušile. Podobno bi se dalo reči tudi o drugih dveh koncertih, kar je zaskrbljujoče. Prav tako je bil grozljiv koncert komponistov. Obrabljeni efekti in izbor neprijetnih zvočnih impulzov. Mislim, da te skladbe nimajo velike prihodnosti in da v glavnem ne bodo rušile sveta. Namen takjh prireditev je po mojem mnenju' v tem, da se prikaže umetniški nivo boljših posameznikov in raven na naših akademijah nasploh ter da se študentje spoznajo med seboj in izmenjajo izkušnje. Ce že prvi namen ni bil dosežen, bi bil lahko vsaj drugi. Vendar je tudi tu organizacija odpovedala. Bilo ni niti enega samega vodenega razgovora o ‘ čemerkoli, niti enega samega sestanka posameznih glasbenih oddelkov, niti česarkoli si že bodi. Spoznavanje in srečevanje" je bilo prepuščeno invenciji in samoini-ciativi. Pri vsej tej črnini pa je le treba povedati, da se je ljubljanska akademija vsestransko dobro odrezala. Drugo leto bo srečanje v Skopju. Upajmo, da tokrat ne bo spet „nesrečanje". UROŠ ROJKO Kolarjem in orkestrom Slovenske filharmonije. Delo je sicer temperamentno, ritmično zelo pestro, vendar včasih izzveni skoraj poceni in obrabljeno. V zadnji točki smo prisluhnili Mendelssohnovi Simfoniji št. 3-„škotski”, v kateri je dirigent dokazal veliko mero muzikalno st i in smisel za interpretacijo tovrstnih deL M. D. Ponedeljek, 10. aprila 1978 Tokrat je v dvorani SF nastopil orkester RTV Ljubljana, kateremu je dirigiral gost iz Sovjetske zveze Neeme JarvL Izrednega dirigenta smo že poslušali v Ljubljani, zato smo s toliko večjim zanimanjem pričakovali njegov nastop. In opravičil je svoj sloves. Po uvodni točki (Škerlovi Kontrasti) smo slišali Mendelssohnov Koncert za violino in orkester v e-molu, v katerem je bil solist naš priznani violinist Igor Ozim. Koncert je izvedel tako, kot si ga lahko le predstavljamo: z izredno mero muzikalnosti, topline, žara in velikim tehničnim briljiranjem. Upravičeno se ta naš rojak uvršča v sam vrh svetovnih violinskih virtuozov. V tretji točki sporeda pa je Jarvi v Sostakovičevi Simfoniji št. 10 dokazal, da je resnično velik dirigent, ki svojo muzikalnost izraža z veliko mero prefinjenosti, obenem pa je njegova interpretacija izredno živa. Vsa pohvala pa gre prav tako tudi orkestru RTV Ljubljana! M. D. Torek, 18. aprila 1978 V atelju DSS je pripravila spored sodobnih del - kot je predpisano za koncerte v ateljeju - izvrstna madžarska pianistka Klara Koermendi. Visok nivo izbora in interpretacije jo uvršča v sam pianistični vrh. Odlikuje jo popolno skladje tehnične in muzikalne jasnosti in preciznosti Briljantno izvedene Ma-tičičeve Intermittence, odmerjen ter prefinjen Stockhausnov Klavier-stueck IX, mogočen in barvno bogat Lebičev Impromptus ter odlično odigrana Bartokova suita op. 14 so bili morda najsvetlejši dogodki koncerta. Razgovor z madžarskim komponistom Sop-ronijem (slišali smo njegove 4 intermezze) je vodil dr. Andrej Rijavec. B. J. Petek, 21. aprila 1978 Tudi tokrat je gostoval v dvorani SF orkester RTV Ljubljana z dirigentom Gyoergyjem Lehlom. V prvi točki sporeda smo slišali skladbo Čudežni mandarin madžarskega skladatelja Bele Bartoka, ki zahteva dober orkester in dirigenta. Oba, tako orkester kot dirigent, sta zaupanje potrdila. V drugi točki smo v Ljubljani prvič slišali Koncert za violončelo in orkester Primoža Ramovša, v katerem se je kot solist predstavil priznani violončelist Ciril Škerjanec. V tretji točki pa smo slišali Beethovnovo Simfonija št. 5 v c-molu, ki jo je Lehel dirigiral muzikalno doživeto. M. D. Ponedeljek, 24. aprila 1978 Zaradi dolžine programa sta bili v dvorani SF z domačim orkestrom tokrat na sporedu le dve deii: nova skladba Pavla Si vica Daritev (kantata za mešani zbor in orkester), ki je bila izvedena prvič, • ter Sostakovičeva Simfonija št. 7-„leningrajska”. Pod vodstvom dirigenta Antona Nanuta se je v Šivicu predstavil Komorni zbor RTV Ljubljana, ki je natančno občutil prctrcsljivost Birsinih verzov v muzikalni obdelavi Pavla Šivica. Ob izvedbi Sostakovičeve simfonije pa smo zopet pomislili na potrebo nove dvorane v Ljubljani, kajti taka in podobna dela bodo v dvorani Ivana Cankarja izzvenela popolnoma drugače, tako pač, kot jim gre. NAŠA PESEM 78 Republiško tekmovanje pevskih zborov, ki je vsako drugo leto v Mariboru, daje po eni strani našim najboljšim zborom priložnost, da pomerijo svoje sile med seboj, po drugi strani pa so izvrsten pregled nad stanjem, v katerem je naše zborovstvo. Slovenci imamo bogato zborovsko izročilo, premalo je na primer znano, da je imela leta 1911 Zveza slovenskih pevskih društev kar 306 pevskih zborov, da je v času med obema vojnama delovala pri nas vrsta imenitnih zborov. Tako je bolj razumljiv fenomen, da sta v času najhujše vojne vihre delovala med partizani kar dva pomembna in umetniško kvalitetna zbora: Invalidski pevski zbor in zbor „Srečko Kosovel", poleg njiju pa več manjših pevskih in instrumentalnih zasedb. Po osoboditvi, v času obnove in izgradnje, se je na Slovenskem spet mnogo prepevalo, zlasti številni so bili sindikalni zbori, ki so jih ustanavljali v posameznih delovnih organizacijah. Ti pevski zbori so redno nastopali na takratnih proslavah in mitingih in so zato več pozornosti posvečali množičnosti ter udarniškemu delu kot pa poglobljenemu muziciranju. Tako je nastalo v smislu nadaljevanja partizanske pesmi tudi mnogo delovnih, mladinskih in udarniških pesmi. Z normalizacijo in umiritvijo razmer, z dvigom življenjske ravni in pogojev dela pa je vse bolj razvidno, da so nam poleg mitingov in revij potrebna tudi tekmovanja. Tako se je sčasoma ustalila oblika, ki jo imamo sedaj pod imenom ,,Naša pesem" v Mariboru vsako drugo leto. Prireja jo že vsa leta Zveza kulturnih organizacij Slovenije. Letošnja „Naša pesem", ki je bila 8. in 9. aprila, je pokazala prav lepe sadove vztrajnih prizadevanj naših zborov. Dasi so pogoji za neposredno prijavo zaradi zahtevnih obveznih pesmi dosti težki, se je vendar prijavilo kar 31 slovenskih zborov in le za malokaterega mad njimi lahko rečemo, da je precenjeval svoje sile in sposobnosti. Nastopilo je 14 mešanih, 15 moških in samo dva ženska zbora. Pet jih je prejelo zlato plaketo, ki pomeni priznanje in priporočilo za mednarodne nastope, za medrepubliško nastopanje, dvanajst pa so podelili bronasto plaketo. Žal ni podatkov, v kolikšni meri je v teh tekmujočih zborih zastopana mladina. Reči pa bi se dalo, da je bilo največ mladih v najboljših zborih, zlasti se je izkazala višješolska in visokošolska mladina, saj sta gotovo najbolj zablestela mariborski in ljubljanski univerzitetni zbor. Žal pa ni bilo nobenega srednješolskega zbora in tudi v ostalih zborih pevcev te starosti ni bilo opaziti, kar je naša velika pomanjkljivost. Lep napredek smo lahko opazili tudi v uporabi glasbene literature. Pri večini zborov je le-ta vedno bolj kvalitetna, zahtevna, sodobna in istočasno učinkovita pa privlačna. To dejstvo je obenem dokaz, da se dviga zmogljivostna raven naših zborovodij, med katerimi je vse več mladih glasbenikov, ki trdo in vztrajno delajo. In to je obet, da se bo naše zborovstvo še dalje razvijalo. VLADO GOLOB Glasbeni odbor zveze kulturnih organizacij Slovenije RAZPISUJE v želji po obogatitvi slovenske zborovske literature natečaj za odkup novih zborovskih skladb. V poštev prihajajo še neobjavljena zborovska dela za vse sestave: mladinski, ženski, moški in mešani zbor. Skladbe naj bodo napisane na sodobno besedilo. Najbolj uspele bodo objavljene v reviji „NAŠI ZBORI" in ..GRLICA". Oblika in dolžina skladbe nista omejeni. Skladbe pošljite na naslov: Glasbeni odbor, ZKOS, odkup zborovskih skladb, Ljubljana, Dalmatinova 4 do 15. oktobra 1978. _______________________________ POJOČA MLADINA, V CELJE! Na mednarodnem srečanju pojoče mladine v okviru MLADINSKEGA PEVSKEGA FESTIVALA V CELJU se zbirajo mladi pevci iz vseh republik in pokrajin Jugoslavije ter iz vsega sveta: da bi skupaj peli in se primerjali; da bi se s pesmijo spoznali in sporazumeli; da bi ustvarili trdno vez med pevci vsega sveta in trajno prijateljstvo mladih. XIII. MLADINSKI PEVSKI FESTIVAL, ki bo od 30. maja do 3. junija 1979, bo obsegal: 1. zvezno tekmovanje jugoslovanskih mladinskih (A), dekliških (C) in mešanih mladinskih zborov (B) iz vseh republik in pokrajin; 2. mednarodno tekmovanje mladinskih zborov’ iz vsega sveta (A,B,C); 3. mednarodno srečanje pojoče mladine s koncertom množičnega zbora in zaključnim rajanjem; 4. mednarodno posvetovanje zborovodij in glasbenih pedagogov; 5. mednarodno razstavo glasbene literature, učbenikov in priročnikov za glasbeni pouk; 6. mednarodne koncerte vseh gostujočih zborov po Sloveniji in Jugoslaviji. VABIMO MLADINSKE ZBORE, ZBOROVODJE in GLASBENE PEDAGOGE, DA SE ZAČNO ŽE SEDAJ PRIPRAVLJATI NA SODELOVANJE. Predhodne prijave bo treba poslati do 1. XII. 78, dokončne pa do 1. II. 1979. Zveznega tekmovanja jugoslovanskih mladinskih zborov se bodo udeležili tisti zbori, ki jih bodo izbrale republiške revije v letu 1978. Slovenski zbori bodo izbrani na republiški reviji mladinskih zborov v Zagorju ob Savi 26. — 28. V. 1978. Posebej opozarjamo na mednarodno srečanje pojoče mladine 3. VI., na katerem bo lahko sodeloval vsak dober slovenski mladinski zbor, če se je voljan naučiti skupne pesmi, ki Jih bodo peli združeni zbori. V tem množičnem zboru bodo peli tudi vsi sodelujoči inozemski zbori. Zbori, ki žele sodelovati na tej veličastni mednarodni mladinski manifestaciji, naj se prijavijo do 15. 9. 1978 in naročetudi zvezek množičnih pesmi. Pomembne prireditve Mladinskega pevskega festivala so mednarodni koncerti inozemskih zborov po Sloveniji, na katerih sodelujejo tudi domači mladinski zbori. Ob zadnjem festivalu je bilo 28 takih koncertov po Sloveniji. Povsod so bile prisrčne manifestacije prijateljstva in povezanosti pojoče mladine vsega sveta. Kraji, ki bi bili voljni organizirati tak mednarodni koncert, naj to sporoče Mladinskemu pevskemu festivalu v Celju. JURČEVREŽE PRVA NAGRADA NI KAR TAKO Vlak, ki je 3. maja zvečer pripeljal iz belgijske strani na ljubljansko železniško postajo, ni vozil samo običajnih potnikov. Iz papirnatih brisač narejeni transparenti na oknih so najavljali mladinski pevski zbor osnovne šole Trnovo iz Ljubljane in — prvo nagrado z mednarodne revije v Neerpeltu. Zbor, ki je z dirigentko Majdo Hauptman že neštetokrat dokazal svoje sposobnosti, je udeležbo na reviji v belgijskem mestecu Neerpeltu predlagal Mladinski pevski festival Celje. Po posvetovanjih s starši in šolo in po preučitvi možnosti za finančno pomoč so se Tnovčani prijavili na revijo, v kateri so zbori razporejeni v kategorije na osnovi programa, ki ga študirajo. S šole so torej poslali note in dodelili so jih v najvišjo, D kategorijo. Revija v Neerpeltu je trajala od 30. aprila do 2. maja. Naši pevci so bili na vrsti že takoj prvi dan popoldne, takoi zvečer pa so že izvedeli za svojo uvrstitev. Koliko glasov so natančno prejeli za svoje petje, jim vodstvo revije še ni sporočilo, vendar je zanje zaenkrat kar dovolj vzpodbudno že dejstvo, da so se povzpeli do prve nagrade. Tako kot pogosto tudi na naših revijah tudi v Neerpeltu prejme prvo nagrado tisti, ki uspe zbrati predpisane točke za to raven. Devetdeset zborov se je udeležilo pevskega srečanja na flamski ravnini. Tekmovali so na štirih mestih istočasno, glede na razporeditev v kategorijo. Trnovčani so svoje znanje pokazali v veliki športni dvorani, kjer so na večer po tekmovanju tudi peli na gala koncertu s samo petimi nastopajočimi zbori. Revija je zbrala približno 3500 pevcev, torej je Neerpelt kar mrgolel od otrok, pa tudi malo starejših, saj tekmovanje starostno ni omejeno. Neerpelt je bojda po svoji gostoljubnosti in prisrčnosti ljudi kot nalašč za takšno prireditev, ki ji prebivalci dajo posebej svečan pečat. Vsak dan je bila namreč organizirana povorka skozi mestece, v katero so se uvrstili vsi nastopajoči zbori, označeni s panoji in zastavami. Trnovčani so predstavljali ne le Slovenijo, pač pa so bili tudi edini jugoslovanski udeleženci revije. Tako so tudi v dvorani ob prihodu na oder in ob razglasitvi rezultatov doživljali glasno pozdravljanje občinstva: Jugoslavija, Jugoslavija! Veliko časa za seznanjanje z drugimi zbori ni bilo — vsak se je upeval v svojem prostoru, spali in jedli so v okolici Neerpelta, tako da so si večidel lahko le zaželeli srečo, ko so prihajali in odhajali z odra. Vendar bodo pevci še dolgo ohranili v spominu čudovito doživetje, ko so vsi udeleženci pred začetkom revije v veliki športni dvorani skupno zapeli Sobota, 29. april 1978 ZSMS v Novi Gorici je v atriju hotela Argonavti organizirala celodnevni koncert slovenskih rock skupin pretežno iz Primorske. Pokazal je, da se na našem rock odru ne dogaja nič vznemirljivega. M. B. Četrtek, 18. maja 1978 V zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski je gostoval simfonični orkester BBC iz Londona, vodil ga je francoski dirigent, čelist in skladatelj Pierre Boulez. V programu, ki je obsegal dve deli iz začetka našega stoletja, Schoenber-govo ..Ožarjeno noč“ in Ravelovo baletno glasbo „Dafnis in Hloe“, smo lahko uživali v izrednem muziciranju imenitnega orkestra, ki ga odlikuje predvsem godalni zvok. Dan pred tem je isti orkester pod taktirko dirigenta Charlesa Mac-kerrasa v Mariboru izvedel skladbo sodobnega angleškega avtorja „Au-rora“, Berliozovo „Smrt Kleopatre" s sopranistko Felicity Palmer, ter 1. simfonijo Gustava Mahlerja. Nabito polno Unionsko dvorano so gostje navdušili. Zal v Ljubljani nismo imeli priložnosti sprejeti angleške glasbenike, zato pa so se v dvoranah v Mariboru in Zagrebu srečali mnogi ljubljanski ljubitelji dobre glasbe. K. S. Potovanje v Belgijo Petek, 19. maja 1978 Orkester Slovenske filharmonije je tokrat vodila dirigentka, gostja iz Sovjetske zveze. Veronika Du darova je že osemnajst let šef dirigent Moskovskega državnega orkestra in ob srečanju z našimi glasbeniki je pokazala vso svojo avtoriteto in znanje. Dve veliki romantični deli iz njene domovine - Skrjabinova druga simfonija in Čajkovskega šesta simfonija -sta zazveneli polno in čisto, tempi so bili ostri in precizni, orkester je pokazal vse svoje kvali- Mladinski pevski zbor osnovne šole Trnovo na koncertu v Slovenski filharmoniji Beethovnovo Odo radosti. Iz zvočnikov je prihajala orkestrska spremljava, pevci pa so se oglasili v različnih jezikih, kar pa ni niti najmanj omejevalo občutka medsebojne povezanosti in prijateljstva. Ko so se pevci prijeli za roke, so pokazali, kako preprosto lahko glasba poruši meje med narodi in državami. Posebej so se Trnovčani seznanili le z zborom v hferk-de—Stadu, katerega gostje so bili dan po tekmovanju. Zagnani flamski pevci so Ljubljančane povabili na domove, jim razkazali pokrajino, zvečer pa so vsi skupaj zapeli na koncertu. Trnovčani pravijo, da jim bosta najbolj ostala v spominu topel sprejem in gostoljubnost. Z vrstniki iz Herk—de—Stada si bodo redno dopisovali. Zbor osnovne šole Trnovo je prepričljivo dokazal, kako umestna je bila družbena podpora, ki jim je omogočila udeležbo na tekmovanju. Razen kulturnih skupnosti Ljubljane in Slovenije ima veliko zaslugo tudi skupščina občine Vič-Rudnik, ki je zboru prvič pomagala do enotnih krojev. Obleči 60 pevcev od glave do peta pa ni majhna zadeva, kajne? METKA ZUPANČIČ 11 GIOACCHINO ROSSINI (11 Gioacchino Rossini se je rodil 29. februarja 1792 v mestecu Pesaro na italijanski strani Jadrana. Oče hornist in mati pevka sta služila kruh v potujočih gledaliških in opernih družinah, tako da je bilo malemu Gioacchinu sprva usojeno nezanesljivo nomadsko življenje od enega do drugega mesta, od enega do drugega opernega odra, a s tem tudi že zgodnji stik z glasbeno umetnostjo. Kmalu se je moral pridružiti očetu in materi: z desetimi leti je pomagal očetu kot drugi hornist v njegovem orkestru, pravijo pa tudi, da je že sedel za čembalo in vodil orkester. Tudi pel je na odru in v cerkvi. Starši so opazili sinovo veliko nadarjenost za glasbo in ga dvanajstletnega poslali v Bologno, ki je slovela kot pomembno severnoitalijansko glasbeno središče. Sprva se je tu učil petja in igranja na klavir, leta 1806 pa so ga vpisali na znameniti bolonjski glasbeni konservatorij, kjer se je spoprijel s kontrapunktom in veščinami kompozicije. Po pravici povedano, njegov profesor kontrapunkta in kompozicije, frančiškanski menih Stanislao Mattei (pri njem se je med drugimi bolj znanimi komponisti učil tudi Gaetano Donizetti), ga ni kdovekaj zanimal, in Rossini se ni nikoli prav naučil strogih pravil kontra-punktične umetnosti. Mnogo bolj so ga privlačili slavni skladatelji njegove dobe: operna umetnost Domenica Cimarose, avtorja uspešnice „Tajni zakon", in Giovannija Paisiella, začutil je moč Haydnovih simfonij in njegove komorne glasbe, posebej pa se je navdušil nad Mozartom. Na zunaj lahkotna, a v resnici bogata in kompozicijsko izbrušena Mozartova glasba je na Rossinija napravila močan vtis, ki se razkriva tudi v skladateljevih zgodnejših operah; Rossinijeva naklonjenost do dunajske klasike je bila njegovim sodrugom v Bologni znana, zato so mu dali celo vzdevek „il tedesco" („Nemec"). Narava skladatelju ni dala, da bi zaključil konservatorijske študije. Leta 1810, ko je izpolnil osemnajst let, je zapustil bolonjski konservatorij v želji, da bi se čimprej posvetil samostojnemu ustvarjanju za operni oder. Prav tu je Rossini videl pot za uveljavitev svoje muzikalne nadarjenosti in možnost, da se povzpne do pravega življenjskega in gmotnega uspeha. Zahvaljujoč se dobrim prijateljskim zvezam in naklonjenosti nekaterih mecenov je jeseni leta 1810 na odru opernega gledališča San Mose v Benetkah občinstvu predstavil svoje prvo operno delo, neko glasbeno komedijo v enem dejanju, ki mu je prinesla prvo javno priznanje. Žja italijanskega občinstva po novih operah, po novih melodijah in arijah je tudi mlademu Rossiniju omogočila, da je v kratkem času napisal in postavil na oder več oper, največ v Benetkah, pa tudi v Bologni, v Milanu in čelov Rimu;v dveh letih * (1811 — 1913) jih je bilo kar sedem. Posluh za — največkrat res skromne — zahteve občinstva po prijetni glasbi in ne preveč zaple-» tenem dramskem dogajanju in lahkota ustvarjanja sta skladatelju ;e omogočila nekaj let dela brez gmotnih skrbi. Leta 1813 pa sta bili v Benetkah krščeni tudi že Rossinijevi operi „Tancredi" in janka v Alžiru'1, ki sta napovedali, da se skladatelj vzpenja v vrh italijanske operne tvornosti: prva je odličen zgled resne, druga 1 komične opere. Čeprav se je mož držal splošnih okvirov, ki sta jih od opere zahtevala doba in njeno občinstvo — teh pravzaprav ni J nikoli presegel —, je bil le prevelik umetnik, da bi se oklepal tradi- p cionalnih, šolskih, neživljenjskih pravil. V glasbo je vpeljal novega ^ izraza, na oder novega realizma in s tem poživil tedaj že plehke in ^ prazne osnove italijanske opere. Do leta 1815 je Rossini ustvarjal pretežno za operna gledališča v "• Benetkah in v Milanu, leta 1815 pa se je z nekim opernim direktor- , jem zavezal, da bo osem let pisal opere za Rim in Neapelj. Že ? kmalu je izpod njegovega peresa vzniknila tista mojstrovina, P° V| kateri še dandanes skladatelja najbolj poznamo. To je bila opera ..Seviljski brivec". Nastala je leta 1816, izvedena pa je bila pod ^ prvotnim naslovom ,,Almaviva ali Odvečna previdnost” v gledališču Argentina v Rimu. Zanimivo je, da je opera ob krstni izvedbi doživela neuspeh. Del občinstva je bil do nje že vnaprej odklonilno razpoložen, saj se je v njej Rossini lotil besedila, ki ga je bil pred več kot tridesetimi leti uglasbil Giovanni Paisiello, ki ga je operni svet skoraj po božje častil. V operi so videli drzen izziv mladega skladatelja staremu in spoštovanemu mojstru. Tudi na sami predstavi se je zgodilo precej nerodnosti, na katere je občinstvo odgovarjalo z vpitjem in žviž-ganjem. Grof Almaviva ni mogel v svoji podoknici v prvem dejanju uglasiti kitare, Don Basilio se je pri svojem prvem nastopu spotak- ^ nil in le malo je manjkalo, da si ni zlomil tilnika. Proti koncu dru- gega dejanja je nepovabljena mačka stekla prek odra in žvižganje j občinstva se je spremenilo v množično mijavkanje. Predstava seje j sklenila s splošnim polomom. Naslednji večer se Rossini ni upal voditi predstave in je ostal doma. Toliko večje pa je bilo njegovo presenečenje, ko ga je po končani predstavi pod okni pozdravila navdušena množica: opera je končno doživela uspeh. Tedaj \e ] ..Seviljski brivec"’ z zdravo in življenjsko komiko scenskega doga' ( janja in s svežo, izredno domiselno glasbo zavladal po evropskih 12 32 -1868) ' oc*r'*1- Ljubljanski ljubitelji opere so to mojstrovino spoz- 1 'fe leta 1820, komaj štiri leta po krstni izvedbi. ' dh ■ ^®^2 * ie Rossini prvič resno podal na pot. Z neko operno le 'n° 'n *eno *sa*3e^0 Colbran, odlično pevko in izvajalko | rnskih likov, je obiskal Dunaj. Uspeh obiska je bil zelo velik; ' *'6nda se je o „Seviljskem brivcu" izjemno pohvalno izrazil celo Beethoven. Naslednje leto je v Benetkah predstavil svojo novo 1r°. „Semiramide", ki je razvajeno beneško občinstvo presene-1.32nenavadnimi zvoki — in ga pustila hladnega. Zanj je bila eProsto preveč „nemška". Leta 1824 ga je londonska italijanska p^a kompanija poklicala v angleško prestolnico. Uspeh mu je prešel tudi bajeslovno vsoto 180.000 frankov. Ko se je prek l0r'*a vračal v domovino, ga je v francoskem glavnem mestu čakali Povabilo, naj sprejme mesto direktorja italijanskega opernega blišča. Kmalu zatem je postal „prvi kraljevi skladatelj" in ' "”Vnj nadzornik petja v Franciji". Rossinija Italija več kot deset let ni videla. Hladen sprejem opere piramide" v Benetkah mu je razkril, da italijanski operi ni imel y ,M dati. Zahteve italijanskega občinstva po ustaljenih, kon-j tonalnih oblikah operne umetnosti so se mu pokazale kot jalov lJerT1 njegovi umetniški moči. Posvetil se je veliki francoski operi. J* 1829 je v Parizu dal krstiti svojo drugo mojstrovino, opero ii ''lem Tell", za katero je segel po znani bajki o švicarskem L ®kem junaku, kakor jo je v gledališki obliki podal znameniti p ^ki dramatik Friedrich Schiller. To je bilo pravo herojsko delo, '"o neslutenih romantičnih razsežnosti, ki je skladatelja na zunaj (Tlakovano povezalo s slavno Webrovo opero „Čarostrelec" d Jažko bi rekli, da je Rossini z „Viljemom Tellom" v Parizu tel nedelieno Priznanje ali celo navdušenje francoskih Ijubi- 1 |ev operne umetnosti; zanje je bila nekoliko predolga in pretežki' Vendar se je občinstvo zavedalo visoke vrednosti te opere, in Pi lahko izzvenel v prazno; morda ga bo prebralo nekaj učiteljev glasbenega pouka, ali nekaj učencev, ki so kje slučajno srečali besedo jazz. 2ato sem se odločila, da strnem nekaj misli, ki se dotikajo teksta in glasbenega štidija, vzgoje, osveščenosti in ne nazadnje pripravljenosti tistih radovednih učiteljev, ki bi morda vnesli v pouk nekaj revo-tacionarno novega in spremenili že Ustaljeni tok glasbene vzgoje. Ugotovimo, da v slovenskem, tudi iugojlovanskem, glasbeno aktivnem prostoru nikjer ni mogoče študirati jazza. Tako pedagogom in glasbenikom ostaja le osebno nagnjenje in zanimanje za plošče, literaturo in informacije o tej glasbeni zvrsti. Seveda najbolj vztrajni (sposobni) instrumentalisti odhajajo v tujino, na jazz univerzah in inštitutih si nakopičijo znanje in le redki ga vračajo domačim poslušalcem na koncertih in ob igranju v klubih, ki so za to glasbo najbolj primerni. Če že ne šolsko—vzgojni sistem, pa je jazzu veliko bolj naklonjen vsaj čas. Glasba sama se trudi, da bi se znova približala ljudem, še vedno naj bi bil jazz glasba manjšine. Strokovnjaki so izdali veliko knjig, glasbeniki plošč, na radiu in televiziji spremljamo redne oddaje, TV serije, posnetke živih nastopov, vendar so to le skromne informacije o tako obširnem glasbenem dogajanju. Običajno so oddaje prepolne podatkov, pri katerikoli glasbi pa je vendar najvažnejše sprejemanje ob poslušanju. Bodoči glasbeni pedagogi na pedagoških in glasbenih akademijah (govorim o slovenskem prostoru) komajda dovolj spoznajo klasično glasbo, kaj šele popularno—pop, rock in jazz glasbo. Seveda je pravilno, da mladi spoznajo, kaj se je glasbenega ustvarjalo v prejšnjih stoletjih, vendar danes že obstaja precej novih zvrsti, ki so še kako uporabne v šoli, ene bolj, druge manj. Upoštevali jih bomo šele, ko se bo spremenil sam pristop h glasbi. Če govorimo o jazzu, mora biti osnova doživljanje in ustvarjanje glasbe, torej moramo že malčke glasbeno drugače vzgajati. Verjetno bomo poiskali tudi lepe melodije', le tako se bodo otroci že v rani mladosti naučili poslušati, kaj se zares dogaja okoli njih. Neverjetno kritični cicibani sprejemajo različne glasbene zvrsti, sposobni ocenijo njihovo kvaliteto, seveda brez abstraktnih definicij in trdno izoblikovanih vrednostnih kriterijev. Izražajo se spontano, likovno in glasbeno ustvarjalno, brez bremena norm in zahtev okolja. Danes še kako premalo uporabljamo ta naravni dar. Spet se vračam na že tolikokrat omenjene in zapisane ugotovitve: .tudi glasbena vzgoja naj bi se temeljito spremenila že v vrtcih. Najprej bodo šole vzgojile množico sposobnih vzgojiteljev (ali so vzgojiteljice v vrtcih kos nalogam drugačne glasbene vzgoje?), učiteljev, profesorjev, le kje so še tiste generacije mladih, ki bodo glasbo sposobne resnično sprejemati in razumeti? Nikakor ne smemo ob glasbenem vzgajanju prezreti pomena glasbenih šol. Sposobni učitelji bodo ob pouku s posamezniki zmogli in dosegli veliko več kot oni v osnovni šoli. Vedno znova se postavlja vprašanje, zakaj je sodelovanje med glasbenimi in osnovnimi šolami tako skromno. So to res vse naloge, ki jih bo rešila drugačna glasbena vzgoja? Ne, mnogo več jih je, skupen jim je en sam cilj: približati glasbo vsem, da bodo v njej našli še skrita bogastva. V trgovinah se bohotijo različni elektroakustični aparati, mnogi jih kupujejo za domačo uporabo, šole pa so zadovoljne z ne preveč škripajočim gramofonom, magnetofon je že pravo bogastvo. V času velikanskega napredka različnih medijev se veselimo, kaj vse bomo dosegli s pomočjo šolskega radia, televizije, radijskih šol na rednem programu; tiskarne plošč, kaset, knjig in filmov bodo izdale mnogo didaktično pripravljenega materiala, učitelji bodo le usmerjali vzgojni proces in pomagali, kjer se bo zataknilo. Kako bo to lepol URŠKA ČOP SLOVENSKI POP ODER ROCK- JAZZ Z MORJA Čas: sreda, 19. april ob 20.30. Kraj: velika dvorana v Študentskem naselju. Izvajalec: Split kvintet; Milivoj Luša, kitara, Duško Krnjarič, elektriCni klavir, synthesizer, Mladen Bavčič, saksofon, Mladen Duplančič, bas, Tom Martin, bobni in Vladimir Kragič, tolkala. Organizator: Forum. Kljub dobri propagandi — množici plakatov po vsej Ljubljani in obvestilom na radiu Študent — se je v dvorani zbralo komaj sto poslušalcev. Spet se je pokazalo, da neznani izvajalci stežka pritegnejo. Vredno jim je posvetiti nekaj besed. Presenečenje je bilo že to, da skupina prihaja iz Splita, od koder nismo nikoli slišali, da bi se sploh lahko kaj dogajalo. Pa vendar se. V svojih skladbah so Spličani dosegli poln zvok, čeprav niso povsod sodelovali vsi glasbeniki. Tudi v priredbah skladb so našli dovolj zanimivih rešitev, predvsem v spremembah ritma in dinamike ter v solih posameznikov. K enakopravnemu sodelovanju vseh glasbenikov je precej pripomogla tudi njihova tehnična izenačenost, saj sta izstopala le saksofonist in bobnar. Glasbo bi lahko opredelili kot jazz, ki je ritmično blizu rocku, z veliko živahnih eksotičnih ritmov. Sploh je ritmična razgibanost, temperamentnost in sproščenost glavna odlika splitskega kvinteta. Edina zamera gre enostavnim in spevnim melodijam, iz katerih so izpeljali skladbe. Po koncertu so bili glasbeniki začudeni nad slabim obiskom, češ da so dvorane ob njihovih nastopih drugod vedno polne. No, miselnost Ljubljančanov poznamo: splitski kvintet, ali, to bo gotovo spet kakina brezvezna skupina. In karte so tako poceni. Ampak Dr. Feelgood ali Weather report, o, to je tistol MILOŠ BAŠIN Slovenske rock skupine so v svojem glasbenem ustvarjanju, z nekaj redkimi izjemami, obstale v rocku iz začetka sedemdesetih let. Drugače je z glasbeniki-avtorji (godci, glasbenimi individualisti), katerih prisotnost se vedno bolj čuti in katerih je vedno več. Ni treba zahtevati, da bo glasba nekaj novega, česar še ni bilo, vendar tudi v povsem znanem in poznanem okviru rocka naše skupine zmorejo zelo malo. Tu mislim predvsem na zgradbo skladb in priredb, ki so brez domišljije. So tudi izjeme (Buldožer) in tudi v drugih skupinah se najdejo skladbe, ki so izven že znanega. Redkokatera skupina ima pripravljen tudi koncertni program, poleg plesnega, ki je bistveni razlog, da skupina lahko obstaja. Zato seveda ni koncertov, ki so osnovna oblika predstavitve neke skupine. Drugače bi lahko katerakoli slovenska skupina napolnila dvorano s „svojo" glasbo. V skupinah tudi ni posameznikov, ki bi jih lahko idejno usmerjali, manjka dovolj močnih osebnosti. Dvorane za koncerte so. Najrazličnejše, tudi take so na razpolago, v katerih smo si pred dvema, tremi leti težko predstavljali rock skupine. Tudi organizatorji so pripravljeni prirediti koncerte ob seveda dovolj dobrem koncertnem programu. Izgovorov zaradi slabega ozvočenja ne more biti, čeprav je tudi res, da ga najboljše skupine, ki delujejo, nimajo (spet Buldožer). Kaže se tudi problem, kako živeti samo od glasbe, ki jo hočeš igrati, ker obstoj svobodnega glasbenika še vedno ni vsaj zadovoljivo rešen. Kako priti do priznanja rocka, ki je vendar povsod prisoten v vsakdanjem življenju? Žal slovenske skupine in posamezne izvajalce redko slišimo na radiu, kaj šele, da bi jih lahko gledali na televiziji. Posamezne oddaje, kot je Slovenski rock, le delno rešujejo ta problem. Čeprav posnetki so in tudi nekaj plošč že imamo, od katerih bi jih lahko nekaj brez sramu pokazali vsemu svetu. Zakaj ne predvajajo plošč in posnetka nekaterih izvajalcev? Naj jih naštejem: Buldožer, na radiu Zagreb so reden gost. Predmestje, Marko Brecelj, njegova samostojna velika plošča, Begnagrad, Tomaž Pengov, ki ga je sicer tudi drugače bolj malo slišati, vendar ima tudi on veliko ploščo, ki je izšla pred leti, a je še vedno sveža in aktualna... Malo bolje je s Tomažem Domi-celjem in Andrejem Šifrerjem. Prva samosvoja glasba teh avtorjev je razlog, da jih moramo večkrat slišati in videti. Pogoj za uspeh, npr. večja prodaja plošč, in popularnost pomeni pogostejše predvajanje. Brez tega ni koncertov, ni dovolj samozavesti glasbenikov, ni volje za nadaljnje ustvarjanje. Od igranja je ob teh pogojih nemogoče živeti. Še nekaj o izdajanju plošč. Ploščo lahko izda že vsak, skupina ali posameznik. Problem je seveda, s kakšno glasbo. S komercialno ni težav, prav tako se opdirajo možnosti za snemanje glasbe, za katero se ve, da ne bo prinesla zelo zadovoljivega denarnega rezultata. Gramofonske hiše nudijo ekonomsko propagando, objave v vseh medijih (časopisi, plakati ...). Drugače je z glasbo, ob kateri so odgovorni v dvomu, če bodo z njo dovolj ..zaslužili". Dogaja se, da bi naklado plošče, prva je okoli tisoč izvodov ali nekaj čez, mogli pokupiti ljudje v občini Ljubljana—Center, ne pa cela Jugoslavija, če do tja sploh pride kakšen izvod. Napaka je v tem, da ni pravilne organiziranosti že v samem začetku, takrat, ko je plošča tik pred tem, da pride na tržišče. Tudi tu smo že nekaj korakov naprej. Za propagando plošče Aleksandra Mežka ,.Kje so tiste stezice" in Andreja Šifrerja „Moj žulj" je Produkcija kaset in plošč pri RTV Ljubljana pripravila predstavitveni koncert. Utopična rešitev bi bila, da se ustanovi center za tovrstno glasbo, v katerem bi bilo možno svobodno USTVARJATI brez omejitev, saj prenekateri posamezniki lahko delajo le tako. Možno bi bilo, da bi bili glasbeniki redno zaposleni, npr. v RTV Ljubljana ali kateri drugi kulturni organizaciji kot rock skupine ali posa- mezniki, ki delujejo samostojno. Navsezadnje bi bilo treba sprejeti v učni program tudi pop glasbo. Vendar še o drugih zvokih (sodobna glasba, jazz) ni niti poskusov. Začeti bi bilo treba v osnovni šoli, nadaljevati v gimnazijah in še kje. Le tako bomo dobili pravilno usmerjene poslušalce, ki bodo znali poslušati in ločiti v zvokih seme od plevela. Zdaj pa je ravno narobe in začaran krog se vrti naprej, ni možnosti, da bi se odprl navzven. Učni pripomočki so na voljo, knjige v številnih jezikih je treba samo prevesti, kar je najmanjši napor. Plošče s kvalitetno glasbo se dobijo pri nas, aparature za predvajanje so na vseh šolah. Najtežje bi bilo odpreti miselnost nekaterih na stežaj. Miselnost o nekaterih zvokih (sodobna glasba, jazz, pop). Začarani krog nima zavor. MILOŠ BAŠIN BILL IZ ZDA Čas: nedelja, 14. maj ob osmih zvečer. Kraj: Viteška dvorana v Križankah. Organizator: FORUM. Čeprav Billa Crofuta iz ZDA ne poznamo, je že sam pojav na odru dal vedeti, da bomo imeli priložnost sodelovati in obenem poslušati izvrstno igranje banja in dvanajst strunske kitare ter glas Billa, ki je nezgrešljivo „folk". Težko bi si ga bilo predstavljati v igranju drugačne glasbe, kot smo jo slišali. Kmalu smo bili znotraj zvoka. Peli smo, ploskali, vmes je kdo zakričal, od navdušenja, seveda. In, ko je Bill pozabil besedilo, smo peli naprej. Kako je bil Bill začudeni In smo se peljali naprej, ne, plavali smo. Potonili smo, bili smo srečni. Res. Če kdo ni pel, je vsaj mrmral. Vmes kakšno presenečenje: priredba klasične skladbe za banjo. Potem kakšna njegova. V stilu ameriškega folk in country glasbe. Nismo čutili, da smo v Ljubljani. V zvokih smo zlahka preplavali veliko lužo. Stolov nismo čutili, tako blizu smo bili pokrajini, ki sprošča in povzroča, da pevec in glasbenik postanemo vsi. Dve uri smo bili povsem drugačni, kot smo v vsakdanjem življenju. Neka neznana toplina nas je povsem osvojila. Spoznali smo te, nalahko odkrili, Bill. Tebe In preveč neznano glasbeno „folk" Ameriko. Nismo priplavali do konca, še zdaj čutimo. Še, Irena, lahko noč. Pa ni bilo noči, čeprav je bila. Enajst zvečer. Mrmrali smo: Irena, lahko noč, dobrodošel Bill, dobrodošel, dobrodošel... MILOŠ BAŠIN FOTO DŽUMHUR MIRZO 16 PRIMORSKA POJE/ RTV LJUBLJANA Z oznako RTV — Ljubljana, LD 0437, Stereo—SOKOJ se je pojavila na tržišču dvojna plošča ..Primorska poje". Želi prikazati stanje amaterskega zborovskega petja ob deveti vseprimorski reviji, pot k novim kvalitetam in sodobnim stremljenjem. To pot posnetki na ploščah le deloma zadovoljujejo. V prvi vrsti so dokumentacija izredno širokega razmaha pevskega amaterizma, v katerega se vključuje mlado in staro brez ozira na šolanost in izobrazbo. Manj se kaže napredek v izbiri sporeda in tehniki petja, kjer so razlike med posameznimi pevskimi telesi občutne. Značilnosti so še v tem, da spored obsega izključno zborovske skladbe primorskih skladateljev, da so mešani zbori hudo v manjšini in da se predstavljajo kar štirje moški okteti. Posnetki in material tehnično niso brezhibni, zvok pa je dovolj plastičen. Gre za proizvod Jugotona — Zagreb. Za edicijo se je zavzelo ..Združenje pevskih zborov Primorske". PAVEL ŠIVIC ELO/ OUT OF THE BLUE/ RTV LJUBLJANA Electric light orchestra je tokrat izdala kar dvojni album z „vesolj-skim" ovitkom. Čemu? Saj njihova glasba nima prav nič skupnega z njimi Posnetki so zamegljeni in zabrisani z najrazličnejšimi elektronskimi efekti (morda tu tiči njihova raketa), skladbe so si podobne kot jajce jajcu, predvsem zaradi priredb, ki so delane po istem kalupu. Violina in violončelo, ki sta na prejšnjih ploščah reševala celotni zvok skupine, sta v ozadju ter nimata več prvotnega in značilnega pomena. Izgubljeni v zemeljskem ..vesolju". earl klugh/ LIVING INSIDE YOUR LOVE/ RTV LJUBLJANA Earl Klugh (šest in dvanajst strunska akustična kitara) je za snemanje plošče zbral množico glasbenikov v glasbi, ki je pretežno instrumentalna, ter pod vplivom znanih stilov pop glasbe in tudi jazza. Akustična kitara je vedno v ospredju, vendar poslušanje moti prevelika zasedba, ki jo spremlja. Neobremenjeno ji je mogoče prisluhniti v edini skladbi za kitaro. „On April fools". Upam, da mu bo uspelo posneti Ploščo s samo kitaro ali z manjšo zasedbo. RAZLIČNI IZVAJALCI/ RTV LJUBLJANA Na plošči so zbrani različni izvajalci pop glasbe Vojvodine, tudi skupina Žetva s svojo uspešnico „U razdeljak te ljubim." Kljub temu, da so na plošči zastopane tudi „rock" skupine, so njihove skladbe pod vplivom jugoslovanskih popevk. Plošča je dokument dogajanja na nekem področju, kjer ima popevka še vedno največjo veljavo. LEO SAYER/ ENDLESS FLIGHT/ RTV LJUBLJANA Leo Sayer je zaplul v komercialne vode. Kot glasbeni individualist zmore gotovo več, kar je tudi dokazal na prvih ploščah. Verjetno ima tu precejšen vpliv tudi gramofonska hiša, zlasti producent. Še vedno je to prijetna pop glasba, ki ima namen biti predvsem denarno uspešna, kar dokazujejo tudi tri uspešnice s te plošče. JETRO TULL/ FROM THE WOOD/ RTV LJUBLJANA RORY GALLAGHER/ CALLING CARD/ RTV LJUBLJANA Zvok glasbe Rorya Gallagherja se že od vsega začetka ni bistveno spremenil. Osnovna oblika ostaja blues, tudi pod vplivom rocka, v zasedbi električna kitara, klavir, bas in bobni. Skladbe z refreni so kratke, v ospredju so kratki, prodorni soli kitare in bluesovski glas Rorya. Glede na druge plošče rocka, ki jih izdajajo pri nas, je gotovo dobrodošla. IZVIR/ RTV LJUBLJANA POLETJE V KRIŽANKAH Letošnji poletni festival v ljubljanskih Križankah bo posvečen operi, drami in koncertom. MED 20. IN 27. JUNIJEM bodo na 6. jugoslovanskem opernem bienalu na sporedu: Bravničar: HLAPEC JERNEJ (Ljubljanska opera) Purcell: DIDO IN ENEJ (Splitska opera) Bizet: CARMEN (Mariborska opera) Saint—Saens: SAMSON IN DALI LA (Novosadska opera) Verdi: ERNANI (Beograjska opera) Verdi: PLES V MASKAH (Reška opera) Donizetti: LUCIA Dl LAM- MERMOOR (Ljubljanska opera) V JULIJU IN AVGUSTU bo med dramskimi predstavami Župančičeve Veronike Deseniške, Šipkovega Svetneškega Gašperja, Dostojevskega Zapiskov iz mrtvega doma, Cocteaujevega Človeškega glasu, Krleževega Pod mostom, Sketove Miklove Zale, Euripidove Alcestis, Kislingerjevih Debelih zgodb Petra Fuleža in Janeza Svetokriškega tudi nekaj glasbenih predstav: Šostakovič: NOS (komorna opera iz Moskve) Paškevič: SKOPUH (komorna opera iz Moskve) ONE PLUS ONE (ena in ena) program baleta in kitare iz ZDA Krajač—Metikoš—Prohaska: GUBEC BEG (Zagrebška opera) Grgič-Kabiljo: JALTA, JALTA (Zagrebška opera) Prav tako v JULIJU IN AVGUSTU bo na sporedu predvidoma 15 koncertov in pet folklornih predstav. Nastopili bodo LES FRERES JACOUES iz Francije, pianist ACI BERTONCELJ iz Ljubljane, violinist JANEZ BOKAVŠEK in LEON ENGELMAN iz Ljubljane, SIMFONIČNI ORKESTER RTV LJUBLJANA s pianistom MICHAELOM ROLLOM, mezzosopranistka VERA SOUKU-POVA in pianist ALFRED HOLEČEK iz Češkoslovaške, mladi pianistki TADEJA PERKAVEC iz Ljubljane in NINA PETARČEC iz Zagreba, čembalist TREVOR PINNOCK iz Velike Britanije, violinist VACLAV HUDEČEK in pianist STANISLAV BOHUNIJA iz Češkoslovaške, kitarist PACO PENA iz Španije, ansambel VERE OELSCH LEGER iz Nemške demokratične republike, SIMFONIČNI ORKESTER češkega radia, violončelist HENRV HONEGGER iz Švice, pianistka MARINA HORAK iz Ljubljane, KOROŠKI AKADEMSKI OKTET iz Ljubljane in SLOVENSKI OKTET prav tako iz Ljubljane. Folklorne skupine, ki se bodo predstavile na festivalu, pa so AFS FRANCE MAROLT iz Ljubljane, KOLO iz Beograda, NATIONAL BALLET INDIA, AKUD MIRKO SRZENTIČ iz Črne Gore iz ZALA z Madžarske. Ivan Andersen, vodja ter kitarist in flavtist skupine Jetro Tuli je na njihovi predzadnji plošči zanimivo združil akustična glasbila: kitare, flavto, piščalke, mandolino, klavir in tolkala, in električna: kitaro, bas, orgle in synthesizer v melodiki starejših angleških pesmi in rocku. \£a glasbila enakopravno sodelujejo v vseh skladbah. Celoten zvok je poln energije in prepričljivega glasu lana. ANDREJ ŠIFRER/ MOJ ŽULJ/ RTV LJUBLJANA Plošča je bila posneta v Veliki Britaniji z angleškimi glasbeniki in angleškim producentom. Razen Grenkega vina, ki je bila posneta v v Ljubljani, vendar tudi z angleškimi glasbeniki. To je dobrodošlo zaradi enkratnih priredb. Lahko rečem, da je prav to tisto, kar jih loči od naših in drugih individualistov. Poleg izvrstnih, prav tako enkratnih besedil. Večina besedil je na svojstven, hudomušen način angažiranih. Da je glasba takšna, kot je, so pripomogli tudi glasbeniki, njihovo tenkočutno igranje. Zaradi vseh značilnosti je plošča zelo težko opredeljiva v glasbenem smislu. Težko je tudi izdvojiti katerokoli skladbo, vsaka preseneti. Da plošča nudi še bolj celovit vtis, sta poskrbela tudi oblikovalec Andrej hfebič in fotograf Tone i Stojko z domiselnim in prav tako hudomušnim oblikovanjem (raztegni obraz znotraj albumal), ki je izvrsten dosežek na področju oblikovanja. Za propagando se je potrudila tudi Kasetna in gramofonska produkcija RTV Ljubljana, ki je še pred izidom velike plošče kot predhodnico izdala malo ploščo z uspešnico Moje miške. Plošča je izšla tudi s pomočjo revije Mladina in Študentskega kulturnega centra. Ob nepravem času je izšla plošča skupine, ki že eno leto ne nastopa in tudi ni jasno, če še kdaj bo. Vrstni red skladb kaže na usmeritev večine slovenskih rock skupin, ki se začne z velikopoteznimi načrti, kot je v tem primeru prva skladba: Šel je popotnik skozi atomski vek na besedilo Mateja Bora, ki je zlasti zaradi same zgradbe in priredbe nekaj novega v naši rock glasbi. Naslednje skladbe so krajše, na drugi strani tudi v srbohrvaščini, vendar brez poguma v iskanju, kot v skladbi šel je popotnik skozi atomski vek. Primerne so za plese, kjer slovenski glasbeniki edinole lahko redno ..nastopajo". Delno krivda, da slovenske rock skupine igrajo takšen rock, zadene tudi poslušalce, saj jim le redko hočejo prisluhniti tudi na koncertih. PATTI SMITH/ HORSES/ JUGOTON Črnobel ovitek plošče je dobra ilustracija rocka, hitrih in počasnih skladb, ki je vseskozi temačen, trd in neizprosno energičen. Takšna so tudi besedila. Pozna se vpliv Skupine Velvet underground in njenega vodje Lua Reeda v katerem je nekaj časa delovala tudi Patty Smith. Zasedba skupine je klasična; kitara, klavir, bas in bobni. Igranje vseh članov je nadvse primerno za tako zvrst rocka. Plošča je prava osvežitev na naših prodajnih policah. YES/ GOING FOR THE ONE/ SUZY Tudi ta plošča je ena boljših v zadnjem času. K skupini se je spet vrnil klaviaturist Rick Wake-man, ki tu glasbila lahko igra bolj urejeno, kar ni bil običaj na njegovih samostojnih ploščah. V skladbah je veliko prostora za mirne dele in akustično kitaro. Priporočljivi zvoki v današnjem rocku. MILOŠ BAŠIN NOVOGORIČANI NAJBOLJŠI FINALE KVIZA GMS 78 Prav nenavadno se nam zdi, pa vam verjetno tudi, da je ves rompompom okoli kviza že za nami vsemi — za organizatorji in za tekmovalci. Pravzaprav so priprave na tekmovanje postale že del vsakodnevnih šolskih obveznosti, in mnogim je bilo bojda kar nenavadno, ko se ni bilo več treba pripravljati, pa ponavljati in se medsebojno spraševati. Slišati je bilo tudi vprašanja — recimo vprašanje ekipe, ki se je uspela prebiti do polfinala, tam pa ji je za las ušla pot v finale: „Tovariš, kaj bomo pa zdaj ob večerih poslušali? " Dejstvo, da se za sam kviz ni več treba pripravljati, udeležence gotovo ne bo pripravilo do tega, da bi za vedno odložili tematsko številko revije GM, pa da bi povsem pozabili na Nove akorde in glasbo, ki je pri nas nastajala na prelomu stoletja. Na tekmovanje se je prijavilo toliko šol, da smo že s te strani lahko prepričani, kako so Novi akordi „prodrli" med sodelujoče učence. Pravimo sodelujoče, in ne nujno tudi tekmujoče, saj se gotovo vsi strinjamo s tem, da je mnogo več takole širše gledano, vredno sodelovanje. Tekmovanje samo je nedvomno velika, že kar ogromna preizkušnja sposobnosti učencev in njihovih mentorjev. Je pa običajno tako: strah pred vprašanji, na katere morda ne bi vedeli odgovora, strah pred napačnimi rešitvami in tremo kmalu pozabimo. Če pa smo se gradiva temeljito naučili, nam bo še dolgo ostalo v spominu in nam bo v veselje pri poslušanju, kadar bomo po radijskih valovih prepoznali kakšno skladbo ali za katerega od skladateljev vedeli, s čim se je ukvarjal in kako je začrtaval razvojno pot slovenske glasbe. Gornje misli pišemo v spodbudo predvsem dvema ekipama, ki sta se ravno tako kot oba finalista pripravljali do konca, do sobote, 15. aprila, ko je bila v slovenski filharmoniji še zadnja preizkušnja znanja. Za tiste iz osnovne šole Solkan v Novi Gorici in za člane šolskega kulturnega društva Prešernov rod iz Žirovnice gre, za rezervni ekipi torej, ki sta prišli v Ljubljano, da bi se pojavili na odru in seveda tekmovali, če bi prišlo do česa nepredvidenega. Če bi ekipi z osnovne šole Milojka Štrukelj v Novi Gorici in z osnovne šole Franjo Vrunč v Slovenj Gradcu ne mogli nastopiti, če bi tekmovalci zboleli ali bi zadnji hip obupali. Pa se to ni zgodilo, in rezervnima ekipama je preostalo le to, da sta v dvorani budno spremljali tekmovanje in takole pri sebi preverjali, kako daleč bi se povzpeli, če bi sami morali na oder. Člani ekip so pozneje pravili, da bi znali odgovoriti na prav vsa vprašanja in da jim je bilo neskončno žal, ker niso mogli do besede. Zato pa se ekipi na odru nista dali premagati težavnosti vprašanj in sta se dobro oglašali, ko jima je vodja prireditve in tajnik letošnjega kviza Marko Studen zastavljal vprašanja. Iz Slovenj Gradca sta Darja Grah in Vlado Jordan največkrat prepustila besedo kar vodji ekipe Žigi Kralju. Žiga ima s tekmovanji Glasbene mladine Slovenije gotovo največ izkušenj, saj je sodeloval že na kvizu leta 1976, ko se je njegova šola, pravzaprav ekipa, prav tako izvrstno odrezala. Tokrat je bilo znanje Slovenjegrajčanov veliko, zbranost prav tako, vendar je bil dovolj trenutek nepazljivosti, da so bili ob dve točki, zaradi katerih je v vodstvo prišla ekipa iz Nove Gorice. Tu je na vprašanja najpogosteje odgovarjal Igor Mušič, čeprav sta mu bili Barbara Venier in Tea Pelicon v nepreceljivo pomoč. Vprašanj je bilo za vsako ekipo deset, in Novogoričani so na vsa odgovorili brez napak. Zbrali so vseh 35 možnih točk, tako da je bila njihova zmaga neizpodbitna. Člane ekipe iz Slovenj Gradca je spodrsljaj na začetku tekmovanja malce potrl, tako da jim je pri šestem vprašanju spodeletelo delno, pri sedmem pa odgovora niso vedeli. Na koncu so tako zbrali 28 točk, ki pa vendarle pričajo, kako zagnano so se pripravljali in kolikšen trud so vložili v svoje delo skupaj z mentorico Anico lljaš. Trojki iz Nove Gorice glasbena pedagoginja zaradi preobremenjenosti po pripovedovanju tekmoval- cev ni mogla pomagati v tolikšni meri, kot je zahtevalo gradivo. Zato je priprave vodila slavistka Slavka Modic. Ekipa je enako dobro poznala odgovore na „tekstovna" vprašanja kot na tista, kjer je bilo treba prepoznati glasbene primere. Tovarišici Modičevi gre zato še posebno priznanje, člani ekipe pa se lahko pohvalijo, da znajo logično in zbrano slediti glasbenim mislim in iz njih tudi izluščiti bistveno. Finalno tekmovanje v slovenski filharmoniji, ki ga je snemala tudi ljubljanska televizija, je v dvorano privabilo številno občinstvo, ki je bilo, sodeč po vtisih, s prireditvijo nadvse zadovoljno. Seveda je vse navdušilo znanje tekmovalcev, pa njihova resnost in zbranost. Posebej zanimiva je bila prireditev tudi zato, ker so program popestrili izvajalci — zbor Modre ptice z osnovne šole Valentin Vodnik v Ljubljani, tenorist Mitja Gregorač — tajnik Glasbene mladine Ljubljana — in pianist Pavel Šivic, ki je bil sicer tudi predsednik žirije, pa kvartet GMS, ki so ga sestavljali Janez Lotrič, Vlado Markič, Tomaž Faganel — tudi član žirije in eden od avtorjev gradiva — in Marko Studen, ki je tekmovanje vodil. Tako je Glasbena mladina Slovenije, ki jo je pri akcijah običajno čutiti — izza „kulis", pokazala svojo strokovnost tudi na odru. METKA ZUPANČIČ FOTO: FRANCE MODIC Ekipi zbrano poslušata vprašanje Člani žirije: dr. Janez Hoefler, Tomaž Faganel in Jože Faganel, manjkata prof. Pavel Šivic, ki je kot predsednik žirije sodeloval pri klavirju, in Metka Zupančič 18 Nastop zbora osnovne šole Valentin Vodnik „Modre ptice" pod vodstvom tovarišice Bronke Sax PORAZI SO KAKOR UVELO LISTJE-12 NJIHOVE TROHNOBE RASTEMO PISMO UDELEŽENK KVIZA (NINI ROLL ANKER) Za nami, je bilo naporno obdobje priprav na predtekmovanje kviza GMS. V začetku je bilo gradivo strašno dolgo in nerazumljivo, tuje, posnetki na magnetofonskem traku pa vsi enaki. A vsak dan nam je bilo vse to bližje in bližje in kmalu smo tematsko številko GM poznali kot lasten žep. A vsak dan nam je bilo vse to bližje in bližje in kmalu smo tematsko številko GM poznali kot lasten žep. Zdaj je tu ta težko pričakovani dan predtekmovanja, že vsi sedimo v 8lasbenem kabinetu nove osnovne Sole v Trbovljah in čakamo na Uglasitev rezultatov. Kako smo se uvrstili? Dobro? Slabo? Saj vsi ti dnevi učenja vendar morajo, morajo biti poplačanil Nismo zadnji, tudi Predzadnji ne . . .Smo četrti? Ne. Tretji? Ne. Drugi smol Drugi I Uvrščeni v polfinalel Bile smo srečne, presrečne. Ni bilo zastonjl Dan med predtekomvanjem in Polfinalom smo preživele le ob 9lasbi. Sploh smo se pogovarjale le Se o Kogoju, Kreku, imrepsionizmu 'n o novi romantiki In potem sobota. Po poslušanju glasbenih primerov ter brskanju po glasbenih enciklopedijah smo odšli proti železniški postaji, kjer smo ugotovili, da gre vlak v Trbovlje šele čez eno uro. Šestdeset minut pa je hitro minilo in bile so zelo pomembne, kajti v tem času smo dobile zagotovilo: „Če zmagate, neham kad iti I" Seveda smo bile vse takoj zato, da tovariša mentorja odvadimo kajenja. Po eni uri smo se znašli v Trbovljah in kaj kmalu tudi pred glasbeno šolo. To je nova, moderna stavba, ki stoji na gričku sredi mesta. Kazalec na uri se je bližal tretji. Ne, nismo imele treme, saj smo snov dobro obvladale. Končno začetekl Sedle smo za mizo, označeno z imenom naše šole. Po razgovoru se je začelo zares. Prvih deset vprašanj je bilo pismenih. Odgovore smo pisali na listke in jih oddali, nato so jih preverili. V začetku je bilo stanje precej izenačeno. Po vprašanju o Richardu VVagnerju, avtorju glasbenih dram, smo prevzele vodstvo. In vodile vse do konca, ko . . . Trinajst je nesrečna številka, pravijo. In vprašanj na kvizu je bilo ravno trinajst. Zadnje vprašanje. Še malo in konec bo in zmagale bomo. Pogled k tovarišu mentorju — krasno, že maha z rokami in kaže, kako bo nehal kaditi. Posnetek. Prepoznale smo Kogojeve „Črne maske". Na listek z vprašanjem se vržemo kot trije volkovi in sploh ne poslušamo vprašanja, še preberemo ga ne celega, a 30 sekund za premislek vzamemo vseeno, saj nam je tovariš Rojko, naš mentor, naročil, naj to vedno storimo. Tekle so sekunde, neprijetno je udarjalo kladivce ob kovino. Nismo več pogledale vprašanja, le sedele smo, topo sedele, z eno samo mislijo v možganih: „Leonid Andrejev, Črne maske." „Žal, odgovor je napačen." Ne, ne, ni mogočel Kako, zakaj? Zakaj nismo prebrale vprašanja? Saj sploh ni bilo težko I Ampak zdaj je prepozno . . . Vse je za nami. Hodimo po Trbovljah, besni, ker pelje naslednji vlak šele čez dve uri, in objokujemo svoj poraz. Da bi se potolažili, jemo ogromne količine sladoleda, ki pa nikomur posebno ne tekne. Spravimo se na klopco v parku, rešujemo križanke v vezanem letniku Pionirja, ki smo ga dobili za nagrado na kvizu, izpolnimo prijavnico za enoletno brezplačno naročnino na GM in začnemo zelo zanimiv pogovor, v katerem se vsak stavek začenja s „če bi .. Če bi zmagale, bi naš mentor nehal kaditi, tako pa sedimo tu in tovariš Rojko zadovoljno puha predse dim. Kar naj si uničuje zdravjel Pa vendar, zakaj nismo . . .? Prve dni po polfinalu smo hodile po svetu kot mesečnice, čisto brez volje. Cilji zadnjih tednov so nam padli v vodo, tako grdo padli v vodo .. . Znanje pa nam je vseeno ostalo in še ga dopolnjujemo, čeprav je kviza že konec. Kar v kri nam je prešlo, da zaspimo s tematsko Številko GM v roki, in navada je železna srajca. Zdaj se ne učimo več za kviz, ampak zase, iz čistega veselja. Znanja ni nikoli preveč, saj končno kviz ni najvažnejšil Najpomembnejše je, da čimveč ljudi spozna našo glasbo in jo vzljubi. Me smo jo vzljubile . . . MAJA JEKOVEC, MOJCA IZGORŠEK IN MAJA VIDIC Osnovna šola Majde Vrhovnik iz Ljubljane pevski kvartet Glasbene mladine 19 rt** GLASBENA MATICA V TRSTU SAMORASTNIK SLOVENSKE ZAMEJSKE KULTURE Na Tržaškem in Goriškem, kjer je bila že pred prvo svetovno vojno slovenska narodna zavest krepko zasidrana, ima bogato tradicijo glasbenega življenja, ki se je razmahnilo zlasti z ustanovitvijo „Pevskega in glasbenega društva v Gorici" leta 1909 in Glasbene matice v Trstu istega leta. Obe društvi sta ustanovili glasbeno šolo ter sta s pevskimi in instrumentalnimi ansambli znatno podprli kulturno življenje primorskih Slovencev. Glasbeno življenje, ki ga je svetovna vojna deloma zavrla, se je po končani vojni spočetka lepo razvijalo. Kmalu pa je začel fašizem kazati nasilje in s požigom Narodnega doma 10. 7. 1920 je tudi tržaška Glasbena matica izgubila svoje imetje in prostore. Delo v glasbeni šoli se je odvijalo v vedno težjih pogojih, še posebno, ker so morali številni slovenski glasbeniki, sodelavci Glasbene matice, v emigracijo. Septembra 1927 je fašizem nasilno prekinil delo tržaške glasbene šole. Še istega leta je bila ukinjena tudi glasbena šola v Gorici, ki je delovala pod okriljem tamkajšnjega „Pevskega in glasbenega društva". To je imelo prostore v Slovenskem trgovskem domu, ki so ga fašisti požgali. Z letom 1928 so slovenske glasbene prireditve skoraj povsem prenehale. Ostali so v glavnem le cerkveni zbori in ponekod pihalne godbe (Prvačina, Križ pri Trstu). Zborovska pesem pa le ni utihnila, še dalje je budila narodno zavest, pa čeprav le v ožjem domačem krogu in na izletih. Po osvoboditvi je bilo delovanje tržaške Glasbene matice obnovljeno. Dolgo vrsto let glasbena šola ni imela lastnih prostorov, njeni profesorji so poučevali v neprimernih prostorih, ki so bili raztreseni po vsem mestu in predmestjih. K premostitvi krize so bistveno prispevali uspehi šole, stalno naraščanje števila dijakov, raztegnitev njene dejavnosti na podeželje, tako na Tržaškem kakor na Goriškem, in izdatna pomoč razvoju ljudske prosvete, zlasti v krajih, kjer je Glasbena matica ustanovila podružnične glasbene šole (Nabrežina, Bazovica, Boljunc, Boršt, Devin, Doberdob, Dolina, Prosek-Kontovel, Sovodnje, Štandrež, Števerjan, Trebče). Iz vrst njenih temeljita priprava, zato sta na Glasbeni matici tudi dva letnika pripravnice. Učna snov je obsežna, učni načrti pa povzeti po italijanskih državnih konservatorijih, vendar je njihov dokaj zastareli načrt izpopolnjen s snovjo jugoslovanskih glasbenih šol. Z diplomo višje stopnje na Glasbeni matici si dijak pridobi naslov profesorja glasbe, njegova diploma pa ustreza končani prvi stopnji na jugoslovanski akademiji za glasbo. V primeru, da diplomant obvlada obsežnejšo in težjo snov, je njegova diploma enaka drugi stopnji jugoslovanske akademije za glasbo. Dijak, ki je končal študije na Glasbeni matici, mora zaključni izpit opraviti še na italijanskem državnem konservatoriju ali liceju, da dobi spričevalo, ki ima pravico javnosti. Glasbena matica kot šola namreč še vedno ni legalizirana, čeprav je postopek v teku že od leta 1971. Šola, ki je v letu 1976/77 nudila individualni in skupinski pouk kar 565 dijakom na Tržaškem in Goriškem, pripravlja vsako leto javne nastope v Trstu, Gorici in drugih krajih v zamejstvu, zlasti povsod tam, kjer delujejo podružnice glasbene šole. Šola se z uspehom udeležuje glasbenih tekmovanj v Italiji in Jugoslaviji, dijaki so često gostje radijskih postaj v Trstu, Kopru in Ljubljani, občasno pa nastopajo tudi na ekranih italijanske in jugoslovanske televizije. Glasbena matica tudi vzdržuje stike s številnimi glasbenimi in pedagoškimi zavodi v Jugoslaviji, s katerimi organizira izmenjalne koncerte, posvete in hospitacije, sodeluje z Glasbeno mladino Slovenije, z Zvezo kulturnih organizacij in drugimi slovenskimi kulturnimi ustanovami. Stike pa ima tudi z italijanskimi glasbenimi zavodi v deželi Furlaniji—Julijski Krajini, na primer s konservatorijem ..Tartini" v Trstu, licejem „J. Tommadini" v Vidmu in z občinsko glasbeno šolo v Gorici. V področje delovanja Glasbene matice sodi tudi organizacija koncertnih prireditev, zlasti rednih abonmajskih koncertov v Trstu in Gorici. To področje pa je dokaj široko in zahteva poseben zapis, zato mu bomo v prihodnjem letniku posvetili poseben članek. GOJMIR DEMŠAR Mladinski zbor Glasbene matice pod vodstvom Stojana Kureta dijakov so izšli in še vedno prihajajo pevci, ki s svojimi svežimi glasovi pomlajujejo zborovske skupine, prihajajo instrumentalisti, občasno tudi pevovodje. Zaupanje, ki so ga starši pokazali do slovenske glasbene šole obenem z napredno miselnostjo, da je doba čitalnic mimo, pa zavest slovenske mladine, ki noče zaostajati za svojimi italijanskimi vrstniki na tem področju — vse to je našlo spontan odziv pri sodelavcih Glasbene matice. Ko se je glasbena šola leta 1952 vselila nove prostore v ulici R. Manna, kjer je še danes, ter se je učni kader pomnožil s pedagogi, ki so končali glasbene študije v Ljubljani, je postalo delovanje bolj uspešno in pouk je dobil značaj redne glasbene šole. V prvem obdobju po obnovitvi glasbene šole je bil glavni namen vzgajanje dobrih glasbenih amaterjev. Naraščanje števila dijakov, izboljšanje kvalitete pouka in pa potreba po novih glasbenih kadrih sta povzročila, da je šola začela posvečati večjo pozornost poklicni glasbeni vzgoji. Danes predstavlja šola Glasbene matice pedagoški zavod, ki ima značaj italijanskega konservatorija. Šolanje za godala in klavir obsega pet letnikov na nižji, tri letnike na srednji in dva letnika na višji stopnji, šolanje pihal in trobil pa pet letnikov na nižji, dva letnika na višji stopnji. Za učenje kljunaste flavte, harmonike in kitare ima šola posebne pogoje. Pred vstopom v prvi letnik je potrebna Koncert tria Glasbene matice, igrajo Jagoda Kjuder in čelist Iztok Kodrič pianist Tomaž Simčič, violinistka SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA 6 Marsikdaj nas pevci po snemanju vprašajo, čemu nam bodo pesmi in kaj naredimo s posnetki. Mnogi mislijo, da se bodo že čez nekaj dni slišali na radiu in ko dopovedujemo, da so oddaje samo manjši del naših nalog, glavno pa da je raziskovanje glasbenega izročila, si le težko predstavljajo, kaj to pomeni. Včasih pa kdo pričakuje preveč, ko misli, da je mogoče kar za vsako pesem povedati, kdaj je nastala in kje. Etnomuzikologija ali glasbeno narodopisje, torej veda, ki raziskuje imeli starejše zapise pesemskih besedil in melodij. Če pa obstajajo, so povečini nastali po naključju, vsekakor iz drugačnih nagibov, ne za znanstveno uporabo. Zato moremo podobo izročila v daljni preteklosti ugotavljati samo posredno, s primerjanjem, upoštevajoč najrazličnejše zgodovinske, umetnostne, etnografske in druge vire, se včasih opirati na navidez nepomembne podrobnosti in pa kajpak sklepati iz natančne analize melodije, ritma, besedila in načina petja. Poznati je treba čim več zapisov in posnetkov, bodisi domačih, od sosednjih narodov in tudi od oddaljenih. Napak bi bilo ostajati samo za domačim plotom in kratkovidno bi bilo, če bi se hoteli zadovoljiti samo z najnovejšimi posnetki ali samo s starejšimi zapisi. Saj se večkrat primeri, da pomaga posnetek iz zadnjega časa pojasniti nekaj iz preteklosti ali pa narobe, da razumemo npr. neko mesto v besedilu šele ob primerjavi z zapisi, ki so časovno zelo odmaknjeni. Kakor drugod po Evropi, se je tudi pri nas začelo načrtno zbiranje ljudskih pesmi z nastopom romantike, se pravi približno na začetku prejšnjega stoletja. Med prvimi zapisovalci je bil tudi prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik. V Prvi polovici 19. stol. skoraj ni bilo pomembnejšega slovenskega kulturnega delavca, ki ne bi bil. zapisal po nekaj pesmi, saj je to takrat veljalo za prispevek slovenski nacionalni kulturi. Prešernovo zanimanje za ljudske pesmi dokazuje recimo njegova prepesnitev Lepe Vide in njegovo prirejanje drugih besedil, sodelovanje pri objavah v Kranjski Čbelici in dejstvo, da je imel prijatelje med takrat najpomembnejšimi zapisovalci oz. zbiralci, kot so bili npr. Andrej Smole, Stanko Vraz, Poljak Emil Korytko idr. Korytko, ki je Prišel v Ljubljano kot konfiniranec FRANCE MAROLT ter umrl že čez nekaj let (1839), je istočano kot Vraz pripravljal za tisk večjo zbirko besedil. Izšla je šele po njegovi smrti v petih zvezkih z naslovom ..Slovenske pesmi kranjskega naroda" (Lj. 1839 — 1844). Medtem ko je Korytko zbiral pretežno zapise drugih (npr. Ant. Rudeža, M. Ravnikarja— Poženčana, M. Kastelica itd.), je Vraz zapisoval sam, ne le po rodni Štajerski, marveč tudi drugod po Slovenskem. Trudil se je ujeti tudi melodije in njegovo pismo nemškemu pesniku Anastasiu Gruenu, v katerem govori o nekaterih značilnostih slovenske pesmi, pomeni celo prvi strokovni spis etnomuzikološke vsebine pri nas. Žal je Vraz od obsežnega načrta za izdajo svojih zapisov uresničil samo začetek, ko je 1839 izdal „Narodne pesmi ilirske." Na Štajerskem je razen Vraza veliko zapisoval tudi framski župnik in jezikoslovec O. Caf. Ko je bila ustanovljena Slovenska Matica — za tiste čase središče kulturnih in znanstvenih prizadevanj na Slovenskem — in so ji nekateri zapisovalci zapustili svoje zbirke pesmi, ter je od zagrebške Matice Ilirske dobila še Vrazovo zbirko, so se začeli pojavljati glasovi, naj bi to gradivo natisnili. Uredništvo je sprejel dr. Karel Štrekelj, profesor slavistike na graški univerzi, ki si je tudi takoj naredil načrt in objavil oklic vsem, ki imajo kakšno zbirko ali zapise, naj to izročijo. Tako je spodbudil mnoge k zapisovanju in dobil sodelavce zlasti med učitelji, duhovniki in dijaki. L. 1895 je izšel prvi snopič velike, 8686 pesmi obsegajoče izdaja „Slovenske narodne pesmi", ki je zajela zapise iz vseh takrat dosegljivih tiskanih in pisanih virov ter bila vzorno urejena. Njen pomen je toliko večji, ker Štrekelj ni imel nobenih vzorov zanjo. Zasluge pa si je pridobil tudi za zbiranje melodij, ko je postal predsednik „Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi z napevi." To je bilo v zvezi s pobudo dunajske založbe Universal Edition, da naj bi objavili ljudske pesmi vseh narodov stare Avstrije. Na Dunaju je bil ustanovljen odbor, ki so ga sestavljali predsedniki deželnih odborov za zbiranje. Delo se je začelo I. 1906 in na Slovenskem se je do izbruha prve svetovne vojne nabralo ok. 13.000 zapisov. Odborniki so bili hkrati poverjeniki za posamezne pokrajine in na Slovenskem sta bila med njimi tudi Matej Hubad in pisatelj Fran Milčinski. Temu se je I. 1908 predstavil mlad kmečki fant, Vojna je sicer delo ustavila in zbrano gradivo, shranjeno sprva pri Glasbeni Matici, je prevzel Etnografski muzej v Ljubljani. Štrekljevo zbirko je po njegovi smrti 1912 prevzel in do konca objavil Joža Glonar, zbiranje melodij pa se je moglo načrtno nadaljevati šele z ustanovitvijo Folklornega inštituta pri Glasbeni Matici 1934, predhodnika poznejšega Glasbeno narodopisnega inštituta in sedanje Sekcije za glasbeno in plesno narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Ustanovitelj, vodja in edini delavec inštituta je bil France Marolt, takrat tudi vodja Akademskega pevskega zbora. Ko se je sčasoma povečalo število sodelavcev, je mogel začeti z uresničevanjem načrta, po katerem ima inštitut kot prvo nalogo zbiranje in raziskovanje ljudskih pesmi po glasbeni in tekstovni strani, ljudskih glasbil In instrumentalne glasbe ter ljudskih plesov na vsem slovenskem etničnem ozemlju. Druga naloga pa je objavljanje gradiva in znanstvenih izsledkov. Po Maroltovi smrti 1951 je vodstvo inštituta prevzel dr. Valens Vodušek in število strokovnih sodelavcev se je povečalo na skupaj 5. Čeprav je torej to majhna ustanova, pa je v štirih desetletjih obstoja vendar opravila ogromno delo. Postala je središče, kamor se steka vse tiskano, pisano in zvočno posneto gradivo slovenske ljudske glasbe, saj ima v arhivu poleg starih 13.000 zapisov še čez 30.000 zvočnih posnetkov, za vse to ustrezno urejeno kartoteko, bogato knjižnico strokovne literature in zbirk drugih narodov, v zadnjih letih pa je prevzela tudi skrb za objavo vseh slovenskih ljudskih pesmi, ki se jih je namenila izdati — kot svojčas Štrekljevo zbirko — Slovenska Matica. Kot poseben zvezek mednarodne izdaje ..Priročnika evropskih ljudskih glasbil" bodo sodelavci inštituta oz. sekcije pripravili prikaz ljudskih glasbil pri nas, že letos pa bo verjetno izšla tudi antologija ljudskih plesov na Slovenskem. DR. ZMAGA KUMER samouk organist z Iga, Franc Kramar. Nadarjen in spreten kot je bil, je postal glavni odborov zapoisovalec, s kolesom prepotoval domala vso Slovenijo, iztaknil odlične pevke in sam nabral čez 4000 pesmi z melodijami. L. 1913 je odbor nabavil fonograf, s katerim so posneli nekaj belokranjskih pesmi. 21 NASPROTJE NOTRANJOSTI OZNAKA ZA IGRANJE Z LOKOM PRI GODALIH Široka plitva POSOOA ghSka BOGINJA JfZE BILJARDNA PALICA ŽENSKO IME IZ OVEH IMEN HRVAŠKI IZRAZ ZA MOČVIRNI PREDEL SADNI Škodljivec NEVEZANA GOVORJENJA ALI PISANA BESEDA OSNOVNI SESTAVNI DEL OBDOBJI PALEOZOIK A RAZUZDANO VESELJAČENJE soi miza CIJSKI ZLOG ANTON OCVIRK PTIČJE KRILO LOJZE KOVAČIČ ZNAMKA SVI CARSKIH UR PREBIVALEC ESTONIJE VRANJE OGLAŠANJE GRADBENI MATERIAL ODŽAGAN KOS DEBLA ČEŠKA PRI TROILNICA SLOV KARI KATURIST (BOŽO) VLAKNATA KAMNINA ODPORNA PROTI OGNJU »NIN ODISEJE V OČE V GR$KI MITOLOGIJI SESTAVIL IGOR LONGVKA Dragi reševalci, veseli nas, da kljub bližajočemu se koncu šolskega leta, ki prinaša naglico in obilo dela v šoli, vaša vnema za reševanje ugank ni popustila. Veliko rešitev ste poslali in večinoma so bile pravilne. Takole smo izžrebali: Knjižno nagrado prejme PEPI KRAŠNA, Starovaška pot 2, Postojna, veliko ploščo pa dobijo ROMANA DOBRUN, Celovška 181, Ljubljana DAMIJAN CIGAN, Sp, Kamenščak 10 d, Ljutomer TONE KOTNIK, Pameče 217, Slovenj Gradec in DEJAN ČERIN, Partizanska 4/c, Koper Še pri zadnji letošnji križanki vam želimo uspeha in volje, rešitve pošljite na naslov: Uredništvo GM, Krekov trg 2/II, Ljubljana, do 15. junija. REŠITEV UGANK IZ ŠESTE ŠTEVILKE SLIKOVNA KRIŽANKA: Vodoravno - poročevalec, Rado Simoniti, dekanija, rn, ra|nik, Slavko, šir, Mihelčič, sr, Zala, bireta, ujed, anatom, NASA, raketa. SKRIVALNICA „OPERE": Aida, Traviata, Mignon, Otello, Glumači, Manon, Jenufa, Rusalka, Tosca, Turandot. POSETNICA: Marjetka Falk. MAGIČNI LIK: 1. Corelli, 2. Pirot, 3. pop, 4. polka, 5. sla. PREČRTOVALNICA AKACIJA, PANTER, DRUŠČINA, ROMAR, MODREC, JUNEC, ŠPILA, PRISTAN, FOKUS, VIDRA, GROBAR, EMIR. V vsaki od navedenih besed izloči po eno črko tako, da bodo preostale dale novo besedo znanega pomena. Izločene črke bodo, brane po vrsti, dale ime in priimek sodobnega slovenskega rock glasbenika (Moje miške). TEŽJI VSILJIVCI KRAGULJ, OREL, SLAVEC, SOKOL POUND, Wl LDER, VVHITMAN, YEATS KROJAČ, KROVEC, NOVINAR, PLESKAR FLAVTA, KLARINET, OBOA, TROBENTA BALAKIREV, BORODIN, CUI, HONNEGGER EDINKA, SESTRA, SVAKINJA, TETA IBAR, MORAVA, NIŠAVA, SAVINJA FEVDALIZEM, IDEALIZEM, KAPITALIZEM, KOMUNIZEM FIŽOL, LEČA, GRAH, ZELJE ERITEJA, GANA, NIGERIJA, SUDAN DALIBOR, LIBUŠE, PRODANA NEVESTA, RUSALKA Med zgornjimi četvericami pojmov je povsod eden, ki ne sodi zdraven. Poiščite ga in preberite po vrsti začetne črke izločenih pojmov. Dobili boste elektronsko glasbilo, ki ga uporabljajo v sodobni pop glasbi (originalna pisava!) NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA »SLOVENSKA MLADINSKA SKLADATELJA” 6 REBUSI NEODLOČEN POLOŽAJ PRI SAHU Španski BIKOBORSKI VZKLIK n IN MEMORIAM ARAM ILJIČ HAČATURJAN Prav na praznik dela, 1. maja, je po dolgi bolezni umrl eden največjih sovjetskih skladateljev Aram Hačaturjan, komaj mesec pred svojim 75. rojstnim dnevom. Aram Hačuturjan je v Moskvi začel študij na tehnični fakulteti, že z 19 leti pa se je posvetil glasbi in začel študirati violončelo in kompozicijo. Oba študija je uspešno dokončal in svoje skladateljske sposobnosti prav kmalu potrdil z deli, ki so že ob prvih izvedbah doživele pohvalo. Od leta 1951 je poučeval kompozicijo na moskovskem konservatoriju. Njegov skladateljski opus obsega veliko orkestrstralnih in scenskih del, med katerimi so znane njegove tri simfonije, koncerti za klavir in orkester, violino in orkester ter čelo in orkester, pa baleta „Gajane" in „Špartak", scenska glasba za dramske predstave, filmska glasba. Skladatelj je ustvaril tudi precej komornih del - za klavir, solo violino in solo čelo, za violino in klavir in godalni kvartet, bogata pa je tudi zakladnica njegovih vokalnih del. Mnogo Hačaturjanovih kompozicij smo na naših koncertih že slišali, njegova dela so posneta na plošče, balet „Špartak" pa smo si lahko ogledali pred šestimi leti v ljubljanskih Križankah. Velikega skladatelja so na njegovo željo pokopali v rodni Armeniji ob zvokih armenske himne, za katero je sam zložil glasbo. Prvo opero je napisal italijanski skladatelj Jacopo Peri leta 1954, delo ima naslov ,,Dafne" REŠITEV KVIZA IZ TE ŠTEVILKE 1. Da, 2. Ne (četrti), 3. Da, 4. Ne (1701). KVIZ DA-NE NENAVADNAGLASBILA ZVOK TIŠINE Ha navedene trditve sta samo dve 'Možnosti: da so pravilne ali napač-l'6- Odločite se z odgovori DA ali ^E. Rešitve so objavljene nekje na ,ei stranil Znamenito opero Modesta Murskega Boris Godunov je predelal nimski—Korsakov. ^ Letošnji tradicionalni kviz GMS ™ i Novi akordi" je bil že peti po vnti. ^ Risto Savin je bilo umetniško ime Riškega skladatelja Friderika Širce. • Academia philharmonicorum, Rodnica današnje Slovenske filhar-^nije, je bila ustanovljena leta 1872. Rešitev iz prejšnje šte- '•LKE 1. Da, 2. Ne (Tartini), 3. Ne J*kladatelj in pedagog), 4. Da, 5. Ne 'lnstrument z levico, lok z desnico). Kar je belina za barve, to je za glasbo tišina, tisto izhodišče, kjer so rojeni vsi zvoki in brez katerega ne bi našli tal pod nogami in ne smisla svojega obstoja. Tišina je pravir glasbe, osnova njene barve, vzgon njene dinamike, mejnik njenega ritma in nosilec njene melodije. Ali ji še lahko kje zares prisluhnemo, morda globoko pod morjem, ali visoko v gorah? Ne, saj ni treba iti tako daleč, lahko jo doživimo tudi tu, okoli sebe, v bližnjem gozdičku, ki kaže hrbet mestnemu vrvežu. Predvsem pa zazveni tišina v nas samih, če ji pozorno prisluhnemo, kajti tudi ko se zapremo pred vsemi zunanjimi zvoki, ta tišina ni brezšumna, temveč celo zazveni, zapoje, saj ne moremo utišati glasbe, ki je v nas, ritma srca in melodije potočkov, po katerih se pretaka naš življenjski sok. In če umirimo svoje misli ter vso zbranost posvetimo glasbi v nas, bomo slišali še mnogo več. Iz te tihe predanosti bomo začeli slediti brezštevilnim zvokom in čim večja bo naša pozornost, tem več jih bo, tem širša mavrica bo utripala pred nami, dokler ne bomo začutili polnosti svoje notranje glasbe, svojega bistva in njegove notranje harmonije. Tako bomo začeli spoznavati še en ..neznani instrument", tisti, ki nam je najbliže, a pogosto prav zato tako nedosegljiv. Pozornost za skrivnost njegovih zvokov nam bo pomagala umiriti misli in doživeti skladnost v nas samih, med ljudmi in odprtost za glasbo narave. LADO JAKŠA FOTO: LADO JAKŠA Z-DUR SLOVARČEK SUITA — vrsta krajših, največkrat plesnih oblik; ena najvažnejših predklasičnih instrumentalnih (večstavčnih) oblik. Takoimeno-vana „Klasična suita" (ki bi jo pravzaprav morali imenovati „predklasična") je imela stalne in priložnostne dele: k prvim štejemo 1. allemande, 2. courante, 3. sarabande in 4. gigue, neobvezni deli pa so bili izbrani poljubno. Suite so lahko solistične, komorne in orkestralne, nosijo pa lahko tudi dopolnilne, namenske naslove. „Moderna suita" ni več nujno sestavljena iz plesnih oblik, temveč niza poljubno oblikovane in naslovljene skladbe manjše razsežnosti v neodrejenem številu in razvrstitvi. MLADI SLOVENSKI SKLADATELJI USTVARJALCI, KI SO SE PREDSTAVILI NA APRILSKEM KONCERTU MLADI MLADIM večidel občinstvo sprejema JAKŠA GOLOB PETER KOPAČ ROJKO VLADIMIR HROVAT BOR TUREL JANI BRINA JEŽ, rojena I. 1957, študentka 2. letnika muzikologije in 1. letnika kompozicije v Ljubljani. Brinina skladba Travnički so že zeleni se uvršča med dokaj drzna, eksperimentalno zastavljena dela. Zato vprašanje, kam uvršča mlado slovensko glasbeno ustvarjanje v odnosu na svetovna iskanja: „0 mladi generaciji slovenskih skladateljev je izredno malo slišati, kot je malo slišati njihove skladbe. Pravzaprav za „mlajše" veljajo ustvarjalci, ki imajo danes vsi že petdeset let. Težko je torej soditi o tem, kar ne seže v javnost." UROŠ ROJKO, rojen I. 1954, študent 1. letnika kompozicije in učitelj glasbenega pouka na osnovni šoli Majda Vrhovnik v Ljubljani. Učenci so pod njegovim vodstvom dosegli lepe uspehe pri zboru in pri malih instrumentalnih ansamblih. Zato nas je zanimalo, v kolikšni meri njegovo pedagoško dejavnost pogojuje študij na akademiji. „Povezava študija in poučevanje mi je zelo dobrodošla. Znanje, pridobljeno na akademiji, prenašam na delo z učenci: tako pri priredbah skladb, ki jih izvaja instrumentalna skupina. Hkrati praktično preverjam teorijo, s katero se seznanjam na glasbeni akademiji." VLADIMIR HROVAT, rojen I. 1947, violinist, član simfoničnega orkestra RTV Ljubljana. Kompozicije ni študiral, sklada pa že dolgo. Na vprašanje, ali že sam študij instrumenta glasbeniku pripomore k znanju, potrebnemu za skladanje, je odgovoril tako: „Klasične osnove je mogoče dobiti že na srednji glasbeni šoli, pri pouku osnov harmonije in kontrapunkta. Kar pa za deva sodobno in predvsem eksperimentalno glasbo, se takšnega načina pisanja pravzaprav ne da naučiti: vsi iščejo nove izrazne možnosti, zakonitosti skorajda ni. Tisti, ki kompozicije niso študirali, se s teorijo lahko seznanijo iz knjig. Če jih skladanje zanima, se ga bodo gotovo lotili, čeprav brez formalne izobrazbe." JANI UOLUb, rojen I. 1948, violinist in skladatelj, član simfoničnega orkestra RTV Ljubljana. Ker je njegove skladbe dovolj pogosto mogoče slišati, smo ga vprašali, kako se mlad skladatelj lahko uveljavi v našem glasbenem prostoru. ..Kompozicija pri nas ni najbolj obiskan študij, tako da je diplomantov s tega oddelka razmeroma malo. Ravno zato se mi zdi, da mlademu skladatelju ni tako težko prodreti, še posebej, če njegova glasba ne sega preveč na eksperimentalno področje. Razmere so se v zadnjih letih izboljšale, skladbe je zagotovo mogoče privesti do izvedbe ali do snemanja, vendar skladatelj izključno od kompozicij še ne more živeti." BOR TUREL, rojen I. 1954, ukvarja se z eksperimentalno glasbo, z glasbeno kritiko pri reviji GM in na radiu Študent, vodi skupino za eksperimentalno glasbo ZVOK SVETA, je glasbeni pedagog v Centru za ku|turo mladih pf Pionirskem domu v Ljubljani. Borova glasba je torej vsa izrazito eksperimentalna. Material za prepa racijo in zvočna realizacija si izoblikujeta skozi eksperiment skozi poskušanje in poslušanje. S takšnim načinom dela Bor Turel marsičem izstopa iz utečenih pot slovenskega glasbenega ustvarjanja PETER KOPAČ, rojen I. 1949 absolvent kompozicije na ljubljanski akademiji za glasbo. Skladba Pet rubajatov ja tradiconalno zastavljena, stilno umerjena v okvire že dognanega Ker menimo, da je Petrovo skladateljsko delovanje naravnano v to smer, smo vprašali, kakšno glasbo po mnenju slovensko občinstvo bolje sprejema. „Zdi se mi, da je naše dovolj objektivno in vsakršno zvrst glasbe pod pogojem, da je ta glasba kvalitetna." Mnenja zbrala in uredila METKA ZUPANČIČ FOTO: LADO