XIII. stol. namesto XII. za postanek stiske cerkve, str. 182 za početek reformacije 2. pol. XIV. namesto XVI. stol. ali str. 183 Poč namesto Pozzo. Tako trpi ta, v svoji zasnovi lepa in zaželena knjiga na posledicah končne redakcije, ki si jo je dovolil nekdo, ki ne pozna dovolj predmeta in za katero podpisana urednika ne moreta biti odgovorna, ter na nezadostni korekturi, ki očividno zopet ni prišla do tistih rok, ki bi lahko jamčile za točnost.
Niz člankov o Sloveniji v Narodni enciklopediji SHS so napisali deloma isti pisatelji kakor Slovenačko. Formulacija je deloma bolj sžeta kakor tam, zato pa so podatki obilnejši; tudi so zastopana nekatera poglavja, ki jih je Slovenačka prezrla. Žal je pri ureditvi gradiva uredništvo nedosledno postopalo in zbralo pod Slovenačka, Slovenci in pod. večino teh člankov, dočim je treba n. pr. slovenske politične stranke (M. Kos) iskati pod Stranke in slovensko umetnost  pod Umetnost.
Glavni članki so sledeči: Slovenačka književnost, ki jo je do 1. 1848. izčrpno in nazorno pregledno obdelal Fr. Kidrič, za dobo od 1848 pa I. Grafe nauer. Žal je novejši del v primeri s prvim mnogo prekratek, kar gre pač tudi na račun nezadostne pažnje uredništva, ki bi moralo skrbeti, da se ustvari vsebini primerno sorazmerje med posameznimi deli. Posebno važna doba zadnjih 30 let je postala tako prav mršava in brez zadostnih poudarkov važnosti posameznih pojavov. Dalje bi bilo treba, če se v tem okviru omenja (str. 183) že tudi naučna proza, to tudi njenemu razvoju in napredku primerno opisati in posebej poudariti tiste pojave, ki so se odlikovali po izpiljenosti sloga in imajo kot taki poleg znanstvenega tudi literaren pomen. Na noben način ne gre prezreti izrazitih oblikovavcev jezika kot so Škrabec, Leveč, Breznik in pod. ter velikanskega napredka slovenske terminologije vseh smeri v zadnjih desetletjih, kakor tudi ne razvoja naše kritike, kjer bi morali najti mesto delavci kakor so F. Lampe, Glonar, Koblar in pod. — Slovenačke pokrajine je glede njih zgodovinskega, teritorialnega in upravnega razvoja opisal Lj. H a u p t -man. — Slovenački jezik je o njega zgodovinskem razvoju in njegovih dialektih obdelal F. Ramovš. Slovenački književni jezik in Slovenački pravopis istega pisatelja sta nekako dopolnilo temu orisu. — Pod naslovom Slovenci je napisal N. Županič kratko skico slovenske etnografije, zgodovino pa od najstarejše dobe do ujedinjenja izčrpno Lj. Hauptman, pri katerem nas prav neprijetno dirne, ko rabi namesto oficielnih imen za politične skupine čisto žurnali-stične in vsebinsko nepravilne in neizčrpne oznake liberalci in klerikalci. — Anton M e 1 i k je napisal geografski pregled Slovenije, J. ž u j o v i č pa kratek  geološki oris.
Po teh dveh serijah člankov, ki niti v enem niti v drugem okviru ne podajata še res vsestransko izčrpne slike o Sloveniji in Slovencih, se nam poraja prepričanje, da je dozorel čas, ko bi se mogel sestaviti nam in tujcem v orijentacijo sistematično izgrajen zbornik o Slovencih. Čas je, kakor dokazuje kvaliteta večine teh člankov, dozorel in potreba po samospoznanju pri nas je vsak dan večja.           Frst.
Srbo-hrvatsko slovstvo
Iz srbsko-hrvatske književnosti
Živahnost belgrajskega knjižnega trga v premnogih slučajih ni v nikakem ugodnem razmerju z vsebinsko in umetniško vrednostjo izdanih publikacij in knjig, vendar se je iz množice imen zaokrožilo število književnikov, ki so si upravičeno utrdili ugled pred kritiko, in so premagali v sebi začetniško hlastavost po izraziti senzacijonalnosti, ki naj bi spremljala vsako novo leposlovno delo. Še več: pri nekaterih ostrih najmlajših opažamo težnjo po prirodnosti, po oblikovnem vokvirjevanju in tradicijonalnem opevanju prošlosti, rodu in grude. Božidar Kovačevič se je v svoji pesniški zbirki »Vidjenja dijaka Božidar a« (Beograd, 1928) močno oddaljil od nekdanjih abstraktnih »alf svoje duše« in se je sklonil nad samim seboj vživljajoč se v davna življenja svojih prednikov, da bi izmotal iz kaosa rdečo nit svoje poti, ki mu jo spremlja razviharjena pesem. Davna povest vseh pokolenj mu je prispodoba za njegovo »robo-vanje na galeji« neizvestnosti, ki ga iz nje vsakokrat sprošča »angelski spev« njegovih pesnitev. Ve-kovi mu dihajo nasproti z bolestno mamljivostjo vsega bežnega in v njih se vidi iznova in iznova v tisočerih preobrazbah, večno žejen poslednjega spo-kojstva. Zdaj vztočni pustinjak, ki se zaveda, da je »svet sazdan od bola in varke«, zdaj demon brezna Abadon, ki se v polnoči razuma bori z Odre-šenikom, zdaj sam sebi gavran iz E. Poeja in vampir iz »tamne noči«, neprestano bičan, varan in izgnan, se «a trenutek spokoji ob pogledu na mračno »svečana i stara brda«, odkoder so ponosni »neimarji lomili beli mramor«, da iz njega postavijo veličastno svetišče Bogu. Ta nastroj: beganje pred omamo v prirodnost in zdravje in spet izbegavanje miru je vsebina zbirke, samo, da se podobe neprestano menjajo, izražujoč se v simbolnosti mita, legend in historičnosti. Atlantida, srednji vek, Kosovo, antični Glavk, črni angel iz zapadnega deka-dentstva, beneške gondole, Paolo i Frančeska itd., to so podobe. Trudnost in tegoba življenja, ki mu je »san največe blago« in vzklik »umrimo, umrimo« zadnji vzgon radosti — to je osnovni ton »dijaka Božidara« in kaj čudno je z njim v nasprotju mimobežni vzgon v »Mojem plemenu«, ki izdihava v dveh krepkih sonetih zdravje in moč srbske zemlje. Toda iskrenost tega mrkega lirika prepričava in je živa, zato je knjiga tudi pristna in močna, česar pa ne morem trditi o »Pesniku in smrti« Radovana Košutiča (S. B. Cvijano-vič, Beograd, 1927), ki zahteva precejšnje potrpežljivosti in ne ostavi prijetnega vtisa. Privzeto antitezo med pesnikom in »ljudstvom« je izoblikoval Košutič v verzih, ki se zadovoljavajo z neoriginalnimi prispodobami, z zastarelo vsebino in miselnostjo. Pogrešam plastike, slikovitosti in muzikalnosti teh stihov, a predvsem manjka osebni izraz avtorja. Močnejši je Košutič v naslednjem »Kužnem drvu« in v »Pijanki«, kjer se v realizem mešata baladnost in grotesknost, ki se v »Avto« združijo v vizijo razpadajočega sveta, nad katerim zavlada spet davni kaos. Toda vsa ta »kozmologija« je prikazana bledo
in neprepričevalno. Bližje in sočnejši pa je Jovan Radulovič v svoji obsežni knjigi »Jesenja pre-garanja« (S. B. Cvijanovič, Beograd, 1928). Jesenska tuga veje čez njegova doživljanja. Siva žalost je pregrnjena preko trde grude njegovih seljakov. Tudi on se kakor Kovačič vrača na svoj dom iskat zdravja, kakor da je pretruden od premnogih spoznanj. Tudi pokrajina je vsa nema in tuja, pogreznjena v premišljevanje, ki ne da utehe. Na vsakem koraku zaječi nemirnemu potniku nasproti trpljenje; kakor da je vsaka pokrajina grobišče umrlih nad, strtih src, usahlih vzgonov. Morda izvira vsa ta mračnost iz spoznanja: »Večno čeznuti za lepotom, / iz precvala, sumoma vrta, / i samo, samo misliti o tom / kako je sudbina škrta.« In na drugem mestu: »Ljubavi i sreče biti žedan / sanjar biti! / Istinu od sebe kroz život kriti — / tako velik i bedan.« Ali kadar se pesnik ves preda samopozabi v jutru, v sončavi, pod večer, tedaj se mu razveže beseda v mirno slikanje trenutnih vtisov, ki jim tvori ozadje sveža pokrajina. V »Spletenih koralih« je našel pesnik izraza za eros v baročni obliki pastoral in serenad. Toda vedno prosevajo skozi »zaborave« »senke prolaznosti«, ki vodijo v »Rezig-nacijo«. Tako je vsa zbirka izpolnitev ukaza, ki si ga je dal pesnik samemu sebi: »Tiho oplakujte svetli čas što prodje... sve je slutnja, čežnja, zaborav i zvuk...«
Vse tri pesniške zbirke izclihavajo ta pesimistični nastroj, ki je sodobniku že precej tuj in včasih celo težko umljiv, kajti ta nastroj ne izvira iz — morda
—  nekakšnega kolektivističnega doživetja, ampak iz ozkih  individualističnih   izživetij,  ki  —  v   splošnem
—   niso  niti originalno  povedana.
Knjiga zase je »muzička drama« »M eduloško blago« Momčila Nastasijeviča (S. B. Cvijanovič, Beograd, 1927), ki bi o njej mogel šele poročati takrat, ko bi spoznal uprizoritev, kajti tu je beseda namenoma prikrojena glasbi. (Delo je uglasbil Sve-tomir Nastasijevič). Dejanje tega misterija duše se odigrava v neki sanjski pokrajini in »ne zna se tačno gde in kad«. V igri se udejstvuje tudi zbor kopačev, vezilj, grobark, svatov, vdovic. Nastopajo ban, mogočni »kralj« iz bajk, njegova hči Bela, nežna kot biljka, njegova žena Majka, vsa v črnem iz žalosti za pomrlimi sinovi. Nastopa kočijaž, brezdomec, ki nemirno Vozi iz kraja v kraj kot beganje, oglaša se guslarjev glas, straši zagonetna čarovnica... kot zaklet duh, ki išče spokoja in re> šitve pa blodi Neznanec, ki je obenem prispodoba večnega človeka. V tem misteriju je sleherno bitje simbol. Simbol je vsaka oblika, vsak dih, vsak zvok. Že iz besedila čutiš godbo. To je važen poskus stvoriti igro na križišču prabitnih, duhovnih konfliktov med hrepenenjem in dolžnostjo, obljubo in osebnim svobodoljubljem, narodom in poedincem. Tu je sleherna beseda doživetje, ker je pricvetela iz tal, prepojenih z godbenostjo, ki je lastna srcu. Glasba in jezik sta eno. Beseda je še več: je najbolj živ izraz naroda, ki doživlja hrepenenje, voljo, vero in upanje in Boga v skupni višji enoti.
V »Pogovoru«, ki je pridejan drami, sta pisatelj in glasbenik obrazložila pomen in bistvo te »mu-zičke drame«, ki utegne na pozornici zapustiti močan vtis, kot čtivo pa le sprošča motne slutnje.
V vrsti novelistov-pokrajinarjev zavzema odlično mesto Šibe Miličič, ki se je uvedel v književnost z ditirambičnimi slavospevi radosti, a se je v svojih novelah Jagnje božje in dr. izkazal kot pozoren opazovalec in oblikovalec življenja na dalmatinskih otokih. To pot je iz kronike potopljenega otoka zbral dve noveli: More in »Tajna jednog zločina« (Izd. knjižarnica Napredak, Beograd, 1928), ki sta že stilsko silno zanimivi, saj kažeta Miličičevo prozo od povsem nove strani. Ta proza se odlikuje po izredni slikovitosti, ki pa ima tudi globino. Na kratko jo označim, če jo imenujem: poslikan relief. To je statična proza, čeprav ima za vsebino neverjetno razgibano dejanje, saj si v »Morju« stojita nasproti dva skrajno sovražna si tabora, seljaki in tržani, ki ju je, prej tako mirne, razdvojilo nenadno naključje. Iz zaliva, kjer so doslej ribarili otoški ribiči, ki jim nudi ta obrt edin zaslužek, so nenadoma izginile vse ribe. Zato si otočani poiščejo drugo lovišče: ono, ki po pravu pripada seljakom. Seljaki nekaj časa mirno gledajo to početje, potem pa vzroje in prepovedo ribariti. Tedaj se vname med obema strankama borba, ki se izživlja v vseh smereh in oblikah. Tožbe pri sodišču, žalitve, prerekanja, pret-nje, grožnje, dokler ne pride do divjih spopadov. Slednjič se zgodi čudo: morje spet skrije svoj zaklad, ki ga ljudje niso vredni. In novela se zaključi mirno, brez patosa, kot bi čital iz kake modre stare legende: »tako je dubina povukla k sebi ono što je samo njeno i što je ona, slučajno (gotovo zlurado!) bila izbacila na obale sela, da to isto učini negde (ko zna gde?) na nekom drugom kraju zemlje.«
»Tajna jednog zločina« je še bolj razgibana od morja: mladenič iz trga je izvršil nasilje nad selja-kinjo, hčerko poglavarja iz sela. Ves narod se dvigne, da se osveti nad strahotnim zločincem, ki ga ne more nihče odkriti. Ko je vse iskanje zaman, se odloči nesrečni oče, da se odpravi s hčerjo na pot v trg, da bi ju videli vsi, da bi ta žalostna pot ganila celo zločinca, ki je skrit med radovedneži. Dekle ga prepozna ali — noče ga izdati. Iz sočutja, iz sramu in iz strahu pred osveto. Nihče ga ne more dobiti v roke. Toda nad njim samim, poblaznelim od vesti, ki ga vede v obup, se izvrši prokletstvo. — Ta novela vsebuje mesta naravnost mojstrskega oblikovanja, kot je lastno samo redkim epikom. Skrajno disciplinarna utesnjenost združuje najviharnejšo vzviharjenost življenja. Nekatere osebe (selški poglavar, ali pa zapeljivec) so zrasle v monumentalne, nadčloveške postave, ki si jih morda našel samo še v svetu mita. Šibe Maličič je s to knjigo dosegel visoko stopnjo pripovedovavca, ki ni več odvisen od modnih struj, ki je umel preliti kolorit, milje in čas v  umetnino,  ki  živi  širše,  daljše  in  višje  življenje.
Preostaneta še dve knjižici esejev in člankov o sodobnih književnikih, ki sta zelo zgovorna in dobra kažipota vsakomur, ki se hoče razgledati po taboriščih današnje literature. Risto Ratkovic je v svojih »Čutanjih o književnosti« (Skice. Beograd, 1928) posebno prikupljiv vodnik, ki ti v kratkih skicah kramljaje prikaže pomembnejše literarne osebnosti, krožke in struje, ki se v njih izživlja razgibano leposlovje. V »Novi Akademiji« je združil mladi  rod  »estetov«,  ki  so izvojevali svoboden stih,
283
porazširili ozke meje kavarniškega leposlovnega patriotizma, povzdignili književnost na nivo absolutne vrednote in dvignili prapor lepote, kot svoje znamenje. To so Crnjanski, Miličič, Vinaver, Andrič, Ma-nojlovič, Krklec, Kovačevič i. dr. V naslednjih poglavjih govori Ratkovič o Vinaverju in Buliju, in v zvezi z njima o pelegiriki, materialistični dialektiki in kameleonstvu, uvajajoč čitatelja v razumevanje intelektualnega konstruktivizma. Izmed mladih dramatikov je tu omenjen Dušan S. Nikolajevič, čigar »Volga, Volga« je povzročila mnogo kritik, ugibanj in dvignila na dan mnogo problemov nove drame. Slede poglavja o R. Draincu, idealističnem razbojniku, o novih romantikih, o dadaistih, o zenitizmu, ki smatra Novi Balkan kot samostojni šesti kontinent, o velikem brezdomcu Ujeviču, o nadrealistih Vučo, M. Ristič, Dedinac in dr., itd.
Takih zbirk esejev in črtic pri nas ne poznamo, dasi opravljajo važno nalogo k doprinašanju lite-rarno-zgodovinskega gradiva. Seveda pričujoča brošura nima nikakega namena podajati znanstveno točne ugotovitve, saj bi bilo to nemogoče ob snovi, ki je vsa še valovita in v razvijanju, vendar pa je mestoma preočit časnikarski ton, ki ga označuje neurejenost snovi in naglica, s katero je avtor ponekod izvršil  svoje  skice.
Vzporedno z Ratkovičevimi ,čutanji moramo uvrstiti Lica i Maske Velibora Gligoriča (Beograd, 1927), ki je znan kot »meditativen in dovolj neodvisen kritičen duh«. V pričujoči zbirki »lic« nas seznanja s šestorico pomembnih srbskih književnikov prejšnjega rodu, od katerih stavlja velikega pripovednika Boro Stankoviča na prvo mesto. I. Vojnoviča označuje kot mojstra inscenarija in stilizacije, kot tipičnega artista, ki je v tem soroden liriku Jovanu Du-čiču, umetno pofrancozenemu dekadentu. V vrsti elitnih intelektualcev je tudi Milan Rakič, ki je prav tako značilen zastopnik predvojne generacije, zaverovane v neživi jen jskost umetnosti po vzorcu za-padnih dekadentov. Zbirko zaključuje študija o kritiku Lj. Nediču, ki je imel svoj čas močan vpliv na književnost kot propovednik etične umetnosti.
Miran Jarc
Iz tujih literatur
Nemško slovstvo
Benedikt Momme Nissen: Der Rem-brandtdeutsche Julius Langbehn. Freiburg i. Br., Herder & Co., 1927.
Ta knjiga nam riše življenje in duševni razvoj nedvomno ene najzanimivejših osebnosti nemške polpreteklosti. Z duhovnimi potrebami in prevrati naše generacije jo veže toliko niti, da priporočamo vsakomur, da se seznani s tem izrednim pojavom. Knjiga je po svoje neke vrste pendant druge zanimive Herderjeve knjige »Unruhe zu Gott«, ki jo je kot izpoved o lastnem življenju in izpreobrnjenju napisal pred leti beuronski benediktinec Verkade, le da to pot ne govori junak sam, ampak njegov prijatelj in ker je knjiga akt prijateljstva, ji ne manjka neke toplote in osebnostnega temperamenta, ki nam človeka najbolj približa.
Julius Langbehn (1851—1907) je junak te knjige. Po rojstvu severni Nemec iz vzhodnega Hollsteina, po
univerzitetskih   študijah   zelo   široko   izobražen,   po pravem študijskem poklicu pa arheolog in umetnostni  zgodovinar,   si Langbehn  ni  nikdar  ustvaril  stalnega poklica,  se  je kljub temeljiti  pripravi  izognil strokovno znanstveni karieri in je svoj vek preživel kot človek, ki živi samo enemu velikemu cilju, ustvariti življenjsko delo, ki naj bi postalo po njegovem zamislu   osnovnega,   naravnost   revolucionarnega   pomena za nemško kulturno sodobnost. Delo, ki ga je zmogel samo neodvisen duh, ki je žrtvoval za to svobodo  vse udobnosti  življenja, ki bi  se jih bil  sicer lahko  poslužil,  je  njegovo  glavno  delo  »Rembrandt als Erzieher«, ki je izšlo leta  1890. in doživelo že v prvem letu 30 izdaj. Z jarko lučjo brezobzirne kritike je posvetilo  na  vsa  področja  takratne  nemške  kulture  in označilo  njih  slabe  strani,  dvignilo  klic  po temeljiti  reformi   in  jo  tudi   nakazalo  ter   postavilo kot ideal pravega Nemca, slikarja Rembrandta, ki je po njem zgledno včlovečenje nemškega značaja. Delu za splošnost vzporedno gre pri Langbehnu, ki so ga odslej imenovali »der Rembrandtdeutsche« (delo je izšlo anonimno), delo za njega osebno izpopolnitev, ki jo je kronal leta 1900. s prestopom v katoliško Cerkev. Knjiga   njegovega   življenja   se   čita   kot   zanimiv psihološki  roman.   Znane  osebnosti  polpretekle  nemške kulturne zgodovine se pojavljajo na pozornici ob našem junaku:  slikarji Wilhelm Leibl, Kari Haider, Hans Thoma in dr., umetnostni zgodovinarji  Corne-lius v.Gurlitt, Woldemar v.Seidlitz, W.Bode itd., predstavniki politične in duhovne Nemčije kakor Bismarck in Fr. Nietzsche ter nam kolikor toliko bližnji avstrijski   parlamentarec,   Alexander   v. Peez,   ki   je   Lang-behna  povabil k sebi v Vrbo  (Velden)  ob  Vrbskem jezeru. Koroško je  napravilo nanj  ogromen vtis, ki ga je izrazil takole: »Če ne bi se glasilo presentimen-talno, bi dejal, da sem srce izgubil na Koroškem. Ni sicer ravno tako hudo, toda malo manjka.  Cerkvice na   gorah   so   me   očarale;   takega   pragermanskega duha   nisem  našel   še   nikjer.   Kakor  so  mi   Benetke najbolj  sorodno  mesto,  ki  sem  ga  našel,  prav  tako mi je Koroško najsorodnejša dežela. Plemenito mesto in kmetska dežela.« O drugem obisku  na Koroškem v Beljaških Toplicah piše njegov prijatelj na str. 231: »Kmalu   sva   s   Hiltvjem   začutila,   da  vplivajo   čisto katoliške  pokrajine  na  trudne  ljudi  nekako pomirljivo: Tu ne vidiš neprestane gonje za delom, palice gonjača, ampak življenje, ki nudi tudi najmanjšemu iz ljudstva več kakor golo delo.«
Posebno plodovito in intimno je bilo Langbehnovo večletno razmerje do znanega rottenburškega škofa W. v. Kepplerja, katerega znana »reformna pridiga« leta 1902. o reformnem katolicizmu je nastala ob direktnem sodelovanju Langbehna, njegova slavna knjiga Mehr Freude pa po L.-ovi pobudi.
Čuvstvovanje in okvir delovanja Langbehna sta sicer specifično nemška, osebnost pa, ki se nam po njem odkriva, ter osnovna tendenca njegovega dela in razvoja sta tako občečloveški in danes naravnost aktualni, da moreta le koristiti tistim, ki se bodo seznanili z njima.                                                   Frst.
Univ.-Prof. dr. Franz Grivec: Die heiligen SlaVenapostol Cvrillus und Methodius. Založba: Aca-demia Velehradensis, Olomouc und Matthias-Griine-wald-Verlag, Mainz,  1928.
284