krSčansklh uti Glasilo slovenskih tellskih In kate' Bogu srce Mladini mol Domovini zvestobo Štev. 7.-8 Leto XVI. Natisnile Ketolllhe IHluirn« v ljubljeni. | Vsebina: Ni praznik naše življenje. Marica Koželj ....... 145 Kateheza o VII. božji zapovedi. J. Mlakar. . . . . . . 146 Kako naučimo učence razumevati zemljevid. —a— ... 149 Duhovno obhajilo. A. Čadež........................................... 152 Previdnost pri gojitvi strupenih rastlin na vrtu. Fort. Lužar 155 Nova slovenska katehetika. Ign. Nadrah........................... . 156 Zanimanje pri veronauku. A. Čadež.................................. 157 Razvoj oskrbe slaboumnih. Anica Lebar..................................161 Negovanje telesa in vojaška jakost —ž— . 164 Dolžnosti učiteljeve do »Svete vojske«. Janko Grad . . . 165 Še nekaj o ljudskem petju v cerkvi. A. Č..........................170 Šola in vojska. Belan................................................ 172 Katehetski vestnik : Katehetsko gibanje ....................... . . 1^4 Katehetske beležke..................................................174 Zgledi, uporabni pri katehezi . . . . . . . . . . 176 Učiteljski vestnik: Učiteljske vesti. . 179 Vzgoja................................................................ 180 Raznoterosti......................................................... 181 Slovstvo in glasba.....................................................184 —————————————----------------;--- -------------—^^====t=== »Slovenski Učitelj« izhaja sredi vsakega meseca. Celoletna naročnina 4 krone. (Naročnina in članarina za »Slomškovo zvezo« 5 K; naročnina in članarina za »Društvo slovenskih katehetov« 5 K: naročniki, ki so člani obeh društev, plačajo 6 K.) Spisi in dopisi se pošiljajo uredništvu do 4. vsakega meseca. Reklamacije, naročnino, dopise sprejemat Uredništvo »Slovenskega Učitelja« v Ljubljani. {,. i ............ ' 1 i ■ . ■ 1 Urednika: A. Čadež, katehet v Ljubljani! Fr. Jaklič, nidučitelj, dirž. in dež.- poslance. Natisnila Katoliška tiskarna. — Oblastem odgovoren Ivan Rakovec« Slovenski Učitelj Glasilo slovenskih krščanskih učiteljskih in katehetskih društev. Last »Slomškove zveze" in »Društva slov. katehetov". IIIIHIIMIIIIIMHIIItimilHIIIIMIIIIIHIlAlHIIIIIIMIMIMnillllllllHIimilllllliaiimilllllllMIIIIIIIIIIIIMntmillllllllllllllllllllllltHIIIIIIIHMIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIHIIIIIIIIHIIIMIIIimimi Letnik XVI. V Ljubljani, 15. julija 1915. Šlev. 7.- 8. 11 ■ 1111 ii 1111 ■ 1111111 ■ 111 • hi • m i ■ n 1111111 ■ 1111 • i ■ i ■ 11111111 ■ h 111111111111111 n 111111 n 111 ■ 111 ■ 1111 m 111 ■ 11111111 ■ m i ■ 11111111111 ■ 111111111 ■ • 111 • • 1111 n 11111111111111111 ■ i ■ i ii 1111111111111111111 ■ 111111111111 ■ 1111111111111 ■ Ni praznik — naše življenje_______________________________________________________________________ Marica Koželj. Na učiteljiščih so dovršili — letos že zelo zgodaj — zrelostne izpite, zopet bo vstopilo lepo število mladih tovarišic — kakor pravimo — v življenje. Marsikatera, ki ji ni bilo učenje ravno največja briga in ji sitni profesorji kar niso hoteli verjeti, da vse zna, je vzela vsa vesela list, ki dokazuje, da je »zrela«, in je odšla veselega srca, lahkih nog iz poslopja nadlog. »Pojdite se solit, profesorji! Sedaj sem prosta, prosta. Le vun na plan, da se naužijem še lepih dni, dokler ne pride jesen! . ..« Onim, ki so slučajno meščanke in imajo v mestu »papane«, zacvete posihmal res brezskrbna doba vsaj za nekaj let. Papa že poskrbi za gorak prostorček kar v mestu ali pa vsaj prav blizu mesta, tako kakšno uro ali še manj hoda, da skoči lahko takoj po šoli domov in da prisopiha tik pred pouku določeno uro v šolsko sobo, če je namreč voditelj »brezsrčen in strog«. Če pa ni »sitnež in pedant« — no, potem se lahko izostane včasih kar celo dopoldne, kadar muči revico nervoznost, migrena ali kakšna druga slična bolezen. Kakšen je potem pouk v razredu! . . . Saj ni pouk, neko površno, mehanično delo je, pri katerem se otroci dolgočasijo in zehajo ali pa nemirni dražijo učiteljico, ki se lovi nepripravljena in ne vč, kako in kaj. Res, prav je zapisal Arhangelj v zadnji številki »Slov. Učitelja«: »Učitelj ali učiteljica, ki prihaja in odhaja iz kraja, ko se šola začne oziroma konča, je le najemnik, ni pastir svoji čredi.« Seveda ni takih povečini, le izjeme so. Več je onih, ki se jim ob slovesu od šole orosi oko in ki vzdihnejo s Prešernom: »Dni mojih lepša polovica, prekmalu si minila!« Živo jim je pred očmi, da nastopi posihmal drug čas, čas dela in samozatajevanja. Zadovoljne so, da so dosegle svoj cilj in neki ponos jim brani, da bi iskale protekcije raznih stričkov, saj »Koder solnce teče, povsod tud' kruh se peče«. Magari v hribe, to jim je geslo. Če bo izročena jim dečica bolj zabita, bo pa več dela in manj prilike za dolgčas in nevarne sanjarije. Zgodi se pa tudi včasih, da mora katera »boljših hčera« v kako zakotno vasico. O, to je potem stoka in vzdihov. Vsi ideali preidejo, tako tožijo. In če je pričakovala, da bo dobila kje na kmetih tako ljubke stvarce, kakor jih je spoznavala pri nastopih na vadnici, bridko toži o kruti prevari. Da, da! Na vadnici so otroci odgovarjali, še preden so bili vprašani. Toda takih otrok ni po naših vaških šolah. Čedalje pogosteje se pojavljajo tudi takozvane emancipiranke, ki jih je vzgojila prenapetost modernega časa, ki se izgovarjajo, češ, nimamo poklica za učiteljice, hotele bi postati kaj drugega; ali no, razmere niso po tem. Te varajo same sebe. Poklic za učiteljico-vzgojiteljico ima vsaka ženska, ker ga ji je vsadil sam Bog v srce, ko ji je dal materinsko ljubezen. V ponos naj bi nam bilo to, ne zametujmo daru božjega Burni časi, v katerih živimo, terjajo od nas delo, ne počitek. Kako bomo sicer prebili včasih naravnost grenke dni negotovosti in poskušnje, če ne v delu, v katerem je uteha in pozaba. Ves svet zre sedaj s spoštovanjem na naše ženstvo, ki je pokazalo, da premore še kaj drugega, kakor roke križem držati in se zibati v mrežah. Saj je malone vsaka zastavila dvojno moč, enkrat namesto sebe, drugič namesto nekoga, ki ga ni doma, ker ga je poklicala domovina na delo drugam. In ali nas ne kliče na vseh straneh delo? Ni ga treba šele iskati. Mlade tovarišice pa, ki so šele izšle iz učiteljišč, naj si predočujejo vse-kdar, da življenje ne prihaja nasproti s tableto, polno> piškotov in tort, le črn kruhek nudi; še Bog, da je kruhek in ne kamen. »Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi. ..« Kaleheza o VII. božji zapovedi. I. del. Prof. J. Mlakar. Za srednjo skupino. Uvod in smoter. Ponovimo še enkrat, kaj prepoveduje Bog v V. zapovedi ., . Bog torej hoče, da varujemo in ohranimo svoje življenje. Da pa moremo živeti, treba nam je hrane, obleke, stanovanja itd. Kdo da tebi vse to? ... Ako ti da mati kruh, čigav je potem? .. . Mesto »kruh je moj«, rečeš tudi lahko »kruh je moja lastnina«. Ako ti dajo starši obleko, čigava je potem? . .. Kako lahko rečeš mesto »obleka je moja«? .. , Tvoj souče-nec ti posodi nož, je li nož sedaj tvoja lastnina? . .. Zakaj ne? .. . Ako pa nož kupiš, čigava lastnina je potem? . .. Zakaj? ... In če delavec dobi zvečer za storjeno delo 3 krone, čigava lastnina je ta denar? . .. Zakaj? . .. Glejte, otroci, kar dobi kdo v dar, ali kar kupi, ali kar zasluži, to je njegova lastnina, in tega mu ne sme nihče ukrasti. Kdor pa bližnjemu kaj ukrade, škoduje mu po krivici na njegovi lastnini, Katera zapoved pa prepoveduje krasti? ... VII. božja zapoved prepoveduje torej bližnjemu po krivici škodovati na njegovi lastnini. Bližnjemu se pa ne škoduje po krivici na njegovi lastnini samo s tem, če mu kdo kaj ukrade, marveč še na več drugih načinov. Da se bodete znali varovati grehov zoper VII. božjo zapoved, hočem vam natančneje razložiti, s čim se škoduje bližnjemu po krivici na njegovi lastnini. (Vprašanje 379. se napiše na tablo.) Podavanje in pojasnjevanje, a) Ti imaš pod klopjo kruh, eden izmed součencev ti ga pa vzame, in sicer skrivaj. Kaj je naredil s tem? ... Kako pa pravimo tistemu, ki skrivaj jemlje, kar ni njegovo? ... In kako imenujemo greh, ki ga naredi s tem, da skrivaj vzame, kar ni njegovo? ... Kdo greši torej s tatvino? ... Tat vzame skrivaj, kar ni njegovo, on vzame tuje blago. Beseda »blago« pa ne pomeni tu le sukno, iz katerega se dela obleka, ampak sploh vse, kar potrebujemo za življenje, n. pr. jed, pijača, obleka, hiša, živina, polje itd. Ima li tat pravico vzeti tuje blago? . .. On vzame skrivaj in po krivici tuje blago. Kdo greši torej s tatvino? ... S tatvino greši, kdor skrivaj in po krivici vzame tuje blago. b) Kmet proda par volov in se vrača ponoči po samotni cesti domov. Naenkrat skoči izza grmovja poleg ceste ropar in ga udari tako močno po glavi, da se revež nezavesten zgrudi na tla. Nato mu vzame iz žepa denar in zbeži. Je li ta ropar grešil s tatvino? . .. Zakaj ne? .. . Da, on je vzel s silo tuje blago. Ta greh se pa ne imenuje tatvina, ampak rop. S čim je torej grešil ropar? ... Zakaj z ropom? ... Kdo greši z ropom? ... Z ropom greši, kdor s silo in po krivici vzame tuje blago. c) Ančika gre s krono v roki v prodajalno. Tu prileti hudobni Mihec, iztrga ji s silo krono in zbeži. Na srečo vidi to pridni in močni Jakec. Takoj steče za hudobnežem in ga kmalu dohiti. Šele po hudi borbi se mu posreči spraviti Mihca na tla in mu vzeti s silo denar. Kako je bila pač Ančika vesela, ko ji je Jakec prinesel nazaj rešeno krono. Toda ni li Jakec grešil z ropom, ker je vzel Mihcu denar s silo? . .. Zakaj ne? . . . Da, Jakec je vzel Mihcu krono po pravici. Je li tudi Mihec vzel Ančiki krono po pravici? .. . Dobro, kajne, Mihec je vzel s silo in po krivici tuje blago? S čim je torej grešil Mihec? . .. Kakšen razloček je med tatvino in ropom? . .. Dobro, tat vzame skrivaj, ropar s silo, oba pa škodujeta bližnjemu po krivici na njegovi lastnini, tat s tatvino, ropar pa z ropom. S čim se torej škoduje bližnjemu na njegovi lastnini?... S tatvino in ropom. (Se zapiše na tablo.) č) Kmet potrebuje spomladi za obdelovanje polja par konj. Ker nima denarja, gre k bogatemu sosedu prosit na posodo. Ta mu posodi tisoč kron za eno leto in zahteva, da mu kmet plača za to 200 kron. Sme li zahtevati, da mu kaj plača za posojilo? ... To plačilo imenujemo obresti. Je li sosed smel zahtevati 200 kron obresti? . . . Ne, to so prevelike obresti. Od 1000 kron se sme zahtevati največ 60 do 70 kron obresti. Ker je pa sosed zahteva! pri posojilu prevelike obresti, je grešil z o d r t i j o. Kdo greši z odrtijo? .. . (Navede se še kak drug zgled.) S čim se torej še škoduje bližnjemu po krivici na njegovi lastnini?.., Z odrtijo. (Se zapiše na tablo.) d) Ti greš v prodajalno in kupiš 10 kg moke. Doma jo še enkrat stehtajo in vidijo, da je je samo 9Vo kg. Kaj je naredil trgovec, ker ti je premalo natehtal? . .. Da, greh; kakšen pa? Je li kradel? . .. Ropal? ... Kaj pa? .. . Da, goljufal je. S čim je torej grešil? ... Nekdo naredi sam bankovec za 100 kron in plača z njim v prodajalni dolg. S čim je grešil? .. . (Otroci naj sami navedejo še par zgledov za goljufijo.) S čim se torej še škoduje bližnjemu po krivici na njegovi lastnini? ... Z goljufijo. (Se napiše na tablo.) e) Neki gospod gre po ulici in potegne iz žepa robec. Pri tem mu pa pade na tla denarnica, v kateri ima 10 kron. On ne opazi tega in gre naprej. To je pa videl mlad postopač. Urno pobere denarnico in jo spravi. Kaj bi moral storiti? . . . Da, vrniti bi moral denarnico gospodu, ki jo je izgubil. Mesto da bi jo bil vrnil, si jo je pa pridržal. S čim je grešil? S tatvino? ... Z ropom? ... Z odrtijo? ... Z goljufijo? . . , Ne, ker si je po krivici pridržal tuje blago, pravimo, da je grešil s krivičnim pridržanjem tujega blaga. S čim je torej grešil postopač, ker ni vrnil najdenega denarja? ... Ti bi našel torbico z različnimi rečmi. Kaj bi moral storiti? . .. S čim bi grešil, če ne bi vrnil najdenih reči? .. . Kdo torej greši s krivičnim pridržavanjem tujega blaga? .. . Ti si izposodiš n. pr. povestno knjigo. Kaj moraš storiti, ko jo prebereš? . .. Ker te nihče ne terja, se ne zmeniš, da bi jo vrnil, ampak si jo pridržiš. Kako bi grešil? ... S čim? . .. Kdor ne vrne najdenih ali posojenih reči, škoduje bližnjemu po krivici na njegovi lastnini. Torej se bližnjemu škoduje po krivici na njegovi lastnini tudi s krivičnim pridržavanjem tujega blaga. (Se zapiše na tablo.) f) Hudobni Mihec gre na sosedov vrt jabolka krast. Sosed ga zaloti in ga zlasa. Ves jezen gre Mihec iz vasi na travnik, kjer je imel sosed nasajena mlada sadna drevesa, in si nad njimi ohladi svojo jezo. Polomi jim veje ter jih tako poškoduje, da se posuše. — S čim je grešil Mihec, ker je poškodoval drevesca, ki so bila tuja lastnina? . .. Tebe povabi stric na vrt. Ena mlada jablana ima eno samo jabolko, a tako debelo, da je za tri druge. »No, če se ti dopade,« pravi stric, »pa ga utrgaj,« Ti ga urno utrgaš, a tako nerodno, da odlomiš obenem drevescu vejo. »Ti neroda,« kara te stric, »sedaj si mi pa drevo tako poškodoval, da se bo morda posušilo.« — Si li tudi grešil s poškodovanjem tuje lastnine? .. . Zakaj ne? ... Zakaj je pa Mihec grešil? ... Da, on je poškodoval tujo lastnino nalašč, prostovoljno; grešil je torej s prostovoljnim poškodovanjem tuje lastnine. V vojski postavijo vojaki topove na grič, da bi streljali na sovražnika. A lep sadni vrt jim zakriva ves razgled. Hitro skočijo na vrt in posekajo vsa drevesa. So li vojaki grešili? . . . Zakaj ne? Saj so vendar prostovoljno poškodovali tujo lastnino . .. Da, vojaki so imeli po vojnem pravu vsled sile pravico posekati vrt. Vojaki so sicer škodovali bližnjemu na njegovi lastnini, toda ne po krivici in zato niso grešili. Je li tudi Mihec imel pravico poškodovati sosedova drevesca? . . . Mihec je torej storil sosedu veliko krivico, ker mu je poškodoval drevesca; grešil je s prostovoljnim in krivičnim poškodovanjem tuje lastnine. — Otroci hodijo po žitu. Smejo li to delati? ... S čim greše? ... Spomladi cveto sadna drevesa. Nekdo gre mimo vrta in odkrhne vejo, polno najlepšega cvetja. S čim greši? .. . Nekemu dečku je stric kupil obleko. Ko je bila malo ponošena, jo je z nožem prerezal, da bi dobil novo. S čim je grešil? .. . Pijanca nočejo prenočiti. Ta jim pa iz maščevanja zažge hlev. S čim greši tak hudobnež? .. . (Otroci naj navedejo še sami en ali drug zgled.) S čim so grešili vsi ti? .. . S čim se torej še škoduje bližnjemu po krivici na njegovi lastnini? S prostovoljnim in krivičnim poškodovanjem tuje lastnine. (Se napiše na tablo.) Sedaj pa odgovorite vsi in berite s table: S čim se bližnjemu po krivici škoduje na njegovi lastnini? ... Kdo greši s tatvino? ... Kdo greši z ropom? ... Povej mi kak primer za odrtijo... za goljufijo... Kdo n. pr. greši s krivičnim pridržavanjem tujega blaga? ... Kdo greši n. pr. s prostovoljnim in krivičnim poškodovanjem tuje lastnine? ... Uporaba: Otroci, slišali ste, da prepoveduje Bog v VII. zapovedi krasti, ropati, goljufati, odirati, pridržavati najdene ali posojene reči ter škodo delati. Pojasnil sem vam te grehe, da se jih bodete vedeli ogibati. Tatovi, oderuhi, goljufi, vsi so že navadno na tem svetu kaznovani; gotovo jih pa zadene po smrti pravična kazen božja, ako se še o pravem času ne izpreobrnejo. Že ljudje smatrajo tatvino za nekaj zelo grdega in sramotnega. Tat, tatica, kako sramotno je to ime! Varujte se otroci, da si ne zaslužite tega imena. Pazite, da ne izmaknete nobene, tudi najmanjše stvarice. Neki oče je hudo pretepel svojega sina, ker je ukradel v šoli novo pero. Ko so mu pa drugi očitali, da otrok zaradi enega ukradenega peresa pač ni zaslužil tako ostre kazni, je rekel: »Nisem ga tako hudo kaznoval zaradi peresa, marveč zato, ker je kradel. Krasti je grdo in greh, zato zasluži vsak, ki krade, hudo kazen, četudi ukrade le kako malenkost.« Ako je torej že v očeh ljudi tatvina nekaj tako grdega in sramotnega, kako jo šele Bog sovraži, ki jo prepoveduje. Zato se varujte tatvine, ker veste, da žalite z njo Boga in si zaslužite hudo kazen. Kako nesrečen je bogatin, ki si je po krivici pridobil bogastvo! Živi in navadno tudi umrje v smrtnem grehu! Koliko srečnejši je revež, ki sicer trpi pomanjkanje, a ima čisto vest in umrje v milosti božji. Jezus Kristus je rekel: »Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi!« Lekcija: Vpr. 377, 378, 379, 380, 381, iz vpr. 382, 383, 385, 386 en ali drug primer. Kako naučimo učence razumevati zemljevid. -a-. Podlaga zemljepisnega pouka je predvsem spoznavanje zemljevida. Preden rabimo zemljevid, si ogledamo natančneje šolsko sobo in učitelj napravi na šolsko desko njen obris (tločrt), katerega učenci prerišejo na list ali pa v zvezek. Učitelj jih opozori, da je podoba manjša kakor soba. Ako smo vzeli za 1 m sobne dolžine 1 dm na šolski deski, tedaj je podoba risana v razmerju s šolsko sobo, kakor 1 proti 10 ali krajše zapisano 1 : 10. Če pa učenci rišejo na svoje liste za 1 m samo 1 cm, tedaj je njih podoba risana v razmerju 1 : 100. Učitelj zaznamenuje na svojem obrisu na šolski deski tudi — duri, okna, klopi, peč itd. ter pokliče posamezne učence k tabli, da pokažejo, kje so zarisane duri, okna, klopi itd. Učitelj popraša potem učence, kakšno obliko ima navadna hiša. Otroci povedo, da je štirioglata. Učitelj nariše na tablo čveterokotnik in pove, da bomo nadalje tako risali hiše ter s tem označili le prostor, kjer hiša stoji. Včasih ima kaka večja hiša tudi več oglov, in tedaj narišemo mnogokotnik, podobno obliko prostoru, kjer hiša stoji. Ogledamo si sedaj, koliko oglov ima šola ter narišemo na tablo podobno obliko, potem se ozremo na desno in levo, katere hiše stoje poleg šole in obrišemo tudi te, nadalje še tiste, ki stoje šoli nasproti. Tako smo obrisali šolo in bližnjo okolico. Ako je v bližini cerkev, župnišče, pošta, občinski urad, obriše učitelj v primerni daljavi tudi te na tablo ter jih zaznamenuje z začetnimi črkami, torej po navedenem c, ž, p, o. Učenci pridejo k tabli ter vse to ponove in pokažejo. Ako je v bližini kak potok ali reka ali celo železnica, nariše učitelj tudi to na tablo; prej pa pokaže, kako se vse te stvari označijo. Učitelj potem poprašuje po bližnjih vaseh in po cestah, po katerih pridemo v te kraje. Pove jim, da sedaj ne bomo več zarisali posameznih hiš, ampak kar celo vas zaznamenovali z majhnim krogom. Za zgled vzemimo vas Ježico pri Ljubljani. Učitelj vpraša otroke, katera glavna cesta pelje skoz Ježico? Odgovor: Dunajska. — Zakaj se pa imenuje Dunajska cesta? Odgovor: Zato, ker pelje proti Dunaju. Učitelj pokaže učencem kompas (ki jim je njega lastnost že prej razodel), pokliče enega k sebi ter mu veli: Določi s kompasom, na katero stran je obrnjena Dunajska cesta! Učenec bo odgovoril: Dunajska cesta je obrnjena na eno stran proti jugu, na drugo proti severu. Učitelj: Dunajska cesta ima torej smer od S proti J. (Najbolje se to določi zunaj na prostem; ako pa hočemo to določiti v šolski sobi, tedaj poiščemo najprej tisto steno šolske sobe, ki je približno vzporedna s cesto). Katero stran moramo izbrati, če hočemo priti na Dunaj? Odgovor: Severno! (Od učencev zahtevamo seveda vedno odgovore v celih stavkih.) Kam pa pridemo, ako gremo proti jugu? Potem pridemo v Ljubljano. Skoz katere vasi gremo proti Ljubljani? Skoz Malo Vas in Stožice. Učitelj vzame kredo, potegne po sredi table navpičnico, ki predstavlja Dunajsko cesto, zapiše zgoraj črko S, spodaj pa črko J in vpraša, kaj pomeni to? (Sever, jug.) Na sredi črte zariše mal krog ter pripiše zraven besedo »Ježica«, pod tem krogom zariše drug krožeč ter zapiše zraven »Mala Vas«, malo niže tretji z besedo »Stožice«. Dve pedi niže pa večji krog ter pripiše zraven »Ljubljana«. Sedaj pa vpraša, ako gremo po cesti proti Dunaju, ali pridemo tudi tako hitro na Dunaj kakor v Ljubljano? Kam pridemo najprej? V Črnuče. Kaj pa je med Ježico in Črnučami? (Sava,) Sava teče tukaj približno od zahoda proti vzhodu. Učitelj potegne po sredi table vodoravno črto (ki je pa tudi lahko nekoliko kriva, ker tudi struga ni čisto ravna) ter zapiše k črti besedo »Sava«. Na eni strani Save — nasproti Ježici pa nariše zopet mal krožeč in pripiše besedo »Črnuče«. Kako pa pridemo iz Ježice na Črnuče? (Po mostu.) Koliko mostov pa je tukaj? (Dva!) Kdo pa vozi po drugem mostu? (Vlak.) Odkod? (Iz Ljubljane.) Kam? (V Kamnik.) Učitelj nariše na tabli poleg Dunajske ceste skoraj vzporedno črtičasto premo, ki predstavlja — kamniško železnico. Nadalje vpraša učitelj učence, kam pa pridemo dalje od Črnuč po Dunajski cesti? Mnogim učencem je to znano, ker so bili tudi že v Kamniku in odgovorili bodo v — Trzin. Učitelj nariše na tablo — dobre dve pedi od »Črnuč« — zopet majhen krog in pripiše besedo »Trzin«. Sedaj pa razgrne pred učenci stenski zemljevid »Kranjske dežele« ter ga obesi na steno, potem pa pokaže na njem učencem vse to, kar je na tabli narisano. Učenci pridejo povrsti k zemljevidu in po-nove to. Učitelj jih opozori, da je na zemljevidu pri Trzinu zaznameno-vano, da se cesta cepi na dve strani, in sicer drži ena proti S čez Mengeš v Kamnik, druga pa proti severovzhodu čez Domžale na Štajersko in ta obdrži ime Dunajska, ker pelje čez Štajersko na Nižje Avstrijsko in na Dunaj. Poglejmo na zemljevid, skoz katere kraje pridemo po Dunajski cesti na Štajersko. Ti kraji so: Domžale, Dob, Lukovica, Krašna, Trojane. (Učenci pridejo pokazat te kraje na zemljevidu.) Nadalje popraša učitelj učence po imenih bližnjih hribov, ki jih pokaže na zemljevidu ter opozori, da so na zemljevidu hribi in gore zaznameno-vane s temnimi lisami, ki so sestavljene iz majhnih črtic. Učenci zopet ponove na zemljevidu pokazane hribe in gore. Obzorje učencev razširimo posebno, če potujemo z njimi v mislih, in sicer ne le po cestah, ampak tudi ob rekah. Prav zanimivo je potovanje ob Savi; kjer priteče kak dotok, ga zasledujemo na zemljevidu do izvira ter omenimo posebnosti krajev, ki se tu nahajajo. Na ta način spoznajo učenci kmalu vso Kranjsko. Na zemljevidih je zapisano tudi merilo. Na zemljevidu »Kranjske« čitamo 1 : 150.000, to pomeni 1 cm na zemljevidu je 150.000 cm v resnici ali 11/2 km. Ločiti je pa treba zračno črto od prave daljave na cesti. Pri savskem mostu na Dunajski cesti je na kažipotu označena kot prava daljava do Ljubljane s 5 6 km, do Trzina s 6 7 km, do Domžal s 8 8 km. Primerne naloge za učence višje stopinje so: a) Raztegni šestilo na 1 cm ter premeri po cesti na zemljevidu daljavo od mostu pri Savi do Domžal. Ako pomnožiš to število z 1*5, dobiš daljavo v kilometrih, b) Premeri na zemljevidu z ravnilom, na katerem imaš začrtane milimetre, zračno daljavo od savskega mostu do Domžal. Ako spremeniš milimetre v centimetre in pomnožiš to število z 15, dobiš kilometre. Izračuni razliko med pravo in zračno daljavo! Površina kranjske dežele meri 10.000 km2. Velikost km- pojasnimo učencem, ako narišemo na tablo velik kvadrat ter Pripišemo k vsaki stranici 1 km = 1000 m. V resnici bi bil približno to prostor, ki ga omejijo približno preme od ljubljanske glavne pošte do Sv. Krištofa, od tod do cerkve v Šiški, dalje do tivolskega gradu in od tam zopet do glavne pošte. Površina vse dežele pa znaša 10.000 takih prostorov. Izvrstno učilo so tudi plastični (relief) zemljevidi. Tak zemljevid Gorenjske vidimo tudi v deželnem muzeju. Učenci najvišjih razredov (6., 7., 8.) pa potrebujejo še nekoliko več znanja o zemljevidih. Tu hočemo torej še nekaj splošnega o zemljevidih navesti. Na zemljevidih, ki so risani v večji meri, n. pr. vojaški (1 : 75.000), so zaznamenovani tudi gozdi, pota, potoki, bajerji, polja s posebnimi znamenji, ki jih mora učitelj pojasniti učencem na šolski deski. Zaznameno-vane so tudi posamezne hiše s kratkimi črticami. Reke so tako narisane, da so njih struge proti izlivu vedno debelejše, s tem je označeno, da je reka proti izlivu širša in globočja. Po tem se tudi lahko določi levi in desni breg reke. Učenci naj kažejo reke na zemljevidih vedno tako, kakor se odteka voda. Gore so tako risane, da predstavljajo goste črtice bregove, beli prostor v sredi pa nam kaže vrh. Čim gosteje so črtani bregovi, tem strmejši so. Tako se nam kažejo gore tudi iz višave, n, pr. iz aeroplana. Pogorje je tudi tako narisano, da vidimo ob straneh bregove, na sredi pa greben. Na manjših zemljevidih so pogorja zarisana z eno samo debelo črto, posamezni vršaci pa so zaznamenovani z malimi trikotniki ali križci. Perspektivno risane gore bi bile učencem sicer bolj umljive, ali tedaj vidimo le svet pred goro, ne pa onega za njo. Z višave (takozvanega ptičjega vida) narisane gore pa nam kažejo svet odprt na vse strani. Znano je glede strani neba, da je na zemljevidih sever zgoraj, jug spodaj, vzhod na desni in zahod na levi strani. Kadar se učenci že temeljito spoznajo na zemljevidu in so tudi v risanju precej izurjeni (torej na višji stopinji), naj prično risati tudi zemljevide. Važno je tudi, da si zapomnijo osnovno obliko dežel. Osnovna oblika Kranjske je trikotnik, Koroške pravokotnik, Štajerske dva trapeza, Primorske in Hrvaške dva trikotnika. Zemljepisna mreža iz vzporednikov in poldnevnikov tudi zelo olajšuje risanje zemljevida. Osnovna oblika je pa podlaga risanja iz spomina, / kar se zahteva na meščanskih šolah. Duhovno obhajilo.1 A. Čadež. Srečni trenutki sv. obhajila! Srečni trenutki, pa tudi samo — trenutki! Sv. oče dobro ve, kako kratki so, zato pa se z vso vnemo trudi, da bi pridobil vernike za večkratno, da, za vsakdanje sv. obhajilo, ker na ta način bi imeli kolikormoč veliko teh srečnih trenutkov. Žal, da jih je mnogo, ki jih služba in poklic, slabo zdravje in oddaljenost od cerkve zadržuje, da ne morejo vsak dan k sv. maši in torej tudi ne k sv. obhajilu. Kako srečni so pa tisti, ki se zamorejo dannadan krepčati 1 O duhovnem obhajilu in njega izredni koristi naj bi bila mladina temeljito poučena. Tale razprava, ki jo je »Der Sendbote d. g. H. J.« posnel po knjižici nadškofa Bilczewskega: »Das Brot des Lebens«, bo gotovo pripomogla, da bodo gg. katehetje z enako vnemo priporočali i zakramentalno i duhovno obhajilo. z angelskim kruhom. Med temi so pa tudi taki, ki jim ni zadosti, da so enkrat na dan pri sv. obhajilu; radi bi prejeli Jezusa vsako uro, vsak trenutek. Ali imamo kak pomoček, da ustrežemo tej notranji želji? Znano nam je, da je sv. Stanislavu Kostka sam angel božji prinesel sv. Evharistijo, ker mu je brezsrčni ljudje niso dovolili. Take milosti je malokdo deležen, da bi ljubega Jezusa naravnost iz rok angela prejel. Brez potrebe Bog čudežev ne dela. Imamo pa čudovito versko vajo, ki v neki meri sv, zakramente, pa tudi sv. obhajilo nadomesti, kadar ga ni moč v resnici prejeti. Ta po-moček je popolna ljubezen združena s hrepenenjem po svetem zakramentu. Popolna ljubezen krsti človeka v sili brez vode, t. j. izbriše izvirni greh in podeli milost. Ljubezen očisti grehov brez duhovnika vsakega, ki se želi odkrito spovedati, pa nima prilike za to. Ljubezen odpre slednjič skrivnostno tudi vratca evharistične hišice in omogoči združenje z božjim Zveličarjem brez pomoči duhovnikove in brez svete hostije. Zdi se mi, preljubljeni, da bi moja poslanica o pogostnem sv. obhajilu ne bila popolna, ako bi ne opozarjal na to, kako lahko se obhajamo tudi brez hostije in brez duhovnika. To obhajilo se v nasprotju s pravim imenuje duhovno obhajilo, ki je pa kljub temu, da ga naši katekizmi in molitvene knjižice omenjajo, premalo znano in premalo v navadi. In vendar je duhovno obhajilo čudovita iznajdba ljubeznipolnega Srca Jezusovega, čudovito sredstvo, ki z njim svoja obhajila in njih korist lahko brezkončno pomnožimo. Duhovno obhajilo je kakor pravi Skarag, sloveč poljski bogoslovec in pridigar okrog leta 1700. uživanje telesa Jezusovega ne v resnici, marveč v veri, v hrepenenju, volji, v duhu. Duhovno obhajilo je torej v tem, da obudimo vero, ljubezen in kesanje radi grehov, predvsem pa, da hrepenimo Jezusovo telo prejeti najprej duhovno in ob prvi priliki tudi v resnici. Hrepenenje po Jezusu je tako bistveno, da brez tega duhovno obhajilo sploh ni možno. (Za zgled navedemo besedilo, ki ga ima naš Srednji katekizem v »Dostavku«, p. 187. - »Moj Jezus, živo verujem, — da si v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa resnično pričujoč, —- in te ponižno molim. Ljubim te nad vse - -in zato obžalujem vse svoje grehe. - - Rajši hočem vse pretrpeti, — kakor tebe kdaj z grehom izgubiti. — Moja duša hrepeni po tebi, moj Bog. — Ker te pa zdaj v zakramentu ne morem prejeti, — pridi v moja srce vsaj s svojo milostjo. — Pridi, — sprejmem te kakor v resnici pričujočega — in se popolnoma sklenem s teboj. — Ne dopusti, — da bi se kdaj ločil od tebe. Amen.«) Katere milosti deli duhovno obhajilo? Res je, da sv. hostije ne pritegne v resnici v srce, da ne podeli tako obilnih milosti in da ne združi tako tesno z Jezusom kakor pravo zakramentalno obhajilo. Gotovo pa je, da naklanja človeku posebne milosti, ki so kaj podobne milostim pravega svetega obhajila. Sadove tega duhovnega združenja bi lahko označili takole: Duhovno obhajilo ohranjuje in utrjuje življenje božje v nas, daje moč, da moremo premagovati izkušnjave in strasti, tolaži v bridkostih, užiga sveto veselje v duši, očiščuje malih ter varuje smrtnih grehov; izbrisuje tudi časne kazni. Izdatnost teh milosti je odvisna od tega, kako močno in iskreno je notranje hrepenenje po Jezusu, Kdor bolj hrepeni po svetem obhajilu, ta bo prejel tudi več luči in milosti od solnca sv. Evharistije ter se tem tesneje združi z zakramentalnim Jezusom. Duhovno obhajilo ima to prednost, da ga tako lahko prejmemo. Ne vzame veliko časa; ni potreba, da bi bil človek tešč; ni treba duhovnika. Dovoljenje Zveličarjevo zadostuje; tega dovoljenja pa Jezus nikomur ne odreče, da je človek le očistil srce smrtnih grehov in da ima namen Boga poveličati in sebe zveličati. Zato pa je moč duhovno obhajilo prejeti povsod, v cerkvi ali doma, in kadar kdo poželi. Ni potreba pojasnjevati, da je to duhovno krepilo najbolj umestno pri vsaki sv. maši, ako sv. zakramenta v resnici ne prejmemo; dalje o priliki, ko obiščemo sv. Rešnje Telo, ali ko gremo mimo cerkve, ko nesejo bolniku sv. popotnico, preden se lotiš kakega težkega in važnega opravila, v skušnjavah, ali preden greš k počitku. Posebno pa priporočam duhovno obhajilo za čas trpljenja, v bolezni, v dolgih nočeh, ki jih brez spanja prebiješ, v času, ko te tare bolest in žalost, pa nimaš nikogar, da bi te tolažil. V nočeh, ko spanec beži od tebe, se vstopi v duhu pred tabernakelj, obudi vero, ljubezen in kesanje ter reci: "Pridi, moj Jezus, kruh močnih, pridi v mojo dušo, užgi v meni svojo luč, okrepčaj mojo dušo, potolaži mi srce!« In Jezus bo prišel; v tvojem srcu bo nastala čudovita izprememba; tvoja bolestna duša bo našla veliko tolažbe. In če se vihar ne poleže, prejmi še enkrat, dvakrat, trikrat sv. obhajilo, in spoznal boš moč njegovo, ki bo kakor tiha mesečina prepodila notranjo temino in notranje nemire. V tvojo dušo bo segel odmev angelskega petja v sveti noči: »Mir ljudem na zemlji, ki so svete volje.« Če bi me, ljubljeni, vprašali za začetek te pobožnostne vaje, bi rekel, da je duhovno obhajilo tako staro, kakor zakramentalno, saj je bilo vedno — da tako rečem — v spremstvu in v sili tudi nadomestilo pravega svetega obhajila. Za časa preganjanja je bilo duhovno obhajilo edina sveta popotnica mučencem, ko jim ni bilo moč prejeti sv. obhajila. Cerkveni očetje ga toplo priporočajo. Vesoljni cerkveni zbor v Tridentu jasno loči duhovno od zakramentalnega obhajila, ga hvali in pravi, da uživajo v njem verniki vsled hrepenenja nebeški kruh in da čutijo vsled žive vere njega sad in korist. Svetnikom je bilo duhovno obhajilo največje veselje. Sv. Bernard pravi o sebi: »S polnim srcem hrepenim prejeti Jezusa. Ker ga pa več kot enkrat na dan v zakramentu ne morem prejeti, se združujem vsak trenutek z njim na duhovni način.« Sv. Leonard Porto Mavricio piše: »Če izvršiš to sveto vajo večkrat na dan, se bo tvoje srce tekom enega meseca docela izpremenilo,« Sv. Katarina Sijenska je imela navado reči: »Ako najsvetejšega Zakramenta ne morem v resnici prejeti, grem pa v cerkev ter zrem nepremično na sv. Evharistijo, in to me nasiti.« Sv. Angela od Križa prizna: »Jaz ne bi mogla prenesti teže življenja, če bi me moj spovednik ne bil naučil prejemati duhovno obhajilo.« — Častivredna Pavla Mareska je bila tako srečna, da ji je Jezus v posebni viziji pokazal dve dragoceni posodi, eno zlato in eno srebrno; zraven pa je pristavil: »V zlati posodi hranim tvoja prava, v srebrni pa duhovna obhajila.« Veliki mojster in učenik popolnosti, Tomaž Kempčan, je posvetil v svoji zlati knjigi »Hodi za Kristusom« tej pobožnostni vaji posebno poglavje, ki bi je lahko imenovali slavospev na čast duhovnemu obhajilu. Končno ne smemo pozabiti, da je ta vaja vsakdanje obhajilo angelov, ki imajo neprestano, odkar je božji Zveličar postavil ta zakrament, častno stražo pred tabernakljem. Ako je torej duhovno obhajilo Jezusu tako všeč, ako nam je tako koristno, bi bilo pač napačno, če bi ga poleg pravega obhajila ne vpeljali kot vsakdanjo pobožnostno vajo. Kličimo pogostokrat na dan: »Pridi, o Jezus, v najsvetejšem Zakramentu! Razsvetli in okrepi me!« In Jezus, ki je zvest v svojih obljubah, nas bo uslišal in govoril: »Glej, tu sem!« (Iz. 58, 9.) Previdnost pri gojil vi sirup enih rastlin na šolskem vrtu. Fort. Lužar Šolske oblasti so pred leti v nekaterih krajih priporočale, da naj bi bil na šolskih vrtovih tudi poseben prostor za gojitev strupenih rastlin, ker bi s tem otroci najlaže spoznavali nevarne rastline in se jih ogibali. Po dosedanjih izkušnjah se pa to z ozirom na mnogoterost teh rastlin in z ozirom na krajevne (podnebne in talne) razmere komaj izvede; tudi je uspeh tega negovanja mnogo bolj nevaren nego koristen. Opisovalci strupenih rastlin vedo marsikaj povedati o nevarni zamenjavi korenin in razširjanju teh rastlin po semenu. Tako našteva M. Cilenšek v knjigi »Naše škodljive rastline« med drugim razne nesrečne dogodke s preobjedo ali lisjakom (Aconitum Napellus), ki ga opažamo po naših vrtovih, ker ima lepo višnjevo cvetje; ker je pa njegova korenina jako podobna hrenu, se je zgodilo, da je prišla po nevedni dekli ali gospodinji v kuhinjo ter povzročila nepričakovano nesrečo. Strupene čebulice narcisa in nekaterih drugih lilij so kuharice iz neprevidnosti že večkrat pomešale med užitno čebulo. Stvar je pa poleg slučajne zamenjave rastlin ali le njenih delov še v drugem oziru nevarna. Ako n. pr. prinesemo v vrt zobnik (Hyos-cyamus niger), ga bo kmalu vse polno okrog vrta ali po okolici. O tem so me poleg lastne skušnje posebno potrdila tudi poročila državne po-skuševalnice kulturnih in zdravilnih rastlin v Korneuburgu (dr. W. Mit-lacher, Ueber Kulturversuche mit Arzneipflanzen in Korneuburg 1911). Tu je omenjenih več svaril, kako nevarno je kultivirati strupene (sicer zdravilne) rastline in kako je združeno z veliko odgovornostjo, da seme ne pride med drugo zelenjad. Kristavec (katerega so cigani k nam zanesli iz Indije, Datura Stramonium), je zelo nevaren, ker seme zelo rado izpada in ga veter okrog raznaša, še preden je dobro zrelo. Strupene rastline tudi zemljo zelo izsesavajo ter jih je treba vedno na drugih mestih kultivirati, kar je za škodljivo pomešanje semena še bolj nevarno. V Korneu-burgu so pri posebnem kultiviranju teh rastlin vse to dobro opazili in je bilo kmalu mnogo strupenic na nepričakovanih krajih. V Davosu je zbolelo mnogo oseb (1. 1910.) za zastrupljenjem, ker so uživale neke črne korenine iz zelenjadnega vrta pri nekem hotelu in se je pokazalo, da so korenine zobnika, ki je zašel kot plevel v vrt (po »Miinchener medizi-nische Wochenschrift«). Vrtnarji naj se ogibljejo gojiti znane vabljive lepo-tične strupene rastline, oziroma naj jih ljudem označijo kot take, da se varujejo posledic. Za šolski (nazorni) pouk pa so najboljše lepe barvane slike, zbirka ali herbarij nekaterih posušenih rastlin in pa slučajno opazovanje pri šolskih izletih. Nova slovenska ka^elieiika. I,uy.u?«, ki »ju [jt,e&6(jxei«. (Metereologika, IV.. 9.) Enako P1 i n i j o španskem vinu, ki nima opojne moči. V e r g i 1 pravi, da so imeli dvojno vino, in da je bilo treba (sirupovo) vino dvajsetkratno razredčiti. Sv. Avguštin pozna »vinum c o c t u m«. Po vsem tem se lahko upravičeno sklepa, da je božji Zveličar podaril v Kani ljudskega vina najboljše kakovosti. Zakaj bi morali trditi, da je izpremenil vodo v opojno vino?... Iz besedi starejšine: »Vsak človek da najprej dobro vino in kadar se napijejo, slabše,« bi utegnil kdo sklepati, da so se gostje z vinom omamili. Toda za to ni zadostne podlage, kajti starejšina omenja le, kar je drugod izkušal, ko pravi: avO-poiros . . . tiOtjccv, v.al otav jjLsftuiOaiciv . . . Prevedli bi lahko tudi tako-le: . . . ako (kadarkoli) imajo dosti . . . Prav tako bi se smelo reči — sveta Cerkev se menda o tem še ni izjavila — da je božji Zveličar pri zadnji večerji rabil navadni grozdni sok, ki ni bil upi-janljiv. Poleg tega vemo, da se je Jezus glede velikonočnega praznovanja in glede obeda, ki se je pri njem uživalo velikonočno jagnje, ravnal po Mozesovih predpisih. Angleški rabinci trde, 'da so se ortodoksni judje o velikonočnem prazniku zdržali vsake jedi in vsake pijače, pri katerih se je že izvršil proces vretja. (Prof. dr. Moses Stuart.) Več o tem je najti v knjigi: Dr. Ger-hard Burk, »Christi Stellung zum Wein, bezw. zum Alkohol« in Ewert, »Die Bi-bel und der Wein«. A. Hessenbach meni torej, da se sme otrokom brez skrbi reči, da je ljubi Zveličar gostom v Kani podaril sladkega vina, ki jih ni opojil, ki je bilo še boljše od malinovca. — Ta izvajanja smo priobčili zaradi zanimivosti. Če bo kdo dokazoval uprav nasprotno, slobodno. Kaj pravijo k temu listi abstinentov ? 1 Dr. Meinert, »Die Alkoholfrage« 1908, p. 202. Zgledi, uporabni pri kafehezi. Moč vere. Slovenski vojak A. P. piše med drugim: .... »Kaj pa je, kar nas navdaja s pogumom? Kaj nam daje moči, da moremo vztrajati v tem strašnem naporu? Oh, sv. vera je oni vir tolažbe in moči... Ko je bilo treba zapustiti prijazni dom, ljubeznive otročiče, dobro ženo in domače, me je trla misel, če pač nikoli več ne bom videl svojih dragih; besede so mi zamrle na ustnicah ob slovesu. Nihče na svetu bi me ne bil mogel utolažiti. Misel pa, da se onkraj groba zopet snidemo v lepšem življenju, me je navdala z novim pogumom, tako da sem se z veseljem vdal v voljo Najvišjega in šel pogumno v boj. In ko sem se udeleževal strašnih bojev, ko so mi nad glavo brnele svinčenke ter pokale granate, ko sem bil včasih do smrti utrujen in bolan, kdo je bil takrat moja pomoč in tolažba? Zopet nihče drug nego naša sv. vera. Kam naj bi se bil drugam obrnil, kje drugje pomoči iskal, ko mi nihče ni mogel pomagati? Le misel, da je smrt samo začetek boljšega življenja in da se mi nič zgoditi ne more, če On ne pripusti, ki mi je dal življenje, mi je dajala silno moč in pogum, da sem mogel prenašati strašne napore na bojišču...« »Bogoljub« 1915, št. 4. Smrtna kosa in prvo sv, obhajilo. Sin nekega zdravnika v mestu Osnabriick, mlad vojak, ki se mu je obetala najsijajnejša bodočnost, je bil ranjen v bitki pri St. Quentinu. Moral je umreti. Na smrtni postelji je izjavil: »Nisem verjel, da bom še kdaj tako srečen, kot na dan I. sv. obhajila.« (O. Zimmermann, Der Gottesbevveis des Weltkrieges, Str. 36.) Zaupanje v Marijino podobo. Andrej Kolednik, doma v Gradišču (Sv. Barbara v Halozah), ki služi pri 9. stotniji 87. pešpolka, piše dne 27. marca s severnega bojišča: »Na Jožefovo smo opravili spoved in drugi dan prejeli skupno sv. obhajilo. Imeli smo tudi slovensko pridigo. Ganljivo je bilo vse to v tujem kraju. Potem smo marširali en dan in eno noč. Dne 22. aprila sino zasedli kot rezerva neki grič in gozd. Takoj so nas začele po- zdravljati ruske krogle. Hitro smo si skopali majhne luknje, čeravno je to v gozdu težavno. Ta dan ni bil nihče ranjen. Drugi dan pa je bil žalosten za našo 9. stotnijo. Okoli 9. ure začnejo padati šrapneli in granate, da se je tresla zemlja. Kakor strele so udarjale v našo sredino, da je kar padalo vejevje z dreves. V tem obupnem položaju se pripravim na najhujše, namreč na smrt. Vzamem podobico Marije Bistriške ter jo držim nad glavo. Ni preteklo pet minut, kar prileti šrapnel pol metra nad mojo glavo, odtrga debelo vejo z bora, katero je popolnoma zdrobil. Na mene je vrglo le nekaj prsti. Tukaj me je nedvomno Marija rešila gotove smrti, ker drugače bi me bil šrapnel raztrgal. Žalostno je bilo, kako so na vsaki strani vzdihovali ranjeni tovariši. Ni trajalo dolgo, kar tudi mene zadene nesrečna šrapnelska krogla v hrbet, toda ne smrtnonevarno. Ranjen sem bil okoli poldneva; opirajoč se na svojega tovariša sem prišel v neko vas, kjer je bil naš zdravnik.« Na vsak način — k sv. obhajilu! Frančiškan P. Arduin Kleinhaus iz Sol-nograda je opisal v »Kirchenzeitung« št. 20. (1915) tale dogodek: Nekega večera v postnem času me pokličejo v spovednico, da bi spovedal neznanega vojaka. Po spovedi me vpraša vojak, če bi mogel prejeti tudi sv. obhajilo, ker je še tešč. Ura je bila že sedem, bilo mu je odriniti na bojišče. Ves dan je imel dobri vojak polno dela, pa je vendar ostal tešč. Sv. obhajilo se mu je radevolje podelilo v spodbudo vseh številnih vernikov, ki so se bili zbrali k pobožnosti križevega pota. — Ali ne osramoti ta korenjak marsikoga, ki mu je že težko, če bi moral le par ur ostati tešč! Junak. (Iz življenja kongreganista zapisal v listu »Die Fahne Mariens« R. P'., Pulda.) Večeri se — po vročem boju. Do smrti utrujeni ležejo vojaki na hladna tla. * Toda ne spe vsi. Ob samotnem križu kleči orjaška postava; z levico se krčevito oprijemlje križa, desnica pa zapisuje zadnje pozdrave materi: »Na svidenje v nebesih, ljuba mamica... Tvoj hvaležni sin.« Vojak zapre pismo, ki ga lose krvave kaplje iz smrtne rane na vratu. Nato okrene utrujene oči k božje- mu Zveličarju na križu kakor bi se hotel zahvaliti, da se je mogel še posloviti od ljubljene matere. Tresoči prsti se zdaj oprimejo kroglic na molku. Umirajoči junak pozdravlja v smrtnem boju svojo nebeško Mater. Čedalje počasneje se mu dvigajo prsi. Čez osušene ustnice priplavajo komaj še slišno zadnje besede: »Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu« — glava se povesi in junak je za vedno zaspal. Na prsih mu je pripet železni križec, roka pa drži molek. — Bil je kongreganist ter je hotel biti duhovnik. Zdaj pa je opravil zadnjo daritev, daroval je svoje mlado življenje, imel je svojo primico na bojišču. Obletnica poroke na bojišču. Tirolski učitelj Robert Loffler (Grafenworth) je pisal 4. maja z bojišča svoji ženi to-le zanimivo pismo: »Ljuba Poldka! Dnevni šum se je polegel. Sedim ob veliki mizi v kmetiški hiši. Moji tovariši so se zleknili po slami, nekateri pa pišejo svojim dragim domačim. Tudi jaz porabim to priliko, da se Ti zahvalim za poslano sliko, ki jo nosim poleg materine slike vedno pri sebi. Večkrat, ko so brnele svinčenke in kosi šrapnelov krog mene, sem jo že v naglici potegnil iz žepa in tiho pogledal, potem sem pa zdihnil: »Gospod vojskinih trum! Ne dopusti, da bi kaka morilna krogla prodrla skoz sliko, ki jo nosim na svojem srcu. Bog obvaruj me v vseh nesrečah in nevarnostih — ne zaradi mene, ampak zaradi mojih dobrih staršev in zaradi zveste žene.« O, kako kratka je bila najina sreča! Toda vem, da si rada pustila svojega Roberta, da brani velikost in ugled naše slavne monarhije. Pri slovesu si pokazala, da se znaš premagati. Dobra in poštena žena si; nate smem biti ponosen. Že več kot pol leta sem v boju; trpim in upam, da zmagamo, da doživimo srečen mir. Spoznam in priznam, da je vojska huda poizkušnja, šiba božja. Kakor je strašna, pa je vendarle tudi koristna in zveličavna za človeštvo. Vojska je dobra šola; vodi ljudi k Začetniku vseh stvari, k Bogu. Vojska ustvarja zadovoljnost med ljudmi, jih dviga kvišku. In zdaj še eno prošnjo! Kmalu bo obletnica najine poroke.N Praznujva dan svatovščine v Bogu in z Bogom! Pojdi tisto uro v cerkev ter opravi tam kratko pa gorečo molitev. Jaz hočem biti takrat s Teboj četudi le v duhu. Prosi Vsemogočnega, da nam nakloni kmalu mir in da se vrnem zdrav in srečen v Tvoje naročje. Ako je pa ljubi Bog drugače sklenil, ako bi moral jaz umreti in darovati za domovino življenje ... ne obupuj ... ne zdvajaj ... prosim Te prav lepo. Saj verujemo, da se bomo zopet videli. S tem končam svoje pismo. Ni ga sestavil »molitvar«, ampak vojak na bojišču. Vsi smo taki postali... spoznali in našli smo Boga. Tvoj v ljubezni vdani Robert.« Tolažba v nesreči. Frančiškan P. dr. Rajmund Dreiling je popisal v »Koln. Volkszeitung« več zanimivih epizod iz vojaškega življenja. Ganljiva je posebno ta-le : Neki vojak je v boju izgubil oči. Ko ga je pater tolažil, mu odgovori: »Tu notri v duši ni teme, tu je vse svetlo in jasno; danes sem prejel ljubega Boga.« — Večkratno obhajilo nemških častnikov je napravilo na nekega ujetega francoskega obrista globok vtis. Čudil se je vpričo patra. Ta mu odgovori : »Ti-le častniki so bili tekom treh tednov vsak dan pri sv. obhajilu.« Francozu se zaiskri solza v očesu: ter vzdihnil: »Moj Bog!« Stotnik kot dušni pastir. Solnograj-ski prof. dr. Ign. Seipel popisuje v »Kir-chenzeitung« (1914, št. 49) dva zanimiva dogodka, ki mu jih je povedal neki pruski stotnik: Malo pred odhodom na bojišče je priporočil stotnik svojim vojakom z vso odločnostjo, naj poprej urede svoje osebne zadeve, predvsem pa naj narede obračun z Bogom, Dovolil je vsem — katoličanom in protestantom —, da obiščejo cerkve in poiščejo svoje duhovnike. Kar stopi mož iz stotnije pred stotnika ter ga prosi, naj mu svetuje, v katero cerkev naj gre, ali v katoliško ali v prote-stantovsko? Začudeno ga gleda stotnik, češ, to bi pa vendar moral sam vedeti. Vojak mu takoj razodene vzrok vprašanja in pravi: »Jaz namreč nisem krščen, tedaj nisem ne katoličan, ne protestant. Moj oče je svoj čas odpadel od vere ter je sklenil, da ne bo dal krstiti nobenega svojih otrok, dokler bo on živel; tako se je zavleklo, da do danes nisem še krščen. Zdaj ko grem v boj in lahko vsak trenutek padem, mi pa vendar ni vseeno, če sem krščen ali ne. Drugi tovariši gredo v cerkev, da bodo dobili ondi notranjo tolažbo; tudi jaz ne maram biti izključen. Zato pa vprašam, v katero cerkev bi šel.« — Stotnik ga pouči, da se mora najprej dati krstiti. Mož je bil seveda takoj pripravljen, samo vedel ni, v katero cerkev bi šel k sv. krstu, ali v katoliško ali pro-testantovsko. Stotniku seveda ni bilo prav lahko, da bi sam odločeval, ker ni hotel, da bi mu njegovi tovariši-častniki, povečini tudi protestanti, očitali, da izrablja svojo službo v verstvene namene. Zato pokliče še dva častnika; vpričo vseh treh se je nadaljeval razgovor. Izkazalo se je, da je vojakova žena katoličanka in je vsled tega že sam čutil nagnjenje do katoliške Cerkve. Tudi častniki so smatrali, da je čisto naravno, če se da krstiti v katoliški Cerkvi in postane katoličan. Stotnik ga je takoj nato priporočil ondotnemu dekanu, ki ga je po kratkem pouku krstil, nakar je mož potolažen in vesel šel na bojišče. Istemu stotniku se je nameril še en podoben slučaj. Neposredno pred bojem stopi k njemu vojak katoliške vere. Pove mu, da ob svojem odhodu na bojišče ni opravil sv. spovedi. Stotnik ga opozori, da je vendar vse opominjal, naj pravočasno urede svoje vestne in notranje zadeve. Vojak mu potoži, da takrat pač ni bil razpoložen za to; zdai bi se pa rad spovedal, če bi bilo možno. Ker ni bilo nobenega duhovnika blizu, ga stotnik pouči, da si more dobiti od-puščenje grehov, če obudi popolni kes. S tem mu seveda ni bilo dosti poma-gano, ker se je bil zanemaril in ni hodil v cerkev ter je krščanski nauk že skoraj - popolnoma pozabil. Stotniku ni kazalo drugega, nego da je skesanega grešnika poučil o veljavi popolnega kesanja, ki izbriše celo smrtne grehe, ako se jih grešnik ne more spovedati. Molil je potem z vojakom kesanje, kakor ga je znal še iz šolskih let. In tako je pripomogel potrtemu vojaku do notranjega miru . . . im mini umnimi Učiteljski vestnik. Sedemdesetletnico rojstva je obhajal 4. julija dvorni svetnik Fr. Levec, deželni šolski nadzornik v pokoju. Vsled predloga podžupana dr. Trillerja ga je ljubljanska občina imenovala ob tej priliki za častnega meščana. Dopust. Trimesečni dopust je dovoljen članu deželnega šolskega nadzorstva g. Antonu Maier v Ljubljani. Učiteljstvo v Tržiču na Gorenjskem je skupno s katehetoma peljalo 23. junija šolsko mladino na Brezje prosit Marijo, pomočnico kristjanov, zmage našemu orožju. Stalni pokoj. Upokojen je gosp. Ivan Kiferle, nadučitelj v Preski. Bojišče. Prvi avstrijski vojak, ki je padel ob koroško-italijanski meji v boju zoper Italijo, je enoletni prostovoljec učitelj Štefan Kacijan iz Gorij na Koroškem. — V Bukovini je padel g. Alojzij Koprivec, nadučitelj v Selcih pri Škofji Loki. Na bojišče se je podal šele 10. aprila. Smrtna krogla ga je zadela takoj v prvem boju dne 16. maja. Star je bil 32 let. — V bojih pri Okni v Bukovini je bil ranjen strokovni učitelj Josip Zidanšek. Naša zborovanja. Na razna vprašanja glede odborovih sej »Slomškove zveze« in naših sestankov odgovarjamo: Vojska je. Deželni šolski svet ne nastavlja definitivnih novih učiteljskih moči, kar je umevno in pravilno, ker imajo učitelji, ki se žrtvujejo na bojiščih za domovino, tudi pravico do kompetence. Odborovih sej »Slomškove zveze« iz istih vzrokov ni bilo, ker je namreč odsotnih več članov, med njimi tudi podpredsednik prof. Modic. Prosimo torej, da bi blagovolili potrpeti vse one gospodične in gospodje, ki so se že pred več meseci oglasili za sprejem — in tudi deloma plačali članarino. — Kaj pa zborovanja? Po deželi jih res ni kazalo sklicevati, ker je precejšnje število gg. učiteljev poklicanih v vojaško službovanje; gdčne učiteljice so se pa marsikje s podvojeno pridnostjo ukvarjale s poučevanjem in vodstvom ljudskih šol. V Ljubljani bi se ob dobri volji že bilo dalo kaj storiti, ker je na bojišču le nekaj mlajših tovarišev, šole so pa, razen dekliških, večinoma počivale. Tu bi bilo še celo potrebno, da bi se bilo od naše strani kaj ukrenilo za varstvo in vzgojo one deške mladine, ki je bila in je še popolnoma brez pouka in tudi brez nadzorstva. Četudi je praktično pedagoško delo med njimi vsled izrednih voj-skinih razmer otežkočeno, pa bi bilo le treba posveta, če in koliko bi se dalo zanje storiti. Sicer pa tvarine za razgovore ob učiteljskih sestankih nikdar ne zmanjka. Kratkomalo: Prav vsega ne smemo oprtati vojski, češ, ta je kriva. Iz ujetništva. Nadučitelj Franc Silvester piše, da so večje število naših ujetnikov prestavili 5. maja iz Bijska v Krutilajaga — na kmete. Pravi, da so ondi dobri ljudje. — V drugi dopisnici l označbo: »V vagonu, dne 10. junija 1915« pa sporoča: »Po večdnevni hoji, oziroma vožnji so nas danes naložili na postaji Čulimskaja. Gremo menda delat železnico. Kam, pa še ne vem. To karto sem oddal na postaji. Pisma bodo prihajala za nami. ..« Ugodnost. Učencem šestega ali višjega razreda kake gimnazije ali realke, gojencem drugega ali višjega letnika učiteljišča se sme priznati pravica enoletnih prostovoljcev. Kdor si hoče sam izbrati četo, mora vsaj sedem dni pred splošnim vpoklicom svojega letnika prositi za to pri pristojnem dopolnilnem (domobranskem) poveljstvu. Po prezen-taciji sme prostovoljno vstopiti samo k oni četi, h kateri je bil oddeljen kot črnovojnik. Prošnje za enoletno prostovoljstvo se vlagajo pri okrajnem glavarstvu ali naborni komisiji. Črnovojni ob-vezanci letnika 1897., ki stoje v petem razredu ali prvem letniku zgoraj navedenih zavodov, smejo za časa črnovojniške službe z orožjem nositi na rokavu znake enoletnih prostovoljcev. Toda ne izuče se za čast ni -k e, ampak po dvanajstteden-s k e m izvežbanju bodo poslani kot podčastniki na bojišče. V vseh drugih ozirih pa so enaki črnovojnikom, ki smejo nositi enoletni prostovoljski znak. Črnovojniki tega letnika, ki bi hoteli prostovoljno vstopiti v skupno armado ali deželno brambo, se morajo zavezati za triletno prezenčno in sedemletno rezervno službo in izgubijo pravico do znakov enoletnih prostovoljcev. Nesrečna smrt. Nadučitelj v Šmarji pri Volšperku na Koroškem, Matija Honigmann, se je dne 19. junija na pokopališču v Trnjivasi pri Celovcu ustrelil. Naznanjen je bil zavoljo prepovedanega igranja na karte. To ga je tako vznemirilo, da je 18. junija pobegnil od doma v Celovec in izvršil nesrečni čin. Bil je oženjen in ima otroke. Novi škof v Senju. V kratkem bo imenovan za škofa v Senju katehet in profesor veronauka na gimnaziji v Gospicu, č. g. dr. Josip Marušič. Vzgoja. Za telesno okrepitev. V ministrstvu je bil večkrat posvet, kako bi se dalo kaj več storiti za telesno vzgojo mladine. Naučni minister je glede na dosedanje izkušnje izdal odlok, ki naroča vsem deželnim šolskim svetom, naj vse že obstoječe tozadevne predpise izpopolnijo tako, da bodo ustrezali vojaškim pripravam. Minister veleva tudi, naj se v letošnjih počitnicah — sporazumno s starši in učitelji — prirejajo dnevni izleti učencev, ki naj se združijo s primernimi predavanji. Skavti v Švici. Zveza skavtov, ki je bila ustanovljena junija 1914, je nabrala v kratkem času več tisoč mladeničev in deklic, dasi imajo Švicarji že sicer več naprav za vzgojno oskrbo in za telesno okrepitev mladine. Telovadna in strelska društva, vojaški predpouk, kadetska združenja in dr., delujejo v zmislu vojnih predpisov. Skavtstvo v Švici pa ne poudarja in ne zahteva vojaške pred-odgoje, marveč ta namen naravnost odklanja ter je v nekakem nasprotju z vsemi drugimi organizacijami te vrste. Namen skavtstvu je, vzgojiti in okrepiti zavedne in plemenite značaje. Gibanje v tej smeri se je v Švici za-počelo v vrstah krščanskih društev, ki se v njih zbirajo mladi možje, a se izpočetka ni ganilo nikamor naprej. Šele, ko se je osnovala zveza, se je pokazal viden napredek. Vsak oddelek ima eno ali več patrulj, ki šteje osem mladeničev. Voditelj oddelka se imenuje inštruktor. Patrulja tvori stalno enoto tako, da njeni člani ne morejo lahko k drugi patrulji pre- stopiti. V krog skavtov more vstopiti le tisti mladenič, ki je prestal takozvano preizkušnjo aspiranta. Vsak aspirant se mora zadosti poučiti o namenu skavt-stva in o globokem pomenu skavtskih pravil. Po sprejemu sme nositi obleko skavtov (stezoslednikov). Strogo se pazi, da je mladenič, ki se pripravlja za vzprejem, v moralnem in telesnem oziru sposoben in vreden živeti v duhu skavt-stva. Ako ga inštruktor smatra za vrednega, se dovoli preizkušnja, ki se naslanja na sledeče stvari: 1. Aspirant mora deset v okolici se nahajajočih dreves spoznati in določiti po listju in silueti; označiti mora tudi karakteristično lastnost. 2. Dokazati mora, da je prihranil in naložil vsaj en frank. 3. Ko si je ogledal tekom ene minute 24 različnih, na kaki deski raztresenih predmetov, mora napraviti zaznamek, ki obsega vsaj 16 opazovanih predmetov. 4. Prehoditi mora dva kilometra dolgo pot prej kot v 15 minutah. 5. Zunaj na prostem mora zapaliti ogenj kvečemu z dvema užigalicama ter na ognju pripraviti mal obed. 6. Čitati mora znati podrobne, krajevne zemljevide ter rabiti kompas. Ti pogoji za vzprejem zahtevajo precejšnje priprave. Mladenič, ki nima krepke volje in primerne spretnosti, ne pride prav lahko v vrsto skavtov. Kdo je otrok? 0 tem vprašanju je letos izreklo najvišje sodišče na Dunaju razsodbo z ozirom na neki konkreten slučaj v zmislu ubožnega zakona. Okrajno sodišče v Gradcu je oddalo neko 15 letno moralično pokvarjeno deklico A, Geieruck v poboljševalnico, a zato je ministrstvo za notranje zadeve naročilo njeni domovinski občini Gradec, da mora za oskrbovanje mesečno plačevati znesek 12 K, ker pojem »otrok« ni navezan na starost, temveč le na nezmožnost lastnega vzdrževanja. Proti ministrski razsodbi se je občina pritožila na najvišje sodišče. Na podlagi mnogih prejšnjih zakonov je to sodišče razveljavilo razsodbo ministrstva in razsodilo, da je merodajna le starost do izpolnjenega 14. leta. Vsako drugo mnenje je v praksi neizvedljivo, ker bi sicer tudi 20 in več let stari, a slabi ljudje lahko slučajno veljali za otroke. Ako so pa taki nad 14 let stari »otroci« za lastno preživljanje nesposobni, je dolžnost države, dežele in drugih faktorjev zanje skrbeti, nikakor pa ne občine. Ubožni zakon skrbi le za nad 14 let stare osebe, da se izročajo v posebne oskrboval-nice, za pod 14 let stare »uboge otroke« mora pa skrbeti občina, F. F. L. Potrpežljivost pri vzgoji je nebeška cvetka, ki se ne da ločiti od krščanskega usmiljenja in milosrčnosti. Kaj bi bili kraji brezupne zapuščenosti in neznosnega gorja brez angela potrpežljivosti! Rahlo stopi k ležišču neozdravljivega bolestnika, mu položi mehko, hladno roko na vroče čelo, mu prigovarja, ga osrčuje, tolaži, mu daje upanje, mu dviga oči nakvišku. — Toda varuj se, da pojma potrpežljivosti ne boš napačno tolmačil, nerodno umeval ter mislil, da si potrpežljiv, ako si z vsem zadovoljen, ne da bi se potrudil hrepeneti vedno po višjem, po napredku. V tem slučaju bi ne imel čednosti potrpežljivosti, ampak bi se reklo, da si mrtev, zaspan, len. S tako potrpežljivostjo bi ne bilo nikjer nobenega uspeha, ne napredka. Raznoterosti. Obletnica. 28. junija je minilo že eno leto, odkar smo izgubili po krivdi grde zločinske zarote ljubljenega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Ta dan je imel dvor. župnik dr. Seydl v schon-brunnski grajski kapeli sv. mašo za pokoj rajnega nadvojvode in njegove soproge vojvodinje Zofije pl. Hohenberg. Pri sv. maši je bil cesar globoko ganjen. — Prestolonaslednik Karel Franc Jožef je obhajal žalostni spominski dan skupno z nadvojvodinjo Cito v mestu Hall pri Inomostu. Navzoča sta bila pri črni sv. maši, in sicer v cerkvi presv. Srca Jezusovega, v kateri je pokojni Franc Ferdinand tako rad bival. Bogu hvala! 22. junija so zopet zaplapolale cesarske zastave po širni Avstriji. Listi so z debelimi črkami javljali veselo novico, da je Lvov zopet naš. Naj bi ta zgodovinski dogodek razpalil žar trdnega zaupanja v vseh avstrijskih srcih, krepil vztrajnost našim armadam, dokler ne dosežemo zmagoslavnega in častnega miru. Bog blagoslovi še naprej naše orožje na severu, na jugu in na jugozahodu! Izvestje (X.) kn. šk. privatne gimna- zije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano o šolskem letu 1914/15 je menda edino, ki je šlo letos med svet v tiskani obliki. Pouk na tem zavodu se je mogel tudi v vojskinem času popolnoma redno vršiti. Začetkom šolskega leta je bilo sprejetih 336 učencev. Med letom je izstopilo 75 dijakov, ki so bili, razen enega, vsi poklicani v vojno službovanje. Koncem šolskega leta je bilo v zavodu 261 učencev — Slovencev. Odličnjakov je 66, dobro sposobnih 144, vobčesposobnih 14, nesposobnih 25. Pet dijakov ima ponavljalni izpit. — Učnih moči je bilo 18. Pouk na tržaških srednjih šolah se je nadaljeval še preko 26. junija, dasi so drugod s tem dnem zaključili šolsko leto. Dekan bogoslovne fakultete. Na dunajskem vseučilišču je bil za bodoče učno leto kot dekan bogoslovne fakultete imenovan dr. Jožef Lehner, redni profesor dogmatike. Linški škol. Na škofijsko stolico v Linču pride dr. J. G f o 1 1 n e r, profesor pastirstva na ondotnem bogoslovnem učilišču. Višje študije je dovršil v Ger-maniku v Rimu. Posvečen je bil leta 1892. Po dohodu v domovino je deloval najprej kot katehet in spiritual v deškem semenišču. Doktor — po smrti. Filozofska fakulteta na berlinskem vseučilišču je sklenila, da bo podeljevala onim doktorandom, ki so pred promocijo padli na bojišču, naknadno čast in naslov doktorjev modroslovja, da se bo tako ohranil spomin na te padle junake v letopisih velikega vseučilišča. Pozno kesanje. Francosko delovno ministrstvo objavlja statistiko ljudskega »naraščaja« za prvo četrtletje 1915, in sicer iz 82 okrožij. Izid je sila vznemirljiv; izkazuje namreč, da je bilo 3971 rojstev, 20.845 smrtnih slučajev, 6445 raz-porok, 2000 porok pa manj nego lansko leto v istem času. List »Temps« pristavlja: »Pogled v bodočnost je pretresljiv. S to zadevo se bo morala po končani vojski pečati vlada in resni sociologi, drugače je ves naš napor zastonj.« — Spoznanje je prvi korak k poboljšanju, če bomo mogli poročati o drugem in tretjem koraku, je pa veliko in zelo dvomljivo vprašanje. Zavod »Frintaneum«, ki je namenjen duhovnikom in bogoslovcem, da nadaljujejo študije na Dunaju, se je s 1. jul. preselil iz staročastitih prostorov v bivšem avguštinskem samostanu v nove prostore blizu cesarskega gradu v I. okraju. Princa Maks in Ernest, sinova f prestolonaslednika, sta na škotski (benediktinski) gimnaziji na Dunaju napravila skušnjo z najboljšim uspehom, in sicer je Maks dovršil 3. gimnazijski razred, Ernest pa sprejemni izpit za 1. razred. »Armerika«. Nedavno je nekdo v »Koln. Volkszeitung« nasvetoval, naj se odslej namesto imena »Amerika« uveljavi značilka »Armerika«. Takozvana nepristranska Amerika je kriva, da se svetovna vojska še ni končala, ker neprestano pošilja našim sovražnikom ogromne množine municije in orožja ( a r ni a ). Torej: Armerika. Francoska lajiška šola praznuje prvi decenij, a se ne more hvaliti s posebno sijajnimi uspehi. Kljub vsemu zatiranju se poučuje v privatnih (verskih) šolah še vedno 1,148.700 otrok. V državnih šolah je obisk silno slab, zato pa zaostaja tudi napredek. V državnih šolah je bilo te- kom zadnjih pet let odsotnih od 1 do 2 meseca 440.000 učencev, 2 do 3. mesece 250.000, 3 do 4 mesece 165.000, 4 do 5 mesecev 105.000, 5 do 6 mesecev 112.000. Vsled tega se ni čuditi, če je bilo izmed 227.000 mladeničev, ki so bili poklicani leta 1912. v vojaško službovanje, 50.800 takih, da so jih morali poslati v polkovne pomožne šole. Od teh jih ena šestina ni znala ne pisati ne čitati, dočim ostali glede znanja niso prekašali niti otrok na najnižji skupini ljudskih šol. Množica popolnih in polovičarskih analfabetov pa ne pojema, marveč stalno napreduje. Ta dejstva so pač poniževalna za deželo, ki se baha, da prvači med kulturnimi državami. Moralka. »K. Kirchenzeitung« je objavila v št. 45. m. 1. oceno francoskega katekizma, ki vsebuje nauk o lajiški morali, kakršna naj bi se poučevala v francoskih brezverstvenih šolah. Prvi del »nravoslovje« naj bi vpeljal mlado francosko generacijo v svetovno nazi-ranje, ki je privileg sedanjih francoskih mogočnežev. V drugem delu se nahaja takozvani državljanski pouk. Vsa tvarina je razdeljena na mesece in učne ure: Oktober: Temeljni pojmi o nravo-slovju in o dolžnostih v družini. Seveda nimajo nauki nobene opore in temelja, ker se Bog v knjigi niti omenja ne. November: Poglavje o družini se nadaljuje; zlasti se omenja razmerje med gospodarji in uslužbenci. December: Nauk o šoli. Januar: V tem času se prične najobširnejša razprava, namreč o domovini, ki temelji na svobodi, enakosti in bratstvu. Najvažnejše dolžnosti, ki jih ta moralka naglaša, so: »Pokorščina postavam, plačevanje davkov, vojaška služba in vestno izvrševanje glasovanja«. Februar: Dolžnosti do samega sebe. Marec: Skrb za zunanje dobrine. April: Duševno izolika. Duševni sovražniki so nevednost in strast. Zanimivo je, da govori knjiga tudi o prisegi, ki o nji pravi: »Prisega je eminentno važno in svečano dejanje; kdor prisego krši, je verolomen hudodelec.« Maj: O človeški družbi. J u n i : Nadaljevanje istega pred- meta. Tu se kratko pač omenja tudi verstvo, as pristavkom: »Žal, da v tej točki ljudje niso edini; nekateri so verni, drugi ateisti. Verniki so zopet razcepljeni v več verstvenih sekt.« Zraven pa kot za nameček vrže avktor še kratek stavek: »Vera v Boga se tudi ne da znanstveno dokazati.« Ta dostavek, ki ima namen zamoriti zadnjo versko kal ter napraviti iz francoske mladine dvomljivce in brezverce, naj bi bila moralna opora vseh deloma (v kolikor so povzeti iz krščanstva) lepih naukov v knjigi!? Mogočnost. Anglija ima */* sveta, to je J/-’“ zemeljskega površja. Morje zavzema l5/ao zemlje; ker se Angleži smatrajo za gospodovalce čez morje, bi morali potem reči, da je 19/*» vsega zemeljskega površja v oblasti Angležev. Ni čuda, če so se prevzeli; toda napuh hodi pred padcem. Brezvestno! Še preden je ustrahovala po podkupljenem časopisju našun-tana ulica italijansko javnost — katoliško in nekatoliško — in jo osokolila za vojsko, je zapisal nekdo v solnograjskem listu »Kirchenzeitung«, št. 20, te-le besede: »Ako sklene Italija vojsko v zmi-slu najetih kričačev, bomo morali reči, da se še nikdar ni tako brezmiselno in brezvestno odločevalo o sreči in nesreči kake dežele.« — Avstrijski cesar sam je v oklicu »Mojim narodom!«, ki v njem naznanja, da mu je italijanski kralj napovedal vojsko, označil nezvestobo in zavratno postopanje Italije kot dejstvo, ki ga ni enakega v zgodovini. Kakor naš presvetli vladar, tako zaupajo tudi narodi avstrijski, da bo »Vsemogočni vzel našo pravično stvar v svoje milostno varstvo.« Tatvina. Ob koncu šolskega leta stopi katehet v III. razred. Komaj pride na svoje mesto, že stopi več dečkov predenj. Eden izmed njih na vsa usta in z ogorčenjem pripoveduje, da je součenec O. na travniku ukradel domačega zajca. Katehet vpraša, če je stvar vsem učencem znana, kar so seveda soglasno potrdili. Nato pokliče uzmoviča pred kateder ter mirno in brez razburjenosti reče: »Ali si ukradel zajca?« — O. (z jokavim glasom): »Da, pa sem ga že vrnil.« — Katehet: »Daj mi desno roko, pa glasno govori za menoj, kar ti bom povedal: Obljubim — pred vsem razredom — da ne bom nikoli ničesar ukradel. — Bog vse vidi, Bog vse ve; greh se delati ne sme.« O. je govoril besede razumljivo in vidno ganjen. Iz vsega obnašanja je bilo upati, da bo to bolj pomagalo, nego če bi se mu bila prisodila kaka občutna telesna ali zaporna kazen. Tudi součenci so bili zadovoljni. Enako je ravnal katehet tudi v nekem drugem slučaju. Učenka IV. razreda je zagrešila nekaj takega, da je bilo več ali manj v pohujšanje vsemu razredu. Njena pridnost tudi ni bila povoljna, zato je imela v I. četrtletju za znanje krščanskega nauka v spričalu: 4. Podala je desnico ter obljubila poboljšanje vpričo vseh součenk. To je pomagalo, da je imela ob sklepu šolskega leta tudi iz veronauka najboljši red. Pri razlagi o sedmi božji zapovedi bi se utegnil s pridom porabiti tudi ta-le dogodek, ki so ga nedavno objavljali za razvedrilo razni časopisi: Pri nekem kmetu so imeli psa-sladkosnedneža, ki je rad stikal po kuhinjskih posodah, da bi zavohal kaj takega, kar bi se dalo polizati. Nekoč stakne v kotu kositerno posodo, kakor jih rabijo mlekarice, ki donašajo mleko v mesto. Posoda je imela bolj oz^k vrat. Pasja zver vtakne svoj nos tudi tu sem; toda bilo je treba nekoliko sile, da je spravil glavo v posodo. Toda sladkosnedna tatinska strast je dobila plačilo. Glava je šla sicer za silo v posodo, vun je pa ni bilo moč spraviti. Uboga žival se je zadušila. Tudi domači niso bili v stanu ločiti živali od posode. Morali so oboje nesti k pleskarju. Dogodba zbudi med otroki mnogo neprisiljene in nedolžne zabave. Šolsko vprašanje v Ameriki. Ker vlada v Zedinjenih državah absolutna učna svoboda, se katoliško šolstvo kaj ugodno razvija. Država priznava vsako diplomo, tudi doktorsko, ako si jo kdo pridobi pod postavno veljavnimi pogoji. Treba je samo gmotnih sredstev, pa vsakdo lahko ustanovi celo vseučilišče. Cerkev se te ugodnosti po možnosti vsestransko poslužuje. Razni redovi imajo že svoje univerze, jezuitje še celo več. Ti zavodi so se seveda le polagoma razvijali, ker so katoličani dostikrat revnejši, kot drugoverni državljani, in so mnogokje bili še v manjšini. Tekom časa so se razmere predrugačile. Število katoličanov je narastlo; tudi že imajo v svoji sredi bogataše, ki se odlikujejo po svoji darežljivosti za javne katoliške namene. Vsled tega so se nekatere katoliške univerze začuda učvrstile in imajo zodovoljivo število slušateljev. Tako ima n. pr. vseučilišče v Milwaukee 1473, v St. Louis 1464 visokošolcev. — K a -tol. srednje šole so si priborile v Ameriki prvenstvo. Z redovniki, ki poučujejo za »božji Ion«, se druge sekte ne morejo kosati, kajti njihove kakor tudi državne učne moči zahtevajo primerne plače, pa se tudi šolstvu ne morejo tako posvetiti kot redovniki. Posebnost Američanov tudi nekatoličanov je tudi v tem, da pošiljajo svoje otroke večinoma le v katoliške zavode, ker hočejo imeti strogo disciplino in dobro metodo, kakršna je v zavodih redovnih hiš. Največje težave in stroške imajo ameriški katoličani z ljudsko šolo. Državna ljudska šola je interkonfesionalna, ali bolje brezverstvena. Zato se katoličani drže principa: Po vseh katol. župnijah naj se ustanovi tudi katoliška ljudska šola. Kako intenzivno se to načelo izvršuje, kaže dejstvo, da je samo 1. 1914. prirastlo novih 147 šol, ki imajo 69.000 učencev in učenk. Vseh otrok na katol. ljudskih šolah je pa 1,429.000. Če računajo, da znašajo letni stroški za vsakega otroka 25 dolarjev, tedaj prihranijo katoličani davkoplačevalcem 36,000.000 dolarjev ali 180,000.000 K na leto. Pravično bi bilo, da bi dobili katoličani kako povračilo, kajti njih žrtve za šolstvo so res velike, ker morajo kljub temu še plačevati davke za javne državne šole. Morda se bo kdaj doseglo, da bo država vse šole enako podpirala, kakor je to bilo sklenjeno v Belgiji. »Stric Ludovik« (Onkel Ludwig) — tako so imenovali znanega pedagoga Ludovika Auerja povsod v katoliških krogih. Lani 29. decembra je za vedno zatisnil oči v 76. letu. Rajni je še kot mlad, vnet in živahen učitelj poln idealnega navdušenja sezidal znani »Cassia-neum« v Donauworthu. Tu je po njegovi iniciativi jela izhajati cela vrsta katoliških časopisov: »Kath. Schulzeitung«, »Raphael«, »Notburga«, »Monika« in »Schutzengel«; vsi ti listi imajo danes tisoče naročnikov. Pred petimi leti je prodrla v svet izborna pedagogiška revija »Pharus, eine katholische Monats-schrift fiir Orientierung in der gesamten Piidagogik.« Stric Ludovik je ustanovil v Cassianeju vzgojni zavod z internatom za gimnazijce domačega mesta. Njegove velike zasluge za dobrobit mladine, skrb za ljudstvo in za sveto vero so od-likovaje vpoštevale svetne in cerkvene oblasti. Slovstvo in glasba. im .............. Instructio pastoralis Labacensis. Auctore Antonio Bonaventura, episcopo Labacensi. Labaci 1915. Str. 288. Ker se je morala tretja nameravana škofijska sinoda radi vojske odpovedati, je presvetli knezoškof ljubljanski objavil nekatera važna ter nujna določila in pravila za dušnopastirsko delovanje, ki bi se bila imela obravnavati na sinodi, v posebni knjigi z zgorajšnjim naslovom. Važna za katehete so predvsem poglavja, ki govore »de confessione parvulo-rum«, »de praeparatione ad I. conf.«, »de communione parvulorum«. II. praktični del pa vsebuje »Kratko navodilo staršem o verskem pouku majhnih otrok«. To idealno navodilo, ki naj bi ga skušale naše krščanske matere uveljaviti pri vzgoji svojih otročičev, bi delo, trud in poučevanje katehetovo v šoli najmanj za polovico olajšalo, obenem pa omogočilo, da bi bil pouk katehetov bolj jedrnat in podroben. Ob koncu je ponatisnjena vsebina knjižice »Priprava otrok« za prvo sv. spoved, prvo sv. obhajilo in sveto birmo. • Ustnica uredništva. Upravništvo »Slov. Učitelja« je poslalo meseca maja kakih 50 opominov, oziroma opozoril, ker so nekateri gg. naročniki že tretje leto pozabili na svojo dolžnost. Odzvalo se jih je samo pet. Letos je treba pač malo potrpeti, radi tega lista nismo nikomur ustavili, dasi kljub opozorilu nismo prejeli še naročnine. Vpošteva naj se pa, da mora upravništvo v tiskarni kljub vojski račune točno poravnati, ker mora tudi vodstvo tiskarne vse potrebščine sproti in še veliko dražje plačevati kot doslej. Posimo torej, komur je količkaj mogoče, naj se nas spomni. — Število onih, ki za lani in za letos niso poslali naročnine, je še znatno. Pristavimo tudi, naj se cenjeni naročniki vedno poslužujejo nakaznic, ki so bile priložene prvi številki. Nekateri imajo navado, da izročajo naročnino in članarino posredno. Zgodilo se je večkrat, da se denar po-zabič ni izročil, upravništvo je terjalo, naročniki so se pa jezili. Prihodnja - deveia - šlevilka »Slovenskega Učllelja" Izide dne 15. septembra 1915. Šolski molitvenik je pošel. Le še v Katoliški Bukvarni je par sto izvodov z zlato obrezo po K 1’ 20. Novi natis bo na prodaj Čez kake štiri tedne. Ugodnejše cene v J pri „ Šolskem molitveniku'* in „ Večnem življenju'*. Ker se teh molitvenikov silno veliko proda, je omogočena š? ena cenejša vezava, za dosedanje cene pa se vežave izboljšajo. Dokler bo kaj petega natisa, bodo cene sledeče: A „Najcenejši“ B „Rdeči boljši" C ,.Zlati" D všagrinu gibljive platnice E v šagrlnu mehke platnice šolski ; molitvenik K—'60 ; 1 00 O Ki‘20 % ’x —— /Večno življenje K V- K 1'20 K 1-60 K 2‘50 K 3'— A ,,Najcenejši" Šolski mblitvenik je vezan v čisto platno, z rdečo obrezo, brez zlatega vtiska. \B „Rdeči boljši" je vezan v umetno usnje, z zlatim vtiskom. C „Zlati" v najtrdnejše umetno usnje,. z zlato obrezo in s svilenim trakom. V vezaviah D in £ se ta molitvenik ne prodaja, ker je itak bolje, kupiti večji molitvenik. A „Najcenejši" Večno življenje je vezano sicer tudi v umetno usnje, pa manj trpežno, tako da je bolj priporočljiva nekoliko dražja vezava. B „Rdeči boljši" ima že najtrpežnejše umetno usnje; C istotako, pa z zlato obrezo in dvema svilenima trakoma. D m E imata vrhutega najfinejši šagrin in nožnice.