45°
Rastislav :  K Tebi!
Struna zadnja zadnjih dnij . . . Dan je v prešlost nevrnljivo, Z njim premnogi up  mi pal  — Trud upognil teme sivo, Svetu sem v zasmeli  ostal. Pojem z glasom oslabelim, Da gorje", kdor brez sred Roga tod se pevcem velim, Ki poslanci so neba" ! Pride čas, ki s Imdo silo Preustvari ti  srce,
Da drugače bo čutilo In umelo  pesmi te\ Zveni torej, struna moja, Kaj  če poleg sam  trpim; Dokler moč ne mine tvoja, Vem,  da pevec jaz živim. Vender skoro mi prestani, V srci up zamrl in dvom — Časi lepši bodo dani Tam,  kjer pevcu mi je dom! Rastislav.
s^cj^tsj^rs
K Tebi
f
vetla rosa trepeta na  listi V zore jutranje milini  čisti:
Biserno  iskri  se  širi  svet. Stvarstva  se  čaroba nam   odgrinja, Blaženstva oblast clnhd prešinja:
Božji  prst je  v  stvarstvu  razodet
Pomlad !  ¦—  Ali  zopet pomlad  mila Smrtnikom lepoto je odkrila?
Pomlad, ki pozval je Tvoj  ukaz, Priča nam,  kaj  zemlji Ti podaril, Ko nad  njo to  solnce si  razžaril —
V nji se  kaže sveti Tvoj  obraz.
Ko srce" v krasoto zatopljeno, Dušo dviga čustvo mi vzneseno
K  Tebi,  vse ljubezni jasni vzor! S spevom bi  najlepšim Te   pozdravil In    dobroto   Tvojo  v njem   poslavil  -
Kaj Ti spev — saj v Tebi mu izvor
K Tebi molim;  Daj  v  dobroti  Svoji, Da topeč se  v blaženstva  opoji
Mnogo pesmij  v srci se vzbudi. Kakor cvet spomladi se razvija, V duši  se razvijaj poezija,
Poezija sveta — kakor Ti!
Rastislav.
sv®l»^®
Balada o maku.
robovja tožni  sin,  mak  rožuobojni, Prečesto pač iz hladne speš gomile, Vzkališ iz tal,  kjer spe" človeške sile, Jedini cvet gomili mnogobrojni.   —
Ko tudi moj stan plašč  zelen prepreže Poženeš, siromakov ti  pomnik! Pole"ti na okičeno grobišče Za velim listom listič leže, In nad menoj  gineval boš bolnik. Ko pa jesenski dih loge" obišče, Uvel na tesno padeš mi ležišče: Tačas zvršiš spomine zemske name, Spomin se vsuješ zadnji  vrhu jame  —¦ Grobovja tožni  sin,   mak  rožnobojni.
\2»
J-  Š.