Josip RlbliK - petdesetletnik Na 3. t. m. je bilo Ribičiču 50 let. Da že 50? — Njegov sveži obraz odločno taji leta. Prav tako njegova živahnost, gibčnost duha, kakor zdrav humor, ki je tu in tam satirično našiljen in -še ves prepojen z mladostno prešernostjo. Ribičič se ni imel časa postarati. Vse njegovo dosedanje življenje je en sam brezkončen delavni dan. Samozavestno lahko zre na svoje dosedanje delo. Kot učitelj je naravnost ljubil najbolj izpostavljena mesta. Bil je učitelj na šoli v Trstu, voditelj na šoli v Krminu, na skrajni meji slovenstva, kasneje zopet v Trstu — in ko je moral od tam stran — pa upravitelj na državni meji na Rakeku. Kjer je bil Ribičič, tam se je začelo življenje, vzklili so pevski zbori, šolski odri so oživeli. Kasneje je bil poklican v Ljubljano, kjer je reorganiziral kulturni referat pri banski upravi in bil imenovan tudi za komisarja pri ljubljanskem radiju. On ni sanjač in ni fantast, v njem zaman iščeš Oblomova, on je praktičen duh, agilen, hiter, poosebljena iniciativa. V Trstu je organiziral s Kumarjem Učiteljski pevski zbar, ki je dosegel izredno umetniško višino in je ponesel slovensko pesem v Benetke in Bologno, v središče glasbene Italije. V učiteljski organizaciji je bil vselej vodilna sila, tako pri Učiteljski zvezi v Trstu, kot kasneje pri JUU v Ljubljani. V Trstu je pomagal organizirati učiteljske tečaje, bil je urednik pri »Učiteljskem listu«, pri »Novem rodu« v Trstu in ie še vedno urednik »Našega roda« ter ostalih publikacij Mladinske matice. On ni le poživil našega povojnega mladinskega slovstva, znal je tudi organizirati razprodajo tako, da so publikacije dosegle naklado, za katero -so nam lahko zavidni še celo drugi, veliki narodi. In pri vsem tem delu mu je ostalo še časa za lastno literarno delo. Za odrasle je pisal duhovite aktualne satire, za mladino igre in prozo. Vsega skupaj nam je podaril 15 knjig, med njimi dela, ki ostanejo. Naj sodijo kritiki o njegovih posameznih delih tako ali tako, _otovo ie. da je Ri-bičič \ naši povojni mladinski literatun osrednja osebnost, mimo katere naša literarna zgodovina ne more iti. Če pogledamo vso dosedanjo Ribičičevo pot in delo, spoznamo, da je človek ravne linije. In če je njegov jezik včasih res malo strupen, je pa njegovo srce vselej dobro. Ppmagal je marsikomu, škodoval nikomur. Če ima katerega osebnega sovražnika, ga more imeti le med občutljivimi in šibkimi naturami, med močnimi ne. Za vse svoje ogromno delo Ribičič ob svoji petdesetlenici ni prejel odlikovanj. Bil je premeščen. Z nasmehom je šel preko tega. Tak je pač in kolikor ga poznamo, se tudi ne misli »poboljšati«. In prav je tako! Tak naj tudi ostane vnaprej — prešerno mladosten. Petdesetletnica zanj ni čas za zapeček, mali mejnik je le ob njegovi dolgi poti življenja. Kar vidimo ga, kako gre zopet s privihanimi rokavi na delo.