Le enkrat bi videl
aerastel ie tam na kumskem pogorju v revni kmeti-*™ ški hiši. Andrejček mu je bilo ime. Prinesli so ga kot malo dete iz Trsta in ga imeli za rejenca. Bila je nekdaj navada, da so pogostoma hodili iz tistih kraiev po zapuščene otroke v Trst zakonski, katerim Bog ni dal lastnih; pa tudi drugi, da so za njih odrejo dobivali pičlo plačifo, ki se je dajalo od najdenčkov. Andreiček je imel srečo, da ie prišel k dobrim Ijudem. A še večjo srečo, da je bil priden, poslušen in pohleven deček. Privadil se ie bil tesa-riti, in dasi ie bil bolj šibkega telesa in še malo še-past, si ie pridobil s spretnostjo in varčnostjo toliko, da je pozneie v vinskem kraju kupil vinogradček z majhno hišico. Oženil se ie ter pošteno, če tudi revno, preživljal stfojo družino.
— 143 —
Večkrat sva se prijazno pogovarjala o tem in onem, kadar je pomagal pri nas delati, kake sode nabijati ali kaj drugega. Nikdar ne pozabim, kar mi ie rekel ob neki taki priliki. »Gospod,« je deial, »sai veste, da sem reven. Karkoli imam, sem si moral Sam prislužiti. Trdo moram delati, da preživim svoja otroka. Pravili so mi, da so mc našli ljudje tam nekje na Krasu za skalo, spraviii v Trst, in od tatn prenesli sem v reio. Nikoli nisem izvedel. kdo je moj oče in kdo moja mati- Nikoli nisem od niih prejel le toliko, kolikor le črnega za nohtom. A po-vem vam, kakor sern reven, rad bi dal sto goldinar-jev, ko bi le enkrat mogel videti svojega očeta in svojo ljubo mater! O, kako bi jih spoštoval, kako I)i jim stregel!«
Mislil sem si na tihem: kako blago srce bije pač v teh preprostih prsih! Kako bi moralo biti srce razvneto hvaležnosti posebno še onim otrokom, ka-terim so stariši lepo in dobro vse preskrbeli za du-šne in telesne potrebe?                                  F. B.