360
dopuščajo, da je kapitelj sedaj podrejen jurisdikciji škofovi, ki je stopil na proštovo mesto; škof, daje pač neposredno podrejen apostolskemu sedežu, ne pa kanoniki in kaplanje; iz prejšnje kolegijatne cerkve je postala stolnica, kanoniki niso več kolegijatni, temuč stolni.
V Rimu so to stvar resneje premišljali. Informacije so zahtevali od škofa in od univerze. Sedaj pa se je pričela še večja zmeda.
Univerza je imela od nekdaj od države in od cerkve dane privilegije za vse svoje člane; profesorji in dijaki so bili pod oblastjo rektorjev in dekanov. To je Slatkonja dobro vedel, kajti mesec pred   njegovo  prekonizacijo je ponovil  Lev X. te
zabeležena posvetovanja o tej zadevi. Tam stoji zapisano, da se škof protivi akademiškim privilegijem in pa hvalevrednim navadam s tem, da si osvaja jurisdikcijo nad duhovniki, podrejenimi veliki šoli.
A tudi na univerzi so pretiravali, izkušajoči rešiti neprivilegirane navade. Škof je zahteval jurisdikcijo nad kanoniki in nad drugimi duhovniki, kateri sploh niso bili na vseučilišču ali pa so uhajali le zato tje brez druge potrebe, da se odtegnejo škofovemu nadzorstvu tudi glede drugih zadev. Profesorjem in akademikom pa ni hotel kratiti njihovih pravic in zavez-nosti; tako izvemo iz sklepne rešitve.
A trajalo je dolgo, preden se je stvar uravnala. Na vrhuncu je bila vsa zadeva leta 1517. ter je raz-
CERKLJE NA  GORENJSKEM
privilegije, ki podeljujejo rektorju in dekanom izključno oblast nad člani velike šole glede državljanskih, kazenskih in zapuščinskih zadev, in to izrecno: „absque concurrentia dieti (Viennensis) Episcopi...", — t. j. ne da bi imel dunajski škof pri tem kako pravico.
A stvar je bila takrat na čudnem potu. Ne le profesorji, temuč tudi dijaki so bili pod rektorjevo oblastjo. Zato so se i kanoniki i drugi duhovniki vpisavali na univerzi, da so prišli pod rahlejšo jurisdikcijo vseučiliško. To se je dogajalo posebno cesto, odkar je bila na Dunaju škofija. Za vlade našega Slatkonja je bilo pa že navadno. To priznavajo zapiski zdravniške fakultete iz leta 1517., v katerih so
burjala vse prizadete duhove. Slatkonja se je krepko zavzemal zanjo. Ohranjeni sta nam dve zasebni pismi, pisani cesarjevemu tajniku, Jakobu de Banissis, od 17. februarja in od 31. maja tega leta, v katerih svojega prijatelja prosi za pospeševanje te zadeve pri cesarju. V poslednjem pismu naravnost veli, da so vse njegove skrbi posvečene rešitvi tega pre-pornega vprašanja („in quo negotio omnes meae curae consistunt"). Uspeh je bila gori omenjena vladna odredba. Kranjska žilavost moža ni zapustila. Šel je s svojimi zahtevami v Rim, a univerza se je protivila in šla po pomoč zoper škofa k cesarju. Maksimiljan je prej umrl, preden je mogel kaj odrediti.  V velikih  zmedah  po  smrti cesarjevi je vsa