-*_*• Miin s® slirela prevarDl. (Irska pravljica.) Pri tem je hitro postavil škrata ob drevo, rau je nastavil na prsa noževo ostrino ter je začel šteti: »Ena, d.e, tri —«, kakor hitro je mogel. Ko je doštel do petnajst in ge škrat še i.i premakni., mu je Donog nastavil nož bolj močno. »Stoj, stoj!« je zaklical škrat. »Ti si otrok sreče, Donog, ker si me dvakrat ujel, in dati ti hočem več, kakor si si sam želel, gotovo pa več, nego potrebuješ!« Tedaj je škrat udaril z nogo ob tla in takoj se je odp-ia zemlja in Donogovim cčem se je pokazala velika, globoka posoda, napolnjena z zlaiim in srebrnim denarjem. »Ali je to res pravo zlato in se n . bo vse pozneje izpremenilo v blato?« je vprašal Doncg, malodane slep od pogleda na tako bogastvo. »Imaš mojo beseclo«, je odgovoril škrat, »in mi škratje držimo svojo besedo zvesto in neovrgljivo, če jo enkrat damo.« Pri teh besedah se je škrat z mo.niin sunkom iztrgal iz Donogoviii rok ter se je obenem prelvorii iz starega, izsušer.ega možieka v m.ado; lepo, čeprav še vedno zclo majhno bitje. »Donog, ti boš še srečen — to ti pravim jazi« je rekel škrat in pri teh besedah je odlomil vejo z bližnje jelše ter je z njo udaril Donoga tako rao-čno preko obraza, da par trenutkov sploh ni nič videl. Ko si je zopet opomoge., Skrata ni bilo več videti, lonec z zlatom pa je bil še tvi. Zdaj ni izgubljal Donog časa, ampak napolnil si je vse ž.pe do vrba z zlatniki, potem pa je zopot dal pokrov na posodo in jo je skrbno pokril z zeniljo. Po končanem delu je tekei Donog, kolikor so ga noge nesle, domov ik svoji materi. Starka se je prestrasila, ko ga jo zagledala. »Moj Bog«, je vzkliknila, »ali se mi meša — kdo si li"? Tvoj obraz je obraz mojega ljubega sina, tvoj glas je njogov gla,., ali moj sin je bil grbav, ti pa si lepo jr_ vavno zrasel!« Doncg radi prevelikega veselja z velikim, tako nenadoma dobl.enim bogastvom niti ni bil opazil, kako mu je škrat z udarcem jelšine veje izpremenil telesno postavo. Zdaj je bil Donog naenkrat lep mladenič, lepši od vseh svojih sovrstnikov, in njegovo veselje je bilo sevcda šs .večje. Polagoma je spravil ves zaklad, ki mu ga je bil škrat podaril, domov, potcm si je začel kupovati lcos sveta za drugim, nazadnje vsa posest-va starega Mak Moksa in nato je zaprosil za roko lepe Majde. Ugodila mu je pod pogojem, da postavi na pečini Karikadrod mogočen grad. Sicer pa, kaj je tistemu, ki irna dovclj denarja, nemogoče? Donog je poklical delavce iz vseh strani sveta in kmalu je bila veli.astna stavba dovršena. Ko je bil grad pripravljen, je Donog poročil lepo Majdo ter je z r.jo živel mnogo let v sreči in veselju. Danes J8 to samo še pravljica. Tudi tistega gradu ni več, pač pa občudujejo številni tujci ogromne razvaline, ki so šs na dotični pe.ini. Konec. Čarobna seklra. i. Neko. je živel l_met. Imel je tri sinove: Petra, Pavla in Ivana. Peter je bil močan in dobrodušen mladenič, Pavel pa zaviden in vcdno zloben čemernež, a najmlajši, Ivan, to vam je bil pra.i .r&zposajenež. Vrh tega je bil Ivan po telesni po- stavi majhen, tako majhen, da se je mogel skriti v ocetovem čevlju. Ker je bil torej majhen kot miška, so mu nadejali ime Miško. Oce je bil _elo reven. V hiši so jedli sarao črn kruli, pa Če bi še tega bilo vselej dovoljl Ko so sinovi dorastli za delo, jim je oče svetoval, naj zapusie staro kočo in naj se podajo po svetu, iskat srečo, »V svetu je sicer tudi treba delati za ikomadič kruha, ali tarn ga je vsaj dobiti. Tu pa lahko gineroo od dela, pa kljub temu nimamo o čern živeti.« Ne daleč od te koče se je dvigal krasen carjcv dvor. mar se je rad nahajal na tern dvoru. Ali nekega jutra se je zgodil pravi čudež. Čez noč je pred dvorom zrastel tako ogroraen lirast, da je zakril vsa okna in ..asenčil ves dvor. Car je takoj n.ročil, da posekajo hrast. Ali les je bil tako trd, da mu ni bila koa nobena sekira. Drvarji so mogli odbiti le kako vejico. S t.m pa niso bili ni. na koristi, l.er sta namcstu kake odbite vejice pognali kar dve novi. Pa ne samo to! Ta kraj je imcl mnogo izvirkov in potočkov. Tega dne pa je vsa voda usahnila in dvor je ostal brez kaplje vode. Nemogoče je bilo tako živeti. Car je otljubil mnogo denarja, posestev in knežji naslov tistemu, iki bi mogel na dvorskem dvorišču izkopati studenec in najti vodo. Marsikdo je delo poskusiJ, pa nobenemu ni uspelo. Kakor hitro je i.amreč dokopal do pol rnelra globine, je zadel na tako trd kamen, da se ni dalo dalje kopati. Drug za drugim so opustili svoje poskuse. Car pa je odločil, da mora hrast pasti in da mora dobiti vode, naj ga stane, ikolikor hoče. Dal je objaviti po celi državi, da bo dal tistemu, ki to dvoje doseže, dvoje doseže, polovico kraljevine in edino hčer za ženo. To je bila krasna ponudba. Iz cele države in tudi iz sosednih držav so prihajali ljudje s sekirami in krarnpi. Ali vse zaman. Krampi niso mogli razbiti trdega kamenja, niti sekire trdega hrasta. Če je kdo tudi odbil kako vejico, je zrastla na istem mestu še večja in bujnejša. Vsi so se razočarani vračali domov. Dalje sledi.