Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Grappo
Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Uredništvo za Trst: Ulica Valdirivo 35/11., Tel. 29210
Poštno ček. račun: štev. 9-12410 Cena: Posamezna štev. L 20 Naročnina :	Mesečna	L	85
Za inozemstvo: Mesečno L 150
Leto III. - Štev. 34
Gorica - 23. avgusta 1951 - Trst
Izhaja vsak četrtek
PRED TRŽAŠKIMI VOLITVAMI
V oktobru bodo v Trstu in okoliških občinah po dveh letih zopet občinske volitve. Kmalu nas bo zajela volilna propaganda, zopet bodo šli milijoni za letake, za sestanke in podobno. Na nekaterih hišah vise še danes letaki preteklih volitev, ki zgovorno pričajo tujcu, kako vneti smo.
SLOVENCI IN VOLITVE
Slovenci imamo jasen program. Nam propagande ni treba. Vemo, da je naša narodna in katoliška dolžnost voliti, voliti slovensko listo, voliti slovenske može. Zvestoba narodu in Cerkvi nam narekuje, da se ne smemo pustiti zapeljati še tako vabljivim vabam onih, ki nam za volitve obetajo mnogo, a po volitvah nas ne poznajo, še več celo pljujejo na nas.
Slovenci, ne pozabimo, da je v pretekli propagandi italijanski demokristjan spustil celo v slovenščini propagandni govor po radiu, samo zato, da bi ujel kak slovenski glas. In kaj so vse obljubljali demokristjani če pridejo na oblast! In kaj so storili za Slovence?
So sprejeli enega samega Slovenca v službo ?
So dali eno mesto Slovencem na zonskem uradu?
So dali eni slovenski družini stanovanje v novih hišah?
So dali slovenskim šolam lepše prostore?
So dali slovenskim šolam večja denarna nakazila?
So dali slovenskim učiteljem in profesorjem stalnost?
Koliko otroških vrtcev so odprli za Slovence?
V slovensko vas Piščanci še niso napeljali luči?
So spoštovali slovenščino v uradih?
In še in še bi lahko naštevali, kaj so obljubljali, a niso storili. V zadnjem času celo razveljavljajo sklepe občinskih odborov slovenskih občin, ki zahtevajo, da mora v slovenskih občinah biti slovenščina enakopravna z italijanščino.
KAJ BOMO STORILI SLOVENCI?
V vseh občinah bomo šli volit. A volili bomo le slovenske može, slovensko listo. Sedaj je čas, da pokažemo koliko nas je zrelih, prevdar-nih, koliko nas je res Slovencev. Zaman je vsako tarnanje, če sedaj ko je čas, ne bomo storili svoje narodne dolžnosti.
SLOVENSKI VOLILCI BOMO VO-LILI LE SLOVENSKO LISTO
Sovjeti v San Franciscu
Znano je, da je sovjetska diplomacija silno prebrisana. To se je pokazalo tudi zadnji čas, ko so Sovjeti proti pričakovanju vseh sprejeli povabilo na udeležbo pri konferenci za podpis mirovne pogodbe z Japonsko, ki se bo vršila ob začetku prihodnjega meseca v San Franciscu. Osnutek pogodbe, ki so ga ZDA poslale vsem povabljenim državam, je pričal, da je pogodba zelo širokogrudna in poleg tega naperjena precej proti sovjetski Rusiji, saj je namen pogodbe ustvariti v Japonski močno pošto-
De- Gasperi in Trst
De Gasperi, ki se trenutno mudi na počitnicah v Val Sugani, je dopisniku beneškega Gazzettina dal izjave glede bližnjih tržaških volitev. Dejal je, da se morajo Italijani združiti na enotni listi, če nočejo, da doživijo kaka presenečenja. Najbolje pa bi bilo, po njegovem mnenju, če bi se tržaške volitve odložile.
Vse kaže torej, da italijanske pozicije v Trstu niso tako sigurne, kot bi se zdelo.
KPJ in Trst
Zadnjič smo poročali o resoluciji KP za STO, ki so jo sprejeli na Babičev predlog. Po tej resoluciji je Fronta na Tržaškem postavila na svoj volilni program borbo za uresničenje STOja. Toda s tem programom se ne strinja KP za STO v coni B. Babiču je odgovoril Beltram, ki ne mara nič slišati o kaki združitvi obeh con. Prav tako je odgovoril tudi minister LRS Ivan Regent, ki se je izrazil za ohranitev samostojnega tržaškega mesta, toda nikakor ne za njegovo zdv-cono B. »Trst, brez cone B, naj se organizira kot svobodno in samostojno mesto,« je zapisal Ivan Regent v nedeljski št. »Pr. dnevnika«.
Iz tega se vidi, da si titovci niso na jasnem, kako reševati vprašanje Trsta. Mnenje, da so se pred prihodnjimi volitvami znašli vsi tržaški Slovenci bolj ali manj na isti liniji. je bilo zmotno. Fronta bo zopet hodila svoja pota, ker ji tako narekujejo iz Ljubljane, čeprav so sami, kot Tržačani, pokazali, kako mislijo. Zato bi tržaškim Slovencem ne smelo biti težko se odločati pri prihodnjih volitvah, koga naj volijo: One stranke, ki so brezkompromisno za ohranitev in ustvaritev Svobodnega tržaškega ozemlja iz obeh con A in B.
Naš	list	in njegov
Naš »Katoliški glas« je v svojem tretjem letnika. Krog njegovih bralcev in naročnikov se je ustalil in se še nagiba k povišanju. Nikakor pa ne zadostuje več naša naročnina za kritja tiskovnih stroškov.
Darovi so pač premajhni, da bi pokrili vso izgubo. Kuj nam je storiti? Lista ne bomo ustavili. Gre pa samo za to, da li zopet zmanjšamo obliko lista, ali pa povišamo naročnino.
Prijatelji, sporočite nam svojo odločitev. Važnost lista je prevelika. da bi hoteli tozadevno sami odločevati. Nimamo nobenih skrivnosti in smo samo realisti.
Če se pa fcdo nadeja ob razodetju teh naših težav, da je list gospodarsko neozdravljivo bolan in mu je usojena smrt, se bridko vara.
Naš list bo živel, in še vedno ostal glasnik katoliških, narodnih in socialnih pravic našega ljudstva, ker smo prepričani, da naše ljudstvo ne bo ostalo gluho za te naše odkritosrčne besede.
Naj velja torej ta naš današnji klic vsem našim prijateljem kot poziv.
1) zato, da bi razširili list do zadnjega našega človeka. Če pomnožimo število naročnikov, smo zagotovili listu nemoten obstanek;
2) zato, da bi ga močneje podprli s prostovoljnimi darovi. Ta akcija bi nam morala zagotoviti vsaj za silo plačanega urednika, ki bi mogel listu posvetiti vse svoje sile.
3) zato, da bi listu ostali zvesti tudi v slučaju, če bi morali ceno za vsako številko povišati na 25 lir.
Pa sem vam povedal vse, kar sem imel na srcu. Prepričan sem. da bo ta naš poziv odjeknil v vaših srcih in ohranil naš list. ne samo na današnji višini, ampak ga še bolj okrepit.
Prijatelji, nikar se ne bojte, da se bo listu zgodilo to, kar njegovi sovražniki srčno želijo. Tudi če bi vse tri gornje točke ne našle odziva, bo list prihodnje leto prisiljen sprejeti spet le svojo lansko manjšo obliko in bo tako čakal boljših časov, nikakor pa ne smrti.
Stanko Stanič - urednik
Montgomery v Gorici
Angleški maršal Montgomery, ki je obenem tudi podpoveljnik atlantskih sil in Eisenhowerjev namesP-nik. je v soboto 18. t. m. dopoldne obiskal Gorico. Do Vidma je prišel iz Švice z letalom, v Gorico pa z avtomobilom. V Gorici si je ogledal Goriški grad, kjer se je zamudil skoro eno uro. Nato je preko Redi-pulje in Doberdoba ter Trztca o -šel v Benetke. Kaj je visokega gosta pripeljalo v Gorico, uradno niso povedali. Če bi hoteli verjeti ita t-janskemu časopisju, si je prišel o-gledovat nerodno mejo pri Gorici. Zato so tudi poskrbeli, da so na določeno znamenje zažgali dimaste ogenjčke vzdolž vse meje okrog Gorice, da je maršil lahko videl čudno vijugo, s katero oklepa meja
goriško mesto. Ti časopisi morda mislijo, da so s tem prepričali Angleže, da jim bodo kdaj dovolili zopet zasesti vipavsko in soško dolino. Pozabijo pa, da si je visoki gost ustvaril lahko ravno obratno mnenje. Zato se nam zdi taka na-
zelo
Leninov praznik odpravljen
V Sovjetiji je bil 21. januar, obletnica Leninove smrti, državni praznik prvega reda in dela prost dan. Sedaj je izšel dekret vrhovnega Sovjeta, ki proglaša 21. januar za delavnik. Dekret navaja razlog, češ da to želi večina ruskega ljudstva. zelo pametno se sprašujejo ne-
janko proti ruskemu imperializmu v korist Združenih držav. Vsled tega so bili vsi prepričani, da Rusija povabila ne bo sprejela in niso na njeno prisotnost prav nič računali. Toda nenadoma je prišla vest, da pojde Rusija v San Francisco in da bo tam nastopal namestnik zunanjega ministra Gromiko, ki bo prinesel s sabo tudi poseben osnutek mirovne pogodbe, različen od onega, katerega so predložile ZDA. Vsi so se takoj vprašali, kakšne namene imajo Sovjeti, ko so sprejeli povabilo. Odgovor je bil soglasen, da mislijo ovirati in, če mogoče, preprečiti podpis pogodbe. Washingtonski krogi so bili sprva presenečeni kakor
ne-
cionalistična propaganda umestna.
Čeprav tega niso uradno povedali, je vendar skoro gotovo, da je Mont-gomerv prišel na Goriško, da si o-gleda ta del ital. meje in možnosti za njeno vojaško obrambo.
ki listi ob tej novici, kako je izvedel vrhovni Sovjet za to željo ruskega ljudstva.
Človeku se ob takih in sličnih novicah vsiljuje zaključek Prešernove Izgubljene vere:
»Prej bogstvo ti, zdaj lepa stvar.k
vsi ostali, ko je prišel iz Moskve ugoden odgovor na povabilo v San Francisco. Kmalu pa so se znašli in zadali Moskvi protiudarec. U-radno so namreč sporočili v Moskvo, da se bo konferenca v San Franciscu zbrala zato, da mirovno pogodbo z Japonsko sprejme in podpiše, ne pa zato, da o njej šele razpravlja. Kljub temu utegne postati mirovna konferenca v San Frančišku že zelo zanimiva in največjega pomena za nadaljni razvoj odnosom med Vzhodom in Zapa-dom.
Po zgledu Rusije je povabilo na mirovno konferenco sprejela tudi Poljska. Menijo, da bo ugodno odgovorila tudi Češkoslovaška, ki je prav tako bila povabljena. Ti dve bosta prišli, da ne bo Gromiko sam.
Izjave Borisa Kraigherja
Zaradi nove jugoslovanske zunanje politike, v kateri se je FLRJ tako močno približala zapadu, ter zaradi raznih ukrepov, ki jih je centralna jugoslovanska vlada ■ pod-vzela zadnje čase, so se začele širiti v zunanjem svetu in v notranjosti Jugoslavije govorice, češ da režim pod silo razmer ublažuje dosedanji teror in prihaja do novih bolj človeških in demokratičnih oblik. Da bi takim govoricam izpodbil dno in prikazal zadnje ukrepe beograjske vlade v notranji politiki v pravi luči, je policijski minister za Slovenijo Boris Kraigher dal pomenljive izjave, ki so bile namenjene ne samo Slovencem, temveč prav tako vsem ostalim narodom Jugoslavije. Kraigher je govoril v skupščini v Ljubljani in je njegov gov*»r prinesla »Ljudska pravica« z dne 10. junija 1951. Iz njegovega govora posnemamo nekaj odstavkov, kakor jih je prinesel »Pregled« z dne 15. 7. t. 1.
»Odločno zavračamo vse najrazličnejše komentarje v jugoslovanski in svetovni javnosti, da se z reorganizacijo nekih organov ljudske oblasti jugoslovanski režim sedaj že približuje oblikam zapadne demokracije, odnosno, da se »vračamo na staro«. Zavrnitev teh komentarjev je potrebna, ker so napačna tolmačenja že dovedla do nekih javnih manifestacij naše mračne preteklosti in do poskusov političnega aktiviranja stare družbe.
Novo razširjanje demokracije pri nas je izrazit korak naprej k socialistični demokraciji, ne pa vrnitev na staro.
Ni govora o kakršnemkoli »popuščanju ali vračanju na staro«, kot bi radi nove ukrepe prikazali sovražniki Jugoslavije, med katerimi sta Kominform in Vatikan ter bedni kominformisti doma, kakor tudi najbolj mračni ostanki Rožmanove klero-fašistične stražarske klike in najbolj mračni, reakcionarni del rimo-katoliškega klera.
Komunistična stranka bo tudi v bodoče regulirala vse gospodarstvo. Ako bi ga prepustila samoteku, bi napravila na j večjo uslugo tistim elementom, ki govorijo, da se vračamo na staro. Samotek bi čisto gotovo vodil na staro. Zato je še naprej potrebna borba proti usedlinam kapitalistične preteklosti in buržujske miselnosti.
Tudi ni govora o kakem večstranskem sistemu, oziroma o vračanju na stari strankarski sistem. Mi gremo v socializem in zato ne more biti govora o kakšhem večstranskem sistemu, ki bi zanesel samo zmedo v naše osnovne družabne načrte...«
Iz teh Kraigherjevih izjav lahko posnemamo sledeče:
1. Ljudstvo se želi vrniti »na staro« in so bili v tem pogledu že storjeni poskusi, ki so jih pa policijsko zatrli. Kdaj in kje, Boris tega ni povedal. Toda saj pri stvari sami ni važno.
2. Vso odgovornost za sedanje stanje v Jugoslaviji nosi KPJ. »Komunistična stranka bo tudi v bodoče regulirala vse gospodarstvo,« se glasi jasna izjava Borisa Kraigherja. Za preteklost in za sedanjost odgovarja torej komunistična partija. Njo moramo zato klicati na odgovor za nevzdržno gospodarsko stanje v FLRJ, posebno še v Sloveniji. Partija je kriva, če je ljudstvo lačno in nago, partija je kriva, če dezertirajo celi oddelki jugoslovanske vojske s častniki in podčastniki, ker ne morejo več prenašati nečloveške discipline in težkega pomanjkanja, v katerem živijo. To nam priča poleg 40 jugoslovanskih vojakov z oficirji, ki so se pretekli teden javili zavezniškim oblastem na STOju. V 25 letih vlade »gnile kraljeve Jugoslavije« se ni zgodilo, da bi bil kak jugoslovanski vojak pobegnil v Italijo. Sedaj se pa to dogaja vedno pogosteje.
3. Jugoslovanski diktatorji, ki so se polastili oblasti z ljudsko pomočjo, niso voljni se ji odpovedati sedaj, ko narod zanje ne mara več. Zato so prisiljeni govoriti o »socialistični demokraciji ene stranke« in »enega vodje« z vsemi priskledniki ter čuvati svojo oblast kakor vsi diktatorji s pomočjo TJDBe, koncentracijskih taborišč, zaporov itd.
Koreja in Perzija
Pogajanja za premirje na Koreji so stopila v novo razvojno .stopnjo. Potem ko so se odposlanci zedinili, da bo razmejitveni pas tekel severno od 38. vzporednika, so poverili posebni podkomisiji nalogo, naj izdela na zemljevidu natančne meje bodočega nevtralnega ozemlja.' Ko bo to delo opravljeno, bo komisija za premirje nadaljevala s svojim delom, da se domenijo še o izmenjavi ujetnikov in drugih formalnostih premirja. Podkomisija v Keson-gu dela v polni tajnosti.
Nasprotno pa se je zaostril položaj v Perziji. Ko se je zdelo, da so si Angleži in Perzijci že zelo blizu sporazuma, je perzijska vlada zavrgla angleške predloge, češ da so zanjo nesprejemljivi. Amerikanec Hariman je moral zopet posredovati, da se pogajanja niso povsem prekinila.
za f L. Kemperletov skladi
Stran 2.
KATOLIŠKI GLAS
Leto III. - Štev. 34
Mptdatdtui
iz gradeške župnije in okolice, opravil generalni vikar msgr. dr. Jože Jagodič. Pogreb je pričal, da si je pokojni tudi na tuji zemlji znal pridobiti srca s svojo dus-nopastirsko gorečnostjo in zglednim življe-
PETNAJSTA NEDELJA PO B1NK0ŠTIH
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 7, 11-16)
Tisti čas je šel Jezus v mesto, z imenom Naim, in šli so z njimi njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je pa približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Gospod videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: Ne jokaj! — In pristopil je ter se dotaknil nosil — nosilci pa so obstali — in je rekel: Mladenič, rečem ti: Vstani! — In mrtvi je sedel in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. In strah je obšel vse in hvalili so Boga ter govorili: Velik prerok je vstal med nami, — in: Bog je obiskal svoje ljudstvo. ■
□
Gotovo vsi starši ljubijo svoje otroke. Želijo jim dobro in bi radi videli, da bi celo življenje ostali dobri. In vendar niso vsi otroci dobri. Mnogo bridkih ur prebijejo starši zaradi svojih otrok. Kje je vzrok, da otroci niso takšni, kakoi bi morali biti? Nekaj je kriva današnja splošna pokvarjenost, ki slabo vpliva na vse. Marsikdaj so pa tudi starši sami krivi, ker pustijo svojim otrokom preveč prostosti, prezgodaj zgubijo oblast nad njimi.
Preveč prostosti otrokom škoduje. Mlado drevesce potrebuje ob sebi kol. Prepuščeno samo sebi se ne bo nikdar razraslo v lepo drevo. Tudi otroci so taka drevesca in potrebujejo opore. Starši so postavljeni zato, da jih vodijo in da jim pomagajo. Otroci imajo premalo življenjskih izkušenj, da bi se sami lahko obvarovali pred zablodami. Čutijo v sebi nagnjenje k slabemu, a večkrat jim manjka moči, da bi ga premagovali. Življenje si predstavljajo vse preveč rožnato. Starši jim lahko z resno besedo veliko pomagajo.
Zelo zgrešeno pa je, če starši brezbrižno dopuščajo ponočevanje svojim otrokom, če se ne zanimajo,
t DEKAN JANEZ KETE
Že petič je segla smrt v vrsto slovenskih duhovnikov — beguncev v Avstriji: na Tirolskem sta uinrla župnika Šarec in Tirin-gar: na Koroškem pa Janez Krušič, Meng-šan in Oražem. 27. 7. pa je umrl na gradu Grades v metniški dolini na Koroškem dekan Janez K e t e , župnik pri Devici Mariji v Polju pri Ljubljani.
Zadnja leta je precej bolehal. Okrepil se je vendar toliko, da se je lani udeležil svetoletnega romanja v Riin in proglasitve verske resnice Marijinega vnebovzetja. Letos je zbolel na jetrih. V nekaj tednih je podlegel, star 63 let. Poslovila se je iz vrst duhovnikov ljubljanske škofije vidna osebnost.
Pokojni je bil rojen v Dolenjah (župnija Planina pri Vipavi) kot sin hišarja in. čevljarja. Po ljudski šoli na Planini in v Vipavi je maturiral na II. državni gimnazij v Ljubljani; vstopil je tam v bogoslovje, kjer ga je koncu 3. leta posvetil v mašnika škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Uresničilo se je, kar mu je ta škof napovedal kot fantiču. Ko se je bil namreč škof Jeglič vračal z birme na Planini skozi Dolenje, v koleslju, je mali Janezek tekel nasproti, prav skoraj pod voz. tako da je škof velel ustaviti. Mati pa je tekla s šibo za dečkom. Škof je potrepljal fantiča po rami in rekel materi: »Nič šibe, mati, nič šibe! Ta fantič bo še naš gospod!«
Na gimnazij se je a pokojnim, tudi sedaj v Ameriki umrlim Francetom Gabrovškom, vidno udejstvoval v vodstvu organizacije slovenskih katoliških dijakov.
Kot kaplan je služboval na težkih župnijah: v Zagorju ob Savi, v Šent Vidu nad Ljubljano in pri Sv. Petru v Ljubljani.
Vsa dežela se je pa nemalo zavzela, ko je 31 letni kaplan, po šele šestih letih službe, postal župnik in dekan na \ rhniki. Škof Jeglič je pač hotel imeti tega sposobnega duhovnika na tem mestu.
Na Vrhniki (6.000 du<; 13 župnij) je deloval goreče in spretno 18 let. Težka avtomobilska nesreča je bila povod, da je sel na lažje mesto. Pri tej nesreči avtobus se je bil vnel je imel pokojni toliko
njem.
Zvesti služabnik Gospodov! Od trudov se odpočij v Gospodu!
v kakšni družbi so. Na ta način postajajo sokrivi grehov lastnih o-trok. Ne smejo se tolažiti s praznim izgovorom, češ da bodo z leti otroci že sami prišli k pameti. Morda bodo, morda pa tudi ne. Starši morajo otroke nadzorovati in biti do njih primerno strogi. Tega jim otroci ne bodo nikdar zamerili.
Čudno se sliši, če oče govori ' o svoji dvanajstletni hčerki, da si bo kmalu lahko izbrala fanta, ali če mati z veseljem gleda, da se za njeno nedoraslo hčerko že ozirajo fantje. Taki starši dajejo pač slabo oporo svojim otrokom.
Osnova vsake vzgoje je seveda strah božji. Imeti ga morajo starši sami in vcepljati ga morajo Uidi svojim otrokom. Molitev, zakramenti in posvečevanje nedelj so najboljše poroštvo za zdravo rast otrok.
Jezus je vrnil mladeniča, ki ga je obudil, materi. Podobno bo poplačal staršem njihovo skrb za otroke, da bodo imeli z njimi veliko ve-veselja.
NEDELJSKA MOLITEV
TVOJO CERKEV. GOSPOD. NAJ TVOJE USMILJENJE VEDNO 0-ČIŠČUJE IN VARUJE; IN. KER BREZ TEBE NE MORE OBSTATI. NAJ JO VEDNO VODI TVOJA DOBROTA.
Koledar za prihodnji teden
26. avgusta. NEDELJA. 15. pobinkoštna; Ceferin, papež.
27. PONEDELJEK. Jožef Kalasancij, sp.
28. TOREK. Avguštin, škof in cerkveni učenik.
29. SREDA. Obglavljenje Janeza Krstnika.
30. ČETRTEK. Roza iz Lime
31. PETEK. Rajmund Nouat (Rajko), spoznavalec.
1. septembra. SOBOTA. Egidij (Tilen),
opat; prva sobota.
svojih
Baraga, mož odpovedi in zatajevanja
Baraga si je dobro zapomnil tudi Jezusovo opozorilo: »Ako hoče kdo priti za menoj, naj se odpove samemu sebi« (Mt. 16,24). Le pot premagovanja samega sebe tudi v dovoljenem, le pot samoodpovedi je pot duhovnega napredka in pot popolnosti. Samoodpoved je Baragu pomogla do osebne svetosti, pomagala mu je pa tudi do u-spehov pri delu za duše.
Odreči se tudi v dopuščanem: k temu ga je navajala pač že njegova mati, saj je. nemogoče, ko je bila tako pobožna in tako skrbna za vzgojo, da bi bila pozabila na prevažno vzgojno nalogo:	navajati	svoje
otroke k mrtvenju samega sebe. Gotovo mu je pri mnogih priložnostih govorila: »To
ti je dovoljeno; ako pa Boga res prisrčno ljubiš, se iz ljubezni do njega temu odreči !«
Iz ljubezni do Boga se je Baraga že na Dunaju odpovedal svojemu najljubšemu o-pravilu in razvedrilu: slikanju, za katero je bil kakšen dan porabil po deset ali se več ur.
Iz ljubezni do Boga in do božjega kraljestva se je popolnoma odpovedal življenju graščaka in vsej svetni karieri. Odrekel se je zaročenki in se odločil za duhovski stan, ki takrat ni bil kdove kako spoštovan.
Kot šmartinski kaplan je svojo hrano dajal siromakom in ubožnim družinam, sam je pa mnogokrat bil ob suhem kruhu. U-božnim je dajal tudi perilo in drugo, kar mu je z vso ljubeznijo izdelovala in pošiljala sestra Amalija. Ubožnim otrokom je iz svojega kupoval knjige in druge šolske potrebščine, da so mogli s pridom hoditi v njegovo šolo. Iz svojega je kupoval cerkvene predmete, zlasti v Metliki, kjer je za svoj denar postavil tudi drag križev pot.
Ko je od predstojnikov prejemal neume-vanje in trde obsodbe, je potrpel in molčal. Bogu je prepuščal svoje zadeve in mu trpljenje daroval za blagor duš.
Srebrna maša č. g. Stankota Grimsa v Franciji
Dne 8. julija je v Merlebachu (Lorraine), kjer je središče slovenskih izseljencev — rudarjev v lorainski pokrajini, daroval svojo srebrno mašo slovenski izseljeniški duhovnik gospod Stanko Grims.
Rojen je bil 7. majnika 1901 v Škofji Loki. Kot študent je v zavodu sv. Stanislava veljal za enega najresnejših dijakov. Novo mašo je zapel v Škofji Loki 8. julija 1926. Dve leti je bil nato prefekt v škofovih zavodih v Št. Vidu, kjer je pokazal vso svojo ljubezen in razumevanje do študentov. Nato je leta 1929 prišel za kaplana v Št. Rupert na Dolenjskem, kjer je njegova apostolska gorečnost pustila najgloblji vtis pri vseh župljanih. Leta 1934 je odšel med slovenske izseljence v Francijo in se naselil v Merlebachu. Tamošnji rudarji so z nestrpnostjo pričakovali domačega in nesebičnega duhovnika. Raztresene slovenske družine so v gospodu Griinsu našle duhovnika — prijatelja, ki so ga tako želele. Ko je bila leta 1940 Lorraine zasedena od Nemcev, so mu ti prepovedali delovanje med Slovenci, zato se je vrnil v Ljubljano, kjer je prevzel Rafaelovo družbo (predsedništvo in tajništvo). Po končani vojni se je leta 1945 vrnil med svoje ljubljene izseljence.
Nedelja 8. julija je pokazala kako ga slovenski rudarji ljubijo in cenijo, pokazala pa tudi, kako velik ugled uživa pri vseh domačinih. Prihiteli so Slovenci iz vse Severne Francije s svojimi zastavami in pevskimi zbori, celo vestfalski Slovenci so prišli s svojo krasno zastavo in celo mesto Merlebach je bilo okrašeno s franco-
skimi in papeškimi zastavami. Ob deveti uri je bil slovesen sprejem na njegovem domu, odkoder je odšel v slavnostnem sprevodu v cerkev, obdan od slovenskih duhovnikov v Franciji: msgr. Zupančič iz Pad-de-Calais, Nace Čretnik, rektor jugoslovanske katoliške misije	v Parizu in
Belgiji, Zdravko Reven, katerim se je pridružil naš veliki in stari slovenski prijatelj župnik Tensundern iz Vestfalske, ter vsa domača duhovščina z zastopniki škofije v Metzu.
Med slovesno sv. mašo je slovenski pevski zbor iz Merlebacha s svojo dovršenostjo zelo povzdignil slavje. Po kratki francoski in nemški pridigi, v kateri je župnik domačin orisal apostolsko gorečnost slavljenca, je msgr. Zupančič v izbranem govoru podal Grimsovo življenjsko in duhovniško pot.
Po lepih slovenskih večernicah je bila v dvorani proslava Grimsove 25 letnice. Spored je bil nad vse pester. Nastopati so slovenski pevski zbori, med katerimi sta se posebno odrezala pevski zbor iz Merlebacha in drugi iz Tucquegnieux-ja, kjer deluje slovenski učitelj g. Jankovič. Med proslavo so bile razdeljene častne diplome slovenskim pevcem. Med pozdravnimi govorniki je bil z največjim navdušenjem sprejet župnik Tensundern, ki je povedal, kako se je naučil slovenskega jezika in kako je vzljubil slovenski narod.
Predsednik pripravljalnega odbora za proslavo, rudar Franc Ribič, je bil s svojo neumornostjo duša in gonilo vse te lepe prireditve.
Mednarodna znanstvena akademija v Parizu
prisotnosti in poguma, da je z golo pestjo razbil šipo in tako rešil potnike in sebe, da se niso zadušili. V' roko se je zelo ranil, kar so pričale ohranjene velike brazgotine. Vsled te in drugih ran se je moral več časa zdraviti.
Na novem mestu (Devica Marija v Polju, 7.000 duš) je župnikoval osem let. Kmalu se je znašel v silno nevarnih razmerah posebno vsled nemške zasedbe in komunizma. Vsled neustrašenega nastopanja proti komunizmu, ki je z zvito prekanjenostjo in nasiljem trgal duše od Cerkve in narod silil v nesrečo in propast, je moral pokojni prestati mnogo bridkih in nevarnih ur ter 1945, da si reši golo življenje, zapustiti domovino —- v družbi mnogih svojiii žup-ljanov in rojakov - in se zateči v Avstrijo, na slovensko Koroško.
Tu je bil dušni pastir v taboriščih Ve-trinj, t. Vid na Glini in Št. Gertraud v labodski dolini. Veliko je tu deloval tudi socialno. Ostro je nastopil za javno moralo v taboriščih. Pristojna angleška vojaška oblast ga je zato zaprla za nekaj mesecev v vojaški zapor ( !). Slednjič je dobil v upravo župnijo Kotmaraves. Tu je nevarno zbolel. Ko je okreval, je prišel v Grades. Zadnje njegove besede so bile: »Slovenci, ljubite slovensko Koroško!«
Pogrebne obrede 30. 8. je ob asistenci 22 duhovnikov in obilni udeležbi vernikov
Leta 1948 je iz krogov ukrajinskih znanstvenikov izšla iniciativa, da se ustanovi v svobodnem svetu Akademija znanosti, ki bi zajela kulturne delavce Srednje in Vzhodne Evrope v emigraciji. Takoj so se lačele priprave in letošnjega aprila so francoske oblasti uradno priznale novo ustanovljeno akademijo. Predsednik je ru-munski profesor Antoniade Konstantin, podpredsednika:	ukrajinski bivši zunanji
minister Šulgin in poljski profesor Zale-ski; tajnik je profesor Markovič, Srb. 1 rvi člani so bili imenovani 2. junija, naslednji 30. junija. Od Slovencev so za enkrat člani Akademije: Frane Erjavec, zgodovinar, 1 a-riz; dr. Rajko Ložar, arheolog in umetnostni kritik, Spittal; Marij Rebek, profesor tehnične fakultete v Gradcu, bog. profesor pok. dr. Josip Turk; dr. France Žajdela,
ki raziskuje raka na Pasteurjevem zavodu v Parizu. Dopisna slovenska člana sta: salezijanec Mihelič, botanik in dr. Ludvik Žagar, profesor tehnične fakultete v Gradcu.
Hrvatski .člani: Karlo Balic OFM, rektor Antoniana v Rimu, bizantolog dr. Anton Babinovič; esejist Prvislav Grizigono; E-stebon Horvat, profesor v Buenos Airesu; bivši rektor zagrebške univerze Vinko Kri-škovič; strokovnjak mednarodnega prava Ivo Lappena; kipar Ivan Meštrovič ter romanist Krsto Spalatin.
Srbski člani: Ekonomist Velimir Bajkic, jurist Slobodan Jovanovič; ekonomist Mirko Kosič; jezikoslovec Milan Markove (profesor na univerzi v Rennes): e ono-mist Stanije Nedeljkovie; zgodovinar Z.-Perič ter profesor Dušan Subotič.
Meseca oktobra se bo slednjič vršil v Valparaisu čilski evharistični kongres pod predsedstvom kard. Jožefa Rodrigueza.
Slovesnosti na čast sv. Agati
Mesto Catania na Siciliji obhaja zadnje čase 1700 letnico mučeniške smrti svoje zaščitnice sv. Agate. Teh slovesnosti se je udeležil kot papežev legat kardinal Piazza. Sv. oče pa je že na praznik Marijinega vnebovzetja zvečer iz svoje poletne rezidence v Castel Gandolfu razsvetlil potom električnega stika monumentalni kip sv. Agate v Cataniji, nakar je imel na ka-tanjske vernike nagovor, ki je bil poln dragocenih razmišljanj in globokih naukov.
Sv. Agata je umrla mučeniške smrti pod cesarjem Decijem (249-251 p. Kr.), ki je bil eden izmed najhujših preganjalcev Kristusove Cerkve. Ta cesar je hotel povzdigniti rimsko državo do nekdanje visoke slave, zato je želel, da bi bila država enotna tudi glede vere. Ker je smatral kristjane za rušilce te enotnosti je začel preganjati kristjane. Izdal je odlok, v katerem je zahteval, da morajo vsi darovati bogovom, in da bi kristjane še bolj zadel, je obsodil na smrt vse škofe. Med prvimi je umrl mučeniške smrti papež Fabijan, med mnogimi mučenci tistih let je bila poleg sv. Agate tudi sv. Apolonija, duhovnik Feliks in perzijska mladeniča Ab-don in Senen. Slavnega učenjaka Origena so mučili v ječi tako, da je na posledicah teh muk pozneje umrl. Preganjanje kristjanov je bilo takrat tako hudo, da jih je veliko odpadlo od sv. vere; ogromna množica pa je ostala Kristusu zvesta ter molila za odpadnike.
Pakistanski kristjani
Zveza pakistanskih kristjanov je naslovila na pakistansko vlado prošnjo za priznanje pakistanskih kristjanov kot določene verske družbe in s željo, da bi jih vlada imenovala v svojih uradnih listinah »pakistanske kristjane« in ne kot do sedaj »nemusulmane« ali »druge vere«.
Obenem zahtevajo, naj se ne dela razlika glede vojaške službe in naj se odpravi postava, ki zahteva za kristjane posebno dovoljenje, ako hočejo ti prodati svoje ne-primiČnine. V svoji prošnji izražajo tudi željo, da bi bilo v šolskih zavodih reser-viranih nekaj mest tudi za kristjane, naj se izključijo iz šol in javnih knjižnic pro-tikrščanske knjige in naj posveti pakistanski radio ob nedeljah eno uro svojeca programa za razlago krščanskih resnic in za predavanja o krščanski kulturi.
Nekaj številk o japonskih katoličanih
Iz japonskega letopisa je razvidno, da so od konca vojne dalje sezidali ali popravili na Japonskem 143 cerkva ter ustanovili 118 novih župnij, tako da znaša število župnij 421. Število vernikov je naraslo v zadnjih štirih letih za 33.000 dus, tako da znaša skupno število katoličanov 142. 460 duš.
Vseh duhovnikov je bilo 1. junija t. 1. 877. Za duhovniški naraščaj skrbi 14 velikih in malih semenišč. Katoličani vzdržujejo poleg tega še šest visokih šol, 15 zavodov in tehničnih šol, 60 srednjih in 25 osnovnih šol ter 137 sirotišnic, otroških vrtcev, bolnišnic in dispenzarijev.
Na japonskem izhaja dandanes 34 dnevnih in periodičnih katoliških časopisov.
vojin
Iz življenja Cerkve
Marija vnebovzeta — zaščitnica Paraguaja
Na praznik Marijinega vnebovzetja so praznovali po vsem Paraguaju praznik proglasitve Marije vnebovzete za zašcitnico paraguajskega ljudstva in njegove armade. Sv. oče je poslal za to priliko apostolskemu nunciju msgr. Frideriku Lunardi sledeči telegram:
Ko proglašate na današnji praznik Marijo Devico vnebovzeto za zaščitnico Vase plemenite dežele in njene vojske, dvigamo svoje molitve h Gospodu ter izročamo Pa-raguaju materinski zaščiti nebeške Kraljice. da bi ga ona branila, mu ohranila njegove krščanske tradicije ter mu naklonila
vedno lepši razvoj in blagostanje. Z veseljem in iz vsega srca pošiljamo Svoj apostolski blagoslov vsem škofom, vladi, duhovnikom in vsem ostalim vernikom.
Trije važni evharistični kongresi
V prihodnjih mesecih sc bodo vršili trije važni narodni evharistični kongresi.
Od 5. do 9. septembra se bo vršil v Asi-zi-ju italijanski evharistični kongres. Predsedoval mu bo kot papežev legat milanski nadškof kard. Ildefonz Schuster.
Koncem septembra bodo imeli Francozi svoj evharistični kongres v mestu Nimes. Za papeževega legata je imenovan kard. Klemen Mieara.
Mladinski festival v vzhodnem Berlinu
V vzhodni del Berlina so komin-formisti segnali tisoče mladine iz vseh dežela, da jih nahranijo s svojo ideologijo. Vsaki dan prirejajo tudi izlete v zapadni del Berlina in tu po naročilu prirejajo demonstracije, ki pa jih zapadna policija marljivo preganja. Mnogi udeleženci izrabijo take izlete in se zatečejo v varstvo policije in tako izberejo svobodo. Seveda je policija zelo previdna pri ugotavljanju resničnih namenov.
Pred par dnevi je na tem kongresu prišlo do neljubega godrnjanja tujcev, ki so ugotovili, kako so jih pri menjavi tuje valute ogoljufali. Toda disciplina nad vse!!! Kar Moskva ukaže je sveto, je resnično, je pravilno, je pravično!
Baje se tega kongresa udeležuje tudi neka marljiva profesorica slovenskih šol iz Trsta. Ista profesorica je že med letom zamudila lepo število ur zaradi bolezni. Sedaj pa namesto, da bi se okrepila, je nastopila težko pot berlinskega kongresa. Radovedni smo, koliko ji ho ta kongres pedagoško koristil, ter po čem in kako bo berlinsko robo potem tu prodajala!
Naše goriške srednje šole
V »Demokraciji« z dne 10. avgusta je izšel članek, ki z nekega visokega stališča obravnava naše goriške srednješolske razmere ter daje na desno in levo vse mogoče nauke, ki pa so zelo neumestni in za profesorje naših goriških srednjih šol žaljivi. Ta članek bi napravil lahko našim srednjim šolam zelo veliko škodo, ker spravlja naše šole v skrajno slabo luč, a ima k sreči to dobro stran, da ga zaradi njegove nekritične vsebine ne bo noben izobražen človek resno upošteval.
Članek je naperjen v prvi vrsti zopei ravnatelja in suplente goriških srednjih šol. O vseh teh govori na način, ki je žaljiv. Z neko slastjo konštatira, da so vsi suplenti brez doktorata, in celo z nelite-rarnih fakultet, ali pa advokati, (ki so jih razmere prisilile, da raje učijo na šolah, kot da bi se ukvarjali z advokaturo, ki ne daje zadostnega kruha) in tudi duhovniki. Predvsem bi k temu radi pripomnili, da to ne odgovarja povsem resnici. Če bi si pisec članka ogledal »Izvestje« naših srednjih šol v Gorici, bi se lahko na lastne oči prepričal, da je vse polno su-plentov, ki imajo doktorat iz ved, ki jih poučujejo, ali ki so vsaj svoje vseučiliške študije dokončali. Da nimamo poklicnih profesorjev, ni krivda ravnatelja, a če Je hotela naša šola živeti, si je morala pomagati s pomožnimi učnimi močmi. Te pomožne učne moči so pač najboljše, ki jiii je bilo mogoče med tukajšnjimi izobraženci dobiti. Poleg tega poučujejo te učne moči predmete, ki njihovi strokovni izobrazbi več ali manj odgovarjajo. Zato je povsem razumljivo, da učijo na pr. duhovniki grščino, posebno pa latinščino in slovenščino, ker so to predmeti, s katerimi so se celo življenje javili. Isto velja tudi za advokate in za druge akademsko izobražene suplente, katerim poučevanje enega ali drugega predmeta, ki so jih nekoč na gimnaziji sami študirali, ne more delati posebnih težav. Ne smemo namreč zabiti, da te pomožne učne moči niso nobeni fa-lirani študenti, ampak možje, ki so v našem narodnem občestvu zavzemali zelo važna in odgovorna mesta. Dajati tem možem očetovske opomine ter jih spominjati njihove težke odgovornosti, je otročje. In to si dovoljuje pisec omenjenega članka.
Z nekega viška navzdol kliče vsem profesorjem in suplenlom v spomin, da nosijo za delovanje in uspeh slovenskih šol na Goriškem glavno in zadnjo odgovornost m da je njihova sveta dolžnost, da nalogo, ki so jo prevzeli, pošteno in uspešno vršijo. Zavedati se morajo nadalje, da niso slovenske šole zato tukaj, da zaposlijo lahko nekaj suplentov, advokatov in duhovnik« ' (kako ljubeznivo!), ampak zato, da se nas narod v njih in z njimi vzgaja in kultui-no izživi (kako učeno!). Člankar očita nadalje nepoklicnim suplentom, da jim manjka pedagoška izobrazba, a iz njegov poznejših izvajanj sledi, da misli pri tem na didaktiko, to je na umetnost, kako je treba učencem podajati tvarino. Tudi ta trditev ne odgovarja resnici, ker nam je vsaj o učiteljih in duhovnikih znano, da imajo izpite iz obeh predmetov.
Profesorjem očita nadalje, da so oni krivi, če se dijaki ne učijo dovolj, ker ne dajejo učencem in dijakom pravilne razlage v vsakem predmetu in ker ne razdelijo domačih vaj tako. da bi ne bili ti preveč obremenjeni. Profesorji so krivi, če talentirani dečki pri vsej dobri volji ne dajo uspehov in ne morejo napredovati in to iz enostavnega razloga, ker profesorji ne znajo pedagoško (tako!) razlagati svojega predmeta, itd. itd.
Ves članek se suče več ali manj oko'* nesposobnosti naših profesorjev oz. suplentov. Zanje nima člankar najmanjše po-
hvale, niti najmanjšega priznanja. Kdor čita ta članek, dobi vtis, da je naša srednja šola pod vsako kritiko. Naj sodijo čitatelji sami, ali je tak način pisanja agitacija za naše srednje šole! Ali niso star?! naravnost neumni, če pošiljajo svoje otroke takim ignorantom v šolo? Ali bi ne bilo bolje, da bi jih dali za pastirje? Ali ni škoda vsake lire, ki jo žrtvujejo v tetu oziru ?
To so vprašanja, ki se vsiljujejo mar?*-kakemu čitatelju omenjenega članka. Hvala Bogu, da je ta slika o naših šolah Izmaličena in da so naši ljudje dovolj razumni, da so spoznali ne/esnost omenjenega članka.
Naše goriške srednje šole res niso na višku, a tega tudi nihče ne more pričakovati, ki ve, da so te šole stare komaj nekaj let in da so se morale boriti in da se še vedno borijo z neštetimi težavami, kot je n. pr. pomanjkanje knjig in drugih poučnih pripomočkov. Tega stanja pa niso krivi ne ravnatelji in tudi ne profesorji.
Res je tudi, da nimajo naše srednje šole izbranega poklicnega profesorskega kadra, a imajo učne moči, ki to šolo ljubijo, se zanjo žrtvujejo in ki predmete, ki jih predavajo, toliko obvladajo, da se našim staršem ni treba bati, da bi njihovi otroci ne dobili v naših šolah predpisanega znanja. Da, tudi to lahko trdimo, da naše šole glede znanja, ki ga posredujejo pa tudi glede uspehov prav nič ne zaostajajo za istovrstnimi italijanskimi šolami, čeravno se morajo učiti naši dijaki en jezik več kot dijaki italijanskih šol.
Slovenski profesorji in suplenti se zavedajo dobro svojih dolžnosti do šole in do dijakov in zato je zelo netaktno (da ne rabimo hujšega izraza), da jim daje kdo javno lekcije o njihovih dolžnostih in jim kakor kakim porednim otrokom bere levite. Kakšno spoštovanje naj imajo o svojih profesorjih dijaki, ki so čitali omenjeni članek? Ali ni ta način obravnavanja šolskih zadev in kritiziranja in podcenjevanja profesorjev zoper vsako vzgojeslovje, na katero se ravno pisec omenjenega članka tako rad sklicuje?
Skrajno neokusno in neolikano obenem pa je spominjati profesorje, naj se zavedajo, da niso slovenske šole za to tukaj, da zaposlijo nekaj suplentov, advokatov in duhovnikov. Ali ima člankar naše profesorje in suplente, razne inženirje, advokate, bivše župnike in dekane, stolne kanonike in apostolske administratorje, ki na naših šolah poučujejo, za take tepce ali vsaj za tako lahkomišljene, da jih je treba na to resnico tako emfatično spominjati? Ali misli res, da je vsem tem imenovanim samo za košček kruha, ki ga s svojo službo in s svojini trdim delom itak pošteno zaslužijo? Ali misli člankar, da so profesorji in suplenti samo navadni kruhoborci, brez srca do naše mladine, brez smisla za svoje dolžnosti?
Posebno čudni in neokusni so nauki, ki jih daje člankar ravnateljstvu srednjih šol. Iz teh naukov bi sledilo, da ni med starci in našo srednjo šolo pravih odnosov, medtem ko vladajo med profesorji iti dijaki naravnost »čudni odnosi«. Na take splošne in neutemeljene očitke in trditve je težko odgovoriti, ker človek ne ve, na kaj pisec namiguje.
Precej čudna je trditev, da je odgovorno ravnateljstvo za nezadostno šolsko pripravo in za nezadostne uspehe. V čem obstoji ta nezadostna priprava, ali se tiče profesorjev ali dijakov, nam Apelov »napačni očitar« zopet ne pove. Da pa je ravnateljstvo odgovorno za nezadostne uspehe dijakov, tega dosedaj niti dijaki niso še trdili. Od sedaj naprej bodo vsaj vedeli, kak n se jim bo treba zagovarjati, če prinesejo kon-
cem leta kako kljuko domov.
Da so za disciplino med profesorji in dijaki odgovorni ravnatelji, priznavamo brez pridržka, a da ta disciplina med profesorji in dijaki v resnici šepa. kakor trdi člankar, je zopet samovoljna ali vsaj pretirana trditev.
Tudi priznavamo, da so ravnatelji odgovorni za izvenšolsko obnašanje dijakov in profesorjev, obenem pa pripominjamo, da je ta odgovornost, posebno glede profesoi-jev, zelo omejena, ali z drugimi besedami: šolska oblast se ne zanima, kako se obnašajo oz. kako živijo profesorji zunaj šole. ampak kako se obnašajo v šoli in ks> vršijo svojo stanovsko dolžnost. Je to sicer liberalen princip, ki ne odgovarja povsem katoliškemu stališču, a ima vsaj to dobro stran, da ne pusti, da bi ljudje brskali po privatnem življenju svojega bližnjika. Zaradi neupoštevanja tega principa, zaradi javnega razpravljanja o zasebnem življenju je bilo že mnogo velikih mož moralno ubitih.
O nadaljnjih naukih oz. ovitkih ne bomo govorili, ker bi nas to predaleč pri-
vedlo, le to hočemo še pripomniti: Če se komu godi krivica ali če je prepričan, da ni na naših šolah vse v redu, se lahko pritoži na višjo oblast. — Tudi naše časopisje se lahko ukvarja z našimi šolskimi razmerami, a ne na ta način, da daje profesorjem in ravnateljem nauke z viška navzdol, ali kar je še hujše, da ravnatelje, profesorje in suplente naravnost žali. Poštene in upravičene kritike se ne branimo, a vse na primeren način in na primernem kraju. Tudi zadnji suplent ima svojo čast in pravico do prestiža, ki mu je kot vzgojitelju naše mladine neobhodno potreben.
Zato smatramo omenjeni članek za neumesten, krivičen in žaljiv. Taki članki, ki podcenjujejo naše šole, ki z nekako naslado kažejo na njihove slabosti ali ki te šibkosti neznansko pretiravajo, morejo našim šolam samo škodovati, četudi bi jih napisal kdo iz še tako čistega in plemenitega namena. Hvala Bogu, da so višje šolske oblasti o naših šolah dovolj poučene in da jim ni treba črpati informacij o naših šolah iz takih in podobnih člankov. Upajmo, da tudi naše ljudstvo ne bo izvajalo posledic iz omenjenega članka in da bo našim šolam, ki so za naše narodno življenje tako neobhodno potrebne, tudi za naprej zvesto ostalo.
Suplent
GOSPODARSTVO
Naš muc
Veliki francoski pisatelj Baudelaire (Bo-dler) je zelo ljubil mačke in zapisal: »Z ustvaritvijo mačke je Bog dal človeku občutek, da boža tigra.« Mačka ni tiger, oba pa spadata k isti družini, kamor spadajo tudi divja mačka, ris, lev, leopard, gepard, jaguar in puma.
Lepe sorodnike ima naš muc: najbolj divje in krvoločne živali, ki so na zemlji.
Pretirava se, če se pravi, da je naš muc postal popolnoma domač in da je izgubil svoje zverinske nagone. Ravnotako pa se tudi pretirava, če se opisuje ponos in krutost leva ter na ravno tigrovo nagnenje za iskanje človeškega mesa. Lev in tiger bosta napadla človeka, če bosta hudo lačna ali ranjena, obkoljena ali pa v strahu za svoje mladiče. Drugače pa se bosta človeku izognila, ker imata nagonski strah pred njim. Raziskovalci in lovci soglasno trdijo, da so ljudožrci samo stari levi in tigri, ki niso več sposobni pobiti močnega, gibčnega in hitrega nasprotnika. Svoje kremplje morajo zato uporabiti nad neoboroženimi, starci in otroci, ki so se neprevidno oddaljili od bivališč.
Naša domača mačka ima nespremenjene vse značilnosti divjih zveri iz družine mačk: popolnoma podobne kremplje, iste mrzle oči, iste nagone za napad in obrambo, iste gibe na lovu, isto krutost pri mučenju nedolžne žrtve, predno jo ubije. Tudi glede hrane ima iste želje: predvsem želi meso, seveda če tega ni, se zadovolji tudi z mlekom in drugo manj ali bolj tečno hrano.
Mačka je znak sebičnosti: dočim se p« naveže predvsem na posameznika, se mačka bolj naveže iia hišo. Redke so izjeme. Vsaka mačka najde priliko, da pokaže svojo dedno krutost in zavratnost, ki sta vedno skrita v njeni krvi in ki se sprožita v ugodnem trenutku. Značilnih primerov je v izobilju.
Četudi bi mačka bila deležna leta in leta mirnega življenja v družini in hi jo potem izpustili v kakšen gozd. ne bo našla kot pes poti k človeku, temveč bo podivjala in postala krvoločna in neusmiljena. — V gotovem letnem času pa bo vsaka mačka, četudi še tako krotka in mirna, zamenjala udobno in gospodsko življenje v družini
s potepanjem po grmovju, zidovih in vrtovih ter vstrajno sodelovala v otožni sinfo-nijah z mijavkanjem brez konca.
Kljub vsemu temu pa je naš muc, udomačen, postal člen našega družinskega življenja in kljub njegovim često sleparskim činom, smo vedno pripravljeni odpustiti mu ugrize in opraskanja, njegove tatvine in različne povzročene poškodbe. So to pač neizogibne negotovosti prijateljstva, ki sloni nekoliko na... neiskrenosti, če ne celo zahrbtnosti.
Teleta na verigi
niso ravno dokaz, da je njih lastnik napreden živinorejec, pač pa narobe. Posebno pa velja to za toplejšo dobo leta.
Če hočeš imeti zdrave in močne živali, se mora mlada živina mnogo gibati: Čim se tele skoti, naj ima za sebe ograjen hlevček, kjer naj se giblje kakor hoče. Čim pa je tele staro nekaj dni, spada že na prost zrak, kjer naj bo tudi v primerno ograjenem prostoru. Saj prostora ni potrebno baš mnogo. — Seveda je bolje, da ima mlada živina na razpolago čim več prostora za prosto gibanje, kar pa ni vedno mogoče. Kjer pa je, in z dobro voljo se tak prostor z lahkoto najde, naj tam telela skačejo po mili volji. Tako se bo okrepilo okostje, razširil se bo prsni koš, pljuča bodo razvita in zdrava in taka žival si bo nabrala moči, da bo lahko doprinašala dohodke pozneje, ko bo pod silo naših Šibkih gospodarskih razmer večinoma v hlevu. Če pa le moreš, poskrbi za pašo vse živine.
Pitanje perutnine in posneto mleko
Posneto mleko dobimo, če naravnemu mleku odvzamemo z ročnim posnemanjem ali s posnenialnikom maščobne sestavino ali smetano, iz katere napravimo maslo. Tako posneto mleko ima še vedno mnogo redilnih snovi: še vse beljakovine ali sirni-no, ki se zje ali sesiri in je glavni sestavni del sira; ves mlečni sladkor; poleg tega še vse polno drugih snovi, ki so za prehrano dragocene.
Živalim pa krmimo posneto mleko kar tako, bolje pa je, če mu primešamo otrobi ali kakšno moko, predvsem koruzno, a Še boljša je ječmenova. Taka krma je zelo pripravna za vse mlade živali.
Če pa hočemo kako žival opitati, je najbolje, da odvzamemo posnetemu mleku -e sirnino, to so beljakovine, ki jih žival med opitanjem ne izrabi dovolj. Zato dodamo mleku malo sirišča in mleko segrejemo. To se sesiri, nakar ga precedimo. Sesirjeni del krmimo mladi perutnini — a vedno kolikor mogoče svežega —, če ga ne porabimo drugače (tudi za človeško prehrano). Dobljena tekočina pa je sirotka, ki je še vedno bogata na redilnih snoveh (ves mlečni sladkor!) in med to primešamo moko ali otrobi ter s to krmo pitamo perutnino. Taka krma je tudi primerna za »šopanje« gosi.
Fižolar se zelo širi
Nekam čudna je zgodovina fižolarju. Znanstvo ga pozna že zelo dolgo. Zelo podoben je graharju.
Prezimi kot dorastel hrošček v zrnu, na pomlad ali pa v toplem prostoru že pre j pregrize luščino in se izkobaea iz zrna. Če je vreme še neprijetno, potem se pritaji kot mrtev med zrnjem. V toplih sončnih dneh oživi in oplojena samica si poišče zelenih strokov, kamor zalega jajčka.
Torej je škodljivec že v zrnu, ko spravljamo fižol s polja domov. Če se hočemo uspešno boriti proti fižolarju, moramo fižolovo stročje hitro zluščiti in zrnje takoj premešati s prahom Geigy 33, in sicer vzamemo po 200 gramov na 100 ka zrnja — torej dvakrat toliko kot za pšenico.
*
Fižolar je začel razsajati v Gorici in v neposredni bližini takoj po prejšnji svetovni vojni. Najprej se je razširil proti Vipavski dolini, Spodnjem Krasu. Zgornji Furlaniji in Brdih, proti Tolminski pa do Kanala. Na ostalem Tolminskem in izven omenjenega kroga ga sploh ni bilo ali p i v zelo malih količinah. Danes pa je razširjen zelo na široko in rastlinskozdrav-stveue ustanove Severne Italije so se začele bolj zanimati za borbo proti njemu, kot v prejšnjih časih.
Brezplačni krojni tečaj
Dobrodelno društvo otvori prve dni septembra brezplačni krojni tečaj z izčrpnim krojnim in šivalnim programom. Prialasite se čimpreje v Dobrodelni pisarni. Biva Piazzutta 18. ki je odprta vsako jutro od 9 do 12 ure.
SLOVENSKI STARŠI! Vaš otrok spada v:
Slovenski otroški vrtec Slovensko osnovno šolo Slovensko strokovno šolo Slovensko srednjo šolo
Spisal dr. IVAN ČESNIK
(Soefogocska pesem
Povest
Na grgarskem cerkvenem stolpu je za-zvonilo. Bila je sedma ura. Urška je pokleknila in sklenila roke, zmolila angelovo češčenje in pridejala očenas in zdravamarijo za duše v vicah. Nato je zapela staro ljudsko nabožno pesem:
»/e angel Gospodov oznanil Mariji in ona spočela od svetega Uulia. češčena Marija, je angelski glas, bo zadnja uru bila, Marija prid’ po nas. Marija je rekla: »Glej, božja sem dekla. Naj se mi zgodi, kot angel veli!« češčena si, Murija, je angelski glas, bo zadnju ura bila, Marija prid' po nas! In sveta Beseda meso je poslala, med nami prebivala, je Jezus ji ime. Češčena si, Marija . . .
Poglejmo še v vice na revne dušice! Usmili se, Jezus, jih reši iz vic! češčena si, Marija . • .
Člflt bodi Očetu in Sinu in sv. Duhu: Kakor je bilo v začetku, tako na vekomaj.
Češčena si, Marija . . .«
In zamislila si je, kako je bila presveta Devica od vekomaj izbrana za Mater božjemu Sinu.
Začela se je v duhu pogovarjati z Marijo : »Bog Te je obdaril z vsemi naravnimi in nadnaravnimi milostmi, da si bila sposobna za tako veliko odlikovanje. Bila si brez madeža izvirnega greha spočeta in tudi brez slehernega osebnega greha.
Ko si zaznala po Gabrijelovem pozdravu za to veliko čast, si pohitela čez Judejsko pogorje, da pozdraviš teto Elizabeto. Te-dnj si zapela oni prekrasni spev:
Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se radujc v Bogu, mojem Zveličarju. Ker se je ozrl na nizkost svoje dekle:
Zakaj »glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
Zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen, in njegovo ime sveto.
Od rodu do rodu traja njegovo usmiljenje njim, ki mu v strahu služijo.«
Jezus te je prisrčno ljubil in častil. Ko se je na lesu sv. križa poslavljal od sveta, je zaklical sv. Janezu in vsem svojim dragim: »Zapustil Te je učencem, da te častijo in ljubijo, kakor te je on častil in ljubil. Apostoli so izpolnjevali zvesto to Jezusovo oporoko in se zbirali okrog tebe. Kaka žalost jih je prešinila, ko si , presveta Devica, umrla!
Bila si vzeta v nebesa, pa nisi bila pozabljena. Tvoje ime je šlo od ust do ust v mladi krščanski cerkvi. Apostoli so te’ proslavljali pri prvih kristjanih. Tvoje češčenje se je širilo med vsemi krščanskimi narodi. Zidali so ti cerkve in kapele.
Največji umetniki so uporabljali vse svoje zmožnosti, da so ti slikali najlepše slike in ti klesali najkrasnejše kipe. Božje-
potne cerkve so ti zidali na čast.
Tudi naši dedje so zidali tebi na čast cerkve in hodili vanje na božjo pot. Gospod Tomaž nam je mnogokrat pravil o njih. Na Trsatu so te častili skupno s Hrvati že od konca 13. stoletja. Na Stari gori pri Čedadu so te častili beneški Slovenci.
Pri Gospe Sveti so ti prepevali najlepše pesmi koroški in vsi drugi Slovenci, ki so od nekdaj tjakaj romali. Od 1. 1360 so hodili tudi na Višarje, našo najvišjo božjo pot. V brinjevem grmu je našel pastir Tvojo podobo, ovčke so tam pokleknile in ljudstvo Ti je sezidalo cerkev. Tja gor sem lani romala s procesijo, katero je vodil gospod Tomaž po Soški dolini skozi Bovec in čez Predel. Za pokoro smo nosili polena po strmi poti navzgor. Sele na vrhu smo jih odložili. V cerkev nas je klicalo ubrano cerkveno zvonjenje. V tvoje svetišče smo stopali solznih oči. Gospod Tomaž te je pred glavnini oltarjem kleče pozdravil: »Mati Višarska, tu smo! K tebi
smo prišli, kakršni smo. Reveži polni napak in slabosti. Tvoji smo, zato se nas usmili, nas varuj in brani! Ogrni nas s svojim materinskim plaščem, poslušaj naše želje, prošnje in tožbe in nas usliši!«
In zapeli smo staro romarsko pesem:
»Dolga je pot še, temna bo noč, sprosi nam, Marija, nebeško luč /«
Nato smo ubrali tvojo prelepo pesem:
Lepa si, lepa si, roža Marija!
Tebe časti vsa nebeška družina. Angelci lepo pojejo,
Tebe, Marija, hvalijo.«
Zvečer smo šli s svečicami v rokah okrog Višarskega hriba. V srcih nam je gorela neizmerna ljubezen do Tebe, preljuba naša Gospa! Ko smo se vrnili v cerkev, smo molili in prepevali vso noč do belega dna in tudi spovedali smo se. Drugo jutro smo pa bili pri sv. obhajilu in mnogih mašah.
Z GORIŠKEGA
TABOR
slovenske pesmi v števerjanu
Kamor koli gre Slovenec, nese s sabo svoje lepe pesmi. Tako so koncem julija pokazali tudi slovenski izseljenci na Holandskem, ki so praznovali 25-letnico svojega pevskega in kulturnega društva predvsem z lepo slovensko pesmijo. In to izpričujejo naši ljudje vsepovsod v tujini in, v begunstvu.
Tem bolj mora biti narodna pesem pri srcu vsakemu Slovencu doma na njegovi rodni zemlji. Odkar so se pri nas pred sto leti začele ustanavljati čitalnice in pozneje izobraževalna društva, se slovenska pesem ni glasila samo zvečer na vasi in ob kozarcu vina, temveč se je gojila zavestno in smotrno. Petje je postalo našemu ljudstvu vazen del službe božje in narodnega življenja. Na taborih in v čitalnicah je bilo ravno petje, poleg žive slovenske besede, ono sredstvo, ki je budilo narodno zavest. Zato ni nič čudnega, če se danes Slovenci čutimo povezane s slovensko pesmijo prav tako kakor z živo slovensko besedo.
To smo že ponovno pokazali ob raznih prilikah, zlasti na nepozabnih taborih na Repentabru. Tam so se zbirali tržaški Slovenci skupaj z goriškimi in koroškimi brati. Toda po razhodu je ostala živa želja v srcih Goričanov, da bi tudi sončna Goriška slavila praznik slovenske pesmi. To se bo zgodilo v nedeljo 9. septembra v Števerjanu. Ta dan bo tabor slovenske pesmi, ki ga priredijo goriški pevski zbori na tem prijaznem briškem griču v prosti naravi sredi trt in cipres. Svoje sodelovanje so poleg domačega števerjonskega zbora napovedali še številni drugi zbori iz vse Goriške. Vsi se že dalj časa pripravljajo na ta nastop, ki naj pokaže in izpriča, da tukaj še vedno biva ljudstvo, ki ljubi svojo lepo pesem in domačo besedo.
Izpiti in vpisovanje na slov. srednjih šolah
Popravni izpiti jesenskega roka (razen mature) se pričnejo 17. septembra ob 8.30 v vrstnem redu, ki je objavljen na razglasni deski vsake šole; jesenski rok za maturo na liceju in na učiteljišču pa se prične
1.	oktobra. Za pripustitev k popravnim izpitom ni potrebna nikaka prošnja.
Istočasno s popravnimi bodo tudi vsi ostali izpiti (sprejemni, vstopni, nižji tečajni itd.); za te pa je treba vložiti najkasneje do 1. septembra prošnjo na način kakor je naveden v objavi na razglasni deski.
Vpisovanje se prične 1. septembra in se zaključi 23. septembra; samo za dijake, ki bodo polagali izpite, bo ta rok podaljšan do 3. oktobra.
Vse podrobnosti glede izpitov in vpisovanja izve vsakdo v tajništvu šole.
14 stanovanj in 1500 prosilcev v Gorici
Za to določen odbor v Gorici je imel 14 stanovanj na razpolago, prošenj za stanovanje pa je bilo 1500. Hiše zidajo še samo javne ustanove, zasebniki se le redko drznejo zidati, zato je stanovanjska kriza vedno večja.
Brv v Stražicah
Veliko črnila je že bilo porabljenega zaradi novi brvi čez Sočo v Stražicah, ker je bila stara brv zaprta. Sedaj so še to staro podrli in o novi šele razpravljajo.
Važno za otroške vrtnarice
Vse nestalne vrtnarice, ki bi v šolskem letu 1951-52 hotele poučevali na občinskih otroških vrtcih, morajo vložiti na urad za občinsko osebje (Ufficio del Personale del
TVIunicipio) prošnjo na kolkovanem papirju za 24 lir, najkasneje do 31. avgusta t. 1.
Prošnji je priložiti sledeče dokumente, na kolkovanem papirju ali pa overovljene kot predvideno po zakonu: 1. Potrdilo o italijanskem državljanstvu. 2. Zdravniško spričevalo, ki ga mora izdati občinski zdravstveni urad. 3. Družinski list. 4. Spričevalo o dovršenih šolah. 5. Potrdilo o službenih letih. 6. Morebitna preferenčna spričevala.
Dokumenti kot pod št. 1. in 2. ne smejo biti izdani več kot tri mesece pred 31. avgustom.
V prošnji morajo nadalje učiteljice navesti, če nameravajo poučevati v otroških vrtcih s slovenskim učnim jezikom.
Iz Benečije
Tudi letos smo prihiteli na Veliki Šmaren k Tolažnici žalostnih, ki se časti v Dolenjem Barnasu, ker se pač najbolje počutimo pri nebeški Materi.
To staro Marijino svetišče, ki je bilo lani popolnoma prenovljeno je danes eno izmed najlepših v naši deželi. Po lanskem kronanju se precej romarjev zbira pred lepim tronom naše Matere v Barnasu.
Prav radi zahajajo semkaj tudi Furlani in prinašajo polne vrečice pšenice Mariji v dar, kot zaobljubo svojih dedov. Slovenci vendarle premalo poznamo to božjo pot. Ako nimamo drugega, nosimo ji vsaj vreCe našega gorja, ki nas tare z dneva v dan.
Vodja svetišča je oznanil, da se bodo od 2. do 10. septembra vršile tukaj velike slovesnosti v proslavo obletnice kronanja. Pričakovati je velikega dotoka romarjev od blizu in daleč.
Le pridite pobožno obiskat našo Tolažnico žalostnih tudi vi, Marija je naša tolažnica.
DROBNE NOVICE
Spor za Suez
Anglo-egiptovski spor zaradi plovbe po sueškem prekopu je prišel pred Varnostni svet. Egipčanska vlada je namreč začela ustavljati angleške in tudi druge ladje, ki so plule v Hajfo ali v kako drugo izraelsko pristanišče skozi Suez. Z Izraelom je Egipt še vedno v vojnem stanju in je zaradi tega začel izvajati bojkot zoper vse ladje, ki so vozile petrolej ali drugo blago Judom v Palestino. To je izvalo protest raznih prizadetih držav, ki so. se pritožile pred Varnostni svet kot najvišji organ, kateremu pristaja razsojati slične spore in skrbeti za svetovni mir. Ker tukaj ne gre za
spor dveh velesil, bo VS že kaj sklenil vsaj na papirju.
Obramba Afrike
V splošnem načrtu za oborožitev in obrambo so se spomnili tudi Afrike, ki se je v pretekli vojni izkazala za izhodiščno točko v bojih zoper Italijo in sploh zoper južno Evropo, kakor tudi za letalsko bazo na poti med Ameriko in Bližnjim ter Srednjim vzhodom. Vsled tega so prizadete države začele misliti tudi na obrambo Afrike. V Nairobiju v Keniji so se zbrali v ta namen zastopniki Anglije, Južne Afrike, Francije, Italije, Abesinije in drugih manjših držav, da se pogovorijo, kako bi se dalo najbolj uspešno braniti afriški kontinent in ga uporabiti v morebitnem oboroženem spopadu med Vzhodom in Zahodom.
s
S TRŽAŠKEGA
Duhovne vaje v Trstu
II.	tečaj zaprtih duhovnih vaj se bo vršil od 7. do 11. spet. pri čč. sestrah v ulici Ginnastica 79 (Ancelle della carita). Namenjen je zlasti dijakinjam, mlajšim na-meščenkam in izobraženkam. Za kritje stroškov se prispeva 2000 lir. — Prizadete organizacije ali posamezne osebe naj pri-glase svojo udeležbo čimpreje: ali naravnost na naslov čč. sester, ali pa v trgovino Fortunato pri N. Sv. Antonu.
V odstvo
Obletnica Marijinega romanja v Bregu
Te dni poteka drugo leto, ko smo z največjim veseljem spremljali po tržaških vaseh Marijo — romarico, fatimsko Mater božjo. Le če se bo še kdaj v našem življenju podobno Marijino romanje ponovilo, le tedaj bomo pred smrtjo doživeli podobne dni kot tam pred dvemi leti.
Poleg spominskih slovesnosti po cerkvah bomo letos v vseh vaseh v tržaškem Bregu videli najnovejši barvani film »Mater Dei« — Mati božja. To je prvi tovrstni film in bo brez dvoma vsem ugajal.
V Dolini bodo za drugo obletnico Marijinega romanja blagoslovili nov kip Marije Pomočnice na Kaluži. — Skupna proslava romanja pa bo kakor vsako leto na Opčinah.
Avtobusi in slovenski napisi
Že večkrat se je kdo spotaknil, da avtobusi, ki vozijo iz Trsta na deželo, nimajo slovenskih napisov, čeprav vozijo v slovenske kraje in slovenske ljudi. Kraška družba, ki je menda celo delno ali vsa slovenska, bi to morala uvideti in poskrbeti slovenske napise. Ali ni smešno, hočeš v Mačkolje,	pa ti	dajo listek	za Caresana.
Avtobusna prevozništva naj vedo, da so se okrepila z vožnjami v slovenske vasi in z denarjem iz slovenskih rok!
Slovenske deklice iz Trsta letujejo v Rigolato
V soboto 18. t.	m. je prispelo 120	osnovnošolskih	deklic	v Rigolato,	kjer	bodo
letovale skozi mesec dni. Par dni popreje je končalo letovanje približno enaka skupina dečkov. Deklice so razen par izjem vse iz mesta Trsta. Z veseljem so se vživele v novo kolonijsko življenje in pod vodstvom	svojih	vzgojiteljic	veselo	prepe-
vajo na izletih in pa okrog zelo prostorne šole, kjer so nastanjene. Za vzgojo deklic je dobro preskrbljeno, kajti njihove vzgojiteljice so bile skrbno izbrane in se bodo prav gotovo tudi izredno potrudile, da bi prišle deklice domov prerojene ne samo
šele popoldne po lavretanskih litanijah smo se poslovili od tvoje milostne podobe in cerkve in se napotili po isti poti, po kateri smo prišli, nazaj domov. Mimogrede smo uživali krasne razglede in lepote božjega stvarstva. Pod vrhom izvira Višar-ski potok. Travniki, iglasti gozdovi m pašniki so se razširjali na vse strani. Zanimali smo se za gore, ki so se dvigale v višave. Na jugovzhodu sta kipela proti nebu Viš in skupina Montaža, na zapadu so v silni daljavi strmeli proti nebu zobčasti Dolomiti, proti severu visoke Ture z velikim Klekom in na vzhodu Julijske Alpe, nedaleč nad Ziljsko dolino pa Dobra« in druge koroške gore.
Poslovili smo se še od Tebe, Višarska kraljica, s pesmijo;
»Češčena, o Marija Ti, blagruje vse Te in časti.
Nebeški angeli slave,
Slave na zemlji Te ljudje.
Čeičena, o Marija Ti,
Češčena, o Marija Tiha
Urško je zopet napolnilo prisrčno hrepenenje in iskrena želja, da bi ona in njeni rojaki zopet imeli priliko častiti Marijo na Skalnici.
Klečala je in se potapljala vedno globlje v preblaženi razgovor z Bogom Očetom, Jezusom in Presveto Devico Marijo. Vsa naravna lepota je izginila izpred njenih oči, žareče sonce je otemnelo, Urškina čustva in njeni čuti so se potopili v neskončnost. Zaustavili so se, kot bi bila breztelesna. Njeno srce je bilo polno miline in neizmerne ljubezni do Boga in Marije. Vsa se je zamaknila; gledala je čudovito prikazen. Na zlatih oblakih je videla prelepo gospo, Devico Marijo v dolgi krasni temno-črni obleki, z dolgim širokim belkastim, okoli vratu zapetim ogrinjalom, z lepimi čipkami in temno ruto na glavi, ki ji je segala na hrbet, z detetom Jezuščkom na levi roki.
Njeno in Jezuščkovo glavo je obdajal zlati soj. Angelčki so plavali okoli Presvete Device in Jezusa, Marija je stegnila desnico in pokazala proti vrhu Skalnice ter milo
telesno, temveč tudi duševno. Omeniti moramo tudi, da je njihova hrana zelo tečna, kar se bo gotovo poznalo ob koncu na njih samih. Ravnateljstvo kolonije je društvo SLOKAD zaupalo tako v prvi, kakor sedaj v drugi izmeni bazoviškemu župniku č. g. Marijanu Živcu. Ljubeče mamice bodo ob koncu kolonije prijetno iznenadene, ko bodo objele svoje okrepljene in prenovljene hčerkice!
Zopet dvoje »Giornalovih" neresnic
Ponedeljski »Giornale« od 13. avg. ni mogel mimo lepo uspelega slovenskega romanja na Barbano. Kaj je zapisal? Enostavno je to slovensko romanje pripisal neki italijanski ustanovi. Pravi pa, da je poseben vlak 15 vagonov popeljal iz Trsta vsakoletne romarje na Barbano. Mi pa mu povemo, da so to bili SLOVENCI IZ TRSTA, ki so potovali s posebnim vlakom. Istočasno pa so potovali okoličani z avtobusi. Vsega skupaj se nas je zbralo na Barbani in v Gradežu 1800, nekateri niso mogli verjeti, da smo iz Trsta. Po vsej sili so nas hoteli prepričati, da smo, ne vem od kod, samo iz Trsta ne. Mislili so si naj-brže, če je že romarjev toliko, koliko jili je še ostalo doma. —
Drugo debelo pa je zapisal »Giornale«, dne 15. avg. Spotaknil se je ob slovenske igralske družine, ki nastopajo v Trstu. Po stari navadi nas dolži, da smo navalili na Trst. Istočasno pa sam priznava, da je bilo v Verdijevem gledališču 60 predstav, ki jih je uprizorilo 9 tujih, ne tržaških gledaliških skupin. Torej kdo dela invazijo? Tudi če bi prišla gledališka družina iz Peska ali pa iz Medje vasi v Trst in tu nastopila, bi bila še vedno bolj domača in tržaška, kot so pa one, ki prihajajo iz juga in nastopijo v gledališču Verdi. Pa mi se vseeno ob to ne spotikamo. Če imamo Slovenci v Trstu več gledaliških skupin, pa četudi diletantskih, to nikakor ni nam v sramoto, ampak je to le znak potrebe po kulturnem udejstvovanju. Če so dvorane ob slovenskih nastopih polne in pridejo na te prireditve ljudje celo iz dežele, je to zopet samo znak, da si Slovenec rad privošči urico kulturnega užitka. Nasprotno pa se večina naših narodnih nasprotnikov zadovolji s kinom. Preko 30 kino dvoran to dovolj jasno izpričuje.
Kar zadeva plač gledaliških igralcev, naj se »Giornale« potolaži. Noben igralec nima niti 40 niti 70 tisoč lir plače. Igralci Slovenskega odra n. pr. so sami idealisti. S . skromno vstopnino krijejo le stroške. Dobiček gre le v dobrodelne namene.
Gotovo vas zanima, komu velja ta ukaz s klicanjem. Malo potrpljenja. S lemi vrsticami hočemo braniti čast tržaškega škofijskega patrona svetega Justa. Ta svetnik ima med vsemi svojimi vrstniki najbolj burno posmrtno zgodovino. Še tako vešč poznavalec svetovnih neslanosti bi težko našel podobno komedijo, kot se godi s tržaškim škofijskim patronom svetim Justom. Presodite sledeča dejstva:
1) Lansko leto prve dni februarja je bila v Rimu elegantna premiera nemoralnega filma »Vulkan«. Čisti dobiček je bil namenjen za »Mesto dečkov« na Opčinah. Mladi openski »županček« je držal v rokah miniaturo tržaške katedrale svetega Justa. Ta simbol je po zamisli nerodnih organizatorjev hotel pokloniti glavni igralki v filmu Ani Magnani; na srečo je ta filmska zvezda še toliko dostojna, da k premieri svojega tako umazanega filma sploh ni prišla. Tako ji simbol tržaške škofije ni bil javno izročen.
2) Tržaški velesejem 1951. Med raznimi nerodnostmi, ki so se zgodile ob zadnjem velesejmu je bil tudi kominformistični dvojezični plakat — brez dvoma izdan z dovoljenjem conskega predsedništva! — ki v eni sapi zahteva takojšnjo spremembo na STOju. V kotu spodaj je bil skromno podpisan auktor plakata: K.P. — komunistična partija. Ta plakat je bralo zelo veliko ljudi in sicer zato, ker je bila na njem velika slika stolpa katedrale svetega Justa. Plakatov s srpom in batpm Tržačani ne berejo, torej si pomagajmo s samim svetim Justom! Tako so dognali komunisti in spremenili svojo taktiko. — (V oklepaju povedano, je consko predsedništvo tudi dovolilo komunistom v Ricmanjih, da so letos za opasilo nabirali denar od romarjev farne cerkve svetega Jožefa!)
3) Te dni pa si je izposodil našega skupnega škofijskega patrona tržaške škofije sam predsednik italijanske vlade in zunanji minister De Gasperi. Svojim Tržačanom predlaga, naj se zedinijo ob volitvah za samo eno listo z imenom »Lista sv. Justa«. Rimski dnevnik »II Popolo« v dolgem uvodniku dokazuje, da je lista svetega Justa edina rešitev v tej tako težki uri.
Cenjeni bralci! To so le tri dejstva, ki so do pike resnična. Kdor bi zbiral vse take cvetke, ki poganjajo v vročih gredah raznih prenapetnežev, ta hi lahko našteval dokaze do sedemdesetsedemkrat sedem, to je neskončna vrsta! V zadnjih šestih letih se je zgodilo že toliko neslanosti z našim škofijskim patronom, da smo upravičeni zahtevali konec te komedije!
Naše mnenje o tej neljubi in hkrati resni zadevi je sledeče:
Sveti Just je bil Rimljan. Z bodočimi tržaškimi volitvami in s komunističnimi plakati in z »Vulkanom« ima toliko zveze kakor Grk — sveti Metod!
Katedrala svetega Justa je škofijska cerkev, torej last in čast in ponos vseh katoličanov v škofiji. Slovenski in hrvatski katoličani ne dovolimo, da bi našo skupn| škofijsko cerkev kdorkoli in kakorkoli u-pregal v propagandni koleselj.
V vsem ostalem pa rečemo tako: Čas je, da se komedija konča!
Razni športniki in zvezniki in kulturniki in politiki in kremljevci pa naj se v bodoče zadovoljijo s svojimi simboli in plaketami! Športnikom dajte telovadca, filmski zvezdi ovenelo rožo, kulturniku gosje pero, politiku ščepec soli, komunistu pa srp in bat! Svetega Justa pa za vselej pustite tržaški škofiji in Cerkvi. Vsakemu svoje!!
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
in prijazno velela: »Reci ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me prosi milosti!«
Urška se je zavzela in nekoliko prestrašila visokega ukaza nebeške Matere ter jeclaje omenila: »Bojim se, da mi ljudje ne bodo hoteli verjeti, da sem videla Tebe, Presveta Devica, in dobila ta ukaz. Tako ga ne bom mogla izvršiti.«
Toda Presveta Devica jo je milo pogledala in hrabrila: »Ne boj se, stala ti bom na strani in Te varovala. Če bo treba, boš dobila tudi posebno in izredno čudežno pomoč. Bodi pogumna in govori brez vsake skrbi in strahu!«
Nebeška prikazen je zginila nad zlatim oblakom. Urška se je prebudila iz zamaknjenja. V njeni duši pa je vladala še vedno neizmerna blaženost, ki je pela nebeški Kraljici zahvalo.
Živinn se je ves čas mirno pasla. Pes Ču-vaj je pa v senci pod gostim grmom stisnil glavo med prednji nogi in dremal in zdaj-inzdaj pokukal, kako se vede čreda.
7. VZORI IN POSVETI
Urška je razmišljala, kako bo izvršila
Marijino naročilo. Vedela je dobro, da brez truda in boja ne bo uspeha. Mnogotere težave bo treba premagati. Slutila je, da se ji bo godilo tako, kakor se je godilo sv. Pavlu, ki piše o tem boju Koriitčanom: »Bratje! Radi prenašajte nespametne, ker ste sami pametni. Prenašajte namreč, če vas kdo usužnjuje, če vas kdo ujeda, če vam kdo jemlje, če se kdo povišuje, če vas kdo v obraz bije... So služabniki Kristusovi? — v nespameti govorim — jaz še bolj: s trudi čez mero, z ječo čez mero. z ranami v izobilju, s smrtno nevarnostjo pogostoma. Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. Trikrat sem bil šiban, enkrat kamnan, trikrat se je z menoj ladja razbila, eno noč in en dan sem prebil na globokem morju...«
Nobena dobra stvar ni zmagala brez boja, nobena dobra stvar ni zmagala brez težav in ovir. Vsi veliki ljudje, vsi junaki, vsi svetniki, ki so hoteli izvršiti in doseči kaj velikega in za človeštvo koristnega, so morali mnogo trpeti in doživeti Vnarsikale-ro grenko bridkost. Celo Kristus sam, ki je
prinesel na svet veselo oznanilo vzvišenih resnic in jih oznanjal tri letn, je doživel in skusil veliko tegob. Šele po trpljenju in smrti na križu je slavil zmago in vse potegnil nase. Isto so doživeli apostoli in tisočeri mučenci vseh časov. Isto je skusil asiški ubožec sv. Frančišek, veliki vzornik tretjega retla. Urška je imela toraj vzornike, ki so ji s svojim zgledom kazali pot do cilja.
Zgodaj — precej pred večerom — je gnala čredo domov in sklenila povedati najprej materi, kako se ji je prikazala Presveta Devica, in se z njo posvetovati, kuko naj izvrši Marijino izročilo.
Ko je čreda odšla v hleve in je domači kravici in volička privezala k jaslim, ovce pa dela v stajo, je s Čuvajem stopila v liišo in ljubeznivo pozdravila mater, jo vsa ganjena objela in poljubila.
»Urška, kaj naj to pomeni?« je vzkliknila mati.
»Mama, prosim vas, poslušujte me! — Sediva! Vsa sem prevzeta svete groze in božjega strahu. Moram sesti.« (Nadalj.)