Leposloven in znanstven listT V Ljubljani i. maja 1888. Leto VIII. Stara pravda." v ino pije Oger Ferenc Pahi, Vino pije na graščini svoji, Na Sosedu, grridu na Posavji. njim ga pije svetlih gostov družba: Grofov sedem, vitezi četi rje, Vsi sinovi vdjvode Ar päd a; In bardn med njimi jeden nemški, Jožef Turen, vlastelin na Krki, Vlastelin in stotnik čet uskočkih. Teče gladko v grla vince sladko, In skoz grla stopa vince v žile, In po žilah stopa gostom v duše, Stopa v duše, v srca jim junaška. Cudodčluik duh si vinski divni! Prideš v žile, kri se nam segreje, Prideš v srce, bije nam hitreje, Prideš v dušo, pa nam oživi se, Razvedri se in razveseli se: Cudodčlnik duh si vinski divni ! Čuda delaš dnes i na Sosedu. Omečila srca so se gostom Pa v junaška ljubijo se lica, Ljubijo se in objemajd se. A ustane mi za mizoj Turen, Jožef Turen, stotnik čet uskočkih, Dvigne čašo rujnega bizeljca, Venec baldd. IV. Stava. (1573-) »Wir wnllens frischlich vahen an, Khainen darin leben Ian. I. (Ista pesem.) Dvigne čašo, začne govoriti: »Krasno smo pri tebi se sestali, Ljubi sdsed ti naš, Fčrenc Tahi! : Bdgme, tu je pravo še življenje, Tu pri tebi! Skoro sem pozabil, Od kedaj že gost sem tvoj presrečni. — Ali, prašam vas, gospoda slavna! Kdo dandanes treba lepše zloge, Nego plemič stiskani povsodi ?! Hudih časov, oh, smo doživeli. Plemstva stari mdjejo se stebri. Kdd jih maje, kdd podreti hoče? Ha-ha, bratje, sram me je, a res jc! Kmetje to so, delavci, seljaki, In slovenski in hrvaški kmetje; Ljud umazan krati nam pravice, Posvečene od stoletij Šege. Človek kmečki in plebdj — povejte! — Kakšno pravdo naj imri neplemič? Mi vsi vemo to, gospoda draga: Človek pravi, to je sämo dni, Ki ga diči — grb 11a pergamčnu ! Mi vsi znany>, kaj je volja božja: Jeden rojen je, da gospoduje, Drugi pa, da prvemu hlapčujc; Jedcu delaj, diugi tam počivaj! Jeden stradaj, drugi pa uživaj! . . . Pa ukaži kmetu danes tlako: Koj zagdde pesem ti o pravdi, Takt pa bije s cepcem ti po hrbtu. Zagrozf ti še z Matijem Gubcem, Kraljem novim, kmečkim kraljem svojim, Ki gradove nam podere naše! . . . Nekrščansko se postopa z nami, Oh, krivice nam godi se težke! . . . Ne, ne! Tebi, mili Firenc Tahi, Tebi bati nf se roke selske Ti brzdati znaš jih in krotiti, Tepeš jih in bičaš temeljito, Oslavfl si daleč se po svetu. Občudujem plemiški tvoj ponos, Posvečujem polno to ti čašo!« »»Vivat! Eljen!«« — in poljubi vroči In objemi in junaške sölze! Čašo novo si nalije Turen, Nadaljuje govor v sveti jezi: »Mojster res si v strahovanji, Tahi ■ Ali, bratec, — čarodčj še nisi! Čarati znd s&no Jožef Turen, Tvoj prijatelj, stotnik čet uskočkih. Bistra teče mimo tebe Sava, Ali prcdno miue teden tretji — Hodi gledat mi na breg valove ! — Predno mine dnij ti trikrat sedem: Voda bode Sävina rudeČa! Vso prečaral bodem reko čisto; Čudesu se mojemu boš čudil: Jožef Turen, moj prijatelj nemški, Carodčj je pravi, mi porečeš! Staviva dnes pred svedoki stavo, ViCdljajva se, brate, Fžrenc Tahi: Ako mžni se posreči čara, Ako Sava tekla bo rudeča, Tf mi pošlješ v stavo sivca konja, Da ga jezdim po ravninah krških. Ako pak se čara ponesreči, Sava teče ob obroku bistra, Onda, sdsed, ti dobodeš stavo. Pošljem tebi stavo jaz še lepšo, Pošljem tebi, kar imaš najrajši: Rožo bdlo in napdl razcvdlo, V vrtu kmetov mojih tam ubrano, Pošljem v stavo ti — deklč slovensko !« Ko je Tahi razumčl zdravijco, Razumčl, kar pravi Jožef Turen, Plane kvišku kakor ogenj živi: »Mož-bescda, ljubi stfsed Turen, Mož-beseda, stavo to vsprejemam ! Vse omizje slavno nama priča. Težko čakal čarovnij bom tvojih, Rad bi videl, kako hočeš, bralec, Savo našo nam porudečiti; Rad ti pošljem tudi sivca konja, Da ga jezdiš po ravninah krških: A še rajši jaz bi videl vendar — Naj v uh<$ ti željo pošepečem —, Da umetnost se ti — ponesreči!« »»Vivat! Eljen! Stava je veljavna!«« Seže v roke Tahi gostu Turnu, V roko seže, da se vadlja zveže; V roke seže Turen vsem po vrsti, Za slovö še vse poljubi gorko, Vse poljubi goste in objame; V pozni noči se od njih razloči, Jaše prlmo na svoj grad na Krki. 2. Vsak dan jaše Tahi z gosti k Savi, Ilodi gledat Sivine valove, So li bistri, ali že rudeči. Jaše gledat Tahi teden prvi: Sava teče bistra, ko poprčje. Jaše gledat Tahi teden drugi, Od nedelje do nedelje druge, Radoveden tam stoji na brčgu, Radovedni vsi xr6 v reko pöd-sc: Sava teče bistra, ko poprčje. »Čarovništvo«, reče Firenc Tahi, »Čarovništvo menda m baš Ihhko, Savo vodo to porudečiti, Ali pa se šali z nami Turen' Cetcrum, če stvar se izjaUSvi, Meni, bratje veste, — to t6n ljubše!c »»Sedem dnij šc čakajmo, piijatelj!«« Jaše Tahi zopet z gosti k Savi, Ilodi gledat reko tedeu tretji; Vsak dan tam na prridu mi stojijo, Vsak dan, vse od jutra do večera. Krilne Tahi, kolnejo tovarši In na Turna se hudri jezijo: »IIa, za nos nas vodi Nemec zviti!« Dan napočil jim je trikrat sedmi. Ja5e Tahi k Savi dan poslednji, Sprije k reki z gosti na vse zgodaj, Baš na praznik Agate svetnfce. Pod kopiti Škriplje sneg konjičem, Z včj srebrno se leskeče ivje, In poti nčbom kroka gavran lačni . . . A junaki dirjajo mi k Savi. Gor in dol po prridu jaše Tahi; Hudomušno suče vranca konja, Suče ga in tepe brez potrebe, Hudomušno zbiida ga z ostrogoj Zdaj na desni, zdaj na levi v trebuh. Jašejo ž njim gostje radovedni, Gledajo in vodo vsi motrijo, Čakajo od jutra do poldneva: Sava teče bistra, ko poprčje! Divje škriplje že z zobmi mi Tahi, Brke viha in od jeze piha, Krilne Turna, v peklo ga proklinja: »Dan poslednji .... zlagal je baron se!« »»Do večera vstrdjajmo še, sdsed!«« Gor in dol po prridu jaše Tahi, Zrrič nestrpno v Savino vodrivje In kolnrič skoz zribe kletve grde. Jašejo ž njim vitezi in grof«, Tahija na glas pomilujoči, A na tihem — se posmehujoči. Gleda solnce zimsko skoz oblake, Gleda ne, mežika le zaspdno. A razgrne se zavesa siva, Z jasnega se solnce ozre drili, Gleda z n€ba toplo in prijdzno, Gleda svetlo v Savine valove: »Kaj jc to? Ne vidite li, bratje?« »»Dh, kali se Sava, brate Tahi!« »Vidim prav? Ha, prek in prek se barva '. Torej vendar — čarodrij — si — Turen ?. ,. Ne, ne! Vrira luč očij me mojih! — Zrijmimo si, bratje, Save v čaše!« Zdjme v kupo vode rečne Tahi, Zäjmc gost je vsakter v kupo svojo. Proti solucu kupe vsi držijo: »Voda v kupah je zarčs rudeča!« Zäjmejo iz Save vode drugič, Proti solncu kupe vsi držijo: »Voda v kupah je zarčs riidcča!« ZKjmcjo iz Save vode tretjič, Proti solncu kupe vsi držijo: »Votla v kupah je zarčs rudeča!« Ne počaka, da domriv prijaše, Kar na prridu piše Tahi Turnu, Piše pismo, Ičpo ga pozdravlja: »Slava ti! Do zžmlje se ti klanjam! Mislil sem že res, da si — Pavliha, A ostal si, srised, mož-beseda! Čarodej si; rad ti čast priznavam. Ali predno pošljem sivca konja, Dfej, povfej nam in razloži, bratec: S čim prečaral si nam Savo bistro, S čfm pobarval reko si rudeče? Mar črniue imaš prčveč v kleti, Pa si v Savo jo iztočil danes? Ali črešenj si nakuhal suhih, Pa si v Savo sdk izlil čarrivni? Ali pa si bržčas bil na lovu, Tam nastreljal zajcev brez števila, Brez števila srn, volkriv, medvedov, Pa si v Savi plenu kri izpiral? . . . Dčj, povčj in razodeni tajnost, Predno pošljem tebi sivca konja!« 3- Vino pije Oger Ferenc Tahi, Vino pije na graščini svoji, Na Sosedu, gräldu na Posavji. Ž njim popiva svetlih gästov družba: Grofov sedem, vitezi četirje, Vsi sinovi vrijvode Ar prida. Hej, to bil je zopet vaš dan, godci, Fantje črni, vi ciganski fantje! Niso gosli j<5kale zastonj vam, In zastdnj ne vriskale veselo: , Koljkor pesmi j, tdliko cekinov ! — Pili vince ta gospöda svetla, Vse od jutra do noči ga pili, Čaš brez broja od zdravijc pobili. V noči pozni že razhajali se, Za slovd že brat poljublja brata: Dospe pismo od barona Turna Baš na rtfke Tahiju, graščaku! Cita pismo Tahi gostom svojim, V pismu Turen Tahiju poroča: »Ne buddli, ljubi bratec Tahi, Ne bnddli ter se mi ue šali! Nimam v kleti preveč jaz črnine, Da bi Savo barval ž njoj globoko; Tudi črcšenj nisem kuhal črnih, Da bi s sokom Savo bil prečaral; Pač pa bil sem v istini na lovu! Nisem streljal zajcev za zabavo, Ne volkov, ne srn in ne medvedov, Nego kmete puntarske lovfl sem, T6 slovenske in hrvaške kmete! Slavno jih pri Krškem sem premagal In Krščaue ž njimi vred uporne! Vse pobili moji so Uskoki, Vse pobili, kar so jih dobili, Vse poklali, ki se jim udali! Kri človeška tekla je v potokih, Tekla v Savo pa ti jo skalila, Jo skalila in porudečila. To je, bratec, vsa umetnost moja. Rad bi prišel sdm na Sosed k tebi — Truden sem od čarovnije klele! .... Pošlji skoro mojega mi sivca !c Goräzd. List iz dnevnika. ^^amišljen potnik sam sedim v kupčji, Skoz okno se upira pogled moj, Kjer na drevesi vsakem, vsaki včji Mrtvaški list priroda piše svoj. Megli otožno lega po dolinah, Studčno ivje krije mrtvi breg, Pod mračnim nebom gori na planinah Vrhove venča večuobeli sneg. A jaz zamišljen sam sedim v kupčji, Od ddma strdni vlak z meuöj hiti, Hiti z mcntfj in s sliko, ki v alčji Motrile nekdaj so mi jo oči. A danes ni je bilo. — Kako Živo Vzdrhtčlo v prsih mojih je sreč, Ko gledal sem Vas, v rokah Vam vezivo, Na lici bile rože so cvetni. Sanjavo tčmno Vam ok<5 je zrlo Na nežno delce nežnejših še rok; Nad Vami pa poletje razprostrlo Zelenih vej je slikovit obok. Pogosto skoz košato se je drevje Potajno solnčen pramen k Vam prikrM, Iu z modro pentljico njegov se sčv je Na črnih Vam lasčh ljubö igrM. Nikdar poprej še niste prišla srtma Na kldpico v popoludnčvni hl&d, Gotovo vselej stara garde-dama Hodila Vas je skrbno varovat. Na drevji listje tajno je šumelo, Ob deblu sem ostäl motrčč Vaš lik, In v srci mojem tiho je zvenčlo: »Ostani srečna, dika ženskih dik!« Da stopim k Vam sreč mi je velčlo, A koj umolknilo je od strahü: Na drevji listje tajno je šumčlo: ,Ne kSli devi srčnega mirü." Fr. Gestrin. Vanda. Povest. Spisal Josip Stari. VI. adar lačen pes nima druge hrane, gloje kost, ki jo je iz-teknil za kakšnim plotom. Tako so ljubljanske klepetulje po ves teden obirale mali dogodek v Glovackega veži. Pravega itak nobena ni včdela, zato pa si je v hudobni domišljiji svoji tem več izmislila; vsaka druga je nekoliko dodala, a naposled so se pripovedovale po mestu tako grozne stvari, da so se pobožne samice kar križale, stari ljudje pa so majali z glavo in tožili, da ne poznajo več stare. Ljubljane svoje. Toda kmalu so tudi najhudobnejši jeziki umolknili; le tu in tam je še kdo rekel kakšno besedo, ali zastarelo blebetanje ni več nikogar zanimalo in bilo je konec neprijetnemu govorjenju. Drugače je bilo na Glovackega domu pod gradom. Tu se kar ni in ni hotela zaceliti globoka rana, ki jo je Vanda s »prvo ljubeznijo« usekala materi svoji. Selc pred božičem je gospä toliko okrevala, da je mogla vstajati, iz hiše pa ni smela iti vso zimo ne. Vanda ji je stregla, kakor le dobro dete more streči roditeljici svoji. Mati je znala ceniti veliko njeno skrb in ni včdela, kako bi ji pokazala, da je zadovoljna ž njo. Nikdar se niti z najmanjšo besedico ni doteknila do-godeb pred boleznijo; a če je videla, kako vene lepa njena hčerka, milo jo je pogledala in debele solze so ji zalile trudne oČf. Bila je zopet tista dobra mama, ki je sodila po srci svojem, ne po prigovarjanji zvitih kovarjev in. sebičnih lizünov. Z materjo se niti Vanda skoro ni genila iz hiše in kadarkoli je moglai naprosila je Dobravčcvo in še kako drugo gospo, da so za kratek čas prišle malo tarokirat. Stara Dobravka je posebno rada kvartala in ni mogla zatajiti veselja svojega, če jo je Vanda prišla vabit. Zadovoljno se je nasmijala skozi m velike svoje naočnike in jo na ves glas vprašala: »Ali bomo kralja dali ?c To so bile pri taroku stalne njene besede in bile so zmeraj slovenske, tudi če je nemški govorila. Takšni sestanki so pač bili za stare ljudi in bolni gospč so prikratili marsikak dolg zimski večer, ali Vandi je trebalo druge zabave, druge druščine. V tem, ko so deklice v njenih letih hodile na ples, na led in v gledališče, bila je ona vedno domä, in prav malokdaj, da je ob nedeljah iz cerkve gredč na kak trenutek skočila k Smaragdi, seveda vselej skrivaj, kajti mati bi se takoj bala, da ne bi pri Sieminskih dobivala poročil od Borovskega. Ni se manjkalo odličnih gospij, ki so s hčerami svojimi dohajale v posčte h Glovackovim; ali to je bilo zmeraj le predpöludne, a ni bilo po domače, odkar je gospä Glovacka po smrti svojega moža živela bolj säma zäse. Pa saj bi bila Vanda lehko pogrešala vseh tistih veselic, ki so jih druge deklice uživale v polni meri, ko bi le imela koga, da bi se ž njim mogla pomeniti o srčnih svojih stvarčh. Ne bi bila marala, ko bi jo mati kdaj pokarala zaradi Borovskega, čula bi vsaj njegovo ime. Neža je bila jedina, ki ga je jedenkrat vzela v misel. Gospodična se ji je smilila, pa jo je mislila malo potolažiti s tem, da bi besedo napeljala nänj. Že večkrat je hotela vprašati po njem, ali nikdar se ni prav upala. Ko se je pa Vanda nekega dn6 delj časa mudila v kuhinji in bila zgovornejša, kakor po navadi, ohrabrf se Neža in začne: »Gospodična, tisti častnik, ki nam je takrat pomagal našo gospö čez stöpnice nesti, je pač čisto drug gospod, nego doktor Maček. Nikar mi ne zamerite, ali kaj veste, kaj je ž njim?t Vanda se nejevoljno obrne in gre iz kuhinje, ne da bi le jedno besedo odgovorila. Neža je bila čisto poparjena in nikdar več ji ni prišlo na misel, da bi vprašala gosp6de, kar ji niso razodeli sami. Zima je bila pri kraji, sneg je skopnel in že so se pokazale prve cvetke, beli zvončki in rmene trobčntice. Minil je tudi že predpust; pobožni Ljubljančani so pridno hodili k p6stnim pridigam, in če je bilo lep<5 vreme, sprehajali so se popöludne radi proti B6žjemu Grobu. Gospä Glovacka se je tudi že veselila, da bode kmalu smela zapustiti tesno zidovje, pa se naužiti čistega zraka v prebujeni prirodi. Od dnč do dnč je teže prenašala neprijetni zäpor, kajti delati ni smela mnogo, zmeraj čitati pa tudi ni mogla, dasi ji je to bila najljubša zabava. Ravno se je bila zopet čisto zamislila v lčpo knjigo, katero ji je poslal gospod Jurij, izpovednik njen in stari prijatelj Glovackega rodbine. V tem nekdo potrka, vrata se odpr<5 in — gospä ni verjela svojim oččm — pred njo sta' stala Sieminski in žena njegova, Smaragda. Gospa Glovacka je bila tako iznenadcna in zmedena, da prčcej ni vedela, kaj bi rekla. Šele ko so vsi trijč sčdli, nasmijala se je prijazno in vprašala: »Kakšni sreči se mi je zahvaljevati, da tako redke goste zopet vidim na domu svojem?« »Dobro ste rekli; v naših razmerah smemo to pač imenovati srečo,« odgovori Smaragda in žalostno povesi 0Č1'. »Srečo, srečo!« bridko naglasi Sieminski, »prav tako srečo, ka-keršna doleti drobnega ptička, če ga iz male kletke denemo v veliko.« »Gospoda danes kar v podobah govorč,« pristavi gospä Glovacka, »jaz sem prikrite besede zmeraj težko umevala.« »Odpustite, milostiva,« opravičuje se Sieminski, »ljubeznivo Vaše vprašanje nas je zapeljalo v stran. Prišli smo po slovtf.« »Po slovö?« seže mu gospä Glovacka v besedo, kakor ne bi bila dobro čula. »Po slov<5!« potrdi Smaragda. »Odpotovali bomo v Trst.« »Čez praznike?« zopet vpraša gospa Glovacka, ki kar ni mogla dočakati, kaj je te »čudne ljudi« pripeljalo k nji. »Za zmeraj I« kratko zavrne Smaragda. »Za zmeraj?« čudi se domača gospä; vendar ni mogla skrivati velike radovednosti svoje in nekega tajnega zadovoljstva. »Dobili smo najvišje dovoljenje, da se preselimo v Trst, kar nam bo v toliko olajšalo naše stanje, da bo tudi stari oče žene moje smel bivati pri nas,« pojasnuje Sieminski. »Prav od srca Vam čestitam! Včm, da ni, kakor bi si želeli; ali komu pa gre vse po volji ?« mirno je rekla Glovacka ter stisnila roko Smaragdi. Ta bi bila. rada besedo navedla na drugo stvar, pa hitro vpraša : »Kako pa zdravje Vase?« »Ne včm, kaj bi Vam rekla. Zdrava nisem, to včm, in niti ne verjamem, da bi kdaj do dobrega okrevala.« »Milostiva bi poleti morali iti kam na kmete, v čist gorski zrak. To Vas bo gotovo okrepčalo; saj je na Kranjskem dokaj prelepih krajev, v katerih mora človek znova oživeti na duhu in na telesi.« »Hvala Vam, gospod Sieminsk5, za Vaš svčt. Takisto mi naročajo zdravniki, ali jaz nimam upanja.« »Nikar tako«, graja jo Smaragda, »najprej mora človek vse poskusiti, a potem še ne sme obupati.« »Lahko Vam govoriti, ko ste zdravi in mladi. Sicer pa tudi jaz ne zametujem dobrih svetov in pokorila se bom odredbam zdravnikov. Bržkone pojdeva z Vando na Zäprice. To Vam jc prijazen gradič nad Kamnikom. Tam imam stare dobre znance iz srečnejših časov. Ravno danes mi je pisala gospä in me vabi, da bi čez poletje k nji prišla z Vando. c »Tako lepe ponudbe pač ne boste odbili, milostiva,« prigovarja Sieminski, »saj si kžtj ugodnejšega niti želeti ne morete, kakor bivati pri dobrih prijateljih in se ž njimi spominjati nekdanjih časov.« »Res je tako; ali sama se le ne odločim. V&deti moram, kaj poreče Vanda moja na to.« »Vanda bo gotovo v vse privolila, kar bi Vam moglo povrniti zdravje Vaše,« pravi Smaragda. »Kje pa tiči', da je ni blizu?« »Ni je domd. Lep je dan, pa sem jo poslala, naj namesto mene nekoliko pohodov povrne ljubeznivim gospčm, ki so me hodile tolažit v bolezni moji. Prav žal ji bo, da je zamudila tako redke goste. Pa saj se boste še videli, še danes pride k Vam. Meni pa ne boste zamerili, če mc nc bo; saj veste, da po bolezni svoji še nisem bila z döma.« »Kaj pa mislite!« pravi Smaragda. »Za Vas še nikakor ni čas, da bi začeli na zrak hoditi; vreme je preveč izpremenljivo. Bojim se, da smo Vas že predolgo zadrževali.« Na to namigne možu svojemu, da je čas k odhodu, in oba se poslovita pri gospč, o kateri sta dobro včdela, da jima nikdar ni bila nagnena. Šele ko sta Sieminski in žena njegova odšla, mogla se jc Glovacka z vso dušo vcscl>ti nepričakovane novice, da tudi tadva izgineta iz Ljubljane. Za Vando tedaj ne bo več nobene nevarnosti, nji pa se ne bo več treba siliti in hliniti prijateljstva, od katerega v njenem srci nikdar niti iskrice bilo ni. Takoj je zopet jela misliti na Mačka in obžalovala, da ga ni ve£ v Ljubljani. Vse bi se dalo poravnati in hčerka njena bi mogla v kratkem biti srečna in preskrbena. V tem stopi Vanda v sobo. »O. Vanda! Ali si že doma? To si res hitro opravila.« »Kaj pa hočem, saj veš, da je meni kmalu dosti tistih poklonov iz säme uljudnosti in pristojnosti, pri katerih je srce prazno.« »Draga hčerka moja, to ti je svčt. Kdor hoče živeti v svetu, mora se pokoravati njegovim šegam in zakonom.« »Hvala ti za takšen svet; nc maram ga, rajša se ga popolnoma odrečem, pa se zadovoljim sdmo z jedno tovarišico, ki mi bo iz srca govorila in me iskreno ljubila.« »Pustiva to; skoro bi ti bila pozabila povedati, kdo je bil pri nas.« »Kdor« vpraša Vanda hladno. »Sieminskovi.« »Sieminskovi!« ponavlja hči z zategnenim glasom in se čudi. »On in ona«, poudarja mati, »prišli so po slovö. Dobili so dovoljenje, da se preselijo v Trst in da bo tudi stari oče smel bivati pri njih.« To kratko poročilo je zadelo Vando kakor strela z vedrega neba. Na vso moč se je premagovala, da ne bi izdala strašne žalosti, ki je potrcsala vso dušo njeno. Izkušena mati je to takoj zapazila, a ker je poznala hčerko svojo, kako je v tej stväri občutljiva, pritajila se je ter mirno zopet poprijela besedo: »Vanda, tebi sami bode iti, da se posloviš od njih. Pa kar danes pojdi, kajti jutri se utegnejo že pripravljati na pot, pa bi jih motila.» Dobro, mama,« odgovori' Vanda in odide v svojo sobo, kjer se je bridko zjokala, da bi si olajšala hude bolečine. Srce ji je plalo od bolečine, ko je pomislila, da je zdaj pretrgana zadnja včz, da je splaval po vodi prav vsak up, da bi se kdaj mogla zopet sniti z Bronislavom. Nič ji ni odleglo, ko je popöludne šla k Smaragdi; še huje ji je bilo, ko jo je vsaka stvar le še živejc spominjala nanj, na tiste lepe ure, ki so ji onda tako hitro potekale. Zdaj se bo do dobra zatrla vsaka sled kratke sreče njene. To je bilo grozno in kar ni se mogla ločiti od milega ji kraja. Smaragda jo je tolažila, kakor je najbolj včdela in znala; kako so čudna pota modrosti božje, da se lchko vse na bolje obrne in morebiti prej, nego mislimo. Ali to je bilo premalo gotovega in ni moglo zadovoljiti deklice, ki je v kratkem svojem življenji izkusila že toliko bridkega. Bila je Velika noč in vsakdo se je po svojem veselil prelepega praznika, s katerim krščanska cerkev tako umno slavi vstajenje Gospodovo in odrešenje naše ravno tačas, ko se vsa priroda vzbuja in tako rekoč veseli odrešenja svojega od zimskega spanja in mraza. Vanda niti tega veselja ni poznala, njeno srce je otrpnilo za vsak radosten občutek, a da bi beda njena bila še večja, oglasil se je zopet doktor Maček. Ni pozabil, kar je občtal gospč Glovacki, in res je pisal v Verono svojemu prijatelju ter mu razodel t sovražne naklepe svoje zoper nadporočnika Bronislava Borovskcga. Toda navzlic najboljši volji prijatelj v Vcroni ni našel pičice, da bi na nji mogel razpresti kako pro-ganjanjc imenovanega čdstnika. Borovski se je tako vzorno vedel ter bil tudi v službi tako natančen, da je tovarišem svojim bil za vzgled. Niti na pošti ni bilo najti, da bi si dopisoval z ljudmi', ki so nevarni novemu državnemu redu. Le to je zvedel prijatelj, da stanuje pri mladi, bogati vdovi, ki se zanima zänj; ali to da ni nič slabega, ker sta oba neoženjena in imata vse pogoje, da bi mogla skupaj stopiti v zakon. »Imam jo!« vskliknil je zviti doktor in se škodeželjno nasmejal sam v sebi, ko je čital o mladi vdovi, da se zanima za Borovskega. Ta neznatna stvarca je nesramnemu spletkarju bila dovolj, da si je izmislil grdo laž ter na nji osndval svoje kovarstvo. Napisal je sam sebi pismo, poslal je prijatelju v Verono prosč ga, da mu prav tak list piše, kajti to da bo odločilo srečo njegovo. Prijatelj se je smijal »zaljubljenemu« tovarišu, pa mu je tem rajši izpolnil željo, ker v takih stvarčh tudi on ni imel tanke vesti. Mačku je naročeno pismo ravno še o pravem času došlo, ko je čez praznike šel na Kranjsko na kratek dopust k svojcem. Nazaj grcdč se je pomudil dva dni v Ljubljani in oglasil se je tudi pri gospč Glovacki. Drug druzega sta bila vesela. On ji je moral obširno povedati, kako se mu godi na Hrvaškem, kaj je po zimi počel, kakšna so hrvaška gospoda, kakšna dekleta in če ima kaj upanja, da bi se skoraj povrnil na Kranjsko. Ona mu je zopet pravila, kako so se Sieminskovi preselili v Trst; da Vanda še zmeraj močno žaluje po Smaragdi, ali polagoma da se že potolaži in pozabi vsaj tistega Borovskega. »Mislite ?« vpraša jo lokavi doktor in jo zvedavo pogleda. »Prepričana sem, saj nima, da bi se s kom menila, nikar da bi ji kdo nosil poročila o njem.« »To je res; ali to Še ni, da bi ga morala pozabiti v srci svojem. Dokler gospodična Vanda ne bo imela gotovega dokaza, da se ji je Borovski iznevčril, dotlej ni upanja, da bi se ga odrekla.« »To bo težko.« »Nikakor ne«, seže ji doktor Maček v besedo, »takoj Vam lehko izpričam njegovo nezvestobo.« »Gospod doktor, tega se skoro ne upam nadejati; povejte mi kar naravnost, kar veste,« prosi ga gospa vsa nemirna in radovedna. »Vojščak je vojščak; podobni so si vsi, kakor jajce jajcu.« To rckši seže v žep po listnico, vzame iz nje pismo, katero si je iz Vcrone naročil, in je ponudi gospe: »Ndtc, Čitajtc sami!« S tresočo roko prime gospa list, razgane ga in čita: »Dragi prijatelj 1 Nadporočnik Borovski tvoji sreči ne bo več na poti; tolaži se pri lepi mladi vdovi, pri kateri stanuje. Ona sili, da bi se ž njo poročil, on pa se obotavlja. Pravijo, da ga nežne vezi iz prejšnje garni-zije zadržujejo; ko bi mu kdo te spone pomagal pretrgati, takoj da bi ž njo stopil pred oltar. Kolikor sem jaz imel prilike opazovati tvojega tekmeca in mlado njegovo gospodinjo, rekel bi, da so omenjene vezi že pretrgane. Ob jednem ti čestitam k izvoljeni tvoji nevesti. Če je res tako plemenito bitje, kakor mi jo v svojih pismih s tolikim navdušenjem opisuješ, vredna je, da se nekoliko trudiš in da tudi kaj trpiš zänjo, predno jo srečen ženin popelješ pod streho svojo. Piši mi, če je trud tvoj zadnji Čas obrodil kaj boljšega sadu. Od srca te pozdravlja iskreni tvoj V Veroni dnč 25. sušca 185*. Vilko.« Iz očij gospč Glovacke je sijalo zadovoljstvo, kakeršnega že davno ni bilo videti na nji. Krčevito je držala ležnjivo pismo v suhi roki svoji, v mislih pa je iskala besede, kako bi Mačku razodela silno željo. Naposled vpraša: »Gospod doktor, ali trebate to pismo?« »Ali Vam je mari kaj ležeče na njem?« »Mnogo, mnogo,« odgovori' mu gospä s pomenljivim glasom. »Ne bi li smel včdeti njegove cene?« »Nadejem se, da Vam s tem pismom odprem srce hčere svoje.« »Če ima takšno moč, obdržite in čuvajte je, kakor najdragocenejši zaklad. Usoda moja je odslej v rokah Vaših.« S temi besedami je Maček prepustil list gospč in zopet je upal. Od veselja ni včdel, kaj bi počel in kako bi se dobrikal dobrotnici svoji, s katero se je tako popolnoma ujemal v svojih mislih in željah. Zadovoljen se je vrnil na Hrvaško in sam se je čudil zvijači svoji, s katero ga tako zlahka izpodrinil neprijetnega tekmeca. Gospä Glovacka je še tisti dan izkuŠala moč usodnega pisma. V kotu spalnice svoje je sedela v naslanjači in hitro je z okretnimi prsti sukala pletivo, v tem ko je hči njena pri oknu šivala. Zamišljena vsaka v svoje delo, sta precčj časa molčali, kar vzame mati list iz žepa in ga podä hčerki. »Nä, Vanda, čitaj to pismo!« Vanda čita, prebledi' in položf pismo na stran rekoč: »To ni res!« • »Kaj ni res?« vpraša mati. »To, kar v tem pismu neki Vilko blede o Borovskem.« « »Od kod pa ti to včš? Ali imaš mari druge dokaze v rokah, da si upaš tako predrzno tajiti, kar tu stoji črno na belem?« »Jaz ne trebam pisanih dokazov«, zavrne nejevoljno razžaljena hčerka. »Glej, glej, to je čudno! Ti imaš torej druga pota, po katerih za mäterinim hrbtom dobivaš poročila od njega. Potem že verjamem, da se gospod Vilko moti, ko piše, da so pretrgane vezi.« »Mama, nikar me tako po krivici ne zbadaj! Odkar je Borovski šel iz Ljubljane, nisem čula besede o njem, ali srce svoje mi pravi, da se mi ni izneveril in to je dovolj.« »Ha, ha, ha!« smeje se mati na ves glas. »O, Vanda, Vanda, kako si še nedolžna. Če boš toliko izkusila, kolikor sem jaz, sodila boš drugače o moških. Jaz nisem trebala tega pisma, jaz sem že prej bila do dobra uverjena, da Borovski ne misli več na tebe; da si je poiskal druge ljubice, kakor hitro je stopil na italijanska tla.« .Če si bila že prej uverjena, čemu ti je Maček dal to neumno pismo?« »Saj mi ga ni rad dal.« »Tedaj si ga morala leprt prositi zänje ? Pač bi rada včdela, čemu ?« »Čemu?« zavrne mati srdita, »zato, da bi neposlušno hčerko svojo prepričala, kako po nepotrebnem sebe in mene trapi zarad človeka, ki nikdar ni bil vreden, da bi se nedolžna deklica zaljubila vanj.« »Nikar tako, mama; ne sodi človeka, ki ga ne poznaš!« »Jaz, da ga ne poznam!« huduje se gospd. »ali mari ne včm. ali mari ne vč vsa Ljubljana, kaj je mene spravilo na kraj groba ? Ali si že vse pozabila?« »Ničesar nisem pozabila. Ravno zato, ker nisem pozabila, odrekla sem se vsake nade za prihodnost; odrKol»ko je na svietu junakah«. Ig. Gjorgjiča (v »Piesnih ljuvenih«). And. Kačiča (v »Razgovoru«) idr. Še bolj se je vseslavjahska ideja razvila tečajem prešlega stoletja. Tako ste n. pr. pesem Id. Gradiča »Plam sieverni«, slaveča Petra Včlikcga, in Gj. Feriča »Zauzetje Očakova«. po sebi sicer brez posebne cene in vzleta, vendar važni zarad tega, ker sta spevani v duhu vseslavjanskem, itd. Vzroki prepadanju pesništva. Kakor smo videli, 2. polovica XV. stoletja je začetek, potem 1. pol. XVI. veka nadaljevanje in cvet, ter 2. pol. istega XVI. veka in i. polovica XVII. stoletja zlata doba starohrvatske poezije v Dalmaciji. A od tedaj je Vila slovinska le še pač bolj životdrila nego li slovela, dokler ni po smrti slavnoga Gjorgjiča (1. 1737.) začela i sama umirati ter je napösled kot takšna tudi umrla. — Z ozirom na to naj bodo torej še konečno omenjeni temu nekateri razlogi. Da so plodovi na književnem polji v obče ter tudi na pesniškem počenši od konca XVII. veka sem pa do najnovejše dobe v Dalmaciji slabo vspevali, temu so bili i notranji i zunanji vzroki. Notranji so bili najpreje ti', ker so pesniki ove dobe največ prevajali umotvore tujih poetov, ali pa so često in prezvesto posnemali najizvrstnejše pisce domače, n. pr. Gunduliča. Palmotiča idr. Dela narodnega, kakor je »Osman«, ne vidimo nikjer. Pesniki 16 vrsti so gledali bolj na zunanjo obliko, nego li na sodržaj, tako da imamo izza Gunduliča mnogo stihotvorcev, a malo pesnikov. Od prave poezije ni preostalo ničesar nego sami verzi, a nikakor ne pesmi. More se na kratko reči, da izjemši Gjorgjiča, Kačiča in morebiti še kje katerega, ki so bili sposobni vladati i stihom i mislijo — bilo je vse pesništvo tč dobe golo verzifikovanje, in da je vladala velika nesa-mostalnost v izbiranji predmetov; kajti vsi so pazili samö: kako, a ne: kaj hotč reči. Od tod nam je tudi jasno, zakaj so se tako lotč-vali prevodov in boljše pesnike robski posnemali. Razven tega pa so ti časi bili povsod v oni pokrajini za pro-speh närodne knjige najmenj ugodni. In takö so nadalje zunanji vzroki njenemu propadanju: Pčšanjc literature italijanske v XVII. veku; a videli smo, da je vsak književni pojav v Italiji našel si zvestega odziva v Dalmaciji — v XIV. in XV. stoletji so se prikazali ndrodni pesniki v Italiji, in isto opazujemo v XV. veku v Dobrovniku in v Dalmaciji v obče. Vek Tassov je porodil vek Gunduličev itd. Za tem je strašni potres in ogenj, kateri je dnč 4. apr. 1667.1. D o b r o v-nik malone ves razdejal, njegovo blagostanje razsul in voljo za pe- vanje oslabil. K temu je še prišlo nasilstvo. z jedne strani turško, ko je večji del näroda jugoslavjanskega vzdihaval tedaj pod žulečim jarmom önega divjaka, a ostali del stal v večni borbi pod orožjem na pragu domovine za obrambo imetja in življenja svojega. Z druge strani' pa tudi nasilstvo beneško, katero je dalmatinsko-hrvatsko Pri morje do živega umetno odiralo ter zmerom nastojalo, da še poruši jedino domače ognjišče dobrovniško, šuntajoč na uničenje južnih Slavjanov vedno pripravljenega zmaja (Turka), naj bi to nesrečno mesto (Dobrovnik) okrutno pritisnil, ter bi morebiti tako tudi öno palo pod Šape nikdar sitemu levu (Benečanu). Napösled je jeden izmed vzrokov propasti narodne knjige v Dalmaciji ta: da je vsa vzgoja hrvatske mladeži prešla v roke tujim, italijanomanskim učiteljem — jezu v i to m, po besedah Ljubičevih — »slepemu orodju mrtvega klasicizma, a zakletemu neprijatelju vsakega pojava narodnega«. — »Italijanščina in nemščina« (govori isti hrvatski pisatelj), »katero so naši gospodarji ono od zapada, ovo od severa med nas (Hrvate) vse besneje rivali sedaj s hudobnim na menom, da nas opoganijo in tako vse tesneje privežejo k svojemu kolu; novotarjenja francoske šole, s katerimi se je žal tudi mnogi naš človek silno zanimal (že Kavanjin toži o närodni pokvarjenosti duševni in telesni Picv. IX: »Svict je otišo na opako, Hervat žive jurve niemski; a gardije šlo e tu tako, žene mužki, muži ženski, i u franački način nose ženski vborac, ženske kose (lasi); brezbožno uni čenje staroslovčnske čitavnice (t. j. liturgijc) po samih cerkvenih starejšinah itd. A za Dobrovnik še i ono omenjeno, namreč hudi nasledki silnega potresa od leta 1667., oslabljenjc trgovine, dolge in jako škodljive notranje homatije gledč preustrojstva deželne uprave, in napösled silne nesreče in trpljenja na morji. Vse to se je še k temu združilo bilo tekom prešlega stoletja, da dosedanji velesijajni vspeh naše närodne knjige zaustavi in oslabi. — A menda ji je tudi treba bilo počitka. Vkljub temu. da se je neprenehoma morala boriti z vsakovrstnimi protivnostimi doma in zunaj in brez pomoči od nikoder, ona se je vendar bila res tako visoko vspela, da ji je naravski trebalo za nekoliko prenehati, da si z odpočitkom vse moči na sigurneji in pravilneji vzlet nabere, priredi in okrepi.« — Tako Ljubic 1. c. II. 357. Da, istina je, kar Vila sla vinska na usta Gj. Barakoviča, peva sama o sebi: »Bih nigda doprla na vrime töarula Latinkam do grl;>, glas njih taknula. Opet sam padnula, zač jezik slovinski Vits nauk od skula proinmi u rimski.« Starohrvatska knjiga, katera je od Maruliča pa zlasti za Gunduliča ter vse do Kačiča gledč pesništva mogla se meriti z isto onodobno poezijo italijansko: — propala je, odkar je po učiliščih v Dalmaciji zavladal tuji duh prekmorski nekdaj oživljajočega, a sedaj morečega romanizma. Umolknila je V i 1 a s 1 o v i n s k a, ki se je bila v prvo posebno lepo glasila v viteškem Dobrovniku. No, oj veselja in radosti! saj je ista skoro potem v drugo čarobno zapela v kraljevem Zagrebu prenovlj ena Vila ilirska. Dal Bog, da le še kdaj vsklikne v tretje —kjer si že bodi, no slavno a jednoglasno kot občna — Vila jugoslavjanskal Opazka. V spis« »Vila Slovinska« ponavljal seje vedno tiskovni p og rese k, da je Ivan Gundulič rojen 6. jau. Ne! nego G. je rojen dud S. j an. 1588. Razven tega v istem spisu na str. 30. v opomnji mora biti: Danica ilirska itko", a ne „takö" (adv.). ') Izr.: vodit'. Tako, t. j. brez i na koncu izgovarja se zdaj (kakor drugod po Slovenskem) tudi vseh drugih glagolov nedoločnik (infinitiv). 3) Kolaš je vsak, kdor igra kolo. Okoli Zadra (v Dalmaciji) prinašajo dečaki sabo v žepih otirnče, (,,peškireu) — v mešovito („mješovito") kolo, ki se igra ondot o božiči, novem letu, viizmu („us-krsu") itd., v katerem pa ne slišiš druge pesmi nego samo: o—0-0-0—o! (Po ustn. poročilu 1. 1882. i/, omenjene štokavske okolice, kodar govori štokavski poleg pravoslavnih tudi katoličani. Tako biva vsaj po dnih krajih, po katerih je potoval moj prijatelj). dolenji, ker morajo »na znak« naglo teči. Gorenji dekliči se pa držč za same roke, zato ker1 se samo obračajo in jim ni treba dirjati navzdol. Potčm ko se primejo tako za roke in za robce (med rokami), začn6 se, popevajoč naslednjo pesem, pomikati najprej v ravni vrsti za vojarinko, ki jo vodi, iz doline ali z ravnice na majhen hribec, stoječ na koncu te ravnice: a čim pridejo na vrhunec, zasuče se vo jarinka, a za njo in okoli nje vsa vrsta ter se vrti, in spušča nepre-nehama popevajoč, rekel bi »povitično« (spiralförmig) navzdol. Ko se »kolo« razvije na ravnici, počno zopet käkor prvič v ravni vrsti pomikati se navzgor, z vrhunca pa na zopet poprejšnji način sukati in spuščati se navzdol itd. itd., dokler ne ,izpopevajo' vse naslednje pesmi ali »popevke«, ki se popeva po stari navadi v »kolu«. Uprav so to štiri pesmi (a najbrže jih je bilo iz prvine pet), ki jih pa po-pčvajo neprenehoma — brez kakega presledka, — kot da je to ena (»ana«) sama pesem. (Dalje prihodnjič.) Književna poročila. VI. Ilcropifl Jinrcparyphi pycKOit, iiainicain» Omc.ihht» OroHonciiiö. 'Jjieri» I. .'Imidin» 1887. {E. Ogonovski, Zgodovina maloruske književnosti), mal. 8\ XVI. + 426. Ne samö nam manjka prave književne zgodovine, iz katere bi se nekoliko več pozvedeti dalo negoli, kje in kdaj je pisatelj rojen, kedaj je umrl, koliko let je kapelanoval, koliko župnikoval, tedaj knjige, v kateri bi bilo ocenjeno pri vsakem pisatelji delovanje in vpliv in odvisnost od časovnega duha — nego ravno tako se je godilo tudi Malorusom. Šele pretečeno leto dobili so zgoraj omenjeno lepo delo, kot ponatisek iz zadnjega letnika leposlovnega lista „Zarja", in sicer prvi del, obsezajoč književnost od najstarejše dobe do Kotljarevskega. Da je ta književna zgodovina izvrstna in vestno sestavljena, da so vse dosedanje razprave in monografije točno porabljene in da pisatelj tukaj čitate-ljem ne pripoveduje samö starega, nego da je samostojno študiral vsestransko gradivo, to je pri prof. Ogonovskcm, jednem najboljših poznavateljev malo-ruskega jezika in življenja, samö po sebi razumevno. Ta knjiga se sme ime- novati prva prava občna književna zgodovina maloruska, kajti, če je tudi do-zdaj bilo nekaj monografij o tem predmetu in če so tudi Malorusi imeli celö književno zgodovino, vendar se je navadno prav malo ali nič oziralo na gališke Maloruse, govorilo in razpravljalo se je večinoma o tako imenovanih „Ukraincih" in njih književnosti. — Če je tudi Ogonovskega knjiga namenjena širšim krogom, vendar je bode vesel tudi vsak strokovnjak, toliko gradiva in podatkov je v nji nakopičenega. Opozarjam n. pr. samö na to, kako lepo in natančno opisuje pisatelj delavnost O. Mogile, njen vpliv na daljši razvoj vse maloruske in po nekoliko tudi včlikoruske književnosti (267 — 282) in kako nam riše dobro značaj vse četrte perijode (str. 235—265). Vendar se mi dozdeva, da tudi ta književna zgodovina ni popolnoma jednotna, da se ni povsod dovolj poudarjala odvisnost pisateljev in po nekoliko vse döbe od duha, kateri je vel v istem času v drugih literaturah, da se niso razni umotvori dovolj preiskavah in ocenili po idejah in umetnih idejalih, katere je najti v njih. Da je pisatelj književno zgodovino v zvezo spravil s povestnico, to se mora le odobravati in to je ravno pri maloruski književnosti važno, in brez poznanja maloruske zgodovine tudi ni lahko razumeti mnogo pojavov njene književnosti, posebno pa ne njenega odnošaja nasproti včlikoruski. Zanimiv je precčj obširen uvod, katerega bi v tej obliki morda ne pričakovali; ta uvod je popolnoma političen in hudo polemičen in napčrjen proti Oni pošasti, katera se navadno imenuje „moskovski panslavizem". Nazori pisateljevi o tej stvdri so nam znani že iz uvoda njegovih „Studien auf d. Geb. d. kleinr. Spr.", iz njegove maloruske krestomatije. Pisatelj se upira nazoru, da bi bilo razmerje med včlikoruskim in maloruskim jezikom isto, kakor 6no med nemškim književnim jezikom in nemškimi narečji. Na str. VIII. čitamo pravi vzrok, zakaj se sme maloruska književnost samostalno obravnavati: „Literaturu malorusku al>o rusko-ukrainbsku uvažaemo o k r e-moju ödi> literatury rossijskoj, tomu -ščo narodnöstb rusko-ukrainbska estf» o k r e m o j u ödi> narodnosti velikoruskoj." Starejše döbe malor. književnosti — in to je nam j>odal v prvi knjigi — ni pisatelj tako obširno in podrobno opisal, kakor hoče to storiti pri novejši ddbi; vzrok nam pripoveduje na str. 4.: „Ažb nova doba našogo žitja literaturnogo vyznačue sja takimi prikmetami, jaki vyskazujutb javno samo-stöjnöstb literatury (malo) ruskoj suprotivh slovesnosti velikoruskoj (rossij skoj)" in na str. 1.: „Ruska že literatura pisbmenna javlja sja dušeju na-rodnoj žizni tolbko vb period?, novSjšdnvb, koli pjsatele ruski stali dejstno hösnyvatisb movoju i svžtogljadom ljudi." E. Ogonovski je razdelil malorusko književnost v pet döb: Prva doba od početka ruske pismenosti, t. j. od XI. stol. do napada Tatarskega (I. 1240.)» druga döba do zjedinenja severozapadne Maloruske z litavsko-poljsko državo (1. 1386.); tretja döba do osnovanja Mogilovega kolegija (1632); četrta doba do Ivana Kotljarevskega; peta doba do našega časa. S to razdelitvijo moremo se lahko strinjati, kajti nobeden ne dvoji, da je ravno tatarska invazija glavni vzrok različnega razvijanja včlikoruske in maloruske književnosti in vsega socijalnega življenja, da je tukaj početek samostalnega razvitka, kolikor se o tem v öni döbi sploh govoriti dä. Isto tako je tudi združenje z litavsko-poljsko državo vplivalo silno na socijalno življenje ne samö v XV. stol., nego še bolj v XVI. stol., in ta vpliv je bil mogočen, četudi ne prijeten in koristen, v XVII. stol. Če se tedaj tudi s to razdelitvijo strinjamo, odobravati ne moremo, da je pisatelj ločil v najstarejši ddbi malorusko književnost od včlikoruske in tako imputiral XI. in XII. stol. tendence naše sedanje dobe. Rad bi včdel, kaka razlika je med tako imenovanimi novgorodskimi spomeniki in južnimi v literarnem oziru; je li ta razlika tolika, da se res mora književnost že v tej stari dobi deliti ? Mislim, da ne. Razlike so samö jezikovne in to še jako minimalne; jezik teh spomenikov ni bil niti včlikoruski niti maloruski, bil je cerkven, v katerem je najti samö nekaj vpliva nacijonalnega jezika, /daj . menj zdaj več, kakor je ravno dotični spomenik pisan z večjo ali manjšo pazljivostjo. Res se dd po kritični jezikovni analizi določiti o nekaterih spomenikih, kateremu ruskemu narečju prispadajo, t j. katero narečje je na njen cerkvenoslovanski jezik nekoliko vplivalo, v ostalem pa dotični najstarejši spomeniki še niso jcar' eco/r.v produkti ruske književnosti, nego splošno slovanske cerkvene književnosti. Tako malenkostne jezikovne razlike gotovo ne opravičujejo, da se že najstarejša doba književnosti deli po istih principih, kakor sedanja. Zato mislim, da ne bode krivo n. pr. znano Ostromirovo evangelije prištevati ravno toliko včlikoruski kakor maloruski književnosti, ravno tako prispada tako imenovani Nestorjev letopis ne samö maloruski, nego jednako tudi ve-likoruski književnosti, in če bi hoteli že biti jako natančni, tedaj bi morda rekli, da se prištevaj lavrentinski rokopis tega zbornika včlikoruski, a ipatiu» kodeks te kronike maloruski literaturi. Pisatelj tudi ni naštel vseh zbornikov, v katerih je najti vpliv južnega ruskega narečja; tako je pozabil omeniti Dobrilovo evang. iz 1. 1164., Tipografsko evang. Nr. 7 iz XII. stol., Tipograf. evang. Nr. 6 iz XII.—XIII. stl., Irmoloj Grigoroviča iz XII.—XIII. stol., kodeks Hankenstein., Ephrema Syr. iz 1. 1288., Holmsko evang. iz XIII.—XIV. stl. etc. in tudi evang. Mstislavovo, evang. Jurjevskega samostana in evang. iz 1. 1092. so spomeniki z maloruskim vplivom. Pisatelj se je popolnoma izognil vprašanju, je li staro kijevsko narečje res malorusko narečje, ali pa prispada včlikoruskemu, kakor to trdi A. So- bolevskij (Očerki izi» istorij russ. jazyka str. 68, 116 in ŽMNPr. i88?., fevr. str. 349—356), s katerim se pa ne strinja Jagič (Cetyre kritiko-pa-leograf. staty str. 98—102). Književnost je v tej knjigi tako obravnavana, da pisatelj pri vsaki dobi poda naj|X>prej splošen zgodovinski pregled, kateremu nasleduje literarni pregled, kjer se označuje kratko in jedrnato značaj vse döbe, za tem nam opisuju cerkveno literaturo in sicer najpoprej životopise in potem šele spomenike in na konci vsake döbe riše nam svetsko književnost v istem redu. Na ta način je gotovo jako ustregel prof. Ogonovski svojim rojakom in jim podaril izborno književno zgodovino, za katero moramo zavidati Malorusom. Željno pričakujejo oni, kakor mi nadaljevanje tega lepega dela, katerega važnejšo in gotovo še obširnejšo polovico naj bi pisatelj skoraj dogotovil in skupno objavil. V. Oblak. Popravki: 24315 zbor«, m zbor«. — 243*® sledeč//// m. sledeč**///. — 245* če pomislimo m. ce si p. Prilogi k Preširnovemu životopisu. Priobčuje Fr. Leveč. II.*) Preširnova doktorska diploma. Našla se je dragocena närodna svetinja — doktorska diploma našega Preširna. To doktorsko diplomo je hranil umrli radovljiški c. kr. notar Janez Prešern, sorodnik našemu pesniku. Ko je leta 1886. umrl, rekla je njegova vdova g. Schorlu, upokojenemu c. kr. okrajnemu tajniku, naj si k&j iz njegove zapuščine vzame za spomin. G. Schorl si je izbral Preširnovo doktorsko diplomo, katere pristen prepis tu podajemo čestitim bralcem. Iz te diplome je razvidno, da je bil »ornatissimus doctissimusque vir Franciscus Prefhčrn, Illyrus Rodainensis* na dunajskem vseučilišči promoviran dnč 27. marcija 1828. leta doktorjem prava. To diplomo hrani sedaj še g. Schorl v Radovljici, po svoji smrti pa jo hoče voliti dežčlnemu muzeju Rudolfinu v Ljubljani in tako smemo upati, da se ta dragoceni spomin na našega pesnika-velikana ohrani za vse poznejše čase. Aleksander Hudovernik. *) Prvi kos tega Članka, obsezajoč dva lista, katera je Preširen 1. 1833. in 1. 1836. pisal Čclakovskemu, natisnen je v »Ljubljanskem Zvonu« 1. 1881. na 49. in na 110. strani. Ured. Diploma sldve tako: (Kolek za 2 gld.) NOS RECTOR ET ANTIQUISSIMA AC CELEBERRIMA UNIVER-SITAS VINDOBONENSIS LECTURIS SALUTEM. Laudabile imprimis majorum nostrorum institutum est, ut qui ho-nestis studiis atque artibus diu sese dediderunt, antequam ad vitae communis usum atque ad praxim sese conferant, ante omnia subeant examina rigorosa, ut debitum eruditionis sua; testimonium legitimo acquirant modo. Cum itaque ornatissimus doctissimusque Vir FRA>»TCISCUS PRESHfcRN, Illyrus Rodainensis, diligentem assiduamque juris prudentia; multos annos oj)eram navasset atque jam ad exhibenda doctrina; sua* specimina paratus esset petiissetque a Nobis, ut ipsum titulo academico, doctrince sua; conve-nienti ornaremus. Nos cum honestissima; aiquissimjeque ipsius petitioni hac in parte deesse non possemus, ipsum primo per universam jurisprudential« accurate examinavimus, ac deinde theses ex omnibus juris speciebus desumtas, publice adversus omnium opponcre volentium argumenta objectioncsquc tu-entem audivimus. In quibus omnibus cum prceclaram eruditionem suam ac juris peritiam abunde Nobis probassct, libenter contulimus petenti honorem, qui virtuti et honestis studiis debetur. Quapropter potestate Nobis ab Augustissimo Imperatore Francisco I. concessa, eundem Franciscum X. Prefhčrn die vigesima septima Martii Anno millesimo octingentesimo vicesimo octavo DOCTOREM IN JURE pronuncia-vimus ac declaravimus, dedimus ac damus ei potestatem cathedram doctoralem conscendendi, ac de jure respondendi, consultandi, cccteraque exercendi, qua; juris doctores exercere solent. Tribuimus ei insuper privilegia omnia ac pra> rogativas, qua;cunque vero juris doctori legibus vel consuetudine tribui solent. In quorum omnium fidem diploma hoc publicum majori Universitatis sigillo signatum, nec non manu Notarij inclyta; facultatis juridical subscriptum ei dari curavimus. Viennce Austria;, anno mense et die supra dictis. Carolits ab Adlersburg Dr. m. p. Sac. Ges. Reg. Maj. a Cons. Regim. Camera; aul. et inf Aust. Studii jurid. et polit. Director, Facult. Prases ht. Rector. Joan. Michael Schoenauer m. p. Juris univ. Doctor, aula; judiciorumque advocatus, inclyta; facultatis jurid. Decanus et promotor. Josephus Spendou m. p. S. S. Theol. Doctor, excelsi Regim. infer. Austr. consiliar. actual. E. M. V. canon, capit. Pra;positus, Pradat. inful. Decanus in Kiernberg, inter Status prov. Ord. Praelat. mem-brum. Universitatis cancellarius. Joannes Sigismundus Rizy Dr. m. p. Facult. jurid. Notarius. L. S. m. Izpričevalo dr. Fr. Preširna, koncipijenta pri advokatu dr. Leopoldu Baumgartenu v Ljubljani. (Kolek za 2 gld.) Original. Zeugniss. Auf Ansuchen des Herrn Dr. Franz Preshern bestätige ich hiemit, dass er seit dem iten September 1828 bis 9. May 1829 die Advocaten-Praxis bey mir genommen, meine Kanzley während dieser Zeit ununterbrochen sehr fleissig besucht, sich in allen ihm übertragenen Arbeiten als Mann von besonderer Geschicklichkeit und gründlicher Gesetzkenntniss gezeigt und der Art ausgezeichnet habe, dass er bey seiner sonstigen Ordnungsliebe und seinem streng moralischen Lebenswandel Jedermann zur gegründeten Hoffnung berechtigt, er werde als Advocat den Anforderungen der hohen und höchsten Behörden vollkommen entsprechen und seinem Gremio Khre machen. Urkund dessen meine eigenhändige Fertigung. Laibach den 15. May 1830. Leopold Baumgarten, beeideter Hof- und Gericht sad voea t. IV. Dr. Fr. Preširen, praktikant pri c. kr. kamorni prokuraturi v Ljubljani. Nr. 942. i. 1829. [: Gubernium :] Koncept. Mit dem in anliegenden mit 3 Beilagen instruirten Gesuche bittet Franz Preschern,*) welcher das Studium der Rechtswissenschaft mit rühmlichem Erfolge zurückgelegt und auch das Doctorat auf der Wiener Universität erlangt hat, um die Aufnahme als beeideter unentgeltlicher Con-cepts-Praktikant bei dieser gehorsamsten Kammerprocuratur, mit dem Wunsche, die begonnene Krimminaljustizpraxim bis zur Vollendung der zur Zulassung zur diesfälligen Prüfung vorgeschriebenen Zeit fortsetzen zu dürfen. Obgleich er sich bis zur Zurücklegung besagter Krimminal-Justitz-praxis dem diesämtlichen Dienste, in welchem er sich flir eine öffentliche Anstellung auszubilden vorhat, nicht ausschliesslich wird widmen können, muss dem Amte bei seiner bekannten Verlegenheit und mehrmal geschilderten Verhältnissen jede Art freywilliger und unentgeltlicher Aushilfe sehr willkommen seyn. Indem man daher, nicht den mindesten An- *) Čudno so pačili pesnikovo ime že takrat: Univerza piše pravilno Pre/7/črn (kar mi v tisku nismo mogli zazuamenovati), dr. Baumgartcn Premeru, komorna prokuratura in gubernij pa Predem! Ured. stand nimmt, sein dies falliges Gesuch fürwortlich zu unterlegen, geruhe das Hochlöbl. k. k. Gubernium dessen gebettene Aufnahme zu bewilligen, und an ihn das Aufnahmsdekret auszufertigen, sohin in den Eid zu nehmen oder zur Ausfertigung und Beeidigung desselben diese Kammerprocuratur zu ermächtigen. Die k. k. Kammerprocuratur: L. den 27. April 829. Scribatur! Sc heue hens tuel m. p. 2. Nr. 9707. Original. Dem k. k. Fiskalamtc wird in Erledigung seines anher erstatteten Berichts vom 27. v. M. Z. 943 hiermit die Bewilligung ertheilt, den absol-virten Juristen Franz Preschern, welcher das Studium der Rechtswissen Schäften mit rühmlichen Erfolge zurücklegte, und auf der Wiener Universität auch das Doctorat erlangt hat, bei dem Umstände, dass er mit allen erforderlichen Eigenschaften zum Antritte der Concepts-Praxis ausgerüstet ist, zur vorgeschriebenen sechswochentlichcn Prüfungspraxis zuzulassen, und ihm zu gestatten. (No, ta nemščina ni ravno vzorna! Ured.) Uibrigens versteht es sich von selbst, dass der Prüfungs-Kandidat Preschern zur Beibringung der vorgeschriebenen Erklärung hinsichtlich seiner standesmässigen Versorgung bis zum Eintritte in eine mit Besoldung verbundene Anstellung zu verhalten seye, welche Erklärung seiner Zeit anher vorzulegen seyn wird. Nach Verlauf der vorgeschriebenen sechswochentlichcn Prüfungszeit hat das k. k. Fiskalamt sohin über die Verwendung, Fähigkeiten und das moralische Betragen des Kandidaten gewissenhafte berichtliche Anzeige anher zu erstatten, worauf demselben dann wegen dessen Beeidigung weitere Weisung ertheilt werden wird. Die Beilagen des hiedurch erledigten Preschemschen Gesuches folgen nach genommener Einsicht hier im Anbuge zur Zustellung an den Bittsteller wieder zurück. Laibach am 7. May 1829. Schmidburg m. p. v. Fr adeneck m. p. An das k. k. Fiskalamt hier. 3- Nr. 1042. Koncept. An Herrn Dor. Franz Preschern hier. Ueber Ihr mit diesämtlichen Berichte von 27. v. M. Z. 942 dem 3*/. hohen Gubernio vorgelegtes Gesuch, dessen Beilagen in •/• rückfolgcn, hat hochdasselbe mit Dekret von 7-/8. d. M. Z. 9707 zu bewilligen geruhet, Sie rücksichtlich des erlangten Doctorats und ausgewiesenen erforderlichen Eigenschaften als unentgeltlichen Conceptspraktikanten bei dieser k. k. Kammerprocuratur aufzunehmen, und zur vorgeschriebenen praxis zuzulassen. Zu diesem Eide und da man der Aushilfe dringlich benöthiget, werden Sie angewiesen, morgen um 10 Uhr zur Ablegung des Verschwiegenheits-Eides hier Amts zu erscheinen, und sogleich die Dienstesleistung zu beginnen. L den 9. Mai 829. Die k. k. Kammerprocuratur: Scribatur! Scheuchenstuel m. p. Eidesformel. Ich schwöre zu Gott dem Allmächtigen einen wahrhaften Eid, dass ich in allen mir anvertraut werdenden Geschäften die strengste Verschwiegenheit beobachten werde, so wahr mir Gott helfe Dr. Franz Piefhdrn. (Podpis je svojeročen.) (Dalje prihodnjič.) m- Dr. Valentin Z a. r ri i k. f Na včliki petek, dne 30. marci ja t. 1. ob 3. uri popöludue umrl je v Ljubljani na sv. Petra cesti h. štev. 41. po dolgem triletnem bolehanji blagorodni gospod dr. Valentin Zamik, obče znani advokat, pisatelj in domoljub slovenski. Valentin Zamik je bil sin ubožnih roditeljev, porojen dnč 14. janu-varija 18^,7. leta v Repnjah v vodiški fari pod Šmarijino goro. Rojstvene hiše njegove ni več, ker je zapuščena razpala pred desetimi leti. Oče njegov je imel malo kmetijo v najemu, a da bi bolje vzgojil otroke svoje in da bi si tucli käj več zaslužil, preselil se je leta 1838. v Ljubljano, kjer je stanoval najprej v Kravji dolini in pozneje na Šempeterski cesti. I)asi je bil le navaden delavec v tedanji ljubljanski cukrarni ter je služil sam<3 po pol goldinarja na dan, vendar je bil vedno naročen na »Novice* in na »Zgodnjo Danico * ter je ostro vladal in vestno-krščanski vzgajal četvero svojih otrök: pokojnega Valentina, Marijico, Matijo, zdaj župnika v Srednji Vasi, in Brnarda, ki je pozneje železniški uradnik umrl v Zaprešici na Hrvaškem. Ker je bil Bmard sošolec moj, zahajal sem že pred dvajsetimi leti 20 večkrat k Zarnikovim. Z nekako sveto grozo me je naudajal špartanski red, ki je vladal v tej obitelji. V cerkev in v šolo je bila Brnardu vedno odprta pot, na dvorišče sva si upala le tedaj, kadar očeta ni bilo domä in spremiti na ulice me je smel šele, ko je zvršil prvo latinsko šolo! Ko je leta 1857. pogorela ljubljanska cukrarna, bil je oče delj časa brez zaslužka, in takrat je bilo pri Zarnikovih mnogokrat več molitve nego kruha. Napösled je bil delavec ljubljanske mestne občine in živo se spominjam, kako mi je dr. Zamik večkrat ponosno pripovedoval, da je oče njegov nekdaj po ljubljanskega mesta ulicah smetf pometal, kar sem ga mnogokrat tudi sam videl. V takih razmerah je prebil Zarnik otročja svoja leta! Kje in kako je dr. Zarnik pričel študije svoje, to je z nedosežnim humorjem sam opisal v p Ljubljanskem Zvonu* 1. 1881. v, žk\, nedovršenem članku Jz polu preteklega časa«. Ne bode se kesal nihče, kdor ta članek znova prebere! Zgodaj na gimnaziji se je začel učiti modčrnim jezikom in ko je leta 1855. prebil maturo, bil je francoščini, italijanščini in angleščini popolnoma včšč v besedi in pisanji. Razven tega, da je imel poseben dar za jezike, bil je tudi vstrajno priden dijak. Do 7. ure zvečer je navadno poučeval druge, da si je zaslužil hrano in obleko, od 7. do 9. ure se je učil tujim jezikom, po 9. uri je študiral navadne šolske predmete v mali sobi z jednim oknom, kjer je razven njega spalo po pet druzih oseb. V krčmo do osme šole ni šel nikdar. To bogato znanje jezikov ga je prežfvilo ves čas tudi na Dunaji, kamor je odšel jeseni leta 1855. Zapisal se je najprej v modro-slovno fakulteto in se tako pridno učil zgodovini, da je bil član historičnega seminarja. Ker takrat za stolico v Italiji nepriljubljene avstrijanske zgodovine v Padovi vlada ni mogla dobiti docenta, nagovarjal je prof. J a c g e r Zamika, naj bi se on pripravil za to stolico. A Zarnik je to ponudbo odklonil ter leta 1858., ko so se kazala prva znamenja nove prostejše döbe, prestopil celo na pravoslovno fakulteto, kjer je študije svoje zvršil leta 1862. in bil leta 1864. v Gradci promoviran za doktorja prava. Od leta 1862. do leta 1867. bil je potem dr. Zarnik odgojevatelj pri baronu Levinu Rauchu, pozneje banu hrvaškem. Leta 1867. nahajamo ga odvetniškega kon-cipijenta pri dr. Ploji v Ljutomeru, 1. 1869. pri dr. J. Razlagu v Brčžicah, od 1. 1869. do 1871. pri dr. I/)rberji v Mariboru, od 1. 1871. do 1870. pri dr. Ahazhizhi v Ljubljani. Naslednje leto 1877. odprl je dr. Zamik advokat v Ljubljani svojo pisarno. Že leta 1872. bil se je poročil z gospodično Ano Kosovo iz obče znane in spoštovane närodne rodbine v Ljubljani, katera mu je porodila troje otrök: Miljutina, Igorja in Borisa, izmed katerih pa je srednji umrl že pred očetom. Ko je leta 1867. z Giskrovim ministerstvom Avstriji napočila svobodnejša döba in so se tudi Slovenci začeli oglašati po taborih, poprijel se je dr. Zarnik strastno javnega političnega delovanja in je zarad izredne drastične zgovornosti svoje zaslul kmalu po vsi Sloveniji. Udeležil se je glavni govornik taborov v Ljutomeru, Ormoži, Žalci, na Vižmarjih, v Sevnici, v Vipavi, v Žopračah, v Cerknici, v Bistrici pri Pliberku in v Grabštajnu — in po pravici so ga imenovali Slovenci očeta slovenskih taborov. Dnč 24. maja 1869. leta izvolili so dr. Zamika v Trebnjem tudi v dežčlni zbor kranjski, v katerem je ostal do 1. 1884.; bil je vrhu tega več let tudi deželni odbornik, od 1. 1876. do 1887. pa mestni svetovalec ljubljanski. Po javnih zastopih, kjer poslancev čaka glavno delo v odsekih, ni se dr. Zarnik odlikoval s posebno vstrajnim delom, bil pa je mnogo slavljen govornik v dežčlnem zboru in v mestnem svetu, zlasti dokler je bila närodna stranka v obeh zastopih v manjšini. Gövori njegovi navadno niso bili temeljiti, kajti dr. Zarnik je govoril vedno ex abrupto ali pa površno pripravljen; toda beseda z nekoliko prijetnim hrvaškim akcentom mu je tekla gladko kakor laško olje, ali pa je silovito in strastno bruhala na dan kakor hudournik. Drastični humor, prijetna šala, pereča ironija, zlobna, brezozirna, pcrsiflaža — vse mu je bilo na razpolaganje. Ker je bil poleg tega izveden zlasti v novejši zgodovini; ker je strastno prebiral gövore slavnih politikov in spise francoskih in angleških humoristov in satirikov ter včdel vse polno anekdot iz parlamentaričnega življenja; ker ga je pri vsem tem podpiral izboren spomin; ker je glas, gestikulacija in vsa originalna osebnost bila v soglasji z vsebino in z načinom njegovega govora; ker proti političnemu nasprotniku ni poznal nobenega ozira ter se mu je večkrat bližal s pestjo nego z rokavicami: tedaj je naravno, da so njegovi govori ugajali zlasti širjemu občinstvu in da je dr. Zarnik zaslužil imč pravega ljudskega govornika. Naravno je pa tudi, da je morala slava takega govornika oveneti po vseh zastopih, kjer so se predmeti stvarno obravnavali, ali kjer se je glavno delo preneslo v odseke in so se v javni seji oglašali samö zmerni in stvarni glasovi dotičnih poročevalcev in govornikov. Zgodaj na gimnaziji, kjer so bili Zamiku poleg drugih sošolci Veče-slav Bril, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek, Fran Erjavec, Jos. Stritar, vzbudila se je v Zamiku prava närodna zavest, katera je dala pravec vsemu poznejšemu življenju njegovemu. Zgodaj so se ti mladeniči urili tudi v spisovanji slovenskem ter v osmi šoli (razven Stritarja) 1. 1854-/5. osnovali dijaški zbornik >Vaje*, katerega so napisali šest knjig. Javno pa seje V.Zarnik prvič oglasil v »Novicah« 1. 1861. dnč 29. maja, kjer je v dopisu z Dunaja pod naslovom »Obraz državnega zbora"1 s krasnim humorjem in ostrim peresom tako živo naslikal tedanji prvi avstrijanski državni zbor v »Schmerlingovem gledišči4 in glavne njegove govornike in stranke, da je bil večerni list Zangove 20* »Presse*, ki je objavil prevod Zarnikovega dopisa, na Dunaji v treh urah ves razprodan in da so ta dopis ponatisnili vsi tedanji večji časopisi avstrijanski: tako dunajski »Vaterland*, češki »Narodni Listy* in »Pozor*, poljski »Czas* v Krakovu in »Przegladc in »Glos* v Lvovu, madjarski »Pesti Naplo* v Pesti in hrvaške »Narodne Novine* v Zagrebu i. dr. Odslej je Zamik pridno z Dunaja dopisoval »Novicam* in vsi ti dopisi so pisani tako krepko in izvirno, da so se ljudje kar trgali za liste »Novic*, ki so prinesle kakšen Zamikov članek. Vrhu državnozborskih stvarij je opisal 1. 1861. v »Novicah* tudi potovanje svoje in dr. Tomana na Češko pod naslovom »Štirje dnevi v zlatni Pragi*. Leta 1862. oglasil se je z originalnimi »Pismi slovenskega turista*, katerim je dodal še pamflet »Don Quixot* zoper znanega kranjskega poslanca v tedanjem državnem zboru in pa izborne »Originale iz domačega življenja«. Vsi ti spisi kažejo, da je pisatelj hodil pri angleških humoristih v šolo in da je to, čemur se je naučil tam, znal združevati s pravim domačim humorjem v blagodejno celoto. Po pravici so ga takrat Slovenci imenovali prvega slovenskega h umori stične ga pisatelja. Leta 1862. oglasil se je dr. Zamik tudi v leposlovnem »Glasniku*, kjer je priobčil dve povesti, kateri moramo prištevati boljšim pripovednim proizvodom tistega časa. Prvi je naslov: »Ura bije, človeka pa ni!* — druga se imenuje »Maščevanje osode*. Obe je dr. V. Gaj preložil tudi na hrvaški jezik. Dr. Zarnik se je že leta 1868. udeležil v Celji posvetovanja, pri katerem so štajerski rodoljubi ustanovili »Slovenski Narod* in od tega časa, zlasti pa od 1. 1869., ko se je bil v Mariboru seznanil z Jurčičem, ostal je v vseh slučajih zvestoudan temu listu in ž njim osnovani »Narodni Tiskarni*. Kaj in koliko je pisal za ta list, tega danes ne moremo naštevati, bilo bi to tudi nemožno, ker svojih člankov ni vselej podpisoval, dasi jih je navadno lehko spoznati po načinu njegovega pisanja; vendar lehko trdimo, da je briga za ta zavod in list polnila velik del njegovega življenja zadnjih let in da bi se na nagrobni spomenik z ozirom na »Narod* in na »Tiskarno« dr. Zamiku pristojalo zapisati Vergilijeve besede: Et quorum magna pars fui! »Narodna Tiskarna* bi večletnemu predsedniku svojemu zahvalnosti svoje ne mogla lepše izkazati, nego da bi humoristične in leposlovne spise dr. Valentina Zamika in najlepše in najoriginalnejše govore njegov zbrala v lep zvezek ter jih podala närodu slovenskemu, kateremu je bil pokojnik ves čas .življenja svojega udan z dušo in telesom! Fr. Leveč. LISTEK. Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važuejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali: — Josipa Jurčiča zbrani spisi VII. zvezek. Uredil Fr. Leveč. Založila in natisnila »Narodna Tiskarna« v Ljubljani 1888, 8, str. 242. — Cena vezanemu zvezku po i gld, nevezanemu po 60 kr. — Vsebina: I. »Lepa Vida«. Roman (»Zvon« 1877.) — II. »Ivan Erazem Ta te nb ah«. Izviren historičen roman iz sedemnajstega veka slovenske zgodovine. (»Slovenski Narod«. 1873.). — Jurčičevih zbranih spisov je izšlo dosedaj VI zvezkov. Od teh jih je še nerazpro-danih: I. zvezka še 575, II. še 779, III. zvezka še 1016, IV. zvezka še 1137, V. zvezka še t235, VI. zvezka še 1574. Skupno tedaj 6316 zvezkov. Prodalo se je Jurčičevih knjig tekom leta 1887. vezanih 409 zvezkov, nevezanih 659 zvezkov. Skupno tedaj 1068 zvezkov. Dohodkov je bilo gld. lobo gld. 55 kr., troškov pa 1004 gld. 78 kr. Da se Jurčičevi zbrani spisi tako počasi razpcčavajo, krivo je pač, da je veliko njegovih del po prvotnih izdavah še med ndrodom, glavni vzrok je pa gotovo le ta, da Slovenci nimajo za leposlovne proizvode urejene trgovine s knjigami, in najmenj še kako kolportažo. Obračamo se torej do vsega slovenskega razumništva, da prične agitacijo za razprodajo Jurčičevih zbranih spisov. Posamičniku bode pač lehko v svojem kraji dobiti nekaj naročnikov, od katerih naj pobere denar in ga odpošlje »Narodni Tiskarni« po poštni nakaznici. Ta mu bode doposlala potem naročene knjige, katere lehko razdeli med nabrane naročnike. To delo posameznika ne bode stalo preveč truda, stvdri bode pa s tem le mnogo koristil. Gotovo malo častno bi bilo za ves slovenski nilrod, ko bi dela prvega pripovedovalca našega Jurčiča v shrambah starela in bi jih ne bral tisti narod, katerega je Jurčič toli ljubil, za katerega je žrtvoval in neumorno delal vse svoje življenje. Najlepši spomenik njegov bode, da vsak Slovenec in vsaka Slovenska pozna njegove spise. Nove muzikalije. I. Ilimna zlatomašniku sv. očetu papežu „Leonu XIII." Zložil Anton FoersUr. To himno je prinesel „Cerk. Glasbenik" v 12. št. svojih prilog 1. 1SS7. Upravljena je bila takrat za jeden glas iu za orgije. Pozneje je to himno pre-komponiral g. skladatelj za moški zbor s tenorovim solo. V tej obliki je pel „Slavec" pri papežki slavnosti v Ljubljani to himno, o kateri trdimo, da je izreduo lepoglasna, veličastna in impozantna. Značaj himne v tej pesmi je popolnoma pogojen. Služila bi prav dobro za posebne slavnosti, osobito gg. novomašnikom, zlatomašnikom in sploh jubilantom. Zatorej uljudno prosimo, da bi kdo izmed naših pesuikov blagovolil tekst tako prirediti, da bi se lehko pel pri omenjenih slavnostih. Škoda bi bilo krasne himne, ko bi se morala zarad zastarelega teksta položiti ad acta. Partitura stoji 36 kr., glasovi tudi toliko. (Solo za tenor se nahaja samtf v partiturij. Delo se dobiva pri g. skladatelji. G. Anton Foerster me je naprosil opozoriti č. gg. čitatelje „Zvonove" na naslednje tiskovne pomote v njegovi „Domovini". (Gl. Matice zvezek XVIII). St. 5. V 4. taktu tenor solo moia zadnja glaska biti /is, mesto c. V 0. taktu mora biti druga glaska v basu b in ne a, sicer napravlja s tenorom kvintno paralelko. Ligatura v basu pa je boljša zato, da pevci gotovo vzdrže ta b, ki nosi dve harmoniji. Pri piki bi utegnili pevci prezgodaj dihati iu harmonično vez pretrgati. V tenoru te nevarnosti ni, ker ima v vsem taktu g. V 5. taktu himne pa morajo stati v tenoru in basu v 4. udarci osminke. — II. Velikonočne pesmi. Zložil in prečastitemu gospodu Adolfu Harmelju, župniku v Šebreljah, hvaležno poklonil Janez Laharnar, orgauist na Št Vidskt Gori. (Pošta pri sv. Luciji na Primorskem). Cena partiture je 40 kr. Marljivi in nadepolni mladi g. skladatelj nam podaje v tem zvezku 7 čvetero-glasnih velikonočnic na znane tekste. Za dodatek je pesem „Ti si Peter" za sopran, alt in orgije. Pesmi niso zverižene, zapletene in težko razumne; so pa jedrnate, živahne in pobožne. Ilarmonizacija je v resnici prav dobra. Izpeljava posameznih glasov ni težka, ker noben glas ne prekorači stavljenih mej. „Allelujo" pa je g. skladatelj zvršil tako, da jeden glas nastopa za drugim, posnemajoč prejšnjega. Pokazal je s tem, da se bo sčasoma znal brez strahii spuščati v kontrapunktični ogenj. Čestitamo vrlemu mladeniču in pesmi njegove živo priporočamo. III. Slovenske pesmi za sopran, alt, tenor in bas. Uglasbil dr. Benjamin Ipavec. (Graz. Karl Ludwig Ring, 4). III. zvezek. Lastnina izdajatelja. Cena 70 kr Tiskala Engelmann in Mühlberg v Lipsiji. Delo obseza na 9. strančh naslednje skladbe: 1. Vstala je narava (bes. T. Jenkove); 2. Slovenka (bes. M. Vilharjcve); 3. Potoku (bes. J. Stritarjeve); 4. Nazaj v planinski raj! (bes. S. Gregorčičeve); 5. Hrepenenje po pomladi (bes. J Stritarjeve). Radostnega srca pozdravljamo novi umotvor našega občeznanega in priljubljenega g. skladatelja, s katerim je slovensko glasbeno literaturo pomnožil zopet za pet lepih napevov. Skladba prva jc (lična. Zavoljo pogostne kromatike ni lehko izvršna, a trud se bo gotovo dobro izplačal. Druga je ljubka in nežna pesemca v ljudskem tonu. Tekstu se dobro prilega. Tretja je pesem, ki ima mnogo domačega v sebi. Četrta je najboljša. G. skladatelju čestitamo na tej pesmi, ki se bo kmalu pri nas udomačila. Peta je tudi dobra pesem; le tempo naj se vzame počasno. Nenavadnih postopov v harmoniji skladatelju, kakeršen je g. dr. B. Ipavec, nikakor ne smemo šteti v nevednost ali napake. Oni so le rezultat študije takih harmoni-jcslovcev, ki dovoljujejo postop zmanjšanih kvint v čiste in ne naopako; potem nenaravno razvezo septim i. t. d. (glej Marx, Lobe i. d.) Skladbam sicer ni treba dajati posebej hvale, ker je znauo, kako dobro zna ubrati g. skladatelj ndrodne strune in oveseliti slovensko srce, vendar je naša dolžnost, da jih toplo priporočamo. D. Fajgelj. Hrvaška književnost se najbolj razvija po časopisih in književnih društvih, ^P pobero skoraj vse pisateljske moči ndroda hrvaškega. Pa saj niti treba ni, da bi bilo drugače, kajti ni je stvarf v duševnem življenji hrvaškem, da ne bi imela društva in glasila svojega. Redki so torej književni plodovi, ki po drugi poti prihajajo na svetlo. V Rosni se v tem še zmeraj odlikujejo tamošnji frančiškani. Prišel je na svetlo že tretji zvezek zbranih »Pjesničkik diela« fra Grge Martiča, ki je »Zvonovinic čitateljim vsaj po imeni dobro znan. V Zagrebu je akademijska knjigarna izdala Amicisovo ,,Srdee*\ katero je na hrvaški jezik preložil Petar Kuničič. Prodaja se po 80 novih. Od „Spisa Stjepana Mi-/rova Ljubih" tiskan je I. zvezek, ki obseza životopis in nekoliko pripovedek tega bistroumnega hrvaškega pisatelja. Za tisek pripravljajo: Josip Ljubic Dinkov zbirko „izvirnih pesem", katerim je Avgust Harambašič napisal predgovor; Utješenovič-Ostrožitiski popravljeno in pomnoženo izdauje pesniškega svojega dela „Nedjelka"; Ivan Lepuši/ v Sarajevu pa svoje ,j>jesničke prvenceki jih je po večem že priobčil po raznih časopisih. Znana pisatelja Harambašič iti Kokotovie sta za hrvaško ljudstvo spisala „pismovnik za ve potrebe gradjanskoga zivotaK'. Cena tej koristni knjigi je I gld. Marljivi dr. fobmayer je spisal novo zdravoslovno črtico ,,Naša kttla, kakova jest, a kakovo treba da bule" V Dobrovniku sta prišla na svetlo dva nova zvezka že večkrat oglašenega Biankinovega dela: »O uzgoju i njegovanju cviela, uresnog grmlja i drvela.* V Oseku je enciklopedija dra. Zocha dospela do 19. snopiča. Bosenski frančiškan Ha ti nil je dovršil imenitno svojo „poviest katolilke crkve i /ranjevalkoga reda.* Stjepan Basarilek je popravil in čisto pre-naredil svojo „Pedagogijo", od katere je nedavno v tretjem izdanji prišel na svetlo I. del: »Uzgojoslovje.« Prof. Petar Nenin je sam založil svoje primjere iz deskriptivne geometrije." Najimenitnejša in najkoristnejša knjiga, ki je zadnji čas prišla na svetlo, pa je gotovo hisiorijski „atlas" za razumevanje hrvaške zgodovine, ki ga je izdelal in izdal neutrudljivi profesor Vjek. Klaic. To je čisto nova prikazen na književnem polji hrvaškem in gotovo je bo vsakdo vesel, kdor se zanima za domačo zgodovino, ter hvaležen učenemu gospodu profesorju, da se je lotil tako težavnega dela, kateremu je le on kos. Za notranjo, znanstveno vrednost tega začetja porok nam je že sam6 ime profesorjevo ; ali tudi zunanja oblika historijskega atlasa hrvaškega je tako ukusna in dovršena, da bi bila vsakemu drugemu nrfrodu na čast. Priporočamo torej ta atlas, s katerim je gospod Klaič povzdignil vrednost vsem knjigam in razpravam o hrvaški zgodovini, kar najbolje vsakemu omikanemu Slovencu. — Hrvaška Matica je bosenskemu frančiškanu fra Dobroslavu Božiču podelila podporo, da izda I. zvezek perijodičkega spisa „Novi prijatelj Bosne". O letošnjem delovanji Matice HrvaŠke sploh bomo poročali drugo pot, za danes omenjamo le to, da je ravno dotiskana peta knjiga prevodov grških in latinskih klasikov, v kateri je ,,Herodotova poviest', ki jo je prav lepo pohrvatil naš rojak profesor dr. Musil. — 86. knjiga „Rada", glasila jugoslovenske akademije, ima to-le vsebino: »Kako je rabila riječea lrez novoj slovcuskoj knjiži do prije 50 godina,« od prof. M. Valjavca; „Veznici u slovenskijcm jezici/na" od dra. T. Maretica; Besjeda predsjednika dra. F. Ralkoga u svečanoj sjcdnici dnč 7. prosinca 1887; izvještaj tajnika dra. P. Matkovila; in ,,Stavbene prilike u naših gradovih" od dra. F. Vrbanila. Ob jcanem je akademija izdala svoj letopis za drugo desetletje 1877 —1887, o katerem bomo o prvi priliki khj več izpregovorili Črtica o slovenskem liturgijskem jezika. V zadnjem zvezku »Ljublj. Zvona« čitam na str. 255. »Drobtinico slovenskega liturgijskega jezika na Slovenskem.« Želji pisateljevi, iziaženi koncem njegovih od rodoljubja navdihnenih vrstic, nekoliko ustrezaj ta-le skromen podatek: L. 188O. sem potoval po Dravski dolini. O tej priliki obiščem tudi obče znanega, posebno za severno mejo štirskih Slovencev velezaslužnega narodnjaka, preč. gospoda župnika Kocuvana v Vuhredu. Med raznimi pogovori mi pove, da poje pri slovesnih procesijah na Telovo itd. evangelije v slovenskem jeziku. V dokaz mi pokaže veliko knjigo, v koji so bila evangelija jako ukusno v novi slovenčini spisana. Tudi mi je pravil, »da so ljudje vedno globoko, do solz gineni, ko zaslišijo v mili materinščini s slovesnim glasom zapeti : »Gospod bodi z vami! . . . .« (Kdo se tu ne spomni pripovesti o sv. Metodu?) Je li to slovensko petje tam že od davna v navadi, ali ga je on sam uvel in če ga še sedaj na novi svoji župniji v Lempahu nadaljuje — to mi ni znano. Nadejem se pa, da pri bodočem obisku vse natančno pozvem. (Prosimo! Ured.) Ante Goričljdn. Dodatek spisu „Velesalo" itd., natisnenem v 8. št. (v 1. dan avgusta 1882. 1.) v „Ljublj. Zvoni" od 480. strani dalje. Na Koroškem Za Vrhom pri Bistrici blizu Svččan, kakor sem zvedel, govori sadvti, sadva, n. der Sattel, namesto: sadlo, sadla, n., "kar mi kranjski Sloveni izrekamo: sedlo, sedla; zatorej ima iz korenike: sed, sitzen Korošec tudi tukaj „a" namesto „e". K lemu je v „Kresi" 1 novembra 1S82. 1. na 582. str. citati, da Korošci Rožanskega razrečja veld: Salitn, kar na Kranjskem slove: Seljdn, kder se nam zopet kaže „a" na- mesto „e" v koreuiki sed, ker je znano, da Salan poleg Seljdn stoji namesto salljan ali sedjan zopet iz korenike sed' a vrhu tega nč pozabiti, da je „salo", namesto „selo" podstava besedi: Salan, ter da isto lice „salo" za „selo" nahajamo tudi v besedi; „Ve-l/salo" nam. „Vet/selo". Fr. Levstik f- Zopet nekaj o Gallusu. V zadnji št. letošnjega »Zvona« omenil je g. Janko Leban mojega lista, ki sem mu ga o Gallusu pisni dud z. jul. 1880. 1. S to objavo me g. pisatelj sili, da povem, zakaj si mislim našega glasbenega velikana rojenega v Idriji. Rad bi bil sicer svoje mnenje, d&, prepričanje o rojstvenem kraji Gallusovem zžise obdržal zato, da bi m£ni, rojenjd Idrijčanu, nihče ne mogel podtikati lokalno-patrijotičnih namenov; a ker zdaj o tem ne smem dalje molčati, naj zapišem o rojstvu Gallusovem to, kar vem: Bilo je leta 1847—48., ko sem mlad dečko rad obiskoval svojega sorodnika, J. F. v Idriji. Tu sem je zahajal devetdesetletni mož, katerega smo nazivali Tobijo. Je U to ime bilo krstno ali prijmek, ne vera. Znal pa je ta mož tako zanimivo o starih časih govoriti, da smo ga mladi in stari radi poslušali. Bil je živa kronika. Neki dan nanese govorica tudi na glasbo. Navzočni hišni gospodar Mihelec vneto proslavlja te.lanjega idrijskega organista Krašnjarja; potem še hvalno omeni slovečega Roba, ki je za prospeh glasbe, Živeč v Idriji, toliko dobrega storil i. t. d. Na to Tobija: »To je vse res, toda Idrija je imela muzikanta, ki mu ga ni bilo para na svetu. Stari oče moj mi je mnogokrat pravil, da sta nekdaj živela v Idriji brata učitelja Petelina, ki sta bila v muziki na silnem gldsu. Rojena sta bila v Idriji. Posebno se je odlikoval v muziki mlajši, kateremu so ljudje rekali Petelinov Ja k o p. Ta je bil tako umeten, da je znal sam muziko napisati, ki se je tako lepo slišala, kakor bi bili angeljci godli. Pozneje so Jakopa iz Idrije bili zapodili zato, ker se ni hotel v lutrovsko vero zapisati, kakor njegov brat. Od tistega časa se je izgubil in ljudje so mislili, da si je kje življenje vzel. Jaz pa sem v mladih svojih letih slišal pridigati škofa v Idriji, ki je omenil v vrsti slavnih mož, ki so se v Idriji rodili, tudi nekega velikega muzikanta, kateremu je dal čudno ime Galumbus. Stari poslušalci pa so bili ugenili, da je bil ta človek Petelinov Jakop iz Idrije, ki je tam nekje v deveti deželi umrl.« Tako je govoril stati, resnicoljubni mož, kateremu gre verjeti zlasti zato, ker je to pripovedoval brez namena in nepozvan. G. okrajni šolski nadzornik Lapajne pa je tudi v nekem spisu dokazal, da je za verske reformacije učiteljeval na protestantski šoli v Idriji Petelin. Kako dobro se to striuja s pripovedko Tobijevo! Sorodniki Petelinovi pa so Živeli še v tem stoletji v Idriji. Zadnji potomec te rodovine je imel prodajalnio na trgu blizu idrijske mestne farne cerkve in pozneje, ko je po smrti Petelina to pro-dajalnico in hišo bil kupil Kagnus, stal je še za grb nad prodajalnico železen petelin. Zaduji Petelin je bil bajfc celö ponosen na slovečega svojega sorodnika Jakopa. Mnenja svojega, da je bil Gallu? porojen v Idriji, sicer nikomur ne vsiljujem; trdno pa sem za svojo osebo prepričan, da so besede Tobijc resnične. Spočetka me je stvar malo brigala; ko pa sem pozneje čital v Mašekovi Ceciliji životopisue podatke o Gallusu, v katerih pravi pisatelj: »Gallus wurde in Krain, im Geburtslande seiner Vorältern geboren. Den Geburtsort kann ich leider so lange nicht bestimmen, bfs mich der gefrillige Eifer irgend eines Patrioten in den Stand setzt, nähere Auskunft über Gallus'Geburtsort und dessen Familienverhältnisse zu bringen « (Citat iz spomina.) Nato se živo domislim pri povedi Tobijeve. Rojstveni kraj Gallusov staviti s Kranjskega v kaualsko okolico na Primorsko, dozdeva se meni nevarno, ker se bojim, da bi kdo izmed nasprotnikov nabili potem ne prestavil kraja Gallusovega rojstva kam tja doli v deželo, »kjer limone cvettf, a makarone jedtf.« D. Fajgelj Občni zbor »Matice Slovenske« za leto 1887 bit je dnč iS. aprila t. 1. v mestni dvorani v Ljubljani. Udeležilo se ga je okoli 50 društvenikov. Društveni predsednik g. profesor Jožef Marn je v daljšem govoru razvil program Matičinega delovanja, poudarjal, da društvo napreduje, četudi počasi, omenjal, da je »Matica« dnd 4. februvarija zvršila 24. leto svojega obstanka in da bode tedaj prihodnje leto praznovala petin haj-sc t letnico svojo. Z ozirom na to okolnost bi bilo pač želeti Še živahnejšega zanimanja za »Matico«, da bi mogla dostojno praznovati 25. leto življenja in delovanja svojega. Govornik konečno izreka potem zahvalo gg. odbornikom, načelnikoma obeh odsekov, g. blagajniku, ki Že petnajst let spretno opravlja težki svoj posel, izvrstnemu g. tajniku, o katerem naznanja, da ga je odbor v zmislu pravil brez razpisa na novo . potrdil za daljša tri leta, kar je občni zbor odobrujč vsprejel v pdmnjo. Iz sklepnega računa za leto 18S7. posnemamo, da je imela »Matica« v tej döbi 13 267 gld. 35 kr. dohodkov in 9720 gld. 80 kr. troškov. Skupno premoženje se je leta 1887. pomndžilo za 2114 gld. 53 kr. ter zuaša zdaj 52.19'» gld 80 kr. — Dohodki leta 1888. so proračunjani na 6060 gld., troŠki na 55O0 gld , o;l zadnje vsote spada na izddvanje knjig za tekoče leto 3300 gld. Dolg glavnici, ki je leta 1881. znašal še na 1 10.000 gld., zmanjšal se je leta 1887. za 90b gld. 56 kr. ter znaša zdaj še 7729 gld. 9}>\v kr. Račun o tujem premoženji, kateremu upravlja drvš-veni odbor, kaže, da znaša zaklad za Vilharjev spomenik 326 gld. 60 kr., zaklad za Gostov spomenik 1156 gld. 88 kr. in Jurčič-Tomšičeva ustanova za literarne namene 2500 gld. 39 kr. Iz obresti te ustanove sta bili do dnč 31. decembra 1887. 1. razpisani dve častni nagradi po 200 in po 100 gld. za dve izvirni povesti Odboru sta doŠla dva rokopisa, o katerih v kratkem izreče sodbo svojo. Zaklad za Vodnikov spomenik je »Matica« izročila odboru, ki se je ustanovil v ta namen, da postavi Vodnflcu na javnem prostoru v Ljubljani dostojen spomenik. Iz obširnega poročila g. tajnika E. Laha povzdmsmo te točke: Leta 1887. je odbor izdal troje knjig: i. Letopis, uredil Fr. Leveč, 2 D-. Lam-petov »Uvod v modroslovje« in 3. Gogolove »Mrtve duše« v Gorenjčevem prevodu. Vse tri imenovane knjige obsezajo 52 tiskovnih pol. Tudi za leto? so doslej določene tri knjige, namreč: Letopis /a leto 1888. Urednik prof. dr. L. Požar. Večina spisov je že go tova, nekaj jih utegne priti kmalu, gotovo pa o pravem čani. To knjigo, obsezajučo okoli 20 tiskovnih pol, bode spet tiskala »Narodna Tiskarna«. — 2. »Slovenci in leto 18 j8.« kulturno-zgodovinska stvarna razprava, obsezajoča okoli 18 tiskovnih pol, spisal prof. J, Apih. Rokopis gre te dni k Blazniku v tisek - 3 Erjavčevi Izbrani spisi, I del, uredil Fr. Levee. Knjiga bode kot III. zvezek »Zabavne knjižnice« obseztla okoli 15 tiskovnih pol. II del te knjige izide prihodnje leto. Tiskala jo bode »Ka'.oli;ka Tiskarna«. Pravico do izda ve si je »Matica« pridobila od vdruha pokoju kovih dedičev. Ako se izmed dveh povestij, ki sta odboru došli na razpis častne nagrade iz Jurčič-Tomšičcvc ustanove, prisodi kateri razpisana nagrada, izide potem obdarjena povest kot četrta društvena knjiga v Milčevi tiskarni. Društvena knjižnica je dobila zadnje leto 2S0 knjig prirastka. — Književna zaloga je znašala koncem decembra 1887. leta 17.127 knjig in »827 zemljevidov, zmanjšala se je tedaj tekom lanskega leta za 539 knjig in 2*7 zemljevidov. Pri zalogi je skupila »Matica« lani nad 300 gld. — Leta 1885. je plačalo »Matici« društven:no 1130 letnikov, za leto 1886. že 119Ö letnikov, za leto 1SS7. doslej že 1297 letnikov, nekaj jih utegne še priti, tako da jih bode gotovo nad 1300. Ustanovnikov je vedno nekoliko nad 300. Ko je tajnik zvršil poročilo svoje, oglasi se g dr. J. Vošnjak in nasvetuje, naj občni zbor društvenemu odboru za vsestransko vspešno in marljivo delovanje njegovo iz" reče popolno svoje priznavanje in svojo zahvalo, in občni zbor je ta nasvet soglasno odobril. , Nato se oglasi g. prof. dr. Lovro Požar ter v daljšem korenitem govoru, katerega je skupščina živahno odobrflvala, najprej obžaluje, da» Matica« nikakor nima toliko društvenikov, kolikor bi jih morala imeti razmerno s številom slovenskega razumništva, kajti ogromna veČina iuteligentnih Slovencev, katerim je »Matica« v prvi vrsti namenjena, ni še zasto-pauo v društvu. Mariborskim Slovencem n. pr. bi se gotovo vsak hudo zameril, kdor bi jim rekel, da je med njimi samd 40 inteligentnih narodnjakov, kajti samd toliko je med njimi »MatiČinih« društvenikov. Celjskim Slovencem bi gotovo tudi nihče ne ugodil, kdor bi jim očital, da je v obmestji celjskem samö 19 razumnih domoljubov — in vendar je sam<5 toliko vpisanih v »Matico«. In kaj bi rekla slovenska Ljubljana, ko bi kdo vstal ter rekel: »Vsa Ljubljana šteje samo 260 inteligentnih Slovencev!« — in vendar je samo toliko ljubljanskih Slovencev matičnjakov! »Matica Slovenska« je namenjena razumniStvu slovenskemu, naj bi se torej vsak vpisal, kdor misli, da spada med razum-ništvo. Število matičnjakov bi se moralo podvojiti in potrojiti, kajti sedanje število nikakor ne odgovarja resničnemu številu inteligentnih Slovencev. G. dr. Požar završuje svoj govor z gorkim pozivom do vseh inteligentnih narodnjakov, naj pristopijo »Matici«. Pri dopolnilnih volitvah v odbor so bili izvoljeni gg. prof. Anton Bartel, notar dr. Jamej Zupanec, prof. dr. Jakop Sk€t, prof. M. Pleteršnik, Ivan Vilhar, prof. Vilibald Zupančič, prof. Fr. Šuklje, prof. M. Žolgar, prošt dr. Anton Jarec in prof. Ivan Majciger, ki so dobili od 188 oddanih po 187—168 glasov. Napdsled v odborovem imeni predlaga, prof. r^roec naj se § 36. opravilnega reda odslej glasi tako: »Tajnikovo službo odbor po razpisu oddaje praviloma na tri leta. Ako se je pa odbor po večletnem tajnikovem službovanji uveril o njegovi popolni sposobnosti, sme ga tudi brez razpisa potrditi za daljšo döbo« Ta odborov predlog se je vsprejel po kratkem razgovoru s to izpremembo, da so se v tekstu besede »za daljšo dobo« izpreme-nile v besede »za večletno dobo«. Konečno se je gospod predsednik navzočnemu gospodu županu ljubljanskemu Petru Grassclliju zahvalil, ker je za občni zbor »Matici« prepustil mestno dvorano. Iz teh kratkih črtic vidijo gg. čitatclji »Ljubljanskega Zvona«, da je tudi 1. 1887. »Matica« kolikor toliko napredovala bodisi v dušnem, bodisi v gmotnem ozira in da je društveni odbor storil vse, kar mu je v zdanjih razmerah možno storiti. Tisti, ki očitajo »Matici«, da je delovanje njeno premalo živahno, da izdava premalo knjig, da so njene knjige prejeduostavne, vzemö naj v poštev, da odboru ni možno živahneje in vspešueje delovati, dokler se število društvenikov suče vedno sam<5 okoli 1600. Preverjeni smo, da bi se moglo to število brez posebnega napdra povišati na 2000 do 2500 društvenikov, ko bi se vsi faktorji, ki vplivajo na mnenje slovenskega razumništva, združili z društvenim odborom, njegovimi funkcijonarji in poverjeniki v zložno delovanje na vsestranski prospeh »Matice Slovenske«, in potem bi tudi društveni odbor v marsikaterem oziru lože ustrezal razuovrstnim željam društvenikov svojih. Besede, katere je g prof. dr L. Požar v tem oziru izpregovoril na občnem zboru »Matičinem,« so zlate be»ede in od vsega srca želimo, da bi si jih dobro zapomnilo takozvano — razumniŠtvo slovensko. Slovensko pisateljsko podporno društvo. Občni zbor tega društva je bil dnč 14. aprila v steklenem salonu čitalničnem. Predsednik g. dr. J. Vošnjak pozdravi druH-venike, koustatuje sklepčnost po § 12. društvenih pravil ter prehajaje na dnevni red dd besedo tajniku g. prof. Antonu Rai?it% ki poroča o društvenem delovanji to: »Veseli me, Čestita gospoda, da Vam morem poročati, da je bilo minolega društvenega leta delovanje odborovo, kakor društveno sploh, živahno kakor še nikoli dozdaj. Pri poslednjem občnem zboru dnč 2. aprila 1887. bili so voljeni :dr. Josip Vošnjak predsednikom i odborniki: Ivan Hribar, Fran Leveč, Vaso Petričič, Luka Pintar, AutonRaič i Ivan Tomšič, pregledovalcema računov pa dr. Matija Hudnik i Anton Svetek. Pri odborovi seji dnč 23. aprila 1887. ustanovil se je odbor ter si izvolil podpredsednikom Fr. Levca, de-uarničarjem V. Petrič.ča, tajnikom pa poročevalca. Sej je imel odbor Šest (23/4, 13 6, 16/7, 21 10 1887 i 5/3, 26 3 1888); pri vseh seje posvetoval o prospehu društva, o podeljevanji podpor, o prirejevanji slavnosti na čast že umrlim ali pa še živdčim pisateljem. Podpore delil je trem revnim pisateljem i jedni vdovi, (v skupnem znesku 171 gl. 39 kr.) ter je i dovolil posojilo jednemu pisatelju. Po § 2, b) prireja »Pisateljsko društvo« i javna predavanja. Od poslednjega do denašnjega občnega zbora priredil, je odbor dvoje predavanj. I)nč 17. aprila m 1. predaval je društveni podpredsednik prof. Leveč na korist Erjavčevi ustanovi in dnč 25. marca t. 1. na korist Levstikovemu spomeniku. Predavanje je bilo obojekrati v čitalnični dvorani, za koji je čitalnični odbor bil velikodušno prepustil dvorano brezplačno v navedeni blagi namen — in le tako je bilo mogoče odposlati v Gorico za Erjavčevo ustanovo 62 gld. 60 novČ. in dati za Levstikov nagrobni spomenik nad 90 gld. — Že dolgo let opazujemo, da je nam Slovencem usoda kaj nemila. Naši uzorni možje, duševni velikani, naši voditelji in prvoboritelji mro nam drug za drugim,: nam pa ostaja žalostna, a sveta dolžnost čestiti njihov spomin. In tej nalogi odzval se je Pisateljskega društva odbor s tem, da je vzidal i dnč 3. julija 1887. odkril spominsko ploščo v Kamni Gorici pesniku in zagovorniku niirodnih pravic dr. Lovretu To/uanu. Na to slavnost, ki je bila velikanska in vsestranski krasna, mora biti odbor i ž njim vse društvo, ponosen. Da pa jo je odbor mogel prirediti tako lepo, za to gre v prvi vrsti hvala blagorodnemu gosp. Janku Urbančtfu, graščaku na Turnu, ki je v to pripomogel svojim velikodušuim darom, in lokalnemu odboru v Kamni Gorici, osobito pa g. Adolfu p/. Kaptisu in županu gosp. Pesjaku. Dnč 14. avg. m. 1 udeležilo se je društvo po obilnih društvenikih i zastopano po dveh odbornikih odkritja spominske plošče Antonu Alojzu JVol/u v Idriji Ta slavnost prirejena po mestni občini, ostane gotovo vsem udeleže-valcem v jako prijetnem spominu: našli smo povsod pravo slovansko gostoljubnost in obžalovali smo le to, da smo morali tako kmalu zapustiti prijazno mesto. — Pri tej priložnosti pristopilo je v Idriji dosti novih društvenikov »Pisateljskemu društvu«, spievi-devših blag namen društva. — Dnč 10. julija udeležilo se je »Pisateljsko društvo« bla-goslovljenja »Slavčeve« zastave. Slovenski narod časti slavne i velike može, i kjer se oni častč, tam ne sme zaostali »Pisateljsko društvo«. Slavnoznani Andrej Einspieler daroval je dnč 21. avgusta 1S87. zlato mašo v svoji rojstni župniji v Svečah. Koroški rodoljubi, spoznavši njegove preobilne zasluge za zatirani slovenski narod na Koroškem, priredili so lepo slavnost, koje se je udeležilo i »Pisateljsko društvo« po več svojih društvenikih. Pri omenjeni slavnosti bil je zlatomašnik čil i črstev, da je vsakternik smel mu prisoditi še 15—20 let. Toda — pet mesecev pozneje položil je že odbor v imeni »Pisat, društva« veuec na njegov grob! Se drugo Žrtev zahtevala je zla kob od nas ubogih Slovencev: dnč 16. novembra 1887. umrl je blagi Fran Levstik. »Pisateljsko društvo« prevzelo je z vašim dovoljenjem, častiti gg. društveniki, skrb i troške za pogreb, ter je pokopalo dnč 18. nov. moža, ki je umrl kakor Aristcjdes, i mu položilo venec na grob. Ali usoda se še ni zadovoljila s tema žrtvama; danes je ravno 14 dnij, kar je položilo društvo še jeden venec na grob dr. Valentina Zamika, moža neupogljivega, jeklenega značaja, kar mu priznavajo celo naši narodni nasprotniki. Blag spomin vsem trem možem! Najprimernejše i najlepše častimo njihov spomin, ako jih posnemamo v odločnosti i ljubezni do domovine. »Pisateljskega društva« o.lbor vršil je dalje svojo nalogo še s tem, da je priredil dn€ 4. septembra 1887. slavnost na čast svojemu častnemu društveniku, Nestorju slovenskih pisateljev, župniku v Slovenjem Gradei, g. Davorinu Trstenjaku o priliki njegove sedemdesetletnice i petdesetletnice njegovega pisateljevanja. Pri tej priložnosti podaril mu je odbor v imeni društva jako lep srebrn i pozlačen ter fino cizelovan kozarec s primernim napisom. Slavnost vršila se je vsestransko dostojno i lepo. — »Pisateljsko društvo« slavilo je dn<5 17. marca 1888. še jednega moža, na kojega gleda ves slovanski svet s ponosom, i ta mož je dika jugoslovanska, vladika bosensko-sremski, dr. Josip Juraj Strossmaver, kojega je teden dni preje (dn^ 9. marca) imenovalo svojim častnim društve.ii'com. Društveni predsednik dr. Vošnjak naznanil je Strossmayerju brzojavno, da ga je imenovalo »Pisateljsko društvo« častnim druŠtvenikoin in dobil je na to od njega zahvalno pismo z dn£ 23. marca t. 1. Strossmayerjev večer, prirejen pri Maliči, privabil je obilo Strossmayerjevih častilcev, mod njimi tudi brate Hrvate, in se je vršil jako lepo in na vsestransko zadovoljnost. Lanski občni zbor dal je odboru nalog prirejati izlete. Odbor je vabil od nedelje do nedelje društvenike k izletu na Skaručino, a ravno tako nagajalo nam je vreme od nedelje do nedelje. Napdsled (dnč 22. majnika) se nas je bilo napotilo dvajset na Ška-ručino, dasi se je i tistega dač nebo držalo kislo. Dasi se je tedaj navedeni izlet le težko uresničil in samo na pol dobro obnescl, imel je ipak dobre nasledke: predramil je namreč g. S. iz letargije in s tem porodil »Nedeljska pisma«, koja je vsakteri rad čital; S. je porodil Swiftijanca, Swiftijanec je porodil Barbata, Barbatus Še porodf — — kdo ve koga! Vsi našteti pisatelji skrbe ne samo za urednike naših dnevnikov i za državnega pravdnika, .nego i za zabavo čitajočega občinstva. — Ker se je prvi izlet slabo obnesel zbog slabega vremena i ker je potlej imel odbor s prirejanjem ali pa udeležbo navedenih slavnostij posla, ni več priredil izleta. Vse slavnosti pa so imele namen tistim izmed naroda, ki še ne vedo ceniti in čislati svojih za narod delujočih bodisi že umrlih ali pa še živdčih slavnih mož, dajati lep vzgled, jih poučevati in dramiti. Pisateljskega društva odbor prevzel je še jeduo nalogo, koje mu sicer ne nalaga noben paragraf društvenih pravil, i ta naloga je: gojitev društvenega Življenja in književnega prijateljstva in delovanja. Kakor predlanskim in lani, tako smo se shajali i letos tukaj, navadno ob sobotah, da smo se po možnosti kratkočasili z razgovarjanjem o tej in oni prikazni, dotikajoči se slovstva in prosvete. Navadno pa je jeden ali drug dru-štvenik kaj čital, pripravljajoč se na čitanje uglobil se sam v dotično poglavje svojega predmeta in potem s svojim čitanjem učil i druge. Lani so se nam bili zabavni večeri tako omilili, da smo priredili po občnem zboru še jeden izredni zabavni večer. Zabavni večeri so se pričeli letos dnč 5. novembra in društveuiki so čitali marsikaj o naših in tujih razmerah. Zvedeli smo zanimive stvari o Ribničanih, o nekem slovenskem pesniku in pisatelji in o Gunduliči; o trpinih: Levstiku, Einspielerji, flurbanu in Strossmaverji; podale so se nam statistične črtice o kranjski duhovščini; -;ya;/jL>; posnel je zanimive črtice iz dnevnika starega slovenskega humorista od sedem do sedem let; Čitali in razložili so se nam nekoji Preširnovi doslej še nenatisneni granesi in odlomki iz prekrasne de Amicisove knjige: »Srce«, in vrla razprava o slovenski stilistiki; zvedeli smo, kaj je vse počenjal Erazem, poslednji Luegar, in kako je Lukijan pravo pogodil, ko je opustil kiparstvo in se posvetil pisateljstvu. Jeden čitatelj popeljal nas je v pomorsko mesto na jugoslovanskih tleh, drugi pa v daljni Kitaj; jeden pa nas je celo učil lovske latinščine. Zvedeli smo, kako se je začela širiti omika po pisavi, in jeden nam je pokazal, kako pišemo mi in kako so pisali stari narodi. Jeden nam je kazal, kako bodočnost ima nau, gvardijanu, dr. Fr. Jurteli, advokatu, in Ant. Gregoriču, (vsi trije) v Ptuji, za Levstikov pa odboru »Pisat, diuštva«. — Razven stavljenja omenjenih dveh nagrobnih spomenikov nameravalo je društvo še vzidati spominsko ploščo dr Janezu vit. Blei\veisu-Trsteuiškemu na njegovem rojstvenem domu v Kranji in pesniku Miroslavu Vilhatju v Planini. Prva nameravana slav-nost vendar more izostati zbog nekih ovir. Preostaje nam torej samo še druga slavnost i ako še kaj drugega sklene občni zbor. — Nadejajmo se, da bode bodoči odbor marljivo deloval na korist in prospeh mili domovini. V to pomozi Bog i sreča junačka!« Občni zbor odobri poročilo i izreče tajniku zahvalo za njegovo marnost. K drugi točki dnevnega reda: Denarničar Vaso Petričič poroča o denarnih zadevah. Poročilu povzememo, da je društvo imelo leta 1887. dohodkov 5O7 gld. 94 novč., troškov pa 471 gld. 96 novč. Vse društveno premoženje znaša 1448 gld. 74novč • — Poročilo vzemo društveniki na znanje i izreko denarničarju zahvalo. Pregledovalca računov dr. Mat. Hudnik in Ant. S ve tek poročata, da sta pre gledala knjige i račune ter našla vse v najboljšem redu. — Pregledovalcema računov voli občni zbor per aclamationem zopet dr. M. Hudnika i Ant. Svetka. Pri volitvi novega odbora (4. točka dnevrega reda) izvoli občni zbor z vsklikom dr. Jos. Vošnjaka prvosednikom, v odbor pa so bili po listkih izvoljeni vsi dozdanji odborniki: Ivan Hribar, Fran Leveč, Vaso Petričič, Luka Pintar, Anton Raič i Ivan Tomšič. Društveni Statistik — hvala mu! — nam je o zabavnih večerih ravno pretekle zimske dobe sestavil naslednji« pregled: Du£ 5. nov. 1887. je predsedoval g. dr. J. Vošnjak, predaval g. Ivan Železni kar »Epiharmove spomine«; dnč 5. novembra 1887. je predsedoval g. Er. Grbič in predaval g. J. Juvanee: »Ribniško blagd;« dnč 17. nov. 1887. je predsedoval g. kanonik K. Klun in pripovedovali so spomine svoje na I^vstika gg. Drenik, Grasselli, Leveč, dr. Vošnjak, Tomšič in dr.; dnč 24. novembra 1887. je predsedoval g dr. V. Gregorič in predaval g. //. Trstenjak o nekaterih verzih Pre-širnovih; dnč 3. decembra 1887. je predsedoval g. prof. M. Pleteršnik in predaval g. prof. A, Rail prevod iz Amicisovega »Srca« ; dnč 10. decembra 1887. je predsedoval g. prof. A. Raič in predaval g. prof. Fr. Oroien o zgodovini pisem; dnč 17. decembra 1887. je predsedoval g. E. Lah in predaval g. prof. A". Pire o Falbovi teoriji; dnč 29. decembra 1887 je predsedoval prof. Leveč in predaval g. dr. pl. M ilk ovil o razvoji pisave; dud 5. jan. 1888. je predsedoval g. urednik Ig. Žitnik in predaval prof. I^ruec o Matiji Valjavci; dnč 12. jan. je predsedoval g. I. Tomšič in predaval g. A■ Trstenjak o Guuduliči; dnč 19. jan. je predsedoval g. Jakop Hafner in predaval g. prof. L. Pintar o Lukijanu, gg. dr. Vošnjak, Orožen in Leveč pa pripovedovali o Einspielerji; dnč 26. jan. je predsedoval g. prof. Fr. Orožen, a neki domoljub predaval o Pulji in njegov okolici; dnč 11. febr. je predsedoval in o Kitajcih predaval g. prof. L. Pintar; vrhu tega je tudi g. urednik Ig. Žitnik bral humoristično berilo; dnč 18. febr. je predsedoval g. dr. Bleiweis vitez Trstcniški in predaval g. prof. Pire o sobici, luni^in O vplivu obeh na plimovanje; dnč 25. febr. je predsedoval g. A. Trstenjak in predaval g. J. Škofe o prosti volji zločinčevi; dnč 2. marcija je predsedoval g. župan P. Grasselli in predaval g. E. Lah statistične podatke o kranjski duhovščini; dnč 9. marcija je predsedoval g. prof. K. Pire in predaval g. A. Trstenjak o slovenski stilistiki; dnč 17. marcija je bil Strossmajerjcv večer; dnč 7. aprila je predsedoval g. nadzornik And. Zu mer in g. dr. Vošnjak je pojasnoval štiri nove slike Jurija Šubica; dnč 14. aprila je predsedoval in svoje spomine o Jurčiči pripovedoval g. Ilugon Turk; vrhu tega je g. železniški načelnik Fr. PodkrajŠek predaval o železnicah po Bosni in Hercegovini. — Naživahnejša udeležba je bila duč 17. marcija pri Stro smajerjevem večeru (92 udeležencev), najslabejša dnč 11. februvarija (20 udeležencev); sicer se je zabavnega večera udeleževalo vedno po 25—30 gospodov. Anton Mlakar f. Dne 27. marcija t. 1. ob '/a 7 ur' zvečer je umrl v Ljubljani v svojem stanovanji v Soteski št. 8., pritlično, po dolgi mučni bolezni na sušici v največji bedi kipar Anton Mlakar, v dobi 53 let, jzapustivši dva nepreskrbena sinova. Porojen je bil Mlakar Podgor<5, v fari Št. Vid nad Ljubljauo in prišel je še mlad deček v službo h kiparju Tomcu v Št. Vid, kjer pa je bilo Mlakarju le malo možno baviti se s kiparstvom, kajti rabili so ga v Tomčevi hiši skoraj sam<5 za domača dela in za kolarski obrt, s katerim se je prva leta Tomec pečal več nego s kiparstvom. Šele ko je prišel Mlakar na Hrvaškem, slab kolar in po samouku boljši kipar, slučajno v Dobrovi v službo umetnega slikarja, kakor se sam nazivlje v svojih izpričalih Alojzija pl. Marchetija, dobil je pravi navod za kiparsko umetnost, v kateri je odslej vedno napredoval. Prepotoval je potem velik del Nemškega, bil je, kar je razvidno iz njegovega potovalnega lista potrdil, na Dunaji, v Berolinu, Brunšviku, Hauovru, Ahenu, Magdeburgu, Kölnu, Monakovem in v Freiburgu v Švici in nap<5s!ed v Parizu. V vseh teh mestih je pri raznih kiparjih stopil v delo, tako da je potoval nad deset let. Proti letu i860, vrnil se je v Ljubljano, a malo je bilo takrat še vnemanja za umetnost kiparsko; saj še ranjki Fran Zajec, katerega zapuščino, same modele, so zadnje dni po 5 in io kr. na javni eksekutivni dražbi prodajali, ni tako rekoč mogel ob svojem obrlu živeti, dasi je bil že znan po Ljubljani. Pokojni vitez Strahl, kateri je zbral v svoji graščini v Stari Loki veliko umetnih in starinskih proizvodov, spoznal je izredno nadarjenost Mlakarjevo in mu 1. 1879. naroČil izdelati izrezljano šatulo, ki je res lep umotvor in se hrani zdaj v zbirkah pl. Strahla. Podpiral ga je potem g. Ferdinand Souvan, kateremu je izdelal dokaj lepih izrezljanih okvirov od raznega lesa; 1. 1883. izdelal je Mlakar za »Matico Slovensko« krasno šatulo, v kateri je odbor izročil cesarju po »Matici« izdani slavnostni spomenik; za sv. Jakopa župuo cerkev zvršil je krasni friz, za farno cerkev na Črnovčah mnogo omamentov, še 1. 1887. za frančiškansko cerkev vse modele za krasne svetiluike, katere je izdelal pasar g. Tratnik; za tržaško razstavo 1. 1883. za g.Mathiana vse bogate okraske lesorezne za razstavljeno hišno orodje, in mnogo druzih večjih iq manjših del. L. 1873. podelila mu je kranjska trgovinska in obrtna zbornica ustanovo, da je obiskal dunajsko svetovno razstavo. Pospeti se pa do večjega umotvora ranjki Mlakar ni mogel, kajti ne-dostajalo mu je tacega naročila, gmotne razmere pa so mu vedno grenile življenje. Vse-kako pa je zapustil po svojih delih lep, dasi skromen spomenik kiparske svoje umetnosti. A. A. Še nekaj o baronu Čehovinu. V »Slov. Nar.c sem lansko leto na drobno opisal Življenje in delovanje slavnega slovenskega junaka Andreja Čchovina. Ni dolgo, da sem doznal, da je vojno ministerstvo ob svojih troških napravilo slavnemu našemu junaku na pokopališči badenskem dostojen spomenik. O tem mi je pisal ljubeznivi g. major Fenner v 23. dan marcija t. 1. iz Badna naslednje pismo: »Euer Wohlgeboren! Ihrem Wunsche entsprechend theile ich folgendes mit: Das k. k. Reichs-Kriegs-Ministerium hat sich gegen Ende des Jahres 1886 veranlasst gefunden, für den verstorbenen, vor dem Feiude hers'orragend ausgezeichneten Hauptmaun Andreas Freiherrn von Zhehovini, welcher in einem bereits aufgelassenen Friedhofe begrabcu und dessen Grabstein auch schon ganz verfallen ist, eine Gedenktafel im Innern des gegenwärtigen Friedhofes in Baden anbringen zu lassen und diesfalls das hiesige Militär-Stations-Commando zur Autragstellung anzuweisen. Demzufolge wurde auf hierseitigen Antrag ein Denkmal unmittelbar beim Eingange des neuen Friedhofes gesetzt mit folgender Inschrift: »Andreas Freiherr von Zhehovini, Hauptmann des k. k. Feld-Artillerie-Regimentes Nr. 8, geboren 1810 zu Breinozo*) im Küstenlande; für besondere Tapferkeit Allerhöchst ausgezeichnet als Ober-Feuerwerker am 29. Mai 1848 bei Montauara mit der silbernen Tapferkeits-Mcdaille 1. Classe, am 25. Juli 1848 bei Somma campagna mit der goldenen Tapferkcits-Medaille, als Unterlieutenant in den Schlachten bei Mortara und No vara am 21. und 23. März 1849 mit dem Ritterkreutze des Militär-Maria-Theresieu-Ordens. Gestorben zu Baden, am 10. September 1855.« Der Sockel des Denkmals wurde mit der Widmung: »Fortitudini patria« versehen. Der Kostenaufwand hiefür betrug 182 11. 60 kr., welcher aus einem besonderen Fonde vom k. k. Reichs-Kriegs-Ministerium berichtigt wurde.« To je lepd, da celd vojinsko ministerstvo priznava zasluge našega rojaka ter na tak način slavi njegov spomin. A kaj smo storili mi Slovenci, navlasti ožji njegovi rojaki, do zdaj v proslavo vrlega moža? Žalostno je res, da opomin moj v lanskem tečaji »Slov. Naroda« ni toliko izdal, da bi se slavnemu možu postavila na njegovem rojstvenem domu skromna spominska plošča! PoboljŠajmo se ter skoraj izvršimo, kar smo zamudili! — Konečno Še omenjam, da sem sestavil tudi nemšk? životopis Cehovinov. Janko Leban. B ranica mora stati, ne Breinozo. Ni Čuda, da Čehovina potem štejejo za liul.juua! Pis. Knjižen drobec iz protestantske dobe. — Oba začetka slovenske književnosti je zadela neizprosna poguba. V tem sta si jako podobna Konec 9. in prva desetletja 17. veka so dosledno pokončavali knjigo slovensko. Če je kakšen izvod zanesla usoda na tuje, ondu se je ohranil, v domovini ne. Dragocena nam mora biti slehama slovstvena bet-vica, otcvša se zublju protireformacije. Majhen ostanek Dalnuitinovega Pentateueha z 1. 1578. ali pa Biblije njegove z 1 1581. je uplatničen v dobovski krstni knjigi (Dob, Aich: Liber Baptisat: 1624 usque 1634). Oblika temu zapisniku je mala čveterka. Vez je pcrgame-nasta. Na koži se pozua še star latinski spev z notami. Konečna platnica je izgubljena, prva je zlepljena od več plastij tiskanega popirja, rekŠe nemške pratike z originalnimi slikami za 1. 1618. Jedna plast pa je kosec Dalmatinovega prevoda 2. glave II Mojzesove knjige. Gorenji del lista tiči za silno razjedenim usnjatim hrbtom; Čitati moreš stoprav 16 vrsto: TA Far pak v' Midiani je imel federn Hzhery, teifte fo prifhle Vodo sajemat, inu fo napolnile Korita, de bi fvojga Ozheta Oucc napuyle. Inu Paftirji fo prifhli, inu fo je prozh odpahovali. Ali Moses je vrtal, inu je nvm pomagal inu je nyh Ouce napuil. Inu kadar fo one k' fvojmu Ozhetu Raguelu bile prifhle, je on djal: Koku (le vy danas taku hitru prifhle? One fo odgovorile: En Egyptoufki Mosh naf je Paftirjem od tel, inu je nam sajel, inu je Ouce napuil. On je rekäl k' fvojim Hzheram : Kej je on? Sakaj fte tiga Mosha puflile, de ga nčfte povabile, de bi s' nami bil jedil? Inu Moses je pfervolil pčr tem Moshu oftati, inu on je Mosefu dal fvojo Hzher Ziporo, taifta je eniga fynu rodila, inu on ga je imenoval r Gerfom. Sakaj on je djal J eft fim ptuji poftal v' eni ptuji Defheli. (c Inu ona je flic eniga Synu rodila, tiga je on imenoval d Eliezer, inu je djal: Mojga O/.heta Bug je moj pomozhnik, inu me je od Pharaonove roke odtel. ZHes dolg zhas potle ie Egyptoufki kraji vmerl, inu Israelfki otroci fo zhes fvoje dellu vsdihovali, inu fo vpili, inu nyh vpyenje zhes nyh dellu, je pred Buga priihlu. Inu Bug je vflifhal nyh milu klagovanje, inu je" fpumnil na fvojo saveso s' Abrahamom s' Isakom, inu s' Jacobom. Inu Bug je na Israelfke otroke pogledal, inu fe je nyh po-ublaftil." — Tu je konec 2. glave. Tretji glavi začetek je. črvojeden. Citati se dadč samo te-le besede : „sa zhes volo ta G&rm.....Kadar je pak GOSPVD vidil, da je on tjakaj fhhl gledati, ga je Bug klizal is fre . . . . ga Ghrma, inu je djal: Moses, Moses" — potem je list odtrgan. Na drugi strdni bereš še: „Letu je moje ime vekoma, pčr katerim fe jeft imam imenovati prejd inu prejd. Satu pojdi inu vkup fpravi te Sta-rifhc v' Israeli inu reci . . . ." Notranja stran konečne platnice naslednje krstne knjige, sezajoče od 1. 1631..— 1042., nosi letnico 1643., pod njo stoji ime krašinjskega vikarija Mihaela Tercclija in začetek neke moralne pesmi: „Rosha siutrai zuete, s nio lipoto vse resuesseli, suezher doli iemle, zhes nuzh fe zillu poshushi, taku vas tudi sueit slipi, nu niega vesselc." — Pisava je jako obledela. Fr. L. „Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, .15. Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani. F>oziv! Dnč 6. junija .1886. leta umrl je Božidar Raič, dne 16. novembra 1887. leta pa Fran Levstik, oba učenjaka in slavna pisatelja, oba nepozabljiva žalujočemu narodu svojemu, kateremu sta bila posvetila vse svoje duševne sile. Božidar Raič je vzbujal zlasti svoje ožje rojake na Štajerskem, kojim je bil neustrašljiv in neomahljiv prvoboritelj, ter njihov zastopnik v deželnem zboru štajerskem in v državnem zboru. Fran Levstik pa je kot pesnik in učenjak si pridobil nevenljive zasluge za razcvit našega jezika in leposlovja. Oba počivata na ljubljanskem pokopališči. »Pisateljsko društvo« je prevzelo skrb, da postavi obema spomenika, ki bodeta pričala o hvaležnosti Slovencev do svojih buditeljev in boriteljev. Ker pa sta groba na takih krajih, da bi se po določilih, za ljubljansko pokopališče veljavnih, mogla napraviti le majhna spomenika, sklenil je odbor »Pisateljskega društva«, kupiti zidano r a ko, kamor bodo preneseni ostanki B. Raiča in Fr. Levstika in kjer se jima postavita ob zidu spomenika. Toda stroški se bodo vsled tega izdatno povckšali in doslej nabrani darovi, ki znašajo za Raičev spomenik 600 gld., za Levstikov 560 gld., nikakor ne zadostujejo za napravo lepih spomenikov. Zato se odbor »Pisateljskega društva« obrača do slovenskih rodoljubov, ki še niso v ta za vse Slovence častni namen dali svojega prispevka, ter jih nujno prosi, naj blagovoli pripomoči s svojimi doneski, da se postavita spomenika dostojna B. Raiča in Fr. Levstika. V Ljubljani, dn£ {'2.'maja 1888. Za odbor „Slovenskega podpornega pisateljskega društva": Dr. Jos. Vošnjak, * Prof. Anton Raič, predsednik. ' -/ tajnik. If«" izhaja vsakega meseca i. dan v zvezkih, po 4 pole velike osmerke obsezajočih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejeman za vse leto .... 4 gld. 60 kr. » pol leta .... 2 > 30 > » četrt leta . . . . 1 * 15 » Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji »Ljubljanski Zvon« po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se oddajajo po 40 kr. Dobivajo se tudi še: »Ljubljanski Zvon«, II. tečaj (1882) nevezan po . . v Bonačeve platnice vezan po........ »Ljubljanski Zvon«, III. tečaj (1883) nevezan po . . v Bonačeve platnice vezan po........ »Ljubljanski Zvon«, V. tečaj (1885) nevezan po . . v Bonačeve platnice vezan po......... »Ljubljanski Zvon«, VI. tečaj (1886) nevezan po . . v Bonačeve platnice vezan po........ »Ljubljanski Zvon«, VII. tečaj (1887) nevezan po . . v Bonačeve platnice vezan po . . . . . . Letnika I. (1881) in IV. (1884) sta nam že pošla. Vrhu tega se dobivajo pri podpisanem upravništvu: »Rokovnjači«, Zgodovinski ronton, spisala Jos Jurčič in Janko Kersnik po...............50 kr. Upravništvo „Ljubljanskega Zvona". Ljubljana, Dunajska cesta 15. 3 gld. — kr 4 » 20 * 3 » ~ » 4 > 20 » 3 ,.» — » 4 » 20 » 3 » — » 4 » 20 » 4 » — » 5 » 20 » Zložil Josip Pagliaruzzi-Krilan. 'Knjiga se dobiva broŠuren izvod po r— gld. elegantno vezan » x*50 » pri Mariji Pagliaruzzi, via St. Antonio, št. 4 v Gorici, v katoliški knjigarni in pri Ig. pl. Kleinmayrji in Fed. Bambergu v Ljubljani, pri J. Krajci v Rudolfovem.