štev. 22. V Mariboru 15. novembra 1874. Tečaj III.
ZORA
ČASOPIS
ZABAVI i PODUKU.
Franju Ser.Cimpermanu.
J. C—le.
Spavaj, prijatelj, sladko v globini tihega groba,
Mir Te objame naj v njem, Isójega dal Ti nij svet! Léta življenja bila so Ti vrsta skrbij le in tnida,
Blage vse svoje moči domu posvetil si v čast. Jaz Te ne bodem slavil, poslavili so Te vže dnigi,
A najlepši spomin v pesnih zapustil si sam. Ti si poznal gorje in veselje vsega človeštva.
Ti si se z njim radoval, z njim bolečine delil. Kar si občutil, trpel, se je v Tebi preródilo v péson,
Ktera zdaj slavca je glas, zdaj ko labiida je jok. Zdaj Ti struna doni v radosti prve ljubezni,
Zdaj se v bridkosti topi, ktera Ti polni srce. Srce mehko si imel, Ti tožil si z rožo samotno,
Ktéra še denes cvete, jutri znabiti vže vmré. Ljubil si mater lastno, to pričajo „srčni glasovi",
Njena tolažba Ti lek v lirah je tožnih bila. Bil si pa tudi udan Sloveniji, materi ljubi.
Dokler groba Te noč temna zakrila še nij. Čutil si njeno bolest, ter dnij jej želel milejših,
Želel, da vtilme vihar, njo pogubiti preteč. Nijsi dočakal časov, kedar bi Slovenec Slovencu   •
Bratovsko roko podal, združil za vselej se z njim. Pa akoprem mrtev Ti v mrzlem grobi počivaš.
Vendar na veke bo Tvoj živel v Sloveniji duh! —
23
Pregled. Pesem: Fr. S. Cimpermanu. — Graščinski zdravnik. — Nasproti starej palači. — O značaju starih Slovanov. — Domovini. — Ime i idoja ilirska. — Pisma Zorislavu. — Velasquez. — Književni ogled.
378
Graščinski zdravnik.
Izvirna povest. Spisal Anđrejčekov Jože.
Pri bližni podružnici sv. Florijanu, je ravno zvonilo avemarijo, lio je stopal samotno pot med gorami mlad, gosposk človek s potno torbo na rami. Videlo se mu je, da je vže truden, kajti noga ni hotela več spešno korakati in večkrat si je odpočival kraj ceste na kamenih stebrih. Slednjič, prišedši vrh klanca, zagleda dober streljaj spodaj kraj ceste veliko hišo obdano z drevjem, ktero je ravno obsevala lunina bleda svetloba.
„Dobro, tukaj prenočim!" spregovori poluglasno ter pospeši korake.
Pred hišo je stal kriti voz, v kteri je bil vprežen majhen konj, ki je nevoljno brskal seno v pred njim stoječih jaslih ter iskal zrnja na dnu.
„Ali bi se dobilo tukaj prenočišče?" vpraša tujec hlapca, kije ravno prinesel od korita škaf vode, da bi konja napojil.
„0 bo, bo, le noter pojdite!" veli ta in tujec stopi v hišo.
Pri veliki javorovi mizi je sedel majhen, rejen mož rudečih lic in plešaste glave. Zadovoljno je vrtel polni kozarec med prsti ter se raz-govarjal s krčmarjem, ki mu je sedel nasproti ter ga pazno poslušal.
Tujec prijazno pozdravi navzočne, odloži torbo na klop ter se vsede k drugej mizi.
„Ali boste kaj večerjali, gospod?" popraša ga krčmar, ko je vže tujec nekaj časa molče sedel.
„Hvala, sem vže!" odvine ta nekako v zadregi, „samo maslec vina prosim in pa če bi mogel tukaj ostati črez noč."
„E kaj boste", oglasi se rudečeličai gost pri mizi, kot bi bil potnikovo zadrego za])azil. „Tu-le sim se vsedite, pa ga bomo skupaj pili. — Kam pa greste? če smem vprašati."
„V bližnjo vas — za ranocelnika."
„A takisto pa vže; prav, prav! Vi ste tedaj gospod Lipnik?" „Da, Edvard Lipnik!"
„Ravno prav, da pridete, ker nemamo nobenega zdravnika v obližji, v mesto pa ne more človek vselej pošiljati. Tukaj ne bo slaba, ko se nekoliko privadite. — Ali imate vže kje preskrbljeno stanovanje?"
„Ne še; sem še čisto neznan tukaj."
„Pa pojdite z manoj. Moj gradič stoji blizo vasi, Vam bo prav priročno, sob imam pa tudi dovolj. Lehko ste pri meni, če Vam bo všeč. Po kmečkih hišah sploh ne dobite kakega pripravnega stanovanja."
„Prav hvaležen Vam bom, če je to Vaša volja, kajti nastopil sem še-le prvikrat svojo službo ter némam še potrebnega hišnega orodja."
379
Med tem je prišel hlapec v sobo s kocom in bičem v reci ter naznanil, da je vže vse pripravljeno.
Graščak in ranocelnik se vsedeta na voz ter poženeta proti domu.
Lepo je mesec obseval visoke hribe na oheh straneh, po travnikih so stale dolgovejnate vrbe, kot nočni duhovi, ob krajeh pa je šumljal potok skakljajoč črez kamenje ter pri bližnjem mlinu vrše drl črez jez. Tujcu se je okolica mičnejša zdela, nego si je prej mislil, in na tihem si je delal upanje na srečne ure, ki jih bo imel v tem kraji.
Graščak mu je med potem mnogo pravil o svojem posestvu, o tukaj.š-njih ljudeh itd., tako, da je bil ranocelnika vže precej seznanil z najpotrebnejšimi rečmi.
Slednjič se pripeljeta čez klanec, kjer se je jela dolina nekoliko širiti. Visok zvonik jima zablišči nasproti, tu in tam posamezne hiše med drevjem in nekoliko v strani, veliko belo poslopje.
„Vidite, tam je naša vas, in ona-le bela hiša, kjer so tisti visoki topoli, moj gradič", pravi graščak kazaje na svoje posestvo, potem pa urno zdrčita po gladki cesti.
Dober četrt ure pozneje bila sta pred gradom.
Drugo jutro je ranocelnik precej dolgo spal.
Ko pride spodaj na mostovž, bila je vže miza pregrnena in zajutrek pripravljen. Kakih sedemnajst let stara gospodična pride iz nasprotne sobe, pozdravi uljudno memogredé ranocelnika ter izgine zopet v drugi sobi.
Kmalu potem pride gospodar z bičem v roci po stopnicah gori in dva lovska psa za njim.
„Dobro jutro, gospod Lipnik!" pozdravi našega potnika, „kako ste kaj spali?"
„Hvala, prav dobro!" odvrne ta.
„Sedaj pa se vsediva k zajutrku, potlej greva nekoliko pogledat moje posestvo, če Vam je prav, da se z našim svetom nekoliko seznanite."
Ranocelnik rad privoli v to in brž po zajutrku odpravita se z gospodarjem najprej na vrt.
Tu je bilo vse v najlepšem redu. Po umetno napravljenih gredicah so rastle razne cvetlice, vmes pa so bile napravljene steze posute z belim peskom. Blizu zida je rastla visoka lipa in v njeni senci je bila kamena miza z belo pobarvanimi klopmi. Dalje se je širil sadni vrt, lepo očed-jen in tri steze so vodile k okroglej senčnici sredi vrta. Ranocelnik se ni mogel načuditi lepi napravi in v duhu je že gledal svojo krasno bodočnost v tem kraji.
Iz vrta prideta na majhno tratico z grmovjem ograjeno. Sredi tratine je stal štirioglat vodnjak iz kamena, na vsakem oglu je stala vila iz mramorja, sredi vodnjaka pa se je dvigal Neptun trizob v roci  držeč,
23*
380
pod njim pa je delfin pljuskal vodo iz sebe. Odtod ga pelje gospodar na polje, travnike, slednjič pa v gozd, kjer so stale stare, vitke smreke in košati hrasti.
„Vidite, to je moja zabava", pravi graščak, ko prideta na široki pot ter se ondi vsedeta na posekano smrekovo deblo. ,,Pri nas nemarno uikakoršnih druzih veselic, kakor jih imajo po mestih, pa človek se vže privadi s časoma tudi tega življenja in kedar ga je privajen, ne pride mu ni z daleka želja po mestnem življenji. Povem vam, da jaz tega življenja ne bi za nobeno ceno zamenil z meščanskim in mislim, ko bi sedaj moral bivati v mestu, bilo bi mi tožno. Tukaj ima vsaki dan svoje zabave. Sedaj sem na polji pri ženjicah, sedaj na travniku pri koscih, kedar se mi zljubi, vzemem puško, pokličem psa ter grem na lov in tako mi mine ura za uro v prijetni naravi, da sam ne vem kedaj."
Ranocelnik je bil popolnoma graščakovega mnenja in ni mogel dovolj prehvaliti previdnosti, ki ga je tako nenadno pripeljala v tako prijeten kraj in pod streho tako gostoljubnega moža. —
Hugo Javoršček, tako se je imenoval giaščak, bil je prej stotnik pri avstrijski armadi, po smrti svoje žene pa se je naveličal nemirnega vojaštva, kupil si v tem kraji graščino ter se preselil se svojo hčerjo Amalijo v to mirno zavetje. Bil je izvrstni poljedelec in zraven tudi učen mož. Kmetje so ga posebno poštovali, ker je ž njimi rad občeval in ni imel onega ošabnega obnašanja, ki je navadno velikašem, zlasti onim, ki so kedaj nosili vojaško suknjo. Po domače se je menil ž njimi, jim v stis-kak pomagoval. Zato so ga pa kmetje tudi ljubili ter se radi ravnali po njegovih nasvetih, vede, da je izkušen mož. —
Ko sta si graščak in Edvard odpočila v prijetnem gozdnem hladu, odpravila sta se po drugem poti proti domu, Javoršček je imel vedno dosti razkazovati Edvardu medpotoma. Vsak kotiček v gozdu mu je bil znan, za vsako vece drevo je vedel. — „Vidite, ta-le hrast je vlani strela razklala", dejal je, ko prideta do starega debla, kteremu je manjkal vrh. „Dve ženici ste iskali ravno takrat pod njim zavetja pred dežjem in strela je obe ubila.   Bile ste dve sestri iz vasi." —
Dalje ob poti je ležal velik kup suhega brstja. — „To je gromada", pravi Javoršček. — „Ljudje so mi pravili, da so tukaj roparji ubili vže pred davnim časom nekega tovornika, in v spomin mečejo sedaj mimo gred.,či vejevje na kup rekoč: ,,Bog se usmili njegove duše!" a kedar je kup velik, ga zažigajo, in potem z nova nametujejo. — Pa še midva nekaj navrziva, pristavi graščak, .,da se običaj ohrani!'' To rekši pobere nekaj suhe hoste ter jo vrže na kup, a ranocelnik isto tako za graščakom.
Bilo je vže blizu poldneva, ko sta končala prijetni sprehod ter prišla nazaj v grad, kjer ju je vže čakal obed.
381
Edvard Lipnik se je kmalu privadil selškega življenja.
Ker ni bilo po okolici dosti bolnikov, k večemu, če je kaka stara ženica prišla za sovet poprašat, kedar jo je neduha silila , ali pa kader je bilo treba otrokom koze staviti, ostajalo je Edvardu mnogo časa, kteri je v to porabil, da je hodil na lov, ali pa doma citai knjige, kterih je imel dovolj v gospodarjevi omari.
Vse bi bilo šlo po volji, samo ko ne bi bil Edvard tako boječ pred ženstvom. Kaj je bilo temu vzrok, ne vemo. Morda kaka nesrečna ljubezen? ali premalo izkušnje sveta? ali pa, kar je bilo najbolj verjetno, njegova ne prezala podoba. Narava ga je namreč prav skromno obdarila z lepoto ; bil je majhne postave, bolj širokega obraza in kar je obraz še bolj kazilo, nekoji ostanki osepnic, ki so mu bile polt razorale. To je menda Edvard preveč čutil; zato se ni hotel pečati z ženstvom, vede, da one gledajo bolj na lepoto, nego na blagost srca, a da bi se ž njim norčevale, tega pa tudi ni hotel.
Kedar ni bilo gospodarja doma, ali je imel kakih drugih opravkov, hodil je Edvard sam po vrtu, če ni tičal v svoji sobi pri knjigah. Pri kameniti mizi pod lipo bil je njegov navadni sedež, tu je presedeval cele popoldneve, včasih vže v pozno noč, pubaje tobak iz turške pipe, ki mu je bila zvesta spremljevalka.
.,Ne vem kaj da so naš dohtar tako mrzli", tožila je nekega dne kuharica gospodični Amaliji, ko je razobešala zunaj na dvorišču perilo. ,,Vedno tiče v sobi, ali pa na vrtu. Bodi si, da so tako pobožni ali pa — potuhnjeni. — Tiha voda bolj bregove podjeda nego šumeča."
„Ovbe pojdi no; pust je tako; odvrne Amalija, komaj, da me pozdravi, kedar me sreča."
„Nemara imajo pa kako ljubico Bog ve kje, da za njo žalujejo."
„Jaz pravim, da je morda kaj bolan, sicer ne bi bil tako oduren. Ali pa je morda tako boječ ? Moram ga o priliki rešiti te zadrege; najbrž, da si ne upa sam začeti."
Pri vsem tem pa je bil Edvard jako prijazen s prostim ljudstvom. Rad se je razgovarjal s kmeti in tudi s kmečkimi dekleti rad šalil. Posebno sta si bila velika prijatelja z domačim vrtnarjem Jankom. Vedno sta bila skupaj na vrtu, zalivala cvetlice, trebila drevesa. Janko je bil jako vesel, da ima tako učenega tovariša, kajti nikdar ne bi si bil mislil, da še kdo drugi bolj razumi botaniko, nego vrtnarji, in kar čudil se je, ko mu je Edvard pravil imena različnih zelišč v treh jezicih in zraven še pristavljal, kakove moči imajo. Večkrat mu je hotel vrtnar sam kako modro povedati o različnih rožah, ko pa je videl, da gospod sam več ve, nego on, ni si upal nobene ziniti boje se, da ne bi kake napačne bruhnil ter svoje slabosti odkril.
382
Razve tega mu je bil Edvard tudi velik dobrotnik ; mnogokrat mu je kupil tobaka, kteri je vrtnarju bil črez vse, in pa še kakošnega! Ne navadnega, ki ga pašijo kmetje, temveč prav dragega, drobno narezanega, ki vse drugače diši, kterega le gospoda kadi. Kedar je Janko iz svoje osmojene pipe tako „nobel" tobak pušil, zdelo se mu je, da je v nebesih. Prav po počasi je vlekel iz kratke cevi ter spuščal dim v kolobarčkih kvišku, in takrat se mu je tudi um veliko bolj izbistril, da je včasih celo kako latinsko ime si zapomnil pri kaki cvetlici, ktero mu je vže zdavua bilo ušlo.
Neko popoldne je sedel Edvard Lipnik zopet po svoji navadi na vrtu pri kameniti mizi. Pred seboj je imel prirodopisno knjigo in zraven nekaj natrganih cvetlic, kterim pa je vže v svojih študijah neusmiljeno perjiče populil, da so bile videti, kot muhe, kedar jim repetalke izdereš.
Po vrtu pride Amalija. Kakor lehka srna skaklja od gredice do gredice, pogleda tu cvetko, tam dvigne razcvelo rožo kvišku, ktero je npognil veter, a neprenehoma se ozira na Edvarda z nekim porednim posmehom, a ta nič ne vidi v svoji vtopljenosti v knjigo. —
Amalija je bila zalo dekle. Rumeni kodri so se jej vili po sne-žnobelem tilniku, izpod črnih obrvi svetilo je dvoje ljubeznivih okic, enakih svetlim zvezdicam na nočnem nebu. In kako majhne rokice je imela, kot otroče, in pod tanko kožico videl si višnjevkaste žilice. Vitke in ravne rasti je bila, kot jelka, in urna, ko srna.
Ko je ogledala vže nekaj gredic, odpravi se proti lipi, kjer sedi Edvard.
„Dobro jutro, gospod Lipnik! A vedno tako sami in zamišljeni!?" ogovori ga z milo zvonečim glasom,
„Sam — da, kaj pak!" jeclja Edvard nekako zmotjen in ne ve, kaj bi odgovoril deklici, ki je stala tako naglo pred njim, kot bi bila z neba padla. —
Amalija se vsede ne daleč od njega ter molče ogleduje nekaj časa cvetke, kterim je Edvard populil peresca.
„Gospod Edvard", spregovori potem deklica po kratkem premolku, „meni se zdi, da ste nekaj bolni, ker ste vedno tako otožni, ali pa se Vam toži po domačem kraji; — če ni morda še kaj druzega!" dostavi potem 8 porednim smehom ter vpré svoje zale oči v mladenča.
Ta jo nekako začudjen tega pogleda, pa hitro zopet povesi oči, kot ne bi mogel prenesti njenega čarobnega pogleda. „Gospodična, nič tega, kar menite", odvrne, „jaz sem popolnoma zdrav in nič mi ne teži srca."
„A zakaj ste potem tako otožni? — V nobeno druščino ne greste."
Edvard molči, kot ne bi bil čul dekličnega vprašanja.
383
„Veste, Edvard", pravi na to Amalija ljubeznivo, „pustite otožnost in bodite veseli. Kako bi bilo prijatno včasih iti na sprehod po okolici, posebno na gore. Ah, jaz tako rada po hribih hodim, posebno tu-le gori k sv. Miklavžu, kjer se tako lepo vidi nas grad in vas. Samo enkrat sem bila z očetom gori. Gotovo bi bilo tudi Vam všeč. Jelite, da pojdete enkrat z manoj gori?" Rekoč te besede kakor prose obrne svoje velike, ognjene oči v Edvarda.
Neka magnetična moč šinila je pri tem pogledu v Edvardove žile. Kri mu stopi v glavo, nehote mu vtripne glasneje srce in komaj je spravil iz ust besede: „Da, draga gospodična!"
„Nič gospodična, Malka mi recite, po domače, saj ste vi sedaj tudi pri nas doma. Gospodična, to se me tako odurno zdi, bolje všeč bi mi bilo ime dekle."
Kakor očaran strmel je nekaj časa Edvard v dekličin obraz. Mislil si je na tihem: „Ona me ljubi; gotovo me ljubi; o kako sem srečen!" — Vže je parkrat poskušal izreči osodepolno besedo ljubezen na glas, pa vselej mu je otičala na jeziku. Slednjič se mu je po sreči izmotal iz prsi globoki „ah", in hotel je se nekaj nadaljevati, pa v tem trenutku pride Javoršček na vrt zadovoljno žvižgaje in zapazivši Amalijo in Edvarda skupaj pri mizi sedeč, pravi zadovoljno nasmeje sé: „Tako je prav; druščino si delajmo in kratek čas. Malka mi je vže parkrat tožila, da ste preveč sami za-se. Jaz némam zmeraj časa, da bi njeno žlobudranje poslušal; ona ima vedno toliko vprašanj, da jej človek se sproti odgovarjati ne more."
„Jaz sem gospoda Edvarda pregovorila, da pojde z menoj k sv. Miklavžu", pravi veselo deklica in oklenivši se očeta, ga prav krepko poljubi.   ,,Koj jutri pojdeva, jelite gospod Edvard?"
Edvard ni rekel nič, temveč si mislil: „Ta poljub je bil nemara meni namenjen, sedaj ga je pa oče dobil."
Sedaj pokliče kuharica k obedu. Amalija prime Edvarda za roko ter ga po sili vleče saboj, da je moral ž njo vred tekati domu, med tem, ko je stari počasi korakal za njima poluglasno žvižgaje.
(Dalje prihodnjič.)
Nasproti starej palači.
Fantazija. Ivan Tavčar.
Bile so le sanje, ali tužne sanje!
Postaral sem se bil, kolena so se mi sibila i spomin me je zapuščal. Ali staro poslopje, v ozkih ulicah, naši hiši nasproti ne izgine mi nikdar
384 ¦
iz spomina. Mrzlo vzdigovalo se je proti nebn, brez življenja, ali ipak ponosno kakor plemenitaški njega prebivalci. Bilo je ostanek iz prejšnjega veka, ter dvigalo se osamelo nad belimi meščanskimi hišicami. Kako živo mi je še v duhu ! Iz visocih oken videle so se bogate preproge i podobe, vpletene v načelne arabeske, zrle srdito na mimo gredoče, kakor da bi se jezile, da nihče več ne snema pokrivala z glave pred plemenitaškim dvorcem.
V najvišem podu, v kotu bilo je okno brez preprog, cvetje ovijalo ga je prijazno, ter padalo navzdol po stari^steni.
I kedar se je sedaj pa sedaj stari plemenitaš v težkem, grbookin-čanem vozu odpeljal, prikazal se je izmed cvetja obrazek, mil kakor ru-deča vrtnica, i krasen kakor luna, kedar pripluje iz zlatih valov širnega oceana.
Mnogokrat stala sva jaz i Robert^ moj brat, pred tem starim poslopjem, zrla za odhajajočim vozom, ter gledala k oknu rastlinjem prepreže-nemu. Vselej je naju tedaj prezgodaj opominalo kladivo iz bližnjega zvonika, da je čas v šolo. Žalostno stisnol je Robert pod pazduho svoje klasike, majal s svojimi kodri, ter dejal zamolklo;
„Grško je pač težko! prav težko!"
„Da, prav res težko!" odgovoril sem mu jaz tiho. Polagoma sva koračila za ogradom plemenitaševega vrta. Kako je tu notri vse spomladansko cvetelo! Narcisi i tulipani zibali so lahno svoje glavice v pihlja-jočem vetriči. Med njimi pa je stopala njih še krasnejša sestrica! V beli obleki stopala je po peščenem potu, tako nežna, ko da bi se hotela vsaki trenutek v modri zrak raztopiti.
„Hči ekscelencije!" izdihnil je Robert i pri tem razlila se mu je po bledem obrazu močna rudečica, solze so mu lile iz očij, slabotna njegova osebica nagnila se je k meni, ter se mi v naročji izjokala.
„Robert, ti si bolan!"
„Bolan, prav zelo bolan!"
Gospića pa je šla mimo železne ograje, ter začndjena zrla jokajočega brata, ko je močil črne lase s svojimi solzami.
Tistikrat pa je bila spomlad v naravi i cvetje je vrvelo iz njenega srca!
Ali spomlad je prešla i marsikateri cvet je zamrl v pekočem solnci, Robert i jaz vtopila sva se v grške klasike, ter vzdihovala i študirala. Ali kadar se je odpeljal nasproti stari plemenitaš ter izmed cvetja sme-jajoča deklica zrla za vozom, tedaj Robert ni mogel prestati v tesni sobi, bežal je iz nje, ter se vrnil pozno v noč z razburjenim obrazom i blišče-Čimi očmi.
385
Poletni večer je bil, vročine je vrelo nebo in oblaki so viseli po njem ; le tu pa tam v modri visočini svetila je zvezdica. Mesto je bilo zavito v tihoto i angelj miru plaval je nad njim.
Jaz pa sem taval po domačih ulicah, ter ])0sli!Šal, kako je tekla noč v večnost. Nekje prepelila je vjeta prepelica. Kladivo vdarilo je ednaj-sto uro. I tedaj obrnil sem se proti očetovi hiši. V temnem, visokem poslopji stare ekselencije ni brlela več luč. Širni vrt oklenil se je tiho na tihotni dvor, kakor da bi žaloval za vitkimi gospođici, kateri so ne-kedaj v preteklih časih s srebrnimi glasovi svojih strun v nočnej dobi sladili grajskim hčeram prvo spanje.
Poslušal sem skozi ograjo ! Ponočni metulj jemal je šumeče slovo od svoje ljubice, dišeče cvetljice, katera je želela zapreti zaspano glavico, napivši se ponočne rosice.
Ali glej, po stezi stopala je oseba, ter se bojazljivo ozirala okrog. Ko je prišla do ograje, splezala je gibčno raz njo.
„Robert!"
„Tiho, tiho, brat!"
I tiskal je plašno svoje gorko čelo na mrzlo ogradino mrežo, potem pa me zagrabil v hipu za desnico,* ter me vlekel k revni, nizki i stari očetovi hiši ! —
Nastopila je jesen i pomrlo je cvetje vrtov in poljan i podajale so se v gorkeje kraje žvrgoleče lastavice.
Tedaj pospravljalo se je tudi po plemenitaškem dvoru i necega jutra je oddrdrala stara kočija s starimi grbi. I na visokem oknu izmed velega rastlinja ni se prikazovala več smehljajoča glavica.
Pac pa je zrl za vozom ubogi Robert i v obraz obledel zelo ter si oko napolnil solzami.
Malo telo njegovo ni prebilo težke skušnje.
Ko je prvi sneg pobelil trudno naravo, vlegel se je tudi Robert. Počasi tajalo se je to življenje v dolgočasnih zimskih nočeh.
Nekega večera, ko sem sedel pri postelji bolnikovi, praša me tiho :
„Ali se kmalu vrnejo lastavice, i spomlad i Helena?"--
Helena je bila ona hči stare ekscelencije, katera se je tedaj sprehajala po prijaznih livadah kiasne Italije.
S trudno roko pokazal je na svoje knjige, ter mi ukazal, naj mu prinesem najspodnejšo. Odpreva jo. Bil je Ksenofont. Med grškimi črkami pa je ležala dolga, prečuduo zlato se bliščeca kita lasi. Z radostjo vzel jo je v roke, jo razvil, gledal jo dolgo, ter jo naposled žalostno položil na prejšnje mesto. Dejal pa je tužno : „Jeli, da je življenje lepo, prelepo?"
Priloga „Zori", Stev. 22. 1. 1874. 23**
386
Zima je izginila i zopet je objela spomlad deviško zemljo. Tudi v plemenitaške poslopje vrnili so se stari prebivalci.
Kako sem radostno pristopil k bolnikovi postelji. „Robert, danes so prišli!"
Težko vzdignil se je i dolgo i željno gledal skozi okno. „Helena je tu! — ali jaz!"
Zgrudil se je v zglavje, obrnil se proti steni, ter umrl mirno i tiho.
Med cvetjem prikazal se je zdaj obrazek smejajoS i življenja radosten. Ali čudno bled skril se je zopet, ko je vgledal črni prt, kadilnico i pevajoče duhovnike. — —
Bile so res da f?anje, ali žalostne, tužne sanje ! —
O značaju starih Slovanov.
Po Krekovej knjigi „Einleitung . . ." J. Pajk.
Kar značaj in običaje starih Slovanov zadeva, izrazujejo se o tem iuostrani pisatelji, tako grški kakor nemški, večidel ugodno. Po njih sodu bili si stari Slovaoi narod miroljuben, marljiv in blagodusen, nepokvarjeni sinovi prirode, brez zlobnosti in zalezljivosti, ljubitelji starodavnih šeg in navad, strastni zemljedelci, kteri stalni posel je neizmerno deloval tudi na hranljivost njih prvotnih dušnih nazorov. Po pravici pravi Dudi k o njih: „Oranje s plugom in obdelovanje zemlje z lastno živino, one zemlje, v kterej je Slavjan s svojo kolibo ravno tako tičal kakor drevo s svojim korenjem, bilo je Slavjanom nad vse in jim je tudi utisnolo prve znakove družben-skega bitja". K zemljedelstvu vodila jih je kakor priroda prvotnih njih k temu kakor vstvarjeuih bivališč, tako tudi in posebno njih blagi k takemu delu naklonjeni nrav. S tem poslom skladalo se je tudi živahno njih poetično naziranje prirode, ktero nam v najgotovejši pripomoček služi pri raz-motrivanju slavjanskega mytha, skladal se tudi silni nagib k svobodnosti, ktere radi so vse drugo niže cenili, in vrh tega tudi razdeljenost njih naroda na male samostojne rodove z izključivo demokratično upravo. Tudi mnogim navadam zunanjega življenja imamo v zemljedelstvu izvir iskati, tako n. pr., da so oni po pripovesti [iisateljev domove eden od drugega oddaljene stavili, ktera navada, kar mimo grede omenjamo, šče dandanašnji prevladuje pri jugoslavjanskih plemenih. Ako se ne motimo, smemo tudi uže po legi prvotnih njih bivališč zaključevati, da so poleg vsakorvrstnih obrtov posebno radi kupčevali, kar se tudi iz nektei ih besed in to izposojenih pokazuje.
387
kterih besed si ne moremo stolmaSiti, če ne iz občevanja Slavjanov z ne-kojimi azijskimi ljudstvi nearijskega pokolenja.
V dokaz služi to, da nam povestnica piičiije, kako se pojedine slav-janske rastlike stianoma z bližnejsimi, stianoma z dalnejšimi narodi v kupčij-skej dotiki bivale. Da se nekaj primerov pove: uže v početku desetega stoletja dospeli so ruski trgovci z svojim blagom do donavskih bregov in Sorbi so najpozneje uže devetega stoletja z dalekim iztokom prekupčevali, kakor se tudi da brez bojazni trditi, da so najstarejša slovanska mesta trgovišča bila.*)
Vsi pisci brez izjema hvalijo izvanredno gostoljubje slavjansko. Ono je šče zdaj sijajni znak slavjanstva. Ta lepa lastnost z vrgla se je včasih v potrato, da! pri nekojih slavj. plemenih bilo je celo obično v ta namen krasti in pleniti, samo da se je moglo obilo pogostjevati, in oni je največo hvalo prejel, ki je v gostoljubnosti največ potrati!. Za tega delo se je lepa krepost gostoljubnosti skoro v naopačnost spačila. Gostoljubnost je tako veljavo v slavjanskem životu imela, da je prestopnik tega običaja z občinskim zaničevanjem bil kažnjen in daje bilo celo dovoljeno, njegov dom in njegove dvore požgati.
Pa ne samo mirnim tujcem bili so stari Slovani postrežni in dobrotni, tudi proti vjetim so se bolj po človeški obnašali, nego je inače v onih časih navada bila. Tem niso samo ne za vselej svobode jemali, nego jim obroke dajali, do kterih so si mogli ali odpust v domovino odkupiti ali pa smeli kot svobodnjaki in prijatelji v deželi ostati. Ta običaj je bil tedaj tem čast-nejši,  čem so Slavjani mej vsemi drugimi narodi v tem jedini tako delali.
Bivaje v vseh svojih dejanjih nasproti tujcem človeški in blagi, bili so oni tudi nasproti domačinom ne menj dobrosrčni. Starcem, bolnikom in ubosčekom stregli so z največo skrbjo in pomočjo. Zato pri njih nij bilo pravih siromakov; siromak je le bil ta, ki je iz občine zavoljo zlobnosti bil prognan. (Hud = ubog, pa tudi = hudoben). Pa tudi proti ženstvu bili so blagi ter so poštovali njega pravice. Čeravno je mnogoženstvo bilo nalik drugim narodom pri njih dovoljeno, in je stoprv kristijanstvo temu zlu jelo nasprotovati, ipak stoji, da se je navadno v enoženstvu živelo, a da so se samo imenitnejši in glavarji izjemali, ne zadovoljujoč se s pojedinimi ženami. Zato pa so tndi žene zakonsko zvestobo skrbno čuvale ter jo s tem potrjevale, da so se po smrti svojih mož same življenju odpovedovale.
Pri opravljanju občinskih in državnih del sodeleževali so vsi enako in bil je njih gradjanski in državni ustav v svojih poglavitnih črtah demokratičen. S početka torej nij bilo ne dedovnega knježjega nasledovanja, ne raznih stališev, kar je tudi iz tega razvidno, da so vsa značenja za vladarske časti v slavjanskih jezikih tujega izvira, n. pr. knez,  kralj, cesar.
*) Naše osvojene ime „varaš-v turškem iu bolgarskem pomeni kupčijko mesto.
J. P.
388
Vezalo jih je samo jedinstvo roda in plemena in vsaki je samo toliko predpravic užival, kolikor je kot člen tega jedinstva veljal. Zato „starosta" ali „staraiiita" nij bil drugo nego preskrbitelj ali ravnatelj vsega rodstvenega imetka, a vsaki rojak samo v toliko sovlastuik imetka, v koliko je bil člen roda. Jedinstvo roda in plemena ne dopušča dedinstva. V teh črtah se rezko razlikujejo Slavjani i od Germanov i od Latincev, ter delajo važno značajnost narodno.
Početkom bili so vsi svobodni in enakopravni in nikdo se nij smel načelno izključevati pri važnih vprašanjih javnega življenja ter nij bilo dopuščeno, pojedine ljudi ali cele vrste naroda pravic lišiti. Ipak se je pri nekojih jjlemenih vsled tujega vplivanja uže za rana pojavil ne samo razloček stališki, ampak tudi deđinstvo knežje oblasti, in to najme v plemenih, koja so se dotikala nemških narodov. Vendar je pa pri drugih pie menih podlaga pravnih običajev šče za stoletja nepremeknena ostala. Te premembe prvotnih pravnih nazorov s časoma niso bile blagonosne razvoju slavjanskega pravnega življenja, kajti so one tudi „kmetstvo" *) ali „služ-benost" (Leibeigenschaft) in „suženjstvo" (Sclaverei) obrodile, da-si je oboje zoprno nravu slavjanske narodnosti. Vriuolo pa se je dedinstvo knježje oblasti nekaj po večem posedstvu nekojih rodov, koje jim je dajalo večo veljavnost, in tudi, ker se je iz takih po večkrat starosta izbiral za pre-skrbitelja, kar se je večkrat zaporedoma ponavljalo in tako v običaj utrdilo, po kterem so si Slavjani s časoma staroste iz stanovitnih rodov jemali t. j. pravico jim ustopili, da so tudi za naprej vsemu plemenu izklju-čivno kneze dajati smeli.
Tem načinom nastala je tudi razlika stališev, ker so one prepostav-Ijene rodbine osnutek polagale poznejšej slavjanskej plemenščini ali plemstvu, poleg kterega pak je truma neplemenitih, „kmetov", isto tako svobodno živela, kakor za one dobe, ko raznih stališev šče nij bilo. Tako t:idi plemstvo v slavjanščini nij pognalo iz lastnega narodnega korena, nego jo tuje, kar se iz jezikov slavj. vidi, kterim kakor za razne stopinje vla-¦darstev, tako tudi za pojem plemstva služijo inostrani izrazi : česk. šlechta, poln. šlachta, tudi szlaclita, rus. šljahta *'*)..'. iz staronemšk. slahta, sred-njenemšk. slahte, starofriz. slacht. Beseda pleme, najme v gore omenjenem smislu, je stvarni prevod z nemškega Adel: staronemš. adal, athal, adhal, starosask. adhal, adhali, srednjenemšk. adel = Geschlecht.
Ali prvotni rodbenski in plemenski ustav bil je tako ozko z životom slavjanskega naroda skopljen, da to vezi niso mogli niti siloviti navali niti
*)  Balosteu. za servitus, servitudo. J. P.
**) slov. žlahta, kar kažejo derivata; žlahten, žlalitnik itd.; a prim. Beiost., ki ima izraze od stebla: pleme. J. P.
389
pravni pojemi vnanji popolnoma razrušiti ter izpodrinoti. V dokaz tega služijo južni Slavjani trdno se držeči svojih starih pravnih običajev, a tudi pri drugih slavjanskih plemenih so sledovi prvotnih onih običajev šče do dneš-njega dne vsaj znatni. Vendar je med dnešnjo in staroslavjansko ,,zadrugo" ta razlika, da prva ne predstavlja več eno rodne vasi, nego vas, sestavljeno iz raznih .,ognjišč" *) zbirajočih razne samostojne rodbine. Zato se sme o enem plemenskem imenu samo v omejenem smislu govoriti, ker se zadruga po krstnem imenu očeta in rodbinskem imenu razlikuje.
Rod se je imenoval prvotno, kakor znano, po prednjikih s priveša-šanjem besednih obrazil (ist, ič, ič, ic) ali s pomočjo slovnične množine (plural brez onega obrazila). To ime raztezalo se je tudi na bivališče roda. Tako se zovejo poslednjiki (potomci) Radovana in njih bivališča — Radovaništi ali Radovaniči, Radovaniči, Radovanici, kraj tudi Radovanice (accus.) ; tako tudi potomci Rodislava — Rodislavci, Rojanovi — Rojani itd. Kedar se je rod pomnožil, a izseljenci novo „selo" **) posedli, ondaj so slednji tujcem nasproti sicer pridržali svoje rodno ime, a od rodnih domačinov svojih prejeli so novo ime, ktero jih je razlikovalo od prejšnjih. Tako je tedaj naselbina dobila ime a) po svojih dušnih lastnostih in običajih 1) po telesnosti in noši c) po opravilu d) po tleh naselbine in bivališč, menjkrat e) po rogljivih priimkih ali /) po kakej zgodbi, ki se je v kterem rodu pripetila. (Dalje prih.)
Domovini!
Govor o Preširnovej slavnosti. Iv. Tavčar.
Čas je pretekel, stoletja za stoletji vršela so črez rodove človeške i v njih teku izgubilo se je skoro vse, kar so sozidali ti v potu svojega obraza. V prahu so sedaj krasni templji azijaški, v prahu Grecije čarobne palače, v prahu Kapitol i Rima najponosnejša poslopja. Kamen i steber razpadata, bogate i pisane livade spremene se v pustinje i kjer bival je pred časom srečen narod, tava sedaj osamela zverina!
Ali vendar nam to starodavno človeštvo, da tudi leži v razvalinah, da-si ni skoraj sledu njegovim stvorom, vendar nam ostaje njega ime in slava zapisana v knjigi povestnice. Ni kedar ne izgine iz spomina boj maratonski, nikedar bitva pri Salamidi, nikedar smrt pri Termopilah.   Kajti
*)   Na Goriškem sem slišal prebivateljstvo vasij po ^ognjiščih' števati (v Solkanu),   „Ognjišče" se mi torej primerno zdi za „Haushaltung" (concret).     J. P. **)   „Selo" prvotno znači: Ansiedlung, Wohnsitz, Haus u. Hof. J. P.
390
je tu padlo surovo barbarstvo, tu zgrudili se miljoni robov pred silo domovinske ljubezni. Ta pokazala se je ona v vsem blesku svoje slave! Zato pa je grški vek našemu stoletju blažen ideal, zatorej hrepeni toliko vedrih duhov nazaj v one čase, ko je veljal še snegom ovenčani Olimp, ko 80 se še gledale Atene v najvišem krasu, in ko se je ta krasna, maj-hena i slavna Grecija še tako živo ljubila!
Tako je bratje! tudi naša slovenska domovina majhna i borna, po svetu malo poznana. Vendar pa jo ljubimo, ljubimo, kakor je ljubil klasični Grk svojo cvetočo. Kar mu je bil Taiget, Pindos, Olimp, to je nam Triglav s svojimi kupami, kar Istmos z zelenim hrastovjem, kar Tempe z rumenimi polji, z večerno zarjo i bobnečimi valovi, to so nam domači gozdi, domače poljane, to nam so naše čiste vode i modra jezera; kar bila je Grkom Olimpija z lovorikami i tenkimi platani, kar Dodona s svojimi vetrovi i šumečimi drevesi, to so nam jele naših gor, to nam je belocvetoča lipa, ki tako krasno znači s svojo lepoto i močjo narod slovanski. —
Po bojiščih je videla Grecija krvaveti svoje sinove, jokala se tolikokrat nad razvalinami, ko jo je pustošil krvoločni barbar. Ali ljubezen do domovine zmagala je, podrla togotne nasprotnike i na pustinje prizvala kali novega življenja. Tudi naša domovina ima svoj Maraton, tudi ona svoje Termopile, svoje slavne boje. Koliko njenih sinov padlo je pod mečem Hunom, Avarom in Turkom. Barbarstvo polumeseca razbilo se je na skalinah slovenskih; ko je ostala Evropa divjala v malomarnih medsebojnih bojih, zmagoval je vže Slovenec, ter združen s Hrvatom branil zapadno prosveto. Preteklost o tem jasno govori ! Da-si je naš rod majhen, da-si med svetom nepoznan, vendar si je v teku časov prislužil pravico do življenja, pravico do samosvoje eksistence! Kakor drugi narodi, kateri se opirajo na svoja historična prava, tako jih ima tudi naša slovenska domovina, če tudi niso zapisani v pergamen, čeravno jih jej niso dali na prestolih sedeči potentati, a pisali so jih naši očetje z vlastno krvjo v svoja domača tla i na pričo poklicali mogočnega orjaka Triglava, kateri je vže ondaj zrl ponosno na boje o svojem znožji, poklicali na pričo svitlo Savo, ki je vže ondaj drvila svoje valove sredi bojišč, ter iz njih v se jemale mogočne potoke krvi !
Ali Grecija ni trpela zastonj. Njeni otroci niso poginili brez sledu, iz njih krvi pognala je svoboda, samostalnost, krepost!
Naši domovini pa ni še zasijalo tako prijetno solnce; padale so turške glave pod njenim mečem, bežal je iz nje splašeni Benečan — ali ona ni imela še od tega sadu. Kakor Grecija imela je tudi ona duhapoiue sinove: Slovenec zidal je mogočne stavbe, pisal knjige v stimenje tujim narodom, ubiral haimonične glasove, izdeloval modre zakonike, ali ona ni
391
imela od tega sadu. V resnici ! naša zgodovinska preteklost pisana je s solzami, s krvavimi solzami! Vse bridko gorje razlilo se je ob easu nad rodom slovenskim. Štelo se mu je v greh ljubiti svoj dom, i privošili so se mu komaj^grobov v njegovi sredini. Slovenska zgodovina je pisana s solzami i nosi na čelu pečat bolesti i tuge. Elegija je, katero speva osoda nad gomilami naših očetov, ali ob enem tudi oda, katera vzbuja nove i minolim vredne potomce, katera sadi, ter izreja ljubezen do domovine i njene preteklosti.
Ali za Grecijo prišel je tudi dan pogube, prišel je dan koronejski, kjer skrvavela je njena svoboda, kjer zamrl je žalostno maratonski lev. Naša domovina pa je pretrpela vse težave, ni onemogla v burji vojska, ostala je močna i krepka. To je ista prečudna moč, ki je navdajala na-rodnjaške boritelje vže od nekdaj; to je ona prečudna moč, iz katere porodil se je pevec, ki ga slavimo današnji večer. To je moč, katera obeta Slovencu boljšo prihodnost, ki trga oblake nad njim ter privablja solnce, da sije pravo srečo nad njim.
Enkrat bode naš narod srečen v svojih domovih, zadovoljen i ponosen na velikanske one palače, katere mu je v domovinskem naročji postavila neskončna moč narave, ondaj bode pri revnih ognjiščih sedeč poslušal vnet zlate besede više modrosti, ljubezni do svojega, in do slavjanstva. Po svetu ostane morda še neslaven z vojaškimi deli, a tem srečneji bode. Tako bodi! Ni tekla zastonj kri naših očetov, zastonj se ni delalo v stoletjih, zastonj ni živel naš pesnik Preširen; njegov duh ostane, i njegov spomin bode dalje budil, in dokler bode častil Slovenec najboljše svoje sinove, dokler jim bode stavil spomine ljubezni, ne odide mu ona zaželena bodočnost. Gotovo, gotovo zašije, kakor naši pesniki trdijo, predragi naši domovini lepša zarja, srečnejši dan ! In s to nadejo v srci kličem : Slovenska domovina naj živi !
Ime i ideja ilirska
za I^judevita Graja a Hrvatskoj.
Literarna studija.
Napisao
Ivan M i 1 č e t i č. *) U kulturnoj poviesti hrvatskoga naroda neima važnijega momenta do onoga, kad se je iz duboka svoga sna na novi, napredni život probudio. Tužno li je bilo stanje našega naroda pod konac prošloga i na početku ovoga vieka! Zahrdjao mač junačkih pradjedova u koricah, pod debeo j)rah se slego cviet zlatnih, dubrovačkih pjesničkih vremena, zamukose
*) li zabavnika „Velebita" v „književnem ogledu" naznanjenega.        Op. ured.
392
hrvatske vile i činilo se, da se hrvatski narod od težka napora odmara i nove sile sakuplja dičnu, novu radu. I bilo je tako, pa kad je svanula zora novoga dana, tad vidimo, kako sav narod onamo hrli, odkole mu je imalo sunce sinuti, sunce bolje budućnosti. — Ilirski pokret, što ga je Ljudevit Gaj na slavenskom jugu pokrenuo, zbio se još u sgodan čas ; — nešto malo kašnje i burna 1848. godina bila bi nas nepripravne našla, zatekla nas nesposobne zaplesati u naprednu kolu evropskih naroda.
Nu prije nego li se taknemo Gaja i ilirizma, njegovih težnja i zasluga, obazrimo se na ime ilirsko u njegovoj prošlosti.
Ima u starom svietu zemlja, koja je po prilici objimala krajeve danas hrvatskim narodom posjeđnute, a koje je Grk i Rimljanin poznavao pod imenom „Ilirika" (Ilyricum), a stanovnike joj zvao „Iliri". Tragovi se tomu narodu gube u najdavnijoj davnini. Već Herodot znade za ime ilirsko. Poviest nam pripovieda, da je to bio ratoboran i gusarski narod. Kao vješti mornari bijahu na veliku glasu, a Rimljani im ne bijahu ni iz daleka premei. Zagospođovavši Rimljani svimi obalami sredozemnoga mora, nastojahu oko toga, da si spokore i iztočnu obalu jadranskoga mora. U ilirskom gusarstvu nadjoše si Rimljani odmah povoda ratu. Nije ništa nečuvena, ako je napokon državi Teute i junačkog Gencija nadošao zadnji čas. Već god. 167. p. K. posta Ilirik rimskom provincijom. Odtad neće više naši Iliri doći do kakve znamenitosti.
Kakav su narod bili stari Iliri i kojim su jezikom govorili, toga još nije nauka europejska odgonetnula. Ima ih, koji tvrde, da su oni bili slo-vinskoga poriekla, a ima ih opet, koji to niječu. Iz prva mišljaše i sam Šafafik, da su bili zbilja Slavjani, al kasnije tražaše ostanke starih Ilira u današnjih Arbanasih. Tamu toga pitanja razjasniti dosada nije bilo moguće, te će možda budućnost sretnija biti, i našav spomenike davnih onih vremena, skinuti koprenu s koljevke po nas toli zanimiva naroda.
Za rimskih careva počima u Europi i Aziji komešanje raznih plemenskih elementa: — seoba naroda. Nepoznati do seie narodi stupaju na po-zorište svieta i traže nove krajeve — novu domovinu. Za pravicu tu se nezna: tu vlada samo — sasma naravni zakon kod barbarskih naroda — sila jačega. I rimska država bijaše se već preživila, sile joj smalaksale i ona morade podleći otimaču barbaru.
Na razvalinah rimske države počeše se goniti razna azijatska i ne-azijatska plemena, tjerajući jači slabijega dalje. Seobom naroda zame se trag i starim Ilirom. Njihovimi obitališti (u najširem smislu) predjoše gotovo svi narodi, što jih Europa srednjega vieka vidje.
Tečajem V., VI. i VII. vieka počeše se izseljivati u ove strane i razna slovinska plemena (ako jih već prije ne bijaše) a najpače Slovenci, Hrvati
393
i Srbi. Hrvati urediše svoju a Srbi opet svoju državu — a Slovenci postase namab žrtvom njemačkoga grabeža.
Akoprem su Hrvati pod svojim narodnim imenom utemeljili državu, ipak zapadni sviet je i nadalje zvao ove kraje „Ilyricum" a stanovnike njihove Iliri. Većina stranoga svieta mišljaše, da smo mi prasjedoci u ovih stranah. A ne samo stranci, već i naša braća slovinska držahu ime ilirsko istovjetnim slovinskomu. Isti Ijetopisac ruski. Nestor, držase nas potomci starih Ilira. Košto su pak u vječnom Rimu nazivali Niemce „Germani", Franceze „Galli" ili „Celtae", tako nazivahu i Hrvate „Iliri". U zabacivanju narodnih imena uviek se osobito izticaše rimska crkva. Rimski pape smatrahu se nasljednici rimskih careva, a rimsku crkvu opet baštinicom rimskoga carstva. Košto su nastojali Aleksander Veliki, Caesar, Karlo Veliki, Karlo V. (I.) i Napoleon I., da silom stvore jedan politički svesvjetski narod; tako nastojaše i rimska crkva, da stvori jedan jednovjerski svesvjetski narod. Sav sviet imao je postati katoličkim i uz to poprimiti latinski jezik kao svesvjetski. U Rimu se je htjelo oživotvoriti one Spasiteljeve poznate rieči: „i bit će jedno stado i jedan pastir". Zato uprav nije rimski dvor trpio razvitka narodnih jezika (linguae rusticae) te im nije dopustio ni u hram božji ući. To je moćno djelovalo i na Hrvate, koji su bili uviek privezani Rimu.
Nije tako bilo s iztočnem crkvom. Ova ne samo što nije zatirala narodnih jezika, nego ih dapače štitila i njegovala. Iz Rima djelile su se milosti vjere Spasiteljeve na latinskom, a iz Carigrada na narodnom jeziku. Odtuda na iztoku toliko samostalnih crkva, koliko i naroda i s toga se uprav kod Srba sačuva mnogo bolje sviest i ime narodno, nego li u nas Hrvata.
Nezgodne okolnosti razcjepkaše s vremenom hrvatsku državu; a čim je naš narod jednom pociepan bio, tim se počela u njem gubiti i uspomena na nekadanju slobodu i jedinstvo. Poznata pak je istina, da politički raz-komadan narod nemože imati ni tolike samosviesti narodnje, ni jedne književnosti, ni jednoga imena. To se je u nas pokazalo možda u većoj mjeri nego li igde drugdje. Iz jednog naroda, razviše se u nas kao narodna imena bosansko, dalmatinsko, slavonsko itd.
Buduć ne bijaše u nas negda viših učevnih zavoda, to bi naši zemljaci n tudjini izučavali svoje nauke, al iz tudjine bi se vraćali kući puni predsuda o svom narodu. Uz to ne smije se smetnuti s uma, da je po naših obalah bilo uviek življa, koji je njegovao i širio ideje svojih suplemenika na zapadu. Tudjinstvo rabljaše ime ilirsko, pa ga uzajmilo i našemu narodu. Sinovi našega naroda počeše ga i rabiti, jer su tudjim odisali duhom. Inteligencija rabila bi ime ilirsko, a zameta vala hrvatsko, s toga ovoga i poče nestajati iz knjige hrvatske. Uz „klasično" ime ilirsko (na talijanskom
394
i latinskom) zavlada i ime „slovinsko". Kako nas je strani sviet smatrao nasljednici Ilira, tako počeše i sami Hrvati misliti, da smo mi zbilja i s Rimljani boj vodili. Mavro Orbin, Gjorgjić, KatanČić i drugi, bijahu o tom posve osvjedočeni.
Dalmatinci napisaše čitave knjige, da je bio sv. Jerolim dalmatinski Slovjen, te da je on glagoljicu izumio. A slavni nas Gjorgjić (po Kurelcu Gjurgjević) ponosijaše se, što je našemu narodu sv. Pavao propoviedao vjeru Krstovu.
Dubrovčani dovodjahu feničkoga Kadma u savez sa starimi Iliri i s utemeljenjem svoga rodnoga grada. Dapače Talijan Appendini tvrdjaše, da je jezik ilirski bio jezik plemena Jafetova. Sto više : Appendiniju bijahu jezici grčki, latinski i germanski samo nariečja staroga ilirskoga jezika, te nadalje mišljaše, da se dosele neprotumačeni spomenici europejskih i malo, azijatskih naroda dadu jedino pomoćju ilirskog jezika protumačiti! *) Da nije slučajno bio Appendini Talijan, mogli bi ga nazvati hrvatskim KoUarom !
Uslied tih zavladalih predsuda nije niti čudo, ako je hrvatsko ime moralo uzmicati pred ilirskim i slovinskim, kad su neki, pa i Gundulić, Aleksandra Velikoga stvorili Ilirom i Slovinom!
Ime ilirsko najviše se je ukorenilo kod Hrvata, nu bijaše poznato i ostalim Jugoslavenom. Izseliv se Srbi u Austriju (1690.) pod Arsenijem Crnojevićem dobiše od Leopolda I. povlastice pod imenom „ilirskoga naroda". Zašto nije kod Srba baš onako plodna zemljišta našlo ime ilirsko, kao kod Hrvata, — tomu već razloge iztaknuh prije govorec o Rimu i o Carigradu i njihovu uplivu na narodno ime. Uz ime „Venda" prišivaše se i ime ilirsko Slovencem, s toga bijaše i njima uviek poznato. Bugara samih se je to ime veoma malo ili ništa dotaklo. Tako bilo do 19. vieka.
Godine 1809. đodje Napoleon I. i do naših strana, te odtrže od Austrije Dalmaciju, Korušku, Kranjsku, Istru i Hrvatsku do Save, pa tu skupinu zemalja prozva „kraljevinom Ilirijom". U tom imenu nazrievao je Napoleon pravo narodno ime stanovnika tih zemalja.
Tada nebijaše u nas nigdje života, a ime ilirsko ne bijaše baš nepoznato, s toga su Napoleonovu Iliriju u nas pozdravili živimi simpatijami i gdjegdje dapače pravim oduševljenjem. Osobito mladji naraštaj, probudjen novimi idejami o narodnosti i slobodi, što su si stale iza francezkog prevrata utirati put po Evropi, s uzhitom gledaše na Napoleona i njegovu Iliriju. U Karlovcu izidje pjesma,  slaveća Napoleona i oživljelu Iliriju. Slovenac
*) Obširnije o tom viđl: „Notizie istorico-critiohe sulle antichita, storia e letteratura de Kagusei per Fr. M. Appendini. Ragusa 1802.
395
Vodnik *) izpjeva pjesmu „Ilirija oživljena", slaveći Napoleona kao izbavitelja Ilirije. I tu pjesmu dade utištiti Vodnik na čelu svoje za škole propisane knjige : „Pismenost ali gramatika za prve šole" u Ljublj. g.  1811.
Taj udarac, koji dodje iz vana pribavi imenu ilirskomu u nas još veću popularnost.
U to vrieme tužno bijaše uprav stanje našega naroda. Staru, negda jaku i samostalnu kraljevinu Hrvatsku sada sačinjavahu do tri županije. Dalmacija i Istra prije stenjaše pod mljetačkim lavom, a sada pod bečkom samovoljom, Bosna pod turskim divljakom a Krajina pod vojničkim absolutizmom.
Banska čast bijaše samo sjena negdanje moći.
Ban hrvatski bijaše nešto više, negoli kakov magjarski veliki župan.
Umnoga rada ne bijaše u nas nigdje; i same vile nam zamukoše. Narod sav spavaše bezbrižni san. Za to vrieme Magjari zasnovaše ideju magjarizacije. Iz raznih naroda, što ih ima pod Stjepanovom krunom, imadjahu za kratko vrieme postati sve ovejani Magjari, Te udarce oćutiše i Hrvati, a oćutiše ih i ostali ugarski narodi. Slovakom, Rumunjem, Srbom itd. nisu imali Magjari šta oteti, osim njihovog narodnog jezika ; al drugčije je to s Hrvati.
Hrvati uz svu kobnu prošlost sačuvaše si ipak još nekakva, ako i neznatna prava.
Al Magjarom bijaše i to trn u oku; njim se je htjelo posve sliti Hrvatsku s Ugarskom.
Ta oluja nije mogla preći Hrvatske bez svojih posljedica. Nešto uplivom slobodoumnih ideja, što i do nas doprieše iz Francezke, a više još uplivom vjetra, što je duvao od Drave — poče i u nas narodna ideja nalaziti svojih zatočnika.
Tako već godine 1814. naumi izdavati Gjuro Šporer s Antunom Mihanovićem po naputku Kopitarovu hrvatske novine u Beču, al taj posao zape s nedostatka predplatnika. J. Derkos, vatren mladić, raztužen nad mrtvilom svojih zemljaka, zapjeva im milotužno u elegiji „Genius patriae super dormientibus filiis", budeć ih na život. A bijaše i visokih dostojanstvenika, koji su na narodni branik stali. Medju ostalimi osobito se iztaknuše biskup Maksimilijan Vrbovec i grof Janko Drašković. Vrbovec **)
*) Obširnijo o tomu znamenitomu Slovencu u „Geschichte der südsl. Literatur" od Šafafika L, str. 59.
**) Lanjski „Obzor" bio je donio u nokom broju svoga „Listka" okružnicu biskupa Vrbovca na podčinjene mu svećenike, kojom ih nagovara, da kupe naredne pjesme, poslovice itd.
396
je nastojao oko prosvjete svoga naroda, a Drašković oko prava svoje domovine.
Narodno se je kolo zavrtilo i u Hrvatskoj, al sve je još jako polako napredovalo : pokretu nije bilo odabrane glave, ni pravoga središta.
Riedki su oni muževi, koji se iztaknu svojim djelovanjem, te su kadri veličinom svoga uma i zanosljivošću svojih misli, tako zanieti duhove, što ih okružavaju, da ih ovi svuda sliede ko svoje proroke. I Hrvatom je sada trebalo takova čovjeka, a providnost im ga i dosudi.
Dru. Ljudevitu Gaju, (rodj. 8. srp. 1809. u Krapini, a umro 20. travnja 1872. u Zagrebu), bi sudjeno postati preporoditeljem hrvatskoga naroda u XIX- vieku. Već kao gimnazijalac napisa Gaj djelce o svom rodnom gradu, u kom navadja i priču, po kojoj bi se bili svi Slaveni izselili iz Krapine (Čeh, Leh, Meh). Filozofiju izuči Gaj u Gradcu i Lipsku, a prava u Pešti. U Pešti upoznade se Gaj i s Kollarom, neumrlim pjesnikom slavenske uzajemnosti. Kollar razžari prvu iskru rodoljublja u Gaju, te se tu počeše rojiti u glavi njegovoj krasne misli i divne osnove po hrvatski narod. Rieči Kollarove dojmiše se živo mlade duše Gajeve, i on ne mirovaše više ni danju ni noćju, dok si svoje Hrvate ne probudi. Najprije uredi Gaj hrvatski pravopis *) po primjeru češkoga, a tim doskoči najprečoj potrebi svojega naroda. Tim samim djelom bio bi si Gaj ovjekovječio ime. Nadalje pomisli Gaj i na izdavanje novina, bez kojih nema nigdje ništa. Pojmio je to Gaj, pa je i nastojao svimi siiami, da dobije dozvolju za izdavanje svojih novina. Al u tom ležaše najveća potežkoća; jer Magjari, koji zazirahu i od najmanjega daška narodnoga, što bi se gdje u Ugarskoj kod nemagjarskih narodnostih i u Hrvatskoj pojavio, graknuše k5 zlodusi na našega Gaja. I zbilja Gaj ne dobi dozvolje za izdavanje hrvatskih novina. Al on ipak ne klonu duhom. Naš Gaj bijaše tako smion, te se od-puti sam glavom pred cara Franju u Beč, da si izhodi dozvolju. U Beču uspije, jer mu car na veoma prijazni način usliša molbu. Od sada Gajeva radinost i energija ne poznavaše nikakvih potežkoća. Godine 1835. ugledaše božje svjetlo toli željkovane „Horvatske Novine" s prilogom „Danica Horvatska".
Izprva nije Gaj imao pred očima druge, do li Hrvate svoga rodnoga kraja — kajkavce — te je i njihovim jezikom stao pisati. Nu do skora vidješe se našemu Gaju granice njegova djelovanja preuzanimi : njegov veliki um zasnova osnove svemu Jugoslovjenstvu- — Krasna bijaše to pomisao, al tko da svlada goleme zaprieke, što su se toj osnovi protivile? —
*) Knjižica u kojoj razpravi Gaj tu svoju osnovu, nosi sljedeći naslov: „Kratka osnova hrvatsko-slavonskoga pravopisanja, poleg muđroljubneh, narodneh i prigospođaneh, temeljev i uzrokov" od L. G. Budim 1830.
397
Ta kojim jezikom da se piše, i koje ime, da se kao zajedničko prigrli ? Pronicavu umu Gajevu u tom se ne svidješe nikakve neizvedive stvari- —
Akoprem Gaj sam kajkavac, ipak uvidi, da kajkavština ne može u nas biti ono, što je toskansko nariečje u Italiji, s toga se on je rado odreče. Nije ni čudo, ako je i Gaj priznao štokavštinu najljepšim južnoslovinskim nariečjem, a uz to nariečjem najrazširenijim i književno najrazvijenijim, a s toga jedino dostojnim, da bude jezikom književnim svih Jugoslavena.
Glede jezika ne bijaše baš težko do prava izbora doći, al u onom pravom kaosu narodnih imena, koje da bude zajedničkim? Ime hrvatsko, koje je inače Gaj jedino iz djetinstva poznavao, uviđje, da toga položaja ne može zauzeti u Jugo?lovjenstvu, ko ni srbsko — a o slovenskom gotovo ni govora. — Dakle šta onda ?
U tom pomože Gaja ime ilirsko, ime koje je za Napoleona u nas još jače korenje uhvatilo ; ime, o kom su Gaj i njegovi suvremenici sasma osvjedočeni bili, da je to bilo prvotno ime svih Jugoslavena. Gaj se je trudio, da obširno razpravi to pitanje i dokaže iz prošlosti nepobitnost Slovinstva starih Ilira (Dan. Ilir. teč. V.). (Dalje prih.)
Pisma Zorislavu.
J. Pajk. IV.
Dobro znam, prijatelj, kako slabim plodom obrodilo je moje prvo Vam poslano pismo, niti se ne varam ob uspehu naslednjih. Zahitil bi i jaz svoje pero v sinje morje, kakor Marko kraljević svoj buzdovan, ne služeči njemu ostarelemu več za megdane. A vzdržuje me nekakova tajna moč in sila kakor onega propovednika črncem, ki je videvši zahman potrošene svoje nauke in napore, povzdignol knjigo svetega evangelija, da jo zaluči v grmovje, a pri tem zamahu ulovil se z rokavom na ostrožji, stoječem mu za hrbtom, ter spoznal v bockovji sled previšnje modrosti, veleče mu, naj ne blaznuje, nego svoje delo nadaljuje; kajti je blagoslov dela v božjih,  ne njegovih rokah.
Vi hočete torej za vselej ustaviti svoje pero, pomiluje čas svojega doslejšnjega pisateljevanja, žale in vzdihuje za trudnim potem, koji ste pri samoobrazovanju prebredli, ter se menite hote podati v krilo literarne lenobe, kakor potnik, ki utrudjen hoda zabredši v močvirje in čretovje i ne videvši nijedne rešilne zvezde kolenom ošibi, in se sam v globočino zgrudi! Da! Vi ste se celo zarotili, da se odpoveste na veke vsem „zmotam in muham", koje so Vas na pisateljsko polje izvabile!
3981
Da bi jaz trdnosti Vaših sklepov tako dobro ne poznaval in to iz dejanjskih skušenj, zares, trsil bi se z nova in z opeta pregovoriti Vas k povratku na stari Vaš posel, a tako mi stranoma brani nasproti mi strmeča stena Vaših trdnih zaključkov, stranoma pa odgovornost, kojo bi si nakopal, zavedši Vas k prelomljenju storjene rotve.  Čujte raji moje izgovore.
Prijatelj ! Smatrajte nas pisatelje kot stražnike, stoječe pred sovražno trdjavo ! Menim, da je narodni duh, ki je kakor osobni grški daj-mon podeljen i vsakemu narodu in narodiču, vzbudil in postavil v narodu svoje vojščake, ki imajo prepovedovati njegov nauk in braniti njegov dom. Ta vojaška truma ima svoje vestnike, i ti so bas narodovi pisatelji, ki v prozi in poeziji oznanjajo in branijo narodovo blagost. Tej trumi nasproti stoji vedno budni tabor protivnikov, in vestnikom narodovim treba dosta bedenja in dosti truda, po noči in po dne, v vseh nevihtah in viharjih, da protivnik ne vleze v njih dom in potrate ne stori z narodovim dušnim blagom. In tako je broj pisateljev — barem dandanašnji — vojaškemu taboru sličen, koji ima ne samo narodov govor, nego i narodov dom čuvati in straziti.
Da li tudi z uspehom stražimo svoje narodnje svetinje? — To pokaže bodoči vek. Težka in trpka je ta zadača: bivati vestuik i branitelj, pisatelj in vojščak, blažitelj in krotitelj, svaritelj in tolažitelj naroda, voditi z eno roko ščit, z drugo meč, in ob enem pero in godalo. In tako se rado primeri, da pod meča težo rada upeša roka, imajoč napisati budne misli in visoke uzore, in da občinstvo več pričakuje in več tirja, nego je mogoče ponuditi. Pod to pezo pa onemagata rada oba: pisatelj in čitatelj. —
Kako trezna je denašnja doba nasproti preteklim, kako enolično, polževo naše dviganje sedaj proti živemu gibanju ondašnjemu ! Nij li pa to nekoliko tudi naravska prikazen ? Ste li kedaj opazovali ognja rast in pad ? Včasih je mnogo bilo dima brez plamena, včasih mnogo plamena a malo žrjavice, redkeje več gorkote kot praskanja. Vsakako pak treba k pravemu živemu ognja mnogo gorkote. Zakon prirode pak se navadno javlja tako, da preje bukne plamen, a potem ostane žrjavica.
Mi smo v prešlih dvajset in šestih letih videli i eno i drugo. Nasledek skazuje, kakov je bil predek. Mi smo se nekoliko ohladili, in nij nam vsaki peresnik tudi izvrstnik, kakor je bilo nekdaj. In v tem je razlika, pa tudi spodbuja k večemu samonaobrazovanju in naprezanju sil.
Smem li v tej nepogodnosti iskati izvir Vašej sedanjej nakani? Čutimo to nepogodnost i drugi. A vodjeni onim ,duhom' sejemo seme v veka razore, siljeni k temu i po lastnem nagibu, teše se, da mnogo res da pade našega zrnja v dračje in bodičje, a nekaj — pod blaženim uplivom bla-
399
gib čitateljev — tudi v rodno prabo domovine. In ta mala nadeja potrjuje nas v volji in vztrajnosti. Vas pa, vrli prijatelj Zorislave, ki ste izmej pisateljskega krdela stopili v trumo občinstva, prosimo blage sodbe in — potrpljenja z nami. —
Velasquez.
D. T.
Eden nar slavniših slikarjev španijolskih je Velasquez. Narodil se je leta 1599. v Sevilli, in izhaja iz plemenitega pokolenja. Starisi so ga skrbno izredili. Jegov prvi učitelj je bil Herera, drugi pa Francisco Pacheco, kimu je dal svojo hčer za ženo. 23 let star potuje Vel as quez v Madrid. Juan Fonseca podpira mladega umetnika, in ga priporoči ministru Olivarezu. Portret Filipa IV. ustanovi jegovo slavo, in mu pridobi milost kraljevo. Slavni slikar Rubens, ki je leta 1629. prišel na Španjolsko, svetuje mu, naj potuje v Italijo. Velasquez gre leta 1629 v Fiorenco in Rim, in se povrne po temeljitih študijah zopet v svojo domovino. V Italiji je dogotovil svoji neskončno krasni sliki: „Kovači Vul kanovi", in „Jožefov plašč". Jegova sreča je bila sedaj utrjena. Kralj ga imenuje svojim svetovalcem, in ga leta 1648. zopet pošlje v Italijo, da nakupi slik, podob in monet. Portretu Inocenca X, ki ga je zmalal v Rimu, se je skazala čast, da se je slika kronala, in javno v procesiji okoli nosila. Ko se zopet v svojo domovino povrne, ga kralj imenuje dvorskim komornikom, kupi vsako jegovo sliko in obišče vsaki dan jegov atelier. Ko je nekega dne dogotovil sliko, na kateri je malan portret infantinje, vsa galeria dvorske palače in jegov lastni portret, vpraša kralja, če še bi česa manjkalo na sliki. Filip IV odgovori: .,Da ! nekaj še manjka", vzame paletto in namala sam na umetnikove prsi križ reda sv. Jaga (Jakopa), in ta križ se, kako gaje kralj namalal, še sedaj vidi na divni sliki. Milost kraljeva ni ga storila ošabnega, on je ostal skoz in skoz nraveu, delaven in dobrotljiv mož. Pri slavnem shodu na otoku Bidassoa z Ludovikom XIV je Velasquez bil pričujoč, in krasni pavillon se je postavil po njegovi osnovi. Vendar ta pot ga je tako prijel, da je 7. avgusta 1660 umrl v Madridu. Ostroumen znatelj umetnosti piše o njem: Will man Velasquez's Talent mit einem Worte bezeichnen, so möchte ich ihn den Mann der Natur und Wahrheit nennen. Bestände die Kunst zu malen in vreiter Nichts, als in der Kunst die Natur nachzuahmen, so würde Velasquez jedenfalls der erste Maler der Welt sein." Vendar redke so v evropskih galerijah jegove slike, kdor jih hoče videti in občudovati, mora iti .v Hispanijo. Kakov poštenjak je Valasquez bil, spoznamo iz sledeče dogodbe. Jegov služabnik Juan Pareja, mulatski rob, je tudi veselje dobil do malarije, in je skrivši malal
400
neko sliko. Ko jo je dogotovil, jo pokaže mojstru, ta pa, ko jo pogleda, izklikne: „Mislil sem, da jaz samo slike stvarjam, in nijsem slutil, da sem mojstra stvoril." Velasquez pokloni robu svobodo in Filip IV mu da domovinsko pravico. Jegov največi učenec je bil Murillo, o kojem smo že v lanski „Zori" govorili.
Književni ogled.
J. Pajk.
Dijačko družtvo „Yeie bit" v Beču izdalo je zabavnik pod naslovom: „Velebit, zabavnik hrvatske omladine. V Zagrebu 1874", str. 373, na finem papirju in v krasnem natisku (Drag. Albrechta v Zagrebu). Sodržanja te knjige je jako zanimivo razve „Pjesem", ktere so izvzemši Šlintnerjeve slabo delo, kakor je današnja poezija hrv. sploh nekoliko hroma. Tem vrednejši so prozaični spisi. V „Leto-pisu družtva Velebita" podaje nam se jako konkretna slika bečkega dijačtva v jugoslovanskih razmerah med Hrvati, Srhi in Slovenci. Na veliko svojo radost zvedamo, da je vedenje naših slovenskih dijakov bilo povsema korektno : njim je vedno stajalo do sloge, a nikdar do samopašnosti. Zabavni del obsega dve noveli: „Priegor s ljubavi" (preboljenje ljubezni) in „Pustolovine" ; prva je dobro osnovana, a v drobnostih menj dobro izvedena, druga zahteva nekaj preveč lahkovernosti. Pisava pa je v obeh vrlo živa in se ugodno čita. Poučni del ima dva posebno odlična spisa: „Istra in istarski Hrvati" in „Ime i ideja ilirska za Ljudevita Gaja u Hrvatskoj", jeden kakor drugi veščim peresom in z jasnostjo napisan, i nas Slovence jako zanimajoč. Ostali spisi obdelujejo nam menj zanimive predmete in so tudi medleje pisani. Mi ta zabavnik našej mladini vrlo priporočamo. — Naš rojak prof. Ivan Zupan na Reki (Fiume) napisal je v „program kraljevske više gimnazije na Reci" životopis Preširnovega prijatelja Matij e Čopa. Spis objasnjuje ne samo življenje, nego tudi dobo Čopovo in vse imenitnejše okolščine ondašnjega časa ter prijateljstvo med Preširnom in Čopom. Jako bi ustregel natančni pisatelj ove ga dela Slovencem, ko bi jim ono pomnjivo razpravo tudi v slovenskem jeziku podal ; morda za „Preširnov album"? — Naša literatura ima veleznamenito delo zabiležiti: „Anton Janežičev slovensko - nemški slovar, popravil in pomnožil Julij pl. Klein-mayr, v Celovcu 1874". Ne samo tisek (stvar pri slovarjih imenitna), je lepši, tudi število besed je izdatno pomnoženo. Tudi cena delu nij previsoka: fl. 2.20 Slovar bode pri čitanju knjig in časopisov, kakor smo se za poskušnjo prepričali, jako dobro služil. — Dramatično družtvo v Ljubljani in Družtvo sv. M oh ora izdali ste pred kratkim svoje letošnje knjige. Obilo ima naš narod učnega in zabavnega čtiva; samo da bi vse prebavil in tudi več dušne kreposti in jakosti iz njega pridobil. Knjige ne smejo samo radovednost nasititi, nego tudi, a to posebno, značajnost in voljo naroda utrditi in povišati!
Današnja „Zora" ima prilogo.
Izdajatelj in odgovorni m-ednik: Martin Jelovšek.
Tisk in založba Narodne tiskarne v Mariboru.