V (Vtertik 28. Svečana.
M
Gospodu K . pri Savini iz IJiililjane.
\ej Ti Dragi pri Savini! nej Ti /nano bo, l)e besede iskra vsakikrat mi šine .
Kader piše kol jo Tvoje bratovsko peni, Kakor blisk u serca m »j ga globoeine.
Oh, zakaj nek uladijskc ° ) morajo meje Zmirej še ločiti nas od tacih svatov,
K z nami jih edinjo jezik, vade in serce — (Id nar blagši in nar ljubši naših bratov! —
O Slovcnia! razumen bil jc tvoj okus. Sine vse streuiti v eno opasilo.
In po tem zidati vsoko — vnitis viribus! — Ali oh! — de zvezda ti •—• nc sveti milo! —
—r.
llandcro keršanske svobode.
Se nam pred nemi stojijo vesel iga in žalostnima spomina polni dnevi predlanskima sušca, koso cele trume ljudstva po mestih in po vaseh se po ulicah sprehajale, in z muziko in veselim petjem mlado jutro dane vstave praznovale. Takrat so vihrale iz vsih oken in turnov razne bandera, ter oznanovale veselo prerojenje Avstrije. I'a komej sc je serce perviga veselja ohladilo, se je tudi stari zavid in razdvoj med avstrijauskimi narodi zopet vzdignil. Nezvestoba in verolomstvo ste zagernile s svojimi mračnimi perutami prekrasne Lombardo-tteneške ravnine in prebogato Madjarsko deželo. Tu in tam so vihrale mileče bandera kervaviga punta, in v slepi divjosti je zapeljani Laški in Madjarski narod z ojstrim mečem brodil v svojim lastnim oserčji. Tako pa še hujši sc je k koncu pretečeniga stoletja na Francoskim godilo, kadar jc puntarska stranka postavno vlado zmagala in so vodji prekucije, ki so se hinavsko ..prijatle in osrc-čevavce ljudstva*- imenovali, s sladkimi obljubami celi narod pervabili pod bandero grozovitniga, še nikdar videniga punta. Takrat se je tudi prav za prav tisto divje kričanje po svobodi začelo, kini od tistihmal nikdar več potihnilo iu se je današne dni zopet na tako neznano viko ponovilo. Ali žali-°) 1'ulitiške.
bog! to ni tista svoboda, ki nam jo je Kristus iz nebes pernesel in nam jo s.evangeli perporoča. ampak svoboda današniga sveta le v tem obstoji, de bi nobenih božjih iu eioveških postav ne bilo, de bi smeli brez strahu po grešnih željah spačeniga mesa živeti. Ali taka svoboda je po nauku s. evangelija le su ž n os t hudičeva imenovati.
V znamnje svobode, ki so jo svetu obetali, so tisti francoski prckucucži ludi posebno bandero si omislili, kije bilo bel o-m »dr o-rude če: iu svet jc od tistihmal te misli, de je še h* francoska pre-kucija te lepe barve v znamnje svobode izvolila. V tej reči se pa svet hudo moti: zakaj francoski prekue-nezi si niso teli barv od nikodar drugod izposodili, kakor od cerkve, ktera jc belo, modro in rudeco barvo že v 12. stoletji za barvo keršanske svobode posvetila, ko je cerkveni red t r i n i t a r j e v , kar pomeni v slovenskim: ..red bratov -.Trojice-. v rešenjc od nevernikov vjctili kristjanov in sužnili vpeljala. Za vpeljavo tega reda si je (Jos-pod pobožniga mašnika Jean dc Alatlic izvolil, kteri je v zamaknjenji per daritvi perve s. inaše angela zagledal, ki je bil v blišečim belini oblačilu, na persih iz modre in rude če barve narejen kriz noseč, in je svoje roke deržal nad glavami dveh vjetih, kterih eden je bil Kristjan, drugi pa .Ma-homedan , to je : turške vere. Ko se jc potem ta pobožni mašnik s Kilipam od Valois v samotopodal, je zagledal tam bel i ga jelena, kleri je spet med svojimi rogami mod ro-r ude č kriz nosil. Ko sta se potem v letu 1198 v Ilim podala, od ravno novo izvoljeniga papeža Inocenca III. poterjenje svojiga reda k o s v o b o d c n j u s ii ž n i h sprosit. in se jc papežu med s. mašo ravno tisti angelj perkazal. sc ta veliki papež ni dolgo pomišljeval, ta lepi red vpeljati in poterditi, ter jc ukazal, dc njegovi udje belo oblačilo nosijo, in na oblačilu na persih m 6 d ro-ru de č križ. - Tako je tedaj s. cerkev sama po razodenji božjim bclo-m»dro-ru«lcčo barvo, podobo s. Trojice, v znamnje keršanske svobode posvetila. O koliko blagoslova je v preteku stoletij poti tem banderam keršanske svobode, v živi veri na presveto Trojico, revnimu svetu že percvctelo! Koliko nesreče je pa ze ccz svet pri-
šlo. oii kar je grešna, kervi žejna prekucija tosveto bandero keršanske svobode v znamnjc svoje peklenske svobode spremenila. —
Zdaj ko celi svet po svobodi vpije, in soljudem meje danili postav zrn i ram se preozke, gotovo vprašanje ni nepotrebno, ktera bi prava pot bila, po kteri se k pravi keršanski svobodi pride? Zgo-rej popihane barve nam jo kažejo. Perva barva je bela. u-r kaze k e r s t n o n e d o I ž n o s t. Kakor dolgo to obranimo, smo v resnici svobodni, in svet in pekel nimata nobene oblasti nad nami, kakor bitro pa njo zgubimo, pademo v sužnost grcba in hudiča. — Druga barva je modra ali plava, ter pomeni tiho žalost in grenke solze pokore. Kdor je pot nedolžnosti zgrešil, pa bi zopet rad iz sužnosti greha in hudiča si pomagal, za njega ni druge pomoči, kakor na pot pokore se podali: le ona edina pelja spokorjene grešnike nazaj v raj zgubljene svobode in preblaziga mini.
Tretja barva pa je rudeča. ter pomeni prelivanje kervi krono s. marternikov božjih. Ta je tretja in nar lepši pot, ki b keršanski svobodi pelja. de človek raji vse martre preterpi, tudi raji življenje da, kakor de bi v «£reh dovolil, iu v suž-iiom greha in pekla padel. Ta pot se imenuje tudi kraljeva pol, ker je naš kralj Jezus pervi po nji hodil.
Prepustim liliimu premišljevanju pobožnih brav-eov, de naj si vsak tisto pot izvoli, ki se njemu zdi potrebna. .Menim pa. dc nam ne bo od škode, ee se vsi vkupej prav zvesto poti pokore der-žimo: de bi kje Bog lorila svoje jeze še huje nad nami ne nagnil in nas ne peljal ua tretjo pot: zakaj kdo ve. ako bi bili močni in stanovitni zadosti, kelih kervaviga martcriiištva do dna izpiti? — K .
Jernej Lesni.
po Božji in svetiga apostolskima Sedeža milosti škof Teržaski iu Koperski, vse pravoverne ze-
dinjenili škofij pozdravi in blagoslovi.
Katolška cerkev nam oznanuje čas, v kterim je Jezus v pusavi slirdeset dni bil in se postil, in nas k cnakimu življenju vabi. kakor je tudi Janez Kersimk v pusavi učil iu svoje poslušavce k pokori opomina!. \ sako leto opusti sveta Mati katolška Cerkev stirdeset dni svoje drage oblačila, obicčc temno obleko, odpravi v>ako veselo petje in godbo, ter v tiholi. z žalostnim glasam in s pepclani potresena opominov an je sv. Janeza ponovi: ..Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo.-(Mal. 3, 2.)
Pa mi bole rekli: Tako opominov anje jc bilo potrebno, priprav iti ljudstvo na prihod Odrešcnika: mi pa nismo v larih okolišinah. Cimu bi se tedaj v pušavo podali? zakaj bi delali pokoro? Ali ne živimo mi morde na svetu, ki je polu revšine in razdjanja, podverzen v ednini šibam in pokorje-njem ? in ali ni naš Odrešcnik zadostil za nase grehe in s svojim prihodam popravil pot zveličanja?
Itcs je sicer, de živimo kakor postavljeni v strašno pusavo: naše strasti so zemljo, na kteri prebivamo, v pušavo spremenile: zakaj ljubezen je ugasnila, narodi so sc iz sovraštva razdelili, srenje se iz nalolevanja ločile in ncedinost sc je v družine vgncjzdila. Nic vee se ne razveseljuje oko pri pogledu lepiga pol ju. zakaj povsod se najde lepota nedolžnosti omadeževana, in priprostost seje spreobernila v zvijačnost: nič več ne vabijo prijetni hribi s hladivno senco, tudi ne lepe doline s cvetočimi travniki, zakaj hudobija je kakor poletna vro-
čina zaterla junaško čednost, in oči se pasejo nad gnjusobo greha: in če divje zverine ne nadlegovajo naše samote in nam ne strežejo po življenji, se človek sam pozverini in enak grozovitnimu risu skrivej in očitno svojiga bližniga napade, ter ali v zalezovanji ali v kervavim boji kosi človeško življenje. Xi li to nar groznejši pusava na zemlji? In ker se v tako žalostnim stanu znajdete, kaj bi vam mogel oznano vati kakor resnice, ki jih je oznanoval s. Janez: ^Pripravite pot Gospodovo, ravne storite njegove steze!- (Mat. 3, 3.)
Gospod je vidil razdjanje in pogledal prepad, v kteriga se narodi prekucu jejo: zato se je približal in plačilo seboj pernesel: zalo je bilo ljudstvo opomnjeno obiskovanja večniga Gospoda nebes in zemlje z znainnji njegove Vsigamogočnosti. On je razžaril solnčne žarke in poletna vročina je polja požgala: zato je imelo veliko dežela slabo letino, in lakota končuje revno življenje. On je poslal nevihte iu strašna toča jc obropala nogradc sladkiga sadu, in spremenilo se je tergačev veselje v žalost. On je napolnil zrak s smertnim strupam in sprehajala se je smert z groznim pogledam po mestih in vaseh, ter jc šla skoz vrata lepili gradov in revnih koč, in ni gledala ne na starost ali stan, ne na imc-nitnost ali bogastvo. — Slehernimi! zmed nas se je zdelo, de sliši glas Pokornika na bregu Jordana: ..Sekira je že drcvesam v korenino nastavljena", in kdo zmed nas se ni tresel pri strašnim izgovoru: ..Vsako drevo tedaj, ktero ne stori dobriga sadu, bo posekano iu v ogenj verženo.- (Mat. 3, 10. ) Ali ni morebiti tudi za naše zveličanje pripravno to opominov anje : ..Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo." Ali so morde nevarnosti čisto zginile, ki nas opomnijo obiskan ja nebeškiga Kralja, kteri, po besedah sv. Janeza, ..derži vev-nico v svoji roki in bo očistil svoje gunino in bo spravil svojo pšenico vžitnico, pleve pa bo sežgal z neugasljivim ognjem." (Mat. 3, 12.') Pa mi botc morde odgovorili: Ho<r, kakor nar boljši Oče svojih stvari na ti zemlji, ni nikoli pozabil svoje ljubezni do nas. On nas je udaril z dragino, pa nam ni vzel vsakdanjiga kruha, iu bo povernil rodovitnost našimu polju. On je zapovedal vetrovam, in raznesli so strupeni zrak: zdrava sapa še pokrep-čuje naše telesa! - - Preljubeznjiv i! res se je naša žalost večidel vnovič v veselje spremenila, peršlo je za našim straham pomirivno upanje: ali pa ni tudi morebiti sovražnikov, ki sc zaganjajo na sedež Narvišiga. iu kličejo pravično maševanje Vsigamo-gočniga? Ali ni svet poln tiste derlial i, ktero jc pekel že tačas na zemljo pahnil, ko je prekanjeno popačil našo občino mater, nas storil puntarje zoper lloga in nam rajsko v esel je vzel: Se nam ni bati. de bi se peklenski duh novih zvijač poslužil, nam vdihniti nepokoršino do postave večniga Hoga in nas tedaj podvreči pravični sodbi narvišiga Vladarja vesoljniga sveta? Svete zgodbe nam ozna-nujejo. de je bilo ob času Kristusovim veliko nesrečnih, kteri se iz temote nevednosti niso mogli rešiti in hrepeneti po ve ni dedšini božjih otrok, ktero jc Jezus obljubil svojim naslcdnikam; zakaj
Iicklcnski duh jih je storil gluhe in mutaste po tem. lo jim je bil odvzel moč govoriti in jim zaperl ušesa. (Mark. O, 115 — I N.) In ali se dandanašnji ne godi, kakor ko bi se bila ta telesna bolezen v še bolj žalostno dušno bolezen spreobernila? Gluhi so postali posvetni modrijani do glasu božjiga, Uteri sc kakor Sinajska trobenta s prižnic glasi, in mutasti so tačas, ko sc imajo resnice svete vere razlagati:
gluho je ljudstvo postalo do besedi modriga učenika na poti čednosti in poštenja, in mutasti so vodji, kadar je treba opomniti na nevarnosti dušne vne-marnosti, in de naj se zaničevana vera zopet spoštuje; mutasti so starši, kadar hišna sreča njih povelja potrebuje; in gluhi so sinovi, kadar se pobožni govori imajo iu svete pesmi pojo. Pa kaj? sej sc še glas lastne vesti nalaš zaduši v razsajanji ukajočiga sveta, in grešnik nima jezika za obuje-nje žalosti, kadar ga ncnadama angel maševanja pred stol večniga Sodnika pokliče.
Oh, kako žalostni je stan ljudi v ti dušni bolezni! Ne čutijo resnice, ktera bi jih pogubljenja rešila; ne poslušajo sveta, kteri bi jih na potipra-vice vodil: ne pazijo na glas poterjenja in tolažila v neogibljivih stiskah sedajniga življenja: zadnjič jih napade obiipanjc, in kakor obsedeni, ki ga nam sveti evangeli popiše, zdivjani in gabajoči se va-Ijajo v pozemijskim prahu, stude življenje in preklinjajo večnost. — Ali ga ni zdravnika, kteri hi zamogel ozdraviti to grozovitim bolezen ? ali ga ni zdravila, ktero bi imelo moč jo ozdraviti? Ko je Jezus ozdravil gluhomutca in je hudiča izgnal iz nesrečniga sina, ki ga je bil žalostni oče k njemu pripeljal, jc podučil apostelne, kako se taka bolezin ozdravi, rekoč: .,Ta rod (hudičev) se ne izžene drugači, kakor le z molitvijo in s postani.u (Mat. 17, 20.) Vidite tedaj, de vas po pravici vabim k pokori po molitvi in postu, ker se samo s tem zdravilam duša tiste mlačnosti rešiti zamore, ki jo ne-pripravno stori dopernašati vsaktero čednost: samo s tem zdravilam se ozdravi človeška duša slepote in nevednosti, se poterdi v čednostih, zadobi in ohrani popolnama zdravje, najde mir in v živa veselje božjiga kraljestva. Kdo hi v resnici hotel ter-diti, degostovi per obilnih obedih in veselih večerjah žele slišati razlaganje resnobnih pobožnih pogovorov, ali de per kozarcih polnili vina hočejo poslušati oznanovanje večnih skrivnost in pravičnih božjih sodba? l'ho noče poslušati resnic modrosti božje in'naredb božje postave, kakor, kadar trebuh a preobilno jedilo iu glave nezmerna pijača ne teži. Kavno tako se ne more tirjati, de bi sc d"tc govoriti učilo, ko hi nobenkrat ne smelo v družbo ljudi, kteri bi ž njim govorili; ali de bi vam reven pastirček lepe govore razlagati znal, ko bi nobenkrat samote ne bil zapustil, kjer mu je le niutasta živina edino družtvo bila: ravno zavoljo tega človek ne zna govoriti od nebeških reči, ako siT ni popred z molitvijo podučil Rogu svoje želje pošiljati in sprositi od Njega pomoč z višave in nikda ho mogel združiti svojiga glasii z veselim sv n petjem zvoljenih, ako se ni nikoli s svetim premišl vanj eni in pobožnimi molitvami k družbi nebeških duhov povzdignil. Krotenje, zderžanje in post so torej zdravilo, ki ozdravi dušo duhovne gnjusobc, in molitev razveže mutaste jezike za lepo petje.
K temu delu keršanske pobožnosti in pokore vas povabim, Preljubeznjivi! posebno v tem postnim času. K takim pobožnim delani vas že lastno serce vabi, ktero je vse k pobožnosti nagnjeno in polno stralui božjiga: in k njim vas še več napeljuje brit-kost, ki ste jo pretečeno leto okusili, ko so smert-ne groze in strašne nadloge zemljo v prostorno pokopališč spremeniti žugale, in le upanje večniga raja je serca v hudi skušnji poterdovalo, v ktero je \ sigamogočni po svoji neizmerni pravičnosti človeški rod postaviti hotel. Prizadevajte si torej, ne zamudite časa zveličanja, dnev milosti: ne bodi vam zadosti le poslušati svetov dušniga zdravnika in
hvaliti posebniga zurjenja, s kterim si pobožni prid-garji vas pregovoriti prizadevajo, de ozdravite rane svoje duše z zdravilam svetih zakramentov, temuč skerbite v resnici za popolnama ozdravljenje in za vedno zdravje, ki ga le v sercni sklenitvi z božjim Zveličarjem najti zamorete. ker vas On sam opomina: rResnieno. resnično vam povem, ako ne hote jedli mesa Simi clovckoviga in pili Njegove kervi, nc bote imeli življenja v sebi.- (Jan. 6/\i4.) Per-stopite torej v prihodnjim velikonočnim času k mizi Gospodovi s tisto živo vero. ki so jo pokazali učenei božjiga Učenika. ko jih je zavoljo njih resnične ljubezni poskusil bil. in so'rekli: jNospod! h komu poj demo? besede večniga življenja imaš.- (Jan. (5, 69.) In vi vsi, kteri morile več let uehcškiga kruha niste okusili, spomnite se. de je gotova smert bolnika, ako terdovratno zametuje rev sine zdrav ila in ima stud nad pokrepčevavnojedjo, in premislite, v kakšin prid bi vam mogel par hiti kruli angelski v zadnji uri vašiga popotvanja v večnost, ako bi per popolnim zdrav ji svojiga telesa ne sladke želje, ne lakote po njem ne občutili. Ali me vaša razumna razsoja zagotovi, de nihče zmed vas nebo zaostal, kadar, kakor Izraelskim sinovam, ki jim je bilo rečeno pouagliti terdne korake med razkačenimi valovi, sc vam bo približal žugajoči peklenski sovražnik. ki zalezuje vsaciga človeka pogrezniti ga v temoto večniga prepada? Svest sim si7 de bote\ priltodnih dnevih mirii in sprave k večerji vcliko-nočniga Jagnjcta perstopili. de se hote pripravili k težavnimu potu proti obljubljeni deželi, nebeškimu raju: de se pa tudi slabi in mehkužni ne ustrašijo preobilne ojstrosti kersanske pokore, ktera poravna pot k zveliearju, radovoljno podelimo, kakor v pretečemu!, tako tudi v tem letu navadno privoljenje za dneve posta in zderžanja. in damo vsim iz celi ga serca pastirski blagoslov.
liano z našiga sedeža v Terstu Iti. Svečana 1H50.	Jernej, škof.
■»ost.
Sv. Iluli je hil Ljubljenca nebeskiga Očeta, ki je Rog in človek skupej. v pusavo peljal. Zakaj? Zato de sc je v pušavi 40 dni in 40 nori terdo postil, sc s hudičem vojskoval iu ga premagal. in poslednjič z angelskimi jedrni pokrepčan bil. \ tem je zapopadeno. kaj zlasti moramo tudi mi v postnim času dopernašati, kako se postiti, de bo nas post po božji volji, in po namenu sv. eerkve.
Z nezdcržljiv ostjo jc človek grešil. Kača mu je obetala: Oči se ti bodo odperle, in Rogu boš enak. Pa človeku sc oči z greliam niso oTlperle, ampak zaperle. in nc Rogu. ampak hudiču se jc enaciga storil: oslepel je na duši. Ta slepota se mora z zdcržuostjo in treznostjo odverniti. Z netrez-nostjoje človek svoj znotranji mir in svojozado-v olj no s t zgubil. Kar je z netreznostjo zapadel, je mislil zopet z netreznostjo doseči: je — po besedah sv. pisma - ssvinjami jedel, ali njegova rcv-šina in nesreča je bila "le sc hujši. To zadovoljnost in ta znotrajni mir človek le z dušno in telesno treznostjo v nov ič doseči zamore. Nezdcržljiv ost. nc-treznost je človeka od Roga ločila: treznost in post sta stopnice, po kterili od Roga odločeni človek zavoljo Jezusoviga neskončniga zaslužcnja zopet zamore k Rogu priti s pomočkam sv. pokore. Izrae-lovi otroci so zoper Roga grešili: Mozcs sc je 411 dni postil, in Rog se je vnovič ljudstva usmilil. — David je hil grešil; postil seje z vso mogočo oj-strostjo, in Rog sc gaje usmilil. Ninivljanam jc
bilo po božjim povelji napovedano: nšc 40 dni, in \iniv bo konec!" Ninivljanc so post razklicali {še živina se jc mogla postiti) in k Bogu vpili. Kralj sam je žalovavno oblačilo oblekel, in zapoved dal: ..Slebern zapusti svoje budobne pota; morebiti Bog nam vender odpusti, de ne poginemo." In Bog jim je res bil prizancscl. .,Z jedjo je bil Bog razzaljen ( v raji). s postani sc potolaži :u pra\i sv. Ceno Veroneški.
1*. Vcntiirova bistroumnost.
Neki protestant, ki jc P. Vcntura /.glasovati slišal. ga neizrečeno bvali. in pripoveduje med drugimi rečmi iz njegove pridige, tudi naslednjo pri— godbico : ..Lansko leto pripoveduje Ventura — pride mlad človek k meni. lc pulilo uccn in brez posebnih dušnih zmozno^t. vender pa profesor na nekim zmed naj slovcsniših vseučiliš na Nemškim, in mi reče. de slchcrniga. kdor sv. pismo bere. sv. Duh razsvitli. ter zamore lahko sam umčli. kar je k zveličanju potrebno. Vsled tega sim mu rekel: Ako slchcrniga kristjana, ki sveto pismo bere, sv. Duh razsvitli. mora vender. za božjo voljo! tudi papež razs\itljen biti. ker je papež saj kristjan. LTni ni vcdil, na to odgovoriti, začel je globoko sapo pojemati, in se ozirati proti ucbcsam."	J.
Kazslrd po kerMaiiNkim svetu.
I/. Pariza. ..Blahovcst" naznani, dc bo v Parizu skorej dogotovljcna cerkev za slovanske k a t o I č a n e. ktera bo sredina in ognjišč za delovce v Gospodovim vinogradu na slovanskim polji. Zraven cerkve bo poslopje. kjer sc bodo pripravljali slovanski misijonarji iu se zbirali katolški slovanski duhovni obojiga obreda (ritus). gerškiga in latinskiga . ter bosta z zedinjenimi mor m i delala za razšir in razcvet katolške vere. Sam Pariški nadškof je to napravo pod svojo obrambo vzel. in privolil, de se v ta namen smejo imeti cerkveni govori rde charite" od usmiljenja. Pervi govor je imel La-eordair 28. proscnca v cerkvi s. Roka. S tem je zbiijcn očitni glas zastran Slovanov . k enim jc zlasti pripomogel spis nekiga rusovskiga diplomata v časniku ^Kevue de deux mondesu. kteri je razodel namere ru-8ovxkiga eara do katolške vere iu cerkve.
Turško, t asniku l'ni ve rs jc došlo iz Carigrada poročilo, de jc v Adam na Sirskim 374 gospodarjev ločene armenske cerkve sklenilo, v katolško cerkev prestopiti in jc svoj sklep vladarstvu razodelo. Otomaiiska vlada, ki zdej več vestne prostosti dovoli, ko marsiktere nemške poglavarstva . jim jc vradno naznanila, de |ih v tem nihče nc overa. katolški škof iz Alepc, v čizar krogu Adana leži. jc torej dva duhovna tje poslal, lla-zuii tega si jc Otomansko vladarstvo v kratkim tudi hvalo pridobilo s tem. dc jc v Carigradu sirotišnici pod vod-stvam usmiljenih sester v njeni zadregi v podporo bilo. Tako časti mahomedanstvo v svojim poglavitnim mesta divice keršanskc ljubezni in dobrodelnosti . ko jih ker-šanski prekucncži v Svajcu iz svoje srede pahnejo in ni loma čez mejo spode.
London. Veselo in tolaživno jc slišati, kako katolška cerkev na Angleškim z m i rej lepši cvete in rase. V malo tednih so sc spet štirji protestanški pridigarji pod njene krepke perute zatekli.
Nemško. r\edclj*ki list" iz Monastira toži in obžaluje , dc se jc navadno cerkveno petje tako zanemarilo in popačilo. Več let se že p-avo. soglasno petje v cerkvah po me Mih in po deželi pogreša. Temu zlegu sc pa z vednimi tožbami ali z izdajo veličastnih nape-vov in podukov v petji ravno tako malo v okom pride.
kakor sc z obilnimi molitnimi bukvami duh molitve nc da podbuditi v mlačnih kristjanih. Ko vselej, kadar sila pritiska. se tudi tu veli: Na delo. In berž ko ne iz tega namena so naš prevzvišeni škof, od tega le predobro prepričani. tukajšne bogoslovce 25. Prosenea pozvali, jih krepko iu spodbudivno nagovorili, jim imenitnost stariga, Grcgorjanskiga koralniga petja razjasuili in jim priporočili. se ga po moči vaditi in ga poleg druzih vednost nikakor ne opušati. — Besede vnetiga škofa so jim tako v serce segle, de se jih jc koj v pervih dnevih 122 oglasilo, ki se vsak teden urijo in vadijo v petji po na-vodu učenika v škofijskim seminarji.
Odkar je bila tridesetletna vojska končana (1648), niso protestantje (t. j. Luterani in Kalvinci) nobenkrat toliko perzadevanja kazali, svoje zmote med katolške kristjane zatrositi in katolški cerkvi škodvati kakor ravno zdaj. V Frajburgu na Svajearskim so 1. 1847 Kalvinci kakor divje zveri divjali in neprecenljive Jezuite spodili; I. 1818 s«» odpeljali od ondot pobožniga škofa Štefana Marillev-a kakor jetnika, in 1. 1849 so sklenili v tim katolškim mestu , kjer jc nekdaj steber katolške vere proti protestantam, Jezuit Peter K a nizi, učil, k a 1-vinsko šolo napraviti. — Po sprieevanji Gcnfiškiga oglednika lazijo protestanški podpihovavci po S a vojsk i m in PicmonteAkim sem in kje. de bi v Genfu natisnjene iu popačene svetopisemske bukve prodajali in Kalvinove zmote razširili. Velika podpora so jim laški demagogi ali šuntarji. Mladost v Turinu žc govori zoper vero. dc jc groza slišati. — V Klermontu na Francoskim je vlani en učenec 2. klasa za plačilo svoje pri-danosti dobil vse bukve, kijih je hutlobni sovražnik keršanstva Volter na svitlo dal! Kam pridejo šole. ako niso pod varstvam in skerbjo cerkve? In vonder so učiteli ljudskih šol na zgornjim Štajerskim sc prederznili ministerstvo prositi , de bi se pravice cerkve in deržave do šol razločile; dalej dc bi učiteli ne bili več cerkovniki.
Nar več podpore protestantam pruska vlada daje. Kako so pa pruski protestantje žc skorej ob vso vero peršli, se vidi iz tega. dc od 350.000 protestanskih prebivavcov v Bcrolinu. od koder jc od avstrijanskiga mi-nisterstva uka zopet nov profesor matematike. Dr. Jakobi na Dunajske visoke šole poklican, lc okoli 20.000 očitno božjo službo obiskuje! — Velika škofija v Pragi na Ceskiin je še zmiraj brez veliciga pastirja. Bog ga ji kmalo daj. zakaj čedalje več ljudi odpada tam od katolške vere in prestopa k protestanski. Tudi iše luteranski pastor Košut več ljudi na svojo stran per-praviti z očitnim listam, ki ga v češkim jeziku v Pragi na svitlo daje!
Praga. Blahovest pravi, de mu je iz zanesljivih virov povedano, dc je g. kardinal Svarccnbcrg od ccsarja Praški nadškof imenovan.
Per toliko žalostnih pergodbah pa jc veselo slišati, desta škofa v Blois in v Montaubanu na Francoskim v svoje škofije patre Jezuite poklicala, ter jim vodstvo mladih duhovnikov v omlotnih seminiših izročila. — V primorskih mestah Toulon in Brest ima francoska vlada veliko hudodclnikov iz cele dežele na barkah zapertih, ki morajo tam mnoge dela opravljati. Viditi. de je le sv. katolška vera v stanu tc izveržence poboljšati in človeški družbi neškodljive storiti, jc sedanje vladarstvo za povedalo, dc bi se per tih jetnikih misjoni imeli, kteri per druzih ljudeh toliko dobriga store. In glej! to važno in težavno delo je izročeno patram Jezuitam. Iz Liona je v ta namen v Brest poklican sloveči pridigar P. I.avigne.
Opomba. Cerkvene zgodbe se bodo prihodnjimu listu pridjalc.
— Natiskar: Jožef Bluz/lik v Ljubljani.
Odgovorni vrednik in založnik: Janez Kr. Potjačar.