Dve prerani smrti f Stana Kante Ste jo poznali? Malo, sa.j jc ni bilo nikjer videti v ospredju, čeprav je prav močno spadala tja. V Šmarju pri Gorici se je rodila. Kmalo med vojno jc prišla vsa družina v Slovenijo — njen oče je bil znani in ,priljubrjeni sreski šolski nadzprnik. Lcta 1919. je končala učitelišče ter bila nekaj časa suplentka v Ljubljani, od koder je šla službovat na Vmico v Beli Krajini. Od staršev je prevzela vse one lcpo lastnosti, ki naj povzdignejo ugled slovenske učiteljice. Pri grči Lovšinu in znani delavki Poldki na Vinicd pa so se te lastnosti izpopolnile in utrdile. Vajena vsakega dela v in izven šole — taka je prišla januarja 1925 na Bairje. Z njenim prihodpm smo kar vsi na npvo pživeli. Igre, delo — vsega se je lotila in se trudila, da je dosegla cdilj. Vzljubili smo jo, vzljubila nas je ona. Pot njena v šoto je bila doiga 4, tudi 6km. Pa je ni utrudilo, je ni plašilo. Nitd mkmte ne bi mp'gel zaznamovati njenih zamud. In po pouku, saj je imela še vedno toliko in tako mnogp ppsla. Zanimala se je prav za vse: učiteljska knjižnica, oba pomladka in še mnogo drugega je bilo v njenih rokah od vsega početka. Najbolj pri srcu pa jii je bila siiromašna deca. Tu ni opustila nobene prilike, kjor bi mogla doseči količkaj za uteho bednim. Ko smo leta 1933. ustanovili stalno solsko kuhinjo, je bila spet ona tista, ki je prevzcla vodstvo. Učila je deklice kuhanja, računala in kalkulirala in \se se je vršilo kakor po receptu. Koliko tisočev lačnih želodčkov je napolnila z dobro in tečno hrano, vedo povedati knjige, ki jih je vodila ves čas vestno in točno. Saj bi jo obrocj imenovali mamico, pa je bila premlada, rekali so ji k gospodična Stana. In vse te njene velike lepote je bilo mnogo tudi za nas, ki smo z njo delali. V vseh njenih enajst in pol letih, ko je bivala med namr, ni prišla iz njenih ust žal beseda. Bila je tovarršica in pol! Ne le, da j.e rada prevzela vsako delp, sama se je ponudila. Naj navedem samo nekaj! Ko sva leta 1931. šla dva tovariša iz naše šole na turnejo po Češkoslovaški, smo pri konferenoi porazdelili delo za ta čas. Ko je bilo deilo razdeljeno, se je oglasila: »Ni mi prav, da sp drugi prevzeli več dela kakor jaz.« — Je še mnogo takih? In ta lepa, ta dobra Stana je morala oditi tja, od koder ni vrnitve. Spremild smo jo na njeni zadnji poti. Belo oblečene deklice so ji postlale s cvetkami mrzlo bivališče, vsi učenci in učenke so zasuli krsto s cvetjem. Padale so grude v grob, v naših dušah pa je trepetalo od težke boli. Izgubili smo tisto sonce, ki je pgrevalo naša srca, ki nam je dajalo tp-likp ppbude in veselja dp dela. Stana, ni Te več med nami, a v naših dušah p&taneš večno taka kakiršna si bila: pppolna učiteljica - tovarišica. * Tit. •f Tilki Pivkovi na sveži grob Duša je iz ječe vstala, vzpela se v nad zvezdni svet. Solnce, ki si mu šla naproti', je razkošno sipalo svoje žarke na nas, ki smo Te spremili k poslednjemu počitku, splnco, ki si ga ljubila —• v naših srcih ga ni bilp, v nas je bila žalost... 2elela si vzleteti v sinje višave, da bi od tam doli gledala svojo drugo dpmovinp, ker Ti ni bilo dano, da bi smela gledati svojo prvo, kjer Ti živita oče in mati. A telo je omahnilp. Duša pa se je vzpela v nadzemski svet, kjer ni solz, kjer ni trplje- nja in žalpsti, ni spvraštva. tja, kjer vlada večna ljubezen in večnp veselje. Hotela si k morju na oddih, šla si na večni pddih. O, le oddahni si! Tvpj upravitelj Vidmar na Čatežu mi je pokazal pismp, ki ga je iprejel od Tebe dan po Tvoji tragični &mrt"i in v katerem mu pišeš: »Kar verjeti ne mprem, da bi kar tako lahko pogrešali Aleksandrovo, morje in solnce. Zdi se mi, da Vas bo nekega dne kar premamilo in se odločite. — Morje ima čudovito moč: kdor ga enkrat vzljubi, mu je zapisan do smrti in prckp... Odpotujem namreč v sredo v Baško. Do Sušaka z avijonom. Škoda, da ne plovemp pTeko Čateža, bi Vam malo pomahala...« Jesen bo prišla v deželo. Vsa, Tebi tako draga Doknjska, bo oživela, ko bodo spravljali kmetje dozoirel sad. A Ti si morala pasti v najlepšem razcvitu. Jesen bo prišla! Zppet se bodo odprlo šolske duri. Otroci, ki si jim bila skrbna vzgojiteljica, nežna ikot mamica, Te bodo pričakovali in vpraševali: »Kje je naša gospodična Tilka? Ali je ne bo več k nam?« — »Ne, ne,« bo govorilp iz vseh kotov! »Ne, ne,« jim bodo govorili starši. Tebe pa slišim, kako jim šepečeš iz onostranstiranstva: »Otroci, meni je dobro, meni je tako lepp, nc skrbite zame in pridni bodite!« —  S tugp v srcu smo zapustili Tvojo prerano gomilo: Tvoj užaloščeni nadzornik Vizjak, Tvoj globoko potrti šolski upravitelj Vidmar ter številne tPvarišice in tovariši iz novomeškega pkraja in pd drugod. Nad nami jo bilo jasno nebo, pod katerim je krožil jekleni ptiič, ki Ti je prinesel poslednji pozdrav. Razšli smo se na vse strani, med svet, med ljudi, delat in borit se. Ti si končala! Tebi je dpbrp. Le spavaj sladko! Martin Marinč.