Njegovo življenje in delovanje

ojiisal

Dr. Mihael Napotnik,

knez in škof Lavantinski.


V Mariboru, 1892.

Založil pisatelj. — Natisnila tiskarna sv. (krila.

60525

Prosim vas: Podilo posnemovalci moji, kakor som
jaz Kristusov. (i. Kor. 4, Ki).

Bratje! Kar je resnično, kar čestito, kar pravično,
kar čislo, kar -ljubeznivo, kar sloveče, kar je čednost,
kar je hvale vredno, to gojite, to premišljujte.

Kar ste se učili in slo prejeli in slišali in videli
na meni, to delajte, in Bog miru bodo z vami.

(Filip. 4, 8. 9).

(ftoonm

Predgovor.

sak narod, vsaka država in vsaka družba —
vse se pač kaj rado ponaša z moži, kateri
so se povzdignili do izredne popolnosti in so
dosegli tisto dovršeno krepost, ki se z božjo
pomočjo sploh na tem svetu doseči zamore.
Vse spoštuje, vse čisla in časti moževe, ki so sebi in
svojim pridobili neminljivo slavo. Čim sijajnejši je
njihov značaj, čim više so dospeli do vrhov pozemelj-
ske popolnosti, tem lepša dika so družbi, v kateri in
za katero so delovali.

Gotovo je in dvoma ni, da se nobena druga
družba ne more ponašati s tako vzvišenimi in vzor¬
nimi značaji, kakor se to sme in premore cerkev
katoliška. Izmed vseh teh preslavnih možev pa je
zopet eden skoro najbolj čudovit veleum vseh časov
in vseli rodov, sveti Pavel, ki je velik že po nalomih
zmožnostih svojega duha, svoje volje in svojega srca,
ali še mnogo veči je po tem, kar je v njem in po

i* .


4

njem delovala in dosegla milost božja, kar je dovršila
božja roka. Da! med svetlimi zvezdami, ki žare na
obnebju katoliškega horizonta, je slavni Pavel žarko
solnce.

Vrlih, zavsem neomadežanih značajev šteje dane-
šnji svet malo, malo. Plašč po vetru sukati, dozdeva
se mnogoterim pametno, modro in koristno. Žalostna
prikazen sicer, ali zato ni neresnična. In od todi pri¬
haja nevspešno delovanje, nemarna popustljivost, tako
škodljiva nezaupnost in nezanesljivost. Blagor mu trikrat,
kdor ni popustil večno-resničnih vzorov, ni popustil
vedno veljavnih nazorov in načel, ki dajajo človeku
moško značajnost, ki ga silijo in mikavno vabijo k
vstrajnemu delovanju. Da pa revež zemljan ne omaga
pri hrepenenju po kolikor možno popolnem življenju,
da ne opeša pri dosezanju vzorov, podpirajo ga prav
krepko živi vzgledi po stari a vedno novi prislovici:
besede mičejo, vzgledi pa vlečejo. Slava Bogu! kato¬
ličani ne pogrešajo vzglednih možev, kateri so kakor
ogledalo krščanskih čednosti, v katero treba le samb
gošče pogledati. Takošen vsega občudovanja in prav
skrbnega posnemanja vreden značaj je apostol vesolj¬
nega sveta in učitelj narodov, slavni rojak iz Tarza.
sv. Pavel. Pri tem za vse pravo in dobro, za vse
blago in za vse sveto goreče-vnetem mojstru se je
treba tu pa tam gorko zagreti, moramo se vsi učiti
in vzgojevati.

Kdo ne sprevidi, da je Pavlov treba današnjemu
glede na Boga zaspanemu in mlačnemu svetu? Apo¬
stolskih možev, pravim, je treba, ki uče brez strahu
večne resnice, ki nevpogljivo branijo svete pravice ter
vselej in vsakemu neprislrano povedo, kar storiti za-

I loteva dolžnost. Treba nam je trdnih značajev, kateri
neomahljivo stopajo po ravni stezi, kateri ne store
niti edne stopinje izvun pota. Pred vsemi moral bi
dušni pastir zajemati prav skrbno od sv. Pavla ona
stalna pravila in zanesljiva vodila, po katerih se mora
ravnati v svoji odgovora polni službi. Pavlova ljubezen
do Jezusa in do bližnjega naj bi navdajala in prešinjala
tudi vso dušo dušnega pastirja.

Poleg tega bi duhovniku moralo sveto pismo biti
vsakdanje berilo. Posebno pa bi mu naj bila vsakdanja
hrana sv. evangelj; in Pavlove liste, ki hranijo bistvo
vsega krščanstva, te liste, pravim, naj bi poznal od
kraja do konca. Natančno učenje zaslužuje sv. Pavel,
prvi tolmač sv. evangelja, največi in najbolj čudoviti
veleum cerkveni, kateremu je Bog globoke misli nauka
svojega božjega Sina razodel' in se njega poslužil, da
te večno-trajne nauke evangeljski oznani vsemu člo¬
veškemu rodu. Pavlova zgovornost je nedosegljiva in
neprispodobna; v njej je združena vsa vznesenost, in
vse veličje je tam doma, kjer je jezik tako bogat,
vzvišen, mil, sladek in gladek. Vboga človeška veda,
kako daleč zaostane za božjo vedo Pavlovo, ki je veda
o Kristusu in sicer križanem. In ta križ, judom spod-
ti klej a paganom nespamet, kdo ga ne ljubi iz celega
srca, kdo ga ne časti v luči besede Pavlove, ki ga
obseva z glorijo nebeško ? Kdo ne najde v tem križu
studenca večnega življenja? Iz tega edinega vira je
Pavel zajemal moč in modrost, da je dosegel in do¬
vršil, kar je dosegel in dovršil. In prav zato posveču¬
jem to delce o sv. Pavlu, pastirju in učitelju narodov,
pred vsem svojim duhovskim bratom in dragim so¬
delavcem v vinogradu škofije Lavantinske.

6

Toda ne le samo duhovniki, marveč tudi posvetni
možje smeli bi- iskati pri apostolu sveta potrebnega
nauka in zaželene tolažbe. Saj je sveti mož vsem
postal vse, da bi vse pridobil za vse, kar je Gospod
Jezus Kristus. V resnici upam, da bodo tudi neduhov-
niki, da bodo krščanski omikanci sploh s koristjo pre¬
birali nastopne vrstice.

Zatorej pa potuj tjfdmo delce, sad sladkega truda
mojega, med svet, pa razsvetljuj duhove in razveseljuj
srca vseh ljubih mi Lavantincev ter vabi mile mi
rojake h krščanskemu premišljevanju in delovanju. Ti
pa sv. Pavel, ti izvoljena posoda božja, ti z mogočno
priprošnjo svojo omogoči, da postane tudi opisovalec
tvojega prelepega življenja in blaženega delovanja bogat
na dobrih delih, pa da mu tudi to delce, katero bodi
v vsakem oziru podvrženo nezmotni sodbi
sv. cerkve,  ne služi v pogubljenje pač pa v večno
vz veličan j e.

V Mariboru, na praznik Pavlovega spreobrnenja 1892.

■■ *J=|Č>1=S<~ ••

Ml

M

a


m iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin


XX XX

‘ :xxx|

iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiii=

T 'e®' Tr

Življenjepis.

§ 1. Savel.

'j/-.

11 !Sj»«i«j?|

J  11 ' arz je Betlehem, hočem reči, rojstno mesto Savla Izraelca,
-(e|§~ ]><> rodu Benjaminita (Filij». 15, 5), ki jc zagledal luč sveta
$ približno v onem letu, kakor Jezus Kristus in sveti Štefan,
prvenec mučenikov cerkvenih. V Tarzu, poglavitnem mestu lepe
Cilicije, nahajalo se je v onem času mnogo slavnih sol, katerih
glas znanosti in modroslovnih ved je dosegal in še presegal
blesk učilišč atenskih in aleksandrijskih.

V Tarzu torej bil je rojen deček, ki je pozneje kot mož
z lučjo svojega jasnega uma razsvetljeval gosto temo zmot
grških modrijanov. Oče »Simon, farizejcc in rimski državljan,
odločil je svojega nadarjenega in nadobudnega sinka za rabija
ali pismouka. Zgodaj ga pošlje v Jeruzalem, kjer je imel sestro
omoženo, kakor hi sklepal iz Djanja apostolskega (23, 16),
pošlje ga, pravim, v središče judovske učenosti in umetnosti, da
sluša tamkaj glasovite učitelje sosebno pa Gamalijela, slovečega
učitelja sv. pisma, imenito vseh prerokov. (Djanj. apost. 22, 3).
Pri nogah modrosti polnega Gamalijela sc je mladi Savel učil
tako vspešno svetopisemskih knjig, da se Kartažan Tertulijan,
temeljiti učenjak in ostri sodnik, ni zbal trditi, češ, da ni
nihčer natanje prespoznal jedra in globlje prešinil mozga svete
biblije, kakor bistroglavni mladenič iz Cilicije. x ) To pohvalno

‘) Lib. V. contra Marcionem ad lin.

in priznal no razsodbo je vdrugič potrdil Stridovčan sv. Mijeronim,
ki je v listu do Pavlina vprašal in tudi ob enem odgovoril:
„Zakaj se imenuje Pavel posoda izvoljena? Zato ker je bil
skrinja in shramba postave in svetega pisma, quia legis et. seri-
pturarum sanetarum erat arniarium. 1 ' Vsled tako nepričakova¬
nega, tako naglega napredovanja je bil Savel, četudi še prav
mlad, kmalu učenim farizejcem prištet (Filip. 3, 5) in je smel
upati, da v kratkem postane še družbenik velikega svetovalstva.
Poleg tega marljivega šolanja pa sc je mladenič izučil še tudi
šotore delati in preproge tkati — bil je ax,7jvci7roi6;, šotorovec.
(Djanj, a post. 18, 3).

Za dobe Savlovega bivanja v Jeruzalemu se je nagloma
širil novi nauk v palestinski prestolnici, kakor ob enem po
ostalih pokrajinskih mestih, trgih, vaseh in selih. Mladega,
vročekrvnega farizejea je oznanjevanje še doslej nepoznanih
resnic hudo razpalilo; njegov ognjeviti, vsakemu polovičarstvu
sovražni značaj ga jo tako silil k odločnemu nasprotovanju,
da pri svoji gorečnosti in vnetosti za davnodobne, od Jehove
potrjene zapovedi ni našel svetejšega truda, ni poznal plemeni¬
tejšega boja, nego prijatelje in privržence, zagovornike in bra¬
nitelje novega nauka po vseh kotih in po vseh krajih zalezovati,
preganjati, vklepati, pravici izročevati in se celč vdeleževati
njihove muk in tug polne smrti. (Djanj. apost. 7, 57; 8, 3;
22, 4. 20; I. Kor. 15, 9; Gal. 1, 23 ; I. Tim. 1, 13). Klnalu
pa mu ne zadošča, da divja v svetem mestu; gnalo ga je
kakor šiloma v rajskolepo mesto »Sam ali Damask, kjer si je
novi nauk pridobil že prav mnogo in premnogo spoznovalcev.
In dosegel je bil skoro že konec svojega potovanja, ko ga
pred vrati slovečega mesta sirskega dohiti in prehiti božja
milost, katera ga na prečudoviti način pokliče v .nov, ves-
drugačen stan. Od nebeške svetlobe na tla podrt in ležeč na
zemlji zaslišal je toli resne koli mile besede v jeziku hebrej¬
skem: »Savel, Savel! zakaj me preganjaš? Z odgovorom ni
odlagal; za menil je brž vprašanje, rekoč: kdo si pa Gospod?
Jezus Nazaretski sem, katerega ti preganjaš, zagromi mu na
uho, pojdi v Damask, tam bodeš zvedel, kaj ti je storiti. Da so
te besede premagale Savla, glasno priča njegov modri odgovor:

9

Gospod! kaj hočeš, da naj storim"? (Djanj. apost. 9, 4. 5. (i).
Savlova spreobrnitev je popolnoma zapopadena v prašanju:
Gospod! kaj želiš, da storim? Kdor kakor Pavel tc besede
izreče in ponovi iz globine svojega srca, upa naj vse od Jezusa
in pričakuje naj vsakošno milost sem doli z nebes.

In res! Savel je bil na svoje vprašanje poslan k Ananiji,
možu po volji in po postavi božji, in Kristus mu ni sam vsega
razložil. Bog se vedno v nadnaravskili delih poslužuje posrednih
moči. Savel, ležeč na zemlji, slep na očeh, vstane brzo in
opiraje se na tovariše, hiti nemudoma, kamor mu je bilo zapo¬
vedano. Vsekako čudna potrpežljivost in še čudnejša pokorščina.
Svetla prikazen na potu v Damask je Savla sicer oslepila na
vunanjem pogledu ali v notranjem mu je odprla nov svet. Ves
ta prečudni prizor se dozdeva meni, kakor da je Jezus pričel
s Savlom dvoboj, v katerem sta oba borilca zmagala: Kristus
je zmagal Savla in Savel je premagal zmoto. Kako mogočen je
pač moral biti klic z višave, da je predramil takega velikana!
Kako silna je vendar božja milost, ki hipoma spremeni sovraž¬
nika v prijatelja, volka v ovco, preganjalca v oznanjevalca,
juda v kristjana, farizejca v apostola. Telesno oko Savlovo je
sicer oslepelo, ali notranje oko žive vere in plameneče ljubezni
in neomahljivega upanja je spregledalo ter je v trenotku raz¬
jasnilo in osvetlilo dušo in telo: iz bogokletneža. Savla postal
je bogaljubeč in od Boga ljubljen Pavel. In Pavel, ki je tako
globoko premotril srce človeško, tukaj ni znal, kako si naj
razloži to, kar se je dovršilo v jegovem srcu. Prigodil se je
pač čudež. Pavlova spreobrnitev ostane absoluten čudež, ako ne
to, vsaj najčudovitnejši problem psiholoških problemov. Pavel
si je zav-sem svest te objektivne prikazni, od katere je prejel
sv. evangelj. Sklica val se je na njo in tolažil se je ž njo ves
čas svojega trudapolnega življenja.

Dospevši v Damask je molil tri dni in se postil prav
ostro. Kdo pove, kaj se je godilo v bogato nadarjeni duši
slepega Pavla, ko se je namreč že bil polegel srd, ko se je
bil že led jegove jeze raztalil od ognja nebeške ljubezni in je
premagani mož že vse drugače gledal in spoznaval drugače? Bila
je ta doba: doba duhovnih vaj, doba duševne premembe, doba

10

notranjega prekvašenja. In vsedobri in modri Bog v tem važnem,
odločilnem položaju ni zapustil svojega ljubljenca. Naročil je
natihoma Ananiji, naj se poda k Savlu, da ga krsti. Toda
kako? vgovarja sveti poslanec. K Savlu naj bi šel, k človeku,
ki ima pismo in dovoljenje od predstojnikov, da nas kristjane
vse poveže, pomori in popolnoma vniči? Ne! k temu silovitežu,
k temu groznemu krvniku ne pojdem! Ananija je hotel Boga
podučiti, ali vsevedni Bog ukaže: vade, vade — pojdi in stori,
kar ti velevam. Zakaj ravno ta mož je moj izvoljenec, ravno
ta preganjalec bode moj zagovornik in nevstrašljivi branitelj
širom sveta, bode mi posoda izvoljena. In Ananija je sedaj ne¬
mudoma spolnil povelje božje, pa je krstil poprej toli nevarnega
neprijatelja zatiranih kristjanov. Sv. Lukež pač ne omenja
zastonj vdeležitve mladega Savla pri kamnjanju sv. Stefana,
da pokaže moč molitve. Sv. Stefan, bržkone součcnec Savlov,
je sprosil temu nebeško milost. „če ne bi bil, piše sv. Avguštin,
molil sv. Stefan, cerkev ne bi imela svojega Pavla. Pa zato je
vstal Savel, ker je bil Štefan, ležeč na zemlji, uslišan. “ x )

') Najstarejša izročila spreobrnitev Pavlovo pripisujejo božji milosti
vsled molitve sv. Štefana na priprošnjo deviške matere Marije. Pripovedujejo
pa to le:

Simon, Savlov oče, je želel pred svojo ločitvijo s tega sveta še enkrat
obiskati sveto mesto Jeruzalem in tamo videti svojega ljubljenega sina Savla,
o katerem je že slišal, kako učen in v koliki slavi je pri jiulili. Potuje
torej s svojo ženo Rebeko, kateri se je pridružila še Lija, liči židovskega
trgovca v Tarzu, na veseli praznik šotorjev v Jeruzalem. Spotoma se oglasi
v Damasku svojemu sorodniku Jonu, ki je ves gorel za postavo Mozesovo.
Pri odhodu se trojici pridruži tudi Jezna, sin Jonov. Prelepi praznile šotorjev
je kmalu minol, ali Savla ni bilo najti v mestu, ker ga je bil veliki zbor
zopet poslal nekam, da nobeden človek ni vedel, kam je odšel in kdaj se
povrne. Jozua je po dokončani svečanosti takoj odpotoval v Damask; Simon
pa je še ostal v Jeruzalemu, nadjaje se, da morebiti vendarle pridočaka
Savla — toda zastonj. Naposled se ga je lotila huda bolezen, katere sivi
starček ni mogel več preboleti.

Rebeka in Lija sta jokaje stali pri postelji umirajočega starčka, ko
pripelje hišni gospodar častitljivega moža, pridnega obiskovalca bolnikov,
sv. Petra. Simon je iz Petrovih ust spoznal Onega, ki je luč, pot in resnica,
je bil krščen ter je mirno zaspal v živi veri na Vzveličarja. Rebeka in Lija
se napotita proti domu. V Damasku obiščeta Jona,, kateri se je pa močno

11

Pavel, po svetem krstu prerojen, počel je nemudoma v
sinagogah judom govoriti o Jezusu, da je ta Kristus. • Kakošeu
hrup in trušč je pač moral nastati po vsej Judeji, Galileji in

jezil, ko je zvedel, da se je dal Simon krstiti in da sta tudi obedve ženi
sprejeli vero Jezusovo. Ne manj razdražen je bil tudi njegov sin Jozua, ki
je očital Rebeki, češ, da ona sramoto kopiči na glavo vrlega sina, o katerem
je ravno slišal praviti, s koliko gorečnostjo preganja družnike Galilejčeve
in koliko slavo si je s tem pridobil pri vsem ljudstvu, da že v kratkem
postane ud velikega sveta.

To žalostno naznanilo je Rebeko in Lijo prešinilo z nedopovedljivo
bridkostjo. Začeli sta moliti in premišljevati, kako bi nesrečnega Savla
zavrnili s pogubnega pota. „Lija“, zakliče Rebeka nevtegoma, „Gospod mi
je navdal misel. Spominjam se žen, ki so mi pravile v Jeruzalemu, da še
tam živi Marija, mati Jezusova ; in ena izmed njih je verjetno trdila, da jej
sami pri njeni ženitvi v Kani Galileji pred osmimi leti je ravno ta Marija
s prošnjo pri svojem Sinu pomagala iz hude zadrege. Lija! vrnive se v
Jeruzalem iskat dobrotno gospo, morebiti jo naklonive, da pri božjem Simi
svojem sprosi Savlu odvrnenje od hudobnih potov." Drugo jutro sta se res
podali nazaj v Jeruzalem, kjer sta srečno našli blaženo mater Marijo na
holmu Sijonu v hiši sv. Janeza evangelista. Ko zagledata prečastitljivo
Devico, se globoko ginjeni zjokata in na kolena padeta. „Mati mojega
Gospoda in Vzveličarja", vzdihuje Rebeka, „glej tukaj mater, katere sin je
na potu, da preganja spoznovalce Jezusove. Ne za-se temveč za njegovo
dušo, saj tudi za njo je vmrl Gospod, prosim te ponižno, prosi svojega Sina
za mojega Savla, da ga razsvetli z lučjo prečudne vere, katero je On pri¬
nesel na svet." Marija je milostno pritrdila prošnji, in to je vlilo v srce
blagih žensk vzveličavni mir.

Savla po mestu iskati, si mati ni upala, ker So jej pravili, da je na
potu v Damask in to z namenom, da zalezuje tudi tam uboge kristjane.
Tje gori se tedaj napoti z Lijo. O prihodu v Damask se nista hoteli
zglasiti Jonu, raje sta šli naravnost v zbornico, da se tam izročita previd¬
nosti božji. Pa kako sta se zavzeli, ko sta zagledali Savla na leči, ki je
plameneče oznanjeval Jezusa križanega. Počakali sta ga, da je prišel iz
shodnice. Neznansko ginjeni padeta na zemljo in poljubujeta rob jegove
obleke. Savel spozna v trenotku svojo ljubo mater, katero nemudoma pelje
z Lijo vred v malo množico kristjanov, ki so se bili že nabrali v Damasku.
Govorili so o Pavlovem čudovitem spreobrnenju, ki se je vršilo prav tisti dan,
ko sta se Rebeka in Lija mudili pri Mariji v Jeruzalemu. — Jozua, sin
Jonov, poprej ves vnet za Savla, je bil sedaj duša zarote, ki je nastala med
judi proti Pavlu: vendar kristjani so pravočasno zvedeli sovražno kovarstvo
in so Savlu pripomogli, da je bežal v Arabijo, od koder je tekom časa
zopet prišel v Tarz, kjer je Lijo posvetil za dijakoniso sv. cerkve. (Zgodnja
Danica. 1891, Str. 324—326).

12

po vsej Siriji in Arabiji, ko je poknil glas: Savel, mož uboja in
osvete željen, srdit protivnik kristjanov in križanega Jezusa;
Savel, učen farizejee, ponosen rimski državljan, bogat, hvaljen
in slavljen od vsega židovskega ljudstva, ta prebrisani in pre¬
meteni Savel je nastopil kot spreobrnen Pavel javno, pa do¬
kazuje prepričevalno, da je pravo Oni, katerega je doslej z
vsemi močmi svoje duše in z vsemi silami svojega telesa so¬
vražil, daje  preganjani Nazarejec, Jezus Kristus, obljubljeni in
pridoposlani mesija! In koliko nevernih judov in paganov je
bilo spreobrnenili in krščenih po tem enem edinem Izraelcu v
najboljšem pomenu tega izraza, po tem farizejcu, o katerem niso
veljale besede Gospodove: „Gorje vam učiteljem postave! ker

ste vzeli ključ od znanja; ali sami niste šli noter in tistim, ki so
hoteli vniti, ste pa zabranili." (Luk. 11, 52). Te hude besede,
pravim, niso veljale Pavlu, ki je imel vednosti ključ, s katerim
je odprl vrata nebeška, da sam vstopi v raj in tudi drugim vsto¬
piti dopušča.

- —

§ 2. Sv. Pavel.


|N a tako nenavadni način bil je izvoljen veliki apostol
||prazsežnega rimsko-grškega sveta, bil je poklican najzname¬
nitejši in najbistroumnejši učitelj svete cerkve. Kakor so
bili trije veliki preroki stare zaveze Izaija, Jeremija in Ecehijel
odbrani po prikaznih, jednako je bil tudi Pavel, ta veliki prerok
nove zaveze, odbran za službo božjo. Ona nebeška prikazen, je
bila v Pavlovem življenju trenotek, ki je neizbrisno ostal v
jegovi duši, ki ga je vedno vtrjeval v težavnem poklicu, ga je
prepričeval o resnici njegovega od Boga mu odkazanega posla.

Vse zmožnosti, Pavlu prirojene, so se po blaženem uplivu
krščanske vere razvile, sčistile in dopolnile. Njegov duh in jegov
značaj je še le po krščanstvu dosegel ono popolnost, ki sc na
Pavlu vsa stoletja občuduje brezugovorno in se slavi soglasno.
Popolno resnico je zapisal učeni biblist Hug o čudežni spre¬
membi Savla v Pavla, ko. je dejal: „Iz najsrditejšega pre-

/

13

ganjalca krščanske vere je postal najhrabrejši razširjevalec iste
svete vere; on, ki po svoji natori ni bil nikdar sposoben za
kristjana, nikoli ne za ljubitelja človeškega rodil in najmanjc
za moža trpina. Za prav velike stvari sposoben, a vsled pre¬
mnogih notranjih strasti sam sebi ne zapovednik, spridil si je
vse svoje naravske zmožnosti. Njegova pobožnost je bila raz¬
dirajoča gorečnost, jegova jeza divjost, ki je tirjala krv. Toda
vse to je izginilo po oni veseli prikazni in sleharno neredno
gibanje njegovega čustva sc je poravnalo k rednemu, pleme¬
nitemu značaju. Poprej nagel in nestrpen, sedaj le pogumen in
odločen; poprej silovit, sedaj kreposten in podvzeten; nekdaj
brezobziren nasprotnik vsemu, kar mu je hodilo na pot, sedaj
stanoviten; nekdaj grozno besen in teman, sedaj samo resnoben;
nekdaj strašen, sedaj le strog; nekdaj vrtoglav gorečnež, sedaj
pa bogaboječ; poprej neobčutljiv zopernik usmiljenju in blago-
srčnosti, sedaj pozna in toči solze, katere je poprej pri drugih
gledal brez blažilnega upliva. Poprej nikomur prijatelj, sedaj
vsakterniku brat, dobromisleč, sočuten, usmiljen, nikoli slaboten,
vselej velikodušen, v j tugi in žalosti krepek in plemenit. Tako
so bile vse njegove presilne moči lepo vrojene in podložne
razumu in pameti.“')

Kaj primerno stavlja duhoviti škof Iliponski, sv. Avguštin,
Savla nasproti Pavlu, pišoč: „Pavel trpi, kar je zadolžil Savel.
Savel je kamnjal, Pavel je bil kamnjan. Savel je s šibami bičal
kristjane, Pavel je zavoljo Kristusa prejel petkrat po štirideset
vdarccv jednega manj. Savel je preganjal cerkev božjo, Pavel
je bil v košarici spuščen črez zid nizdolu. Savel je vklepal,
Pavel je bil vklenen. In medtem ko je Savel zdivjan skušal
število kristjanov zmanjšati, pomnožil je Pavel broj spozna-
valccv.“ 2 ) Savlo-Pavlovo življenje zdatno potrjuje resnico, da
zakrivijo duše, ki so za posebne čednosti pripravne in so rodo-
vitega čustva, da takošne duše, pravim zakrivijo v mladosti pre¬
grehe in prestopke, s katerimi razodevajo prav tisto krepost, za

’) I)r. Juli. Leonhard Ilug, Einleitung in din Biicher des Neuen
Bundes. 3. Aufl. Stuttgart, lS2(i. II. Thl. Pag. 330.

2 ) Sermo 25. de Sanetis. num. 10.

14

katero imajo najviše sposobnosti in prednosti, kakor bitro so le
odgojene po dobrih, blagih in resničnih naukih in načelih.
Pavlova divjost in besnost je bila huda napaka, pa ob enem
vidno znamenje nadepolnega značaja, po junaških činih koper-
nečega srca. Teh je misli glede na sv. Pavla tudi sv. cerkveni
oče Avguštin, najbolj pač vsled poduka, ki ga je zajemal ta
Pavel zapadne cerkve iz lastne svoje skušnje.

Po oni čudapolni in večnega spomina vredni dogodbi, ki
sc je vršila približno v drugem letu po trpljenju Kristusovem,
dal sc je Savel, vkročen in vtolažen lev kakor jagnje, strašni
preganjalec kristjanov kakor otrok peljati v Damask, kjer je
bival v hiši nekega sorojaka v „ ravni ulici*, katero danes ime¬
nujejo „dolgo ulico*, darb el mostakim, in ki deli mesto Sam
od izhoda proti zahodu. Tukaj je poslušal pazno kakor otrok,
ko mn je Ananija oznanjeval nepoznani nauk križanega Vzveli-
čarja. In kakor je poprej Mozesovo postavo bliskoma prešinil z
bistrim duhom svojim, tako je sedaj tudi kmalu spoznal slad¬
kost Jezusove vere, tako da je bil lehko že v prav kratkem
času krščen in v naročje matere cerkve sprejet. Po tem milostnem
sprejemu posveti Pavel vso svojo vnemo in vso pogumnost s
slično nevtrudljivostjo oznanjevanju evangelja, kakor poprej
vničevanju tistega svetega nauka. Povzdigniti krščansko vero
do univerzalne, vsesplošne vere, bila mu je od Boga izročena
naloga. Da se pripravi za njo, podal se je po svetem krstu v
arabsko puščavo, skril se je v samoto, v bivališče velikih duš.
Samota je mati velikih misli in velike misli vzgojajo velike
može. In zares! od kod so vzeli očetje naše vere in slavni
svetniki moč in krepost za svoje vspešno delovanje? Od ondot,
od koder je to vzel Jezus, vzgled našega življenja in delo¬
vanja. Naš Gospod in Vzveličar, pastir in škof odrešenih duš,
je prišel na svet v ta namen, da vzveliča in reši človeški rod,
in vendar je živel trideset let v samoti. In od onih treh let, v
katerih je učil javno, je zopet skoro večino preživel na tihem.
In ti dnevi niso bili zgubljeni. Kadar se je prikazal in očitno
govoril, čudil seje  svet, rekoč: „Nikoli ni človek tako

govoril, kakor govori.ta človek*.  (Jan. 7, 4(5). In svoje
apostole je peljal Jezus tudi v samoto, da nje pripravi za poklic

15

in javni nastop, in ko jih je nekoliko po deželi razposlal,
poklical jih je kmalu nazaj, da si pri Njem zopet pridobe, kar
so oddali na potovanju. Zato so ostali bogati na duhovnih
zakladih, s katerimi so pozneje ves svet napolnjevali. Kaj čuda!
da so ljubili samoto vsi slavljeni možje. Sv. Hijeronim, ta naj-
veči cerkveni učenjak, sc je v svojem tridesetem letu podal v
sirsko puščavo, kjer je štiri leta preživel. In vstanovitclj ali
oče meniškega reda v zapadni cerkvi, sv. Benedikt, je tri leta
samotarji v votlini pri Subjaku v Italiji, katero dupljo imenuje
pesnik Petrarka prag paradiški, pralno je sestavil „zlato pra¬
vilo 11  za red benediktinski.

Vrnimo se po teh ovinkih nazaj k svetemu Pavlu, ki se
je podal v arabsko puščavo in je tam prebival tri leta, da ali
doseže trideseto leto kot postavno leto za javno učeništvo, ali
da dostanc tista tri leta, katera so apostoli preživeli pri ne¬
beškem učeniku. Tu v tihi puščavi je dobival Pavel nedvomno
od Kristusa raznotera razodetja, o katerih tako Častno govori
in je zopet in zopet omenja v svojih lepih listih. Da! tukaj je
postal thcoilidakt ali bogouk; tu je bil za svoj vzvišeni poklic
podučen od Boga in človeka Jezusa Kristusa. In kako je svoj
poklic in svoj posel kot apostol sveta in učitelj narodov izvrševal
na svojih apostolskih potovanjih, pripoveda nam jegov mnogo¬
letni spremljevalec in zvesti prijatelj, sv. Lukež, v svojem dnev¬
niku, v Djanju apostolskem, ki se sme po vsej pravici imeno¬
vati prva cerkvena zgodovina. V teni prezanimivem spisu do¬
polnjuje lično izobražen učenec Pavlov, česar tega sam ni storil,
ni omenil Pavel v svojih zlata vrednih pismih.

Kdo premore, vprašam, dostojno oceniti, premore spodobno
pojasniti spreobrnitev Savla v Pavla? Spreobrnitev Savla v
Pavla je spreobrnitev pol sveta. Sveta cerkev, katero vodi sam
sv. Duh, je vrlo dobro prepoznala vso važnost te spreobrnitve
in je zato prav modro v vedno hvaležni spomin odločila
poseben praznik, ki sc vsako loto dne 25. januvarija slavi v
trajen spomin onega blaženega in povsem čudežnega dogodjaja,
one katastrofe ob stezi iz Jeruzalema v starodavni Damask. O
res! ta prečudežna, ta odločilna pot iz Jeruzalema v Damask

16

je bila početkoma s trnjem posuta, ali koncema je bila s cveti¬
cami prekrita. ')

--

§ 3. Sv. Pavla apostolska čednost vere.

ivljcnje, mišljenje in delovanje tega izredno izvoljenega
apostola je najpopolnejši vzgled evangeljske popolnosti.

* In zato tudi ni povabilo, dano vsem kristjanom: Bodite
moji nasledniki, kakor sem jaz naslednik in posnemovatelj Kri¬
stusov (I. Kor. 4, 16), to blago povabilo, pravim, ni v ustili
apostolovih prazna pohvala samega sebe, nikakor ne, marveč to
je zavsem opravičen poziv, da si ga naj izvolimo za vzor pri
hrepenenju po čednostnem življenju.

Janez Zlatoustnik, krščanski Demostcn in eden največih
učencev Pavlovih, naveličal se nikdar ni občudovanja in češčenja
slavnega Tarzana, kateremu je neprenehljivo pel hvalnice, kader
in kjer koli je le vtegnil. „Paulu.s omnium virtutum fuit arca
adeo, ut etiamsi quis totum contra eum iustorum chorum sin-
gillatim appendat, inveniat trutinam virtutum a Pauli parte de-
pressam. Pavel je zakladnica vseh čednosti, piše vele vredni
patrijarh, in če bi kdo celo tolpo pravičnih postavil na nasprotno
skledico tehtnice, potegnila bi ona, v katero so položene kre¬
posti Pavlove. Mislim, da je ta mož v sebi združeval vse čed¬
nosti in vse vrline, in da jih je, kolikor je pač možno, v sebi
tudi spopolnil. Pavel apostol in učitelj narodov je angelj poze-
meljski in človek nebeški. 112 ) In v drugi izmed svojih homilij o
slavi Pavlovi vpraša tisti sveti nadškof: „ Čemu naj prispodobim
tega duha? Jeklu, dijamautu? Ali bi ga zval zlato dušo, dušo dija-
mantsko? Pa ona je trša od dijamanta in je draža od zlata in
drugih dragih kamnov. Toda zakaj primerjam zlato in dijamant

*) F. E. 'VVilmsen, De sapientia Christi in seligendo ad apostol,
gentium munus Paulo conspicua. Hal., 1756; Tj. F. Cellarius, De Paulo
gentium profan, apostole eoquc ad hoc munus olioundum maxime idoneo.
Vitel., 1770.

’) ITomil. XI. in Genesim.

17

s to dušo? Položite Pavlu nasproti ves svet v tehtnico in videli
bodete, da je Pavlova duša težja. Zakaj če je bilo že o tistih,
ki so v zverinskih kožah tavali okolo, ki so morali v votlinah
in dupljah prebivati, če je že o teh bilo pisano, da tistih svet
ni bil vreden (llebr. 11, 38), koliko več moramo o Pavlu soditi,
da je veči od vsega sveta — o njem, kateremu je bilo nebo
premajhno, ker je tudi nebesa in vse nebeške radosti želel po¬
pustiti iz ljubezni do Kristusa". 3 )

Ako pogledaš v zaklad, če se ozreš v vrt Pavlovih čed¬
nosti, osupneš o njih množini. Oko strmi nad bleskom in sijajem
Pavlovega vcličja. Ono ne ve, kje bi naj iskalo začetka in tudi
do konca ne pride. Vzemimo torej poljubno in si odberimo živo
sveto vero velikega apostola. Prva poglavita poteza v duhu in
značaju našega velikana je nedvomno bila globoka, živa vera v
Jezusa Kristusa. Brez Kristusa bi mogli sicer občudovati Pavlovo
duhovitost in jegov značaj, ali popolnoma bi ga ne mogli uineti.
V Kristusu nahajamo luč in ključ za pravo, resnično spoznanje
te žarne danice na obzorju katoliške cerkve, za pravično presojo
te najsvetlejše večernice za zašlim solncem Kristusom. „Scio,
cui credidi — jaz vem, komu sem veroval. (II. Tim. 1, 12).
In fide vivo Filii Dei — v veri na Sina božjega živim. Vivo
autem iam non ego, vivit vero in me Christus — jaz živim, pa
ne jaz, temveč Kristus živi v meni." (Gal. 2, 20). Ti-le kratki
stavki dovolj krepko naglašajo in dovolj jasno tolmačijo apo¬
stolsko čednost žive svete vere, ki je navdajala veliko dušo
velikega apostola.

Ker je bil sveti Pavel poln žive vere, znal je tudi pri¬
merno ceniti to božjo čednost, o katere vrednosti in prednostih
je prelepo pesem zapel v ednajstem poglavju svojega divnega
lista do Hebrejcev: „Vera pa je bitstvo tega, kar se upa, je
dokaz za stvari, katere se ne vidijo. Po njej namreč so očaki
pričanje prejeli. Po veri umejemo, da so svetovi osnovani bili
po besedi božji, tako da ni, kar je vidno, postalo iz prikazu¬
jočega se. Po veri je daroval Abel Bogu boljšo žrtev mimo

') Ilomil. II. do laudilras Pauli.

18

Kajna, po kateri jc bil izpričan za pravičnega, ker je Bog dal
jegovim darom priznanje, in po njej govori še po svoji smrti.
Po veri jo bil Henoli nmaknen, da ni videl smrti, in ni ga bilo
najti, ker ga je Bog bil umaknil. Kajti pred umaknenjem
svojim je dobil pričanje, da jc Bogu po volji. Brez vere pa ni
možno, biti Bogu po volji; kajti verovati je potrebno onemu,
ki sc bliža Bogu, da je in da bode plačnik tistim, ki ga iščejo.

Po veri je napravil Noe na povelje za to, kar sc še ni
videlo, v strahu božjem barko v rešenje hiše svoje; po njej je
obsodil svet ter jc postal dedič pravice, ki prihaja iz vere. Po
veri jc on, ki sc imenuje Abraham, slušal poklic, naj izide v
kraj, ki gaje  imel dobiti v dedščino in je izšel, ne znaj oč, kam
da pojde. Po veri je bival v deželi obljube kakor tujec, bivajoč
v šotorih z Izakom in Jakobom, sodedičema taiste obljube.
Kajti čakal je mesta, ki ima podstavo, katerega zidavec in
stvarnik je Bog. Po veri je celo nerodovitna Sara zadobila moč
spočetja četudi ob nenavadni starosti, ker jc imela za zvestega
Onega, ki je bil obljubil. In zato se jih je tudi od enega (in
to odmrlega) rodilo kakor zvezd na nebu po množini in kakor
peska ob bregu morja brez broja. V veri so umrli vsi ti, ko
niso prejeli obljubljenih reči, marveč videli so nje od daleč in
so uverjeni bili in so jih pozdravili ter spoznali, da so tujci
in priseljenci na zemlji. Kateri namreč tako govore, kažejo, da
iščejo domovine. In ko bi se bili spominjali tiste, iz katere so
bili izšli, imeli bi bili pač čas, da se vrnejo. Sedaj pa koprne
po boljši, to je nebeški; zato se Bog ne sramuje, zvati se nji¬
hovega Boga. Pripravil jim je namreč mesto.

Po veri je daroval Abraham, izskušan, Izaka in edinorojenca
je daroval on, ki je bil prejel obljube, kateremu se je govorilo:
„V Izaku se ti bode imenovalo seme. 11  Ker je pomislil, da more
Bog tudi od mrtvih zbuditi, od koder ga je tudi v priliko
prejel. Po veri v prihodnost je Izak blagoslovil Jakoba in Ezava.
Po veri je Jakob, umirajoč, blagoslovil sleharnega izmed sinov
Jožefovih in molil je naslonjen ob konec palice njegove. Po veri
se jc Jožef, umirajoč, spominjal izhoda sinov Izraelovih in je
naročal zastran kosti svojih. Poveri so Mozesa rojenega skrivali

19

roditelji tri mesece, ker so videli, da je dete zalo, in se niso bali
ukaza kraljevega. Po veri seje Mozcs, ko je bil velik postal, branil,
imenovan biti sin hčere Faraonove, ker je rajši hotel, zlo trpeti
z ljudstvom božjim, kakor imeti začasen vžitek od greha. Ker
je imel zasramovanje Kristusovo za višje bogastvo od zakladov v
Egiptu; kajti oziral seje na povračilo. Po veri je zapustil Egipet,
ne boječ se jeze kraljeve; stanoviten namreč je bil, kakor da
bi videl nevidnega. Po veri je napravil paško in polivanje s
krvjo, da bi se morilec ne doteknil njih prvorojencev. Po veri
so pregazili rudeče morje kakor po suhem, Egipčani pa, ko so
isto poskusili, bili so pogoltneni.

Po veri je padlo zidovje Jerihe po oblioji sedmerih dni. Po
veri ni bila Rabah, nečistniea, pokončana z neverniki, sprejemši
oglednike v miru. In kaj naj še govorim? Časa namreč bi mi
zmanjkalo, ko bi pripovedni o Gedeonu, Baraku in Samsonu
in Jefteju, o Davidu in Samuelu in o prerokih, ki so v veri pre¬
magovali kraljestva, delali pravico, dobivali obljube, levom
mašili žrela; ki so ognja moč topili, meča osti vhajali, v
boleznih ozdravljali, junaki v boju postajali, tujcev napade od¬
bijali. Žene so dobivale po vstajenju mrtve svoje; drugi pa so
bili mučeni in niso marali za oproščenjc, samo da pridobe vsta¬
jenje. Drugi pa so okušali zasramovanje in bičanje ter vezi
in ječe. Bili so kamnjani, žagani, izkušani, z mečem morjeni;
hodili so v ovčjih,- v kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in
težavah, svet jih ni bil vreden, tavajoč po puščavah in gorah
in brlogih in podzemeljskih jamah. In vsi ti, pričanje prejemši
po veri, niso dobili obljube, ker je Bog nekaj boljšega naprej
videl za nas, da bi se oni ne popolnih brez nas samih.

Vrzimo zato tudi mi, ki imamo tako silo prič okrog sebe,
vrzimo raz sebe vsako breme in vsaki greh, ki nas lehko obda,
ter bijmo v stanovitnosti naloženo nam borbo. Oziraje se ua za¬
četnika in izpolnjevalca vere, Jezusa, ki je za namenjeno mu
veselje pretrpel križ, ne meneč se za sramoto, in je sedel na
desnico božjega prestola. Spominjajte se Njega, ki je od greš¬
nikov toliko prestal nasprotovanja proti sebi, da ne omagate,
pešajoč v svojih dušah. Niste se še do krvi ustavljali v boju z
grehom 11 . (Hebr. 11. 12, 1-4).

2 *

‘20

Ni, da bi tem prekrasnim vrstam dodajal kakor,šne koli
opombe. Več ko dovolj če biti, ako denem, da se s' Pavlovimi
besedami strinja njegovo življenje in delovanje. In ta zveza
in to združenje pridigajo glasnejše in močnejše, nego pridiguje
moč naj krasnej šega hvalnega govora. V tem odlomku je opisana
moč in je razložen pomen sv. vere, ki daje pogum, zaupanje
v Boga, previdnost, stanovitnost, potrpežljivost, to pa je orožje,
s katerim se pridobiva gotova zmaga.

§ 4. Sv. Pavla apostolska čednost upanja.

f —

Djj ruga poglavitna čednost, ki je polnila Pavlovo veliko dušo,
PfHiloj« neomabljivo upanje, vtemeljeno v njegovi živi veri,
tisto upanje, po katerem doseže kristjan vzveličanje, kakor
uči sv. Pavel v listu do Rimljanov (8, 24). Da! po zaupanju
se nekako že vdeležujemo večnega veselja, dasi ga še ne vži-
vamo resnično. In zato pravi naš apostol: „Z zaupanjem smo

se vzveličali. Upati pa, kar se vidi, ni upanje, ker to, kar
kdo vidi, ali tudi upa? Če pa upamo, česar ne vidimo, s po¬
trpežljivostjo čakamo". (Rimlj. 8, 24. 25). Pavlovo neomejeno
upanje pa se je opiralo na resničnost božjo, na zvestobo in pra¬
vičnost, vsled katerih lastnosti spolnjuje Bog svoje obljube, češ,
da bode vsem pravičnim podelil večno vzveličanje. In za takošno
krepko upanje je Pavel vnemal tudi vernike, kakor kažejo nje¬
gove besede, pisane Hebrejcem: „Niste se še do krvi ustavljali
v boju z grehom. In pozabili ste tolažbe, ki z vami govori
kakor s sinovi: Bin moj ne puščaj v nemar strahovanja Gospodo¬
vega in ne omaguj, ko te pokori. Kogar namreč ljubi, tega
kaznuje Gospod in šiba in tepe vsakega sina, kateri mn je po
volji. Trpite pokoravanje! Bog se vam kaže kakor otrokom;
zakaj kje je sin, katerega ne strahuje oče ? Ako ste pa brez
pokoravanja, katerega so vsi postali deležni, potem ste neza¬
konski otroci in ne sinovi. Dalje — svojega telesa očete smo
imeli za pokoriteljo in spoštovali smo jih; ali ne bodemo mnogo-

21

bolje podložni Očetu duš, in živeli? Zakaj oni so nas pokorili
malo dni, kakor se njim je prav zdelo. Ta pa na korist, da se
vdeležimo svetosti Njegove. Vsaka pokora sicer sc za sedaj ne
zdi prijetna, marveč žalostna: ali pozneje daje onim, katere je
vadila, miru polni sad pravice. Zato povzdignite omahujoče roke
in genite šibeča se kolena. In delajte ravne tire s svojimi no¬
gami, da se hromavcc ne izključi, temveč ozdravi. Iščite z vsemi
mir in posvečenje, brez katerega ne bode nihče videl Gospoda".
(Hebr. 12, 4—14). V tem odlomku spodbuja vsak stavek k
upanju, vsaka beseda oživlja to čednost in ves govor je goreč
opomin k stanovitnosti v tej kreposti.

V čednosti nepremakljivega upanja se je vadil sv. Pavel
na junaški način, ker je upal proti upanju Kaj je bilo, vprašam,
težavnejše in skoro najbolj nemožno, kakor doseči, da verujejo
j udje v Kristusa, katerega so križali, in da verujejo pagani
v križanega Boga-človeka? In Pavel je vendar upal doseči
vse to in še več. Njegovo upanje je torej tako veliko,
kakor velika je bila njegova služba, njegova naloga. Sladko
upanje ga je vedno tolažilo v vseli križih in v vseh nadlogah.
Kaj lepo pripažuje v listu do Rimljanov: „Mi se hvalimo v
stiskah, ker vemo, da stiska dela potrpljivost, in potrpljivost
izkušenost, izkušenost pa upanje, in upanje nikoli ne osramoti".
(Kimlj. 5, d—5).

V tem stalnem zanašanju je naš slavljenec našel toliko

tolažbe, poguma in moči, da je mogel tudi vernike v njihovi
revščini in sili tolažiti in k jednakemu upanju spodbujati. Zato
Korinčanom piše: „Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda

Jezusa Kristusa, Oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe. . . kajti
kakor je obilno trpljenje Kristusovo za nas, tako je po Kristusu
obilna tudi tolažba naša. Če smo pa stiskani, za vašo tolažbo
in za vaše vzveličanjc je, ki se dela v prenašanju tistih težav,
katere tudi mi trpimo; če se pa tolažimo, za vašo tolažbo in za
vaše vzveličanje je, in upanje naše je trdno za vas, vede, da
kakor ste deležni težav, tako ste tudi tolažbe". (II. Kor. 1,3. 5—7).
Tako je Pavel upal v lastnih nadlogah in to upanje je bilo z
nebeškimi tolažbami poplačano; in tako je krepko upal v težavah

22

vernikov in tudi ti so postali deležni nebeških tolažeb. In na ta
način so se vsi vzajemno bojevali stanovitno do slavne zmage
polnega konca. Zato kliče soborileem: „Hvala Bogu, ki nam daje
zmago po Gospodu našem Jezusu Kristusu! In zato ljubljeni
bratje moji! bodite stanovitni, neomahljivi, obilni vsikdar v delu
Gospodovem, vede, da vaš trud ni prazen v Gospodu*. (J. Kor.
15, 57. 58). Pavel in jegovi verniki so po veri in po krepkem
upanju ves svet in sebe premagali, ter so v Bogu našli mir,
počitek, varnost in srečo.

Resnično! apostolska služba zahoteva neredkokrat trud in
delo, ki pred časom popije človeške moči in pogostokrat spravi
zdravje in življenje v hudo nevarnost; nalaga težka bremena,
ki so kakor nenosna za človeško slabost. Tu pa tam nas pri¬
pravi v skušnjave in grešne priložnosti, tako da jo naše lastno
vzveličanjc v nevarnost postavljeno. Spravlja tudi v nevarnost
preganjanja, zmerjanja, grdenja, nasprotovanja, ki se težko pre¬
naša brez više pomoči. Kristus je zapustil svojim apostolom in
učencem — ne ljubezni marveč sovražtvo, ne časti temveč sra¬
moto, ne veselja in plačila posvetnega ampak žalost, spone, ječe
in smrt kot poslednje sporočilo. Ni jih oborožil, marveč On
jih je poslal kakor jagnjeta med volkove, kakor poslance
miru med zoperniko veri in čednosti. O sleharnem možu
apostolskem velja kolikor toliko beseda Kristusova o sv. Pavlu:
„Pokazati mu hočem, koliko bode moral trpeti zavoljo mojega
imena". (Djanj. apost. 9, 16). Kdo, vprašam, premore vsemu
temu zadoščati brez apostolskega zaupanja, ki se ničesar
ne boji, kakor le Boga žaliti, ki ničesar od ljudi, od Boga
pa vse pričakuje, ki je nad vse posvetno povišano; ki le
božjo čast in vzveličanjc duš poželi in še sebe žrtvovati hoče
za apostolsko službo ? Apostolski delavec mora Pavla nasledo-
vati, Pavla s Kristusom v srcu, s križem v roki in z izrekom
v ustih: „Jaz vse premorem v Njem, ki me krepča". (Filip.
4, 13).

Toda ne le vera in tudi ne upanje z vero vred ne zadošča
apostolskemu življenju, pristopiti še mora v najzvrhanejši meri
apostolska ljubezen, brez katere je vera mrtva in upanje pre-

23

drzno. Pogledimo torej, kaka ljubezen je plamenela v srcu našega
apostola. Bila je ljubezen, ki je svet vžarila iu je vse delo¬
vanje in trpljenje, vse boje in žrtve Pavlove napravila plodovite,
blagonosue.

§ 5. Sv. Pavla apostolska čednost ljubezni.

retja poglavitna čednost, ki je navdajala dušo Pavlovo, bila

,.,'• 55 '!'jc od žive vere vzgojena in na njej kakor tudi na neprc-
# makljivem upanju sloneča, iskrena in brezmejna ljubezen.
Kdo bi pač zmogel verno opisati ljubezen, katero je Pavel gojil
do Gospoda Jezusa Kristusa, in recimo, v katero je bil kakor
spremenjen. Kakor železo, položeno v ogenj, vse ogenj postane,
tako je bil slavni Tarzan, od ljubezni do Jezusa napolnjen, ves
ljubezen. Jezus mu je življenje in mišljenje, On mu je govor¬
jenje, poželenje in delovanje. V Kristusu ima vse, brez njega
mu ni le vse brezkoristno, ničemurno; sam prazen prali in
pepel in golo blato mu je. Pa naj to sam pove s svojimi
jedrnatimi besedami: »Kristus mi je življenje in v smrti moj
dobiček. (Filip. 1, 21). Jaz imam vse za prali in smeti, da pri¬
dobim Kristusa. (Filip. 3, 8). Jaz sem sklenil, da nečem med
vami ničesar drugega znati, kakor le Jezusa in tega križanega.
(1. Kor. 2, 2). S Kristusom sem na križ pribit; jaz živim, pa
ne jaz, marveč Kristus živi v meni. (Gal. 2, 20). Kdo nas bode
ločil od ljubezni do Kristusa? Nadloga ali stiska, lakota ali
nagota, nevarnost ali pregoni ali meč? Kakor je pisano: Za¬
voljo tebe nas morijo celi ljubi dan, imajo nas kakor ovce za
klanje. Ali v vsem tem premagujemo s pomočjo Tistega, ki
nas je ljubil. Zakaj prepričan sem, da ne smrt ne življenje,
ne angeli ne poglavarstva ne moči, ne sedanjost ne prihodnost,
ne višina ne globočina, pa niti ne druga katerakoli stvar nas
ne bode mogla ločiti od božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu
Gospodu našem. “ (Riinlj. 8, 35 — 39).


24

Zares! Pavlovo srce je bilo kakor od puščice božje lju¬
bezni zadeto in ranjeno. Ljubezen do Kristusa je bila žarna
zvezda, ki mu je jasno in nepremično svetila na nebu njegovega
srca, ki mu je v vseh burnih dnevih, v vseh pretežavnih okol-
nostili kazala varno pot in srečen izhod. Ime Jezus je imel
vedno na jeziku, bilo mu je najokusnejše sladilo v ustih, naj¬
slajša melodija v ušesih in v srcu rajska radost. Tine Jezus se
nahaja 219krat v njegovih krasnih listih, 400krat pa ime
Kristus. Kaj čuda? da Pavel neče poznati kolena, katero ne bi
se pripogibalo v slavo in hvalo temu imenu (Filip. 2, 10); pa
da neče poznati srca, katero ne bi plamenelo v ljubezni do
Jezusa. „Kdor ne ljubi našega Gospoda Jezusa, maran atha,
ta bodi sojen in proklet do konca“. (I. Kor. 16, 22). Strašno
maščevanje kliče apostol ljubezni z neba na nesrečneža, ki bi
vedoma ne hotel, ne želel ljubiti Ljubezni. Nasproti pa želi vso
milost in vso srečo poklicati z nebes na tiste, ki ljubijo Jezusa.
„Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vsemi, ki Jezusa
Kristusa nepremično ljubijo. Amcn“. (Efez. 6, 24). Ljubezen
do Boga je narekovala Pavlu tudi ljubezen do ljudi, da je
prehodil vzhod in zahod zavoljo vzveličanja neumerjočih duš;
da je prehitel kakor ogenj in veter ves svet in ga je, prehodivši,
očistil zoperne sape in nezdravega duha. Daroval se je za ljudi.
Quotidie morior per gloriam vestram fratres! (I. Kor. 15, 31).
Sed etsi immolor supra sacriticium ct obsequium fidei vestrae,
gaudeo et congratulor omnibus vobis. (Filip. 2, 17). Skrbel
je kakor oče za vse cerkve. Instantia mea quotidiana, sollici-
tudo omnium ecclcsiarum. Quis infirmatur et ego non infirmor?
Quis scandalizatur et ego non uror? (II. Kor. 11, 28. 29).
Ta ljubezen ga je silila, da je kakor dobra mati spreminjal
svoje besede: sedaj sc laskajo in sedaj hudovaje, kmalu proseč
in kmalu proteč, v trenotku tolažeč in žaleč. O insensati
Galatae! quis vos fascinavit non obedire veritati? (Gal. 3, 1),
kliče Galatom, ali potem pristavi: Filioli mei, quos iterum
parturio, doneč formetur Christus in vobis. (Gal. 4, 19). In milo
je opominjal Filipljane k medsebojni ljubezni in vzajemnosti,
rekoč: Si qua ergo consolatio in Christo, si <[uod solatium cari-
tatis, si qua societas spiritns, si qua viscera miserationis: implete

25

gaudium mcnin, ut idem sapiatis, eandem caritatem lmbentes,
unanimes id ipsura sentientes, niliil per contentionem neque per
inanem gloriam, sed in humilitate superiores šibi invicem arbi-
trantes; non quae sua sunt singuli considerantes, sed ea, quae
aliorum. lloe enim sentite in vobis, quod et in Christo Jesu.
(Filip. 2, 1—5).

Samo le mož, ki je bil ves svete ljubezni prešinjen, je
imel sposobnost, da razkrije vso krasoto, da opiše vso miloto
in razkaže vse vrednosti ino vrline krščanske ljubezni. Pisalo se
je pač že prav mnogo in mnogo o tej ljubezni. Prvak evan¬
gelistov in ljubljenec Jezusov, sv. Janez, je v svojem evangelju
in v svojih treh listih opisal marsikatero lepo stran krščanske
ljubezni. Glasoviti cerkveni učitelj s srcem ljubezni plamenečim,
sv. Avguštin je spisal vrlo knjižico o ljubezni, v kateri je po¬
jasnil prvi list sv. Janeza apostola., da vname človeška srca za
ljubezen božjo. Sv. Bernard Klaravalski je zložil zalo knjižico
o ljubezni božji. Sv. Frančišek Šaleški je omislil izvrstno knji¬
žico de amore Dei, o ljubezni do Boga. Jednako delce je
oskrbel Ljudovik de Granada. Vrli konvertit Stolberg je sestavi!
obsežno knjigo o ljubezni, das Buch von der Liebe. Vendar!
je li kdo kedaj naslikal toli lepo podobo o vseh prednostih in
lastnostih krščanske ljubezni, kakor je to storil naš Pavel v
klasičnem 13. poglavju svojega prvega lista do Korinčanov? Pa
kako slove Pavlov slavospev ali njegova hvalna pesen o kraljici
vseh čednosti?

Glasi sc tako le: „Ko bi človeške jezike govoril in angelske,
a ljubezni ne hi imel, bil bi brneč bron in zvenčeč škrobotec.
In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti in vsako znanje;
in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi
imel, nič nisem. In ko bi na kosce razdajal v živež vbogim
vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da se sežgem, a ljubezni
ne bi imel, nič mi ne koristi. Ljubezen je potrpljiva, dobrot¬
ljiva, ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne hvali in ne na¬
pihuje. Ona se ne vede nespodobno, ne išče svojega, ne togoti
se, ne misli hudega. Ne raduje se krivici, pa raduje se resnici.
Ona vse potrpi, vse veruje, vse upa, vse prenaša. Ljubezen
nikoli ne preneha; bodi si preroštva, nehala bodo, bodi si jeziki,

26

umolknili bodo, bodi si znanje, nelialo bode. (Kajti nekoliko
znamo in nekoliko prerokujemo. Kadar pa pride, kar je popolno,
tedaj bode to nekoliko prenehalo. Ko sem bil otrok, kakor
otrok sem govoril, kakor otrok sem mislil, kakor otrok sem
sodil. Ko sem pa postal mož, opustil sem stvari otročje. Kajti
sedaj gledamo še skozi zrkalo v uganjki, takrat pa bodemo z
licem v lice; sedaj še poznam nekoliko, takrat pa bodem spoznal,
kakor sem bil tudi jaz spoznan.) Sedaj pa ostaja vera, upanje,
ljubezen, to troje, naj veča od njih pa je ljubezen. “ (1. Kor.
13, 1—13).

Ni ga, ki bi bil kedaj tako pisal o ljubezni. Pero, ki je
napisalo te vrstice, bilo je izposojeno iz perut sv. Duha. Citatelj
strmi in molči pa skoro ne verjame, da stoje tako vzvišeni
stavki v pismih Pavlovih. Zavzet poprašuje, kje je čudni mož
to poiskal? Od kod vendar tolika modrost ? Kdo je on, katerega
besede imajo toliko moč do človeškega srca ? V Pavlovih izrazih
in izrekih se ljubezen zrcali v vsej svoji lepoti in v vsej svoji
vrednosti; ker je ona jedro krščanskega življenja in je naj¬
krepkejša vez krščanske družabnosti. Zgoraj navedeno poglavje
razlaga najjasnejše ves globoki pomen Pavlovega izreka: „Plcni-
tudo legis ost —- dilectioP (Rimlj. lil, 10). Ko bi sc dala ta
ljubezen naslikati, moral bi slikar poteze za svojo sliko ali
podobo iz Pavlovega lista do Korinčanov izposoditi. Ko je Pel er
Damijanski prebral to poglavje o ljubezni, vskliknil je ves za¬
vzet: O kako svetlo solimo je ljubezen, katerega petnajst žarkov
našteva sin Sobica — apostol Pavel. ')

-V v

) Sermo 71. In dodicatione ecclesiae,

27

§ 6. Sv. Pavla svobodnost in vsesplošnost nauka

Jezusovega.

živi veri, v krepkem upanju in močni ljubezni do Kristusa

?• po kateri je že poprej kot farizej ec vzdihoval,- a takrat
še brez uspeha. In prav zato pa tudi sila rad premišljuje
krščanstvo nasproti židovstvu s stališča svobode. V sveti yeri
biti Kristusu vdan in v ljubezni pokoren, ravnati se pri svojem
dejanju in nehanju po ncprevarljivi resnici in vedno delavni
milosti Kristusovi, to je učitelju narodov, svoboden biti, to mu
je vir vsaktere prostosti verske, nravne in društvene.

Krščanstvo in svobodnost sta apostolu v nekem pomenu
idontna pojmova, sta eno in tisto, krščanstvo mu je libertas, prostost,
za katero nas je Kristus rešil in poklical. In cerkva, v kateri se
hranite milost in resnica, ta mu je edina svobodna, libera, quae
sursum est mater nostra — svobodna, ki je od zgoraj naša mati.
(Gal. 4, 20). Kjer veje duh Gospodov, tam je prostost, ubi
spiritus Domini, ibi libertas. (II. Kor. d, 17). Kjer vlada duh
Gospodov, kjer kraljuje duh krščanske resnice, pravice in milosti,
tam je apostolu prostost doma. Kjer pa ne veje duh Gospodov,
ne živi duh krščanske resnice in milosti, tamkaj ne stoluje pro¬
stost, tam vlada trinoštvo predsodkov, tam nevera in krivavera
ljudi v spone vklepa, greh njih v robstvo spravlja, tam preti
najgotovejši pogin, preti neizogibna poguba.

V Kristusu je Pavel našel pravo prostost in s to prostostjo
našel je tudi pravi mir, pravo srečo svojej koprneči duši.
Kristus mu je postal vse, da bi vse pridobil za vse, za Kristusa
ali za vero njegovo. V krščanstvu je spoznal vzveličavno osre-
čevalno moč za vse, ki se ga zvesto oklenejo: za grke in bar¬
bare, za učene in neučene, za omikane in neolikane, za više in
niže, za bogatine in siromake. (Rimlj. 1, 16). Kakor mu je bil
Kristus odrešenik sveta, tako mu je bilo krščanstvo vera sveta:
primerna in pripravna za vse narode in za vsa ljudstva vseh
časov in vseh krajev.

; Ip je Pavel iskal in tudi našel pravo, resnično svobodnost,

28

Ta misel o vsesplošnosti ali univerzalnosti katoliške vere
je, da tako rečem, glavna črta, ki sc vije kakor rudefa nit,
kakor vidna vez po vseh junaških dejanjih junaškega apostola.
Kristus križani, judom pohujšanje, paganom pa nespamet, tistim
pa, ki so poklicani, božja moč in božja modrost (I. Kor. 1,
23. 24), ta Kristus, pravim, jo Pavlu, poklicanemu iz judov,
tajnost božje milosti, božjega usmiljenja, v katerem se kaže
božja moč, modrost in previdnost in okrog katerega se suče
vsa zgodovina človeškega roda od začetka pa tje do konca. In
najživahnejša želja je našemu apostolu, da bi se v imenu
Jezusovem priklanjala vsa kolena in da bi vsi jeziki priznavali,
da je Jezus Sin živega, večnega Boga, da je Vzveličar sveta;
pa da bi tudi v tem spoznanju vsi slavili Boga, ter v njem mir
in svobodo iskali svojim dušam in tudi našli za vse večne veke.
Nedvomno! ves Pavlov trud in ves napor, vse prizadevanje in
vse dejanje Pavlovega življenja je odločno vresničevanje misli,
da so pagani kakor Izraelci poklicani k neposredni vdeležitvi
vzveličanja, po Kristusu Jezusu pridobljenega. To je tudi vzrok,
da mati cerkva stavlja sv. Pavla vedno zraven sv. Petra in se
vedno obeh dveh ob enem spominja pri svojih nabožnih opra¬
vilih: Pavla kot reprezentanta svoje splošnosti in Petra kot
skale svoje edinosti. Sploh sta v cerkvenem bogočastju ta dva
prvaka in vodnika apostolov neločljiva. Kajti cerkev omenja
poleg Petra vedno tudi Pavla in poleg Pavla vedno tudi Petra.
Na praznik sv. apostolov dne 29. junija govori cerkveni svetek
več o Petru kakor o Pavlu, zato pa je brž drugi dan poseben
oficij za Pavla odločen, kakor da bi se bala sv. cerkva, Pavlu
kratiti čast in slavo. Da! kjer nahajaš Petra v molitvah ali na
podobah, tam srečaš navadno tudi Pavla. Venancij Fortunat
lepo primerja Pavla Petru in Petra Pavlu, ko poje:

Coelorum portae, lati dno lumina nrandi.

Ore tonat Paulus, fulgurat arce Petrus.

Inter apostolicas radianti lucc coronas

Doctior hic monitis, eelsior ille gradu.

Corda per hunc hominum reserantur et astra per illum:

Quos docet ille stjlo, suscipit ille polo.

29

Pandit it.er coelis hic dogmate, clavibus alter:

Kst. via, eui Paulus; janua fida, Petrus
A facie hostili duo propugnacula praesunt,

Quos lidei turres urbs, caput orbis, habet.

(Lib. III. Carmin.)

Pa ne le samč človeški rod, tudi vso ostalo prirodo opazuje
bistri duh Pavlov v luči in svetlobi odrešenja, to pa takrat, ko
prerokuje in naznanja osvobojenje iz sužnosti pogubljenja, ko
napoveduje priliodno sovdeležitev v prostosti in v odrešenju
vsemu stvarjenju. „Zeljno hrepenenje stvari, piše Pavel tako
sila lepo, čaka razodetja božjih otrok. Minljivosti so podvržene
stvari, ne radovoljno temveč zarad Onega, ki jih je podvrgel,
ki jih je podložne storil na upanje, da bodo tudi one oproščene
robstva pogube k svobodi veličastnosti otrok božjih". (Rimlj. 8,
19 — 21). O tem vsega pozora vrednem in globokega pomena
polnem stavku so učeni bogoslovci že napisali celo kopo znan¬
stvenih razprav. Med drugimi govori o tem Pavlovem izreku
dobroznani theolog' in filozof o. Kleutgen iz družbe Jezusove v
svoji theologiji starejše dobe. ‘)

-

§ 7. Sv. Pavel apostol vesoljnega sveta.

| j pogledom na Kristusa, odrešenika vsega sveta, in na
fm  krščanstvo, vero vseh ljudi, bil je tudi Pavel navdan in
v zavzet jasnega prepričanja o svoji apostolski nalogi, o svoji
službi božji. Jezus je rešitelj sveta in Pavel učitelj sveta, Jezus
redemptor, Paulus doetor mundi. Vso vrednost in prednost te
svoje vsesplošne službe nahaja imenito v tem slučaju, da taiste

') Theologie der Vorzeit I. tom. pag. 054 — 655. Primeri dalje:
Katholik, Zeitschrift fiir lcatliol. Wissenschaft und kircbliches Leben. Jalir-
gang 1S77. (Das organisclie Leben auf der verklarten Iirde). — Scheeben, dic
Mysterion des Oliristenthums. Freiburg in lir. 1865. (I)ie Verklilrung der
materiellen Creatur).

BO

ni prejel od ljudi, marveč od Boga samega, in da je bil od
Boga poklican: vsemu svetu oznanjevati Gospodov evangelj.
Sam je izrekel o sebi veličastne besede: jaz sem postavljen za
učitelja narodov v veri in v resnici Jezusa Kristusa. On je apo¬
stol Kristusov in učitelj narodov. Ker je bil tlieodidakt, bogouk,
kakor sem še zgoraj pripomnil, zato njegova gorečnost v spolno-
vanju dolžnosti apostolske službe ni poznala skoro nikakih mej
ter ga je neprenehoma silila in priganjala, vedno dalje in dalje
razglašati po svetu evangelj in vedno več in več duš pridobi¬
vati za Kristusa. In kakor bi bil brez telesnih spon in potreb,
prehitel je bolj in predirjal, kakor pa prehodil pokrajine
takrat znanega sveta; to pa samo le za čast božjo in za vzveli-
čanjc neumerjočih duš. Psalmist jo menda Pavla mislil, ko je
zapisal visokih misli polni stavek: „Exultavit ut gigas ad cur-
rendam viam, a sunimo coelo egressio eius; et oecursus eius usque
ad summum eius. Raduje se kakor korenjak, da začne svoj
tek po stezi, z višine neba je vshod jegov; in tek j egov do
krajev jegovili". (Ps. 18, 6. 7).

Kakor brez pokoja, gnan od svetega nemira in svete lju¬
bezni Kristusove, prepotoval je blagi mož v čudežnih križpotih
skoro ves tedanji omikani svet, le od prav pičlega števila v
svojem početju spoznan, vsem tovarišem skoro neuganljiva
uganjka, živa potujoča skrivnost. Prikazal se je sedaj v
hrupu obljudenih slavnih mest in se je mešal v pogovore
na najživahnejših prostorih. Sedaj je zginila njegova pot v
samotnih puščavah in temnih ječah, da se kmalu zopet po¬
kaže jetnik, moker in mraza se tresoč, iz morskih valov, po
katerih se je vozil krščanski Odisej srečno in nesrečno. Niti
trenotka ni mogel mirovati. Zapustil je ladijo in tovariše so¬
potnike, stopivši na suho, da za morskim obrežjem potuje in
da stori še spotoma kaj dobrega. In šele po daljnem pešpotu
je stopil znovič na ladijo, da ne zamudi dohoda v mesto o
pravem času, o katerem je želel dospeti. Da! ako podčrtamo
na zemljevidu pota našega apostola, kako je hodil, došcl in
odšel, se pripeljal in odpeljal, skoro nam bi zmedlo pregled in
pogled vzelo, tako se vlečejo črte šemo tamo, tamo šemo. Od
Jeruzalema do Ilirije in od Galacijc in Arabije, pa tje noter do

31

Italije, Ilispanijc, Galije in Britanije je raznesel z nedopovedniin
trudom in trpljenjem, z nepopisnimi nevarnostmi, notranjimi in
vunanjimi, razširil je, pravim, veseli glas o Jezusu Kristusu, od¬
rešitelju vesoljnega sveta ter o milosti in resničnosti krščanstva.
Vsepovsodi jc vtcmeljil in osnoval krščanske občine, kakor cve¬
toče in plodonosne oaze ali zelenice v sredi žalostnih puščob
nevernega sveta. Pač skoro vsa velika in slavna mesta starega
veka so gledala v svoji sredini apostola paganov, so strme po¬
slušala nove nauke iz ust glasovitcga učitelja narodov.

V Damasku je po svojem spreobrnenju takoj javno na¬
stopil v shodnici judovski, pa je prepričevalno dokazoval strme¬
čemu ljudstvu, da jc Jezus Kristus Sin božji. (Djanj. apost.
9, 20). Toda moral se je brzo umakniti razkačenim rojakom,
in da si reši življenje, bil je prisiljen, spustiti se v jerbasu
črez mestno obzidje. Petkrat je pridopotoval od raznih strani
v Jeruzalem, da se ali spozna s Petrom, prvakom apostolov,
in se ž njim kot s poglavarjem vesoljne cerkve zjedini v
svetem nauku; ali da prinese bogate darove, katere je nabral
pri kristjanih v oddaljenih krajih za revne, stradajoče judo-
kristjane; ali pa da se vdeleži darovanja v templu ter je
pričujoč na prvem cerkvenem zboru, ki je postal vodilno pravilo
za vsa prihodnja zborovanja; ali da praznuje v Jeruzalemu
binkošti, ta rojstni dan sv. katoliške cerkve. In na vseh
teh potili v Jeruzalem vodila ga je živa želja, spreobrniti
svojo brate Izraelce h Kristusu, pridobiti jude za krščan¬
stvo. V Antijohiji, v tem davnodobnein mestu ob potoku
Orontu v rodoviti ravnici ležečem in v tej prestolnici sir¬
skih kraljev in sedežu rimskih prokonzulov, tu se je trudil
Pavel dolgo in mnogo, dokler ni postala Antijohija ognjišče
krščanstva za pagane, kakor je bil Jeruzalem za Židove. In
kakor v stolnem mestu Sirije, takisto ga nahajamo tudi v
staroslavnih teniških mestih v Tiru in Sidonu. Na prvem svojem
apostolskem misijonu je obiskal Selevcijo, otok Ciperski, je
došel v Pizidijo, a je kmalu otresel prali Pizidiški in je odpo¬
toval črez Ikonij v Listro Likaonsko, kjer je čudežno ozdravil
moža, že od rojstva sem kraljevega in tako hromega, da še ni
bil nikoli stopil na noge. Tega je ozdravil v toliko začudjenje

prebivalcem, da so vsi, strahu in strmenja plahi, vpili : Ne-
vmrljivi bogovi so došli k nam v človeški podobi; in duhovnik
lovov je hotel z ljudstvom vred Pavlu in jegovemu sotovarišu
Barnabi darovali ovenčanih juncev. Dii similes facti liomi-
nibus descenderunt ad nos. Et vocabant Barnabam Jovem,
Paulum vero Mercuriuin, quoniam ipse orat dux verbi. Sacerdos
quoque Jovis, qui erat ante civitatem, tauros et coronas ante
ianuas affcrens, cum populiš volebat sacrilicare. (Djanj. apost.
14 , 10 — 12 ). J )

Na stari klasiški zemlji Trojanski bilo je našemu misi¬
jonarju naročeno in velevano po skrivnostni prikazni Mače«Ion¬
skega moža, ki je zaklical apostolu: „Pojdi v Macedonijo in
pomagaj nam“, naj se poda črez llelespont v Evropo, da
prižge še tudi Evropejcem svetlo luč svetega evangelja. In
podal se je brez dolgega premišljevanja v Macedonijo ter je
obiskal Macedonska mesta Filipe, Solun, nam Slovencem drago
mesto, od koder sta dva Solunčana, prava dva Pavla potovalca,
prinesla Slovencem veselo oznanilo svetega evangelja. Zatem
je obiskal Berejo in je od tod dalje potoval črez livade Tesalske
mimo Helikona, Olimpa in Oete skozi sotesko Tcrmopilsko in
Tebansko ob Pireju v Atene. S Pavlom jo prekoračila Dardanele
kultura Azije, po novem nauku preobličene, in se je naselila pri
Jafetitih, ki prebivajo od tega časa v šotorih Somovih. (Gen.
9, 27). Močnejši je bil sv. Pavel v svoji živi veri in v svoji
goreči ljubezni do Boga in do bližnjega, kakor so bile brez-
brojne čete Kserksove in armade Darijeve, ki so prestopile
Helespont, da prevladajo Evropo. Česar niso dosegle one, to
je dosegla jeklena volja Pavlova. Evropa se je vklonila dvo¬
reznemu meču Pavlovih prepričevalnih, nepremagljivih besed.
Evropa, novi del sveta, postala je po Pavlu poleg stare Azije
druga domovina svetega evangelja. In tako ne pove neresnice
za resnico, kdor izreče misel, da je premagal Pavel kakor bar-

') Primeri že: C. F. Boerner, Aeta Barnabae et Pauli Lycaoniea.

Lips. 1714. — J. S. Pfitzer, De apotheosi Pauli et Barnabae frustra tentata.
Altdorf. 1718. — J. G. Pezold, I)e Paulo M( 'reurio a Lystrenis vocato.
Vitel. 1726. — P. Kuntze, Deus Lystrensium ante portas. Jen. 1739.

O. I. Stisser, De Barnaba et Paulo Lystrensium diis. Sedin. 1741.

33

bare tako tudi modrujoči narod grški in vojevite Rimljane, ki
so vsemu svetu postave dajali in zapovedovali; a tudi ta
mogočni narod je slednjič ponosno glavo vklonil pred naukom
Jezusovim, ki ga je "oznanjeval sv. apostol^Pavel.

'TŠ-dP'

§ 8. Sv. Pavel apostol za vse kraje.

-I' ££££_

iii c I

j||0| premijajmo dalje izvoljenega apostola sveta na njegovih
‘ potovanjih v raznotere kraje. Ret let po prvem prehodu

v preko Dardanel srečamo ga zopet na misijonu v Trojadi,

v mestu nekoliko ur oddaljenem od svetovno znane Troje, kako
pridigaj e pozno, prav pozno v noč edinovzveličavne nauke in
resnice čudeči se množici (Djanj. apost. 20, 6—11). V Atenah,
metropoli helenske omike in modrosti, stoji Ravel sred areopaga
ali Marcijevega griča »apsco? icrfog«, kjer je zborovalo najstarejše
in najslavnejše atensko sodišče, obstoječe iz naj plemenitejših in
naj pravičnejših ter popolnoma neodvisnih mož, in prav zato po
vsej Greciji čislano — na tem griču se vstavi Ravel, ta za Kristu¬
som največi učenik in filozof, da oznanjuje zbranim Atencem nauk
o nepoznanem Bogu, o edinosti človeškega rodu, o sodbi, o Kristusu,
ki je od mrtvih vstal, ki zopet pride, sodit odrešeni svet. Predno
pa je Ravel pričel ta javni govor, hotel je počakati dohod svojih
dveh milih prijateljev Sile in Timoteja, katerima je naročil, naj
se mahoma napotita proti Atenam, materi grških ved in umet¬
nosti, v središče grškega bogočastja. Vendar ko je na svojem
sprehodu po ulicah sprevidel, da je ta sedež človeške omike
bolj kakor so vsa druga ostala mesta poln malikov, vznevolil
se jc njegov duh, ineitabatur spiritus eius in ipso (Djanj. apost.
17, Ki); in dalje se Ravel ni mogel vstavljati svoji gorečnosti,
da priča o Tistem, ki daje pravo modrost, ki vzročuje resnično
srečo. Tu podal se jo na areopag, prvo sodišče paganslco, da
govori narodu, najbolj hrepenečemu po resnici in po tem, kar

34

je dobro in lepo, da prične, pravim, govor, v katerem sta
dostojnost in priljudnost prečedno združeni z globokimi čustvi
verskimi; govor, ki je polnoveljavni dokaz Pavlove apostolske
modrosti, ki je glasna in jasna priča njegove preroške zgo¬
vornosti.

Pred tem areopagom je stal svojedobno tudi modri Sokrat,
da se zagovarja zoper hudo obtožbo, češ, da mu ni mar za
domače bogove, da uči eno samo više bitje. Stal je tukaj še tudi
govorniški oder, s katerega je gromel Demosten zoper svoje in
svoje domovine nevarne sovražnike. Na tem staročastitem kraju
obstal je torej Pavel in je gledal na krasno, v marmoru se leske¬
tajočo akropolo s sijajnim Partenonom, to najlepšo stavbo helen¬
skega sveta, na tempel Tezejev in druge zdaj že rninole lcpotije.
S pogledom na brezbrojne slike in podobe praznili bogov, ki
so zaljšale Atene in vso Atiko, začel je Pavel svoj nagovor
kakor Demosten: „Možje Atenci! Po vsem vas vidim, da ste
nekako preveč verni. Ko sem se namreč sprehajal in sem ogle¬
doval svetišča vaša, našel sem oltar, na katerem je napisano:
Nepoznanemu Bogu.  Kogar torej častite, dasi ravno ga ne
poznate, tega vam oznanjujem jaz. Bog, kateri je vstvaril svet
in vse, kar je na njem, Ta, ki je gospod neba in zemlje, ne
prebiva v templih, ki so narejeni z rokami. In ne streže se mu
s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, saj On sam
daje vsem življenje in dihanje in vse. In On je vstvaril iz
enega ves rod človeški, da prebiva po vsem površnju zendje, in
je odločil odmenjene čase in meje njegovega prebivanja. Da bi
iskali Gospoda, ne bi li ga kako otipali in našli, dasi ravno ni
daleč od nobenega od nas. Kajti v njem živimo in se gibljemo
in bivamo, kakor so tudi nekateri izmed pesnikov vaših rekli:
Kajti tudi rodu njegovega smo. Ker smo torej božjega rodu,
ne smemo misliti, da je božje bitje enako zlatu ali srebru ali
kamnu, izrezanemu po umetnosti in izmišljenju človekovem.
Bog torej, ne glede na čase nevednosti, oznanjuje sedaj vsem
ljudem povsodi, naj delajo pokoro. Zato ker je odločil dan,
ko bode sodil ves svet po pravici po možu, katerega je postavil,
podavši vero vsem s tem, da ga je obudil od mrtvih.“ (Djanj.
apost. 17, 22—32).

35

Ta slovesni govor, v katerem je apostol narodov oznanjal
temeljne dogme katoliške cerkve kakor, postavim, resnico o
enem edinem Bogu, o stvarjenju, o izvirnem grehu, ob odrešenju,
vstajenju in sodbi — ta govor, mislim, jo podoben potoku, v
katerem odseva vsa zgodovina razodetja in prevelikih dobrot
božjih od dobe paradiške pa tje noter do dneva poslednje sodbe.
O tem govoru na areopagu bode človeški rod vedno govoril,
kakor ne bode pozabil Aten in Rima. Bil je ta Pavlov govor
blisk in grom v temni noči. Mnogo časa je trebalo, da so se
oči Atencev privadile tej svetlobi. Pa napočil je vendarle dan,
prav jasni dan. Zares! besede, na areopagu govorjene, so bile
kakor bliski v krilu globocih tmin, daleč na okrog noč duhov
in brezdna src razsvetljujoči. Pavlov prihod v Atene in jegovo
tamošnjo vedenje ostane za vse čase občudovanja vredno. To
dejanje in nehanje kaže moža v vsej njegovi gorečnosti, moči
in splošnosti. Kje? vprašam, bil bi najti v onem času mož, ki
bi se drznil kot tujec v sredi najomikanejšega naroda javno
nastopiti ter jegove preučene in prebrisane voditelje podučiti v
vsedrugačnih resnicah, kakor so jih doslej verovali. Toda apostol
paganov, dospevši v mesto grških muz, ni miroval niti trenotka,
nemudoma si ogleda paganske oltarje, na katerih je zapazil
resnobnega pomisleka vreden napis: diis Asiae et Europae et
Africae. Diis ignotis et peregrinis. Kako primerno, kako pametno
je zasukal Pavel in porabil po svojem ta napis, vzemši jednino
za množino, ker mu ni bilo govoriti o nepoznanih bogovih, marveč
le o enem edinem še mestjanom neznanem Bogu, da dokaže
Atencem, da je ta edini v napisu še med neznane bogove šteti
Bog jegov že zdavna poznani Bog, vstvarnik nebes in zemlje.
Pač vrlo dobro je duhoviti Hijeronim ocenil to Pavlovo posto¬
panje, ko je svojemu prijatelju Pamahiju pisal: „Voditelj krš¬
čanske armade in nepremagljivi govornik Pavel se je tam, kjer
je šlo za reč Gospodovo, poslužil prav slučajnega napisa z
modrini zavinkom v dokaz svete vere. Kajti naučil se je od
pravega Davida, sovražniku meč iz roke izviti in oholemu Golijatu
z njegovim orožjem odsekati glavo 11 .

Pač nenavaden in dotlej še nikoli slišan je bil nauk, katerega
je krščanski modroslovec iz Tarza v Ciliciji učil filozofe atenske.

36

Ko njim je med drugim napovedal vstajenje in sodbo sveta,
morala je gotovo mogočen vpliv in vtis na poslušalce delati ta
napoved občne, pravične sodbe božje ravno na najslavnejšem
sodišču starega sveta: na areopagu. Pač sc ve, da niso Atenci
takoj umeli novega nauka. Nekateri poslušalci so se pri besedah
o vstajenju celo smejali, Čemur se ni čuditi, ker jim je manjkal
vsakošen pojem o tej prevažni resnici katoliške cerkve. Vendar
pa je govornik za svoj nauk pridobil več oseb, kakor je to
razvidno iz Lukeževega poročila: „Ko so pa slišali o vstajenju
mrtvih, so se nekateri posmehovali, drugi pa so rekli: O tem
te bodemo slišali drugoč.A nekateri možje so se mu pri¬

družili in so verovali; med temi je bil Dijonizij areopagita in
neka žena po imenu Damara, in še drugi ž njima. 11  (Djanj.
apost. 17, 32—34). Ker imenuje sv. Lukež posebič Dijonizija in
Damaro, ni dvomiti, da sta bile te dve osebi odlični. O tem
Dijoniziju gre glas, da je bil areopagu predsednik in da je

besede: umira ali Bog ali pa vsa narava trpi, zaklical, ko je

na veliki petek ob uri Jezusove smrti mrknilo solnce in se je
tresla zemlja. Veroval je pač prvo ter se je dal po Pavlu

spreobrniti k veri na Kristusa, ki je takrat umiral. Pravijo
dalje, da je ta Dijonizij postal pozneje škof atenski in da je
spisal mnogo učenih del modroslovskili. V enej teli razprav

imenuje Pavla: communcm nostrum solem, sapientiae abjssum,
skupno naše solnce, modrosti globočino.') Vsekako je spreobrnitev
teh dveh odličnih Atencev na areopagu o priliki Pavlovega govora
prečuden dogodek in preredka prikazen. Je tako čudno to spre-
obrnenje, kakor je ta govor na areopagu čuden, o katerega
vsakem stavku so učeni bogoslovci napisali učene razprave, ker
so posamezne besede velevažne vsebine, so bogatega obsega. 2 )

‘) De divinis nominibus. Pag. 7.

2 ) Primeri med drugim: Potite commentaire philosophique du discours
de saint Paul a 1’areopage. (Revue catliolique 0 livrai sou 15. juin. 1879). —
Sebast. Branner, Paulus in Atlien. 2. Aufi. Regensburg, 1857. — Dr. Job.
Em. Veitli, Die Saulen der Kire.be. Wien 1849. (Paulus in Atlien. Pag. 136
seq.). — Dr. Sepp, Geschichte der Apostel. 2. Aufl. Schaffhausen, 1866.
(Pag. 121 — 144. Paulus in Atlien). — Dr. Matli. Eberhard, Vortr&ge 'ilber
den Aufenthalt des Apost. Paulus zu Atlien. (Kanzel-Vortrage. Trier, 1877.
I. Bnd. Pag. 135—202).

37

Iz Aten jo malme Pavel ravnim potom v Korint, v to ne
manj čudno mesto Aliaje od onega Atike. Kdo bi pač uganil,
kake misli so prihajale našemu potovalen, ko je gledal ta v
gnjusobne hudobije zakopani kraj? V Korintu se je gojila
bogatija, nevkrotna oholost in ošabnost. Korinčani so se radi
imenovali otroke Jova, samopašnost, mehkužnost in pohotnost,
poleg teh pa tudi umetnost, učenost in zgovornost, Ciceron ne
zove brez razloga Korint luč Grecije, vse to in še mnogo
več si našel v tem mestu. Vsled blagostanja in dobrega živ¬
ljenja je nastala prislovica: non cuivis contingit homini adire
Corinthum — ne pripeti se vsakemu, da bi došel v Korint, to
je, da živi v obilnosti, sreči in v razkošju. In v to bogato, ob
dveh morjih ležeče mesto, kamor so dohajale ladije Britanije
in Hispanije, Egipta in Azije, v to Sodomo grško med lehkoživi
in mehkužni narod je stopil Pavel s svojimi resnobnimi resni¬
cami in z vzvišenimi nauki. Pri dohodu si je poiskal službo pri
Akvili tkavcu, kjer si je kot rokodelski pomagač služil vsak¬
danji kruh. Korinčani niso bili pregostoljubni nasproti oznan¬
jevalcu sv. evangelja. Pustili so Pavla stradati moža dobrotnika,
ki se je vendar tako dolgo pri njih mudil in s pridigovanjem
trudil, kakor skoro nikoli nikjer, če izvzameš mesto Efez. Zato
je smel po vsej pravici tožiti: „Do te ure stradamo in žejamo in

smo nagi_in nimamo stalnega prebivališča. In mi delamo in se

trudimo z lastnimi rokami 1 '. (I. Kor. 4, 11; II. Kor. 11, 27). Pri
vsem tem siromaštvu pa je vendar med judi in pagani pridigoval
tako vspešno, da ga je predsednik židovske sinagoge Sosten in
so ga drugi judje v Korintu z vso silo gnali pred sodni stol
rimskega prokonzula Galijona, brata filozofu Seneki, in so ga
tam hrupno in burno tožili. Ali ta krivična zatožba je za Pavla
vnete pagane razsrdila tako, da so po sklepu seje, v kateri je
Galijon jude z nepošteno tožbo odpravil, da so, pravim, še v
sodnijski dvorani napadli Sostena in jegove pristaše, pa jih
pretepli; pa ne da bi se bil Galijon, nevoljen nad predrznimi
tožniki, vstavljal temu početju, češ, našli so, česar so iskali.
(Djanj. apost. 18, 1 — 17).

Kakor v glavnem mestu Aliaje v Korintu, istotako in še
mnogoboljc se je Pavel trudil in delal v glavnem mestu male

38

Azije v Efezu, kamor je sleharnega dne mnogobrojna množica
tujcev prihajala zarad znamenitega svetišča, ki je bilo boginji
Dijani posvečeno, in zavoljo cvetoče kupčije. Tukaj na obrežju
potoka Kajstra je pridigoval Cilicijanec božjo besedo črez dve
leti ukaželjnemu ljudstvu, ki je od vseli koncev prokonzularske
Azije hrulo v zalo mesto Efežko. In iz Efeza je zasvetila luč
sv. evangelja črez vsa ona davna središča grške omike in olike,
črez vse one krasne otoke, mesta in pokrajine stare Jonije, kjer
je pesnik Homer svoj junaški spev sestavil, kjer je Anakreon
peval, Mimnerma svoje elegije izumel, in kjer so Tales, Anaksi-
mander in Anaksimen svoj čas premišljevali uganjke tega živ¬
ljenja. In daleč preko mej stare Jonije do najdalnjih delov
maloazijskega polotoka se je razširila luč večnih resnic božjih.

Ko je pa Pavel obiskal vsa veča mesta rimskega orijenta,
potem je obrnil svojo bistro sokolsko oko na zapad, kamor se
je sčasoma preselila vsa omika, a tudi vsa nevera in nenrav¬
nost. V Rimsko mesto, katero zove Ciceron „emporium gentium
populorumque“ ali „lucem orbis terrarum et arcem omninm gen¬
tium" 1 ), v večno mesto Rim, pravim, silil ga je duh in gonilo
ga je srce, da tudi v metropoli vsega nevernega sveta oznanjuje
nauk Jezusov ne samo z besedo, marveč tudi po železnih sponah,
katere je kot jetnik za Kristusa, vinctus Ohristi, nosil in vrh
tega še po svojem mučeništvu. Noge in roke so mu nasprotniki
sicer vklenili, ali jezika mu niso zmogli zavezati, besed mu niso
premogli odvzeti; in tako je govoril in pričal o Jezusu vselej
in vsepovsodi. In prav zato je smel in mogel pisati: verbum Dei
non est alligatum beseda božja ni vklenena. (II.  Tim. 2, 9).

Pa kakor v Rimu in v Korintu, v Atenah in v Efezu, v
Jeruzalemu in v Antijohiji, v Damasku in v Tiru in Sidonu, tako
nahajamo divnega Pavla tudi na ulicah Mileta, Soluna, Filipov,
kjer spreobrne Lidijo, imenovano prvo kristjanko v Evropi, na
ulicah Cezareje, Ptolomajide, Tarza, svojega rojstnega mesta,
in Nikopola pa, tudi na otokih, iz sredozemskega morja se
Vzdigujočih. Na Cipru, Rodu in na Kosu, rojstnem kraju naj¬
slavnejšega zdravnika starega sveta Hvpokrata, na Kreti in na

') in Catil. IV. c. (j. § 11.

39

Malti in na Siciliji, vsepovsodi pridiguje Kristusa, vsepovsodi je
delaven za razširjanje božjega evangelja, za spreobračanje ne¬
vernikov. Res! poprej bi Pavlu bilo zmanjkalo zemlje kakor pa
oznanjevanja gorečnosti. In ko je apostol ob koncu tretjega
svojega misijonskega potovanja od Jeruzalema v okrogu .do
Ilirije srečno dovršil veselo oznanilo in ker v bližini ni našel
več kraja, kjer bi bil potreben, takrat ga je sililo in napotilo,
sv. evangelj do najzapadnejših mej rimskega cesarstva tje do
stebrov Herkulovih v Hispanijo zanesti, kar je nedvomno storil
po svoji rešitvi iz prvega rimskega zapora. Učenjaki ne
dvomijo več danes, temveč že zdavna resnijo, da je sv. Pavel
na svojib misijonih prispel gotovo v Hispanijo, morebiti še celo
v Galijo in v Britanijo. Saj vendar apostol sam piše v listu
do Rimljanov (15, 24), da hoče Rim le nekako mimogrede na
potu v Hispanijo obiskati. Da je ta svoj veliki načrt izvršil,
potrjuje pred vsem rimski papež sv. Klement v prvem listu do
Korinčanov v petem poglavju, kjer omenja, da je Pavel prišel
do mej zapadne Evrope, sni  to  -repna -rijs Soaeo?.In  vsemu
učenemu svetu dobro znani fragment Moratorijev določno govori
o nekem potu Pavlovem iz Rima v Hispanijo — profectio Pauli
ab urbe ad Hispaniam proficiscentis. Tema dokazoma še dodaj
ustmeno sporočilo v Hispaniji, in vzdignila bode tehtnica, v
zmago in na korist spomenjenemu mnenju. 2 )

Če naposled še enkrat v duhu pregledamo vse, kar je
bilo v tem oddelku povedano, moramo reči, da je sv. Pavel
kakor deroč potok, ki oplodi livade, poplavi dežele, podere, kar se
maja in stoterim in tisočerim donaša hrano, da je Pavel, pravim,
prepotoval kraje, povsodi razširjevaje kraljestvo Kristusovo. In

‘) Dr. Andreas Brflll, Der erste Brief des Clemens von Kom an die
Korinther und seine gesehiehtlielie Auffassung. Freiburg in Br., 1883. —
Dr. Franz Werner, Uber die Reise Pauli nach Spanien und dessen zweite
romische Gefangenschaft. (Osterr. Vierteljahresschrift tiir kath. Theologie.
Wien, 1863. Pag. 321 seq. et 1884. Pag. 1 seq. — Tudi najnovejši avktor, ki
je opisal novi testament, Cornely S. J. uči, da je Pavel obiskal Hispanijo.
(llistoria et critica Introductio in U. T. libros sacros. volum. III.).

2 ) Primeri: Carl Meister, Kritische F.rmittelung der Abfassungszeit
der Briefe des hi. Paulus. Regensburg, 1875. (Pag. 48—71).

40

od koder se je ločil, tam je zapustil blagoslov in srce svoje,
in je skušal po prijateljih, znancih ali pa po listih in po več¬
kratnem obiskovanju si ohraniti nagnjenost svojih občin. Razmerje
Pavlovo do njegovih občin se kaj lepo pokazuje in prijetno
odseva v nastopnih odstavkih: „Ne pišem tega, da bi vas sra¬
motil, temveč da vas kakor svoje ljubljene otroke  svarim.
Kajti če imate deset tisoč učenikov v Kristusu, ali nimate mnogo
očetov, ker v Kristusu Jezusu po evangelju sem vas jaz rodil.
Prosim torej, bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov.“
(I. Kor. 4, 14—16). ,, Kaša usta so odprta k vam, Korinčani!
Naše srce je razširjeno. Vam ni tesno v nas, ali vam je tesno
v vaših srcih. Ali da nam tisto povrnete, kakor otrokom
govorim, razširite se tudi vi.“ (11. Kor. 6, 11—13). „Bojim se
za vas Galačani, da ne bi se bil nekako zastonj trudil med
vami. Podite kakor sem jaz, ker sem tudi jaz kakor vi, bratje !
prosim vas, nobene krivice mi niste storili.“ (Gal. 4, 11. 12).
Kakor v teh srčno ljubezen dihajočih besedah, tako se v
mnogih drugih stoterih rfialih potezah, kakor na primer v po¬
zdravih na začetku in ob koncu listov, sploh v naglaševanju
osebnih razmer — tako se, pravim, razodeva tesna zveza med
Pavlom pastirjem in jegovo duhovno čredo.

--

§ 9. Sv. Pavel apostol za vse ljudi.

'k -P?'PA

roslavljeni naš apostol kaže nadalje vseobsežnost svojega
, duha tudi v tem, da je kakor v vseh deželah in mestih
i  tako tudi med vsakovrstnimi ljudmi sejal seme nebeških
naukov. Resnico mu je prerokoval Ananija, rekoč: „Eris testis
illius (Christi) ad omnes homines — bodeš mu priča pri vseh
ljudeh." (Djanj. apost. 22, 15). V Jeruzalemu in Damasku je imel
opraviti s sovražnimi zidovi, v Atenah s filozofi Epikura in Stoe.
Boril se je s pagani, kakor piše Lukež: „In govoril je z never¬
niki in se prepiral z grki; a oni so gledali, da bi ga v morili."

41

(Djanj. apost. 9, 29). In v strmih hribovih Galacije je pridigoval
surovim Galatom, potomcem iz Evrope došlih keltskih rodov
Trokmov, Tolistobojev in Tektozagov, kateri so še za dobe
apostola Pavla govorili tisti keltski jezik, ki se je razlegal
okoli mesta Trijcrskega. To okolnost potrjuje temeljiti učenjak,
sv. Hijeronim, ki se je sam mnogo časa mudil v Trijeru in
je torej poznal jezik, ki se je govoril ondukaj; kakor je na
svojih potih po vzhodnih deželah imel ugodno priložnost, spo¬
znavati jezik Galatski ter ga s Trijerskim narečjem prispodab-
1 j ati. Verovati mu je potemtakem to, kar piše v komentarju
Pavlovega lista do Galačanov: „Unum est, quod inferimus et
promissum in exordiis reddimus, Galatas exempto sermone graeeo,
quo omnis oriens loquitur, propriam linguam eandem paene
habere quam Treviros, nec referre, si aliqua inde corruperint." ')

Še več, tudi daleč tam na odprtem morju in v hrupapolnih
pristaniščih stoji Pavel pri mornarjih in zvedenih trgovcih, trudeč
se, da pridobi vse za sveto vero. Povsodi po mestih spreobrača
bogatine in siromake, mlade in staro, gospodarje in služabnike,
na stotine in stotisoče. On spreobrača sužnje in jetnike, spre¬
obrača kupovalce in prodajalce, kakor je med ostalimi spre¬
obrnil v Filipih Lidijo, eno naj plemenitejših žen, ki jo imenujejo
v knjigah novega zakona. „In v sobotni dan“, piše Lukež tako
lepo, „smo šli iz mesta k vodi, kjer je bil navadni kraj molitve,
in ko smo sedli, smo govorili ženam, katere so se bile zbrale.
In neka žena po imenu Lidija, ki je prodajala škrlat, iz mesta
Tijatirskega, bogaboječa, je poslušala. In odprl jej je Bog
srce, da je pazila na to, kar je Pavel govoril. Ko je pa bila
krščena, prosila je, rekoč: če mislite, da sem Gospodu verna,
vnidite v hišo mojo in ostanite. In primorala nas jc.“ (Djanj.
apost. 16, 13 15). In koga ne presune globoko v duši spre-

obrnenje jetničarja v tistem macedonskem mestu. Ko je bil
sv. Pavel iz neke deklice izgnal nečistega duha vedeževanja,
zgrabili so njega in jegovega tovariša Silo, so ju pretepli in
vrgli v ječo, naročivši varilni ječe, naj ju skrbno straži. „Ali

‘) Comment. in epistolam ad Galatas in prooemio.

Primeri še: Dr. Carl Wieseler, die dcutsche Nationalitiit der klein-
asiatisehen Galater. Gutersloh, 1377.

42

o polnoči sta Pavel in Sila molila in hvalila Boga. In jetniki
so jn poslušali. Kar naenkrat nastane tako velik potres, da se
je temelj ječe zmajal. In pri tej priči so se odprla vsa vrata
in vsem je odpadlo železje. Ko se je pa varili ječe prebudil
in videl vrata ječe odprta, izdrl je meč in se je nameraval
umoriti, misleč, da so jetniki pobegnili. Pavel pa zakliče z
močnim glasom, rekoč: Ne stori si nič žalega, vsaj smo vsi tu!
On pa dobivši luč, leti noter in pade trepetaje Pavlu in Sili
pred noge. In ko ju je vun pripeljal, reče: Gospoda! kaj mi
je treba storiti, da se vzveličam ? Ona pa rečeta: veruj v
Gospoda Jezusa Kristusa in vzveličal se bodeš ti in tvoja hiša.
In govorila sta mu besedo Gospodovo in vsem, ki so bili v
njegovi hiši. In vzel ju je še tisto uro po noči in izmil jima je
rane in dal se je krstiti on in vsi njegovi precej. In odpeljavši
ju v hišo svojo, postavil je mizo in veselil se je, da je z vso
hišo veroval v Boga. Ko se je pa zdanilo, pošljejo poglavarji
beriče, rekoč: Izpusti te ljudi. In varih Ječe sporoči te besede
Pavlu: Poslali.so poglavarji, da se imata izpustiti; izidita tedaj

in pojdita v miru.In ko sta bila izšla iz ječe, prišla sta

k Lidiji. In ko sta videla brate in jih potolažila, sta odšla. “
(Djanj. apost. 16, 25—36. 40).

Komu se ne priljubi Pavel v svoji vnemi za spreobrnenje
nevernikov? V Atenah spreobrne modrijana in prisednika areo-
pagu slavnega Dijonizija, poznejšega škofa atenskega; v Korintu
predsednika sinagogi vrlega Krispa, v Solunu veljavnega Jazona,
na otoku Cipru rimskega prokonzula Sergija Pavla, ki je najbrž
od našega apostola si izposodil drugo ime svoje, ker je pač sv.
apostol bil že poprej hebrejsko ime Savel spremenil v novo ime
Pavel, to pa zaradi grkov. V Rimu dospe Pavlov nauk celo v
palače cesarske na dvor po neslavnih delih slavnega cesarja
Nerona. In kdo hi smel naravnost zanikati, da je Pavel, če ne
neposredno vsaj posredno, blaženo uplival na učitelja cesarja
Nerona, na resnobnega filozofa Seneko? Kar zadeva to prijetno
prašanje, nečem trditi svoje, povedati hočem le samo to, kar
sem pri različnih pisateljih slučajno bral. Toda za svojo osebo
sem prepričan tega, da je Pavel nedvomno občeval s filozofi,
kjerkoli in kaderkoli jih je našel.

43

Kar zadeva apostolovo spoznanje s Seneko, moramo nastopne
dogodjaje prevdariti. Meseca januvarija leta 60 po Kristusovem
rojstvu dospel je Pavel prvikrat v Rim po apijski cesti, via
Appia. Verniki, učenci Petrovi, so mu do apijskih vrat pritekli
nasproti v bratski pozdrav. Dobri dve leti je neumorno sejal
seme božjih resnic s tolikim vspekom, da je smel poročati
Filipljanom: „Vedite pa, da to, kar se godi nam, služi v raz¬
širjanje evangelja, da so moje vezi v Kristusu že znane vsemu
dvoru in vsem drugim. “ (Filip. 1, 12. 13). In ta svoj najnež-
nejše ljubezni polni listič končuje, rekoč: „Pozdravljajo vas
bratje, ki so pri meni. Pozdravljajo vas vsi verniki, posebno pa
tisti, ki so cesarjeve hise.“ (Filip. 4, 22). Te vrste spričujejo
neoporekljivo, da je bil Pavel dobro znan na dvoru Neronovem.
Kot jetnik je bil izročen poveljniku cesarske straže, Afraniju
Burrliu, ki je bil približno leta 62 s pota spravljen. Dvomniti
ni lehko, da se je poveljnik seznanil z novim naukom svojega
jetnika, duhovitega Pavla. Afranij Burrhus pa je bil prijatelj
Seneki, odgojitelju Neronovemu, kateremu je morebiti vendar le
kedaj pripovedni o čudnem možu iz dežele palestinske. Ako pa
to ne, zvedel je Seneka vsekako za Pavla pri sodnijski preiskavi
in konečni obravnavi. Kajti Burrhus in Seneka sta bila prised-
nika sodišču, ki je štelo dva konzula in več senatorjev. Seneka
pa.je bil konzul ob času, ko se je moral apostol zagovarjati
pred Neronom, daje „lev“  vtihnil. Dostavi se naj temu, daje
bil v Korintu prokonzul Senekin brat, Mark Anej Dalij on, pred
katerim se, je Pavel zagovarjal tako možko, da ga je mili
sodnik Calijon nekrivega spoznal, osvobodil in prijazno odpustil.
Čuditi bi se pač ne bilo, ko bi bil brat, povrnivši se v Rim iz
Korinta, kjer mu podnebje ni vgajalo, opozoril brata na tako
izrednega moža, kakoršen je bil Pavel, o katerem je sini glas
po vsem široširnern grško-rimskem svetu. *)

') Seneka je iskreno ljubil svojega brata Galijonp, kateremu je po¬
svetil svoje delo „De ira“ s pristavkom Dulci, Sladkemu ali Milemu. In na
drugem mestu piše kaj pohvalno o njem: „Solebam tibi dicere, Gallionem
fratrem meum, (]uem nemo non parum amat, etiam qui amare plus non
potest, alia vitia non nosse, hoc (sc. aemulationem) etiam odisse. Hoc quoque
loco blanditiis tuis restitit, ut exclamares, invenisse te inexpugnabilem virum

44

Nadalje je vredno vsega pozora, da se spisi rimskega
filozofa glede na nauke o Bogu in o razmerju med Bogom in
človekom bistveno ločijo od drugih modroslovcev, tako da je
že učeni pisatelj cerkveni, Tertulijan (f 240), mogel pripomniti:
„Seneka piše sem pa tam kakor kristjan.“ In kakor ta bistro¬
umni Kartažan, jednako seje čudil tudi Laktancij, učitelj Krispa
sina Konstantina Velikega, krščanski Ciceron imenovan (f 330),
čisti morali modrega Seneke. „Scneca, pravi nekje, de Deo
multa nostris similia locutus est.“ In sv. Hijeronim navaja
Seneko celo v svojem veleznanem zapisniku cerkvenih književ¬
nikov. Vsled tega ni težko umeti, pokaj so v četrtem stoletju
splošno učili, da je Pavel spreobrnil Seneko, predno je bil ta
učitelj od lastnega učenca Nerona leta 65, kakor tudi njegov
brat Galijon, silovito umorjen. Sličnega mnenja so bili že tudi
poznejši pisatelji. Učeni Francoz M. Amedee Fleurv je v dveh
zvezkih, ki so polni natančnih preiskav, pojasnil znanstveno to
zanimljivo zgodovinsko vprašanje o pogovorih med Pavlom in
Seneko in med Seneko in Pavlom. - 1 ) Z istim predmetom se je
pečal pisatelj Amedee Gabourd v svojem delu o sv. Petru, prvaku
apostolov. 2 ) V sedemnajstem poglavju dokazuje ta hagijograf,
kako da sta se mogla spoznati Pavel in Seneka. Gabourd pre¬
iskuje pred vsem, kakošen upliv je imel novi nauk na rimske
državljane, na ideje modroslovcev ob času Nerona vladarja.
V Rimu je slula šola, ki si je izposodila nekatere resnice iz
krščanstva, ker jednakih moralnih načel ne pozna ves ostali
svet paganski. Novi stoicizem je n. pr. priznaval nesebičnost
prizadevanja po čednosti, zatajevanje samega sebe, in je učil
darovanje v duhu. In tej šoli je pripadal tudi pisatelj in filozof

adversus insidias, quas nemo non in sinum recipit. ... Nemo enim mortalium
uni tam dulcis  est, quam liic omnibus." (Quaest. natur. IV. praef. 9).
Tudi Tacit, ta vzor pravičnega in nepodkupljivega zgodovinarja, govori po¬
hvalno o Galijonu, in tako se vjema Lukeževo poročilo z zgodovinsko resnico.

Primeri S. Gelpke, De familiaritate, quae Paulum et Senecam inter-
venisse tradit.ur, verisimillima. Lips. 1813.

') St. Paul et Seneque. Pariš, 1853.

")  Histoire saint Pierre, prince des apotres. Pariš, Putois — Crett
editeur. XVII. C. Pag. 399 seq.

45

Seneka. V svojih .spisih navaja ideje in misli, kakoršne so bile
pred Kristusom neznane paganom, in so se njim sedaj dozdevale
popolnoma nove, kristjanom pa so bile dobro znane, so bile že
navadne, vsakdanje. Od kod jih je zajel Seneka? Od kod je
vzel nevernik Seneka to le modrovanje: „Ljubite Boga. Bog
hoče ljubljen biti. Brez Boga ni nikdo dober; nobena duša ni
pravična brez njega. Od Boga prihajajo tndi sklepi. Kadar
postane duša vzvišena, trezna, krepostna, stanovitna, vedra,
darovala jej je vse to nebeška moč. Takih čednosti ni brez
pomoči božje. 11  (Epist. XL). Krščanski pečat nosi pač tudi zlati
stavek, ki stoji v Senekinem spisu de beneficiis (lil). IV. c. 26):
„Si deos imitaris, da et ingratis beneficia. Nam et sceleratis sol
oritur et piratis patent maria.“

Res! takih in jednakih krščanskih idej in resnic ni našel
Seneka na dvora Mesaline in Nerona, njih niti ni mogel najti;
a tudi ne v knjigah preminolih umoslovcev. Od kod so tedaj ?
Od apostolov, odgovarja Gabourd. Prvak apostolov, sv. Peter,
je namreč došel že pred Pavlom v Rim in je oznanjeval sv.
evangelj. Za njim je prišel apostol Pavel, ki je jednako službo
opravljal. In Seneka, želeč, poznati vse sisteme verske in vse
koristne resnice in nauke o duši, Seneka, ki je potrkal na duri
vseh učiteljev in ki je ob koncu svojega življenja obiskaval
kakor navaden učenec šolo stoika Metronakta — ta Seneka,
ponavljam, naj bi bil preziral Pavla, tega najslavnejšega filozofa
iz visoke šole Kristusove, katerega prihod, vedenje in govori so
v Rimu povzročili živahno zanimanje med prebivalci, med sod¬
niki, med dvorniki Neronovimi? In Pavel naj bi bil Seneko
odstranjal, on, ki je bil preverjen, da je dolžnik grkom in
barbarom, nevednim in modrim. (Rimlj. 1, 14). Naobratno
bi rekel, ako Seneka sam ni prišel, poiskal ga je Pavel; in
ako Pavel ni prišel, poiskal ga je Seneka. Učeni grof Jožef
de Maistre je v svojem prelepem delu: „Večerne misli v Petro-
vemgradu“ dokazal jasno, da je bilo krščanstvo že znano v
Rimu takrat, ko je došel Pavel tje. In za tem dokazom nada¬
ljuje: „Pensez vous, qu’une telle predication ait pu echapper
a Seneque, qui avait, alors soixante ans? Et lorsque depnis, tra-
duit au moins une foit devant les tribunaux par la doctrine,

46

qu’ il enseignait, Paul se defendit publiquement, pensez vous;
rpie ses e-venements n’aient pas rendu sa predication et plus
celebre et plus puissant? Tous senses, qui ont quelque connais-
sanee del’ antiquite, savent que le christianisme dans son ber-
ceau etai pour les Ohrctiens une institution, et pour les autres
un sisteme, une secte philosophique ou tlieologique. Tou le
'monde sait, combien Fon etait alors avide d’ opinions n ou vel les.
II n’est pas meme permis d’ irnaginer que Seneque n’ait pas eu
connaissance de F cnseigncment de saint Paul. — Mislite li, da je
moglo tako pridigovanje oditi Seneki, ki je imel takrat šest¬
deset let? In potem ko se je Pavel, saj edenkrat poljan pred
sodnijo zarad nauka, ki ga je učil, zagovarjal javno, mislite li,
da njegovi vspehi niso delali njegovega pridigo vanj a še tembolj
slavnega in uplivnega? Vsi razumneži, ki saj nekoliko poznajo
stari svet, vedo, da je krščanstvo v zibeli svoji bilo kristjanom
ustanovitev (božja), drugim pa le sistem, le modroslovna ali
bogoslovna ločina. Ves svet zna, kako so tedanji ljudje bili željni
novih naukov. Zato se ne da misliti, da Seneka ni znal o
nauku sv. Pavla. “ ’)

Trditi tedaj ni leliko, ■ da bi bila ta dva moža, slavna v
svojih delokrogih, ki sta se pa vendar nekako prav naravno
čutila eden k drugemu klicana, da bi bila, pravim, ta dva vele¬
uma oba osamljena in bi se ne bila poznala. Sledovi kristjanskih
pojmov se preočito nahajajo v listih slovečega filozofa iz Kor-
dube, v spisih tega prvega moralista med latiuci pagani. Seneka
ne pozna samo svetega pisma, saj imenuje večkrat biblijo, tudi
sledove krščanskih misli najdeš v njegovih mislih. In prav zato
je smel učeni Tertulijan reči: Seneka je večkrat 1  naš — Senena
saepe noster. Toda zakaj sc ne imenuje odločno kristjana? Zato
ker se je hal, da bi bil s kristjani vred oncčašeen. Poprijel se
ni krščanskega bogočastja, ker sc je bal za svoj nauk, za svojo
hvalisano filozofijo. V duševnih proizvodih tega čislanega držav¬
nika rimskega so raztresene misli, ki so sorodne onim, katere
je Pavel pred atenskim arcopagom razkril. Seneka se ne more
zvari bistrega izumitelja teh naukov, ker ni mogel s svojim

’) Soirees de Saint-Petersbourg. Tom. II. entrctien IX.

47

duhom najti, česar niso mogli stekniti še modrejši možje, bodi
predniki bodi sovremeniki njegovi. Da ima Seneka v svojih
spisih stavke, ki se vjemajo s stavki v listih Pavlovih, opozarja
med novejšimi literati Champagny, ki je v svojem delu o cesarjih
približno 40 slično se glasečih stavkov Pavlovih in Senekinih
objavil. 4 )

Občenje in ožjo dotiko apostola Pavla s filozofom Seneko
naglasa med ostalimi imenito opat Peter Klunijanec, s priimkom
Častitljivi, ko piše: „Ni li Pavlu samemu rekel filozof Seneka,
da on, to je Seneka, močno veruje, da bi nobena starost ne
zadoščala, da se doseže globokost jegovih — Pavlovih — ved¬
nosti? A ni li tudi ona divja zver, Neron, ko je isto od filozofa
slišal pripovedati, vskliknil, čudeč se, od kod je mogla človeku
neučenemu (Pavlu) prihajati tolika vednost?“ * 2 ) Vstal je tudi v
naših dneh učenjak, ki se je krepko potegnil za krščansko
sorodnost med Pavlom in Seneko, in ta je Janez Kreyher, ki
je o tej zadevi spisal širjo razpravo. 3 4 ) Ne manjka sicer kritikov,
ki ugovarjajo vednostnim podatkom tega zagovornika sorodnosti
Senekine s krščanstvom, toda lično se sklepajočih dokazov jego¬
vih še doslej niso ovrgli, niso mogli spodbiti. 4 )

Pavel in Seneka se pa nista le površno poznala in slučajno
shajala, ta dva velemoža sta si celo dopisovala, tako je sodil
že v starem času marsikateri cerkveni pisatelj. Tertulijan in
Laktancij še ne omenjata ožjega občevanja Seneke s Pavlom,
ali sv. Avguštin že govori določno v svojem listu do Macedonija
o dopisovanju med Seneko in Pavlom. (Epist. 153, 14 ad Maced.)
In glasoviti Stridovčan, sv. Hijeronim, je v svojem zapisniku
kristjanskih slovstvenikov odločil Seneki posebno poglavje, v

') Les Cesars. Tom. II. ad finem. — Prispodobi še: Siedler, Die
religios-sittliche Weltanschauung des Seneca. Frankfurt, 1803. — Doergens,
Senecae disciplina moralis. Lipsiae, 1857.

2 ) Bellarmiui, I)e seriptoribus eccl. opp. edit. Venet. 1728. Tom. VII.
Pag. 17.

3 ) Lueius Annaeus Seneca und seinc Beziebungen zum Urcbristen-
tbum. Berlin, 1887. 8°. VIII + 198.

4 ) Primeri še: C. Anbertin, Etudes crit. sur le rapports supposes entre
Seneque et St. Paul. Pariš, 1857. — ITabbe Maistre, Histoire complete de
Saint Paul. Pariš 1870. (Pag. 363—360. llelations de s. Paul avec Seneque).

48

katerem govori o medsebojnem dopisovanju naših dveh slavljen¬
cev, rekoč: „Lucius Annaeus Seneca Cordubensis, Sotionis stoici
discipulus et patruus Lučani poetae, continentissimae vitae fuit,
quem non ponerem in Catalogo sanctorum, nisi me epistulae
illae provocarent, quae leguntur a plurimis Pauli ad Seneeam
et Senecae ad Paulum, in quibus, cum esset Neronis magister
et illius temporis potentissimus, optare se dicit, eius esse loči
apud suos, cuius sit Paulus apud christianos. Hie ante biennium
quam Petrus et Paulus martvrio coronaretur, a Nerone inter-
fectns est“. (Catal. de viris illust. c. 12). Ohranilo se je še 14
pisem, katerih osem bi bil Seneka poslal Pavlu in Pavel Seneki
šest. Zgodovinarji skoro soglasno resnijo, da so pričujoči listi
apokrifni, in to pred vsem drugim zaradi vsebine in oblike,
neprimerne takima možema, in da so poskus sedmega veka, da
nadomestijo prava pisma, ki so se po nesreči zgubila. In tako
kaže siva starost, katere tem listom nikdo ne odreka, resnico,
da so bili cerkveni pisatelji že zdavna prepričani o medseboj¬
nem poznanju kristjanskega in paganskega modrijana. r )

-^P-^-

§ 10. Sv. Pavel apostol za vse stanove.

j| 1 o teli, kakor upam koristnih ovinkih treba, da se zopet
vrnem k vsesplošni delavnosti apostola Pavla za vse ljudi,
i  za vse stanove. Kot jetnik v okovih in sponah oznanjuje
božjo resnico v Jeruzalemu pred višini duhovnom v zboru san-
hedrinu. Način, kako se je Pavel obnašal pred to skupščino,
je svedok jegove mirne premišljenosti in krščanske modrosti.
S prostim pa z bistrim pogledom, v katerem je odsevala nje¬
gova dobra, mirna, čista vest, s tem presunljivim pogledom na

’) Kogar zanima vsebina omenjenih listov, naj bere: Der Briefwechsel
Pauli und Seneka. Von Dr. Franz Xav. Kraus. (Theolog. Quartalschrift.
Tiibingen, 1867. IV. Heft. Pag. 603—624).

49

zbornike, pravim, jo pričel svoj prepričevalni zagovor. „In Pavel,
pogledavši na zbor, reče: Možje bratje! jaz sem z vso dobro
vestjo živel pred Bogom do današnjega dne. “ In pri teli besedah
udari na povelje velikega duhovna Ananije eden okolo stoječih
sv. apostola, ki je sedaj zažugal Ananiji, rekoč: „Udaril te bode
Bog, stena pobeljena! in ti sediš, da bi me sodil po postavi,
in zoper postavo me veliš btti ?“ Kmalu zatem jo Pavel nena¬
doma spretno zavije. In ta zavinek je dosegel čudežen vspeh.
Nastale sta brzo dve stranki, ki sta zašle v medsebojni prepir
in medtem je Pavel všel njihovim ])estem. „Vedoč pa Pavel,
da je eden del sadiicejev in drugi farizejev, zavpije v zboru:
možje bratje! jaz sem farizej, sin farizejev: zavoljo upanja in
vstajenja mrtvih sem na sodbi. Ko je pa to rekel, nastane
razpor med farizeji in saduceji in množica sc razdeli. Kajti
saduceji pravijo, da ni vstajenja in tudi angela in duha ne;
a farizeji trdijo oboje. In vstal je velik krik. In vstali so
pismarji od strani farizejske in so se upirali, govoreč: Nič
hudega ne nahajamo na tem Človeku ; če mu je pa duh govoril
ali angel, ne nasprotujmo Bogu. Ko je pa nastal razpor, bal
se je tribun, da ne bi Pavla raztrgali, zato ukaže, da snidejo
vojaki in ga potegnejo izmed njih in odpeljejo v grad.“ (Djanj.
apost. 23, 1—10).

Na to ga pošlje tribun ali jezernik Klavdij Lizija v
spremstvu dveh sto vojakov, sedemdeset konjikov in dveh sto
strelcev (Djanj. apost. 23, 23) v Cezarejo Filipovo, da se tu
pred rimskim prokonzulom zagovarja. In ta Pavlova apologija
v Cczareji pred lehkobnim sicer ali lakomnim prokonzulom
Porcijem Pestom ni manj čudovita in spomina vredna. Kako
izvrstno je umel apostol porabiti vsako priliko! Vsako njegovo
dejanje kaže moža premodrega in prebrisanega. Govoril j c
sv. mož pred Feliksom, ki ga je prišel poslušat s svojo ženo
Družilo prešestiiico, toli resno o pravici, o čistosti in o prihodni
sodbi, da je prokonzul trepetal in da mu je naposled preplašen
dejal: o tem te hočem vdrugič zaslišati. (Djanj. apost. 24,
24. 25). Ne dolgo za tem dogodkom se je naš Pavel zagovarjal
pred Feliksovim naslednikom, Porcijem Pestom, pred kraljem
Agripo in jegovo sestro Bcreniko in mnogobrojnim občin-

4

50

stvom. Govoril je zatoženec tako ognjevito in krepko, da mu
je Fest v besedo posegel in vmes zaklical: Pavel! tebi se meša.
Velika učenost tvoja ti jemlje um. Na to odvrne Pavel: jaz
nisem blazen, o vrli Fest! marveč jaz govorim besede resnice
in treznosti. In ko je to izrekel, nagovoril je nepričakovano,
kakor bi blisknilo, pred vsem zborom kralja Agripo s povzdig-
nenim glasom, veleč: Veruješ kralj Agripa prerokom? Jaz vem,

da veruješ!“ S tem pomenljivim, odločnim, nepričakovanim
vprašanjem je predramil zaspanega kralja, da je strme odgovoril:
„Malo manjka in pregovoril bi me, da postanem kristjan.“ In
kako resno in slovesno mu odvrne vrli apostol: „Da! pač bi prosil
Boga, naj bi manjkalo malo ali mnogo, da ne bi le samo ti,
temveč tudi vsi, ki me danes poslušajo, postali takošni, kakoršen
sem jaz, izvzemši te-le verige." (Djanj. apost. 26, 27 — 29).
O kaka gorečnost in kaka apostolska odkritosrčnost govori iz
teh prisrčnih besed, in kako sila primeren, priluipljiv in pridobljiv
je pristavek: 7tapsxtdc tu>v  Seap-cov zoozm,  z izjemkom teh-le
okovov. Kazaje na železne spone, v katere je bil nedolžni mož
vkovan in ki so mu visele z vtrujenih, oteklih rok, hotel je
reči: Medtem ko želim in prav srčno želim, da postanete vsi to,
kar sem jaz, to je kristjani, ne želim vam, da bi bili, kakor
jaz, v tamnieo vrženi in v železje vkleneni: vse to hočem za
sebe pridržati, vam pa ničesar hudega ne želim, mnogoveč le
vse dobro in vse prijetno. V obče združuje sv. Pavel z globoko
apostolsko resnobo neko čarobno vljudnost, omikanost in gibčnost,
ki znova pričajo o velikem duhu apostola narodov, ki je znal
vsem biti vse, da bi vse pridobil za vse, kar je Kristus Jezus.
„Per omnia omnibus placeo", (I. Kor. 10, 33).

Izredno gorečnost Pavlovo spričuje nadalje to, da ni miroval
ne dan ne noč od svojega apostolskega delovanja. Koderkoli je
potoval, nosil je s seboj zaklad in vir prelepih naukov — bil je živa
knjiga, živ zakonik, potujoča biblijoteka. Kamor je došel, za¬
pustil je naselbino svetega miru in zasadil je vrt svetega življenja.
Kar je napisal v listih, to je prednašal in predstavljal s svojim
prijaznim in priprostim vedenjem v živih podobah, da je očaral
vse, ki so ga videli in učiti slišali. Zgubljen sc mu zdi dan, v
katerem ne reši kake zgubljene duše. V Djanju apostolskem

51

bereš, da je govoril do polnoči (20, 7), in malo pozneje najdeš,
da jc pridigoval do ranega jutra (20, 11). Bil je tako vnet in
goreč za dobro, blago stvar, da bi bil še dalje rad živel in
delal za blagostanje ljudstev, kakor pa umrl in se združil s
Kristusom. (Filip. 1, 21). Tempus redimere, čas kupovati jo gošče
priporočal kristjanom, vendar sam je to najnatenje spolnjeval.
Sam nevtrudno delaven, smel jo pač tudi druge priganjati k delu.
Tako med drugimi svari prav resno Tesaloničane in Kološane
pred d el a p ustom, pred brezskrbnostjo, ponavljaje njim zopet in
zopet resnobni opomin: redimite tempus, kupujte si čas, varujte
ga, rabite ga skrbno, pridno in previdno. V minoti si leliko
kupite nebo, ali pa si prislužite pekel.

In ko so ga v Listri napadli Židovi in tako lmdo kamnjali,
da je bil kakor že mrtev zanesen iz mesta, spravil se je še o
večernem mraku na noge, je otresel listriški prali s svojih nog
ter se je podal že o jutranji zori, ves še potrt, pobit in vspelian,
na dolgo pot v Derbo, kjer je brez odmora počel oznanjevati
božji evangelj. In ko v Efezu ni mogel, ker ni smel, učiti dalje
v sinagogi; Demetrij namreč kovač, ki je izdeloval in prodajal
srebrene Dijaninske podobice in tempelčke, ta sebičnež, pravim,
je našuntal somišljenike svoje proti Pavlu — tedaj si je apostol
nagloma domislil, pa je šel k paganskemu govorniku in slovni¬
čarju, pri katerem je v prostorni sobani dve leti podučeval
ukaželjne Efežane. V Rimu jetnik in vedno obdan od stražnikov,
pridigoval je v ječi vsem, ki so ga obiskovali, kristjanom, judom
in ajdom; preostali čas pa je pisal pisma, katera je pošiljal v
daljne kraje, kakor v Macedonijo, v Frigijo, v Palestino, v pro-
konzularsko Azijo.

V lični in lepi cerkvici „Maria in via lata“ najdeš jetniš-
nico Pavla apostola in jegovega iskrenega prijatelja sv. Lukeža.
Tam v temnih podzemeljskih prostorih bil je vjet blagovestnik
sveta in učitelj narodov približno dve leti. V tem zaporu se je
pripetil dogodek, ki je velepomenljiv, najprvo za rimske jude
in potem ostane znamenit za jude celega sveta. Tretji dan svojega
zapora je povabil naš jetnik cvet rimskih Židov, katere je nago¬
voril, rekoč: „Zavoljo upanja Izraela sem vklenen v to-lc verigo*.

. 4 *

Ko so pa judje na to dejali: „Mi želimo od tebe slišati, katerega
mnenja da si ti; kajti o tej ločinki nam je znano, da se jej
povsodi ugovarja in nasprotuje,“ odločil njim je apostol dan,
ob katerem so se v drugič sošli v prav obilnem številu. In
takrat jim je Pavel mnogo govoril o kraljestvu božjem, željno
želeč, je prepričati o Jezusu iz Mozesove postave in iz knjig
preroških — a mane usque ad vesperam, od jutra do večera.
Nekateri so verovali temu, kar so slišali, nekateri pa niso. „ln
ker potemtakem niso bili med seboj edini, tako končava zadnje
poglavje Djanja apostolskega, in so odhajali, beseduje njim
Pavel: „Rcsnico je govoril sv. Duh po Izaiju k našim očakom,
rekoč: Pojdi k temu ljudstvu, pa mu govori: z ušesi bodete
poslušali, a ne bodete umeli, z očmi bodete gledali, pa ne videli;
zakaj srce je okamenelo temu ljudstvu in z ušesi težko čujejo
in svoje oči so zatisnili, da ne bi videli z očmi in ne slišali z
ušesi in ne umeli s srcem — in bi se spreobrnili ter bi njih
ozdravil.“ Bodi vam torej povedano, da se je paganom poslalo
vzveličanje božje. Oni bodo poslušali. In ko je to povedal, izšli
so judje od njega, imajoči mnogo prepira med seboj." (Djanj.
apost. 28, 20 — 29). Besede, govorjene tukaj, so besede, ki sc
spolnjujejo od trenotka, ko njih je izrekel Pavel, pa noter do
tega trenljaja. Odšli so judje in so imeli mnogo prepira med
seboj, vendar poboljšali in spreobrnili se niso, četudi se je Pavel,
njihov krvni brat, trudil na vse sile in žile.

Pač čudno! v temni ječi je bival slavni Taržan, priklenem
celo na vojaka, kot svojo živo ječo, toda vkljub tesni ječi in
navzlic težkim verigam bila ni privezana božja beseda. Prav
tukaj v tesni ječi bili so pod vdihom in vodstvom sv. Duha
pisani oni listi, katere imenuje sv. Ambrož sladko mleko, s
katerim se je hranila in živila cerkev v zibeli. Tu so bili pisani
listi, ponavljam, kateri so postali nevsahljivi viri za spoznanje
božje. Resnica je, da so cesarska povelja našla pokorščino med
ljudstvi in narodi, vendar kateremu cesarju ali kralju se je
skazovala, se skazuje in se bode skazovala tolika pokorščina,
kolika se je in se bode skazovala temu jetniku, kije za mokrotnim
zidovjem pisal ukaze in razglašal zakone, kakoršnih sc nikoli
ni upal nobeden cesar izdati, in katerih ne bode mogla nobena

človeška moč odstraniti tjc noter do konca dni in še dalje naprej.
Kakor se imenuje Mozes izraelcev, tako se zove Pavel paganov
zakonodajee in učitelj.

— - - .

§ 1 L. Sv. Pavel pisatelj.

-k

: |P avel. ta zvezda prve velikosti in svetlosti na obnebju cer-
kvenem, pa ni le po svojih daljnih in težavnih potovanjih
f apostolskih in po ustmenem oznanilu nebeškega evangelja
razodeval svojega poklica kot učitelj narodov, temveč je on to
pričal tudi po svojih izvrstnih, nedosegljivih listih, katerih se je še
štirinajst ohranilo v katoliški cerkvi. Pavel je kolikor listov
pisal, toliko menda tudi prejel, le škoda, da so se zgubili. Tudi
več jegovih ni več. Trije so se nedvomno poizgubili. V novem
testamentu je Pavel največ napisal. In iz teh neprecenljivih pisem
odseva mogočni duh in vzorni značaj slavljenega Tarzana. Ona
so v najožji, so v najtesnejši zvezi z njegovim življenjem in so
kakor dušni stržen jegov, medulla spiritualis. Nauki in resnice,
o katerih govori v svojih spisih, so novi dokazi za vseobsežnega,
nebeške in človeške ljubezni polnega duha apostolovega. Dajmo
in pojasnimo posamezne liste.

V listu do Rimljanov, ki je dragocen zaklad globokega
in dozorelega spoznanja skrivnosti božjih, in ki se po vsej
pravici imenuje svetišče v poslopju krščanske theologije in je
krasen portal k krasnemu svetišču Pavlovih listov, v tem pismu
opisuje Pavel v krepkih potezah hojo večnega Boga v zgodovini
sveta in veliko spravno daritev Sina božjega na Golgoti kot
središče zgodovine in kot vir vseh milosti in vse sreče za grešni
rod človeški. Ta list do Rimljanov je po obliki in po vsebini
velikansko mojstersko delo, ki ga je vstvarila Pavlova globoka
modrost in vzvišena zgovornost. Ta list nima vrstnikov, le list
do Hebrejcev se mu bliža glede na visoke misli in jasne dokaze.
Bil jc pač primerno pisan ta list za metropolo takrat omikanega

54

sveta. V Rimu so se križali poti vseli narodov, tamo so se
stekali vsi zakladi. Rim je bil sredotok vere paganske, ki ni
le trpela vseli krivili ver, marveč jih je še gojila in združevala
tako, da se sme in more imenovati pantheon paganstva. V Rimu
nahajaš glavo in srce krivoverstva. In to, kar je bil Rim dosehdob
za paganstvo, to, pravim, naj bi bil odslej za krščanstvo, in
ravno to je nameraval Pavel s svojim premodro ubranim listom
do Rimljanov. Kjer je bilo največ ljudstva in sicer raznovrstnega
in raznovernega ljudstva najti, tam je pretila tudi najhujša
borba, pa je tudi sijala najsijajnejša zmaga veri katoliški. In
v dosego vsega tega je Pavel položil temelj s svojim vekovitim
listom do Rimljanov. Pač le cerkvi, ki je bila sama tolike važnosti
in tako velikanska po svojih zmožnostih in po svojem poklicu za
vseobenost krščanstva, le taki cerkvi je hotel apostol sveta odkriti
globočine svoje modrosti, jej pokazati visočine svoje vednosti.
Ker jo je postavil pred najviša vprašanja človeškega uma, krš¬
čanske vere in božjega upanja, podal jej je tudi ključ do pravega
razuma lastne bodočnosti kot vrhovne glave in matere cerkve vseh
časov in vseh rodov.

To pismo, ki nam kaže pisatelja na višini duševne moči
in v polni moči njegovega značaja in nam dopušča globoke
poglede v delavnico njegovega duha, to pismo, velim, je vsled
važnosti predmeta, ki ga obravnava, in vsled formalne dovrše¬
nosti, v kateri je pisano, med vsemi pismi najviše cenjeno in
slavljeno. Ali tudi moč v njem razvite dijalektike, globokost in
bogastvo idej, jasnost zloga, iskrenost izrazov: vse to in še drugo
bode vselej napolnjevalo bralce z občudovanjem, s pravim
strmenjem. Človeku čitatelju se dozdeva, da je Pavel pri teh
ostroumnih premišljevanjih v listu do Rimljanov srce popolnoma
odložil na stran, in da je delal le samo s svojim velikim duhom.
Um in srce sta pri Pavlu velika, a ta list dopričuje, daje  imel
jegov pisatelj hladno glavo, kakor pričajo drugi listi, daje  imel
vroče srce. Ta prekrasni list so tolmačili najizvrstnejši eksegeti
kakor postavim Origen, oče svetopisemske cksegeze, Teodoret,
Teodor Mopsvestenski in drugi. Sv. Krizostom je leta 391 govoril
32 homilij o listu do Rimljanov v Antijohijski baziliki sv. Petra.
Globokost in veličastnost tega najobširnejšega pisma Pavlovega

55

je najodličnejšega cerkvenega, očeta, sv. Avguština, do cela oma¬
mila in prevzela. Da razloži vvod temu listu, napisal je sloviti
Hiponec še kot presbyter posebno knjigo, toda pozneje je opustil
pričeto delo, ker je uvidel, da nima potrebnih moči za tako
početje. „Coeperam, pripoveduje sam v „Popravkih", sed quoniam
si perficeretur, plures futuri erant libri, et i|isius operiš labore ac
magnitudine deterritus in alia faciliora deflexus sum“. x ) In sv.
Hijeronim, odlično nadarjen in globoko učen mož, ki se ni lehko
zadovolil z vsakim spisom in je bil v tem oziru sila izbirčen, ta
je priznal odkrito, da nikakor ne zadošča jedna knjiga za dobro
razlago tega lista, tu treba več debelih zvezkov. In o težkoči
totega lista je bil tako prepričan, da ga je čitajoč mnogokrat
odložil, globoko vzdihnivši: „ Pavel, Pavel, ti pač nečeš biti
razumljen, nečeš biti raztolmačen.“ To sodbo najostrejšega kri¬
tika med cerkvenimi očeti potrjuje tudi globokoumni Avguštin
s pridodatkom, da je Bog zategavoljo dopustil to težkočo, da
poniža oholost uma človeškega. — Ker Pavel v tem delu raz¬
pravlja temeljne resnice in poglavitne nauke katoliške vere,
sme se list imenovati: summa theologiae sv. Pavla, ali kakor
sv. Avguštin veli: centrum et fundamentum Christianismi, središče
in temelj krščanstva. Ne spodobi sc morebiti, da citujem tukaj
nekatoličana, vendar prav zanimiva je sodba Martina Lutra
o tem listu Pavlovem: „Dieser Brief ist das rechte Hauptstiick
des N. T. und das allerlautcrste Evangelium, vvelches wohl
wiirdig und wert ist, dass es ein Christenmensch nicht allein
von Wort zu Wort auswendig wisse, sondern taglich damit um-
gche als mit taglichem Brod der Seele“.

Pa hitimo dalje za Pavlom pisateljem, o katerem je veselo,
vedno več in več zvedeti. V listu do Hebrejcev črta Pavel
večno božje veličje in božje više duhovstvo Kristusa Jezusa.
V pismu do Filipljanov riše neizmerno ponižnost Jezusovo v
skrivnosti njegovega včlovečenja in jegove smrti na križu; pa
tudi po včlovečenju in po smrti na križu pridobljeno visokost in
zasluženo čast v nebesih in na zemlji. Ta listič do Filipljanov
je pač najmilejši in najljubeznivši. V njem ne najdeš nikakega

) Lib. I. Retract. C. 25 in epist. ad Romanos.

56

očitanja, ne nahajaš nikake nezadovoljnosti. List kipi prisrčne
tolažbe, tako da prešine in povzdigne dušo in srce bralčevo.
Ko je bil Pavel v Rimu jetnik prvokrat, poslala mu je prva,
v Evropi od njega vstanovljcna cerkev Filipljanov, jegovo
veselje in jegova krona, po svojem predstojniku Epafroditn
denarno podporo. In za to plemenito radodarnost se je Pavel
zahvalil z najiskrenejšo ljubeznijo.

V listu do Kološanov slika od Roga navdahnem avktor
božjo vzvišenost krščanstva nad vso vkanljivo človeško modrostjo ;
in v listu do Effežanov proslavlja sveto cerkvo kot skrivnostno
telo Kristusovo in kot najmočnejšo hrambo zoper krive vere in
nevero. Pač prav velika je bila vrednost, velik je bil pomen
teli dveh listov za prvi čas, a je tudi za sedanjo in ostane za
vsako dobo. Kaj bi bilo tudi koristilo, temelj položiti cerkvi,
ako bi nje ne bil ob enem Pavel branil in varoval zoper krive,
sleparske nauke? In tega varstva in te obrambe viden vzgled
je list do Kološanov kakor list do Efežanov in to ostaneta oba
za vse veke. Ona sta apostolski paladij zoper vse herezije vsake
dobe in vsake oblike, sta, da tako denem, summa contra liaere-
ticos, sestavljena od Pavla apostola sveta in učitelja narodov.
Poleg tega sta omenjena lista dva svetla žarka apostolove luči
in obsezata najbogatejši zaklad verskih ved in bogoljubnega
življenja. Ze zlatoustni Janez, patrijarh Konstantinopolski, je
občudoval vzneseni jezik pisma do Kološanov, pa se je čudil
brezmejni ljubezni do Gospoda Jezusa Kristusa, katero diše
vsaka beseda in vsaka vrsta v tem listu. — V listu do Galatov
opisuje Pavel svobodo, po Kristusu nam pridobljeno in pri
zasluženo; opisuje na veličajni način s pogledom na Kristusovo
priliko o očetu in dveh sinovih, katerih je bil eden poslušen,
a drugi nepokoren (Mat. 21, 28); opisuje razmerje nove in
stare zaveze pod podobo dvojnega zakona Abrahamovega, pod
podobo Sare in llagare. In to vse kako krepko! List do lehko-
vernih Galačanov je glede na formalni značaj najodličnejše, je
najizbornejše delo sv. apostola. V nobenem drugem spisu se ne
kažejo Pavlovi občutki tako krepki in tako neposredni, kakor
v tem; v nobenem niso izrazi tako jedroviti in ognjeviti, ni

polemika tako pogubna za nasprotnike. Kakor strela za strelo,
grom za gromom padajo udarci po protivnikili. Posamezni izreki
so kakor blisk, ki udari v človeka in ta stoji v dimu, pa ne
ve, od kod in kako je vdarilo.

V listih do Korinčanov povdarja pisatelj tistega duha,
kateri naj bi prešinjal vse vernike in napolnjeval celo sveto
cerkev. V prvem pismu kaže jezik in kaže zlog veliko spre¬
minjanje v občutkih: od globoke žalosti do velike radosti, od
največe resnobe do najmilejše prijaznosti. Zapovedljiva beseda
oblasti apostolove, Id naznanja kratke ali jasne določbe, menja
se s prisrčnimi obravnavami, v katerih se poduk spušča v naj¬
manjše posameznosti in podrobnosti, ali se kmalu zopet po¬
vzdigne do najvzvišenejšega, čisto poetiškega jezika. Prvi list
do Korinčanov nam more služiti v dokaz in v vzgled za raz¬
prave o raznih potih, razmerah in zmešnjavah v krščanski
cerkvi — o stvareh, ki so skoro že vse našle svojo predpodobo
v tem, kar je ponujala korintska cerkvena občina in kar so je
pozneje tolikokrat ponavljalo v raznoličnih podobah. Kar zadeva
drugi list do Korinčanov, ta nam odpira, nam dopušča najgloblji
pogled v preblago in plemenito dušo apostolovo. Ni je strune
človeškega srca, katere bi se ne bil dotekuil modri mož. Vse
done brez izjeme. Sicer tudi v druge liste a posebno v ta list
je položil Pavel svoje preživo srce, svojo mogočno dušo. Izrazi
so čuda lepi in primerni menjajočim se čustvom, sedaj žalobno
tožeči, sedaj mirno tekoči v razpravi, in zopet v strašni resnobi
se vzdigujoči in zopernike pogubljajoči.

V # dušnopastirskili listih našteva pastir narodov ona vekn-
večna pravila, po katerih naj bi vladali predstojniki sveto cerkev.
Pač krasno je opisal Pavel v pismih do Tita in Timoteja vse
one čednosti in prednosti, ki naj zalšajo duhovnika. Da nisem
s tem izrekom povedal neresnice za resnico, prispodobi čislani
čitatelj nekatere odlomke v dotičnih listih, tako n. pr. I. Tim.
13, 1—4, 7; II. Tim. 3, 10; Tit. 1, 7—9. Kaj čuda, da so
bili ti zlati nauki sprejeti kot zakoni v zbornik kanoničnega
prava, v corpus iuris canonici: Dist. 23—50 v dekretu (Iraci-
janovem; lib. III. tit. 1. X. in VI t0 ; Clem. Xtravag. Coni-

58

mmi. 1 ) V obče bodi povedano, da branijo vsi trije pastirski listi v
sebi nepremembno-vcljavne zakone in vodilna ravnila za dušne
pastirje. Ti listi so nevsahljivi vir najbolj zanesljivih nasvetov za
vse člene cerkvene hierarhije. Oni so bogati rudnik modrosti in
previdnosti, ki naj bi rokovodile dušne pastirje. Da! zrkalo in
ogledalo so, katerega si ne more dušni pastir prepogosto stav-
ljati pred oči ter se va-nj ozirati, se v njem ogledovati. V teli
treh listih je sestavil Pavel onih trinajst zapovedi, onih trinajst
pravil za škofe, katera je pravno vodni Gracijan sprejel v svoj
dekret, počenši pri 25 distinkciji. In tako so Pavlovi izreki v
resnici postali kanoni; vendar že poprej je bila Pavlova želja
prijateljem zakon in kanon. Jegovo vedenje v raznih odnašajih in
slučajih je postalo zanesljivo pravilo za sv. cerkev. V cerkveno
pravo se je sprejelo tudi njegovo obnašanje glede na zločine. 2 )
Drugi list do Timoteja pripada z ozirom na obliko naj-
vzglednejšim delom Pavlovim. Pisava kaže nenavadno energijo
misli in veliko živahnost izrazov. Posamični odlomki, postavim
4, 1—8, smejo in morejo se najbolj srce prešinjajočim od¬
stavkom prištevati, ki so potekli iz peresa Pavlovega. Ta list
zgrabi in premaga čitatclja, če tudi ni rahlega srca, brez
usmiljenja. Zakaj v njem veje neka otožnost, ki sega bralcu
do srca, to pa zato, ker jemlje v njem ljubljeni in ljubeči
apostol slovo od tega sveta. Ta list je testament, je poslednje
naročilo najboljšega očeta do najljubšega sina. Pavel prosi
Timoteja, tega svojega dolgoletnega spremljevalca in zvesto
udanega prijatelja, prosi, pravim, svojega Benjamina, naj ne¬
mudoma pride k njemu v Rim, da mu še morda skaže zadnjo
čast. Pa naj mu tudi prinese plašč, ki ga je pustil v mestu
Trojadi, zraven pa še tudi knjige in pergament. „Jaz bodem
skoro žrtvovan in ločitve moje čas je blizo. Bojeval sem dobri

') O teh razpravah v zborniku kanoničnega prava piše Dr. S. Aiehner:
„In C. J. C. prolixi traetatus de vita et honestate clericorum non sunt nisi
uberiores expositiones doctrinae a s. Paulo in suis epistolis pastoralibus pro
viris ecclesiasticis in speeie destinatae. (Compendium Juriš eccl. Brixinae,
1890. Edit. 7. Pag. 243 not. 1 & 2).

2 ) Devoti, Institutiones lib. IV. tit. 1. § 3. 4. — Fessler, Der kanonische
Process.

59

boj, dopolnil tek, obranil sem vero. Že mi je pripravljen venec
pravice, katerega mi podeli Gospod tisti dan, pravični sodnik
Prizadeni si, da prideš skoro k meni. . . Plašč, ki sem ga pustil
v Trojadi pri Karpu, prinesi grede in pa knjige, zlasti per¬
gamente . . . Prizadeni si, da prideš pred zimo.“ (II. Tim. 4,
6. 7. 8. 9. 13. 21).

To točko o Pavlu pisatelju naj končam še z opombo, da
opisuje v listih do Solunčanov konec sveta, splošno vstajenje in
pa Gospodov častni prihod k zadnji vseodločilni sodbi. In tako
bodi ta betva o Pavlovih listih zadosti v dokaz, da je naš
apostol tudi s pogledom na svoje duševne proizvode apostol
univerzalnosti, da je apostol katolicitete. ')

-

§ 12. Sv. Pavla zle g.

K

M


akor so resnice občeveljavne, katere obravnava globoko¬
umni mož v svojih listih z globokostjo in akribijo učenega
theologa, z močjo in avktoriteto apostola, z vsem navdu¬
šenjem srca, pregorečega za vero in cerkev, takisto je veli-
kansk in vsesplošen tudi zapopadek in jezik Pavlovih spisov.
Kako čudovito razumeje, večne resnice in vedne [»otrobe človeške
duše pojasnovati z raznega stališča; vse plemenite nagibke
vporabljati in vse strune dušine napenjati, da doseže breztrudno
najviše in najveličastnejše, a tudi zajedno najniže in najneznat-
nejše reči, namene, učinke in vspehe. Da! Pavlov jezik ni
jezik človeški, jezik je božji in jezik duha, prenapolnjenega z
naj bogatejšimi naravskimi in nadnaravskimi darovi. Posamezni
stavki in neredkokrat pojedine besede hranijo v sebi cele sve¬
tove najkrasnejših misli, cele svetove najvzvišenejših idej. Čisto
resnico je povedal neki duhovit pisatelj, ko je dejal: „Sv. Pavel

‘) J. II. Schramm, Sermo academicus de s.tupenda eruditione Pauli.
Ilerborn, 1710.

60

je mož čudovite zgovornosti. V enem samem stavku njegovem
je mnogokrat več moči in več krepkosti, nego podrugod v celem
kupu knjig. Skoro vsaka beseda v njegovih listih je živ ogenj,
ki je gorel nekdaj v srcu njegovem in ki sedaj greje in užiga
duše naše in naša srca/

Vsi Pavlovi listi so po duhu, lei je preveva, povsem enovito
delo; poleg tega pa se vendar ločijo ne le posamezni listi,
ločijo se semtertje celo posamezni odlomki v istih pismih raz-
rnerno med seboj. Vsak list in v listih skoro vsak odstavek ima
svojo posebno lepoto. Kdo, vprašam, ne občuduje daril zgovor¬
nosti v dogmatiškem oddelku in ne občuduje obsežnosti in
bogastva najmočnejših in najpripravnejšili opominov v nravo-
slovnem odlomku lista do Rimljanov? In kako veličasten duh
umovanja veje v dogmatiškem in kako prisrčni opomini se vijejo
po moralnem pododdelu lista do Kološanov! Kako žarovita,
omamljiva in vničujoča a poleg tega vendar ljubezni in milobe
polna polemika ali vojevitost se razsteza po krepkem listu do
Galatov. In kako globoka mvstika misli in kako vznesen zlog
odlikuje list do Efežanov, o katerem je prav sodil veljavni
humanist Nagon Grocij, pišoč: „Rerum sublimitatem adaequans
verbis sublimioribus, quam alia habuit uiupiam lingua humana ?“
In zatem kako prisrčen značaj iinade list do Eilipljanov; in
kaka miloba in prijaznost sta v lističu do Kilemona, v katerem
prosi iz svoje rimske ječe Ravel za ubogega roba odpuščeuja,
prizanesljivosti in milosti pri njegovem gospodarju iu to s tako
primerno dostojnostjo! To pisemce ni sicer dogmatiške važnosti,
ali glede na umetnost je živ vzgled prikladnega ravnanja, ki je
združeno z atiško dvorljivostjo. Pisan je listič s čudežno nežnostjo,
ki kaže, kako dobro je umcl Ravel, kar je priporočal Kološanom
(4, (>). Umel je namreč vrlo dobro vtisniti, vedel je vdelmiti
svojim govorom, svojim besedam ljubeznivost, prijetnost, milino
in blagoto. Vse vrstice, katerih je sicer le dvajset, prekvašene
so z najčistejšim duhom krščanske ljubezni. V tem pismu je
apostol razkril pravo prostost, to je prostost, katero poveličuje
in glasno oznanjuje krščanstvo. Pavel je izprosil svobodo sužnju
Onezimu, in ta povrnivši- se k svojemu gospodu, o kolikim
sužnjem je pač prinesel zlato svobodo, svobodo duše in telesa !

1)1

In tako je v resnici ta listič do Filemona svetlo ogledalo apo¬
stolovega zloga in je s pogledom na priprosto veličastnost svoje
osnove, kakor s pogledom na ličnost razvitka posameznih stvari,
je ta list, pravim, ne manj jasen dokaz visoke duševne nadar¬
jenosti pisateljeve, kakor je list do Rimljanov. Tako je sodil o
našem lističu dr. Aberle, mož, ki je hodil svoja pota pri oceni
sv. knjig novega testamenta. *) Primerno je ocenil to delce pro¬
fesor Wildschut, rekoč: „List do Filemona jo vzor dvorljivosti
in milobe, pa je tudi izraz pravega razuma krščanskih dolžnosti
ter duhovite, ljubeznive in pridobljive šegavosti.“ 2 )

In da započeto razpravo o zlogu Pavlovem nadaljujemo,
prevdarimo zopet, kako slovesen in blagodejen mir je od kraja
do konca razlit črez vsa poglavja lista do Hebrejcev. V obče
pa so vse te reči takošne, da nje bolje v samoti pri branju
čutimo in se njih v premišljevanju veselimo, nego njih  s peresom
na mrtvem papirju z mrtvimi pismenkami popisati zamoremo.
Rad prav rad podpišem pohvalno sodbo, katero je o Pavlovih
listih objavil Krnski profesor Sušil, tako se glasečo: „Cernu so
podobne Pavlove besede, morju ali nebu? Morje so glede na
globokost in nebo so glede na čistost svojo. Blažen, kdor plava
v tem morju. Tu ni nevihte niti pogube, tukaj veje sveti Duh.
Jegova voda je čista in pristanišče njegovo je varno in mirno.“
Da je temu tako, ne spričuje le vsaka stran Pavlovih listov,
to potrjuje tudi sad, ki prihaja od njih, to dokazuje pomen,
ki so si ga pridobili za cerkvo in za življenje toliko krščanskih
narodov.

Kakor je Pavel po svojem javnem oznanjevanju evangelja
veliki apostol grško-rimskega sveta, tako je po svojih zlata
vrednih listih veliki učitelj, je slavni theolog krščanske theologije
in krščanskega življenja za vse čase in vse rodove, je doctor
gentium ali po besedah sv. Janeza Zlatousta tuba evangelii, flurnen
cloquentiae christianae, orbis terrarum rhetor. Vsi cerkveni možje
od dobe apostolskih očetov pa do današnjega dneva so zajemali

‘) Einleitung in das N. T. Ilerausgegeben von Dr. Paul Srliolz.
Frciburg in I5r. 1877. Pag. 222.

a ) I). H. Wildschut, Do vi dictionfs et sermonis elegantia in opist.
ad Philomonem. Trai., 1809.

in še zajemajo iz nepotekljivega vira vedno novih listov j ego vi h.
Brez Pavlovih listov ne bi imela katoliška cerkev svojega
Krizostoma, kralja cerkvene zgovornosti, ne bi imela Avguština,
najduhovitejšega cerkvenega očeta in učenika, niti pisatelja
.Hoje za Kristusom 11 , katere če je Tomaž Kempčan avktor, tako
jc še ta slavni mož spisal posebni sestavek pod naslovom : Gloriosus
apostolus Paulus. 1 ) Brez Pavlovih listov ne bi imela cerkev, pravim
dalje, svojega Tomaža Akvina, prvaka skolastikov in največega
krščanskega modroslovea, niti ne Belarmina, Bosueta, Bourdalou-a,
Masilijona, Segneri-ja, Vieire, Juan d’Aville-a, Lacordaire-a in
Zadnji ni poslednji — Slomšeka ter še drugih vzornih govornikov,
ki so vsi prav skrbno študirali učenega Pavla in so ga stokrat
in stotisočkrat navajali v svojih govorih. Krizostom je razložil
vse Pavlove liste in je devet homilij napisal o slavi in hvali
Pavla, na duhu velikana. Tudi slavni Slomšek, doslej še ne
dosegli a tem manje presegli pisatelj slovenski, zapustil je
potomcem divno lepih pridig o Pavlovih listih. Če so vsi spisi
Slomšekovi podobni zlatemu prstanu, ki ga je poklonil zvesti
sin svoji preljubljeni materi, zapuščeni domovini svoji, tedaj
pa naravnost rečemo, da je Slomšekovo razlaganje Pavlovih
listov, da jc „apostolska hrana" dragocen dijamant v zlatem
prstanu nedosežnih spisov jegovih. Brez sv. Pavla bi torej tudi
mi Lavantinci Slomšeka ne imeli in če bi ga imeli, bi se ne
bil nikdar tako lepo razcvetel nego je cvel in zorel v solnčnih
žarkih učenosti in modrosti sv. apostola Pavla, učitelja vseh na¬
rodov. Ni, da bi ne omenil še tega, kako izborno in izvrstno
se je po Pavlu izobrazil sloviti škof Mihael Sailer. 2 )

Toda ne le v slovstvenih delih slovečih bogoslovcev in
cerkvenih književnikov živi sveti Pavel; on živi tudi na vseh
katedrah in vseh lečah katoliškega sveta. In prav poredkoma se
sliši pridiga ali liomilija, v kateri ne bi odmevala božja modrost
apostolova. Pavel uči, svari, opominja, tolaži, povzdiguje in

‘) Prim. Opp. edit. Henrici Sommalii S. J. Antwerpiae, 1607. Pag. 865,
l(jcr najdeš spis: Gloriosus ap. Paulus.

2 ) Primeri njegovo delo: Blicke des lil. Paulus in die .Tiefen der
\Veislieit. Ein Versuch den Sinn und Geist des Apostels in cliristliclien
Reden zu enthullen. Miinchen. 1813. 4 Theile.

63

navdušuje, on strahuje in plačuje iz ust vseh krščanskih učiteljev,
govornikov in pastirjev po vsemširnem svetu. Vzemi dogmatiko,
moralo, pastirno, cerkveno pravo, za dokaze in razloge katerih
verskih resnic in naukov ali moralnih in dušepastirskih vodil
ne navaja se naš Pavel? Jegovi izreki podpirajo theologijo v
vseh predmetih. Zakaj Pavel je razpravljal o milosti, o pre-
destinaciji ali prisojenosti, ob odrešenju, o včlovečenju, o zakonu,
in o pravicah zakoncev, o devištvu, o zakramentih; in o nalogi
cerkvene hierarhije ni nikdo tako popolnoma jasno in določno
in modro pisal vsestranski, kakor bistroumni Pavel. Pomislimo,
kako je cerkev porabila Pavlove liste v breviariju in v misalu.
Vzemimo na primero list sv. maše, ki se služi za srečno izvolitev
novega papeža, berilo, ki je posneto iz lista do Hebrejcev in
ki začenja s povabilom: »Stopimo zaupljivo k tronu milosti, da
dosežemo vsmiljenje in najdemo milost v pomoči o pravem času. u
Na to pa slika v najlepših potezah velikega duhovna, kakoršen
mora biti tudi rimski papež po duhu in v smislu apostola na¬
rodov: »Od ljudi vzet, postavljen je za ljudi v vsem, kar zadeva
Boga; da žrtvuje darove za grehe; da ima usmiljenje z greš¬
niki in z nevednimi, ker je sam slabostim podvržen. In nikdo
si ne daja časti sam, le oni, ki je od Boga poklican, kakor
Aron. tt  (Hebr. 4, 16; 5, 1—4). — Ker so Pavlovi izreki po-
rabni za razne bogoslovne predmete, ni čuda, da se je že mnogo
možev potrudilo, da zberejo in vredijo Pavlove nauke v pre¬
gledno sostavo, kakor je to med drugimi storil Bonski profesor
dr. Simar. ') Da! Pavel še vedno uči in razlaga theologijo in jo
bode razlagal do sodnega dne. Kdo pač more povedati, koliko
blagoslova, koliko luči ter moči in tolažbe je prihajalo nad
osemnajst sto let in še vedno prihaja iz listov Pavlovih? Ni li
mar tako? Poglejmo!

Oni edini stavek Pavlov: »Non snnt condignae passiones
huius temporis ad futuram gloriam, quae revelabitur in nobis....

') Die Theologie des lil. Paulus iibersichtlich dargestellt von Dr. Hub.
Theophil Simar, Professor der lcathol. Theologie zu Bonn. 2te. Aufl. Frei-
burg in Br., 1883. 8. 284 S.

Primeri Se: L. Usteri, Entwicklung des Paulinischen Lehrbegriffes.
Ziirich, 1851. 6. Aufl.

64

Si tamen compatimur, ut ct conglorificemur. — Trpljenje sedan¬
jega časa nima vrednosti proti slavi, ki se ima nad nami razo¬
deti ....  Ako s Kristusom trpimo, bodemo ž njim tudi proslav¬
ljeni." (Rimlj. .S, 17. 18). Te priproste, tako tj e vržene besede
apostola Pavla, koliko solz so že posušile, koliko užaljenih src
potolažile, obupajočili okrepile? Pisatelju samemu so bile sladko
tolažilo, so bile mehek in hladen prt, s katerim si je brisal z
vročega čela obilni gosti znoj in si je otiral z lica pogoste solze.
In prvih sedem vrst v trinajstem poglavju lista do Rimljanov,
kjer naglasa apostol državno oblast kot božjo napravo in za¬
poveduje pokorščino proti tej oblasti kot sveto dolžnost, za
katere spolnitev je odgovoren človek ne človeku temveč Bogu,
teh sedem vrstic, pravim, koristilo je več državnim oblastim in
potemtakem mirnemu razvijanju človeškega rodu, nego so koristile
vse modroslovne in vednostne razprave o državi in o pravicah
države sem od Platona in Aristotela pa tjc do Hugona Grocija
in Pufendorfa, do Stalila in Bluntscbli-ja in noter do Schulte-ja
ali katerega koli novejšega pravnika.

Toda takih in enakih monumentalnih odlomkov nikakor
ne manjka v spisih Pavlovih. Grške in rimske književnike po-
prelc občudujemo zavoljo njihovih krepkih in kratkih, globoko
v človeško življenje segajočih, veleveljavnih izrekov. Pa res?
ne da se tajiti, da je nesrečni Ovidij prav točno, četudi le
kratko označil boj med mesom in duhom, ta neprestani boj v
srcu človeškem: Sed traliit invitum nova vis; aliudque cupido,
mens aliud suadet. Video meliora proboque, deteriora sequor.“
Vendar ostrooki Pavel je še bolje ali vsaj tako dobro in tudi
tako določno in umljivo opisal ;ta notranji boj v človeku,
ko je dejal: „Non enim, quod volo bonum, boe facio; sed
quod volo malum, boe ago. Dobrega, kar hočem, ne delam;
marveč hudo, česar nočem, to počenjam." (Rimlj. 7, 19). Sploh
celo sedmo poglavje lista do Rimljanov govori v zlatih pre¬
govorih o slabosti in gtreenosti človeški. A še več. To po¬
glavje podaje čitatelju tudi zdravilno sredstvo, da pomiri in
vpokoji silni boj notranji. Kako so vendar stari modrijani
ugibali in ugibali, toda vseli sedem grških modrijanov ni uganilo,
četudi so imeli Edipov bistri um za razvozljanjc uganjk, niso

65

uganili, ponovno pravira, kdo bi zamogel nesrečnega človeka
rešiti strašnega boja notranjega, bi ga mogel oprostiti nemira
perečega. Čutili pa so vsi, da treba pomoči; toda kakošne in
od kodi, to njim je ostala nerešljiva uganjka. Nasvetovali so
sicer mnogokaj, a dosegli niso prav ničesar, ter še sami niso
zaupali svojim nasvetom. Pa tudi naš Pavel je čutil v svojem
oprsju veliko nagnjenje k hudemu, tako da je vskliknil, milo
tožeč: „Jaz nesrečni človek, kdo me bode otel iz telesa te
smrti?“ (Rimlj. 7, 24). Kdo? Res velevažno in vclepomenljivo
vprašanje, na katero še ni nobeden umoslovec doslej odgovoril
pametno in polnoveljavno. Vendar veleumni Pavel ga je rešil
z dvema besedama: gratia Dei! Ko so ga namreč priložnostno
napale hude skušnjave, pomolil je k Bogu, iskreno ga trikrat
proseč, naj ga vendar reši hudega satana. In na to ponižno
prošnjo je prošnik prejel večnega spomina vredni odgovor:
sufficit tihi gratia mea, zadoščuje ti milost moja. (II. Kor. 12, 9).

Znano je dalje, kako čislajo Sokratov izrek: vem, da nič
ne vem; in le tisti, ki ve, da nič ne ve, ta je pravi modrijan.
A Pavel je morebiti isto resnico povedal še modrejše pa krajše:
„Če misli kdo, da je kaj, ko vendar nič ni, goljufa samega
sebe.“ (Gal. 6, 3.) Pač ista resnica, le samo da je povedana
drugače, gotovo krepkejše. Komur pove prejšnji stavek premalo
o vrednosti domišljavega znanja, naj premisli drug Pavlov
izrek: „Ce kdo misli, da kaj ve, nikakor ni spoznal, kako
je treba spoznati/ (I. Kor. 8, 2). Toda pojdimo dalje. Tu
opozarjam vnovič na prekrasno poglavje trinajsto prvega lista
do Korinčanov, kjer opeva Pavel lepoto in vrednost krščanske
ljubezni, ni ga skoro lepšega poglavja v svetopisemskih
knjigah. — Res! človek ne veruje prav lehko, da najde v
Pavlovih listih veličastne, resnomile in miloresne izreke, ki mu
takoj pretresejo dušo in srce. Komu, prašam, ne ugaja na¬
stopni odlomek? „Nikomur ne dajajmo v ničemer spodtike, da
se ne graja naša služba. Marveč v vsem se izkazujmo kakor
božje služabnike v mnogem trpljenju, v stiskah, v potrebah, v
težavah, v udarcih, v ječah, v puntih, v trudili, v bedenju, v
postu, v čistosti, v znanju, v prizanesljivosti, v dobrotljivosti, v
duhu svetem, v nehinavski ljubezni, v besedi resnice, v moči

5

66

božji, z orožjem pravice na desno in na levo, s slavo in z
nečastjo, s slabim in z dobrim imenom, kakor pohujšljivei in
resnični, kakor neznani in znani, kakor umirajoči in glej ! mi
živimo, kakor kaznovani pa ne umorjeni, kakor žalujoči a vedno
veseli, kakor siromaki, a mnoge bogateči, kakor ničesar ne gle-
štajoči in vse imajoči. Naša usta so odprta k vam, Korinčani!
in srce naše je razširjeno. Vam ni tesno v nas, ali tesno vam
je v vaših srcih. Pa da nam tisto povrnete, kakor otrokom
govorimo, razširite se tudi vi.“ (II. Kor. 6, 3—13). Tako govori
in piše le blagodušni Pavel. To je njegov zlog. V takih odstavkih
zrcali se vsa lepota in blagota Pavlovega srca in vsa divnost
jcgovc pisave. Ker so besedo kakor plamen, kakor strele švigale
iz ust Pavlovih, kaj čuda potem, da so občudovali njegovo zgo¬
vornost tudi pagani ter so ga imeli za boga Merkurija, ki je bil
poslanec olimp,škili bogov, kakor uči grško bajeslovje. Barnabo
so imeli za Jupitra in Pavla za Hermes-a in to zavoljo zgovor¬
nosti, ker je imel prvo besedo, bil je 6 r^ohij.svo? tod /.6700,
dux verbi.

Krepek je dalje ves oni oddelek lista do Efežanov, kjer
podaja Pavel, ali bolje rečeno, kjer nekako kristjanu v roko
tišči orožje, s katerim naj bi se vojskoval na življenje in smrt
zoper svoje zopernike. „Bratje! ojačite se v Gospodu in v kre¬
posti moči Njegove. Odenite se z orožjem božjim, da bodete
mogli stati zoper zvijače hudičeve. Kajti borba nam ni zoper
meso in kri, nego zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper
mogočnike tega temnega sveta, zoper hudobne duhove pod
nebom. Zato pa zgrabite orožje božje, da bodete mogli se
ustavljati v hudem dnevu in stati, vse premagavši. kStojte torej,
ledje svoje opasavši si z resnico, in oblečeni z oklepom pravice,
in noge obute s pripravljenostjo evangelja miru. Pred vsem pa
zgrabite ščit vere, s katerim bodete mogli ugasiti vse goreče strele
hudobca skušnjavca. In vzemite čelado blagosti in meč duha, ki je
beseda božja.“ (Efež. 6, 10—17). In komu ni, vprašam, kakor
iz srca vzet tako resnični opis vodnega nemira in vednega boja v
človeški duši? „Ycm, daje  postava duhovna, ali jaz sem mesen,
suženj pod oblastjo greha. Ker kar delam, no umejem; kajti
dobrega, kar hočem, tega ne delam, temveč kar sovražim, hudo,

67

to delam. (Je pa to delam, cesar nečem, pritrjujem postavi, da
je dobra. Sedaj pa že nič več jaz ne delam tega, nego v meni
prebivajoči greh. Zakaj jaz vem, da ne prebiva v meni, to je
v mojem mesu, dobro; ker hoteti, to je pri meni, ali dovr¬
šiti dobro, tega ne nahajam. Kajti dobrega, kar hočem, ne
delam, temveč hudo, česar nečem, to delam. Ge pa to delam,
Česar nečem jaz, nič več ne delam jaz tega, marveč v meni
prebivajoči greh. Nahajam torej postavo, kadar hočem delati
dobro, da se me hudo drži. Kajti veselim sc postave božje po
notranjem človeku, ali vidim drugo postavo v svojih udih, ki
se vstavlja postavi uma mojega in me spravlja pod jarem grešne
postave, katera je v mojih udih. 0 jaz nesrečni človek! kdo
me bode otel iz telesa te smrti? Zahvaljujem Boga po Jezusu
Kristusu Gospodu našem. Tako torej le sam jaz služim z duhom
postavi božji, a z mesom postavi greha." (Eimlj. 7, 14—25).
Gredoč pripomnim, da gledamo v Pavlovih, iz vsakdanje skušnje
in iz božjega razsvetljenja zajetih besedah kakor v ogledalu
svojo lastno revščino, in da naj iščemo ravno v tej shrambi
potrebnega orožja, s katerim lehko branimo sami sebe in vse
te svoje.

Kdor želi še več slično krepkih odlomkov čitati v Pavlovih
listih, tisti naj sam na tihem bere petnajsto poglavje prvega
lista do Korinčanov, imenito od vrste 62 pa tj e do zadnje 58,
kjer govori apostol z vsem povdarkom o vstajenju mesa. In
prav krasno je nadalje tudi tretje poglavje drugega lista do
Korinčanov, katere tukaj imenuje svoje priporočevalno pismo,
kakor zove na drugem mestu Filipljane svojo krono. „Začenjamo
li zopet sami sebe hvaliti, ali potrebujemo kakor nekateri drugi
priporočilih pisem do vas ali od vas? Pismo naše ste vi, pisano
v naših srcih, poznano in brano od vseh ljudi; vi, ki sc poka -
zujete, da ste pismo Kristusovo, izdano od nas, pisano ne s
črnilom, temveč z duhom Boga živega, ne na kamenitih ploščah,
marveč na mesenih plateh srca." (II. Kor. 3, 1 — 3). Slično
hvali Pavel tudi Solunčane, ko jim v prvem listu, ki je naj¬
starejša listina nove zaveze, piše: „Mi pa bratje! ločeni od vas
malo časa po obličju ne po srcu, prizadevali smo si toliko bolj,
videti obličje vaše v mnogem poželenju. In zato smo hoteli priti

5 *

68

k vam, jaz Pavel, enkrat in dvakrat, pa branil nam je satan.
Kajti kdo je upanje naše ali veselje naše ali naše slave venec?
Ali ne vi pred Gospodom našim Jezusom Kristusom o prihodu
njegovem.“ (I. Tesal. 2, 17—20). In ljubljenim Filipljanom kliče:
„Torej bratje moji ljubljeni in zaželeni! veselje moje in moja
krona! Stojte trdno v Gospodu ljubljeni. . . . Veselite se vedno
v Gospodu, še enkrat rečem, veselite se! In skromnost vaša bodi
znana vsem ljudem!“ (Filip. 4, 1. 4. 5). Semkaj spada pač
tudi častno in pohvalno spričevalo, katero je Pavel napisal
Galatom, rekoč: „Pričam vam, da bi si bili, ko bi možno bilo,
izkopali svoje oči in jih dali meni.“ (Gal. 4, 15).

Medtem pa ko ne bi imeli od Pavla drugega nič kakor le
mali listič do Filemona, smeli bi že soditi o njegovi plameneči
ljubezni do bližnjega. Komu se ne prikupi ta miljena pisava?

V deveti vrsti imenuje sebe sivega starčka, da najde tem goto-
vejše usmiljenje pri Filemonu za Onezima sužnika. Kje je pač
najti v onem času pisatelj, ki bi bil o robih trpinih pisal jednako ?

V pismu veliko in kratko poročati in reči vkljub vsej kratkosti
v ] trav o luč postavljati, k temu treba velike spretnosti. Sv. Pavel
je narisal v majhnem listu do Filemona najpopolnejši vzor, kako
more pisatelj z nežno rečjo nežno postopati in ravnati rahlo.
S kako milim zlogom, s kako srečno izbranimi izrazi in kako
jasno in rahločutno uineje Pavel, sam vzdihovaje pod jarmom
tujih verig, zagovarjati ubežnega sužnja. Ponosa velikih in malih
nasilnikov tedanjega časa ni razžalilo nič tako hudo, kakor
upornost njih robov. Bistrogledni apostol je znal to dobro in od
ondot jegova modra, opazna, previdna pisava, kjer govori suženj
o sužnjih za sužnje. Taki zgovornosti se pač niti še kamen ne
bi mogel zmagalno vstavljati. Res! listič do Filemona je magna
charta libertatis za siromašne sužnje. V tej listini je objavil Pavel
postavo, po kateri mora cerkva s sužniki ravnati in je v resnici
tudi vsa stoletja sem vestno ravnala. Ker ni, da bi ves list
semkaj postavil, naj še pripomnim, da se našega Pavla nežna
ljubezen lepo izrazuje v izrazih s pogledom na ime ’0vy]oijj.oc
v. 10 — tov 7tot£ aot cr/prptov, vovt de noi  xal sjj.ol £'r/prprm.  (v. 11).
Mislim, da se tu dobro prilega opomba, da se je sv. apostol
Pavel z združnim ali socijalnim prašanjem pečal že pred osem-

69

najstimi stoleti, in da je tudi sedaj rešitev upati samo v nauku
Jezusovem, katerega je oznanjeval sv. Pavel.

Zares! Pavel govori v svojih spisih z ono prešinljivo močjo,
ki naša srca premaguje, govori z užigajoeo gorečnostjo, ki nas
prevzema, nas za seboj potegne, da se jej moramo vpogniti hodi
si na milost ali nemilost. Zanese nas v višave, da daleč v poze-
meljskem prahu ostanejo za nami vsakdanje, ničemurne stvari,
in da se bližamo nebeškemu stvarniku. Daši le nekoliko besed
Pavlovih kje beremo, mahoma spoznamo, da so njegove. Ex
ungue leonem, iz ene stopinje spoznaš leva mogočnika. Izrazi
so večinoma krepki, vedno misli polni, so vselej premišljeni.
Pisal je Pavel, kakor je govoril, naglo prehajaje od predmeta
do predmeta, urno dalje hiteč, kakor kdor ne more in ne sme
ničesar zamuditi. Prispodobimo na primer Gal. 5, 15: „ Ako
drug druzega grizete in ujedate, gledite, da drug druzega ne
pojeste in ne iztrebite. “ In Rimljane budi in bodri prav krepko:
„Ura je udarila, da se že iz spanja zbudimo; zakaj sedaj nam
je vzveličanje bliže, kakor kadar smo sprejeli vero. Noč je
minola in dan je napočil. Vrzimo torej od sebe dela teme in
oblecimo se v orožje svetlobe. Hodimo kakor po dnevu spodobno,
ne v pojedinah in v pijančevanju, ne v nečistosti in pohotnosti,
ne v prepiru in v zavisti. Marveč oblecite Gospoda Jezusa
Kristusa in ne delajte si skrbi za meso v poželenju.“ (Rimlj.
13, 11—14). In nekoliko više daje tistim Rimljanom lepe in
modre nauke, ki morajo človeku um, srce in voljo vneti za
dobro. „Z bratovsko ljubeznijo drug drugega srčno ljubite, s
častjo drug drugega prehitajte. V opravku ne bodite leni, v
duhu bodite vroči, Gospodu služite. V upanju se veselite, v stiski
bodite strpljivi, v molitvi stanovitni. V potrebah svetim pomagajte,
gostoljubnost iščite. Blagoslavljajte tiste, kateri vas preganjajo,
blagoslavljajte, a ne preklinjajte. Veselite se z veselimi in jokajte
z jokajočimi. Bodite ene misli med seboj; ne mislite na visoke
stvari, marveč z nizkimi se zlagajte; ne bodite razumni sami v
sebi. Nikomur hudega za hudo ne vračajte. Premišljujte to, kar
bi bilo dobro vpričo vseh ljudi, če je mogoče, kolikor je v vaši
moči, imejte mir z vsemi ljudmi. Ne maščujte se sami, ljubljeni!
nego dajte mesto jezi, kajti pisano je: Moje je maščevanje, jaz

70

bodem povračal, govori Gospod. Če je torej lačen tvoj sovražnik,
nabrani ga, če je žejen, napoji ga; kajti to delajoč kopičil mu
bodeš žarjavo oglje na glavo. Ne daj se hudemu premagati,
temveč v dobrem premaguj hudo.“ (Rimlj. 12, 10—21).

Pa poslušajmo še dalje mogočni glas mogočnega apostola,
kako navdušuje Filipljane za vse čednosti in za vse blaginje
krščanskega življenja. „Bratje! kar je resnično, kar čestito, kar
pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar sloveče, kar je čednost,
kar je hvale vredno, to gojite, to premišljujte". Ta izrek je
kakor kažipot delovanja Pavlovega, je kakor napoved njegovih
osnov, je njegov šibolet. In zato po vsej pravici dostavlja: „Kar
ste se učili in ste prejeli in slišali in videli na meni, to delajte
in Bog miru bode z Varni". (Filip. 4, 8. 9). Sicer pa bi moral
vse izpisati, tako čudno lepi so listi Pavlovi. Vsaka beseda
je kakor svetel žarek, ki prežene senco dvoma, prepodi tenjo
zmote in težkoče, in nam pridobi jasno spoznanje. Mnogo je
izrazov, ki so tako tj e vrženi brez natenjih pojasnil, ki pa
zato tem silnejše zgrabijo čitatelja in ga pretresejo: „Praeterit
figura huius mundi. (I. Kor. 7, 31). Podoba tega sveta premine".
Ni li s temi kratkimi besedami postavil Pavel vsemu svetu grob¬
nega napisa? „Scientia intlat, charitas aedificat. Znanost napi¬
huje, ljubezen povzdiguje". (I. Kor. 8, 1). Ni li s temi četirimi
besedami resnično označil vse praznote človeške vednosti brez
božje ljubezni? In je li kdo pohvalil krajše in zajedno zdat-
nejše svoje ljubljence, kakor je pohvalil Pavel svoje Galačauc?
„ Pričam vam, da bi bili, ko bi le možno bilo, izkopali svoje
oči in je darovali meni". (Gal. 4, 15). Moža resnicoljuba je
označil z enim edinim verzom: „Non possumus alitpiid adversus
veritatem, sed pro veritate. Mi. ne moremo ničesar zoper resnico,
marveč le za resnico". (11. Kor. 13, 8). Pavlove ljubezni duh
veje in hlidi prijetno v verzu: „Nikomur ničesar dolžni ne

ostanite, razvun ljubezni". (Rimlj. 13, 8). Toda dosti. Rečem
še samo: Žal pa ne trikrat žal, marveč milijonkrat žal, da mnogi
bogoslovci ne preučevajo vedno bolj in bolj Pavlovih listov.
Svoje dni je bila Pavlova knjiga vsakdanja medosladka hrana
cerkvenim služabnikom. Ali o tem več niže zdolaj. Tukaj še
pripomnim, da je bila celo posebna kongregacija ustanovljena,

71

Barnabitov namreč, katerim je bilo pred vsem naloženo, da
javno či ta j o liste Pavlove in da ž njimi dramijo, biule, vodijo
in silijo kristjane k bogoljubnemu, pobožnemu življenju. Da,
da! iskra čednostnega življenja tli vedno vidno v tistem, ki se
greje pri Pavlu ognjeniku, ki njegove nauke v svojem srcu
hrani in premišljuje.

-

§ 13. Nadah)ji značaj sv. Pavla pisatelja.

•j jrjgg.

aztegnil sem morda že preveč govor o Pavlovem zlogu,
;; Ifrvendar ge ne morem ločiti od Pavla pisatelja, da bi o njem
i  ne izrekel še nekaj podučljivih besed. Kaj čuden in res prav
čuden človek je ta Pavel. Takega književnika nima nobeden narod
na svetu. V nobeni književnosti ne nahajaš slovstvenih del, ka-
koršna so pisma Pavlova. Ali pretiravam neopravičeno ? Poglejmo!

Listu do Rimljanov mora se vsakdo, tudi najduhovitejši
in od Boga obilno obdarovan pisatelj čuditi. Vznesenim idejam
odgovarja veličastna oblika, ki sedaj s slovesnim korakom na¬
preduje, sedaj hiti kakor deroč potok, tu povzdigovaje duha in
ga z nebeško svetlobo oblivajo, tam budeč mila in nežna čustva.
Jezik je neporedkoma kakor zanemarjen in zveza perijod je sem
ter tam pretrgana s tem, da potok idej prestopa pretesne in
prenizke bregove, da kipi črez preozko strugo. Zlog ni vselej
vglajen, kar se pa da pametno razložiti. Pavel je namreč na¬
vadno narekoval svoja pisma, in je ob koncu pozdrave pod-
pisaval lastnoročno, kakor zatrjuje v drugem listu do Solunčanov,
rekoč: „Moj pozdrav z lastno roko: Pavel. To je znamenje v
vsakem pismu. Tako pišem jaz“. (II. Tesal. 3, 17). Od tod
izvira malo vglajen zlog, izvirajo anakoluti ali presledki in
razsežne parenteze, vrinki. Živahni, ognjeviti duh je silil Pavla
dalje in dalje, medtem ko je pisar slikal svoje pismenke in je
medtem zgubil nit in stik misli. List do Galatov je najbolj pre¬
mišljen in Pavel ga je bržkone pisal s svojo roko in z velikimi

72

črkami, Tnjkbtot? y(A\i.[i.cr.ai.  (Gal. 6, 11). Pa četudi Pavlova
pisava ni dovršena, bil je paganski jezik po Pavlovem duhu
krščen pa prešinjen z neko nadnaravsko milobo, da je zamogel
potem služiti oznanjevanju božjega evangelja. Pavel je vtisnil
grškemu jeziku krščanski pečat in je tako vstvaril poznejši
cerkveni jezik. Apostol Pavel je enkrat za vselej, semel pro
semper, določil pomen raznih izrazov, ki so odločilni v bogo¬
slovnih vedah. Po Pavlu so prejeli stalni^ pomen izrazi: jrforis,
•/apte, aTrokotptoai?, Xptai :6z, csoyh., d-dvazoc;,  Ctor), aap£, voj j.o<;,
Trvsopa, Ypajj.pa, 8txa(woi<;. Grški, paganski jezik je prevstvaril
v cerkveni krščanski jezik. Tajiti se ne drl in tudi nobeden
natančen poznatelj Pavlovih listov ne taji, da je Pavel poznal,
da je prebiral, da je preučeval grške pisatelje. To potrjujejo
izpiski, posneti po pesniku Menandru iz jegovega dela „Thais“
(I. Kor. 15, 33): „dobre navade pačijo slabi pogovori". Potem
citati, povzeti od Epimenida, ki je živel za dobe Solona Atenca
okoli leta 650 pred Kristusom in se prišteva sedmerim grškim
modrijanom. Po smrti so mu Krečani izkazovali božjo čast. Ali
ravno ta lastni njihov prerok njim je postavil ne prečastni spo¬
menik, ko je pisal v svojem delu rcspi •/pvpjj.čov, o vedeževanju:
„Krečani so vselej lažniki, so grde zveri in leni trebušniki."
(Tit. 1, 12). V svojem govoru na arcopagu se je sklicaval
Pavel v dokaz, da je človek vstvarjen za Boga, na izreke tudi
grških pesnikov in sicer na svojega rojaka Arata iz Cilicije,
živečega v tretjem veku in potem na Kloanta iz Aten, rekši:
„V njem, namreč v Bogu, živimo in se gibljemo in smo, kakor
so tudi nekateri vašili pesnikov rekli: „„Kajti tudi rodu Nje¬

govega smo"". (Djanj. apost. 17, 28). Razvidno je po vsem
tem, da je Pavel poznal grške pisatelje, pesnike, govornike,
zgodovinarje. In prav zato je dobro pogodil učeni Dionizij
Longin, da je Pavla prišteval grškim govornikom in to naj¬
slavnejšim, kakoršni so med ostalimi Demosten, Lizija, Eshines,
Izokrat. In sv. Krizostom v tretji homiliji o prvem listu do
Korinčanov pripažuje: „Apud ethnicos disceptatum fuisset, an

Paulus Platoni, cuins doctrinae gravitatem et subtilitatem illi
imprimis venerantur, praeferendus esset".')

') Primeri Dr. Sepp, Op. cit. pag. 49.

73

Navzlic temu pa pisava Pavlova ni morebiti pisava najizobra-
ženejših, najizbornejših Grkov in Rimljanov. Osnovanega reda ne
najdeš pri njem, kakor ga nahajaš pri govornikih, izobraženih v
klasiških šolah. Stavki so kakor pretrgani, tu in tam prerazsežni, v
katerih se urno menjajo misli. Vendar pa vse te nepopolnosti
zginejo, kakor zgine dim, pred živim ognjem jegovega duha,
vsled katerega želi vse ob enem povedati tako živo, kakor sam
misli v svojem notranjem. Ena misel podi drugo, da za govor¬
nikom težko slediš, da ga s težavo dohajaš. Čuditi se moraš
jegovim zavinkom: on opominja, žuga, kaznuje, tolaži, nasprot¬
nike hudo prijemlje; pa kmalu govori zopet prijazno, sega do
srca, razodeva svoje sočutje in sožalje za tujo srečo in nesrečo,
pokazuje skrb in nežen strah, da bi kogarkoli razžalil. Vede
se sedaj kakor oče, sedaj kakor oster, strašen sodnik; toda
zmirom kaže sc dobrohotnega, milega, prizanesljivega, nikoli
slabotnega, v mukah in tugah vedno krepkega, plemenitega. In
tako je zlog v Pavlovih listih zanesljiv in resničen odsev oseb¬
nosti Pavlove. Pomanjkanje klasične pravilnosti in govorniške
vglajenosti nadomešča bogati jezik in pa vrlina izrazov. Pre¬
trgani stavki, izpustki, vrinki, skoki v dokazovanju, prilike, go¬
vorniške podobe izrazujejo nespremembno vse položaje živahnega,
temeljito izobraženega duha, vse afekte bogatega in globokega
čustva, in pričajo o drznem, za naglo mišljenje prepočasnem
peresu. Pogoste antiteze, mnogobrojni klicaji, neprestana pra-
šanja vzbujajo v bralcu pozornost; ganljiva govorica pa mu
zavzema in mami srce. Bistrovidni Hijeronim je kaj dobro
ocenil Pavla pisatelja, ko je pisal prijatelju Pamahiju: „Pavel,
posoda izvoljena, je glasna piščalka, je prava trobenta evan-
gelja, on je lev Juda, je potok krščanske zgovornosti, ki sili
človeka bolj z občudovanjem kakor z besedami k premišljevanju
najglobljih, vsem prošlim vekom nepoznanih tajnosti vere krščan¬
ske. Kadarkoli berem Pavla, zdi se mi, da ne slišim človeških
besed, marveč gromove“. (Epist. (>1). Ume! je razsvetljeni blago¬
vestnik tudi najvišje skrivnosti in resnice v prijetnih podobah
in lepih prilikah ne le prav jasno predstavljati, temveč tudi v
čarodejni in mikavni lepoti slikati duhu te podobe, da so sc
globoko vtisnile v srca človeška. To pa se dogaja tem ležje,

74

ker je ta daroviti slikar kratek v besedah ali je dolg in širok
in globok v mislih, kakor je dejal slavnoznani Stridovčan:
brevis in verbis, longus in sententiis. V posamičnih izrazih tiči
obilokrat cela kopa krasnih idej.

Pavlovi listi so podobni ognjenikom, ki pošiljajo med
strmeči svet sto in stotisoč isker, pošiljajo cvetoče in žareče
vence naj lepših misli. Od baklje Pavlovega duha so padale in
še padajo na desnico in na levico iskre, ki so užigale in še
vedno užigajo, da njih ogenj ne bode nikoli ugasnil. Pri čitanju
listov Pavlovih potuje človek po duhovni Kaliforniji, vsepovsodi
mu blišči nasproti zlata ruda izbornih misli. Kakor ostro pri¬
rezani dragoceni kamni vrste se globoki, vsebinepolni a vendar
jasni stavki; v kratkih vrsticah nahajaš shranjene odločilne po¬
teze, naslikane najdeš poglavite obrise obširnih, temeljitih raz¬
prav in obravnav. Pri Pavlu je pač skoro kolikor besed toliko
misli in kolikor misli toliko zmag. To stoji nepremično in zato je
krščanski Demosten, sv. Krizostom, storil prav dobro, da je
liste apostolove zarad čudežne moči in divne lepote primeril zidu,
ki je sestavljen z dijamantov in kateri obdaja cerkev in državo. 1 )
Jemlji zato mili mi čitatelj, gostokrat v roke pisma Pavla
Tarzana; ti ne bodeš sicer prebiral Justinijana, zakone zbira¬
jočega, niti Hipokrata, zdravila telesna pripravljajočega, niti
Aristotela, silogizme učečega; toda čital bodeš pisatelja, resnico
učečega, resnico večno, resnico zdravo, resnico zmagljivo, res¬
nico tvojemu srcu ljubo in drago, resnico vodiljo v rajsko radost,
v večno življenje.

Pavlova pisava ima toliko moči v sebi, da je nemožno,
da bi se bralec Pavlovih listov ne čutil vzbujenega, plamtečega,
vznesenega. Sam sv. Avguštin, glasoviti učitelj klasične zgovor¬
nosti v Kartagini, v Rimu in v Milanu, študiral je marljivo
liste Pavlove, predno je še bil krščen od sv. Ambroža, škofa
čednosti. Povedati ni lehko z besedo, kako mogočno so vplivali
ti spisi na učenega pagana, ki je vestno preučil klasike latinske
in grške: Virgilija, Cicerona, Horacija, Platona, Aristotela,
Demostena. Pa šele ko je dobil v roke dela Pavlova, začelo

') De Sacerdotio lil). IV. C. 7.

75

mu je svitati, jelo se mu je daniti. Stresal ga je strah in obšla
ga je groza, ko je našel svojo osebo le prenatenko popisano v
teli listih. Žarke besede trinajstega verza v trinajstem poglavju
lista do Rimljanov zbodle so nevernika v globini srca, ko njih
je bral v vrtu ležeč pod figovim drevesom, tako silno, da ni
bral dalje, a duh jegov je bil spremenjen in Avguštin spreo¬
brnem Prebravši Pavlov opomin: „Bratje! ura je udarila, da
se iz spanja zbudimo. Noe je minola in dan se je približal.
Vrzimo torej od sebe dela teme in oblecimo se v orožje svet¬
lobe. Kakor po dnevu hodimo spodobno, ne pa v požrešnosti
in pijančevanjih, ne v nesramnosti in pohotnosti, ne v prepiru
in zavisti, marveč oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne de¬
lajte si skrbi za meso v poželenju 1 ' (Rimlj. 13, 12—14), pre-
čitavši, pravim, ta resnobni opomin apostolov,* ni bral dalje in
tudi ni bilo treba; zakaj na koncu teh besed razlila se je na-
glorna, kakor luč, resnica v jegovo srce in stara tema dvoma
je zginila, kakor sam piše. Vstal je nevernik ves predrugačen
in je nemudoma poprosil sv. Ambroža, da ga milostno sprejme
v družbo, ki se more ponašati s tako sijajnim, nad vso hvalo
in slavo vzvišenim značajem, to je s svetim Pavlom. To
svojo prečudežno, tako podučno spremembo pripoveda zanimivo
sv. Avguštin v osmi knjigi vsebine in poduka polnih izpovedi
svojih. In tako je resnica! Ko bi Pavlovi listi ne bili dosegli
ničesar drugega, kakor da se je po njih spreobrnil bistroumni
Avguštin, po duhu in po zmožnostih svojih podoben Pavlu, bilo
bi njim pač že dovolj slave. Zakaj sv. Avguštin je, da tako
rečem, nekako drugi Pavel katoliške cerkve, ki je nepopisno
veliko storil za razvoj krščanstva, da ostane za vse večne čase
luč in steber theologije.

Največi veleumi so slastno prebirali in marljivo študirali
pisma Pavlova, vendar popolnoma umeti njih niso mogli zbog
preglobokih misli. Veleznani modroslovec angleški Locke piše,
da je Pavlove liste sicer tako pazno preučeval kakor vse ostale
svetopisemske knjige, ali uveril se je, da njih nikakor ni razumel,
eas minime intellexi. In res! kdo hi smel drzno trditi, da umeje
sv. Pavla, ko je še prvak apostolov sv. Peter v svojem drugem
listu priznal modrost Pavlovo, s katero je pisal liste svoje, a je

76

tudi pristavil, da so težko razumljivi, zato nje nekateri tolmačijo
krivo in pogrešno. „Sicut ct carissimus frater noster Paulus,
secundum datam šibi sapientiam seripsit vobis, sicut et in
omnibus epistolis, loquens in eis de his, in quibus sunt quaedam
difficilia intellectu, quae indoeti et instabiles depravant. Zato
ljubljeni! trudite se, da bodete brez madeža in brez hibe naj¬
deni v miru pred njim; in potrpežljivost Gospoda našega imejte
za blaginjo, kakor vam je tudi ljubljeni brat naš Pavel pisal
po dani mu modrosti; kakor tudi govoreč o tem v vseli listih, v
katerih je nekatero težko razumljivo, kar nevedneži in omahljivci
zavijajo, kakor tudi ostala pisma v lastno pogubo“. (II. Petr.
3, 15— 16). Tudi apostol Jakob je hotel v svojem listu zabraniti,
da ne bi kdo krivo razlagal Pavlovega lista do Hebrejcev
glede na opravičevanje in nebi iz tega izvirala zloraba krščan¬
skega življenja. ')

Blagi Fenelon, duhoviti pisatelj vsemu učenemu svetu znane
knjige ^Dogodki Telamakovi“, listkal je noč in dan po knjigi
Pavlovi in to z najslajšim veseljem. In še neposredno pred svojo
smrtjo dal si je glasno prebrati četrto in peto poglavje drugega
lista do Korinčanov. Kako primerno je bilo pač to početje,
umeje vsakdo, ki pozna življenje Fenelonovo. Naj dragocenejše
homilije Janeza Zlatousta so nedvomno tiste, v katerih je raz¬
lagal vernemu ljudstvu liste Pavlove. Pa kaj čuda temu? Saj
je bilo branje pisem Pavlovih veleslavnemu govorniku najljubše
in najprijetnejše vedrilo. Ker je noč in dan prebiral Pavla,
postal je toliki pridigar, pravi eklezijastes nove zaveze. Modrost
Pavlova v jegovih pismih je bila Krizostomu veča od katerega
koli čudeža. Kajti čudeže zamorejo trdovratni neverniki tajiti,
ne pa modrosti Pavlove, ki nikakor ne more biti plod jegovega
človeškega modrovanja, nego zajel jo je iz razodetja božjega.
Te prekrasne homilije hvalil je nemalo že Izidor Peluzijota. Njih
vrednost ocenil je kratko pa točno, ko je rekel: „Jaz mislim,
ko bi se bil Pavel razložil sam v atiškem jeziku, raztolmačil ne
bil bi se drugače, kakor je to storil vse slave vredni Krizostom.
Tako lepa in dobro zadeta je njegova razlaga v mislih, vglaje-

') Prim. Dr. Schanz, Jacobus und Paulus. (Tiibinger Theolog. Quartal-
schrift I. Ileft, 1880).

77

nosti in točnosti izrazov.“ Skoro v vseli omikanih jezikih naha¬
jajo se prestave teli divotnih homilij. Nemški prevod so oskrbeli
Arnoldi, Lorenzi in Weber v Trijeru leta 1831 v 9 knjigah.
Upajmo, da nam tudi na slovenski prevod ne bode treba več
dolgo čakati! Tako delo bi bilo za naše slovstvo blagodejen
kvas, ki bi naše duševno življenje povzdignil nad ono plitvost
in puščobo, v katero se je jelo pogrezati po vplivu pogubnega
materijalizma in pesimizma, katerega so začeli nekoji pisatelji
iz tujih slovstev presajati v našo književnost. Ako izgine iz
književnosti slovenske okrepljajoČi duh krščanske vere, izginile
bodo tudi one krščanske kreposti, brez katerih nobeden narod
veselo ovesti ne more. Zato nikarte pozabiti besed Slomšekovih,
ki previdno svarijo: Rojaki! Sveta vera nam bodi luč, materna
beseda pa ključ do narodne sreče, časne in večne. — Med tem
pa je slavni Krizostom poleg imenovanih homilij še drugih sedem
napisal v proslavljenje Pavlovo: septem homiliae de laudibus
Pauli. Ti govori presegajo vse, kar se povedati da na čast in
v slavo apostolu narodov in učitelju sveta. V teh homilijah je
Janez Zlatih ust dosegel vrhe cerkvene zgovornosti, to pa
zato, ker je pridno hodil v visoko šolo Pavla Tarzana. Krizo¬
stom je najslavnejši učenec in naslednik Pavlov. V njem je
Pavel znovič vstal in je pridigoval narodom nauk Jezusov. x )
Primeren kraj se mi dozdeva, da omenim še to. Sv. Dominik,
ustanovitelj reda pridigarjev, je zapovedal svojim sinovom, domi¬
nikancem, naj pred vsem prebirajo liste Pavlove. Na pot njim
je dajal navadno biblijo, ali pa le samo pisma Pavlova. In od
tod je prihajal ogenj pri oznanjevanju besede božje. Sv.. Dominik
je znal na pamet vse liste Pavlove. Jcdnako je Pavla ljubil
angel šole, sv. Tomaž Akvinski, o katerem gre glas, da je pri
učenju in pisanju na strani stoječa imel sv. Petra in sv. Pavla.

Tako so torej čislali najveljavnejši cerkveni možje sv.
Pavla in so pri njem iskali poduka in modrih svetov v zamo¬
tanih vprašanjih. Skoda, da je ta ljubezen do tega velikana

') Izvrstno je opisal Krizostoma kot posnemovalca sv. Pavla Leopold
Ackermann v svojem mično in dično zloženem delu: „I)ie Beredsamkeit des
ld. Joannes Chrysostomus. Wiirzburg, 1880. Str. 53. nsl.

78

na duhu že preveč ponehala dandanes. Pa ako prebiraš jegove
liste in morda le odlomke teli listov, moraš, hočeš nočeš, Pavla
rad imeti; še več, občudovati ga moraš in pa ljubiti prisrčno.
Pripomnim še, da stavljajo učeni bogoslovci glede na rhetoriko
na prvo mesto prvi in drugi list do Korinčanov. Za tem omen¬
jajo list do Rimljanov, do Galatov, do Hebrejcev. *)

Mislim, da je tu pripravno mesto še za nastopno opombo.
Apostolski vladika vrli Ketteler je primerno sodil skrb, previd¬
nost in gorečnost Pavlovo, ko je rekel: „Ako bi v naših časih
živel sv. Pavel, bil bi vrednik dobremu katoliškemu listu, v
katerem bi branil Kristusovo vero.“ * 2 ) Pavel je v resnici vedel
in znal, računiti z vsakim položajem, z vsemi razmerami, z vsako
dobo. In prav zato bil bi slavni Tarzan najboljši varih in za¬
ščitnik krščanskih časnikarjev. Saj je rekel sam, da je postal
vsem vse, da bi vse pridobil za Kristusa. Mar li ne? Pavel,
ki je vse počenjal in urnel vse, ki je bil povsodi in nikjer, ki
je jude karal in Rimljanom ni prizanašal, ki se je prepiral z
Grki in Galačani; Pavel, ki je pošiljal, da se vmekne rimskim
knjigotržkim postavam, zanesljive pismonoše na vse kraje in
konce sveta; on, ki je bil sam pisatelj v odličnem pomenu, ni
li, vprašam, takošen mož sijajen vzgled in mogočen branitelj
vseh pisateljev katoliških ? Medtem pa se hvala Bogu! že časti
kot duhovno - vrhovni poglavar vernih pisateljev v Franciji, v
Švici, v Italiji in Hispaniji. V Friburgu izhaja poseben časnik
pod napisom: Die Annalen des lil. Paulus. Kakor Pavel sme
in more tudi krščanski književnik naglašati v boju za resnico,
pravico in prostost: Verbum Dei non est alligatum. Beseda božja
ne da se vklepati, ona stopa prosta na dan.

') Primeri: Adam Reehenberg, De stylo Pauli epistolico. Lips. 1G97.
— Im. Hoffmanu, De stilo Pauli. Tub. 1757. — C. L. Bauer, Rhetorica
Paulina. Hal. 1782. 3 torni. — A. Tholuck, Das Studium der Paulinischen
Briefe. (Vermischte Schriften. Hamburg, 1839. II. Tlil. pag. 272—329.)

2 ) Ko bi pa' sv. apostol Janez živel v naših dneh, vredoval bi kat.
list, v katerem bi proslavljal Jezusovo ljubezen.

79

§ 14. Sv. Pavla trpljenje.

*

i miinniMu

ID

olgo sem se mudil pri Pavlu pisatelju in to s tem namenom,
da bi vzbudil pri svojih duhovskili bratili in delavcih v
vinogradu Gospodovem še veče veselje in veče zanimanje
za preučevanje listov Pavlovih. Ce sem dosegel to svojo namero,
vem, da sem nekaj za čast božjo storil, da sem svojim sobratom
koristil in da bodem torej enkrat ležje odgovor dajal Jezusu
Kristusu, najvišemu pastirju naših duš. Toda sedaj preidimo
k premišljevanju o trpljenju sv. Pavla apostola.

Življenje tega izrednega moža, ki je bil za tako velike
reči poklican in ki je dovršil toliko dobrega, življenje tega moža,
pravim, pa ni bilo življenje mirno in veselo in ugodno, bilo je
od dneva njegovega poklica pred Damaskom pa tjc do dneva
njegove silovite smrti ob Tiberi, življenje polno nadlog, težav in
križev, polno najbridkejšega trpljenja. Preživel je nedolžnež
skoro pet let v temnih ječali, a poleg tega je bil še večkrat
ujet, vklenen, pred sodnijo gnan in tožen krivično. Nekatero-
krat bil je od lastnih rojakov, nestrpljivih Židov, bičan do krvi
in vrhu tega še od paganov trpinčen različno. Kdo bi pač vedel
povedati, kolikokrat je bil prezaslužni mož tepen in šiban in
kaj je vse prebil in pretrpel žalega? Pa bolje hoče biti, da
prepustimo besedo njemu samemu. „V vsem nas stiskajo, ali
nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne omagujemo. Pre¬
ganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo.
Vsekdar rane Gospoda Jezusa na telesu s seboj nosimo, da
bi se tudi življenje Jezusovo na našem telesu pokazalo. Kajti
vedno se mi, živi, v smrt rzdajemo zavoljo Jezusa, “ (II. Kor.
4, 8: — 11). Ko je s temi stavki le površno opisal svojo bedo,
pojasnjuje malo pozneje natenje vse bridkosti svoje, pišoč: „Od
judov sem jih dobil petkrat po eno manj ko štirideset; trikrat
sem bil šiban, enkrat kamnjan; trikrat se je z menoj razbila
ladija in sem prebil noč in dan na globočini morja. Potoval sem
mnogikrat, bil sem v nevarnostih na vodah, v nevarnostih pred
razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pagani,

80

v nevarnosti v puščavi, v nevarnosti na morju, v nevarnosti
med krivimi brati. V trudu in težavah, dostikrat brez spanja,
v lakoti in žeji, velikrat v postu, mrazu in v goloti. K temu,
kar trpim od zvunaj, prihaja še vsakdanja opaznost, skrb za
vse cerkve; kajti kdo oslabi, da bi tudi jaz ne oslabel? Kdo
se pohujšuje, da bi tudi mene ne skelelo? In če je potrebno,
hvaliti sc, bodem se hvalil s svojo slabostjo. Bog in Oče
Gospoda našega Jezusa Kristusa, kateri naj bode slavljen na
veke, ve in zna, da ne lažem. V Damasku je ukazal namestnik
kralja Areta stražiti mesto Damascensko, ker me je hotel vjeti.
In skozi okno v košari so me nizdol po zidu spustili in pobegnil
sem iz njihovih rok.“ (II. Kor. 11, 24 — 33).

To bi bila le samo ena stran od Pavla samega sestav¬
ljenega zapisnika njegovih notranjih in vunanjih težav, katere
niso pretirane, marveč so nekatere še izpuščene, kakor pripažujc
Krizostom: plura praetermissa quam enumerata. Bil je torej
blagi dobrotnik človeštva edenkrat kamnjan do smrti, drugi¬
krat se je nahajal v smrtni nevarnosti na morju, da je moral
vsled hudega viharja, ki je duval ladjo, trinajst dni in noči
tavati po penečem, razburkanem morju. Prenašal je žejo in
glad, zimo in vročino, moral si je s svojo roko služiti vsakdanji
kruh.' Od lastnih bratov Židov je bil preganjan, zalezovan in
skoro v vseh mestih, kamor je došel ali se pripeljal, skušali so
mu škodovati na kakoršenkoli način. Stregli so mu neprenehoma
po življenju. Ko se je leta 58 o binkoštih z dolgega potovanja
vrnil v ljubljeni mu Jeruzalem, zgrabili so ga Jeruzalemski
rojaki nemudoma v templu, ter so ga zavlekli na ulice, kjer
bi ga bili hipoma umorili, da ga ni krutim pestem divje dru-
halji izvil poveljnik rimske posadke na trdnjavi Antoniji. In
ko je modri junak z dovoljenjem rimskega stotnika razjarjeno
množico nagovoril raz stopnice omenjenega gradu v domačem,
hebrejskem jeziku, potihnila je sicer za trenotek rabuka in po¬
legla se je nevihta; ali ko se je pričel Pavel zagovarjati in
pogumno opravičevati, zagromel je med krepkim zagovorom
kakor iz enega grla strašen vik in krik: proč s takim človekom
iz sveta, ne spodobi se, da še dalje živi — levaverunt vocem
suam dicentes: tolle de terra liuiusmodi; non enim fas est, eum

81

vi vere. In med vpitjem so besni Židovi bičali cestni prali v
zrak in so si trgali obleko raz život. (Djanj. apost. 22, 22. 23).
Kaj čuda, da je v takem položaju življenje ogrenilo blagemu
apostolu, kakor to priznava sam, rekoč: „Nečcmo, da ne bi
vedeli vi, bratje, za stisko našo, katera se je dogodila v Aziji,
ki nas je črez moč preobtežila tako, da smo celo nad življenjem
obupali. Non enim volumus ignorarc vos, fratros, de tribulatione
nostra, quae faeta est in Asia, quoniam supra modum gravati
sumus supra virtutem, ita ut taederet nos etiam vivere.“ (II.
Kor. I, 8).

In kakor od strani svojili sodeželanov, trpel je pre-
blagi blagovestnik mnogo in mnogo celo od kristjanov, ki so
hoteli najbolj cvetoče cerkve, od njega vtemeljene, premotiti,
razrušiti, k odpadu pripraviti. Ali pri vseli teli nezgodah in
stiskali, pri vseli teli skrbeli in pri vsem tem trudu ni zgubil
naš mož pogumnosti, srčnosti, nevstrašljivosti. Zmagonosno
je vskliknil: v vsem smo preganjani, toda nismo bojazljivi;
smo v zadregah, a nismo brez poguma; smo trpinčeni, pa ne
zapuščeni; potrti, pa ne zgubljeni (II. Kor. 4, 8. 9) — quasi
morientes et eece vivimus — kakor mrtvi in glej, mi živimo.
(II. Kor. 6, 9). In Rimljanom je pisal: „Kdo nas bode ločil
od ljubezni do Kristusa? Žalost ali progoni, sila ali glad, nagota
ali nevarnost ali meč? V vsem tem se proslavljamo po Tistem,
ki nas je ljubil“. (Rirnlj. 8, 35. 37). Nobene tudi najhujše in
največe nevarnosti ni se vstrašilo srce Pavlovo. Ljubezen do
nasprotnikov je rastla v tej meri, v kateri je rastlo sovraštvo
in je rastel srd preganjalcev. Bila je jednaka plamenu, kateri,
od burje pretepali, le tem više vzdiga in spenja svoje jezike.
(Hom. 7. de laudibus Pauli). Šel je vsem tudi smrtnim nevar¬
nostim mirno in kakor že zmage gotov nasproti, vselej in povsodi
pripravljen, ne le vklenen biti, marveč tudi vmreti za resnico in
pa za pravico, za presveto in presladko ime Jezusovo. In ta
misel bodi prebod k nastopni točki.


6

§ 15. Sv. Pavla, nevstrašljivost.

; i JUJIUUUJ

B

oječ pač Pavel nikoli ni bil; šele takrat ko je premagal
'jj?.''nevarnost, polastil se gaje morebiti strah. Plašljivei so boječi
| ^ pred nevarnostjo, strasljivci v nevarnosti in pogumneži po
nevarnosti. Pavel je sicer imel navado, da je svaril pred nevar¬
nostjo; ali ko je nastopila nevarnost, pogledal jej je resno in
brez stralm v obraz in je postopal, kakor da je ni. Temu je
priča junaško obnašanje apostola Pavla pri barkolomu v jadran¬
skem morju. „ Ko se pa ni sobice ni zvezde niso pokazale več
dni in ni majhna burja pritiskala, izginilo je že vsako upanje,
da bi se oteli. In ko že dolgo časa niso nič jedli, tedaj stopi
Pavel v njih sredo in reče: Imeli bi bili o možje! mene po¬

slušati in ne odriniti od Krete, in obvarovati so te nevoljc in izgube.
A sedaj vas opominjam, da ste srčni; kajti nobeno življenje od
vas se ne bode izgubilo, razvun edino le ladija. Prikazal se
mi je namreč to noč angelj Boga, čegar sem in komur služim,
govoreč: Ne boj se Pavel! pred cesarjem imaš stati in glej,
podaril ti je Bog vse, ki se peljejo s teboj. Zato bodite srčni
možje! ker verujem Bogu, da se zgodi tako, kakor mi je bilo
rečeno. ... In ko se je že danilo, prosil jo Pavel vse, da naj
vzemo jedi, govoreč: Štirinajsti dan je danes, od kar čakate

in živite brez jedi, ne zavživsi ničesar. Zato vas prosim, da
vzemite jedi; kajti to je za vaše zdravje; ker nikomur od vas
ne bode las z glave padel. In ko je to rekel, vzel je kruh in
zahvalil je Boga pred vsemi, in prelomivši, začel je jesti.
Tedaj so vsi srčnejši postali in vzeli so tudi oni jedi. Bilo nas
je pa vseh duš na ladiji 276. In ko so se nasitili jedi, olaj¬
šali so ladijo, izmetavši žito v morje. Ko se je pa zdanilo,
niso poznali dežele; zagledajo pa neki zaliv, ki je imel breg,
na katerega so mislili izvleči ladijo, ko bi mogli. In ko so bili
sidra vzdignili, prepustili so ladijo morju, odvezavši ob enem
vrvi krmil; in razpeli so prednje jadro po vetru in vozili so sc
proti bregu. Ko so pa naleteli na kraj, ki je imel na obeh
straneh morje, zadeli so z ladijo ob pečevje; in prednji konec

83

se je nasadil in je trdno obtičal, a krmilo se je razbilo od sile
valovja. Vojaki pa so se dogovorili, da bodo jetnike pomorili,
da ne bi kateri izplaval in pobegnil. Stotnik pa, hoteč Pavla
ohraniti, prepove njih naklep ter ukaže, naj tisti, kateri znajo
plavati, najpoprej izskočijo in izidejo na suho, drugi pa na
deskah in nekateri na kosovih od ladije. In tako se je zgodilo,
da so vsi prišli živi na suho“. (Djanj. apost. 27, 20 — 44).
Koga ne gane pri tem dogodku nevstrašljivo, skrbno, previdno
in ljubeznivo obnašanje velikodušnega Pavla? Pa idimo dalje.

Kadar je bilo treba, zagovarjal je plemeniti Tarzan svoje
podedovane pravice pogumno brez boječnosti pred vsem svetom.
Opustil ni nikoli, da se opre na svoje osebno pravo, kjerkoli
in kadarkoli se mu je to dozdevalo primerno in koristno. (Djanj.
apost. 16, 37). Kaj? meni nič tebi nič naju hočejo izpustiti,
potem ko so naju, dva rimska državljana, poprej pretepli.
Javno in brez sodbe bičali so naju in vrgli v tamnico; ali sedaj
naju odpravljajo skrivši in natihoma, sedaj ko so že storili to,
kar ostro prepoveduje lex Porcia in Scmpronia, namreč sibanje
rimskega državljana, kakor pravi Ciceron: Faeinus est, vinciri
civem Romanum; scelus, verberari; prope parieidinm, necari;
quid in crucem tolli ? (De suppl. c. 66). In na drugem mestu
pravi: Porcia lex virgas ab omnium civinm Romanorum corpore
amovit. Porcia Iex libertatem civinm lictori eripuit. (Pro Rabir.
perduell. c. IV.). Sedaj torej, ko so že protipostavno ravnali,
naju hočejo mirno odpraviti. Ne tako, marveč oni morajo sami
priti in naju očitno posloviti. Ko so služabniki ta Pavlov odločni
ugovor sporočili oblastnikom, trepetali so ti strahu, zaslišavši,
da sta jetnika rimska državljana. In zato so nagloma došli,
so prosili za odpuščenje, so obadva do mestnih vrat spremili in
še lepo naprosili, da naj mirno zapustita mesto. (Djanj. apost.
16, 23—40). Zares možko postopanje. Vigilantibus iura. ■)

In zopet o drugi priložnosti jo naznanil sv. Pavel svoj
priziv na rimskega cesarja, ko je sprevidel dobro, da bi ga
bili drugače nedvomno Židovi obsodili na smrt, da bi ga bili na

’) Prim. J. Srn. Ktryk, De inria prudentia Pauli apostoli. Jeiiae,
1730. 4 ed. Der Apostol Paulus als Politi ker. (Dor Klerus mul die
\Vahlen. Wien, 1885. Pag. 13 — 19).

6 *

84

kosce raztrgali, če ga le dobe v svoje pesti. Semkaj spada tudi
odločno vedenje opreznega Pavla, ko je bil v Jeruzalemskem
tempiu nenadoma vjet, v grad Antonijev odpeljan in tamkaj bičan
na povelje tisočnika, kateri bi bil rad zvedel, za kak osno kri¬
vico vpijejo meščani nad njim. „Ivo so ga pa z jermeni priteg¬
nili, reče Pavel stotniku, ki je stal tam: smete li človeka
Rimljana in neobsojcnega bičati? Ko pa stotnik to sliši, pri¬
stopi in sporoči tisočniku, rekši: Glej! kaj bodeš storil ? Ta

človek je Rimljan. Pristopivši pa tisočnik vpraša Pavla: Povej,
če si ti Rimljan? On pa odvrne, da. In tisočnik odgovori: jaz
sem za veliko denarja pridobil to državljanstvo. A Pavel od¬
vrne: jaz sem šepa tako rodil. In tedaj so precej odstopili od
njega, ki so ga imeli pretepati; a tudi jezernik se je bal, ko
je zvedel, da je Rimljan in da ga je bil vendarle dal zvezati".
(Djanj. apost. 22, 25—29). In ne dolgo za tem dogodkom kako
odločno je zavrnil nepostavno postopanje velikega duliovna
Ananije, ki je pred velikim zborom ukazal stražnikom, da naj
Pavla udarijo po ustih. „Udaril te bode Bog, stena pobeljena!
Ti tu sediš, da bi me sodil po postavi, pa me zoper postavo
veliš biti". (Djanj. apost. 23, 2. 3).

Bojazljiv ali boječ torej Pavel ni bil, a se tudi predrzno
ni zanašal na svoje moči. Mislil nikoli ni, da je treba prav
njega, da se razširja in množi sveta vera. Takisto pa mislijo
mnogoteri možje sedanjega časa, da je neizogibna potreba,
da so oni v cerkvi. Pa kdor si kaj takega domišljaj e, moti se
prav hudo. Pavla je trebalo gotovo, a bil je dve leti zaprt v
Cezareji in dve leti v Rimu, ko bi bil medtem lehko že sto in
stotisoč paganov spreobrnil. In umorjen je bil v najhujših časih,
ko se je kruti Neron zaklel, da bode vničil in pogazil krščansko
vero, da bode izbrisal iz človeškega spomina ime Jezusa Kri¬
stusa. Navadnega strahu in trepeta ni poznal Pavel. Cesar pa
so je močno bal, bilo je edino to, da ne bi pogubil duše svoje.
In res! kaj bi mu bilo pomagalo, ko bi bil vse duše vzveličal, če
bi pa bil svojo v pekel pahnil? In zato ne najdeš lehko v celem
svetem pismu resnejših besed, kakor so besede: ne forte, quum
aliis praedicaverim, ipse reprobus efficiar. (I. Kor. 9, 27). Ta
otožni vzdih in vsklik je dostavil apostol, ko je govoril o zata-

85

jevanju samega sebe. Toda kaj ? če je trepetal Pavel, ta mo¬
gočna cedra na visokem Libanonu, kako naj mirno stoji
trstika, slaboten grešnik, tam doli v viharni in nevarni nižavi!

>S kakim pogumom je pač moral nastopiti ta božji bojevnik
svojo prvo misijonsko pot leta 45. Šel je iz Antijoliije črez
Seleveijo na otok Ciperski, kjer je obiskal mesti Salami no in
Pafos. In tukaj seje sešel s prokonzulom, deželnim namestnikom
Sergijem Pavlom, kateremu je brez vsega odlaganja oznanjeval
besedo božjo. In Pavel ves vnet in goreč in navdušen za svojo
sveto reč, kaj je storil? Raztogotil se je in prav močno se je
razsrdil. Zgrabila ga jo sveta nevolja. Tu je stal on, tam Sergij
Pavel in na sredi Klima, zviti vražar. Sedaj si ga ogleda Pavel
od glave do nog in od nog do glave — intuens eum, pravi
sv. pismo. Kako je pač moral zapeljivec trepetati pred poslancem
božjim, ko ga je ta gledal in šele ko ga je z očmi prebodel,
ko mu je tje doli v sovražno srce pogledal, rekoč: „0
polni vsake zvijače in vsake hudobije, sin hudičev, sovražnik
vsake pravice! ali ne bodeš nehal prevračati potov Gospo¬
dovih? In sedaj glej! roka Gospodova je zoper tebe in slep
bodeš in videl ne bodeš solnca do časa“. (Djanj. apost. 13,
10.11). Ti miruješ mili mi čitatelj ! in strmiš nad tem kletve
in kazni polnim stavkom. Le strmi, tukaj je gromela božja jeza
iz ust sv. apostola Pavla, in Bog bode udaril, ne, da bi greš¬
nika pogubil, marveč da ga reši. In v tistem trenotku, ko je
izrekel apostol to strašno kletev, pal je na Klimo mrak in pala.
je tema in mož je bil slep; mutast pa je najbrž že poprej
postal, ko ga je meril Pavel z ostrim okom svojim. In tako je
Pavel svoje zlovoljne nasprotnike zasledoval po vseh kotih,
kamorkoli so se poskrili; spodil jih jez dvoreznim mečem svoje
besede iz zakotja.

Rabil pa je Pavel v vseh bojih le eno edino orožje: križ.
Križ mu je bil popolno orožje in ves zaklad, druga ni imel, ni
hotel imeti. V križu mu je vse: modrost, učenost, previdnost,
krepost in srčnost in samozavest. On ne oznanja in ne kaže
strmečim poslušalcem druga, kakor le sveti križ. In vspeh?
Vse pada na kolena, sinagoga je splašena, maliki so zdrobljeni,
filozofija molči osramočena, pagani molijo pravega Boga. In taj-

86

nostna moč prapora, ki nosi v svoji sredi križ in krono, ta je
dosegla vse te čudovite premembe. Zato sv. Avguštin pravi
pravo, da je krščanstvo premagalo paganski svet z lesom in
ne z železom.


g 16. Sv. Pavla čudeži.


tt?

Vi življenju Pavlovem je vse zelo čudovito. Najčudovitejši
^ so pa čudeži, katere je slavni apostol doprinašal v obilnem
s  številu na raznih krajih. Dolgoletni spremljevalec Pavlov,
sv. Lukež je z lastnim okom gledal te prečudne reči in govori
o njih splošno, pišoč: „In čudeže ne male je delal Bog po
rokah Pavlovih, tako da so na holenike pokladali potne prte
od njegovega života in opasnikc, in popuščale so njih bolezni
in hudobni duhovi so izhajali iz njih". (Djanj. apost. 19, 11,
12). Čudno je dalje, da se je Pavel odlikoval z darovi mnogo¬
terih jezikov, katere je potreboval pri oznanjevanju sv. cvan-
gelja po Siriji, Maliaziji, Macedoniji, v Peloponezu, v Iliriji,
Italiji in Hispaniji. Da je l)il polyglot, spričuje sam, ko pri¬
srčno zahvaljuje Boga za veliko dobroto, rekoč: ^Zahvaljujem
se svojemu Bogu, da bolje od vseh vas jezike govorim". (L
Kor. 14, 18).

Največo milost pa mu je Jezus Kristus razodeval nedvomno
s tem, da se mu je večkrat prikazal in da ga je nekako osobno
tolažil, budil in krepil. Tako ga je Gospod obiskal v Korintu
po noči in mu je rekel: „Nc boj se, temveč govori in ne molči.
Zakaj jaz sem s teboj in nihče te ne bode napadel, da bi ti
storil kaj; ker veliko ljudstva imam v tem mestu". (Djanj.
apost. 18, 9. 10). V Jeruzalemu je vsem nevarnostim srečno
všel, ker ga je Jezus sam podpiral, svaril in vodil. „Zgodilo se
pa je, pripoveduje sam, ko sem se bil vrnil v Jeruzalem in sem
v templu molil, da sem se zamaknil. In videl sem Gospoda in
rekel mi je: Pohiti ter izidi nagloma iz Jeruzalema, ker ne bodo

87

sprejeli tvojega pričevanja o meni. In jaz sem rekel: Gospod!
ti vedo, da sem jaz zapiral in po sinagogah topel tiste, kateri so
verovali v tebe, in ko se je prelivala kri Štefana, pričevalca
tvojega, stal sem tudi jaz zraven in privolil sem v smrt jegovo
in varoval sem oblačila tistih, kateri so ga pobijali. In reče
mi: Pojdi, kajti jaz te bodem daleč poslal med pagane. 11  (Djanj.
apost. 22, 17—20. I« ko je bil apostol vjet v gradu Antoni-
jevein v Jeruzalemu, obiskal ga je vnovič Vzveličar, ali kakor
pravi Lukež, pristopil je Gospod k njemu in ga je tolažil, rekoč:
„Ne boj se Pavel! zakaj kakor si v Jeruzalemu pričal za me,
tako moraš pričati tudi v Kirnu 11 . (Djanj. apost. 23, 11). In ko
je na jadranskem morju pretil ladij i, na kateri se je Pavel
peljal v Italijo, polom, tolažil je sopotnike s pogledom na po¬
nočno prikazen angelja božjega, to je, Gospoda samega, kakor
se je pač tudi v stari zavezi zvala druga oseba presvete Trojice,
angelj Jehove. „A sedaj vas opominjam, da ste dobrega duha,
zakaj nobeno življenje od vas ne bode se izgubilo, izvun ladije.
Prikazal se mi je namreč to noč angelj Boga, čegar sem in komur
služim, govoreč: ne boj se Pavel! pred cesarjem imaš stati in
glej! podaril ti je Bog vse, ki se peljejo s teboj. Zato bodite
srčni, možje! verujem namreč Bogu, da se bode zgodilo tako,
kakor mi je bilo rečeno 11 . (Djanj. apost. 27, 22—25).

Po vrhu vsega tega premilostnega občevanja z Gospodom
prejel je še mnogo razodetij in raznih prikazni, o katerih je
popolnoma molčal. Korinčanom piše: „Prišel bodem na prikazni
in razodetja Gospodova 11 , in zatem govori o svojem zamaknenju
v tretje nebo in na koncu pravi: „Ko bi se hotel pohvaliti, ne
bil bi nespameten, ker bi le resnico govoril; vendar se tega
varujem, da ne bi kdo mislil o meni več, kakor vidi v meni,
ali kar sliši o meni. In da bi se v obilnosti razodetij
ne prevzeto val, dal se mi je trn v meso, angelj satana, da me
bije za uho, da se ne prevzamem. 11  (II. Kor. 12, 1. 6. 7). Da
je bival v njem duh proroštva, ni, da bi še posebič naglasa! to,
ali spodobi se, da povdarjam Pavlove največe čudeže. In med
te štejem jegovo moč, obujati mrtve k življenju. Na potu iz
Evrope v Azijo prispel je apostol s svojimi tovariši v Trojado,
kjer so je mudil sedem dni. In podaljšal je nekega večera

88

svoj govor do polnoči. „Bilo pa je dosti svctilnic, poroča Lukež,
v zgornji sobi, kjer smo bili zbrani. In sedel je neki mladenič
po imenu Evtili na oknu, premagan od trdega spanja. In ko
je Pavel dolgo govoril, omahnil je mladenič v spanju in je pal
s tretjega nadstropja dol in vzdignili so ga mrtvega. Pavel pa
ide vun in se sklone k njemu, ga objame ter reče: Umirite se,
zakaj duša njegova je v njem. In odšel je nazaj gori in je
prelomil kruli, ga okusil in potem je govoril mnogo noter do
jutra in tako je izšel. A mladeniča so bili pripeljali živega; in
vtolažili so se ne malo.“ (Djanj. apost. 20, 8—12). Ni dvomiti,
da Pavel na slične čudeže misli, ko pravi Korinčanom: „Zna-
menja apostolstva mojega so se storila med vami v vsakem po¬
trpljenju, v znamenjih, čudežih in v močeh.“ (II. Kor. 12, 12).

Pa kdo se z Likaonei vred ne čudi čudežu, ki gaje Pavel
storil v Listri? „In sedel je v Listri mož, bolan na nogah, hrom
iz telesa matere svoje, kateri ni sprehodil nikdar. Ta je po¬
slušal Pavla, ko je govoril. In on pogleda na-nj in videč, češ, da.
ima vero, da hode ozdravil, reče z mirnim glasom : stopi na noge
svoje po koncu! In skočil je na noge ter hodil. Ljudstvo pa,
ko je videlo, kar je storil Pavel, povzdigne glas svoj in kliče
likaonski: bogova sta v človeški podobi došla k nam. In imeno¬
vali so Barnabo Jova in Pavla Merkurija, ker je bil on načelnik
besede. Duhoven pa -lovov, ki je bil pred mestom, pripelje
juncev in prinese vencev pred vrata, in hotel je njima z ljud¬
stvom darovati. Ko sta apostola to slišala, raztrgala sla oblačila
svoja in skočila sta med ljudstvo.... in s težavo sta vstavila
ljudstvo, da njima ni darovalo.“ (Djanj. apost. 14, 7 -Dl. 17).
Naj omenim, da so Bistričani imeli Pavla za boga Merkurija,
da so ga pa kmalu za tem skoro do smrti kanmjali mutabilc
vulgus! A da hitimo dalje, koliko prečudnih dogodkov pove
sv. Lukež le v prvih 10 vrsticah 28. poglavja Djanja apostol¬
skega? Naj ima besedo Lukež sam, ki zna tako mično,
ki ume tako kratko in krepko pisati. „Prebivalci na otoku
Meliti pa so nam skazovali ne malo ljudoljubnost. Kajti naložili
so grmado zavoljo deža, ki je šel, in zavoljo mraza, in sprejeli
so nas vse. Ko je pa Pavel zgrabil kup boste in jo dal na
ogenj, izleze gad vsled vročine in se mu obesi na roko. Ko so pa

89

videli seljaki, da mu zver visi od roke, govorili so med seboj :
ta človek jc gotovo ubijalec, katerega četudi otetega iz morja
uc pušča živeti pravica maščevalka. On pa otrese zver ua ogenj
in nič hudega se mu ni prigodilo. Oni so pa čakali, da bode
otekel ter li krati pal in umrl. Ko so pa dolgo čakali in videli,
da se mu ničesa hudega ne pripeti, preverili so se in pravili,
da je bog. Okoli tega kraja pa so bile pristave poglavarja
otoka po imenu Publija, kateri nas je sprejel in tri dni prijazno
gostil. Namerilo se je pa ravno, da je oče Publijev od mrz¬
lice in griže bolan ležal. K temu vnide Pavel in moleč položi
na-nj roke in ozdravil ga je. In ko se je to zgodilo, dohajali
so tudi drugi, ki so imeli bolezni na otoku in ozdravljali so se;
nekateri so. nas tudi z veliko častjo odlikovali, in ko smo od¬
hajali, so naložili, kar je bilo potrebno/ (Djanj. apost. 28,
1 — 10). Kakor Listričani čudili so se tudi Melitenci junaku
Pavlu in so ga imeli za više bitje, za boga. On pa je pohlevno
odklonil vsako čast in je gostoljubnost Publiju in ljudoljubnost
Melitevcem povrnil in poplačal s tem, da je prvemu ljubega
očeta, drugim pa mnogo bolnikov ozdravil. Pa kakor je Pavel
mrtve oživljal in bolnike ozdravljal, mogel je tudi zdrave z
boleznimi kaznovati, kakor je na otoku Ciperskem vražnika
Plimo oslepil telesno, da bi ta zvijačnež ne oslepil duševno
Sergija Pavla.

Toda bodi dovolj govora o čudežih, ki njih je storil Pavel.
Mnogo se jih jo dogodilo, dokler je živel, a še obilo več se jih
je pozneje dogodilo na krajih, katere je on bil posvetil s svojo
pričujočnostjo. In kdo naj bi povedal, koliko čudežev se je do
danes prigodilo vsled mogočne priprošnje mogočnega apostola!


90

§ 17. Sv. Pavla ponižnost.

: v

SC

udežnc reči je Pavel doprinašal, ali pri tem jc z nevpog-
ip® ljivim pogumom združeval kakor ljubezen matere tako
ponižnost device. Velik je bil sicer naš slavljenec v vsem,
kar je storil in kar jc pretrpel, in ga ni človeka, ki ne bi
glasno priznaval zaslug Pavlovih, ki ne bi občudoval heroiških
dejanj jegovih. Glede na slavo in hvalo Pavlovo sta prijatelj
in neprijatelj zložna, oba glasujeta za proslavljenje Pavlovo,
.laz vsaj nisem nikdar in nikoli niti bral niti slišal, da sc kje
odreka Pavlu zaslužena hvala.

Vendar ta toli veliki in slaviti mož jc mislil o sebi prav
skromno, malovredno. Pil je velik, pa vedel ni, da je velik.
Pil je pač resnično ponižen, pa tudi tega ni vedel. Kdor ve, da
je ponižen, tega ponižnost jc goli napuh. Prava ponižnost je
ena najglasnejših potez kremenitega značaja Pavlovega. Iskal
ni nikoli lastne slave; iskal je samo le čast božjo. Gratia l)ei
sum id, quod sum, po milosti božji sem to, kar sem, piše tako
lepo, et gratia cius in me vacua non tiiit, in milost jcgova v
meni ni bila prazna, brezkoristna. (I. Kor. 15, 10). Kaj je
Pavel? prašal je Korinčanc in je tudi sam hitro odgovoril: ne
ta, ki sadi, jc kaj, niti ne tisti, ki zaliva; marveč le taisti, ki
daje rast, Bog. (I. Kor. 3, 4. 7). In kakor spričuje ta izrek,
tako dopričujejo tudi drugi stavki globoko skromnost Pavlovo.
On ne govori rad o sebi, in ako je že prisiljen od nasprotnikov
na primer od židovskih zopernikov, ki so nasprotovali njegovim
naukom, čutimo ročno iz jegovih ust, s kako notranjo nevoljo
in silo, s kakim notranjim zatajevanjem to počenja. Napol
ironično in napol nejevoljno vsklikne ob koncu takošne mu zelo
neljube razprave in neprijetne govorice: Factus sum insipiens,
postal sem nespameten, da o sebi tako govorim. »Sed vos me
coegistis, pa vi ste me prisilili, in mahoma dostavi: tamctsi nihil
sum, vendar nisem jaz nič. (II. Kor. 12, 11).

Kjer se hvali, nč delanega iz lastnega nagona, brez raz¬
loga, temveč primoran sc poda v boj, kateremu se ni mogel

9 ]

izogniti. V drugem Iistu do Korinčanov ponavlja sedemkrat, da
je nespamet, da je prava norost, samega sebe hvaliti; toda on
mora sedaj, ne sicer zavoljo svoje osobe, marveč zaradi dobrega,
zaradi svojih prijateljev sotrudnikov, mora, pravim, tako nespa¬
metno, narobe in ncmodro počenjati. (II. Kor. 11, 19—39; 12,
I II).  Pa kakor se loči beli dan od črne noči, takisto se loči
Pavlova pohvala samega sebe od napuha onih, ki vedno le o
sebi govoriti hote! Kjer se nad vso hvalo povišani apostol hvali,
ne navaja praznih, lepih misli o svojih vspehih, o svojih zaslu-
ženjih, sklicuje se samo le na dejanja, na dogodjaje, na učinke
in nasledke. Tu sem bil, to sem storil, trpel, skusil, prestal,
opravil, to sem dosegel in nič več in nič matije. Udarek na
udarek, dejanje na dejanje, skušnja na skušnjo, dogodek na
dogodek, to je ves oni celi, dolgi, krepki odlomek, jedrnata
obramba Pavlova. Naj opomnim, da je ta odstavek v drugem
listu do Korineanov (11, 18 nsl.) lep vzgled, kalo naj govornik
zbere vse sile in moči, da pojasni kako resnico prav krepko in
neoporečno svojim poslušalcem. Pavel se zmagonosno zagovarja
nasproti židovskim neprijateljem, povdarjajoč, da njim je v
nekih rečeh enak, a da je v drugih zadevah mnogo višji od
njih. Sv. Avguštin navaja ravno ta odlomek, da pokaže pred¬
nosti lepega govorniškega jezika: „Kaka modrostjo skrita v teh
besedah, pravi med ostalim sv. škof, to razvidi vsak, ki ima
odprte oči; in kaka zmagal na zgovornost kipi iz njih, to čuti
vsak, če je tudi v globokem spanju.“ (De doctrina clirist. lih.
IV. c, 7. nuni. 12).

Pavel sc nalašč pogosto spominja svojega poprejšnjega
življenja, ko je še preganjal cerkev, in to zato, da ponižuje
samega sebe. Imenoval je sebe prvega grešnika, primuin pecca-
torem; najnevrednejšega apostola, minimum apostolovimi; naj¬
manjšega vseh kristjanov, minimum omnium Sanctorum. Komu,
vprašam, se ne usmili ponižni mož, ko tako poniževalno piše o
sebi dragemu Timoteju: „Zahvalim onega, ki me krepča, Jezusa
Kristusa, Gospoda našega, ki me je za zvestega imel in postavil
v službo — mene, ki sem bil poprej preklinjalec in preganjalec
in silovitež, ali zadobil sem usmiljenje. “ (I. Tim. I, 12. 13).
Slično piše tudi Korinčanom: „In izmed vseh naj zadaj e kakor

92

kakemu prezgodaj rojenemu, prikazal se je Jezus tudi meni, ki
sem najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, imenovati se
apostola, ker sem preganjal cerkev božjo — quoniam persecutus
sum ecclesiam Dei. (I. Kor. 15, 8. 9).

Te črtice, dasi so površne, menda vendar dovolj jasno
dokazujejo pohlevnost in ponižnost Pavlovo, ki na novo potrjuje
staro resnico, da mora preko doline ponižnosti potovati, kdor
želi na goro popolnosti dospeti. Ker je Pavel poniževal sebe, bil
je od Boga poviševan, da pač malokdo na takošen način. Ako je
bilo kedaj kakemu človeku dovoljeno, na zemlji videti mimo¬
grede obličje božje, tako pripisuje sv. Tomaž Akvinski to milost
le svetemu Pavlu in pa Mozesu, opiraje se na II. Kor. 12, 4
in II. Moz. 33, 11. kakor tudi na sv. Avguština, Bazilija,
Ambroža in Anzeltna. O Mariji, deviški materi božji, trdijo slo¬
veči bogoslovci, da je to milost dosegla v trenotku spočetja
Božjega Simi.

--

§ 18. Sv. Pavla zdržljivost.

dor stoji vrlm visokega hriba, ta vidi vse to, kar spodaj
leži v znožju, prav majhno in nizko ter še marsičesa ne
zapazi, kakor da bi tega ne bilo. Slično je bil sv. Pavel
vzvišen nad vse posvetne reči, da so mu bile malovredne ali pa
popolnoma nične, kakor to sam trdi, ko pravi: Mi ne gledamo
na to, kar se vidi; marveč kar se ne vidi; zakaj kar se vidi,
je časno; kar se pa ne vidi, je večno". (II. Kor. 4, 18). Pavlov
duh je bil samo le za nebeške stvari vnet in zavzet, tako da
mu je vse pozemeljsko nekako zginilo izpred oči. „Naše živ¬
ljenje je v nebesih, od koder tudi Vzveličarja pričakujemo
Gospoda našega Jezusa Kristusa". (Filip. 3, 20).

Iz te ločitve od zemlje in iz tega vzvišenja do nehes je iz¬
virala Pavlova izredna zdržljivost v vseh rečeh, ki zamorejo
dušo in telo človeško vezati na ta svet. Oglejmo si pobliže to

93

Pavlovo apostolsko čednost v raznem oziru in našli jo bodemo
v najlepšem cvetu.

Sv. Pavel je živel v radovoljnem uboštvu in je kot apostol
sveta potoval vedno, ali je vendar sebi in svojim vsakdanji
kruh služil z delom svojih rok. Iz tega že razvidimo njegovo
zdržljivost v jedi in pijači. V tem oziru ni bilo za-nj poljub¬
nega izbiranja ali prijetne obilnosti, temveč jegov delež je bil
pogosti post: „Fui ... in labore et aerumna, in vigiliis multis,
in farne et siti, in ieiuniis multis, in frigore et nuditate", toži
neumorno delavni blagovestnik svojim Korinčanom. (II. Kor.
11, 27). Naš apostol ni jedel mesa niti ni pil vina, ker je na¬
pravil obljubo Nazarejcev, ki je zabranjevala to zauživanje. In
Pavel te obljube ni hotel prelomiti, marveč je zagotovil vernike,
da bi sc zdržal mesa, ko bi se le eden brat pohujšal. „Ce po-
hujša jed mojega brata, ne bodem jedel mesa na večno, da
svojega brata ne pohujšam“. (I. Kor. 8, 13). Judje niso mesa
s poganskega trga uživali, da bi tako ne okušali mesa, pre¬
povedanega po Mozesovi postavi. Bojazljivi židokristjani so se
tudi po tej šegi ravnali ter so se hudovali nad verniki, kateri
njih niso v tej zadevi hoteli posnemati. Pavel je posvaril take
kristjane, češ, da naj iz ljubezni do tako slabotnih bratov ne
jedo mesa, da odstranijo pohujšanje. Glede na to zadevo piše
Rimljanom: „Eden misli, da sme vse jesti; a kdor je slaboten,
da naj le sočivje je. Ta, ki je, naj ne zaničuje tistega, ki ne
je; in on, ki no je, naj ne sodi tistega, ki je. . . . Ako je za¬
voljo jedi žalosten tvoj brat, ne hodiš ti nič več v ljubezni. Ne
pogubljaj s svojo jedjo tistega, za katerega je Kristus vmrl. Naj
se ne preklinja vaše dobro. Kajti božje kraljestvo ni jed in
pijača, temveč pravica in mir in radost v svetem Duhu. Zarad
jedi ne razdiraj dela božjega. Vse je sicer čisto, ali hudo za
človeka, kateri je na spodtiko. Dobro je, mesa ne jesti in ne piti
vina, nad čemer bi se spodtikal tvoj brat ali pohujšal ali bi
oslabel. (Rimlj. 14, 2. 3. 15—17. 20. 21).

Iz doslej povedanega lehko sklepaš, kaj je bila apostolu
jed in pijača in kaj zakrivijo tisti, ki sc ne le samo ne zdržu-
jejo dovoljenega radi pohujšanja, marveč še prestopajo prepo¬
vedano ter so jeze, ako tudi drugi ne delajo tega. Sv. Pavel

94

je nadalje sam najvestnejše spolnjeval, kar je drugim svetoval
in priporočal. Bil jo sebi oster, mil pa drugim, kakor to spri
cilje nasvet, dan Timoteju : „Ne pij več vode, marveč vživaj

po malo vina radi želodca svojega in radi pogostih slabosti
svojih". (I. Tim. 5, 23). Neobhodno potrebna je zdržljivost
kristjanu, ki hoče čisto, sveto živeti, ki hoče doseči krščansko
popolnost. Kdor je zdržljiv in trezen, on lehko brzda vunanje
čute in notranje nagone svoje. A ko pa postane nezmeren,
oslepi sčasoma na duhu in oslabi na volji, da hlapčuje poniže¬
valni poželjivosti. Luxuriosa res — vinuin. ( bregov. 20,1). Zatorej
bratje moji ljubljeni in zaželeni, stojmo trdno v Gospodu in
posnemajmo sv. Pavla v zdržljivosti, pa ne lomimo starodavnih
koristnih postav, katere je vsedobra naša mati sv. cerkev pri¬
občila glede na nepotrebno obiskovanje zabavišč.

Sv. Pavla zdržljivost se je raztezala še tudi na spanje.
Predolgo spanje stori človeka nepripravnega za vaje v čed¬
nostih, dela ga vtragljivega in malomarnega. Trezni Taržan
nam je tudi tukaj vzoren vzgled, ker je po svoji lastni izpovedi
živel v raznoterih bedenjih, in vigiliis multis. (II. Kor. 11, 27).
Pridigoval je po cele noči in opravljal službo božjo, kakor po¬
trjuje to sv. Lukež, ko piše: „Prvi dan po soboti, ko smo se
zbrali, da lomimo kruh, govoril jim je Pavel, hoteč drugi dan
oditi, in podaljšal je govor do polnoči. Bilo pa je dosti svetilnic
v dvorani, kjer smo bili zbrani. ... Ko je pa razlomil kruh,
ga okusil in ko je potem dosti govoril do jutra, je tako od¬
potoval 11 . (Djanj. apost. 20, 7. 8. 11). Vsled obilnih potov po
mokrem in po kopnem, vsled neprestanega poslovanja in nevtral¬
nega prizadevanja je moral mnoge noči prebedeti, kakor poroča
Korinčanom, rekoč: „Trikrat sem trpel barkolom in sem noč

in dan prebil na globočini morja". (11. Kor. 11, 25). Ker je
po dnevu učil in ni mogel zato moliti veliko, ali ker je molitva
silno potrebna k vspešnemu delovanju, moral si je blagi mož
pritegovati pri spanju in porabljati noči, da je opravljal še tudi
molitve in pobožnosti svoje. „0 polnoči pa sta Pavel in Sila,
poroča sv. Lukež, molila in hvalila Boga; in tisti, ki so bili v
ječi, so ju slišali". (Djanj. apost. Iti, 25). l’o dokončani mo¬
litvi je pa še tisto noč jetničarju in jegovim domačim oznan-

95

jeva! besedo božjo in je vse krstil. In tako je vso to noč pre¬
bedel Pavel med molitvijo in doprinašanjem dobrih del. Zato
seje pač smel od škofov in duhovnikov v Efezu posloviti, rekoč:
„Cujte in pomnite, da tri lota noč in dan nisem nehal s sol¬
zami opominjati vsakega izmed vas“. (Djanj. apost. 20, 31).
Ravno med molitvami v poznih nočeh je pač tudi bilo, ko je
Pavel od Gospoda nauke in povelja dobival po čudežnih pri¬
kaznih. (Djanj. apost. 16, 9. 10).

Je duhovnik vojščak Kristusov, ki boje bije za sveto
stvar; je ribič, ki lovi duše neumcrjoče; je delavec, ki obdeluje
zemljo vernih src; je pastir, ki pase čredo Jezusovo; no potem
mu jc potreba, čuti noč in dan. Vojščak počiva, a ne na po¬
stelji, on leži na zemlji; ribič ne ribi speč, on čaka stoje na
lov; delavec vestno pazi, da sc mu ne spridi polje; in pastir
prenoči pod milim nebom, čuvajoč ljubo čredo. Kaj bi bilo, ko
bi dušni pastir ne hotel zavoljo spanja po noči obiskovati bol¬
nikov, ko bi se pozno ob večerih in zgodaj ob jutrih vstavljal
spovedovati; ko bi si ne hotel spanja prikrajšati, da opravi svoje
molitve in pobožnosti; ko bi hitel od umirajočih, dane  zamudi
kako noč mnogournega spanja? Nespametno bi pač bilo spati,
kjer treba bedeti. Lastna sreča in tuja zahoteva od dušnega
pastirja, da je po vzgledu slavnega Pavla zdržljiv tudi v spanju.

»Sv. Pavel je nadalje kazal svojo zdržljivost v govorjenju,
o čemer nas podučijo njegovi lepi listi, v katerih ne nahajamo
praznih in ničevih besed, temveč resnobne govore, ki zadevajo
vero, službo božjo, pobožno življenje, vaje v čednostih, obvaro¬
vanje pred grehi, spolnjevanje svetih dolžnosti. O ničemurnih,
posvetnih rečeh molči, kakor bi vseh teh ne bilo za-nj. Iz
Pavlovih ust ni prišla beseda, ki bi duhtela po tem svetu in
jegovih ničemurnostih; jegov jezik je vedno bil čisto orožje za
oznanjevanje sv. evangelja, je vselej bil sv. Duha orožje, ka¬
terega nikdar ni onesnažil prah pozemeljski, kakor je bil
sv. Pavel sam odmrl vsemu svetu. — Jezik dušnega pastirja
je porošen od najsvetejše krvi Jezusove, sprejema božje Telo,
pridiguje besedo božjo, zavezuje ali odvezuje, kar jc zavezano
ali odvezano v nebesih, vliva sladek mir v človeška srca, je
posvečen službi božji. Kaj ima vprašam, ta jezik opraviti z

96

zemljo in s tem, kar jo od tega sveta? Kaj ko bi to orožje
življenja v ustili duhovnikovih postalo orožje smrti? „Hudobna
beseda spači srce; iz nje štiri reči izvirajo: dobro in hudo,
življenje in smrt; in jezik nad njimi vedno gospoduje. Marsikdo
je pameten, druge učiti, sam sebi pa ni v korist". (Ekli. 37, 21).

Koristi in se spodobi, da krotimo, da brzdamo svoj jezik,
da ne govorimo nepremišljeno ali celo nedostojno in pohujšljivo.
Malo sem našel v svojem življenju ljudi, ki bi bili obžalovali,
da so govorili malo; ali mnogo sem jih videl kesati se, da so
mnogo govorili. Tu še zmirom velja svetopisemski izrek: „In

multiloijuio non deerit peceatum. Qui anteni moderator labia
sna, prudentissimus est". (Pregov. 10, 19). Semkaj spada kla¬
sično tretje poglavje lista sv. Jakoba o mogočnem uplivu, ki
ga ima brzdanje jezika za ves značaj človeka: „V mnogem se
pregrešimo vsi. Če pa kdo v besedi ne greši, ta je popoln
mož, zmožen brzdati tudi celo telo. Glej ! konjem devamo brzde
v gobec, da so nam poslušni in vodimo cel jiliov život. Glej !
tudi ladije, ki so tako velike in katere silni vetrovi gonijo,
vlada majhno krmilo, kamor koli hoče vodnikova moč. Tako
je tudi jezik sicer majhen ud, ali napravlja velike reči. Glej !
majhen ogenj, kolikošen gozd zažge. Tudi jezik je ogenj, svet
krivice. Tako se kaže jezik med udi našimi, ki oskrunja cel
život in zažiga tek našega življenja, vnet od pekla. Zakaj
vsake narave zveri in ptice, laznine in druge živali se dajo
krotiti in so bile vkročene od človeške narave. Toda jezika ne
more krotiti nobeden človek, nevkrotna hudoba je, polna smrt¬
nega strupa. Ž njim hvalimo Boga in Očeta, in ž njim kolnemo
ljudi, vstvarjene po božji podobi. To bratje moji ni prav, da
se tako godi". (Jak. 3, 2 — 10).

Sv. Pavel pa ni le bil zmeren v jedi in pijači, ni le bil
zdržljiv v spanju in v govoru, on sc je zatajeval vsestranski.
Poleg navadnih, iz apostolske službe izvirajočih nadlog, nalagal
si je še sam raznotere križe, kakor posnemamo iz stavkov,
katere je Korinčanom pisal o boju in mrtvenju svojega telesa.
Takošne prostovoljne težave in težkoče ima v mislih, ko pravi:
„Cnstigo corpus meum et in servitutem redigo, ne forte quum
aliis praedicaverim, ipse reprobns efficiar". (I. Kor. 9, 27). V

97

Vunanji zdržljivosti se je v sv. Pavlu pridružila notranja, ki je
uredovala vse njegovo poželjenje in vse nagone njegove. V Pavlu
je bil telesni človek pokoren duhovnemu človeku, in duhovni je bil
poslušen Bogu. Jeza in krotkost, vzvišenost duha in ponižnost
srca, veselje in žalost, ravnodušnost v obilnosti in revščini, od¬
ločnost in prizanesljivost, oblastnost in pokornost, ljubezen in
ostrost, gorečnost in zmernost, pravično strahovanje in srčno
usmiljenje, hvala in graja, vsako gibanje čustva, vsaka beseda,
vsako dejanje: vse je bilo pri Pavlu urejeno po nazorih zdrave
pameti in po načelih svete vere, pa se je oziralo na spolnitev
dolžnosti apostolskega poklica in se je popolnoma vjemalo s
svrlio, katero je želel in moral doseči izvoljeni služabnik božji.
Sv. Krizostoui je v šesti homiliji o slavi Pavlovi dokazal jasno,
da je bilo v Pavlovem življenju tudi To, kar se nam dozdeva
na prvi pogled graje vredno, da je bila, pravim, tudi takošna
navidezna nepopolnost le gola čednost, ker se je sv. apostol
vseli čustev posluževal modro, kakor so pač okolnosti to na¬
našale in tirjale.

Vunanja in notranja zdržljivost je mati svete čistosti. In
potemtakem kaj čuda, da se je zdržljivi apostol tudi v tej
angeljski čednosti lesketal kakor najčistejši biser. Ljubitelj
deviške nedolžnosti je sam najnatenje spolnjeval, kar je naročal
vernikom. „Zena neomožena in devica misli na to, kar je
Gospodovo, da je sveta na telesa in v duhu 11 . (I. Kor. 7, 34).
Kakor je smel v vsakem drugem oziru opominjati kristjane:
Bodite posnemalci moji, kakor sem jaz Kristusov, jednako je
mogel tudi s pogledom na deviško življenje ponujati sebe v
spodbudni vzgled, rekoč: „Zelirn pa, da bi bili vsi vi, kakor

sem jaz; ali vsakdo ima poseben dar od Boga, eden sicer tako,
drugi pa tako. Pravim pa neoženjenim in udovcem: dobro jim
je, ako tako ostanejo, kakor tudi jaz 11 . (I. Kor. 7, 7. 8). Iz
teli besed sklepa in to po vsej pravici sv. Hilarij, da je naš
apostol deviški živel, ter ga slavi zato kot učitelja večne slave
vrednega devištva. (In Psal. 127). Medtem pa si sv. mož ni
obvaroval nedolžnosti brez boja in to neprenehljivega. Saj prav
o tej čednosti velja stara prisloviea, češ, da so bogovi postavili
znoj pred krepost. Mnogoteri razlagovalci sv. pisma trdijo, da

7

98

je sv. Pavel ta hudi.boj opisal z nastopnimi besedami: „I)an

mi je trn v moje meso, angelj satana, ki me bije za uho. Za¬
radi tega sem Gospoda trikrat prosil, naj odstopi od mene. In dejal
mi je: zadošča ti milost moja, zakaj krepost se v slabosti do¬
polnjuje. “ (II. Kor. 12, 7—9). Res da! ta milost božja je
sv. Pavla krepila, da je v silnem boju vedno zmagoval in da
je v deviški čistosti dosegel apostolsko popolnost, v kateri
je pri vseh nevarnostih ostal ncomadežan, pa je še tudi druge
vernike k nedolžnemu življenju vodil ter njih v tistem vadil,
da so za ohranitev sv. nedolžnosti darovali kri in življenje;
drugi pa so nečisto življenje zamenjali s sramožljivim obnašanjem.

Seveda pa je naš slavljence vselej in povsodi postopal
prav previdno, ko je šlo za ohranitev čistega srca in nedolžno
duše. Pajdašil se sam ni, a tudi vernikom ni dovolil pajdašiti
se s prešestnimi ljudmi. Nobene pregrehe ni tako ostro bičal,
kakor nečistost, katera zatre v človeku vsa plemenita čustva.
Močno je grajal kristjane v Korintu, ki so v svoji sredi trpeli
nečistnika, katerega je nemudoma izključil iz cerkve, da ne
okuži drugih in se sam ne pogubi časno in večno, pač pa da se
spametuje ter zopet spodobno in sramežljivo živi. Ves odlomek,
v katerem je svete jeze poln Pavel tako odločno zavrnil
Korinčane in tainošnjega očitnega prešestnika, glasi sc dobesedno
tako: „Oelo se sliši med vami nečistost in taka nečistost,

kakoršne ni med pagani, tako da ima nekdo ženo svojega
očeta. In vi ste napihnem in niste rajši žalovali, da bi se od¬
pravil izmed srede vaše, ki je to delo storil. Jaz sicer ne pri¬
čujoč s telesom ali pričujoč z duhom, sem že razsodil kakor
pričujoč, tistega, ki je tako napravil, v imenu Gospoda našega
Jezusa Kristusa, ko se zberete vi in moj duh, z močjo Gospoda
našega Jezusa Kristusa izročiti satanu v pogubljenje mesa, da se
duh izveliča na dan Gospoda našega Jezusa Kristusa. Ni dobra
vaša hvala. Ali ne veste, da malo kvasa vse testo skisa?... Sedaj
sem vam pa pisal, da sc ne pajdašite, če je ta, ki se brat ime¬
nuje, nečistnik ali lakonmež ali malikom služeč ali preklinjalec ali
pijanec ali tolovaj, s takim tudi da ne jeste. . . . Odpravite hudob¬
neža izmed sebe 11 . (I. Kor. 5, 1 6. 1 1. 13). Sv. Pavel je Korin¬

čane tako resnobno posvaril, ker je goreče želel, da se ogibajo

99

ostudnih hudobij in pa da se spreobrne očitni grešnik, kateri se
je v resnici kmalu poboljšal, da je bil znovič sprejet v naročje
sv. matere cerkve in da je blagodušni Tarzan kristjane v
Korintu prijazno poprosil, češ, da naj skesanega sobrata tolažijo,
da ga pregloboka žalost ne vtopi, pa da naj vtrdijo svojo
ljubezen do njega. (II. Kor. 2, 7. 8).

Gotovo! bežati je treba pred nevarnostjo in grešno pri¬
ložnostjo, da se v njej ne pogubimo. Ko je vzorni služabnik
Kristusov spreobrnil slaboglasne osebe, ko jih je privadil čednost-
netnu življenju, zapustil je kraj, pa je potoval v druga mesta.
Dopuščal tudi ni, da kaka oseba drugega spola ostaja v jegovi
bližini, da se nahaja v jegovem spremstvu. Dovolil ni tega še
sv. Tekli, katero je krstil in katera je slula po vsej cerkvi
vsled svojega vzglednega, bogoljubnega življenja. In tako
je ravnal mož, ki je bil vendar v milosti in čednosti vtrjen.
Pač je potrebuo zato, da ga posnemajo skrbno vsi tisti, ki
nimajo tolikih milosti niti ne takih čednosti, ako žele rešiti
sebe in bližnjega ne pogubiti. Mnogoskušeni sv. Hijeronim je v
tej zadevi svetoval Ncpocijanu to: „V tvojo stanovanje naj ne
stopajo noge žensk ali nikdar ali pa prav redkoma. Žen in
devic Kristusovih no poznaj jednako vseh, ali pa nje ljubi jed-
nako vse. Ne mudi sc ž njimi pod eno streho in ne zaupaj
dosedanji zdržljivosti. Ti ne moreš biti svetejši od Davida, niti
močnejši od Samzona, niti modrcjši od Salomona. Dobro pomni,
da je prebivalca raja pregnala ženska iz jegovega posestva".
(Epist. ad Nepot.) Pobožni Posidonij, ki je mično opisal dično
življenje sv. Avguština, pripoveduje v 26. poglavju tega življenje¬
pisa, da so v hiši Avguštinovi nikoli ni mudila nobena ženska,
tudi ne njegova sestra, kije kot vdova do svoje smrti bila pred¬
stojnica služabnic božjih; a tudi ne hčerke njegovega strijca,
niti ne hčerke njegovega brata, katere so se tudi posvetile službi
božji. Vajen je bil reči: ženske ne smejo nikoli z božjimi služab¬
niki tudi ne z najnedolžnejšimi prebivati v eni hiši, da ne pohuj¬
šujejo slabših. Kadar pa je moral sv. škof službeno obiskati
žene in se pogovarjati ž njimi, ni šel nikoli sam k njim, temveč
z duhovnom svedokom, ni govoril nikdar sam ž njimi, izjemno
ako je posebna skrivnost to zahtevala. (Vita s. Ang. c. 26).

7 *

100

Modro kakor vselej je sv. cerkev ravnala, ko je o raznih
prilikah priobčevala razne določbe glede na občevanje svojih
služabnikov z drugim spolom.') Natančno spolnjevanje teh
cerkvenih naredeb bi odpravljalo nepotrebne sumnje, bi zabran-
jevalo kakošno koli pohujšanje, bi zmanjševalo nevarnosti ter
bi podajalo spodbudne vzglede. Kristjani se nedvomno bolje
vnemajo za sveto vero in sveto, življenje, ako vidijo, da dušni
pastirji ne gledajo na to, kar je od tega sveta, marveč da gore
za čast božjo in vzveličanje duš. Apostolsko delo tirja apostolsko
življenje. Kaj bi rekel sv. Pavel, ko bi pri duhovnikih no našel
duhovnega življenja? Zatorej bodi njegov opomin moj opomin:
„Videte fratres! ((uornodo cautc ambuletis. (Efež. 5, 15). tiui
in čarne sunt, Deo placcre non possunt. (Kinilj. 8, 8). Quae
seminaverit bomo, liaee et mctet. (pioniain qui seminat in čarne
sna, de čarne ct nietct corruptionem*. (Gal. (i. 8). 8 pogledom
na to, kar sem v tej točki pisal o zdržljivem življenju delileev
božjih skrivnosti, naj se primerjam Kretenskemu škofu Titu, kate¬
remu je Pavel zapovedim naročil, rekoč: „To govori in opominjaj
in svari z vso oblastjo. Nihče naj te ne zaničuje". (Tit, 2, 15).

-

§ 19. Molitev zaslomba sv. Pavla.

ji ponižnostjo in z zdržljivostjo Pavlovo je bila v najtcs-
s*a) nejši zvezi ncvtrmlljiva gorečnost v molitvi. Vse te tri
čednosti so izvirale iz istega studenca: namreč iz globo¬
kega, jasnega in živega spoznanja večnega Boga. Čimboljc in
globlje ko je spoznaval Pavel vcličje božje, tem močneje je
čutil, da ni nič iz sebe in sani po sebi; tembolj je bil prisiljen,
častiti Boga, pri njem in v njem iskati kreposti in potrebne

') Primeri o tem podufdjivi sestavek: „Ueber den Verkehr der Geist-
liclien mit Frauenspersonen. '(Linzor t.lieologiselie (jnartal-Sclirift. Jabrl801.
Heft I. II. III), — Georg Patiss S. J., Paulu« in seiiien apostolischen
Tugenden. Regensburg, 1881. Str. 428 -451.

101

pomoči. Vse njegovo življenje sem od dobe spreobrnenja bilo je
življenje molitve in premišljevanja večnih skrivnosti božjih, tako
da ni najti praznega trenotka v jegovem delovanju apostolskem.
Molitev se pri sv. Pavlu ni le v ustili glasila (Djanj. apost. 16,
25), vršila se je bolj v notranjem, kjer duh premišljuje (I. Kor.
14, 15), in notranja molitev še bolj k nebu povzdiguje človeka,
ker moli duh k Duhu. Pri taki molitvi, kolikokrat je bil Pavel
v ekstazi v nebo zamaknen in je gledal v svetili nebesih čudeže
božje, kdo ve to povedati? (II. Kor. 12, 2. 3. 4).

V listu do Efežanov (3, 13—21) vidimo Pavla v molitev
vtopljenega, zamaknenega in ves odlomek je prisrčna molitev
predobrega očeta za svoje duhovske otročiče. Mnogozaslužni
hlapec Kristusov je bil pahnen v ječo v mestu Rimu. Verige
in spone, katere je nosil na rokah in nogah, dopuščale mu niso,
kakor je želel iskreno, nadaljevati od Boga mu odkazano
nalogo. Črno zidovje ga je obdajalo, ni mogel potovati, pridig
govati, spreobračati nevernikov, učiti, tolažiti; toda nekaj je
vendar premogel, pismeno opominjati in pa moliti zbrano. In
glej! oboje je storil v obilni meri. Največ listov je pisal v ječi
in iz ječe. Kamor jegoVa osoba, njegovo ustmeno oznanilo ni
dospevalo, segala so njegova pisma — do najdaljnih narodov
in do najpoznejših časov nam oznanjajo njegov apostolski nauk.
Pa to mu še zadoščevalo ni. Kjer pismeno ne more pomagati,
pomaga pa z gorečo molitvijo. Pač ganljiva podoba, prikupljiva
prikazen v molitev vtopljenega apostola, v ječi zaprtega! On
žabi svojih spon, svoje siromaščine, pretečih kazni, smrtne nevar¬
nosti, svojih muk in tug ter moli pobožno, moli goreče. On
pripogne svoja v službi Jezusovi že ostarela in oslabela kolena,
pa povzdigne svoje po krivici v železje vkovane roke proti
nebu in moli, zbrano moli v mračni ječi. In ne moli le za
sebe, svoje pobožnosti opravlja tudi za druge. Ne moli za
rešitev iz ječe, on moli in prosi za pomnoženje modrosti in čed¬
nosti, za srečo stoterih in stotisočerih blagih dnš, moli pred
vsem za sovražnike, saj osveta katoliške cerkve je: molitev;
moli v zahvalo in na čast božjo — pač vzoren vzgled prave
molitve, vzgled, ki kaže, kaj treba človeku, ki hoče delovati
vspešno; treba mu goreče, pobožne in ponižne molitve.

102

Da! vroče in pohlevne molitve treba dušnim pastirjem, to
je učil in tako je deloval mogočni govornik, slavni učenik,
veliki apostol sveta, sv. Pavel. Molil je za sebe in za vse svoje,
kakor zatrjuje Efežanom (1, 16): „ Zah valj ujem se neprestano
za vas, spominjajoč se vas v molitvah svojih.“ In Filipljanom
(1,. 3. 4) piše: „Zahvaljujem Boga svojega, kadar sc vas spo¬
minjam ; ko vedno v sleharni molitvi svoji molim za vas vse z
veseljem. 44  Rimljane pa zagotavlja: „Priča mi je Bog, da se
vas neprenehoma spominjam, vsekdar v svojih molitvah proseč,
da l)i se mi kakoržekoli posrečilo v volji božji priti k vam. Zakaj
močno želim videti vas, da bi vam dal kakošen dar za potrjenje
vaše“. (Rimlj. 1, 9. 10. 11). Naobrat no je prosil pa tudi druge,
naj molijo za-nj. „V ostalem pa bratje! molite za nas, da se
širi beseda Gospodova in slavi, kakor tudi pri vas, in da se
rešimo nespametnih in hudobnih ljudi, kajti vera ni vsem pri¬
jetna 14  — prosil in spodbujal je Soluučanc. (ll.Tes. 3, 1.2). Jed-
nako je tudi svoje sorojake Hebrejce prosil, rekoč: „ Mo lite za nas,
delajte na to, da vam bodem hitreje vrnen“. (Hebr. 13, 18. 19).
In Rimljane je zarotil: „Bratje! prosim vas po Gospodu našem
Jezusu Kristusu in po ljubezni Duha, da mi pomorete v molitvah
za me k Bogu; da sc rešim nevernikov v Judeji in da moja
služba za Jeruzalem prijetna postane svetim, in da v radosti
pridem k vam po volji božji in si skupaj z vami odpočijem 44 .
(Rimlj. 15, 30—32). Modro je nasvetoval Kološanom, rekši: „V
molitvi bodite stanovitni in čujte v njej v zahvaljevanju. Molite
tudi za nas, da nam Bog odpre vrata besede, da govorimo skriv¬
nost Kristusovo, za katero sem tudi zvezan 44 . (Kol. 4, 2. 3).

Skušnja uči, da ugasne luč, če nima snovi, ki jo naj redi.
Tudi čednost pojemlje, če se zanemarjajo pomočki k pobožnemu
življenju. Megla brez vode, drevo brez soka, katero je Gospod
preklel, to je duhovnik, ki zanemarja molitev. Riba umerjc
zvunaj vode, duhovnik brez molitve pa hira. Potreba molitve
je tolika, da brez molitve po nauku sv. cerkve nikdo vzveličanja
doseči ne more. „ 1 )eus impossibilia no n iubet, sed iubendo
monet et facere, quod possis, et petere, quod non possis, et
adiuvat, ut possis 44 . (Cone. Trid. sess. VI. cap. 11). Duh namreč
živi le v duhu. „V dulm pa živeti no more nobeden, kdor ne

103

hrepeni po njem, kdor ne povzdiguje svojega duha k njemu;
kdor ne moli Boga“, - tako arguinentuje mož blaženega spomina,
slavni Alojzij Schliir. Nedvomno je to, da ne more nikdo
vzveličan biti, katerega ne podpira milost božja. Podporo milosti
božje pa le molitev izprosi, kakor uči večna resnica, veleč:
„Prosite in dalo se vam bode, iščite in našli bodete; trkajte
in odprlo se vam bode. . . . Oče naš bode z nebes podaril Duha
dobrega onim, ki ga zanj prosijo 11 . (Luk. 11, 9. 13).

„Z besedami ne moremo dopovedati, pravi sv. Avguštin,
kako je naši duši koristno in pa primerno naši veri, ki nas
navdaja, in za pobožnost, s katero častimo Boga, pripravno, da
hvalimo, prosimo in molimo Boga 11 . Gotovo ! nobeden kristjan
ne bode dvomil o potrebi molitve, katero povdarja tolikokrat
sv. pismo, naglašuje tolika množica svetih očetov in učenjakov
cerkvenih. O veliki koristi molitve prepričane so vse svete duše
molile od dne do dne tem gorečnejše, čim popolnejše so pri¬
hajale. To našo trditev dokazuje vzgled sv. Pavla, katerega
gorečnost v molitvi izraža opomin do Kološanov: Orationi instate,
vigilantes in ea. (Kol. 4, 2). Kakor je bil Pavel v vsem delo¬
vanju za čast Kristusovo in vzveličanje človeško nevtruden,
tako je bila njegova gorečnost v molitvi neodjenljiva. Hvalil in
molil je apostol sveta večnega Boga, kjer koli se mu je po¬
nudila priložnost — v templu, na prostem, na morju in na
obrežju, v ječi in na potu po mestih in po krajinah, v sreči in
nesreči. Ko je bil v Filipih šiban in v temno ječo vržen, pri¬
vezan na nogah h kladi, ni nehal moliti, kakor bereš v Djanju
apost. 16, 25: „0 polnoči sta Pavel in Bila molila in hvalila
Boga; in jetniki so ju poslušali 11 . In v mestu Tiru je na morski
obali pokleknil s svojim spremstvom, da pomoli in se poslovi v
molitvi. „Ko so se pa dnevi izpolnili, izšli smo in spremljali so
nas vsi z ženami in z otroki noter do predmestja in pokleknivši
na bregu, smo molili 11 . (Djanj. apost. 21, 5).

Za prejete dobrote božje in za dobljene nebeške moči je
neprenehoma zahvaljeval Boga, kakor sam piše Timoteju, rekoč:

„Zahvaljujem se njemu, ki me krepča, Kristusu Jezusu Gospodu
našemu, da me je za. zvestega imel in me postavil v službo 11 .
(1. Tim. 1, 12). Molil je za svojo srečo in za tuji blagoslov,

104

kakor sem pojasnil /e zgoraj. Poleg -  tega pa jo živo želel, da
molijo verniki za vse ljudi. In v tem pomenu piše Timoteju:
„ Opominjam pred vsem, naj se opravljajo prošnje, molitve, kli¬
canja, zahvaljevanja za vse ljudi, za kralje in vse predstojnike,
da živimo mirno in tiho v vsej pobožnosti in poštenosti 11 . (I.
Tim. 2, 1. 2). Vse to pač dovolj jasno kaže, kolika gorečnost
do molitve je navdajala dušo Pavlovo.

Kaka vnetost za molitev prešinja, vprašam, naša srca
bratje? Pogovarjamo se radi pobožno in ponižno z Bogom?
Prizadevamo si na vso moč, da svoje in svojih vernikov vzveli-
čanje tudi z molitvami omogočujemo? Posnemajmo v prihodnje
vzglednega Pavla v načinu in v vnemi za sveto molitev; vtis¬
nimo si globoko v srce njegov apostolski opomin: or at ioni
instate, vigilantes  in  e a. (Kol. 4, 2).

- — .

§ 20. Sv. Pavla srce.

h ii inTnoini i

1 JS rce Pavlovo je bilo vedno na stezaj odprto, ono je bilo
(efp dohodno tujemu veselju in pristopno tujemu žalovanju.
$  „Cor nostrum dilatatum est. Non angustiamini in nobis,

angustiamini autem in viscerilms vestris 11 , piše tesnosrčnim Korin-
čanom. (II. Kor. G, 11. 12). To občutljivo srce je bilo Pavlu vir
najslajšega in naj čistejšega veselja, katero ga ni tolažilo malo.
Pa čim večo je bilo trpljenje, tem hujše so bile tudi bolečine,
ki so to nežno srce zadevale in ga trpinčile. Smel je rahlo
čuteči apostol po vsej pravici vprašati svoje duhovske sinove:
„Quis intirmatur et ego non infirmor? Quis scandalizatnr et. ego
non uror?“ (II.  Kor. 11, 2!)). Ni ga bilo trpljenja pri vernikih,
katerega ne bi bil Pavel občutil sam, niti ne pohujšanja, ka¬
tero ne bi bilo z bridko ostrostjo ranilo milega srca Pavlovega.

Pretrpel je pač mnogo Pavel znotraj v svojem srcu, ki je
bilo polno ljubezni, rahločutnosti in milobe. Sv. Krizostom si
je celo upal reči: srce Kristusovo je bilo srce Pavlovo —

105

Vpvrroo 7, *pSia VjV vj ]faoXo6 zvpoia, cor ('liristi erat cor Pauli.
(Roni. 32 in opisi, ad Rom.) 1 ). Ra čitatelj prijatelj spoznaš res-
nico tega izreka, prispodobi med ostalim odlomek v listu do
Rimljanov, kjer apostol izraža svojo notranjo otožnost tako od¬
kritosrčno, ko pravi: „Resnico govorim v Kristusu in ne lažem,
to mi spričnje moja vest v Duhu svetem, da čutim veliko žalost
in neprestano bolečino v svojem srcu ....  za svoje brate, kateri
so mi v rodu po mesu.“ (Rimlj. 9, 1 3). Primeri dalje II. Kor.
11, 29: „Kdo oslabi, da bi tudi jaz ne oslabel? Kdo se po¬
hujšuje, da bi tudi mene ne skelelo ?“ Potem premisli izpoved
v II. Kor. 7, 5: „Nobenega počitka ni imelo meso naše, temveč
v vsem smo bili stiskani; zvunaj boji, znotraj Strahi.“ In na¬
posled prevdari ljubi bralec te le besede Pavlove: „Vedite
bratje! za stisko našo, katera se nam je dogodila v Aziji, da
nas je obtežila in obložila črez moč, tako da so nam je življenje
že pristudilo.“ (11. Kor. 1, 8). Vprašam, ni li to mučeništvo srca?
Tako mučeništvo poraja tudi mučence in morebiti pogumnejše
in stanovitnejše, kakor je vstvarja telesno mučenje. Božjo mater
in devico Marijo je takošno mučeništvo povzdignilo do časti
kraljice mučenikov. Kdo dopove primerno, kako bridko muče¬
ništvo je prestalo sveto srce nebeškega Vzveličarja, ki je vedno
v duhu gledal svoje prihodnje, bolečin polno trpljenje? 2 ) Kaj
čuda., da sv. evangelisti nikoli nikjer ne poročajo, da bi se bil
Jezus kedaj pošalil, nasmejal ali posebno razveselil? Tega ni
mogel storiti. Edino le enkrat, mislijo nekateri tolmači, se je
Jezus nekako ironično pošalil, to pa takrat, ko so nekateri
farizeji k njemu pristopili, veleč mu: „ Izidi in odidi odtod;
kajti Herod te hoče ubiti. Pa njim reče: Pojdite in povejte
temu lisjaku: (Rej! izganjal bodem hudiče in ozdravljal bodem
danes in jutri, a tretji dan bodem končal. “ Vendar že v tem
odgovoru se spominja trpljenja in še .določnejše v nastopnem

') Kdor so želi o srcu Jezusovem prav dobro podučiti, ta beri vsega
priporočila vredno knjigo: Das Ilorz des Gottmenschen im Wcltphme. Fur
Freiuid und Feind von Dr. PSrtzgen. Trier, 1890. Str. 21)0.

2 ) Prim. o tem podučno razpravo: Das Martyrium des gottlichen
Herzens Jesu und das Mart.yrinm des Ilerzens seiner Kirche. (Theol. prakt,
Quartalscb. Linz, 1879. II. Hft. Str. 177 nsl.).

106

verzu: „Ali danes in jutri in pojutranjem moram iti, ker pre¬
roku ni možno umreti zvunaj Jeruzalema. Jeruzalem, Jeruzalem,
ti, ki ubijaš preroke in kamnjaš tiste, ki so k tebi poslani!“
(Luk. 13, 31—34). Ta izrek Gospodov nas spominja besed, ki
stoje v knjigi Pregovorov: „Despexistis onme eonsilium meurn
et inerepationes meas neglexistis. Ego quoque in interitu vestro
ridebo ct subsannabo, cum vobis id, quod timebatis, advenerit.“
(Preg. 1, 25. 26).

Kako je pač moralo srce Pavlovo kipeti najtoplejše ljubezni,
kadar je pridigal, ko so vendar še dandanes jegove besede,
pisane na mrtvem papirju, tako žive, iskrene, plameneče, da še
zmirom užigajo srca človeška v sveti ljubezni. Ker so besede
sv. Pavlu iz globine srca prihajale, vhajale so tudi in še vhajajo
v globine src in so pretresale in še pretresajo človeška srca v
njihovih globočinah. Ko ima že mrtvi govor Pavlov še danes
tako moč do src čitajočih ali branje poslušajočih, kaj bi so pač
zgodilo, ko bi kdo slišal ne Demostena, kakor ga je slišal
Eshincs, marveč Pavla, govorečega živo besedo s svojim živim
duhom in s svojim gorečim srcem! Nadalje je Pavel kazal blago
srce. do svojih krščanskih občin tudi vtem, da je nabiral darove
po Grškem, po Aziji in podrugod, da njih razdeli med Palestince
rojake. In ker je imel Pavel sam toli plemenito srce, pač ni
čuda, da je dobro poznal srce človeško in ga je preiskal v
vseh jegovih gubah in kotili. Imel ga je v svojih rokah in
počel je ž njim, kar mu drago in ljubo. Kakor je Demosten
poznal Filipa, poznal je Pavel sploh človeka ■— v vseh jegovih
zvitostih.

Pa kdo ne ve, kako prijetna čednost je gostoljubnost?
Človeka globoko v srcu veseli, kadar dojde k gostoljubnemu
sobratu. In sv. Pavel! kolikokrat je pač v svojem ljubečem
srcu naglašal, naj ne pozabijo kristjani, gostoljubni biti. „Brato-
Ijribje naj ostane in gostoljubnosti ne zabite", opominja Hebrejce.
(Hehr. 13, 1. 2). Podrugod pa ponavlja: oharitate fraternitatis
invieem diligite, honore inviccm praevenite. (Kom. 12, 10). (Je
sc nc motim, rekel je Rimljan Chremes pri Tereneiju: Hotno
sum, humani nihil a me alienum puto (Heautontimorumenos 1,
1. 25), kateri izrek priča, da povzročajo v človeku sočutje s

107

človeškim rodom ali žalost ali veselje — sreča in gorje. Smel bi
tako reči tudi Pavel, ker ga je vse zanimalo in seje on vdeležil
vsega: sreče človeške in gorja človeškega. Toda Pavel bi rekel:
christiauns sum, Christiani niliil a ine alienum puto. Tako je
ravnal, tako sc je vedel.

To vroče srce povsem razlaga zadržanje Pavlovo pred
krstom in po krstu. Kakor je bil Savel poprej vnet za židov-
stvo, tako in še mnogobolj je gorel Pavel pozneje za krščan¬
stvo. (Djanj. apost. 9, 1 nsl.). Dovolj jasno piše o tem Pavel
sam svojim ljubljenim Galačanom, rekoč: „Slišali ste o mojem
vedenju nekdaj v židovstvu, da sem črez moro preganjal cer¬
kev božjo in jo zatiral, in sem napredoval v judovstvu boljo od
mnogih vrstnikov mojega rodu in sem bil premočno vnet za
očetovska sporočila. A ko sc je dopadlo Bogu, kateri me je
izbral iz telesa matere moje in poklical po milosti svoji, da
razodene Sina svojega v meni, da ga z evangeljem oznanim p.ted
pagani, tedaj nisem hitro več vprašal za svet ne mesa in ne
krvi.“ (Gal. 1, 13—16). Do pike se je o Pavlu Benjaminitu
spolnilo, kakor to resnijo Avguštin, Ambrož in Hijeronim, pre¬
rokovanje Jakobovo: „Beniamin lupus rapax, mane comedet
prirodam et vespere dividet spolia.“ (Gen. 49, 27). Zgodaj je
pokazal Pavel, česar vsega je zmožen in sposoben, kakor piše
sv. Avguštin v razpravi zoper Favsta (lib. 22, c. 70): n Animae
virtutis capaees ac fertiles praemittunt saepe vitla, quibus boe
ipsum vindicent, cui virtuti sint potissimum accomodatae, si
fuerint praeceptis excultae. Sic Moyses oecidens Aegvptium
vitiosa (pridem, sed magnae fertilitatis signa fundebat; ita quoque
Pauli saevitia Silvestre erat vitium, sed magnae fertilitatis erat
indicium. 11

In temu, iz vsakdanje skušnje od mnogoskušenega moža
posnetemu izreku, dostavlja Kornelij a Lapide: „Quis enim post-
modurn in cvangelio toto orbe propagando animos et ignes Pauli
aeipiavitV Quis in laboribus pluribus? Quis in carceribus abun-
datius? Quis in erucibus et ]>lagis maioribus? Quis in periculis
tam interritus ? Quis in arduis tam audax et excelsus V Quis tanta
n on dieam moliri, sed et cogitare ausus fuit, quanta molitus est,
fecit et confecit Paul us?* Vsak stavek je resničen in na vsako

108

vprašanje se glasi odgovor: nikdo ne! V svoji gorečnosti bil
bi blagi služabnik Kristusov objel ves svet, četudi je preziral
stvari in ljubil le stvarnika. Pač prav piše sv. Ilijeronim o goreč¬
nosti Pavlovega srca, da je podobna gorečnosti srca Jezusovega.
In tudi sv. Krizostom se ni zmotil, ko je Pavlovo srce imenoval:
krasen vrt čednosti in raj duhovni. „Pavlovo srce je ovelo v
milosti božji in se je svetilo v popolnosti, primerni tej milosti.
Bil je sicer posoda izvoljena, ali je tudi pridno skrbel, da se
sam bolj in bolj spopolnjuje. In bogato je bil dar sv. Duha
razlit nad njim.“ Nekako tako začenja Janez Zlatousti svetemu
Pavlu v slavo svoje homilije, v katerih so vse čednosti Pavlove
tako živo opisane, s toliko dehtečimi cveticami ozaljšane in z
dičnim sadjem okrašene, da njih, razloženih od Krizostoma, ne
občudujemo manje, nego njih slavimo oživotvorjene na apostolu.
V teh hvalnih govorih je pokazal, je sv. Krizostom razkril vso
moč in vso krasoto Pavlovih kreposti.

§ 21. Sv. Pavla ljubezen do naroda izraelskega.

dor sestavlja 'življenjepis sv. Pavla, ne sme nikakor zamol¬
čati njegove ljubezni do izvoljenega ljudstva. Pavel je s
svojim duhom popolnoma živel v Bogu in za Boga, sploh
za drugi svet; vendar pa se ni za vsem odpovedal tukaj snem n svetu,
on ni preziral dejanskih razmer, v katerih je živel. To je raz¬
vidno ne le iz jegovega ves svet obsegajočega delovanja in
mišljenja, razvidno je tudi, kar je še posebič prav ganljivo in
prikupljivo, iz nespremembne in nepreneldjive ljubezni do bratov
po krvi, do izvoljenega ljudstva, do naroda izraelskega.

Pavel jc z vsemi žilami in silami ljubil svoj narod. Toda
kakošna je bila ta njegova ljubezen? V čem je koreniuila?
Nedvomno v ljubezni do Kristusa, za katerega je hotel Pavel
ves svoj ljubljeni narod pridobiti. In ta je edina prava ljubezen,
iz katere izvirajo tudi druge državljanske čednosti, poganjajo

109

tudi druge domovinske kreposti. Kdor dela za večno srečo svojega
naroda, ta bode storil vse in počel vse, kar služi v dosego
večnega blagostanja. Tega porok je sv. Pavel, kateri ni umel
druge politike, kakor le evangclj in Kristusa križanega. Navzlic
temu pa vendar ni misliti, ni najti boljših domoljubov, nego sta
bila učenik in učenec, Jezus in Pavel. Prvi, umirajoč na lesu križa
za vesoljni svet, ravno tisti čas ni pozabil najastni četudi ne¬
skončno nehvaležni narod svoj. In drugi ga je nosil vedno v
svojem srcu, želeč mu večno stalno srečo.

Mnogo se govori dandanes o domoljubni ljubezni. Nastalo je
celo neljubim vprašanje, kaj naj pravemu domoljubu več velja,
vera ali narodnost V »Skoda, prav velika škoda, daje kedaj nastalo
to vprašanje, ne bilo bi smelo nastati. Ali ker se je že spro¬
žilo, naj se pa v prihodnje zakrije z vedno pozabljivostjo. Po
mojih mislih ni dosedaj za ljubo našo domovino storil menda nikdo
toliko, kakor njen prvi sin, pokojni knez in škof Lavantinski
Anton Martin »Slomšek, in to po svojih podučnih spisih, nadalje
po nedeljskih šolah, katerim so oni bili oče, posebej še pa po
neprecenljivi družbi sv. Mohora, katero so oni vzbudili. In kako
so sodili v tej stvari od vseh, ki so dobre vesti in volje, enako
občudovani vladika, ko so že več ko 40 let za svoj narod
neumorno pisali, istega modro učili in ko so nazadnje za svoj
narod že tudi mnogo bridkega pretrpeli ? Svarili so pred vsem
pred praznimi besedami in malovrednim pričkanjem (Drobt. XXI.
91 v. 11(3) ter priporočali pohlevnost in pa modrost, prijaznost in
miroljubnost: čednosti, ki so bile od nekdaj zvezde slovenske,
naj ostanejo tudi naše vodilje. (Drobt. XXI. 92 v. 21). Vsem
svojim rojakom so kot pravi krščanski rodoljub naročali: „Držimo
se naše Avstrije trdno in domoljubno. Avstrija je bila in nam bode
ostala edino zavetje ....  Ljubimo pa tudi svoj domači jezik in
likajmo ga po svojih močeh.“ (Drobt. XXI. 96). Ker so nekateri
začeli le preveč vihrati in narodnost brezmerno črez vse povzdi¬
govati, užalilo njih je to tako, da so iz ljubezni do naroda začeli
njemu, ki so ga srčno a ne slepo ljubili, vest izpraševati in mu
tudi njegove slabosti očitati, kakor š.e nikdo pred njimi tega
storil ni. Slomšek so svoj rod ljubili, zato so mu pa hoteli na
noge pomagati ne s prazno hvalo nego s krščansko vzgojo, in

110

mu tako nadelati pot tudi do zložnega življenja na tem svetu.
„Kar je preveč, zdravo ni. Moje grajilo ne bodi zamera, marveč
zdravilo.“ (Drobt. XXI. 97—99). Dalje so kazali na to, da je
Nemce tako tudi Slovane razcepilo v sovražne tabore in v krvave
vojske zapletlo ravno to, ker se niso trdno držali sv. katoliške
vere in so svojo trmo stavili nad nauk Kristusov. (Drobt.
XXI. 102).

Kar zadeva prednost vere pred narodnostjo ali narodnosti
pred vero, mora pač veljati to, da je vera svrha in narodnost
sredstvo. Kdor želi prvo, mora naravno hoteti tudi drugo. Kdor
tako uči, naj se vendar ne ima za brezdomovinca, katero oči¬
tanje dozdeva se vsaj meni najbolj abotno in najbolj prazno. Kdor
se poslužuje tega oponašanja, temu ni verjeti betvice, ker mu
ni resnobno za pravo resnico. Razsvetljeni Taržan je imel na¬
rodnost, je imel, recimo, narodni jezik tudi le za sredstvo,
katero pripomore v oznanjevanju svetili resnic. In prav zato je
krepko nasprotoval razvadi, da se po svetiščih in shajališčih
govore jeziki, katerih ne umevajo verniki. Semkaj spada, kar
piše apostol Koriučanom, hudujoč se nad tujimi, nerazumljivimi
jeziki: „Zahvaljujem svojega Boga, da bolje od vseh vas govorim
jezike. Toda v cerkvi rajši pet besed s svojim umom rečem,
da podučim tudi druge, nego pa tisoč besed v jeziku, (katerega
ne umejo poslušalci). Bratje! ne bodite otroci, le v zlobi bodite
otroci, ali v umu bodite popolni. . . . Ko bi se sešla vsa cerkev
na enem mestu, in bi vsi jezike govorili in došli bi tudi ne¬
podučeni, ne poreko li, da se vam blodi ?“ (I. Kor. 14, 18—23).
In nekoliko više pravi: „Sedaj pa, bratje, če pridem k vam,

(tuje) jezike govoreč, kaj vam bodem koristil, ako vam ue
bodem govoril v razodetju . . . v nauku ... v znanju? Kakor
brezdušne stvari, ki dajajo glas, bodi si piščal ali gosli, če raz¬
ločka v glasovih ne dajo, kako se bode umelo, kaj se piska
ali gode? Zakaj če trobenta da nerazločen glas, kdo se bode
pripravil na boj ? In tako tudi vi, če z jezikom ne daste razum¬
ljive besede, kako se bode umelo, kaj pravite? Kajti v zrak
bodete govorili. Toliko vrst glasov je na svetu in nobeden izmed
njih ni brez pomena. Ce torej ne poznam moči glasa, bodem
govorečemu mutec in govoreči bode meni mutec. . . . Zato kdor

111

govori v jeziku, naj moli, da 1» tudi razkladal. . . . Ker če
blagoslavljaš v dnini, kako naj odgovori na tvoj blagoslov
amen oni, ki je nepodučen, ki ne ve, kaj govoriš?" (I. Kor.
14, (i. 7. II. 13. 16).

Pa kaj, je li morebiti Pavel zanemarjal svoje brate, ko
je bil, kakor je bil, goreč in vnet za sveto vero Jezusovo ?
Ali nikarte! Pravi katoličan je vselej bil in bode vselej tudi
pravi narodnjak in treba mu ni, to še posebič naglašati. Res¬
nica je sicer, da so prenapetneži tffžili Pavla in ga dolžili, češ,
on ne ljubi naroda. A ljubil ga je bolje, kakor so ga ljubili
njegovi tožniki, njegovi sovražniki, ki so postali pogrebniki
svoje domovine, prelepe Palestine, da še do tega trenljaja nimajo
njihovi potomci lastovitih tal. Prenapeta struna rada poči. Čudno
je pač vsekako, da so judje tudi Gospoda tožili, da je upornik,
da je vstaš, da je, recimo, brezdomovinec. (Luk. 23, 2. 5). In
vendar je Gospod točil mile solze nad domovino, videč, da jej
ni rešitve, da jej preti časna in večna poguba, ker zaničuje
vsak opomin. Pa tudi Pavla in jegovoga tovariša »Silasa so
Židje v Solunu krivili vstaje. (Djanj. apost. 17,6. 7). In pozneje
je sv. Pavla judovski odvetnik Tertul dolžil silovitega punta
pred deželnim namestnikom Feliksom, lagajoe: „Našli smo tega
človeka, da je prava kuga in da snuje upor zoper jude po vsem
svetu, in da je vodnik ločinki Nazaretski. On je tudi tempel
poskusil oskruniti, pa smo ga zgrabili in smo ga po svoji postavi
hoteli sodili". (Djanj. apost. 24, 5. 6). Kdo je pač bil boljši
domoljub Tertul ali Pavel? O hinavščina! o prezlobna in pre¬
drzna hinavščina!

Krščanstvo se nikakor sovražno ne vstavlja, ono se nikakor
škodljivo ne protivi domoljubnosti. Ne, milijonkrat ne! marveč
krščanstvo je povzdignilo ljubezen domovinsko v sicer glavno,
vendar ne v izključno državljansko krepost. Res žalostno, ko
bi se moralo krščanstvo po preteku skoro dvajset sto let še
braniti v tem oziru. Krščanska vera je edina in sicer prav
krepka zaslomba za manjše narode v vseli onih državah, v
katerih prebiva več narodov pod eno upravno streho. Sv. krščanska
vera namreč uči, da je sam Bog hotel, naj bode in naj ostane
razlika med mnogovrstnimi narodi, ki so vsi njegovi ljubi otroci.

112

Krščanstvo nalaga posameznim narodom, naj se med seboj bra¬
tovski ljubijo, kakor otroci enega očeta in naj drug drugemu
krivice ne dela, ki bi nje sam od svojega soseda prenašati ne
maral. Le poglejmo po naši ljubi mnogojezični avstrijski do¬
movini ! Kdo je bil šibkemu Slovencu od nekdaj zanesljiv pri¬
jatelj ? Mar li nekatoličani katere koli narodnosti? Ne! temveč
sv. kat. cerkvi ter svetlemu cesarju zvesto udani katoličanjc
katere koli krvi. Glej narod moj! to so pravi avstrijski domo¬
ljubi in tudi tvoji najboljši prijatelji. — Pa da postane naša
stvar jasnejša, oglediino si pobliže Pavla iskrenega domorodca,
navdušenega rodoljuba. Četudi od sobratov judov srdito pre¬
ganjan na vseli potili in po vseli kotili, ter vedno kot nepri-
jatelj narodnih, domačih naprav in izraelskega kraljestva zani¬
čevan, tožen, sojen in trpinčen, vendar ni nehal nikoli ljubiti
bratov svojih, naroda izraelskega, izvoljenca božjega. Misel, da
pagani stopajo v obilnem številu v cerkev, jegovo ljudstvo pa
pred vrati edinovzveličavne cerkve pohaja in trdovratno postaja,
ta misel, pravim, rajala mu je bridko, globoko žalost. In kamor¬
koli je došel na svojih apostolskih potih v mesta, pridigal je
najpreje judom, ne sicer ravno iz pristranske ljubezni do judov,
marveč ker je to tisočletna božja priprava tako določila, ker
je to božji sklep tako odredil; počenjal je tako po vzgledu
Vzveličarja samega, naj bi sc izvoljeni narod ne mogel izgovar¬
jati: radi bi bili vstopili med delalee v vinogradu Gospodovem,
pa nas nikdo ni povabil. Šele potem, ko so ga rojaki odpodili
nehvaležno, podal se je k paganom. In čimbolj se je prepričal,
da je brezkoristen ves trud jegov, ljubil je tembolj nesrečni
svoj narod in obžaloval je tembolj jegovo trdovratnost, jegovo
nepokornost. Teh svojih otožnih čustev pa ni nikjer lepše raz¬
kril, ni vidnejše razodel, kakor je storil to v K), in 11. poglavju
najznamenitejšega svojega pisma, katero je pisal ljubljenim
Rimljanom.

V predstoječih poglavjih je opisal milost vzveličanja in
odrešenja, po Jezusu Kristusu pridobljenega človeškemu rodu.
Ali pri mislih na neskončno ljubezen Odrcšcnikovo in na nedo-
merno veličastnost krščanstva ter na vse druge milosti, katere
so nam po njem, v njem in .ž njim podarjene, pri teli tolažbe

113

polnili mislih, pravim, jelo so se glasiti vse strune njegove ljubeče
duše, prepolne svetega navdušenja, in jegovo blago srce se je
topilo v nepopisnem veselju. Vendar v sredi te rajskosladke
radosti napolni strašna tmina njegovo dušo, to je namreč misel
na njegove brate po materi, na njegov ljubljeni narod, ki nima
deleža v tej ljubezni Kristusovi in v preobilnih milostih sv. vere
krščanske. Mine mu veselje, in on, ves vtopljen v žalost, na¬
daljuje ganljivo: »Resnico govorim v Kristusu, jaz ne lažem,
ko mi potrjilo daje moja vest v svetem Duhu, da je velika
žalost in neodjenljiva bolečina mojemu srcu. Hir/opjv yap ax>zhc,
žy(») avahsjj.a etvai owra ton XpiOTo5 Gjcšp tčov aik/ettov u.oo — zakaj
želel bi zavržen biti, ločen od Kristusa, namesto svojih bratov,
svojih sorodnikov po krvi, ki so Izraelci, katerih je vsprejetje
med otroke božje in veličastnost in zaveza in postavodaja in
služba božja in obljube, katerih so očaki in od katerih je Kri¬
stus po mesu, ki je črez vse Bog, slavljen in hvaljen na veke.
Amen 11 . (Rimlj. 9, 1—5).

Tako globoka, tako močna je ljubezen jegova do Izraelcev,
tako huda pa je tudi bolečina zaradi nesreče njegovega naroda,
da bi lastno svoje vzveličanje, ko bi le možno bilo, popustil in
se izročil pogubljenju, da pridobi svojemu narodu milost, da mu
pribori dobroto in blagoslov krščanstva. K zgoraj navedenim
besedam Pavlove žalostinke dostavlja mnogo veljavni razlagatelj
Kornelij a Lapide: „Quid agis Paule? Nonne desipis? Nonne

contra eharitatem, eontra Christum pro eaecis Judaeis pugnas ? Ne-
quaquam sed pro cbaritate contra eharitatem in eharitatem connitor
et tendo: optabam et opto anathepia esse a Christo; opto pro salute
Judaeorum non ab amore sed a beatitudine et gloria Christi, a
Christo et eoelo ctiam in aeternum, si opus sit, exul excludi,
deposco pro eis esse anathema, deposco esse diris devotum caput,
dempto peccato et charitatis naufragio. Opto oroque Deum! ut
eis parcas, onmia irarum tuarum fulmina Judaeis imminentia in
meum caput retorqueas, vibres effundas, exhaurias. Me, me,
adsum, qui feci, in me convertito ferrum 11 .

Od žalobne misli, da bi moglo in moralo njegovo ljudstvo,
to izvoljeno ljudstvo božje, ki šteje toliko prednosti in vrlin

8

114

pred neverniki, hodili za pagani in se zgubiti za Kristusa, od
te strašne misli, pravim, ne more se blagodušni rodoljub ločiti.
In to misel razpravlja v treh poslednjih poglavjih, ki pripadajo
najizvrstnejšim in najizbornejšim odlomkom, katere je napisal
genijalni Tarzan. Vedno in vedno se v teh vrstah polcazuje
goreča ljubezen do naroda in vgledni pisatelj se ne more nikakor
spoprijazniti z mislijo, da bi mogel j egov narod zaostati za
pagani, da bi bil izključen iz cerkve katoliške; on milo moli za
sobrate svoje ter prisrčno prosi in opominja h krščanstvu spreo-
brnene pagane, naj ne zaničujejo njegovih bratov, nesrečnih
ker zaslepljenih Izraelcev zavoljo nevere in trdovratnosti. Od
misli na grozno nesrečo, da bi bil narod jegov izgubljen za
vselej, izviral je, kakor opazuje najsprctnejši tolmač Pavlovih
listov, sv. Krizostom, potok milih solz, ki so tekle noč in dan,
izvirala je Pavlova bolečina, ki je bila hujša od bolečin
matere porodnice. Pridobiti Izraelce za Kristusa, to bil je pač
poglaviti namen domoljubnega Pavla, druge politike ni poznal
in ni hotel poznati apostol narodov in druge politike ni učil ta
izvoljeni učitelj sveta.

In ravno to, da ni mogel vseh svojih rojakov pridobiti za
sv. vero, za edinovzveličavno vero Kristusovo, to je bila nedopo-
vedna žalost jegovi veliki duši. Šele polagoma postaja mirna
njegova duša, ker se tolaži z zvestobnim upanjem na nezapo-
padno modrost božjih naprav in sodeb, pa se tolaži s preveselo
mislijo, da Izrael ne bode nehal, če tudi je še sedaj zvunaj
cerkve, biti ljudstvo izvoljeno, ljudstvo božje in da se bode vsaj v
zadnjih dneh po božjem usmiljenju spreobrnil h Kristusu, da bode
stopil v pravoverno cerkev. In ko še enkrat pregledno prcmotri
vsa božja dela v svetovni zgodovini od početka do završotka
dni, pade v duhu pred Boga in slaveč nevsahljivo usmiljenje
do j udov in paganov, kakor nerazumljivo previdnost in modrost
božjo, vsklikne njegova ljubezni polna duša sila veličastno: „0
globočina bogastva modrosti in spoznanja božjega, kako neza-
popadne so njegove razsodbe in kako nepoznana so njegova pota!
Kdo je spoznal misel Gospodovo? Ali kdo je bil njemu sve¬
tovalec? Ali kdo mu je poprej podelil, da se mu vrne? Zakaj

115

od njega in po njeni in za njega jc vse. Njemu bodi čast in
hvala na vekomaj. Amen.“ (Rirnlj. 11, 33—36). ^

Kaj več dodati v pohvalno priznanje Pavlove ljubezni do
naroda, bilo bi, kratiti mu zasluženo slavo. Pridostavil bi še le
to. Pavlova žalost zavoljo zaslepljenosti in trmoglavosti svojih
rojakov Izraelcev sme se pač primerjati solzam, katere je Sin
božji pretakal nad Jeruzalemom, potem bridkosti preroka Jere¬
mije, plakajočega na razvalinah mesta Davidovega. V posvetni
zgodovini pa se sme Pavel prispodobiti onemu Scipijonu, ki je
milo jokal nad propadom prelepe in preponosne Kartagine! Sme
se prispodobiti atenskemu rodoljubu in najslavnejšemu govorniku,
Demostenu, ki si je na vso moč prizadeval vzdramiti svoje ne¬
marne rojake iz zaspanosti njihove in jih osrčiti za junaški boj
ob času Filipa Macedonca, ki je grški svobodi in veljavi slavnih
Aten globok in širok grob kopal s svojimi spletkami in s svojim
nesramnim podkupovanjem uplivnih mož atenskih. Najsi tudi
ni vseh predramiti mogel, vzdignilo se jih je še vendar lepo
število proti Filipu; a leta 338 so bili pri Keroneji krvavo po¬
biti, in grški slavi in državni neodvisnosti je odklenkalo za
veke. Tedaj so naprosili Atenci svojega pregloboko vžaljenega
rojaka Demostena, naj spregovori na grobu v krvavi vojski
zoper Filipa pobitih vojščakov someščanov, na grobu narodne
slave, na razvalinah grške zgodovine. A še bridkeje ko Demo-
sten je tožil sv. Pavel o nesreči ljubljenega naroda svojega, ker
je bila tudi zguba tukaj veča nego pri Keroneji: Grki so zgu¬
bili dosedanje prvaštvo med vsemi narodi, zgubili so posvetno
čast in slavo, a rojaki sv. Pavla so zgubili neskončno več, zgu¬
bili so kraljestvo nebeško in pa večno življenje. — Posnemajmo
torej brata Pavla v domoljubni ljubezni, katera brani in hrani
narodu krščansko vero in ga odpada varuje. S tem pa mu
zagotavlja tudi trajen obstanek. Pavel je ljubil svoj narod in
zato mu je bila svrha vseh naporov: širitev krščanske vere
med narodom. In ko bi bili Pavlovi rojaki sprejeli Kristusov
nauk, kako ves drugačen obraz bi imela danes njihova domo-

') Primeri: I)er Katliolik. Zeitschrift fiir katholisclie Wissenschaft
und kircMiclies Leben. Mairiz, 1877. (Geist und Charakter des WeltaposteIs.
Str. 148 — 108.)

8 *

116

vina in bi imelo njih slovstvo. Aramajščina bi še cvela nedvomno
dandanes.

Obranimo tudi mi narodu vero, pa ga varujmo mlačnosti,
varujmo ga odpada. Narod brez vere jo stavba na pesek. Greli
je največi sovražnik domovine, naroda. Kralj Artakserkses je
dejal svojemu sinu: n Zapomni si dobro, da ni pravice brez vere.
Ne žabi nikdar, da si ti kot kralj ob enem varih vere. Imej
kraljevski sedež in božji altar za neločljiva. Kralj brez vere je
trinog 1 , narod brez vere je pošast. “ Kaj služi francoskemu na¬
rodu bolj v čast in ponos, ali to da je verna deklica, junaška
devica Jovana Orleanska, vodila krdela vojščakov v zmago proti
sovražnikom domovine, ali to da so brezverni samooblastniki v
krvavem uporu, pred sto leti pričetem, umorili blagega kralja
Ludovika XVI. in občudovanja vredno kraljico Marijo Antonijo,
hčer velike avstrijsko cesarice Marije Terezije, in pa da so po¬
klali na tisoče in tisoče najodličnejših plemenitašev in gorečih
duhovnikov, najboljših sinov sedaj globoko ponižane francoske
države? Da! kadar opešata v narodu vera in nravnost, takrat
se mu bliža sužnost. Vera je narodu najlepša svetinja in bla¬
ginja. Brez vere ne moreš posameznikov časno in večno osrečiti,
zato tudi ne naroda. Narod pripraviti ob vero, je grše in, še
veča sramota in nesreča, kakor če zgubi devica cvetica ljubo
sramožljivost in nedolžnost in srčen mir in poštenje in premo¬
ženje, tako da na zadnje obupa in zavoljo storjenega detomora
sama žalostno in sramotno umreti mora, od vseh zaničevana,
pomilovana pa od nikoga ne!

„Bojte se Boga in častite kralja 11  tako je opominjal
sv. Peter kristjane. (1. Petr. 2, 17.) In tako je počenjal tudi
Pavel. Semkaj spada ves oni za mirno razvijanje človeškega
rodu velepomenljivi odstavek v listu do Rimljanov: „Vsak človek
bodi višini oblastim podložen. Ni namreč oblasti razvil n od Boga;
katere pa so, postavljene so od Boga. In zatorej, kdor se
vstavlja oblasti, vstavlja se božji nared hi. Kateri se pa vstav¬
ljajo, sami sebi pogubljenje pridobivajo. Kajti poglavarji niso
strah dobrega dela, marveč hudega. Hočeš pa, ne bati se oblasti?
Dobro delaj in imel bodeš hvalo od nje. Zakaj božji služabnik
je tebi na dobro. Če si pa hudo storil, boj se; zastonj namreč

117

meča ne nosi; kajti služabnik božji je, kaznovalec na jezo
(istega, ki dela hudo. Zatorej morate podložni biti, ne samo za¬
voljo jeze, nego tudi zavoljo vesti. Kajti zato tudi davke dajete;
zakaj služabniki božji so, in ravno to je njih služba. Dajte
torej vsem, kar ste dolžni: komur davek, davek; komur mito,
mito; komur strah, strah; komur čast, čast. Nikomur ničesar ne
bodite dolžni, razvun da se ljubite med seboj. Zakaj kdor ljubi
bližnika, dopolnil je postavo". (Eimlj. 13, 1 — 8). V veri na Boga
in v pokorščini do oblasti sta oba apostola Peter in Pavel
videla pravo srečo za narode. Če imajo čebele matico, kako v
lepem redu živijo, kako pridno delajo. Narod brez spoštovanja
do cesarja, brez pokorščine do više oblasti, je roj brez matice
vodnice. Zato čast, komur čast. (Rimlj. 13, 7).

Če se dandanes oziram na napete narodne boje v ožji
domovini naši in po široki in mogočni Avstriji, dozdeva se mi
potrebno, da pripomnim to: Kdor je veren sin svete matere
katoliške cerkve, on bode ljubil tudi svojega cesarja kakor
očeta svojega in bode narodne terjatve opravičeval in podpiral
le toliko, da narodnost državi nikdar ne bode postala nevarna;
on bode spoštoval istotako tudi druge narode, kakor ljubi lastni
svoj rod. Pravi rodoljub avstrijski bodo pa se varoval vsakega
nasilstva in vsake krivice, varoval se bode celo vsega, kar bi
se od strastnih nasprotnikov zlorabiti zamoglo. Tega bode se
ogibal, ravnajoč se po besedah sv. Hijeronima: „Cavete omnes
suspiciones, et quidquid probabiliter fingi potest, ante (levita.“
(Epist. ad Nepot.)

rava vrednost in znamenitost kakega posebnega moža se
spoznava mnogo tudi po obstanku ali po trpežnosti vsega
4  onega, kar je storil, kar je dovršil. Neznano ni, da se
Aleksandru Macedoncu neredko odreka pohvalni priimek „Ve-

$ 22. Sv. Pavla učenci.

118

liki“, ker je njegovo ogromno kraljestvo kmalu po njegovi smrti
razpalo na drobne kosce. Kar je mogočni Aleksander sezidal,
to je stalo na rahlih tleh in se je zato razsulo. Revež! moral je
trideset dni ostati nepokopan, ker so se vojskovodje njegovi pre¬
pirali za svoj delež in so pri tem prepiru zabili na pokop. Če
pa stanovitnost in neminljivost dovršenega dela daje delavcu
slavo mojstra, potem zaslužuje Pavel ta častni priimek. Zakaj
kar je Pavel sejal, to je raslo in je evelo, to je sad obrodilo,
še rodi in bode rodilo do konca sveta.

Skrbel je služabnik Najvišega prav vestno, da po njego¬
vem premimi nadaljujejo sveto delo možje sličnega duha, sorod¬
nega srca. Pavel je blaženo in mogočno uplival na mladeniče
in može, da so mu bili verno vdani, kakor zvesti sinovi ljubemu
očetu. Umcl je dobro, odgojevati si drage učence, kateri so de¬
lovali popolnoma v jegovem duhu in smislu, kateri so kakor
učitelj požrtvovalno posvetili svoje življenje oznanjevanju sv.
evangelja. In kakor je Pavel bil najboljši učenec iz visoke šole
Jezusa Kristusa, katerega izreke je navajal, kakor so navajali
pitagorejci izreke slavljenega in neoporekljivega učitelja svojega,
modrega Pitagora, rekoč: aui6? I eprj  (mojster je rekel), n. pr.
„Quoniam Ipse dixit:  Beatius est magis dare, quam accipere"
(Djanj. apost. 20, 85), istotako so bili v apostolski šoli Pavlovi
odgojeni in z jegovim duhom prešinjeni sv. Lukež, zdravnik
iz Antijohije, katerega evangelj je duši zdravilo, Timotej in
Tit, Silvan in Silas in cela ona dolga vrsta vrlih možev, ki se
omenjajo v 16. poglavju lista do Rimljanov, v poslednjem po¬
glavju prvega lista do Korinčanov in še podrugodi. Pavlov
učenec je bil Marko, tudi Janez Marko imenovan, sin Marije, sestre
svetega Barnabe, pri kateri Mariji je sv. Peter bival po svoji
čudoviti rešitvi iz ječe. Učenca Pavlova sta Aleksander in Ruf,
sinova Simona Cirenejca križonosca. Stanovala sta s svojo ma¬
terjo v Antijohiji, kjer je sv. Peter ustanovil Škofjo stolico in
je bil mnogo let čredi višji pastir, kakor spričuje prestari praz¬
nik „Petrovega sedeža" v Antijohiji. In pri tej blagodušni materi
je tudi sv. Pavel več let imel stanovanje in postrežbo, dokler
se ni mati s sinovoma vred preselila v Rim. In sedaj postane
umevno, zakaj sv. Pavel omenja v listu do Rimljanov to pre-

119

blago družino z besedami: „Pozdravite mi Rufa, izvoljenca v
Gospodu in jegovo mater, kije tudi moja mati." (Rimlj. 16, 13).

Podpiran od mnogobrojnih učencev iz lastne šole, katere
je napolnil s svojim duhom in ognjem, prehodil je Pavel vzhodne
pokrajine in zahodne in kamor je došel, zapustil je društvo
vnetih prijateljev, katerih ogenj je v kratkem vnel mnogo
drugih, Kaj čuda, da se je častiti venec prijateljev in učencev
neprenehoma širil! Že zgoraj imenovanim so med drugim še
prištevati: Arhip in Epafra iz Kolos (Kol. 1, 7; 4, 17),
Tihik in Trofim iz Efeza (Djanj. apost. 20, 4; Kol. 4, 7;
Efez. 6, 21), Akvila s Ponta, Aristarh iz Soluna (Djanj. apost.
27, 2; Filem. 24), Dema (Kol. 4, 14; II. Tim. 4, 9),
Artema in Zena (Tit. 3, 12. 13), Onezifor iz Efeza (II. Tim.
4, 19), o katerem piše tako pohvalno Timoteju: „Usmiljenje

daj Gospod hiši Oneziforovi, ker me je mnogokrat oživil in se
ni sramoval spon mojih, marveč ko je prišel v Rim, iskal
mo je skrbno in našel. Gospod mu daj usmiljenje najti od
Gospoda tisti dan. In koliko je služboval v Efezu, ti sam bolje
veš". (II. Tim. 1, 16—18). Učenci Pavlovi so dalje bili: Erast
(Djanj. apost. 19, 22; Rim. 16, 23: II. Tim. 4, 20), Andronik
in Junija (Rimlj. 16, 7) in pa Krescent (II. Tim. 4, 10).
Težko pač ni dohajalo Pavlu, da si izšola izvrstnih učencev, ker
je ž njimi toli ljubeznivo in prisrčno postopal. Tako p. piše
učencu učitelj, Timoteju Pavel: „Ostani zvest temu, česar si se
naučil in se ti je sporočilo. Saj veš, od koga si se naučil".
(II. Tim. 3, 14). Koga ne razveseli, kadar bere Pavlovo pri-
poročbo učenca Timoteja do Korinčanov: „Zato sem vam poslal
Timoteja, kateri je sin moj ljubljen in veren v Gospodu".
(I. Kor. 4, 17). In zopet: „Če pa pride Timotej, glejte, da
bode brez strahu pri vas. Zakaj on opravlja delo Gospodovo,
kakor jaz. Naj ga torej nikdo ne zaničuje. In pošljite ga v miru,
da pride k meni, ker ga pričakujem z brati". (I. Kor. 16, 10.
11). Titu pa naroča: „Zena pismouka in Apola pridno sprejmi,
da ničesar ne pogrešata". (Tit. 3, 13).

Resnica! le ljubezen ima pravo oko, ki premoti! notranje in
vunanje življenje ljubljenca in ga z vso silo na-se naveže. To
ljubezen je imel Pavel in zato je štel lepo število najblažih pri-

120

jateljev, ki so se ga zvesto držali, ki so ga nepogojno ubogali,
Te svoje mile sodruge je rad drugim priporočal, kakor njih je
ljubeznivo pozdravljal, kadar je bil ločen od njih. ^Pozdravite,
prosi Rimljane, Prisko in Akvila, pomočnika moja v Kristusu
Jezusu, katera sta za dušo mojo svojo glavo zastavila, katerima
se ne zahvaljujem samo jaz, marveč tudi vse cerkve paganov.
Pozdravite tudi njih domačo družino. Pozdravite Epeneta, ljub¬
ljenca mojega, ki je prvenec iz Azije v Kristusu. . . . Pozdra¬
vite Audronika in Junija, moja sorodnika in sojetnika, katera
slujeta med apostoli, katera sta tudi bila pred menoj v Kristusu.
Pozdravite Amplijata, ljubljenca mojega v Gospodu. Pozdravite
Urbana, pomagalca našega v Kristusu Jezusu, in Stabija,
od mene ljubljenega. Pozdravite Apela, izkušenega v Kristusu.
Pozdravite domače Aristobulove. Pozdravite Ilerodijona, sorod¬
nika mojega. Pozdravite domače Narcisove, kateri so v Gospodu...
Pozdravite Rufa, izbranega v Gospodu in mater jcgovo in mojo.
Pozdravite Asinkrita, Flegonta, llerrna, Patroba, Hermesa in
brate, ki so ž njimi. Pozdravite Filologa in Julijo, Nereja in
sestro njegovo in Olimpijada in vse svete, kateri so ž njimi.
Pozdravite drug drugega v svetem poljubu. Pozdravljajo vas
cerkve Kristusove. . . . Pozdravljajo vas Timotej, moj pomagalec,
in Lucij in Jason in Sosipater, sorodniki moji. Pozdravljam vas
jaz Tercij, kateri sem napisal ta list, v Gospodu. Pozdravlja
vas Gaj, gost moj, ino vsa cerkev. Pozdravlja vas Krast,
mestni blagajnik in brat Kvart. Milost Gospoda našega Jezusa
Kristusa z vsemi vami. Amen 11 . (Rimlj. 16, 3 16. 21 -24).

Tako jc sv. Pavel vedno v svojem srcu nosil svoje učence in
učenci so hranili v svoji duši preljubega učenika. Spominjali so
se neprestano drug drugega in so se medsebojno bližali
ter se vzajemno podpirali. Ne morem se premagati, da
ne bi omenil, kako prikupljivo začenja Pavel svoj' drugi list do
Timoteja: „Pavel, apostol Jezusa Kristusa, . . . Timoteju, sinu
ljubljenemu: milost, usmiljenje, mir od Boga očeta in od Kristusa
Jezusa Gospoda našega! Hvaležen sem Bogu, kateremu služim
od pradedov v čisti vesti, ker te imam neprestano v spominu v
molitvah svojih ponoči in podnevu; hrepeneč videti te, spomin¬
jajoč se solz tvojih, da sc napolnim veselja. Ker imam v mislih

121

odkritosrčno vero tvojo, katera je bivala najprej v babici tvoji
Lojidi in materi tvoji Evniki, preverjen sem pa, da tudi v
tebi". (II. Tim. 1, i -5).

Toda ne le učencev, tudi še učenk si je vedel odgojiti
1 ta vel, kakor so Feba in Marija, Priscila in Damaris, Trifena
in Trifoza, Perzida, Julija in Atija. Tudi svoje učenke je imel
vedno v blagem spominu ter jih je rad priporočal vernikom.
Omenjeno bodi le, kar piše Rimljanom o nekaterih kristjankah:
„Priporočani vam Febo, sestro našo, katera je služabnica cerkve
Kenhrejske, da bi jo sprejeli v Gospodu, spodobno za krist¬
jane, ter jej pomogli, v katerikoli stvari bi vas potrebovala, ker
je tudi ona mnogim pomogla in tudi samemu meni. . . . Po¬
zdravite Marijo, katera se je mnogo potrudila za vas. . . . Po¬
zdravite Trifeno in Trifozo, kateri sc trudita v Gospodu.
Pozdravite Perzido, ljubljeno, katera se je mnogo potrudila v
Gospodu. . . . Pozdravite Filologa in Julijo, Ncreja in pa sestro
njegovo". (Rimlj. 16, 1, 2. 6. 12. 15). Komu ne prija Pavel
v tej veliki skrbi za svoje blage učenke, za svoje marljive
pomočnice pri razši rje vanju sv. evangelja? Kakor magnet na-se
vleče in potegne železo, tako jo Pavel, poln ljubezni, vse pote¬
goval za seboj; kajti magnet ljubezni je ljubezen. Da bodeš
ljubljen, ljubi!

Prvo mesto zaseda pa med Pavlovimi učenkami in sinje
najbolj sv. Tekla, ta najsvetlejši biser v kroni Pavla učitelja.
Pripotoval je namreč sv. Pavel okoli leta 45 v likaonsko mesto
Ikouij, da pridigajo tamošnjim prebivalcem nauk božji. Izmed
vseh Ikoncev je Pavlov nauk o Bogu in o božjih rečeh naj-
paznejše poslušala petnajstletna devica Tekla. Bila je hči velc-
veljavnega, zelo bogatega, pa sc ve še nevernega lkončana.
Tirski škof, sv. Metodij (f 312), poroča v svojem simpoziju ali
„obcdu deseterih devic", da je Tekla bila prav dobro podučena
v posvetni filozofiji, v lepih umetnostih in vedah, tako da se je
v vseh teh predmetih premogla lehkobno izražati, mikavno po¬
govarjati. Vsi mestjani so jej obetali cvetočo bodočnost, in oče
sam jo je bil že zaročil s plemenitim, mladim paganom. Ko je
Pavel prispel v mesto, pridobile so njegove besede o samari¬
tanski ljubezni nebeškega Sina., kateri je na križu umrl med

122

dvema razbojnikoma in je umrl najstrašnejše smrti, pridobile so,
pravim, te ganljive besede učeno devico za Kristusa, da je bila
kmalu od Pavla krščena v imenu Jezusovem. Ali ta spreobrnitev
je očeta in mater in tudi zaročnika razkačila tako, da so ne¬
dolžno deklico izročili paganskim sodnikom v smrtno pogubo.
Ker pa je bila nedolžna devica v mestu Ikoniju čudežno rešena
smrti, odposlali so jo v Antijoliijo ter jo vrgli v globoko tam-
nieo, polno strupenih kač in gadov, ki pa so bili mahoma vbiti
od strele, ko je pala v ječo sveta devica. In ko je zatem bila
še iz več drugih smrtnih nevarnosti rešena, posrečilo sc jej je,
da se oslobodi in Pavlu pridruži, dokler ni samote izvolila za
stalno svoje prebivališče, kjer je sveto, kakor živela, tako tudi
vmrla. Nedolžno telo je bilo pokopano v Selevciji, mestu po¬
krajine Izavrijc. Sv. Tekla se zove prva mučenica katoliške
cerkve, kakor se imenuje sv. Stefan prvi mučenec. Spomin na
njeno sveto smrt se praznuje dne 23. septembra. Cerkev vpleta
Teklino ime v molitev za umirajoče. V najdavnejših časih bila
jej je posvečena cerkev v Selevciji, kamor je pobožno ljudstvo
trumoma potovalo, da si izprosi srečno smrt po mogočni pri¬
prošnji slavne svetnice, piše sv. Gregorij Nazijaneenec. Pa tudi
na zapadu je najlepše delo krščanskega stavbarstva posvečeno
sv. Tekli, in to je krasna katedrala mesta Milana, sezidana
leta 1366 iz belega mramorja. Steno zaljša 4000 kipov in vsa
stavba sloni na 52 stebrih, tako da je svetišče vredno prve
mučenice in velike priprošnice ob smrtni uri. 1 )

—---

§ 23. Sv. Pavla vunanjost.

N


e dvomim, da bode čitatelja zanimalo, kaj več zvedeti
o vnnanji podobi in postavi Pavlovi. Ernest Renan, slabo-
,sni bogotajec in domišljavi zgodovinar francoski, opisuje

Pavla kot grdega, neznatnega, majhnega juda. „Pavel Ciiicijancc

') Prim. Schlau, Die Acten des Paulus und der Thekla und dio
altere Thekla-Legende. Leipzig, 1877.

123

je bil, pravi zlovoljni [lisec, nizko rasti, zaseden, bil je vklon-
jene in vpognene noše. Na njegovih močnih plečih se jo kaj
čudno gibala mala pa plešasta glava. Bledo lice je krožila gosta
brada, nos je bil orlov, oči so bile bodeče in obrvi črne, ki so
se sklepale nad nosom. In poleg vsega tega trpel je mož še za
protinom in revmatizmom". No res! Renan se ne more pona¬
šati, da se je prilizoval junaku svojemu. Toda pred Renanom
so mislili pisatelji in jo mislil ves svet, da je bil apostol na¬
rodov, ako že ne vzor lepote, da je bil vsaj lep in čeden mož.
Trdilo se je skoro soglasno le toliko, da ni bil po svoji vunanji
prikazni in podobi oni velikan, ki ga oznanjuje njegov duh.
Bil pač ni visoke postave.

S pogledom na ime svoje Pavel ni bil ravno junak; kajti
•kwAoz  pomenja majhen, malovreden, reven; morebiti je bil tudi
glede na telo slaboten, toda po duhu in po srcu svojem je bil
velikan, da ga ni jednakega pod božjim solncem. Pavlovo podobo
in postavo je po starih sporočilih in bržkone tudi po starih
slikah prijetno naslikal Nicefor v svojem cerkveno-zgodovinskem
delu (lib. II. c. 37). Med ostalim pripažuje dobesedno: „Pavel
je bil majhnega, trsatega in kakor vklonjcnega in nekoliko vpo-
gnenega života; imel jo belo lice, ki je kazalo več let kakor
v resnici. Imel je majhno glavo pa krasne in mile oči; obrvi
so bile navzdol obrnene; nos je bil lepo vpognen in primerno
dolg; brada je bila gosta in dolga in kakor lasje siva. Njegov
pogled je imel nekaj božanstvenega, ki je žarilo iz jegovega
obraza, da so verniki, kadar so ga gledali, neki skrivnosten in
tajnosten tok milosti opažali v njem, in so se k dobremu in
svetemu življenju siljene čutili". Po tem opisu vunanja podoba
Pavlova res ni zavsem odgovarjala orjaškemu duhu, ki je pre¬
bival v tem telesu. Mnogoteri mislijo, da potrjuje to Pavel
sam, ko piše Korinčanom: „Gledate li na to, kar vam je pred

očmi ?. Pa naj se ne vidi, kakor da vas strašim z listi,

ker so listi, velite, težki in jaki, ali kader je s telesom pričujoč,
takrat je slab, in zgovornost jegova ni v čislih". (II. Kor.
10, 7. 9. 10).

V apokrifnem sicer ali prav znamenitem delu „acta Pauli
et Thcclae" stoji o Pavlu nastopna opomba: p.tzpo? nji us-fGB’., jako?

124

rljV xsyaX yjv, a-fvmžo? tat? y.orjU.at; — majhen po postavi, plešast oh
glavi, sklonjen v noši. Hudomušni Lucijan imenuje Pavla kratko :
Galilaeus recalvaster — plešast Galilejec. Ce potemtakem Pavel
resnično ni bil močnega, marveč bolj šibkega života, zanema¬
rila je narava pač vunanjost, da tembolj vkrepi notranjost. Po¬
zabila je nekako na telo narava, a združila je vse moči, da
stori, da napravi duha krepkega, junaškega, velikanskega. Čim
nepopolnejše, neznatnejše jo bilo vunanje, tem krasnejše, tem
vzornejše je bilo notranje. Značaj je bil jeklen, kremenit, pod¬
jeten, vsakemu polovičarstvu zoperu, ne boječ se nobene posledice
krščanskih načel. r ) Ne progoni ne nevarnosti, niti sila niti zlob¬
nost sovražnikov niso spravile Pavla s pota, ki mu ga je od¬
ločil Bog, da ga hodi in dohodi kakor nepremično solnce.
Kakor je bil jegov duh sposoben, da snuje najdrznejše načrte,
tako je bila njegova volja dovolj krepka, da vresničuje tiste,
da je vtelešuje. Um jegov ga jo delal pripravnega, da pro¬
dira in sega v globočine razodetja božjega, a kar je našel, da
to tudi poslušalcem in bralcem pove in razloži v jasnem, živem,
prozornem izrazu. Pavlovi zgovornosti so se čudili celo zgovorni
Grki, in v resnici ostane ona vse veke občudovanja vredna,
akoprem ne morda vsled umetnosti rhetoriške, pač pa nedvomno
zarad bogatega čustva, ki preveva vse govore Pavlove. Z ozirom
na vse to prav rad podpišem sodbo sv. Janeza Zlatousta, ki
je dejal, da je Pavel sicer majhne postavo, da je pa bil navzlic
temu vendar tolik, da je z nogo hodil po zemlji, ali z glavo
da se je dotikal neba. (Homil. 30 in princ, apost.). O njem
veljajo besede: magna fecit, ipse magnus. Kar Jeremija pravi
o silni moči besede božje, to potrjuje tudi beseda Pavlova:
„Beseda božja je kladivo, ki razdrobi pečine 11  (Jerom. 23, 2!)),
je moč, ki pretresa puščave". (Ps. 28, 8). In o Pavlovi zgo¬
vornosti veljajo besede Eklezijastove: „ Besede modrijanov

so kakor ost in kakor kol, ki se vsadi ter vtrdi v globini".

') Prim. A. Tholuck, Kinleitende Bemerkungen in das Studium der
Paulinischen Briefe. (Vermischte Schriften II. Thl. Hamburg, 1839. mim.
4. pag. 315 seq.) — L’ abbd Maistre, IIistoirc complete du saint Paul. Pariš,
1870. Pag. 462. chapitre 14, Portrait du s. Paul.

125

(Ekles. 12, 11). l ) O Eliji piše Eldezijastik: „Surrexit Elias

propheta quasi ignis ct verbum ipsius quasi facula

ar debat _ Qui deieeisti reges ad perniciem et confregisti facile

potentiam ipsorurn et gloriosos dc leeto suo; qui audis in Sina
iudicimn. . . Qui receptus est in turbine ignis, in curru equoruni
igneorum. . . . Beati sunt, qni te viderunt et in amicitia tua decorati
sunt: nam nos vita vivimus tantnm, post mortem anteni non
erit tale nomen nostrum“. (Ekli. 48, 1. 6. 7. 9. 11. 12). — Sličen
Elija je bil tudi naš Pavel. In kakor jo Elizej zval Elijo voz
Izraela in voznika njegovega: smemo tudi Pavla imenovati
jednako, ker je kakor voznik na vozu svojega cvangelja pokazal
narodom pot proti nebesom.

Da! beseda je bila Pavlu, temu možu dejanja, dvorezen,
na obe strani nabrušen meč, katerega ni puščal v nožnici,
temveč ga jo sukal in vihtel, da je pridobival ogromne zmage.
„Živa je beseda božja, piše Hebrejcem, in krepka in ostrejša
nego vsak dvorezen meč in pridere noter do ločitve duše in
duba, členovja in mozga, in je sodnik naklepov in srčnih misli“.
(Hebr. 4, 12). Medtem pa je bila resnica in bode resnica: moč
in žlahtnost jezika je možna le tam, kjer je moč in pleme¬
nitost duše. To oboje pa je združeval v najpopolnejši meri
sv. Pavel; kaj čuda potem, da pred mečem jegovih besed
ni bilo rešitve, ni bilo pobega. Umevno je pač zato, pokaj si
je sv. cerkveni oče Avguštin želel na svetu tri reči. Plutarh
poroča, da je Eaton stanji vse svoje življenje obžaloval tri
reči: prvič, da je enkrat neko skrivnost zaupal ženski; drugič,
da se je peljal enkrat na ladiji nekam, kamor bi bil lehko šel
pešice; in tretjič, da je bil eden dan intestat ali brez zad¬
njega sporočila v tem tako kratkem, krhljivcin in negotovem
življenju. Sv. Avguštin pa si je želel najbolj tri reči: Christum
in čarne, Romam in tlore, Paulum in ore, Kristusa v mesu,
Rim v cvetu, Paula v govoru.

O Salomonu beremo, da si je vsa zemlja želela, gledati
njegovo obličje. Resnično velika slava. Vendar pa v tej ne
zaostaja Pavel za Salomonom; kajti lehko ni verjeti, da si je

') Prim. o Pavlu govorniku sv. Ivrizostoma de sacerdotio lib. III. C. 7.
Pag. 38 et 84 sq.

Salomon v vsem svojem veličastvu pridobil tako splošno pri¬
ljubljenost kakor Pavel v svoji nizkosti. Pač težko bi bilo
najti v zgodovini moža, ki bi bil, šc živeč med ljudmi, dosegel
od izhoda do zahoda toliko slavo in toliko priljubljenost:

zakaj črcz ves svet je zadonel jcgov glas in do mej zemlje
so šle njeg< e besede. (Ps. 1<S, 5). Mislim, da je tukaj

primerno mesto še za to le pripombo. Sokrat se je vedno

veselil, ponašal in je bogove zahvaljeval, da je bil rojen v
Atenah, sedežu in šoli grške modrosti. Kralj Macedonski Filip
sc je radoval in hvalil, da je bil jegov sin Aleksander rojen
v dobi, v kateri je živel modroslovec Aristotel in je tako
Aleksander mogel biti učenec Aristotelov in Aristotel učitelj

kraljevemu sinu v vseh takrat poznanih vedah. A ko so se
pagani zavedali posebnih dobrot, kolikor več moramo mi kri¬
stjani ceniti srečo, da smo rojeni v sveti katoliški cerkvi in da
imamo Kristusa učenika in mojstra v vsej modrosti, ki je naša
luč, naša pot, naša resnica in naše življenje, in da imamo Pavla
učitelja narodov za svojega učitelja!

§ 24. Velevažnost življenja in delovanja sv. Pavla.

■M

veti Hijeronim sicer meni, da je bolje molčati o Pavlu,
kakor pa malo pisati, super quo (Paulo) melius tacere puto,
quam pauca scribere, vendar hoče glede na moje častite
brate duhovnike in še morebiti za koga drugega bolje biti, da
sem pisal o Pavlu malo, kakor pa ko bi bil o njem popolnoma
molčal. „Quaecumque enim scripta sunt, ad nostram doctrinam
scripta sunt“. (Rimlj. 15, 4). Moj opis je se ve le kratek in
površen obris življenja, mišljenja in delovanja enega onih ste¬
brov, ki nosijo sveto katoliško cerkev. *) Pa kaj sledi iz tega

') Mnogo je slovstvenih del, s katerih pripomnijo se lehko vsak
bogoslovec še natenje in širje poduči o velikem apostolu. Ni, da l)i tukaj
našteval imena brezbrojnih tolmačev, ki so razložili Pavlova pisma in so

127

življenjepisa za mislečega človeka? Prav mnogo. Reč, za katero
je sv. Pavel toliko trpel, za katero je vse, kar je imel, tudi
drago svoje življenje žrtvoval, ta reč ne more hiti človeška,
minljiva, reč 'pozemeljska, ne ne, reč je sveta, nebeška, reč je
božja. Kako pač veličastna ter moči polna mora biti katoliška
cerkev, ki je zmogla takega velikana [odgojiti, vzdržati ga in
mu dovolj tečne hrane priskrbovati. Kaj bi bil ta mož vse lehko
postal in dosegel pri farizejih. Koliko čast in slavo bil bi si
pridobil z duhovitostjo svojo pri svojih rojakih. Da je pa vsemu
temu dal slovo, da sc je posvetil tako težavnemu poslu, da je
zapustil svoje drage drugove in se napotil po široširnem svetu
poganskem; za to svoje prečudno početje moral je vendar dober,

pri tem poslu ocenili njegove zasluge, njegova dejanja, njegove vspelie. Tako
naštevanje bi bilo pretežavno in prezamudno delo, ker je sv. Pavel, skoro
bi človek lahko rekel, tolmačev našel menda več, nego štejejo vrst jegovi
listi. Zakaj ne le o posameznih listih, marveč o posameznih vrsticah in
stavkih nekaterih pisem so priobčili učeni interpreti temeljite razprave.
Poleg že zgoraj na dotičnih prostorih omenjenih pripomočnih del bile hi še
pozora vredne nastopno knjige:

Giacomo Murena, Vita di san Paolo apostolo. Ferrara, 1S80. Vrli
pisatelj je prejel 1000 lir nagrade za ta življenjepis, ki ugaja učenim in
neučenim bralcem. — Cornelms a Lapide, De praerogativis s. Pauli. Opp.
edit. Pariš, 1870. Tom. 18. Pag. 1—18. — Jakoba Benigna Bossuet-a
slavnostni govor o Pavlu apostolu. — L’ apotre saint Paul. Etude historupie
par M. Auguste Trognon, auteur de 1’ histoire de France, courounee en
1805 par 1’ academie Francaise. Pariš, 1869. — J. P. Deramey, L’ apotre
saint Paul. Pariš, 1873. — P. Vallottou, Le vrai saint Paul. Pariš, 1870.

Umevno je, da so protestantje vsled svojega krivega nazora o sv. pismu
prav pridno obdelovali to polje. Njili bogato literaturo o Pavlu do leta 1800
najdeš v knjigi: Eduard Iteuss, die Geschiehte der lil. Scliriften neuen
Testamentes. Braunschweig, 1864, Vierte Auflage Pag. 44 sqq. Najobširnejše
je opisal življenje in delovanje Pavlovo K. Schrader v svojem delu: Der
Apostol Paulus. I. Theil. Chronologische Bemerkungen tiber sem Leben.
Leipzig, 1830; II. Theil. Das Leben des Paulus. 1832; III Theil. Lelire
des Paulus. 1833; IV. und V. Theil. Erklarung der Briefe und der Apostel-
gescliicbte. 1835 und 1836. V novejši dobi so pisali o Pavlu: A. Hausrath,
Der Apostel Paulus. Heidelberg, 1872. — M. Frommel, Paulus der grosse
Apostel, ein Giiarakter. Frankfurt, 1878. — It. Cblers, Bilder aus dem
Leben des Apostels Paulus. Diestervveg, 1886. — A. T. H. Kamlitz, Paulus
der Apostel Jesu Christi. Lebensbild tur gebildete Leser. 1887.

128

tehten, pravičen uzrok imeti, moral je biti prepričan o svojem
božjem poklicu.

Človek, kateri mirno in modro premišljuje življenje Pavlovo,
prisiljen je in ne more drugače, kakor občudovati in čislati cerkev
katoliško. Kjer se kaže tako krasen, žlahten sad, mora drevo,
ki ga rodi in nosi, vsekako biti tudi dobro in žlahtno. Pač
vrlo dobro so vkrenili dogmatiki katoliški, ki porabljajo živ¬
ljenje Pavlovo za dokaz svete cerkve kot božje naprave, božje
ustanove, kot božjega kraljestva, ki sega z neba na zemljo in
z zemlje v nebo. Ko bi Kristusova cerkev ne imela drugega
moža, kakor le sv. Pavla, bilo bi že častno, pripadali taki
družbi s tako solnčnočistim značajem, s tako duhovitim možem,
vekovitim veleumom. Francoski književnik Louis Veuillot poroča
v svojem delu o Rimu 1 ), da je neki pridigar 18. veka z vsem
povdarkom rekel: meni treba le značaja in življenja sv. Pavla
in jaz dokažem resnico evangelja 2 ). Pa res! v Pavlu je ves evan-
golj, je vse njegovo veličje, vsa njegova gorečnost, vsa poniž¬
nost in vsa ljubezen evangeljska je v njem. Kako da ni evan-
gelj od Boga, ko je vendar odgojil tako veličajnega moža?
Neresnice ni povedal za resnico -angleški lord Hutchinson, ko
je dejal: „Katoliška vera je vera največih in najizobraženejših
narodov evropskih in naj plemenitejših značajev, ki so bili kedaj
Človeškemu rodu na čast“.

Spisi tega moža, tako bistrega uma, so nam verevreden
porok in polnoveljaven dokaz, da je mvtiško tolmačenje
sv. evangelja prazno, brez temelja in podloga, da je nespametno,
da je preneumno. Mož takega duha, tako vzvišenega značaja
ne bil bi svojega življenja daroval za praznih bajk in sanjarij
poln evangelj. Vse drugo, samo tega ne. Učeni francoz Atanazij
Coquerel govori čisto resnico o Pavlu, ko piše: „Sveti Pavel se
mora na vse strani opažati, kakor je Izraelec in kristjan, apostol
in pisatelj, preganjalec in mučenec; Pavel pri kamnjanju
sv. Štefana in ko mu preti smrt obglavljenja; Pavel kot pisatelj

') Rom. Speier, 1862. Str. 111 (nemški prevod).

2 ) Slično trditev sem bral tudi v knjižici: Saint Paul, cinq discours
par Adolphe Monod. Pariš, 1852. Monod ni sicer katoličan, ali je vendar
precej dobro pojasnil ves pomen delovanja sv. Pavla.

129

hvalnice o ljubezni v listu do Korinčanov in ko primerja kot
ostroumen, logičen mislec zakon stare zaveze z evangeljem nove
zaveze v listu do Rimljanov; Pavel pred areopagom v Atenah,
pred ljudstvom v Jeruzalemu, pred Pestom in Feliksom, pred
Agripo in Neronom — in človek se čuti globoko presunjenega
od nauka in resnice učitelja narodov, apostola sveta. A da se
je dal odličnjak, kakoršen je Pavel, prevariti, ali da je hotel
glede na vero, katero je s tal judovskih prenesel na tla pagan-
ska, prevariti; da je imel mož takega duha, da je držal pisatelj
listov, katere imamo od njega v novem testamentu, da je imel
in držal, pravim, Pavel stare pravljice, ki bi se bile za potrebo
in za silo časa prigrele na novo, za resnične in natenko pre¬
iskane dogodjaje, za pozitivne dogodke sedanjosti; ali da je mož
takega značaja, medtem ko se je žrtvoval, kakor se je žrtvoval,
kakor svedočijo njegova pisma, da se je Pavel, govorim, toli
grozne in ogromne prevare storil krivega kot prevarjenec ali
prevaritelj — to sta dve moralni nemožnosti, kateri naravnost
nasprotujeta človeški naravi, ki sta brez vzgledov v letopisih
človeškega rodu in sta stotisočkrat neverojetnejši in negoto-
vejši, nego bi bil sveti evangelj. Ne! tako ni vstvarjen človek.
Mož, kakoršen je Pavel, pač nikakor ni svedok, katerega smeš
poljubno odstranjati in ga meni nič tebi nič prezirati. Res! če
je evangelj zbornik ljudskih pravljic, ostane Pavel nerazumljiv
bodi kot enthuzijast, ki se je dal premotiti, a imel je preveč
bistroumnosti in znanstvene omikanosti, bodi kot prevarjenec,
ki zopet prevari, pa imel je premnogo požrtvovalnosti in preo-
bilo čednostnega, nravnega čustva. S kratko besedo! Razložite
nam mytiško krščanstvo s Pavlom ali Pavla z mjtiškim krščan¬
stvom. Prvo je tako nemožno, kakor je nemožno drugo. In kaj
torej preostane? To, da so Pavlovi listi živi, neovrgljivi, neo¬
porečni dokaz, da so klasična priča evangeljske resnice." In
eden najslavnejših zgodovinarjev naše dobe Dr. J. B. Weiss
končuje svojo razpravo ob apostolu Pavlu s pomembnim stavkom:
„ Die Schriften dieses Mannes von so scharfem Verstand bevveisen

*) Prim. Annales de pliilosopkie chretienne. III. serie. num. 70. Pag.
40 — 42.

9

130

allein schon hinreichend, dass die mvtisehe Erklarung der Evan-
gelien haltlos ist. Ein Mann von solchem Genie, von solcher
Grosse des Charakters liatte niclit sein ganzes Leben riir ein
sagenliaftes Evangelium geopfert." ') Tako je — in drugače biti
ne more! Resničen je sv. Hijeronima vsklik: „Nisi evangelium
veram esset, nunquam sanguine defenderetur“.

Pavlu Tarzanu ni leliko najti vrstnika. Sv. Krizostom
zatrjuje ob koncu osme liomilije o proslavju slavitega apostola,
da je Pavel nadkriljeval vse plemenite duše stare in nove zaveze.
Krasni odlomek se glasi v latinskem prevodu: „Cui te, o sancte
Paule! iustorum vel veteris testamenti vel novi andeam com-
parare? Omnium quippe virtutem quasi in arca quadam sed
cum multo prorsus cumulo condidisti ....  Paulus vere secundus
Abel, verum non semel sed per dies singulos immolatur. Paulus
alter Noe, sed absque arca insurgentes adversus se undas irn-
pietatis enavigans. Paulus alter Abraham, non modo a patria
vel gentc sed post vocationein suain ab ipsa etiam vita prorsus
abscissus. Paulus alter Isaac, spon te in hostiam colligatus. Paulus
alter Jacob, quasi pro uno quodam totius mundi grege sem per
invigilans. Paulus alter Joseph, spirituali farne tabesecnti mundo
veritatis alimenta distribuens. Paulus alter Moses, qui omnes
gentes a tvrannide diaboli redemit ad Christum.* Človek bi
mislil, da bode tukaj nehal sv. patrijarh proslavljati apostola
Pavla. Toda on nadaljuje in še ve mnogo več navesti, rekoč:
„Paulus alter Aaron, totius mundi populiš inunctus sacerdos.
Paulus alter Phinees, impietatem Judaeorum atque gentilium quasi
fornicationem mentium uno lidei mucrone confodiens. Paulus alter
David, qui velut quemdam Gobam in certamen diabolum pro-
vocat. Paulus alter Elias, clarius raptus in eoelum. Paulus alter
Elisaeus, qui gentes ab interiore leprae pollutione purgavit.
Paulus alter Ezechias, qui ad unain fidem Christi diversos po-
pulos attraxit. Paulus alter Isaias, qui abominationem gentilium
dissipavit ac perdidit. Paulus alter Joanncs, pro Christo capite
truncatus. Paulus alter Petrus, de coelis vocatus ad Evangelium.
Paulus alter Gabriel, qui Christi ortuin cunctis gcntibus nuntiavit.

) Lehrbucli der \Velt.gescldchte. Wien, 1S(I2. 2. Bd. I. Tld. Pag. 141.

131

Paulus alter Michael, qui Christianorum dux esse sortitus est.
Etiamsi angelorum, etiamsi iustorum hominum circumvolem choros,
non invenio comparationem, cui non curaulo meritornm Paulus
occurrat. “

Pavel Taržan nima vrstnika v stari dobi ne med odličnimi
Izraelci pa ne med pagani. Če bi ga že prispodobili komu, bila bi
mu prednika v modrosti Salomon in Solon, v vedno žejnem hrepe¬
nenju ])<> resnici bil bi mu podoben slavni Sokrat, naj plemenitejši
človek paganskega starega veka; in v zgovornosti bil bi mu
soroden vrli Demosten, katerega je stari svet občudovaje ime¬
noval živo postavo zgovornosti. Vendar tudi ta prispodoba kakor
vsaktera druga ne velja zavsem, sosebno kar zadeva Demostena.
Pavlovi listi, pisani ali narekovani s plameni ljubezni božje,
ločijo se glede, na jezik in globoke misli, pa glede na jasne
dokaze od najlepših govorov Demostenovib, kakor se loči solnce
od meseca, beli dan od črne noči. Ali je govoril kedaj kdo,
kakor govori sv. Pavel? Ce se obrne do Korinčanov, pravi:
„Pavel, poklican apostol Jezusa Kristusa po volji božji, in Sosten
brat. Cerkvi božji, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu
Jezusu, poklicanim svetim z vsemi, ki kličejo ime Gospoda
našega Jezusa Kristusa, na vsakem njih in našem mestu. Milost
vam in mir od Boga Očeta našega in od Gospoda Jezusa Kri¬
stusa." (I. Kor. 1,1 — 3). Kako priprosto in vendar kako veli¬
častno, kako dostojno je vse to! Rimljanom, temu tragiškemu
ljudstvu, ki je hrepenelo le po vunanji moči in oblasti, piše:
„Pavel, služabnik Jezusa Kristusa, poklican apostol, odločen za
evangelj božji, katerega je poprej obljubil po svojih prerokih v
svetem pismu, o Sinu svojem, ki mu je bil rojen iz rodu
Davidovega po mesu, ki je bil potrjen za Sina božjega v moči
z Duhom svetosti po vstajenju od mrtvih, Jezusu Kristusu
Gospodu našem; po katerem smo prejeli milost in apostolstvo,
da bi bili veri pokorni vsi narodi za ime njegovo, med katerimi
ste tudi vi poklicani Jezusa Kristusa, vsem, ki so v Rimu,
ljubljencem božjim, poklicanim svetim: Milost vam in mir od
Boga Očeta našega in od Gospoda Jezusa Kristusa." (Rimlj.
1, 1-7).

9 *

132

So li sanje? Jeli resnica? Kako! Nepoznan človek govori
tako z domovino Julija Cezara, z domovino Katona! Neznanec,
sam, brez bogatstva in brez oblastva, kakor jednak jednakim,
kakor viši nižim, z mestom, ki je najmogočnejše kralje sveta
in najsilnejša ljudstva vpregalo pred slavnostni voz svoj ? Pa
od kod ima Pavel to čudno moč besede? Odkod so ti resnobni,
veličastni in zaupni izrazi ? Ali bi se bil upal Demosten pri vsej
moči svoje zgovornosti, in Platon pri vsej vzvišenosti svojega
duha, obrniti se tako do kakega grškega, a kaj še le do tujega
mesta? Imel je li Ciceron ali kateri drug raodroslovec sv. Pavla
trdno zanašanje, da razširi svoj nauk tudi črez meje svoje
domovine? Čimbolj premišljuje človek liste Pavlove, tem večjo
razliko najde med sv. Pavlom in najimenitnejšimi moži stare
dobe.

Resnica je sicer splošno priznana, da si je mnogo možev
pridobilo necenljivih zaslug za človeški rod v obče; toda moža,
kakoršen je Pavel, ne najdeš nikoli nikjer. Oče zgodovine,
slavni Herodot, je skoro ves tedanji svet prepotoval, ali nikoli
s tolikim požrtvovanjem in zajedno s tolikim vspehom, kakor se
to more in mora trditi o Pavlu, ki je potoval iz Azije v Evropo
in iz Evrope v Azijo z lehkobo, s katero napravimo mi sprehod
od kraja pa tje na konec večega mesta. Da čudovita prikazen!
Mož brez premoženja in slavnega imena, brez tako zvane olike
in vede sveta, vstane pa se meri s tremi najomikanejŠimi narodi,
se poskusi z narodi z najslavnejšo zgodovino. Hebrejci so se imeli
za ljudstvo vseh ljudstev. Pavel njim dokaže, da je zadnji čas,
da očistijo svojo vero. Grki in Rimljani so mislili, da so dosegli
vso velikost. Pavel njim dokaže, da niso okusili niti še ktfpliee
mleka, ki daje narodom življenje. Blesk Atike in Italije obledi,
ko se prikaže siromašni Izraelec iz Tarza in prevzame službo
variha in svetovalca največih mest na zapadli. Toda pri vsem
tem poslu, delu in trudu bil je Pavel popolnoma nesebičen. Da
se borno preživi, pletel je šotore, katero rokodelstvo je bilo pač
najprimernejši izraz jegovega življenja, ki ga je preživel brez
stalnega doma na križema potih, kakor žive nomadje pod šotori.
Navzlic temu pa je ljudem pripravljal šotore v nebesih za oni
odločilni čas, ko se poruše šotori tega življenja. (II.  Petr. 1,

133

13. 14). V prešinljivem govoru, ki ga je govoril v Miletu, drži
in steguje zbranim svoje žuljave roke nasproti, rekoč: zlata in
srebra in obleke nisem od nobenega izmed vas terjal, kakor
sami veste in dobro znate. Kajti kar sem potreboval za sebe in
za svoje pomočnike in spremljevalce, to so pridelale, to so pri¬
služile te le moje roke.

Sploh je ves ta govor v Miletu kakor Mozesovo slovo, kakor
odpoved Samuelova, nežen in prisrčen, je poln zavednosti in
veličastva pri vsej žalosti, ki veje v njem. Pa kaj hoče ta mrtva
hvala, naj govori živi govor Pavlov: „In poslal je iz Mileta v
Efez in poklical starešine cerkve. In ko so prišli k njemu, reče
njim: Vi veste od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, ko sem
ves čas z vami bil, služeč Gospodu z vso ponižnostjo in mnogimi
solzami in izskušnjami, katere so mi se dogodile vsled zalezo¬
vanja judov. Kako nisem ničesar koristnega opustil, da vam ne
bi bil oznanil in vas učil javno in po hišah, pričevaje judom
in paganom izpreobrnenje k Bogu in vero v Gospoda našega
Jezusa Kristusa. In sedaj glejte! jaz, zvezan v duhu, potujem
v Jeruzalem ne vedoč, kaj se mi bode prigodilo v njem; iz-
vzemši da mi priča sveti Duh po vseh mestih, govoreč, da me
ječa in stiske čakajo v Jeruzalemu. Ali mene nič ne skrbi in tudi
življenje moje mi ni drago, da le tek svoj dokončam radostno in
pa službo, katero sem prejel od Gospoda Jezusa, da potrjujem
evangelj milosti božje. In sedaj glejte! jaz vem, da ne bodete
več videli obličja mojega, vi vsi, med katerimi sem hodil,
oznanjujoč kraljestvo božje. Zato vam pričam danešnji dan, da
sem čist od krvi vseh; kajti nisem se vmikal, da vam ne bi
bil oznanjal vse volje božje. Pazite torej na sebe in na vso
čredo, v kateri vas je sv. Duh postavil za škofe, da vladate
cerkev božjo, katero je pridobil s krvjo svojo. Zakaj jaz vem
to, da bodo po mojem odhodu došli med vas grabljivi volkovi,
ki ne bodo prizanašali čredi; in izmed vas samih bodo vstali
možje, ki bodo govorili napačno, da bi potegnili učence za seboj.
Zato pa čujte, spominjajoč se, da tri leta nisem ne noč ne dan
nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas. In sedaj vas
bratje priporočam Bogu in besedi milosti njegove, kateri more
sezidati in vam dati delež med vsemi posvečenimi. Srebra in

134

zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel; saj sami veste, da
to, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj, da so
to prislužile te-le roke moje. Vse sem vam pokazal, da je tako
treba truditi se in sprejemati slabe in spominjati se besed
Gospoda Jezusa, ki je rekel: Mnogo bolje je dajati, kakor
jemati." (Djanj. apost. 20, 17—35). Vmes pripomnim, da
mora posebna lastnost vsakega človeka sploh in dušnega pa¬
stirja posebej biti nesebičnost. Samuel prerok, odloživši službo
sodnika, je hotel še enkrat narod spodbuditi k zvestobi do Boga
in do postav božjih. Da je opomin vspešen, vporabil je sv. mož
dve sredstvi. Kateri? Storil je čudež in poleg tega sc je skli-
caval še na svojo nesebičnost v službi svoji, na svojo nedobička-
željnost pri poslovanju, rekoč: „Sedaj sem star in že siv. Jaz
sem javno pred vami hodil od mladosti svoje do tega dne in
glejte, tukaj sem! Recite o meni pred Bogom in pred jegovim
maziljencem, če sem od katerega izmed vas vzel vola ali osla,
če sem koga obrekoval ali tlačil, če sem iz katerega rok vzel
darilo — zato se hočem danes pokoriti in želim vse povrniti.
Odgovorili so na to: Ti nas nisi ne zaničeval, ne tlačil, niti
nisi prejel daril iz kateregakoli rok. In odvrnil jim je: Briča
je torej Gospod in priča je njegov maziljenec, da niste ničesar
našli v mojih rokah. In rekli so: Briča." (I. Kralj. 12, 2—5).

Vprašam, ali temu slovesu ni podoben krasni konec
Bavlovega slovesa od Mileta? Nesebičnost pridobiva srca. Žal,
da ne cvete bujnejše. Quidam, quae sua sunt, quaerunt, non
quae sunt Jesu Ohristi. (Filip. 2,21). O cives, eives! quaerenda
pecunia primum. Virtus post numrnos posmehoval se je rimski
pesnik Horacij svojim rojakom. Ba še danes ni drugače. Vir-
gilijev vzdih: Quid non mortalia peetora cogis auri sacra fames !
to je še danes začetek hudobije. „Korenina vsega zla je lakom¬
nost, uči tudi učeni učitelj narodov, in tisti, ki hočejo obogateti,
padejo v skušnjave in mreže hudičeve in v mnoga poželenja
nespametna in škodljiva, katera spravljajo ljudi v pogubo in
propast. Lakomnosti vdani zabredejo od vere in so obložijo z
obilnimi bolečinami." (I. Tim. 6, 9. 10). Kakor je Pavel učil,
tako je tudi živel. Zato se je lehko pri svojem slovesu pozival
na nesebično delovanje. In to kako vspešno! Kakošen vtis so

napravile na zbrane vernike Pavlove besede, slovesno govorjene
v slovo, zapisal je vestno in spretno sv. 'Lulcež, rekoč: „In ko
je Pavel to povedal, pokleknil je na kolena svoja in je molil z
vsemi njimi. In velik jok in stok je nastal med vsemi,
in objemaje Pavla, poljubo.va.li  so  ga:  žalostni naj¬
bolj zarad besede, katero je rekel, da ne bodo več videli obličja
njegovega. In spremili so ga na ladijo ....  In odtrgali smo se
od njih in smo se odpeljali.' 1  (Djanj. apost. 20, 36 nsl). Ees!
kdo se ne bi topil žalosti, ki je imel sladko srečo, poznati ta
blagi obraz, gledati to milo lice, okušati to dobrotno srce, katero
pa mora kmalu zgubiti za vselej na svetu.') Sem spada tudi
ganljivo slovo od teniškega mesta Tira, kjer se je Pavel sedem
dni mudil pri ljubljenih učencih. Pri odhodu se je vsa občina
kaj ljubeznivo, vdano in pobožno poslovila od prelj ubij enega
apostola. „In prišli smo v Tir. In ko smo našli učencev, ostali
smo tukaj sedem dni. Ti so govorili Pavlu po Duhu, naj ne hodi
gor v Jeruzalem. Ko so pa dnevi dotekli, izšli smo in spremljali
so nas vsi z ženami in otroci tje vun do predmestja in pokleknivši
na bregu, molili smo. In 'ko smo se poslovili eden od drugega,
stopili smo v ladijo; a oni so se vrnili domov." (Djanj. apost.
21, 3—6).

Poleg nesebičnosti jo posebnega spomina še vredno tudi
prizadevanje, katero je sv. Pavel obračal na to, da si ohrani
dobro ime, ker je bil pač prepričan, da ni vspe.šnega delovanja
brez časti, brez spoštovanja, brez dobrega glasil. Kdor je za¬
pravil pošteno ime, naj ne upa blagoslova pri svojem truda-
polnetn poslu. Spoznavši to, zagotovil je naš apostol Korineane:
„Rajši bi hotel umreti, kakor da mi kdo uniči čast mojo." (I.
Kor. 9, 15). Unici je dostojno ceniti dobro ime, ker je bral v
knjigi pregovorov zlati nauk: „Boljše je dobro ime, kakor so
mnoga bogastva." (Preg. 22, 1). Pavlova skrb za ohranitev
čistega imena odseva iz zagotovila: „Mi si prizadevamo za dobro
ne le pred Bogom, ampak tudi pred ljudmi." (II. Kor. 8, 21).
Filipljanom pa je svetoval: „Bratje! kar je resnično, pošteno,

’) C. L. P. Metelercamp, IJe Pauli ad presbyteros epliesiacos ovatione
valedietoria. Traiecti, 1829.

136

pravično, čisto, ljubeznivo, kar je sloveče, kar je čednost in
hvala, to prevdarjajte.“ (Filip. 4, 8). In značajni mož se je
nedvomno ravnal sam po naukih, katere je dajal drugim, govoreč:
„Nikomur v ničemur ne dajajmo spodtike, da se ne graja služba
naša; temveč izkazujmo se v vsem božje služabnike v potrpljenju
mnogem, v stiskah, v potrebah, v težavah, v udarcih, v ječah,
v puntih, v trudih, v nespanju, v postu, v čistosti, v znanju, v
prizanesljivosti, v dobrotljivosti, v duhu svetem, v nehinavski
ljubezni." (II. Kor. 6, 3—6).

Iz vsega tega je razvidno pač zadostno, kako potrebno je k
blaženemu delovanju po nauku Pavlovem dobro ime, je potrebno
spoštovanje, ki ga naj ima dušni pastir pri svojih ovčicah, ga
naj ima vsak predstojnik pri svojih podložnikih.

' '"j""' .-

25. Sv. Pavla smrt.

avel je vodil ljudi v obljubljeno deželo, ali je tudi sam
prišel v njo, ne kakor Mozes, ki je Izraelce spravil tje,
a sam se je v njo le z hriba Neba milo oziral. Opazni
pač morajo biti dušni pastirji, da ne zaostanejo sami zvunaj
nebeške Palestine, medtem ko druge vspešno tje pošiljajo. Kaj
koristi, druge vzvoličati, sebe pa pogubiti? Pavel ni pogubljal
drugih, in je rešil tudi sebe.

Na večnega spomina vredni 29. dan junija leta 67 po
porodu Device jo bilo, ko so iz mamertinske ječe v Kirnu od¬
peljali dva že sivolasa moža ne v prostost, marveč v bridko
smrt. Peter iz Betzaide je moral za stražniki slediti na hrib
vatikanski, kjer so ga obsodili na nečastno smrt križa. F no
edino prošnjo je še imel osemdesetletni blagi starček, in sicer
to, da ga naj križajo z glavo navzdol proti zemlji obrneno;
kajti držal se je nevrednega, križan biti na takošen način, kakor
je bil križan jegov ljubljeni Gospod in mojster. Prošnjo so mu
vslišali in prvak apostolov je v mukapolnem mučeništvu časno

137

življenje zamcnil z večnim veseljem. Marcel, j egov zvesti pri¬
jatelj in spremljevalec, je pokopal sv. truplo na onem kraju,
kjer se 'sedaj proti nebu na kviško dviga najkrasnejša cerkev
celega sveta, dom sv. Petra. — Pavel pa iz Tarza, mnogoslavni
apostol sveta, bil je, oseminšestdeset let star, ob cesti apijski
obglavljen z mečem in pokopan na mestu, kjer sedaj stoji uzorno
lepa bazilika sv. Pavla. Pobožno sporočilo pravi, da se je od
trupla ločena glava trikrat privzdignila od zemlje in da so usta
vsetrikrat zaklicala presveto ime Jezus. Na prostorih, kamor je
glava pala, nastali so trije studenci, kateri se še dan danes
kažejo v srednji cerkvi izmed onih treh cerkvic, ki so bile po¬
stavljene na kraju obglavljenja. Rimski kristjani so kmalu pre¬
nesli del Pavlovih svetih ostankov v katedralo sv. Petra, tako
da sta prvaka apostolov tudi po smrti združena, kakor sta bila
prijateljski zvezana v življenju. Gredoč omenim, da počiva po¬
lovica sv. ostankov obeh sv. apostolov dandanes pri sv. Petru
na Vatikanu, druga polovica se nahaja pri sv. Pavlu zvunaj
mesta, glavi obeh sv. apostolov sta pa shranjeni v baldahinu
nad konfesijo ali grobom sv. Janeza v Lateranu. Skupno sta
Peter in Pavel učila nauk Jezusov, skupno sta trpela, skupno
sta umrla in skupno počivata na hribu vatikanskem in skupno se
radujeta v hiši Očeta svojega mojstra. Ničesar nju ni premoglo
ločiti od medsebojne ljubezni in tudi ne od ljubezni do Kristusa,
niti križ, niti ne meč.

Na ta način je tedaj dokončal sv. Pavel svoj tek, ko je
34 let deloval za sveto stvar, ko je za božjo reč neizmerno
veliko storil, nepopisno veliko prestal in pretrpel. Saj je bil
trikrat bičan po židovski šegi, petkrat tepen po rimskem običaju,
sedemkrat vkovan v železje, enkrat skoro do smrti kamnjan,
vendar judom jud, paganom pagan, vsem hlapec in postrežnik
pa dolžnik: pridigovati evangelj vsem narodom. Dovršil je pot
velikih misijonskih potovanj na morju in na suhem, katerih
prva tri je nastopil iz Antijohije, četrto kot jetnik iz Jeruzalema
v Rim in peto iz Rima po doseženi prostosti iz prvega zapora
v tem mestu. Na teh misijonskih potih je preživel 20 let, je
videl okoli 30 raznih dežel in otokov, ter je v več nego 40 me¬
stih ustanovil in vtrdil krščanske občine. Vsi ti poti so bili ne-

prenehljivo delovanje v vinogradu Gospodovem in vedna vojska,
da se dežele in narodi rešijo kraljestva teme in greha ter se
pridobe za kraljestvo Kristusovo, to kraljestvo resnice, pravice
in svetosti. Pač pravo trdi sv. Krizostom, češ, da je Pavel
združeval v svoji osebi vse, kar je dobro, blago in lepo na
ljudeh in na angeljili, da je obsegalo srce njegovo ves vesoljni
svet. Gotovo! mnogoveč kakor so pokazali drugi svetniki, po¬
kazal je Pavel, kako sijajnih čednosti so zmožni ljudje, za kako
veličajna in čarodejna dela so sposobni vsi tisti, ki pridno so¬
delujejo z milostmi, od Boga njim podeljenimi.

Ob koncu svojega na dobrih delih prebogatega življenja
smel se' je pač tolažiti z Davidom kraljem: „Custodivi vias
Domini. Omnia enim iudicia eius in conspectu meo ct praecepta
cius non amovi a me. Rctribuet milu Dominus secundum iusti-
tiam meam ct secundum munditiam manuum mearum reddet
mihi.“ (II. Kralj. 22, 2L—23). Jednako, pravim, smel je tudi
Pavel apostol s pogledom na viharno življenje in vseobsežno
delovanje svoje vzdehniti: „Ego enim iam delibor ct teinpus
resolutionis meae instat. Bonum certamen certavi, cursuin eon-
summavi, tidein servavi. In reliquo reposita est mihi corona
iustitiae, quam reddet mihi Dominus in illa <lie iustus iudex.“
(II. Tim. 4, 6—8). In iz ječe v znožju kapitola, ko mu je že
mučeniška smrt trkala na dveri, pisal je svojemu učencu, svo¬
jemu desnemu prijatelju Timoteju tako zaupljivo in milo, rekoč:
^Pomisli, da je naš Gospod Jezus Kristus od mrtvili vstal po
mojem evaugelju, za katerega trpim do ječe in do verig. Ali
beseda božja se ne da vkleniti. Zato potrpim vse zarad izvoljenih. K
(II. Tim. 2; 8—10).

Ta Pavel iz Tarza Ciljcijskega bi dal dovolj gradiva za
junaško pesen, katera bi bila epos krščanske ljubezni. V apo¬
stolski svoji službi je bil dovršen služabnik, kakoršnega se je
sam naslikal v svojih listovih, bil je popoln vzor najboljšega
dušnega pastirja. Krščanska Odiseja sv. Pavla z vsemi premem-
bami in različnimi dogodki in zanimljivimi pripetljaji, kako
čudežna, mikavna in divna je vendar! Njen junak se bojuje
zoper ves svet. V tej borbi pa je velieajen, je znajden in zveden,
je pogumen in premeten; on ve vse porabiti. Hodeč po ravni

stezi pozna tudi ovinke. On je sicer odkritosrčen, pa vendar
tudi previden bojevnik, ki nmeje, vsak udarec krepko odbiti.
In še več, za vsaka vrata ima pripraven ključ. In vspelii nje¬
govega prizadevanja, neumornega delovanja, kako ogromni so
vendar! Ko je Pavel umrl, bilo je krščanstvo že razširjeno v
najslavnejših mestih treh delov sveta. Cerkvene občine so imela
že mesta: Rim, Atene, Korint, Efez, Aleksandrija, Solun,
Jeruzalem in Antijohija. Italija kakor Judeja, Egipet kakor Ma-
cedonija, Grecija kakor Arabija in Sirija poznale, častile in
molile so Jezusa iz Nazareta. In k temu prevratu je največ
pripomogel Pavel. To je bil učinek onega pomenljivega trenutka,
v katerem je zablisknilo in zagromelo pred Damaskom: Savel,
Savel! zakaj me preganjaš? In pogled na tolika dobra dela,
kako krepilna tolažba je to ob smrtni uri! Pavel je mogel, on
je smel v očigled smrti, poln najtrdnejšega upanja, govoriti be¬
sede, ki so najslajša tolažba pa tudi najboljše pomnjenje za
vsakega umirajočega: „Jaz sem dober boj bojeval, sem dopolnil
tek in ohranil vero. Zato pa mi je pripravljen venec pravice,
ki mi ga bode dal Gospod, pravični sodnik.“ Ko bi me kdo
vprašal, kakošen napis ali epitafij bi sodil za nagrobni spominek
Pavlov, rekel bi, da si je Pavel sam omislil epitafij z zgoraj
navedenim stavkom.

Pavel, vzor in vzgled apostola, bil je (lika svoje dobe in
ostane za vse prihodnje čase. Tamquam prodigium factus sum
multis (Ps. 70, 7), smel je o sebi reči že v življenju, a po smrti
mu še to tembolj velja. Četudi je bil obglavljen, umrl vendar
ni, nikakor ne, on živi in bode vedno živel po svojih nevmerljivih
delih. Pozabljen je dan smrti najslavnejših vojskovodij, a dan
smrti revnega rokodelca šotorov je slavljen od nekdaj in bode
slavljen vselej. Grob Pavlov je češčen, kakor ni bil častit no¬
beden rimski cesar, ni v življenju ni po smrti in ne bode nik¬
dar. K jegovemu grobu so potovali cesarji, kralji, knezi in
verniki vseh narodov in vseh stanov. Pavlovo in Petrovo gro¬
bišče je za grobom Kristusovim najčudnejše, najčastitljivše
mesto na zemlji. V mali Aziji je bil leta 1890 ustanovljen nov
vikarijat, katerega sedež je mesto Tarz. V tem letu se je mnogo
pobiralo, da se sezida katedrala, vredna in primerna Pavlu

140

Tarzanu, ki doslej v svojem rojstnem mestu ni imel dostojnega
spomenika. Dal Bog, da se kmalu zopet vrnejo časi sv. Pavla v
mali Aziji! Pavel bode občudovan, dokler se ljudje ne odpovedo
zdravemu umu ter se ne poslove od vneme za plemenita dela.
Tako bode. ko bi tudi ne bila vstanovljena posebna kongregacija,
ko bi ne bil poseben red vtemeljcn v spomin in na čast obglavljenja
sv. Pavla. Vstvaril je to društvo Anton Morigia, Jarnej Ferrari
in Cabarija Kremonski. In leta 1890 so vneti duhovniki Galiski
v Levovu osnovali družbo sv. Pavla z namenom, da se naj
pridno obhajajo ljudski misijoni po duhovnijah. In tako se slavi,
in sc bode slavil in hvalil apostol apostolov do sodnega dne.
Sicer sc pa že osemnajst sto let povišuje, kaj še treba novega
poveličevanja tega največega učenca največega Učenika večne
resnice. Pavel je sijal kakor svetlo solnce, in je na zahodu
zašel po vrlo dovršenem delu, kakor zaide solnce na zahodu,
ki vzhaja v orijentu, kakor je vzhajal tudi Pavel v orijentu in
je dokončal svoj tek v okcidentu.

Medtem ko Pavlova duša vživa že nad osemnajst sto let
veselje vzveličanih in se blišči v onem blesku, kakoršen je od
Boga obljubljen tistim, ki so učitelji prave modrosti postali
mnogim (Dan. 12, 3), žive še njegova dela, pisana in nepisana,
živi še njegov vzgled vedno med nami in bode živel, dokler
hoče vzhajati solnce. Ta vzgled naj bi imenito dušnim pastirjem
bil vedno pred očmi, da ga posnemajo; in te spise naj bi pre¬
učeval sploh vsakdo, kdor išče modrost; kajti polni so modrosti
božje. Zato vas prijazno vabim in opominjam dragi mi bratje
v Kristusu 1 posnemajmo čednosti sv. Pavla, njegovo živo vero,
trdno upanje, gorečo ljubezen do Jezusa na križu, globoko poniž¬
nost, zdržljivost, pravo pobožnost, pogumnost, krščansko domo¬
ljubnost, darežljivost, požrtvovalnost. Obračam se posebič do vas
preljubi, ki ste učitelji krščanskih resnic in naukov, kličoč: To
vam je vodnik, to je predpodoba, je vzgled in ravnilo za vaše
učenje. Pavel je pred vsem vaš učitelj, učitelj po svojih delih,
učitelj po svojih naukih, učitelj po svojem življenju in učitelj po
svoji smrti. Po tem se vzgojujte! Po njegovih stopinjah hodite!
Skrbite, da svojo sveto službo skrbno opravljate, si tako mirno
vest in pomoč božjo pridobivate, in da si goreči, za vzveličanje

141

neumerjočih duš, pletete večno nevenljivi venec. Gotovo! najlepšo
oljko svoje borbe prejme tisti duhovnik, katerega ob smrtni uri
obdajajo grešniki, otroci, reveži, jokaje in tarnaje: zgubili smo
zdravnika najboljšega, očeta najmilejšega, dobrotnika najrado-
darnejšega; in kateremu pri vstopu v nebesa nasproti hite svete
duše s preveselim pozdravom, da se imajo le njemu zahvaliti
za neskončno srečo. Da dosežemo preljubi v Gospodu! vsi, du¬
hovniki in svetovnjaki, zmage venec, bojujmo sc previdno pod
varstvom zmagovitega Pavla, ki nas tako prijazno opominja s
Ivorinčani vred: „Zato bratje moji ljubljeni! bodite stanovitni,

nepremakljivi, obilni vsekdar v delu Gospodovem, vedoč, da
vaš trud ni prazen v Gospodu“. (I. Kor. 15, 58).

Ob koncu svojega spisa ') pa živo želim, da ne bi bil ž
njim zmanjšal, da ne bi bil skrajšal zaslužene slave Pavlu. Ena

') Izročevaje Pavlov življenjepis (lužnim pastirjem in v obče krščanskim
omikancem v prijazni sprejem izrekam na tem mestu spodobno zalivalo za
razne ocene mojega sestavka o sv. Viktorinu, škofu, pisatelju in mučencu
Ptujskem, ki sem ga na Dunaju priobčil leta 1888. Stvarnih popravkov
sicer nisem mnogo našel v objavljenih presojah. Pred vsem so mi ocenje¬
valci popravili napako, češ, da je bil Krempelj ne veliko- pač pa malo-
nedeljski župnik in ne dekan. Dalje ni dopadal izraz „neresnični“ spisi
Viktorinovi, toda primerjnejši pridevnik se ni nasvetoval. Dalje je bilo
rečeno, da Viktorina ni posvetil za škofa oglejski patrijarh, marveč Sirmski
vladika. Najobširnejšo oceno je objavil „Slovenec“ v podlistku; toda posebne
poprave ni nasvetoval, le z nekimi slovniškimi oblikami se ni spoprijaznil.
Slično se glasečo presojo je oskrbel „Zgodovinski zbornik 11  v Ljubljani. Ne
ponuja pa ničesar novega, znamenitega, če izvzamem drobno natisnjeno
opombo, v kateri presojevalec meni, da znani Lavnoj ne zaslužuje hvale in
to zato, ker so bila njegova slovstvena dela v zapisnik prepovedanih knjig
postavljena. Res, da se v knjigi o sv. Viktorinu tu pa tam pohvalno govori
o Lavnoju, to pa le kot zgodovinarju sosebno kot pisatelju temeljite razprave
o Viktorinu Ptujčanu. Njegove znanstvene zaključke so vsi poznejši resnobni
zgodovinarji brezugovorno sprejeli in so nje še z novimi dokazi podprli.
Sicer pa je znano spoštovanemu gospodu presojevalcu, pokaj je bil učeni
akademik tako ostro, a pravično sojen v Rimu. Glede na porabo njegove
disertacije velja pa to: Da-si so Lavnojeva dela v indeksu, sme se katoliški
bogoslovec tistih posluževati pri učenih preiskavah, posebno če ima za branje
prepovedanih knjig dovoljenje, za katero je bil življenjepisec sv. Viktorina
osobno poprosil v Rimu sv. kongregacijo indeksa in ga je tudi dobil z od¬
lokom dne 11. novembra 1881. To uči tudi o. Hurter S. J. v svojem vrloznauem

142

edina misel me tolaži prav sladko. Ako naj veča hvala ne more
Pavlovi slavi ničesar pridodati, kako bi mogla moja slabost zasen¬
čiti svetlobo njegovo. In ti o sveti Pavel! ti, ti mi hočeš blago-
dušno prizanesti, ti mi hočeš blagovoljno odpustiti predrzno po¬
četje, to pa zato, ker sem želel samo le, sebe in druge svoje drage
sodelavce in ljube vernike v našem vere, upanja in ljubezni
praznem času zagreti pri tvojih sijajnih čednostih, sebi in drugim
razsvetiti pri tvojem zlatem nauku duha, ter se tolažiti s tvojimi
zmagami črez zapeljivi svet in pogubonosno smrt. In stopi vsi
prav zaupljivo tje pred tron- milosti, da usmiljenje zadobimo in
najdemo milost za pravočasno pomoč (Hebr. 4, 16), končujemo
jaz pisanje in bralci čitanje z doksologijo Pavlovo: „Kralju
svetov, neminljivemu, nevidnemu Bogu samemu čast in slava
na vekomaj vse veke! Amen". (I. Tim. 1, 17).

nomenldatorju, ki ga navaja ocenjevalec. In zato je tudi učeni bolandist,
jezuit van Hooff, v svoji izvrstni razpravi o našem Viktorinu posnel doslovno
vse argumente Lavnojeve in še marsikaj drugega je pri njem pobral, kakor
sem to povedal na pripravnem mestu pri oceni njegovega spisa o slavitem
škofu, pisatelju in mučeniku. Pripeti se leliko, da namerava človek koristiti
s svojo sodbo, pa ne doseže blagega namena.

Kazalo.

—< •.—

Na strani

Predgovor 3

Življenjepis.

§ 1. Savel ..........  7

§ 2. Sv. Pavel .........  12

§ 3. Sv. Pavla apostolska čednost vere .....  16

§ 4. Sv. Pavla apostolska čednost upanja .....  20

§ 5. Sv. Pavla apostolska čednost ljubezni ....  23

§ 6. Sv. Pavla svobodnost in vsesplošnost nauka Jezusovega . 27

§ 7. Sv. Pavel apostol vesoljnega sveta .....  29

§ 8. Sv. Pavel apostol za vse kraje ......  33

§ 9. Sv. Pavel apostol za vse ljudi ......  40

g 10. Sv. Pavel apostol za vse stanove.48

§ 11. Sv. Pavel pisatelj ........  53

S 12. Sv. Pavla zlog ........  59

§ 13. Nadalnji značaj sv. Pavla pisatelja .....  71

S 14. Sv. Pavla trpljenje ........  79

tj 15. Sv. Pavla nevstrašljivost .......  82

tj 16. Sv. Pavla čudeži ........  86

§ 17. Sv. Pavla ponižnost . . . . . . . 90

S 18. Sv. Pavla zdržljivost.32

tj 19. Molitev zaslomba sv. Pavla . . . . . • 100

tj 20. Sv. Pavla srce 104

tj 21. Sv. Pavla ljubezen do naroda izraelskega ....  108

tj 22. Sv. Pavla učenci ........  117

S 23. Sv. Pavla vunanjost .......  122

tj 24. Velevažnost življenja in delovanja sv. Pavla . . . 126

tj 25. Sv. Pavla smrt ........ 136




' &/,

■

pPp : -P»P




"  r P 'P:-‘V. -i

■’ ' ‘ ^ -A^-

■ ./•'// 1 -'

.A: '■■V-a

ti .4  v

■■'V' 'T v  '■■■' ;a '




P i*f :  A ' N, ' ' ;<■

, • ■ '

>-‘v'

■ ( I- v

./ f
C: ,>:•

P.r P AM' rj \Y

■ -Pr-’ i/v:  . •./-.p"-./''-',;'"- :

■■ -
/P.V'-',M UV '

. • S;/- ■  •- -A - 1  I ■’ V '■ \ • V

• ' , - ■ ■ r /P.-' ■ •: : i' ,  ;

■ ■

MP

PVAAp i  P. '"AA

■P. >  j p' a..

■ - , P..; "j

P

r p f ■

.

v' :

'

\ - dr'h A

'<■ V, ;  dJ-

\  • i  ;

V A ' '••• , p •'

'



A A«

p  r " V f  P '-a  , A 'P ;  p P-

;• .rpp!, ■p. vp-

V:,'-'-i

.

\ f

, p. p

:pp

: PA,.p


■ - r -p  r Pr' p  .-Ar

V>V

' ^ .... /' ■ ' ■ r p

P-,;, i' 1

■ - ' r?

■•>■  ' .... '

: r - p - p

r VA

' c pP’



' \P. 'PP-P. !/

i , h

;P P>t


.* - .A .

•m

'

P^.|-

/2

P\

/V P'


•' r ■

M

'

APPAS

. .

'.P ! .p’p...pp-

/V A

' f  : ppp.-


p pp :  'p-v ;:.,ap

P .. . » ... • r


PPAi

* fž*.

4  "f.

■AP

Ar p  ..s


,.Pv -Pp-«...

t#-$M Wr

: :  . '

vi:; pV v V'. ' ■ a p , '

P. 'P ■■ A. '• V A,.

r,,- >a. a<-


p/. t.», '■> rp-

....  .■// r.' '! ■/,

Pp-PAP Ve. .

'i M

:'4r

>. i r P

- .P 1 '.,.. 1  P’ i

}‘PP.;- 'A 'P ;

. '


COBISS 5:042*00

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJI2NICA

00000428711

' j