IŠČEM (IKINE PROVINCE)

DASAR DAORSI

2022.





Knjiga je posvečena vsem ki želijo in potrebujejo, ki mislijo da je duša kakor misel neuničljiva in da potuje skozi čas in išče komu bo pomagala.





Eno življenje manj ali več v morju življenja in surovosti in laži kaj je to?

Ne! Nikoli ne pomislite tako. Dokler obstaja le eden trun ljubezni v tebi, v nama, vseh, obstaja dobrota, obstaja Bog, odnosno, upanje.

Sanjajte, ljubite življenje in uživajte. Naj vas ta knjiga spodbudi k sanjanju in na soočanje z realnostjo, z življenjem.



Če vas ta knjiga podstakne ali navdahne da provaziđete resnico z njo, resnico o samem sebi, potem je moja misija končana.

Ne bojte se samote in osamljenosti. Dajte si čas, da se spoznate. Pripravite se za zmage!





Spomini

Tam, kjer sem rojena, je široko polje, ki me duši. Vedno sem čutila, da me duši. Mama pravi, da nikoli nisem dovolila, da me povijejo, da sem jokala cele noči, da me odvijejo. Mama pravi, da so me s taksijem pripeljali domov iz porodnišnice, pravi tudi, da so vsi gledali v mene, moje velike oči in govorili, kako sem lep dojenček.

Mame živijo od tega, da jim ljudje potrdijo lepoto njihove materine vzgoje in truda. Preko svojih otrok želijo potrditev, da so izbrali pravega partnerja.

Mame.

Seveda sem to spoznala tudi jaz. Jaz sem mama že dolgo časa in vsak dan ponavljam zgodbo, sebi, in drugim, da vse mame imajo prav.

Seveda so bila potrebna desetletja, da sem spoznala, da ta vas ni, to široko polje, ki me duši (nikoli nisem nosila pulija in ogrlice ob vratu, ne glede na mojo željo, da bi to nosila), ampak ti geni, ki jih nosim v sebi, ta koda sirjih oči.

Vrnila sem se v svoje mesto. Res se ne spomnim, kdaj sem bila tukaj zadnič. Verjetno takrat ko je bila kakšna pomembna poroka ali pogreb. Ko enkrat odidete, ko se izselite, tisti, ki ostanejo občudujejo vaš pogum, da ste odšli. Morda nam ostane, da se hranimo in opogumljamo s tem?

Ko sem imela pet let sem odšla v prvi razred in se odselila k babici in dedku po mamini strani. Prihajala sem samo za vikend in to zelo redko. Tako je bilo štiri leta. Nato smo se odselili v novo hišo, v novo mesto. Tako so se začele moje selitve in iskanja.

Ideja je bila: pridem, fotografiram in grem.

Pripeljala sem se do trga, kjer smo se kot otroci skupaj družili.

Veliki kamni, postavljeni vzdolž ali samo položeni, vsak dan so bili glavno prizorišče predstave naših želja in strahov.

Ves čas do sedaj sem misila, da so to ostanki davnega življenja, naselbine pred nami. Da so rimski, grški ali priče življenja ilirov.

Medtem, tako kot za druge stvari v tem neobičajnem življenju, tudi tukaj je napačna predstava, ti kamni so bili pravzaprav samo ostani neuspešnega vrtanja pri iskanju nafte. Z njimi so nekaj utrjevali in ker jo niso našli, pustili so ta balast za sabo, da verujem v davna, davna življenja.

To zabavno druženje punc, sedaj žensk. Tu sem, kjer smo peli, uprizarjali in se pogovarjali.

Bog, kamenja ni! Tukaj je samo makedamska pot, ravna. Z avtom ne morem, poškodovala bi spodnji del.

Parkiram, fotografiram. Nasproti mi pride vnuk pokojnega Laza s čredo krav. Številni so umrli, minilo je že 40 let.

Vzgajanje rogatih živali vedno je bila glavna panoga v moji vasi.

Vprašam ga, kje je potok, mirno mi reče, da je tam, kjer je bil in odide mimo mene kot mimo sence. Jaz iščem potok, nadaljujem naravnost proti jezeru, vsa navdušena. Tja do mesta, kamor so prababice hodile po vodo in jo nosile v hišo.

Snemam, fotogram, spoznam, da je vse to moje. Moja preteklost, generacija, moje nerazumljivo življenje, nesprejeto breme, moje zgodnje otroštvo, moja žalost.

Našla sem naš potok, popolnoma zarastel, brez hirundineae, gazim ampak njih ni. Usedem se v avto, fotografiram cerkev in svojo staro hišo.

Vedela sem, da zaradi vseh radovednih in dobrih oči iz preteklosti, ne želim pogovorov, ne morem, čeprav jih vztrajno sanjam.

Prižgem avto, odpeljem, ampak se skrivam kot Mister Gadget, bila sem opažena ... pridi ... pridi in govori.

Gledam to drago osebo, ki jo nisem dolgo videla, praznino njenih ust, sive lase, bog, zakaj se ne urediš. Imeli smo dolgove, eno pa drugo, bom bom ... Govori in se smeje, vesela je ker me vidi, ampak meni ...

Okoli vratu mi visi zaporska krogla, težka, črna kot obtoženci na večni zapor, katerim je korak enak skoku petelina s skale, katerega so pred tem pohodili s copati.

Pahnili so me iz hodajoče deske gusarji.

Ali bom kdaj videla gladino.

Vzdramila sem se, rada bi fotografirala, pride Sara.

Sara, igraš klarinet – rada bi ji podarila klarinet od našega šolanja.

Srečna pokažem, bog hvala


ti, ker toliko generacij pozneje nekdo hoče, neko žensko bitje, da nasprotuje sili gravitacije.

Newton, žal mi je.

Sedaj vozim, s strani asfaltna cesta, ki se vseskozi obnavlja, zraven vliti betonski stebri z reflektorji. Majhna vas, obsijano s svetlobo, sedaj se lahko svobodno premika, ampak ne, ona miruje kot barje, zaraslo, v katero lahko udre malo vode iz jezera in bo poplavljeno. Kolikokrat, razmišljam v sebi.

Odidem, da vse pospravim v vitrine, kredence, v gigabajte.

Priznam, da že dve desetletji poskušam, da napišem nekaj, mogoče nevgledno za druge ali ne, slabo povedano, ali ne, za kritičarje, kot dokaz o obstoju nekega časa. Tok, ki je zavzel mojo sivo in belo hemisfero, zadolženo za dolgotrajne spomine. Priznam, da so spomini megleni, neglede na nekaj slik iz albuma, razsutih po rodbini, vse manj se spominjam.

Vse bolj čutim, občutim to kar mi izpolnjuje dušo, če priznamo njen obstoj.

Mala hiša, za višino stopnic dvignjena nad zemljo. Razdeljena na dva dela s skupnim dolgim balkonom. Stopnic skupaj je petnajst, skupaj meter in pol višine. Popljavlja, mora biti tako.


Pred hišo ni ograje, kot da govori da je vse odprto, neograjeno, da lahko vsak pride, da lahko vsaka žival pride in pobere vse.


Verjetno zaradi poplav in lenobe mojega očeta in pokojnega strica, je tudi danes, čez skoraj pol veka, isto.


Pred hišo so osamljene vrste dreves, nekaj murve in divje akacije.


Prah in redka trava. Obhojena.


Spredaj, dve vrsti žice za sušenje perila in na vrhu ena veja v obliki latinske črke U, postavljena da drži. Spuščene kokoši, ki nimajo svoje hiške, brskajo po tisti travi in prahu. V vročih dneh se valjajo po njej, senco pa iščejo pod balkonom.

Tu pod balkonom bilo je vsega. Bilo je polno odej, ki se ne potrebujejo več, ročajev za metle, neuporabnih gum, razbitih loncev, idealno gnezdo za kokoši. Tukaj sem vedela, da lahko raziskujem ampak neprijeten vonj me je odgnal. Verjetno zaradi kokoši, tam ni bilo kač.


Čez stopnice pa na balkon. Tako stopnice kot balkon iz vlitega betona brez ploščič, brez okrasja, siv, neopazen, neograjen z ograjo, vsak majhen otrok bi padel z njega, ampak kokoši se sprehajajo neovirano.

Kaj je povzročilo to?

Otroci so se s časom naučili da ne hodijo po robu, ampak kokoši niso, zaman so jih lovili, iššš, iššš, zaman jih strelali, tepli z metlami, kokoši so bile prepričane v to, da je balkon njihova prosta cona.

Poleg stopnišča, ki vodi v hišo, je na levi strani en debel, ali ne predebel vodnjak, pumpa, olivno zelene barve, ki črpa vodo. Trda, izpuščala je zrak, potrebno je bilo vliti veliko količino vode, da si začel, a ko črpaš, potrebno je tudi odrasli osebi veliko moči, da izčrpa vodo.

Tukaj so se začele oblikovati moje mišiče.

Kadar želiš vodo, moraš najprej vodo z vedrom vzeti iz vodnjaka, jo vliješ v čašico, iz čašice preliješ vodo v črpalko, pazljivo, težko ročko medtem ko vlivaš počasi premikaš in potem hitro, odločno. Cvil, cvil, škrip, škrip in nato glasno pahnemo, da voda začne teči. Vedro se zatakne na konec pumpe (tam je ena kljukica, ki jo drži). Običajno so to kovinska vedra z ročajem.

Voda običajno ne stoji dolgo, tudi to ni dobro nameščeno, tako kot vse ostalo. Zato mora biti vse načrtovano če želiš več vode, evo, ona je samo za priložnosti, za pijačo ali da se opere kakšna kavna skodelica, postopek je isti, pa se organiziraj kakor hočeš. Ja.

Naš del hiše je bil sestavljen iz velike sobe in manjše kuhinje in to je pravzaprav vse.

Zunanje stene so bile pobarvane svetlomodro, del pri vhodu v kuhinjo zeleno-modre zmerne barve. Streha dvignjena, rdeča.

Inventar v sobi je bil sestavljen iz dveh škripajočih omar, enega pralnega stroja, poleg njega kotel za vodo kot rezervoar, pa postelja za otroke. Vse postavljeno ob stene.

Levo od vhoda je bila postelja na kateri sem spala jaz, sama.

Na sredini sobe je bila zakonska postelja.

Kuhinja je bila sestavljena iz bele mize s sivim ročno narejenim prtom na sredini kuhinje, štirimi stoli okoli nje, štedilnik na drva, omaro s posodo.

Stojalo, na katerem je stal barvni televizor.

Levo od vrat hladilnik, električni štedilnik, in dve postelji, ena ob zidu, druga pod oknom. Hiša je na eni strani mejila s hišo mojega strica kjer je bil vodnjak, z druge strani je naslanjala na pot, ki je peljala v zadnji del vasi, proti cerkvi, ali proti preostalemu delu vasi.

V lepih dneh pred hišo na stolu sedi moja babica Ika. Spomnim se jo kot staro žensko in če lahko rečem, danes bi jo imenovala ženska zrelih let. Dolg bel prozoren obraz, zdi se, da se vidijo žile čez njega in kri kako potuje čez njih. Globoke lepe sijere oči, povešene od žalosti in bolezni. Lasje sivi, (seveda sem tudi jaz podedovala ta gen, da sem posivela že v poznih tridesetih), združene kite pod ruto, stisnjena usta in v njih cigareta.

Žalostni so moji spomini nanjo, tudi sedaj ko se trudim da pišem to v svoji pisarni, žalostno in v tišini tiho jočem.

Sedi in njen dolg bel vrat je dvignjen iz pisane bluze in nekega sivega puloverja na gumbe. Dolgo krilo pokriva dolge noge, čez krilo pisan predpasnik, vidijo se samo golenice a na njih so sive nogavice in copati. Boža me po kodrastih laseh na postelji in nekaj šepeta in poje. Naučila me je božanja, hm, da znam pridobiti pozornost, da sem rada opažena. Prva babičina lekcija.

Zahvaljujoč tej lekciji, ki sem jo takrat pridobila, vem da lahko pridobim vsako pozornost.

Lahko se tudi obrnem in dam priložnost drugim, da pritegnejo njihovo pozornost ali da sprejmejo mojo. Vsak trenutek mora biti poseben, da nam je naša sreča enako pomembna kot sreča, ki jo dajemo, pravzaprav bi to moralo biti isto.

S svojo babico sem bila brezskrbna. In zdaj, štirideset ali več let kasneje odkar je že dolgo pokojna, ona in vsi njeni najbližji sorodniki, ki bi mi lahko dali več informacij o njej, in moj oče njen zadnji živi potomec, dementen ne želi, da bi delil kakršnikoli spomin, ki ga Želim. Iščem.

Želim opozoriti na spoštovanje, ki ga dolgujem tej IKONI.

Želim opozoriti na ljubezen, ki mi jo je dala, ki sem se jo naučili in v čast katere jo tudi danes iščem.

Želim proslavljati življenje, kot mi ga je ona pokazala.

Želim, da nikoli ne obupam nad življenjem.

Znala me je prijeti za roke pa vleči eno za drugo, eno za drugo v ritmu počasi, to me je zabavalo bolj kot kogarkoli zabava kakršen koli Lunapark. Smejem se, nogice se premikajo kot Twist, a laski skačejo iz glave. Zelo srečni dnevi.

Mogoče sem bila komaj štiri leta stara, ko je dedek Luka prišel s kočijo do naše hiše. Pred hišo ga je dočakala babica Ika. Dedek je izpregel konja, babica pa je prijela konja za uzdo, konj jo je ugriznil v pest.

Pritekla je kri, pričakovala sem da bo babica omedlela, ona pa se je samo nasmehnila od bolečine. Bog mi je priča, ko razmišljam o tem dogodku, tudi danes skoraj omedlim od odseva bolečine v moji glavi, namišljeni, ampak babica je samo odmaknila roko.

Mislim, da so jo ljudje mnogo prej naučili na bolečino, mnogo močnejšo, verjetno, tisto bolečino v prsih zaradi katere si želite, da ste mrtvi, in vse zaradi žalosti in krivice, ki so ji jo povzročili. Dedek je zavpil: 'Hudič te vzami', odvlekel konja, udaril konja po gobcu, kolikor je le mogel. Babica se je brž povzpela po stopnicah, kri je tekla iz tiste njene gladke nežne kože, nežne kot da ni kmetica, kot da ne dela za tri ljudi celo življenje. Jaz sem otrok takoj za babico, videla da išče vodo, in hitro aktivirala črpalko. Babica je izprala, očistila. Na rano je dala tobak, poklicala je dedka da se 'prime stopnice', da popije rakijo in kavo.

Tukaj sem se naučila, da sem hitra in učinkovita pri bolečinah, da sprejemam fizično bolečino z nasmehom in da jo učinkovito lajšam, in da je družba najboljše zdravilo za bolečino in vsako trpljenje. Babičina druga življenska lekcija.

V vaseh videz hiše kaže status.

Naša stara hiša kjer se je moja babica 'omožila kot šestnajstletno dekle – otrok', bila je obrnjena proti jugu, z velikimi stopnicami katerih ograje nisem našla v polnem sijaju. Samo nekaj praznih razpokanih ostankov. Polirane kamnite stopnice ob hiši.

Življenje je zares en čudež, dokaz za to so bile razpoke v kamnu, napolnjene z zelenim bršljanom, z nekaj trave in mahom. Te barve so ostale zavedno shranjene v roženicah mojih oči. Vrata iz debelih desk, fino zložena in s kovinskim ročajem, nikoli se niso zaklepala, bila so vgrajena v dvignjen prag. Vstopim, prikradem se za babico, medtem ko babica nekaj nerazumljivega govori sama s sabo.

Sedaj se tudi jaz pogosto pogovarjam sama s sabo, brskam po svojih mislih včasih artikulirano, včasih pa tiho, pogosto se nasmehnem ali se ujamem kako gestikuliram.

Odpre vrata in jaz za njo, babica nima nič proti da ji sledim. Nasproti vrat dve okni, nepričakovano sta majhni ampak vgrajeni v debele zidove. Vidi se pod iz debelih desk. Ogromna soba je skoraj prazna, v njej je samo ena velika skrinja, nekje meter ali morda malo več dolga, široka kakšnih 60 centimetrov, iz lesa, noge vrhunske izdelave.

Vzorci so dotrajani, življenje skoraj izteklo, kot vsa tista zrnca peščenjaka, samo so ostali obrisi nekega narisanega cvetja, pokrov rahlo dvignjen iz površine, zaobljen. Kovinska ključavnica je enake konstrukcije kot stranski ročaj. Težak in poln stvari, verjetno njenih spominov. Takrat, ko sem sledila babici, spoznala sem da se tam nahaja vsa njena preobleka, da je tukaj prišla da se preobleče. Ne glede na to, da se tukaj ni več živelo, ni prenesla svojega življenja naprej, pripravila je za svoje življenje, da se hrani s temi spomini, to skrinjo, tem vonjem.

Takrat mi je bilo zanimivo. Ta moj raziskovalni duh mislim da je takrat začel živeti. In do danes.

Ampak sedaj vem, da sem se takrat naučila zelo pomembno tretjo življenjsko lekcijo, ki pravi, da vse naše spomine in celo naše življenje vedno lahko leži v eni skrinji, da se lahko odločiš ali želiš odnesti svoje življenje naprej ali se želiš vedno vračati kot losos k izvoru. Spoštujem losose.

Samo ženski je dana ta Moč, ta strašno velika skrivnost, da čez svoje oči lahko vidi ves čas, kar se je zgodilo in kar prihaja.

Ona lahko izbira (tako bi moralo biti), če želi.

Čez oči moje babice, ki v tem trenutku gleda skozi mene, so se obdržale krasne oči preteklosti, ki so tudi v nekem trenutku ujele skrivnost svojih prednikov skozi samo šarenico in se ustavile, odkrile so transcendenco.

In sedaj ko poskušam da razložim, kako mislim da živim več življenj istočasno, se zavedam da nisem nora, ampak res vidim.

Ta čudovit občutek predaje, ko misliš da je praznina in da je ta stara oseba samo školjka pred tabo, pravzaprav je njeno gledanje svojih pravnukov skozi tvoje oči in njen ponos, ker lahko izberejo, njeno življenje čez sebe. Samo beli krogi velike modre površine v katero se zlivam. Stisnjena usta in moj strah pred praznino.

Ženskam je od Boga, od Bogov, iz vesolja, iz delcev dano toliko moči, ki jih moški zavestno ubijajo v njih in jim vzamejo voljo. Programirajo jim življenje, z ukazi in zahtevami, vsiljevanjem: to moraš, tja pojdi, to naredi, poroči se, rodi, umri, dovolj te je. Zbogom!





Prekletstvo duše

Zbogom, odhajam, da se pozdravim. List, ki se odtrga da pade, gleda, ne ve kaj se dogaja, sluti da ni bilo davno.


List, ki se odtrga da pade. Gleda, ne ve kaj se dogaja, sluti da ni bilo dobro.

Poletni dež mi je govoril o hrastu daleč iz vzhoda, ki je nekoč bil zelen in lep in močen.

Nekoč so se v njem skrivale ptice. Kako je nekoč takrat bil ponosen in lep!

Tako sem utrujena. Šla bi nekam daleč in ne bi se vrnila. Odšla bi spet nekam in vedno bi bežala, kdo zna kam. Bežim od sebe, od rojstnega kraja, zavisti, nerazumljene ljubezni.

In potem takrat ko se mi glas izbriše, oči zamrznejo in fiksirajo, ko se mi prisilno zaprejo veke, in ti me hočeš, vem, vzeti v svoje krilo. To rumeno listje, ki mi šelesti pod nogami, sneg, zasleduje me več let in pada name, teža na prsih. Hodim sama, obsodila sem sebe na samoto, povsod polgola zapeljiva drevesa. Močno. Pobožam to deblo in se mu priklonim. Gledamo se. Sami. Listje mi poje zbogom, pada. Primerjam razna mesta, za zdaj nič, obsojena sem na ta zeleni planet, na neki kopiji moje zgodovine. Zelene reke, zelena trava, ki so tudi jeseni barvite, Ljudje neprimerni ljudskemu rodi. Razmetane ograje hiš, zaprta okna, spuščene polkne.

Ob sončem zahodu lovim sijaj teh oči, zdi se mi kot da sem nora, toliko let. Ko zaspim, ko sem žalostna, ti me objameš.

Vem, da je duša niz kemijskih, organskih procesov, nesmrtnih. Nikoli nisem izkusila ljubezenske nežnosti svile in vse te duševne globine. Želje so mi sprali strahovi dežja, tistega strašnega dežja, ki poplavlja, pokrije z vodo vse in ostane gola plitvina, da gleda kako se dušijo v njej zadnji življenski vdihi ljudi ujetih v zanke življenja in nemoči.


Bežim in zapuščam, ne zato ker te ne ljubim, ampak zato ker ti dajem svobodo, da si od druge, ker sem te izgubila.


Izgubila sem dan, bolna sem. Izgubila sem zdravje, v teh poplavah žalosti, popolnoma sem zakopala ljubezen. Presahnila mi je duša, in zdaj krivim to listje. Listje.

Ne verjamem v naključja. Vse se zgodi z razlogom, tako da bi se tisti zvezdni prah lahko ponovil. Ampak ponavlja se tako kot se polije, vrtinči veter sili, vrtinči, in tako kakor se mačke igrajo z rdečo volno v klopčiču, je vržen v razne konce in nihče ne zna kaj se mu je zgodilo.


Lahko se reče, da sem tako vržena, vrtinčena, pa bi zajokala, pa želim bruhati, tresejo se mi roke. Zakaj?


In odtrga se list in pade, odtrga se še eden, ležem, peče me duša, bolijo me kosti ampak glava ne želi da se odpočije, govori mi 'prebudi se, ne smeš pomisliti da zaspiš, želim da se me spominjaš, da misliš name'.


Zakaj toliko mučenja, ali je res ena situacija tako majhna in brezvezna, lahko tako pomembna, da določi naša majhna življenja.

Zmatrana od natrpanega avtobusa polnega smrdečih ljudi, prispela sem uro pred ostalimi, zato se mi ne mudi do Gimnazije. Po tej poti sem hodila vsak dan. Ob istem času, ob šestih in štirideset minut. On je vsako jutro šel po isti strani ulice s svojo sestro. Bili so isti, samo ona veliko nižja in močnejša.


Koliko časa je potrebno da en otrok, ena punčka iz vasi, opazi to pojavo in ponavljanje. Zdelo se mi je, da sem toliko bolj sama, zato ker niti eden, ki je iz moje zelene ravnice, ni šel z mano v šolo. Avte ste lahko prešteli na prste, in semafor je bil samo eden. Poskušala sem hoditi čimbolj počasi, ker bom spet pred Gimnazijo sama, statueta, in hladno je, ne morem se usesti.


Kavbojke, bela majca, črni čevlji Sebago in Sebago torba, odišavljena z Edu mask ali jasminom, usnjena jakna s širokimi rokavi in rameni, ki je bila modna, a mi je ves čas padala.


Lasje pobrani v čop, ker so bili tako kodrasti, gosti, da jih je bilo zjutraj težko urediti. Obvezna krema za obraz, rdeča grozdna mast. Vse tako preprosto, nepovdarjeno, speti lasje, violično-zelena pentlja ovita okoli dvignjenih las.


Prvič sem opazila, da hodi sam, takrat sem pogledala to bradavico na spodnji ustnici z leve strani. Tukaj mi je ostal pogled in malo, da nisem padla in se zlomila. Tukaj so se zlomili moji občutki, ne da bi sploh vedela.

Guglam ime in priimek in do mile volje poslušam kako govori o nekem dogodku, ja, uporablja tako suhoparne besede in slišim kako me naziva z imenom. Poklanjam se moji dekliški naivnosti, seotičnem patriarhatu in nedozoreli gluposti enega provincijalca.


In tako dan za dnem dokler se nisem zapičila v to znamenje. Pravilen profil in dvignjen nos, zgornja ustnica kot da je jezen. Temne oči, ki so me zaprle. Leta. Prvič ukradena, ukradeno me odvrgel kot trepalnico iz oči ali lečo. Kaj počne oseba, ki je zaklenjena, v očeh druge živi neko drugo življenje.


Pišem sporočilo, prosim najdi si čas za pogovor, samo dva dneva sem tukaj, pišem, planiram da boš del nje. Nič. Potrebujem čas, da te otresem iz svojih ramen.


.. Ko me izgubiš, ne boš niti vedel. To bo nekega običajnega dne, ko ne boš imel časa. Ljudje izgubijo, ko nimajo časa...


Vstopne informacije – izdano, časovni obdobje - neskončnost, cena in način plačila - plačano je vse! Zbogom!





Kdaj?


Vas in nedostojno življenje je nekaj kar moja babica nikoli ni mogla sprejeti. Veliko ljubosumja, zavisti, udarci, pa spet udarci, brezobrazni geni alkoholika, vodilo je da je tudi ona postala del smrtnih. Moje sledenje kot Ikone, nadaljuje se tudi v tej njeni izdaji.

Kmalu je moja vloga v odnosu do nje opservirana in okrepljena v čuvaja.

Od takrat, sledila sem ji kadar je morala hoditi ali izvršiti svoje fiziološke naloge.


In tako enkrat, ko sem bila kot senca poleg skrinje, je ona brskala in momljala. Izvlekla je neka stara pisma, napisana v starem ruskem jeziku in nato en star prstan.


Pisma je dolgo gledala, jokala, nato se je obrnila proti meni, nasmehnila in mi dala prstan. Imela sem deset let. Šest let manj kot jih je ona imela, ko so ji isti prstan brez predhodne potrditve s silo potisnili v roke.


Umrla je tistega septembra, ležala je v moji postelji, jaz sem gledala od strani, čakala, da se končajo njene muke in se ji zaprejo oči.


Kdaj sem zaključila z otroštvom?


Kdaj se človek začne zavedati?


Kdaj nam je dovoljeno, da se odločamo?


Kdaj sem začela s tolmačenjem pisem starih gotovo več kot eno stoletje?


Sevastopol, Krim, Mereike nikoli ni spoznala. Vedno ga je sanjala. Vesela sem, ker sem tukaj, piše iz samostana.


Vedno je slutila, da njeni starši niso njeni. Proti koncu svojega življenja so ji odprli dušo in skrivnost, da je njena družina po njenem rojstvu umrla v vojni, da je bila najdena, dana njima, takrat mlademu zakonskemu paru, ki je potoval po Osomanskem cesarstvu za službo. Usoda jih je poslala daleč v to pokrajino na Balkanu. Na poti jim je rešila življenje dvakrat. Nekega večera, ko so se s povorko zatekli blizu majhnega hriba, ona, drugače miren dojenček, je zajokala tako glasno, da je še pse prebudila in so zalajali. Povorka se je prebudila in do časa videla, da se jim približuje nevarnost v obliki potepuških prerijskih piratov. Drugič, blizu kraja kamor so se namenili, v kanjonu reke ponovno je zajokala in ustavili so se. Na mestu se je prikazala kača z rogom in so jo ubili. Ves čas jo je povorka gledala s posebno skrbjo in ljubeznijo.


Dobri bog jima ni dal svojih otrok, ampak so bili hvaležni zanjo, njihovo Mareike.


Zahvaljujoč njima je bila za tisti čas izredno izobražena, znala je turščino, ruščino, brati in pisati in naučili so jo, da govori tudi ta balkanski jezik. Njena neslišnost in pomirjenost sta premagali njeno lepoto. Ni bila visoka. Nasmehnila se je le, ko je poslušala zgodbe o Krimu, ali ko je brala knjige, takrat je oddajala sladki glas, okvir so bili lepi beli zobje in bujne rdeče ustnice. Nihče ni videl njenih skodranih las, lepih globokih oči in tankega pasu.


Sprašujem se, kako to, da v tem opisu absolutno ne morem prepoznati niti ene svoje lastnosti. Ta njena plemenitost, prirojena in pridobljena, umirjenost in finost, pomirjenost, globina misli in duše, mirnost in dobrota, verjamem, da se je to čez te generacije izgubilo, ne vidim jih. Na srečo, včasih v sledovih, prepoznam v mojih otrocih.


Mareiki so dogovorili poroko pri osemnajstih, njeni starši so se komaj strinjali, navajena pa je bila poslušnosti - to je bilo zanjo normalno.


Spoznala sta se dva dni po poroki. Čas se je ustavil. Rodila je prelepo punčko. Bili so nezadovolni in krvavela je, mati ji je poklicala ‘fizika’, on je zaustavil krvavenje, ampak je zato njena maternica bila mrtva, od takrat je bila "jalova, za njih neuporabna". Samo so jo zavrgli. Kruto. Že Hipokrat, opisujoč Ahilovo tetivo, je dejal, da poškodba tetive povzroča pojav hude akutne temperature, povzroča dušitev, uničuje um in s časoma prinese smrt.


V teh agonijah je spala in sanjala dolge plaže Krima, ki si jih je predstavljala iz knjig. Opazovala je sončne vzhode, opazovala menjavanje valov, to morje. Napisala je:


Moja si Ahilova tetiva,


ti si moja peta ki me tepta, podre in sovraži.


Kadarkoli bi želela da grem, padem.


Upanja ni!


Ni upanja, da ostanem, da vstanem, ker me boli moja Ahilova tetiva.


Iz mojih ust se slišijo smrti kriki, ker se po krvi pretaka strup ampak želim vstati, želim da grem, želim da se bolečina konča.


Želim, da se konča.


In kadar me začnejo zdraviti, jaz se vračam k tej bolečini, tej rani štejem dneve, da se spomnim vonja, bližine, preden se je lok sprostil in sprožila prva puščica, nato druga, nato ostale.


Sramoto zaradi ugleda (ampak najbolj zaradi njene neizmerne žalosti zaradi vsega kar se je zgodilo) njeni starši so nadomestili tako, da so jo vrnilo v domovino, in hčerko z njo.


Povsem nepričakovano za tisti čas, nespremenljive norme, ampak niso dovolili, da je druga ali tretja, niti da bi jo kdo neustrezno obravnaval. Bila je hvaležna do groba.


Krim, kjer so ženske podnevi ptice, ponoči dobijo svojo pravo žensko podobo, lepe ženske neprekosljive lepote in moči. Njeno čarobno ptičjo obleko je zažgal ogenj sovraštva in ponižanja.


Čas je tekel.


Prelepa Karima, njen dojenček, njen dar od boga, v mali pravoslavni vasi postala je Jelena. Jelena kateri lepota in pamet nihče nikoli ne bo blizu.


Kdaj žalost mine?

Nekatera življenja preprosto nastanejo in žarek posije, prikaže se v barvah mavrice, misliš dober je Bog in takoj ko oblaki pridejo, pokrijejo sonce, ta nemočni žarek postane samo spomin.


Velik je Bog. Poročila se je z bogatim, imeli so v tem času dvajset hektarjev zemlje, tri četrtine gozda, šest pašnikov, svoj izvir vode na katerega so prihajali iz okrožja, da napolnijo lonce, veliko živine, čebel. Velika družina, ona nenavajena naenkrat je postala gospodarica hiše. Veliko dela, veliko ljudi, veliko ljubezni. Bila je hvaležna svoji materi.


Kdaj človek preneha hrepeneti in želi, kar je zapisano po nebeških zakonih?


Babica Mareike je bila sigurna, da je njena Karima srečna. Začela se je Prva svetovna vojna, starši so bili poklicani k bogu. Želela je biti na Krimu. V štiridesetem letu je zapihal veter in prinesel vonj, vonj ki ga je prepoznala tam kot zitifus in krimska pomaranča.


Do konca svojega življenja je bila predana pomaganju. Najprej kot negovalka za ranjence, nameščene v svetem templju, Inkermanovem templju v skali. Opisovala je mesto kot velike bele stene z dolgimi hodniki, ki so osvetljeni in zračeni z izklesanimi okni, in več izhodi do morja. Številne stopnice so bile polirane in vklesane v steno.


Napisala je, da dneve in noči bedi, in si predstavlja da je vsak od njih nikoli videni oče, nerojeni brat in sin. Ta mlada trupla so samo včasih pokazala, da so pri zavesti in živa.


Dnevi so minevali. Kadar ni bila na nogah, takrat je sedela pri obali na steni in gledala zmago morja in dreves nad steno. Morje je globoko zarezalo skale, penilo se, igrajoč se in izzivajoč njih, majhni bori pa so imeli obliko kot je ptičja mestna roža.

Pokrili so vso obalo. Pomislila je, da je morda eni izmed žar ptic, v igri morja in valov, slučajno izpadlo perje in da ga je duh iz morja odnesel. Šel je na obalo, čakal jih in se zaljubil v njih. In one so mu dale priložnost, da je z njimi, spremenile ga v eno od tistih borov in pozneje spremenile tudi vse njegove služabnike, ko so odlšli iz vode ga iskat. Da ne bo osamljen.


S temi mislimi je nekako kompenzirala vse svoje bolečine v srcu.


Spoznala je, da je nesigurna pot, skozi občutke in čez to makijo pripeljala do čudovite plaže, na katero bi se spustila in opazovala oblake. Vsak je bil podoben tebi, moja draga! Napisala je, da je srečala krasnega kapitana, ki je bil težko ranjen in ga je negovala.


Pogovori, te mlade oči, ta krasen glas čez brado. Uspelo jim je, da ga malo ozdravijo in spustijo do obale.


Po pomladi leta 1919. odšli so se zadnji bolniki, ki so pustili tuberkulozo za sabo in vedno bolj je kasljala. Umrla je septembra tega leta. Samo nekaj let po prihodu, samo nekaj let po tem, ko je videla svojo krasno vnukinjo, ki je nosila del njenega imena, torej del njenega značaja. Mladi kapitan odnesel je svoje spomine in občutke daleč stran ampak z edinstvenim dokazom pripadnosti, ki je v obliki njenega imena krasil prvorojenke naslednjih generacij.


Kako se igrajo le delci, bogovi pogresanih Ilirov, prepoznate mlade roke, ki nežno bozajo in pripovedujejo najbolj cutne zgodbe o Krimu, ki sem ji že slišala.


Niso označili njenega groba, ampak vem da je njena duša našla vse svoje najdražje in da je srečna.





Ljubezen ali magija

Lepa Karima, visoka, vitke postave, od poroke je bila tema za pogovor v tej mali vasi. Prvotno, ker se je razlikovala od ostalih ljudi v vasi. Po višini, po govoru in predvsem po lepem nasmehu, prelepih laseh in sijerih očeh. Mami je pisala o svojem življenju.

Njen mož jo je gledal kot pravljico, kot najlepše darilo. Že na začetku ko je prišla, ko se se spoznali, vedela je, da ta človek predstavlja njeno odrešenje. Vedela je, da se bo tako pozabila njena preteklost. Moški pred njo, nižje rasti, s črnimi temnimi lasmi, črnih globokih oči, tega človeka bo do konca svojega življenja imenovala mož. Iztegnil ji je roki, njegova lepo oblikovana brada se ji je zadovoljno nasmehnila.

Tako se je začelo novo življenje, skupno. Dan je imel rutino. Skupno vstajanje, oblačenje. Nato so jim služabniki prinesli toplo vodo in brisačo za umivanje. Postelja je vedno dišala po baziliki in sivki. Ta čudovita olja je nakupovala neposredno na kotorskih tržnicah. On je odšel nadzorovat dela, delati, ona pa se je urejala, da mu bo, ko bo prišel, vse lepo.

Vas je bila nekaj kilometrov oddaljena od jezera. Vonj zemlje in cvetja, še posebej kadar se je segrelo, mešal se je s tem vonjem gnilobe in krastač. Kadar je zapihal jugo, prinesel je vonj hrasta lužnjaka, divje mete in mladih lokvanjev. Tedaj so ji prinesli kasoranje, ta okus je res nekaj s čimer se nič ne more primerjati. Čez dan so priletele ptice, race, celo gosi, z jezera so ji prinesli sveže in osoljene ribe.

Ravnina je tiha. Kakšen čuk zvečer ali žalosten pes bi motil to igro vonjav. Črički bi peli in kresničke bi jih spremljale z igro, takrat bi otroci veselo tekli in jih lovili misleč da lovijo kakšno bogastvo, zapirali bi jih v posebne škatle. Izpustili bi jih na dan, ko bi spoznali, da so to samo eni 'navadni hrošči', ki letijo.

Verjeli so v magija. Verjeli so, da je ta ženska magija. Komarji so prinesli nemoč ljudem in živalim in pogosto so bili vzrok bolezni. Pitno vodo so ženske prinesle v posebnih sodih z izvira, z njihovega posestva, in ona je posebej poskrbela, da je bil izvir vedno dostopen vsem. Zagotovila je tudi zaščito, da ga nič ne bi okužilo.

V dolgih toplih dnevnih se je vstajalo zgodaj, odpeljalo živino na pašo, da so se vrnili pred poldnevom. Privezali so jih v senco. Ali v ogrado. Vročina bi utišala vse, samo otrokom bi bilo dolgčas, ali bi stari ljudje vzdihovali. Slišala se je kakšna nahranjena in napojena krava, oteklih vampov, ki bi zastokala, ki bi se stresla da bi našla prostor za zrak.

Zime so trajale dolgo. Običajno so se začele z dolgimi deževnimi dnevi konec oktobra in trajale do začetka maja. Voda iz jezera je, po navadi, po dežju poplavljala, včasih blizu hiš, včasih je prišla do hiš kot pošast, sikala je poplava kot kača z jezikom in začela slediti spremljevalca z druge strani, njegov ritem telesa, kako bi mu zadala udarec v obliki ugriza. Kače so bile pogosti gostje. Ljudje so našli rešitev tako, da so svoje zemeljske hiše zamenjali za trdno zgrajene hiše. Vzdignjene najmanj dva metra od zemlje. Kadar je poplavljajo, je bil edini način za reševanje goveda, da se jih preseli k sorodnikom v sosednje vasi.

Menjavali so se letni časi, jesen, zima, pomlad, poletje.

Kerima je vse bolj in bolj postajala Jelena. Ljubila je svojega moža, imela sta tri sinove in dve hčerki. Na žalost niti eden od njih ni bil približno podoben svoji mami. Njena stran sodelovanja pri rojstvu je bila očitno samo iskanje prostora do poroda. Vsi trije sinovi so bili blage narave, z rastjo niso dosegli niti svojega očeta, hčerki sta bili majhni, tihi z temnimi lasmi in očmi.

Posel se je širil, družina je rasla in tako tudi njene obveznosti do nje. Ona kot najstarejša snaha, žena najstarejšega od treh bratov, morala je vse urejati. Nekaj hiš stran od njih je živela ta mlada vdova Stana.

Stana je zgodaj ostala brez moža in svojega otroka je na žalost morala pokopati, malarija.

Ko jo gledala tako mlado in žalostno, ji Jelenino dobro srce ponudi delo pri njih, tako da ji bo pomagala v kuhinji in z otroki. Z veseljem je sprejela in bila hvaležna. Stana ji je pomagala in vse pogosteje je bila tam kjer sta bila z možem.

Jelena je od mame dobila pismo v katerem je mati napisala, da se ne počuti najbolje in da jo želi videti. Naslednji dan se je odpravila proti mestu.

Našla je svojo mamo kako sedi sključena sama v kotu sobe poleg sveče. Niti ni rekla, naj prižge peč, da se ogreje. Mama ji je ponudila, da se usede. Žalostno ji je povedala, da so njeni starši umrli. Najprej je umrla mama in nato so očeta našli mrtvega v postelji, v rokah je imel mamino sliko.

Od tod mislim, če to ni ljubezen, potem so to neke čudne magije, po katerih se duši prepleteta in združita v eno kot dve različni reki, ki se zlivata v eno skupno jezero in tako gradita nekaj večjega in večnega.

Mama je s toliko nežnosti opisovala njuno življenje, da je zajokala. Vprašam se kaj se zgodi z jezerom, ko iztečejo pitne reke. Sprašujem se ali je mogoče pogasiti večni plamen ljubezni.

Pravzaprav je ta njen odhod spremenil vse. Medtem ko je bila na obisku, se je v hiši zgodilo nekaj kar bo vse za vedno spremenilo. Kmalu je to spoznala. Spoznala je, da žalost nekatere ljudi spremeni do te mere, da začnejo razmišljati popolnoma nepričakovano in neprimerno.

Ko enkrat ta delček neracionalnosti začne, prenese se, na žalost, čez generacije.

Mož je bil vse pogosteje odsoten, Stana je na začetku pošiljala sporočila, da je bolna, a kasneje ni več pošiljala ničesar. Ljudje so ji povedali, da njen mož to žensko vozi s seboj.

Kadar ga je vprašala, je zanikal. Vedel je, da za varanje lahko odgovarja pred zakonom. Čas je mineval in ker je bilo dela vedno več, poslal je mladeniča iz vasice, da dela njegovo delo. Mladi Rajko je bil nekaj mlajši od nje. Visok, postaven, izrazito lepih modrih oči, nosil je nasmejano brado. Vedno je bil tam, kadar je bilo treba nekaj napisati, prešteti, odrezati, narediti, rezervirati, dodati. Praviloma je bil vedno tam, najprej kot senca, potem stalno.

Ona se je potopila v žalost in zaskrbljenost. Ni vedela, kako je to moglo. Mami je napisala pismo in ji vse povedala. Čez nekaj dni je prišla Mareika na obisk. Sedli sta in se pogovarjali, Jelena je zgodbo mirno ponovila še enkrat.

Odkar je prišel, samo je videl te sjere oči in želel da ga vidijo, medtem, Jelena žalostna ni videla nič od tega, razen meglo, ki ji je padla na zemljo. Pripravljena je čakala, da jo zakrije megla. Dan za dnem, ona je vse bolj pristajala, padla je in po licu ji je tekla kri, ker je z obrazom udarila ob spolirana tla.

Mož je izbral drugo sobo. Minila je sezona vlage, kresničke so začele, začela je dišati in gledati okoli sebe. Prvič je pogledala Rajka v oči in prvič v življenju je videla nekaj kar ni znala definirati, spustila je pogled, ampak Rajko jo je poljubil na njena čudovita usta.

Ko se začne delček nemira in iracionalnosti, in ti se znajdeš na tej poti, potem se ti zgodijo vse vrste stvari, ki si jih nikoli ne bi predstavljal. Na začetku je mislila da se maščuje, potem je prepoznala ta pogled in ljubezen.

Ko je spoznala, da je noseča, Rajko je bil presrečen, ampak ona je zapeljala moža in preživela noč z njim.

Mislil je, da mu je oprostila in popolnoma se je vrnil. Zunaj so udarjale strele, ena je zadela v bližini shrambe, seno se je vnelo, konji so podivjali, psi so lajali, ona pa je dolgo jokala in se tresla.

Mama ji je povedala, da namerava že dolgo časa na Krim. Prosila je, da počaka, da se otrok rodi.

Rajko ni vedel kako bi se obnašal. Moški ego in ponos mu nista dala miru, ampak ljubezen je potrpežljiva, močna in mila, ona ga je držala. Če bi lahko dosegli dušo, če bi se le želeli ozreti nazaj v listnate gozdove hrasta lužnjaka, razprta krila ptic, če bi le imeli neke čarobne moči..

Ljubezen je močna, ljubezen je trpežna, prava ljubezen trpi, miluje, odpušča. Ostal je. Bil je tam, ko se je rodila Ika, plod njegove ljubezni, lepa kot ikona, za njega najsvetlejši in najsvetejši občutek. Kako težko je gledati s strani kako se življenje, tvoje življenje, namenjeno tebi, dogaja nekomu drugemu.

Ko je to videla, je Mareika rekla samo: »Evo, ena je končno tvoja«, in pravzaprav ...

Govorili so, da ob rojstvu ni zajokala, ampak se je tudi takrat nasmejala. Kot angel.

Umili so jo, zavili in položili v majhno zibelko, izrezbano iz lesa, ter vanj položili mehke volnene preproge. Dan za dnem, leto je hitro minilo, te vesele zelene oči morja smejale so se.

Že je hodila in lovila kokoši, nabirala regratove lučke. Ko so jo začeli napadati ponosno in jezno starejši bratje ali sorodniki, te tople lepe oči so se samo nasmejale in umirile vsako jezo.

Ko je dopolnila štiri leta, oblekli so ji krilo in srajco, spleti kodraste lase v kito, obuli male sandale, nadeli predpasnik, ji dali palico in jo z bratom poslali preganjat ovce.

Šla je mimo kule, takrat prvič, poleg kule človeka in družine, zgodbe v katero je bila brez svoje volje vpletena dosti kasneje.

Kaj je pravzaprav čas?

Kaj če ne želim biti čas, kaj če nečem ostati. Nikoli, ne morem, to so besede s katerimi opisujemo, da česa popolnoma ne želimo.

Svečano rečem ne da nočem, samo imam neko zrno najmanjšega peska v čevljih, ki ga poskušam dati ven vendar je nevidno.

Vedno kadar se obujem, prestavi se iz čevljev v superge, iz superg v sandale in me ožuli. Trenutno zdravim oteklino in pordelost te poškodbe.

Ta namerna poškodba, da se počutim kot človek, ljudsko bitje, je nekakšen pobeg v vzporedni svet v katerem bi rada našla vse kar iščem v tem.

Čutim kako me vzdihi kličejo, ne morem reči mamijo, ne morem reči dušijo, ampak lahko rečem da mi iz nosu puščajo solze, pregorelih v očeh, predvsem zaradi te mrzlosti znotraj.

Dokazano človek začne izgubljati.

Izgublja solze, čustva, srce, in nato še kilograme, razum.

Srečna sem odkar sem dobila priložnost da ko zaprem oči, osvobodim telo tako da nima nadzora, kot da lebdim v vodi, kot da me moje pravo jaz boža.

In da si lahko želim.

V tem trenutku imam popoln mir. Tako si želim, da bi lahko preživela prejšnje stvari, da vse lahko preprosto doživim kot da menjam preteklost in jo kombiniram s sedanjostjo.

Ika se zagleda v te sijere oči otroka ki je bil po duhu in značaju tako blizu njej, si da pravico da čez njo išče in najde pravico za vse kar se ni zgodilo po njeni volji ali volji pred njo. Čutila je, da bodo te oči imele pravo možnost, vsem naslednjim generacijam sijerih oči, vsem očem, da same najdejo pot, da same odkrijejo svoje trpljenje, svoje solze, svojo ljubezen.





Rakugo

Če je čas Reka, potem lahko z znanstvenega vidika zajamemo vzorec iz bilo katerega dela njenega toka, da ga analiziramo kadarkoli. Isti čas, ista reka. Stojim na istem mestu kot pred šestnajstimi leti, ista reka, ista jaz, vendar se je spremenila njena okolica.

Ali ti, mama, kdaj govoriš resnico?

Ali nenehno govorimo in delamo tisto, kar se od nas pričakuje.

Ika je rasla in zelo se je zanimala za svet okoli sebe. Mama jo je že naučila vsega, kar je ona znala.

Žarki zimske megle sijejo – kri na nebu – vse do roba.

Gremo tja, kjer raste, Skrivnostna ljubezen.

Ti si – v sanjah. Kadar te srečam, Jaz te ne objamem, spomni se.

Jaz sem – carica planeta, Ne za tebe – moj zrak gori.

Tekmovala je s svojimi starejšimi brati in sestrami, le sramežljivi Žaro, sin strica Jova, je znal tako dobro recitirati in peti kot ona.

Zgodilo se je tisto leto, da je sušica vzela mnogo dragih življenj. Najtežje je kadar se to zgodi. Babičini strici so živeli na morju in za razliko od njihove številčne družine, oni so imeli samo po enega otroka. Oba sta imela službo tam. Tomo u Baru, Jovo v Herceg Novi. Takrat je ta vihar sušice začel na morju. Obema so zboleli sinovi, Jovotovemu ni bilo pomoči. Žalost. Ena za drugo. Imela je samo šest let ko ji je mama rekla, da so odločila da gre k stricu v Herceg Novi, da bo od zdaj naprej živela tam in da bo njihova, da jim zmanjša bolečino. Bilo je žalostno, ko je mama dobila pismo, da je babica Mareike umrla. Žalost, da je bila pokopana tam.

Jelena je padla v posteljo, nihče si ni mislil da bo preživela. Samo so Rajkove oči prosile boga, da vzame njega namesto nje. To telo, te vznemirjene duše, vse skozi to malo življenje. Ni ga nameravala ljubiti, ni nameravala da jo ljubi, ni hotela greha. Ta želja je tlela v valovih, ta polna luna želje v njenem glasu, odločnost na greh.

Da si rastilna ali stvar, da si divji, da si slab, vse je to po malem potrebno, da začneš spet imeti rad sebe. Cvetijo topole, vrste čudovitih topol z visokim gladkim lubljem, zeleni, ponosno in zapeljivo plapolajo. Beli oblaki, ki jih vera nenavadno nosi, mehki kot bombaž, kot svila, kot najčudovitejša duša, kot duša ljubljenih.

Sonce je vzšlo, oblaki so se razkadili, mala Ika je bila v Herceg Novi.

Poslali so jo v šolo in je bila edini izobražen otrok v družini. Dnevi so minevali. V samostanu Sveti Anton njen stric je plačal internat 750 dinarjev mesečno, plus ostale stroške šolskih potrebščin in drugih potrebščin. Internat so vodile redovnice, od katerih se jih je mnogo izobraževalo v Franciji, Italiji, Avstriji. V okviru internata je bila ustanovljena podružnica nižje gimnazije, imenovana Državna šola, ki je delovala po programu, predvidenem za gimnazijo. En del predmetov so poučevale redovnice, francoščino, umetnost, glasbo in biologijo, za ostale predmete pa so prišli profesorji iz gimnazije.

Bili so ponosni nanjo. Vključili so jo v društvo hercegnovskih dogodkov, bila je povaljena na vse plese. Tam je spoznala Aleksandra. Ugleden, učen mladenič iz premožne družine. Samo je spustila glavo, gledala v prste svojih čevljev in bila tako mirna. Za svojih šestnajst let je zelo dobro vedela, kaj je primerno in kaj ne. Ko je videla, da gre mimo, samo je spustila svoje lepe sijere oči in si predstavljala, kako se lepe veje topola zibajo in kako jim ustreza igra velikega hrasta lužnjaka.

Aleksander se ni želel predati, iskal je način kako priti do njenega lika. Prestregel jo je na Matkovićevem mostu, rekel ji je – ne boš šla nikamor, ugrabil jo je z dvema prijateljema in odpeljal domov. Rekel ji je – to je tvoj dom, ti si zdaj moja žena in to je tvoj prstan.

Jokala je in ga prosila da ga sreča pamet, da to ne gre tako, da ji dela največjo možno sramoto.

Moški ego in trma je mračna kombinacija. Novica se je hitro razširila, samo dejanje pa je povzročilo burno reakcijo vseh svojcev.

Nevihta je maščevalno udarila po celem zalivu, pihalo je teden dni, črni oblaki so se združili z zemljo in strele so zadele več streh hiš. Babica je zaman poskušala pobegniti, si vzeti življenje, zaman. Naslednjo nedeljo so jo odpeljali pod orožjem domov in poslali nazaj v njeno ravnico. Nikoli ji ni uspelo vrniti časti, ki ji je bila vzeta.

Jelena je vedela da je Ika brezgrešna, poskušala jih je prepričati da jo pošljejo na šolanje v svet, da bo tako vse pozabljeno, odločeno je bilo, da bo tako kaznovana, da bo druga žena mojega dedka.

Moj ded je oseba, ki jo nikoli nisem spoznala, ampak o kateri se je veliko govorilo. Celo njegovo življenje, kolikor zdaj razumem, bila je predstava za druge. Vzgojen iz nedolžne hiše, zgodaj ostal brez staršev, vzgojen od nesrečnega do neljubega, bil je prisiljen zgodaj odrasti, se postaviti zase, da vrne nekaj, kar mu je bilo po krivici odvzeto. Celo svoje življenje se je dokazoval s častjo in poštenostjo zunanjemu svetu, udarce, ki jih je utrpel, pa je prenašal na svoje otroke.

'Svak, od lačnih oči tvoje Milice' povedala mi je Rusa Đokoa 'ne morem ne kositi ne večerjati' in jo je brez vprašanj pretepel.

V vsakem trenutku bi lahko uničil svojo družino, ampak on je s svojo častjo pokrival čast drugih in s svojo krvjo zaobljubil kri nasprotujočih in zavezanih strani.

Njegove tri prve hčerke so bile približno istih let kot moja babica.

Ona, dama, ki je poučevala v razredu, ko je prišla v to hišo in prinesla svojo skrinjo, vedela je da od vsem kar je znala od prej in kar je želela prej, se lahko poslovi kot da je mrtvo. Ona je ravno stopila v sedemnajsto, on preko trideset. On sredi mladosti in zenitu moškosti, ves preplavljen od neizpolnjenih pričakovanj. Ona samo popek vrtnice, ki ji je krivica povzročena zaradi krivic.

Ko je odkril, da je vsaka njena beseda resnična in pravilna, njegovo namrščeno čelo se je začelo znojiti in sproščati. Moja babica je najprej rodila tri hčerke, in nato dva sinova. Vsi čudoviti in zdravi porodi, ampak niti en otrok ni bil kot ona. Niti eden s temi sijerimi očmi. Vojne je bilo konec in otroci so morali v šolo, za kar se je ded jezil, zato je pohitel in poročil svoje hčere s prvim, ki ga je našel in naredil isto grozljivo krivico, ki je bila storjena moji babici Iki.

Poklicala je vseh svojih osem, čeprav niso bili vsi iz njene maternice. Nikoli v življenju ni dvignila tona nad njimi, nikoli jih ni kaznovala. Učila jih je pozabljenih jezikov, pripovedovala zgodbe z izmišljenimi imeni, spominjajoč se njene preteklosti. Ljubosumen na takšno lepoto zraven sebe, na življenje, ki ga je ona na osnovi svojih vrednot potrebovala, jo je pogosto kaznoval s pestmi. Pogosto je bila modra, takrat ga je začela sovražiti in na skrivaj iskala svojo odrešitev.

Ko je moj oče enkrat pokazal zvezek napisan z domačo nalogo in vprašal ali je to dobro, ded ga je vzel in vrgel na dno hiše, kjer so bila goveda.

Babica je ustala in brez besed prinesla tati zvezek, rekla mu je da to dobro in da naj se gre ven igrat, a ded jo je pretepel tako močno da ji je iz pljuč izbil zrak. Dolgo se je spominjal tega dne. Tolažbo je iskala v kozarcu žganja in se skrivala. Na začetku samo, da bi jo udarci manj boleti, samo na začetku.

Ko sta se hčeri poročili, ko se je starejši sin oženil, ded je umrl zaradi srčne kapi. Babica je že dolgo vedela da je edini mir za njeno dušo tisti kratki pogled stare skrinje kjer je kdo zna kolikokrat brala pisma svoje mame in babe Mareike. Takrat je z malo žganja lahko občutila vonj krimske pomladi, si predstavljala svojo babo kako pleše s tem mladim kapitanom, ko jo polna luna boža in tone v to prekrasno morje. Lahko se je spomnila maminih žalostnih pogledov in vzdiha, toplih božanj Rajkovih las. Lahko je razmišljala o svoji lepoti francoskega jezika, vseh teh krasnih knjigah, računih, vezanih darilih, neprinesenim žrtvam mladosti in daril na poroki.

Pogosto je razmišlala o krividi ki ji jo namerno storil Aleksander, zdaj je lahko po vseh nedozivetih in preživetih sreča, da razume to divjo željo da je srečen, če bi ukradel nekaj, kar ni bilo njegovo.

Ampak vse bi lahko bilo drugače.

In takrat bi zapirala škatlo, padala v neki trans žalosti in neizpolnjenih upov. Ko ste ženska na kamnu in na ravnici, v bilokaterem veku ali času, vaše življenje določajo pravila, ki niso za vsakega. Pravila, ki se imenuje ženska pravila.

Ne smeš, ne znaš, ne smeš si želeti. Moraš kakor se ti reče, moraš kakor ti jaz rečem. Jaz, moški šovinist, neizgovorjen gen, ne izvaljeno jajce, ne oblikovan skutum.

Zato sem kot njena najbližja kopija do sedaj, kakor so me klicale moje tete in vsi moji sorodniki, imela vlogo spremljevalke.

Izjemno sem ji hvaležna, da je ostala dobra do konca svojega življenja, tudi v svojem deliriju nevednosti in norosti, ostala je vesela in nasmejana.

Ostale so ji bistre oči in beli zobje. Zloba, hudobnost, zavist, žalost, udarci so ji obrnili življenjsko pot, vzeli so ji življenje ki ji je bilo vnaprej določeno ob rojstvu, ampak njeno dobroto in njen duh, to ji je bog ohranil do zadnjega dne.

Svoje otroke je skrbela z znanjem, kako jih nahrani in obleče v revščini, kako jih pokrije s svojim telesom, za njih prejeti udarce, svoje vnuke je učila ljubezni, kako jih nasmeje, poljubi, igra, poboža, nauči pesmice, nauči voziti čoln, da jahajo konja.

Kako se po rusko voli, po francosko piše, kako se po turško reče da te nimam.. šele sedaj vem, kaj je govorila takrat sensizlik.. da te nimam. To je kadar pogrešaš nekaj zaradi česar je duša vzeta, strgana in ker je iz nje odstranjena vsa kri, tako tanka in breztežna vrnjena je notri.

Eno od šestintrideset evropskih deklet tistega časa je namesto, da bi nadaljevalo izobrazevanje, da bi se pokazalo, ustavljena v iskanju. Sprašujem se, kako je bilo šestnajstletni da je prodana, podarjena, degradirana zaradi nečesar kar ni naredila, zaradi zlih namenov. Da vse zdrzi, in da spet svojo srečo nesebično poklanja vsem okoli sebe.

Kljub vsemu nikoli nisem imela rada francoščine, od turših serij bežim, in ruščino sem namerno pozabila. Prva sem iz druzine, ki je zaključila ne eno ampak štiri fakultete, naučila se pisati strokovna in znanstvena dela. Naučila se komunicirati po vseh pravilih. Svojo samovoljo plačala kakor sem znala in mogla.

Svoboden duh me peče, kajti ko se mi koža tako napne da se mi pore ne vidijo, takrat sem mnogo, mnogo starejša od časa, kot se jo spomnim.

Še vedno iščem način kako razveljaviti vse bolečine ki jih je ona morala občutiti in kako narediti vse, kar ona ni.





Moč


Tisti, ki so jo potegnili, ki so jo vzeli, ki so jo odtrgali, iztrgali iz korenine, ali so to naredili iz strahu, ker je za vse njih ona bila pred svojim časom, iz strahu da ženske ne more biti vodja. Raztrgana in vrnjena »tja kamor pripada«, to je služiti, da je kaznovana ker si je za trenutek zaželela da je enaka ostalim članom naprednega človeštva, ki so zares bili pred svojim časom v želji po doseganju novega sveta. Samo odtrgali so jo, odvlekli v prosto, v nesmiselno, v to kar se pričakuje od ženske. Da je sužnja, da je nadlegovana, da je igračka moškemu spolu.

Ko so pred Kristusom odkrili, da ni od ženske odviseno nadaljevanje vrste, se je njena vrednost plodnosti in boginje zmanjšala, moški je bil vzgojen kot vodja, kot glava, kot podlaga in svet je od takrat porezan, razdeljen.

Porezan s težkim nazobčenim nožem, topim tako da je sila s katero je prišlo do reza bila izjemno velika.

Zaradi sile maščevanja zaradi domnevne prevare in izgona iz raja. Kot da ni bilo dovolj trplenja. Proti ženskam so se začela preganjanja, sovraštvo.

Zavedajoč vsega sovraštva, preganjanja in stoletnega mučenja, mlada Ika je sprva kot pri umoru, ko je žrtev ustreljena, zavedajoč se bolečine, bila mirna in veselo je čakala zadnji utrip.

Božja sila se je odločila, da ji da toliko življenja in moči, da prenese vse ženske kazni, da bi se nadaljeval ženski spol njenega poroda, in pokazal kako bo dovoljeno da gre iz okvirjev običajnego pričakovanega mučnega življenja.

Prvič sem to moč udarca, najmočnejšo, občutila na svojem majhnem telesu enega poletja v začetku devetdesetih.

In spet vojna in spet kri in norost. Težko je za nekoga, ki je v tej norosti prizadet na kakršenkoli način, težko je če je izgubil svojega ali svoje, to je res norost. Sovraštvo je norost. In v tem kaosu se mi je zgodilo, da sem nenadoma izgubila sebe, pod strašnim navalom strahu. Predvsem zato, da se bom razžalostila še enkrat in posthumno te čudovite sijere oči zato ker ne bom izpolnila njenih pričakovanj. Diagnosticiran tumor na možganih velik, napovedi nesigurne.

Sebe sem tukaj zakopala v tistih velikih knjigah medicine o funkcijah možganov, o tem kako bolezen napreduje.

Takrat sem prepoznala svojo Iko v sebi.

Verjamem, da je vsak v svojem življenju iz nekega razloga občutil moč, kakršne koli vrste, jaz jo vidim kot silo edinega Boga.

In vem da je zdaj tudi tistih nekaj ljudi, ki so hoteli prebrati zgodbo do konca, pravkar reklo, sovražnica moških, sovražnica vojne in norosti, bogobojazna ženska!

Prosim, zavrzite to!

»Odvrzi!«

Vesela je bila, ker je lahko doživela vse, kar je Evropa potrebovala da se nauči in doživi, bila je ponosna na sebe, tako mlada, in tako samozavestna. Zato je ta smrtni metek s tako lahkoto in sprejela in kot živi mrtvec čakala, kaj se bo zgodila naslednje. To je razlog, zakaj se je ded na začetku zaljubil vanjo, ampak isto je to bil razlog zakaj jo je kasneje sovrazil. Sovražil je to njeno nadčlovečnost, to moč, to silo, moč Boga, ki jo je prepoznal in ga je strašila. Ker je samo njemu bilo dovoljeno biti Bog, samo njemu je bilo dovoljeno biti podoben Bogu, samo njemu jo je bilo dovoljeno občudovati in se ga bati, zato je uvedel čudovito pretepanje.

Si močna ženska in zanimiva sogovornica, pa hvala – rečem, samo branim vsem, da me raztrgajo in delijo. Branim da omalovažujejo toliko žrtev iz preteklosti brez obzira ali so bile žrtve od moških ali ženskih prednikov. Branim, da nekdo zanika vso mojo življensko pot in vse odrekanje, vsako samokontrolo, da bi se zgodilo tisto kar je načrtovano, in to je da se eno stopnico višje povzpne moje potomstvo, ker jim ni mesto in čas rojstva, nažalost, niti zaveza niti vera, da je sigurno stopnica višje od mene.

Bleščeči črni lasje razdeljeni na sredini, lepi lasje, ki jih stalno potiskaš navzgor, da se ne dotikajo čela, ali delaš foro, ta bond, moja prva cigareta, moje pritiskanje nate, ne nočem, ne želim, nehaj, nočem.

Prvi poljub z najlepšo osebo v mojem otroštvu, v eni senci starega bora, v prahi na izmišljeni avtobusni postaji, čakajoč na življenje. Sem ga podarila, naj ti bo za srečo.

Samozavestna, nezainteresirana za človeško raso, pustila sem mimo mene ljudi in sence in dogodke in mesece. Leta sem štela s štetjem narejenih izpitov. Medtem ko so moji vrstniki tam nekje v svetu v potnih listih šteli destinacije, ki so jih prehodili, sem jaz kot miljoni nas tukaj, štela marke, ki sem jih uspela zaslužiti z nekimi deli da bi lahko šla na boljši sejem v mesto, da bi nas oblekla. Nas sladkih pet.

Testirala sem sebe. Koliko še zmorem. In koliko želim. Tako dan za dnevom, ko enkrat zvečer.. V trenutku, ko je moj mož šel mimo mene, pomislila sem – poglej, ta človek je, sigurno, Francoz.

Suh, nenavadno visok, širokih ramen na katerih je usnjena jakna čudno stala, dolgi blond lasje, poglej, kako se je toplo oblekel ta tip. Takrat se je ena vojna končala, pripravljala se je druga. Fakulteta se je približevala koncu, in meje so se počasi odpirale pa so ljudje iz diaspore začeli prihajati, da po večjih letih odsotnosti pokažejo svoje avtomobile, svoja neprimerna oblačila, pa tudi seveda, kako zelo smo jih pogrešali. V to katergorijo sem uvrstila takrat tudi mojega moža, hahah…

Konec poletja, izpiti se bližajo koncu, in moje srce nezakonito zakrvavljeno z nekim sensizlikom.

Prisilili so me da greva na pijačo, tako sva se spoznala. Seveda se je zalepil kot nalepka. In to je bila priložnost, da me najbližji vprimejo za roke, jih izvlečejo, ampak ne da bodo nefunkcionalne, ne. Da me prisilijo, da se odločim da grem k njemu ali da ne grem nikamor, seveda nalepke se ni dalo odlepiti.

Tako sem postala dama.

Četri letnik študija, odidemo pred svetišče, dežuje, vsi obupajo, jaz rečem da sem rekla da grem in grem. Stojim pred svetnikom, grešno jočem, ampak ni niti prvič niti zadnjič, tam sem priznana kot enaka, ne Bogu, ne Svetnikom, ampak enaka spoznanju in prepoznavanju sebe. Stojim grešna, grehi so mi odvzeti, dana mi je priložnost da sem spet človek, da spet grešim.

Moč je velika in močna, ampak tudi moja moč ponosa in vere v svoje moči, izzivam sebe, vidiš da zmoreš, kakor želiš.

Globoko verjamem, da zagotovo lahko z ljubeznijo usmerjam in sebe in njegove pomanjkljivosti, svet.

Lahko premagam vse kar so mi naredili, poglej, roke me ne bolijo več, zarasle so se, a duša mi zarasla z dušo moje Ike.

Ena čudovita dojenčica, pa hitro druga. Svoje življenje sem merila z njihovimi nasmehi, bruhanjem, temperaturo, zobki.

Z besedami, koraki, protezami, oblekicami, recitacijami, objavami, zmagami, tekmovanji, njihova Gimnazija je popolnoma potlačila mojo, vse sem pozabila. Njihovi klavirji in kitare popolnoma so zamenjali moje note, njihove objavljene zgodbe in naučeni jeziki zamenjali so moje neobremenjene tone lubenic, moje nanizane grivne tobaka.

Njihovi Lefkasi, Sicilje, Szigeti, moje Sutomore, njihovi hoteli, moji viri. Smejem se od srca, srečna sem za vse kar mi je moč dala.

In samo zaradi tega so leta minila kot da so izposojeni dnevi. Do dneva ko je moč neumnosti odločila vzeti lik, ki se spodobi za pravo resnico.

Kaj so hčerke, hčerke niso nič .. pljune.. a moj mož je tiho, moja starejša hčerka je tiho, a zanjo je njen oče umrl. Vstanem, rečem – ej, ne misliš tako, v redu je, za vse bomo poskrbeli. Tako ali tako nikoli nisi bila za našo hišo, ti nisi vredna naše hiše.

Kaj je to, ljudje, mislim, to je, to bo, srednji vek in moja zavest se vrti. Moj mož je tiho, a meni so popokali vsi notranji organi, moja maternica je spustila dva litra krvi. Moj mož steče gor, moja hčerka za njim, pojdi, brani svojo mamo, opraviči se ji.

Prosim, opraviči se sebi, oprosti sebi ker me že dolgo ne ljubiš .. rečem si, da je vse narobe.

Naslednji dan sem kupila stanovanje in smo se odselile. Na začetku smo poskušale, da ohranimo rutino, da zadržimo neke odnose. Razmišljam, moram jim dati priložnost, da oprostita in sebi in ena drugi. Kaj ko se končno moč ugasne in ko se odloči, da je moj čas? Ne morem živeti kot sovražnik.

Do danes mi ni uspelo da vzpostavim povezavo, da se ta sinaptični živec popravi, ni prave reakcije, ampak krvavitev se ni ustavila.

Moč je mojo maternico ustavila krvavitve tako da so jo samo vrgli ven, tako da ne more zgubljati krvi, napolnili so mi žile s krvjo nekoga drugega.

Neka oseba, neki prostovoljni krvodajalec se je nekoč odločil da bo dal kri. Sedaj je ta kri v meni, predelana, zdaj imam del te osebe v sebi.

Nekdo morda naredi neko prešuštvo v življenju, in potem se v strahu da ga to ni stalo okužbe, odloči da se bo brezplačno testiral tako da da kri za transfuzijo. Tam so ti dobri in učeni ljudje testirali kri na vse mogoče krvno prenosljive bolezni. In on ve, ne kontaktirajo ga, da je sedaj dobro opravil. Mogoče se odloči, da bo naslednje prešuštvo naredil varnejše.

Zanima me, kakšno je bilo to prešuštvo. Ali je ženska s katero je varal svojo boljša od njegove, je on dober ljubimec? Ali je ta ženska, ki je v tem primeru ljubica, poročena? Ali je srečna?

Prebrala sem, da ženska ki ljubi, je pripravljena da je sama in da čaka. Ali to pomeni da je ta dotična ljubica se odrekla ljubezni, ali pa morda upa, da je to kar potrebuje. Sleče se in čaka, gleda njegovo reakcijo, on jo požira z očmi, ampak to kar ona vidi, nič ji ni všeč.

Želi pa si dokazati, da ne ljubi, in dati priložnost svoji bridkosti in spominom, da združi ta dogodek za razlago življenjskega kažipota. Seveda to ni bil varen odnos, zato ker on ni samozavesten in ker je popolnoma nesposoben da jo zadovolji.

Verjetno se ona sprašuje kam to pelje, ampak je prepričana v eno, da to zdaj, zagotovo, ni to kar je potrebovala.

Zdaj imam jaz to kri v svojih žilah. Kaj se zgodi, ko se mešajo različne krvi? Ali bom ozdravela, ali bom postala plenilec?

Mesečina je prekrita z nezavednimi oblaki, a ko spozna, da je naredila napako, pobegne kot nesigurni pseudoscropion.

Kadar vidite pseudoscoripona, samo natikač in po njemu, ne bojte se, vidite kako je manjši od vas, ampak je nevaren. Če vas ugizne, lahko oteče in vas boli in dobite zdravila, prav tako vašo tetko.

Tako, zaradi tega nesigurnega boja so se oblaki odločili da se umaknejo, in da polna luna zasije in da se držimo za roke poleg groba in da mi rečeš – tukaj spi moja mama. Mati, ona je moja. In zdaj nisem več tvoja, hahaha.

Živjo, jaz sem, hahaha. Na istem tistem mostu ki je delilo življenje od smrti, ljubezen od sovraštva, znanje o moči od znanosti. Živjo, jaz sem.





Zgodi se

Pogosto je prva izbira povezana s šolo, družbo, osebo, ljubezenijo, izbiro službe, nečim, kar je za celo življenje. Jaz se še vedno iščem. Moja prva izbira šole je bila drugačna, moja oseba za ljubezen druga tretja, posel in dalje iščem. Zgodi se samo.

Zgodi se vojna, in potem, zgodi Vam se da padete v neko družbo v kateri ste glavni in ne veste kako se izvleči, ker to ni vaše, ne pripadate tukaj. Zgodijo se izzivi.

Poletje je vedno vroče, in vedno polno obveznosti. Ob cerkvi je pokopališče na katerem so pokopani zadnjih dvesto let. Vedno kadar grem tja, in tudi sedaj, ustavi se mi zrak v trahejah ker tukaj so moji najbližji mrtvi geni in tisti ki so jim bili v življenju najbližje. Naletim na luknje polne vode, v njih so plavale neke čudne živali, imenujejo jih apci (Triturusi), izgledajo kot kuščarji vendar nekoliko večji. Spraševala sem se takrat ali so to tiste strašne pošasti ki letijo, in se le pretvarjajo da so majhni da nas zavajajo in odpeljejo. Otroci so govorili, kako so jim starši pripovedovali: »Če te ujame in če osel trikrat zariga, te izpustijo, sicer te zadržijo do večera, nato pa te odpeljejo daleč, takrat ko jim zraste rep in ogromna pošastna krila. »

Voda je bila temna, čeprav se mi je zdelo, da je luknja razmeroma plitka, temna je, zagotovo skriva neki globoki prelaz v temne globine jame.

Vsak dan sem obvezno morala da peljem krave na pašo in da jih vrnem. Grozljiv stres, nisem vedela ali je manj strašno ko grem sama ali z družbo. Ptice so zletele na vodo s svojim belim perjem, bile so duhovi zraven tega zelenja, zraven temne vode in mojega utripa srca.

Strašno vroče, izparevajo robide in diši po robidnicah, prašnih in zrelih. Poberem suhi mačkov rep, rakitovec (Plantago) in sedem, pojem in spustim, da pripravim sladoled … haha.

Peljem krave, verige se vlečejo po prašni cesti, grejo iz ceste da se napijejo poleg tega cesarstva, ki mi povzroča občudovanje in strah, debele žabe skačejo, prazen je prostor, zvok pljuska, vidim eno tanko glavico iz vode. Kača, tukaj so one kot domače živali, ampak ta se res brezobrazno obnaša, zanimal jo je smrček ki nežno vleče vodo. Razumem ampak oči se mi prestrašijo, okamnim.

Vzamem ruševje, v strahu da ni nobenega nikjer, udarjam po vodi. Krave se premaknejo, prestrašili smo se vsi.

Ko sem se zavedala, so se one tri razšle, kača v eno smer, oni dve pa v svojo.

Kaj zdaj, se vprašam, preganjam eno, jo zagrabim za vrv, toda črnobela velika krava, tista ima verigo, kako da jo ujamem? Pohodim jo z poletnim natikačem, zdrsnem, veriga se ovije okoli moje noge, občutim da padam in da me krava vleče. Nekako sem jo ujela, ne vem kako smo prišle do hiše. Jokala sem veliko. Dolga leta je spodnji del leve noge bil v verigah kot dokaz obstoja pošasti.

Pošasti v naših malih ostankih izkopavanj, v katerih je bilo treba najti dokaze o obstoju žrtvenih oltarjev Ilira, do česar imamo vso pravico ker smo njihovi neposredni potomci. Kot smo neposredni potomci Grkov, Rimljanov, Slovanov, Turkov in drugih.





Potomci.

Verige so se potrgale in nanizane robide, prah jih je sprejel kot najdražje, in vročina se mi zdi da je izstopila.

Nisem načrtovala potomk. Nisem takrat niti vedela niti slutila da je vse to načrtovano zame.

Nikoli mi nekateri vonji niso bili všeč, niso mi všeč sedaj, npr. vonj maščobe. Izgled zamrznjene maščobe mi je še manj všeč, in nasičene maščobne kisline mi niso nikoli šle po grlu.

To sem poskušala dokazati moji mami in v tem prepiranju sploh nisem opazila da sem jo pregrela, nalila sem vročo mast v posodo, ki je bila steklena.

Držala sem jo v levi roki in ona je počila. Razbito steklo se je zarezalo v mojo levo roko, vroča mast ki je imela ostanke hrane pa se je razlila po koži. Ko sem spoznala kakšno glupost sem naredila, spomnila sem se močerada, moje večne neumosti, ki mi sledi, in sem se samo začela smejati.

Potomci.

Bila sem neizmerno srečna ko sem spoznala da moj trebuh raste, eno novo upanje s tem plodom. Minilo je devet mesecev, minilo je tudi dvajset dni od roka, moja dojenčica ni želela ven, deset ur je trajajo to vlečenje iz moje maternice, ni želela ven. Ko je zajokala, slišala sem da je jezna zato ker je tam bilo varneje. Zunaj običajno ni varno, vojna je okoli, spet, če se je tukaj kdaj končala. Rojevamo kot naše prababice, samo nam (odvisno od pogleda na vse) manjkajo krave in ovce, tako da je vzdušje enako. Preden so me položili na njihovo zarjavelo posteljo, so samo premaknili krvavo rjuho zmečkano od bolečine, potresli malo asepsola, nadeli drugo zeleno jogi rjuho in me položili. Bolelo me je vse, vendar mislim da dojenčica ni hotela biti v tem kar je bilo zunaj. Kot da je govorila- počakaj, to ni vsa zelena voda mojega doma, maternice tvoje mama.

Generacije žensk, rojevajo na isti način v državah tretjega sveta, ki so sprejele vsa pravila generacijskih sporočil. Generacije ženskih odvlečenih s kraja na kraj kakor jim ustreza, za rojevanje, za mučenje, za ubijanje, za ponovno rojstvo, za močerade, v čast Ilirov ali v čast svetnika.

Jokala sem, grozno sem jokala, jokala sem zaradi vseh razočaranj ki bi jih ta otrok lahko izkusil, hotela sem da moje solze operejo vse in jo pripravijo na čistejši svet.

Potomci.

Drugi otrok se je rodil hitro in mnogo bolj me je bolelo čiščenje maternice zaradi strdkov, toda ta maternica je bila za mene vedno nora, tako da sem jo kmalu zatem zaradi močne krvavitve preprosto ubila.

Mnogo bolj je bolelo to, da so bili vsi razočarani nad drugim ženskim otrokom, in res me je prizadela izjava ob bližnje moževe družine da sem brez moških otrok in da nam popolnoma nič ne pripada, o, Bože. Potomstvo, v katerem sem veku, hahaha.

Nevihta, ki je pihala v teh novembrskih dneh, ki so ji sledili močni vetrovni napadi, zamrznila mi je kosti in ubila poleg moje maternice tudi vso ljubezen do mojega moža. Imela sem samo osemindvajset let.

Od takrat sem sama in iščem. Zdaj vam bom povedala kaj iščem:

Iščem pravico, iščem mir, oh, kako težko je iskati mir ko je zažgan temelj človeka v tebi.

Ko so ti vsi notranji organi zamenjani s kovinskimi. Vidim sebe kot čudovitega slavčka ki poje pesem, ampak vedno isto, pri čemer pazim da se kakšen navoj ne nategne in poči, hvaležna te moči, da sem tukaj poleg svojih potomcev.





Pot


Kdaj te vržejo iz gnezda. Kdaj te vržejo grobo iz gnezda, ste neizkušena ptica, ki hodi po zemlji, ki še ni probala strastnega letenja, ki še ni doživel kril in ki je prepotoval prostranstva tisočkrat v svoji glavi. Tisti, ki je svoja krila zavestno žrtvoval da bi drugi ptiči lahko leteli, ko takšno ptico vržejo z visoke strme stene, je lahko zagotovo le eno.

Zagotovo je smrt, zagotovo bo izginila z obličja zemlje. Čisto prepričana v takšen izhod, osvobojena sili teže, nisem se bala, samo sem sprejela kazen kot izziv. In glej čudež, vse sile prednikov so postavile svoje svilene duše pod mene, odločile so se da ni čas za tak izhod, pride kasneje, zdaj pa ne.

Že zdavnaj je bilo odločeno, da bo moja maternica dobila priložnost da sprosti vse sinjevite žalosti generacij zloženih v tej sijerosti, nedosegljivosti in ponosu. To dvignjeno čelo ne sme izginiti, te oči ki gorijo kot goreča lava, to ni dovoljeno, že dva tisoč let je gašeno.

Mama, gledamo se v ogledalu. Mama, pogleda, imamo iste oči, tvoje oči so kot moje oči, samo da so tvoje mrtve, a poglej kako so moje oči žive.

Živi življenje življenja vseh, želim da se vsa sreča ovije okoli vas dveh. Majhna ozka postelja, majhna soba, majhna preproga, walkman. Težka odeja. Tako se je začelo, dva človeka. Dve duši. Ena. Veliko želja, veliko upanja.

Resnično sem si želela, da bi uspelo, da bi se ujemali, da bi bili kot drugi okoli nas. Vse sem naredila, da bi bili. Ti si se mnogo bolje vklopil v vlogo, ki ti je bila postavljena. Trdni Balkanec, ki ga lahko ena navadna beseda osvobodi. Ej, zelo me spominjaš na zgodbe o mojem dedu. Ali lahko prosim.. sploh ne vprašam .. dobim ne. Hmm, verjetno mora biti tako, gremo naprej.

Hodimo na razstave, ena, druga, vse organizirano.. sponzorji, kritike, katalogi, novinarji, slike. Ugledne osebe. Hočemo otroke, eno, dva, gremo. Nočeš teh otrok, hočeš druge otroke, ne! To je to za nas, vse je za nas! Padajo bombe, moj otrok se veseli očetovih del, ponosna je. Verjame v uspeh, kritiki pravijo, da imamo tudi mi protirakete v obliki odličnih del mladega umetnika.

Intervju … kdo je odgovoren za ta čudovita dela .. poslušam, čakam da me pokličeš, nisi .. tako je, rečeš.

Gremo naprej, oni dve že veliki, skrbno izbiram oblekice in puloverčke, oblačim jih za razstavo, slike, kamere, duet, osrednja galerija, izposojen komplet in čevlji. Tako je. Želim si, da smo lepi. Prinesem prigrizke in pijačo. Vsi pomembni so tukaj.

Kdo je vaš motiv, kaj vas navdihuje.. čakam, polno je moje srce, morda bo moja velika ljubezen končno začela v gorah … dogodki reče… pa imaš moje skulture, akte, Idote, kaj sem jaz?

Spustim ramena, gremo naprej.

Končala sem specializacijo. Bili sta majhni, kot da sem raztrgala svojo dušo, ko sem vas puščala pri moji mami.

Toda popotnika proti svobodi vodi varno znanje. Vse ima svojo ceno. Ko sem gledala matere z otroki v tem velikem mestu, vsakič bi jokala, skrito. Dva starca, komaj meter in petdeset od tal, skrčena, izstopita iz avtobusa in držita se za roke in komaj da se premikata. To je za celo življenje.

Vse tri smo se učile skupaj, imeli sta komaj tri in štiri leta, vidve sta brali svoje, jaz svoje. Ja, že berete. Bog v nekaterih trenutkih nagradi bolj, kot zahtevate.

Prosil si, da posadimo vinograd. To hočeš. Vinograd raste, rastemo. Moram imeti zagovor specializacije. Pred tem zaključni izpit. Hladno je, praviš da bi morali pobrati trto, porežeš.

Močno piha, imam izpit, moram… začnem prepir, rečem ok, popazi jih dokler to delam, praviš da nimaš časa, da moraš iti.

Smejem se, čeprav bi jokala, razmišljam o prosu.

Oblečem ju, gremo pobirat, vzamem knjige. Vse tri gremo ven, berem naglas, vidve glasneje sprašujeta. Piha. Končale smo, hitre smo.

Recitiraš mi, srček. Modri zajec, čudni zajec, edini na svetu. Smejem se ko sem v naglici razprla perilo, ampak vem da tudi to ni dovolj… haha… ta modri zajec je kasneje opisan v zgodbi o zajcu ki se je odločil da reče lovcu naj se ga ne dotakne. Veš, reče zajec, moram da odplačam kredite, obroke, hipoteke. Vsak je v šoli prebral zgodbo o zajcu, dobila je nagrado, seveda smo se vsi našli v koži tega zajca iz puščave.

Me tri imamo ritem, vsak dan imamo zapolnjen tako da pridemo samo da jemo in prespimo. Ples, odbojka, ure kitare, ure klavirja, šola, obiski predstav. Imamo končno svoj avto, končala sem magisterij. Peljem vas da vidite kje je naša pisarna nevladne organizacije. Bravo, dobili so tiste čudovite ženice in neka nova poznanstva, nekaj denarja. Vesele zgodbe. Kaj mislite, da potrebujete? Potrebujemo, predlog je, da je ginekolog dostopnejši, raziskave so pokazale, da je to najbolj iskano.

Evo vsi zdravstveni domovi ga imajo. Dobivamo glasove v parlamentu, prejeli so priznanja za svoj »tihi glas od doma«.

Že leta razmišljam, ali bi študij nadaljevala. Vpisujem doktorat v tujini, dobre reference in poznanstva, ampak zahteve so velike, moram biti prisotna, ne morem, ne dopuščajo mi obveznosti. Vpisala se bom tukaj pri nas, mislim. Toliko sovraštva in zavisti sem dobila od ljudi v svoji državi, na svoji domači fakulteti, za ves denar ki sem ga plačala, ampak nisem bila presenečena. Človeka najlažje zasovražijo in zavračajo tisti, ki so mu najbližje, najbližje po krvi, po ljubezni, po znanju, po pripadnosti.

Ponosna sem na raziskave, nove so, aktualne s svetom, analize so tudi dobro plačane.

Našla sem novo službo. Vidve sta že veliki, vse Luče, najboljši učenki.

Nagrada za kitaro, ponosna sem na vaju. Tudi to ni dobro, moralo bi biti drugače, pravita.

Novi prepiri. Moja služba, nikoli nisi tukaj, ves čas potuješ. Poslušaj, mogoče ne bi bilo slabo da naredimo malo razdalje, dajmo, kupimo stanovanje, jaz ga bom odplačevala, ti mi samo daj neki del zemlje da jo dam pod hipoteko. Rečeš – ne, ti je ne potrebuješ. Tata, sprašujem, ali lahko naredimo pogodbo za najem zemljišča da posadim sivko, da ga zastavim pod hipoteko za odplačevanje stanovanja, tata reče – dobro, sin, brat – ne, reče da je vse njegovo. Vsi molčijo.

Grem, ženska. Podjetje, ki ne pozna niti četrtine mojega življenja, stoji za mano, oni so poroki. To žensko pokrijem s svojim telesom ko je stradala, zapustim podjetje.

Ne pomenim ti. Nisi samo ti kriv. Rečem. Jaz sem kriva, jaz ne morem, duši me vse, ta bližina, to kar bi moralo biti, pa ni. To kar si ti želiš, ampak jaz nisem.

Ne morem. Želim, ampak ne morem. Slišim preklinanje za hrbtom, sliši ga tudi majhno mesto.

Vse sem preselila v naše majhno stanovanje, kupljeno v desetih dneh, narejeno. Dve novi zaposlitvi hkrati. Ste že človek, mislim, odrasle ste, ker ste največji ljudje odkar ste rojene. Vse sile so nam pokazale pot. Vse sile so nam pokazale pot, skrbijo za nas, ves čas. Pot.





Sama


Samota in osamljenost sta pogosto mešana stanja. Zavestno izbiram samoto, zaradi miru v duši. Sprašujem se, če so te tri moje čudovite ženske, katerih sem ploda plod, bile same tako kot jaz. Mislim, da je čudovita Mareika bila en velik del svojega življenja sama. Bila je osamljena, ker je bila ranjena od moškega za katerega je bila izbrana brez vprašanja in pogovora.

Potrpežljiva, čustvena, tiha, nežna- vse je prenesla kot da je skala. Tako so naučene, tako smo naučene, vendar sta to le dve stoletji razlike. Vse se vrača in vse pride na plano, enkrat. Vse se plača. Solze, prejokane zaradi žalosti, ki jim je bila povzročena po krivici pride na dan. Mereike ni čakala naplatu, želela je, da bi to izginilo. Edino kar jo je obdržalo pri življenju je Kerimin glas ki jo je klical, najprej z jokom potem z imenom. Borila se je da preživi, da bi njen otrok imel vsaj enega starša. Odločila se je za samevanje, ampak osamljenost je pokrivala z druženjem z ljudmi, ki so potrebovali pomoč, za čudovita ročna dela, ki jih je hranila kot pripravo za svojo hčer.

In najbolj je uživala v branju, takrat je cel svet bil njen. Bila je svobodna, lahko je stopila iz zidov svoje hiše, kot jastreb je letela nad tem mestom. Na začetku se je izogibala hiše v kateri je bila nekoč nevesta, nekoč srečna, kratko. In potem se je ta rana zacelila, ni več pogrešala tega dela telesa, samo nekatere dni, še posebej kadar je sonce močno zasijalo. Takrat bi zbežala v temne sence hiše, v kakšen zatohel kot in se s konicami prstov dotaknila brazgotine. Ta svis ki bi se zgodil kot prekrivanje blazinice kazalca in brazgotine pod popkom, bi povzročil takšno elektriko, da bi začelo grmeti. Poletne nevihte, ki bi ljudi izgnale iz prašnih ulic in pustile ptice, da se veselijo.

Čudno, kako se ljudem ne odpusti niti uspeh niti neuspeh. Kako vas samo z užitkom pomiluje in si umiva usta z vsemi vašimi žalostmi, boleznimi in neuspehi. In kot naravno stanje bolezni ali zapleta pri porodu ko se izbira življenje, ne želijo oprostiti, zato ker mislijo da ni naravno da se preživi zaplet. In njihova nečlovečnost jim preprečuje da so trezni in da se veselijo življenja, da ga izbirajo in praznujejo. Njihovo mnenje je bilo – ne, ne smeš si upati preživeti. Oni so v tem odnosu močnejši, mislijo da so bogovi.

Izbrala je samoto, a se je od osamljenosti zdravila s prijaznostjo. In knjigami. Takrat je slišala od staršev zgodbe o Krimu, o njihovi domovini. Brala je in si zamišljala. Čakala je na svoj čas, ko bo doživela popolno svobodo in vrhunec samote na Krimu. Čakala je da postane Žar ptica, da se osvobodi tega prahu, zadržanosti in življenja za druge.

Karima je sprva misila, da ima cel svet. Bila je srečna. Znala je zaščititi in nagraditi ljubezen. Ampak lahkomiselnost in neumnost moškega, kateri bi moral biti njena ljubezen do starosti, do smrti, da je naklonjen njeni lepoti in pameti, njenemu plemenitemu spolu in zmernosti, njeni učenosti, odločila se je v prid neuspeha.

Izgubila je sebe. Bila je sama in osamljena. Njeno samoto prekrila je druga ljubezen in moja baba Ika. Ampak v resnici je Jelena vse življenje ostala sama in osamljena, mučil jo je ponos, zavist, dvom. Zaklenjena s tradicijo in neodločnostjo ni imela moči, da bi kaj spremenila. Ni bila iskrena do sebe. Pretvarjala se je da ima vse, ampak vse kar je sigurno imela v življenju je bila Rajkova ljubezen in Ikino trpljenje.

Moja čudovita baba, čudovita Ika, je trpela zaradi svoje lepote in izobrazbe. Trpela je zaradi svoje patriarhalnosti in zaradi ene edine lastnosti, ki jo je podedovala od Mareike, sprave. Bila je sladko malo jagnje prinešeno kot žrtveni dar času in nevednosti.

Iztrgali so ji srce in ga pojedli pred mladimi očmi, ona je krvavela in čakala da se končno ustavi. Ko so se najedli, ostalo so na silo vrnili notri, da ne ugasne, ampak njej je to bilo dovolj, da se je obnovila, regenerirala in da se je pojedeni del zarastel kot kuščarjev rep.

Mlada svetnica, pripeljana starcu za darilo. Ni jokala, ni molila, samo čakala je da zdrži. Bila je sama. Izbrala je samoto. Imela je samo svoje otroke, kolikor so ji pustili da jih uči in zaščiti. Da jih pokrije s svojim telesom, da dobi udarce za njih.

Dokler se nismo srečale, bila je sama. Ko smo se našle, tiho mi je zašepetala, da sem lahko prepoznala pisma, ki sem jih našla v skrinji in da poznam zgodbo o prstanu. Imam ta prstan in našla sem Aleksandrovo potomstvo.

Hmm, našla sem njegovega vnuka, neverjetno. Toliko stvari imava podobnih ta človek in jaz. Ime, družino, otroke, zanimanje, .. neverjetno.

Jaz moški, hahaha.

Vasiono!

Nisem mu nič povedala, ampak sem dobila veliko več informacij in nisem jih iskala. Nisem nič govorila o tem, bila sem ponosna. Ne vem, če se zaveda vsega, sploh ne bom vprašala.

Nisem bila groba, nikogar nisem ubila. Nikogar nisem osramotila, nisem vrnila ponižanja! Pustila sem žalost da izteče, ta zadnji pesek iz peščene ure.

Nisem vrnila babinega prstana. Ne vem zakaj. Tukaj je še vedno z mano. Ne nosim ga. Po velikosti mi ustreza. Le občasno ga vzamem iz škatle za nakit in gledam, kot da bom našla nekaj novega. Dam si ga na prst, ampak ga hitro odstranim. Spomin.

Jaz sama.

Zavestno izbiram samoto. Odkar vem zase. Sama sem potovala čez svoje otroštvo, edina družba je bila moja baba. Ko sem šla v prvi razred sva se razšle, ker sem odšla k drugi babici in dedu. Takrat je mojo samoto prekinila teta, šolske obveznosti, nekateri nezanimivi otroci. Obveznosti, ki sem jih dobila tam so me zaznamovale za celo življenje. Pokazali so mi kako delati in se učiti in bistri mali um, dediščina moje babe, je absorbiral vse kot goba.

To so v šoli želeli nagraditi tako da bi me premestili takoj iz drugega v četrti razred, mama je rekla – ne, jaz pa sem šla v šolo prezgodaj, pri petih.

In pravzaprav sem ves čas čakala vikende, da vidim svojo babo, da se obračava in tiščiva ena ob drugi. Da ji povem kaj sem se naučila. Verjamem, da so bile njene oči takrat samo dve prazni školjki, ki ju še niso pojedli, ne, čas je iz njih naredil najbolj biserno maso, nikoli prej videnega sijerega bisera.

Pravijo, ko si otrok in mlad, nikoli se stvari ne zgodijo, zdaj pa, ko smo starejši, vse poteka veliko hitreje.

Potem sem jaz rojena kot starka. Stvari se tako hitro končajo da se samo spomnim, kako sem pela pod starim orehom kot Adam in Eva, čakala da voda počasi odteče z enega konca na drugega in poslušala teto kako se mi smeje in pravi da gremo kmalu domov. Tam je slika naših kopalk, ko peš hodimo na postajo, da se vkrcamo na vlak za na morje, saj smo zgodaj pobrali toliko tobaka, ki ga bomo skupaj pospravili ko se vrnemo. Poslušam kako cepetajo poletni natikači po vročem asfaltu, ne da bi mu dali priložnost da jih stopi.

Vem da me baba za vikend čaka, da ji povem zgodbo o mojem morju in potem samo zato ker sem pripravila zgodbo in jo začela pripovedovati, videla sem da ona ne more več. Odločila se je da se poslovi od samote in da najde rešitev v družbi angela, ki ji lahko ujame le z dobroto in lepoto. Zaprla sem ji oči tega poznega septembrskega dne.

Od takrat so mojo samoto prekinili sporadično ljudje in dogodki. Osamljenost je bila in ostala moj stil življenja.





Znak


Hodila sem več ur po novem mestu. Pred kratkim novo mesto. Med hojo razmišljam kako mi je bilo vse to na začetku veliko in strašljivo in neraziskano. Nedostopno. Kako me je bilo strah nova država, nova služba, novo življenje. Novo mesto. Nepoznano. Hodim.

Veliko lažje je kadar nimate veliko prtljage kot sem jo jaz prinesla s sabo. Komaj sem jih prinesla. Dolgo sem jih zlagala (v bistvu sem par let po prihodu popolnoma se razpakirala in našla mesto za vse ponošene stvari). Znebila sem se balasta. In sedaj ko sem osvojila večino mesta, našla msto za svoje ptice, iščem znak ki mi bo pokazal da je bila odločitev prava. Bela klop sama z zasajeno sivko, ki je odcvetela v tem hladnem mestu. Sedela sem pred tisto majhno šolo ob naši cerkvi.

Prosta bela klop v tem prenatrpanem mestu, bl je zadosten znak, ki mi je vliv upanje.

Tako da me nič več ne veže na dobro niti na slabo. Osvobodila sem se oprijema. Z rokami držim svoje majhno življenje, ves pretresen in prestrašen, v čudu, kakor držiš ptico v roki, tvoje je ampak ni tvoja. Tako je tudi on v mojih rokah in ni moj. In vse kar je okoli mene moje in ne moje.

Nosim s tem podedovanim prstanom več kot sto let staro žalost, ampak v njem iščem pomlad. Kaj jim pomeni, da ubijejo eno mladost, eno življenje, eno upanje?

Zdaj smo svobodne in vemo: da je nebo povsod na svetu isto in modro, oh, kako modro in veliko. Prišla je smrt enkrat, pa potem spet, spet, nekoč davno, toda po njej bo prišla svoboda.

Vedele so to. Vem to. Svobodne in dragocene bomo.

Sedaj vemo da je nebo povsod lepo, in da nič ne more in ne zna da nas zadrži.

Predstavlajm si tiste blede obraze mojih pragenov, zamišljene in blede obraze, vse te solze, vse te grenke solze, ki so jih povzročile trdoglavne moške glave. Naučile smo se piti življnje, globje kot kdajkoli odkar svet obstaja. Trpljenje je bilo veliko.

Obstaja zeleni hrib, zelena reka ki polna teče tiho, in sonce tu diši zeleno, po travi in gozdu. Dobim SMS-veste, ta številka ki jo uporabljaš, je pripadala moji pokojni mami. Ah, kakšno je to stanje?! Kaj se dogaja? Prišla sem domov, nisem mogla zaspati. Nisem vedela kaj se dogaja. Odgovorila sem-resnično mi je žal ker Vas je to vznemirilo. Ko sem vzela številko nisem vedela da se ponovno uporabi od nekoga, ki je pokojen. Vaše besede, da je pripadala Vaši mami, niso mi dale miru in celo noč sem razmišljala kaj naj odgovorim. Veste tudi jaz sem mama in vem da ni močnejšega od vezi matere in hčere, čeprav prvi zarez naredimo s pretrganjem popkovnice.

Tako sem v tem mestu dobila angela varuha, čeprav nisem verjela da bom kdaj imela prijatelja.

Hotela sem ji povedati da vem veliko o tem odnosu preteklost-sedanjost, o tem kdo je živ in kdo ni. Nisam, nočem jo prestrašiti.

Rada sem sama. Potem lahko moje misli ptečkajo toliko kot sončni žarki. Lahko sem sama in ropotam na smrtni postelji ter od daleč slišim- živela boš še vsaj dvajset let. Da potem preptičana v resničnost ustvarjam nove laboratorije, pišem nove članke. Da sem mirna ker vem da imata moja otroka tukaj priložnost, ker sta mladi, da se znajdeta, da najdeta sebe, da postaneta tisto kar si zaslužita in tisto kar je več generacijam pripadalo njihovim prednikom, ampak niso prišli na vrsto. Da sem zadovoljna ker bo moje poslanstvo izpolnjeno. Da bodo zadovoljne in njihoe duše ker so svoje sile usmerile proti temu edinemu skupnemu cilju, uresničevanju pričakovanj neodvisnosti in svobode za sijere oči.

In vem da si nekje daleč neke oči predstavljajo moj lik, iščejo me in jaz gledam to zeleno reko kako mirno boža svoje bregove, to zeleno listje ki je nad njo. Gledam račke, ki se veselijo tega zelenja in modro nebo kliče in vem da ko ga zadnič pogledam, da bo gledal tvoje oči, da bom potem mirno vstopila v njih in za ostala tam za vedno mirna in varna.





Dasar Daorsi

IŠČEM (IKINE PROVINCE)




Prevod: Suzana Rihtar


Samozaložba, Ljubljana, 2022

Elektronska izdaja

Dostopno na: www.biblos.si

Cena: 18,99€

Vse pravice avtorica ©




Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 96176387

ISBN 978-961-07-0981-7 (ePUB)