131
Iz prevodne književnosti
Dve, tri o jeziku naše znanosti
Redko nanese, da dobimo Slovenci ob prevodu kakega znanstvenega dela priliko, da se pomenimo o našem znanstvenem jeziku. Ob originalnih znanstvenih spisih nam niti na um ne pride, da bi si ogledali tudi njih jezikovno plat, tako silno učinkuje pri nas tradicija, ki vidi v jeziku samo nekako sredstvo artističnega oblikovanja. To je v neki meri razumljivo: pretežno večino naše književnosti tvorijo dela, ki spadajo v „lepo" književnost, prava, visoka znanost se je pri nas v večjem obsegu pojavila šele v zadnjih dveh
desetletjih, tako da se nismo še prav zavedeli, da kakega jezika ne ustvarjajo samo njegovi »beletristi", ampak tudi njegovi znanstveniki. Mutatis mutamdis veljajo za obe kategoriji, kar zadeva jezik, brez dvoma ista fundamentalna načela. In že sama skrb za bodočnost našega jezika nas mora opozarjati na nevarnost, ki bi nastala iz divergentnega razvoja obeh jezikovnih področij.
Za naš jezik velja že daneils prav to, kar se splošno opazuje pri vseh slovanskih jezikih, v posebni meri ipa na češčini in ruščini: zraven razmeroma čistega, narodnega literarnega jezika se je razvil žargon znanstvenikov, ki je po vsej svoji strukturi tuj, nenaroden, pomerjen po tujem kopitu. To je umljivo iz zgodovinskega razvoja teh jezikov, ki so svojo znanost ustvarili ob tujejezičnih vzorcih, ali pa so jim jo celo ustvarili tujci, ki so se morali n. pr. ruščine šele z muko naučiti. Naša znanost pa je razmeroma še mlada, zato se njen jezik, ki je še brez odločilnejše tradicije, da uravnavati. Znanstveniku bo ob enem tudi najlažje dopovedati, da čist, jasen jezik razodeva jasno mišljenje, da pa je hkratu tudi najuspešnejša pomoč za lahko razumevanje kakega spisa, torej za njegovo učinkovitost. Drugod, pri Angležih in Francozih n. pr., veljajo mnogi znanstveniki, med največjimi, obenem tudi za mojstre stila. Ali nima med našimi nobeden te ambicije?
Te in take misli so me obhajale, ko sem ob čitanju E. Spektor-s k e g a »Zgodovine socijalne filozofije" (II. zv. Devetnajsto stoletje in začetek dvajsetega. Poslovenil Josip Vidmar. V Ljubljani, 1933. Slovenska Matica 166 + VIII str.) opazoval, v kaki obliki je ta razmeroma težka snov podana slovenskemu občinstvu. Vem, da za prevod ni bilo mnogo časa na razpolago, izvirnika tudi ne morem primerjati, vidim pa, da je večina primerov taka, da se ob njih lahko dožene, kaj je last avtorja in kaj posebnost pre-vajavca. Celota je prav lepa ilustracija tega, kar živi .danes med nami kot tip znanstvenega jezika.
Za razvoj slovanskih znanstvenih jezikov je postalo v posebni meri usodno dejstvo, da je značaj vseh onih tujih jezikov, ki so vplivali na slovanske, po svojem notranjem bistvu nominalen, torej popolnoma različen od verbalnega značaja slovanščine. Ali je v tem bistvu na tej ali oni strani kaka prednost ali slabost, je precej postranskega pomena; vsekakor ga moramo upoštevati. Slepo posnemanje tujih jezikov povzroča v slovenščini kot najbolj viden izraz kopičenje substantivov, kar je stilistično trdo in za ume-vanje večkrat težavno. Po večini pa se da, če je prevajavec pozoren na to razliko, brez posebnih težav in zadreg stvar zasukati tako, da se slovenščina ne nateza mukoma na tuje kopito. Tako sta n. pr. stavka »Posledica tega je bil upad zanimanja (16)" in »Naloga upravljanja je, nuditi osebnostim pogoje (125)" samo do polovice slovenska. Pravilno bi se glasila »Zato (Vsled tega) je prenehalo zanimanje" in »Uprava naj nudi osebnostim pogoje". Sem spadajo tudi vse one nepotrebne zveze substantiva z glagolom, kjer bi bil sam glagol popolnoma dovolj*»Dal si je Hanibalovo zakletev (61 — Prisegel je kakor H.) ali »naredila neuspel poskus (170 — ki ji ni uspel poskus)". Tako bi odpadli tudi vsi oni z muko fabricirani substantivi, kakor »vdor", »vznik", »dvig", ,^zator", »preves" in »porast", ki je prevajavcu, kar je dovolj čudno, moškega spola (52, 53), ker bi pač ne bili potrebni. Vidi se na teh primerih, da slovanščina dejanje (misel) razvija in razvije, drugi jeziki pa konstatirajo njegov efekt in ob njem meditirajo.
Soroden pojav, ki je menda nastal pod vplivom romanščine, je številna kategorija prepozicijonalnih  (zelo labilnih in nesigurnih)  konstrukcij, kjer
132
bi bil dovolj sam genitiv (objekta): »razlaga o bistvu" (43, 77), »poizkus za realizacijo" (62), »poizkus o oblikovanju" (81), »problem o avtoriteti" (77) »vprašanje o njenih mejah" (82), »kritika o oblastih" (102), »zavest o tem poklicu" (125), »potreba po socijalni politiki" (125), »problem o pravičnosti (147), »predstava o pravičnosti" (150), »teorija o pozitivnem pravu" (151), »ideja o naravnem pravu" (152), »zavest o vzajemni odvisnosti" (154). — Tuj vpliv se kaže tudi v zelo razširjeni skupini naših adjektivov, ki je ne moremo spraviti v nobeno naših dveh kategorij (svojilni, kakovostni), ker nam služijo samo za to, da ž njimi za silo imitiramo tujejezične zložene besede. Taka adjektiva sta n. pr. »julijska revolucija" (54, 55), ali pa »turgenjevski junak" (116), ki povrh še pravi nekaj drugega, ne to, kar pisec hoče: saj je menjen vendar prav določen »junak" v nekem določenem delu Turgenjeva, ne pa nasploh tip »junaka", kakor jih opisuje Turgenjev. (Enak nesmisel je pri nas »Logarska dolina", ki je v novejšem času izpodrinila staro, pravilno »Logarjevo"!)
Iz vsega tega nastajajo stavki, ki so težko umljivi, včasih celo neumljivi: (72) »determinizem... so razumeli ontološko kot objektivno podrejenost vse socijalne biti, nastajanja in dolgovanja (?) neizpiremenljivim in naravnim zakonom bitja". Vidmar sploh rad stavi verbalne subsitantive namestu običajnih: tako pravi »pdsedovanje" (64) in »zvanje" (60), nam. »posest", »poklic". Ali pa (91): ,,Niti Heglovo nastajanje (das Werden) ni zgodovinski proces s tisto njegovo slabo neskončnostjo, ki je vsebovana v obratu (? — »tiči v frazi?): in tako dalje brez kraja". Zdi se, da ga je tukaj zapeljal ruski pu-rizem, ki tujke prevaja, brez dvoma ga je v sledečem primeru: „V zvezi s tem vse teorije bolj ali manj sočustvujejo z eksperimentom, ki ga v Rusiji izvajajo komunisti (170)". Če bi bil tukaj korajžno zapisal »simpatizirajo", bi povedal to, kar je avtor mislil, ne pa nekaj ravno nasprotnega.
Sicer se tujkam nikakor ne izogiblje; rabi jih obilno, celo mnogo takih, ki v slovenščini niso potrebne ali pa so nenavadne in težko umljive »opre-ka" (15, 41), »zrelišče" (15), »ešafot" (24, 73), „azot" (91), »trgovec e cicem" (30), »učestvovati" (36), »orbita" (42), »aborigeni" (47), »ugnetanje" (68), »ospo-ravati" (72) »pronunciametosi" (! 76), »mesovina" (84), »diapazon" (165). Kakor drugi — in enako po nepotrebnem! — se tudi on boji 'sklanjati »indi-viduum, individua — individui"! »Der geschlossene Handelsstaat" je pač »Sklenjena država" in ne »zaprta" (92, 164), nam. »determinirujoč" (71) bi bil lahko mirno zapisal »determinanten", »mlin na roko" (121) se v slovenščini imenuje »žrmlje", zloženka (spojka) »novokantovstvo" (139) po nepotrebnem oponaša enake nemške tvorbe, »humanitarne znanosti" (154) so čudna dubleta pravilnih »humanističnih" (15), »član zbornice občin" (167) je neroden posnetek ruskega prevoda »House of Commons", »prusaštvo" (173) je nekaj povsem drugega nego »Preussentum" (prusovstvo). Pisava »dezorga-nizacija" je nepotrebno spakovanje po nemškem izgovoru (162), »ničejan-stvo" (115) pa nepotrebno posnemanje cirilice in njenih zadreg; pri nas velja namreč že nad 100 let pravilo, da pišemo srednjeveška (in starejša) imena po našem izgovoru, novejšim pa puščamo njihovo individualno obliko. V dobi, ko se po vseh naših srednjih šolah poučuje francoščina, pisava »brata Concourtja" (13) ali »Thibautjev" (100) ni primerna; najboljše je, če se glede ravnanja s francoskimi imeni držimo dobro premišljenih in podprtih pravil, ki jih je priobčil A. Debeljak v »Ljubljanskem Zvonu" (1924, str. 128).
133
Ta pravila bi morala biti v celoti sprejeta v poglavje naše šolske slovnice, ki govori o pisavi (in sklanji) tujih imen. — »Buržuazija" ima v nasprotju z »buržoazijo" svoj poseben smiselni povdarek. Enako zanimiva je tudi beseda »družbenost", ki se naj loči od »družabnosti" ž njenim afektivno po-vdarjenim pomenom prijetnosti.
Bibliografija je tu in tam nejasna (kje je n. pr. in kedaj izšel Ozval-dov spis „0 potrebi nove socialnoetične orientacije"?) in citira članke v revijah po njih zvezkih, ne po straneh, način, ki ga nikakor ne kaže posnemati. Nastal je menda iz res da ekonomične, a vendar nekoliko barbarske prakse, da si interesent iz letnika kakšne revije shrani samo one zvezke, v katerih je kaj takega, kar je zanj zanimivo. Bridko pa pogreša človek alfabetično urejen regsiter imen in stvari, ki bi mu bil prepotreben ključ do zakladov te enako bogate kakor težke knjige.                                           J. A.   G1 o n a r.
134