KAKO JE MATIJČEK TEPEŽKAL
No, Malijček, jutri pojdeš pa Mihatovega strica tepežkat," so dejali Lipovčanova mati svojemu sinku na dan svetega janeza. »Prosi starega očeta, da ti ure-žejo na vrtu lepo šibo, pa kako tepežno pesem se nauči!"
Vcsel je bil Matijček teh materinih besed in brž je prosil starega očeta, da mu urežejo lepo šibo.
Stari oče so imeli radi Matijčka in so mu izpol-nili vsako pametno prošnjo, če so jo le mogli. nHe, he," so se nasmejali, ,no, če ne boš mene nič te-pežkai, Matijček, pa ti urežetn šibo."
0Tudi vas bom; pa vseeno mi jo urežite," je prosil Matijček.
,,Vseeno? No, pa ii jo bom," so rekli dedek in so odšli na vrt, čeprav je biio snega do kolena; ure-zali so lepo šibo iz leskovega grtna, da je Matijček veselo zavriskal, ko so jo prinesli v hišo.
»Bog povrni, dcdek! Kako vas imam rad!" je dejal Matijček, pa objel in poljubil starega očeta. Oni pa so se zadovoljno smejali, ker so ustregli svojemu Ijubljenčku.
Nato jc vzel MatijČek s police ,,Vrtec" in se je naučil tepežno pesetn Mokriškega :
,Naj bo teta, naj bo striček,            Prej ga mi ne izpustimo,
naj bo botra, vsak kristjan               da poda nam kakšen dar:
mora danes se rešiti                        naj so lešniki, orehi,
nam na naš tepežni dan.                 naj potvica, naj denar.
Kogar pa vzncmirja burja, naj ostane za pečjo, gladen zre naj skozi okno, prida tak nikdar ne bo "
Preden je šel Matijček spat, je še enkrat ponovil svojo ,,tepežnico", se zavil v mehko posteljico, zmolil še očenaš v čast angelčku-varihu, nato pa zaspal in sanjal sladke sanje, kakor jih more sanjati le brezskrbna, nedoižna duša . . .

181
Drugo jutro, na tepežni dan, je takoj po zajlrku natepežkal očeta, mater in starega očeta.
Oče so segli v žtp in mu dali lepo dvajsetico; mati so prinesli v predpasniku iz kaščc žarno rdečib jabolk; stari oče pa so odprli svojo skrmjo — Ma-tijček je pričakoval, kaj bo. Vedel je, da mu bodo dali dedek nekaj posebnega — in privlekli so iz nje lepo porcelanasto racko. Na hrbtu je imcla podolgo-vato poko, kamor se spravlja denar.
MNa, Matijček, jaz ti dam pa ,šparovček'. Kadar bo poln, mi ga boš dal pa nazaj," so se nasmejali stari oče.
Jaa," je namežikal Matijček. Poznal je starega očeta, da se radi šalijo in ga radi podražijo.
Brž je vrgel Matijček svetlo dvajsetico v lcpo racko in jo postavil na okno. Nato je vzel iz šolske torbe Berilo in drobno Računico in druge šolske po-• trebščine — naš MatijČek je hodil že v drugi razred — pa si je pripel prazno iorbo čez ramo in vzel tz kota lepo, dolgo lcskovko. BMati, jaz grem tepežkat k stricu."
nNo, le pojdi! Pa počasi hodi, da ne padeš! VČeraj popoldne se je otajalo, pa je ponoči pomrznilo, da je taka cesta kot zrcalo. — Ali znaš pesmico?" so tnu še dejali mati. In Matijček je prikimal.
Potegnil si je kučmo čez ušesa, stisnil palico pod pazduho, roke pa v gorke hlačne žepe. Skrb — kakor še nikdar — mu je težila mlado srce: ,,Kaj, če ne bo znal pesmicc?" Pa jo je spet dvakrat polglasno po-novil, in že je bil pri stričevi hiši.
Zleknil je zopet kučmo nazaj in malo boječc odprl vrata. ,,Kaj če ne bo šlo?"
Toda šlo je dobro. lzpočetka se mu je malo •resel glas, toda vedno krepkeje, vedno močneje je deklamiral tcpežno pesmico. Posebno zadnjo kitico — češ, jaz se nisem ustrašil slabega vrcmena, nisem ostal za pečjo, ampak sem se napotil na pot, ki je za »akega moža kot jaz — veliko delo.
Striček so se smehljali v svoje žc osivele brke in pohvalili Matijčka: ,,Ti presneti Matijček ti, kako se je lepo naučil!"
182
Mafijček je bil veset pohvale, da bi bil zavrisml,    . a je malo povesil glavico kot v sramu.
Stric pa so že rožljali s ključi v hram in prinesli v skledi orehov, hrušk in jabolk, da je bila polna torba. Lepo se je 7ahvalil Matijček in hotel oditi.
BNo, Malijček, čakaj tnalo, no!" ln stric so vzeli mošnjiček iz žepa in stisnili Matijčku dve beli, svetli dvajsetici.
nBog povrni, stric." In odšel je Matijček vcsel; saj ni bil še nikdar tako bogat kot ta dan. Kdo bi mu zameril, če je pozabil na materin opomin in je tekel proti domu. Pa joj nesreče! Izpodrsne mu na gladki, zmrzli cesti, in že je ležal na tleh, kakor je bil dolg in širok.
Zajokal je Matijček in se počasi pobral. Pogiedal je v roko in belih dvajsetic ni bilo vcč! Pozabil |ih je djati v žep in jih je tiščal kar v roki. Ko je pa padel, se je udaril v roko in jih je izpustil.
Kje sta beli dvajsctici ?
,    lskal ju je Matijček, a ni ju mogel najti.  Začelo ga je zebsti, obrisal si je roke in se napotil proti domu.
,No, kako si opravil? — Kaj pa se držiš tako kislo,   Matijček?"   ga  vprašajo  mati, ko stopi v vežo.
,,Zebe rne," odgovori Matiček polglasno. Bal se je povedati, da je padel in izgubil dvajsctici, da ga ne bi mati kregali in bili hudi, ker jih ni ubogal in šel počasi.
Šel je v hišo,   odprtil  si  polno   torbo,   sc   tnalo
ogrel,  nato  pa  sedel  sredi  hiše  na tla  in začel treti
•lepe, debtfle orehe. Včasih, zdajpazdaj   se mu je ogla-
sila vest, da ni povedal materi resnice; oglasila se je
vcst in tnu vznemirjala nedolžno dušo . . .
                                                                   
Na Silvestrov večer pa so prišli sfric k Lipov-čanovim malo povasovat.
Nabasali so si vivček, vzeli iz zapečka žveplenko in prižgali, da jih je objel siv obiaček tobakovega dima.
,,No, Matijček, ali si si kaj kupil za tisii dve še-siici, ki sem ti ju dal za tepežnike," so vprašali.
Matijček je zardel prav do ušes in pogledal v tla.
 183
Ti otrok, ti tak! Zakaj pa nisi nič povedal? Ali ne veš, da se ne sme kar tako obdržati denarja in da se mora vse povedati staršem? Zakaj nisi povedal?" so se razjezili mati nad Matijčkom.
BBal sem se," je dejal Matijček in z jokavim glasom povedal vso žalostno historijo svojega tepež-kanja.
?No, ali bi ne bil mogel tega povedati precej. Zdaj imaš dva greha, ker me nisi ubogal in si tekel domov grede, in ker nisi povedal resnice. Zato si se tako kislo držal, ko si prišel domov. Zdaj šele vem. Nikdar več ne smeš storiti tako! Saj vidiš, da se vse izve," so ga karali mati.
Stric pa so se smehljali. Potegnili so mošnjiček in mu dali drugi dve — še bolj svetli — dvajsetici: BNo, le vedno ubogaj mater, Matijček! In vedno go-vori resnico, čeprav je včasi težko."
Vesel je vrge! Matijček svetli dvajsetici v ,racko', in je bil vesel, da se je vse izvedelo. Kolikrat je mislil že sam povedati materi, pa mu je bilo tako težko! Zdaj pa so vse povedali stric, in on ima čisto vest, in to je še najboljše.                    Bogumil Gorenjko