Kje so vzroki?
Često slišimo o notranjih teža-vah nekaterih gospodarskih orga-nizacij in se vprašujemo, kje so vzroki zanje.
Znano je, da v splet notranjih odnosov sodita tudi delovna di-sciplina in usklajevanje proizvod-nega programa podjetja z zahte-vami domačega in tujega trga. Poglejmo primer: podjetje že če-trt stoletja šablonsko izdeluje pet ali šest vrst izdelkov, kot so bi!i v modi pred leti. Za kolektiv je tak sistem proizvodnje mikaven, ker zanj ni treba drugega kot obrt-niška spretnost. Pri tem pa se ne zaveda, da si po nepotrebnem kopiči zaloge in zanje zaman išče kupcev. Zaradi zalog si onemo-goča zbiranje sredstev za raz-širjeno reprodukcijo, ki je pogoj za moderniziranje proizvodnje. Trg zahteva novosti. Teh pa ko-lektiv z obrtniško miselnostjo in zastarelo mehanizacijo ne more proizvajati. Ko pride tako daleč, vodstvo podjetja, seveda če je strokovno kakovostno, pravilno presodi, da je treba izvesti reor-ganizacijo in modernizacijo pro-izvodnje in izdela program dela in program notranje organizacije podjetja.
V tem trenutku se marsikje kot plevel med žitom pojavijo zago-vorniki stare miselnosti. Če smo doslej uspevali, bomo tudi v pri-hodnje, le direktor in njegovi, ki se ponašajo z diplomami fakul-tet, visokih in višjih šol, nam hočejo vsiliti nekaj, kar je v ,,nasprotju" z našo tradicijo. Zač-ne se spor med administracijo z operativo in neposrednimi pro-izvajalci, medsebojni notranji od-nosi postanejo napeti. Srž vsega je nepoznavanje odvisnosti nepo-srednih in posrednih proizvajalcev ter premajhna delovna zavest, da o družbeno-politični zavesti ne govorimo. V ozadju je lahko tudi strah  pred strokovnjaki.
Tako nastane gospodarsko-po-litični problem. Nastopata dve struji: vodstvo podjetja z upravo, ki mora vsak dan proučiti po-vprečno dva in pol nova predpi-sa, in tehnični ter komercialni kader, na drugi strani pa stojijo stari in ugledni mojstri, ki za se-boj večkrat potegnejo del kolek-tiva, okrepljenega z demagogi. Začnejo se trenja, očitki letijo sem in tja, delovni polet pada, spori v podjetju preplavijo tovarniško ograjo in se zlijejo po bližnji in daljni okolici; zapleti so vse več-ji, dokler ne trešči kot strela z jasnega  neba  — prisilna  uprava.
Direktor je odstavljen. Prisilna uprava ureja in uredi gospodar-sko stanje in proizvodnja spet ste-če tako, kot je treba. Duhovi se pomirijo. Pride novi direktor, nova metla. Vse gre kot po loju. Toda le kratek čas. Tudi pod novim vodstvom začne polagoma proni-cati na dan stara miselnost. Zgod-ba se tako začne od kraja.
Mar ni večkrat vzrok za to v ne-zdravih  medsebojnih odnosih?
Kako bi bilo, če bi družbeno politične organizacije občine ta-krat, ko se začenja položaj v pod-jetju zapletati, takoj priskočile na pomoč in brez deklaracij na se-jah, sestankih in konferencah stopile pred delovni kolektiv ter bi mu trezno in avtoritativno po-jasnile, kaj je samoupravljanje, kam vodi sektaštvo, ki ga podpi-huje neznanje, kaj so zakonite dolžnosti direktorja in njegovih strokovnih sodelavcev in da anar-hija po načelu ,,mi in vi" pripelje do gospodarskega poloma tudi podjetje, ki ima bodočnost?
Smiljan VOLČIČ