LETO I. DECEMBER 1935 Štev. 4 Nocoj je na zemlji lepo, nebeški poslanci pojo: Marija je Dete rodila in d jaselce ga položila. Pred jaselce soele nocoj s pastirji hitite z menoj in Dete z Marijo molite, o dar srca nedolžna nesite! Vsem predragim I.učkarjem, fantičkom in dekličkom, zlasti še onim, ki oesino izpolnujejo »Jezusove dneve«, želim za soeii božični čas najslajši blagoslov božjega Deteta in oso obilico njegooih nebeških darov. Urednik Gregor Mali: Pooej mi, Jezušček, nocoj . . . Pooej mi, Jezušček, nocoj, -»'/uto, ker ljubil tebe sem da mogel bom zaspati, in ose ljudi nesrečne, zakaj si moral o jaselcah prišel o dolino solzno sem na sveto noč jokati? iz domovine večne.« Nebeško Dete v jaselcah, nocoj me blagoslovi, srce naj mlado mi k rase nedolžnosti cvetovi! Evangelij pri polnočni maši. Tiste dni je izšlo povelje od ccsarja Avgusta, >cl(u betlehemskem llata loč cjori! kot podnevi razsvetljeno je nocoj nebo. V jamicah je Dele božje, sam blebtcoi raj. sveti Jože) iriNa-ri-ja, Det e moli-ta. vsaKnajnese darpobožen v Betlehem s se boj. Ki zro-či-co blagoslavlja vsaKemo srce. J" /””1 j Jezus je stopil na oltar. Mašnik je pravkar pričel najsvetejšo daritev. Globoko sklonjen priznava pred oltarnimi stopnicami svojo grešnost. Tinček vzdihne ves skesan: »Moj Jezus, pomagaj mi, da ne bom več grešil, da te ne bom več žalil. Tudi sam se bom potrudil: nič več ne bom jemal mami slaščic in s Tonko se ne bom nič več prepiral. Ubogega sošolca Jakca bom še danes obiskal in mu bom nesel svoje prihranke, da bo siromak prej ozdravel... Pomagaj mi zaradi blažene božične noči, ko si se za nas učlovečil in si med angelskim petjem prišel na svet kot ubogo majhno Detece.« Zvonček zazvoni. Najsvetejši trenotek se je približal. Pri duhovnikovih posvetilnih besedah stopi iz visokih nebes ljubeznivo betlehemsko Dete, naš Odrešenik. Na oltarju zremo le podobo kruha, a srce čuti božjo bližino. Duhovnik dvigne sveto hostijo. Tinček in Toiika upreta svoje oči vanjo in vsak zase moli: »Moj Jezus, ljubim te nad vse! Zaradi tebe ljubim vse ljudi, tudi take, ki so mi neprijazni in me sovražijo. .. Gospod, spomni se tistih otrok, ki so brez staršev; pa še tistih, ki stokajo zaradi lakote in mraza...« Duhovnik dvigne sv. hostijo. »Jezus, varuj nas! Varuj moje starše, bratce in ■ sestrice, predstojnike, prijatelje in znance.« »Še danes bom zgotovila čipke, katere tako nerada delam,« vzdihne Tonka. »Zaradi tebe jih bom zgotovila, moj Jezus!« »Danes pa, moj Jezus, prav zares ne bom nagajal svoji sestrici,« dostavi Tinček. »In če me bo karala, ji ne bom odgovarjal.« »Jezus, tebi živim. Jezus, tebi umrjem. Jezus, tvoj sem živ in mrtev. Amen.« Naj lepše kreposti nedolžne mladosti. Povest. (Dalje.) »No, mamica, pa poglejte mojo roko! Ali vidite tole rdečo pikico!'« »Vidim. Te je pa že kateri tvojih bratrancev uščipnil.« »Ugriznil me je stekel pes!« Gospa Rožnikova je komaj u, duši la krik, vsa je prebledela in glas se ji je tresel, ko je vprašala: »Kdo pa ti je rekel, da je ipes ibil stekel? In zakaj mi tega nisi takoj povedala?« »Gospa Cvetkova mi je natančno razložila, kako naj delam, ker bi sicer še jaz dobila steklino in umrla, llekla mi je pa tudi, da vam ne smem prej ko čez mesec dni nič povedati, ljuba mamica, ker bi se preveč ustrašili.« »Kako so te pa zdravili, ubogi moj otrok? Ali so ti ugriz žgali z žarečim železom?« »Ne, mamica, kaj pa mislite! Gospa Cvetkova in Milka in Lenčka so mi roko takoj izmile v velikem vrču vode,, potem sem jo morala vtakniti v slano vodo in jo dolgo, dolgo v njej držati. To sem morala delati teden dni zjutraj in zvečer in vsak dan sem morala pojesti dva ščepca soli in strok česna.« Gospa Rožnikova je globoko ginjena objela Metko, potem pa je stekla h gospe Cvetkovi, da bi zvedela vso stvar še bolj natančno. Gospa Cvetkova je rekla, da je punčka vse prav povedala, pa še gospo Rožnikovo pomirila, da ni zdaj nobene nevarnosti več. »Metki se ni zdaj ničesar več bati, ljuba prijateljica, kar brez skrbi bodite! Voda je najboljše in čisto zanesljivo zdravilo zoper ugrize steklih živali; slama voda je pa še boljša. Za Metko ni nobene nevarnosti več.« Gospa Rožnikova je nežno objela gospo Cvetkovo in ji rekla, da ji je iz dna srca hvaležna za vso materinsko skrl> do Metke, pa tudi Milki in Lenčki; sama pri sobi je pa še sklenila, da se jim bo tudi v dejanju izkazala hvaležno, kakor hitro bo prilika nanesla. 7. Milka kaznovana. Uro hoda od gradiča Cvetkovih je živela šest let stara deklica, ki so jo klicali Zofika. Ko je bila štiri leta stara, je izgubila mamo; utonila je ob nekem viharju. Oče se je kmalu nato drugič oženil pa tudi kmalu umrl. Tako je Zofka ostala sama s svojo mačeho, ki se je pisala gospa Kopriva. Semtertja je gospa prihajala z Zofko k Cvetkovim na obisk. Seveda ste zdaj že radovedni, ali je bila Zofka tudi tako pridna kot Milka in Lenčka. Nekega dne sta se sestrici in Metka pravkar napravili /a sprehod, ko naenkrat začujeta ropot voza. kmalu nato pa ugledata krasno kočijo, ki se ustavi pred hišo. Pripeljali sta se gospa Kopriva in Zofka in stopili iz kočije. »Dobro jutro, Zofka,« sta prijazno pozdravili Milka in Lenčka. »Zelo svu veseli, da si zopet enkrat prišla. Dobro jutro, gospa,« sta brž dodali in še gospe napravili poklonček. »Dobro jutro, deklice. Jaz grem k vaši mami. Ve pa kar lepo nadaljujte sprehod in Zofka naj gre z vami! Ti smrklja,« se je obrnila k Zofki z odurnim glasom in jeznim obrazom, »pa glej, da se boš dostojno obnašala, če ne, že veš, kako šiba diši!« Zofka pa se :ni upala odgovoriti, ampak je samo oči povesila. »Ali nimaš jezika, smrklja predrzna!« »Da, mama,« je s težavo spravila iz sebe uboga deklica. »Pridite k meni vsi Gospa Kopriva jo je samo prav osatasto izpod čela pogledala, ji obrnila hrbet in stopila v hišo. Milka in Lenčka sta bili tako začudeni, da kar do besede nista mogli. Metka se je bila skrila za neki zaboj. Ko je pa gospa Kopriva odšla v hišo, je Zofka počasi dvignila glavo, stopila k Milki in Lenčki ter jima potihem rekla: »Pojdimo na sprehod in ne v sprejemnico; tam bo zdaj moja mačeha.« Milka: »Zoifka, zakaj te je pa mačeha kregala? Ali si ji kaj naredila?« Zofka: »Prav nič. Saj je vedno taka.« Lenčka: »Dekleta, pojdimo na vrt, pa se bomo lepo zgovorile. Metka, še ti pojdi!« Zofka: »O, .kdo pa je ta mala? Še nikoli je nisem videla.« Milka: »Najina mala prijateljica, prav pridna punčka. Videti je zato še nisi mogla, ker je bila takrat še bolna, ko sva te z Lenčko zadnjič obiskali. Upam, Zofka, da jo boš tudi ti prav rada imela. Tme ji je Metka.« Lenčka je Zofki povedala, kako so se seznanili z gospo Rožnikovo. Zofka je Metko poljubila in vse Štiri deklice so stekile na vrt. Zofka: »Lepe cvetlice imate, mnogo lepše so od mojih. Le kje ste dobile te krasne nageljne lin onele čudovite vrtnice. Joj, kako sladko dišijo!« Lenčka: »Gospa Rožnikova nam jih je dala.« Metka: »Zofka, malo bolj pazi! Na jagode si stopila. Pojdi malo nazaj!« Zofka: »Pusti me vendar! Poduhati moram rože.« Metka: »Ampak, saj hodiš po Milkinih jagodah! Po Milkinih jagodah ne smeš hoditi!« Zofka: »Jaz ti pa pravim, da me pusti v miru, sitnica mala!« Ker je pa Metka le še 'branila jagode in Zofko vlekla za nogo nazaj, jo je ta brcnila s tolikšno jezo in silo, da se je uboga Metka opotekla tri korake daleč in padla. Kakor hitro je Milka to videla, 'že je planila nad Zofko in ji prisolila tako krepko zaušnico, da je kar zapelo, Zofka se je začela dreti, Metka je jokala, Lenčka ju je pa skušala pomiriti. Milka se je svoje togote tako sramovala, da je bila vsa rdeča. Tedaj so pa prišle gospe Cvetkova, Rožnikova in Kopriva. Gospa Kopriva je najprej priložila Zofki čvrsto klofuto, da se ine bi več drla. Zofka pa je še bolj vpila: »Zdaj imam že dve! Zdaj imam že dve!« Gospa Kopriva: »Dve! Kaj dve?« Zofka: »Dve klofuti.« Gospa Kopriva ji brž prisoli še eno: »Na, tu imaš še drugo, aa bosta saj res dve! Lažnivka!« Milka: »Gospa, saj se ni zlagala! Eno sem ji namreč že jaz dala.« Gospa Kopriva jo vsa začudena pogleda. Gospa Cvetkova: »Kaj praviš, Milica? Ti, ki si po navadi tako dobra, da si dala klofuto Zofki, ki te je prišla obiskat?« Milka povesi oči: »Res sem ji dala, mama.« Gospa Cvetkova strogo: »Pa kako, da si se tuko daleč spozabila in tako surovost zagrešila?« Milka se obotavlja: »Zato, ker, ker... (Dvigne oči in vidi, kako jo Zofka molče prosi.) Ker je Zofka pohodila moje jagode.« Metka pti je naenkrat vsa v ognju: »Suj to ni res! Zato, da bi mene —« Milka pa ji brž z roko zamaši usta: »Tako je in nič drugače! Za moje jagode je šlo!« Potihem pa še Metki po-šepeta: »Metka, molči, lopo te prosim!« Metka potihem: »Nočem, da bi te imeli za hudobno! Saj si se zato razjezila, da bi mene branila!« Milka: »Metka moja, saj dotlej molči, da odide gospa Kopriva, lepo te prosim!« Metka se je stisnila k Milki in umolknila. Gospa Cvetkova je takoj razumela, da se je gotovo kaj zgodilo, kar je Milko razjezilo, saj je bila sicer tako krotka. Uganila je pa tudi, da tega iz obzirnosti do Zofke deklice nočejo povedati. Kljub temu pa je hotela gospe Koprivi dati zadoščenje in Milko radi klofute kaznovati. Rekla ji je torej nejevoljno in osorno: »Mila, pojdi takoj v svojo sobo! Dol smeš priti samo k večerji, me boš pa dobila ne sadja ne sladkarij.« Milko so oblile solze in takoj je stopila proti hiši. Prej pa je še rekla Zofki: »Zofka, odpusti mi! Obljubim ti, da ne bom nikoli več taka.« Zofka v srcu mi bila slaba deklica; poljubila je Milko in ji potihem rekla: »Najlepša ti hvala, Milka, ker nisi povedala, da sem Metko brcnila. Moja mačeha bi me pretepla do krvi!« (Dalje.) Danica Puntar, učenka II. razreda na Uncu. f tt. novembra 1935. Naše pridne Danice ni več med nami. Ko smo prišli v ponedeljek, II. novembra, v šolo, Danice ni bilo v klopi in vse je šušljalo: Danice ne bo v šolo, odšla je med nebeške krilatce. Zjutraj ob 3. uri je svojo čisto dušico izročila Jezusu. V torek zvečer smo jo vsi učenci in učenke spremili do groba. Veličastna je bila njena zadnja pot, saj ni tako lepega pogrebu kmalu imel kak otrok. Učenci in učepke so ji prinesli toliko cvetja, da je bila njena zadnja posteljica vsa z njimi zasuta. Na sliki je videti cvetko med rožami. Rojena je bila 26. marca 1927. in je obiskovala 11. razred osnovne šole na Uncu. Bila je pridna in vestna f Danica sredi jesenskega cvetja. učenka. Nad vse je ljubila Jezusa. Na praznik Vseh svetnikov so vsi njeni součenci in součenke prejeli sv. zakramente. V pripravi za spoved jim je gospod katehet priporočal, naj tako dobro opravijo sv. spoved, kakor da je zadnja v življenju. Za Danico je bila res zadnja. Pa naša dobra Danica je po spovedi še pridno prihajala k svetemu obhajilu, četudi je morala zgodaj z doma, dobre pol ure daleč iz Ivanjega sela, kjer bivajo njeni starši. Na Vseli svetnikov dan je že ob 3. uri zjutraj vstala in rekla mamici: »Moram sv. obhajilo darovati dušam v vicah, da ne bo treba meni v vicah trpeti.€ Prosila je domačo postrežnioo, da sta šli skupaj na Unec k sv. zakramentom. Izredno vesela je bila, da je smela na evharistični kongres v Ljubljano. Ali je res čutila, da bo tako kmalu odšla k Jezusu, ker je tako skrbela, da bi bila njena duša vsa čista. V torek je bila zadnjikrat vprašana pri krščanskem nauku. — V jjetek in soboto ni mogla več v šolo. Mamici je rekla: »Četudi grem, ne bom prišla.« V nedeljo so poklicali zdravnika in brž je morala v bolnico. Popoldne ob 5. je bila operirana na slepiču, pa operacija se ni posrečila. O polnoči so io pripeljali domov, ker je sama želela, da bi umrla doma. V bolnici je prejela še zakrament sv. maziljenja. Ob treh zjutraj pa so njeno blago dušico odnesli angeli v božje naročje. Silno je želela pred smrtjo še enkrat videti svojega kateheta. Ko so se ob njenem mrtvaškem odru zbirali učenci in učenke, kar niso mogli verjeti, da je Danica mrtva. Ob odprtem grobu ji je govoril gospod župnik besede: Dragocena je pred obličjem Gospodovim smrt njegovih svetih. Danica, šla si po nlačilo k Jezusu, ki si ga tako ljubila. Prosi Jezusa, da bi oili tudi mi tako pridni in da bi bila tudi naša smrt tako lepa kot je bila tvoja. Tvoja mamica in oče žalujeta po tebi. Vrni jima ljubezen in prosi Jezusa, da prideta k tebi. — Danica je bila zvesta naročnica »Luci«. Spominjajte se je Lučkarji, ona bo pa pri Jezusu za vas prosila. čisto dušo odnesel pred Njega, katerega je ljubila tako iskreno. Nekateri izmed njenih součencev in součenk smo šli v Ljubljano in ji nesli svoj zadnji pozdrav. Še enkrat smo jo videli. Ležala je na mrtvaškem odru v beli obleki in vsa obsuta s cveticami. Gospod katehet so imeli zanjo sv. mašo. Potem smo jo spremili s cvetjem in venci na njeni zadnji poti. Pri odprtem grobu se je poslovila v imenu vseh tovarišev in tovarišic njena součenka Hrast Vida. Takoj za njo je imel g. katehet ganljiv poslovilni govor. Za hčerko edinko žalujejo njeni dobri starši in njen edini brat. Spavaj sladko, naša draga in ljubljena Albina! V spomin Albini Groznik. Ko se je »0. oktobra solnce nagibalo proti zatonu, je ugasnilo življenje moji so-učenki Albini. Obiskovala IV. razred narodne šole. a jc zvesta naročnica »Luči« in je rada pisala Jezusove dneve«. Udeleževala se je vedno shodov Marijinega vrtca, bila je tudi zvesta članica pevskega zbora »Glo-ria«. Par dni je ležala na bolniški postelji doma, potem so jo odpeljali v bolnico, kjer je trpela velike bolečine. Dan za dnevom je bila slabša. Častite sestre so začele opravljati devetdnev-nico k sv. Tereziki za njeno zdravje. Toda ljubi Jezus je hotel drugače. Poslal je svojega angela in ta je njeno Medved Zora, učenka VI. razr., Stična. Vida Tauferjeva: Albini. Mirnu in skromna ni v klopi nedelu, liiln ni pridna in dobra nam osem. Z belimi cvetkami si ovenela, liho umrla nam zdaj na jesen. V mislih se sklanjamo še čez grobove. Gledamo cvetke, pod njimi tvoj grob. 'Žalost se plazi čez naše domove. V srcih pa nosimo polno tegob. Pošta malega Jezusa. Kaj takega sc mi pa res še ni primerilo! Uganko v 3. štev. »Luči« je pravilno rešilo točno 853 Lučkarjev. Ne, za tako prebrisane Vas pa res nisem imel. Lasje so mi v grozi vstajali in pot mi je curkoma lil z obraza, ko me je naš pismonoša — drugače tako dober mož — vsako dopoldne in popoldne kar obsipal s pismi in dopisnicami. Ljudje so me začudeno izpraševali: »Kaj ti pa je? Kako da tako strašno hujšaš. Kmalu boš sama kost in koža.« Jaz siromak sem se pa praskal za ušesi, a pravega vzroka nisem povedal nikomur. Danes to lahko javno povem: Vzrok so-bila vaša pisma. — Gorje! 853 imen ne morem priobčiti, ker bi vzela skoro polovico »Luči« Pa sem takole sklenil: Izžrebal bom 30 imen. Teh 30 srečnih Lučkarjev bo dobilo-skromno nagrado. Imena bom priobčil prihodnjič. Do takrat naj pa vsakdo upa, da bo med izžrebanimi. Rešitev uganke: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi zn nas, ki se k tebi zatekamo.« Imam še nekaj prav lepih pisem, ki se nanašajo na ljubljanski evharistični kongres. Na vrsto pridejo prihodnjič. V božičnih počitnicah bo posebna komisija modrih Lučkarjev odtočila, katera pisma so najboljša in kdo dobi za nagrado podobo brezajske Matere božje. I)ve svečki. Pred jaselcami prižgi na sveti večer dve svečki, ki naj bosta znak dveh svetih sklepov. Prva svečka naj Jezusu pove, da boš v božičnih praznikih gotovo prejel sv. obhajilo. Druga svečka naj Jezusu pove, da boš v božičnih praznikih gotovo napravil kakemu ubogemu otroku veselje. Po praznikih mi sporoči, ali si prižgal svečki in kako si izvršil oba sklepa. Najlepše pismo bo nugrajeno. Urednik. Ker še vedno prihajajo nove naročbe, prosi uprava (v trgovini Ničman), da bi vsi gg. poverjeniki, ki so prejeli večje število izvodov, pa niso vseh razpečali, preostanek čim prej vrnili. Ponovni ponatis vseh dosedanjih številk br povzročil upravi preveč stroškov, ki niso bili v proračunu. — Ugankarjem sporočamo, naj pošiljajo rešitve spisane na dopisnici. Če se poslužijo pisma, ne zadostuje znamka za 25 par; biti mora za 150 Din. (V dveh dneh je došlo toliko premalo frankiranih pisem, da bi bila morala uprava doplačati U0 Din, če bi jih ne bila zavrnila.) — Priloga »Jezusovi dnevi« se more dobiti sedaj tudi posebej. Za ! Din se dobi 12 listov. Kdor jih naroči 50, plača 4.75 Din s poštnino vred. V prodajalni odpade poštnina. Uprava »Luči«. Evharistični kongres na Veseli gori. 26. septembra 1935. smo se zbrali iz naše fare v Tržišču. Sedli smo na na okrašene vozove in se odpeljali na Veselo goro, kjer so bili zbrani otroci cele dekanije. Najprej je bil krasen govor, kako nas Jezus ljubi in kliče k sebi, da bi ga lepo prejemali v čista srca. Potem je bila sv. maša »red izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom. Med službo božjo smo imeli ljudsko petje. Težko smo pričakovali trenutka, ko bo Jezušček prišel v naša srca. Po končani sveti maši je bil blagoslov, nato pa odmor in igra »Sv. Tarcizij«. Popoldne so bile še pete litanije z ljudskim petjem; peli smo pa tako, da se je kar cerkev tresla. Po blagoslovu smO' se razšli vsi navdušeni za Jezusa v presvetem llešnjem I ©lesu. Orešek Vida, IV. razred v Tržišču.. Kako je bilo doma? Ro so šli drugi otroci na Veselo goro, sem bila jaz žalostna doma. Zgodaj zjutraj sem vstala in sem videla, kako so se drugi otroci odpeljali; bilo jih je zelo veliko. Bili so zelo veseli in so peli lepe pesini. jaz sem pa morala doma mami pomagati pri delu. Morala sem nanositi drv in Eospravljati po sobi. Bila sem ves dan doma. Zelo rada bi ila šla na Veselo goro, pa nisem imela čevljev; v svoji žalosti sem mislila na Jezusa in sem bila potolažena. Šinkovec Marija, IV. razred v Tržišču. Dan sprejema v Marijin vrtec. Nikdar ne pozabim tega srečnega dne, ko sem bil sprejel v Marijin vrtec. Za ta dan smo se lepo pripravili. Šli smo vsi k spovedi in k sv. obhajilu. Pred večernicami nam je gospod kaplan razložil pomen tega dneva. Imeli smo lepo pridigo in nauk, kako se moramo vesti in častiti Marijo. Gospod kaplan nam je povedal lepo zgodbico o deklici, ki ji je bilo ime Marija. Vsi smo bili do srca ginjeni. Nikdar ne pozabim te zgodbe. Potem je gospod kaplan blagoslovil svetinjice. Ko je delil svetinjice, smo peli Marijine pesmi. Na koncu tega slavnega dneva smo še počastili Marijo s petimi litanijami. Bilo nas je 270. Ramšak Franc, učenec V. razreda, Velenje. Sprejem v Marijin vrtec. Željno sem pričakovala tistega dne, ki je bil določen za Marijin vrtec. Že lansko leto so g. katehet povedali, da bodo drago leto ustanovili Marijin vrtec. Pred enim mesecem so povedali, da bomo čimprej Marijini otroci. Bilo nas je 270 otrok. Kako je bilo lepo! Zbrali smo se v cerkvi. G. katehet so prišli pred oltur, govorili o naši ljubi nebeški materi Mariji. Razložili so nam, kako nas Marija ljubi in kuko moramo mi Njo ljubiti. Zakaj naj bi ne ljubili naše nebeške matere Marije, ko >pa smo njeni otroci. Po govoru smo prejeli blagoslovljene svetinjice. Prišli so po cerkvi in dali vsakemu svetinjico, ki smo jo z veseljem sprejeli. Peli smo Marijine pesmi: »Mariju, Mati ljubljena« in »Veš, o Marija«. V srcu se mi je spočelo čisto novo življenje. Ljubimo Marijo, ker je naša Mati! Kdor se Marije brani, se ga bo tudi Marija branila, kadar bo iskal pomoči pri njej. Kovač Marija, učenka VI. razreda osnovne šole v Velenju. ('astiti gospod urednik »Luži«. Napisati Vam hočem, kako sem se na Vseh svetnikov popoldan spominjala bratca. Letos sem prvič stala s setricami in bratci ob gomili prerano umrlega Stanislava. Misli so mi pohitele nazaj, ko si še, dragi mi bratec, vedno živahen in vesel, rad sklepul ročice k molitvi, pogostokrat pristopal k angelski mizi, kako si vdano trpel hude bolečine, katere ti je povzročilo vnetje možganske mrene. Previden s tolažili za umirajoče si dne II. novembra 1934 mirno umrl. Oče so ti dali napraviti spomenik. Vrh križa je streha iz pločevine. Tukaj počiva Jurman Stanislav, * 13. IV. 1925, f 11. XI. 1934. Mlad zapustil solzno si dolino, odhitel v nebeško domovino. Ker si ljubil Jezusa, rešen si zdaj vsega zla. Želela sem mu večni mir ter se otožno vrnila domov. Iskreno Vas pozdravlja Jurman Justina, učenka III. razreda v Loki pri Zidanem mostu. »Luč« izdaja in tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Karel Ceč). Stanc za vse leto Din5‘ —. Urednik: Gen.lektor P. Krizostom Sekovanič O. F. M., Ljubljana, Marijin trg 4. Uprava: Ljubljana, Kopitarjeva 2, H.Ničman.Izhaja mesečno.