KAZALNI AH OSEBNI ZAIMEK?
Osebni zaimki so prava imena, posebno jaz in ti za 1. in 2. os. edn. Da upravičimo ime zaimek, radi razlagamo, kakor da jaz in ti nadomeščata pravo ime osebe. In vendar je to napačno. Pravo ime, ki ga more govoreča oseba uporabljati o sebi, je samo jaz, za drugo osebo pa samo ti; kakor hitro namesto jaz, ti postavimo druga imena, n. pr. Janez, Franc, Marija, Vida, pod-pisani N. N. itd., bi morali postaviti povedek v 3. osebo, če niso ta imena samo apozicionalna določila k jaz, ti: Jaz, podpisani N. N. itd.; res v slovenščini lahko izpuščamo osebne zaimke v takem primeru, toda s tem miselna povezava ne preneha in deluje na vezanje povedka. Drugi jeziki so za tako izražanje zelo občutljivi in zaimka ne smejo opuščati. Zato je bil za tujca tako pohujšljiv in tuj začetek brošure: Les slovenes sommes une nation, namesto Les Slovenes, nous sommes une nation... Isto velja seveda za 1. in 2. os. množine in dvojine, le toliko manj določno, kolikor je tam oseb več in jih zato že po spolu ločimo. Manj pa občutimo to razmerje pri tretji osebi, ker ostane povedek enak, naj stavimo zaimek ali pravo ime. Se največ resničnega imenskega značaja je v tej osebi ohranil zaimek on — ona, kadar ga rabita drug o drugem mož in žena, fant in dekle: Ali je on doma? — Kje je pa dna? — Moram njega (njega) vprašati. — Njo pokliči! — Brez nje ne sme nikamor.
Mislim, da sodijo sem tudi oblike, kakor jih navajajo slovnice: ond, one, onega, onemu, ono, pri onem, pri one, z onem, z ono itd. Srečujemo jih redno v takihle zvezah: Kdo pa je ta ženska? Oh, ona, tista Pdvletova gostja. — Kdo je pa umrl? One, kako so mu že rekli, menda Kofetek. Ze dalj časa je ležal pri onem, pri Loka-čevem Tonetu. — Tudi ta si pomaga z onem, saj veš. — One prinesi, tisti zavitek v aktovki. — Onega sem pa pozabil, tiste papirje. — Ono vprašaj, tisto ciganko. Povsod tod se rabijo te oblike kot pravo ime za 3. osebo, dostavljena apozicija pa ga pojasnjuje. Torej natanko kakor za 1. in 2. osebo osebnih zaimkov.
Slovnice in tudi SP 1950 prištevajo te oblike h kazalnim zaimkom. Stavčna zveza odločno kaže, da so to pravi osebni zaimki za 3. osebo; ne ene zveze pa ne poznam, koder bi se te oblike uporabljale prilastno kot kazalni zaimki: ona gostja, one Kofetek, pri onem Lokačevem Tonetu ipd.; v takem primeru pravimo samo ona (üna, güna) gostja, oni (ün, gün) Kofetek, pri onem (unem, günem Tonetu) itd. Ob taki primerjavi se nam pokaže tudi oblikovna razlika med osebnimi in kazalnimi oblikami (on- ; 6n-). Jakob Šolar
224