GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1939-40
DRAMA
5SOFOKLES:
ANTIGONA
Din 2-50
.
'
>
'
- ' .
.
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1939 40	DRAMA	Štev.	5
SOFOKLES:
ANTIGONA
PREMIERA 21. OKTOBRA 1939
Čustvo mračne tragike, ki veje iz Sophoklejeve Antigone, nas objame s tem grozotnejšo silo, ker se zavedamo, da tragičnega razpleta ne more odvrniti nobena človeška moč in da se brez poseganja nadnaravnega v človeško dogajanje dogodki stopnjujejo z železno, neodoljivo nujnostjo do tragičnega konca. Temna sila usode, ki vodi v antični tragediji človeška bitja, je pri Sphokleju prenešena v človeka samega, iz njegove notranjosti, iz njegovega najglobljega bistva se razvija dogajanje, ki je prav tako nujno kakor neizpremen-ljivo dogajanje v naravi. Pri Aishilu se tragična usodnost še navezuje na krivdo in katarzo kazni. Človek se v trpljenju za storjeno krivico povzdigne do najvišjih čustev človečnosti v zavesti, da pripada moraličnemu redu stvarstva, ki more in mora nositi odgovornost za dejanja in ki ve, da je najstrahotnejša odgovornost človeka ta, da je človek. Pri Sophoklu pa nas pretrese prav trpljenje, ki ni vezano na moralno krivdo, tragika, ki se v Antigoni kaže v posebno čisti obliki. Z vso strastjo svojega bitja je Antigona privezana na svoje po zakonu ljubezni:
»Sovraštvo ne, ljubezen je moj del.«
Mirni heroizem njenega značaja vztraja na tej ljubezni do rodu. do svojcev, od vseh zavrženih, od bogov prokletih, nič je ne more odvrniti v tej neomajni zvestobi. Oblastni napuh Kreonta, samovolj-
33
r.ost vladarja, ki se skriva za patriotičnimi motivi, ukazuje, da Polyneikes ne sme zagrebsti se, ne objokovati
ne, goli trup njegov nepokopan
leži naj psom in ptičem v plen ostuden.«
In upravičuje to svoje dejanje s tem, da »Nočem, da bi kdaj ničvrednež bolj češčen bil kot pravičnik, ki je prijatelj mestu.«
In Kreon se ne da omajati niti ko ga modri videc Teiresias opominja:
»Za Tvojo trmo zdaj trpi vse mesto!
Ker psi in ptice so oskrunile
že vse oltarje nam, gosteč se s truplom
zlosrečnega Edipovega sina.
V	svoji brezmejni oblastnosti pa pravi Kreon:
»Tega mrtveca
pa mi ne boste položili v grob!
Ne, če ga orli Zevsovi izbero si za plen in poneso pred tron najvišji, ne bom se zbal oskrunstva in ne dam ga zakopati.«
Brez krivde pred bogovi in ljudmi gre Antigona svoji tragični usodi nasproti. Simbolično pokoplje brata in se proti Kreontu sklicuje na ono višjo pravičnost, ki je nad vsako človeško samovoljno postavo. Ta Antigonin poziv na to višjo pravičnost je v zgodovini zapadne kulture ostal simbol vseh tlačenih in ponižanih, razžaljenih in teptanih:
Saj ni bil Zevz, ki bi bil to razglasil, ne pravo mrtvih, ki v podzemlju vlada in zakone izdaja za ljudi.
In nisem mislila, da imel kak smrtnik bi moč, z ukazi razveljavljati bogov napisane postave trdne.
Te niso ne od danes in od včeraj, ne, od vekomaj; nihče ne ve od kdaj.
B. F.
34
Apolon in Dioniz
(Jz »Rojstva tragedije« Fr. Nietzscheja.)
Za estetsko znanost bomo veliko pridobili, če pridemo ne le do logičnega spoznanja, marveč do neposredne gotovosti in nazornosti, da je razvoj umetnosti odvisen od dvojnosti apoliničnega in dionizičnega. Ti dve imeni smo si izposodili od Grkov. Na ta dva njihova boga se naslanja naše spoznanje, da v grškem svetu obstoji ogromno nasprotje glede izvora in smotrov med apolinično umetnostjo likovnega tvorca in brezoblične umetnosti glasbe, kot umetnosti Dioniza: oba vzgona se razvijata drug poleg drugega, večji del v odkritem nasprotstvu drug poleg drugemu in v večnem tekmovanju ustvarjajoč vedno silneje, da bi v svojih stvaritvah neskončno nadaljevala boj onega nasprotstva, ki ga beseda umetnost le navidezno prekriva, dokler se nenadoma kakor po metafizičnem, čudežnem dejanju helenske »volje« ne pojavita združena in dokler v tej združitvi ne spočneta umetnine atične tragedije, ki je ravno tako dionizična kakor apolitična.
Da si ta dva vzgona približamo, si ju bomo najprej predstavljali kot ločena umetniška sveta sanj in opoja. To sta fiziološka pojava, katerih različnost se ujema z razliko med apoliničnim in dionizičnim.
Lepi videz sanjskih svetov, ki jih vsak človek proizvaja s popolno umetnostjo je pogoj za likovno umetnost in celo, kakor smo videli, za važno polovico poezije. Tu z neposrednim razumevanjem uživamo lik, vse oblike nam živo govore, nič ni nezanimivega in nepotrebnega. Pri najvišji živosti te sanjske resničnosti pa nas vendarle spremlja pronicajoči občutek o njeni dozdevnosti. Tako ima filozofski človek včasi slutnjo, da leži pod to resničnostjo, v kateri živimo in smo, skrita neka docela druga resničnost in da je naša prav za prav samo videz.
Kakršen odnos ima filozof do umetnosti življenja, tako stoji umetniško občutljiv človek nasproti resničnosti sanj; gleda jih natančno in rad: zakaj iz teh podob si razlaga življenje. Ne gre samo za prijetne in ljubeznive podobe, ki jih sprejema s takim razumevanjem, tudi resne, mračne, žalostne, temne stvari, nenadne ovire,
35
nagajivosti slučaja, tesnobno pričakovanje, skratka vsa »božanska’ komedija« življenja z njegovim infernom gre mimo njegovih oči, in sicer ne samo kot nekakšna igra senc, — saj živi in trpi s temi prizori, in vendarle spet ne brez onega bežnega občutka o njihovi na-videznosti. Naše zadnje bistvo, skupna osnova nas vseh doživlja z globoko radostjo in z veselo nujnostjo vsake sanje.
To radostno nujnost sanjskih izkustev so Grki takorekoč izrazili v svojem Apolonu: Apolon je kot bog vseh oblikujočih moči tudi preroški bog. On, ki je po svojem korenu sijoči bog, bog luči, ovlada tudi sijoči, lepi videz notranjega fantazijskega sveta. Višja resničnost, popolnost teh stanj v nasprotju z raztrgano razumljivostjo vsakdanje resničnosti in pa globoka zavest o naravi, ki zdravi in pomaga v spanju in snu, sta simbolični analogon preroški sposobnosti in sploh umetnostim, s katerimi si delamo življenje možno in vredno življenja. Toda tudi one rahle linije, ki je sanjska slika, ne sme prestopiti, če naj ne učinkuje patološko in če naj nas videz kot nerodna resničnost ne vara, — ne sme manjkati v Apolovi podobi' tiste zdržane mere, tiste osvobojenosti bolj divjih vzgibov, tistega modrosti polnega miru oblikujočega boga. Njegovo oko mora biti senčno, zakaj sonce je njegov izvor; tudi če se srdi in potrto gleda, leži na njem posvečenost lepega videza. In tako bi moglo za Apola v nekem ekscentričnem smislu veljati, kar je Schopenhauer dejal o človeku, ujetem v Majinem pajčolanu. »Na besnečem morju, ki je na vse kraje neomejeno in z rjovenjem dviga in pogreza rodne gore, sedi v čolnu mornar in zaupa svojemu slabotnemu zavetju. Tako mirno sedi posamezni človek sredi celega sveta muk, zaupajoč in zanašajoč se na principium individuationis.« Da, lahko bi se reklo o A polu, da sta dobila neomajno zaupanje v oni principium in mirno sedenje človeka, ujetega vanj, v tem bogu svoj najbolj vzvišeni izraz in Apola bi lahko označili kot najčudovitejše božanstvo prin-cipii indiduationis, iz čigar kretenj in pogledov nam govori vsa radost in modrost »videza« z vso njegovo lepoto.
Na istem mestu nam je Schopenhauer opisal neznansko grozo, ki prevzame človeka, če se nenadoma zmede ob spoznavnih oblikah pojavoV, kar se zgodi, če se mu zazdi, da zakon vzročnosti v eni izmed njegovih oblik zadene izjema, Če s to grozo spojimo radostno
36
zamaknjenost, ki se pri isti kršitvi principii inndividuationis dvigne iz dna človeške notranjosti, da, narave sploh, potem se nam odpre pogled v bistvo dionizičnega, ki nam ga najbolj približa analogija opoja. Taki dionizični vzgoni, pri katerih stopnjevanju se vse subjektivno razblini v popolno samopozabo, nastanejo pod vplivom narkotičnih pijač, o katerih pojejo vsi prvobitni ljudje in ljudstva himne, ali pa pri mogočnem bližanju pomladi, ki vso naravo preveva z radostjo. Tudi v nemškem srednjem veku so se valile od iste dionizične moči obsedene in neprestano naraščajoče trume s petjem in plesom od kraja do kraja: v teh plesalcih svetega Janeza in svetega Vida lahko zopet spoznamo grške bakhične zbore. So ljudje, ki zaradi neizkušenosti ali zaradi toposti obračajo tem pojavom hrbte in jih v zavesti lastnega zdravja zaničljivo ali s pomilovanjem imenujejo »ljudske bolezni«: ti siromaki kajpada ne vedo, kako mrliško bledo in pošastno je to njihovo zdravje spričo žarečega življenja dionizičnih sanjačev, ki hrume mimo njih.
V	čaru dionizičnega se ne sklene spet samo zveza med človekom in človekom, tudi odtujena, sovražna ali podjarmljena narava praznuje spet spravo s svojim izgubljenim sinom, človekom. Zemlja mu radovoljno nudi svoje darove in zveri se mu miroljubno približajo i/, svojih skal in puščav. Dionizov voz je zasut s cvetjem in venci: pod njegovim jarmom stopata panter in tiger. Pretvorite si Beethovnovo radostno pesem »Radosti«, ne da bi s svojo domišljijo zaostajali za njo, v sliko, ko milijoni v sveti grozi padajo v prah: tako se more človek približati dionizičnemu. Zdaj je suženj svoboden človek, zdaj so podrte vse okostenele, sovražne meje, ki so jih utrdile med ljudmi potreba, samovolja ali »predrzna moda«. Zdaj, pri evangeliju vesoljne harmonije se človek ne čuti s svojim bližnjim samo združen, spravljen, spojen, marveč je eno z njim, kakor da bi se bil Majin pajčolan raztrgal in kakor da bi samo še v krpah frfotal pred skrivnostno praenostjo. S petjem in plesom izraža človek pripadnost k višji skupnosti. Pozabil hojo in govorico in se hoče v plesu vzdigniti v zrak. Iz njegovih kretenj govori začaranost. Kakor zdaj govore živali in zemlja daje med in mleko, se glasi tudi iz njega nekaj nadnaravnega: čuti se boga in sam stopa tako zamaknjen in povzdignjen po svetu, kakor je v sanjah videl hoditi bogove. Človek ni
37
več umetnik, marveč je postal umetnina: umetniška moč vse narave se razodeva v njem z opojno zono v radostno zadoščenje praenosti Najplemenitejše ilo, najdragocenejši marmor gnete in kleše ta moč, — človeka. In med udarci dionizičnega vseumetnika po dletu se glasi eleuzinični misterični klic: »V prah ste padli, milijoni? Slutiš stvarnika, o svet?«
Kreonov prestolni govor
Kreon:
Tebanci, spet oteli so bogovi po hudi burji naš državni brod.
A vas edine sem pozval zdaj sem, ker vem, kako vam zmerom bil v časteh je sprva Lajev prestol in nato, ko Edip nam obnovil je državo, ter še, ko je propal, kako ostali sinovoma ste neomajno zvesti.
Zdaj pa, ko po usodi dvojni tadva sta padla isti dan, ko s skruno roko ubil je brata rodni brat, — je vse, ker sem najbližji jima bil po rodu, pripadlo meni: prestol in oblast. —
Nemožno pa spoznati je človeka po duhu, volji in nazorih, dokler se ni izkazal že v državnem vodstvu.
Ker kdor državo vodi, pa ne upa držati se pri tem najboljših svetov, da, niti ust odpreti iz strahu, ta zame je — od kdaj že! — plah slabič!
Pa tudi ta, ki mu je domovina manj kot prijatelj, zame je niče!
Ker jaz — tako vsevidnega mi Zevsa! — ne gledal bi molče, kako nezgoda se bliža državljanom mesto sreče,
38
kot ne bi bil sovražnik moje zemlje nikdar prijatelj mi, — ker dobro vem, da to je brod le, ki nas varno nosi in le na njem prijatelji so pravi.
Držeč se teh načel bom dvignil mesto.
S tem v zvezi i meščanom zdaj razglasil glede obeh sinov sem Edipovih:
Eteokles, ki pal braneč to mesto
in v vseh junaštvih se odlikoval,
pokoplji se svečano, v vseh časteh,
kot spremljajo najboljše v spodnji svet;
zato pa rodni brat mu, Polinejkes,
ki vrnil se domov je kot izgnanec
ter domovino in bogove dedne
požgati htel do tal, krvi domače
napiti se, zasužnjiti svoj rod:
ta, pravim, — in sem že razglasil mestu —
ne sme zagrebsti se, ne objokovati,
ne, goli trup njegov nepokopan
leži naj psom in pticam v plen ostuden.
To moja volja. Nočem, da bi kdaj ničvrednež bolj češčen bil kot pravičnik. Ta pa, kdor je prijatelj mestu, bo od mene spoštovan: živ ali mrtev.
Slovo Antigone
Antigona:
Zdaj spomin zgodbe se o Tantalovi hčeri: okrutne smrti, ki jo je umrla vrh sipilskih čeri, ko v živo skalo, ki rastla okrog nje je kot bršljan, vkovano dež razjedal je in pral, ne loči sneg od nje se, kot vele —
39
in izpod obrvi ji noč in dan rosi na vrat in prsi. Tej podobna usoda zdaj uspava tudi mene!
O, rodno mesto, vi, možje bogati, in ti, domači vir, ti, mestni log, vas kličem, vi ste priče mi, kako, po kakšnem zakonu in brez sožalja zdaj moram v svoj kamniti strašni grob — brez doma, ah, na zemlji in v podzemlju, tujka med živimi in mrtvimi!
T ret ji starec:
Do zadnjih mej si kljubujoč zadela ob postave moč!
Zaman zdaj tožba, vzdih in stok: očetov greh je greh otrok!
Antigona:
V	dno duše si me ranil — o, gorje, gorje očetovo, gorje brez konca, slovitih Labdakidov bridki delež!
O, matere zakonska postelja!
Prekletstvo in oskrumba! V nji je spala kraj lastnega sinu in on, moj oče, • kraj nje, nesrečnice! In jaz — o, muka! — tega objema plod. Preklet tvoj zakon, brat, ki v smrti še pehaš me živo v grob!
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik-Oton Zupančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
40
-
.
,
■-
. .'3
■*.< ...
P-s -
—-:=r	;.	■;=.Tu4i-.a-:	•	..
.
\
ANTIGONA
SCENOGRAF: ING. FRANZ.
TRAGEDIJA. SPISAL SOFOKLES
glase
^nti?°na	I	Ed'P°vi	hčeri	|	'.	’	Simčičeva
Kreon, kralj v Tebah............................Skrbinšek
Stražnik........................................Sancin
Hajmon, Kreontov	sin......................|g°r
Teirezias, vedež................................
Evridika, Kreontova	žena.....................Mira Danil
Prvi sel........................................Jerman
Zbor tebanskih starcev. Dvorja^ Dejanje se godi v Te /, Po f
ij^lL in PRIREDIL FR. ALBRECHT,
"Ritof.
Drugi sel ....
Sluga..................
Prvi zborovodja . . Drugi zborovodja Prvi Tebanec .	.	.
Drugi Tebanec . . Tretji Tebanec . .
REŽISER: FR. LIPAH.
Brezigar
Starič
Presetnik
Sever
re°nt0vi> dvorjanice Evridikine. Pred Kraljevo palačo.
«^2or.
Blagajna se odpre ob pol 20.
Parter:
Sedeži I. vrste . . .	Din 25--
„ II.-III. vrste	„ 24-—
„ IV.-VI. „	22‘-
„ VII.-IX. „	„ 20'-
„ X.-X1. „	„ 18*-
„ XII.-X1II.	„ 16'—
Lozo v par
balkon’ P!,n
Konec ob 22.
teribe) ' ‘ °in 90*—
_ erju
Dodatni lož>,1f
^nski.
iki
Balkon:	Sedeži I. vrste . .	. Din 18 —
	„ II. „ . .	• n 14'—
Galerija	Sedeži I. vrste	. 12.—
	11. „	. .. 10.—
	„ III. „	„ 8‘—
	Galerijsko stojišče	• „ 2*-
	Dijaško	• •, 4-—
VSTOPNICE so dobivajo v predprodaji pri gledan,!	gledališču	od	10.	do	pol	1.	in	od	3.	do	B.
Predpisana taksa	c,|nana	t	cenah.
ure.
v
HlSt ■ &-
fc. $
■
•I
—.!• ■ —.0! ■
-V
■
- :0*v
V.	lV:	iew
. v ■■