Že so mu omagovale roke, pred očmi se mu je meglilo, srce se mu je hotelo ustaviti, v prsih ga je peklo, ko se je drevo nagnilo, zaječalo. Še par udarcev, in zvrnilo se je šumeč in hrumeč na cesto.
„Tako , . . Moje delo je dokončano . , ." se je oddahnil Rok. „Prvi sem videl črno smrt, Bog daj, da tudi zadnji!"
Zagnal je sekiro v grmovje in odšel omaho-vaje proti vasi, truden in izmučen do smrti ... —
Župnik je začuden planil kvišku, ko so ga tisto noč vzbudili iz spanja močni udarci po vratih.
Odprl je okno in povprašal:  „Kaj je?"
„Hitro, gospod, grešna duša prosi še, da bi jo izpovedali!" je zaječal Križaj ob vratih.
Naglo se je župnik opravil, šel v pritličje in odprl vrata.
„Križaj — ti?" se je začudil,
„Da, gospod, in smrt me tišči za vrat, Rad bi prišel v sveti raj, zato sem Vas prišel motit. Hitiva, zakaj dolga je rešta mojih maloprid-nosti ..."

„Stopi v sobo!" je dejal župnik, podal Kri-žaju roko in mu pomagal.
V sobi se je Rok onemogel zgrudil na stol in začel moliti,
Mrzel pot mu je stopil na čelo in oči so se mu že motile, ko je končal izpoved in prosil: „Gospod, na cesti leži posekano drevo. Pred vasjo je. Tam je izginila nocojšnjo noč črna smrt. Iz lesa ukažite narediti podobo mojega patrona in naj sezidajo tam kapelico! ..."
Glas mu je pojemal,
„Kaj si videl tam, Rok?" je vprašal župnik, a Križaj ga ni več slišal, ker se je onesvestil,
Tisti hip je planil iz gostilne ob cesti visok zu-belj proti nebu, a nikogar ni bilo, da bi bil šel gasit.
Proti jutru je Križaj umrl — zadnji, ki ga je vzela črna smrt.
Tisti večer, ko so ga pokopali, pa je sedel stari župnik k mizi in odprl kroniko. In vsa groza tistih dni je bila v prvih črkah in besedah, ko je zastavil gosje pero in začel pisati o kugi: — Anno Domini MDCLXXXII , . . —
SPOKORNIK.
A. S. Homjakov — Al. Benkovič.
Po  trdih  grudah,  prašni  njivi, da mogel nisem več od muk, od jutra v noč  orač trpljivi jaz  vodil težki svoj  sem plug,
Zadosti;  s  tolpo podivjano, z brezumjem  krepko  se boreč, izgubil  svojo  moč  sem rano, ne morem več, ne morem več !
Čas je počitka !  O livade! Tišina ti polja in vod! In  od vejičja rasti mlade, spleteni nad globeljo svod!
Le enkrat v sence blagodejne naj  sklonim se  čez šumni vir, naj  moje prsi,  prsi žejne, v  se  dihajo večerni mir!
Otrem naj  čelo,  mokro  znoja! Ves prašen sem od dela,  glej ! . . . Brezumnik!  Tebi ni pokoja, počitka ne ;  naprej,  naprej!
Glej  njivo,  skrb  te  čaka mnoga, in  daleč  ni več  do  noči — Pokonci,  leni suženj  Boga! Le  nujno ! ti  Gospod veli.
O,  mnogo  stane  žitje tvoje, odkupljen s  križem si,  krvjo; orač,  dovrši delo svoje ! Pogumen bori se krepko! —
Pred glasom groznega pozvanja s trepetom klanjam se ječeč, a  Ti brezumnega mrmranja, o Bog, ne spomni se sodeč !
Zvršit  grem v  trudu  zdaj  in v poti, kar sam  določil si mi  Ti, očesa ne  zaprem v  dremoti, in borba me  ne  oslabi.
Ne puščam pluga,  rob lenjivi, poprej  ne  ganem se  odtod, da bo pripravljeno  na njivi za Tvojo setev,  o  Gospod!